% liiiiipiiis 'Vi LETO I. Izhaja dvakrat na mesec. Naročnina četrtletno 12sdinarjev. Uredništvo in upravništvo: Ljubljana, Karla ffiarksa trg 2 (prej Turjaški trg) kamor naj se tudi pošiljajo rokopisi. Štev. 9. Socialna politika pred Narodno skupščino. Malo, zelo malo se stori v naši državi za delavstvo, tako malo, da je ravno ničli. Da to ni demagogija, je dokaz budžet ministerstva socialne politike, kije dal te dni v Narodni skupščini 'priliko, da se je diskutiralo o socialni politiki. Značilno je, da se je v tej diskusiji slišalo samo glas predstavnikov raznovrstnih meščanskih strank, ker delavstvo v Narodni skupščini ni zastopano. Delavske poslanike so izgnali iz parlamenta, potem pa uprizorili tako izjemno stanje, da sploh ni bilo mogoče poslati tja delavske poslance. To ni krivda v prvi vrsti razcepljenosti delavstva v razno strankar-sko-politična naziranja, negoburžuazije, ki je znala, s pomočjo svojih agentov in slug, seveda, razprti delavstvo med sabo. Ali stvar je zaenkrat takšna, in diskuzija o socialni politiki, torej o potrebah proletariata, so vodili predstavniki, ki nimajo ali nočejo imeti pojma o potrebah delavstva. Res je, da proletariat parlamentarizem ne bo odrešil, ali dejstvo je tudi, da sedaj Narodna skupščina po svoje rešuje delavska vprašanja, brez vsake kontrole, brez vsakega protesta iz tega mesta. Po besedah nekega poslanca v tej debati se lahko jugoslovanski parlament more primerjati le še s perzijskim. Po besedah Albera Toma je naša država edina, ki ni ratificirala še nobene konvencije Mednarodnega biro Dfela. Ta diskuzija je bila v očigled položaja, v kakršnem se nahaja jugoslov. proletariat, zelo bedna, kakor je bedna tudi sama naša socialna politika. Ministar sam, g. Milan Simonovič je v svojem ekspozeju iskreno priznal, da njegovo ministerstvo ni bogve kaj storilo za napredek socialne politike. Priznal je tudi to, da se tudi postoječi socialnopolitični zakoni ne prevajajo. Šel je celo tako daleč, da je mirnodušno priznal, da bo delal na to, da se poslabša eden iz najvažnejših socialnih političnih zakonov, to je zakon o zavarovanju delavcev. Samo še čaka baje poročila o pregledu delovanja Osrednjega in Okrožnih uradov in takoj se bo lotil posla. Minister je izjavil, da so končane priprave, da se po sprejetju budžeta Predložijo Narodni skupščini v odobritev dosedaj predložene konvencije mednarodne organizacije dela. Ali bo to kaj pomagalo? In če se res odobre te konvencije? Bo to samo igra, ker se že sedaj s tem budžetom ukinjajo bekatere dosedaj obstoječe socialne za k^ve’ lcalcor 50 n- Pr- Borze dela, karni bank? VHdržfni ?Pote- Iz tega denar? h'k° def m Tlj°nOV' ru; i]a bl se izdržavale Borze R , , e Ppdpore brezposelnim. orze dela se ukinjajo, brezposelni delavci gladujejo, a od delavcev nabran denar lezi v Hipotekarni banki. In to vse radi tega, ker v ministerstvu nimajo časa, celi dve leti ga niso imeli, da bi izdelali pravilnik o uporabi tega denarja. To postopanje so ožigosali v Narodni skupščini sicer nekateri poslanci, a nikdo iz slovenskih. Poslanec Živo- jinovič je zastopal stališče srbskih delodajalcev naperjeno proti delavskemu zavarovanju. A ker je to stališče zelo slabo poznano ministru in ker mu je to stališče veliko bolje pri srcu, je on že v svojem ekspozeju rekel dobesedno: „Želeč, da se delavsko zavarovanje, kot nenavadno koristna in potrebna ustanova za delavstvo v naši državi postavi na zdrave noge, sem odredil komisijo, ki je imela nalogo, da prouči delo Osrednjega urada za zavarovanje delavcev. Sestavljene so tudi komisije za pregled Okrožnih uradov. In ko bo vse to delo pregledano, kakor tudi vzroki dosedanjih neuspehov proučeni, tedaj šele se bom odločil, da kraljevski vladi predložim potrebne predloge za gotove spremembe in reforme. Prijavljam pa že v naprej, v kolikor se mene osebno tiče, da bom vedno za to, da naj ta ustanova ostane in naj se dalje razvija in napreduje.“ Kdo razume, kaj se skriva za temi besedami, in pozna težnje delodajalcev, posebno srbskih, si lahko predstavi sliko, da se ne dela v dobro delavskega zavarovanja. V tej diskuziji ni nikdo vzel resno v bran interese delavskega razreda. Nekateri poslanci so sicer nekaj poskušali, ali niso znali — in tudi niso imeli resne volje, da bi znali Nekako čudno se je zdelo buržuaznirn poslancem to nenaravno početje, da buržuazni poslanci (čeravno, žalibog, izvoljeni tudi od delavskih glasov) debatirajo o delavskem vprašanju in o socialni politiki. Nek poslanec je to omenil Gospod minister socialne politike mu je odgovoril: „Tako je narod hotel!