platna . I ■■■'! T rotovinl. HSgl MM M' : Slovenski dom I leto IX. — Štev. 27 I I TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA | | Sobota, 8. julija 1944 K vprašanju kulturne obnove Ravnatelj etnološkega muzeja v Ljubljani, g. dr. Rajko Loiar je napisal v »Kmetijskih novicah« članek, ki zadeva našo obnovo. Članek posega v kulturno plat obnovitvenih del in ga zaradi važnosti ponatiskuje-mo v celoti. Članek je obenem opozorilo in navodilo, na kaj vse moramo pri obnovitvenih delih paziti, če hočemo, da bo obnova uspešna, pametna in 6motraa. Iz raznih člankov v dnevnem (n rt rokovnem časopisju je imela naša javnost priložnost spoznati obseg razdejanja, ki so Ža povzročile pri nas vojne razmere in revolucija. Slika je pa gotovo nepopolna, ker za mnogo predelov še ni podatkov. Od katastrofe je bilo zlasti prizadelo naše podeželje, v prvi vrsti kmečko podeželje, trpeli so pa tudi mesta, trgi in gradovi. Zlasti občutna je škoda na našem kmečkem gospodarstvu, ki je prišlo na rob propada. Ker je prizadet zares produktiven sloj — in tak je po svoji naravi kmet, saj od njegovega dela in pridelka zavisi prehrana ostalih plasti na-— .*e razumli‘vo> d* skušamo to škodo najprej popraviti ter doseči, da bo naše kmečko gospodarstvo zopet plodo-nosno^ živelo, kakor je živelo pred sedanjo nesrečo. To nalogo ima obnova in z njo zvezano obnovitveno delo, ki se po raznih naših vaseh že vrši. Poleg gospodarskega razdejanja pa je naša domovina doživela še drugo razdeja. nje, rekli bi kulturno, ki je prav tako obsežno, saj je porušena cela vrsta cerkva, i0fi javnih zgradb, gradov, kmečkih hiš, gospodarskih poslopij, celih vasi. Skoraj ni kraja, ki bi ne bil tako ali tako prizadet. Ni naš namen o tem razdejanju tu izčrpno razpravljati, temveč se hočemo omejiti samo na en njegov del, na tistega, ki se nanaša na življenje našega kmečkega ljudstva. Z uničenjem številnih kmečkih domačij in vasi niso bili razdejani samo gospodarski organizmi, kakršne predstavljajo kmečke družine in naselja, temveč tudi številne človeške skupnosti kot nosilci obutvenega življenja na deželL Razen tega kmečka hiša ni samo gola zgradba, marveč je v večini primerov, zlasti pa tam, kjer je oddaljena od civilizacijskih vplivov, spomenik kmečke stavbarske umetnosti in zastopnica hišnega stila v narodopisnem smislu. Razrušena gospodarska poslopja so resda v prvi vrsti rekvizit gospodarskega obratovanja, a kar velja za hišo, velja tudi zanje; nekatera izmed njih so bistveno značilna za našo narodopisno kulturo. Po domačijah je zgorelo nešteto premičnin, pohištvo, oprema, orodje, slike, kipi, noše itd., večinoma izdelki domače tvornosti in pogosto nenadomestljive in dragocene reči, ki so se pri domačijah nahajale že stoletja. Doslej jih še nikdo ni štel v račun škod, ki so jih utrpele naše vasi, dasi ta predstavlja milijonske vsote. O drugih škodah niti ne govorimo. Z vsem tem je bila življensko zadeta naša ljudska kultura kot taka, se pravi —- da se izrazimo s tujo besedo — naša etnografska kultura in imovina. Nobenega dvoma ni, da so naše vasi ne le kulturno, temveč tudi materialno zaradi te katastrofe silno obubožale. S tem pa ni obubožalo samo kmečko podeželje, temveč posredno tudi mesto samo, tudi naš narod v vseh ozirih; poudarimo naj samo nepopravljivo škodo, ki jo trpi naša narodopisna znanost. Ravno zaradi teh dej. stev je dolžnost poklicanih kulturnih delavcev, da na to doslej še ne prav dobro priznano področje škod opozorijo javnost in pristo;ne kroge ter skušajo doseči ukrepe, ki naj bi temu nekoliko pomogli. Kajti sedaj, ko so dejstva tako jasno pred nami, se na podoben način kot pri gospodarstvu pojavlja pereča potreba obnove, kulturne obnove. Prav je, da obrača javnost mnogo pažnje naši gospodarski obnovi, a prav tako ne smemo zanemarjati vprašanje kulturne obnove našega podeželja, v kateri tvori prej razloženo področje samo en. vsekakor pa bistven in poglaviten del, kajti kmečka kultura je skoraj popolnoma istovetna z etnografsko in narodopisno kulturo, V našem časopisju je bilo objavljenih le nekaj člankov, ki dokazujejo, da se nekateri krogi živahno bavijo tudi s tem vprašujem, saj se objavljeni predlogi nanašajo i na gradnjo kmečkih hiš i na regulacijo vasi in zemljišč, prav tako pa je bilo obravnavanih netcaj posameznih vprašanj naše kmečke domačije. Prizadevanja so torej v teku in so hvalevredna. Trenutno zmogljivost nekako prehiteva-j°, je pa veliko vprašanje, če so tudi popolnoma v redu, in to z vseh onih vidikov, s katerih je treba obnovo kmečke domačije obravnavatL K temu vprašanju naj prispeva nekaj misli tudi ustanova, ki nima le uradne, temveč tudi strokovno nalogo, da raziskuje, goji in varuje našo kmečko ljudsko kulturo, zasleduje vsa vprašanja, ki so zvezana z njo, daje pobude, prevzema ukrepe itd. — to je naš Etnografski mu-*ej. Tudi pri obnovi je ta ustanova kajpak bistveno interesirana in poklicana, da sodeluje, čeprav se razni činitelji tega ue zavedajo ali skušajo celo izvrševati določena dela mimo nje, kar najbolje dokazuje dejstvo, da nf bila v nobeni izmed ““Stoječih akcij povabljena iz razlogov, k‘ o njih ne bomo tukaj razpravljali. Etnografski muzej bo kljub temu nerazume- IZ VSEBINE: Stran 1: K vprašanju kulturne obnove. Stran 3: Po meeeen dni invazija. Sbran t: St Jošt — nepremagljiva trdnjava v boju proti srpu In kladivu. Stran 4: Boji. Irtve ln smage slovenskih doatt-braneev. Stran S: Škofljica s okolico v mrežah OF. 8tran 8: Poletje 1144 v Parts«. resničnih ter tem novim orožjem dajejo najraznovrstnej^a imena, kakor »roboti«, »rakete«, »ognjene krogle«, »letala brez posadke, ki jih vodijo z električnim tokom« in podobno. V angleškem listu »Aeronauticus« je letos januarja izšel na primer članek, ki pravi med drugim: »Ni razloga za domnevo, da naša država ni prva, ki izdeluje novo orožje. Pri tem pa ne smemo dopustiti, da bi drugi zvedeli za njegovo podrobno izdelavo. Brž ko je novo orožje povsem preskušeno, ga takoj uporabimo. Položaj je nekako tak, kakor če dva človeka pograbita samokres, ki leži na mizi. Kdor ga ima prej v rokah, je zmagovalec. Znane so nam priprave in tudi kraji, kjer izdelujejo orožje, da ga uporabijo proti naši deželi. Zadnji korak, ki je potreiben, če vse drugo izipodleti, je, da poskrbimo v zadostni meri za primerno varnost v glol>okih kleteh, za ukrepe, ki nas več ali manj približujejo življenju jamskega človeka.« Pri srcu nam je zdaj lažje — nadaljuje pisec v tedniku »Das Reich« — zakaj vsi smo prepričani, da smo v svoji oborožitvi napredovali, ne pa bili premagani Samo mi vemo, koliko nas je to stalo; vemo, da se ni zgodil noben čudež, da bi nam priskočil na pomoč. Od tistih temnih ur pred Stalingradom dalje smo se pretolkli skozi _ najbolj kljubovalne okoliščine in najbridkejša presenečenja. Ko se je sonce sreče obrnilo proč od nas, nismo obležali v senci na tleh. Dvignili imo se. A videti je bilo, da se je še mno-gokaj zaklelo proti nam ih kakor da so nam marsikak načrt, ki smo si ga komaj naredili, izbili iz rok. A v naši oboroževalni industriji so naše skušnje, ki smo si jih pridobili v boju, rodile vedno nova orožja in njihove dele, zdaj oklepnike, zdaj topove, potem nove vrste izstrelkov, nove kalibre, strelivo za pehoto, ladijske motorje, graditev barak in lokomotiv itd. Na polju izdelovanja vseh vrst orožja je v teku tekma, in težišče zahtev se je nepričakovano premaknilo. Ni je vojne industrije — tudi ameriška in sovjetska nista takšni — da se ji ne bi bilo treba baviti g podobnimi kočljivimi vprašanji, kakor na primer, kako izdelati dovolj jekla za ladje, železniške vozove, oklepnike, topove ali granate, če se to dogaja celo v deželah, kjer je vsega v izobilju, koliko težavneje je s to stvarjo pri nas! Toda mi lahko danes rečemo, da je naša oboroževalna industrija opravila mojstrsko delo ne samo v tem smislu, da je h naših hudo bombardiranih industrijskih središč oskrbela čedalje obširnejša boječa z vsem potrebnim, marveč je tudi izdelala še nova orožja. Iz tega pa naj si sleherni vzame tale nauk: V vojni se noben narod ne sme zanašati na eno samo orožje in ne sme staviti vsega na eno samo ču-Dalj« na X strani. So schtltzt der slowen!sche Landeswehrm« nn nnser Hclra vor de« rotor Brandschtlf tor«. — Tako varuje slovenski domobranee ■aše domove pred rdečimi uničevalci. Povračilno orožje št. 1 Številne prednosti in odlike novega nemškega izuma Tednik »Das Reich« prinaša v svoji zadnji številki zanimiv članek o najnovejšem nemškem orožju »V. I«, s katerim so Nemci kmalu po začetku angloameriškega vdora v Normandijo začeli obstreljevati južno Anglijo, zlasti pa še londonsko področje, da bi Ao-ležem temeljito povrnili za vse nji-ove nečloveške napade na nemška mesta in civilno prebivalstvo. Pisec se v tem članku sprašuje, kakšen uspeh ie imelo to nečloveško zavezniško bombardiranje nemških mest in kakšne posledice je rodilo, nato pa nadaljuje med drugim takole: »Pod dimom in razvalinami, iz nespečnosti in solza se je rodilo novo orožje. Ves narod je čakal. Mnogo je bilo takih, ki so verjeli, marsikdo pa le dvomil v uspeh tega orožja. Vsi so bili polni nestrpnosti. Toda te nestrpnosti ni bilo mogoče primerjati z ono, ki je navdajala ožji krog znanstvenikov in ljudi, ki so preskušali skrivnostno novo orožje. Vedeli so, da je to orožje tik pred uresničitvijo, hkrati pa so morali trpeti, da sovražnik še naprej razdira in požiga mesta. Zboljšati je bilo treba še to ali ono malenkost, da bo uspeh zanesljiv. In tudi še potem, ko je bilo novo orožje že povsem izdelano, so morali čakati, da riihrer izbere pravi trenutek, ko naj letala brez posadke nastopijo. To čakanje je bila res nadčloveška pre-skušnja potrpežljivosti za vse, ki so bodisi sodelovali pri izdelovanju novega orožja ali pa vsaj vedeli zanj. V zvezi z njegovim nastajanjem so se dogajale neverjetne stvari. Padale so žrtve v lastnih vrstah. Mnogokaj je bilo pri izdelovanju tega najnovejšega orožja sila enostavnega, ▼ marsičem pa se je porajal vedno nov problem. Nobenega dvoma ni, da smo stopili v novo obdobje daljnostrelnega orožja, o katerem še ni mogoče ničesar reči, kakšen končni učinek bo imelo. Če sta bili Anglija in Amerika kot pomorski sili ponosni, da sta poveznili ob normanski obali »ognjeni zvon« svojih ladijskih topov 20 do 30 km globoko v celino, smo mi spustili leteče daljnostrelno orožje več sto kilometrov daleč ▼ sovražnikovo deželo in na področje njenega osrednjega vodstva, kakor tudi na ozemlje, od koder sovražnik pošilja na bojišče nove sile in jih oskrbuje. Daljava, na katero lahko strelja težko topništvo in ki so jo bili najprej prekosili že nemški strmoglavci in bombniki, se je zdaj znova neslu-teno povečala. Ne da hi se spuščali v tehnične podrobnosti, lahko po nekaj dneh obstreljevanja sovražnikovega ozemlja z najnovejšim nemškim dalj-nostrelnim orožjem podamo nekatere prednosti in odlike te nove nemške iznajdbe: t. Novo orožje ne potrebuje nobene posadke. 2. Razstrelivo, ki leti na velike daljave, pomeni pomemben prihranek v oboroževalni industriji. Razbremenjuje letalske delavnice, znaten del tovarn, v katerih izdelujejo motorje, bombe, stroje in razne posebne stvari. _3. Razstrelivo »V. 1« je lahko dokaj hitreje narejeno kakor pa sodoben bombnik. 4. Novo orožje tudi dokaj manj stane kakor pa bombnik. 5. Na polju surovin pomeni »V. 1« pomemben prihranek. 6. Novo orožie ne potrebuje, kakor na primer letalstvo, široke organizacije, v kateri bi bilo zaposlenih na stotisoče monterjev, tehnikov, vremenoslovcev itd. 7. »V. 1« lahko zelo naglo menja svoje mesto in tudi področje, kamor z njim streljajo. 8. Vsak bombnik mora narediti pot nazaj zastonj. Torej porabi vselej 50 odstotkov pogonskega goriva preveč. Novo orožje pa ima točno toliko pogonskega sreustva, kolikor ga je potrebno, da doseže cilj, in nic več. 9. Novo orožje ni odvisno od vremena, od letnega časa, od razgleda in dnevnega časa. To je napadalno orožje, ki lahko deluje neprenehoma ob vsaki uri in ob vsakem vremenu. 10. Kadar se približuje ta najnovejši izstrelek kakemu mestu, sovražnik ne more na to nevarnost nikdar pravočasno opozoriti ljudi, da bi hiteli v zaklonišče. Je to orožje, ki vsak čas lahko preseneti. It. Mesta, od koder novo orožje nastopa, so za sovražnika in njegovo orožje nedosegljiva. 12. Izdelovanje tega orožja je tako porazdeljeno, da ga sovražnikovi na-silniški letalski napadi ne morejo preprečiti Seveda bo kdo rekel, da je takšno orožje nekaj, kar še kakor koli visi v zraku. Poklicani in nepoklicani pisci govore v mednarodnem tisku o številnih novih pridobitvah na polju oborožitve, o fantastičnih kakor tudi o vanju varoval svojo pristojnost v navedenih vprašanjih, zlasti šc, ker obstoji mnogo vprašanj, v katerih ima povsem drugačne poglede, kakor pa so bili 2e spravljeni na dnevni red, tako na primer tudi glede osnovnih vprašanj, kot je razvidno iz naslednjega. Vprašanje obnove zavist predvsem od jasnosti v osnovnih pojmih. Do te pa je mogoče priti le na podlagi zanesljivega gradiva. Zato je ena prvih zahtev slehernega kulturnoobnovitveoega dela, da se zberejo vsi zadevni podatki, vse gradivo, ln se to potem klasificira ter v podrobnostih predela. Brez tega osnovnega pogoja je razpravljanje o obnovi dokaj težavno, če ne celo nesmiselno, a kolikor nam je znano, ta material ni še nikjer zbran. Nadalje je treba ločiti obnovo od obnove. Vsi predmeti niso niti enako obnove potrebni, niti enako nujni, niti izvedljivi Kakor pri gospodarski obnovi ni mogoče danes rešiti vseh problemov, temveč le naloge zasilne ali nujne obnove, tako je treba tudi pri narodopisni obnovi ločiti bližnjo in daljno. V bližnjo obnovo spada najprej zaščita ogroženih nepremičnin in premičnin ter zbiranje celotnega za narodopisno raziskovanje važnega gradiva. Upajmo, da so oni krogi, ki tako živahno izdelujejo bodočnosti polne načrte za naše kmečke hiše, vasi in njih regulacijo in ki stalno poudarjajo, da je to njih delokrog, ter se izogibljejo prej omenjeni za to poklicani uradni ustanovi, — upamo, da *o ukrenili vse potrebno, da so tej zahtevi zadostili ter v vsakem po- sameznem primeru, na primer pri vsaki posamezni razrušeni hiši, zbrali vse podatke o njenem nastanku, napravili talni načrt stare zgradbe, zabeležili vsa ljudska imena za posamezne sestavne dele, zrisali vse konstrukcijske posebnosti, zabeležili in rekonstruirali opisno vso opremo, ki je v tisti domačiji bila, sploh napravili topografski kataster, ter da to gradivo hranijo in da ga bodo v primerni priliki kot za naše narodopisje važno objavili. Upajmo, pravim, ker nam doslej ie ni znano, je pa vse to bistveno važno, kajti to je zaščitna ali ohranitvena iunkcija etnografske obnove, ki se mora izvršiti prej, preden neki spomenik porušimo ali pa ga bistveno spremenimo, oziroma predlagamo nove načrte. 