Štev. 1.	Na Dunaju, 25. januvarja 1897.	Letnik X.
Ali imajo zapadni Slovani čas?
Evropske velevlasti so si zagotovile po posebnih skupinah nekak mir, prav za prav neko negotovo premirje pod zaščito občega in povečanega oboroženja ter nadaljevanega oboroževanja. Veliki narodi tolažijo drug drugega, da nobena država ni željna vojne, in vsak vladar se boji odgovornosti, ko bi on zaresno ali le formalno pni napovedal vojno. A vladarji, državniki in narodi vedo, da se bliža doba, ko bode treba rešiti važna evropska vprašanja, tudi če ne gledamo na Azijo ali Afriko. Turčija je tako bolna, da ima moč v sebi samo še za — trmo, katera se opira na navskrižja interesov evropskih velevlastij. Lansko klanje sosebno med Armenci utegnul bi zverski fanatizem mohamedanski nadaljevati ne le med Armenci, temveč tudi med drugimi plemeni pod turškim gospodstvom. In kaj potem, ko bi bila eivilizovana Evropa proti obroku izvrševanja svojih načrtov, torej predčasno, prisiljena lotiti se rešenja turškega vprašanja? Naj bi se rešilo to vprašanje tako ali tako, posledice bi zahtevale nepreglednih , vsekakor važnih izprememb, kakoršnih k jubu Napoleonu I., ni bilo v tem stoletju. Izpremembe pa bi po-sezale najobeutnile med slovanska ozemlja v obče in male slovanske nar,ode posebe. Izpremembe bi se dotikale tudi takozvanih politiški samo«talnih slovanskih državic, in vprašanje je, ali bi ne prišle z dežja pod kap ali v nacijonalnem pogledu še v hujše robstvo, nego je bilo v turškem jarmu. Na to stran je dovo'j pokazati na usodo sedanjih Poljakov v pruski Nemčiji. Kar se tiče Slovanov, živečih v Avstro-Ogerski, je pač znano, kake namere ima ž njimi velikonemška propaganda, ki se ne širi samo v Velikonemčiji, temveč vedno bolj tudi v Avstro-Ogerski, na prvem mestu med nemško-akademijsko mladino.
In da bi b'Li ■ ¡tro-ogerski Slovani v kakem dolo-čilnem pogledu	i' Kulturnih vezij, kakoršne daje
Nemcem, n. pr. 'protestant.izem in skupni književni jezik in skupna književnost, ti Slovani nimajo. Občega ali nacijonalnega gospodarstva, tudi ko bi bili imeli voljo in razum zato, niso mogli razviti, ker so politiški nesamostalni, in so sedaj izročeni še duvalisti-škemu, mnogo - stranskemu, sosebno gospodarskemu slabljenju. Ogerska izpodjeda celo skupne državno-gospodarske interese, kakor je najočitniše razvidno iz občil ali komunikacij, katere snuje vsaka polovina za se, ne da bi poštevala skupne potrebe in dobičke. Vsled razkrojene obče gospodarske organizacije obeh polovin
cesarstvu trpe najbolj mali slovanski narodi, ki so bili zaostali v vseh oddelkih ekonomije. Vrhu tega je še tostransko nemško liberalno gospodstvo razvijalo bolj provincijalno, nego skupno gospodarstvo tostranske polovine in je vse tako zasnovalo, da so imeli in še imajo nemški liberalci, potem nemško naseljenje v obče, največi dobiček od tega. In še Cehi kraljestva, ki so med zapadnimi Slovani najbolje napredovali tudi v gospodarstvu, so vsaj v obrti zad za Nemci, kakor priznava sam dr- Rieger. Ostali Cehi in drugi Slovani se pa v nobeni gospodarski stroki ne morejo meriti z Nemci, torej s tistimi Nemci, katerim je zgodovina podelila zgorej omenjene skupne kulturna vezi, iu katere je boži-kal absolutizem, in je spravil tudi konstitucijoualizem poleg Madjarov. Poljakov in Italijanov med gospodovalne narodnosti. Kako bi se mogli ti šibki iu oslabljeni Slovani s svojim kulturnim razvojem in orožjem braniti proti kulturni sili nemške ali kake druge mogočne narodnosti v slučaju, da bi jih podjarmila politiška sila takih narodoov?
Ali so mali slovanski narodi v neugodnem položenju ali ne? Ali so oni gotovi, da ne nastanejo politiške izpremembe in vsled tega njih obče položenje še neugod-niše? Ali mislijo ti Slovani kedaj zaresno na to stran? In če mislijo, ali morejo njih voditelji, njih stranke opravičiti dosedanje politikovanje vsakega teh narodov? Ali niso prisiljeni trezni slovanski mislitelji trditi, da zapadne Slovane sili svojstvena slepota v vitalno 1 opasnost, v pogubo? Kako bi drugače ne mogli izprevideti, da je treba strogo ločiti vitalna vprašanja od toček, ki so manj pomenljive, in ki se ne dajo reševati istočasno z neizogibnimi vprašanji? Kako je možno med zapadnimi Slovani v dobi stalne opasnosti za- življenje narodov deliti se v stranke, katere si dajejo zadače tistih narodov, kateri so si uže sezidali ograjnieo in streho, da morejo braniti se na zunaj in urejevati se na znotraj? Ali ima med zapadnimi Slovani pravo in smisel ločitev narodov na liberalne in konservativne in ž njimi sorodne stranke? Ali je dostojno, da si zapadni Slovani stavljajo vprašanja po pomenu pete, šeste in še niže vrste, ter da se radi teh neumestnih vprašanj prepirajo po cele mesece in več let ter tako pozabljajo to, kar je sedaj najvažneje in odločilno za nje ?
Tako postopajo otroci v obče iu politiški otroci posebe. Od tod prihaja, da vsakodobne vlade s slovanskimi narodi in njih strankami tudi postopajo tako, kakor z otroci, ki se prepirajo za vsako igračo, vrženo med nje, in se razradoste radi vsake sladke
medice in za njih praznike pečene potice ali povitice. Ali je potreba državi, ki ima večino takih politiških otrok, posebno razsvetljenih državnikov?
One, z navadnim razumom in običajno prebrisanostjo morejo nastopajoči državniki take politiške otroke krotiti in voditi, kakor jim drago. To se najlepše kaže sedaj, odkar je v tostranski polovini Badeni načelnik osrednje vlade. Vsaki slovanski stranki je, če ne dal, pa vsaj obečal kupo ali kupico medice, in obsedle so kakor tiče na šibi, po-mazani z „biskom". Tako medico pa bode Badeni obetal slovanskim strankam, kolikor se zasnujejo v novem državnem zboru. No to je le najnovejši eklatanten zgled, kako mali slovanski narodi zapravljajo čas za malenkosti, v tem ko je opasnost radi negotovosti občega položenja sosebno za obstanek njih narodnosti velika, in bi bila ista opasnost tudi bez tega silna dovolj, tudi radi preneugodnega položenja na znotraj.
Slovanski narodi in njih voditelji bi bili dolžni vsako akcijo meriti z vprašanjem, ali imajo čas za njo, in naj bi slovanske narode zagotovilo tudi celo kako skrivno ali nadnaravno razodenje, ostala bi še vedno potreba in dolžnost za vprašanje, kaj je za njih obstanek najpotrebniše. V tem pogledu, so dolžni Cehoslovani in ostali zapadni Slovani poslušati še posebe nasovet dr. Riegra, ki priporoča skrbeti najprej za življenje in še le potem za urejenje, oziroma zboljšanje istega življenja. Če gledamo v zgodovino, vidimo, da množice vedoma ali nevedoma prestajejo hudo tlačenje, ker jih žene prirodni nagon k ohranjenju najprej življenja kot takega. Ali ne pravi instinkt tudi narodom, da je treba rešiti in ohraniti najprej življenje narodno?
Revna obleka sama na sebi še ni sramotna; tudi narodno življenje samo na sebi ni zaničljivo; saj je po-jedincu in narodu še vedno nadeja, da bode kedaj bolje, in tako je treba tudi malim slovanskim narodom najprej zagotoviti uslovja za obstanek. Zatorej je v sedanji, stalno opasni dobi pogubno vsakatero cepljenje narodnih sil za podvejene točke drugače umestnega stremljenja. Kar je pri drugih narodih glede na čas in red primerno, kaže se pri zapadnih Slovanih kot škodljiva potrata. Povdarjanje konservatizma in liberalizma ali v novejšem času tudi krščanskega socijalizma kot tako in nadrejeno vitalnim potrebam za obstanek pomenja pre-ziranje prave logike stvarij in se zagreša sosebno tudi taktično. Slovanske stranke morejo v tej dobi biti po glavnem znaku le narodne in vse drugo dosezati le podrejeno, rekli bi, mimogrede. Če se družijo in tudi morajo družiti dolžnosti in zadače niže vrste, ne sme nobena teh spodnjih vrst postavljati se na čelo ter nad-cenjevati je nacijonalnim neizogibnim potrebam. Le tuj-stvo, neslovanski vpliv in domača politiška slepota more in je mogla zakriviti, da se slovanski narodi slabe s prepirom o konservativnosti ali liberalnosti. Naj bi vprašanje o tem, kar je po času vsled občega položenja najpotrebniše in najnujnejše slovanske narode, njih voditelje in stranke
vendar izmodrilo v bližnji in nadaljnji bodočnosti!
----
0 jednakovrednosti narodov.
Med sofizmi, s katerimi nemški politiki celo v cis-litavskem državnem zboru pogostoma zavračajo slovanske potrebe in težnje, je tudi naglašanje o vrednosti narodov. Ker so slovanski narodi zaostali po krivdi drugih
in ker so majhni nasproti skupnosti nemškega naroda, trdijo, da ti narodi niso toliko vredni, kolikor je nemški, in da radi tega ne smejo zahtevati vsega tega, kar uže imajo ali poleg tega še zahtevajo Nemci. Kadi te ne-jednakovrednosti ali nejednakoveljavnosti naj bi tudi Nemci ne učili se drugim, oziroma dotičnim deželnim slovanskim jezikom, v tem ko naj bi imeli slovanski narodi potrebo in dolžnost, učiti se nemškemu jeziku kot takemu in še posebe kot državnemu jeziku. Dr. Kieger je v svojem Kolinskem govoru zavračal take,nazore poleg drugega tudi s tem, da je kazal na jednakost. napredka češkega naroda z nemškim narodom v češkem kraljestvu glede na občo književnost, znanost in umetnost in je ustopil prvenstvo tem Nemcem jedino glede na veči napredek v obrti. Riegrovo pobijanje pa se nam ne zdi tudi samo na navedeni argument zadostno, in potreba je še sosebno s stališča slovanskega kulturnega programa bistvenega popravka.
Sedanja tostranska ustava nima nobenega člena, ki bi razločeval po vrednosti ali veljavnosti narod od naroda; ustava pozna izključno jednake narode glede na narodnost in jezik in zahteva izrecno jednako svobodo za razvijanje vsakega naroda posebe. Uže sam tak argument, s katerim zahteva tudi dr. Rieger spravo z Nemci na podstavi jednakega prava, je izdaten dovolj, da bi ga noben pošten Nemec ne smel rabiti ne v obče, najmanj pa v parlamentu, in tudi ko bi ne imeli v tostranski ustavi nobene moralne opore, moral bi ta razlog zadoščati, da bi pobijali Slovani orožje o nejednakoveljavnosti slovanskih narodov, obrneno in rabljeno proti tem narodom. Ustava, od vladarja svečano podeljena, še velja, in dokler velja, jamči tudi svobodo za razvijanje narodov. Ustava ni podeljena, da bi narodi zaostajali tam, kjer jih je našla, temveč da bi napredovali s pomočjo jednake svobode. Žalostno dovolj, da se je svoboda podelila v času, ko niso bili narodi razviti jednako in zadostno; podelila pa se je ista svoboda ravno radi stremljenja k napredku, a nemški in drugi nasprotniki žele, da bi poprejšnja nesvoboda ostajala še nadalje za zaostavše narode, da bi mogli torej stalno razglašati male slovanske narode ne.jednakovrednimi z Nemci in tistimi narodi, katerim je vsa zgodovina do ustavne dobe dajala prvenstvo in ugodniša uslovja za razvijanje, četudi se je poslednje vršilo tudiza Nemce in druge pod oblastjo absolutistiškega vladanja in večih stanovskih privilegijev.
Tudi ko bi ne bilo ustave, moralna dostojnost in pravičnost bi morala ravno velike in bolj razvite narode siliti, da pribore malim in zaostavšim narodom svobodo za napredovanje. Saj so se civilizovani narodi poprej potezali celo za neomejeno politiško svobodo Italijanov in samih Nemcev, kakor ob začetku tega stoletja za osvobojenje Grkov. Dosledno bi bilo, da bi se še z večo energijo potegnuli tudi Nemci in Italijani za manjše dele svobode šibkih narodov, naj si bodo tudi slovanskih plemen. Saj je Slovan menda tudi človek. Slovani so se pred ustavno dobo potezali skupno z Nemci in Madjari za podeljenje ustave, torej tiste svobode, ki ne visi v zraku, temveč je zajamčena v ustavi, veljavni za podelivšega jo vladarja in njegove naslednike. Krčiti to ustavno svobodo, ni le protiustavno, temveč tudi nasprotno plemeniti morali, in krčiti jo majhnim, nerazvitim ali zaostavšim narodom je še neplemenitiše. Kako naj ti narodi dotekajo napredniše veče narode, če se jim krati celo svoboda dobre volje za napredek? Itak ostaje dejstvo za stremljenjem, kajti mali narodi nimajo uslovij,
da bi napredovali vsestranaski in v toliki meri, kakor morejo napredovati mogooniši narodi. Malim narodom *e godi kakor neimovitim tujcem nasproti kapitalistom vseh vrst. Celo ob največi ekonomiški svobodi ne morejo tekmovati delavski in neimoviti ljudje z imovitimi. Glede na to okolnost je spoznala ekonomiška teorija in dejanska praksa, da ekonomiška svoboda samo za delovanje posa-mičnikov je nedostatna, da k tej svobodi, vsled katere more pojedinec gibati se, kakor mu drago, je dolžna pridružiti se tudi svoboda združevanja za raznovrstne gospodarske cilje. Vsled tega spoznanja pa vidimo zopet združevanje ne le delavskih in ubožniših slojev, temveč tudi kapitalistiških podjetnikov, in vsled tega je zopet premoč na kapitalistiški strani, ker se niži gospodarski sloji niso .še mogli združevati v kolosalnem obsegu sredi narodov in od naroda do naroda.
Spoznanje o potrebni svobodi za neomejeno združevanje v obči ekonomiji pa uči tudi narode in mora poučiti sosebno male in šibke narode, da se jim je treba združevati za sorodne cilje, ker le tako morejo dospeti dostopinjejednake vrednosti. Dr. Rieger ni razkril soflzmata, kateri je v tem, da nemške stranke očitajo slovanskim malim narodom nejednakoveljadnost in da ž njo izpod-kopujejo njih narodno jednakopravnost. Nemške stranke, namreč ne merijo vrednosti svojih posamičnih plemen ali napredka kake z Nemci naseljene dežele; nasprotno, te nemške stranke smatnajo vsako pridobitev, vsak kulturni napredek nemškega naroda za dobiček vsakega nemškega plemena, vsake z Nemci naseljene dežele. Nemške stranke «oštevajo ve s napredek vsega nemškega naroda vseh zemelj, torej tudi Velikonemčije, Švice, Amerike itd. za svoj napredek, za resultanto, ki se ne da ločiti ne po plemenih, ne po deželah. Dr. Rieger pa je hotel Nemce na Češkem zavrnuti s primerjanjem damo teh Nemcev in Čehoslovanov, in teh celo le toliko, kolikor so naseljeni na Češkem. S takim nejednakim primerjanjem ne uženejo slovanski kritiki in dejatelji nemških sofistov. Sicer pa so ti sofisti pred nemislečimi množicami opravičeni, ker po svoji logiki imajo dejstva, to je nadmoč na svoji strani. Vrednost skupnega napredka nemškega naroda je v resnici veča, nego vrednost napredka vsakaterega oddetjenega malega slovanskega, torej tudi češkega naroda. Zato pa je pobijanje kulturnih teženj teh narodov od strani velikega naroda še mnogo ne-moralniše, ker vključuje zajedno nevoščiljivo željo, da bi ti mali narodi ne napredovali niti toliko, kolikor jim dopuščajo itak skromne in jako omejene moči. A to dejstvo politiške zavisti, ki obseza zajedno agresivno stremljenje, ne da se zavrnuti s kazanjem na etiške ali nravstvene zakone, temveč, vsaj dandanes, le s primernim dejanskim brambenim orožjem. Ako nemške stranke prezirajo dejstvo, da je tudi nemški narod sestavljen iz mnogih različnih plemen, ki imajo svoja narečja, treba je tudi slovanskim strankam postavljati analogne protidokaze, torej da tudi slovanska plemena imajo nekaj skupnega, ne le po krvi, temveč tudi v kulturnih sposobnostih in pro-izvodstvih, ter da so tudi oni sposobni, da bi se oprijeli jednega svojih narečij ter prevzeli je za svoj skupni ali obči literaturni jezik.
