OMNES LINIJ M m 19 5 5 ŠTEV. 6 (TODOS UNO) GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU KAZALO Škof Gregorij Rožman: Skrite bridkosti .................................... 145 Alojzij Šuštar: Pij XII. in Katoliška akcija............................... 148 Mirko Gogala: župnik in njegov kaplan...................................... 159 Filip Žakelj: Posvetovanje škofov Latinske Amerike ......................... • 164 Novice od povsod .......................................................... 174 Po katoliškem svetu ....................................................... 176 Nove knjige ............................................................... 175 Glede vseh upravnih zadev in poravnave naročnine se obračajte naravnost na upravo: Rev. Stanko škrbe, Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina, ali pa na sledeče sobrate poverjenike: Kanada: Rev. Tone Vukšinič, 626 Glenhohne Ave, Toronto 10. U. S. A.: Rev. Karel Pečovnik, St. Petr’s Church, Dumont, Minnesota. Italija: Rev. Tone Iskra, Chiesa del S. Nome di Maria, Foro Tra-iano 89, Roma. Trst: Rev. Jože Jamnik, Via Naziomale 89, Marianum, Opčine, Trieste. Gorica: Mons. dr. Franc Močnik, Via Don Bosco 3, Gorizia. Avstrija: Rev. Vinko Zaletel, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Ostala Evropa: Rev. Zdravko Reven, 17, rue Charles Dupret, Charleroi, Belgique. Čile: Rev. Ludvik Ceglar, Capellan, Časa Central, Maipo (Buin), Chile. ■ ' . Naročnina: Za Argentino in Čile 40 argentinskih pesov. Za U. S. A. 2.50 dolarja. Za vse ostale dežele vrednost zamenjave 2.50 dolarja. Kdor želi, more poravnati naročnino z mašnimi štipendiji. To velja zlasti za Evropo. Opraviti je treba tri sv. maše. Naj nihče ne opravi maš prej, dokler mu ni sporočeno, da so nameni zanj že določeni. Uprava OMNES BJNUM GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU leto ii 1955 štev. g Skrite bridkosti Škof Gregorij Rožman, U. S. A, Romane o duhovnikih so menda v vseh literaturah napisali večinoma laiki. 'Pričakovali bi, da bodo v prvi vrsti duhovniki-pisatelji sami pisali o sebi, o .problemih svojega poklica, ki ga pač sami bolje poznajo, kakor ga more poznati laik. Saj imamo notranje probleme, borbe in zmage, bridkosti in radosti, ki jih skoraj nihče drugi ne pozna. Pa še to preseneti, da od duhovnikov napisani romani redko kateri seže v globino duhovniškega življenja, zadovoljuje se le bolj z zunanjim potekom poklicnega dela in življenja. Ali ni to neka pomanjkljivost? Saj bi vendar imeli marsikaj vrednega odkriti. Toda, morda je le prav, da o tem molčimo in ne nosimo v javnost, kar je v nas najgloblje skrito. Duhovnik, zlasti aktivni dušnti Pastir, je molčeči grob, v katerega nosijo verniki pokopavat svoje tajnosti v prepričanju, da bodo ostale zakoptane za zmeraj). Posebna poklicna milost nam pomaga, da vse to zlahka pokrijemo s plaščem pozabljenja. Ako bi duhovnik-pisatelj zaje-nial iz globin svoje duše, bi morda kdo sumil, da odkriva, kar bi naj ostalo skrito za vse čase. Pa so vendar v našem življenju take skrite bridkosti, ki jih ni treba skrivati, a jih vendar zase obdržimo in ob spominu na nje utrjujemo zvezanost na Boga, poglabljamo ljubezen do Jezusa, ki nas je milostno izvolil za svoje služabnike in pomočnike. Ne mislim na bridkosti, ki nas osebno zadevajo in izhajajo iz nerazumevanja pri sobratih in predstojnikih, iz zapostavljanja, iz itrenja med različnimi značaji, iz nevšečnosti in pomanjkljivosti v župnišču, iz hinavskih napadov nasprotnikov Cerkve itd. Seveda morejo take bridkosti duhovnika zagreniti in ovirati v optimističnem razpoloženju, ki je za delavca v vinogradu Gospodovem Uujno potrebno. A so še druge bridkosti, bolj skrite in globlje. Vsak duhovnik hi jih mogel nekaj našteti z uvodnimi besedami, s katerimi je sv. Pavel začel pripovedovati svoja zamaknjenja: „Vem za človeka v Kristusu..." (2 Kor 12, 2). V duhovniški s'užbi kmalu trčimo z nevidno silo pekla in doživimo resničnost Pavlove besede, „da se nam je bojevati zoper vladarstva, zoper oblasti, zoper svetovne gospodovavce te teme, zoper hudobne duhove v podnebju" (Ef 6 12). To morejo biti grozni doživljaji! Vem za človeka v Kristusu... Kaplan na prvi službi je bil poklican k najbližjemu sosedu cerkve: „Prosim, pridite in poskusite ga pripraviti." Bolniku se vidi, da so mu dnevi šteti. Na pozdrav ne odgovori, na prijazno zanimanje in sočutno pripravljenost mu pomagati ne reagira. Po kratkem odmoru v goreči molitvi nov poskus: Sam čutiš, da moči pojemajo, zdravnik ti ne more več pomagati, Bog pa ima še pripomočke tudi zate v tej bolezni in pošilja svojega duhovnika, ki je z največjim veseljem na razpolago, da se mirno in z zaupanjem pripraviš na svidenje z Bogom. Kolikor se je mogel še sam gibati, je obrnil glavo stran in bu'lil skozi okno in na vsako ponudbo sikal: „Proč! proč!" Čez nekaj kratkih dni še drug poskus, prav tako zaman. Kakor v omotici se je vračal kaplan, kot da je dobil silen udarec na glavo. Srečanja s satanom, ki je držal dušo kakor v jeklen oklep zaprto, vsaka ponujena milost ae je ob njej odbila. Zjokal bi se. Oblast ima, vo'jo ima, z vso ljubeznijo bi rad duši pomagal, da v posvečujoči milosti stopi pred Sodnika, pa noče. Umrl je v nezavesti kmalu potem. Maziljen v nezavesti —'1 Usmiljeni Bog! Pogovor pred tabernakljem: Seveda, Jezus, nerodno orodje sem, iz sebe ne morem prav ničesar; a ti si vsemogočen tudi s takim orodjem kot sem jaz, moreš zveličavno delovati. Zakaj ni bilo mogoče? Nesrečnež je bil vse življenje v svoji hiši tabernaklju tako blizu kot noben drug, vse druge hiše so od cerkve bolj oddaljene. Zveličar, ti si mu bil tudi v smrtni uri tako zelo blizu, pa ni hotel; Tudi nad njim bi se bil mogel razjokati, kakor si se nad Jeruzalemom: Mysterium iniquitatis. Skrita bridkost duhovniškega srca. Jezus je govoril o hudičih, ki se morejo le „oratione et jejunio" izgnati. Duhovnik često naleti na take. Je človek v župnpiji ali ljudski skupnosti, katerega se satan poslužuje — morda je dotični nevede njegovo orodje — da pohujšuje, zavaja duše, ruši v njih vero, vzbuja grešne strasti, jih vodi v pogubno družbo, pa ga duhovnik ali še ni odkril, ali pa je dotični v taki poziciji, da ga duhovnik ne more odmakniti. Nevidna borba se prične, z molitvijo najprej, potem še razne prostovoljne odpovedi v podporo molitve; oratione et jejunio. Koliko bridkih ur, koliko krikov iz boleče duše k tabernaklju, in kako dolgo včasih traja; nepremagljiv se zdi satan, ne spusti zlahka. Toda treba vzdržati, ne odnehati,, naj borba traja še tako dolgo. Morda, ko ti bo bridkost iztisnila solze, bo čas dopolnjen, da mora satan pobegniti. Sv. Janez Vianney je župnika, ki imu je tožil, da na noben način ne more svojih faranov spreobrniti, »prašal: „AM si res že vse poskusil? Ali si se že postil in bičal za nje?" Ne gre sine oratione et jejunio. Mladci v razvojni krizi in v poklicnih dvomih — da brez smrtnih ran zdravi prestanejo to dobo, da vkljub mikavnostim sveta zvesto sledijo božjemu klicu. Koliko močne molitve je treba in odpovedi. Oko dobrega pastirja, ki ljubi izročene mu duše iz božje ljubezni, odkrije mnogo takih in podobnih primerov in ne more drugače, kakor da z njimi trpi, bolj trpi, kakor prizadeti sami, ki nevarnosti ne spoznajo. „Kdo je slaboten in bi jaz ne bil slaboten? Kdo se pohujšuje in bi mene ne peklo.* (2 Kor 11, 29). In bridkosti zaradi izgubljenih sinov! Za prvo spoved in obhajilo si jih pripravil, angelsko nedolžni so bili in z vsem otroškim ognjem so Jezusa ljubili, njihov razvoj je napovedoval krasno cvetje v življenjski pomladi — pa jih g’ej, kako so otopeli, zašli v slabo druščino in obrnili hrbet vsemu, kar jim je bilo še nedavno sveto in v srečo. Ali jih boš iztrgal hudiču in jih priklical nazaj v Očetovo hišo? Čim pristnejša je bila tvoja nadnaravna ljubezen do njih, tem bolj skeleča je tvoja bridkost. V molitvi in zatajevanju se moraš z Bogom boriti zoper hudiča ^ te duše, kakor očak Jakob vso noč, „dok'er ni zasvitala jutramja zarja". Ne Popustiti: „Ne pustim te, ako me ne blagosloviš" (Gen 32, 25 sl). Vso noč? če Moremo žrtvovati družabnosti v čemerkoli dolge nočne ure, ali nam bo pretežko jih nekaj posvetiti tudi silni molitvi za kako posebno ogroženo dušo? Dokler so še duše naše črede v nevarnosti ne moremo biti povsem mirni. Pri obilnem delu med izbranimi zvestimi ovcami in pri morda lepih uspehih med njimi, ne smemo nikdar izgubljenih pozabiti, dasi je nam že spomin na nje bridek; Pa prav ta bridkost nas priganja na delo za mje. Sv. Pavla je pri vsem ogromnem delu spremlja’a bolečina zaradi nespokorjenosti rojakov: „Resnico govorim v Kristusu, ne lažem, da sem v veliki žalosti in imam vedno bolečino v svojem srcu. Želel bi namreč, da bi bil sam zavržen, ločen od Kristusa, za svoje brate, ki so moji rojaki po mesu" (Rim 9, 1-3). Kolikšno stopnjo morejo doseči take skrite bridkosti! Pravi duhovnik je tisti: ki odmira mesenim nagnjenjem in živi duhovno; ki stavijo svetne stvari na drugo mesto; ki se ne boji .nobenega nasprotovanja in išče v vsem duhovno oporo; ki ne želi onega, l$ar ima bližnji, ampak se zadovolji s svojim lastnim; ki ne stori ničesar nedovoljenega in obžaluje pregrehe bližnjega kot svoje; ki čuti s trpljenjem bližnjega; ki se veseli blagostanja injliapiredka bližnjega; ki da dober zgled drugim in se mu ni treba sramovati ničesar; ki se je v molitvi in zjfskfušnjo prepričal, da se pri Bogu vse doseže, Sv. Gregor Veliki: Regla Pastoral Razumeli boste, častiti bratje, kako zelo je potrebno, da vsak izmed vas ® čim večjim navdušenjem in z vsemi močmi,'(ki jih ima, skpbi ga duhovno življenje vseh plasti človeške družbe, od najskromnejšega rokodelce, ki v potu svojega °braza služi vsakdanji Ikruh, da do mogocnjaklov Via zemlji. Pij X.: Iucunda sane. Pri sveti maši moremo dobiti neizčrpnih zakladov zveličanja in vso tisto Pomoč, ki jo nujno potrebujemo zase in pri izvrševanju svojo službe. »Zahteve, ki jih na duhovnika stavita stan in služba, so tako velike, da jih ^rez nadnaravne milosti in brez uporabe sredstev milosti ni mogoče izpolniti. Pij XII.: Menti nostrae Pij XII. in Katoliška akcija Alojzij Šuštar, Švica Pij XI. je zaradi svojega prizadevanja za KA dobil naslov „papež KA“. O svoji zamisli in o načrtu za konkretno uresničitev KA je prejšnji sv. oče ponovno dejal, da je definiral KA kolt sodelovanje laikov pri hierarhičnem apostolatu „ne brez božjega navdihnjer/ja".1 Njegova velika skrb in ljubezen do KA je dobro znana. Ponovno jo je papež v svojih nagovorih poudaril in ob neki priliki KA imenoval »punčico svojega očesa".2 Razumljivo je torej, da je ob smrti nastalo vprašanlje, kakšno stališče bo zavzel njegov naslednik Pij XII. do KA. Bilo je dosti ugibanja. Prijatelji in nasprotniki KA so čalfltili na vsako besedo in izijavo, ki jo je Pij XII. dal ali ni dal i® jo tolmačili po svoje. Zaldnja svetovna vojska je normalni razvoj katoliškega življenja in KA v marsičem ovirala. Ker so stopili drugi problemi v ospredje, se je zdelo, da |je zanimhnje za KA postalo manjše. Ko pa se je po vojski po raznih deželah začela obnova katoliškega življenja, je vprašanje