X. letnik.
V Gorici, dne 20. febrnvarja 1902.
8. številka.
Izhaja vsaki Cctrlek ob 11. uii dopoldne. Rokopisi sc ne vračajo. Nefiankovana pisma se ne sprejemajo.
Cena listu znaSa za celo leto -I krone, za pol leta 2 kroni. Za in a n j premožne za celo leto .i krone, za pol leta K I Za Nemčijo je cena listu 5 K, za dru^e dežele izven Avstrije ti K.
Rokopise sprejem 1 uredniStvo v Oo.ici, dvoriSče sv llibiija Štev. 7.
« »v -j
'M
slovensko ijWstvo na^ Mjcml
u o »c
vero don^gg
\7.tbja
Naročnino in naznanila sprejema upravništvo v Gorici, Seineniška ulica št. 9. Posamezne številke se piodajajo v toba-karnali v Šolski ulici, Nunski ulici, na Josip Verdijevem le-kališču nasproti mestnemu vrtu in na Korenjskem bregu (Riva Corno) št. 14 po 8 vin.
Oglasi in poslanice se račuuijo po petit vrstah, in sicer: če se tiska enkrat I I vin., dv.ikiat 12 \ in., trikrat 10 vin. \ •■»*-
Ui Ml |ii> pomuditi.
*—a \i0^‘l>
Izdajatelj in odgovorni vredmk: £ % a n It a j t v Gorici
Tiska ,..Vanilina liskama (odgov. J. Marušič) v Gorici.
(G)	jŽj)
www * % %%%- % # # %% #
20. fcbruvar
1878.—1902.
Sv. Očetu Leonu XIII., vidnemu g*l;i-varju sv. katoliške cerkve, namestnik n Jezusa Kr., na zemlji, ki je danes stopil v 2*). leto svojega vladanja, kliče slovenski narod na Goriškem iz dna svojega srca:
Živio! Živio! Živio!
Socijalno vprašanje
ali:
Odkod izvira siromaščina delavskega ljudstva.
IV.
Zlata žila velikega bogastva.
(Kapitalizem.)
2.	Možje moji! Našli smo zlato žilo posvetnega bogastva, /daj pa še poglejmo, kako je ta žila napeta v mozeg delavskega ljudstva! Poglejmo, 11 a k a-t e r e načine s p r a v I j a j o 1> o g a-t a š i zaslužke d r u g i li ljudi v svoje zaklade. Poglavitni so .štirje: a) obrestovanje, b) oderuštvo, c) sleparsko trgovstvo, d) izkoriščanje delavcev.
a)	O b r e s t i so zaslužki drugih ljudi. Dobro veste, kaj .so obresti ali interesi (lit). Postavne obresti so določene na 0%, dovoljene po postavi pa so obresti do 10°/o v vsakem slučaju. Dobi se dan danes denar tudi po 4 -5%, zlasti pri velikih |>osojilih. — Obresti zrastejo gospodarju same, 011 jih ne zasluži v resnici pa ne zrastejo same, ampak je treba, da jih kdo zasluži. Vzemite 100 gld., zaprite je v skrinjo, čakajte do sodnjega dne, obresti vam ne zrastejo niti za en vinar. In vendar, če je posodite sosedu, zrastejo obresti v njegovi skrinji, a ne njemu, siromaku, ampak vam, ki ste mu je posodili. Kako PM zrastejo? Sosed je prisluži z delom "i na konec leta prinese vaših 100 gld. m še 0 gld. od s v o j e g a zaslužka.
Na videz so obresti proti glavnici (Kapitalu) majhne, 6 je malo proti 100, toda leto za letom požrejo mnogo in kmalu presežejo glavnico. Ej, Štefan, po-glejte, koliko imate v mošnjičku V
n Malo, gospod41, pravi Štefan in gleda v mošnjiček. „Ni; ko ena kromr.
S to krono kupijo vaših otrok otroci celo cesarstvo, če je vi in oni za vami denete na obresli.
„Kako to mislilo?'1 vpraša Štefan.
Le poslušajte! I krona /. obrestmi in z obrestmi od obresti po Vitlu znese v 20 letih 2 kroni in tako se denar podvoji v vsakili dvajsetih lotili.
Krona bo torej rasla tako-le:
V	letu	bo	narasla	z	obrestmi
I.	1.035	K
20.	2
40.	4
«0.	8
HO.	10
100.	H	2
120.	64	;;
140.	128
100.	250
180. ‘	512
200.	1024
220.	2.048
240.	4.09(5
200.	8.192
280	10.384
300.	32.708
400.	1.081270
800.	črez 1.000.000.000.0(10
Tako se vsakih 100 let dalje pomnoži 32krat, vsakih 400 let več ko 1 milijonkrat.
Naj mi nihče ne ugovarja: V resnici dolgovi ne rastejo tako, ker upniki ne živijo toliko let. da bi učakali toliki; glavnice. Nič ne de, če noben upnik sam zase ne učaka tako visoke starosti; na prvega upnika pride drugi. Upniki so kakoi večni jud; če tudi niso istega imena in priimka, vlečejo vendar nepra-stano obresti in s tem zaslužek delavskega ljudstva stoletja in stoletja. — A tudi ni treba, da bi upnik čakal toliko let, na ono grozno glavnico z tridesetimi ničlami, kajti bogati upniki premorejo več ko eno krono, nekateri tudi več ko 1000 milijonov kron. Takim se torej veliko prej nateče ona silna glavnica. — In pa še nekaj. Upnikov je mnogo. Samo naša država (Avstrija-Ogerska) ima zdaj črez 10.000 milijonov kron dolga. Če temu dolgu prištejemo še vse deželne, mestne, občinske in zasebne dolgove v Avstriji, dobimo gotovo črez 50.000 milijonov kron dolga. Ako račnniino obresli po 3'..j%, vdobimo uže v 100 letih 1000.000.000.000 kron. — Obresli od vseh dolgov požrejo vsako leto gotovo črez 2000 milijonov kron. Ako ne bi bilo obrasli, prihranili bi ta denar vsako leto. ali pa bi ga razdelili ljudem, na vsako glavo 500 kron. Ako bi to trajalo le deset let, kake hiše l<i si lehko sezidalo ubožno ljudstvo, kako bi si pomagalo, če prav bi mu drugih davkov za urade, za šole, za vojaštvo ne odpisali vinarja! 0 nesrečne obresti!
b)	Drugi vir b	o g a s t v a	j e
o d e r u š t v o. Oderuštvo imenujemo č r e z 11 a v a d 11 e, visoke obresti in pa sleparske obresti.
Ljudstvo ima za oderuštvo obresti, ki presegajo 07». po postavi pa so obresti oderuške, ako presegajo	10%.	—	To
oderuštvo te rado skriva in zategadel ga ni	lahko preračunih.	Gotovo	je	pa,
da je	takih posojil silno	mnogo,	katera
kakor pijavke pijo mozeg ubogemu ljudstvu. — Bolj očitno je sle p a r s k o obrestovanje pri državnih posojilih, pri zavarovalnicah in pri podjetjih.
Obrestovanje pri državni h posojili h. Kakor pride posamezen človek v zadrego, tako pride tudi država v zadrego za denar. N. pr. Če država vojsko napove, ali če vojsko izgubi, ali če zadene ljudstva kaka druga velika nesreča (kuga ali potres), potrebuje država denarja na posodo. Vlada bi se obrnila do ljudstva za posojilo, ali ljudstvo nima denarja, in če ga ima, ne zaupa. Denarja pa je hitro treba, ker sila ne čaka. Tedaj se vlada obrne do bogatašev in velikašev. Ti uže vedo, kaj imajo storiti. Ko pride minister prosit, držijo žepe zapele in ne marajo dati, toda s prošnjo se dajo omečili. Prav visokih obresli n oči j o, ker nočejo zasluti za oderuhe. Zadovoljni so s 4—0%. ali vsega denarja ne izplačajo. Minister jim mora nekoliko popustiti: 5—10—20%. Minister podpiše, da je država dolžna ^bogatašu 100 gld., v resnici je pa bogataš izplačal le 95—90—SO gld. Če je sila velika, mora država popustiti še več. Ko so nedavno o.l tega n osrečili Španci izgubili vojsko v Ameriki in na Filipinih so bili v silni denarni zadregi. Ministri so povsod iskali denarja, a ga niso mogli dobiti. Ponujali so 100 za 80, potem za 70 in na zadnje so prišli na 34, t. j. bogataši so vplačali 34, a Španci so jim podpisali 100 z obrestmi po 4%, kar je pomenilo obresti po 12% in od glavnice izgubo pri glavnici 00%.
S tem pa še ni bilo konec komedije. Komaj so bogataši dobili v roke one papirje — pokupljene po 34 — začeli so po svojih časopisih tolažili Špance in druge ljudi : „Saj ni tako slabo na Španskem, kakor hi kdo mislil. Kdor je posodil, je gotov svojega denarja. Španski papirji so zdaj zanesljivi, in ljudje je bodo radi kupovali." Komaj so to mnenje razširili med ljudi, začeli so ljudje kupovati papirje. Vsak se je mislil: „To je zelo dober kup, za 84 dobili 100“. A kaj se je zgodilo? Gena onih papirjev je naenkrat poskočila, za 34 ni bilo več nobenega, kdor je bolel kupili, je moral plačali i-7. Tako so bogataši v kratkem času ,.prislužili'1 lepo bogastvo brez dela! Tako delajo bogataši več ali manj 1. vsemi papirji, na katerih so zapisani državni, deželni in občinski dolgovi.
Včasih gre ta igra tudi narobe. Po vseli časopisih razdajo glas: ti in ti papirji niso zanesljivi, kdor jih ima, bo vse izgubil. Ljudje, ki so o svojem času papirje kupili za drag denar, se prestrašijo in hitijo prodajat papirje. Ali kdo naj je pokupj ? Kdor ima denar, bogataši. Ti se pa delajo, da ne marajo, ker so papirji nezanesljivi. V strahu, da ne bi vsega izgubili, ponujajo zbegani ljudje one papirje za polovico in tudi še za meuj. Nazadnje se bogataši omečijo in pokupijo papirje za malo svoto. Komaj so papirje pospravili, oznanjajo vsemu svetu, da so se ljudje vznemirjali brez potrebe, 1 er so oni papirji prav zanesljivi in veljajo kakor od začetka.
\ enem mesecu so si bogataši „za-služili' milijone, katere je izgubilo ljudstvo.
(Dalje pride.)
Štrajk v Trstu.
V	Totu je vprizorilo 700 „Lloydovih“ kurjačev stavko, ker jim ni hotelo „Lloy-duvo-1 vodstvu olajšati straže naparobrodih.
,.LIoydovo“ vodstvo pa se ni hotelo nikakor mlati zahtevam kurjačev, marveč je raje iz vseh krajev sveta poklicalo kurjačev v Trst, ki bi nadomeščali stavkujoče domače kurjače. Družba je naročila italijanske, grške, turške in celo indijske kurjače, da bi le zahteva domačih kurjačev ne obveljala. To pa je vzbudilo med drugimi delavci v Trstu tako nezadovoljnost, da je začelo v četrtek opoludne vse od kraja štrajkati.
Štrajkali so začeli vsi delavci v Lloydovem arsenalu, v „Stabllimento lechnico", delavci v prosti luki, vsi tiskarji in delavci južne železnice. Zbirati so se začeli delavci v velikanskih trumah pred vsakim večjim podjetjem ter tako siliti druge delavce k stavki. Policija jih je sicer z enega mesta razgnala ali koj so se začeli zbirati na drugem mestu pred kakim drugim podjetjem ter razgrajali in policija je morala po večjih krajih z golimi sabljami nastopati proti njim; pa ne samo policija, tudi vojaki so morali iz vojašnice.