Seveda bi nemške stranke pokazale na dejstva, da slovanski narodi so še jako daleč od takih kulturnih vezij, kakoršne vežejo nemška plemena v jedno kulturno celoto. Slovanski dejatelji pa bi mogli zopet kazati na najnovejšo zgodovino, v kateri je citati tudi dejstvo, da germaniza-torska politika je cepila in še kroji slovanske narode, da
je ona pospeševala cepljenje slovanskih literatur, alfabetov in jezikov, in da ista politika še dandanes zabranjuje vsakatero tudi najmanjše dejansko stremljenje h kaki skupni literaturi ali skupnemu literaturnemu jeziku slovanskemu. Tako zagovarjanje samih sebe, izoroma zavračanje sofizmov nemških in nasprotniških strank bi imelo vsaj nekoliko moralne veljave tudi glede na politiški protislovanski sistem; vendar so pa tudi slovanski narodi in njih voditelji moralno sokrivi, da se tem narodom očita nejednako-veljavnost v odločilnih pogledih; kajti dejatelji in stranke malih slovanskih narodov se niso še nikdar javno, najmanj v osrednjem parlamentu postavili tudi za malo narode na analogno stališče, kakoršno neoprovrženo velja za moderno ekonomijo, na stališče torej, katero zaukazuje in sili manjše sile in moči k združevanju za jednake cilje. Dejstva obče ekonomije so prisilila celo avstrijski osrednji parlament, da vstvarja zakone za raznovrstne gospodar ske zadruge; slovanskih strank se pa ni oprijela sila te ekonomiške logike, da bi jo uporabili tudi za združevanje malih slovanskih narodov za skupne kulturne cilje, kakoršne so dosegli tekom zgodovine vsi veliki civilizovani narodi evropski in njih naselbine po drugih materikih ali kontinentih. Angleži, Francozi, Italijani, Nemci so svojo kulturo in ž njo kolikor toliko tudi svojo civilizacijo utrdili s pomočjo svojih občih literaturnih jezikov in svojih skupnih literatur, deloma tudi s pomočjo nacijo-nalnih cerkvenih organizacij; bez teh odločilnih kulturnih vezij bi razpadale tudi te velike kulturne celote na posamična plemena dotičnih narodov in celo na partikularne kulture posamičnih dežel.
Recimo, da bi bila zgodovina ta dejstva premaknula in malim slovanskim narodom podelila take kulturne vezi, nasprotno pa pustila plemenske in deželne kulture pri Angležih, Francozih, Italijanih in Nemcih: vprašali bi, ali bi ti, sedaj veliki narodi v svoji predpolagani raz-krojenosti tudi pobijali samosvojo nejedn ako vrednost, kakor to delajo sedaj nemške stranke in njih italijanski pristaši v avstrijskem parlamentu in zunaj njega nasproti dejanski šibkim^ slovanskim narodnostim ?
Zal, da slovanske stranke in sosebno njih voditelji ostajajo na separatistiškem stališču glede na politiko in in vse nacijonalno delovanje. Vsled tega bodo slovanski narodi vedno slišali neugodne argumente, med njimi tudi argument, da se ne morejo meriti z velikimi narodi, da ž njimi niso jednakovredni, in da so torej njih težnje neopravičene. Saj še vlade poštevajo nasprotniške argumente. Kaj je to drugega, če n. pr. vsakodobni naučui minister izjavlja, da ta ali ona učna zasnova, recimo, na Slovenskem, se mora poprej pokazati s povoljnim vspehom, potem še le se bode nadaljevalo ? *
V resnici, Slovani morejo, kakor so sedaj razkrojem in oslabljeni tudi v kulturi, postavljati se jedino na stališče ustave in svojega jednakega prava tudi v naci-jonalnem pogledu; nikakor pa se ne smejo spuščati v polemiko, glede na načelo o jednakoveljavnosti in ne-jednakoveljavnosti. To pa je stvoril Dr. Rieger glede na Češko in s tem se je ne sicer glede na dejstva na Češkem, pač pa principijalno opekel. Slovani imajo ustavno svobodo za napredovanje; in v tem je kardinalna točka v zagovor proti nacijonalnim protivnikom. Koliko bodo potem napredovali, kako porabijo to svobodo, zavisno bode od njih razuma za kulturne zakone, katere morejo vsak hip opazovati pri velikih narodih, in katerih moč občutijo v parlamentu in v vsem dosedanjem narodnem življenju. Slovani avstro-ogerski, specijalno tostranski, so po
ustavi jednakopravui narodi; ali bodo tudi kedaj jednako. veljavni, pokaže bodočnost, gotovo ne bodo, če se jim bode protiustavno kratila svoboda k napredovanju, in če ne poiščijo analognih kulturnih vezij, katere vstvarjajo kulturne celote velikih narodov.
--^Hg---
Dr. Rieger o češki politiki.
Nacijonalna ali staročeška stranka je po svojem izvršilnem odboru sklenila, prirediti po raznih mestih več shodov ter tako narod pripravljati na državnozborske volitve. Prvi tak shod je bil v Kolinu, in tu je imel besedo izključno dr. L. Rieger, ki je v dolgem govoru označil glavna vprašanja češkega naroda in' zajedno razdelil točke, katere naj bi sestavljale program in taktiko za sedanjo dobo. Rieger nastopa izrecno kot sovetnik svojemu narodu in ne podaje bistveno nič novega; vendar pa so njegovi nazori, katerih se drži kot politik, ki računi z vsakovrstnimi dejstvi, ne| le obče zanimivi, temveč na mnogo stranij tudi pravilni, nekoliko tudi za druge Slovane avstrogerske uvažanja dostojni, v nekih točkah pa potrebujejo popravkov in dopolnil.
Dolge skušnje uče tudi dr. Riegra, da v ustavnem življenju določujejo le večine, vsled tega tudi polo-ženje češkega naroda ni prijetno, kev nima vpliva, dasi je narod naobražen in daje obilo davkov. Na najvažnejših mestih sede često vragi češkega naroda, a ta smatra sramotoj, ako bi priplezel kak Ceh do stopinje dvornega sovetnika, in vendar ima tak sovetnik veliko
O	7	.	.
moč, ki pomenja pogostoma več nego vsi zakoni in paragrafi. No pred vsem je tužno, da Cehi nimajo v sovetu korone niti jednega svojega. Kdo je temu kriv? O tem noče Rieger razsojati; pravi rodoljub išče zdravil, da bi se zacelile dosedanje rane.
Češki narod je majhen in radi geografskega po-loženja v opasnosti. Dunajski vladni krogi so polni predsodkov, birokracija se drži neugodnih tradicij. Radi vseh teh okolnostij je treba vse sile zbrati. Treba je pridobiti plemstvo, dasi med tem ni vse po volji; a od-metati ga ni, ako hoče pomagati do državnega prava in narodne jednakopravnosti. Nadalje se je treba držati tudi duhovenstva. Pred 60 leti so bili jedini svečeniki, ki so probujali narod kot pisatelji. Katoliški svečnik pa ima jednako svobodo svojega mišljenja, kakor vsak drug državljan. Strpnost v tem pogledu kaže še le pravo svobodoljubje. Tisti, kateri so prevzeli odgovornost za ves narod, dolžni so tudi svečeništvo zopet pridobiti za narodno delovanje. •
Druga glavno zadača je v tem, da bi se sporazumeli Čehi z Nemci. Ti imajo tudi svoje zasluge za Češko, oni so mogočni in imajo v ozadju veliki nemški narod. Obe narodnosti ste krepki, radi tega je sprava potrebna, toda le na podstavi jednakega prava. Sedaj pa trpita oba naroda v humannih, narodnogospodarskih in drugih stvareh ; v medsebojnih bojih tratijo in pogubljajo se velike narodne sile.
Vsled stalnih prepirov nimata ne Ceh, ne Nemec tistega vpliva, kateri bi jima pristajal, in vsled tega gospodujejo v državi življi, ki nimajo ne naobraženja, ne davčne sile, kakor češko kraljestvo. Seveda je sprava jako težavna. Pred vsem bi bili dolžni vstvariti dober narodnostni zakon. Tak zakon pa se ne da vstvariti s kako večino, temveč le v sporazumljenju obeh narod-
nostij. Ko je dr. Rieger označal tak zakon pok. vodji (liberalnih) Nemcev na Češkem, dr. Schineykalu, ter pristavil, da bi se del tak zakon pod zaščito korone, je Schmeykal rekel: „To seveda bi bilo nekaj." Sedaj pa Cehi in Nemci niso še tako blizo. Jedni iz poslednjih priznavajo teoretiški narodno jednakopravnost, ne pa tudi jeduakoveljavnosti obeh narodnostij. In vendar češki narod ne zaostaje za češkimi Nemci, temveč jih še prekaša v znanstvu, umetnosti in vsem duševnem delu, le v obrti so Nemci na boljšem. V duševnih kakovostih pa sta oba naroda jednakoveljavua.
Drugo vprašuje je zatvorjeno jezikovno ozemlje. To pa je geografski nesmisel, kakor n. pr. Cislitavska, pri kateri so pozabili, da Bukovina je daleč proti vstoku. Zatvorjeno ozemlje je jednako nemožno, moralo bi jih biti šest. Potem pravijo Nemci: „Privoščimo vam jed-uakopravnost, no nemški se mora vzdržati kot državni jezik". Cehi bi lehko odgovorili, da je res v interesu države, da more premeščati uradnike iz kraja v kraj, in če vidi, da je po nekaterih nemških krajih stremljnje k Velikoemčiji preveliko, in da uradniki podpirajo to stremljenje, bilo bi v interesu države, da pošlje v iste kraje uradnikov, na katere se more opirati. To je v interesu države, kateri ne dovoljuje, da bi iz nemškega ozemlja nastal češki Trentin.
Riegru je pripomnil mnogokak Nemec: „Mi nismo krivi, da Vas je poprej tlačil absolutizem." Iz krivice torej, katero je napravil Cehom absolutizem, izvajajo Nemci svoje pravo in imenujejo to svoje posestno stanje. Tu je treba vprašati, ali je to posestno stanje pošteno in odkritosrčno, in ali bi ne bi ne bil kdo, ki ima kaj po krivici, dolžen popustiti to. Vendar pa se slišijo v nemški književnosti glasovi, ki žele uravnanja razmer med Nemci i Cehi, in ki so se izrazili za združenje sudetskih dežel in v nekem smislu za češko državno pravo. Tako bi bila še nadeja za sporazu-mljenje.
No glede na tak cilj Cehi vendar ne moreje prosjačiti. Pri tem trpi država, in dolžnost ministrov je, da pripravljajo k spravi. Poskusov je bilo doslej mnogo, n. pr. s fundamentalkami, potem sta bila Rieger in bivši avstr. minister Schaffle izdelala narodnosten zakon, ker sta se nadejala, da ga sprejmejo Nemci, toda zaman.
Punktacije so odpravljene, bodočnost pa pokaže, ali je bilo to prav. Mnogo se je slepilo ž njimi. Z odpravo punktacij pa zadača, ki je bila v njih, ni odstranjena. Naj bi bili drugi srečnejši pri reševanju te zadače. Cesarju pa bila bi naj veča radost, ko bi ob njegovem jubileju stopili Nemci in Čehi pred-nj z izjavo: „Spravili smo se".
To je druga zadača, katero smatra Rieger naj-važnejšoj za politiške akcije in bodočnost češkega naroda. Potem bi se še le mogli z vspehom lotiti drugih zadač. Zato pa je treba iskati v državnem zboru zaveznikov in prijateljev; saj ves konstitucijonalizem zahteva, da iščemo večino. Bez nje ni vspehov. Se le potem bi mogli lotiti se revizije ali reforme ustave. Ta revizija je potrebna na razne strani. Najprej o državnem pravu. Očitajo Cehom, da gledč na državno pravo niso jedini. V tem pa tiči zmešnjava pojmov. Češko državno pravo je nekaj dragega, kakor pa samouprava in samozakonodavstvo.
Češko državno pravo označa, da Cesko je suve-renno kraljestvo, da češki kralj je popolen suvereu, ki
ni podložen nobenemu drugemu vladarju, ne v proš-losti, ne v bodočnosti. Ta pojem pa je jako važen. Često so menili, da češko državno pravo je bilo pokopano po bitvi na Beli Gori. To pa je napačno. Češko kraljestvo ni prenehalo nikdar biti suverenno, in celo vladarji Habsburške dinastije, tako cesar Josip, so se izrekli proti temu, da bi mislil kdo, kakor da Češko ni suverenno. Odtod prihaja, da to kraljestvo ni podrejeno nobeni drugi zakonodavni sili, kakor sili svojega kralja in svojega deželnega zbora. To je češko državno pravo in se ono opira na pogodbo, katero so zaključili češki predniki s kraljevskim domom, potem na Pragmatiško sankcijo in na. manifest cesarja Franca, s katerim so se sdružene države, kakor so govorili tedaj, proglasile avstrijskim cesarstvom. V manifestu je izrečeno, da vse dežele in kraljestva ohranijo svoja prava, in da koronanje češkim in ogerskim kraljem ostane tudi nadalje. To koronanje ni sama formalnost, temveč, izraženje, da pri češki in ogerski koroni je popolna, suverennost.
Druga stvar je samozakonodavstvo, in češko kraljestvo ni bilo do 1. 1848 pod nobenim drugim parlamentom in nobeno drugo zakonodavno oblastjo, kakor pod oblastjo kraljevo, in v kraljevstvu so bili samo taki davki, katere je sklepal deželni zbor. V novejši dobi priznavajo Cehi, da morejo obstati le v združenju z državo Habsburško, in da imajo najboljše poroštvo svoje sile irv moči v zvezi z ostalimi avstrijskimi deželami za vzajemno zaščito.
Da bi se vzdržala ta zveza, menili so Cehi, daje treba, da vsaka dežela odstopi nekaj od svojih prav, in tako so tudi Cehi radostno pozdravili oktoberski diplom. Liberalci pa, prišedši na kormilo, so omejili prava, zajamčena v okt. diplomu, s febr. ustavo, naposled so dež. zborom vzeli tudi pravo, pošiljati zastopnike v drž. zbor. Rieger pa meni, da Čehi imajo glede na drž. pravo in samozakonodavstvo potrebo, pravo, zahtevati, da se jim te stvari povrnejo na podstavi omenjenih manifestov in cesarskega reskripta. Dr. Herbst je rekel nekdaj: „Ta reskript je nesreča, katera se nikdar več ne da spraviti s sveta." Isti politik je prilično izrazil se o češkem dež. zboru, da od vsega češkega drž. prava ni ostalo drugega, kakor da ima češko kraljestvo pravo, voliti novega kralja, ko bi izumrla Habsburška dinastija. Ce pa j,e tako, sledi uže iz tega, da češko kraljestvo je suverenno, da ni provincija avstrijske države, tudi ne Cislitavske, temveč da zveza s tem cesarstvom se opira na pogodbe in na medsebojne razmere med Habsburško dinastijo in češkim narodom.
Med drugimi reformami bi bila na prvem mestu volilna reforma. Sedanji krivični volilni red traja uže 30 let; popravil se ni, ko je zato zadoščala preprosta večina ; sedaj pa je potrebna kvalifikovana večina, katera se pa ne dobi bez Nemcev. V punktacijah pa je točka, v kateri so se zavezali nemški .vodje, da se potegnejo za izpremembo volilnega reda za Češko. To je jako važno, ali to so na Češkem prezrli, izvestno radi tega, ker je v punktacijah. Na Moravskem je pa še huje ; tri četrti slovanskega naseljenja so pod gospodstvom nemške manjšine, katera ima v dež. zboru večino. Rieger je zato, da bi imel vsak državljan svoje volilno pravo, ni pa za jednako pravo vseli, ker je potreba poštevati razlike stanov.