sodelovanja laikov in vprašanje načina, konkretne oiblike in dalekosežnosti tega sodelovanja postalo zopet izredno aktualno. Da je v tej zvezi važno vprašanlje, kaj uči sedanji sv. oče Pij XII. o sodelovanju laikov na splošno in kaj o KA v njeni posebni obliki, kakor smo jo n. pr. pred' vojsko poznali pri nas doma, je razumljivo. V več kot 17 letih svojega vladanlja je imel sv. oče tudi nešteto prilik, da je govoril o KA. Te prilike je papež tfcudi vedno znova izrabil, tako da moremo danes precej jasno povedati, kaj uči Pij XII. o KA. »Precej, jasno"; omeniti je treba namreč takoj tri omejitve. Prva izvira iz narave KA same, iz vprašanja, v koliko |je namreč o KA sploh mogoče danes jasno govoriti. V zadnjih 30 letih se je namreč pokazalo, da v nauku o KA nikakor še ni tiste jasnosti, ne glede njene teološka strani, ne glede njene konkretne uresničitve, ne glede organizacijske oblike, kakor so mnogi sprva mislili in nekateri imorda še danes mislijo. Teološko razpravljanje, ki /je v zadnjih 7 leitih dobilo nov zagon, je to jasno pokazalo.3 Druga omejitev leži v izjavah Pija XII. Večkrat bi človek pričakoval jasnejših in določnc/jših besedi, posebno o bistvu in naravi KA. A zdi se, kakor da se sv. oče takih enoumnih izjav izogiblje, kakor da dokončni odgovor na marsikatero vprašanje še ni mogoč. Tretja omejitev prihaja iz okvira naslednjega članka. Da bi mogli kolikor mogoče izčrpno spoznati nauk Pija XII. o KA, bi ga bilo treba primerjati z naukom Pija XI. Ta primerjava tu ni bila mogoča.4 Članek se omejuje le na pozitivne izjave Pija XII. Tudi v tem pogledu je pomanjkljiv, ker ni bilo mogoče pregledati vseh nagovorov, pisem in okrožnic Pija XII. Vendar .najbtž v ostalih izjavah ne bi bilo mogoče najti bistvenih dopolnil, ki bi sliko v važnih potezah spremenila. Dalje bi bilo treba nauk Pija XII. o KA študirati kolikor mogoče v okviru nljegovega celot-negla nauka o Cerkvi, o dolžnostih katoličanov na splošno in v luči drugih izjav, ki so za razumevanje KA pomembne. Tudi to zahtevo je bilo mogoče tu le deloma izpolniti. Raznih komentarjev in razlag, ki jih je kdorkoli napisal k papeževim izjavam, tu nismo upoštevali. H koncu naj še omenimo, da se tu oziramo samo na osebne izjave iPija XII., ne na odloke ali izjave raznih kongregacij ali kakih škofov, tudi ne kake teološke ali druge razprave o KA. 1. Splošna oznaka stališča Pija XII. do KA in .njegovega nauka v primeri s Pijem XI. Pij XII. je posebno v začetku svojega pontifikata ponovno poudarjal, kako ■vlažna in draga mu je KA, ki jo (je kot dragoceno dediščino prevzel od svojega Prednika. V številnih nagovorih na zastopnike KA, v oficielnih dokumentih o KA kakor tudi o drugih prilikah je sv. oče dokazal, da je res tako. Vendar se je kmalu pokazalo, da je med Pijem XII. in njegovim prednikom v nauku o bistvu in o konkretni uresničitvi KA tudi marsikaka razlika. Seveda Pij XII. ni nikdar oficielno preklical ali popravil naukja svojega prednika, nasprotno, posebno v začetku se (je rad skliceval ina Pija XI. Iz izjav in iz vsega način^f, l^ako Pij XII govori o KA, 'je mogoče določiti posebno naslednje razlike, ki jih tu le kratko omenimo in o katerih bomo nato obširneje govorili: 1. Definicija KA. Pij XI. je KA ponovno definiral kot udeležbo laikov Pri hierarhičnem apostolatu,8 Pij XII. se dosledno izogiblje besede udeležba in govori vedno le o s o dl e 1 o v ;a n |j u laikov. 2. Poudarjanje organizacije. Pod Pijem XI. so mnogi videli posebne, lastne organizacije KA kot nekaj bistvenega in za KA nujno potrebnega. Pij XII. poudarja veliko bOlj akciljo katoličanov, oziroma aktivne katoličane kot pa posebno organizacijo KA. 3. Poudarjanje faičnega vodstva. Pod Pijem XI. so zelo poudarjali laično Vodstvo v KA, Pij XII. tega nikakor tako ne poudarja, nasprotno, zdi se, da ponovno opozarja na nevarnosti presamostojnega laičnega vodstva. 4. Razmerje do drugih organizacij, posebno do Marijinih kongegacij. Pod vijem XI. se je zdelo, da so posebne organizacije KA edina prava in uradna oblika aičnega apostolata, druge katoliške organizacije se morajo kot pomožne sile podrediti KA. Pij XII. uči, ,cla je poleg posebnih organizacij KA še dosti drugih oblik lenega apostolata, ki so v pravem pomenu KA. Najbolj očit \je ta nauk z ozirom na Marijine kongregacije. 5. Sredstva. Pij XII. veliko bolj poudarja osebno krščansko življenje in vpliv °d človeka do človekkot pa organizmujb apostolata. V dveh točkah pa Pij XII. idejo svojega prednika v isti smeri nadaljuje in Poglablja, namreč: i 1) v poudarjanju, kako zelo je KA potrebna, t. j. kako zelo je potrebno, da aikl pom&gajo in stodelujejo pri širjenju in utrjevanju božjega kjaljedtva na zemlji; 2) v poudarjanju podrejenosti in najtesnejše povezanosti laičnega apostolata 8 cerkveno hierarhijo. V naslednjem bomo skušali te trditve na podlagi posameznih izjav Pija XII. Poliže razložiti. 2. Osebno razmerje Pij« XII. do KA 14 ^ 'lagovoru udeležencem 1. mednarodnega kongresa o laičnem apostolatu • oktobra 1951 je Pij XII, poudaril, kako je v teku svojega pontifikata vedno^ ,n°va in ob najrazličnetiih prilikah govoril o laičnem apostoHatu, bodisi v nagovorih g okrožnicah na vse vernike, bibdisi v nagovorih na KA, na kongregacije, na de-■urb-’ UČitelje> zdravnike, juriste in druge stanove.8 Če kdo pod vtisom teh besed g e. *fa Papeževe nagovore, se pokažejo tri stvari: a) papeževa velika skrb, da bi e ‘aiki vseh stanov zavedali in vršili svoje dolžnosti kot kristjani in katoličani: b) poudarjanje različnih možnosti laičnega apostolata, bodisi v posebnih organizacijah KA, bodisi v kongregacijah alli drugih katoliških organizacijah, 'bodisi izven vsakke organizacije; c) posebno zanimanje Pija XII. vedno, kadar govori o laičnem apostolatu, govori nujno o KA kot taki — v radijskem nagovoru za petindvajsetletnico JOtC 3. septembra 1950 Pij XII. sploh ne uporablja besede KA," — a na drugi strani vendar vedno znova omenja svdjo posebno pozornost do KA, predvsem v prvih letih svojega pontifikata. V prvem radijskem nagovoru poleg drugih papež izrecno pozdravlja KA,8 v svoji okrožnici Summi Pontificatus poudarja, kako zelo ceni KA.9 V nagovoru italijanskj KA Pij XII. zatrjuje, kako draga in dragocena mu Ije dediščina, ki jo je zapustil Pij XI.10 in nekaj mesecev pozneje zatrdi italijanski akademski KA, da bo ta biser, ki ga je prevzel od svojega prednika, vedno zvesto čuval.11 Za italijansko KA je Pij XII. ustanovil posebno komisijo, ki je izdelala nova pravila, katera je sv. oče 11. okt. 1946 s posebnim pismom potrdili.12 V različnih nagovorih je Pi|j XII. vedno znova opozarjal na važnost KA. Nanjo stavlja svoje posebno upanje,13 italijanskim škofom v posebnem opozorilu ponovno poudarja nujnost KA,14 rimskim župnikom in postnim pridigarjem izraža željo, da naj v nobeni župniji ,ne manjka KA.1® V kratkem božičnem nagovoru v svoiji bolezni 1954 je Pij XII. posebej omenil „drago vojsko KA“.16 Kljub razlikam, ki smo jih v začetku omenili in ki bomo v naslednjem o njih še govorili, nikakor torej ni mogoče trditi, da bi Pij XII. posebne organizacije KA smatral za nepotrebne ali da bi KA v ožjem pomenu besede kakor koli pozabili. 3. Pij XII in definicija KA Dejstvo se ne da tajiti, kako ga razložiti, o item si teologi niso na jasnem: Pij XI. je dosledno govoril o KA kot „udeležbi“ laikov pri hierarhičnem apostolatu, Pij XII. prav tako dosledno govori samo o „sodelovanju“. Definicija Pija XI. uradno sicer ni bila nikdar preklicana ali popravljena, a razlika v tako važni stvari je tako očitna, da je ni mogoče prezreti. Tu ni mogoče naštevati vseh mest, kjer Pij XII. KA definira kot sodelovanje laikov pri hierarhičnem apostolatu. To Ije stori] skoraj pri vsaki priliki. Omeniti hočemo le nagovor ob prvi obletnici Pija XI., kjer v nekem nagovoru Pij XII. v kontekstu uporablja skoraj besede svojega prednika, a namesto „udeležba“ pravi „sodelovanje“,17 in oba uradna dokumenta za italijansko KA, namreč pismo, ki potrjuje nova pravila18 in ekshortacijo na italijanske škofe.19 Prav tako je v pismu indijskim škofom Pij XII. KA označil dosledno le kot direktno sodelovanje laikov pri duhovnem in apostolskem delu (Cerkve.20 Na drugem mestu v istem pismu je KA označil kot aktivno in borbeno obliko katoliškega življenja.21 Kakšne vrste je to sodelovanje, v čem obstaja in kako daleč gre, tega iz izjav Pija XII. nikakor ni tako lahko določiti. Splošno je mogoče reči, da Ije to sodelovanje posebne vrste, bolj direktno in bolj ozko in tesno kot kakršnokoli drugo sodelovanje laikov.22 To je razvidno posebno iz nauka Pija XII. o razmerju KA do hierarhije. 4. KA in cerkvena hirerhija Da je KA odvisna od cerkvene hierarhije in njej podrejena, je jasno učil Pij XI. Pij XII. to podreljenost in odvisnost še bolj poudarja, in to tako izrazito in tako ob vsaki priliki, da je brez dvoma gotovo, da sedanji sv. oče na povezanost KA s hierarhijo polaga še večjo važnost kot njegov prednik. KA mora biti vedno tesneje povezana s škofi in papežem, je dejal Piij XII, italijanski KA že leta 1940. V tej neločljivi povezanosti stavi KA hierarhiji na razpolago vse svoje moči, z veseljem in v dejavni pripravljenosti uboga i'n se v vsem podredi papežu in škofom.23 Ravno ta posebno tesna povezanost s hierarhijo je eden posebnih zriakov KA, kot je Pij XII. izrecno poudaril v nagovoru na udeležence 1. mednarodnega kongresa o laičnem apostolatu. Tam primerja Pij XII. KA, „ki predstavlja oficielni laični apo stolat", orodju v rokah hierarhije. KA je nekaka podaljšana roka hierarhije, zato je po svoji naravi podrejena cerkvenemu vodstvu veliko bolj kot druge katoliške organizacije.24 V isti zvezi papež hkrati poudarlja, da je treba primero z orodjem pravilno razumeti. Cerkvena hierarhija mora uporabljati to orodje itako kot Stvarnik uporablja umno stvar, obzirno in taktno, v zavesti velike odgovornosti.26 Pri itej odvisnosti KA od cerkvene hierarhije nastane vprašanje, v koliko spada sbmostojno laično vodstvo k bistvu KA, kot Jjo pojmuje Pij XII. Zdi se, da posebno laično vodstvo nikakor ni nujno. Pij XII. večkrat poudarja potrebo inici-jativnositi in lastne odgovornosti s strani laikov kakor tudi razumevanje pri hierarhiji za to samostojnost laikov,26 a na drugi strani najdemo take izjave, ki kaželjo, da naloga laikov obstaja pravzaprav le v tem, da so na razpolago hirerahiji in dla izvršujejo njeno voljo.27 Tako pravi papež v nagovoru matia 1951, da tvori K A bakorekoč eno samo stvar s škofom in papežem128 in v pismu indijskim škofom uči, da hierarhija takorekioč vodi in usmerja KA.29 Najbolj jasna je izjava iz zgoraj omenjenegia nagovora, kjer papež dobesedno pravi: „V italijanski KA je glavno Predsedništvo kakor tudi predsedništvo škofijskih in župnijskih skupin stvar laikov, ki pa jim stoje ob strani in jih vodijo cerkveni asistenti. V Marijinih ongregacijah Pa, ki se smejo s polno pravico imenovati KA, je župnik po naravi predsednik.1'30 Dve vprašanji se postavljata tu: prvo, kakšno je torej tazmerje laikov K A do hierarhije, kakšna njihova samostojnost in možnost svojskega delovanja na apostolskem področju, z drugimi besedami, v