uravnava lege po ravnotežnem organu, določitev »spodaj«, »zgoraj«, s čimer različna dimenzijska doživljanja šele postanejo ista.
Nazorni prostor in pa geometrijski prostor se ločita med seboj bistveno. Evklidov geometrijski prostor je enoten, neskončen, kontinuiran in se razteza enako na tri dimenzije. Vidni prostor ima vse te lastnosti razen neskončnosti. Središče geometrijskega prostora je 0 (središče), skozi katero si zamislimo koordinaten sistem, dočim je v središču vidnega prostora vsakdo sam, oziroma je to središče tik pred našimi očmi. Kol prostorno in oblikovno zaznavanje tako posredujejo številni čuti tudi gibalno zaznavanje (predvsem vidni, slišni, tipni, ravnotežni, mišični) in je često z njim zvezano tudi časovno zaznavanje,	(Dalje.)
N&hoxUui kuQjtwua
Prof. Erna Deisin^er
Psi ha slovenskega naroda
(Nadaljevanje.)
V slovenskih pregovorih in rekih je slovenska duša s pronicavo odločnostjo pogfeda izpovedala izkušenjsko spoznano resnico, nezakrito od sanj in iluzij. Iz temeljev slovenskega bistva stalno zaudarja otožen in bridek nasmeh, tisti bridkostni nasmeh brez humorja, v katerem je spor med idealom in realnostjo in v katerem je usodna zaostritev nasprotij in obtožb. Tako zveni iz marsikaterega slovenskega pregovora težka obtožba nad odrto rano v narodnem telesu. Pestrost gest in gibov, vse kar je stalno stalo na straži in svarilo iz podzavestnih moči slovenskega bitja, so borbena znamenja za svetlejšo in lepšo podobo, za bolj sončno in veselo. Narodni pregovori obsevajo nevarnosti z lučjo svoje izkušenjsko spoznane resnice ter jemljejo teminam grozoto, da koraka človek svobod-neje in trdneje. Ozka gaz, po kateri je v preteklosti hodil slovenski narod, je bila služeča ponižnost; turobna senca s te poti sega še v sedanjost. Z bridko trpkim nasmehom se spominja ljudska modrost takega človeka, ki se mu življenje razpleta navzgor v suženjstvu in hlapčevstvu, navzdol pa v tlačen ju podrejenih. Takole pravi ljudska modrost: Petlarska' uš hud o rezonira v gosposki suknji.
Nadarjen in v notranjosti bogat narod ni mogel nikdar popolnoma razkleniti okov, ki so mu jih nadeli ti skozi stoletja v kri in meso vcepljeni pasivni atributi o ponižnosti, pohlevnosti, poslušnosti in skromnosti ki niso nikakor bili oporišča za njegovo zdravo rast navzgor in navzven. I eh spon se ne bo otresel zlepa, tudi ne v bližnji prihodnosti, ampak morda v kasnejših prevzgojenih generacijah. Ne smemo gledati samo svetlih strani slovenske duše, temnim pa se izogniti in glavo vtakniti v pesek. Za spoznavanje reakcij je važna tudi tista nema kretnja, ki se
1 Petlarska beraika.
prikrade samoumevno na lice slovenskega človeka, ko prebujajoči se izraz obraza izdaja, da v globelih njegove duše ni altruističnih tokov in vrelov. Obeti in upi nimajo potrebnega kvasu notranje požrtvovalnosti za bližnjega, za sorojaka, ampak je v oblikah in pogojih, pod katerimi je slovenski človek žil, vložit gon samoohrane svoj veto vzniku altruističnih in požrtvovalnih teženj, češ; Vsak je sam sebi najbližji! Vprav posestni in ohranitveni nagon ga ovira v močnejšem razponu peroti in v svobodnejši tveganosti. Kakor se kmet oklepa svojega koščka zemlje, uradnik svoje službice, tako se tudi širše plasti ljudstva vtesnjujejo v sebičnih enostranostih. Skopost in lakomnost, ti dve več ali manj očitni lastnosti malega človeka, sta zgoščeni narodu nevarni, ker lahko tirala ljudi v prehude materialistične malenkosti. Iz potrebe po ravnotežju, namreč da bi slovenskega človeka bolj prešinjala slast poleta, da bi se otresel more skoposti, ki ga pritiska k tlom, iz te volje po aktivni zavesti skupnosti in medsebojni pomoči veli ljudska modrost: Boljši pocedin kot držin.