Treba je skrbeti tudi za druge interese; a na prvem mestu je to, kar je za življenje narodovo neizo-
gibno potrebno. Čehi žele, da bi narod imel svoje življenje, svoje kulturno, narodnogospodarsko in financijalno življenje, in da bi ne bil le materijal drugim deželam. Nato so dolžne meriti vse sile. Kako se Cehi urede potem, je drugo vprašanje. Najprej je treba živeti, potem še le gledati, kako se uredč šole, zaščitijo manjšine itd. Kar je zadača vsega naroda, ne more biti zadača le jedne stranke. Le v združenju vsega naroda in vseh njegovih slojev je možno doseči, kar žele vsi. V to daj Bog srečo ! -— Tako je završil dr. Rieger svoj govor. Nato pa se je sprejela resolucija, vsled katere naj bi vse stranke delovale spravljivo, če tudi po različnih potih, v smislu politiškega programa, ki ga je razvil dr. Rieger. Vse stranke naj bi delovale solidarno na izvršenje narodne jednakopravnosti, naj bi se medsebojno podpirale v kulturnih vprašanjih, in naj bi se bolje zagovarjali gospodarski interesi. Z rešenjem teh osnovnih zahtev bi se pospeševalo ovedenje češkega drž. prava, pri
katerem ostanejo nepremično.
* *
Iz vsega govora d/. Riegrovega vidimo, da je dobro ozuačil posamične točke, in da se je trudil, kako bi določil tudi taktiko pri skupnem programu; vendar pa ni v vsem dovolj jasen v navrščenju, dasi izrecno pov-darja, kaj bila prva, druga in nadaljnje zadače. Velik nedostatek je tudi v tem, da dr. Kieger kaže sicer na potrebo zaveznikov za izvršenje češkega programa, opušča pa, prvič imenovanje teh pomočnikov, drugič, pod kakimi uslovji bi se pridobili, ali potom kompromsov ali pa zgorej toliko povdarjane, sedaj pa teoretiški in še bolj dejanski zanemarjane solidarnosti slovanskih strank v državnem zboru. Glede na take in druge nedostatnosti dolžni smo tudi mi nekoliko pretresti Iiiegrov govor, ker ni vse jedno, kako se utrjujejo češke stranke, naj si bodo katerega imena in katere veljave koli. Od zasnove češkega programa in delovanja za njegovo izvršenje so v veliki meri zavisni vspehi tudi drugih slovanskih narodov.
Rieger noče nikomur očitati ničesar in konstatuje samo, da politiški voz je tudi glede na Cehoslovane zavožen, iu da je vsled tega tudi njih narodnost v opas-nosti. Jako umestno je, da politiški češki očak pov-darja, prvič, da tudi češki narod je majhen, in da je njegovo ozemlje jako v neugodnem geografskem polo-ženju. Tudi med Čehi se zagrešajo proti politiškim in kulturnim zakonom, kedar se postav ijajo na separatistiško stališče in menijo, da bi si mogli sami izbojevati ter zajedno ohraniti relativno politiško samostalnost ali v literaturi razviti se do krajne znanstvene specijalistike. Narodi, če ne štejejo vsaj 30 milijonov duš, ne morejo računiti na dejansko samostalnost; to resnico je treba, vedno naglašati slovanskim šovinstom v mejah in zunaj mej našega cesarstva^ Rieger tudi pošteno omenja, da radi tega so se tudi Cehi pridružili deželam Habsburške dinastije in v novejšem času celo odstopili nekoliko svojih prav, obseženih v češkem drž. pravu, da bi se toliko laže zaščiščali skupni interesi na zunaj. Po Riegrovi izjavi, priznavajo Čehi še oktoberski diplom, dalje pa uže ne grejo in torej obsojajo Schmerlingovo februvarsko ustavo in neposredne državnozborske volitve.
Rieger je z vsem pravom uže mnogokrat kazal na opasnost geografskih mej češkega naroda; jednako iu še bolj opasne so meje slovenskega naroda.
No geografske meje dandanes nimajo več tolikega pomena, kakor v prošlosti; odslej je opasnost mnogo veča v etnografskih mejah in kulturi velikih sosedov. V tem pogledu so mali slovanski narodi bolj ali manj na slabem, in odtod prihaja tudi nasprotovanje, da bi se ti narodi pospeli in utrdili v kulturi v obče i z vezmi slovanske kulture posebe.
Radi relativne neobsežnosti češkega naseljenja, njegove neugodne zemljepisne lege in zapletenega po-litiškega položenja v monarhiji opominja Rieger k slož-nosti, k združenju glavnih oddelov češke sile, torej k zjedinjenju tudi s plemstvom in svečeništvom.
Vidi se, da Rieger pošteva realnost razmer, ne pa abstraktnih teorij, katere morebiti imajo plodovita tla drugod, ne pa med sedanjimi Slovani.
Ko je pisec tega 1. 1891 vprašal pokojnega dr. Jul. Gregra, kako misli o češkem plemstvu, nasmehnul se je ter pristavil: „Poštevati moramo našo aristokracijo kot mogočno, vplivno silo " Takih dejstev torej ni možno prezirati bez škode; mi bi tukaj dali tudi Mladočehom pomisliti, ali je pravilno, da pogostoma, sosebno tudi v svojem glavnem glasilu kažejo svoje „svodomislije'1' ki bolj razdira, nego pa zida. Največa škoda bi bila oduševljati se za psevdoliberalizem, kakoršen je ma-djarski. Treba je vendar strogo razločevati ne le dejansko svobodomislije kot tako, temveč tudi dobo in razmere ; najbolj razsvetljeni duh pošteva čas in ljudi, katerim podaje svoje nauke. Slovanski mislitelji in de-jatelji potrebujejo pa še posebne previdnosti, da ne zabredejo in škodujejo svojim narodom jedino vsled tega, ker so morebiti na viši stopinji razuma, nego se kaže in more kazati narodni razvoj določene dobe.
Taki pomisleki veljajo Cehom in ostalim Slovanom tudi nasproti svečeništvu, in dr. Rieger izrecno opominja k zjedinjenju tudi z duhovskim stanom. Kakor so razmere nanesle sosebno v poslednji dobi, je pač treba razločevati med nižim duhovenstvom in višo hierarhijo. Poslednja se oprijemlje politiških načel, ki ne morejo biti Slovanstvu v prid, in le pred takimi načeli je treba svariti. Zal, da viša hierarhija neposredno in posredno le preveč vpliva na niže svečeništvo, in to velja dan danes za razmere na Češkem, Slovenskem, in kolikor toliko tudi med drugimi Slovani. Duhovenstvo, kakor pravi Rieger, res mogočno vpliva na narod; skupno delovanje bi bilo silno potrebno, a v tej dobi je možno le toliko, kolikor ostane niže svečeništvo kljubu vplivu odzgorej, zares pri starih tradicijah in dejansko narodnem mišljenju in stremljenju. Drugače pa je treba puščati, kakor trdi tudi Rieger, popolno svobodo čustvovanja in mišljenja. Zahtevamo svobodo, a jo je treba kazati tudi nasproti drugim.
Rieger loči to, kar je neizogibno potrebno za obstanek narodov, od tega, kar je druge, tretje vrste po pomenu, in kar se more vršiti tudi pozneje. Najprej je treba živeti, potem gledati, kako se bode razvijalo življenje. Za obstanek življenja pa je potrebno združenje vseh narodnih sil, in v tem položenju niso le Čehi, temveč tudi Slovenci, Malorusi, i. dr. Velik del sveeeništva pa se je dal zavajati med Čehi in Slovenci, da so popolnoma opuščali in ostentativno zanemarjali narodno delo. Tu je treba torej popravka, ako hočejo, da; si pribore pritiskam narodi uslovja za obstanek.
Poleg zjedinjenja vseh strank, oziroma odločilnih stanov t narodu povdarja dr. Rieger potrebo sprave z Nemci, in to, ker so sami močni, in imajo moralno po-
moč v Veliki Nemčiji. Najprej misli, dr. Rieger, bil bi za spravo potreben narodnostni zakon, ki pa bi se vstvaril ne v drž., ne v dež. zboru, temveč v sporazumljenju Cehov in Nemcev. Tu ne moremo soglašati z dr. Riegrom, ker po njegovem nasovetu je, prvič dvomljivo, ali bi tudi samo Čehi dosegli tak zakon. Posrečilo bi se jim morebiti to, ko bi se omejili na češko kraljestvo ; teže bi šlo, ko bi hoteli raztegnuti tak zakon na vse dežele češke korone. Vrhu tega bila bi to pogodba separatistov Čehov in Nemcev, a poslednji nočejo biti separatisti v nacijonalnih stvareh, in bi Čehoslovani smeli biti še manj, vedoči, da ostali tlačeni Slovani bi ne prišli bez češke pomoči do narodne jednakopravnosti. Ako je zavisna sprava na Češkem od dobre volje Nemcev, bi Slovani po drugih pokrajinah poginuli, predno bi pričakali dobro voljo Nemcev katere polit, barve koli. In vendar bi moral veljati isti princip za spravo, kakor na Češkem, torej za spravo Slovencev bi morali čakati tudi poleg dobre volje Nemcev, še jednakega razpo-ženja Italijanov. Analogno pri ostalih Slovanih.
Dokler priznavamo državni zbor kot skupni parlament, treba je za skupne interese v tem parlamentu dosezati spravo ali prav za prav glavno sredstvo za spravo, to je nacijonalno jednakopravnost. Če Čehi opuste ta princip, ni videti, po kakem principu bi ostali Slovani dosegli narodno jednakopravnost. Tu bi vprašali dr. Riegra, kake točke oddaje on na podstavi, recimo, oktob. diploma, drž. zboru, in ali on v resnici prepušča narodnostno vprašanje dež. zborom.
Kje bi Slovenci za svojo skupnost iskali rešenje tega vprašanja? Tudi za Čehe ni to indiferentno. Ko bi Nemci Češkega nikdar ne kazali dobre volje za sporazumljenje, prisiljeni bi bili tudi Cehi iskati zavetja v drž. zboru, kjer, kakor trdi dr. Rieger, je treba vezati se z drugimi strankami. Ako so Čehom potrebni zavezniki v drž. zboru, bili bi isti dobri, kakor za druga, tako in še bolj tudi za nacijonalna vprašanja, in ta se dostajejo ne le Cehov, temveč tudi ostalih njim sorodnjh plemen.
Zal, da se tudi Rieger postavlja v tem vitlalne m vprašanju na separatistiško stališče.
Mladočehi in Staročehi in tudi dr. Rieger upirajo se temu, da bi si Nemci na Češkem ograničili posebno „zatvorjeno ozemlje". Proti takim nameram in uže relativno izvršenim dejstvom ne izda nič nikak in še toliko stalen upor. Pri tem je treba pomisliti, da, če tudi so pokopane Dunajske punktacije, so ravno one mnogo pripomogle, da so češki Nemci jako blizu svojemu cilju, v tem ko se isti Nemci nič ne zmenijo za popravo dosedanjega krivičnega volilnega reda, čeravno so se bili na to stran isti Nemci zavezali v punktacijah, kakor opozarja dr. Rieger sam. Kemci se še vedno vedejo tako, kakor da bi punktacije veljale nepremično^ in osrednja vlada, kakor kaže vse, polagano ustreza Nemcem v smislu punktacij.
Dr. Rieger dokazuje potrebo znanja več jezikov za državne službe, in meni, da bi mogla vlada potem laže premeščati uradnike, kar bi bilo važno sosebno na mejah, kakor na severni češki meji, kjer grozi nastati nemški Trentin. Nato pa je treba odgovoriti, da sami uradniki, naj si bodo še toliko lojalni, ne odstranijo proteče opasnosti; mišljenje v smislu nemškega Trentina ima v kraljestvu samem in od severa toliko potij, da bi bili državniki dolžni misliti še na drugačna sredstva, nego samo na jezikovno kvalifikacijo državnih uradnikov.
Čehoslovani pa bi se mogli braniti z istim pomočkom, kakor Nemci; ako poslednji streme k zatvorjenemu ozemlju, mogli in dolžni bi bili v svojem interesu stre-miti k okroženju svojega ozemlja, no z važno razliko, da bi se nacijonalno ograničenje raztegnulo na vse zemlje češke korone. Pri tem bi ne smeli gledati na vsak kotič čeških naselbin, tem več zgolj na celotne kose zemlje z bolj ali manj izključno češkim naseljenjem. Dr. Rieger sam povdarja, da skrb za manjšine je na drugi stopinji, v pni vrsti pa je to, kar je neizogibno potrebno za obstanek naroda. Treba je torej po mišljenju Riegra samega ohraniti pred vsem kompaktne mase ali glavno jedro narodovo; sekundarno je rešenje raztresenih naselbin. In za ohranjenje jedra ima dolžnost vsak slovanski narod obeh polovin cesarstva. V to bi se morali upreči voditelji vseh tlačenih slovanskih narodov, naj bi se potem ohranila ali popolnila deželna samouprava v obliki državnih prav ali kako drugače.. K parcijalni nacijo-nalni avtonomiji stremú Nemci na Češkem ; k celotni nacijonalni avtonomiji bi morali stremiti Čehi in ostali tlačeni Slovani. Cehi pa niso doslej pokazali tiste duševne abstraktne sile, da bi ločili potrebo in potem družili nacijonalno in deželno avtonomijo, oziroma historiško drž. pravo. Čudno je, da isti Rieger, ki je prilicno ponujal Nemcem nacijonalno jednakopravnost pod zaščito cesarja in venčanega češkega kralja, ne more pospeti se do okvirja nacijonalne avtonomije, katera bi ščitila češko in, izvršena črez in črez, tudi vsako drugo narodnost. Taka zaščita bi morala zadovoljiti tudi Nemce v vseh onih delih, kateri so dejanski lojalnega mišljenja, in ker smo dolžni misliti, da je večina nemške narodnosti v cesarstvu lojalna, bi ta večina vplivala in moralno konečno tudi premagala one odlomke nemške narodnosti, kateri delujejo na vstvarjenje nemškega Tren-tina na se\ernem Češkem.
Ako so državniki modri in dalekovidni, ustreže o Nemcem v tem, da jim podelé ne parcijalno, temveč celotno nacijonalno avtonomijo, jednako pa tudi vsem drugim narodom. Take tvorbe, vstvarjene jedino za ohranjenje in razvijanje narodnosti vsakega naroda, bile bi trdni mejniki, bolji nego goré in široke vode, bolji, nego nameščanja lojalnih uradnikov z znanjem raznih ali samo deželnih jezikov.
Nacijonalne avtonomije za vse narode ni pa možno doseči takó, kakor postopajo Čehi v obče, ko hočejo kot separatisti, oziroma kot partikularisti kraljestva pogajati se samo z Nemci kraljestva, oziroma dežel češke korone. Ako je treba iskati zaveznikov, kakor povdarja Rieger sam, najdejo se le potom centralnega parlamenta; ako Cehi, po mišljenju Riegrovem, morejo dojti potem tudi do zadač o revizji ali reformi sedanje ustave le s pomočjo pridobljene večine v drž. zboru, ni možno umeti, zakaj bi Čehoslovaui ravno narodno jednakopravnost dosezali bez posredstvovanja istega drž. zbora. Prijateljev in pravih zaveznikov morejo Čehoslovani dobiti vendar le po dogovorih specijalno slovanskih zaveznikov, a ti dogovori ne morejo dovajati do tega, da bi dobivali le ( ehi, ostali zavezniki pa nič, oziroma mnogo manj. Narodne jednakopravnosti so drugi tlačeni slovanski narodi jednako in še bolj potrebni nego Čehoslovani, a te ne morejo ti Slovani priboriti si pod hipotetiškim, predvomljivim uslovjem, da bi se dogovarjali spravljivo z nacijonalnimi nasprotniki, kakor predpolaga to Rieger za Čehe in Nemce na Češkem. Čehoslovani so dolžni torej postaviti se uže radi pridobitve zaveznikov na
stališče drž. zbora tudi za narodno jednakopravnost Čehov samih. Separatizem češki se po takem tudi glede na to točko obsoja sam po sebi, ker ne spravi Cehov iz onemoglosti nasproti glavnim ciljem.