6« na tretjo stvar je treba paziti Vidimo, da se zamenjavata pojma obnova in reforma. Večina doslej v časopisih objavljenih mnenj zastopa načelo reforme, pre-uredbe, ne pa obnove. Predlagajo nove tipe kmečkih hiš, ki imajo le malo ali celo nič skupnega s tistimi, ki so pri nas ustaljeni. Govorijo o regulacijah in komasacijah, kf bi bistveno spremenile ne le naselbinsko, marveč tudi gospodarsko strukturo, posegajoč globoko v področje privatne lastnine itd. Vse to spada v območje pojma reforme. Gotovo je naše podeželje reforme hudo potrebno, ker je ne njem silno mnogo za. starelega, in to v socialnem, gospodarskem in kulturnem pogledu, itevilnlh zastarelosti ne bo mogoče odpraviti drugače kot a reformo. Toda zavedati se moramo pri tem, da |e reforma ahiitori-čen, atradicionalen ukrep. Če hočemo njene daljnosežne posledice paralizirati, jo moramo najvestneje pripraviti, zlasti pa moramo ono, kar naj reforma odstrani, tako ohraniti za zgodovino, da ne bo niti vrzeli niti škode. Glede na današnjo zmogljivost, možnost in izvedljivost, pa tudi glede na stopnjo preddel, ki so za reformo potrebna, je danes čas šele za obnovo, ne pa za reformo. Vsa dela za obnovo bi morala voditi tudi nekaka zgodovinska zavest. Zgodovina nas uči, da so pri odstranjevanju ruševin, Id so jih zapustile razne katastrofe, to je pri obnovah, napravili pogosto večjo škodo, kakor so jih povzročile katastrofe same. V podobnem položaju bi se lahko znašli tudi mi Kadar človek pospravlja pogorišče, le prerad pozabi na vse, kar mu je dotlej služilo, in se preveč vdaja novotarstvu, misleč, da bo z novim bolje vozil Pri raznih obnovah imajo kaj radi prvo besedo edino razumski vidiki, ki so sicer silno zapeljivi ne pa vselej tudi koristnL Obnova po vidikih golega gospodarskega racionalizma bi bila zgrešena, če je ne bi spremljala hkrati kulturna obnova, temelječa na zgodovinski zavesti in čutu izročila. Zato ne ustvarjajmo civiliziranih pročelj. Slovenski narodopisne ima mnogo razlogov, saj so ti uničili že skoraj vse zeloge ljudske kulture. Ce bi se to odslej dogajalo še po načrtu, bi bilo pesmi kmalu konec. Obnove pa je od primera do primera lahko tudi zelo različna. Lahko rečemo, da bo težko dobiti dva primera, Id bi j« bilo možno obravnavati z istim merilom. Ustanavljanje nekih tipov in norm ne« tu ne le ne bi daleč privedlo, temveč bi tudi zgrešilo cilj, če hočemo obnavljati naše podeželje, naše kmečko občestvo kot zgodovinsko zraslo socialno in kulturno obliko. Tu je zato potreben na j več ji smisel za posebnosti čut za individualno vrednoto in njene podlage ter natančno poznavanje vseh v poštev prihajajočih činilcev in oblikovalcev. Prav na takem individualnem bogastvu temelji vsa stavba ljudsko kulture — ne le pri nas, temveč kjer koiL Tudi tu je razvidno, da je zbiranje gradiva in podatkov nujno potreben osnoven pogoj nadaljnjega dela. Mnogo je podrobnih vprašanj, Id bi jih bilo še treba rešiti; zlasti so važna nekatera strokovna. Morda jih bomo obravnaval^ ob kaki drugi priložnosti. Obravna. vanje teh in vseh drugih vprašanj pa mora prevevati zavest, da je vsa materialna obnova le del celotne življenjske in duhovne obnove, če ta ne bo temeljila na zdravih in trajnih načelih, tako pri obno-vitelju kakor pri obnovljencu, bo v«e skupaj la delo na površju. Tudi k tej zavesti mora narodopisec prispevati svoj delež a stalnim opozarjanjem na dejstva, ki mu jih kaže njegova veda in ki pričujejo, da j« smrti zapisano tisto ljudstvo, Id se izneveri svojemu poslanstvu v okviru naroda, dediščini očetne zemlje, domačije, nravi in občestva, in da mora prej ali slej propasti tudi tak narod. Zato proč s civilizacijo is naših vasi in nazaj k naravni, organični rastil Po mesecu dni invazije Od prvega udara angloameriških čet, ki so sprožile vdor na evropsko celino, je pretekel že dober mesec. Uspehi, ki so jih vdorniki mogli doseči, niso izpolnili niti njihovih pričakovanj, kakor tudi ne pričakovanj nerazsodnih ljudi, ki so že s samim pojavom zavezniških sil na ozkem ozemlju 6krajuega evropskega zapa-da zatrdno računali na prelom in na usodno odločitev, ki naj bi prinesla konec vojne. Vdorniški generali so vrgli na celino ogromne sile, ki se pa iz ozkega mostišča doslej niso mogle razmahniti nikamor drugam kakor proti severozahodu, proti Cherbourgu. Tod so ob silnih izgubah Amerikanci prestaJi svoj ognjeni krst in morali spoznati, da evropska trdnjava ni bila prazna propagandna krilatica, temveč trda resnica, ob kateri so si razbili prenekatero glavo in izgubili veliko težkega orožja, ki so o njem mislili, da se mu ne bo moglo zoperstavljati nobena sila. Poglavitna značilnost vseh enomesečnih bojev na vdornem ozemlju je neprestano kopičenje vdorniških sil na ozka predmestja in žilava nemška obramba. Ogromne količine orožja, ki ga je zavezniška vojska in prevozna mornarica dobavljala anglosaškim vojakom, so ha-snile samo tam, kjer so napadalci uživali zaščito zapornega ognja mnogoštevilnih daljno-strelnih topov zavezniških bojnih ladij in jat bombnikov in lovcev. Kamor so segali izstrelki ogromnih žrel ladijskih topov, se je anglosaška vojska prebijala s težavo in počasi, dokler ni po neocenljivih naporih vendarle prispela do cilja, ki bi ga po prvotnih načrtih generala Montgome-ryja morala doseči že peti dan. Med vojaškimi nastopi na polotoku Coten-tin, iz južne smeri proti severu, so si Amerikanci šele seznanili z mrežo nemških obrambnih postojank in minskih polj. Preizkusili in na lastni koži so se priborili do spoznanja, da se je branitelj celine dobro pripravil na ta sunek in da v boju ne odločajo le letalo, tank in brzostrelni top. temveč tudi srčnost in izurjenost vojaka. Neuklonljiva odpornost, trdovratno vztrajanje do poslednjega strela nemškega vojaka sta onemogočila naglo in lahko zavzetje Cherbourga. Prav boji za to pristanišče in trdnjavo so »elo povedni znaki, cfa vdor v Evropo ni lahkoten 6prehod. Vedeti pa moramo, da se glavne sile obeh taborov še niso spopadle in da je treba pričakovati bojnega razmaha še na drugih odsekih sedanjega bojišča. Drži brez vsega dejstvo, da so si morali vdorniki priboriti sleherno ped zemlje s silnimi napori, da niso smeli štediti ne z ljudmi ne z orožjem, ako so hoteli obstati na celini Tri zaČefi_ s pripravimi za uvod v drugo obdobje vdora. Dogodki na bojišču so *e in se bodo razvijali po stvarnih danostih iti po moči sil, ki si stojijo nasproti. Niti Anglosasi niti Nemci si glede bodočih spopadov in hujših bojev ne delajo utvar, zato bi bilo neumestno, ako bi se v varljiva ugibanja spuščali ljudje, ki motre potek bojev po srčnih nagibih, ne pa z mirom treznega opa- Nadalievanfe ■ L itranL idovito orožje, ampak mora tudi vsa ostala orožja z enako vnemo izpopol-njevati do skrajnosti. Lahko smo prepričani, da bi naše vodstvo na prvi poziv našlo v treh dneh na stotisoče prostovoljcev, ki bi bili pripravljeni delati vsak dan po 12 do 14 ur, da izdelajo nova maščevalna orožja. Toda to bi bila napačna poraba delovnih sil, zakaj prav tako važna kakor daljnostrelna orožja so orožja za boj iz bližine, in zelo redkokdaj je vojno v trenutku odločilo eno samo novo orožje. Zdaj gre za to, da smo duhovno budni na straži, da skušamo vnaprej preračunati vsa možna proti-sredstva, da nikdar ne ostanemo pri najdeni rešitvi, rereuil St.OtriMin Stb»rqt i££ldigle TmdietHN souruevdi Moptdm Argenfdn verneuil y CtMOuraf r Ijm sovražnik na široki črti napadati tudi naše bojne skupine na severozahodnem delu polotoka. Napad nadmoČne-ga sovražnika se je zrušil z izgubami ob odporu hrabrih branilcev pod po-veljništvom podpolkovnika Keitla. 1. julija je glavni stan objavil: Na severozahodnem delu polotoka Cherbourg so nadaljevale naše šibke sile, stisnjene na ozek prostor, z ogorčenim odporom proti sovražnikovi premoči. Boreč se do konca so prizadejale nasprotniku še težke izgube. Branilci severne konice polotoka Cotentin so tedaj do poslednjega trenutka branili svoje poetojanke in do skrajnih možnih meja preprečevali in onemogočali nasprotniku, da bi mogel z morske strani uporabljati zavzeto pristanišče in ga začeti preurejati v svoje prvo večje vdorniško izikrceva-lišče. Mesto samo je ena sama ruševina. Ostanki nemških odpornih gnezd so se potem zbrali v skupine in se poskuševali prebiti skozi zaporno ameriško črto, ki se je vlekla od St. Eglise do Barneville sur Mer. Večjim skupinam je ta prodor uspel in so se pridružile nemškim silam, ki čuvajo južni bok tega amerikanskega zapornega klina. Težišče pritiska proti jugu Medtem ko so si ameriške divizije izsilile dostop do obeh konic polotoka Cotentin in po trdih bojih ozemlje tudi zasedle, so drugi oddelki vdorniških čet, posebno Angleži, poskušali pritisniti proti jugu in podreti nemško obrambno črto na liniji Caen — St. Lo. Ob obeh navedenih mestih so velike angleške sile, podprte z velikimi oddelki najtežjega orožja, skušale prebiti obrambo in priti mestoma za hrbet. 28. jnnija je uradno poročilo objavilo s tega bojišča sledeče: V Normandiji je ležalo težišče bojev spet na področju jugovzhodno od l illyja. Ves dan so s podporo najtežjega ladijskega topništva močni sovražnikovi pehotni in oklepniški oddelki napadali našo bojno črto. Naval se je zrutMl v žilavem odporu naših junaških di^iaij, ki so s protinapadi ponekod sovražniku »pet iztrgale ozemlje, ki so ga bile izgubile prejšnje dni. Le na enem odseku se je sovražniku po hudem in izprememb polnem boju posrečilo malenkostno razširiti svoje vdorno mesto. Imel je najtežje krvave izgube in je izgubil tamkaj nad 50 oklepnikov. Naslednji dan je nasprotnik nadaljeval s silnimi prizadevanji v tej smeri. Uradno poročilo iz 30. junija pravi: Sovražnik je nadaljeval svoje silovite napore, da bi odrezal mesto Caen od njegovih oskrbovalnih zvez ter ga zavzel od jugozahoda. Z najmočnejšo uporabo topništva in letalstva je nasprotniku najprej uspelo, da je v ogorčenih bojih razširil svoje vdorno področje, potem pa ga je zadel v bok močan nemški protinapad, ki mu je spet iztrgal velik del pridobljenega ozemlja. Boji že trajajo. Na sovražnik v opoldanskih urah včerajšnjega dne po najmočnejšem topniškem ognju spet svoje prebijalne poskuse. Tu in severovzhodno od St. Loja so se izjalovili vsi napadi. Posledice težkih izgub so se pri nasprotniku kmalu pokazale. Zato je uradno poročilo iz 3. julija vedelo povedati o tem odseku le tole: V Normandiji jo izyedel sovražnik zaradi visokih izgub, ki jih je utrpel prejšnje dni, le malo sunkov v moči bataljona. Pri uspešni obrambi so bile zadane nasprotniku posebno visoke izgube. Dan kasneje so se Anglosasi spet zbrali in z novimi silami planili v naskok. Uradno poročilo pravi: V Normandiji je napadel včeraj sovražnik s podporo močnega topništva in oklepnikov na zapadnem krilu predmostja. V glavnem smp ga odbili. Le na nekaterih mestih mu je po hudem boju uspelo vdreti v naše .črte. Na ostalem bojišču je potoke! dan brez posebnih dogodkov. Dan nato se je boj spet poživil. Sovražnik je 4. julija zjutraj po pripravljalnem ognju težkega topništva z močnimi pehotnimi in oklepniškimi silami začel napadati na obeh straneh ceste Bayeux — Caen. Razvili so se siloviti boji, v katerih smo sovražnika povsod krvavo zavrnili, Na zahodnem krilu predmostja so se tudi včeraj ves dan nadaljevali težki obrambni boji. Vsi napadi so se izjalovili z visokimi izgubami za sovražnika. Kjer je nasprotniku uspelo vdreti v naše črte, smo ga s protisunki takoj spet vrgli na njegove izhodiščne postojanke. Obupni napori zaveznikov, da bi se z močnim stiukoin pri rili do izliva St. Lo in spotoma zavzeli glavni odporni gnezdi pri Caenu in St. Maloju, doslej niso uspeli. Da hočejo za vsako ceno izsiliti prodor proti jugozahodu, dokazujejo tudi teroristične in padalske skupine, katere so zavezniška letala začela odmetavati v Bretagni. 4. juli ja je glede tega pojava uradno poročilo navedlo sledeče: V Bretagni smo v boju do zadnjega moža uničili 20 teroristov in 58 v civilnih oblekah odskočivših sovražnikovih padalcev. To bi bil poskus trgati preskrbovalne poti v neposrednem zaledju ali ne vagonske količine razstreliv, je bilo treba vse priprave izvesti natančno in skrbno, da je bilo podano jamstvo, da bo rušilno delo zares temeljito opravljeno in da sovražnik ne bo dobil ničesar celega v roke. Dolge dneve so mornariški oddelki dovrševali priprave in vlak za vlakom, poln potrebnega razstreliva, je prihajal v pristanišče. Pionirji in mornarji so morali kopati jame za razstrelivo in izpodrezavati težke pristaniške žerjave in druge železne konstrukcije. Podpornike pristaniškega postajnega poslopja so podminirali s količino po 800 kg. Ves dolgi pomol, ki je dolg 600 metrov, so podminirali tako, da so podenj spravili ogromno razstreliva v širini 20 metrov in v globini 15 metrov. Ko je nastopil trenutek razstreljevanja, so pred postajo privedli tudi dva vlaka, polna min, ki so povzročile silno opustošenje. Obenem so ob izstopu iz pristanišča počez potopili 10.000 tonski parnik. Obenem so razstrelili vse pomole in zaščitne zidove. Netk pomol je iztrgalo prav iz temelja. Prav tako so naredili nerabno vojaško skladišče in docela uničili veliki do«k, v katerem so lahko popravljali celo bojne ladje. Skladišča, žerjavi in poslopja so se podrla in telebnila v morje. 26. junija zjutraj je bilo vse rušilno delo končano. Kot zadnji je zletel v zrak betonski bunker nemških hitrih čolnov, ki je prav do vdora sovražnika v mesto moral ostati nedotaknjen, kajti čolni in male enote so do zadnjega trenutka dovažali trdnjavi orožje in strelivo. Ta bunker so razstrelili s torpedi, med tem ko so ognjeni zublji v vojaškem skladišču dokončevali delo, katero je začel dinamit. Pomorske izgube vdornikov 1. julija je nemško vrhovno poveljstvo objavilo bilanco svojih pomorskih uspehov: V boju proti sovražnikovi vdorni mornarici ter čezmorski preskrbovalni mornarici je potopilo letalstvo, vojna mornarica, obalne baterijo vojske in mornarice v mesecu juniju 51 tovornih in prevoznih ladij s 312.000 tonami. Nadaljnjih 56 ladij s 328.000 tonami ter številne manjše Izšla Je bot* knjiga »Slovenčeve knjižnice«« i NIS PETERSEN: OPANKARSKA ULICA V Roman je zgodovinski in opisuje dobo, ko je prihajalo na dan krščanstvo. Tedanji običaji, navade, mišljenje — vse to je v knjigi odlično zadeto. Iz knjige boste spoznali zvito igro egipt-skih svečenikov in njih preročišč in razdrapane razmere v glavnem mestu rimske države. Knjiga je zanimiva in bo zlasti bralcem zgodovinskih romanov v užitek. Knjigo dobite po vseh knjigarnah in trafikah. prevozne in izkrcevalne ladje so bije deloma težko poškodovane. Od vojnih ladij so bile potopljene tri lahke m dve težki križarki, 22 rušilcev, 15 hitrih bojnih čolnov, 1 podmornica. 