“ Lahko bi še dodal: „In policija“, pa bi mu ploskali tudi mi. Proračun ministrstva saobraćaja. (Dopis je bil namenjen za številko 8 dne 15. marca i926, pa je vsled preobilice gradiva izostal, zato ga priobčujemo danes. Op. ured.) Od petka naprej se razpravlja v parlamentu proračun za železniško ministr-stvo za leto 1926-27. Železniški minister g. Miletič je sestavil daljši ekspoze, pred prehodom na dnevni red pa je svoj ekspoze izpopolnil le s par besedami rekoč, da se mora promet urediti tako, da bo v korist splošnemu gospodarskemu položaju. Gledati bo treba na to, da promet ne bo predrag, ter bo naloga ministrstva saobraćaja v tekočem letu, da bo tarife znižalo. Da bo pa to zamoglo, bo moralo v prvi vrsti^ zelo štediti z materialnimi izdatki ter čimpreje reorganizirati vso prometno službo, da bo bolj elastična in da ne bo, zlasti v administrativi prenatrpana s personalom. Na ta način se bo doseglo velike prihranke v izdatkih za osobje. i Izjavlja na to, da bo leto 1926-27 zelo težavno,^ ker ne bomo dobili materiala na račun reparacij, kar bo zelo vplivalo na stanje voz in lokomotiv, katerih je še zelo veliko število pokvarjenih in nerabnih ter se bo to število v tekočem letu še za precejšen odstotek povečalo. Saj imamo sedaj manj porabnih voz kot jih je bilo leta 1919. Zastonj smo čakali, kdaj se bo dotaknil izplačila naših razlik, kdaj bo omenil ureditev delavskega vprašanja. O tem ni bilo niti govora, kot da l?i taka vprašanja sploh ne spadala pred parlament. Proračun ministrstva saobračaja obsega skupno Din 3.142,000.000 ter je g. minister izjavil, da bo še zahteval gotove poviške za dograditev gotovih prog. O proračunu se je nato vodila debata. iz katere pa se je razvidelo, da večina poslancev ali nimajo nikakih informacij o položaju osobja in o stanju prometa sploh, ali pa ga kot neželezni-čarji ne morejo razumeti. Le eden se je oglasil radi izplačila razlik in nereda na železnicah, kolikor se tiče pravic osobja, in zopet le eden je kritiziral centralizacijo, ki se jo namerava vpeljati. Niti eden pa se ni dotaknil male postavke, ki je določena za državni prispevek v našo bolniško blagajno, dasi bi imel lahko stališče, da prepriča vladno večino o zahtevi, da mora dati država enak prispevek, kot ga vplačajo vsi zavarovani člani, saj to predpisuje zakon, in zakone morajo spoštovati tudi ministri in poslanci. Šlo se je molče preko tega, šlo se je molče preko delavskega vprašanja in minister saobračaja ima proste roke, da izdela zopet reakcionaren delavski pravilnik in vstavi vanj nezadostne delavske plače. Šlo se je preko velike brezposelnosti in sistema reparacij ni noben vzel tako v pretres, kot bi ga moral. Opetovano smo opozarjali v spomenicah in v intervencijah merodajne kroge na to, da se reparacije, kolikor pridejo za železniško ministrstvo v poštev, napačno izrabljajo. Da pač momentano nekaj pomaga, ako pride 100 novih lokomotiv in 1000 voz iz Nemčije, kaj pa bo potem, ko bo cela kvota izrabljena, lokomotive pokvarjene in ne bo denarja, da bi se dale popravljati v inozemstvo, ali da bi se kupile nove. — Predlagali smo, da se naj raje na račun enega dela reparacij nabavi dve ali tri moderne železniške delavnice, ki naj se postavijo pri nas, zaposli naj se na ta način kakih 6000 brezposelnih domačinov in vse vozove ter lokomotive bomo ceneje izdelovali in popravljali doma neodvisno od tujih držav. Nasmejal se nam je takratni minister ter nam dejal: „E pa Vi ste internaci-onalaci te Vam je sve jedno, gdje se izradjuje lokomotive.“ Na umesten nasvet smo dobili tak odgovor, a ni še poteklo tri leta od tedaj, ko se to že maščuje in dela upravi velike preglavice. Kot je iz ekspozeja in ustnih izjav ministra razvidno, se pripravlja velika reorganizacija cele prometne službe. Pozdravili bi to reorganizacijo, ako bi bila izvršena v interesu prometa in interesu osobja. Kako bi se dalo vse urediti, ako bi se pri takih vprašanjih konzultiralo tudi prizadeto osobje, ki faktično dela, ker nasveti teh bi bili sigurno praktični. A toliko demokracije pri nas ne poznamo. Vse se vrši tajno in celo posamezne direkcije ne vejo, kak načrt prav za prav obstoji, da bi zamogle k njemu dati svoje mišljenje in kritiko. Kot smo doznali se namerava odpraviti dvojna instanca v Beogradu ter združiti ministarstvo saobračaja in generalno direkcijo. V ministarstvu bi obstojal le kabinet g. ministra ter pomočnik ministra, ki pa bi bil objednem načelnik takozvane „centralne uprave državnih prometnih naprav.