Nalašč smo opozorili tu na koneks ali tesno zvezo glavnih čeških vprašanj, katera se ne dajo rešiti jedino s pomočjo Čehov in N*emcevi tudi ko bi ti poslednji v smislu Kiegrovega neporušenega optimizma kazali dobro voljo za spravo. Ta koneks starij obsoja ves češki separatizem, kolikor se omejuje na rešenje nacionalnega vprašanja samega zunaj centralnega parlamenta in samo za Cehe. Mi bi želeli, da bi češki voditelji dobro uvaževali to stvarno zvezo, katera pri korenini otipija glavna vprašanja češkega in toliko bolj vsakega drugega tlačenega slovanskega naroda. Nobeno glavno vprašanje teh narodov se ne da rešiti s separatistiškega stališča, in če se reši, se pa toliko bolj maščuje ob drugih prilikah, pri jednako važnih, odločilnih vprašanjih.
Čehoslovani so dolžni v interesu obstanka svoje narodnosti oprijeti se zopet načela o vzajemnem delovanju slovanskih strank v državnem zboru, kjer, kakor ponavlja dr. Rieger, je neizogibno potrebno iskati večin za razne in glavne zadače češkega naroda. Ker velja ta potreba v še veči za Maloruse, Slovence in Hrvate, dolžni so skupno poiskati se in potem tudi držati se. Do teh postulatov dovaja tudi govor dr. Riegra; nam je stvoril uslugo začetkom novego leta. Posledice, katere smo tu izvajali, pa bi se dale kaj primerno porabiti ob kandivovanju za novi državni zbor.
Videant consules ....
-----
0 razpravljanju v „Slovanskem Svetu".
(Novim čitateljem.)
Tisti, kateri čitajo „Slov. Svet" uže več časa in opazujejo način, kako razvrščuje in dokazuje posamične točke in misli, zasledili so izvestno, da se list trudi utrjevati pojme in mišljenje v tesnih ali strogih logičnih zvezah. Listu je bilo vedno do tega, da bi v označevanju ne dal nobenemu pojmu ne prevelike, ne prenizke cene, temveč da bi ga postavil na tisto mesto, katero mu pripada po obči in |>o stvarni logiki. Pri tem je skušal list jedno in isto točko na določenem mestu utrjevati in osvetljevati z raznovrstimi razlogi ali argumenti. V .,81. Svetu" kažejo sotrudniki največo, rekli bi, otroško radost, kedar se jim zdi, da so našli kak nov dokaz ali vzrok za isto stvar, so-sebno pri politiških predmetih, ker čutijo in vidijo, kako potrebno je, da se narodni voditilji in v obče narodni bo-rivci oborožijo z izdatnim in primernim orožjem proti nasprotnikom. Poslednji jemljejo v pobijanje slovanskih teženj najneprikkdniže analogije , • primere , zasukavajo in pačijo historijo in preobračajo sedanja dejstva ter skušajo tako loviti in pobiti slovanske zastopnike z vsakovrstnimi in celo najplitvišimi krivimi zaključki in sofizmati. Da ne govorimo o provincijalnih in lokalnih novinah slovanskih nasprotnikov, podajejo se celo v avstrijskem državnem zboru take logične površnosti, da bi bii dolžen sramovati se jih vsak naobraženec, ki ni še izgubil popolnoma čuvstva poštenja in dostojnosti. Pri tem pa se pogostoma kaže, da slovanski zastopniki ne zavračajo vselej primerno nasprotniških sofistov. Vidi se slovanskim poslancem, da cesto niso dovolj prisvojili si bi-stvenosti dotičnih predmetov ali pa da se niso pripravili dovolj, da bi zavračali napačne razloge nasprotnikov in do-
kakovali s prikladnimi razlogi svoje preverjenje o stvari. Mi smelo trdimo na podstavi svojega opazovanja, da je v poslednjih 20 letih bilo sto in sto prilik, ko so slovanski zastopniki ali opustili zavračanje ali pa se niso borili s primernim in izdatnim orožji m. Najzrelši zastopniki in govorniki zaostajejo za svojimi zadačami. Vzorni borilci in po-lemikarji so bili v avstrijskem parlamentu nekdaj, n. pr. Bel čred i, Clara Martinic, Hausner. Ti niso poznali samo stvari, temveč so jo vedeli tudi dokazati in utrditi tako, da jim ni nihče mogel do kože, in če se je drznul kdo rabiti proti njim kak sofizma, razkrili in zavrnnli so takoj nepošteno orožje.
Program „SI. Sveta" je po predmetih določen in omejen, ;t to, kar zagovarja, je tekom let podprl s tako vrsto dokazov, da bi- za iste točke zadoščali za vsnkatero logično zvezo in priliko Kdor hoče iskati teh dokazov, jih tudi najde, in nekaterim poslancem bi ne bilo odveč, ko bi si jih prisvojili; kajti je še vedno slovenskih in drugih slovanskih zastopnikov, ki so v.posamičnih točkah jako na plitvem, in nasprotniki imajo lehek posel ž njimi, tudi ko bi ne rabili sofizmatov proti njim in bi se omejevali na stvar samo.
Iz tega je razvidno, kako važne so logične sestave tudi v javnem življenju, in kdor nastopa kot poslanec, ima celo dolžnost, da se pripravi zato." Temu učiti se tudi v poznejših letih, česar nismo pridobili poprej, ni sramota, nečastno pa je, če kdo zagovarja stvar, za katero ni dozorel ali se pripravil posebe. Poleg osebne časti trpi pa še stvar volilcev in narodov.
Tudi politiški programi predpolagajo najprej znanje notranjih ali stvarno-logičnih zvez in Se le potem določbo za vsakodobno taktiko. Slovanske stranke pa se v tem zagre-šajo na obe strani. Te stranke, tudi če preziramo tuje neslovanske vplive, nastajajo in se vzdržujejo na podstavi ocenjevanja posamičnih programatiških toček. Ko bi voditelji in tisti, ki so za njimi, poznali vrednost vsakega vprašanja, ne določevali bi često toliko napačne taktike. Ko bi naiod do najnižih mas poznal ali mogel spoznati stvarno-logične zveze in podrejenosti svojih raznovrstnih teženj in potreb, ne dal bi se zavajati z nepravilnimi programi in škodljivimi taktikami. Tako pa tudi med slovanskimi narodi nastajajo razkoli, frakcije in stranke često jedino vsled tega , ker morejo pojedini kolovodje narodnim masam in celo int-eligenciji prikriti pravo ceno te ali one točke stremljenja ter postaviti na čelo to, kar se jim zdi umestno ali vsled nedostatnega znanja ali pa vsled posebnih sebičnih namer. Narodi potem pa gotovo trpe. Ilustracij za to imamo povsod dovolj tudi iz najnovejše dobe. Tako so na Krajnskem vsied vplivov od zgorej začeli narod cepiti s tem, da se je porodila tako zvana katoliška stranka posebne barve; ni jej bilo tieba postaviti na prvo mesto drugega, kakor da je „vera v nevarnosti", ih da se vsled tega mora ta oteti, zato pa n a c i-j o n a I n i program, oziroma njegove prve točke potisnuti v ozadje. Od zgorej so hoteli imeti tako, viša hierarhija je bila po duhu uže naklonjena in potem toliko bolj poslušna za izmišljeno zadačo. Za dokaze, da je spasenje narodnosti' najnujnejše in celo preduslovje utrjenju v verskem mišljenju in življenju, je imela in ima še danes „katoliška" stranka, kolikor more, — gluha ušesa. Taka je tudi med Čehoslovani na Češkem in Moravskem. Med Čehi so zapravljali leta in narodne sile radi taktike med Staročehi in Mladočehi, in poslednji so se ločili od prvih tudi s prodajanjem „svobodomislija", ki je samo na sebi pri Slovanih pošteno in opravičeno, če je nepopačeno, ni pa umestno,
da bi dajalo povod cepljenju narodnih sil v sedanji dobi
Slovanski zastopniki često greše, da gledajo jedino na to, za kar so slučajno oni sposobni, ne pa na to, v kaki zvezi s skupnostjo narodnega programa je tista točka, katero, kakor menijo, poznajo oni bolj ali manj. Takim zastopnikom se godi ravno tako, kakor veščakom posebnih strok. Strokovnjaki so dandanes večinoma jednostranski, ker običajno nimajo ne prilike, ne časa, da bi si pi ¡dobili sistematiški pregled pojedinih strok, in da bi vsled tega mogli spoznati, v kaki zvezi in na katerem mestu te zveze je njih stroka. To je tudi krivo, da v sedanji dobi, ko se je razdelilo delo bolj, nego kedaj poprej v zgodovini, smatra vsak strokovnjak predmet svoje sposobnosti prvim in najvažnejšim med vsemi drugimi. Strokovnjak meni, da okolo njegove stroke se suče vse rlrugo, in njegov predmet mora biti na prvem mestu, od tega predmeta mora biti zavisno vse drugo.
Kar se dostaje znanstva v skupnosti, prodira bolj in bolj spoznanje, da posamična znanstvena stroka se ne more niti gojiti in razvijati pravilno, če se ne zaveda, v kaki zvezi je z vsemi drugimi. Radi tega nastaje potreba znanstva o znanstvu, t. j. o sistematiški zvezi, vodilnih in prvonačelnih pojmov vsakega znanstvenega predmeta. Iz istega vzroka priporočajo dandanes z vsem pravom, da bi si vsak strokovnjak, če ne zgodovino filozofije, prisvojil pa vsaj kak zrelši filozofski sistem, ki po svoje v izvodih # dedukcijah postavlja vsako znanost na posebno mesto sistema ali daje vsaj razvideti, kam bi po dotičnem sistemu pripadala ta ali ona znanost.
Kar pa velja za vsako znanost in za znaiistvo v skupnosti, mora veljati tudi za javna dela, in če postavamo kulturni program „Slov. Sveta", mora isto veljati tudi. o obči politiki, o nacijonalni politiki, občem in nacijonalnem gospodarstvu in vseh točkah programa. V tem programu je vključena zavest, da slovanski kulturni program je nekaj posebnega, ločenega od občih programov, veljavnih za vse narode ali človeštvo. Slovanski kulturni program ne zameta programov humanistiških ali mednarodnih, temveč jih predpolaga kot umevne same po sebi. Slovanski kulturni program je torej v posebni sovisnosti s programom, za kateri se bore narodi, da bi priborili vedno večo svobodo in zaščito posamičnim ljudem kot takim.
V tem smislu se bore tudi slovanski narodi vspo-rcdno z drugimi narodi; ali poleg te obče človeške zadače imajo še posebne narodne potrebe, in te potrebe so obsežene v slovanskem kulturnem programu. Poslednji pa zopet v poslednjem cilju ne meri na nič drugega, kakor na to, da bi posamični ljudje, ki se imenujejo Slovani, dosegli večo vrednost, oziroma srečo v življenju. Da, slovanski kulturni program meri na to, da bi se slovanski narodi kot taki rešili, ohranili in utrdili, a ne kot poslednji cilj, temveč kot naj p ri m e r n i š e sredstvo in pospešilo za p o s 1 e d n j i c ilj, ki vključuje osrečenje po-jedincev. Slovanski kulturni program po takem ni humanizmu nasproten; narobe, on hoče doseči, česar mu ne more priboriti noben kosmopolitizem in internacijonalizem; on dokazuje, da Slovani predstavljajo poseben tip, in da se ta tip ne da vzgajati in pospeševati po kaki obči šabloni, temveč le s pomočjo posebnih določenih sredstev. S tem slovanski kulturni program zameta vsakateri univerzalni lek za narode slovanske in uže s tem obsoja vsakatero stremljenje, katero prezira specijalne narodne kulture in tisto svojstvenost, ki je po krvi vključena v vsaki nepokaženi narodnosti. Slovanski kulturni program po takem mora
/zavračati tudi tiste točke socijalue demokracije, ki prezirajo ali celo teptajo svojstvenosti vsake narodnosti. K narodnosti pripada ali bi imela pripadati tudi cerkvena organizacija, kolikor se dostaje cerkvenega jezika, obreda in narodne umetnosti v cerkvi. Slovanski kulturni program po takem ©bsetja tudi vse tiste programe, ki teptajo cerkev in svetinje oetkvenih jezikov in obredov, kolikor so svojstva •dotiiemh narodov. Ravno zato in ne iz nasprotstva se •obrača slovanski kulturni program tudi proti latinizatorjem današnjega dne, ker oni niso glede na Slovane nič boljši, nego pošteni -socijalni demokratje. ako latinizatorji pobi-j^j» cirile-metodijsko cerkev in jo izpodkopujejo ter slabe tam, kjer *e je še ohranila, in to celo med katoliškimi unijati. K d tir zanikuje opravičenje cirilo-metodijske cerkve med Slovani, .jemlje jedno najvažnejših sredstev slovanskemu tipu, da bi se ohranil in nadalje razvijal ter da bi ■ se -svojstveno osrečeval v posamičnikih slovanskih plemen.
Vidi se iz .vsega tega, v kakih zvezah je slovanski kulturni program z občimi zadačami človeštva in Slovanstva posebe.Kaikorse daje ta zveza razumeti v skupnosti s še obšir-nišiimi zadačami, jednako so določene stvarno-logične zveze ws»ke točke tega programa, in vsaka točka se zopet razpravlja tako, du je razvidna vsporednost, nadrejenost in podrejenost, posamičnih razlegov in vzrokov. ' V smislu stvarne logike in sistematiškega razmeščanja hoče „Si. Svet" tudi v bodočnosti delovati. Mi povdarjamo to točko, ker se nam zdi silno važna bodisi za prisvajanje pojmov un dokazov, bodisi ,zu postavljanje programov in določevanje wsaikodobne taktike. Natanko poznanje takih logičnih zvez weee ali manjše obsežnosti in dalekosežnosti sposobi nas ¡ta zrelše kritikovanje in samostalno delovanje, in tega je Slovanom velika potreba, da ne zabredejo s slepim posnemanjem tujstva. Ni vse, kar je dobro za druge narode, primerno tudi za Slovane, a ti so uže mnogo trpeli radi tega, da so njih sinodi slepo presajali tuje sadike na slo-vanslka tla. Ni vsaka tačka, ki velja za prvo med drugimi narodi, tudi prva med Slovani. Zato je treba uvaževati, kaj menja slovanski kulturni program, in kaj pomenjajo razlagi in argumenti pri ivsaki točki tega programa.
Sosebno akademiški mladini priporočamo, da pri čitanju „SI. Sveta" uvažuje način dokazovanja, kakor smo ga želeli
označiti tukaj. Urednik „Si. Sveta". -----
Piaše tuge.
Slóvenaea narod i Hrvatá Nisda nije bojao se rata; Koli hrabri jesu sokolovi, Toli divni jesu yitezovi. Tih junaka jedna mala šaka ('esto splesa hiljade Turaka: Markov lav, silnik onkraj Save Jošte naše spominje ?e slave. Ali višfe nego maea sila Rodu mome pjesan jeste mila, Zvuka blaga sladki romon oni, Klik veselja, uzdisaji boni . . , Hrvat pjeva, kad se kopija lača Ter iz boja kad se domu vrača; Kad je sretan u tuzi ljutoj, Pramalječa i u zimi krutoj . . . Blago rodu, koj' se tako bori, Blago rodu, koji pjesmom zbori Od Balkana do tirolskih gora Tere jugom do helenskog mora! Pjesan mila hlaži britke vaje I u boli težke uzdisaje; Zadovoljstvo pjesan stvarasrečom, Sreču stvara trista puti večom ...
Moj mi narod kao mrav i radi Ter iz zemlje silu blaga vadi; Trada, znoja strah mi njega nije Niti btire, što sa gora brije. Plodne njive, šume tristaljetne, Grozdje zlato, livade cvijetne : Moj mi narod dosti je imučan Te bi mogö biti i mogučan. Ali nije. .— Svijet ga ne štuje, Svijet mi ga, jao, gadno psuje, Kanda djeca divljih smo barbara I unuci proklatih tatara! Znadem dobro, svijet nas se boji Te nam s toga taki zakon kroji — Al smo sami više krivi, sami I ti vodje naši medju nami... Da sam ženska te da plakat mogu, Kol' bi haran višnjem bio Bogu ! Danju, nočju suziee bi lio Te bi morda miran, sretan bio ... Ali junak — ima ih bez maea — Ne zna jadan, što je lijeh plača, Dok mu srce bezbroj jede jadä, Boli, muka, žue i čemer bada ...
