ŠOLSKI PRIJATEL.
-
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 11. 12 kr. po pošti, 2 fl.
brez poste.
Čislo 14.	V torek 30. marca 185Ž. L tečaj.
Ljudska šola.
Od učnega načina (Lehrform, Lehrmethode).
Kaj je pogovorni način in kolikversten je?
Pogovorni način (dialogische, gespraclnveise, fragende Lehrform) je učni način, po kterem učitelj kako reč s tim uči in razvija, da on poprašuje in učenci odgovarjajo. Nobeden pa ne misli, da je „učence izpra.se vat i" (Abfragen alj Abhoren) in „učence po pogovornem načinu podučevati" edna tista reč; zakaj izpraševati se pravi poskusiti in se prepričati, alj so se učenci kako že znano in naloženo reč iz glave naučili, — učence po pogovornem načinu podučevati se pravi, kako novo, njim se neznano reč pred njimi razvijati in razjasnovati. Pogovorni način je dvojni.
Pri vsakem nauku se zamore učitelj dvojnega pota deržati; on zamore
a) tisto reč alj predmet, ki ga misli učiti, kakor edno celoto (Ganzes) učencom prednesti, in to celoto pred njimi u dele, iz kterih obstoji, zaporedoma razložiti, to se pravi: on zamore postopati raztoiivno (analitisch, wissenschaftlich, absteigend, auflosend); alj pa on zamore i) pojedine dele učnega predmeta vzeti in jednega drugemu tako dodajati, da učni predmet pred učenci raste in se so-stavlja, ter slednič popolnama kakor celota pred njimi stoji; to se pravi: učitelj zamore postopati slozivno (syntetisch, elementarisch, aufsteigend, zusammensetzend).
Postavim resnico: „Bog je vsevedeoč",bode učitelj razlo-živno (analitiško) takole učil: »Ljubimoji! le radi poslušajte,
bodeni dones povedal in pokazal, da je Bog vsevedeoč. Bog vse ve, on ve, kar je bilo in minulo, 011 ve, kar je sedaj, on ve, kar bode, on ve, kar si mislimo in želimo. Složivno (syntetiško) bode pa takole postopal:
Bog ve, kar mi mislimo in želimo, 011 ve, kar je bilo in minulo, on ve, kar je sedaj, 011 ve, kar še le bode, Bog taj vse ve, Bog je vsevedeoč. — Obema je pa treba to, kar od Boga terdita, tudi dokazati in razjasniti. Iz tega se vidi, daje pogovorni način dvojni: a) razlozivno-pogorornt (analitisch- dialogisclie Lehrform); pri tem se postopa od celote na njene dele, od občenitih rečeh na pojedine, od učevnih pravilic (Regeln) na dokaze in pojme, od pojmov na predstave in tako se dolej spušča; — bj složivni-pogovorni (syntetisch - dialogisclie Lehrform); pri tem se pa naviš leze od delov na celoto, od predstav na pojme, od pojmov na dokaze, od dokazov na učevne pra-vilce in tako dalje na viš.
Pervi način se tudi rad imenuje kateheliški način, ker se ga kateheti posebno pri keršanskem nauku poslužijo; — drugi se imenuje sokratiški, od gerškega modrijana Sokratesa, ki ga je pogosto in modro porabil.
Katehetiški način in sokratiški se taj po tem razločita, da se pri katehetiškem načinu postopa razložimo, pri sokra-tiškem pa složivno. —
Od kod to, da so otroci nepokorni.
Večidelj so starši in reditelji sami vzrok, da so otroci nepokorni. To se zgodi: 1. Ker zapovedujejo in prepovedujejo brez da bi na to gledali,
da bi se njih volja tanjčno spolnovala. 9, Če nepokorščino kaznovati protijo in žugajo, pa vendar le prizanašajo, ako ravno otroci ne vbogajo.
3.	Če otrokom take kazni protijo, od kterih so ti prepričani, da se ne bodo spolnile in izpeljale.
4.	Ako so oni s tim zadovoljni, da se njih volja in beseda le po čres in po verhu dopolni.
5.	Če se pregovoriti dajo in nekoliko od tega odjcnjajo, kar so bili zapoveli in prepoveli.
6.	Če starši otrokom plačilo obečajo za to, da zapovedano storijo in prepovedano opustijo.
7.	Če u svojih zapovedih in prepovedih niso dosledni in mož beseda, ter dones to prepovedujejo, kar so včeraj zapovc-dali in dones to zapovedujejo, kar so poprej prepovedali.