“ To pozdravljamo, ker obstojanje dvojnih instanc v Beogradu, kateri obe sta imeli približno iste oddelke s posebnimi načelniki in premalo osobjem, je le zavlačevalo reševanje vseh administrativnih vprašanj. Odpadlo bo po novem več takozvanih „korit“, ker se bodo mesta raznih načelnikov združila. — Do sem bi bilo vse v redu. Nikakor pa se ne moremo strinjati s takozvano centralizacijo ostale uprave, ki se jo namerava v teku dveh prihodnjih let izpeljati. Oblastne direkcije bi bile okrnjene le na takozvane ekseku-tivne oddelke: prometno, gradbeno in mašinsko odelenje, dočim bi se vse ostalo centraliziralo v Beograd, v posameznih direkcijah pa bi bile le ekspoziture in odseki teh odelenj (administrativno, računsko, ekonomsko). Tudi kontrolo dohodkov se hoče centralizirati, a ne v Beograd, ampak deloma v Ljubljano (tovorni obračun) in v ' agreb (prtljažni in osebni obračun). Take in podobne variante krožijo po Beogradu. S tako centralizacijo — zlasti računske službe, pa se nikakor ne moremo strinjati ter zopet pravočasno opozarjamo vse merodajne kroge, da to našega prometa ne bo povzdignilo, ampak ga bo še bolj upropastilo. — Vsi krediti za posamezne direkcije se bodo razdeljevali in odmerili v Beogradu, morda po kilometrih proge, še bolj gotovo pa po sistemu, kot je bil vpeljan dosedaj v državnem gospodarstvu. Reklo se bo: ljubljanska direkcija je urejena, ne potrebuje toliko kredita, ker moramo urediti beograjsko, sarajevsko itd. Ljubljanska pa bo vsled pomanjkanja kreditov propadala, naprave se ne bodo vzdrževale, osobje bo nezadovoljno in šli bomo povsod rakovo pot. Nabave se bodo razpisovale v Beogradu, Slovenija ne bo prišla več toliko v poštev in armada brezposelnih se bo povečala za nove tisoče, ki jih bodo vrgle na cesto tvornice, ko bodo morale ustaviti obrat. V Beogradu pa se bodo ustanovile nove kolonije vagonarjev, in družine slovenskih uradnikov, ki bodo premeščeni v Beograd, bodo uničile še tisto malo imetja in oprave, ki so si jo v težkih letih napravile. Toliko se govori o enotni slovenski fronti (kot sedaj pri trboveljskih redukcijah in ob vsaki priliki), ki naj reši naš položaj. Ne varajmo sami sebe, ne pričakujmo odpomoči od lepih besed, ne pričakujmo povrnitve ugrabljenih pravic. Zadoščenje za naše trpljenje in naše pravice bomo dosegli le v enotni fronti proletariata, ki jo moramo ustvariti v vseh fabrikah, rudnikih, železnici in drugod. Zastonj pričakujemo diference, ker jih vsakokratna vladna večina vsled pomanjkanja kreditov ne da, zastonj pričakujemo ureditve starostnega zavarovanja, rešitve vprašanja miloščinarjev in nešteto drugih z zakoni zagarantiranih pravic. Kapitalist vidi, da je delavstvo razbito ter da se bori celo samo med seboj, zapeljano po frazah raznih plačanih agentov. Kapitalist izrabi vse te prilike ter tiho, vztrajno in nemoteno utrjuje svoje postojanke, centralizira svoje uprave in nemoteno ob prvi priliki vrže na tisoče delavstva na cesto, vedoč, da mu ni potreba računati z razredno zavestjo in solidarnostjo delavca. Krepimo razredno zavest, jačajmo našo razredno organizacijo, da nas bo čas našel pripravljene. Občni zbor nove železničarske godbe. Kakor smo poročali že v zadnji številki našega lista, se je vršil v nedeljo 7. marca ustanovni občni zbor nove mariborske železničarske godbe na precej slovesen način. Bil pa bi ta občni zbor še bolj impozantna manifestacija, ako bi bili primerni prostori na razpolago, in gotovo je, da se je v nedeljo sleherni sodrug prepričal, da nam v Mariboru ni mogoče delovati brez primerne dvorane in da vsi storimo vse, da pridemo čim prej do lastne dvorane. Že pred napovedano uro (ob 2. uri pop.) je bila Gambrinova dvorana nabito polna in ljudje so šele začeli prihajati. Vedeli smo, da bo ta sicer lepi lokal premajhen, toda takšnega navala nismo pričakovali. Mnogi so morali oditi. Sodrug Bahun si je mnogo prizadeval, da bi dobil Götzovo dvorano, ki bila edina za to primerna, pa se mu to žal ni posrečilo. — Upajmo, da bomo še v tem letu tudi glede dvorane neodvisni, kakor smo glede godbe. Začasni predsednik sodrug Fischer je otvoril občni zbor ter ugotovil sklepčnost, nato je naznanil dnevni red, ki je bil soglasno sprejet. Nato je podal poročilo. Nadalje so poročali sodrugi Simon Jančar kot tajnik in Al. Korošec kot blagajnik. Iz poročila sledi, da so bila pravila pred mnogimi meseci vložena in se nahajajo sedaj pri centralni vladi v Beogradu, ne da bi bila ista odobrena ali pa zavrnjena. Na podlagi obstoječega društvenega zakona pa more društvo vseeno z delovanjem začeti in so to tudi tukajšne oblasti izjavile. Ustanovnih članov šteje godba do sedaj 344, ki so vplačali ustanovnino po Din 200, eden celo 500. Vplačanega je do sedaj okroglo 58.000 Din in so tedaj do malega skoraj vso članarino že udje vplačali. — Godba šteje 29 izvršujočih članov ter poseduje 28 novih instrumentov in dragocen drug materijal. Godba je dospela na občni zbor prvič v krasnih novih uniformah. Godba je med poročilom na poziv sodr. predsednika, češ, godba nam bo sedaj pokazala, kaj zna; intonirala je marzeljezo z naravnost očarajočo preciznostjo in koj na to Zastava kvišku. Navzoči, zlasti oni, ki niso imeli prilike godbe pri njenih vajah slišati, so bili naravnost vshičeni in sledilo je gromovito ploskanje. Zlasti