3 iz-krcevalni čolni ter ena stražila L bombami, torpednimi ali topniškimi zadetki je bilo poškodovanih več bojnih ladij, med njimi ladja razreda »Nelson«, 21 križark, 22 rušilcev, -p posebnih izkrcevalnih ladij ter 12 hitrih čolnov. Računati je z uničenjem dela teh ladij. Sovražnikove izgube se višajo zaradi minskili zadetkov. TEDEN ti SUITO Na vzhodnem bojišču se Sovjeti trudijo« da bi presekali nemško razvrstitev W izolirali baltiške države. Njihovi napadi so siloviti in dragi. Na južnem odseku bojišča je nemška vojska «1 praznila Kovelj, izpraznila na _ sredi Minsk in se sovražniku postavila P° robu severovzhodno od Vilne. Zapad no in severozahodno od Polocka Pa so se izjalovili vsi težki sovjetski napadi. Na Finskem se je sovjetska ofenziva zataknila. Edini uspeh, ki so ga Sovjeti doslej imeli, je bilo zavzetje Viipujj1' ja. Drugod so iih Finci povsod odbili« Med tem je Roosevelt pretrgal diplomatske zveze s Finsko, hoteč s tem moralno vplivati na junaški narod, k1 neustrašno kljubuje navalu rdeče vol' ske. Toda hip nato ie prišlo v svet sporočilo, da se je ne Finskem mudi* nemški zunanji minister von Ribbentrop, ki je sklenil s Finsko posebno obrambno pogodbo. Obenem je svet po radiu izvedel, da je nemško vrhovno poveljstvo poslalo Fincem pomoč, in sicer je na finsko bojišče odšlo več nemških divizij. Premoč materiala, ki ga imajo Amerikan-ci v Italiji, je narekovala nemški vojski načrten umik iz nižinskih predelov obale. Nikjer ni nemška vojska sovražniku brez boja pustila ozemlja m nikjer ni Amerikancem uspelo, da bi nemške divizije ločili vsaksebi in jih odrezane obkolili. Obenem je začela pritiskati tudi zavezniška bojna skupina ob jadranski obali in zaradi nemškega odmika, ki stremi skrajša* njem bojne črte, prispela v bližino Macerate. Nemško uradno poročilo «»d 3. julija o tem odseku jasno pove sledeče: Ob jadranski obali je pričel so' vražnik napadati z močnimi silami ter se mu je posrečilo potisniti r,a glavno bojno črto naše naprej potisnjene za* ščitnice. Amerikanski letalci so v zadnjem časti vprizorili celo vrsto strahovalnih na* padov na madžarske, romunske, hrvat' ske in srbske kraje. Tako so napadli mestno središče v Budimpešti, dvakrat Bukarešto, Brašov, Beograd ter ... Slavonski in Bosanski Brod. Beograd je bil napaden v ponedeljek. Razruše-pih, je bilo veliko hiš in pobitih precej civilistov. V Slavonskem in Bosanskem-Brodu so podrli nad 250 hiš, izpod ruševin pa so reševalci potegnili ve£ kakor 200 trupel. Malo republiko San Marino, gorsko gne-1 zdece tik nad Riminijem ob Jadran* skem morju, so si privoščili angloame-riški letalci pretekli teden. V več va-i lovih so prileteli in nasuli na mesto ogromno bomb. Mesto je bilo močno opustošeno Stolnica in knjižnica sta bili popolnoma porušeni. Uničenih je bilo tudi več drugih zgodovinskih stavb in precejšen del mesta. Vlada male republike je objavila, da v mestu ni bilo nobenih vojaških naprav in da je nemško poveljstvo celo prepovedalo vojakom ie bližnjih postojank, da si ne smejo ogledovati mestnih zanimivosti, da ne bi s tem sovražniku da* jali povoda za represivne nastope. Med italijanskim državnim upraviteljem Umbertora in njegovo vlado je prišlo do napetosti, ker se prestolonasledniku zdi prehuda klofuta, katero so mil dali ministri, ki niso hoteli priseči zvestobe dinastiji, temveč le svoji domovini. Umberto kuje načrt, da bi sedanjo vlado nadomestil z vojaško diktatorsko in s tem odpravil demokratske ustanove. Po drugi strani pa Bo-nomijeva vlada napoveduje, da bo sklicala zakonodajno skupščino, katera edina bo upravičena odločiti o obliki države. Umberta v Italiji nimajo več za vladarja, temveč le za državnega upravitelja, Iz tega spora bodo najbrž nastale nove homatije, kaiti številne politične stranke so si docela needine v tem, kakšno obliko naj dobi Italijanska država v bodoče. Nemški narod in nemška vojska sta pripravila svečan pokop generalnemu polkovniku Dietlu, ki je padel ob letalski nesreči. Ob pogrebu je bi! nav-zočen tudi Fiihrer, ki se je poslovil od pokojnega zvestega strankaria in sposobnega poveljnika, ki je vse 6voje življenje posvetil veličini Nemčije. Podoba padlega generala, ki je bil vrhovni poveljnik na skrajnem severnem bojišču, pa je podal maršal Keitel. Diet-lovo truplo so potem odpeljali v Mfin-chen in ga tam z vsemi vojaškimi slovesnostmi pokopali. Današnji številki »Slovenskega doma« so priložene položnice. Cenj. naročnike prosimo, da se jih blagovolijo čimprej posl užiti Tečaji za nemščino. Ravnateljstvo drž. klasične gimnazije bo priredilo na osnovi odredbe šefa pokraiinske uprave IV. št. 4698/1 z dne 30. VI t. I. med počitnicami dva te,ča]a nemščine za širše občinstvo, in sicer enega za začetnike, drugega pa za izpopolnitev jezika Težišče pouka bo ■« praktični rabi jezika. Prispevki za udeležbo bodo kar najnižji, — Priglase spre« jema ravnateljstvo v svoji pisarni v šubii čevLulici št. 1 do vključno 10. julija vsak delavnik od 11 do 12. Po. tem dnevu bomo z delom takoj začeli. — Ravnateljstvo. Št.Jošf - nepremagljiv V začetku julija Je preteklo dve leti, ko se je v Št. Joštu nad Vrhniko začela Vaška straža. Ta obletnica ni pomemben dogodek samo za Št. Jošt, ampak prav gotovo za ves naš narod. Z oboroženim nastopom proti komunističnemu nasilju so šentjoščani pokazali poštenim Slovencem, da še ni ■vse zamujeno, da je še mogoče preprečiti satanske načrte, ki jih imajo zločinski komunisti glede našega naroda. Komunisti znašajo gnezdo Toda odpor Št. Jošta proti OE se ni začel šele z ustanovitvijo Vaške straže, marveč že mnogo prej. Že je- seni 1941 je OF začela znašati svoje gnezdo, spočetka skrajno previdno in nedolžno, toda ne tako previdno, da bi možje in fantje ne spoznali njenih pravih namenov. Takoj So zaslutili, da se za lepimi krilaticami skriva čisti brezbožni komunizem, ki je po papeževih besedah nekaj bistveno slabega in s katerim ne more sodelovati nihče, komur je mar krščanske kulture. Sum, da 6e za OF skriva komunistična roka, je potrdilo dejstvo, da so se za njene ideje navduševali ljudje sumljive vrednosti: delomrzneži, pijanci in ljudje, ki so že dalj časa previdno prišepetavali, da v Sovjetiji ni tako hudo, kakor pišejo časopisi, da komunizem ni tako slab, kakor ljudje mislijo, saj je bil Kristus prvi komunist itd. To in podobno je nagnilo može in fante, da so takoj v začetku sklenili, da z OF ne bodo sodelovali in da bodo za vsako ceno skušali preprečiti njen vpliv na faro. Prve komunistične lastavice .Delali pa so previdno, da komunistični agitatorji niso opazili organizirane opozicije, le čudili so se, zakaj njihove lepo doneče krilatice o skorajšnji »osvoboditvi«, o najboljših fantih, ki se morajo skrivati po gozdovih, rode samo nerazumevanje od strani sicer tako zavednega ljudstva. Učiteljica Beta Nagodetova, upravitelj Jjbjže Mivšek in njegov brat učitelj Viktor so čutili, da 60 sami s svojimi ljudmi prešibki. Zato so prosili za pomoč od zunaj. Res so vrhniški in 3'erdski komunisti poskusili z novim sredstvom, ki naj bi šentjoščane upreglo v komunistični voz. Vedeti so, da se Šentjoščani na zadružništvo precej dobro razumejo, zato so sklenili tu ustanoviti podružnico vrhniške zdravstvene zadruge, ki naj bi kot trojanski konj pomagala komunistom, da bi zlezli v Št. Jošt in si tem pridobili vpliv. V ta namen je Nagodetova pripravila sestanek za nedeljo po Novem letu 1942. Za govornika sta se javila Vrhničan^ dr. Janko Grampov-can in Furlan France iz Verda. Učiteljica Nagodetova je požrtvovalno hodila od hiše do hiše in vabila ljudi na sestanek. Možje pa so se na sestanek iripravili tako, da so odsvetovali ude-ežbo. Tako je dr. Grampovčan imel pred seboj samo 12 ljudi. Govornik je "z svoji znani neprevidnosti takoj pokazal, da ni prišel govorit o pomenu Zdravstvene zadruge, temveč navduševat za OF. Jasno da njegovo prizadevanje ni rodilo nobenega uspeha. Fantje niso mogli razumeti, da morejo biti vrhniški, verdski in horjulski komunisti tako naivni, da mislijo, da jih bodo vlovili na tako preprosto zasnovane limanice. Brezuspešni so bili tudi poznejši komunistični pos’kusi. Komunisti so vedeli, da je šentjoška Nabavna in prodajna zadruga nekaka kmečka kavarna. Tu so se ob večernih in nedeljskih popoldnevih zbirali možje in fantje in razpravljali o tekočih zadevah. Če bi v to prodajalno spravili kakega komunističnega človeka, bi bili na tekočem o vseh nakanah šentjoščanov. Zato so določili trgovskega pomočnika Andreja Stanovnika z Vrzdenca. Vse so poskusili, da bi bil sprejet za trgovskega pomočnika v Zadrugo. Ko je vodstvo zadruge izjavilo, da zadruga ne more plačevati treh uslužbencev, da za promet v zadrugi zadostujeta dve moči, se je mladi Andrej ponudil v brezplačno službo, eamo da bi bil sprejet. Toda nič ni pomagalo. Fant je bil odslovljen in komunisti so spet postali bogatejši za en neuspeh. Zato so začeli brenkati na ostrejšo struno. Začeli so z grožnjami. Spomladi so 6e vedno pogosteje slišale grožnje, da ix> ne.kaj ljudi, ki vodijo odpor proti OF, potrebno odstraniti, potem pa bo v št. Joštu nastal »red«. V noči med 19. in 20. aprilom je prišlo v Št. Jošt okrog 150 ol»oroženih komunistov. S silo so spravili skupaj ljudi in jim dokazovali, da so sedaj oni gospodarji. Kdor ne bo ubogal na lepo besedo, bo Pa na grdo. Tolkli so z revolverji’ po mizi, nekatere stavljali pred zid, jih "topli in hoteli izsiliti neka priznanja. Streljati se takrat še niso upali, čeprav niso ničesar zvedeli. Župnika so strogo prijemali zaradi škofove izjave o komunističnih umorih in mu prepovedali pridigati, kar bi nasprotovalo komunističnim načelom. Ob svitu so za slovo nekaj hiš popolnoma izropali. Začeli so z umori To je bil prvi oboroženi nastop komunistov v Št. Joštu, ki naj bi lju-m spravil na kolena. Komunisti tudi sedaj njso imeli sreče. Učinek njiho-7el?a pohoda je bil prav nasproten, kakor so pričakovali. Ljudje 60 videli, s kom imajo opraviti, kaj bodo sku-Sl|li, če ti zavladajo. Možje in fantje P.a so spoznali, da se bliža čas, ko bo vsem zares. Poznali so temeljno °dilo komunistov, ki je: laž, nasi-jjf®’ rop, požig, umor. Laž, nasilje in trop® so že skusili, sedaj pa prideta k na vrsto še požig in umor, ker so že vse drugo poskusili, pa niso v ničemer uspeli. Da gre zares, so čutili predvsem tisti, ki so jih imeli komunisti posebno na piki. Ti so se ob večerili zbirali in spali po gozdovih s puško ob strani. 1ako so nastali šentjoški »skrivači.« Komunisti zanje še niso vedeli, pač pa so nekaj slutili. Čudno se jim je zdelo, da nekaterih niso mogli najti doma. »Skrivači« so se namreč dobro zavedali, da so časi zelo resni in da je nujen pogoj za obstanek brezpogojen molk in tajnost. To so dosledno držali in to jih je rešilo. Komur je znan razvoj komunističnega gibanja med našim narodom, bo rad priznal, da bi bilo ohranjenih na stotine dragocenih življenj slovenskih mož, fantov, žena, deklet, če bi vsi znali držati načelo molka in tajnosti. Komunisti so sicer samo slutili, da se v Št. Joštu nekaj kuha, pa so vendar postajali vedno bolj divji, vedno pogosteje so prihajali z grožnjami, da bodo ves »zaostali in uporni Št. Jošt« požgali in ljudi pobili. Dr. Cene Logar je izjavil, da bo treba 75 odstotkov Šentjoščanov pobiti. Na Logu pri Brezovici pa je neki komunist povedal: »Dobili smo nalog, da moramo v Št. Joštu poklati vse od 12. leta starosti naprej.« Lahko si mislimo, da so bile to za ljudi obupne razmere. Sama negotovost, noči in dnevi brez miru in brez spanja. Neprestan strah vedne grožnje o novem ropanju, požiganju, pobijanju; opore pa nikjer, pomoči od nikoder. V to živčno napetost je nenadoma žalostno odjeknila pretresljiva vest, da so v noči od 13. do 14. junija komunisti v Horjulu ustrelili Bastiče-vega očeta in mamo. Ta novica je šentjoščane dvakrat pretresla. Prvič zato, ker so žalovali za dobrim horjulskim županom in njegovo blago ženo, drugič, ker je bilo očitno, da so komunisti začeli z umori krotiti njim nasprotne ljudi. Poleg tega je padlo v oči dejstvo, da so komunisti šli tako daleč, da se v svoji brezvestnosti drznejo dvigniti svojo zločinsko roko proti nedolžni materi, če sina ne dobe v svoje roke. Zato je postalo potikanje »skrivačev« po gozdovih odveč. S tem so bili namreč zavarovani samo oni, ne pa njihove matere, žene in sestre. Kaj sedaj storiti? Če bi se na svojo pest utrdili v svojih hišah, bi jih komunisti takoj ovadili Badogliev-cem, ki bi z njimi huje ravnali kakor s komunisti. Toda sila Je bila velika. Nujno je bilo potrebno nekaj ukreniti. Komunisti, ki so umorili Ba-stičevega očeta in mater, so izjavili, da bodo prihodnji teden s podobno nalogo obiskali št. Jošt. Imena domačinov, ki jim komunisti strežejo po življenju, so bila splošno znana. Ljudje so bili tako prestrašeni, da si niso prav gnali k^sreu, če so jih komunisti izropali do zadnje žlice. Rekli so: Samo da bi nam življenje pustili, drugo bo že šlo. Ko je b3a sila največja Dalje pa govori neki fant sam: »Stvar je tako dozorela, da nam ni preostalo drugega kakor prositi oblast za orožje. 1. julija 1942 smo dobili 40 pušk in nekaj zabojev municije. Kakih 14 dni smo se zbirali v neki hiši ob meji. Komunisti so medtem na debelo ropali po fari, toda mi nismo marali nastopiti, dokler nismo bili dokončno zbrani in organizirani. V Ljubljano smo prosili za oficirja, ki bi uspešno vodil naše vojaške nastope. Nestrpno smo ga čakali. Nihče ni imel poguma. Ljubljana takrat še ni poznala trpljenja slovenskega kmeta in njegove neomajne volje, napraviti konec komunističnemu paševanju po slovenskih vaseh. Ojunačil 6e je mladi g. Igor, ki je poln idealizma prišel med nas in nas v petek, 17. julija, popeljal iz našega zbirališča k farni cerkvi v št. Jošt, kjer smo se nastanili v župnišču.« Majhna je bila ta četica. Toda ko bi naš narod imel pravočasno še nekaj takih četic, bi ne doživel Kalvarije 8. septembra 1943. Potoki krvi bi mu bili najbrž prihranjeni. In Renic-ci, Gonars, Rab bi ne postali grobišča slovenskega človeka. Ne trdimo, da so grozote, ki jih je preživljal naš človek po taboriščih, zakrivili samo komunisti, temveč trdimo, da bi ba-doglievci ne imeli prilike in opravičila za represalije, če bi bil komunizem pri nas v kali zatrt. Mala četica se je zavedala, da je Eričela nekaj velikega, da je pričela rezkompromisen boj s protiverskim komunizmom, ki je največja nevarnost današnjega časa. Slutila je, da bo boj težak, da bodo komunisti vse poskusili, da bi jo« uničili in tako vsem slovenskim protikomunistično usmerjenim možem in fantom izbili iz glave misel tvegati kaj podobnega. Slutnja male četice se je res kmalu uresničila. Kakor strela z jasnega je v komunistično javnost udarila novica, da so šentjoščani postali tako nesramni, da so si drznili postaviti se C o robu »nepremagljivi narodno osvo-odilni komunistični vojski«. Že prej so vedeli, da so ti hribovci »nezavedni, nedisciplinirani in uporni«. Da si bodo pa kaj takega privoščili, niso pričakovali. To je bilo razburjenja, besedičenja o podlosti, veleizdajstvu itd. Ce se je kak šentjoščan pokazal na Vrzdcncu, Horjulu, Vrhniki, so komunistično misleči gledali nanj z brezmejnim zaničevanjem in mržnjo, češ »kako si tak izvržek človeškega rodu upa med pametne in poštene zemljane.« Prvi napad — prvi uspeh Za noč med 24. in 25. julijem 1942 je bil pripravljen komunistični strahova Ini pohod na Št. Jošt. Nanj so se komunisti dobro pripravili. Zbrali so vso svojo silo iz krajev tostran železnice in nekaj tudi iz najbližje ljubljanske okolice, n. pr iz Bizovika. Po izjavah komunistov samih je Št. Jošt napadalo okrog 400 mož. V zaščitah in zasedah je bilo nadaljnjih 200 mož. I orej se je pohoda udeležilo okrog 600 komunistov. Bili so prepričani, da bodo zmagali. Zato je bilo njihovo presenečenje toliko večje, ko so jih fantje počakali na položajih, ki so jih zvečer na hitrico pripravili. Po prvih strelih je obležalo nekaj mrtvih in težko ranjenih komunistov. Pričela se je strahovita borba med nasprotnikoma, ki sta bila v številčnem razmerju 33 proti 400. Ni čudno, če so bili komunisti oh toliki premoči trdno prepričani, da se nihče ne more uspešno upirati njihovi »nezlomljivi« sili. Že nekaj dni pred napadom, so govorili, da bodo brez strela uničili Št. Jošt in pobili vse ljudi. Ko pa je 25. julija napočil prvi svit, je bil uspeh ta, da so komunisti v naglici naložili 15 mrtvih in okrog 40 ranjencev. Nekateri od teh so ranam podlegli, 4 težko ranjene pa so na Babni gori postrelili komunisti sami. Za slovo so komunisti zažgali Zadružni dom, mežnarijo in Vaške straže rastejo Vztrajnost male četice je bila kmalu bogato poplačana. Njenemu zgledu so začele slediti sosedne vasi, najprej junaški Rovtarji. 12. avgusta 1942 je pod poveljstvom stotnika Vidmarja prikorakala iz Rovt v Št. Jošt strumna četa, ki je štela 40 mož; med njimi je bilo tudi nekaj Zaplanincev. Naša posadka je tako štela že nad 80 ljudi. Priglasili so se novi fantje, da je število posadke naraslo nad 100. To pa je bila že močna edinica, ki je imela udarno moč, ker je bila sestavljena iz samih zavednih in poštenih fantov in ni bilo med njimi judeža. Najprej so očistili bližnjo okolico. 