V	petek dne 14. t. m. so delavci priredili svoj shod v jako prostornem gledališču ,,Politeama Rosetti“. Govorili so razni govorniki ter spodbujali delavce k vstrajanju v stavki. Po dokončanem shodu, katerega se je udeležila velikanska množica ljudstva, razkropila se je ta množica v večih gručah po mestu. Razgrajala je povsod, pobijala okna, tulila in kričala, da je bilo strah in groza. Policija je na večjih krajih z velikanskim naporom 111 z golimi sabljami razganjala razdivjano množico, a množica je napadala policijo, ter ranila marsikaterega policaja. Pri rudečem mostu vrgla je celo jednega policaja v morje. Policiji na pomoč je prihitelo vojaštvo, ter zasedlo posebno glavne trge ter uhode v glavne ulice. Da so se vsled tega vrvenja zaprle vse prodajalnice, gostilne in kavarno, nam ni potreba posebno omenjati. Rekli smo, da je vojaštvo zasedlo glavne trge ter uhode v glavne ulice. Tako je bil postavljen jeden oddelek vojaštva blizu hotela „Delorm-‘, kar prihruje proti temu mestu jed na mnogoštevilna gruča razsajajočih. Ko se jej postavijo vojaki v bran, ter so boleli razsajajoče razgnati, začeli so razsajalci vojake obmetavati s palicami, s kamenjem, z železjem in z drugimi enakimi rečmi. Tako je priletel jeden kos opeke v glavo zapovedujočemu nadporočniku Koppl-nu, ter mu odbil čepico z glave. Isto tako leteli so drugi pi edmeti v ostale vojake. Vojaki so na to vslrelili, na kar je nastalo med množico strašansko upitje in javkanje. Vsa prestrašena množica zbežala je na vse strani, na lieu mesta pa so ostali štirje mrtvi in več ranjenih.
*
♦	*
Deževalo je celi dan. Vodstvo slav-klijočih odredilo je, da naj se stavkanja vzdržijo oni delavci v mestni plinarni, ki so neobhoduo potrebni, da oskrbijo mestno razsvitljavo. Prišla je noč, a do osmo ure bilo je po mestu vse temno. Ko so pa začeli vžigalci svetilk opravljati svoj posel, zabranjevali so jim razsajalci to delo. Pobijali so svetilke, odkopovali plinove cevi. razbijali so okna na desno in levo, da je bilo strah in groza. Gorele so le nekatere svetilke. Mirneje prebivalstvo zaprlo se je seveda v svoja stanovanja, in po mestu je bilo videti le
vojake, redarje in pa razgrajajoče. Are-tiranih je bilo od četrtka pa do petka zvečer (57 oseb. Razne aretirance je razdivjan« množica policiji iztrgala iz rok. Na nekem kraju so pahnili baje dva policaja v morje, ki sta se pa rešila.
*
* *
V soboto dne 15. t. m. se je vojaška posadka pomnožila. Dva bataljona vojakov prispela sta iz Gorice, dva bataljona iz Ljubljane, več koinpanij iz Pulja in jeden eskadron buzarjev iz Beljaka. Ko so dospeli vojaki i/. Gorice, vsprejela jih je na tisočo broječa množica, zbrana na trgu „della Stazione-1 s krikom in žvižgom. Vojaštvo je zasedlo vse glavne trge ter bilo razpostavljeno okolo vseh javnih poslopij. Prišlo je med vojaštvom in med razsajaiei do več spopadov. Vojaki vstrelili so večkrat, ali v zrak.
*
+ *
V soboto hodili so po mestu raz-sajalci ter zahtevali da se razobesijo po vseh hišah črne zastave. Ako se to ni zgodilo, metati so začeli kamenje, katerega so imeli polne žepe. V starem mestu bile so razobešene zastave, a policija jih je hotela odstraniti, redarji, ki so hoteli izvršiti ta ukaz, so bili napadeni s kamenjem in so se nnrali umakniti. Na lo je prišlo tije pol stotnije vojakov, pu ludi na le je začelo leteti kamenje. — Hazsajalci so šli celo na strehe, začeli so podirati dimnike ter metati opeko na ulice. Vojaki so tu dvakrat ustrelili, a merili so visoko. Pri vsem tem je bilo nekaj oseb ranjenih, med njimi jedna gospodična, ki je gledala iz okna.
*
* *
V	soboto zvečer je pri ribjem trgu nekdo iz revolverja dvakrat ustrelil na redarja, imenom Jakopa Mikluša in ga tako močno ranil, da je nesrečnež izdahnil svojo dušo med potjo, ko so ga hoteli prenesti v bolnišnico. Policijski oficijal znani Titz je baje nevarno ranjen. Ranjen je tudi neki poštni uradnik pri poštnem oddelku v poslopju stare borze. Ravno se je odpravljal, da izide iz urada, ko prileti kroglja skozi okno in rani odhajajočega uradnika.
Da so imeli uzmoviči in taki ljudje, ki imajo jako čudne pojme o mojem in tvojem, lepe ure, razume se samo ob sebi. Posebno so občutili to mali trgovci v starem mestu. Prihrula je namreč taka drubal v marsikatero prodajalnico jestvin, si nabasala tam polne žepe onega, kar ji je bolj ugajalo ter odšla meni nič tebi nič.
*
* *
Razsodišče, v katero so izvolili Strajkujoči delavci svoje zaupnike a Loyd svoje, je’ v soboto ob 5. uri po-poludne razglasilo z naznanili, ki so se nabila po voglih mestnih ulic svojo razsodbo, vsled katere so bile vsprejete zahteve kurjačev, to je nagrada izvan-rednega dela, skrajšanje delavnika in uredba ponočne straže na parnikih zasidranih v tržaški luki. Stavka torej, ki pa ni bila prav za prav stavka, ampak reklo bi se lahko, prava pravcata revolucija, je končana, a posledice, grobne posledice teh nemirov občutili' bode tržaško mesto in njega prebivalci še dolgo, dolgo časa. Posebno bode s črnimi besedami zapisan dan 14. februvarja 1.1. v zgodovini tržaških mestnih dogodkov. Ta dan je namreč dospela človeška strast do svojega viška. Ta strast se ni hotela in se ni dala prej vkrotiti, dokler ni prišlo do prelivanja človeške krvi.
♦
*	*
Kakor smo rekli, trpele so največ plinove svetilke in pa šipe po oknih raznih poslopij. Po raznih delih mesta leže plinove svetilke izruvane po tleh. Tam kjer so pa iste bile na kandelabrih, podrli so na tla poleg svetilk tudi kande-labre. Najhujše so razsajali ljudje na trgu sv. Katarine in pa pri novem sv. Antonu. Tu so celo stebri poškodovani.
Na strehah je zapaziti mnogo lukenj, katere so provzročile kroglo iz pušk, ko so vojaki streljali v zrak.
*
*	*
Ubiti so bili, kolikor je do sedaj znano, sledeči in sicer ustreljeni: Ivančič Anton, star 40 let, težak; Bonne Franc, star 23 let, krojač; Platzer Jožef, star 42 let, nepoznan; Anton Lavrenčič, star 35 let, delavec; Mayer-Grego, star 20 let, litograf. France Glivar, slar 27 let, mizar in Ivan Klančič, star 17 let, kovač, bila sta prebodena z bajonetom.
—	V soboto so bile ustreljene tri osebe.
Ubile žrtve teli izgredov so pokopali v noči od sobote na nedeljo. Soci-jalisti in ž njimi vred tržaški magistra-tovci so hoteli, da se žrtve pogrebejo na veličasten način, kar bi dalo gotovo povod zopetnim velikanskim demonstracijam in naj hrže tudi izgredom. Sploh se je tržaški magistrat jako čudno vedel v , celi tej zadevi in se ne ve, kam da je prav za prav pes taco molil.
*
* *
Izje m n o stanje v T s t u. — Minislerski svet je izdal s cesarjevim privoljenjem 15. t. m. naredho skupnega ministerstva, s katero se razglaša za mesto Trst in njegovo okolico izjemno stanje. V smislu postave z dne 5. inaja 18li9 (drž. zak. št. GG) stopijo s to na-redbo, dokler ostane ista v veljavi, iz veljave členi ij 12, 13 temeljnega zakona o splošnih državljanskih pravicah z dne II. decembra 18(57 (drž. zak. št. 142) v tržaškem mestu in v njegovi okolici. Vsled te naredbe stopijo pa v veljavo sledeče določbe zakona 5. maja !869 (drž. zale. št. 66) in sicer: I. § 3, lit. c. II. S 6. lit. a. e. b. 111. $ 7. lit. a. e. h. in pa glede kaznjivosti onih, ki se protivijo proti določbam zgoraj omenjenih paragrafov, določbe paragrafa 9. postave 9. maja 1869 (drž. zak. št. 66.)
*
* *
Preki ali nagli sod (S t a n d-r ec lit). — V nedeljo zjutraj je tržaško namestništvo razglasilo sledeče: „X ozirom na upore in na silne napade, ki so so zadaje dni izvršili proti javni moči in z ozirom na to, da je potreba za udušitev istih poslužili se izvanrednih pripomočkov, spoznam v dogovoru s predsednikom c. kr. sodnega dvora druge instance in s c. kr. višjim državnim pravilnikom za potrebno razglasiti za meslo Trst in njegovo okolico v smislu S 429. k. p. r. uvedenje prekega ali naglega soda glede zločina upora v smislu i? 73 kaz. zak. S tem razglasom jo združen ukaz, da se mora vsakdo vzdrževali vsakojakega hujskanja k uporu, vsakega zapeljevanja drugih k temu ter udeležbe pri istem na koji si bodi način ler da se mora vsakdo podvreči vsem nared-bam, ki imajo namen zabranili lak zločin. Vsakdo pa, ki bi po razglasitvi lakih naredb zakrivil ta zločin, bode naglo sojen, ter kaznovan s smrtjo. Odredba nahajajoča se v tem razglasu stopi koj v veljavo.
C. kr. namestnik Goess I. r.
Odredba skupnega minisler>tva glede izjemnega stanja in pa namestnikov razglas glede prekega ali naglega soda. naznanila sta se občinstvu na sledeči način: ,.Jedna stotnija vojakov, pred katero je stopal jeden policijski uradnik in nekaj družili redarjev, a kateri sta sledila po dva ali več (-rožnikov, obhodila je mesto in se ustavila na glavnih trgih, na vhodih in izhodih glavnih ulic. Tu so začeli trobentači in bobnarji klicali skupaj ljudstvo. Ko se je pa zbralo več ljudstva, je zgoraj omenjeni policijski uradnik prečital ministersko naredho m namestnikov razglas, potem pa zavkazal množici, da se razide. Ko se je to zgodilo na večili krajih mesta, začeli so po mestu patrolirati oddelki vojaštva, redarji in orožniki.
*
* *
Najvišja instanca pri postopanju po naglem sodu je deželno sodišče. Sodni dvor je v takem slučaju sestavljen iz štirih sodnikov. Ako kdo zagreši kako dejanje navedeno v $ 73 kaz. zak. to je, ako hujska ter zapeljuje k uporu proti naredbam javnih oblasti, ki so zato postavljene, da vzdržujejo javni red in mir, postopa se proti njemu potom naglega soda.
Do obsodbe mora priti najdalje v treh dneh. Ako spozna zgoraj omenjeni sodni dvor soglasno koga krivim zločina za-popadenega v $ 73 kaz. zak. obsodi se isti na smrt. Proti taki obsodbi ni več pritožbe, tudi prošnje za pomiloščenje ne ovirajo izvršitve obsodbe.
♦
* *
V tržaški luki so zasidrane tri vojne ladije.
*
* *
V pondeljek je dospel z Dunaja v Trst rabelj z dvema pomočnikoma.