koliko je KA specifično laična organizacija? Po izjavah Pilja XII. je treba reči: kar najtesnejša podreditev hiera^tnjjj, kar največja povezanost s hierarhijo. Drugo vprašane: kakšno je mesto cerkvenega asistenta v KA? V kolikor je cerkveni asistent zastopnik hierarhije ali če je c< lo sam predsednik KA kot v Marijinih kongregacijah, je njegov vpliv torej izredno velik in odločilen. Pij XII. v nagovorih, kolikor nam je znano, ni nikjer juridično določil kompetence cerkvenega asistenta. Večkrat je poudarili njegovo nalogo, da sk,rbi za čim boljšo versko in Pravno vzgojo članov, da za dosego tega cilja uporablja vsa dosegljiva in razpoložljiva sredstva. To nalogo določajo cerkvenemu asistentu ludi pravila italijanske Ra.si Značilno pa je, da člen 108 b) določa, da morajo biti vsi sklepi odborov predloženi cerkvenemu asistentu, tudi če bi ga pri seji ne bilo. Treba bo torej naljbrž reži, da daje Pij XII. cerkvenemu asistentu kot predstavniku hierarhije večje pravice in večje polnomočje, kot pa se včasih misli. Gotovo kaže ves nbuk o razmerju KA do hierarhije v to smer. 5. Potreba K A Pij XII, ob številnih prilikah poudarja potrebo laičnega apostolata, sodelovanje laikov s cerkveno hirerhijo. Skoro v vsakem nagovoru o razmerah daniaš-nega časa, o stanju Cerkve in o dolžnostih katoličanov omenja nujnost pomoči s strani laikov, ker duhovniki danes ne zadostujejo,32 ker časovne razmere to zahtevajo.33 Posebno pretresljiv Ije apel na Rimljane v slavnem nagovoru 10. februarja 1952, kjer jih papež roti, naj se vendar zbudijo, ker zdaj da je zadnji čas.34', JPra^i tako je nasproti duhovnikom ponovno izrazil nutjno željo, da skrbijo za to, da pritegnejo laike k svojemu dellu.36 A pomniti je treba, da papež, čeprav vedno znova kjliče llaike k sodelovanju, skoraj nikjer ne predpisuje posebnih organizacij KA. Za Italijo sicer želi, da se 6 skupin KA vpellje v vsako župnijo,36 indijskim škofom izrečno naroča, da vpeljejo KA,37 za misijone poudarja potrebo in korist laičnega apostolata,38 kakšno konkretno obliko pa naj to sodelovanje dobi, v kateri in kakšni organizaciji, v tem oziru pušča in želi Pij XII. največjo svobodo, kot bomo še pozneje videli. Če je KA takjo nuljna in potrebna, kakšna je torej obveznost posameznih in kje so teološke osnove zia tako obveznost? Pri teološki utemeljitvi laičnega apostolata se Pij XII. največkrat sklicuje na resnico o skrivnostnem telesu Kristusovem;39 dalje omenja sv. krst in sveto birmo,40 zgled prvih kristjanoiv in poznejših krščanskih stoletij.4! Pij XII. tudi zelo rad poudarja, da KA ni nekaj novega, da je tako stara kot Cerkev sama, da je le oblika in akcidentalna organizacija nekaj novega zaradi potreb našega časa.42 Glede obveznosti do laičnega apostolata uči papež, da so vsi in vsak osebno dolžan sodelovati z zgledom in z molitvijo. K prlavemu apostolatu pa niso vsi v enaki meri poklicani, ker Bog ni dal vsem ne možnosti ne zmožnosti za apostolsko delovanje. Zato Ije treba reči, da niso vsi poklicani k laičnemu apostolatu.43 Če veliko bolj Pij XII. poudarja, da niso vsi poklicani k organiziranemu laičnemu apostolatu, kot bomo to videli ob njegovem nauku o organizaciji KA. 6. Naloge K A Ker je KA sodelovanje laikov pri hierarhičnem apostolatu, so 'njene naloge podobne nalogi Cerkve in se njen delokrog razteza ria vse versko, socialno in nravno področje, podobno kot delovanje Cerkve.44 Nobeno življenjsko področje se me sme odtegniti KA.45 Člani KA se morajo boriti proti vedno bolj rastočemu brez-bošbvu, proti praktičnemu življenjskemu materializmu, proti socialni bedi, ki ju morajo premagati s socialno pravičnostjo in ljubeznijo.46 KA mora širiti, braniti in čuvati vero.47 Kdor je vstopil v vrste KA; se je obvezal, da bi nosilec, oznanjevalec in apostol krčanskih idej,48 glasnik upanja, oznanjevalec luči, nosilec trdnosti in miru, kvas človeške družbe, zmagoslavni žarek v temi sodobnega časa,49 živ in poživljajoč kristjan, za druge kot dober kruh, kristjan, ki živi iz svojega krsta in ki se trudi zato, da bi tudi drugi tako živeli.60 Poleg teh splošnih nalog poudarja Pij XII. prav posebno in vedno znova nekatere posebne naloge KA. Na prvem mestu naj omenimo skrb za versko in nravno izobrazbo, boj proti verski in nravni nevednosti. Ne samo, da morajo člani KA sami biti podkovani v verskih in nravnih vprašanjih, in to kar najbo'jej ampak se morajo z vsemi (sredstvi truditi, da bodo tudi drugim .posredovali trdno versko in nravno izobrazbo.64 Dalje opozarja Pij XII. KA vedno znova na izredno važno nalogo, širiti socialni nauk Cerkve, boriti se proti socialni bedi in krivičnosti z besedo in dejanjem.62 Lahko trdimo, da je sv. oče skoraj ob vsaki priliki opozarjal KA na važnost socialnega vprašanja in da je zanj tu eno najvažnejših delokrogov, čeprav se je ob drugi priliki izrecno obrnil proti tendencam, ki so se pojavile posebno v Franciji (ne da bi papež imenoval kako ime), češ da mora Cerkev danes najprej rešiti socialno vprašanje, skrbeti najprej za osnovne gospodarske in (socialne razmere in šele nato vršiti pravo apostolsko delo. Papež poudarja, da teh dveh malog ni mogoče ločiti^ ker sta tesno med seboj povezani.83 Tretje področje ki mu sv. oče posveča .posebno pozornost, je družina. V številnih nagovorih novoporočencem, posebno v prvih letih svojega pontifikata, je Pij XII. konkretno pokazal naloge In ideal krščanske družine. Člane KA je vedno znova vzpodbujal, da skrbe za zdrava načela o družini, da ta načela širijo, jih skušajo zanesti v vse kroge in jih praktično uresničijo najprej ,pri (sebi in nato tudi v svoji okolici.84 Četrto naloga KA je apostolat poklicne etike in odgovornosti. V nagovorih raznim poklicem je sv. oče vedno znova poudarjal, kako važno je, da ve'jajo v posameznih poklicih krščanska načela. KA mora širiti ta načela in zavest poklicne odgovornosti.88 Da sv. oče opozarja tudi na razne druge .panoge življenja, kakor n. pr. film, televizijo,88 tisk, vpliv v javnem življenju87 in podobno, ni treba še posebej omenjati. Kar se tiče političnega delovanja KA, veljajo ista načela, kot jih je postavil 'Pij XI. Pij XII. jasno uči da KA ni politična organizacija, da se kot taka ne sme vmešavati v strankarsko politiko. Na drugi strani pa papež zahteva od katoličanov in tudi od članov KA, da se za politiko zanimajo, da važne politične odločitve, ki Posegajo tudi na nravno in versko področje, ne prepuščajo nevrednim in nezmožni*1!, neodgovornim ljudem. Kakšno obliko naj ima to delovanje v političnem živ-i j en ju, ni mogoče na splošno določiti. Treba se je ozirati na posebne časovne in krajevne razmere.88 7. Metoda in sredstva KA Prvo in najvažnejše je osebno versko in nravno življenje. Pij XII. stavi j a v teni oziru na člane KA zelo visoke zahteve. KA pomeni elito, pomeni zato pripravljenost' in veilikodušnost, ki se ne zadovollji s povprečnostjo, ampak hoče vedno više, Posebno v zvezi z Bogom, v predanosti in požrtvovalnosti v apostolatu.89 Značilni s° v tej zvezi tudi nagovori Pija XII. na Marijine kongregacije, ki so po r.'auku ^‘ja XII. prava in resnična KA. Tudi pri njih zahteva sv. oče skrbno izbiro, boj vsakemu minimalizmu in res globoko versko življenje.80 Pri apostolatu poudadja Pij XII. najprej osebni zgled, osebni vpliv, osebno deI° od osebe do osebe«! Osebna svetost in pobožnost, ki se kaže v molitvi in zgledu, Je maj bolj učinkovit in .nenadomestljiv apostolat.83 Ta osebni apostolat, osebni vpliv £!°ra biti tako intenziven in tako .neprestan, da bo učinkoval vedno in povsod, kjer bo kdo prišel skupaj s članom KA. Na ita način bo tudi mogoče izvesti to, kar PiJ" XII. imenuje ..kapilarno akcijo", s katero hoče KA prodreti v vsa področja, Priti v stik z vsakim posebej, prekvasiti in prežeti vsako družbo.83 Značilno je, da poudarja Pij XII. skoraj izključno le ta osebni način apostolata. Le redko kdaj omenja organizatorična sredstva in še tam vedno znova opozarja na osebno svobodo na eni strani in na važnost individualnega stika na dr«gi sctrani. Pri nauku o apostolatu se je sv. oče izrecno obrnil proti preozkemu pojmo-Va|il}u apostolata, ki -naj po mnenju nekaterih, posebno v Franciji, obstaja samo v Pričevanju, brez namena, da bi dejansko vplival nia druge in jih skušal spreobrniti. KA >ma za cilj, da dejansko nekaj doseže, čeprav mora -vedno upoštevati osebno lobodo.84 Osvojevalni duh je značilen za vsak pravi apostolat.88 8. Organizacija KA V poudarjanju važnosti in potrebe organizirane KA, posebno v nauku o posebnih organizacijah K A obstoji, kot smo že v začetku omenili, ena od razlik med Pijem XII. in njegovim prednikom. Brez dvoma tudi Pij XII. ceni organizirano apostolsko delo in imenuje KA kohorto, falango, ki stoji pod poveljstvom popeža in škofov,66 strnjeno boljno četo,67 omenja organizatorične odlike, ki so KA skupne z drugimi organizacijami našega časa,68 poudarja potrebo discipline69 in prav posebej pokorščine do hierarhije,70 roti in poziva člane KA k edinosti, k tesni strnjenosti svojih vrst kakor tudi edinosti z drugimi katoliškimi organizacijami,71 kajti needinost pomeni poraz, pomeni izdajstvo lastne stvari.72 A ravno v te|j zvezi poudarja papež na drugi strani nič manj odločno spoštovanje pred človeško osebo in svobodo poedinca.73 Edinost ne sme postati enoličnost, ki izključuje vsako mnogoličnost, ki nima samo estetičnega pomena, ampak prvovorstno strategično in taktično vrednost.74 Zunanja in disciplinirana organizacija ne sme iti tako daleč, da bi bili posamezni člani le ,,'nedelavna kolesa v velikaskem stroju, kolesa, ki se ne morejo sama gibati, dokler ne dobijo pogona od centrale. Nedopustno bi bilo, če bi kdo v vodnikih vidci nekake kretnike električne centrale pred poveljniškim aparatom, ki spuščajo in prekinjajo, regulirajo in dirigirajo tok v električni mreži1*.75 Zunanja organizacija ne sme zadušiti osebne inicijative in odgovornosti. V nagovoru na svetovni kongres o laičnem apostolatu Pij XII. zahteva, da pusti organizacija KA vsakemu posamezniku dovolj široko svobodo, da razvije svoje osebne zmožnosti in darove.76 Odtod tudi zahteva Pija XII. naj se organizacije KA v posameznih deželah prilagodijo posameznim krajevnim razmeram in posebnim tradicijam katoliškega življenja.77 Ta različnost je nujno potrebna. Le v enem si morajo biti vsi člani KA enaki: v čutenju s Cerkvijo, v predanosti svoji nalogi, v pokorščini škofom in vrhovne mu poglavarju Cerkve.78 Pij XII. izrecno in ostro zavrača nauk, da mora biti ves laični apostolat organiziran v KA. Ne samo, da so pculeg posebnih organizacij K A še drug.: organizirane oblike pravega apostolata, kot bomo to še videli, temveč tudi izven vsake organizacije je dosti laikov, ki po svojih najboljših močeh skušajo apostolsko delovati. „Ne vznemirjajte Ijih z vprašanjem, h kateri organizaciji pripadajo, raje občudujte in od srca priznajte dobro, ki ga narede.1*79 9. KA in druge organizacije Pij XII. se torej izrečno obrača proti nekakemu monopolu KA glede laičnega apostolata. Še bolj (jasno se to pokaže, ko Pij XII. določa razmerje med KA in (drugimi organizacijami. V nagovoru na 1. mednarodnem kongresu o laičnem apostolatu je