pa je žel velikanske ovacije kapelnik mariborskim delavcem nad vse priljubljeni g. Schönherr, kateremu gre vsekakor največja zahvala za njegovo neumorno ter vztrajno delo, katero je izvršil popolnoma brezplačno, da ie razmeroma v kratkem času izvežbal tak impozanten zbor iz samih priprostih proletarcev. Štiriletna deklica, hčerka s. Krajnika, je po kratkem dekla-matoričnem nagovoru na kapelnika izročila istemu kakor tudi njegovemu namestniku Kaplaneku krasne šopke. Kapelnik je bil skoraj do solz ginjen. Nato so se vršile volitve in čitanje pravil in pravilnika. Izvoljeni so bili med drugimi kot glavni funkcionarji sodrugi: Fischer Fr. predsednikom, Lorbek podpredsednikom, S. Jančar tajnikom, Gradišnik blagajnikom ter Al. Korošec namestnikom blagajnika. Pri 5. točki dnevnega reda (raznoterosti) se je priglasil k besedi s. Bahun, ki je naglašal pomen tega dne, ki pomeni vstajenje za mariborsko železničarsko godbo. Govornik je med drugim rekel, da je bilo težko pri sren vsakemu mariborskemu železničarju, a zlasti sodru-gom iz delavnice, ki so bili po nacionalni gospodi kar meni nič tebi nič oropani godbe, ki je bila njihova, ker so jo oni sami ustvarili ter za njo žrtvovali. Kapelnik pa je ostal proletariatu zvest. Železničarji so na vsaki seji, na vsakem shodu in na vsaki prireditvi dajali duška svoji žalosti po godbi. Toda govornik jih je vedno tolažil ter vabil na ustanovitev nove godbe, ki naj bo po možnosti močnejša in lepša kot je bila staf-a „Werkstättenkapelle“. To se je sedaj zgodilo. Godba je tu. Krasna godba! Ta godba pa mora biti s a m o n a s a, to se pravi: last razredno zavednega proletariata. Ta godba se mora tega zavedati, da je naša in mi smo njeni. Železničarji so pokazali veliko požrtvovalnost in so si v zelo težkih gmotnih razmerah takorekoč od ust odtrgali znatno svoto in s tem dokazali, da proletarec vse zmore in vse premaga, ako ima le volje in prepuščanja za dobro stvar. Nam proletarcem, ki bijemo težek vsakdanji boj za obstanek, je godba potrebna, kakor so nam potrebni pevski zbori itd., ki nas v težkem boju vzpodbujajo, da ne omagamo. Mi rabimo godbo ne samo za to, da nam bo igrala na naši poslednji poti, ampak v prvi vrsti, da nas bo razveseljevala v življenju in pri prireditvah. Govornik je omenil ono francosko armado, ki je bila že skoraj omagala, a ko ji je godba zaigrala novo skomponirano marzeljezo, tedaj so bili vojaki navdušeni ter so z neznansko silo šli nad sovražnika. Mi proletarci imamo tudi sovražnika, ki se imenuje kapitalizem, katerega je treba premagati. Dobro in lepo je, da je naša godba začela z marzeljezo, to je dobro znamenje. V tem znamenju bo zmaga naša in tedaj bo zavladala svoboda, bratstvo in enakost. Sledil je tem besedam buren a-plavs. Sodrug predsednik se je zahvalil za zaupanje in pozival navzoče na nadaljno delo. Novo godbo je pozdravilo bratsko pevsko društvo „Frohsinn“ kakor tudi zastopnik „Svobode“. Nato seje vršila prosta zabava pozno v noč, pri kateri je godba nastopila z mnogimi lepimi komadi kakor tudi „Frohsinn“. Želja je, da bi vsi razredno zavedni železničarji pristopili čim-prej vsaj kot redni podporni člani. Pristopnina je 10 Din in mesečni prispevek 4 Din za moža in ženo skupaj. Godba se naj izpopolni, da bo štela 60 godcev in bo tako najmočnejša in najboljša v celi pokrajini. Zato nam jamči njen kapelnik Schönherr, ki naj živi! Zidanje dvorane v Mariboru! Na iniciativo zaupnikov žel. strokovne organizacije se je izvolil na zadnjem splošnem zaupniškem sestanku šestčlanski odbor, kateri ima voditi vse priprave ter organizirati akcijo za upostavitev ene dvorane pri sedanjem „Ljudskem domu“. Dosedanji prostori v Ljudskem domu ne zadostujejo niti za seje, kaj šele, da bi se moglo obdržati kakšno večje zborovanje v njih Dosedaj smo imeli na razpolago dvorano g Götza, a po zaslugi. naših nacionalnih šovinistov se iste ne dobi več za nobeno zborovanje. Stojimo torej pred dejstvom, ali opustimo zborovanja, ali pa se bavimo z mislijo, kako priti do lastne dvorane. Ker prvo ne more priti v poštev, se moramo tembolj baviti z drugim, to je z zidanjem dvorane. Stvar je zamišljena na sledeči način: Dvorana naj bi se postavila na vrtu sedanjega Ljudskega doma, po velikosti za približno 1000ljudi, ženim ali dvema klub-lokaloma, v enem naj bi dobila železniška organizacija svojo stalno pisarno (kar je za razvoj organizacije neobhodno potrebno). Da se zamore to doseči, je omenjeni odbor že stopil v stike z „Gospodarskim društvom Ljudski dom“,<* sprejel tudi pristopne izjave, katere so na razpolago v tajništvu strokovne komisije. En delež znaša 125 Din, pristopnina pa 5 Din, to vsoto pa se zamore plačati tudi v obrokih šestih mesecev. Ko novo pristopivši član izplača delež, postane s tem član, torej nekak solastnik