Na drugi strani pa se razliva preko pokrajin slovenske duše tista mehkoba, ki sliči mirni, topli pomladni svetlobi, a ne izvira iz kake vrojene sentimentalne slabosti in tudi ni produkt s historičnim položajem pogojene vzgoje, ampak je tipična svojstvenost lepote slovanske duše vobče. Ta lastnost je prav za prav psihološka moč, ki napravlja slovensko dušo za nosileljico bogatih notranjih doživetij, dočim je sestavina stiska-vosti in skoposti okvara, slovenske duše, ker ovira rast posameznika v skupnost, tako da je psihološka eksistenca naroda vsled te kvarne zmesi včasih zožena v območje osebnostnih-strankarskih interesov. Osebno korist vezali na kako politično stranko je najopasnejša manipulacija in vodi do izkrivljene notranje podobe človeka. Taka oblika je preozka, da bi v njej mogel rasti resnično živ organizem narodne skupnosti, povezanosti in medsebojne pomoči vseh članov. Etična podstava naroda ni v vprašanju gmotnih koristi, sredstev in prednosti posameznika, ampak v preprosti povezanosti in skupnosti vsakega posameznika z vsemi člani tega naroda. Tudi tej resnici je treba pogledati v oči, otresti se nesloge in razdorov ter graditi na tej etični podstavi naroda. Velika manifestacija slovenskega naroda se bo začela vprav tedaj, ko bo v vsakem posamezniku kar najbolj živa la zavest narodne skupnosti, občeslvenosti in povezanosti vsakega z vsemi člani svojega naroda. Ce veliki narodi goje to vrednoto, tem bolj jo mora slovenski narod, da občutimo slast moči, rasti, zanosa, verovanja vase in samozavesti.
Duh tvornosti, ki je v slovenskem narodu velik, se je boril skozi dolga stoletja na raznih duhovnih popriščih in igral vladajočo vlogo tudi na umetnostnem področju, kjer se je dostojno proslavil. Že itak hrani slovenska duša v sebi veliko bogastvo duševnega sveta, tem veličastnejšo povzdigo lepote je doživela slovenska duša v umetnosti. O teb dragocenih spomenikih narodne umetnosti govore obsežna zbrana dela."
1 Gl. Sleska V.: Slovenska umetnost; Stele: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih; Zbornik za umetnostno zgodovino; Sič Albcrl: Narodne vezenine na Kranjskem, Kmečke
V	trših življenjskih pogojih kot drogi narodi so Slovenci zato notranje bolj prekaljeni ter so ohranili svoje posebnosti in poteze značaja tudi v umetnosti. Duševno-čutna stvarjalna volja ljudstva je oblikovala snov po zamisli in predstavah iz kmečkega življenja. Kakor je slovenska narodna poezija kmečka in ne mestna, tako je tudi slovenska umetnost kmečkega izvora in je ne smemo ločiti od kmečkega življenja. Kakor svež žarek, ki prihaja iz prvobiLne, zdrave, bogate slovenske duše je ta duševna moč ljudstva, ki je iskala izraza vedno le v podobah in ne v pojmih. Osrednje izhodišče slovenske umetnosti je lirično-ljubezensko, glede gradnje same pa smemo reči, da sta se združila dva činitelja v dosego umetnine: ljudski genij in rokodelstvo. Rokodelstvo je prvotno. Stoletja ne poznajo nobenega drugega stvarjalnega načina izražanja svojih čustev kakor po snovi v obliki dovršenega rokodelstva, Z rokodelstvom je prejel človekov stva-riteljski nagon plemiški grb. Genij in rokodelstvo sta nujno morala delovati skupno, da se je nadaljevani razvoj rokodelske obrti org:mično dvignil na visoko stopnjo umetniške dovršenosti. Zgodovina umetnosti pri vseh narodih je prav za prav v nekem smislu zgodovina razvoja gotove rokodelske panoge k zmeraj višjemu izpopol nje vanju.1
V	slovenskem človeku je bila vedno močna težnja k lepoti, širini, višini in luči. Korak za korakom sla genij in rokodelstvo osvajala srca ljudi ter vela in pela čisti ritem dremajoče lepote, dokler se ni rodila iz njiju umetnost in se naposled ustalila kol dedna vednost naroda. Tla slovenske zemlje so nudila slovenski umetnosti dovolj tkiva, da je vdihnil ljudski genij-rokodelec vanj svoj sen lepote. V drugih zemljah, kjer je doma marmor in kamen, sta ta dva pustila svetlo sled v umetnosti, v naših krajih pa je les tisti material, v katerega je rezljal slovenski človek svoj odgovor na stvarstvo. Vedno je bilo v umetnosti tako, da je vpliven material domačih tal. Kakor je za egipčansko umetnost značilen bazall in granit, za grško grški, za italijansko italijanski marmor, lako je za slovensko umetnost značilen les. Sumili gozdovi gorate Gorenjske so dajali dovolj raznovrstnega dobrega lesa v ta namen. Slovenska duša, ki nosi v sebi — kakor smo čuli že v prejšnjih poglavjih — sen mitične starodavnosti in težo življenjske resnobnosti, govori z isto modro besedo tudi v umetnosti. Lahko bi rekli, da druži slovenska kmečka umetnost v psihološkem oziru v sebi troje elementov:
1.	mitično čustvovanost,
2.	kleno življenjsko resnobnost,
3.	misel za stvarnost.