20. avgusta pa se je dvignila četa 70 mož na svoj prvi večji pohod v smeri: Lavrovec, Sv. Trije kralji, Rovte, Zaplana. Spotoma so nabirali novo moštvo in uničevali komunistična gnezda. V Zaplani so oborožili domačine in 29. avgusta ustanovili Vaško stražo, ki je štela 150 mož. Od tu sta se izvršila dva napada na komunistično trdnjavo Vranja peč. Po hudih borbah so se morali komunisti umakniti in pustiti nekaj mrtvih in bogat plen. V teh bojih je padel vrli mitraljezec Modrijan France iz Rovt. Kogovšek Jakob iz Zaplane pa je živ prišel komunistom v roke, ki so ga po nečloveških mnkah zadavili. Po izvršenih operacijah se je mala vojska skozi Vrhniko in Horjul Prvi Šentjoški fantje In molje, kt so se pred dveml leti s pnško nprll rdečim uničevalcem slovenskih življenj ln premoženja. eno gospodarsko poslopje. Požigov si gotovo ne morejo šteti v uspeh in junaštvo, ker more kaj takega storiti vsak otrok. K napadu so prinesli lepo okrašeno in z zlatom obrobljeno komunistično zastavo. Prepričani so bili, da bo ta zastava prihodnji dan Slovesno plapolala iz zvonika in mimoidočim naznanjala nepremagljivo moč komunistične vojske. Zastava in nekaj orožja je postalo plen male čete, ki ni utrpela nobene žrtve. Morija in uničevanje po načrtu S pohodom na Št. Jošt so komunisti narodu pokazali, da je njihova vojska nepremagljiva samo pred neoboroženimi. Ta sramota jih je silno bolela. Da bi se maščevali, so s satansko hudobijo požigali po okoliških naseljih in pobijali popolnoma nedolžne ljudi. Ti dnevi so bili za Št. Jošt najstrašnejši. Kdor jih je doživel, mu bodo ostali vse življenje neizbrisno v spominu. V mrtvašnici so se vrstili mrliči, nedolžno umorjeni; zvonovi so neprestano zvonili in bližnji okolici oznanjali smrt nedolžnih faranov, ki so morali pasti, ker so ostali zavedni Slovenci in zavedni kristjani. Samo v šentjoški fari so pobili: 9 družinskih očetov, 4 matere, 7 fantov, 3 dekleta, 1 otroka. Umorjeni so bili: Malovrh Tine in Leskovec Anton iz Smrečja; Jesenovec Alojzij in žena Ivana ter njuna 2 letna hči Ljudmila; Bradeško Franc in žena Ivana; Alič Stanko in brat Lojze, Oblak Janez, Šubic Jakob in žena Marjanca, Malavašič Albina, Kavčič Francka, Jereb Viktor, Gantar Janez, Guzelj Franc in njegov sin Jože, Kogovšek Janez. Ti zadnji deveteri so bili po mučenju pomorjeni isti dan in pokopani v skupni grob. Demšarja Janeza in .sestro Marijo so ubili pri poljskem delu. Lešnjak Julijana, Kogovšek Lovro. Po komunističnih umorih je ostalo 11 otrok brez očeta in matereI Dva otroka sta bila ob materini smrti stara po 7 tednov! 25 otrok je ostalo brez očeta, 5 otrok brez matere! Materialna škoda zaradi-- komunističnih požigov znaša najmanj 2,500.000 lir predvojne vrednosti. Strašno so šentjoščani občutili težo tega zločinskega komunističnega vodila, toda omagali niso. Hvala Bogu, da niso omagali! Kdaj bi se spet našli fantje, ki bi se drzniji z orožjem braniti svoje vasi, svoja in svojih dragih življenja, če bi bili priča žalostnemu propadu prve Vaške straže? Kdaj bi se spet omehčale badoglievske oblasti in dovolile nastanek nove Vaške straže, če bi se prvi poizkus ponesrečil in bi tistih 40 pušk, ki so jih Italijani dali fantom, postalo komunistični plen. Fantje so zdržali, saj so v začetku trdno sklenili, pričeti boj, boj brez kompromisa, dokler ne bo iz njihovega področja od Polhovgrajskih Dolomitov do Hotedršice izcinila zadnja komunistična puška. vrnila v ŠL Jošt. 28. septembra so odšli rovtarski vodi v Rovte in ustanovili lastno posadko. Za njimi so storili isto fantje s Sv. Treh kraljev 30. okt. Št. Jošt je odišle vode nadomestil z mobilizacijo bližnjih vasi: Butanjeve, Samotorioe, žažarja, Podlipe. Žrtve m zmage Tako so šentjoščani dobivali vedno več borcev, ki so bili prav tako odločni in hrabri z neizprosno voljo napraviti konec krvavim zločinom nad nedolžnim ljudstvom in pomagati našemu narodu do miru, ki ga je bil tako potreben. Toda niso bili krajevni patrioti, ki bi se brigali samo za domačo faro, za druge pa bi jim ne bilo mar, kakor bi jim radi očitali nekateri, ki mislijo, da se je delo za narod začelo šele po septembru 1943. Nikakor nel Z navdušenjem so pod vodstvom hrabrega in sposobnega Vidmarja, poveljnika prvega bataljona Legije smrti, hodili ramo ob rami s sosednimi edinkami od borbe do borbe. Vranja peč, Korena z Lesom, Rupe, Ljubljanski vrh, Ključ, Toško čelo, Belski graben itd. so bili priča njihovih bojev, žrtev in zmag. Kljub dvolični politiki bado-glievcev se je požrtvolanemu poveljniku in njegovim vojakom posrečilo teren od Polhovgrajskih Dolomitov do Hotedrščice tako očistiti, da so ljudje v miru lahko obdelovali svoja polja. Fantje so ljubili svojega poveljnika stotnika Vidmarja, saj so videli v njem človeka, ki je otroško ljubil svoj narod, ki je očetovsko skrbel za 6voje vojake in civilno prebivalstvo. Ker je ljubil svoj narod, je bil pokojni stotnik Vidmar neizprosen sovražnik komunizma. Zato je bil med prvimi protikomunističnimi borci. Postal je poveljnik vseh protikomunističnih borcev v našem Kotu. Če bi mu bado-glievci pustili proste roke, bi v najkrajšem času naš kot popolnoma očistil. O njegovi veliki sposobnosti priča načrt, ki ga je napravil za uničenje komunističnega Dolomitskega odreda. Ta načrt je bil tako duhovito zamišljen, da bi bil uničen ves Dolomitski odred, če bi badoglievci na nekem mestu ne popustili komunistom prostega prehoda iz sklenjenega obroča. V borbi 18. marca je obležalo na bojišču nad 100 komunistov. Protikomunistični borci so iz teh bojev imeli dve žrtvi, in to sta bila dva šentjošča-na: Grdadolnik Janez in Kavčič France. Tudi v težkih dneh neomajni! Že se je zdelo, da je v tem kotu slovenske zemlje nastopil trajen mir. Dogodki, ki so sledili 8. sept. 1943, na so posadko postavili pred nove naloge. Z Dolenjske so prihajale vznemirljive vesti o izdaji baaoglievcev in strašnih posledicah tega izdajstva. Kaj sedaj storiti? Kaj drugega kakor ostati na mestih in podvojiti čuječnost in biti pripravljen na najhuje. Posadka je imela trdno voljo braniti se, čeprav je .videla da se na druge ne more za- hladim našati in se mora sama držati. Tisti čas je prišel ukaz, da mora posadka izprazniti Št. Jošt in se umakniti na Vrhniko. Ta ukaz je fante strašno zadel. Niso mogli verjeti, da je res tako hudo, da bi bilo to potrebno. Nikakor se niso mogli odločiti, da bi zapustili št. Jošt, ki so ga že skoraj poldrugo leto tako hrabro in zvesto branili in ga prepustili na milost in nemilost komunističnim zločincem. Niso se mogli sprijazniti z mislijo, da bi pustili na cedilu dobre Šentjoščane, ki so jim toliko časa stali na strani in jim bili vedno pripravljeni pomagati. Potem bi bil zastonj ves njihov trud. vse njihove žrtve in prelita kri najboljših borcev: Jankoviča Janeza, Grdadolnika Janeza, Kavčiča Franceta, Tominca Janka, Kosa Stanka, Jesenovca Andreja. Skoraj zastonj! Ne, to se ne sme zgoditi za nobeno ceno! Ta sklep je dozorel v 6rcih starih zvestih borcev, ki so pri komandirju g. Igorju prosili dovoljenja, da bi smeli ostati. G. komandir je odločil, da se glavni del posadke umakne na Vrhniko, 30 pa je dovolil ostati. Tako se je kot ob ustanovitvi zopet zbrala mala četa tistih prostovoljcev, ki jim je dovolil g. komandir, da ostanejo v Št. Joštu in ga branijo do poslednjega diha. Ta mala edinica je z odločnim nastopom ustrahovala te-rence in komunistične simpatizerje, ki so zaradi dogodkov po 8. septembru dvignili svoje glave. Dobro oborožena se je pojavila sedaj tu, sedaj tam in dosegla, da se na šentjoško ozemlje ni upala stopiti nobena komunistična noga. S preizkušenimi borci znova na delo Večji del posadke, ki se je po ukazu umaknil na Vrhniko, «e je uvrstil kot edinica v slovensko domobranstvo. Po enomesečnem presledku so se fantje vrnili v št. Jošt. Kako veselo so se pozdravili ob svidenju! V št. Jošt se je z domobransko četo tmvrnilo redno življenje. Novi poveljnik g. poročnik Bastič je znal s pametno strogostjo urediti prenovljeno šentjoško posadko. V začetku eo prenovili in močneje utrdili višine okrog naselja. Glavna skrb g. poveljnika in glavno delo posadke pa Je bila komunistična nadloga po bližnjih in oddaljenejših naseljih in gričih. V kratkem času je bil počiščen okoliš: žažar, Samotorica, Rupe. Komunisti niso imeli obstanka. Umikali so se preko meje. Posadka se je zanimala tudi za gibanje komunistov na Gorenjskem. Povsem naravno, ker je št. Jošt tako blizu. V jugozahodnem kotu Gprenjske so s pogostimi patrolami na Črni vrh, Žirovslci vrh, Go repek e, Žiri tako ustrahovali komunistične odrede, da se tam niso več ustalili. V teh krajih je nekaj komunistov padlo, več pa je bilo zajetih. Neka patrola je pod nekim hlevom v Ž. novskem vrhu odkrila skrivališče, kjer je tičalo 9 komunističnih kurirjev s politkomisarjem. Komunisti »iso več mogli prenašati teh obiskov in so se hitro in previdno umikali. Zgodilo se je, da so morali pustiti naropano blago in živino, kar so domobranci vrnili lastnikom, če so jih še mogli najti. Rodila nas je stiska V kratkih obrisih smo omenili samo nekatere stvari iz bogatega in za narod pomembnega življenja in delovanja majhnega hribovskega naselja. Priznati moramo, da je bilo to življenje in delovanje res bogato, da bi bilo v čast tudi večjim krajem. Ni bilo ukazano od zgoraj, temveč je spontano zrastlo od spodaj iz ljudstva samega. Zato pa je bilo tako žilavo in vztrajno. Možje in fantje takoj spočetka niso imeli nobenih pomislekov glede OF. Sami so spoznali, da je OF komunistična; saj so jo propagirali zagovorniki komunizma. Poleg tega pa je škof spregovoril pravočasno in svaril narod pred OF, ker se za njo skriva komunizem. Takoj jim je bilo jasno, da z OF ne morejo sodelovati, četudi so bile njene krilatice vabljive. f°-_.da bodo morali nekoč zgrabiti za orožje, da se zavarujejo pred temi nasilneži, pa takrat, ko so razbili sestanek dr. Grampovčana, Še niso mislili. Da je prišlo do tega, so komunisti sami krivi. Če bo kdaj zgodovi-nar^ preiskoval. Čigava je zasluga, da se je v št. Joštu tako zgodaj ustanovila protikomunistična posadka, bo moral gotovo omeniti nekatere kmečke može in fante; zlasti pa ne bo smel pozabiti g. župnika in rajnega g. kaplana Malovrha, ki je tako rad zahajal med šentjoščane, jim prinašal informacije in bodril fante, ki so imeli kake pomisleke. Največjo zaslugo pa bo moral pripisati komunistom samim^ butan levskim, vrzdenškim, horjulskim, polhovgrajskim, vrhniškim in tudi ljubljanskim. S svojimi nasilji ste vi, komunisti, šentjoščanom cele mesece klicali: zgrabite za puške in poženite nas tja, od koder smo prišli. Dragi komunisti! šentjoščani so dobro razumeli vaše klice, toda odlašali so do skrajne sile. Če bi odlašali še nekaj časa, bi bilo prepozno, • iRaini df-.Jan®z Krek je nekoč dejal: »Začeti je treba. Kdor začne, ima ze polovico narejenega.« Morda je res največja odlika Št. Jošta v tem, da je začel. S tem je presekal gordijski vozel in vsemu ljudstvu pokazal * br®?mejnega gorja. Ižolžnost Šentjoščanov in vseh Slovencev je, začeto borbo proti protiverskemu komunizmu nadaljevati dotlej, dokler ne bo vsak slovenski človek mogel brez komunističnega srpa in kladiva mirno živeti in delati na lepi — a sedaj taJa^ krvavo trpinčeni slovenski zeanlji. Boji, irl ve in zmago slovenskih domobrancev Od časa do časa popade naše komuniste nekakšen bes, ki bi ga lahko imenovali »mednarodna slrateška megalomanija slovenskega komunističnega štaba«. Te ljudi napade neka duševna bolezen, da vse svoje »velenapade in vele-nkcije« spravijo v sklad z akcijami »svojih zaveznikov« Sovjetov, Angležov in Amerikancev. Kdor ne verjame, naj bere »Ljudsko pravico« z dne 10. aprila 1944 na str. 3, kjer je zapisano: »V Sloveniji se vodi ogorčena borba za prometne zveze, zlasti za železnice. Proga Maribor—Zidani most—Ljubljana —Trst z odcepom na Pragerskem v Ko- toribo in naprej na Madžarsko je glavna vez med italijanskim bojiščem, osrčjem rajha in vzhodno ironto. Zlasti preseka-nje dvotirne proge Odesa—Varšava po Rdeči Armadi v Ukrajini ter zadnji dogodki na Madžarskem bodo še povzdignili pomen te proge .. S tem doprinaša NOV in POS znaten delež k skupni zavezniški stvari pri uničevanju fašizma < V tej luči je treba motriti komunistične »veleakcije«, v isto vrsto uspehov spada tudi napad na fttampetov most V zvezi s tem je prišlo do operacij na Notranjskem. Kako je bilo na Notranjskem Štabu domobrancev je bilo znano, da so se komunisti umikali z Dolenjske ves maj. Vzrok je bil ta, da so imeli komunisti pri Trebnjem, Mirni peči in Žužemberku same »zmage«, toda od teh »zmag« bi jih bilo kmalu konec, kajti obroč se je nevarno Stiskal. Na Notranjskem se je potikala najbrž vsa XV. divizija, ki obsega Gubčevo, Cankarjevo in Štajersko brigado. Dne 17. junija je šel pok. poročnik Peršič s težkim vodom na Slivnico nad Martinjakom, kamor mu je tudi uspelo priti in jo zasesti. Druge edinice pa 60 se napotile proti Grahovemu. Zaradi tolovajskega napada 6e je morala edinica s Slivnice umakniti. Komunist je zver Ko se je poročnik Peršič z nekaj vojaki oddaljil iz Slivnice in šel v Martinjak, je v vasi zadel na tolovaje Posrečilo 6e mu je priti v Cerknico, kjer se je skril v neko hišo na Peščenku, ki sla mu jo pokazala dva pastirja. Ta dva sta izdata tolovajem, kam se ie skril; Peršiča in še enega pionirja so komunisti odpeljali v Žirovnico v hlev mlinarja Ivana Šilca. Takoj se je zbrala vsa komunistična žlah-ta iz Žirovnice in pridrvela v Šilčev hlev. Kako so se izživljali poživinjenci nad ubogima žrtvama, dokazujeta njuni telesi, ki sta bili pokopani na grahov-skem pokopališču. Ranjenega poroč. Pavliča pa so peljali v Žirovnico. Njegova usoda je še neznana, ker so ga potem odpeljali uklenje-nega proti Loški dolina Vesela vest z žalostnim koncem Rezultat prvih bojev je bil, da so domobranci zasedli Cerknico in vrh Slivnice, Tolovaji pa, ki so mislili, da je domobranski »umik« njihova zmaga, so pripravljali splošen napad na vrh Slivnice, Cerknico in Rakek. Sam vrh Slivnice je napadalo 400 tolovajev. Toda zaman. Uspeh boja je bil ta, da so skozi Grahovo peljali tolovaji šest voz mrtvih in en voz ranjenih. Med tem časom pa je prispela na Rakek okrepitev. Iz Borovnice je prišla ena četa, iz Lašč ena, iz Ribnice ena in dve edinioi iz Idrije. 20. junija so udarile vse edinice proti Cerknici. En del je napadal proti Žirovnici, drugi del pa proti Radljeku. Razvijali so se ostri boji. Tudi okrog Grahovega je prišlo do hujših spopadov. Najtežji boji pa so se zapletli pred Radljekom na Bloški planoti. Komunisti so se v gozdu pred vasjo utrdili. — Edinice pa, ki so Radljek napadale, so napad opustile in se vrnile na Rakek. Istočasno so se vrnile edinice iz drugih smeri. Domobranci so imeli 4 mrtve in nekaj laže ranjenih. 