omenjene zadruge, več je razvidno iz pravil, katere so sočasno na razpolago v tajništvu strokovne komisije ter pri odbornikih. Čim se zbere potrebno število članov, se bo vršil občni zbor, kateri bo vse natančnejše predelal, oziroma dal natančnejše direktive, po katerih se naj zidava dvorane ter zadruga sploh izvede. Izven deležev se bodo prodajali tudi bloki za eno opeko po 5 Din ter 1 Din, ti naj bi pa služili onim, kateri absolutno ne bi bili v stanu postati zadrugarji, ter zunanjim sodrugom, kateri bi hoteli našo akcijo podpreti. Vse je torej odvisno od nas samih, od nikogar nimamo pričakovati nobene druge rešitve kot od lastne požrtvovalnosti, s tem, da pridno posegamo po pristopnih izjavah. Potreba po zidanju dvorane je tako velika, da naj bi postalo zanimanje za to naš dnevni pogovor. Vsak zaveden sodrug naj postane član omenjene zadruge, s tem pomaga odpraviti to začasno tako pereče vprašanje organizacij ter njih razmaha v proletarskem Mariboru. Pripravljalni odbor. Ničvrednež napada vedno zahrbtno. Najbolj odvratni in gnusni so tisti izrodki v človeški družbi, ki v Svoji brezmerni strahopetnosti ne upajo človeku pogledati v oči in mu povedati, da so drugega mišljenja. (Če ga sploh imajo seveda), nego zahrbtno, anonimno, ležejo svoje garje, da bi okužili nasprotnika. V Logatcu je 7. marca t. 1. bil občni zbor podružnice, ki je bil pravočasno prijavljen srezkemu poglavarstvu. Vse, kakor določa društveni zakon. Sodrug Stanko je bil referent na tem shodu. Na dnevnem redu je bilo poročilo centrale, bolniška blagajna, volitev odbora itd. Poslušalcev je bilo mnogo. Vsi so poslušali in odobravali. Nikdo se ni javil, da bi oporekal. Sedaj pa, po preteku štirinajstih dni je bil s. Stanko klican na policijo, češ, da je prišla prijava iz Logatca, da je vršil komunistično propagando na tem shodu Prijavo je poslal srezki poglavar na prijavo nekega anonimnusa. Inkriminiranih besed (torej besed ki bi dokazovale komunistično propagando) ni navedel, nego je celo še bedasto javil, da je govoril nek Jurišič, tajnik bivšega ravnatelja Šega. Mi ugotavljamo: 1. Srezki poglavar je znal za občni zbor. Zakaj ni prišel na občni zbor, ali pa poslal koga drugega? Potem bi mu izostal neprijeten posel, na take prijave delati uradni akt. 2. Prijave, ki so tako umazane, da se dotičnik sam sramuje podpisati svoje nespažno ime, se drugod mečejo v koš, kamor spadajo. Pri nas se pa delajo afere. 3- Vkljub besnosti gotovih ljudi v Logatcu-Rakeku, katere grize napredek „Ujedinjenega Saveza Železničarjev Jugoslavije1', bomo kmalu sklicali javen shod v Rakeku. Srezkega poglavarja naprošamo že sedaj, da pride na shod, da bo slišal sam, kako vrši komunistično propagando nek Jurišič, tajnik bivšega ravnatelja Šega. 4. Sklicali in obdržali smo ta mesec 11 javnih železničarskih shodov, kjer so imeli pristop vsi železničarji, ker naša organizacija ne čuti potrebe, da bi svoje delo skrivala in se bala kritike javnosti ter sklicevala članske sestanke pri zaprtih vratih. Sklicali bomo tudi ta mesec javne železničarske shode v več krajih ter že danes pozivamo železničarje, da se v obilnem številu udeležijo ter tako sodijo o našem delu. Sodrugi! V odgovor na podla dela naših nasprotnikov in raznih agentov, pojdimo s podvojeno silo na delo za Ujedinjeni Savez Železničarjev Jugoslavije. Iz okrožnic. Vozne ugodnosti za dnevničarje. Gospod minister za promet je oeobnl z odlokom M. S. br. 5053/26 z dne 20. II. t. I, da uživajo dnevničarji iste vozne ugodnosti kot delavci po členih 29, 30 in 31 predpisov o brezplačni in povlaščeni vožnji. Na podlagi tega odloka dobe dnevničarji, ki služijo najmanj eno leto, iste vozne ugou-nosti kot stalni delavci in ro odelci, t. j. letno po tii brezplačne karte zase in svoje rodbinske člane m v smism dodatka k členu 62 predpisov tudi listne osebne legitimacije za vožnjo po režijski ceni. Dnevničarji, ki pa še ne služijo eno leto, dobe samo zase največ dve brezplačni karti za .privatna potovanja (člen 31 predpisov). Direktor: Dr. Bojko s. r. ^ Naročanje voznih izkaznic za žel. uslužbence in njihove svojce. Edinice se ponovno opozarjajo na sledeče: 1. Prošnje za brezplačne karte in druge vozne izkaze, katerim je priložiti pristojbino glasom okrožnice 215-V1/25, je pošiljati odseku VI/7 v posehnem ovoju. 2. Pri naročanju brezplačnih kart, odn. nakaznic za vožnjo po četi tinski ceni za osebe, ki so v posesti listnih osebnih legitimacij brez žiga za vožnjo po režijski ceni in ki služijo le v dokaz identitete, je navesti v prošnji številko listne legitimacije. 