Vsi predmeti se izdelujejo edino iz miselnega vidika realne praktične uporabe.
liiäc in njih oprave; Karloviek: Slovenski ornnmcnl t.. II.; Karloväek: Umetnostna obrt. Slovenski domovi; Mal J,: Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbili; Cankar Izidor: Slovenska moderna umetnost; Sič A.; Zbirka ornamentov; Sič A.: Slovenske narodne noie. Itd.
3 Glej; Spied, Die Bauernktinst.
Preprostost evangelija izpoveduje slovenska duša v umetnosti s starim krščanskim simbolom IHS, ki ga je vtisnila na premnoge predmete, ki služijo praktični uporabi, nc samo na prtičke v »bohkovem kolu«, na pletene pisane košare, jerbase, cekarje itd.; na stare bajeslovne motive pa naletimo na vezeninah in predmetih za hišno uporabo, iz mitičnega rastiinoslovja pa igra največjo vlogo nagelj, ta simbol ljubezni.
Vas, ki je tvorila zaokroženo gospodarsko enoto, ni poznala specializacije v delu. Vaški umetnik je bil vse v eni osebi: rokodelec, ki je moral izdelati s strokovnjaško vestnostjo naročeni predmet, je sam pogodi! lično obliko predmeta in se osredotoči! vanjo tako, da je predmetu vdihnil čar lepote, ga pobarval sam in okrasil v tistem okusu, ki je veljal v vsem okraju za splošno merilo lepočutja, V tem se tudt loči kmečka umetnost od mestne, ki je zapustila rokodelstvo, in se vsa posamezna dela, ki služijo okrasitvi, opravljajo ločeno. Duševni proces vaškega in mestnega umetnika je popolnoma drug; pri vaškem umetniku mirno in trdno delo rokodelskega značaja, vestna izdelava in ozir na trpežnost stvari, pri mestnem bolestna borba za obliko in slog. Vaški rokodelec se je že zgodaj seznanil z materialom, pozna njegove posebnosti, spretnost roke in volja sta se zlili v eno, izdelani predmet pa govori vsemu vaškemu občestvu razumljivo govorico. Tako je slovenska kmečka umetnost zrasla iz življenja slovenskega ljudstva, zanj je delal vaški umetnik in ne proti njemu. Nikdar se doslej ni prt nas mislilo na to, kolika škoda je zrasla našemu ljudstvu, ko so mu odvzeli umetnost in jo prenesli v mestni atelje, jo ločili od rokodelstva, ljudstvo samo pa nakazali na žalostne nadomestke za umetniško izživljanje, na gramofon, kino, na pivnice in gostilne. Poprej je bil v vasi vsak kmečki rokodelec kos tvornega umetnika, ki jc razumel ljudsko dušo, kakšne okraske ljubi na pohištvu, skrinji, zibelki, živel je skupaj z ljudstvom, ga videl pri delu in počitku, se veseli! z njim v prazničnih dneh, njegova dela so zatorej nosila pečat tiste lepote, ki jo je opazoval v narodni noši ljudstva, v njegovi pesmi in plesu. Izdelava dobrih, trpežnih in solidno izdelanih predmetov sicer še ni umetniško delo, toda zraven spada skulptura, slikarija in okrasitev. Kmečka umetnost kljub temu ni nikaka lepotična umetnost kakor mestna, je vezana na praktične in uporabne predmete, se odlikuje po trpežnosti in solidni izdelavi, pa tudi po bogati izrezljanosti, okrasitvi in mični slikarji, da so bili vsi ti predmeti v veselje in ponos neveste in gospodinje ter služili lepoti in toploti domačega ognjišča.