8.	Če se pri svojem zapovedovanju in prepovedovanju s otroci norce delajo in nje le dražijo.
9.	Če otroke prosijo, da bi vbogali.
10.	Če se starišem na licu pozna, daje jim žal, da so kaj zapo-vedali alj prepovedali in otroka kaznovali.
11.	Če se stariši vpričo otrok zavolj nektere zapovedi alj prepovedi prepirajo in besedujejo.
12.	Če oče materno, alj mati očetovo kaznovanje pomanjša, pregleda, odpusti alj clo kot krivično graja in overže.
13.	Če se starši po volji otrok obnašajo, da otroci piskajo — starši pa rajajo.
14.	Če stariši kaj zapovedujejo, česar sami nemajo in ne obraj-tajo, alj kaj prepovedujejo, kar sami delajo.
15.	Če si starši vpričo otrok svoje napake in slabosti očitajo.
16.	Če otroci do zapovednikov in prepovednikov ljubezni in zaupanja nemajo.	P. Mu si.
Kosilice slčpe babice.
(Svobodno iz laškeg-a poslovenil G. Somer.) (Dalje.)
Lovor. Zakaj pa ne, mama, ali bi ne mogli babica pri nas
biti?
Mati. Na to sim že jaz tudi mislila; pa bi jih ne mogla pre-živiti. Veste, da mi je hišne dela opraviti, skuhati, vas s vsim omisliti, cel den treba; opravila, kojih mi nikdor ne pomaguje. Kako hočete, da bi se mojej tasti streglo, okoli voditi jo, in pa tovaršico dali njej?
Cec. Oh, ljuba mamica! tega ne mislite; za to smo mi. Najte, da pridejo, bote vidili, kako jim bomo stregli. Jaz sim
sada 10 let stara, sim že sposobna jim pomagati obleci sc, in jim kosilico skuhati. Prehajaje bojo na moje rame naslonili se, ker sim še premajhina podpazduho vzeti je.
Lovor. Jaz jim bodem pa predcitala, kolikor bodo hotli; bodete vidili, da ne bodejo nigdar dolgočasa imeli.
Ljub. Nikoli ga ne bojo imeli. Se jaz, ki sim še le pet let star, jih bom razveseloval. Slišite, mamička, naj prej jim bom vse pesmi pel, kterih sim od pastirjev naučil sc, potem jim bom pa tiste basni in povesti pravil, ki ste mi jih vi pripovedali.
Mati. Pridite k meni, Jjubčki moji! pa objemite mamko svojo. Srečna zdim se mati, viditi vas tako blagega serea in dobrega. Pa poslušajte me: ako bi babica pri nas bili, bi jaz želela, da bi jim ničesar ne manjkalo; kako bodemo pa nadomestili stroške, ki bodo za nje pošli? Ko jc potreba, še ostalega ne spomnem, da bi oni vsako jutro torilico čokolade in vedno dobre mesenice imeli.
Cec. Slišite mama: dasiravno niste bogati, nam vendar vselej več jedi, sirovega masla ali pa sira daste. Namesti tega bi mi suh kruh jedli; kdor je lačen, mu vse diši. Kar s tim prihranite, že lahko čokolade kupite.
Mati. Ali bodeta le tvoj brat in sestra tvoja tudi v to lepo obljubo privolila? Ti ponudiš prej da nju pitaš (prašaš).
Lovor. Kar mene zadeva, iz serca rada storim, kolikor Cecilia.
Ljub. Ino jaz? Kadar bodem v zavodu (samostansko uči-lišče) mi ne bodo dajali takšne boljšavice (sladkarije); zavodniki (samostanski učenci) imajo za kosilico in malo južino le golega kruha in so prav veseli zraven.
Mati. Pa že znate; — kmalemu, da me bote nagovorili, ljubi moji otročiči; bote pa vse te obljube dro zvesto deržali? Dokler je človek še otrok, ni jako tverden v svojih ponudbah, ko bi sc vi, postavim jaz, sčasoma takih zaobljubljenih dolžnosti spoluo-vati naveličali, kaj bi blo pa tedaj?
Cec. Oh mamica, le zdi sc vam! Prej od vsega bodemo vse to iz ljubezni do rajnega ateja storili, pa tudi zatorej, ko po tem takem vas in siroto babico, ki so oslepeli, potolažimo.