24. junija dopoldne je vrhovni poveljnik sklical zbor in naznanil fantom, da so operacije zaključene, zvečer pa se bodo vrnili v Ljubljano. Terenci so to vest še toplo sporočili tolovajem v Cerknico in naprej. Med tolovaji je zavladalo veliko veselje. Toda na zmedene tolovaje je udarila strela z jasnega neba, kajti ze 25. junija ponoči ee je pričel glavni napad. V zvoniku je utihnilo Domobranci so začeli nastopati v štirih kolonah, podprti z nemškimi edini-cami proti Cerknici. V dobri pol ure je bila Cerknica brez vsakega strela obkoljena. Tolovaji so jo popihali, kolikor so jih nesle noge. Levo krilo je napredovalo proti Sv. Vidu, potem pa v smeri proti Ulaki, a desno v smeri Grahovo— Gornje jezero. Levo krilo je zadelo šele za vasjo Ulaka na tolovajski odpor. Streljali so z mitraljezi z višin nad kasarnami. Med najhujšim streljanjem so morali domobranci prekoračiti Bločico. Po en sezut vojak je prenesel deset tovarišev. To prestopanje se je vršilo malo veš kot 500 m pred tolovaji, ki so streljali iz starih jugoslovanskih bunkerjev na popolnoma odprt prostor in niso niti enega domobranca zadeli. Hvala Bogu! Fantje pripovedujejo, da so zavzeli višino nad kasarnami bunker za bunkerjem. Kar ni bilo m»tvo in ranjeno, je zbežalo proti Mokercu. Domobranci so krenili čez Nemško vas naravnost v Novo vas. Tu so jih skušali tolovaji napasti z mitraljezom iz zvonika farne cerkve pri Fari, toda samo en rafal iz strojnice ln v zvoniku je vso utihnilo. Borbe pri Radljeku Iz Nove vasi so edinice levega krila krenile na Bloško polico. Zelo hude borbo so doživele edinice, ki so napadale vas Radljek. Okrog 60 tolovajev je obležalo v gozdu pred Radljekom. V enem samem bunkerju so našli štiri mrtve. Tolovaji so se skušali pri vasi Studeno nekaj upirati, toda strojnice so bile preveč neusmiljene. Odpor na levem krilu je bil strt. Desno krilo se je zapletlo v hude borbe za vasjo Grahovo v podnožju Strmca. Sam poveljnik Notranjskega odreda Nosan se je z dvema tovarišema zaril v neki bunker in dražil domobrance. Toda ne dolgo. Nosan je bil težko ranjen, ostala dva pa takoj mrtva. Nosan je priznal samo, da je bil komandir čete, več pa ga je bilo zaradi strahu ali sramu do tolovajskih činov sram priznati. Naslednji dan so udarile tolovajske edinice čez Križno goro v Podlož, nekatere po levi strani ceste proti Ložu, domobranci pa so pripravila za Klaucami zasedo, v katero so padle tolpe, ki so bežale s Križne gore in Podloža. Tedaj so strojnice zadnjikrat zaregljale, kajti tolpe so se razbežale, kolikor jih niso pokosile strojnice. Od tedaj ni počila niti ena tolovajska puška in domobranske edinice so mirno obšle vso Loško dolino. Lažejo, da se kadi Ljudje so povedali, da so jim tolovaji lagali, da na to ozemlje nikdar ne bo stopila domobranska noga. Ko so prišli tja domobranci, niso ljudje mogli verjeti svojim očem, da so res taki vojaki. Mislili so, da so res taki razbojniki, da bodo vse ljudi poklali, kakor so lagali tolovaji. Neki višji domobranski častnik je hotel v neki hiši pobožati otroka. Mati mu ga je z obrazom, polnim groze; iztrgala iz rok. Ko jo je častnik vprašal, zakaj se ga boji, mu je mati povedala, da so jih tolovaji tako preplašili z lažmi, češ da bodo domobranci vse ljudi poklali. Žalostno srečanje Po vsej Notranjski so morali ljudje verjeti, da domobrancev nikdar ne bo tja, ker jih je komaj za »en štrik«. Ko pa so tolovaji bežali, so jih začudeni vaščani vprašali, zakaj beže, ko so vendar trdili, da je domobrancev komaj za »en štrik«. Toda komunisti niso nikdar v zadregi za odgovor. »Mi ne bežimo pred domobranci, ampak gremo v Istro. Angležem nasproti, ker so se tam izkrcali. Kmalu se vrnemo skupaj z Angleži.« Skrunilci in tatovi Nekdo, ki je spremljal pohod in prvič v življenju videl Notranjsko, je izjavil: »Po tem, kar sem na lastne oči videl in slišal, Notranjci niso za komuniste, razen majhnega dela Rakeka in Žirovnice seveda. Pod Radljekom pa smo opazili približno pet sto do šest sto metrov pred seboj na pobočje griča gručo tolovajev. — Naš mitraljez je z enim rafalom podrl gručo. Ko so pritekli na mesto, so videli, da je bilo mitraljesko gnezdo. Dva sta bila že mrtva, eden pa je umiral. Dolžnost me je vezala, da sem ga pregledal. Dobil je več strelov v prsni koš. Videl sem, da so mu minute štete. Vprašal sem ga, kako se piše in odkod je. Le s težavo je povedal, da je doma iz okolice Celja, da je star komaj 18 let in da so ga tolovaji nasilno mobilizirali in da je dobra dva meseca v Gubčevi brigadi. Nisem ga dalje spraševal, ker sem videl, da fant zelo trpi. Pogled na to trojico me je presunil v dno duše. Umirajoči je bil umazan in ušiv. Bil je gologlav. Oblečen je bil v dva civilna suknjiča in raztrgane tanke hlače, okrog sebe je imel ovito odejo. Torbica in mitraljez pa sta mu bila edina vojaška predmeta. Vsi trije so bili popolnoma bosi. Umirajoči je imel noge po podplatih vse razrezane od kamenja, zgoraj pa obtolčene. Moral je najbrže hoditi že dalj časa bos. Ker je bil v zadnjih vzdihljajih, ga nisem hotel več mučita z izpraševanjem.« V Grahovem 60 24. novembra 1943 sežgali komunisti 33 živih domobrancev in vaščanov. Vse žrtve, razen enega domobranca, počivajo v skupnem grobu na grahovskem pokopališču. Krščanski ljudje so zaradi varnosti uredili ponoči grob. kakor se spodobi, in nasadili nekaj rož. Vsako jutro je grob pomandran in rože razmetane. To oskrumbo delajo terenke iz Grahovega in Žiroviice. Kor pa je bil grob vedno znova popraviien, je Ivanka Šilc, hčerka Mlinarja, v čigar hlevu so mučili poročnika Peršiča in njegovega tovariša, s 37 letno pritepenko iz Rakitne Marjano vsadila na grob krompir. Še to naj povem. Prehranjevalna oblast • daje revnemu prebivalstvu iz Cerkniške in Loške doline popolno apro-vizacijo, čeprav so bili ti kraji zasedeni po tolovajih. Ljudje so morali priti po živež na Rakek. Zadnjič pa so uboge ženske, ki so morale hoditi od 6 do 22 kilometrov daleč po živež za sestradane otroke, komunistični, no samo ubijalci, temveč tudi tatovi te uboge sestradane matere pred Martinjakom počakali in jim pobrali sploh vse, češ da oni potrebujejo. terenci Hs& izgube »Cankarjeve brigade« Zopet 21. junija zjutraj so komunisti začeli napadati Kriško vas in so na tem prostoru zbrali XV. brigado, Cankarjevo brigado, IX. brigado ter Dolenjski odred. Napadali so v blaznem upanju, da bodo uspeli. Zaradi goste megle je bila vidljivost slaba, k temu pa je pomagal še dež. Domobranci so se morali boriti proti mnogo močnejšemu sovražniku, poleg tega pa so se morali boriti še s terenom, kajti višine tolovajskih položajev so bile nevarnejše od orožja, in z naravo, ker so silni nalivi zalili domobranske položaje v nižinah, tako da so borci v bunkerjih stali do pasu v vodi. Kljub vsemu temu komunistom ni uspelo zagotoviti si zaželenega uspeha. Domobranci so naredili več izpadov in pognali tolovaje do Nove vasi. Pri nekem izpadu, ki ga je vodil podna-rednik Cafuta Alojz, je ta hrabri borec padel. Komunistični napadi so se vrstili drug za drugim, er jim ie prihajala nova pomoč. Toda vsi komunistični napadi 60 se zlomili ob žilavi domobranski vztrajnosti in visoki morali borcev. Domobranci so zagrizeno in trdovratno branili svojo postojanko pod vodstvom poveljnika stotnika Pirnata. Okrog 5 popoldne so komunisti, videč da tako nič ne opravijo, privlekli do postojanke tri tanke, in sicer z volmi, da se ne bi slišal ropot motorjev. Tanke so privlekli do zadnjega ovinka pred postojanko. Ker postojanka ni imela protitankovskega orožja, je bila obramba nemogoča. Vendar se je domobrancem kljub temu posrečilo takoj onesposobiti en tank. Zaradi nemogoče obrambe je bilo izdano povelje za umik, ki se je izvršil v popolnem redu. Domobranci so odnesli vse ranjence in tudi vso opremo. Umaknili so se na nove položaje na Strmi grad. Ker komunisti niso v vasi nič našli, so se znesli nad prebivalstvom in pobrali vso živino in ves živež. Posebno se je pri tem izkazal znani terenec Jaklič Franc, ki je dan poprej, preden so prišli domobranci v Kriško vas, pobegnil v gozd k tolovajem. Ta je bil tudi eden glavnih voditeljev, ki so ubogim kmetom rekviri- rali živino in hrano. Pri rekviriranju mu je z velikim veseljem pomagal njegov sosed Jeršin, ki ga ie takoj dtugi dan zadela zaslužena kazen kc so domobranci v naskoku zavzeli Kriško vas. Pri tem je bilo pobitih nad 70 komunistov. Naslednji dan je bil črn dan za komunistične tolpe. Višnjegorski bataljon pod poveljstvom stotnika Stamenkoviča je napadel komunistične tolpe, zbrane nad Višnjo goro Zaiti jih je tako spretno, da komunisti niso mogli pobegniti. Na tem mestu je bila maščevana tudi smrt osmih domobrancev, ki so padli v boju za Kriško vas. Fantie so se kot levi vrgli nad tolovaje in smrt je imela med komunisti bogato žetev. Na licu mesta so komunisti pustili 156 trupel, nekaj pa so jih odnesli s seboj. Med mrtvimi so bili komandant brigade, dva štabna oficirja in glavni intendant Cankarjeve brigade. Poleg mnogih mrtvih komandirjev čet bataljona je bilo tudi nekaj politkomisarjev. Najhujše udarce sta pretrpeli XV. in Cankarjeva brigada Po priznanju komandanta XV. brigade mu je ostalo le še osem mož, dočim je Cankarjeva brigada, ki se je štela za elitno brigado, bila tudi temeljito potolčena Po pripovedovanju kmetov so komunisti odpeljali !2 voz mrličev. Da so bile komunistične izgube še mnogo večje, se vidi iz tega, da so domobranci po štirih dneh našli po žitu in grmovju še vedno mnogo mrtvih tolovajev. Domobranci so v tem uspešnem boju zaplenili tudi mnogo orožja, municije, komunističnega pisanja in propagande ter drugih stvari. Pogreb šestih domobrancev, ki so padli v Kriški vasi, je bil v Višnji gori. Pogreba se je udeležilo V6e višnjegorsko prebivalstvo, ki je krste domobrancev zasulo s cvetjem. Od padlih junakov so 9e domobranci poslovili s pesmijo »Vigred« in »Nad zvezdami«, stotnik Pirnat pa z lepim govorom. Ta zmaga je domobrancem dala spet nove sile in še večo vzpodbudo za boj proti komunističnm tolpam, dokler domovina ne bo rešena te rdeče zalege. Lov za tolovaji na Kosovskem Najbolj se ljudstvo boji terencev. Komunistično vodstvo se dobro zaveda, kaj pomenijo zanj terenci in Kidrič ni zastonj izjavil: »Brez terencev smo slepi.« S terenci pa je treba obračuuati cim prej, ker večna igra s prizanesljivostjo ni samo neumna, ker komunisti nič ne prizanašajo, ampak tudi nevarna. S tako prizanesljivostjo spravljamo v nevarnost vse protikomunistično gibanje in nas same. Iz Kočevja se redkokdaj kaj sliši. Skoraj bi rekli, da držimo roke križem. Pa ni tako. Vsak dan hodimo na pohode. Pa ne mogoče v kako sosednjo vas, temveč v Grčarice, Kočevsko Reko, Moravo, Brigo pri Banja Loki, Gotenico, na Koprivnik. Poleg tega se udeležujemo še večdnevnih pohodov skupaj z Ribničani in Laščani. Naše življenje je zelo razgibano, tako da ne ostane časa za počitek. Komuniste gonimo iz kraja v kraj, da so si že precej nabrusili pete, posebno odkar smo dobili dva mlada in sposobna častnika. Zato do mesta samega ne pridejo več, ker bi jih preveč toplo sprejeli. Tudi njihovim patrolam in kurirjem se pogosto pripeti, da se nemudoma znajdejo v naših zasedah. Le redek je tisti, ki nam uide. Vedno pa nam pade v roke še kako lepo kolo, važna pisma, denar itd. Posledica tega bo, da se posamezni tolovaji in male edinice ne bodo več upale prosto kretati po »svobodnem« ozemlju. Prav tako so prisiljeni umakniti svoja taborišča, bolnišnice, skladišča in delavnice v kraje, ki so bolj in bolj oddaljeni od naše postojanke. Tako se njihovo področje vedno bolj krči, naše pa veča. In ko bodo oni izgubili oblast nad slpherno »♦♦♦•»♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦•♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦a Naša pesem Hej, domobranci, v vrste stopimo, zemljo slovensko nam branit je čast, smrt in pogin zdaj sovraga nesimo, ki narodu našem pripravlja propast. Kdor fant je slovenski in vroče krvi, ga borba s sovragom prav nič ne skrbi, do zadnjega diha na straži bo stal, če treba, življenje za narod bo dal. Nabrusimo nože, in meč zavihtimo, pogin zdaj sovTagn z vsem ognjem nesimo in pesem zapojmo slovensko gredoč, da dvigne pogum nam in hrabrost in moč. ......................................... slovensko vasjo, bo naša domovina osvobojena. Ta dan hočemo priboriti domobranci svoji domovini. V bližini Kočevja je še nekaj domačinov, ki se skrivajo pred domobranci. Od časa do časa so pokažejo po okoliških vaseh s čopičem in barvo v roki ter slikajo po porušenih in požganih hišah svoje bedasioče na čast Židu Titu in Sovjetski Rusiji. Toda tudi zanje bo prišel čas, ko bodo morali spustiti iz rok čopič in barvo t#r bodo za svoje delo dobili plačilo. Dasi se norčujejo iz domobrancev in iz naše organizacije, vendar naj vedo, da prisega kočevskih domobrancev je in bo ostala: ne bomo mirovali, dokler ne izgine zadnji komunistični krvo-lok in izdajalec iz slovenske zenilje. Po izpovedih ujetnikov se okoli Fare, približno 20 km od Kočevja, drži kočevski odred. Sestoji iz dveh bataljonov, ki štejeta skupno kakih 200 mož, med njimi je tudi nekaj ljubljanskih »sinčkov« in »hčerkic«, dalje Belokranjcev, največ pa Primorcev, ki pa slabo pomagajo uresničiti komunistične ideje. Naj navedemo le en primer: Pred kratkim eo poslali iz omenjenega odreda na Primorsko osem mož po sol, a nazaj jih ni bilo več. Zaman so jih komandanti pričakovali. Primorci 60 namreč že siti tolovajskega raja in kakor hitro se jim ponudi prilika, jo po- rabijo za beg iz »raja«. Takih primerov je nešteto in se ponavljajo vsak dan kljub hudemu terorju in nadzorstvu, ki ga izvajajo komunistični hinkcionarji v edinicah. 10. junija je šla domobranska patrola proti vasi Štalcarji. Ena skupina se je pred vasjo postavila v zasedo, druga in tretja pa sta obkolili vas. Ko je eden od tolovajev v vasi zapazil domobrance, se je spustil v beg — toda PreP?znod naš umreti noče!« AH že Imate Črna bUKue o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu?, Dobi se v vseh knjigarnah in ▼ uredništvu >Slovenskeira doma«* »•»MM - cMHUM«!«-?*, >rj!fwrr^ * X’ KLE OPATRE ltt DOSEDANJA VSEBINA: Zaradi neredov v Egriptu so Rimljani dvakrat z vojsko naredili red v Aleksandriji. Cezar se je oh času svojepra bivanja v egiptovski prestolnici zapletel z mlado kraljico Kleopatro v ljuhavno razmerje, iz katerega se je rodil sinček. Kleopatra je hotela te vezi uporabiti za dosego svojih političnih ciljev, namreč utrditi Egipt in njegovo oblast v sosednjih pokrajinah. Po Cezarjevi smrti se je naslonila na Marka Antonija in ga ujela v svoje mreže. Zrahljala je njegov zakon z Oktavijo, Oktavijanovo sestro, in ga z vsemi sredstvi priklepala nase. Antonius je tedaj poskusil *vojo srečo s pohodom proti Perziji, vendar se je moral brez zmage vrniti. Zato je sklenil pripraviti nov orjaški pohod in začel s pripravami v Siriji. Kleopatra mu je dala velika sredstva in mu obenem sporočila. da mu je v času večletne odsotnosti rodila dvojčka, sinčka in hčerko. Antonius je tema otrokoma sklenil podariti Cipor in Palestino. Ta njegov čin je v Rimu izzval val ogorčenja Prijatelji so inu pošiljali svarila. toda Antonius se zanja ni zmenil. Ta čas jo Antonius zbral ogromno vojsko in vdrl z njo v Mezopotamijo. Toda v Kleopatrini družbi je zamudil nekaj dragocenih tednov. Perzijci so ubrali spretno taktiko in se brez bojev prod njim umikali v Medijo. Antonius je drl za njimi brez ohlogalnih naprav, ko pa je trčil ob njihovo prvo trdnjavo, je spoznal svojo zmoto in poslal poseben oddelek po naprave. Toda perzijski kralj je ta oddelek nouadoma napadel in ga uničil. Antonius je obtičal pred trdnjavo, povrh pa je pritisnila tudi prezgodnja zima. Brez zmage se je moral umakniti prosi Siriji. Umik je bil težaven, zraven pa so ga stalno napadali Perzijci. Z razredčeno in zbito vojsko je prispel nazadnje v Sirijo. — Takoj je dal k sebi poklicati Kleopatro, ki mu je prinesla veliko oblačil in denarja. Prav tedaj je iz Rima v Grčijo prispela tudi njegova prava žena Okta-vija. Tudi ta je pripeljala s seboj orožje, vojake in živila. Njen prihod je v Kleopatri vzbudil močno ljubosumje in živčnost. Da bi dosegla avoj ellj. Je začela Kleopatra igrati žensko, k) je neskončno zaljubljena, k4 vidi konec avoje ljubezni ter ločitve ne bo mogla prenesti. Jedla ni skoraj nič. Njeno telo je tako naglo omršavelo, da je padlo sleherniku v oči. Bleda In tužna je pohajkovala naokrog kakor nočna blodnlca. Ako je k njej prišel Antonius, ga je posijala ■ tako velikimi očmi, kakor da ga vidi poslednjič. Ako je odšel, se je opotekla, kakor da jo Je popadla omedlevica. Uredila jo vse tako, da jo je dostikrat zalotil jokajočo, vendar je ob njegovem prihodu nrno obrisala solze, kakor da ne bi hotela, da M jo v takšnem položaju presenetil. Njeni ndani služabniki so storili svoje a tem, da so vsepovsod jadikovali nad trdosrčnostjo triumvira In kar naprej govorili, da je okrutno, ako kdo muči nenavadno bitje, kakor Je njihova kraljica, ki Živi le sanj. Res, Oktavi ja Je njegova prava, zakonita Žena, toda zato uživa v Rimu vse radosti, časti ln zadoščenje, kakor tudi sadove položaja kot Oktavljanova sestra, kar n| nič manj zavidanja vredno. V primeri i njo pa je Kleopatra vsa ponižana, zasmehovana. prava žrtev ln sl mora — čeprav je kraljica Ii tako stare vladarske družine ln vladarica nad toliko podložniki — dopuščati, da Jo nazlvljejo »priležnlco«! Nepravična, neumna In nezaslišana usoda! »In vilic temu,« so rekall, »Kleopatra ne prosi, marveč trpi ponižanje, ker Je ljubezen v njej JačJa kakor najplemenltejftl ponos ln močnejša kakor zavest njene lastne časti. Njej bi bilo dovolj, samo da Je Antonius ne bi zapustil. Vse prenese, samo da hi Živel z njo. Dneva, ko se bo ločil od nje, ne bi več preživela.