sv. oče dejal, da predstavlja KA oficielni laični apostolat,80 a na drugi strani je ponovno izjavil, da KA ni edina oblika laičnaga apostolata, ampak da poleg nje obstajajo in moraljo obstajati druge enakopravne oblike. KA nima pred temi drugimi organizacijami nikake prednosti in nikakega pokroviteljstva nad njimi. To misel je izrazil Pij XII. že v nagovoru italijanski KA v septembru 1940, kjer (je dejal, da pripadnost h KA ne daje nobenih privilegijev in nobene vzvišenosti nad drugimi, temveč le dolžnost, v duhu ponižnosti, zatajevanja in ljubezni postati vsem vse.81 V istem nagovoru je papež poudaril, da je K A sicer glavna organizacija borbenih katoličanov, a da poleg nje obstajajo druge organizacije, ki so prav tako odvisne od cerkvene hiekarhije, ki imajo prav tako za svoj i ilj apostolat in prav tako sodelujejo s hierarhijo pri apostolatu.82 V apostolski konstituciji Bis saeculari o Marijinih kongregacijah je sv. oče izrečno zavrnil zmoto nekaterih, ki hočejo vse apostolsko delo spraviti v isto obliko, češ da je to prizadevanje popolnoma proti nauku Cerkv.83 Pri tem se Pij XII. sklicuje na svojega prednika Pija XI.84 Prav tako je Pij XII. v nagovoru maja 1951 zavrnil mnenje, češ da je KA na čelu drugih organizacij ali da ima nad njimi nekako pokrovi* teljstvo.83 Nasprotno: poleg organizacij KA so potrebne druge organizacije, ki nnajo za svoj cilj 'apostolat in ki naj ohranijo svojo značilno obliko in samostojnost 86 in KA ima nalogo, da te organizacije bratsko spreljme kot enakovredne 'borce, ki se bok ob boku bore za isto katoliško stvar. Katoliška vojska ima poleg KA še druge čete in bilo bi nezdravo, če bi k|do ,te gete preziral ali jim nasprotoval. Za vse je dovolj prostora, vsi so potrebni v skupnem boju proti skupnemu sovražniku.87 S temi izjavami Pija XII. je rešeno vprašanje o prvenstvu KA in o drugih organizacijah kot „pomožnih silah" KA. Najbolj jasen in izrazit je ta nauk Pija XII. o razmerju med KA in Marii; i no kongregacijo, o kateri hočemo zlato še posebej govoriti. 10. KA in Marijina kongregacija Znano je, koliko je bilo pod Pijem XI. razpravljanja o tem, ali so Mariljine kongregacije KA ali pa le pomožne sile KA. V prvih letih svojega pontifikata! Pij XII. v to vprašanje ni nikjer izrecno posegel. A že v nagovoru na M'ari|jine kongregacije ob 50 letnici svojega sprejema v Marijino kongregacijo januarja 1945 je Pij XII. zelo podčrtal apostolsko dedovanje Marijine kongregacije, ne da bi KA izrecno omenil.88 Isto misel je poudaril papež nekaj mesecev pozneje v nagovoru na rimsko Marijino kongregacijo.89 Popolno jasnost pa je prinesla zgoraj omenjena apostolska konstitucija Bis saecullari leta 1948. Tu pravi Pi)j XII., da je apostolat med prvimi cilji Marijine kongregacije in da je cerkvena hierarhija sama kongregacije za ta apostolat pooblastila.90 Marijini kongregaciji ne manjka noben znak KA. Take so Mariljine kongregacije že po svoji naravi in po svojih pravilih. Zato Marijine kongregacije s polno pravico zaslužijo ime KA pod Marijinim vodstvom •— tu Pij XII. citira svojo izjavo, ki jo je dal že kot kardinal — državni tajnik na kongregacijskem zborovanju v Menzingenu v Švici 22. oktobra 1938.91 falje papež izrecno poudarja, da kongregaciji ni treba p dav nič spremeniti ali obnoviti svojih pravil, da more v pravem in polnem smislu sodelovati v apostolatu s hierarhijo.92 Zato Marijine kongregacije KA niso podrejene, ampak z njo v isti vrsti in tudi ni potrebno, da bi kongreganisti vstopili v KA.98 Zanimivo in značilno Ije, da odslej naprej papež vedno znova poudarja, da je Marijina kongregacija res prava KA, tako v pismu jezuitskemu generalu v aPrilu 195094 v nagovoru rJa špansko žensko KA,95 v nagovoru na Marijino kongregacijo iz Rinnes v Franciji v juliju 1953, ki je bil na posebno želijo en mesec Pozneje objavljen v Osservatore Romano90 in izredno odločno zopet v pismu glavnemu tajniku Marijinih kongregacij v juliju 1954. Tu pravi papež: vsi, ki poznajo naše mišljenje o apostolatu, vedo, kako zelo nam je pri srcu M'arijina kongregacija. V apostolski konstituciji Bis saeculari, ki je nekaka sinteza naše volje glede te tako odlične in posebne oblike KA, smo z našo apostolsko avtoriteto določili pravila in Zakone, po katerih nalj te palestre pobožnosti in dejavnega ka-•toliškega življenja postajajo vedno močnejše in trdnejše.97 In dalje: Marijine kon-gvegacije so v pravem in polnem pomenu KA in v isti vrsti z drugimi oblikami KA98 in so .direktno in neposredno samo od cerkvene hierarhije odvisne.99 V nagovoru na prvi mednarodni kongres Marijinih kongregacij septembra 19B4 je papež še enkrat poudaril, da spadajo Marijine kongregacije med najbolj avtentične oblike KA.ioo Nauk Pija XII. je torej o tej stvari tako odločen in jlasen, ,da je vsak komentar nepotreben. 11. Zaključek V nauku Pija XII. o KA se kaže nek razvoj. Sprva se sedar.lji sv. oče precej naslanja na svojega prednika, pozneje pa se v marsičem od njega oddalji. Najkrajšo obliko za ta razvoj (je morda našel 1. mednarodni kongres o laičnem apostolatu z razlikovanjem med Katoliško akcijo in Akcijo katoličanov. Ta razlika, ki je veliko bolj dalekosežna kot pa se to na prvi pogled zdi, je našla velik odmev. Zdi se, da Pij XII. polaga' večjo važnost na akcijo katoličanov kot .na KA, čeprav ni vedno mogoče določiti jasne.meje med prvo in drugo. Gotovo pa je, da Pij XII. z vso nujnostjo poziva katoliške laike k apostolskemu delu, bodisi v posebnih strokovnih organizacijah K A, bodisi v drugih oblikah. Vsi duhovniki imajo nalogo, da oznanjajo in. ponavljajo ta klic sv. očeta, vsi katoličani dolžnost, da se vsak po svojih močeh in na svoj način odzove temu klicu Pija XII. Opombe: O nauku Pija XI. obstoji dobro dello: A. M. Cavagna, La parola del Papa su -1’Azione catitolica. 3. ed. Milano 1936 (tu citirana „Parola“). O nauku Pija XII. o KA imamo podobno knjigo A. M. Cavagna, Pio XII e 1’Azione dattolica, Eti. AVE, Roma 1943. Knjiga obsega le dokumente do srede 1943. Na nam znano, da bi izšla nova izpopolnjena izdaja. Za ta čas citiramo papeževe izljave po tej izdaji (tu citirano ,,Pio XII“). Znani sta nam še dve manjši knjižici, prVa „L’apostolato dei laici nella parola dei papi“, Ed: Domani, Roma 1955, ki prinaša izjave od Pija IX. do Pija XII., a precej kratko in površno. Druga: 5 documenti pontifici sulVapostolato dei laici, Romb (brez letnice), ki prinaša pet' dokumentov Pija XII. iz let 1950—52 s kratkim uvodom. V naslednjem citiramo izjave Pija XII. po Acta Apostolicae Sediš, razen iZa prvih 5 let (prim. zgoralj). 1 2 * 4 * 6 7 8 9 10 * 12 13 * * * 17 1 Nagovor 19. 3. 1927; 6. 4. 1934; pismo kolumbijskim škofom 14. 2. 193H. Prim. Parola, str. 8—9. 2 Nagovor 1. 3. 1924, Parola, str. 123. 8 O tem teološkem razpravljanju bomo poročali ob drugi priliki. 4 Morda bi bilo najbolj primerno, če bi se pod tem vidikom predelal in dopolnil Odarjev Katekizem o KA. 8 Pismo 30. 7. 1928 in ob več drugih prilikah, prim. Parola, str. 6—9. 6 Nagovor 14. 10. 1951. AAS 43 (1951) 784. 7 Nagovor po radiu 3. 9. 1950. AAS 42 (1950) 639—642. 8 Radijski nagovor 3. 3. 1939. Pio XII., str. 3. 9 Okr. Summi Pontifiicatus 20. 10. 1939. Pio XII., str. 19. 10 Nagovor italijanski KA 4. 9. 1940. Pio XII, str. 33. 01 Nagovor 20. 4. 1941. Pio XII, str. 75. 12 Sltaituto deli’ Azione cattolica italiana. Roma 1946, str. 5—8. 13 Nagovor italijanski KA, 4. 9. 1940. Pio XII, str. 39. m Esortazione 25. 1. 1950. AAS 42 (1950) 247. 16 Nagovor 28. 2. 1954. AAS 46 (1956) 102. is Radijski nagovor 24. 12. 1954 AAS 46 (1956) 773. 17 Nagovor 10. 2. 1940. Pio XII, str. 30. Prim. Parola, str. 6. 18 Prim. Statute, str. 7. t9 Esortazione 25. 1. 1950. AAS 42 (1950) 247. 20 Pismo indijskim škofom o KA. 30. 1. 1948. AAS 40 (1948) 329. 21 Istotam. aa .Nagovor 3. 5. 1951. AAS 43 (1951) 375. 23 Nagovor italijanski KA 4. 9. 1940. Pio XII, str. 40. Esortazione 25. 1. 1960. AAS 42 (1950) 250. Radijski nagovor ženski KA 8. 12. 1954. AAS 46 (1964) 771. 24 Nagovor 14. 10. 1951. AAS 43 (1951) 789. 9 26 Istotam. 26 Istotam. Nagovor moški KA 12. 10. 1952. AAS 44 (1962) 834. 27 Nagovor 14. 10. 1951. AAS 43 (1951) 789. Nagovor mladinski KA 4. 11. 1953. AAS 45 (1953) 793. 25 Nagovor 3. 6. 1951. AAS 43 (1951) 376. 379. 29 pismo indijskim škofom 30. 1. 1948. AAS 40 (1948) 329. so Nagovor 3. 5. 1951. AAS 43 (1951) 376. 31 Art. 10. 82 Okr. Summi Ponltificatus 20. 10. 1939. Pio XII, str. 19—20. Nagovor 14. 10. 1951. AAS 43 (1951) 790. 33 Nagovor itallijanski KA 4. 9. 1940. Pio XII, str. 35—37; Nagovor 14. 10. 1951. AAS 43 (1951) 786. Nagovor 12. 10. 1952. AAS 44 (1952) 832. 34 AAS 44 (1952) 158—162. 36 Esortazione 25. 1. 1950. AAS 42 (1950) 248. 249. 36 Istotam. AAS 42 (1960) 249. 37 Pismo indijskim škofom 30. 1. 1948. AAS 40 (1948) 328—331. 38 Okr. Evangelii praecones 2. 6. 1951. AAS 43 (1951) 510—514. 39 Okr. Mystici orporis 29. 6. 1943. AAS 35 (1943) 241. Nagovor portugalski KA 10. 12. 1950. AAS 43 (1961) 120. Nagovor 14. 10. 1951. AAS 43 (1961) 786—787. Esortazione 25. 1. 1950. AAS 42 (1960) 249. 40 Discorso 3. 5. 1961. AAS 43 (1961) 378. 41 Okr. Evangelii praecones 2. 6. 1951. AAS 43 (1951) 510—513. 42 Nagovor 3. 5. 1951. AAS 43 (1951) 376. 43 Nagovor 14. 10. 1951. AAS 43 (1951) 787. 44 Nagovor 3. 5. 1951. AAS 43 (1951) 377. 45 Nagovor 5 9. 1948. AAS 40 (1948) 405—406. 46 Istotam AAS 40 (1948) 410—413. W Nagovor 16. 6. 1939. Pio XII, str. 14. 48 Nagovor akademski rimski KA 24. 5. 1953. AAS 45 (1953) 413. 49 Nagovor 12. 10. 1952. AAS 44 (1952) 833. 60 Istotam. AAS 44 (1952) 830. 61 Nagovor moški KA 7. 9. 1947. AAS 39 (1947) 426—29. Radijski nagovor španski ženski KA 1. 7. 1951. AAS 43 (1951) 558—560. Nagovor 4. 11. 1953. AAS 45 (1953) 791—792. 62 Nagovor 7. 9. 1947. AAS 39 (1947) 428; Nagovor 1. 7. 1951. AAS 43 (1951) 557—560. Nagovor 29. 4. 1945. Radijski nagovor portugalski KA 10. 12. 1950. AAS 43 (1951) 120—121. 63 Nagovor 3. 5. 1951. AAS 43 (1951) 377. 64 Nagovor 7. 9. 1947. AAS 39 (1947) 426—29. Nagovor 10. 12. 1950. AAS 43 (1951) 120—121. Nagovor moški KA 20. 9. 1942, Pio XII, 135—144. 66 Istotam. 66 O televiziji prim. pismo na ital. škofe 1. 1. 1954. AAS 46 (1954) 22. 57 Nagovor 20. 9. 1942. Pio XII, str. 135—144. Nagovor 7. 9. 1947. AAS 43 (1951), 791. 68 Nagovor 3. 6. 1951. AAS 43 (1951) 378. Nagovor 14. 10. 1951. AAS 43 (1951), 791. , 99 Nagovor italijanski KA 4. 9. 1940. Pio XII, srt. 41. 66 Nagovor 8. 9, 1954. AAS 46 (1954) 531—532. 61 Radijski nagovor italj KA 8. 12. 1953. AAS 45 (1953) 854. Nagovor 3. 5. 1951. AAS 43 (1951) 378. 63 Nagovor mednarodni ženski KA 14. 4. 1939. Pio XII, str. 5. 63 Nagovor 12. 10. 1952. AAS 44 (1952) 834. Nagovor mladinski KA 4. 11. 1953. AAS 45 (1953 ) 792. 64 Nagovor 3. 5. 1951. AAS 43 (1951) 376. 66 Nagovor 5. 9. 1948. AAS 40 (1948) 406. 66 Nagovor italijanski KA 4. 9. 1940. Pio XII, str. 38. 67 Nagovor 8. 12. 1953. AAS 45 (1953) 853 68 Esontazione 25. 1. 1950. AAS 42 (1950) 249. 69 Nagovor 12. 10. 1952. AAS 44 (1952) 834. 70 Prim. poglavje KA in hierarhija. 71 Nagovor 24. 5. 1953. AAS 45 (1953) 414; Nagovor 4. 9. 1940. Pio XII, str. 39—40; Nagovor 12. 10. 1952. AAS 44 (1952) 833—834. 