3. Pri naročitvi novih legitimacij je navesti, če se zaproša legitimacija prvič, ozir kje ]e prejšnja legitimacija (n. pr izgubljena, kdaj in pod katero številko je bila izguba javljena). Pri prošnjah za listne osebne legitimacije za delavce je navesti od kdaj služi delavec in če je stalen, t. j. če najmanj eno leto neprikinjeno služi, je izpolnil 21. leto starosti in je zadostil vojaškim dolžnostim, oz. je odsjuženja kadr-skega roka stalno oproščen. (Čl. 2 zač. del. pravilnika). Ako se zaprošajo legitimacije za otroke, je navesti dan, mesec in leto otrokovega rojstva in pri otrocih uslužbencev in upokojencev ludi, če prejemajo zanje rodbinske doklade po čl. 38, oz. 129 zakona o drž. prometnem osobju (čl. 57 predpisov o brezplačni in povlaščeni vožnji) . . 4. Če se izgubi črna, rdeča ali listna legitimacija ali stalna brezplačna karta, se mora to takoj javiti odseku Vl/7, naročitvi za nove legitimacije ali nove stalne brezplačne karte pa je priložiti 50 Din po čl. 68 predpisov o brezplačni in povlaščeni vožnji, ozir. po okr. št. 60-V1/25 in pristojbino za tiskovino po okr. 215-V1/25. 5. Provizionisti, rentniki in miloščinaiji. ka- terim so izdane listne legitimacije, dobe na leto samo tri brezplačne karte (zr potmške ah brze vlake), ne pa tudi nakaznic za vožnjo po četrtinski ali režijski ceni. . 6. Pri naročitvi živilskih knjižic, oz. uputnic za prevoz živil, je navesti, če ima prosilec rodbino. (Glej čl. 50, 51 in 52 predpisov.) 7. 50°/o popust voznih cen za prevoz stavbenega gradiva se doinoljuje samo aktivnim uslužbencem in sicer samo za zidavo novih stanovanjskih hiš za lastno družino, ne pa tudi za popravila (glej Sl. novine s. u. br,5 iz 1.1925 ) 8 Inozemske železniške uprave izdajajo vozne ugodnosti enkrat na leto samo prevedenemu aktivnemu osobju in njihovim rodbinskim članom. Nemške in švicarske železnice ne izdajajo rodbinskim članom naših uslužbencev mkakih voznih ugodnosti. (Služb, novine s. u. br. 4 ex 1926, str. 6.) Prošenj delavcev in upokojencev za vozne ugodnosti na tujih železnicah, kakor tuoi prošenj aktivnih uslužbencev za več kakor eno potovanje v letu na eni in isti žde/niei torej ni predlagati. Te prošnje morajo biti kolkovane s 5 Din, ni pa jun prilagati pnstojhina za tiskovino po okr. 215-V1/26. Direktor: Dr. Borko s. r. Izrabljanje nižjin uslužbencev in delavcev za privatna dela na račun državne uprave. 'Zvedel sem, da izrabljajo nekateri uslužbenci, kljub ponovnim tozadevnim odredbam, nižje uslužbence, v prvi vrsti pa delavce za svoja, bodisi hišna, bodisi vrtna ter mnogovrstna druga privatna dela — vse to na račun državne uprave. Ne glede na kaznivost in evidentno protizakonitost tega dejanja, ni mogoče takšnega postopanja spraviti v sklad s pojmom o osebni časti in poštenju državnega uslužbenca, najmanj pa še s častjo državnega uradnika. i ipozarjam zatorej, posebno poudarno vse gg. šefe, da bo uprava v vseh takšnih primerih, o katerih jo bo kdorkoli že obvestil, postopala brezobzirno in strogo po zakonu. Izrecno pa pripominjam, da nimam nič proti temu, če delavci prostovoljno in za primerno odškodnino delajo posameznim uslužbencem po službenem času (po končani službi) ter pri tem delu ne uporabljajo orodja in materiala, ki je last železniške uprave. Posebno še poudarjam, da morajo gg. šefi vseh službenih edinic uprav zdaj, v pomladanskem času, najracionalneje izrabiti delovno moč delavstva in uslužbenstva ter vsa sredstva, ki so jim na razpolago, da čim iičneje ozaljšajo zunanje lice postaj, peronov in železniških poslopij ter žel. prostorov vobče, poleg vsega ostalega reunega dela, ki se spomladi oziroma v poletni sezoni mora vršiti v podvojeni meri. Direktor: Dr. Borko s. r. Vozne ugodnosti na tujih železnicah in parobrodih. Generalna direkcija je pod GD. APO br. 2621/26 izdala, da se omeji nepotrebno dopisovanje, naslednji odlok: Naši reguhsani železniški uslužbenci in člani njihovih rodbin morejo dobiti za svoja privatna potovanja v inozemstvu od tujih uprav: 1. uslužbenci brezplačne karte; 2. rodbinski člani karte za polovično ceno in sicer za oni razred, kot ga imajo na naših železnicah, in sicer samo enkrat letno Nemške in švicarske zvezne železnice pa sploh ne dajo mkakih voznih ugodnosti za rodbinske čla.ie, a Jadranska plovidba da tako za uslužbence kakor tudi za rodbinske člane polovično vožnjo. Strokovni vestnik Čezurno delo pisarniških slug. Kategorija pisarniških slug ni bogve kako številna, da bi mogla s svojim številom imponirati. So to ljudje deloma pri direkciji, deloma pri raznih oddelkih večjih postaj ter edinic, ki se rekrutirajo iz raznih kategorij. Deloma so nastavljeni, ker so bili preje bodisi v vlakospremni ali v postajni službi, pa so radi kdo ve kakšnega vzroka prišli v to kategorijo, v katero se rekrutirajo večinoma vsi železniški invalidi, bodisi da niso več sposobni za tisto službo, za katero so se prvotno bili odločili, bodisi ker jim eventualna miloščina nikakor ne zadošča niti za naj-skromnejše življenje. Iz tega pa nikakor ne sledi, da