« Velika igralka, ki Je svojo vlogo Igrala, seveda ne brez drobca resničnosti, je is boja Izšla kot zmagovalka nad velikim vojskovodjem. Antonius je bil ob pogledu na tolikšno trpljenje presunjen ln njegovo sočutje se je s tem ponovno ogrelo. Odpovedal se je potovanju v Atene, katero Je imel v načrtu. In je na prihodnje leto prestavil vse priprave za maščevalni pohod na Perzijo tudi kaznovanje armenskega kralja. Dal je svoji ženi javiti, naj ga sedaj več ne čaka. marveč naj odpotuje nazaj v Rim. ker mora sam na bojni pohod v zelo oddaljene kraje. Namestništvo v Siriji je poveril Mucatlju Plnnku In se dal radosten od čarovnice zopet odvesti v Egipt. V času tega drugega bivanja v Aleksandriji je Kleopatra prijatelju pomagala pri diplomatskih pripravah za bodoči pohod. Vedela sta, da je Phrates postal perzijski kralj In da so bili njemu podrejeni kralji besni, ker sl je bil izgovoril levji delež i#ri rimskem plenu. Kralj Medije, ki je moral zaradi vojne največ trpeti, se je svojemu vladarju očitno postavil po robu. Ta spor je kazalo izrabiti za bodoče akcije. Najprvo pa je bilo potrebno v vsej tišini pripraviti kazen za armenskega kralja Artavasdesa, ki je pobegnil z bojišča. Ko je Oktavlja spoznala, da njenega moža ne bo več k njej, mu je vseeno poslala pripeljana darila ln sredstva. Sama pa jo takoj zapustila Atene In se zopet skrivaj odpeljala v Rim. Brat jo je ob prihodu sprejel, jo objel In jo po možnosti skušal potolažiti. Čeprav je bil že vnaprej zaslutil žalostno razočaranje ln Jt zato potovanje tudi odsvetoval, se je ognil vseh brezpomembnih očitkov. Povabil jo je v svoj dom, češ da je pod njeno častjo, ako bi še naprej živela pod Antonijcvo streho. Oktavlja je odgovorila, kakor se spodobi za čcstlto Rimljanko: »Hiše svojega moža ne bom zapustila nikoli.« In pristavila je —• lahko si mislimo, s kako mučnimi občutki — da sl zaradi nje ni treba beliti glave, ako bi koristi države zahtevale, da bi se nekega dne spustil v vojno proti An-toniju. Plemenita žena se je umaknila v svoj dom, kjer je poslej živela v prostovoljni klavzuri ln se posvečala le eni nalogi, da hi namreč čestito vzgojila ne le svoje otroke, temveč tudi Fulvijlne. Antonljevo vedenje do Oktavljanove sestre je v Rimu vzbudilo hudo kri. Oktavl-jan se je od tedaj čutil razvezanega slehernega obzira do svojega tovariša. Medtem so tudi o dogodkih v Perziji, glede katerih se je doslej v mestu razvedelo le v milejši obliki, Izvedeli za vso njihovo pomembnost. V javnosti so o tem vojaškem polomu razpravljali skupaj z nerazumljivimi In brez potrebnega izvedenimi ozemelejsklmi dajatvami egiptovski kraljici. Začeli so o An-tonlju govoriti kakor o Izdajalcu domovine. Celo njegovi pravi prijatelji niso' videli drugega Izhoda, kakor da so ga branili tako, da so vso krivdo valili na Egipčanko. Toda s tem so mu položaj Se poslabšali, kajti zaradi tega se Je razširilo mnenje, da diktator Azije nad samim seboj ln nad svojimi sklepi sploh ni več gospodar. Pikri dovtipi so se v Rimu širili na račun moža, »ki se je veliko bolj razumel na to, da je Imperij cefral, kakor pa ga ščitil proti Perzijcem«. Vse to Oktavljanu ni bilo nedobrodošlo. Pred kratkim je Lepldu vzel Afriko In trlumvlrat spremenil v duumvlrat Antonl-jevo obnašanje ln njegova naraščajoča nepriljubljenost sta pospeševala prihod dneva, ko se bo Iz duumvirata Izcimila monarhija. Ta cilj je bilo mogočo doseči le z očitnim prelomom ln s bojem, a Oktavljan se je hotel za vsako ceno ogniti, da bi njemu pripadla vloga kalllca miru. Toda kaj kmalu Je Antonius, kakor bomo še videli, poslal na naslov svojega tovariša vprašanje, kakšno odškodnino mu misli dati spričo povečanja svoje sile, ki mu ga je prinesla Lepldova kapitulacija. In to Je bilo prvo Izzivanje na dvoboj na življenje in smrt, za oblast nad Imperijem. KLEOPATRA MED ANTONIJEM IN OKTAVI JANOM Antonius In Kleopatra sta v Aleksandriji sprejela obisk kneza Polemona, ki je svoj čas ob nenadnem napadu na rimski pratež zašel v perzijsko ujetništvo. Prišel je kot sel medijskega kralja v strogo tajnem poslanstvu. Kralj Medije, ki se je uprl svojemu nadrejenemu vladarju Phraatesu, je triumviru ponudil zavezništvo ln mu obljubil dejansko pomoč za primer, ako bi se vojna obnovila. Antonius je privolil pod pogojem, da so mora ta napadalna zveza obrniti ne le proti perzijskemu kralju, marveč tudi proti armenskemu kralju Arta-vasdesu, za kar je seveda pripravljen svojemu novemu zavezniku v primeru zmage dati odškodnino na škodo Armenije. Pole-mon, ki je imel neomejena pooblastila, je to pogodbo brez nadaljnjega v imenu svojega vladarja podpisal. Nato je Antonius odšel v Sirijo, da bi se pripravil na novi bojni pohod, pri čo-mer so mu zelo prav prišla tudi sredstva, večji del svoje vojske pustil na ozemlju med Armenijo ln Zgornjo Sirijo in ji ukazal, naj si tam postavi prezimovališče. Sam pa je mislil spomladi priti nazaj ln prevzeti glavno poveljstvo. Ko se je povrnil v Aleksandrijo, jo Antonius praznoval zmagoslavje z vsem sijajem. Da bi naredil na Alcksandrljce In njihovo kraljico resnično močan vtis, je pripravil veličasten zmagoslavni vhod prav Po rimskem vzorcu. Artavasdes ln njegovi so v verigah korakali mimo ljudstva. Na posebnih, y ta namen narejenih vozeh so bile gore vojnega plena, zakladi armenskega dvora In dragocene slike in kipi Iz oplenjenih svetišč. Pravljični sprevod se je pomikal skozi špalir navdušenih množic po glavni cesti in se med donenjem trobent zlil na trg pred Seraplsovlm svetiščem, ki je bilo slično rimskemu Kapitolu. Tukaj je sprevod korakal mimo balkona, ki jo bil prekrit z blagovl, vezenimi z zlatom, na njem pa je bil prestol. In na prestolu je dostojanstveno ln svečano sedela Kleopatra ter pričakovala priklona poraženca ter pozdrava zmagovalca. Ko je Antonius prispel do prestola, se je priklonil In pozval ujeto kraljevsko družino, da se vladarici vrže pred noge In jo zaprosi za milost ln usmiljenje. Bil je očitno ponosen, da ji ni pokazal le nenavadnega prizora, ampak ji prepustil ,tudl glavno vlogo, in slccr ne v tolikšni meri kot egiptovski kraljici, temveč kot cesarici Vzhoda. Ujetniki so se upirali pokleku. Omejili so se na to, da so Kleopatro pozdravili z vzklikom ln imenovanjem njenega Imena. čini otroci: najprej v sredi Cezarlon, nato dvojčka Aleksander Helios v obleki armenskih kraljev ln s tiaro, ki se je bleščala samih biserov, na glavi, ter Kleopatra Se-lene, ki je bila oblečena v škrlatno togo beduinske knežno. In tedaj se je pojavil — prvikrat javno — še četrti otrok kraljice i* rimskega triumvira: Ptolomej Philadelphos. takrat še nežen deček, ki so ga oblekli po niacedonsko z dolgim ogrlnjačem ln tenčico ter s kraljevsko pentljo na čelu. Ta okras je bil spomin na nošo starih Lagidov, ustanoviteljev dinastije, ki so bili prišli v Egipt z Aleksandrom Velikim Maecdonskim. Okrog kraljevske tribune so častno službo opravljali ministri v slavnostnih oblačilih ln svečanih krojih, poveljniki vojske ln mornarice, namestniki pokrajin, svečeniki ln dvorna straža. Tudi najuglednejši aleksandrijski meščani so bili tam: zastopniki denarnih mogotcev, učenjaki Iz Ate-neja, veletrgovci in ladjarji ter podjetniki, prevzemniki javnih del. Garda je z dolgimi srebrnimi trobentami zaigrala fanfaro, šumot množic se je po* lcgej ln ves veliki trg se Je pogreznil % grobni molk. Antonius se Je dvignil ln povzel besedo* da bi ljudstvu oznanil svoje sklepe. Povedal je, da bo Kleopatra, kraljica Egipta, Cipra in Coeleslrijc, odslej nosila naziv »kraljic* kraljic« v družbi »kralja kraljev«, to je Pt°-lomeja Cezarja, zakonitega sina Cezarja 1* njegove zakonite žene Kleopatre. Aleksander Helios prejme naslov »Velikega kralj* Armenije«, kakor tudi naslove vseh dežel 1* delov Perzije, ki bodo v bodočnosti osvo- Največje svetišče, H so ga kdaj zgradile človeške roke, Je tako Imenovano čudo v El Karnaku. Zidali In dozidavali so skoraj 2800 let, tako da Je bilo nekako dovršeno pod Ptolemejl, malo pred pričetkom krščanske dobe. V središču Je »najsvetejše« egiptovskega sončnega boga, ki mu Je dodanih mnogo prostorov za njcgov0 »zasebno« življenje. Celota Je bila zgrajena po vzorcu imenltncjše egiptovske hiše. Najbolj znamenito je stebrišče s 134 velikanskimi stebri, ki še danes vzbujajo občudovanje novega sveta. ki mu Jih Je bila poslala njegova lena. Od Kleopatre je dobil svarilo, da se Oktavljan nar tihem pogaja z Artavasdesom. Naj je bila ta novica resnična ali ne, vsekakor je precej pripomogla k temu, da Je sklenil pohod proti Perzijcem ponovno odložiti ln takoj nenadoma napasti le dezerterskega armenskega kralja. Novi sovražnik mu je izdatno pomagal, ker je pohod podprl z zborom Istih izbranih Jahačev, ki so jezdili najliltrejše konje, oboroženih z loki, katerih strelsko sposobnost je Antonius spoznal na svoji koži tedaj ob svojem nesrečnem umiku. V kratkem času Je bila Armenija zasedena, Artavasdes pa premagan ln ujet. Njegov sin je naredil še obupen poskus, da bi obranil prestolnico, toda bil je poražen ln Je pobegnil v hribe, od tam pa v Perzijo. Antonius je ropal po deželi, zaplenil kronski zaklad, čigar polovico je odstopil svojemu zavezniku, potem pa nastopil pot povratka, s seboj pa vlekel armensko kraljevsko družino, vklenjeno v verige. V dokaz svojega neomajnega sklepa, da bo prihodnje leto na vsak način vdrl v Perzijo, je Pod vodstvom učenega kraljevega pisarja »o risarji, zidarji, tesarji I« kamnoseki na dela, da bi vladarja pripravili Mm lepilo grobnico. Grobnica aama Ima obliko veliko črke T. — Medtem ko *o na enem koncu že pri surovem Izsekavanju kamenin, lidelujejo rtsarjt manjše osnutke podob, ki ponazorujejo najbolj značilna dela ln prizore ts faraonovega življenja ter Jih bodo potem v vež JI meri naslikali po zldovlb okrog sarkofaga. Pomagajo sl s kavdratasto mrežo, ki Jo narlžejo z vrvico, prepojeno ■ rdeti« bax?llomt da bi Mie i»8 podobe pomeje naslikane po veljavnih zakonih geometrijskega sorazmerja. Ker niso hoteli na prestolu sedečo boginjo prositi za nobeno milost, jih je potem Antonius vse skupaj kraljici podaril. Kleopatra jih je oddala v varstvo svoje dvorne straže ln jim določila milejši zapor. Zmagoslavnemu sprevodu je sledila velikanska javna gostija, kakor je bila v navadi v prestolnici za vsakršno tako slavje. Vse mestno prebivalstvo ln vsa vojska sta bila povabljena. Ko so o vsem tem v Rimu Izvedeli, se je nasprotstvo do Antonija že povečalo. Trlumvlr sl je torej dovolil nastopiti kot neke vrste vladar Vzhodat NI ga bilo sram, da je svoji domovini s tem prizadejal novo sramoto — domovini, katere se je tedaj komaj že spominjal In teptal v tla njene navade, Izročila In predpravice? Slaviti zmagoslavje v Aleksandriji je pomenilo skruniti najstarejže bogočastno obredje Rima, kržltl njegovo nadoblast nad zaveznlžklml ter podjarmljenimi narodi, kakor tudi zamotavati njegovo prvo mesto na vsem svetu. Rim, ki se je bil dvignil celo proti Juliju Cezarju že zaradi suma samega, da misli dati prednost kakemu večjemu ali oddaljenemu mestu — ta Rim ni bil za to, da bi se pustil Izriniti z vodilnega mesta, katero se mu doslej že noben državljan ali tujec ni nikdar upal odrekati. Antonius ni računal na tolikšen Izbruh množičnega rimskega ljubosumja. NI Imel namena Rima niti vznemirjati niti žaliti, temveč narediti le dejanje hvaležnosti do Izbrane družice svoje usode. NI trajalo dolgo, ko se je proti njemu dvignil že hujžt vihar, ker so se Izvedele podrobnosti s »aleksandrijskega kronanjskega rompompoma«, ki je kmalu nato sledilo In kakor so ga v Rimu nazvall. V primeri s tem žkandalom se je zdelo zmagoslavje nad Armenijo le nepremišljena otročarija. Zamisel tega kronanja se Je gotovo najprej rodila v Kleopatrini glavi. Videla je, da se njena oblast razteza od abesinske moje pa do Kavkaza, od Sredozemskega do Črnega morja In prav do Perzijskega zaliva. Treba Je bilo osvojiti le, že Perzijo, a za slednjo Je kazalo, da bo v najkrajšem času prišla na vrsto. Kraljici Je žlo za to, da bi tako povečani oblasti dala potrdila In jamstva s svečanim državnim aktom, s katerim hi pred vaem svetom učvrstila ne lo položaj sebe snme ln Antonija, marveč položila tudi temelj za trajnost njene dinastije. Napočil Je veliki dan. Vojaki !n mor. narjl so se razvrstil! ob prostranih strelirl-žčih, ki so obdajala učlllžče. Za strnjenimi vrstami vojakov ae Je gnetla radovedna množica, ki je napeto pričakovala začetka napovedanega slavja. Na balkonu, ki Je Ml okraiea na Isti način kakor na dan zmagoslavja. sta bila tokrat dva prestola. Tedaj sta se nsnjn povzpela Kleopatra In Antonius v vrsti sijajnega spremstva, ki se je postavilo za prestolnim baldahinom. Na nizke nozlsčene pručke so se vsedll kralji- Jeni. Philadelphos postane »kralj Sirije« !• vseh ozemelj, ki leže med Eufratom ln Qe-lespontom. Kleopatra Sclcne bo odslej nosila naziv »Kraljica Libije ln Clrenajke«. Množica je vsako Imenovanje pozdravila z bučnim ploskanjem, dočlm so čete Izkazale čast. Tudi najgorcčnejžl narodnjaki so bili tedaj zadovoljni ln pomirjeni. Ko je prebrnl te ukaze, se Je Antonius med ponovnim vzklikanjem ljudi zopet vse-del zraven »kraljice kraljic«. Otroci so vstali In se priklonili pred očetom ln materjo. Potem je Antonius vzel prapor armenskega, Ptolomej pa prapor macedonskcga vojaškega oddelka, ki sta morala odslej njima držati častno stražo. Tako je bil pod oblastjo Kleopatre 1* pod zaščito Antonija ustanovljen veliki zvezni Imperij Vzhoda, ki je obsegal mimo Egipta In dežel, ki so nekoč pripadale La-gldom ln njihovim zaveznikom, tudi eelo vrsto rimskih pokrajin, ozemelj ln kraljestev, kt so Mia do takrat podložna Rimu. Enotnost teh prostranih konfedcratlvnlh ozemelj je bila vteležena v dostojanstvenem paru Antonija ln Kleopntre, katerega s« se aleksandrijski svečeniki požurlll proglasiti za zcmskl odlitek božanskega para Oslrls -Isls. Kraljica, ki Je Mia duša vseh teh do- godb, Je začela od tedaj javno nositi sveto ovratnico boginje Isls, se oblačiti po zgledu boginj In pri sprejemih nastopati tako, kakor da bi bila žena ln sestra najvlžjega egiptovskega boga. ki Je sam prižel na zemljo, da bi se pozabaval s posli smrtnikov. S slovesnostjo petkratnega kronanja J* Kleopatrin sen dobil ntlpljlvcjše obrise. Zveznega cesarstva na Vzhodu ni nnjvlžjl predstavnik Rima le priznal, temveč gu tudi razglasil ln zajamčil. Glas o tom državnem aktu, ki je od temelja predrugačil mednarodni red od Sredozemskega morja pa prav do Indijskega morja, je prispel v Itlm takoj za Izzivalnim Antonljevlm vprusanjem, naslovljenim na njegovega tovariša In svaka. To vprašanje Jo bilo zvezano s protestom, utemeljeno pa takole: »Oktavljan jo Scxtu Poinpeju vzel Sicilijo. pa Antonija ni odkazal polovico otoka, kakor določa sporazum, sklenjen v Mlsenu. Oktavljan Je odstavil tretjega triumvira Leplda In so na tihem polastil njegovega deleža na imperiju, ne da bi od njega odstopil vsaj košček Antoniju. Prisvojil sl jo četo In dohodke Lcpldovih pokrajin kakor tuill bogastvo Šesta Pompeja. Vrh tega j« svojim vojakom razdeli) v Italiji zemljišča, ne da bi vsaj drobce prepustil odsluženim vojakom svojega tovarlžn. S tem je prelomil pogodbi Iz Rrundlslja In Tarenta In zato zahteva Antonius pojasnilo ter obračun glede dežel, premoženja, vojaških sil In dennr-Ja, ki mu ni bil dan na razpolago, zraven pa zahteva odškodnino ln pripadajoče povračilo.