72 Radijski nagovor ženski KA 8. 12. 1954. AAS 46 (1954) 771, 73 Esortazione 25. 1. 1950. AAS 42 (1950) 249. 74 Nagovor 12. 10. 1952. AAS 44 (1952) 834. 75 Nagovor 3. 5. 1951. AAS 43 (1951) 377 76 Nagovor 14. 10. 1951. AAS 43 (1951) 788. 77 Nagovor 4. 9. 1940. Pio XII, str. 33. 78 Nagovor 3. 5. 1951. AAS 43 (1951) 378. 79 Nagovor 14. 10. 1951. AAS 43 (1951) 787—788. 80 Motam. AAS 43 (1951) 789. 81 Nagovor 4. 9. 1940. Pio XII, str. 42. 82 Istotam. str. 43. 83 /Ap. konstitucija Bis saeculari 27. 9. 1948. AAS 40 (1948) 398. 84 Istotam, Nr. 22—24. »5 Nagovor'3. 5. 1951. AAS 43 (1951) 378 86 Nagovor 12. 10. 1952. AAS 44 (1952) 834. 87 Nagovor 8. 12. 1953. AAS 45. (1953) 854. 88 Nagovor 21. 1. 1945. Cit. po posebni nemški izdaji. 89 Nagovor 1. 7. 1945 90 Ap. Konstitucija Bis saeculari 27. 9. 1948. AAS 40 (1948 ) 401—402. 91 Istotam. AAS 40 (1948) 398. 92 Igtotam, A&S 40 (1948) 401—402. 93 Istotam, AAS 40 (1948) 402. 94 Pismo (jezuitskemu generalu J. Janssensu 15. 4. 1950. Pisma ni najti v AAS, tu ga citiramo po posebni nemški izdaji. 98 Radijski nagovor španski ženski KA 1. 7. 1951. AAS 43 (1951) 560. 96 Nagovor kongr. iz Rennes 20. 7. 1953. Osservatore Romano 29. 8. 1953. 97 Pismo P. Faulussenu SJ. 2. 7. 1953. AAS 45 (1953) 494. 98 Istotam, AAS 45 (1953) 496. 99 Isitotam, AAS 45 (1953) 496. 100 Nagovor na 1. medn. kongres Marijinih kongregacij 8. 9. 1954. AAS 46 (1954) 531. Najvažnejši dokumenti Pija XII. o KA v kronološkem redu: 1) Discorso agli Assitenti eclesiastici di AC, 16. 6. 1939. Pio XII, 13—15. 2) Discorso ai dirigenti diocesani deli’ A. C. I. 4. 9. 1940. Pio XII, 32—48. 3) Discorso ai giovani di A. A. 10. 11. 1940. Pio XII, 62—73. 4) Discorso 'alla Gioventu univfrsitaria e ai laurcati di A. C. 20. 4. 1941. Pio XII, 75—89. 5) Discorso agli uomini di A. C. 7. 9. 1947. AAS 39 (1947) 425—431. 6) Epistula ad episcopos Indiae de Actione catholica promovenda (v angleščini) 30. 1. 1948. AAS 40 (1948) 328—331. 7) Discorso alle giovani di A. C. 5. 9. 1948. AAS 40 (1948) 409—414. 9) Bis saeculari 27. 9. 1948. AAS 40 (1948) 393—402. 10) Esortazione alll’ Episcop'ato italiano 25. 1. 1950. AAS 42 (1950) 247—250. 11) Discorso ai presidenti di AC 3. 5. 1951. AAS 43 (1951) 375—379. 12) Discours au congrčs international des la!ques 14. 10 1951. AAS 43 (1951) 784—792. 13) Discorso agli uomitti di AC 12, 10. 1952. AAS 44 (1952) 830—835. 14) Discorso ali’ AC feminile italiana 8. 12. 1954. AAS 46 (1954) 768-772. Župnik in njegov kaplan Mirko Gogala, Argetina IV. Njuna delitev idela 1. Če je predvidevanje prva dolžnost vsakega župnika kot voditelja farnega življenja, pa je delitev dela njegova druga dolžnost. Najboljši dušnopastirski načrt bi namreč bil brez pomena, če bi ostal samo na papirju. Treba ga je spraviti v živ-lljenlje. Ker pa župnik sam ne bo zmogel vsega dela, mora k izvršitvi svojih načrtov pritegniti sodelavce, ki jih ima na razpolago. V ta namen mora celotni delovni načrt smotrno razdrobiti v posamezne kose in določiti, kdo bo katerega izvršil. V tem pa ravno obstoji delitev dela, pri kateri mora župnik upoštevati vse svoje pomočnike, tudi laične, naj že bodo organizirani ali ne. Tukaj se bomo kajpada omejili samo na vprašanlje, kako naj si župnik deli delo s svojim kaplanom. 2.. Najprej moramo poudariti, da je župnik dolžan dušnopastirska opravila v glavnem razdeliti medse in kaplana. V delitvi dela je namreč skrivnost uspeha. Dva vedno več premoreta kot en sam. In običajno je na vsaki fari toliko dieta, da ga je samo za enega preveč. To vellja zlasti za tiste župnije, ki imajo kaplana, sicer bi ga ne imele. Saj se kaplan nastavi le tedaj, „če je župniku po ordinarijevi sodbi zaradi velikega števila vernikov ali zaradi drugih vzrokov nemogoče samemu primerno oskrbovati župnijo" (kan 476-1). Zato mora župnik dušnopastirska opravila razdeliti med oba, da tako s skupnimi močmi dosežeta česar sam ne zmore. Proti ttj svoji dolžnosti bi se župnik pregrešil, če bi od dela na fari izključeval bodisi kaplana bodisi samega sebe. Poglejmo si vsak primer posebelj. Zelo napak bi bilo, če bi župnik hotel vse sam napraviti, kot se velikokrat dogaja. Nekateri župniki kaplana sploh ne marajo, čeprav sami niti najbistvenejšim dolžnostim ne morejo prav zadostiti. Taki čudaki so bolj pogosti, kot bi si morda kdo umislil. Imeli smo jih doma in srečujemo jih v tujini. Spet drugi pa se kaplana ne branijo a dejansko mu ne dajo nobene prave možnosti za delo. Mašo kaplan že lahko bere, pa morda še to in ono malenkost opravi, zlasti d'a se fari zagotove denarni dohodki, sicer pa ima roke popolnoma zvezane. Nič zato, če se duše pogubljajo, medtem ko se kaplan cele tedne in meseec dolgočasi brez dela, ker je župnik tako odredili. Pri nas doma niso bili taki slučaji povsem nepoznani, v pre-nekaterih argentinskih župnijah pa |je to vsakdanji prizor, kljub ogromnemu pomanjkanju duhovnikov. Kje je temu vzrok? Brez dvoma v raznih težavah, ki so z delitvijo dela združene. Naj povemo samo nekaj primerov: Če župnik deli s kaplanom svdje delo, se mora hočeš nočeš nanj ozirati in nima več tiste popolne svobode, kot če sam dela. Dalje tudi kaplan pri delu žanje uspehe tudi on je deležen simpatij in pohvale od strani vernikov in predstojnikov. Zato na fari ni izklljučno samo župnik središče vsega zanimanja, ni več on edini, ki vse ve in zna, ko pa se morda celo Pokaže, da ga kaplan v zmožnostih nadkriljuje. Pa tudi kaplanova neizkušenost in manjša sposobnost župniku lahko povzroča resne težave. Če jo kaplan kaj polomi, kar se vsakemu lahko zgodi, kritika zadene tudi župnika, ki Ije končno za vse odgovoren. Tudi je marsikaj za župnika bolj prijetno, da kar sam osebno opravi kako delo, namesto da bi neizkušenega kaplana najprej šele v delo uvajal, čeprav ,kaplani se morejo nastaviti ali za župnijo ali za nje določen del" (kan 476-2). Ta omejitev na določen del pa je lahko narejena po teritorialnem načelu ali pa po kakšnem drugem n. pr. narodnostnem, tako da je kaplan samo za določen sektor župnije ali samo za določeno narodnost in podobno. Doma so kaplani, ki so nastavljeni za določen del župnije in v njem bivajo, imenujejo ekspoziti (ZLŠ čl. 206) Lahko pa se kaplan nastavi tudi z namenom, da v prvi vrsti upravlja neka ■določena dušnopastirska opravila: ali delitev zakramentov ali vzgojo mladine ali Pomoč pri organizacijah itd. V to vrsto spadajo naši kateheti na osnovnih in meščanskih šolah (ZLŠ čl. 212, 213, 215), v Argentini pa je tak primer tako zvani »capellan interno", ki biva v župnišču z glavno dolžnostjo maše vanj a in spovedovanja, izrecno pa je oproščen pridigaaja in pisarne, ki se smatra za najtežje breme. Z ozirom na to omejitev je tudi župnikova svoboda glede delitve dela omejena. Vendar pa tudi v primerih, ko župnik lahko svobodno odloča, ne sme postopati svojevoljno. Župnik je dolžan delo razdeliti tako, da se bo lahko čim več storilo za zveličanje duš. S tem pa prehajamo že na novo vprašanje o pravilni delitvi dela. Posvetovanje škofov Lat. Amerike Dušnopastirska vprašanja na konferenci Filip Žakelj, Argentina Nauk o edinstvu Cerkve 28. avgusta smo po vseh cerkvah v laplaški nadškofiji brali, da v vsej Latinski Ameriki delulje samo pat in dvajset tisoč katoliških duhovnikov za sto šestdeset milijonov duš; ob istem času pa širi svoje zmote po Latinski Ameriki šestnajst tisoč protestantskih pastorjev; v Pragi pa so pred kratkim odprli komunistično semenišče (un „Se-minario“ comunista), kjer vzgajajo sedemsto petdeset' mladeničev iz Južne Amerike, da bodo vsak v svoj kraj ponesli zlagani evangelij novih časov. — Zato so šk,ofje na posvetovanju morali zelo poudarjati katoliški nauk o socialnem vprašanju ter posebej o edinstvu Cerkve, Kardinal Piazza je 2. avgusta povedal važne misli o edinstvu Cerkve, ki jih spdt dobesedno navajamo: „Edinstvo prave Cerkve je obenem skrivnost in čudež: skrivnost v svojem počelu in čudež v svoljem trajnem uresničevanju, Edinstvo kot' bistveni dar Cerkve izhaja iz življenjskih globin skrivnostnega telesa (Kristusovega); imenovali bi ga kot izliv in odmev enakomernega in neprestanega utripanja Kristusovega Srca, življenjskega počela skrivnostnega telesa. Toda to edinstvo, vidno v cerkveni zgradbi, vedno trdno in nepokvarjeno že dve tisočletlji kljub borbam, razkolom, krivim veram, ki so polagoma trgale od skrivnostnega telesa tudi ugledne ude, čeprav ne življenjske, tvori trajni čudež. Kardinal Billot piše: „To edinstvo je tako posebno in edinstveno, tako izven vseh zakonov in nad vsemi zakoni, ki jih drugod opazujemo, da tvori resnični moralni čudež, ki ima svoj zadostni razlog samo v posebnem božjem posegu." Čudež, podoben čudežu spreobrnjenca sveta h krščanstvu, o katerem Alighieri trdi, da drugi niso niti stotinka v primeri z njim (Par. 24. poglavje). Dobro torej, vemo, da je to skrivnostno in čudežno edinstvo vzcvetelo iz molitve in daritve Jezusa Kristusa. Kdo Se ne spominja vzvišene molitve v dvorani zadnje večerje po ustanovitvi presvetega Rešnjcga Telesa? Tu je primerno naglasiti, da (je Jezus najprej motil za edinstvo apostolov, izmed katerih je Peter že prejel obljubo prednosti kot poglavar: ,,Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi jih dal, da bodo eno kakor midva — ut sint unum" (Jan 7 11). Strogo natančno cerkveno edinstvo, podeljeno vzajemno (skupno) apostolskemu zboru, nekako temelju edin-stva vernikov z apostoli in s Kristusom: ,,A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po nljih besedi v me verovali, .da bodo vsi eno — ut om-nes unum sint' — kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi. oni v nama eno, da bo svet veroval da si me iti poslal (Jan 17, 20—21). Torej edinstvo, ki je odrejeno, da bi bilo vidno znamenje božjega poslanstva in tudi božje ljubezni: „da tako svet spozna, da si me ti poslal, in da si jih ljubil, kakor si mene ljubil" (Jan 17, 23). Odveč je pripomniti, .da je ta molitve, ki jo je Jezus izrekel v brezpogojni obliki, imela v sebi nezmotljivo zagotovilo glede uspešnosti. Izpolnila pa se je, ko se je iz odprte strani Križanega rodila Cerkev, škrlat-nordeča in oživljena z njegovo krvjo. Apostol, ki Ije bil navzoč pri item krvavem in skrivnostnem dogodku, je pel v svojem zamaknjenju n'a Patmu: „S svojo krvjo si nas Bogu odkupil iz vsakega rodu in jezika in naroda in ljudstva, in napravil si jih našemu Bogu za kraljestvo in duhovnike in bodo kraljevali na zemlji" (Raz 5, 9-10). Kri Kristusova, glej, to je kraljevski pečat duhovništva in trdnost katoliškega edinstva! Ko je potem od smrti vstaili Zveličar dokončno ustanovil svoje kraljestvo, preden je odšel v nebesa, je dal dvanajsterim apostolsko zapoved za osvoljitev sveta in Peitru vesoljno prvenstvo, ko ga je postavil „za počelo in vidni temelj" edinstva tega kraljestva. Kakšnega edinstva? Trojnega po opredelbi cerkvenega zbora in po razlagi Leona XIII.: „Božji Ustanovitelj je hotel, da bi bila Cerkev ena po veri, vodstvu in občestvu — fi.de et regimine et communione! To se j edinstvo veroizpovedi (unitas symbolica), po katerem vsi 7- škofje, duhovniki in verniki — verujejo in ozpovedujejo prav isto vero; socialno edinstvo ali edinstvo