Lovor. Sada je vse premišleno in prevdarjeno; vi pa, ljuba mamka, smete se terdno zanesti, da bodo naše obljube gotove. Ljub. Resnično, mamica, jaz bom mož beseda. Mati, Krepko nadušena piše brez odklade svojej tasti; ter njej naznani, kako se je od njenih zadevah s svojimi otročiči pomenkovala; zakaj nadjala se je, da bode tasto ganilo, rajši priti in prebivati pri otročičih tako ljubeznivih.
Dediča (babica) je prišla. Za celo družino je bil slovezen den njeniga dohoda. Komej v jizbo stopi in se v slonilnico vscdc jo že vsi objemaje obdajajo. Iz veselja se splaka, spom-novaje se minulega časa; — zdela se je zapuščena biti od celega sveta, sedaj se jej pa zdi, da je v raju , ko vidi, da jo njena snaha in njeni vnuki tako serčno ljubijo in milo-vajo, da zarad radosti in zadovoljnosti ni mogla pregovoriti. (Dalje sledi.)
Blago pastirče.
1,	Ovčka moja bela	3. Ovčki dajem travo, Zmirom je vesela,	Zeleno otavo; Rada mene ima,	Ona meni mleko, Zmirom s glavo kima.	Ovno za obleko.
2.	Ovčka je nedolžna,	4. Zato blaga više Zato ni ubožna;	Serce mi ne iše; Tako serce moje	Tukaj dosti toga, Zato rado poje.	Tamo gledat Boga.
Orožen.
Dvojno domovje.
Oče in sinek sta hodila neki večer že pozno proti domu. Mali Matiček je ves čas po poti nakviško gledal, kako na nebu goste zvezdice prijazno miglajo in se doli ozirajo.
Kaj ne, oče, pravi sinek, zvezdice igrajo le nam tako prijazno in milo! —
Nam ljudem, živalcam, cvetlicam in vsiin rečem na zemlji miglajo zvezdice tako lepo, pravijo oče sineku.

Matiček. Zdi se mi, kakor da bi me gori klicale, in zares se mi gori tako domače zdi, da bi precej gori šol. Oče. Zares, tudi jas in vsi ljudje bi bili radi gori. Mat. Pa tudi pri vas, ljubi oče, sini rad, in če vas ne vidim, zmirom mislim, kako bi k vam prišel.
Oče. Res je taka; ako si v ptujem kraju, bi bil rad doma pri nas, in če se proti nebu ozreš in vidiš lepe, mile zvezdice, bi ravno tako tudi gori rad bil.
Mat. Res je tako; ljubi oče, kak je vendar to? Oče. To pride zato, ker imamo dvojno domovje. Človek je tam doma. Zdaj smo tukaj, pa tudi gori bomo enkrat prišli, če bomo dobri in pridni. Tukaj smo le nekoliko časa še, kedar pa gori pridemo, bomo zmirom gori ostali. Le gori, le gori je naša prava hiša in stanovitno domovje. Zato ljubi moj Matiček, bodi in ostani vedno le priden in dober, da boš enkrat gori prišel. Jaz in mati bova šla kmalo gori, bratci in sestrice bodo gori, in če boš ti še tukaj ostal, spomni se, kedar boš zvezdice pogledal, da te gori čakamo in k sebi želimo. Spomni se, da le tisti, ki so dobri in pridni, gori pridejo, da boš tako tudi ti dober in priden in gori prišel.
Tako lepo sta se pogovarjala oče in sinek na poti, in sta prišla domu, da nista vedla kako in kedaj.
Matiček se je očetovih besed večkrat spomnil, posebno pa takrat, ko so mu ljubi stariši že odmerli. Večkrat je k milim zvezdicam pogledal in se na svoje pravo domovje spomnil. Zraven je bil pa tudi vedno dober in priden, tako dolgo, da je šel tudi on gori k starišem in sestricam, k lepim zvezdicam — v sveto nebo. —
Kjer zvezdice mile	Kjer zvezdice mile
Igrajo drobno,	Sijajo lepo,
Tam gori le enkrat	Tam gori vse mine,
Naš pravi dom bo.	Kar tu je grenko. A. P.
Stari zamorc.
Neki zamorc pride enkrat pred vrata bogatega tergovca in ga prosi za kruha s sledečimi besedami: Dvajset let sim služil
- lil -
per svojem gospodu in sim dobro delal. Zdaj sim se postaral, moč me zapušča, roke so slabe in moje truplo ni več za delo; zatega voljo me je moj nehvaležni gospod naprej izgnal. Od vsih zapuščen moram na stare dni pri dobrih ljudeh kruha iskati.