Pateo zaman — kao drugi prije, Kojih miso tak u knjiži žije — Zaman, brajne, sve grijehe gadne Spisao bi, što nas taru jadne ... •Jedan narod, al su tri imena, Tri imena a od tri plemena! Kanda slovo slavu slavom stvara, Kanda stvara ime carem cara! Tri plemena i tri književnosti, Kanda jedna ne bi bila dosti, A za one, kojino se znoje Učeč tudju, srameči se svoje ... Kol'ko ljudi, toliko je čudi, Gdjeno svaki svojim sudom sudi: U nas res to, gdje je deset ljudi, Ondje, brajne, dvajset ima čudi. Djače mlado više če da znade Nego starac častne biele brade... Generala ima, da je dika, Ali malo nudja se vojnika ... Generali generalski žiju, Do sve noči rujno vince piju, Domovinu sladko spominjuči 1 pod stolom tijo snivajuči...
Za oltare i za spomenike Dost' imade sirom doma vike, Eda inim, kada u nas dodju, Dugi danci malko prije prodju : — Na Rijeci jedna bješe prije, Niti jedne sada škole nije Za Hrvate ! na Rijeci, brate, Ah, na srcu domajenam zlate!.., Širom Istre bezbroj mufenikä, Kanda nisu Pravednoga slika, Strauac gordi ljutim bičem bije, Ah, do krvi, krvcu vraču pije .. Okö Trsta, grada nesretnoga, Kanda Sloven ništa nema svoga, Tudja pjesan, tudji zbor se ori — Sloven nema kopija, da se bori... Da sam ženska te da plakat mogu, Kol' bi haran bio višnjem Bogu ! Danju, nočju suzice bi lio Te bi morda miran sretan bio ... Ali junak — ima ih bez mača — Ne zna jadan, što je lijek plača, Dok mu srce bezbroj jede jadä, Boli, mukti, žue i čemer hada..
Dr. K. Fr. Budisvoj.

DOPISI.
Hrvatsko akad. društvo „Velebit" v Inns-brucku. Na tukajšnjem vseučilišču zasnovali so pred tremi leti hrvatski dijaki svoje akademiško, društvo imenom „Velebit". Iz mnogovrstnih razlogov ni bilo možno zasnovati obče slovanskega akademiškega društva ali, kakor se je mislilo od neke strani, „Slovanske besede", po zgledu Dunajske. V društveno kolo vstopili so takoj početkom i dijaki drugih slovanskih plemen, tako da je danes „Velebit" ognjišče, okolo katerega se od tedaj zbira, z malo izjem, vse slovansko dijaštvo v Innsbrucku. Poleg Hrvatov je največ Cehov, nekaj Rusov, Slovakov in Slovencev. I Srbi, akopram žalibog izven društva, žive ž njim v najlepšem odno-šaju. — Društvo in življenje v njem se je v kratkem času tako krasno razvilo, da mu mirne duše moremo izreči javno priznanje. Ne poznamo akademiškega društva, katero bi imelo tako lepo in dobro vrejeno čitalnico, kakor jo ima „Velebit". V njej je društvenim članom na razpolaganje nad 60 časnikov, politiških, znanstvenih in leposlovnih v vseh slovanskih narečjih. Slovenski dijak najde z veseljem lOslovenskih listov -.„Slovanski Svet", „Slovenski Narod", „Slovenski List", „Edinost" s „Slovenko", „Domovino", Ljubljanski Zvon", „Dom in Svet", „Planinski Vestnik" pa— „Rimskega Katolika". Društvo ima lepo knjižnico, na svojih sestankih pridno goji slovansko pesen, vzbuja in neti v svojih mlajših članih čustvo Ijnbezni do celokupnega Slovanstva, a pravi biser in ponos društvu je njegov izvrstno izvežbani tambu-raški zbor, ki si je i pred tujim svetom našel mnozega priznanja, in kateremu gre v prvi vrsti zahvala, da se je za čas Ljubljanske katastrofe tukaj nabrala tako znatna vsota. Za vzgojo premnogih členov pa je največe vrednosti prijateljsko občenje v čitalnici in izven nje, da se tako spoznavajo sinovi različnih slovanskih plemen o potrebah in napredkih, težnjah in težkočah sorodnih jim plemen. In to prijateljsko medsebojno občenje razvito je v „Velebitu" v polnej meri.
(Judom smo se zato čudili, da so se parkrat bas najbliži rojaki društveni zaletavali vanje. Tako prinaša Zagrebški „Katoličkilist" članek pod nadslovom „Hrvatska
djačka družtva na stranim sveučilištima", z jasno namero ovajati društvo pred hrvatskim duhovništvom, osobito nekaterimi škofi. Tu predbaciva „Velebitu", da ima nekake „buršovske" navade, da živi v prijateljstvu z „burši", a v neprijateljstvu s tukajšnjim katoliškim di-jaštvom itd. No, kar se tiče teh „buršovskih" navad, društvo nima v svojih statutih nikakega paragrafa, ki bi silil člene njegove na „vitežko zadovoljstvo", kakor piše „Katolički list", nasprotno pa tudi noče svojim členom vezati rok v postopanju proti svojim neprija-teljem. Kdor se je učil na tako nemškej univerzi, dobro ve, kako težko stališče ima krotki slovanski dijak proti oholemu nemškemu kolegi, in kako težko si je priboriti jednakopravno stališče.
Členi „Velebita" znali so pridobiti svojemu društvu na tukajšnjem vseučilišču tisti ugled, kateri i po vsem pravu zasluži. Kakošno je prijateljstvo z ,,burši", jasno je iz silne mržnje nemških društev proti „Velebitu", jasno iz tega, da so se branili odobriti izjavo proti madjarskemu mileniju, samo radi tega, ker je ta izjava porodila se med členi „Velebita", a najjasneje pokazalo se je to prijateljsto na „buršovškem" „Studententagu", ki se je vršil te dni na Dunaju, in kjer je jedna glavnih toček naperjena proti slovanskemu dijaštvu na njih, kakor pišejo domišljavo: „deutschen Hochschulen". Da pa društvo, ki ima v svojej sredi i evangeljskih Čehov in Slovakov in pravoslavnih Rusov, ne more in noče živeti v katerem koli odnošaju s tukajšnjo „Austrijo" in drugim katoliškim akademiškirn društvom, je menda naravno ; vsaj pa tudi vedenje teh katoliških akademikov „par excellence" ni tako zgledno, kakor si morda domišljajo mnogoštevilni njih podporniki in prijatelji.
Naj ne vznemirjajo društva taki podli napadi, vsaj imajo v zadovoljstvo mnoge članke v„NarodnychListech" „Velehradu", „Galičaninu" i dr. listih, ki stoje visoko nad „Katoličkim listom", in ki povsem priznavajo in odobravajo društveno delovanje. V zadovoljstvo mu pa tudi bodi lepi odnošaj s tukajšnjo malo slovansko kolonijo ; v prvi vrsti pa priznanje in naklonjenost proti društvu našega častitega starca, velikege Slovana Adolfa Ivanoviča Dobrjanskega.
Mi iz čistega slovanskega rodoljubja moremo le čestitati mlademu „Velebitu" na dosedanjih vspehih, želeč da bi i nadalje deloval v istej smeri ter bil kakor dosedaj tukajšnjim slovanskim akademikom skupni dom, kjer se morejo pripravljati in vežbati za resno delo v prid svojemu narodu.
Žalimo pa, da neki del hrvatske publike mesto zaslužene obilne podpore nima za „Velebit" drugega, kakor zlobne napade, zavijanja in denuncijacije. A-z.
Ruske drobtinice.
Iz krogov novinarskih poročam vam dve prevažni novici. „Mosk. Ved.'- bile so do sedaj v rokah g. Petrovskega, pre-podavatalja zgodovine v Moskovskem vseučilšču. Z novim letom pa so prešle v lastnino g. G r i n g m u t a, tudi prepodavatelja, pa ne zgodovine, ampak starih jezikov liceja carjeva-a Nikolaja ali Kat-kovskega, kjer je v zadnjih časih služboval uže kot ravnatelj tega znamenitega razsadnika klasicizma na ruskih tleh. G. Gringmut je menda nemškega, nedobri jeziki pa celo trdijo židovskega kolena; pa od Nemca ali Žida ostalo je v njem le zvočje ime, p o duhu pa je istinit Rus, i tudi po veri je pravoslavni. Bez spretnosti novinarja ni, kar je dokazal še za Kat-kova, kateremu je pomagal, da i Petrovskij bez njega nič ni mogel stvoriti. Kot politik bil je vselej velika opora staro-ruskega konser-vatizma, za kar so ga vselej pikali i ga pikajo tudi še sedaj ljudje bolj popustljivih političnih vzgledov, da ne govorimo o ruskih
liberalcih a. la „Vest. Evropi" Poljaka Stasjuleviča. Celo knez Meš-čerskij je nedovoljen z njim ter meni, da je njegova profession de foi prestroga i prenepremična, če se ne boji le presilnega sotek. movanja. A bodi si kakor koli, ta premena je vsekakor važna, prevažna. G. Gringmut seveda Katkova ne oživi, ga tudi ne zameni, kar sam prav dobro ve, i se nič preveč ne baha; torej glumljenja novo-vremenskega stana nad njim, da je podoben Marku Antoniju, nadevšemu radi svojih smerov plašč Cezarjev, pač niso nie lepa, pa tudi ne poštena.
Mi želimo g. Gringrnutu mnogo poguma i sreče junaške, d a bi t v r d o zagovarjal Rusijo i njen zgodovinski stroj, da bi pa tudi nikoli ne pozabljal zlatih besed Nekrasova:
„Sejte razumnoje, dobroje, večnoje, Sejte! Spasibo vam skažet serdjeenoje ruskij narod/' Druga novica pa se tiče takih novin, katere izhajajo ne vsak den, tudi ne po večkrat na teden ali na mesec, pač pa le jeden -krat v mesecu, izhajajo celimi tolstimi knjigami i jih zovd tukaj „ž u r n a 1 i", navadno s pridevnikom ne bez nekatere strupene nasmeške „t o 1 s t i j e". Ta žurnal je „Russkij Vžstnik", kateri je za Katkova izhajal pod njegovim uredništvom, po smrti Katkova pa je celo preselil se iz Moskve v Petrograd. Urednik mu je bil nekdaj znani g. Berg, v poslednji dobi pa mi ni bilo moči za tem delom slediti pozorno; da sedaj vem le to, kar sem pred prazniki neki eital, da namreč ,,R. V." pa le prepotuje iz Petrograda nazai v Moskvo, i to pod novo uredništvo, katero bodo vodili sinovi pokojnega Katkova. Poslednji se do sedaj z ničimur posebno niso proslavili i vselej so hodili sluhi, da nič niso prav podobni svojemu slavnemu očetu. Pa v našo dobo treba je najprej gremačaga ¡mana, drugo pa se daj a tam i sam samo po s e b i. Tudi v našem slučaju ima Katkova stvori svoje delo, to je gotovo, kakor amen v Očenašu.
Božidar Tvorcov.
RAZGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele.
..Slovanski Svet" se je preselil v drugo tiskarno, radi tega se je zapoznila 1. in se zapozni 2. št. Radi tega tudi ni bilo moči še nič staviti s cirilico. Sledile bodo pa tudi letos vaje v cirilici, in se bodo ruski teksti redno priobčevali s tolmačenjem, kakor prejšnja leta. Čč. naročnike prosimo vljudno, da potrpe z nami; od fobruvarja naprej bode izhajanje lista v redu. — Zahvaljujemo se vsem tem, ki so nam voščili srečno novo leto"! v
Stirsko Slovenski zastopniki, ki so v dež. zboru opustili opozicijo, najbrže ne dosežejo, kar so zahtevali in želeli; govori se, da žugajo z zopetno opozicijo.
Tržaško. Polit, društvo „Edinost" neumorno deluje ter nadalje od nedelje do nedelje sezivlja shode na raznih krajih okolice; okoličani pa se udeležujejo mnogoštevilno shodov tudi tam, kjer so bili doslej ali docela zaspani ali pa po zvijačah itai. agitatorjev zaslepljeni. Med resolucijami, katere smo bili uže navedli našim čitateljem, je tudi odločni protest „proti postopanju mestnega magistrata Tržaškega glede slovenskih napisov na grobnih spomenikih, in prosi se slavna vlada, da takoj ukrene potrebno, da se v tem oziru ne bodo kršile pravice slovenskih državljanov v Trstu". Italijanska gospoda je začela prepovedovati slovenske grobne napise sosebno pri takih pokojnih Slovencih, ki niso zatajili svoje narodnosti in so tudi javno, a vedno lojalno, delovali za slovenski narod.
Tržaški „progresisti", t. j irredentovska stranka je dalj časa pošiljala v drž. zbor, bez navidezne udeležbe volitev, kimovce, ki so se laskali vladi in irredentašem ter stvorili vse, kar je možno v poslanstvu izvršiti proti Tržaškim Slovanom. Sedaj pa je sklenula irredentovska stranka sama .tudi neposredno udeležiti se državnozborskih volitev.
Slovenec Hočvar, dosedanji viši finančni sovernik pri Tržaški finančni direkciji, je postal c. kr. dvorni sove! nik in finančni vodja finančne direkcije za Dalmacijo. Soivenci, ki poznajo tega še mladega rojaka bistre glave, so radostno čestitali mu. Imel bode obilo dela v Dalmaciji, katero so silno zanemarjali doslej.
Goriško. Na Goriškem se pripravljajo Slovenci, da prid-obč jednega drž. poslanca v V. kuriji, boje pa se spletek italijanskih, da bi ne izgubili jednega izmed dosedanjih dveh zastopnikov, borba bode huda; če ne bode mlač-nežev ali izdaj i c med volilci slovenskega veJeposestVa, prodrejo Slovenci z gr. Alfredom Coroninijem, dosdeanjirn svojim zastopnikom iz veleposestva. katero mora voliti v družbi s iurlanskimi veleposestniki. ,,Soča" in „Primorec" pravočasno spodbujata Slovence na delo.
Stoletnica slovenskegačasopisja je bila 4. jan. t. 1. Dne 4. jan. 1796 so prvikrat izšle „Lublanske Novize1', katere je bil začel izdavati po času prvi slovenski pesnik, Valentin Vodnik. Njegovo podjetje se je prekratilo črez 4 leta, in nadaljevati so je začele Blei-veisove „Novice- še le 1. 1343. Odtlej izhajajo poslednje do današnjega dne, poleg njih pa se je razvilo in namnožilo slovensko novinstvo do polit, dnevnikov, leposlovnih časopisov in skromnejših strokovnih listov. Stoletnice so se spominjali slovenski listi, n. pr. „Novice" v posebnem članku, „Slovenski List" pa v podlistni zgodovinski razpravi. Skupnega shoda slovenskih novinarjev ali urednikov raznih listov, kakor ga je nasovetoval slavni naš pesnik A. Aškerc, ni bilo v Ljubljani. Domače neugodno politiško položenje je izvestno krivo temu. Vodnik je pel: „Kranjc, tvoja zemlja je zdrava"; zemlja je še zdrava, a politika je danes na Kranjskem jako nezdrava.
O Slovencih piše mnogokrat in obširno ruski list, ki izhaja v Ivalugi pod imenom „Kalužskij Včstnik". V 77. št. 1896 ima zaglavje o Koroški in poroča o odkritju Velikovske šole. Hvaležni moramo biti zato slovenskemu rojaku, ki živi v Rusiji in popisuje Rusom položenje in razmere Slovencev. Isti je dobro znan tudi čitateljem „SI. Sveta" pod imenom Božidara Tvorcova.
b) ostali slovanski svet.
Grof Goluchowski, avstro-ogerski minister zunanjih poslov, je lani dobil veliki red črnega orla od cesarja Viljema II., ta ga je letos povabil na slavnost tega reda v Berolin. Tu je bil v avdijenciji in na obedu pri cesarju in se je razgovarjal večkrat tudi s kaneelarjem knezom Hohenlohe. Zagovorniki trozveze in sosebno zveze našega cesarstva z Nemčijo so najprej tvrdili, da je pot Golu-chovvskega v Berolin samo znak dvorljivosti, katero je ta državnik dolžan izkazati kot odlkovanec z redom črnega orla; potem pa, sosebno ko je bil imenovan Muravev ruskim zunanjim ministrom, so nakrat pripisovali veliko važnost razgovorom Berolinskim in celo kazali, kakor da bi se ohladilo odnašanje Berolinskega dvora k Petrograjskemu na ljubo Avstro-Ogerski. Bismarckov organ se je pa takoj oglasil, da Nemčiji ni treba radi zveze z Avstro-Ogersko izgubljati na prijateljstvu z Rusijo. No naj žuranalistika, plačana in neplačana, presukava stvari, kakor hoče, diplomacija velevlastij dobro ve, kaki so odnašaji od države do države, in tudi v Rusiji znajo dandanes razločevati prijatelje od neprijateljev.