*
* *
Vojaške čete, ki so bile v pondeljek zjutraj zasele Ltoydov arsenal ter popo-ludne nekatere točke po mestu, so se okoli o. ure popoludne povrnile v vojašnico, ker je bilo vse mirno. V torek so
bili vojaki na straži le pri glavni^ javnih uradih, na obeh železniških postajah, v Lloydovi palači ter v svobodni luki. — Včeraj je bil v Trstu popolen mir.
*
*	*
Laški kralj je imel v torek s svojimi ministri daljši pogovor o tržaških dogodkih. Po vsej Italiji se pripravljajo velike strankarske izjave proti Avstriji. Laški časopisi prinašajo razburljiva poročila o Trstu! Vse to je v zvezi s tržaškimi izgredi.
+
* H«
Namestnik grof Goess je bil poklican brzojavno na Dunaj ler je odpotoval že v nedeljo.
Govori se, da se bodo pri Lloydu izvršile v predsedništvu in ravnateljstvu razne premembe.
*
* *
Naša sodba. — Pri našem „Loy-du“ v Trstu je mnogo neredno-s t i, katere je treba odpraviti. Velika krivica je n. pr. d a vleč e j o visoke plače nekateri oblastni gospodje, ki o vsej stvari nič ne razumejo in ki tudi nič ne delajo. Ta zistem so liberalci uvedli pri vseh večjih gospodarskih podjetjih n. pr. pri železnicah, ali je vendar krivičen.
Jasno je, d a so se delavcem pr i dr užili nepošteni in i z d a-j i s k i pomoč n i k i. Ti so krivi nesreč ob ti priliki. Ti pomočniki so bili 1. potepuhi, ki so prišli iz svojih brlogov vpiti, razsajati in krasti; 2. laški irreden-tovci, ki so se razveselili priložnosti, da so smeli dati odduška svoji jezi in zagrizenosti proti cesarju, proti c. kr. vojaštvu in proti Slovencem. Brez teli razgrajačev bi bila cela delavska stavka ostala mirna ali vsaj ne nasilna. Od zdaj naprej morajo delavci in delavska društva paziti, da se teh nepoklicanih in nepoštenih pomočnikov otresejo.
Potepuhi in irredentovci bi si ne bili nikoli dovolili toliko grozovitosti, a k o b i n e b i I i v ž e d a v n o temu navajeni. V Trstu so bile v tem oziru čudne reči. Ob vsaki priliki je tržaško pobalinstvo poljubno razgrajalo. Nihče ni bil več varen: ne kat. Italijani, ne Slovenci, ne škof z duhovniki, ne c. kr. vojaštvo. Pobalinstvo je zapovedovalo.
, Italijanska liberalna večina v tržaškem starešinstvu je lo pobalinstvo podpirala in spodbujala, vladni politiki pa niso stvar razumeli.. ..
Priznati moramo sicer, da je c kr. vlada zdaj res odločno nastopila, vendar u e m o r e mo imeti v a njo z a-u p a n j a, da bo res storila svojo dolž-žnost nasproti irredenti in nasproti njenim varuhom, dokler ne bomo videli korenitih sprememb v vlad.iih krogih.
Dopolnilne volitve za de/, /bor.
Kcdaj bodo volitve.
C. kr. namestništvo v Trstu razpisuje dopolnilne volitve v deželni zbor goriški in sicer v kmečkih občinah polit, okraja Tolminskega, Sežanskega in Gradiščanskega na dan 20. marca t. I.; za izvolitev jed n ega poslanca v furlanskem veleposestvu pa na dan 22. marca t. I.
Naznanjamo slovenskim rojakom na Tominškom in na Krasu, daje vlada ukazala, da se m o r a j o v o I i t i novi volilni možje. Prvotne volitve po občinah začnejo že drugi teden. Vsakdo lahko vidi, da je treba nemudoma na d.do! Treba bo novih trudov, nove požrtvovalnosti. Ne strašimo se!
V	volilno vojsko!
Udarec, ki nas je zadel z razveljavljenjem izvolitve g. Ernesta Klavžarja, naj nas ne tare, kajti to ni v volilnih borbah nič nenavadnega. Rodi nam ena izkušnja več! Naš boj ni za osebe, ampak za najsvetejšn krščanske ideale, za krščansko organizacijo in za obstoj in moč cele katoliško - narodne stranke na Goriškem. Ne zabimo, kaj sta delala z nami „Soča“‘ in „Frimorec“, kako sta sramotila in v blato teptala č. duhovščino očitajoč ji sleparstvo, zlorabo vere in ultarja, kako se je voditelj ..napredne'* stranke dr. Tuma drznil celo v deželnem zboru neresnico govoriti o č. duhovščini, da je ljudem pretila z večnim pogubljenjem, ako Klavžarja ne volijo! Rojaki! Zdaj je čas, da jim z dejanjem odgovorimo.
Politične in cerkvene vesti.
Avstrijski državni zbor. — v
poslanski zbornici dunajski je ministerfiki predsednik odgovoril 13. t.‘m. mi j|,tor_ pelacijo poslanca dr. Luegerja v zadevi snovanja volilnih fondov nemško-liberalne stranke na Dunaju. Dr. Koerber je izjavil, da oklic liberalne stranke ne daje nika-kega povoda za uvedbo uradnih preiskav. Govornik nima najmanjega povoda, da bi osebam, „ki v najširših krogih prebivalstva uživajo popolno zaupanje11, prepovedal zakonito porabo nabranih sredstev. Gross je protestiral ob živahnih ugovorih krščanskih socijalcev proti osebnemu sumničenju v Luegerjevi interpelaciji. Dr. Lueger je izjavil, da vzdržuje vsi* trditve in jih hoče dokazati. Nemški liberalci so burno nastopili. Zbornica je nato s 123 proti 91 glasovom vsprejela predlog poslanca Voglerja, naj se v prihodnji seji otvori razprava o odgovoru.
Zbornica je potem pričela nadrobno razpravo o zakonu glede vojaških novincev, ki je bil sprejel.
Seja državnega zbora 14. t. m. — Zbornica je razpravljala o odgovoru minist. predsednika dr. Koerber-ja na interpelacijo dr. Luegerja. Krščanski socijalec Steiner je silno napadal liberalno stranko. Govoril je tudi župan dr. Lueger, kateremu so na koncu čestitali.
V	soboto 15. t. m. je zbornica razpravljala o bosenskih železnicah. Govorila sla posl. Perič in Borčič, odgo-varjal jima je železniški minister VVittek. Razprava o tej zadevi se je pretrgala in se bode nadaljevala v današnji seji, v kateri pride na dnevni red ludi drugo eitanje državnega proračuna. Dogodki v Trstu so pretrgali sobotno sejo dvakrat ter potisnili v ozadje vse drugo. Fosl. Muzurana je interpeliral predsednika, ali se bo Koerberju izljubilo pojasnili dogodke v Trstu. Nato se je takoj oglasil Koerber ter dejal, da se je primerila sicer katastrofa, a da je streljanje vojaštva docela razumljivo in opravičeno. Devet oseb je mrtvih. Ob polu 3. se je seja pretrgala, ker sta stavila poslanca Baševi in Pernerstofer nujne predloge radi dogodkov v Trstu. Prvi je govoril kratko, drugi obširneje in jako ostro. Oba sta konstalirala, da se je streljalo na neoborožene ljudi ter da so bili ubiti nedolžni gledalci. Pernerstorfer je dejal, da je dobil od dr. Ellenbogena v Trstu poročilo, da se bo posredovanju posrečilo doseči mir vsaj do srede. Koerber je odgovoril pomirljivo in obljubil naj-slrožjo preiskavo.
Seja d r ž a v ii e g a zbora 1 8. t. m. — Minislerski predsednik dr. Korber je na podlagi uradnih pojasnil opisal tržaške dogodke. Rekel je, da so izgredi bili revolucijskega izvora, da so krvavih izgredov krivi ljudje, ki ne priznavajo nobene državne oblasti. Očividno je, da se je imel pri teh izgredih proliavstrijski namen.
Zbornica je nato sklenila, naj se takoj prične s prvim branjem vladne predloge o odredbi izjemnega stanja za Trst. Poslanci so dobili prepričanje, da krvavih izgredov v Trstu ni krivo delavstvo, ampak i r r e d e n t a.
Sv. stolici« o krščansko-socijal-ueiu gibanju v Italiji. — Kardinal Rampotla je izdal v imenu papeževem navod glede krščansko - demokratskega gibanja v Italiji. Glavne točke tega na-voda so:
1. Društva, ki so se v Italiji osnovala pod imenom „krščanska deinokra-cija“, naj se v vsaki školiji podredijo onemu odboru, ki je določen za prirejanje katoliških shodov. Na ta način dobe škofje nadzorstvo nad temi društvi.
2. Krščansko-demokratska organizacija je delovanje v prid ljudstvu na temelju prirodnega prava in evangelijskih naukov. Ona nima političnega namena, da bi n. pr. izpremeuila kako državno obliko.
3. Dasi je hvalevredno, da se katoličani udeležujejo občinskih volitev, vendar se ne smejo v Italiji udeleževati volitev za državno zbornico, ker je papež ne priznava kot zakonito ustanovo.
4. Nujna dolžnost bodi za vse katoliške časnikarje, da ljudstvu vedno pojasnjujejo, kako neznosno je stanje svete stolice, odkar so ji vzeli svetno oblast.
5. Dolžnost časnikarjev je, da slu-šajo zapovedi in navodila papeževa in svojih škofov v vseli stvareh, ki se tičejo vere in delovanja sv. cerkve v družbi. V krščansko-demokratičnih programih, posvetovanjih in listih se morejo obravnavati vsa vprašanja, ki merijo na
zrnato pravičnosti in na izvrševanju ljubezni tlo bližnjega v ljudsko korist in ki so pravi predmet krščanski' demokracije. Krščansko-demokratični listi smejo tudi izrekati svojo sodbo o političnih dogodkih in o njih poročali, a pri tem ne morejo govoriti v imenu cerkve. V nebistvenih rečeh naj svojega mnenja drugim ne vsiljujejo.
(i. Javna predavanja o krščanski demokraciji naj imajo le možje, ki jih školijstvo za to priznava sposobne. Tudi glede javnih razprav s socijalnimi demokrati se priporoča, da naj se vanje spuščajo samo možje, ki so zmožni resnico privesti do zmage.
Novice.
Slovensko katoliško delavsko društvo ho imelo redni občili zbor v nedeljo din* 2!t. 1. in. v gostilni g. Gorjanca ob 3‘,, pop.
Širite »Primorski List“! — Današnji številki »Primorskega Lista-1 smo dodali prilogo. Uparim, iia je bodo cenjeni naročniki in čitalelji veseli. UD tej priliki prosimo prijatelje in somišljenike, naj list pridno širijo med ljudstvo. V nobeni družini bi ne smel manjkali! Če se število naročnikov v prvi polovici tekočega leta zdatno pomnoži, bomo v drugi polovici obliko lista zvečali, kar je splošna želja. —
Važno za vzdrževanje lista je, da gg. naročniki redno plačujejo. V tem oziru se moramo vsi poboljšati. Naročnino je najbolje poslali naravnost na u p r a v o ,,P r i m o r s k e g a List a-1.
Potovanje v Rim. Dopis z dežele.
—	Letos praznuje sv. Oče Leon XIII. petindvajsetletnico, odkar je zasedel stol sv. Petra, ter vlada kot namestnik J. Kr svete cerkve. Svojo sinovsko ljubezen do sv. Očeta pokazali bodo letos katoličani na razne in slovesne načine — med drugimi tudi, da bodo romali v Rim ter da se bodo v večnem mestu poklonili sv. Očetu. Tudi iz naše goriške nadškofije se pripravlja poseben romarski vlak v večno mesto kakor pred dvema letoma. A ko se oglasi 4f)0 romarjev, naročili bomo poseben vlak. V Him bomo romali skupno ler st* vstavili v imenitnih sve tiščili v Lorelu in Asisi-ju; v Kirnu se bomo mudili štiri dni, da opravimo svoje pobožnosti in si ogledamo razne znamenitosti — nazaj grede pa potuje lahko vsak posebej ter se vstavi kjer hoče. — Železnica je znižala vožne cene od Vidma za 70%. — V Rimu bode vse preskrbljeno za prenočišča in hrano po nizki ceni. — Kdor se želi udeležiti romanja, naznani naj svoj pristop do IT), marcija t. I. veleč. g. Jos. Ličanu, knez.-nadško-lijsketnu kaplanu v Gorici ter naj plača eno krono pristopnine za pokritje stioškov.