Pri teh besedah se stari zamorc tergovcn vsmili. On mu ukaže v izbo iti, in mu pokaže mehko postelco, v katerej bode zanaprej ležal. Otroci so se ga bali, in so starše vprašali, kaj bi to zan človek bil. Počasi so se ga navadili in so ga prav radi imeli. Edno noč leži zamorc tiho v svojej izbi. Na enkrat zasliši ropot in on gre hitro k oknu, in kaj je bilo! Dva tata sta v ter-govcovo izbo lezla, in njih noži so se lesketali v svetlej noči. Zamorc zavpije s glasnimi besedami: Kdo je to! Tata zagledata zamorca in skoz černo podobo ostrašena skočita raz okna in se na pol pobijeta. Drugi dan so jih dobili pod okni, so jih zvezali in k sodniku peljali.
Tergovec pa je djal k zamorcu: „Ti stari dobri zamorc, Bog te je k meni poslal me od hudih ljudi obvarniti. Ti ostani do smerti pri meni!"	Cepič.
Lastovka in mravlje.
(Basen.)
„Kaj delate? vpraša mlada lastovka skerbne mravlje. „„Spravljamo za zimo,"" odgovore mravlje. Tako je prav, reče lastovka, in začne tudi onamertve pajeke, mušice inmerčeže pobirati in jih v svoje gnezdo nositi. „„Pokaj pa ti bo vse to?"" stara lastovka mlado pobara. „Za zimo ljuba mamica! Le tudi vi nabirajte, kakor skerbne mravlje vidite," jej mlada odgovori. Stara pa pravi: pusti pozemelskim mravljam pozemelsko blago, nas je stvarnik zakaj višjega poklical. Bo naju leto minulo, vptuje kraje poletive. Popotnice bove pospale, dokler naju mlada vigred k novemu živlenju ne obudi," K čemu bo nama taj tam nabrano blago? —
Človek! stvarjen si za nebesa, — išči tudi najpred nebeško kraljestvo! —
Štdkl.
/
-112-Otroci! kdo ve povedati?
1.	Na kterej cesti ni peska?
2.	Ktera hiša nema ne okenj, ne lesa, ne strehe?
3.	Kaj je to, ki nema ne konca ne začetka, pa vendar ni Bog?
Povabilo.
V*K| 8J» >li jlll>tyJHt-4r$ 'J* 0'< IKB'tu'1 .110 liSVOl*} ITCS O)
Med ljudmi je misel raztrošena, da je »šolski prijatel" zaspal. Temu ni taka. »Šolski prijatel" od novega leta sem lepo redno izhaja in bode tudi zanaprej izhajal. Da se pa še ni toljko naročnikov oglasilo, koljkor bi jih želeli in koljkor bi jih tudi po pravici pričakovati smeli, po naših mislih iz tega pride, daje naš časopis še premalo med Slovenci poznan. Zatega voljo sedaj, ko ravno novo četert nastopimo, vse častite vredništva tacih časopisov, kterim omika in prosveta Slovencov pri sercu leži in ktere so s nami edne tiste misli, daje Slovencom dobro uravna-nih šol in lepo izobraženih učiteljev tako živo treba, kot ribi vode, lepo povabimo kratko oznaniti, da »šolski prijatel" živi in u Celovcu izhaja. Dosedajne naročnike pa serčno prosimo, »šols. prijat." posebno sosednim gg. duhovnikom in učiteljem pokazati, da naj sami berejo in se naj sami prepričajo, kakšen duh u njem veje. Mislimo, da se nam ni treba tega sramovati, kar je dose-daj od »šols. prijat." na svitlo prišlo. Viditi, da nas ljubi slovenski bratje—-vsak po svojej moči in po svojem potuj — podpirajo, bode nas na novič spodbadalo, bode naše serce razsvelilo: veselo serce pa rado in tudi dobro dela.
Cena »šolsk. prijat." stoji na pervej strani. Prosimo naro-čivni denar na podpisano vredništvo u frankiranih listih poslati.
Slednič še opomnimo, da za reklamacijne liste ni treba poštnine plačati, ako se odperti na pošto dajo; indanovim naročnikom še zamoremo s vsimi listi postreči.
Vredništvo »šolskega prijatela."