ie to služba za penzijoniste, ampak je to služba, ki je mnogokrat bolj naporna kot pa marsikatera služba, ki so jo ti invalidi, ali če hočete penzijonisti — brez penzije — preje opravljali. Toda na žal se uradne sluge vsestransko bagatelizira ter prezira. Kdor je nepristranski, mora priznati, da uradni slugi niso vedno samo za to, da pometajo pisarne ter kurijo peči in da akte prenašajo, marveč opravljajo mnogokrat tudi rišjo službo, za katere je potrebno nekoliko spretnosti iu inteligence. Toda ne le to, ampak so slučaji, ko so taki ljudje, ki so že davno zaslužili mir in pokoj, ako bi bilo kaj pravičnosti, ampak ne. Take starčke, ki imajo v mnogih slučajih po 30, 40 in več let službe, se pusti ne samo 8 ur dnevno po stopnicah gor in dol tekati, ampak oni morajo zjutraj biti prvi, a zvečer zadnji v uradu, ne da bi se jim nakazalo primerno odškodnino za njihovo stalno čezurno delo. Sicer pa' ne razumeno svete birokracije: pri gotovih oddelkih sicer postoja sistem plačevanja nadur, medtem ko n. pr. pti prometnem oddelku nočejo ničesar slišati' o plačilu za nadurno delo. Zakaj to neenako postopanje bi nam mogla merodajna gospoda pojasniti oziroma opravičiti, kako in s kakšno pravico more od gotovih u-službencev, najsibo tudi od uradnih slug, zahtevati, da morajo nekaj žrtvovati, kar se od drugih ne zahteva? Nismo tako natančni, da bi se sklicevali na vsako minuto, toda če se gre za nekaj rednega, tedaj mislimo, da je to treba upoštevati. ' 'Recimo, uradni slugi ne zgube več kot dnevno po eno uro, tedaj je to najmanj 25 ur mesečno, kar znaša letno 300 ur. Ako računamo te ure samo kot normalne, to bi bilo 6 Din, kar da letno 1800 Din. Toda ure se po zakonu plačujejo z najmanj 50 odst. dodatkom, tedaj 2700 Din. Toliko bi tedaj tem uslužbencem pripadalo. Južna železnica je to — dasi privatna družba — prakticirala in so tisti, ki niso bili nastavljeni, bili vsaj na ta način kolikor toliko odškodovani. Seveda tudi Južna ni tega iz bogve kakega človekoljubja storila, ampak zato, ker je bila velika večina organizirana v oni organizaciji, ki se je vedno resno ter energično potegovala za pravice in proti vsem krivicam osobja. In zakaj se potegujemo tudi za čezurno plačilo? Zato, ker so prejemki itak tudi za normalno osemurno delo prenizki in nezadostni, potem zato, ker uslužbenci niso v vseh slučajih preskrbljeni, ampak postopa železniška uprava z njimi na kapitalistični način, t. j. da pozna uslužbenca, zlasti delavca samo kot blago, s katerim se trguje, in ne kot človeka, katerega eksistenca bi se morala varovati. Kadar pa bi mi dosegli to, da bi prvič prejemali uslužbenci potrebam primerno plačo in bili v vsakem slučaju zavarovani pred nevarnostjo b le ter pomanjkanja, ako onemorejo ali so stari, tedaj smo pripravljeni tudi na manjše žrtve ne da bi za iste zahtevali odškodnine. To pa žal danes ni slučaj, zato zahtevamo za vsako nadnormalno delo posebno odškodnino, ki nam po zakonu gre. Železniški minister je pred kratkim izdal okrožnico, glasom katere se ima saj nenastavljeno osobje za čezurno delo odškodovati. Toda gospoda na direkcijah zato ne ve. Pač pa ve, če se gre za to, da se nekaj odvzame. O, to ve takoj. Zato, uradni slugi, zganimo se, organizirajmo se! Iz Sekcije strojevodij |in kurjačev. Slučajno sem govoril z nekim strojevodjem, ki je član društva strojevodij, in ga vprašam, če je pri strojevodjih vse v najlepšem redu, ker ni v njihovem časopisu nobene kritike. Dotični strojevodja mi je razjasnil natančno vso zadevo. On pravi, je kritika med strojevodji zelo velika na stro-|^vodvskih sestankih, namreč v gostilni Keržič, ali na cestah, ko prideta dva ali trije strojevodje skupaj, nikdar pa ni kritika stvarna tam, kjer bi bilo treba in koder bi jo mogli slišati oni faktorji, ki so merodajni zato. Pripoveduje mi sledeče: Jüz sem član društva strojevodij ali na sejo še nisem šel več mesecev, ker se ne splača hoditi. Če kaj stvarnega zahtevaš ali predlagaš, se ne vzame za resno, enako, če se pritožiš proti krivici, katera se prav gotovo vsakemu strojevodji godi, če ne dnaes pa gotovo jutri v prvi vrsti radi strojev, ki so v skrajno zanemarjenem stanju. To velja zlasti, kar se tiče strojev, ki vozijo iz Ljubljane-Za-greb; vsakokrat kadar prideš v službo, dobiš drugi stroj in v takem stanju, da se gnusi človeku stopiti na stroj, sploh onim strojevodjem, ki smo še navajeni na čistost in red od predvojnega časa. Tega reda in čistosti še do .danes gospodje niso vpeljali, če ravno smo že pri merodajnih faktorjih, pri vodstvu kurilnice in v Društvu strojevodij že neštetokrat to zahtevali. Vedno smo dobili samo obljube, obljuba pa. vedno dela dolg. Zahtevali smo, naj se vpelje „Rangstatus“ v turnusih za strojevodje, še danes tega nimamo, če ravno je že v novem zakonu. Še tOj kar imamo zasigurano v zakonu, za vse to društvo strojevodij ne ukrene potrebnih korakov, saj imamo predsednika instrukcijskega strojevodja. Instrukcijski strojevodja mora v da-našnem času opravljati službo bolj Policaja mesto službo za olajšanje po-earT strojevodij. On se ne sme bri-mora k.