Veleč. gg. dušne pastirje prosimo, da naj oznanijo svojim vernikom romanje.
Vsi romarji, ki so se udeležili pred dvema letoma v sv. letu romanja v Rim, prinesli so s seboj najboljše spomine ter si žele zopet v večno mesto.
Slovenci goriške nadškofije! Oglasite se v obilnem številu!
Udom družbe sv. Mohorja. —
Opozarjamo vse častite ude naše (lične družbe sv. Mohorja, da se čas za pobiranje udnine bliža h koncu (do 5. marcija). Lansko leto se je število Mohor-janov zmanjšalo, potrudimo se vsi, da se letos zopet pomnoži.
V	Gorici se udniua sprejemlje v saknstiji stolno cerkve!
Imenovanju. — Finančni minister je imenoval za davčne višje nadzornike davčne nadzornike gg. Josipa Terpina, Hilarija Vodopivca in Antona Soldatiča.
Smrtna kosa. — V nedeljo lij. t. m. je po kratki a mučni bolezni izdahnil svojo blago dušo, gosp. Filip Jakop K o-mavli nadučitelj v Št. Ferjanu v f>i. letu svoje dobe, zapustivši žalujočo udovo gospo Amalijo Komavii roj. Mozetič in sedmero otrok. Pokojnik je bil v vsakem pogledu uzoren učitelj spoštovan od vseh ki so ga poznali iu ob jednem tudi jako skrben oče svoji družini. Pogreb je bil v torek ob 10 uri predpoludne. Naj počiva v miru.
Za »Alojzije v išče**: preč. g. Jan. hosir L, |{, preč. g. Jož. Pavletič 5 K prec. g. Fr. Franke 5 K (po neljubi pomoli zakasnelo), zložili razni dobrotniki 0U K za svečnike, g. Lovr. Živic, kamnosek v Skopem, podaril lepo izdelan kamen za lijak, g. Fr. Pirjevec nabral pri izvolitvi novega župana v Vrlo-.inu |
Poslanec Strekelj odložil svoj mandat ? — Tržaškemu lislu »Trieste11 se poroča, da iilloži tudi poslanec Slre-kelj svoj doželnozborski mandat; to pa zaradi lega, ker ga njegove dolžnosti kot agrarnega nadzornika v Dalmaciji zavirajo, da lii zamogel v polni meri vršili svoje poslanske dolžnosti.
Pustna novica. — »Soča*1 nam je prinesla „na god vseli norcev* iz »narodno-naprednega-1 tabora ta-le pustni komunike: „Izvrševalni odbor nnarodno-napredne11 stranke je ‘A. GabrSčeku soglasno poveril vodstvo vseh političnih poslov 'v smislu programa ,.narodno-nnpredne“ stranke brez slehernega navodila, p r e p n s t i v š i m u po-v s e m proste r o k e“.
Mi ne vemo, ako so se o lem vele-vnžneni političnem dogodku že obvestile polom cirkularnih not vse evropske ve-levlasfi; o tem nas pač pouči prihod-njost. Radovedni smo pa in lega se nam pač ne more zameriti, — kaj pa dr. Tuma? Da bi ta mož na tako čuden način izginil s pozorišča, se nam zdi skoro neverjetno.
Pa še nekaj.
..Goriška ljudska posojilnica" je, kakor znano, denarni zavod »narodno-napredne*1 stranke in ima z „narodno-napredno 1 poliliko mnogo, mnogo skupnega. Ali prevzame tudi v tem zavodu A. Gabršček — komando ? ...
Nova kost. — »Napredna11 stranka vrže od časa do ' časa kako kost med ljudstvo, da jo gloda. Najprej so naprednjaki ustanovili »trgovsko in obrtno društvo11, po katerem ni več sluha in duha; poleni so ustanovili »sklad za udove in sirote ubogih obrtnikov in trgovcev11, kar je tudi že vse pozabljeno; potem so ustanovili »pevsko in glasbeno društvo’1, katerega delovanje je še dobro znano; zdaj pa so ustanovili »narodni sklad-*.
Kolikor se nam dozdeva je »narodni sklad*1 naperjen proti ,,Š o I s k o m u Do m u'*, za katerega se nabira po celi deželi. »Šolski Donr* je zdaj v Gorici najnujnejša potreba. Združimo se torej v tej stvari in ne podirajmo, kar smo si s trudom sezidali. Prosimo- dr. Treo-ta, naj te naše blagohotne besede uvužuje.
L—d —n.
O »žegnani bisagi". — Izv. dop. s Tolminskega. Slučajno sem naletel ua »Primorca** z dne 7. febr. t. I. v dopisu »z Vipavskega1*, ki odgovarja »Pr. L.“ zaradi pokojnine g. Stepančič-u ki je služboval 40 let in prejel samo 400 gld. Torej duhovnik, ki je moral prav toliko časa šti.dirati, kakor vsak sodnik, ali pa c. k. okr. glavar, dobi po 40 letih 400 gl. pokojnine, dočim vsak orožnik po 12 letih službe dobi več. In vendar »Primorec*1 je tak > predrzen, da piše: »Osebi pove seveda, kar sam hoče; lega pa noče povedati, koliko sitnostij in plače ima kak sluga prej nego pride <Io službe. Tudi ugodnosti, katere uživa v službi kol duhovnik, ne spravi ua dan, ker se boji povedati kmetu, kako lahko gredo njegovi zaslužki v žegnano bisago. Ko bi no bilo res, da duhovniki uživajo mnogo ugodnostij tako, želeli bi bili plačani iz državne blagajne, katera bi jih luko plačala, kakor svoje uradnike. Da bi nunčki le s prstom mignili, to bi se gotovo zgodilo; saj dobro vidimo, kako bi vladni stroj potegnil za seboj motor... a to jim nikakor ne diši. Kar nese, pa nese!1* —
Po mojem mnenju se je »Primorec1' udaril sam sebe po zobeh. Še pred leti se spominjamo, da je »Soča" krepko zagovarjala cerkveno samoupravo (avtonomijo); duhovniki, sploh cerkev naj sama svoje notranje zadeve upravlja, ne da bi država svoj nos vtikala v to. Gospodje pri »Soči1* naj vedo, da čegar kruh jem, tegu pesem pojem11. Ako bo država vse cerkvene zadeve imela v rokah, tedaj bi tudi od duhovnikov to zahtevala, kar od uradnikov. Kako morajo postopati uradniki n. pr. pri volitvah, je gospodom pri , Soči** prav dobro znano. Po »Sočinem" mnenju naj hi tudi duhovniki bili odvisni od države in od zgoraj se pustili vplivali pri volitvah. Ne vem, ali bi to pri skrajno neugodnih razmerah na Slovenskem kaj koristilo v obče slovenski stvari. Kakor zdaj stoje politične razmere v naši državi, posebno s pogledom na žalostili položaj na Slovenskem, nikakor ne hi smeli časopisi, ki se štejejo med »narodne Iiste*' oklepati uplivnega stanu v jarem odvisnosti od nemškega urad-ništva. Ako to delajo nemški listi, je nadvse drugo, ker Nemci so pač gospodarji v državi. To govorim, da se prav razumemo, iz obče slovenskega stališča.
Ako pa vzamemo duhovnika samega in motrimo njegovo gmotno stran iz čisto privatnega stališča, tedaj moramo popolnoma pritrditi mnenju, da bi bilo najbolje, ako bi duhovniki hili plačani iz državne bl;">ujne. (i. Gaberšček naj bo prepričan, da nihče ne bo bolj vesel, kakor duhovniki sami. Kako nečastno, nedostojno je za izobraženega moža, kakor je duhovnik, hodit i po hišah in beračili. Po nekaterih duhovnijiih mora duhovnik beračiti po bajtah in po več dni kolovratiti, da pride do primernega plačila. Nič druzega ne privoščim g. Gaherščeku, kakor da bi le enkrat poskusil n. pr. kol cerkljanski kapetan, hoditi z brenco okoli po hišah in to nič manj kot osem dni. Zjutraj bi moral vstati ob 3 urah ter tešč iti k podružnici, tam maševali in potem še le od 2—3 popoldne priti domov. Presneta kapa, nikdar hi se več ne upal pisati o »žegnani bisagi1* ki ni nikoli sita.
Ker se je pa »Primorec' dotaknil tega vprašanja, zalo pa ne bo škode, ako še kako zinemo. Ža danes prosimo, naj nam »Primorec** pove, kakšne so ,,ugodnosti-*, katere vživa duhovnik. Ta beseda nam je nejasna, zato prav lepo prosimo pojasnila.
Posledica plesa. — V Saležu na Krasu so leta 1901 o pustu plesali na skednju nekega premožnega kmeta. — Spodaj je bil živinski hlev. Lep, mlad vol, ki ni bil dovzeten za tako muzikalično skakanje, je začel divjati, zmešalo se mu jo in je poginil.
Veliiiu nesreča pri Nabrežini.
—	Včeraj sta delavca Franc Kovačič iz Ruta in Jos. Lavrič iz Št. Petra na Kranjskem delala v kamenolomu mino. Dinamit se jim je užgal pred rasom in s kamenjem zasul oba, da sta na mestu umrla. Prenesli soju na pokopališče v Mavbinje.
»Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev* gre vedno bolj narazen. Radi ostudne pisave »Učiteljskega Tovariša-1 v Ljubljani je sedaj izstopilo iz zaveze »krčko učiteljsko društvo". Le tako naprej!
Vipavska vinarska zadruga. —
Dopis iz Dornberga. — Danes smo se z!.rali nekateri tukajšnji Občinarji v županski pisarni in smo med drugim pretresali tudi ustanovo namerjane vipavske zadruge. Potreba take naprave je vsem očitna, zato smo prepričani, da jo vsi z veseljem pozdravljajo, in da nasprotnikov iz stvarnih razlogov ne bo našla. Našega kmeta je, rekel bi, strah, ostali tako osamljen v današnjih težkih časih, zalo išče rešitve iu opore v vzajemnosti. Koliko krajev, ki so hili po zistemu liberalne ekonomije že docela razjedeni, si je opomoglo do novega blagostanja prav po zadrugah! In kar je šlo drugje, se s previdnim in požrtvovalnim ravnanjem doseže i pri nas.
Prvo pa, kar smatramo za potrebno v prospeh stvari je: vneti treba Vipavce po vsoli občinah za njih z a d r u g o s tem, da se jim razložijo namen, način in koristi takega društva! Potoni se ni bati, da bi društvo od Soče do Hubla ne dobilo udov dovolj. V Gorici so se našli strokovni možje, ki bodo napravili prve korake: tem pa naj se pridružijo vplivni možje iz vse Vipavske, ki bodo pripravljali društvu kar najširšo podlago med ljudstvom samim!
Prav bi bilo, ako bi se zbrali župani, podžupani i. dr., da hi stvar najprej njim samim postala jasna, in da bi potem druge mogli naprej poučevati. Jako bi nam ustregel mož, ki bi uresničil to voljo. — Sicer pa pričakujemo od naših časopisov, da bodo stvar kmalu obširno razpravljali.