občestva in 'ljubezni, po katerem vsi, ki pripadajo 'Cerkvi, bodisi posamezniki, bodisi posebni stanovi, tako zedinjeni in sklenjeni, da tvorijo samo eno moralno telo, samo eno družino, samo eno posebno družbo; hierarhično edinstvo ali vodstveno edinstvo, po katerem so vsi, ki so v.Cerkvi, pokorni prav isti vidni oblasti, hi je zasidrania v katoliškem škofov-stvu pod rimskim papežem, vrhovnim poglavarjem, vendar tako, da je taka celotna in polna oblast tudi samo v rimskem papežu. Toda čemu spominjam na tem mestu na te resnice prav tiste, ki so učitedji vere in varuhi cerkvenega edinstva? Prosim, da mi oprostite, toda mislim, če taka stvarnost in taka resnica zadevata že navadnega vernika, morata toliko bollj dvigati našega duha ter znova utrditi v nas apostolsko in dušnopa-stirsko dolžnost, ki temelji na njima. Zdi se mi, da je posebnega pomena in v posebno tolažbo, da v tem novem svetu, ki je pred malo stoletji sprejel luč evangelija in po božjem usmiljenju dospel do strmenlja vrednega edinstva v vidnem Kristusovem kraljestvu, ko je prejel nezmerne idobroite socialne trdnosti in .nadnaravnega življenja, zremo skrivnost in onkretni čudež edinstva katoliške Cerkve, te neizmerne zgradbe, ki jo je zgra-l a roka Odrešenikova; zgradil jo Ije nase, na vogelni amen (Apd 4, 11), ki vse nevidno vodi, in na nadomestno ska-0» ki je vidna in Ijo vzdržuje božja moč, skala, katere peklenska vrata ne bodo Premagala (Mt 16, 18); zgradbe, kaitero Polagoma oblikujejo živi kamni — višji cerkveni predstojniki in verniki — zgra-Jeni na Njem (Kristusu), da bi bili du-°vna hiša, sveto duhovstvo (pr. 1 Petr ’ zgradbe, strmenja vredne zaradi svojih ubranih črt, zaradi razporeditve zidovja, zgradbe, včasih in na kakem delu po brezbožnikih razpadle, toda kmalu znova še lepše in veličastndje rastoče na drugih delih sveta, tako da kljubuje stoletjem; ta boreča se vojska zvestih Kristusovih vojakov, ki preplavlja vsak kotiček zemlje, dobro urejena in navajena Voljsldovanja pod ljubeznivim vodstvom poveljnikov — škofov in duhovnikov — in najvišjim poveljstvom papeža, edino pogumna in pripravljena bojevati bitke za vero, za obrambo in varstvo svetih pravic Boga, Cerkve in duš, to čudovito Kristusovo skrivnostno telo, ki ga nam je sveti Pavel razodel v vsej njegovi (lepoti in božjem delovanlju, telo, v katero smo bili mi sami po zakramentu svetega krsta vcepljeni v popolnem edinstvu: ,, Multi unum corpus su-mus in Christo — množica nas je eno telo v Kristusu" (Rimij 12, 5), katerega glava je sam Jezus; iz njega prejema vse telo rast, ko se zlaga in sestavlja z vsakršno vezjo medsebojne pomoči, po delovanju, kakršno je primerno vsakemu poedinemu delu, in tako samo sebe zida v ljubezni (Ef 4, 16). Glejte živo in delujočo Cerkev, katere odlični vodstveni in gonilni organi so škofje, združeni s papežem, ki je središče in srce vsega organizma. Škofova najtežja dolžnost Ije prav ta, da v svoji škofiji ohranja trojno edin-iltvo, po katerem se razločuje prava Cerkev: edinstvo vere in soglasne katoliške veroizpovedi, socialno edinstvo po občestvu ljubezni med vsemi člani škofijske družine, vodstveno edinstvo v ozračju mirne podložnosti in resničnega miru. Zaradi tega so pri kofovskem posvečenju prosili zanj lastnosti, ki ustrezajo njegovi strašni službi: stanovitnost v veri, čisto ljubezen, spokojni mir (obred škof. posvečenja). Tako mora ubrati svoje dušnopastirsko učenje, pri katerem ne sme nikdar zanemariti nauka o Cerkvi, tako važnega pri krščanskem oblikovanju zlasti v naših dneh. Cerkveni očetje: Ignacij, Irenelj, Cipri-jan, Janez Zlatousti, Avguštin in drugi, so zapustili številne spise in celo cele razprave, da bi svojim vernikom vtisnili v spomin nauk o Cerkvi ter o njenem nedotakljivem edinstvu. Potrebno je, da imajo vsi kristjani živ in globok čut glede pripadnosti k božji družini, h Kristusovem skrivnostnemu telesu, tisti apostolski čut, ki stori, da čutijo s Cerkvijo, žive s Cerkvijo, delajo s Cerkvijo in tudi trpe s Cerkvijo; katera je danes tako, kakor je bila v prvih časih krščanstva, mučeniška Cerkev, nič manj preganjana v škofih in kardinalih kakor v svojih duhovnikih in množici vernikov, ki raljši izberejo izgnanstvo in ječo ter celo smrt, kakor bi izdali Jezusa Kristusa, Cerkev in svojo vest. Morda je treba danes obžalovati, da ni mnogo tistih, ki se v resnici čutijo sinove Cerkve ter kažejo, da se zavedajo dolžnosti, ki iz tega izhajajo: vzajemnosti in dejanske udeležbe na njenem živlljenju apostolata in trpljenja; ni mnogo tistih, ki so pripravljeni žrtvovati svoje majhne osebne koristi, da bi se posvetili velikim zadevam Cerkve: z življenjem, z d^lom, z molitvijo, s tihim in skritim žrtvovanjem. Ali ni to klic (znamenje) za pastirje duš, ki ga nalaga zgodovina, ki se danes piše s krvavo in solzno pisavo?" Kardinal Piazza je v zelo obzirni obliki povedal, da l;e edinstvo Cerkve v Latinski Ameriki v nevarnosti. Že verniki, ki pridejo blizu, prav malo vedo o Cerkvi. Ko so sredi preganjanja v la-plaški nadškofiji dali načrt za trideset pridig o Cerkvi, so pridigarji brž lahko opazili, da jc bila poslušalcem skoraj vsaka stvar nova. Nasprotne ločine imajo zato veliko uspeha, ker ljudstvo ni poučeno. Mons. dr. Henrik Rau, ki smo ga večkrat omenjali, je na duhovniškem sestanku priznal, da ima župnik v župniji, ki šteje štirideset tisoč duš, morda kaJj vpliva komaj na kakih dva tisoč vernikov. Drugi pa žive v veliki duhovni in po raznih okrajih tudi v telesni bedi. Cerkev bo do teh prišla samo z gorečimi telesnimi deli usmiljenja; po župnijah je zato treba ustvarjati pravo župnijsko karitativno gibanje, da bo Cerkev mogla kako priti do teh Zapuščenih duš. Za laplaško nadškofijo so že napravil lep župnijski karitativni načrt; da bi ga lc iskreno in goreče izvajali. — Na istem sestanku sta vrhovna škofijska asistenta za fantovsko in moško vejo Katoliške akcije v laplaški nad- škofiji poročala, kako ti dve veji rasteta. Pa sta oba govorila: Bodimo odkriti in si povejmo resnico: Katoliška akcija za fante ima samo okoli tisoč pravih članov; ima okoli devetdeset središč; duhovniki vneto delujejo samo v kakih petnajstih sr diščih; pa je v laplaški nadškofiji fantovska Katoliška akcija glede na druge škofije na prvem ali drugem mestu. Katoliška akcilja za može pa šteje v vsej nadškofiji samo sedimsio moz, pa je tudi glede na druge argentinske škofije na prvem ali drugem mestu. — S tem zgledom hočemo samo poudariti, kako upravičena je tožba kardinai a Piazza, da manjka cerkvenega in apostolskega čuta ter smisla za večje žrtve mi d verniki za verske zadeve. Protestantske ločine tolikokrat naravnost vsilljujejo svetopisemsko slovstvo in sveto pismo, a kako je n. pr. težko pridobiti slušatelje pri raznih verskih tečajih, da bi si sami kupili sveto pismo ali kako drugo versko knjigo! Seveda bi bili zelo krivični, če .ne bi priznali lepih izjem. Kako je naš duhovnik lahko vesel, ko ob nedeljah vidi mlade fante, ki pridejo z misalom v roki k sveti maši ter so skoraj redno pri sv. obhajilu. Pa jim je do tega pomagala prav Katoliška akcija. Kako je zato želeti, da bi se v Latinski Ameriki lepo razvijala. Škofje o prodiranju protestantizma v Latinsko Ameriko Škofje so na posvetovanju v Rio de Janeiro dali ob obravnavanju vprašanja o edinstvu Cerkve na plenarnem zasedanju tudi izjavo o prodiranju protestantskih ločin v katoliško Latinsko Ameriko. Vsaj del itc izjave je sporočil javnosti vatikanski Osservatore Romano dne 3. avgusta 1955: „Kdo se vprašuje, ali ni katoliška Cerkev nasproti nevarnosti glede prodiranja protestantizma v Latinski Ameriki zavzela borbenega in napadalnega stališča za obrambo. Bolj kakor v Latinski Ameriki razpravljajo o vprašanju (javno in v tisku v Združenih državah in nekaterih evropskih deželah. Konferenca, ki zboruje v Rio de Janeiro, je na svojem zasedanju v nedeljo (31. julija 1955) do podrobnosti pre- učila vprašanje glede stališča katoliške Cerkve nasproti protikatoliškim gibanjem; ta zadeva Ije tudi sicir vpisana v delovnem redu posvetovanja. Škofje se naslanjajo na najnovejše dokaze in statistične podatke, na drugi strani pa zro na vprašanje z jasno stvarnostjo; ob luči evangelijskega nauka ter ob pristnih apostolskih izročilih ko jih vodi zahteva krščanske ljubezni ter nagibajo edino njihove svete dušnoplastirske dolžnosti, so prišli do sledečih zaključkov: Katoliška Cerkev bo nadaljevala svoje duhovno delo za vedno večje razširjenje resnično in pristno krščanskega življenja s sredstvi duhpvne. rodovitnosti, katera je božji Ustanovitelj položi] v njene roke in katera so dvajset stoletij prinašala izredne sadove na vseh Področjih človeškega življenja in življenja narodov. Dolga in žalostna izkušnja vodi škofe do iskreni ga prepričanja, da so razni poizkusi protikatoliškega prodiranja v dežele Latinska Amerike povzročili v Posameznikih brezbrižnost in mlačnost glede verske zadeve, med narodi pa Se je raztrgalo moralno in duhovno edinstvo, ki j temelj njihove kulture, njihove omike in njihove zgodovine..." Kot primer protestantske gorečnosti navajamo Brazilijo, največjo državo v Latinski Ameriki. Po uradnem štetju je bilo leta 1950 v Braziliji dva milijona Protestantov; V odstotkih naj bi jih bilo, kakor' pravi drugo poročilo: 3.35. Vseučilišče imajo v Sao Fao o; dalje imajo 911 sredni’.. šolskih zavodov, 468 osnovnih ®°1, 8.065 nedeljskih šol s 36.335 učnimi niočmi in več kakor pol milijona učencev. V 28 semeniščih vzgajajo več k;ikor Petsto bodočih pastorjev. V šestdesetih niestih okoli 123 radijskih postaj oddaja njihov protestan.ski program; rjihov tisk ije dosti močan; izdajajo 191 dnevnikov ir. revij ter imajo okoli 25 podje-ki izhajajo in zalagajo njihov, knjige in revilje. V svojih rokah imajo 21 ulnišnic, 15 sanatorijev in 70 dispanzerjev. Okoli 4600 pastorjev oziroma ka-chistov širi zmotni nauk. (Pr. Infor-mations catholique internacionales, av-Sust 1955, št. 5-6, str. 21, 22). V Argen-mi sami lahko opažamo močr.o protestantsko gibanje. „Bodite pa vršitelji besede in ne le poslušavci." (Jak 1, 22) .... Od 25. julija do avgusta je traljalo posvetovanje škofov. Za zaključek je kardinal Piazza govoril škofom zelo pomembne besede, da so na posvetovanju prejemali zelo obilno razsvetljenja z nebes, a dolžnost škofov je, da vsak v svoji škofiji izvaja, kar so sklenili; „Dogodek bistvene važnosti bo ostal vtisnjen v versko zgodovino celotne Latinske Amerike z obhajanjem tega veličasinega posvetovanja častitljivih škofov vseh narodov celine, na katerem smo deset dni neprestano z zgledno gorečnostjo in poglobljenim preučavanjem obravnavali najtežja in najbolj nujna vprašanja cerkvene organizacije in krščanskega življenja. Posvetovanje je bilo sicer naporno, vendar pa plodovito za prihodnost vaših škofij in vaših dežel. Začelo Se je drugi dan po nepozabnem evharističnem zmagoslavju z vzvišeno besedo papeževo, čigar blagoslovljeno navzočnost smo čutili ves čas posvetovanja, ko je sam točno začrtal potek našega dela. Sedaj pa mi je drago zaključiti posvetovanje, 'a uporabim besedilo iz katoliškega lista svetega Jakoba, prvega jeruzalemskega