šno Popravilo ima stroj, temveč javu J*e?ati v prvi vrsti kako bo pri- zadosti 0sJnS° ln kufča’ni ftroi „a o Zen> ce sfroj dela slabo . paro, ne sme videti, da ni pri stroju, , n.e v konici materiala za čiščenje stroja. Seveda se ovadi, če stroj ne dela pare radi slabe manipulacije, vsaka pritožba pn tem društvu je brezpomembna čez instrukcijskega strojevodja, ali strojnega mojstra, ali inže-nerja ker so pač vsi ti člani tega društva. Kaznovati te ima pa vsak pravico, in ce se pritožiš, ti pa kazen za,še enkrat toliko povišajo. Noben pismen zagovor, če se ti kaj zgodi na progi, napraviš zamudo radi pomanjkanja pare, radi slabega stroja ali premoga, ni opravičen; ne verjame se ti in se te kaznuje. Zakaj vse to, to je vse radi tega, ker je vpeljan na naši Direkciji tak sistem, da ni potreba, da bi bili na inženerskih mestih res pravi inženerji,ki so kvalificirani in sposobni. Na teh mestih so navadni uradniki, brez inženerske kvalifikacije, z dvema razredoma ljudske šole itd. Kvalificiranim inženerjem, ki so zmožni samostojno delati, pa se onemogoča vsako delo ali se jih sploh premesti drugam. Zato imamo tako slab železniški park, slabe stroje, slabe vagone, ker pomanjkuje kvalificiranih delavcev. Že gori omenjam, da še nimamo vrstnega reda (Rangštatusa) in kdor se zna bolj hinavsko prihliniti, ta dobi boljšo službo in boljši stroj. Kar obstoji društvo strojevodij ni nobene kolegialnosti več, eden hoče biti več kakor drugi, mlajši spodriva starejšega, nekaterim ni še dosti službe, ki jo ima v turnusu, ki je že tako čez osemurni delavnik, ampak se stavi še na razpolago v prostem času pri strojnem mojstru. Na mesto, da bi ga strojni mojster vrgel iz pisarne ven, se ga pa usmili še s kakšno izvanredno turo. Ce hočem naštevati vso to korupcijo, ki se godi med strojevodji, bi lahko našteval toliko slučajev, da bi ne bilo nikdar konca. Mi pa pravimo: Proč s kategorij-skimi organizacijami, ki so samo podpora in korist kapitalističnemu razredu. Strojevodja in kurjač odprita že enkrat oči. Ali ne čutita že dosti biča in gorja od kapitalista, vašega delodajalca samega? Zato vam kličem vsem strojevodjem in kurjačem, kdor ni slep in kdor ima zdrave možgane in kdor noče imeti gada na svojem vratu, naj obračuna s škodljivci delavskih pravic in požene agente buržuazije tja, kamor spadajo, potem bo mogoča združitev vsega že-lezničarstva v razredno bojevni stro-kovrij. or§atdzaciji. Naj živi sloga železničarjev. Naj živi ujedinjenje strok, žel. organizacij. Konferenca vlakospremnega osobja. V soboto dne 20. februarja 1926 smo obdržali v organizacijskih prostorih v Ljubljani konferenco vlakospremnega osobja ljubljanske direkcije, na kateri je bilo 69 zaupnikov vlakospremnega osobja. Obširno smo se bavili s položajem vlakospremnega osobja v ljubljanski direkciji ter storili sklepe, ki so razvidni iz resolucije in za katere bo pod-vzela organizacija vse korake, da jih tudi izvede. V Beograd odpotuje v kratkem posebna deputacija vlakospremnega osobja. Odsek je mogel zaznamovati velik porast članstva tudi na bivših državnih prograh, zlasti v Ljubljani gor. kol. Ker je organiziranih že 78% vsega vlakospremnega osobja. Resolucija, ki je bila sprejeta, se glasi: Resolucija. Na konferenci vlakospremnega osobja ljubljanske direkcije zbrano vlakpspremno osobje (69 po številu) konstatira, da Generalna direkcija in ministarstvo od uveljavljenja novega zakona o drž. prometnem osobju ni težnjam in upravičenim zahtevam vlakospremnega osobja posvečalo potrebne pažnje ter da vlakospremno osobje ne le ni pridobilo nikakih novih, ampak je zgubilo veliko skozi desetletja z zakoni in nnredbami zagarantiranih pravic. Poleg osnovnih zahtev, ki se tičejo celokupnega nastavljenega osobja in katerih izpolnitev je upravi naložena z veljavnimi zakoni kraljevine SHS (kot izplačilo diferenc, osemurni delavnik itd.) so nerešena še naslednja za vlakosprtmno osobje izredno važna vprašanja: 1. Ureditev povišanja kilometraže ter plačanja premika. 2. Podelitev službene obleke vlako-spramnemu osobju. 3. Napredovanje vlakospremnega osobja in nastavitev potrebnega števila naraščaja. 4. Ureditev vprašanja kasarn. 5. Ureditev šolanja osobja. Zaupniki vlakospremnega osobja ljubljanske direkcije zbrani na konferenci soglasno zahtevajo, da se: !• Takoj uredi povišanje kilometraže na in sicer naslednjo višino: CÖ TJ 03 •S* O. a> I (D E JD ‘Sc OJ 'Z 03 C JD O'E* T3 O) O CC n. . 03 O ■n^.2 n c- d ii I g o •s« fc > ili 4J O S * •sN IP I «o o CN CO