V slovensko narodno umetnost je bilo torej vključeno rokodelsko delo. Izdelki so pričali o vživetosti celih generacij v lo delo, cela poko-lenja so nadaljevala rokodelsko tradicijo svoje rodbine in se posvetila kaki izvcslni rokodelski stroki ter po tej nasledila celo rodbinsko ime.
Razvrednotenje rokodelstva ima svoj vzrok v podvigu in razmahu strojnega dela in v njegovi neomejeni produktivnosti, zaradi česar je ludi naloga, obuditi in poživiti narodno umetnost danes vse ležja, kajti kup-čijsko izdelovanje predmetov z narodnimi motivi bi pomenilo množen-
s t veno izdelovanje stvari, ki so napravljene brez posebne pažnjc, vestnosti in ljubezni, tako da bi ne mogli govoriti o umetniški vrednosti izdelkov. Rokodelstvo je torej oplojevalo umetnost, kjer se je pa umetnost ločila od rokodelstva, je nastala mestna moderna umetnost, ki ni več zadeva skupnosti in ljudskega občestva, njena govorica je prepuščena samovolji posameznika, ljudstvu pa je tuja in nerazumljiva ler potrebuje tolmačev-kritikov,
V slovenski narodni umetnosti ne vzbuja posebne pozornosti živahnost in pisanost barv — saj se tudi druge slovanske umetnosti odlikujejo še po večji pisanosti barv —, ampak se odraža bolj vitaliteta in resnoba slovenske duše ter njen poseben dar za subtilne in drobne vrednote življenja. Kakor v keramiki, tako je tudi v lepotičju (uhanih, iglah, zaponkah, okraskih), v narodni noši [avbah, pečah) izražalo slovensko ljudstvo s posebno nežnostjo lirično sanjavost svoje duše, tako da narodne umetnine dihajo iz sebe mirnost in veliko nežnost občutja, iskrenost, preprostost in ljubezen. Zunanjščina in notranjščina slovenske kmečke hiše je razodevala toplino domačnosti. Vsak kos, vsak predmet v njej je bil zaključena enota zase, ki ji ne moremo ničesar odvzeti in ničesar dodati. To enotnost posameznih predmetov ne smemo smatrali kot enoličnost, kajti enoličnost je dolgočasna, ampak je v tej enotnosti razgibanost in mnogoličnost; poleg src in nageljnov se vrstijo v pesniški ubranosti kot simbolni okraski na predmetih; ptice, tulpe, žarki, krogi, rozele, stilizirane cvetke, lističi, križi, keühi itd. Na steklo slikane žtvo-barvne podobe o smrti, poslednji sodbi, peklu, vicah govore s temi globokimi življenjskimi motivi o človeški usodi bolj zgovorno kakor besede v knjigah,
Slovenska narodna umetnost ima neko duševno privlačnost poleg ljubavnc liričnosti in resnobe, tisto privlačnost, da predmete, s katerimi živiš in jih rabiš v vsakdanjem življenju, vzljubiš in ti nekako priraslo k srcu. Slovenska narodna umetnost je lorej bolj duševnostnega značaja. Posebej pa se še ozrimo na nekatere značilnosti v umetnosti alpskih Gorenjcev, da lahko psihološko zasledujemo njihov značaj v vseh odtenkih na raznih popriščih.	(Dalje,)
Rafael Zazu.la
Nekaj snovi za poult v višji ljudski šoli
II.
Apnenec	iPšJjc,]
Apnenec je zelo razširjena kamenina, ogromni skladi te rudnine tvorijo Dinarsko gorstvo, Julijske Alpe in Karavanke. Važen je kot gradbeni material in kot sestavina plodne zemlje, ker izboljšuje njene fizikalne lastnosti in rodovitnost.
Splošno pouk o apnencu omejujemo na izdelovanje apna, opuščamo pa za kmetskega otroka bolj potrebno in zanimivo tolmačenje o kroženju apnenca iz mrtve v Živo prirodo.