Državni zbor. Ta se je sedaj zaključil, zajedno so se razpisale nove volitve, in koncem marcija snide se uže novi, s peto kurijo pomnoženi drž. zbor; ta, kakor se je
izjavil cesar proti poslancem, povabljenim na dvorni obed, bode dolžen do poletja dognati pogodbo z Ogersko. Prvi dar, podeljen Slovecem po praznikih, je bil ta, da je naključje vrglo postavko, določeno v letošnjem proračuuti za Celjsko gimnazijo. Nemške stranke so se bile združile in, ker je bilo radi praznikov mnogo slovanskih poslancev odsotnih, in so se bili umaknili glasovanju nekateri poljski poslanci, vrgli so Nemci postavko z večino 11 glasov. Potem je prišla na vrsto pa resolucija, vsled katere naj bi se dalo češki šoli Komenskega na Dunaju pravo javnosti, in tu je dobila pa resolucija 11 glasov večine. Kakor da bi bili obesneli, so sosebno nemški nacijonalci toržestvovali radi /.nage nad Celjsko postavko. V člankih so dokazovali, da razredi Celjske gimnazije, polovičarsko zasnovani za slovenske učence, morajo prenehati uže letos. Tegit Slovani niso mogli verovati ter so po svoje sukali jo in poučevali vlado, kako naj se reši. Posebe pa so zvedeli, da se je izjavil naučni minister bar. Gautsch, da gimnaziji je za letos zagotovljen obstanek, za nadalje pa da bode imel govoriti novi parlament. Slovanske' novine so ostro grajale zanikarnost. nekaterih poslancev, da ne hodijo v zbornico niti ob važnih prilikah. Gotovo je ta graja oprravičena; ali tiste novine, ki molče nasproti oportunizmu slovanskih poslancev, nimajo posebnega moralnega prava, grajati nemarnost teh poslancev, kajti oni si mislijo, da .je glavna zasluga v tem, če ne oponujejo vladi, in nasprotujejo jej ne, tudi če molče ali pa če — niso prisotni.
Drugače mnogi slovanski poslanci so govorili dobro tudi ob koncu razpravljanja drž. proračuna.
Razni klubi so se poslavljali, v Hohenwartovem klubu so pa proslavljali Hohenwarta samega zlasti češki plemiči.
Gospodska zbornica se je podvizala, da je tudi ona završila svoje razpravljanje istočasno z zbornico poslancev. V poslednji je predsednik bar. Chlumeeky dne 22. t. m. našteval in označeval zakone, katere je zbornica sklenula tekom šestih let. Kazal je na zakon o novi valuti, o novem progresivnem davku, o kazenskem, domovinskem zakouu in sosebno na novo volilno reformo. Rekel je tudi, da nobena zbornica ni imela toliko sej, • kakor ta. — Potem se je seja zaključila, in s tem je tudi ta parlament završil svoje delo. Bil je ta parlament star i po duhu; naposled je jedino potrjeval, kar je hotela vlada. Zaključil pa se ni s prestolnim govorom, kakor je to običajno n.pr. naOgerskem.
Mimogrede bodi povedano, da predsednik zbornice poslancev, bar. Chlumeck^ noče več mandata za državni zbor; omejiti se menda hoče na delovanje v Moravi, da bi i nadalje vodil nemško gospodstvo v tej deželi, v kateri so tri četrtine slovanskega naseljenja. Jednako noče več grof Hohenwart kandidovati. Vsled tega razpade njegov klub.
Uže 23. jan. sta se razglasila dva cesarska patenta; po prvem se je razpustila zbornica poslancev, in so se takoj napovedale nove državnozborske volitve; po drugem pa se sezivlja uže novi državni zbor v dan 27. marcija 1897.
Med tem bodo zborovali dež. zbori; v teh pa ne bo posebne pozornosti in intenzivnega delovanja, ker bodo agitacije za državnozb. volitve zahtevale dela tudi od strani vseh vrst dosedanjih zastopnikov.
„Politik" priobčuje zanimiv dopis o bodoči sestavi drž. zbora. Pravi, da vlada podpira, da bi se zasnoval jugoslovanski klub. Ta bi imel važno vlogo; cesto bi ga vlada potrebovala, da bi odločeval v zbornici kljubu temu, da bi štel le kakih 28 členov. A treba bi bilo tu v obče dobrih poslancev. Na Kranjskem naj bi se postavili kandidati na podstavi kompromisa od obeh strank. Vlado bi
jugosl. klub podpiral, ko bi se ona postavila na stališče ustavnih osnovnih zakonov, in bi se tudi v prestolnein govoru omenila potreba izvršenja narodne jednakoprav-nosti. Da, da, jugosl. klub utegne zares igrati vlogo, katero je imel—Hohenwartov klub! Vedno za podpiranje protislovanske politike!
Deželni zbori, ti, ki so bili sezvani o Božiču, in ostali, torej vsi, to sklicani v 26. januv. t. 1.
Dlinaj. Tukajšnji Cehoslovani prirejajo shode, na katerih protestujejo proti nameri nemških nacijonalcev in združenih antisemitov, da bi se v nižeavstr. dež. zboru sklenul zakon, ki bi določal, da v tej deželi je samo nemški dež. jezik, in da ta jezik mora se učiti povsod, torej tudi v šolah, eventuvalno za slovansko naseljenje osnovanih. S takim zakonom hočejo nemške stranke zaprečiti sosebno češke šole in imajo pred očmi češko šolo Komenskega. — Nadalje se češka društva pripravljajo na državnozborske volitve in hočejo postaviti svoje kandidate.
Češko. Govori se, da vlada hoče podeliti Cehom notranji češki jezik, zato pa Nemcem ustreči s kurijami v dež. zboru. Če se Cehi zadovoljé s tem, bode to vsekakor — ominozen korak za Cehoslovane dežel češke korone in potem za vse tlačene tostranske Slovane. — Ne ve se še, ali bode novo Trutnovsko okrožno sodišče samo nemško ali |/a nemško in češko.
Dr. Podlipny, Mladočeh, je potrjen Praškim županom. Kaže se, da boste obe stranki v mestnem sovetu odslej delovali sporazumno.
Moravsko. Nemški liberalci in nacijonalci hočejo združeno postopati ob novih državnozb. volitvah ter i nadalje odločevati na Moravskem. Govorilo se je o spravi s Cehi, te pa ni videti. Da bi ne prišel češki poslanec z a namestnika dež. glavarja v dež. odboru, odstopili s» Cehom jedno mesto — v dež. šolskem sovetu.
Ogerski Busi Poročali smo uže, da je na vprašanje škofa Prjaševskega, poslano papežu, poslednji odgovoril, da se ne sme trpeti pri bogosluženju madjarski jezik in ne smejo trpeti knjige na madjarskem jeziku. Zidovsko-madjarski listi so zagnali vsled tega velik krik, torej ljudje, ki so ali Zid je ali pa čisto oič ne razumejo o katolicizmu in še najmanj o grško-slovanskem obredu v unijatski cerkvi ogerskih Malorusov. „Li.stok", glasilo teh Rusov, se zahvaljuje papežu na primernem odgovoru, vpraša pa dalje : Ali je svobodno izpuščati po cele dele iz liturgije, kakor delajo' to nekateri, Madjarom uklanjajoči se svečeniki ? — Isti ,.Listok" ima za novo leto članek, v katerem označuje obupno položenje ogerskih Rusov. Borba je nejednaka, bezvspešna; seljak in svečenik sta uboga do skrajnosti. Svečeniki so jedini naobraženci naroda, a oni ne morejo pomagati ne sebi, ne narodu, in od tega se selijo nekateri v Brazilijo in popuščajo v svoji bedi stoletja čuvano in obdelovano zemljo Zidom. Tudi cerkveno življenje ni več tako radostno, kakor je bilo poprej; novi cerkveni zakoni so tužni tudi za cerkev; protikristijansko dihanje začelo se je pri duhovenstvu in se kaže sedaj tudi v narodu! Oprijel se je uže tudi duhovenstva opor-tunizem, protekcijonalizem. Sedaj uže dela vsek takó, da bi le bil všeč mogočnim sveta, in delajo takó tudi duhovniki, dasi vidijo, da se ruši cerkvena organizacija. Ruši se celó Društvo sv. Vasilija, dasi ima to cilj prosvečenja ogro-ruskega naroda, a izpodkopuje se to društvo radi dobičkov pri vladi. Zato „Listok" kliče, da bi se vrnuli nazaj k narodu! —• V poioženju ogerskih Rusov mogli bi zaslediti naukov tudi drugod!
Galicija. Glasih» stare ruske stranke misli, da 1. 1896 je napredoval ruski narod v Galiciji. Nezavi&no novinstvo je probujal» narod; nevspehi ruske deputacije začetkom leta so pa po* svoje iztrezuuli narod^ ki sedaj išče rešitve s svojo močjo.
dovaki. Svetozar Hurban Vajauskv, neumorni pisatelj! in pesnik, rodoljub slovanskega čistega mišljenja je obhajal 50tetnico svojega rojstva. Čestitali so mu od blizu in daleko; laskav brzjavni pozdrav mu je poslalo tudi Petrograj'pko> „Slav. Blagotv. Obščestvo po predsedniku gr. N. P. Igna-tievu; ta ga imenuje darovitega izrazite!slavjans-kvch idealov i moščenega predstavitelja slavjanskoj' literaturv". V Ture. Sv. Martinu j;e pozdravil pesnika Pavel Mudron, rekši, da Hurban predstavlja literata, kateri ve, da človek z odsekano roko. ne more delovati, kakor mote delati celi človek, Hurban misli tako o Slovanstvu in vidi bodočnost Slovakov le v tej celosti.
Hrvatsko. V saboru je pravaš Ružid stavil štiri predloge, vsled katerih naj bi se v hrv. Primorju z. raz*, ličnimi sredstvi -¿boljšalo gmotno stanje in tako, prenehalo izseljevanje radi velikega uboštva, da bi se zaprecilo. vvedenje mad jurskih zakonov na Reki, da bi ta poslala. 2 svoja zastopnika v sabor, in da bi se zaključile madjar-ske šole na Hrvatskem. Značilno je, da.se tem predlogom ne ustavljajo le izrecni pristaši vlade, temveč se je postavil nasproti tudi dr. Frank. Tega sedaj'obšojujejoi opo-zicijonalci.
Srbija. Nova srbska vlada, /. bivšimi Dunajskim; poslancem Stniioem na čelu, je razposlala zunanjim zastopnikom Srbije okrožnico, v kateri razvija svoj program. Pravi, da nova vlada ni nastala vsled kake posebne krize, temveč ker je nastopila doba, da bi prišli iz dosedanjje obče notranje krize, in bi se tako, po. želji kraljevi, utrdila Srbija na znotraj. Zato pa potrebuje notranjega, miru, in radi tega se je sestavila sedanja vlada, ki ne pripada nobeni stranki, a šteje členov iz radikalne, t. j. najmočnejše narodne stranke v Srbiji. Notranji mir zahteva pa tudi; po starih tradicijah prijazne odnošaje k Rusiji in Avstro-Ogerski. Kakor je bil obečal kralj 1. 1894, hoče sedanja vlada delovati nato, da se preustroji ustava, in da se vvedejo tudi reforme v gospodarskem in drugih kulturnih pogledih. Vlada povdarja tudi potrebo, da bi Evropa poštevala srbske legitimne nacijonalne in ekonomiške interese. Vlada se opira na znotraj najbolj na radikalno, pa tudi na sodelovanje ostalih strank.
Otec Milan je d o šel zopet v Belgrad; trdijo, da ni šel mešat politike ; no saj tega tudi treba ni, če jo je pomešal uže poprej zunaj Srbije, ko se je bil sešel s sinom na Dunaju.
Črna Gora. Kakor znano, je imel biti uže lani velik praznik v Črni Gori, v spomin, da je 200 let, odkar vlada Črnogorcem dom Petrovic-Njegušev. No slavntfšt, katere naj bi se bili udeležili tudi drugi Slovani, kakav so se tega veselili uže ob Obodski slavnosti, se je bila preložila na 1. 1897. A velike jesenske povodnji 1896 zadele so tudi zemljo Črnogorcev ; vsled tega je nastala velika beda, in da bi se pomagalo oškodovanim, začeli so Črnogorci sami med seboj nabirati darov, in kakor za Inde in Armence, nabirajo darove v Rusiji tudi za ljube jim Črnogorce. Glede na vse to, je knez Nikola I. določil, dal naj se dvestoletnica njegove dinastije praznuje v 2- dan st. st., to je v 14. dan jan. 1897, in sicer izključno med Črnogorci samimi bez udeležbe od zunaj. Tako se je tudi zgodilo. Glavna svečanost in slavnost bila je na Cetinju-.
„Glas Crnagorca" objavlja na prvem mestu srčen in krasen govor, s katerim se knez Nikola I ob 200 letnici svoje dinastije obrača k narodu.. Knezu so čestitali car Nikolaj II., Fran Josip, kralj Hurubert, srbski kralj Aloks., romunski kralj, bolg. knez, angleška kraljica i. dr. Narod se je udeležil slovesnosti v velikem številu. Cetinje in Orlov Krš so bili na večer razsvetljeni.
Skoplje. Prepir radi Ambrozija, grškega episkopa, protivnika Srbov, ni še prenehal. Srbija neki žuga, da, če se ne ustreže Srbom, obnovi Srbija zopet stari Pečki patrijarhat, nastal bi torej razkol med Carjigrajskim patri-jarllatom in srbsko cerkvijo.
Rusija. Novo leto starega štetja je presenetilo evropsko diplomacijo. Car Nikolaj II. je imenoval „oskrbnika" ministerstva zunanjih poslov, in sicer moža, o katerem niti sanjali niso, da pride na toliko važno mesto. Novi zunanji ruski minister je grof M u r a v e v, ki je bil doslej poslanik v Kodanju, tam, kjer je ruski carski dvor v najbžem sorodstvu. „Velellradu" poročajo iz Petrograda o tem dogodku : ,,Novi minister je znan kot odkrit Slovan in nasprotnik Nemcev; vest o njegovem imenovanju je' vzbudila ne majhen nepokoj. Grof Muraver, je mož politike, katero je zasnoval v Rusiji pokojni car Aleksander III. Imenovanje njegovo smatra, se posledicoj blagega vpliva carice vdove Marije Feodorovne. O grofu Muravevu je le j eden glas, da je mož velike naobrazbe, skušnje in politeškega razuma. Prosluii Samarin ga je imenoval jednim iz najročnejših in marljivejših diplomatov ruskih. Grof .Mura ve v je bi! več let poslaniški sovetnik v Beroliuu. in tam se je temeljito seznanil s politiko nemško. O njegovi bistri opazovalni nadarjenosti pripovedujejo mnogo podrobnostij. Takojen. pr. znimo, da je jako odločbo prorokoval padec Bfemarckov .. . Slovanstvo je težko prenašalo kneza Lobanova, kateri kot ruski kosmopolit ni imel ne euvstva, ne razuma za slovansko vprašanje in se je črez glavo avstrijskih Slovanov bratil z Dunajskimi in mudjarskimi krogi. Z grofom Muravovom nastopa na svetovnem poprišču ruske politike čisto narodni državnik in Slovan."
Bismarck v svojem glasilu trdi, da s tem imenovanjem se ne ¡spremeni ruska politika, ker ima v Aziji določne cilje in za dolgo obilo opravil. Nasprotniki prave slovanske politike pa se tolažijo, da car je svoj zunanji minister in da on določuje zunanjo politiko, ta pa je mirna. V Franciji se radujejo nad Muravevom.
Namesto Suvalova je postal v ruski Poljši general gubernator knez Imeretinskij, ki pozna dobro deželo in razmere.
Car je ob novem letu n. st. poslal predsedniku franc. republike ljubeznjivo voščilo, ki kaže o tesni zvezi Rusije s Francijo.
Car je na novo leto odpustil kmetom vse zaostanko na davkih in dal znižati zemljščne davke tako dolgo, dokler ne bode boljših letin. Krasen dar !