škofa; ,.Vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgoraj in prihaja od Oč ta luči“ (Jk 1, 17). O tem smo imeli srečno izkušnjo vsak trenutek svojega zborovanja: Oče luči je resnično z božjo razsipnostjo razlikova’ v misli in srca nebeško razsvetljenje, ko je uitiral pot včasih nepričakovanim rešitvam. In tako moremo to posvetovanje im ti za najboljši dar božje Modrosti ter popolno darilo Besede in Luči, ki je postala naš vodnik in najvišji Pastir duš. A ne smemo misliti, da se je nebeško izžarevanje izčrpalo v zaključenem krogu posvetovanja. Oče luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave (Jk 1, 17), bo gotovo nadaljeval s svojimi darovi luči in milosti za uresničenje tega, kar je tu navdihoval v blagor škofij in duš, ki so vam izročene. Posvetovanje se, v kolikor gre za razpravljanje, zaključuje, a se obenem začenja glede uresničevanja: začenja se na vaši neizmerni celini, na vaših neskončnih poljih apostolata, pri ljudstvih, ki so žejna luči in milosti, ljudstva, ki so pričakovala in molila za dober uspeh posvetovanja in sedaj pričakujejo sadov iz rok svojih Pastirjev, in še nas prihaja sveti apostol Jakob spodbujat s svojo odločno in skoraj trdo besedo: ,,Bodite pa vršitelji besede in ne le poslu-šavci, ki bi sami sebe varali" (Jk 1, 22). Gotovo nihče izmed vas ne bo hotel varati svoje vesti in upravičenega pričakovanja svoje črede. Živa (realistična) podoba o zrcalu, katero navaja apostol, v katerem Ije človek gledal lastni obraz... pa je šel in takoj' pozabil, kakšen je bil, ter storil drugače kakor človek, ki se pogleda v popolno postavo svobode in vztraja (Jk 1, 24-25), bi mogla tudi predstavljati različno stališče glede na konferenco, ki je bila kakor zrcalo stvarnosti (resničnosti), v katerem je vsak izmed vas gledal obraz svoje lastne škofije in naroda: tam je za radostjo opazil tiste poteze, katere ustrezajo božji podobi, ki jo je krščanstvo vtisnilo, a je zazrli tudi z bolečino sence, spake (nakaze), neke znake, ki naznanjajo ohromelost in smrt; in v so-glaslju z drugimi je napravil sklepe glede nujnih in primernih odpomočkov (zdravil). Kdo bo sedaj hotel biti tak, ki je postal pozabljiv poslušavec? Ali ni vsak izmed vas rajši trdno odločen biti vršite lj dela, da bo po svojem delu blažen (Jk 1, 25) ? Sklepe konference smo jasno izrazili pod vidikom zdrave dušnopastirske praktičnosti. Treba pa je dodati, da pomenijo cilje, ki jih je treba doseči; da so sklepi taki, da zahtevajo trajno, soglasno in potrpežljivo prizadevanje; da verske okoliščine v vaših škofijah niso povsod iste in je zato treba zdravila uporabljati (naobračati) razsodno glede na potrebe in da je spodbude treba uresničevati z razumnim stopnjevanjem; da pri izvrševanju dobro premišljenega načrta zelo pogosto pridejo vmes raznovrstne težave, ki se na prvi pogled zde nepremagljive; da pa zaradi tega ne bo dovoljeno odnehati od začetega dela ter niti za trenutek ne zaspati v zagrešenem brezdelju." štiri lastnosti pravega škofa Končno kardinal Piazza pokaže vsem navzočim pravo podobo katoliškega škofa oziroma višjega cerkvenega predstojnika, če hoče v resnici izvesti velike načrte: Voditi ga mora zavest velike odgovornosti, trdna odločnost in stanovitnost pri izvrševanju sklepov in načrtov, .nadnaravno zaupanje in duh molitve: „Dovolite mi pa, da vam z bratsko prostodušnostjo svetujem, po kakšnem vodilu se mora ravnati škof, da bo v svoji škofiji uresničil načrt, ki mu ga je svetovala konftrenca. 1. Predvsem je škofu pri vsakem njegovem dejanju in vsak trenutek potrebna jasna in globoka zavest dolžnosti in dbveznoSti, katero je prevzel pred Bogom, pred Cerkvijo in pred dušami, ki so mu bile zaupane. Dobro vemo, da niso ovce za pastirja, marveč pastir za ovce. Pavlova beseda: „Jaz pa bom prav rad vse žrtvoval, tudi sam sebe popolnoma 'žrtvoval za vaše duše" (2 Kor 12, 15) izraža trajno razpoloženje škofa, ki se zaveda svojih odnosov do svoje duhovščine in do svojega ljudstva. Dalje naj bo prepričan, da predlogi, ki jih je izrekla konferenca, ustrezajo resničnim in višjim koristim tudi njegove škofije, ki se morajo torej nujno izvesti, kolikor zahtevajo resnične potrebe in možnosti, čeprav za ceno osebnih žrtev. Škof .nikdar ne sme pozabiti, da je ,križan", toda skupaj s Kristusom, ki ga je na poseben način zaznamoval s krvavim pečatom svojega duhovništva. Za to mu mora biti vedno mogoče ponavljati s svetim Pavlom znano trditev: „Zdaj se veselim v trpljenju za vas in s svoje strani na svojem mesu dopolnjujem, kar nedostaja bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev; zakaj zanjo sem postal služabnik" (Kol 1, 24-25). 2. Bolj kot kdaj sta škofu potrebni trdna odločnost pri lotevanju pobud, ki so mu jih predlagali, in stanovitnost, da jih izvrši do kraja. Naj ne pozabi, da mu je bilo pri obredu njegovega posvečenja po zahvalni pesmi ob njegovem ustoličenju slovesno rečeno: ,,Naj se utrdi tvoja roka in povzdigne desnica; pravičnost in sodba naj bosta priprava tvojega sedeža." Za izvršitev del pravičnosti in za uvedjavljenje prave in premišljene sodbe škofu nikdar ne smcita manjkati kreposti nepremagljive odločnosti in stanovitnosti. In cesto nalj premišljuje podobo škofa, ki mu jo je posvečevalec načrtal v molitvi pri hvalospevu (pre-faciji): Naj bo po vnemi neutruden, goreč po duhu, naj sovraži napuh, ljubi ponižnost in resnico; naj je nikdar ne zapusti, ko bi ga zmagala ali hvala ali pa strah." 3. Poleg ti ga pa mora škofa držati pokonci razsvetljeno, zavestno in na nadnaravnih nagibih zgrajeno zaupanje. Malodušnost pred težavami začetih apostolskih del je daleč najbolj škodljiva tako njegovemu duhu kakor njegovi služoi; črnogledost je kakor megla, ki zakriva resnični pogled, žalosti dušo ter hromi voljo in vest. Naj ima zaupanje v zvestobo svoje duhovščine in s čustvom iskrene ponižnosti itudi v lastne moči, ki jih božja milost podpira. Pisatelj knjige, ki jo je napisal za škofe, primerno opozarja: ,,Bog ima povsod svoje izvoljence in tudi v manij cvetočih škofijah je deset, štirideset, sto Pravičnih, ki pričakujejo ukaza, naj vztrajajo v svoiji veri ter se posvete najbolj plodovitemu apostolatu. Zdrava jasnoglednost," nadaljuje pisatelj, »pomaga v borbi, podpira po porazu, daje moč ob nasprotnem napadu, prezira zmote nasprotnikov ter vedno zna iz hudega- posneti dobro, iz ovire dobiček" (Memoriale vitae et sanciitatis episcopalis, Vatikanska tiskarna 1950). 4. Vsak škof ima končno na razpolago zase nepremagljivo silo: zatekanje k Tistemu, ki iz blagohotnosti v nas dela, da hočemo in delamo (Fllplj 2, 13), V v9aki okoliščini in vsaki potrebi naj sam goreče moli ter naj k molitvi povabi svoje otroke; svoje duhovnike, Bogu posve-cene device in laike, med katerimi .nikdar ne manjka duš, ki žive v prisrčni zvezi 2 Bogom in morejo postati uspešni posredniki, — Ali ni škof v odlični meri “omo Dei — božji mož? Ali ni veliki duhovnik, vzet izmed ljudi in postavljen 2a ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da daruje dari in daritve za grehe (Hebr 5, 1) ? Kakor je božja beseda na njegovih Ustnicah orožje resnice, ki nezmotljivo najde pot do človeških src, tako (je nje- gova škofovska molitev orožje milosti,, ki gotovo prodre do božjega Srca. Prav všeč mi je bilo presenečenje, ko sem našel v aktih in odlokih vašega plenarnega cerkvenega zbora strmenlja vredno molitev: Gratiarum actio et pe-titio pro fidelibus et populiš Americae Latinae, katero je Leon XIII. z brevom obdaril z odpustki. Izražam željo, naj bi postala, če že ni, uradna molitev, mogoče prevedena v ‘ljudski jezik, ki naj bi jo molili vsako leto vsaj enkrat na dan, ki naj bi bil posvečen molitvi za ohranitev in krščansko pripadnost Latinske Amerike." Kardinalove misli so res lepe in jih more nase lepo naobrniti tudi vsak dušni pastir. Hvaležnost nebesom in zvestoba papežu ‘Konča pa kardinal Piazza veliko posvetovanje z besedami: ,,Prav kmalu se bomo zbrali, da se zahvalimo Bogu, Očetu luči, za milosti, ki nam jih je podelil, Devici miru in Porodnici luči, ki nam je nudila svojo materinsko pomoč, angelom varuhom in svetim zavetnikom vaših narodov in vaših škofij. — Sedaj izpolnim še dolžnost, da izrazim svoje veselje in veselje svete stolice nad vsemi, ki ste se udeležili konference in prav posebno nad tistimi, ki so bolj neposredno pripomogli do tolažljivega uspeha dela in napravljenih sklepov. Ne bi mogli boljše izraziti zaključnega dejanja poklonitve, vdanosti in hvaležnosti svetemu očetu Pilju XII kakor z besedami, ki jih je francoska duhovščina leta 1661 naslovila na Aleksandra VII: »Preblaženi oče, ti si, v katerem in po katerem je škofovstvo eno; kateri se zato po pravici imenuješ vrh duhovništva, vir cerkvenega edinstva, sleme 'Cerkve in prvak škofovske krone. Naj se torej po tebi zgodi, da bomo vsi isto govorili in ne bo med nami razkolov. Naj bo, pravim, mir v tvoji moči." V kapeli Zavoda presvetega Jezusovega Srca so škofje zapeli zahvalno pesem ter tako zaključili pomembno posvetovanje. IV. Beseda škofov duhovščini in vernikom Preden so se škofje razšli, so vsem duhovnikom in vernikom Latinske Amerike poslali posebno izjavo, kjer poudarjajo glavne misli, ki so jih obravnavali na posvetovanju. Izjavo navaljamo v celoti: „Potem ko smo skrbno preučevali različna vprašanja, ki so nam jih predložili, naj jih preučujemo ter smo napravili sklepe, ki jih bo primerno mogla spoznati vsa cerkvena hierarhija v Latinski Ameriki, čutimo potrebo, da se obrnemo na svetno in redovniško duhovščino, na rt dovinice in na vernike raznih 'narodov, ki so bili zastopani na konferenci, da Ijim izrazimo svojo globoko hvaležnost za duhovno pomoč njihovih molitev in za posebno zanimanje, s katerim so nas spremljali v tako znamenitih dneh. Naj Bog blagoslovi to gorečo in požrtvovalno duhovščino in ta blagoslov naj bo v duhovno korist naši službi izročenih vernikov. Preden končamo to delo, in ker se zanašamo, da bo napravljene sklepe mogoče uresničiti samo z nesebičnim, gorečim in sposobnim sodelovanjem vseh, sodimo, da je potrebno opozoriti naše duhovnike in vernike na najvažnejše točke, ki smo jih načeli na tetj konferenci, zaradi njihove posebne in temeljne važnosti. 