Srednje. — Pri nas smo dobili s 15. t. m. poštno nabiralnico, katera bo v zvezi s pošto v Ročinju. Pot pojde trikrat na teden (v Ročinj) na pošto. Za to dobroto se moramo zahvaliti c. kr. poštnemu ravnateljstvu v Trstu, posebej pa še postrežljivemu gospodu prejšnemu komisarju Dr. Svveceuey-ju.
Iz Pliskovice na Krasu. — Pri nas ni več ne reda, ne miru. Ko je žu-panil še g. Mihael Petelin, je bilo vse lepo v redu in mir je prebival v naši občini. A poglejmo sedaj? Ni miru, ni reda! Res lepe reči se slišijo o naši občini! Nekateri, ki bi imeli delati mir in red za čast in dobro ime občini, se potegujejo tako, da bodo popolnoma v blato poteptali sebe in občino.
Ni dolgo časa, odkar smo dobili novega dušnega pastirja Vsakdo, ki ga pozna, ga mora spoštovat' Toda tudi dobri dušni pastir ima v svoji čredi vol-
kove, ki bi tadi nagajali v cerkvenih za-d< vali. Ker se jim pa tega ne more in ne sme dovoliti, zalo se hudujejo z neotesanimi besedami. Pa saj ni čuda! Ti neotesanci imajo z vsakim kaj opravili. Neotesanost jim lahko bereš na nosu!
Iz Volčjigrada na Krasu. — V Komnu imamo zdaj dva »napredna** učitelja, ki sla si po zadnjih deželnozborskih volitvah krepko k srcu uzela, da ne bosta pri naših otrocih niti ene šolske zamude prezrla. Ali ne vidita, da otroci ne morejo v deševnein iu mrzlem zimskem času redno v oddaljeno šolo prihajati ? Ali jo
lo	prav, da verujeta več izjavam šolskih otrok nego izjavam doličnih starišev ? Ali ne plačujemo dovolj za šolo, za tisti bori poduk, ki ga dajeta otrokom v šoli, da nas zdaj še s takimi globami obkladala ? —
Pa vse to naj bi še bilo! Vprašamo: Ali ni sramotno za Komen, da objavljata ta dva učitelja v umazani »Soči-1 grde surovosti, katerih bi se moral sramovali vsak omikan človek ? Zakaj bi nam šolska oblast ne privoščila bolj olikanih učiteljev ?
Iz Riljane v Brdih nam poročajo, da so dne 4. t. m. prišli Ija cigani, ki so se izdali za popravljače kotlov. Nekateri so jim res dali na popravo, pa so morali drago plačati. Cigani so z velikim krohotanjem odnesli lepo svoto iz naše občine. Varujte se ciganov!
Brezobrestna posojila. — Od več
strani nam dohajajo vprašanja, kje da tiči uzrok, da niso še danes rešene prošnje za brezobrestna posojila. Mi smo se o tej stvari informirali na pristojnem meslu in tam smo zvedeli, da je deželni odbor od svoje strani to zadevo rešil ter da se nahajajo zdaj prošnje pri namestništvu v Trstu. Ker se bliža čas, v katerem se obnavljajo novi nasadi tam, kjer je trtna uš pokončala stare trte in prosilci nujno potrebujejo denarja za delavce, posebno pa še zaradi tega, ker se letos spravlja le počasi vino v denar, želeti bi bilo, da bi c. kr. namestništvo v Trstu vendar jedenkrat že rešilo tozadevne prošnje. Prosilcem pa svetujemo, da se obrnejo do svojih županstev, da
vza jo ta njihovo težnje ua zapisnik
ter jih odpošljejo c. kr. namestništvu v Trst.
Zgodnje breskve priporočajo se posestnikom blizu mesta. Lep sortiment se dobi v drevesnici J. VVeršec-a Wisel pri Brežicah Spodnje Štajersko in sicer vrste amerikanske, zgodnjo:	Amsden
VValerloo, Gaveineur-Garland, Muser, Ar-kansas, Aleksander, zgodnji Galande. — Te vrste so vse cepljene v divjake in se dobe v močnih pritlikovcih po ceni 40 krajeerjev in manj. V drugi spomladi po vsaditvi se ima že lepe breskve in lep denar.
Listnica uredništva. — O novih orgijah v Medani priobčimo prihodnjič.
Vabilo
na
redni občni zbor
..Centralne posojilnice'' v Gorici
legistrovaac zadruge z omejeno zavezo
v četrtek 6. marca 1902 ob 11. zjutraj
v posojilručnih prostorih
utica Velturini št. !).
s sledečim dnevnim redom:
1. Poročilo načelstva,
2. Poročilo nadzorstva,
3. Odobritev letnega računa.
4. Poročilo o poslovanju k »Centralni
posojilnici*1 spadajočih posojilnic.
o. Volitev nadzorstva.
6.	Morebitni predlogi.
Načelstvo.
Dostavek. — i} 33. Zadružniki, ki se ne udeležijo osebno občnega zbora, zamorejo biti zastopani po drugih zadružnikih na podlagi zakonito napravljenih pismenih pooblastil. A vsak zadružnik sme le jednega druzega zadružnika zastopati na občnem zboru.
Pooblastila se lahko pošljejo načelstvu. V zinislu $ 34. ima vsak ud po en glas, udje z glavnimi deleži poleg tega glasa še po 10 glasov od deleža do 100 glasov. Pri občnem zboru sme vsak zadružnik staviti predlog, kateri niso na dnevnem redu, vendar se o njih sme sklepati še le pri prihodnjem občnem zboru (ij 36.).
Št. 212 Op.
Naznanja se. da
JAVNA DRAŽBA
zastavil IV. č etrtleta t. j. mesecev
oktobra, novembra in decembra 1900.
začne v ponedeljek 10. marca 1902. ter se bo nadaljevala naslednje četrtke in ponedeljke.
0(1 ravnateljstva zastavljalnice in ž njo združene hranilnice.
V Gorici, 4. fobruvarja 1902.
Podpisani priporoča slavnemu občinstvu v Gorici in na deželi svojo
prodajalnico jestvin.
V zalogi ima kave vseli vrsl, različne moke iz Majdičevega mlina v Kranju, nadalje ima tudi raznovrstne pijače in primer: francoski Cognac, prisl i*.i kranjski brinjevec, domači tropinovec, fini rum, različna vina, gorčice (Seni-.) Ciril-Metodovo kavo iti Ciril-Metodove užigalice. — V zalogi se dobe tudi testenine tvrdke Žnideršič & Valenčič v Ilirski Bistrici, ter drugo v to stroko spadajoče blago. — Postrežba točna in po zmernih cenah.
Z odličnim spoštovanjem
Josip Kutin,
trgovec v Seineniski ulici h. stv. 1.
(v lastni hiši)
„Krojaška zadruga",
vpisana zadruga z omejeno zavezo v Ciorici,
Gosposka ulica hiš. šlev. 7. VELIKA ZALOGA
vsakovrstnega manufakturnega blaga za ženske in moške obleke, za vsak stan in vsak letni čas v naj večji Izberi, kakor: sukno, platno, prte-nino, Cliiffon, oksfort, srovico, vsakovrstne preproge, zavese, namizne prte; nadalje vsakovrstno perilo,srajce. Jager itd. itd.
Vse |>o naj nižjih cenali.
<'ene ho stalue brez pogajanji!.
Tvrdka
Konj edic& Zajec
v Gorici pred nadškofijo št. 5
priporoča svojo bogato zalogo: najboljšega štajerskega železa, železne, pocinkane, pocinjene in cinkaste ploščevine.
Okove za pohištvo, stavbe, vodne žage, vse potrebščina za obrtnike, kmetijstvo, sadjarstvo, vinogradnike za jesensko in zimsko dobo.
Nagrobne križe, peči, štedilna ognjišča, cevi, predpečuike. Stavbeniki pozor!
Vedno sveži Portland in Roman cement. Edina zaloga železnih nosi-teljev (traverz), cevi za stranišča z vsemi pripravami.
C. kr.
priv.
civilni, uradniški in vojaški krojač in trgovec
M. POVERAJ,
na Travniku št 5.
Naznanjam častitim gospodom odjemalcem in damam, da sem se preselil s svoje krojačnico in trgovino, iz prejšnjih prostorov na Travniku št. 22 v gorioznačene prostore na Travnik št. 5.
P. n. občinstvu priporoča svojo izborno zalogo vsakovrstnega blaga iz avstrijskih in inozemskih tovarn ter gotovih oblek, sobne in dežne plašče, vsakovrstno možko perilo, srajce Jager ■podnje hlače ter nogovice, oficirske in uradniške priprave, sploh vse, kar je treba paradnim oblekam za vsaki stan.
Izdeluje se haveloke, sako, pelegrine in fi-uejše obleke za gospe po najnovejši modi.
Blago se prodaja na meter tako po ceni, da je z menoj nemogoča vsaka konkurenca.
Edina prodaja finih dežnikov iz tovarne odlikovane z zlato svetinjo na parižki razstavi. V*tre2em vsakemu naročijo in po vsaki modi.
Anton Potatzky
v Gorici, na sredi Raštela hiš. štv. 7.
Trgovina na drobno in debelo.
Najceneje ktipovališče nirnberškega in il robu egu blaga ter tlcmin, preje in nitij.
Potrebščine
za pisarne, kadilce in popotnike.
Najboljše šivanke in Šivalne stroje.
Potrebščine za krojače in čevljarje.
Svetinjice, rožni venci mašne knjižice.
Hišna obuvala za vse letne čase.
Posebnost: semena za zelenjave, trave in detelje.
Maj bolje oskrbljena zaloga zn k ra- *
Emar.jp. krošnjarji*, prodajalce po sejmih I in trgih ter na deželi.
Anton Kuštrin
v Gosposki ulici h. štev. 25,
(v lastni hiši) priporoča častiti duhovščini in slavnemu občinstvu v mostu in na deželi svojo trgovino jedilnega blaga n. pr. kavo: Santos, Sandomingo, Java, Cejlon, Porto-rico i. dr. Olje: Lucca, St. Angelo, Korlu istersko in dalmatinsko. Petrolej v zaboju Sladkor razne vrste. Moko št. 0, 1, 2, 3 4, 5. Več vrst riža. Miljsveče prve in druge vrste, namreč po ‘A kila in od 1 funta. Testenine iz tvornice Žnideršič & Valenčič v II. Bistrici. Zveplenke družbe sv. Cirila in Metoda. Moka iz Majdičevga mlina v Kranju in z Jochmann-ovega v Ajdovščini. Vse blago prve vrste.
Po pošti se razpošilja v zabojčkih najmanje po 5 Kg. na vse kraje.
Nova delavnica
cerkvenih posod M M M M M in orodja.
Gorica, magistratna ulioa št. 8.
Podpisani vsoja si naznaniti preč. duhovščini, da je odprl novo delavnico cerkvenih posod ter se priporoča za naroči;« svečnikov, svetitnic itd. v vsakovrstni kovini in v vsakem slogu po najnižjih cenah.
Ker še nima iluslrovanih cenikov, pošlje po želji proč. duhovščini obrise raznih posod in orodja.
Priporoča se tudi za popravljanje rabljenih reči, jih zopet posrebri in pozlati tako, da dobijo prvotno stanje.
Izdeluje strelovode po najboljših iznajdbah in popravlja že rabljene.
Udani
Frnc Leban,
srebrar.
Cotič Peter
čevljar v (»OMpottki ulici hiš. št. 14
(tik zaloge pohištva g. Breščaka)
sprejema naročila vsakovrstnih čevljev bodisi finega ali navadnega izdelka po ugodnih cenah.
Jakob Šuligoj
urar v Gorici,
Gosposka ulica hiš. št. 25,
priporoča svojo
prvo slov. nra r s k o
C5^
delavnico in poprav-.% ljavnieo ter zalogo ur
Ui vseh vrst in n kakovostij, na dalje raznovrstne šival-najnovejših sistemov in najboljše kakovosti, vse po zmernih cenah. — Vsako popravo je jamči edno leto, šivalne stroje za pet let.