K. N. Bestužev-Rjumiu, profesor in slavni historik ruski, nekdaj predsednik „Slav. Blagotvoriteljnega Obšče-stva", je umrl. 14. jan. v. Petrogradu v 66. letu življenja.
Dne 27. dec. p. 1. je praznovalo imperatorsko arhe-ologiško občestvo svojo 50 letnico . Od začetka je razprave priobčevalo le na nemškem in franc.jeziku; od 1. 1849 je izdavalo ruske zapiske. Od 1. 1851 si je zasnovalo 3 oddelke: 1) ruske in slavjanske arheologije, 2) vstočne arheologije in 3) staroklasiške; bizantijske in zapadno-evropske arheologije. Od L. 1852 obdeluje in proučava na prvem mestu ruske ali. z Rusijo tesno zvezane. starine. Sedaj je pokrovitelj sam .e&r.'Nikolaj IL,. predsednik pa
veliki knez Konstantin Konstantinovič. Pomočniki so mu akademik A. Th. Byókov, S. Th. Platonov, Iv. Pomja-lovskij in bar. V. R. Rožen. Muzej društveni ima bogato zbirko starih denarjev in medalij, stare predmete, rokopise in veliko knjižnico.
8. VI. Markov je praznoval 50 letnico svojega službovanja v ruskem finančnem ministerstvu; car ga je imenoval pravim tajnim sovetnikom.
Mnogo so prošle tedne pisali o nemirih dijaških ruskih vseučilišč, sosebno Moskovskega. Ko so predlagali, da naj se kaznuje množina njih, je car rekel, da niso še za politiko zreli, in da torej se ne morejo kaznovati strogo radi po-litiških prestopkov. Ta sodba je mila, v jedru pa stvarno-osfcra in izda več nego formalna in dejanska strogost.
Poljaki v Nemčiji. Prosledovanjepoznanjkih Poljakov je pričelo vsestranski nadaljevati se. V pruskem parlamentu so ovajali Poljake, češ, da delajo propagando za Veliko Poljšo tudi v gornji Sileziji. Vlada je v istem zastopu razglasila, da bode bezozirno zatirala vsakatero poljsko gibanje, in zbornica je ploskala. Poljske učitelje in vojake premeščajo v zapadne pruske pokrajine. Med Poljaki samimi v Poznanju in gornji Sileziji ne smejo več zborovati na poljskem jeziku, in vlada pošilja nemške komisarje na poljske zbore. Tudi se svoboda zborovanja še drugače krči med nemškimi Poljaki. Sedaj so vojaški godbi prepovedali igrati poljske melodije tudi ob nnjneznatniših slovesnostih in prilikah. Vojaki ne smejo med seboj občevati po poljski. Vsak Poljak naj zna nemški; zato se v šoli niti citati ne uče več po poljski; če hočejo znati citati in pisati, morajo učiti se doma in na svoje stroške. Komisija za pokupovanje poljske zemlje bode pospeševala svoje delo. Tako hočejo intenzivno delovati, da bi mil. Poljakov ponemčili popolnoma. Poljaki v pruski Nemčiji morajo delati pokoro za grehe, katere je atvorilo in še déla poljsko plemstvo proti masam poljskega naroda in ostalih slovanskih narodov. Tudi v Prusiji se izgovarjajo jedino s tem. da očitajo poljskemu plemstvu nelojalno postopanje. Zanimivo je tudi to, da je pruska vlada poslala v boj proti Poljakom tudi višo hierarhijo, torej tisto orožje, katero upotrebljajo vladni sistemi tudi v Avstro - Ogerski. Nov dokaz, da se pošiljajo med slovansko nasejjenje vladni škofi protislovanskega duha.
Turčija- Nepretržno delujejo poslaniki velevlasfcij nato, da bi Turčija zareklo vvedla potrebne reforme. V angleškem parlamentu so prečitali diplomatisko korespon-dencijo, iz katere se vidi, da velevlasti so pripravljene prisiliti Sultana k reformam, in Siškin je U. nov. sporočil, da doba reforem samo na papirju je p r e-n e h a 1 a.
Ivan dr. ('ernčid, kanonik-ravnatelj zavoda sv. Je-rolima v Rimu, umrl je ondu v 66. letu življenja. On ima velike zasluge za slovansko stvar. Bilje vrl brv. svečenik. Več o njem prilično.
Raznotero. Na Ogerskem je bilo 1. 1785 vseli Židov 75.089, 1. 1805 pa uže 127.846, 1. 1840 uže 241.632; I. 1846 jih je bilo 263.030, 1. 1857 uže 413.118 in I. 1870 celó 552.133. Od 1. 1785 do 1870 so se pomnožili bolj nego sedemkrat! Sedaj jih je najmanj uže 600.000, ker je za nje zlati vek" na Ogerskem, v dobi „liberalstva". Največ jih je seveda v Budimpešti, kjer narekujejo politiko vsemu sistemu. Vsa velika podjetja in denarni zavodi so v židovskih rokah; madjarsko plemstvo prodaje v velikih razmerah sv<ya zemljišča židovskim bogatašem. Uboštvo vsled židovsko-liberalne politike pa se
množi na vse strani, najbolj med kmeti in delavskimi množicami.
indijski <":asnik se zahvaljuje Moskovskemu mitro-politu, „Mosk. Vedomostjam" in „Novemu Vremeni", da so pozvali ruski narod na pomoč stradajočim Indom ter pristavlja: „Radi Boga ne verujte britanskemu narodu in novinstvu o vprašanju bednih v Indiji. Inostranei imajo vsekdar vsega dovolj v Indiji, no milijoni domačinov stalno trpé radi uboštva. No uboštvo umeči tudi pomagajo Indom. Ne pomagajte nam po Anglo-Indih ; naš narod jih ne ljubi radi hladnega in grobega občevanja z nami. Tudi ne pomagajte nam po britanskih misijonarjih, ker oni ne poznajo naroda, in se ne morejo z vat i istinimi prijatelji Lidov. Naj vaš blagorodni primer vzpodbudi kasne Angleže in druge kristijanske narode. O Rusi! Ta je najplemenitiši način uldanjati vrage z ljubeznijo". List kaže potem na to, kako je 11/2 mil. Armencev v Rusiji srečnih, imajočih svobodo in dostop na vse strani, v tem ko Indi postajajo bednejši od dne do dne. „Niti jeden Ind ne more biti častnik v vojski, ne misijonar, in iz milijonov kristijanov ni jednega biskupa Inda."
IJže dolgo so želeli Srbi, da bi se prenesli po-zemeljski ostanki Vuka Stefanoviča Karadžiča s pokopališča (Marksovega) Dunajskega v Belgrad. Sedaj je razglasila „Zora", društvo srbskih akademikov na Dunaju, poziv, da bi se nabirali doneski za stroške, in Belgrajska akademija je sama vzela stvar v roke. Tako je prilika, da Srbi zopet naštevajo zasluge Vukove, zlasti za srbsko slovnico, srbski slovar, srbske narodne pesmi in pripovedke.
V	Kotoru je pogorela pravoslavna cerkev sv. Nikole, najlepša srbska cerkev v Dalmaciji. Pogorelo je več redkih dragocenosti), in je vse škode okolo 100.000 gld.
--7 ---Î--S--;—
KNJIŽEVNOST.
„Naši knjižni grehi." Spisal M. Hostnik, profesor v Rusiji. Ponatis iz „Slovanskega Sveta". Na Dunaju 1896. Str. 32. Cena 12 kr. Lansko leto se je tiskala v „Slov. SVeta" v manjših odlomkih razprava slovenskega rojaka prof. Hostnika; na željo, izraženo od mnogih stranij, ponatisnula se je razprava v posebni knjižici, ki se dobiva pri upravništvu „Slov. Svet'a'. Naj sodijo slovenski jezikoslovci o tem spisu, kakor jim drago, zanikati ne bodo mogli, da je Hostnik opozoril na mnogo napak in nedosled-nostij v sedanjem knjižnem jeziku slovenskem. Vrhu tega je naglasi! načela, po katerih bi se bilo treba ravnati, in kako naj bi .,Matica Slovenska"' zaprečila sedanji haos v pravopisanju slovenskem. Da je pisatalj tudi pozitivno podelil mnogokako dobro zrno, vidi se najbolje v spisu samem. Poučen je spis vsekakor za mlade in stare, celo za jezikoslovce same.
Tavčarjeve povesti I. Ker nima Ljubljanska „Narodna tiskarna" niti dovolj strojev, niti stavcev, niti — črk, je dr. Ivan Tavčar izročil svoje zbrane povesti Nemcu Bambergu, Ici je podal za Boži« I. zvezek svojim odjemalcem. Uže jedenkrat je obžaloval „SI. Svet" dejstvo, da ne premoremo Slovenci v Lj. take tiskarne, ki bi mogla sprejemati in točno izvrševati vsa domala dela ; uže jedenkrat smo grajali toliko bezbrižnost Ljubi, kapitalistov narodne stranke, a napaka je še danes neizpremenjena. Nemec tiska zbrana dela naših prvih pesnikov in pisateljev ter si kupici bogastvo s slovenskimi novci, Slovenci pa še vedno sedé na svojih denarjih, dasi bi mogli mnogo koristiti narodu in sebi. V kratkem si ustanove sloven. socijalni demokrati prav v Lj. lastno tiskarno za svoj listi.- in svoje oglase. Izvestno kaže to o veliki podjetnosti in pameti. Naj bi jih vendar posnemali v teh i gospodje doslej toli zanikanje „Nar. tiskarne !"
V	I. zvezku Tavčarjevih zbr. spisov je ponatisnena petorica nezrelih, v dijaških letih napisanih romantično idealnih in à la Werther sentimentalno deklamatoričnih novel, pa dvanajstorica kmetskih slik iz Loškega pogorja. Pisatelj razpolaga z bujno domi-sljivostjo in lepim, narodnim jezikom; vendar ne podaja v svojih spisih resničnih značajev, nego večinoma le tipe po vzorcu nemških in francoskih romantikov stare šole. V slikanju afektov ljubi dr.
Tavčar klasično pretiravanje, ki je z maniro modernih, zlasti pa realističnih belestristov v razmerju vode in ognja. Kot sodobnik Jurčičev išče si pisatelj rad tudi takozvanih originalov, ki so vsi bolj ali manj sorodni Rrjavlju ali Martinu Spaku. Pisatelj pozna do cela slovensko kmetsko življenje ter je zlasti mojster v slikanju nežnih kmetskih ljubic. Mnogo poetičnih prizorov moreš nazvati naravnost klasičnimi, le žal, da se izgube v navalu romantičnih pretiranostij in otlega patosa. Ta I. zvezek, prav vkusno tiskan in vezan, je radi tega najprimernejše darilo za odraslo možko in žensko mladino.	x—x.
„Materine sanje." Slika v jednem dejanju. Spisal E. Gang 1. Izd. in zal. Družba sv. C. in M. v Lj. — Znani pesnik „Doma in Sveta" je podal v tem svojem najnovejšem delcu spisek, kateremu sam ni vedel dati imena ; zato ga je nazval „slika*'. Spisek je namreč nekak liermafrodit : pol balet, pol drama, pol pesen. "V nji se opeva ljubezen materinska, ki ohrani otroka od vseh zlih napadov. Kakor pri vseh drugih pesmotvorih g. Gangla, dolžni smo reči i o tem, da lepozveneči in bingljajoči verzi, patetične tirade, pretirane prispodobe, — gostobesedno javkanje in vriskanje ne stvore še dobre pesni. Gola forma, in naj bo ta še tako krasna, je puhla — ako je — o 11 a. Prvo je ideja — drugo lepa, a n a-ravna oblika bez fantastičnih nakitov. Naj bi uvalila to i Gangl i njegov pesnik F. S. Finžgar, oba učenca formalistov Jos. Cimper-mana in A. Funtka ! — Gena brošurice je 15 nov.	x—x.
Slovenka. Glasilo slovenskega ženstva. Št. 1 je izšla 2. januv. t. 1. in obseza: Sloven i- a. Pesen Zamejskega. — Program.
—	Triglav. Spisal idealist. Pesni: Zelja in nada ter bolest. Od Vide. — Mladostne sanje, spisal Vanda. — O ženski osvoboji in družinski sreči. Od Slovenke. — Pomagajmo družbi sv. Cirila in Metoda. Spisal L. Svetec. — Čuvajte se opekline. Sp. F. Gosti. — Moda in strokoznanstvo. Spisuje M. Kune. — Nekaj drobtin. -— List izhaja v Trstu vsako drugo soboto in stoji vse leto 3 gld. : za naročnike „Edinosti" 2 gld. Rokopisi se pošiljajo uredništvu „Slovenke", naročnina pa opravništvu „Edinosti" v Trstu. Slovenski listi so v obče blagoželjno pozdravili in priporočili prvi ženski list slovenski. Da bi prospeval, želimo iskreno tudi mi. Slovenka bi utegnula in mogla popraviti pri korenini mnogo, kar se je doslej v resnici zanemarjalo na Slovenskem. Za žensko vzgojo in prebujenje je doslej skrbela bolj dvomljiva slučajnost, nego pa kaka določna namera. „Slovenka" ima torej težko, a plemenito zadačo, in dolžnost tudi možke inteligencije je. da duševno in gmotno podpira, novi list.
Društvo sv. Jeronima je letos izdalo 4 knjige, in sicer : 1. Danica, Koledar i Ljetopis društva svetojeronimskega za navadno leto 1897. 2. Život gospodina našega Isusa Krista, kao ga četiri evangjelista opisu ju. Od Georgia Hesera. Preveo iz latinskoga jezika a djelom popravio i popunio dr. Josip Stadler, metropolit i nadbiskup vrhnobosanski. Knjiga II. 3. Vračara Klara. Pučka pripovijest. Napisao Ivan Lepušič. i. Stitite životinje. Opomene mladeži. Po njemačkom priredili L. Strzalkowski i Ad. Hofman. — Bog i Hrvatska ili ozbilejne misli za vjeru i domovinu. Hrvatskom narodu poklanja Ivan Nepo-muk Jemeršic, župnik grubišnopoljski. Zagreb 1896. Nakladom piščevom. Tisak Ant. Scholza, 8° str. 289. Cena 1 gld. 25.
Lovor. List zabavi i pouči. Nov leposlovni hrv. list, ki ga je začel izdavati v Zadru R. Katalinič Jeretov, mladi hrvatski pesnik in pisatelj, dobro znan kot sotrudnik tudi čitateljem „SI. Sveta". „Lovor" izhajalo, in 25. vsakega meseca. Cena mu je i gld. na leto, za dijake in učitelje pa 3 gld. Novci se pošiljajo upravi „Lovora" v Zadru. V 1. št. ima: Utočište, spjevao Dr. A. Tresič-Pavičič. — Pobjeda, napisal R. Katalinic Jeretov. — Večernje misli, spjeva Binko Sirovica. — Put na Viperu, nap. P. Kuničič. •— Nad ¡skopanim grobom, spjevao N. Ottojic. — Prva hrv. akademija, piše D. S. Karaman. — Listak. — Tudi ta hrv. list bode izvestno pospeševal krasno literaturo, o tem daje poroštvo urednik sam, ki piše vzorno tudi v prozi.
„Hrvatska misao." Tako se zove novi polumesečnik hrvatski, ki je vsaj začasno začel najprej izhajati v Pragi pod uredništvom Ceha Fr. Hlavačka, in kateremu so sotrudniki na prvem mestu hrvatski dijaki. Št. 1. obseza: Što hočemo. — Stj. Radič: Hrvatski ideali. I. Ideali narodno-prosvjetni. — lié. O puč-koj prosvjeti. I. Hist. progled popularizacije nauke. — Ivanov: O hrvatskim književnim prilikama. — Fr. Hlavàèek. Seljački pokret v Galiciji. — M. Heimrl : Iz novije politižke povjesti češkoga naroda.