« (Dalje prihodnjič.) J. E. Polak: iisp fliiiiKfa (Zgodba te starih dni) 15. Nevihta je. Zemljo pretresa grom. V temo zavit je mračni smieški dom. Le kadar blisk žareč ga razsvetli, prikaže se kot strah sredi noči. Noč S€ nagiba proti polnoči, strušneje in strašneje gozd šumi. Psi na verigah tulijo tako, ko b: jih lačnih volkov strah bilo. Luč tu in tamkaj v oknih zagori, menda na gradu nihče že ne spi. Najmanj zaspan pa stari je Sir.lečan, ki noč že davno je spremenil v dan. Po «obi drsa, tiho govori: »Sedaj rodu prekletega več ni!« — Polegla se nevihta je strašna in noč je mirno spet zadihala... A zdajci v noč zaukal je skovir in z ukanjem prestrašil nočni mir... »Kai bo minulo res že polnoči?« — ob mizi stari Smlečan govori. »Glej!... Kdo upihnil mi je mojo luč? — Cujl... Kdo obrača v moiih vratih ključ? Hul... Kdo odprl je vrata na stežaj? — če božji je, kar v sobo vstopi naj!.., Prikazen stoji... Ne, ne!... Nikar na- K- . . prej!... fraj iščeš v gradu, mi najprej povej!.., Hu!... Stoi prikazen čudna!... Kdo pa si? Ko bil bi Višnjegorski se mi zdi!... Kaj gledaš me In žugaš ml z roko? — In še režiš se mi tako strašno!... A kaj iz tenke megle vstaja tam? — Kaj nisi, Jurij, sin moj ljubi sam? — O pridi sem v objem spet mojih rok, »oj dragi Jurij, ljubljeni otrok!... In zdaj še ona!... Kakšna in kako!.. < Razbito glavo ima in telo!.,. Gorje!.,, Sem k meni gredo vsi!... Gorjel... Andrej!.., Andrej!.., Me čuješ? — Kje si, kje!«,.. Prihitel z lučjo stari je Andrej. »Si videl jih? — Vse tri? — Andrej, povej!« — »Kaj naj bi videl, žlahtni moj gospod?« — »Trojico, ki je pravkar šla od tod!«... »Pa kdo bi ta trojica nai bila?« — »Moj sin in Višnjegorca, čuj, obal«.., »Ničesar nisem videl, moj gospod!« »Pa vendar šli so ravnokar od tod!: Prihitel zdaj še grajski je kaplan, ki ga prebudil gover je glasan. »Gospod, pa kaj zgodilo se je vam? — Na vas bi pal bil kmalu tale tram.« — In ko ozre na strop se starec sam, bil res premaknjen je oporni tram ... »Andrej, le idi miren spet od tod, pri meni bo ostal samo gospod!« — In ko služabnik je Andrej odšel, je grajskemu kaplanu Smlečan del: »Prikazni videl zdaj-le sem strašne!« .,. »Prikazni? — Kakšne? — Kje pa so bile?« — HUGO WAST 14 DOSEDANJA VSEHINAt Rina, hči ubogega kmeta Ger-mrtna iz argentinske gorske vasi Doloresa, je zaročena z bratran cem Fabijanom. Na tihem pa že od otroiki b let brezupno ljubi Miguela, edinca bogate me&čan. ske rodbine, ki bodi v Dolores na letovišče. Miguela nekaj let ni bilo. potem pride spet neko po letje. V Rini, ki je medtem zrasla v lepo dekle, se ljubezen oglasi z novo silo. Fnhirin mora iti za dve leti k vojakom Mignel. lahko živ mesmi razvajenec, izkoristi njegovo odsotnost, se približa Ki ni. ki je pred njim brez moči. Zgodi se. kar se ie moralo zgoditi... Miguel dekle potem pusti, odide v mesto in se ne vrne več. Rine so v samoti polaSča obup. Lepega dne začuti, da ho postala mati, in pobegne od doma. IV. DOBRI PASTIR Naključje je naneslo, da je tisto noč, ko je zbežala zdoma Rina, izginil tudi učitelj Caupolican Bil ie doižan vsakemu svetniku vsaj po eno svečo, so ljudje govorili o njegovih dolgovih. Odnesel je s seboj tudi težke denarje, ki jih je njegov oče bil pravkar dobil od neke kupčije. Nihče v vasi ni dvomil, da je dekle šlo z njim Edino don Eugenio, okrajni glavar, se je upiral, da bi kaj takega verjel. »Kako neki! Saj 6ta se komaj dobro poznala!« je dejal donu Davidu, ki ga je prišel spraševat o tem »Kako se ne bi p tem mladim človekom Toda v Buenos Airesu je najprej dobil gospo Encarnacion, ki je debelo pogledala, ko jo je župnik povprašal po Miguelu. »Miguel? Oh, Miguell Kdo pa ve, kje je! Mislim, da je v Montevideu. Saj veste, gospod župnik, kakšni so fantje.« »Kdaj bom pa lahko govoril z njim? Ali bo kmalu tu?« »Še če je tu, mi je to težko vedeti, kaj žele, ko ga ni.« »A tako Jaz sem pa mislil, da se suče okoli Dorite« »Kajpada. Saj sem tudi jaz mislila. A da vam zaupno jJoveiri, don Filemon, ta zaroka me malo skrbi « Don Filemon je vzdihnil, kakor da bi se mu bilo zvalilo breme z duše, in je hrabro načel svoje kočljivo vprašanje: »Poglejte, gospa Meni se je ta reč skozi zdela težavna. Miguel ni kaj hudo vnet za svojo nevesto, pri zlodju, da ne! In to ..., to je kar prav.« »Kako?« »Boste že videli. Vaš sin «e s tem dekletom ne more poročiti, ker mora poprej izpolniti neko drugo sveto dolžnost.« Gospa Encarnacion je še bolj debelo pogledala. Don Filemon ji je z ne.iolž- Marel Mavser: Stari Kajjžar 2 zgarano roko je stari Kajžar obesil rožni venec na žebelj, da so debele lesene jagode udarile ob vrala kakor v poziv, da je dan končan in da je treba k počitku. Toda nobenemu se ni dalo oditi. Pastir se je spravil nad šivanje, domača hči Neža jo ropotala po kuhinji in nekaj bezala v peč. Dekla je sedeia na klopi in razčesavala lase. Vsak večer je bilo tako, odkar so odpeljali Jožeta v gmajno. Grunt je slonel na njem, zdaj se ni imel več kam opreti. Visel je kakor spodža-gano drevo, ki čaka na vihar. Kajžar je gladil mačko, ki je predla na zapečku. Stara ura na uteži je tiktakala za vrati, počasi, razločno, in dolgo nihalo z medeninasto ploščico na koncu ie nihalo zdaj na desno zdaj na levo kakor da soka tišino, ki se je zgoščevala. Rdeča fuksija jo hrepenela v hišo in * lepimi cvetovi strmela v molk. Oče se ni zganil. Blodno je gledal Predse in z zgarano, zabreklo roko gladil mačko, ki je krivila hrbet. Nihalo jo niahnilo proti oknu, za hip obstalo ter 6e nato zngnalo nazaj proti peči. Tik — tak. Molk je bil kakor železna krogla, PriPeta pod strop. Kajžar je molčal, dekla je spletala lase Nože ni bilo več čuti iz kuhinje. Joka, so vedeli vsi trije. Na podstrešju je bilo čuti škrebljanje miši. Mačka je povzdignila glavo. Tik — tak, tik — tak. Zeleno barvana kazalca sta lezla proti polnoči. Na vasi so pričeli lajati psi. Tekav-čev je tulil, kakor da ga nekdo pretepa. Kajžar je predel roko z mačke na koleno in vzdignil glavo. Motne oči so se uprle v okno. Tako je bilo tisto noč, ko je bil Jože zadnjikrat doma. Prav tako so lajali psi in Tekavčev je prav tako tulil. Jože so je skril na pod. Še vrat niso dobro zaklenili za njim, ko je rdeča patrola pričela razbijati po vratih. Potlej Kajžar nič vež ne ve, kako je bilo. Tisto noč se je grunt nagnil, od takrat je spodsekan in nima več moči. In Nežjne oči so od ' tedaj vsako jutro kolobarjaste. Tudi Kajžar joka samo ponoči, ko je sam. Pastir se je pričel tresti in s splaše-nimi očmi obletaval hišo. Čuti je bilo hojo po cesti. Trdi koraki so peli ob kamenju, kakor da nekdo tolče votel zid. Neža je pritekla iz kuhinje in sedla k očetu. Solzo so ji kapale na roko. Pa- stir je pričel ihteti. »Spet gredo,« je dahnila dekla Ln sl zavezala ruto. Kopita so butala ob vrata. »Odprite, hudiči! Jože vas pozdravlja in vam pošilja rožcnkranc.« Nekdo se je zakrohotal. »Jožek je kriknila Noža. V velikem loku se je zagnalo nihalo proti oknu, nato je pričela utež drseti in hreščeče so odbrnela kolesa polnoč. Potlej je stari Kajžar vstal, stopil k uri in z zgarano roko ustavil nihalo. Tak, je reklo v kolesju in medeninasta ploščica je obmirovala na koncu nihala kakor velika razpotegnjena zlata solza. »Jože je umrl,« je dejal hripavo Kajžar. »Materi pojdi povedat v štibeljc.« »Oče!« je zavrisnila Neža in planila pokonci. »Zmešalo se jim je,« je postalo groza deklo. »Saj so mati že zdavnaj umrli.« Kajžar je odpiral vežna vrata. Počasi je obračal ključ, kakor da odpira smrti. »Vsi ven,« je kričal nekdo že pred zaklenjenimi vrati. Neža, dekla in pastir so odšli v vežo. Mačka se je pretegnila na klopi in nato odšla za pastirjem. »Jožev rožni venec mi dajte,« je poprosil Kajžar prvega, ki je butnil skozi vr$!a. »Na ga, stari; trdo ga je držal. Je pravi, kajne?« »Pravi, pravi; soveda, tale jagoda manjka in križec je takisto pravi. Jožev je, Jožev, od birme, veste.« »Norec stari,« je skoraj sočutno dejal mlad fant in poželjivo ošinil postavno deklo, ki je tlačila lase pod ruto. »Mater pokliči, Neža,« se je obrnil Kajžar in zmedeno strmel v hčer, ki je planila v jok. »Saj jih ni, oče.« »Seveda so, v štibeljcu ležijo. Le pojdi jih poklicat.« M JAVORNIK nostjo, ki bi bila vredna nevednega otroka, pri njem pa, ki je imel za sabo 30 let spovednice in je moral svet poznati, ni bila verjetna, povedal zgodbo, ki mu jo je bila zaupala Candela »Oh!« je vzkliknila gospa, ko je župnik končal svojo pripoved, »ln kdo je tisto dekle?« »Rina, Germanova hči. Saj jo morate poznati.« »Seveda, poznam jo. Ubogo dete! Sicer pa ti ljudje vsi nehajo tako kakor ona...« »Oh, nikarte, gospa!« Gospa se je nasmehnila. Imela je občutek, ko da se je iznebila hudega strahu. No, na dnu srca je bila skoraj malce vesela, da ie prišlo tako. Slišala je, da so to dekle hvalili kot vzgled vseh duhovnih in telesnih popolnosti, no ... no, ker pa že ni bilo moči pomagati, je pač čutila v svoji materinski ničemurnosti kar lahen ponos, zakai njen sin je bil edini tič, ki je omajal ta slonovinasti stolp. Župnik je govoril naprej. Prihaja k njej da bi mu pomagala pri velikem delu Rina mora biti v Buenos Airesu z Miguelom. Če sta zdaj v Montevideu, se bosta že vrnila. On ne more več čakati, ker mora nazaj, toda ona, ki ie Miguelova mati, bi lahko posredovala, da bi sin vsaj malo popravil zlo, ki ga vsega tako ni moči več popraviti. »To so pač običajne fantovske štorije . ..,« je odpustljivo rekla go^po.. »Seveda, gospa, štorije fantov ... kakršen je on,« jo je popravil don Filemon, ne da bi se bila ona za to razliko kaj dosti menila. Potem je s strahom, ki mu je začel objemati srce, razložil svojo misel, tisto, s katero se je ubadal vso pot sem, ker je pač bila ta utvara najlažja »Rina je mlada in poštena In bila je čista kakor otrok, ki je komaj stopil na zemljo. Mora imeti Miguela zelo rada, da je tako padla. On, župnik, jo pozna in zagotavlja z vsem prepričanjem, da še zdaj, to uro, ne ve, kaj je stGrila »Oh!« je ugovarjala gospa Encarnacion. »Ti ljudje vedo take reči že ob rojstvu!« Župnik je nadaljeval: »Padla je z zastrtimi očmi.« »Moj sin tudi...« »Da, mogoče je, da bi bil vaš sin tudi. Ljubezen, velika ljubezen lahko močno zabriše grešnost tega padca.« »Toda ali ju je res mogla zbližati ljubezen? Miguelova ljubezen do nje ...« »Ljubezen ju jc pogubila, pa ju lahko tudi reši, če bi le to hotel vaš sin, ki je od njiju tisti, ki o svetu in njegovih zadevah ve več... Ni mu treba storiti ničesar več kakor izpolniti svojo dolžnost. Zaslužil si bo milost pred Gospodom, 'rS* kaj malo je ljudi, ki bi tako popravljali svojo krivdo. In tako bi njegov korak bil veliko delo ...« Gospa Encarnacion ni razumela: »Ljubezen ju lahko reši. Reši česa? Pri moških te reči niso tako pomembne, da bi se zaradi njih za vselej izgubili. Vsi delajo te reči, ta manj, oni več. Če se ne razve in če ne gre predaleč, se mi ne zdi, da bi taka reč mogla kaj hudo škodovati bodočnosti človeka, kakršen je on ..« »Že, bodočnost moškega ne... Kaj pa bodočnost ženske?« »Oh, ženske! To se ravna pač po slo* ju, kateremu pripada, don Filemon.« »Recimo, če gre za žensko, kakor i« Rina, gospa. Kaj bo s tem dekletom, če ga vaš sin ne bo vzel?« Visoko gospo je kar vrglo, ko je slišala te besede. »Don Filemon, kakšna surovost!« »Če je ne bo vzel?« je ponovil župnik. »Za božjo voljo, kako naj se Miguel poroči s tem dekletom, ki je vrh tega, da ni njegovega stanu, tudi...« To dekle ni nič takega, gospal On jo je pogubil. Če je mož, ki ima kaj časti in vesti, jo bo rešil, ker ve, da je on edini, ki jo more rešiti.« »Don Filemon, nikar si ne prizadevajte, da bi storil ta korak! Kakšna brezobzirnost! Saj je dosti poti, da se dekle reši. Lahko ji kaj damo, lahko jo poročimo z ženinom, ki ga ima in ki ne bo nič dejal, če bo videl, da prihaja s cven* kom. Lahko bi tudi...« »Torej vi, blažena gospa, mislite, da je te reči moči poravnati s cvenkom?« »Ne mislim nič. Mislim samo, da vam manika zdrave pameti. Ni vidim, kako naj bi se ta zadeva rešila drugače.« »Tako, kakor sem vam že dejal, gospa. Naj se vzameta. Ona je dobra in lepa... Koliko jih je tukaj takih, kakršna je ona?... ln zaradi tega sem prišel sem. Prišel sem, da bi prosil vas, gospa Encarnacion, da bi posredovali. Vam, svoji materi, ki je zaradi njegovega spodrsljaja razžaljena, ne bo odrekel. Jemljem nase vso odgovornost. Dekle ga bo osrečilo, o tem sem prepričan. Ni!\-/.i ne bo dobil tako krotke, tako ponižne ženske, ki bi ga imela tako rada, kakor ga ima ona... Oh, poznam to dušo in samo tako si lahko razlagam ta njen padec. Padla je iz velike ljubezni. Bog iz nebes ji je že najbrž odpustil. Torej ljudje ne moremo biti bolj strogi kakor Bog ...« »Kakšne surovosti govorite!« je vzkliknila gospa, ki se je pohujševala nad tem ter mu skušala ustaviti besedo »Zahtevate, naj se moj sin poroči z izgubljenim dekletom!« »To je njegova dolžnost, če je časten človek Kdo je dekle pripravil, da se je izgubilo?* »Vi, dobri človek, ste svet spoznavali skozi uho šivanke! Take reči se delajo samo v romanih, don Filemon!« »Res, gospa Toda...« »In če ne bi noben mlad človek našel drugega pripomočka, da reši tiste, ki jih je pogubil, kakor da se poroči z njimi, kar zahtevate vi, bi bilo potem kakor pri Turkih: tisti, ki ne bi imel deset žena ... bi jih imel pač dvajset.« In gospa Encarnacion se je zasmejala. Župnik se je vgriznil v ustnice. Ko je potlačil jezo, je dejal: »A vendar je tako, gospa, in to bo vedno edina pot za spodobne mlade ljudi.« »Pojdite no, dan Filemon, ne bodite neizprosni, da ne boste smešni. Vi, tako prevejan človek, pa verjamete v romane. Kaj ne vidite, da to ne gre? Romantike in njenih ljudi je konec! To dekle ni izgubilo ničesar, česar ne bi bilo izgubilo prej ali siei. V zameno za tisto, kar je izgubilo, bo pa precej zaslužilo. Pravite, da je tu. j> mojim sinom Prav. Ko se je bo naveličal, kar ne bo dolgo, ker je pač tak, jo bo pustil od sebe. Jaz zdaj ne vem, kje je, toda iskala jo bom. Potolažila jo bom, kakor bom mogla, ne da bi sin vedel za to, zakaj to bi ji vzbujalo prazne upe. Dala ji bom denarja, kajti bolečina ob kruhu ni tako huda. In če bosta on in ona pametna, ne bo ženin zvedel ničesar, razen če bi... no, pa upajmo, da sirota nima smole in ve... prav, nič se ne bo zgodilo, pa je. In ženin ne bo zvedel ničesar Če mu bodo po- vedali, ko bo že oženjen, ne bo mogel drugega ko odpustiti. Nikar ne mislite, don Filemon, da mu bo to tako težko, posebno če mu bo dekle prineslo kakih petdeset kravic k hiši... ti ljudje so pač taki.. Bbn Filemctit fe »stal * stnla, dar tmi n$ bi bilo slabo od jeze Vzel je palico in feT6biill tfe?' ž fiMVbm.ik1! ga je' ‘veljal tuidega napora, dejal: »Gospa, midva gledava reči vsak po svoje. Nekaj tega, kar ste povedali, se bo zgodilo. Vaš sin se bo dekleta najedel in ga pognal. Toda zgodilo se bo tudi nekaj, česar vi niste povedali in česar tudi jaz ne maram napovedovati. Poznam ljudi, ki jih je vaš sin razžalil, in vem, kako globoko jih je razžalil. Tisto, česar ne vem, je pa to, koliko bodo sposobni pozabiti in odpustiti, ko se bo to ubogo dekletce, ki je bilo vsa ljubezen teh ljudi brez ljubezni, vrnilo — če se bo — oskrunjeno, brez tistega radostnega cveta siromakov, ki mu je ime nedolžnost.