,y, \ »j
iti,
ne stroje
jFOR,
klobučar in toslilničar .v Semeniški ulici, im." bccnlo zalogo raznovrsluili Klobukov in loči v svoji krčmi pristna domača vina ter postreže tud. z jako iikusnimi jedili. Postrežba in cene jako solidne.
Lekarna	«Sr
1 i li l i , • n i > J
Prave in edine žel kapl jice
z znamko sv. Antona Pado-vansiega.
Ziliavilna moč J teh kapljic je nc-preknsijiva. — Te kapljice uredijo redno prebavljanje, če se jih j dvakrat na dan*
...	po jedno žličico
(Varstvena znamka) popije. _ Okrepi
želodec, store, da agine v kratkem času omotica in Si-votna Ičnost (mrtvost). Te kapljice tudi store, da človek raje je.
Cena steklenici 60 vin.
Prodajajo se v vseh glavnih lekarnah na svetu. Za naročitve in pošiljatve pa jedino le v lekarni
CMSTOFOl.ETTl
Krojaška mojstra O
Oufer & Bajt 9
v Gorici, ulica sv. Antona št. 7 iv v liiši g. J. Kopača pri okr. sodniji, \/ izdelujeta vsakovrstne obleke za mo2ke po meri, bodisi fine ali pa priproste.
Priporočala se svpjim rojakom v Gorici in na deželi, posebno pa c. duhovščin i in učencem srednjih in ljudskih šol za obilna naročila.
OOOOOOOOi
(-'»n „
ii Teodor Siabanja, j
IA	srebrar,	A
^ v Gorici, ulica Moreli 12, M
M priporoča prečast. duhovščini za ‘ M izdelovanje cerkvenih posod in ||J orodja. Pripravo cerkvenega o- rijl rodja olajšuje revnim cerkvam iHJ s tem, da daje tudi na obroke, la
Hi Obroke si pa preč. p. n. gospod ISj J naročevalec sam lahko določi. *
a
v
sa
za živino
je
ROKOVA ZMES
katera sc sedaj rabi kot hrana za živino in zlasti za isto, ki daje mleko, potrjeno od
l>rof‘. <lr. Pott-a
v Monakovem (Bavarsko).
Dobiva se na prodaj edino pri trgovcu
Josipu Komelu,
ulica proti Soškemu mostu
št. (»7 (prej K. Sirk) in podružnici v Stolni ulici št. -I.
Vzorci z navodili se razpošiljajo brezplačno.
ir
Cebelno
vv
-voščene sveče St«!
čim z 2000 K
Priporočani se prečastiti duhovščini, slavnemu p. n. občinstvu. Sveče pogrebe po zelo nizki ceni. Med pitanec in navadni po zelo nizki ceni. Z odličnim spoštovanjem	-rtr
J. Kopač,
svečar v Gorici, ulica sv. Antona
^	®	i
RAZGLAS, 1
Podpisani naznanjam, da sem prevzel pisarno gosp. dr. Josipa Staniča, odvetnika v Gorici, kot ® njegov namestnik z naročilom, vse njemu poverjene zadeve redno nadaljevati in dokončati.
Vsled te prevzete naloge sem po izvršenem razdruženju dosedanje skupne pisarne otvoril @ svojo lastno pisarno v prostorih dosedanje dr. Staničeve pisarne v hiši Monte di Pieta, Gosposka ulica št 4, kjer uradujem od 1. svečana t. 1. dalje <£ v vseh odvetniških poslih.
V Gorici, meseca prosinca 190:2.
K	Dr.	D.	Trec, odvetnik.
® @
Priloga „Primorskemu Listu“
štev. 8. z dne 20. februvarja 1902.
Spomini očeta Poljanca.
(Napisal K ... n.)
II.
To ti je bilo govorjenja po Dobrovi takrat, ko je občinski birič prebral pod starodavno lipo to le oznanilo:
V	i s o k a c. k r. vlada za u kazala je tukaj š n emu slavnemu županstvu,, da pripravi dve prostorni, svetli sobi za šolo. Vsi otroci od 6. do 10. leta naj s e j a v i j o na Mali Šmaren s s t a-r i š i v občinski pisarni, kjer jih bodo novi gospod „šolmaj-s t e r“ zapisali in m e d u č e n c e sprejeli.
l’ako je prevel nemški odlok v slovenščino občinski tajnik, ki se je navadil „prusovskega“ jezika gori na Češkem, ko je še nosil vojaško suknjo.
„Šolo in učitelja bomo torej dobili1', govorili so Dobrovci, „to pa to ; naš gospod župan je pa res skrben za občino. Pred nedavnim nam je skopal vodnjak, sedaj pripravil šolo in Bog ve kaj bo še!“ Očeta župana je seveda laka pohvala močno pogladila in povabil je možake po „žegnu*‘ k sebi, češ „da ga bodo en glažek zvrnili, pri lem pa kaj pametnega zinili11.
%
Stari Poljanec se spominja, da ga je kmalu potem peljala ranjka mati v nizko občinsko pisarno. Vstopivša. sta naletela Že na precejšnje število očetov, mater in takih malih „kebrov‘', kakoršen je bil takrat Poljančev Tone. Šepetaje so se pomenkovali; zadovoljnost in radovednost ste jim gledali iz oči. Le nekaj se jih je držalo čmerno in kislo ; pritajeno so zabavljali tam v kotu: še tega se manjka. Tak6 rabim otroka doma za to ali ono; saj mi žene past in če ni drugače tudi privleče kako butaro z »gmajne11. — Pomislili niso reveži, kake važnosti je šola za človeka. Tu se nauči otrok najpotrebnejšega za življenje: branja, pisanja in računanja. Če je začetek težak, je pa tem slajša zavest, ki navdaja mladega človeka, ko vidi sadove svojega učenja. Kako prijetno je v dolgih zimskih večerih, ko ni nujnega dela, vzeti lepo knjigo v roko in čitati, spopolnjevati svoj duševni obzor, blažiti si srce. Kako žalostno je nasprotno videti človeka, ki stoji pred knjigo, kakor pred kako skrivnostjo. Za takega pišejo za narod vneti možje zaman lepe povesti, pesni in druge podučile spise.
Počasi je šlo vpisovanje izpod rok. Slednjič je prišol na vrsto tudi Poljančev lonček. Stal je z materjo pred možem, ki je imel postati njegov učitelj. Še sedaj se nasmehne stari Poljanec, ko se spomni, kako boječe je pogledoval gospoda „šol-majstra" izza materinega krila. Bil je že prileten gospod, a njegove še z mladeniškim ognjem sevajoče oči so ljubeznjivo zrle na svoje nove znance. Tončku se je na prvi pogled prikupil, in kmalu sta postala velika prijatelja. Pa kako ne! Saj je bil Poljanec vedno prvi' v šoli; zato pa je tudi pozneje pri vojakih hitreje napredoval nego drugi. In pozneje so si ga vaščani, vedoč, da zna poleg druzega tudi pero sukati, izbrali za župana.
Zato pa tudi povdarja stari Poljanec, kadar nanese prilika, sosedom: „Ako ljubite svoje otroke, pošiljajte jih redno v šolo; s tem jim izkažete jedno največjih dobrot11. In malega vnuka Ivančka, ki je začel hoditi v šolo, opominja tam pri peči sed6: „ Ubogaj učitelja, uči se pridno, da ne boš hodil po svetu s prazno glavo. Dandanes se s srečo ne pride več daleč, treba je znanja". In začne mu dopovedovati, kaj so se v njegovem času učili, kje mu je rabilo to, kje mu je ono prav prišlo; pa še dalje bi govoril, da mu ne začne mladi razposajenček kimati. Tedaj
tudi on umolkne, a misli se mu mude še vedno v onih srečnih časih, ko je še hodil v šolo k staremu učitelju.
Souvenir+) iz pustnili dni.
(I. G-l-e.)
I.
Srebolov Miha je rezal obroče iz leskovih palic, a nič mu ni šlo prav po poti. Zmiruj je le nekam drugam mislil. Velike obrvi na lepem možkem obrazu so se tu in tam pomenljivo dvigale, oči globoke oživele, roka mu je popustila na-brušeno rezilo. Žena mu je k nogam položila skledo kislega mleka z ajdovo pogačo, pa nič ga ni jed kaj posebno mikala. Naposled, povživši nekoliko jedi, ustane, se vspne ravno, stopi v hišo in začne obuvati nove bote.
„Kam pojdeš?1* vpraša zvedavo žena. „A a že vem! Tista nova armo-nika ti he d& miru I Celo kravo boš zapravil s tvojimi neumnimi armonikami. Saj imaš staro, ki dobro gode. Saj znaš: špic-polka, dajč-valcer in veliko druzih.
— Koliko pa te bo stala? Odkod pride?“ žena vpre komolec ob bok in ga vprašalno gleda.
Stane me 120 kron in prišla je iz Bolcana na Tirolskem. Pa kaj ti veš, kje je to ! Ti molči in kaj dobrega skuhaj za večerjo! Nocoj boš še slišala novo armoniko. Daj sem fajfo, ali ni lam na oknu? Moram stopiti dol na pošto. Ali je še kaj žganja tam? Veš, Terezka, ar-monika bo težka. No, pa moram iti“. Stisne fajfo med zobe, pomakne klobuk na stran, potiplje si v žep, ali ni zgubil „aviso“ in naglo začne stopati po grdih soldanastih tleh v dolino na pošto. —
Za uro časa se je že potil z novo armoniko na hrbtu. Vest mu je očitala, da je toliko denarja potrosil za armoniko. lu pa gospod nune mu vedno pravijo, da poinuga pri posvetnih veselicah
— in sv. Avguštin pravi, da ni prav ob nedeljah plesati. No, pa naj bo. Saj letos bo veliko porok. Pri vsaki po 10 kron, pa bo nekaj dobička.
„0 ja! Hvala Bogu !“ vzdihne vsed-ši se na zakajeno klop in se oddahne. Skrbno postavi armoniko poleg sebe, kakor da bi imel v onem zabojčku malega otroka. „Terezija, hodi mi po kladivo in klešče!“
„Hodi si sam! Nisi še tako star !“ se odreže žena.
„Hitro ! Prinesi in odpreva armoniko in boš videla, da te vzdigne, da zaplešeš polko tudi ti“.
O kako radost je občutil Miha z novo armoniko! Lepa je, da take si ni niti domišljal. Pa glas! Oho, basi so že strašno močni, kakor pedal v cerkvi. Pa soprani, pa vodilni glasovi? Miha si privije pas krog palca desne roke, z levo pa basira. 0 groza! Vse mu gode na robe 1 Miha vpre oči v strop, ustnice stisne, tolče z botami v takt, kima s ščetinasto brado. 0 strašno, nič! Terezija se mu smeje! O groza! Nič ni znal. Armonika je k r o m a t i č n a, a on je vajen po starem na dijatonično, brez pol-glasov. Ves potan vrže klobuk na tla, prebira s prsti, nastavlja uho, nič, — nič, — nič!
„0 moj Bog, o Terezka, povej mi, kaj bo s tega! No, glej jo ! Ti se še smeješ ! Pa drugi teden začno poroke, aro sem prejel! Oh, kaj bo! Kako bom godel! No, kaj se smeješ? Moli, moli!“
„Molim naj!“ čudi se žena. ..Molim naj, v čast komu neki! Ali misliš, da tudi svetniki pomagajo za armoniko!11 gleda ga nagajivo zakonska polovica.
„Ne veš, da je sv. Cecilija patrona glasbe! Pa tudi v čast sv. Janezu Krstniku je dobro moliti. Saj je tudi on umrl
Spomini.
radi pregrešnega plesa. Pa jaz — pa jaz bi rad godel le na svatbah, da dobim par kronic, katerih krvavo potrebujem. 0 moj Bog, moj Bog !“.