—	Sv. Korporič: O indolenciji i pesimizmu u hrv. mladeži. — Da se razumijemo. — Političke bilješke : Spectator : Sastanak hrv. soc. demokracije. — V programu je tudi naslednji odstavek : „Ni hrv. opozicija sustavno ne uči ni mladeži ni puka. U nje ima i poštenja i znanja — ali prave ljubavi za mladež i za puk kao da nema, jer inače nebi mogla podnijeti, da ta mladež več kroz trideset godina samo buči, a taj puk da se neprestance samo uzurjava i draži. Nemarno ni društava, pa ni pojedinaca, koji bi s ljubavlju dolazili k
mladeži ili k puku, upučivali ga rječju, knjigom, primjerom; i tako smo prisiljeni, da si pomažemo sami/ Povdarja se, da madjaronska vlada zapreiuje in kvari vsak napredek; zato je treba najprej mišljenje utrditi o tej vladi in o hrv. opoziciji, katera poslednja kaže žalosten primer v osobnih razmirica, stianačke nesneslivosti, politii-kog dogmatizma." Ženski in možki mladini hoče list pokazati širša obzorja sedanjega napredka. Tudi ima program za sedanje hrv. stranke neprijetno stališče v tem, da naglasa: „Hrvati i Srbi dakle jedan su nam narod. Jezgrom tomu narodu upravo su najniži slojevi . . Dokazuje, da vprašanje nemadjarskih narodov ni samo notranje vprašanje Ogerske. S tem obsojajo tisto modro molčanje hrv. strank, da se niso pridruževale različnim izjavam nemadjarskih narodov proti rnadjar-skemu gospodstvu, mileniju itd-
K listu se najbrže cesto povrnemo in se nadejamo najboljega od njega, sosebno zato, ker poznamo nekoliko sotrudnike, ki imajo sposobnost k mišljenju in dobro voljo, slediti racijonalnim razlogom. O njih smo mnenja, da so voljni popravljati, ko bi takoj in vselej ne zadeli pravega. Za sedaj pa priporočamo „Hrv. misao" sosebno slovanskemu dijaštvu v obče in še posebe slovenskemu. „Hrv. misao' izhaja začetkom vsakega meseca in stoji po pošti celoletno I!'10, za dijake 2-—, za Srbijo 3-40 gld. Naročnina in vse drugo se pošilja na adreso: Fran Poljak, Prag—Vinohrady, Korunni trida . Č\ 841, I. poseli.
Narodopisne museuni českoslovanske. Kakor znano, je imela velika narodopisna razstava 1895 tudi to dobro posledico, da so Cehoslovani pomnožili in utrdili svoj poseben narodopisni muzej, kateremu na čelu so priznani učenjaki in strokovnjaki. O delovanju in namerah muzeja imamo doslej več izdanj. Tako je izšla 1. št. časopisa: Vestnik narodop.isnčho musea českoslo-vanskeho, ki izhaja pod uredništvom dr. L, Niederla, poročevalca niuzojuega. — Dalje je izšla: I. „Zprava o činnosti Narodop. mus. českosl." Imenem Radv Musejni podava dr. L. Niederle. — Poseben oddelek so; „Pfi-spevkv k dčjinam Narodopi.-u Ceskoslovanskeho. V vdava Rada Narodopis. Mus. Č. Pofada Fr. Ad. Šubert. I Hlasv o narodopisne vvstave českoslovanske v Praze r. 1895. — Kdor hoče obiskati muzej, ima na razpolaganje knjižico: Pruvodce po Nar. M. Ceskosl. Sepsal dr. K. Niederle. Se 3 vvobra/.enimi a planem
musea. 1896. II. vydani. C. 20 kr.
--*••»---
Program in vabilo na naročbo za I. 1897.
S to što. stopa „Slovanski Svet" v svoje deseto leto. Program mu ostane nepremično stari, namreč slovanski kulturni program. Ta program dokazuje potrebo skupnega literaturnega jezika za vse Slovane in vsled tega tudi skupno književnost, sosebno za znanstvene stroke, ker se drugače mali slovanski narodi ne morejo pospeti do poslednjih konsekvencij ali oddelkov znanstvenega delovanja. S tem pa se ne obsoja nadaljnji razvoj sedaj običajnih književnih narečij ali jezikov med malimi slovanskimi narodi. Nadalje je v kulturnem programu vključena potreba, da bi se oživile med Slovani, ki ne rabijo več cirilice, tradicije cirilo-metodijske cerkve, katera je bila med zapadnimi Slovani udomačena nekdaj in takoj od začetka ravno tako, kakor je utrjena sedaj med Slovani, ki rabijo v cerkvi in književnosti cirilico. Skupne kulturne vezi še le morejo razširiti in utrditi pravo slovansko umetnost, umetno obrt in vse to, kar more proizvajati le svojstvena plemenska in narodna slovanska nadarjenost in sposobnost.
Zato razpravlja „SI. Svet" tudi o svojstvenostih Slovanov, predstavljajoči!) poseben kulturni tip med ari» škimi narodi. Ta tip postavlja slovansko kulturo v skupnosti vsporedno poleg kultur zapadnih velikih na-
rodov. Zapadni Slovani so pa po vplivu davnega sosedstva z rimsko-germansko kulturo izgubili mnogo svojstvenih proizvodstev, vsled tega pa si oslabili tudi sposobnost in svežo prvotno silo za svojstveno proizvajanje sosebno v umetnosti. Izgubili in celo pozabili so svojo posebno pravno in gospodarsko organizacijo iu uže davno ne poznajo več cirilice. Da bi se priučili poslednji, podaje naš list posebne manjše odlomke slovanske književnosti, ki rabi za se cirilico. Kar se je izgubilo v umetnosti in gospodarskih svojstvenih osnovah, razpravlja naš list s tem, da podaje zgodovino o tem ali pa kaže, kako so Rusi, Bolgari, Srbi še ohranili dotična svojatva, in so torej pri njih še vedno neusahk živa starina.
Neugodna protislovenska politika .je zapadninj Slovanom skrčila svobodo v obče in še celo za kulturno razvijanje. Ta politika, ki je sosebno geruianizatorskega, in latinzatorskoga značaja, kaj rada zaprečuje stremljenje k oživljenju izvirne slovanske kulture med zapadnimi Slovani. Zato je treba zapadnim Slovanom priboriti vsaj toliko svobode, da bi mogli po svojih močeh oživljati in razvijati svojstvenosti slovanske kulture. V ta namen dokazuje „Si. Svet" potrebo najprej izvršenja narodne j ednako-pravnodti v okviru in pod zaščito tako zvaue nacijonalne avtonomije. Tej pa nasprotujejo gospodovalne narodnosti, namreč madjarska, poljska, nemška in italijanska. Duva-lizern je na znotraj največa zapreka, da se zaostavši narodi ne morejo pospeti do potrebne relativne politiške svobode. Naš list je radi tega načelno nasproten duvalizmu glede na njegov pomen v obči, nacijonalni iu državno-gospodarski politiki. Duvalizem podpira tudi zunanjo politiko, da je neugodua avstro-ogerskim Slovanom. Slovani kot separatisti in partikularisti pa ne premagajo ne duva-lizma, ne njegovega mogočnega iu slovanskim narodom ter tudi celokupni monarhiji škodljivega vpliva. Zato dokazuje „SI. Svet" potrebo vzajemnosti avstro-ogerskih Slovanov v mejah veljavnih zakonov in sosebno politiško skupno postopanje tostranskih Slovanov, kakor se n. pr. Srbi, Slovaki in Romuni družijo uže nekoliko na Ogerskem. Kulturno okrepljenje v nacijonalnem smislu je cilj, politiške borbe so pa sredstvo za ta cilj, in nacijonalna avtonomija podaje okvir, v katerem se more razvijati kulturno mišljenje, stremljenje in delovanje. „SI. Svet" ni nasproten izvršenju češkega, hrvatskega in rnaloruskega državnego prava, a to pravo bi Slovanov ne rešilo, ko bi ne zagotavljalo zajedno svobode za narodni razvoj vsakega naroda v smislu organizacije narodne samouprave. Se toliko popolnoma izvršeno histo-riško državno pravo predpolaga, kakoršne so razmere dandanes v Avstro-Ogerski, svobodo za nacijonalno jedna-kopravnost vsakemu narodu posebe. To priznavajo sedaj tudi Cehoslovani, in vsa dejstva in okolnosti potrjujejo pravilnost programa „SI. Sveta", ki postavlja pri vseh poli-tiških borbah na prvo mesto izvršenje narodne jednukoprav-nosti v okviru narodne samouprave in še le potem izvršenje historiškili državnih prav.
Poleg politiških in nacijonalno-poKtiških nasprotnikov vsiljujejo se Slovanom uže tudi druge vrste protivniki, in to na občegospodarstvenem polju pod firmo socijalne demokracije. Ta je prvič požidjena in proslavlja pred vsem novo evangelje židovskih apostolov, t. j. teoretikov in agitatorjev. Ker obče gospodarske neugodnosti potiskajo tudi slovanski živelj med delavske množice tujih narodov, in ker vse te množice hočejo spravljati v hlev židovskega socijal-no-demokratiškega pastirstva, treba je začeti razkrivati, kaj ,je opravičeno, kaj utopistiško in napačno v naukih
sedanje socijalne demokracije. Glede nato začne „SI. Svet" posebe razpravljati vsa tista načela, od katerih je zavisno pravilno stremljenje k pravilnim reformam občega gospodarstva, in s tem želimo ustreči sosebno mlademu učečemu se naraščaju. To je toliko potrebniše, ker tudi stolice za nacijonalno ekonomijo, zasedajo ali židovski profesorji ali pa taki, ki so se sami navzeli židovskih in požidjenih teorij. Židovski profesorji z vso doslednostjo zamolčujeje najboljše avtorje socijalne ekonomije, in zato se toliko laže širijo nauki židovskih apostolov.
Na slovansko literaturo vplivajo tuji fiiozofemi, in tu je tudi treba kazati na taka načela, katera uže s samim primerjanjem more normalni razum sprejemati in sprejeti kot prava in zdrava in, če ne drugače, vsaj relativno kot najboljša. Tudi na to stran želi „SI. Svet" letos mnogokaj priobčiti.
„Slov. Svet" se je boril in se hoče boriti vselej,in povsod za poštenost; ta pa ne zapoveduje, da bi upogibali tilnik nepoštenemu stremljenju različnih nasprotnikov in vragov. Naš program podaje primernega orožja za vsakovrstno brambo, in mi želimo, da bi Slovan povsod rabil veljavna in prikladna merila. Vsaj voditelji in ti, kateri hočejo postati, dolžni so, prisvojiti si tako orožje, kakoršno zahtevajo čas, okolnosti in posebne razmere. Dokler ne posegnejo slovanski dejatelji dovolj globoko v duševni arzenal, ne bodo se jih bali nasprotniki, in niti moralni dobički ne bodo veliki. Moralna zaušnica more žgati jedino potem, če prihaja od zrelega duha, ki se zaveda svoje zadače.
Sotrudnikov, ki se v resnici trudijo tudi v slovenskem pomenu besede, ima „Slov. Svet" lepo število; ti so v domovini, v cesarstvu in daleč za mejami. Kar se dostaje naročnikov, priporočamo se i nadalje našim mladim in starim znancem in prijateljem, da skušajo širiti list med raztresenimi rojaki in tudi drugimi Slovani.
„Slovanski S v e t" izhaja 10. in 25. dne vsakega meseca v vsaki številki na 16 straneh tu podane oblike. Naročati se more vsak čas in tudi samo za i/i letje.
„Slovanski Svet" stoji z. a 1. 1897: za vse leto . . . 5 gld. — kr. „ pol leta . . „ četvrt leta . . 1
Za učitelje, učiteljice in dijake
za vse lfeto.....4 gld.
„ pol leta.....2 „
„ četvrt let.....In
Za dežele zunaj Avstro-Ogerske stoji „Slov. Svet" 6 gld. 50 kr. avstr. veljave.
Sprejemajo se tudi primerni inserati ; primerni so tudi taki, ki žele med ostalimi Slovani naznaniti kaj.
Naročnina se pošilija upravništvu na Dunaj (Wien), Hofstallstrasse 5.
Uredništvo in upravništvo
„Slovanskega Sveta".
--s—s----
POSLANO.
Na mnoga vprašanja, obrnena k meni neposredno ali posredno, imam za potrebno odgovoriti, da se je
2 „ 50 „ 25 „
tiskanje mojega „ruskoslovenskega slovarja" in rusko-slovenske slovnice (na slovenskem jeziku) odkladalo vsled neblagoprijetnih pregovorov s prvoj tiskarnoj, katere sem potem pretrgal, uznavši, da slovenska tiskarna g. Andr. Gabrščeka ne le more izpolniti tisk, nego da ga izpolni celo bolj po ceni, kar bode v prid seveda le onim, kateri požele kupiti omenjeni knjigi. Zdaj sem v prijetnem položaji zajaviti, da se slovar in slovnica uže tiskata v označenej slovenskej tiskarni v Gorici. Ker je delo precej obširno, težko je naprej določiti čas, kdaj izide, tembolj, ker bodo korekturni listi hodili dolgo pot v Rusijo in nazaj.
Slovenske liste, kateri svojim čitateljem žele naznaniti o rečenem, bodem jako hvaležen, ako v tej ali drugej obliki obveste svoje čitatelje.
V Rusiji, 24. dec. .1896. '	M. Hostnik.
Javna zahvala. Hrv. akad. družtvo „Velebit" u Inns-hrucku primalo je tekom prošlegodine sliedeče novine be z platno: Agramer Tagblatt, Obzor, Narodne Novine, Posavska Hrvatska, Hrvatski Branik, Tjednik bjelovarsko-križevaeki, Banovae, Vjesnik županije Virovitičke, Subotieke Novine, Narodni List, Jedinstvo, Katolieka Dalmacija, Hrvatska kruna, Crvena Hrvatska, Pensiero Slavo, Naša Sloga, Bošnjak, Bosnische Post, Vienac, Dom i Sviet, Nastavni Viesnik, Vrhbosna, Pobratim, Hrvatska, Bulletino di ar-e.heologia e Storia Dalmata, Pučki list, Katolički list, Obrtnik, Seljak. — Slovenski Narod, Edinost, Slovanski Svet, Domovina, Planinski Vestnik, Dom in Svet, Rimski Katolik, Ljubljanski Zvon. — Narodni Listy, Politik, Velehrad, Narodnie Noviny, Niva. — Swiet, Beseda, Strahopud, Priroda i ljudi.
Uz pol ciene: Hrvatska Domovina — Svetozor.
Smatraj uči si družtvo osobitom dužnosču najljepše se slavnim urednietvima zahvaliti, preporuea se daljnoj njihovoj na-klonosti.
Opomnja upravništva. Leta 1897 bodo dobivali „Slov. Svet" samo tisti naročniki, ki pošljejo naročnino naprej. Kdor naročnine ne poravna do konca prvega dotičnega meseca, ne dobi več lista. Skušnja prošlih 9 let nas sili, da uredimo upravo lista s tako odločbo, in radi tega vljudno prosimo, da bi se ravnali po tem tudi tisti, ki,so naši stari znanci, prijatelji in redno plačujoči naročniki. Med temi, kateri so zaostali z naročnino prejšnjih let, so nekateri poslali na račun, oziroma si izprosili obroke za poplačevanje. Druge, ki so dolžni več ali manj naročnine od prejšnjih let in se niso oglasili, ne tako, ne tako, počakamo še do "konca febriiv. 1897, potem prijavimo zaporedoma njih imena in njih dolg v „Slov. Svetu", in če ostanejo gluhi tudi potem, jih začnemo terjati pa sodnijskim potom. Tisti, ki so 1. 1896 preplačali črez pol leta naročnino, bodo dobivali list i letos, za kolikor znaša preostanek.
Pri upravništva „Slov. Sveta" je še vseh letnikov tega lista na prodaj pu nekoliko iztisov ; oddajejo se s poštnino vred po 2 gld. 50 kr. Od leta 1896 se oddajejo vse izšedše številke za 1 gld. — Dalje imamo na prodaj: „N a š i k n ji žni grehi." Knjižica, 32 str., cena 12 kr. — „Martin Krpan" v ruskem prevodu; iztis 15 kr. — ,Das Parteivveseu d e r Slaven in B o h m e n" (100 str.) Znižana cena 55 kr. — „Rusko p r a v o p i a a n j e za učeče se". Str. 28, cena 12 kr.
„SLOVANSKI SVET" izhaja v 10. in 25. dan vBakega meseca, in sicer na 16 straneh. Stoji za vse leto gld; 5, pol leta gld. 2.50, četvrt leta gld. 1.25. — Za učitelje, učiteljice in dijake za vse leto 4, za pod leta 2 in za četvrt leta 1 gld. — Posamične številke se razpošiljajo po 20 kr. — Zunaj Avstro-Ogerske na leto 6 gld. 50 kr. — Inserate »prejema upravništvo. — Naročnina, reklamacije in vsakorštna pisma naj se pošiljajo F. Podgorniku na Dunaj (Wien), VII. Hofstallstrasše Nr. 5.