« In vzdignil je roko kakor prerok i* svetega pisma ter gospe, ki ga je navzlic narejenemu nasmešku poslušala s strahom v srcu, povedal večno priHko: »V mestu sta živela dva moža, eden bogatin, drugi siromak. Bogatin je imel dosti ovac in mnogo govedi, siromak pa je imel eno samo majhno |agnje, ki je raslo v njegovi hiši z njegovimi otroki vred, jedlo od njegovega kruha in pilo od njegove pijače in spalo v njegovi postelji in mu je bilo kakor otrok In primerilo se je, da je prišel k bogatinu tujec. Da bi ga pogostil, ni žel, pa vzel od svojih ovac ali od svojih govedi, temvefi je vzel edino jagnje siromaku in ga zaklal in z njim postregel človeku, ki je prišel v njegovo hišo ,,.« (Dalje,) »Ven, sem rekel,« je znova zavpil fant z brazgotino čez obraz. Neža je prijela očeta pod roko ln ga peljala čez prag. »Seveda je pravi, Jožev je; le poglej ga Neža, natančno ga poglej. Tukajie mu manjka jagoda, čutiš,« je rinil Kajžar hčeri roženkranc v roke. Neža je jokala na ves glas. S konca vasi je prihajalo kričanje in zateglo renčanje pobeglih psov. Iz Kajžarjeve kašče so pričeli nositi žito. »V tisti vreči je semenska rž, v tisti je pšenica; ne, ječmen je z Dolge njive. Sem ga še jaz sejal.« Kajžar se je neumno smejal in se hahljal pastirju, ki je silil v deklo kakor nebogljen otrok materi v krilo. Ko ,je bilo vso na cesti, kar se je dalo odnesti, sta odšla dva v hlev, dva pa sta si dala nekaj opraviti na podstrešju. Precej časa sta se mudila. Spodnja dva, ki sta z dvema kravama in volom Čakala pred kozolcem, sts postajala nestrpna, ker je Kajžar neprenehoma silil vanju. »Liska je breja, prodale! jo ne ženita na pašo. Naš Cenek jo je po navadi pasel kar tamle za podom. Dimka je pa poskočna, le dobro jo držita. In bode se rada.« Stari je gladil živali med rogovi ln ju trepljal pod vratom. »Na, na, Liska, telek bo, telek. Pridna, pridna.« Krava je otožno bolščala vanj, kakor da ne razume, da more tako govoriti. Neža se jo tresla od ihtenja, Tedaj sta prišla dol onadva s podstrešja in stopila h gruči, ki je stala pri kozolcu. »Mislim, da bo kmalu svetlejše,« Je dejal mlajši in zgrabil deklo za roko. Strgala se mu je. Tedaj je potegnil za ruto, da so se ji usuli lasje po hrbtu. Okna so pričela žareti. »Bo,« so se smejali oni štirje. Nato je buhnilo. Stari Kajžar je zagrgral in planil naprej. »Boš, hudič I« ga Je najbližji potegnil nazaj. Presušeno ostrešje Je pokalo, opeka se je klala in grmeč padala na tla. Sop isker Je švignil ob dimniku navzgor. »Pusti skrinjo, Marjana,« ie golčal stari in se otepal rok, ki so ga držale nazaj. »Jože,« je hropla Neža in ge vrgla na tla. Kravi sta mukali, ritali in pričeli divjati. Kajžar je buljil v ogenj, mršavo, sklonjeno telo se mu jo zvijalo kakor presekanemu črvu. »Jih vidiš, Neža, kako gorijo: stari oče ne morejo g peči, oče vrat De najdejo ... Marjana!« Ostrešje se je sesulo. Ogenj je obliznil pod. Skodlje so se pričele zvijati kakor lepenka. »Grunt, grunt,« Je tiščal Kajžar pene na usta in oči so mu stopile iz jamic. Onadva sta ga trdo držala za roko. Ko je huhnil plamen iz poda, je stari Kajžar obmiroval in bil podoben zviti, presušeni gabrovi korenini. Ognjeni utrinki so sedali v travo kakor. velikansko kresnice. '•v;Vv> . .--v.. bo mirno vsakdanjo življenje. Pariz, cilj tolikih želja in stremljenj, mesto modrih Poletje 1944 V Parizu Komaj tri ure z avtomobilom severno od francoske prestolnice je zrak že do kraja izmučen zaradi strahotnega trušča šklepetajočih in bobnečih oklepnikov, zaradi silnega treskanja in pokanja bomb, granat in topovskih krogel, toda Pariz sam živi za zidom trdne nemške obrambe se je zganil: žirafe strižejo s svojimi ušesi v oblake, masten mrož pa se leno ziblje na skali in čaka na ribo, ki mu jo bo podal čuvaj. Opice imajo dosti opravka z bolhami, sloni pa pobirajo vstopnino. Pariz je svojim otrokom preskrbel mnogo zabave. Mlad Parižan jaha na ka-lamo ali noja, grebe svoio malo jadrnico Središče pariškega glasbenega življenja: velika opera v nočni razsvetljavi. Trg pred njo, Plače de 1'Opera je kljub hudemu tekmovanju drugih predelov še zmeraj srce Pariza. in nespametnih, prestolnica svetovljanstva in mode, središče kreposti in nenravnosti, skratka mesto najbolj divjih nasprotij živi danes svoje lastno življenje. Sicer se zanima za dogodke po svetu in naravno tudi za velike dogodke, ki se odigravajo nedaleč od njega, vendar je zlezel nekoliko vase. Premišljuje trdo usodo tistih ubogih normanskih vasic, kjer so v hipu izgubili življenje ljudje njegove krvi, ko so britanski bombniki nekaj teh vasic dobesedno zasuli, da ni bilo več iskrice življenja v njih. S tem se naznanja toliko pričakovani vdor, ki naj bi prinesel Franciji »svobodo in lepo življenje«. Le to skrb ima Pariz, kako bo z razvojem na bojišču — in kaj bi bilo res z njim, ko bi nemška obramba dovolila, da bi prišel do ameriške »svobode«. Pariz pozna danes usodo Rima in se je močno boji. , Zadnja leta je bilo le malo novic iz mesta, ki je dotlej bilo nekako v središču evropskega dogajanja. Prav bo, da tistim, ki Pariz poznajo samo z bučnih plati, in drugim, ki ga ne poznajo, prikažemo francosko prestolnico v poletju 1944. 2e spomladi je Pariz vzbrstel v novem veselju pisanega cvetja. Nežni lističi divjih kostanjev ob širokih ulicah so razkrečili prste, da bi nad žarečim tlakom rhzštrli čTm več sehce. V velikem zlval-8kem ‘vr.tu, Jardip dea Plaptes, v luksemburških vrtovih in pariških gozdičih čivka in skaklja novo življenje. Parižani so se hitro znebili površnikov in odpirajo okna na široko, da bi jim spomlad prinesla čim več zraka, ki meščana vso zimo tako duši. Na Seini so delavci osnažili svoje barke in se preoblekli ter zdaj počivajo za sončno kopel. V slovitih vrtovih Tuileries tekmujejo živa bitja s kamnitimi kipi, ki so vso zimo samevali. Tudi živalski vrt in pozablja na ves svet. Pa da vidiš še živalski vrt najmlajših. Tu se nehote spominjaš Indije Koromandije: v velikem živžavu se preganja kopica jagnjet, prašičkov, šest osličkov, dvajset kozličkov, mnogo zajcev, rac, morskih prašičkov in opic. Majhni otroci se motajo med njimi, kaže svojo ljubezen do gozdov in do de žele. Vsakemu se mudi, da z majhnim okrepčilom hiti v senco okoliških travnikov in da tam počiva, pije, je in čveka, dokler ga jezik ne boli. To so seveda samo dnevi oddiha, drugače se je Pariz posebno v vojnih letih naučil marljivo delati in pametno živeti. Od vseh pariških parkov je najbolj čuden Buttee Chaumont, ki ga je izdelal sloviti graditelj drevoredov Haussmann. Po njem ima eden najlepših drevoredov še danes ime. Res je, da je imel Haussmann silne preglavice, da je srednjeveški Pariz preobrazil v moderno mesto, tako da so mu mnogi zamerili in dejali, da nima prav nobenega čuta za zgodovinske vrednote. Dejstvo pa je, da se mora Pariz za svoje široke ulice, ki so odprle pot velikemu prometu, ponajveč zahvaliti temu velikemu možu. O Parizu samem imaš celo knjižnico vodičev, ki ti odkrivajo vse pomembne in nepomembne stvari tega velemesta in ti priporočajo za obisk tisočero poslopij in zgodovinskih znamenitosti. Najbolje je, da se po njih sploh ne ravnaš, marveč da hodiš svojo pot in slučajno odkrivaš-pravi pariški značaj. Tako boš vsaj vedel, da si ga v resnici doživel. Če boš na primer stopil v znamenito opero, boš še danes videl čudovito skladje v umetnosti. Včasih je veljalo kot obveznost, da si bil trikrat na teden v večerni obleki, če si hotel slišati opero. To seveda le, če si imel hkrati kak boljši sedež. In tu si lahko poslušal pevca, ki je pel svojo vlogo v Tannhčuserju v nemščini, medtem ko je Elizabeta pela v francoščini, tretja oseba pa v italijanskem jeziku. Umetnost, ki jo je Bog dal vsem, ne pozna nobenih ozkih političnih meja. Brez načrta, brez vodiča boš našel pot od Opere proti jugu. Stopil boš na Rue de la Paix Ln prišel mimo Cartierovega Kraljica moda, je avetjavljala rroj voljo ioplrlla ob poletnih konjskih dirkah. jih hranijo in se z njimi igrajo. In glej čudo: menda se ni še nikdar dogodilo, da bi kak Parižanček šel žalosten ali nesrečen domov. Vse je mlado, živali in ljudje, in vsi se imenitno razumejo. Ob četrtkih ni šole, ob nedeljah pa ni šole za nikogar. In tedaj Parižan po- med ženskim svetom, te Je vsake leto takole Danee Ima Farla bolj pametne mlslL bogastva biserov ln zlata, ki je danes seveda precej splahnelo. Zaduhal boš Co-tjrjeve parfume, ki so se razdišali po vsem svetu. Nenadno boš stal pred znamenito Comčdie Francaise in nedaleč naprej te bo pa ustavil Louvre. Kaj ti pomagpjo vsi vodiči v takem bogastvu umetnosti. Samo to glej, da si boš ogledal največje zaklade: lepa krila obglavljene Zmage; nasmeh Mone Lise in še slajši nasmeh Svete Ane; okriljene asiTske bike; Hammurabijev zakon, star 4000 let, ki ga še lahko danes bereš, če boš razpoznal kljuke tega starega jezika; Goujonove karijatide, ki gledajo na Diano; neprekosljivo Venero iz Mila, Whist-lerjevo »Mater* -predi Delacroixjevih slik pokol je v, brodolomov in smrti; Milletjev »Angelus«, Chafdinovo nežno domačo lepoto, ki jo je slikal več s čustvom«. V sarkofaga Is rdečega tinskega granita, kt ga obdajajo simbolni kipi kot spomini aa njegove image, počivajo Napoleonovi ostanki. Z otoka Sv. Helene so ga prepeljali ta pokopali v kraljevi kapelici vojaike holniinlce Ludvika Velikega. Od tod Ime sedanjega svetišča: Dome dea Invaliden. Izbiraj, kar ti drago, zakaj Louvre lahko uteši vse okuse, razen slabih. Venero, Diano in Zmago moreš videti dvakrat na teden od 9. do 11. Zdaj v poletju 1944. so jih spravili na varno, ker bombe ne poznajo lepote. Morda ti ho od vseh pariških vrtov najbolj vš?č Tuilleries. Zdi se, da ga je arhitekt zgradil Čisto po geometričnih zakonih. Vse je gladko, ravno, čisto. Vrt sam je svež in lep, kakor da bi ga kdo iz nebes postavil v Pariz in da bi sam obiskovalca izzival: »Ali nisem lep?« Da, lep je zares, zakaj tu so človeška iznajdljivost, marljivost in čut za lepoto strnile sprehod, vrt, gozd, umetnostno galerijo, igrišče in sanjave bajarje. Morda Be boš ustavil ob Živalskih lutkah znamenitega francoskega Pčre Gui-gnola in se sredi zaverovanih otroških obrazov bolje zabaval kakor v najboljšem gledališču. Tu se reži in na vsa usta vrešči pariška mladež, ko z rokami in z nogami kaznuje lesenega hudobca, na tihi klopi pod debelimi kostanji malo naprej pa sedita na enem koncu ljubezenska dvojica, na drugem pa dojilja, ki marljivo plete in sanja o minuli sreči ter potrpežljivo čaka. dokler se ne hodo otroci nakrohotali. Svet je res pisan, preprost in iskren. Naletel boš na dijake, ki z zasanjanimi očmi buljijo zdaj v knjigo zdaj v drevesno krošnjo, poleg njih bo na nizkem stolčku sedel bradat umetnik, ki bo skušal ujeti košček tega preprostega življenja na platno. Hodi po navodilih svojega vodiča ali pa ne, prej ko slej boš prišel mimo Napoleonovega groba. Mešanica sinje in rumene luči, veličastja in gmote, zmes čustva in velikega izročila se ti bo vstinila v srce. Bleščeči ,se debeli pokrov iz rdečega finskega granita, na katerega gledaš zviška, bo napravil nate mnogo večji vtis, kakor če bi bil ne vem kako visoko nad tvojo glavo. Presenetilo te bo prav to veliko nasprotje: tu leži eden največjih Čudovit vodnjak na Plače de la Concorde s enim najstarejšlli egiptovskih obeliskov na levi ter razsvetljenim mornariškim ministrstvom v ozadja. vojskovodij sveta, leži pod teboj, vsa njegova veličina je pogreznjena in te pretrese z mislijo o človeški minljivosti. V kripti vidiš deset junaških udolbljenih podob, ki nemo pričajo o velikem Napoleonovem duhu in kažejo, kakšen vpliv je imel na arhitekturo, javna dela, vzgojo, zakon in upravo. Dvakrat je ta velikan ušel iz ujetništva. Po prvem povratku je doigral pri Waterlooju, po drugem pa je prišel v ujetništvo te velike grobnice. Kaj bi te še opozarjal na Eiffelov stolp, saj je že otrokom na ustih. Dokler ni denarni mogotec v Ameriki postavil svoj nebotičnik Empire State Buildings, je bil ta stolp najvišja zgradba na svetu. Pod tem vrvežem nad zemljo pa utripa spodaj še nov svet, ki ga tvori veliko ožilje podzemske železnice. Za podzemsko železnico je posebno znamenito to, da nudi varno zatočišče cel<5 pred plinskimi napadi. Tu imajo naprave, s katerimi lahko filtrirajo kateri koli znani strnneni nlin. tako da se lahko njimi gre seveda prvo mesto cerkvi No-tre Dame. Ni dolgo tega, ko so pred to cerkvijo igrali srednjeveški misterij, za katerega je moderni francoski vernik še danes močno navdušen. Pred odrom jo bilo 10.000 sedežev in s posebnimi pripravami za razsvetljavo ter zvočniki so lahko vsi videli in slišali. Če si stal ▼ zadnji vrsti, so bili igralci podobni majhnim lutkam, Kristus komaj tako velik ko pritlikavček. Nad vsem tem prizorom pa se je dvigala veličastna zgradba no-terdamska iz 13. stoletja ter g svojimi razsvetljenimi rožnatimi okni prijazno mežikala na oder človeške majhnosti Skozi mesto samo polzi mirno življenje na reki Seinl. Zdi se, da je nemirnemu Parižanu voda na poti, zato je po? stavil nad njo celo vrsto mostov. Predniki so bili jsavdušeni za čolne in bo tu opravili svoje«trgovske posle daleč po mesta gor in dol. Moderno življenje pa je tem pariškim »mornarjem« prineslo motorne čolne. Kar je Egiptu Nil, to je Seina Parizu. Značilna alllta aa življenje ob Selnl. Po reki plove dnevno na atotlne bark. obloženih ■ vinom, žitom, premogom In rradlvom, na bregn pa čakajo osamljeni modrijani na »pariško šolane« ribe. Znameniti alavolok, ki ga Je začel graditi Napoleon bot apomln na avoje zmage, a Je Ml dograjen šele 1.1831., štiri leta preden so peljali tod mimo njegovo trnplo. Danca gori ta atalen ogenj ▼ apomln na neznanega francoskega vojaka. med dvema postajama varno zadrži 8000 ljudi po več ur. Postaj je okrog 100, ki torej nudijo najbolj idealno zaklonišče enemu milijonu prebivalstva. S tem bi bila tretjina Pariza tudi ob najhujšem plinskem napadu čisto na varnem. Če bi tudi odpovedala vsakršna druga orientacija, bi se v pisanem velemestu vendarle nekako znašel, če poznaš cerkve. Vsaka ima toliko svojskih posebnosti in je v okolici iz določenih kotov in ulic tako vidna, da je ne moreš zgrešiti. Med Parižan je danes nekam bolj zadovoljen sam s seboj, ker ni več tistih sto tisočev tujcev, ki so v njegovem mestu iskali modo, umetnost, zabavo in denar kakor pred vojno ter ga okužili z vsako nenravnostjo,-ki se je kje na svetu skotila. Parižan se čuti bolj Francoza in je mnogo tesneje povezan s svojim podeželjem, ker je po narodni nesreči spoznal svoje grehe ter se spet naslonil na staro in zdravo izročilo svojega rodu. Schriltlelter • »redniki Mirko Javornik / Heransgeber • isdajatelj: Inl. Jote Sodja I POr dio Ljudska tiskarna • in Ljudsko tiskarno: Joto Kramarič / Uredništvo, oprava ln tlakama: Ljubljana, Kopitarjeva 8. Telefon: 40-01 do 40-09 I Rokopisov ne vračamo > Mesečna naročnina 4 lir, za Inozemstvo 12 lir.