Zopet jame prebirati: Ti-ridel-ridel-trom-trom-troin .. . Začne kimati z glavo. O le poglejte ga! Usta mu nekaj mr-mljajo v taktu, kakor spomladanski gov-njač, trepalnico v taktu strastno name-žikajo, roki krčevito klopočejo na za-klopnice, lajfa mu v žepu cinglja, klop pod njim pokoma škriplje, cela postava po rudečem plamenu z ognjišča na sajastem zidu žalostno priča, da Miha ne bo kos novi armoniki.
Drugi dan je ogrnil oguljeni korit, potisnil klobuk na oči, stisnil zaboj z armoniko pod pazduho, odel jo s koncem obnošenega rokava in korakal naglo dol na pošto. Povedal je poštarju, da je pisal v fabriko, da bi mu zamenjali armoniko, ker ta mu gode prešibko in zveni preveč „na muziko11 ter naj pošljejo armoniko, ki bode godla bolj po „kmetsko“.
II.
Kalanovi so bili „nobel“ kmetje. Ženili so sina in ni jim bila dosti armonika tistega bradatega Štefana — starega „ajzenponarja“, ne, hoteli so imeti velike godce in so	je tudi	napravili.	Poglejte pa,
ljudje božji,	kakšni	so	bili ti	„veliki god-
ci11 : Trije so bili. Sestradan možicelj je drsal na gosli, kar počez, brez not; lovil je kakor	je mogel.	Njegov tovariš je
imel „bas“.	Bas je	bil	velik,	a strun ni
imel ubranih po navadi, po kvintali, no, kakor se je možu bolj „zrajmalo“. Večkrat ga je nesel k ognju sušit, da bi lažje drsal nanj. Ko se je mož napil, t. j. sebe namočil in bas posušil, je že šlo. 24 ur je godel le dve noti : hrumpa-hrumpa-drum-drum. Za vmes ali pa ,.ac-compagnamento11 je godel neki fant, ki sam ni vedel, kak poklic ima. Ko ni hotela armonika več škripati, je že vinjen še vanjo vlil poln kozarec vjna. „Na, pij še ti ljubica1', je dejal in je natezal še dalje. — —
Ravno so ti nekaj dobro drgnili na svoje nestroje, ko stopi iz plesnega ko-lobara že utrujena deklica gosposkega stasa. Poznalo se jej je, da jej ni kaj prijetno plesati med kmetskimi mladeniči.
„Gospioa, še enkrat !•* kriči jej nasproti velik kmet. mladenič, nerodno se poklanjaj e.
„Hvala lepa! Oprostite ! Dosti imam in moram doinu!“ bil je odgovor in na ustnicah se zaziblje ironičen posmeh. S tako prekljo vendar bi ne plesala. Če bi jej stopil na noge, uh ! Bog varuj, niti misliti. . . .
Mladenič se naglo obrne, zapusti plesno sobo, gre v pivnico, lice mu za-zeleni od srditosti.
„Aprainint, prinesite en doplon !“ Surovo mahne z močno roko po mizi, da so kozarci zacingljali. „Bom videl, kdo bo imel mene.za norca! Čakaj, čakaj, ti bleduh gosposki, k tj pa hodiš sem, če nočeš plesati !“ —
Dolgo je surovo treskal po mizi in nalival vsakemu, kdor je le hotel piti. Bas pa je hitel: hrumpa-hrumpa-hrumpa... in se oziral željno skozi vrata po napolnjenih kozarcih. Naposled se ni več nič slišalo kot pritrkovanje fantovskih pod* petnikov, tu in tam vrisk in obupno Škripanje razglašenih goslij.
III.
No, no, poglejte, poglejte! Kmalu bi ga bil zabil omeniti — še Drejeta! No, Drejeta pa se ne sme zabiti — sedaj o pustu, saj ga še ženini ne pozabijo.
 Slišite, slišite! Kdo zvoni danes?
Danes ob 10. bodo tri poroke, tri, ne ena! Zato pa je prišel na pol slepi Dreja; položil je tisto zamazano cajno na tla p;i zvoniku, oslinil roki in potem: „v tem imenu JežiSa" — vlekel in vlekel,
da smo mislili, da se veliki zvon preobrne. Zvon res jame grmeti, ta lepi zvon sv. Petra, jame brneli daleč, daleč do onih malih sobic, kjer so se pripravljale neveste solznih oči in si pritrjevale poročne vence ua deviška temena.
Dreja, da vesle, ni bil navaden človek. On je bil nek ženitovanjski mešetar. Vedel je dva dni hoda na okrog, kam se poroči ta ali ona, koliko parov jih bo itd. Pri vseh porokah in pri vseh nevestinih hišah je pobiral milodare: „in-trado6, t. j. pšenico, jajca in druge take reči. Berunjo je potem prodal in si ga poteniv privoščil en pudelč al! pa dva.
Čuj, čuj ! Armonika se sliši! Nevesto peljejo, potem še dve drugi! Svati stopajo v taktu, zvonovi zapojo. Dreja zavriska; ,.Ju-ju-ju-hu-hu !“ svati se zasmejejo in zginejo v cerkvenih dverih.
Po poroki čaka Dreja pred cerkvijo, ponižno vošči srečo novoporočen-cem, drži star, zamazan klobuk in desetice padajo vanj. Potem pa v krčmo in Dreja ž njimi. Malo jesti in veliko piti
—	to je Dreja kmalu omamilo, da ni bil več v stanu ohraniti si ravnotežja.
V	svoji dobri volji se je celo osinelil stopiti pred farovž in prositi kaj kosila. Ko je z obema nogama in obrušeno palico delal poskuse svoje ne ravno velike trdnosti, pride ven sam stari častitljivi gospod župnik.
„0 Dreja, to pa ni prav, danes si ga nekoliko preveč posrkal. Še cajno zgubiš’1, ga posvari duhovnik.
„E kaj !“ se odreže Dreja. „Mi smo mi ! Ju-ju-ju-bu-hu-hu !“ To je bil vrisk, da se ga je slišalo daleč na okolu.
»Dreja, ali si znorel?" meni duhovnik.
Dreja se vspne kot petelin: „E kaj! Ju-ju-ju-hu-hu-hu !“ . ..
IV.
Danes zopet poroka ! Same poroke! Ali je vse znorelo sedaj o pustu? 0 ne! Ne znorelo ! Oh, danes pa je imenitna poroka! Mnogo mladeničev in deklic je prišlo gledat novoporočencev.
Hitro po poroki se bliža cela vrsta deklic nevesti. Vsaka jej poda roko in jej vošči srečo. Na rožnatih nevestinih licih se zasvetijo debele solze! „Marijine hčere“ se ločijo od svoje sestre. Ravnokar joj je duhovnik vzel sinji trak s svetinjo in jej podal črni družbeni trak. Tu se oglasi samo ženski oktet s presunljivim napevom:
„Težaven stan si si izbrala,
Marija bo te varovala.
Spremenil venec ta poročni Se v trnjevo ti krono bo.
O naj kedaj ti Vsemogočni Nebeško krono da zlato!
0 draga sestra — brdi srečna !“ . ..
Poglejte! Vse po cerkvi si briše solze raz obraz! Vse čaka, da pridejo svatje iz cerkve ! Pred blagoslovom duhovnik še enkrat opominja novoporo-čence k svetemu življenju, še enkrat za-bičuje mladini, da naj zanje moli, ne pa čas trati 8 plesom, posebno odsvetuje ples udom »Marijine družbe11 in svatje gredo ven — v krčmo.
Kmalu se sliši iz krčme votlo topotanje kakor konjskih kopit od daleč prihajajočih. Vso pleše. Cerkva prazna. Dekleta „Marijine družbe" so odmolile in odšle domu.
Le tista poskočna, prevesela podžupanova Lucija, ni še šla domu. Šla je v krčmo, tam stala, a nikdo je ni peljal plesat, ker je bilo veliko samih svatbenih družic. Nje, najlepše deklice, najbolje plesalke! Pa je noče nikdo! — — Toda kaj še vse to! Nekaj druzega jo še strašno zbada. Skoro vsa dekleta so vpisana v „družbo“. Ona ne! In samo druge opominja gospod nune! In nje ne! In njej ne reče nič več. In ona je prosta!
In ona sme plesati ! In ona jo prosta — za v pekel. Oh! Strašna prostost! — . a v cerkev teče in k misijonskemu križu poklekne. Oh, kako je posvetim živela do sedaj! Oh, ravno z očmi segn do onih prebodenih nog, gorke solze jej lijo iz oči. Oh, strašna prostost! V tej prostosti ne bo več živela. Nič več — nič več. .. .
Spreobrneni Anglež.
Bilo je v mestu N iz z a.
L. 1884. pride v to mesto imeniten Anglež. Stanovanje si najine v veliki hiši. Vsak dan se pa sprehaja po mestu in zunaj mesta prek morja. Zapoznalo ga je kmalu vse.
Necega dne potrka na njegova vrata ubogi menih in poprosi malega daru. Revež ni vedel, da stanuje v tej hiši premožen in imeniten Anglež, protestant. Če bi vedel,gotovo ne bi potrkal.
Anglež, ki je bil že sam na sebi nagle krvi in ravno tisti dan nerazpoložen, odvrne jezno menihu v francozkem jeziku, naj se hitro pobere. Ali menih le prosi in prosi rekoč: „gospod, mul dar za božjo voljo !“
To pa razdraži Angleža tako, da vzame palico in začne ž njo udrihati po ubogem meniškem bratu, ki je prosil vbogajrne. Menih se obrne in zbeži, kolikor more hitro.
Preteče nekaj tednov. Bavno tisti Anglež potrka na vrata frančiškanskega samostana. V rokah ima risarsko knjigo.
„Prosim, pravi, da bi se mi dovolilo stopiti v vaš vrt, kjer je najlepši razgled na mesto, kakor slišim, rad bi mesto narisal.
„Zakaj pa ne?“ mu dobri menihi odgovore, »le noter, le noter!“ Z vso prijaznostjo sprejmejo gospoda na vrt in mu prinesejo mizo s stolico. Ko je mesto narisal, mu menih ponudi vina, kruha in druga ohladila, kar je premogel samostan. Anglež sprejme z veseljem in se ne more dovolj prečuditi dobrotljivosti in postrežljivošti menihov. Kar začne meniha, ki mu je postregel, bolj natančno opazovati. Bolj ko ga opazuje, bolj se mu zdi znan. Zarudi od sramote, kajti pred njim stoječi brat je ravno tisti, katerega je nedavno dobro namlatil.
Ko se Anglež poslovi in pride do samostanskih vrat, se ne more več vzdrževati in vpraša meniha: „Povejte, ste
li	vi tisti, ki je bil nedavno v moji hiši, in katerega sem jaz, namesto daru, močno “ »Jaz sem tisti, da‘‘, odgovori pohlevno menih. ,.Kako morete bili proti meni tako dobri in uljudni, ko •sem Vas tako grdo sprejel, kaj me niste več spoznali ?“
„0 da, spoznal sem Vas hitro, dragi gospod, ali sv. evangelij me uči, razžaljenja odpuščati, sovražnikom prizanašali, je ljubili in dobrote skazovati listini, ki so nas razžalili'1.
Ganjen do srca na ta odgovor, prosi meniha, naj ga pelje pred samostanskega predstojnika. Tu pove vse, kar se je bilo zgodilo, prosi odpuščenja in pusti cerkvi in samostanu lep dar.
Predstojniku zapove, naj menih, ki miloščino bere, vsak teden k njemu pride. To se je zgodilo, in imenitni Anglež je dal odslej bratu menihu petindvajset frankov!
Zopet mine nekaj tednov.
In — Anglež prestopi iz protestantske vere v katoliško cerkev in je zdaj vnet in goreč katoličan!
Na vse mogoče načine Bog ljudi k sebi kliče. Deset jih odpade, dvajset pristopi. Suhe vejti padajo, a nove poganjajo čvrsto.
Čudne so božje poti.
Bilo j e v Carigradu pozno po noči. Dva turška vojaka stopata naglo po mestnih ulicah. Kam hitita tako urno, poprašujejo se ljudje, ki so še bili na nogah. Hitela sta naravnost h kapucinskemu samostanu.	*
Kaj hočeta? Potrkata na vrata in prašata po Patru Krizostomu. Ves prestrašen, praša vratar, kaj želita ob tej uri? Želiva Patra Krizostoma. le hitro pojdite ponj! Vratar skliče imenovanega Patra. Ta ustane urno in gre k vojakoma. Tii mu podasta list. Ko ga Pater prečita, se poda v cerkev, vzame Najsvetejše in stopa urnim korakom za vojakoma.
Pridejo do morskega brega. Tam vstopijo vsi trije v čoln. Pater drži na prsih Najsvetejše ali je vendar ves nekam prestrašen in v skrbeh, kaj bo iz tega, kam ga peljejo.
Čoln jih pripelje do visoke palače. Bilo je poslopje samega sultana, turškega carja.
V	krasni sobani leži na smrtni postelji neka gospa; približuje se ji zadnja ura. Zraven glave ji stoji lepo oblečen gospod, ves v solzah. Kar se vrata te sobane odpro in čedno oblečen zamorček vstopi. Hiti proti postelji bolne in reče tistemu gospodu: »Duhovnik je tukaj!’1 Bil je tisti gospod sam sultan.
Pater Krizostom vstopi, sultan se globoko pripogne in reče: »Moja matije bolna za smrt, ona pa želi umreti v veri svojih očetov“. Na to se obrne k materi in ji reče: „Mati, vaša volja naj st; spolni, tu je zdaj katoliški duhovnik", in gre proč.
Pobožni Pater slopi na to k postelji. Visoka gospa se neizrečeno razveseli. V teku ene ure si je omihi vest, zadobila sv. odvezo, sv. popotnico in slednjič sv. olje z veliko pobožnostjo. Ves ta čas je klečal v kotu sobane sultan in molil!
Po .nv. opravilu se vrne vrli Palcr domu, a vedno z vojakoma	na	strani.
Gospa umrje!	Kmalu	na	to se je
raznesla po mestu govorica:
»Sinoči sta dva vojaka odpeljala 'Patra Krizostoma iz samostana11. Eni so pravili, da sta ga peljala v ječo, drugi pa, da je bil na skriven način umorjen. Še le kasneje je prišla resnica na dan.
Mali sultana Mahmuda je bila katoličanka, doma iz Francozkega. Kako je prišla v turško hišo, se ni vedelo. Ker je bila lepega vedenja, jo je sultan vzel za ženo. Ona je bila mali starega očeta sedanjega sultana.
Odpovedala se	je bila	pri	pristopu
k	sultanu, sv. veri,	koda le	na	videz; v
srcu je bila vedno vneta katoličanka. Večkrat se je kesala svojo odpovedi, zato je pa Bog ni zapustil, ko je imela svet zapustiti in stopiti pred sodnika. „Moj sin! moj sin !“ klicala je, »prosim katoliškega duhovna!!11 In — sin je vsli-šal mater ter ji poskrbel, kar je želela
Ko pride Pater domu, klekue pred ollar in prav goreče moli za visoko bolnico, kateri je Bog skazal tako očividno usmiljenje. Da. čudne so božje poti! — in neskončno jo božje usmiljenje njim, ki Bogu služijo.
de šali se s svetili rečni!
Bilo je na sv. večer minulega lola. Ob 9. uri zavživa zajulerk več delavcev pri nekem rudoknpu. Neki drznež si ukupi zraven kiuliu tudi klobaso. Drugi delavci ga posvare, naj bi vsaj ta sv. dan in sv. večer mesnino pustil, saj delavci v rudokopih imajo že tako veliko
polajšanje, kar zadeva posl. Posvarjeni to hudo zameri ter začne strahovito preklinjali Boga, sv. vero in duhovno.
Delavci ga ne morejo poslušati, tako je bilo vsem zoperno. Ustanejo in ga pustijo rekoč:	Prijatelj!	glej, da te
Bog radi tvojega preklinjevanja ne udari11.
Mino nekaj minut! Preklinjevalec in oskrunjevalec sv. posta in sv. večeril pade z lestvic in si zlomi obe nogi, eno celo na dveh mestih in se po celem životu pretrese.
Drugi dan na sv. Božič, ni bilo druzega govorjenja v občini kot o očitni kazni ki jo zadela umazanega klofača.
Da, s sv. rečmi se ni šaliti!
Ta je bil mož!
Bilo je leta 1848. ob času velikih homatij in ustaj. V francozkem mestu Lyon je imel svoje brezverske govore zdaj tu zdaj tam tudi neki mladi gospod. Strašno je razsajal proti Bogu, proti sv. veri, zlasti dražil ljudstvo z grdimi bese dami proti sv. spovedi. Ljudstvo mu je včasih kar ploskalo, kakor sploh takim kričačem, ki sami ne vedo kaj govorijo iu klepetajo le iz sovraštva, hudobijo in dobičkarije.
Nekega dne ima spet govor. K sklepu istega zavpije z močnim glasom : „Jaz sem prepričan, da ga ni mod nami, ki bi šel za duhovnikom. Kdo bi se upal reči, da hodi k spovedi ? !“
„Jaz!“ zavpije mlad človek in skoči k mizi. da hi govoril. Tu govori tako navdušeno in prepričevalno o božji na-redbi sv. spovedi, da mu je vse vpilo, vse ploskalo iu ga pozdravljalo.
In kdo je bil mladi mož? Bil jo profesor na gimnaziji, Friderik Macon! Spisal je na to v obrambo resnice sv. vero mnogo knjig. Umrl je 1. 1873. z solzami v očeh in klical ime Jezus.
Takih nevstrašenih mož troha je dandanes!
Jžvonček44.
List s podobami za slovensko mladino.
Takoj, ko je „prizvončkalil v javnost ta slovstveni »nebodigatreba11, vprašali smo trezno misleči prijatelji mladine: »Kaj je pa lobe treba bilo?-1 — Zbrale naj bi se rajo mlade, sveže moči okoli »Vrtca-1, ki ima za našo mladino vže neprecenljive zasluge. — Toda, kaj hočemo!
— »Zvon11 mora imeti svoj »zvonček11, in novodobna vzgoja svoje glasilo.
— Ta »Zvonček11 je vže večkrat, posebno v svojih pesmicah, nekako sumljivo »bim-bal“; tako sumljivo pa še nikdar ne, kakor v 2. št. letošnjega letnika, kjer je priobčil povestico ali sličico: »Skesanec11. To sličico je spisa! od ruske cerkve izobčeni Lev grof Tolstoj, poslovenil pa jo je — I v a n P o d g o r n i k.
»Živel je nekdo na svetu sedemdeset let11; tako pričenja povest. »Vse svoje žive dni in ves svoj čas je prebil v grehu. In ko je zbolel, se niti v bolezni ni pokesal svojih grehov, dasi ga je vest zato pekla. Ko je pa prišla smrt, je zadnji hip bridko zajokal, se pokesal in rekel: »Gospod! Kakor razbojniku na križu, odpusti še meni!...11 Samo toliko jo še mogel izgovorili, in duša je šla iz njega. Grešnikova duša jo zahrepenela po Bogu, zadnji hip zaverovala v Njega milost iu prišla k rajskim vratom11.
Ali je bila ta duša vže sojena, ali pa ni bila? — Če ni bila še sojena, ni mogla vedeti, pred katera vrata jej treba iti. Če je pa vže bila sojena, mogel ne
hi jej nikdo zabraniti vhoda tje, kamor je bila po sodbi odločena.
Čujmo sedaj, kako slika to stvar pa naša povest. — Duša je šla kar nemudoma pred rajska vrata. Tam jame trkati, dokler ne prikliče k vratom sv. Petra. A ta noče odpreti. Nato začne pa ta »objokana in skesana11 duša sv. Petru brati levite, očitajoč mu: Ko je Jezus molil in »mučil svojo dušo11, si ti spal: ja z s o m tu d i. Ti si Jezusa trikrat zatajil: jaz tudi. Ko je zapel petelin, si ti šel na piano in se bridko razjokal: takisto tudi jaz. Na vse to vrže »objokana11 duša sv. Petru v obraz besede: »če tebi ni bilo nemogoče priti v raj, naj tudi meni ne bo11.
A Peter je ostaf skala, katera se ni dala omočiti čudnemu »skesancu11.
Nato prilrka nadležna duša na dan kralja Davida, nadejaje se pri njem boljšega vspeha. A tudi Davidu se ta duša ni zdela »podobna11 za nebesa: odpreti ni hotel tudi on. Nato pove mu pa »skesana11 duša kar v brk približno to-le: Bil si bogatin, pa si vzel boremu siromaku zadnji oves, — njega si pa ubil z mečem. Pregrešen si bil ti, — pregrešen »sem11 tudi jaz. »Če tebi ni bilo nemogoče, naj tudi meni ne bo“.
Vrata pa ostanejo še vedno zaprta. »Skesana" duša pa,še ne obupa. Zopet prične trkati, in k vratom privabi sv. Janeza Krstnika, »ljubljenega (! ! !) učenca (! ! !) Kristusovega11. Od tu dalje navedemo doslovno vse, kakor je v »Zvončku11.
»Tedaj se razveseli grešnik, pa roče: Sedaj ni mogoče in no moreš, da me ne pustiš v raj. Peter in David mo nista pustila; pusti mo li, kor je v tebi mnogo ljubezni. Ali nisi ti, Janez Krstnik, napisal (!!!) v svoji k n j i g i (!!!), da je Bog ljubezen, in kdor ne ljubi, da ne pozna Boga? Mar nisi li v poznejših letih govoril ljudem besed: Bratje, ljubite drug drugega? Kako bi me mogel ti sedaj zavrniti in ne pustiti v raj? Ali se izneveri temu, kar si sam govoril, ali pa me poljubi in daj, da grom v nebeško kraljestvo.
Kar se odpro rajska vrata, in Janez Krstnik o b j a m e skesanega grešnika ter ga odvede v nebeško kraljestvo11. Govo-ri-li tako duša skesanega grešnika ? To ni govorji.,.je skesane dušo, to je naravnost — bogokletstvo. Ako nočejo gospodje okoli »Zvončka11 tega verjeti, prouče naj malo bolj, kaj pravi katekizem o drugi božji zapovedi. Ali naj drugače sodi duše Kristus, drugače sv. Peter in David in drugače zopet oznanjevalec pokore, sv. Janez Krstnik ? Ljuba mladina, tu imaš! Vzemi in beri! Srkaj zlate nauke iz te povesti! Sedemdeset let prebil jo nekdo v grehu; zadnji hip je pa bridko zajokal, se pokesal, zahrepenel po Bogu, zaveroval v Njega milost, zletel pred rajska vrata, se zbesedil se sv. Petrom, kraljem Davidom in z »ljubljenim učencem11 Jezusovim, sv. Janezom Krstnikom, in — rajska vrata se odpri): sv. Janez ga objame in odvede v nebeško kraljestvo...
Če je v ruskem izvirniku ta povest taka, lahko rečemo, da jo tolsti grofovski lov izlil v lo povest precej veliko »porcijo'* svojega konfuznega verskega nazi-ranja. In tako hrano nudi naši šolski mladeži »Zvonček11. Kej — »bimbo11 ! — Okrajni šolski sveti pa še priporočajo in naročajo na račun katoliških s l a r i š o v to kon-fuzno i u nepotrebno »trobilo11.
Šolnik.