1. Pomanjkanje duhovnikov Preučevanlje položaja naših narodov je še enkrat bolj pokazalo: če je po eni strani neizmerni dar katoliške vere, hvala Bogu, še vedno skupna dediščina vseh teh narodov, je po drugi strani neizogibno potrebno, da omenjena dediščina raste tako, da se taista vera vedno bolj in bolj razširja ter popolnoma oblikuje mišljenje, navade in ustanove naše celine. Za dosego tega pa je neizogibno potrebna predvsem številna, krepostna in apostolska duhovščina, ki more uresničiti bolj obsežno in globoko pokristjanjenje, kakor ga Latinska Amerika nujno zahteva. Zato je torej konferenca imela za srednji predmet svdjega dela temeljno vprašanje, ki muči naše narode, to je: pomanjkanje duhovnikov. Konferenca sodi, da je najbolj nujna potreba Latinske Amerike goreče, neutrudljivo in organizirano delo za duhovniške in redovniške poklice in zato goreče kliče vse: duhovnike, redovnike in vernike, da plemenito sodelujejo pri dejavni in vztrajni bohbi za poklice. Zato je treba vzgajati vest o resnosti in važnosti vprašanja; treba |je naglašati odgovornost, ki jo imajo pri njegovi rešitvi duhovščina, vzgojitelji, vsi verniki in prav posebno starši, ki morajo biti najuspešnejše orodlje pri delu za poklice. Ko bo vzgojena vest glede vprašanja, je treba uporabiti orožje molitve in apostolata. Molitev je prvo, najbolj mogočno in nenadomestljivo sredstvo za vzbujanje poklicev, ker nas je sam Jezus Kristus učil, da je treba moliti, da dobimo delavcev za njegovo polje: „Prosite gospoda žetve, na|j pošlje delavcev na svojo žetev." Goreča molitvena borba, združena z obsežnim, urejenim in vznesenim delom, bo dala obilni žetvi v Latinski Ameriki evangeljskih delavcev, katerih potrebuje. Zato je zelo živa želja te konference, da bi delo za duhovniške poklice imeli v vseh škofijah za temeljno in nenadomestljivo delo, ki mora vse zgibati ia katero zasluži ljubeznivo vnemo in dejansko pomoč vseh. Prav tako želimo, da podpirajo in pospešujejo v naših deželah delo za poklice redovnic, organizacijo, ki ima svoja pravila (AAS 1. 47 (1955), str. 266; 298—301). S čustvi očetovske hvaležnosti se spominjamo in pohvalimo redovnike, ki v naših dneh neutrudljivo delujeijo v sodelovanju s svetno duhovščino, da ohranjajo in množe krščansko življenje vernikov, ter redovnice, katere z molitvijo in mnogovrstnimi oblikami apostolata in strežbe nudijo uspešno svoljo pomoč pri uresničevanju evangeljskega poslanstva na naši celini. Nočemo opustiti priložnosti, da se ne bi spomnili tudi laikov, kateri se zavedajo daljnosežne važnosti in skrajne potrebnosti apostolskega dela, pri katerem Cerkev napenje vse sile, ter se bore v eni ali drugi apostolski organizaciji v polni podložnosti navodilom in odredbam rimskih papežev in svete hierarhije z resnično razporeditvijo sil na župnijskem, škofijskem in 'narodnem področju. Katoliški akciji in drugim apostolskim družbam pošiljamo svoj iskren izraz veselja za zaslužno delo, ki so ga doslej izvršili, ter svojo očetovsko besedo poguma, da Vedno bolj množe svdje vrste ter z obnovljeno vztrajnostjo nadaljujejo z nalogami, ki so jim bile določene." 2. Verski pouk »Skupaj z borbo za poklice se Ije treba lotiti druge, ki ni inič manj temeljna ia nič manj splošna: borba za verski Pouk. Ko preučujemo položaj na naši celini, aas nagiba k tolažbi ugotovitev glede silnega apostolskega dela, ki se je tu izvršilo in se vrši. Treba se je zahvaliti in blagoslavljati plemeniti napor pridi-garfjev, vzgojiteljev, katchistov in vseh, ki se bore v apostolskih organizacijah za razširjenje krščanskega nauka. Kljub temu pa ni mogoče utajiti, da našemu ijudstvu zaradi pomanjkanja duhovšči-ne, ki smo ga prej omenili, pogosto še ^lanljka potrebnega poučenja, medtem ko je zaklad naše katoliške vere ogrožen Po številnih sovražnikih, ki poskušajo ugrabiti najboljšo duhovno dediščino Latinske Amerike. Sveta Cerkev je po božji naredbi hraniteljica krščanskega nauka, kateri te-nieUi ina večnih in neporušljivih načelih resnice in dalje odgovor na vsa tista Vprašanja, ki zadevajo ali neposredno uli posredno človekovo duhovno in nravno življenje, da človek popolno uresničuje Poklic božjega otroštva in postane vreden nebeških obljub. Toda ta nauk je znan Preveč površno in zato morejo sovražniki Vere tako pogosto seljati dvom, da žanjejo brezbrižnost in celo odpad ali pa Ucve.ro. Ni mogoče podcenjevati te nevarnosti: nasprotniki naše katoliške dediščine so jUogočni pod različnimi vidiki; in zelo Uridko je priznati, da v mnogih primerih naši verniki niso zadosti pripravljeni, da 1 preizkušnjo premagali. Zato pa je nujno bolj močno in bollj globoko delo Za verski pouk in vzgojo. Kristusov nauk morajo vsi bolj obsežno poznati. Njegova luč mora razsvetljevati razum, da se bo oblikovala krščanska vest. Iz tega sledi, da je treba prav posebno skrbeti za bolj obsežno in temeljito pripravo tistih, ki morajo po svojem poklicu biti učitelji drugih. Ne le pripravniki za duhovništvo morajo dobiti oblikovanje, ki ustreza sodobnim zahtevam; ustrezajoče oblikovanje se zahteva tudi od tistih, ki jih Ije Bog poklical, da opravljajo vzgojno delo med otroki in mladino ter v tej obliki apostolata iščejo svoje osebno posvečenje; ti redovniki in redovnice morajo imeti resnično sposobnost za izvrševanlje te vzvišene službe. Tudi tiste plemenite duše, ki opravljajo dobro delo poučevanja krščanskega nauka, naj se spominjajo, da nihče ine daje, česar nima; zato se morajo potruditi, da bodo imeli polno poznanje resnic, ki Ijih morajo poučevati. Če se bodo združile sile vseh, se bo doseglo bolj plodovito in bolj uspešno delo. Duhovščina bo v prvi vrsti okrepila svoje pokristjanjevalo delo ter razprševala s pridigo, katehezo in drugimi oblikami poučevanja temo nevednosti. Na drugi strani pa bodo redovniški vzgojitelji imeli za svoje posebno poslanstvo ne ile pripravljati gojence za akademike, marveč zlasti tudi oblikovati v njih globoko in docelno krščansko vest. In to delo za oblikovanje prave vesti naj predvsem obsežno podpirajo laiki, ki imajo visoko čast, da sodelujejo v vrstah Katoliške akcije." 3. Socialno delovanje katoličanov „V naših ušesih bridko odmeva glas našega svetega očeta: „Kdo in predvsem kateri duhovnik ali kateri kristljain bi mogel ostati gluh za krik, ki izvira iz globine (človeštva) in kateri v svetu pravičnega Boga kliče k pravičnosti in bratstvu?" (Božična poslanica Pija XII. dne 24. dec. 1942; A AS, 1. 35 (1943), str. 16). Zato z njegovo Svetostjo s hrepenenjem pričakujemo, da bomo videli, čim-prej bo mogoče, iz ruševin starega in v razvaline razpadlega sveta vstajati nov svet, bolj zdrav, pravno bolje ureljen in bolj v skladu z zahtevami človeške na- rave (Poslanica ob peti obletnici, odkar se je začela druga svetovna vojna: 1. sept. 1944; AS, 1. 36, str. 250). Cocialni razgled, ki ga nam inudi celina Latinske Amerike, nam dovoljuje pripombo, da kljub množini dobrin, ki jih (je božja previdnost vanjo položila v dobro svojih prebivalcev, dejansko ne uživajo vsi od tako bogatega zaklada, ker mnogo prebivalcev, zlasti izmed delavcev ina kmetih in v mestu, še živi v tesnobnem položaju. Tako objokovanja vreden položaj telesnega (materialnega) življerlja, ki očitno spravlja v nevarnost splošno blaginjo narodov iin njihovega napredka, nujno in neizogibno vpliva na duhovno življenje tega številnega prebivalstva. Na posebe način opazujemo globoko in hitro preobrazbo, ki se uresničuje v socialnih zgradbah v Latinski Ameriki zaradi silnega razvdja industrializacije, in nujna skrb nas sili, da bi to industrializacijo oblikovala in oživljala krščanska misel, ki je pri njej tako pogosto manjka. Zato se zahteva, da je Cerkev dejansko zraven, ja vpliva na gospodarsko socialni svet, da ga usmer|ja z lučjo svojega nauka ter oživlja s svojim duhom. Ta navzočnost se mora uresničiti v treh oblikah: z razsvetljevanjem, vzgojo, delovanjem. Prva naloga, to je razsvetljevanje, se izvršuje tako, da se razširja socialni nauk Cerkve, tako da bo postal lastnina vsega katoliškega občestva. Ta inauk je po besedi njegove Svetosti Pija XII. potreben in obvezen; spada k celotnemu evangeljskemu nauku in krščanski nravnosti in ga je zaradi tega treba vključiti v katehezo, ga znanstveno urejeno (sistematično) poučevati v semeniščih, zavodih, na vseučiliščih, pri krožkih Katoliške akcije in krščanskega oblikovanja. Potrebno je vse katoličane vzgajati v izpolnjevanju socialne dolžnosti. To je druga potrebna naloga. Duhovnikova dolžnost |je, da silno dela za oblikovanje žive in delavne socialne zavesti, in Katoliška akcija ima tudi pri tem delu daljnosežno nalogo. Po papeških naukih ima krščanska misel za najvažnejšo sestavino dviganje potrebnih slojev; odločno in plemenito ostvarjenje tega ima vsak Kristusov učenec ne le za časni napredek, marveč tudi za izpolnjevanje nravne dolžnosti. Zato pa se zahteva delovanje. Katoliški laiki, dobro poučeni in oblikovani, imajo posebno in nenadomestljivo nalogo, da dajejo duha in življenje gospodarsko socialnemu svetu. ■3. Pokristjanjevanje domačega prebivalstva Pri trudu za to, da bi se čutila navzočnost Cerkve pri rešitvi težkih vprašanj socialne pavičnosli, naj se ne pozabi dolžnost primerno upoštevati potrebe domačega prebivalstva (poblacion inidigena), to se pravi tistega sloja, ki je zaostal v svojem kulturnem razvoju in tvori za Latinsko Ameriko posebno važno vprašanje. Cerkvi v čast je, da se je lotila dela za njegovo omiko in pokristjanjenje; njej v čast (je, da ga je branila proti tistim, ki so ga ob drugih časih hoteli zlorabljati; njej v čast je, da mu je vlila globok verski čut, ki samo pričakuje vztraijinega dela, da se „Indijanec“ častno vključi v naročje resnične omike. Misijonsko delovanje med neverniki napolnjuje najlepše strani cerkvene zgodovine v Ameriki. Naj se ito delo slavno nadaljuje po zaslugi apostolskega duha, ki še močno živi v iduši naših misijonar-jve. Hočemo tudi pohvaliti plemenite pobude ,ki se vzbujajo v naših deželah v korist misijonom, tako da že računamo z ustanovami za vnanje misijone ter ženskimi misijonskimi redovnimi družbami. Kličemo obilico nebeških milosti, da bi rastlo to seme, ki (je v naših zemljah vzklilo." Pobožnost do presvetega Rešnjega Telesa in Matere božje „To so torej glavne misli, ki jih nudimo v premišljevanje duhovščini in vernikom, ko končujemo to zborovanje, ki se |je sešlo v Rio de Janeiro po tako veličastnem zmagoslavju Jezusa v presvetem Rcšnjem Telesu. Kar same od sebe nam prihajajo na ustnice besede iz bogoslužja: „Congregavit nos in unurn Christi amor — Ljubezen Kristusova nas je združila v eno.“ V Zakramentu ljubezni je studenec nadnaravne sile za izpolnjevanje naloge, ki nam jo je Cerkev zaupala. Naj maši duhovniki in verniki n^ pozabijo, da bodo v sveti daritvi, v pogostem in dnevnem svetem obhajilu, kakor tudi v pobožnosti do presvete Device Marije, Matere in Kraljice Latinske Amerike tudi oni našli skrivnost rodovitnosti za apostolsko delo, ki ga morajo uresničiti v tej uri tako velikih odgovornosti za Ameriko. Razlog za največjo tolažbo in pogum nam je bila najplemenitejša udeležba slavno vladaljočega svetega očeta, ko je hotel biti navzoč pri našem zborovanju 7-lasti s tem, ko nam je poslal zelo važno apostolsko pismo „Ad Ecelesiam Christi", ki je bilo za nas „Magna Carta" Pri delu in zaključkih konference. Z najglobljim zadoščenjem pošiljamo vsem očetovski apostolski blagoslov, ki £a nam |je izvolil dati njegova Svetost ter ga raztegnil na duhovnike, redovnike, redovnice in vernike v Latinski Ame- riki.'< ☆ Vsaj deloma smo v teh razpravicah sPoznali velika vprašanja, ki mučijo katoliško Cerkev v Latinski Ameriki. Vsi škofje v Latinski Ameriki so dobili podrobne sklepe s konference, da bi jih Preučili in lepo naobračali na potrebe v svojih škofijah. Iz poročil ter izjav moremo razbrati, da proti protestantskemu Prodiranju ne bodo zavzeli kakega bor- benega stališča, marveč priporočajo večjo katoliško apostolsko delavno sit na vseh področjih. Nekoliko moti, da se škofje v svoji izjavi niso dotaknili izseljenskega vprašanja. Žalostna je bila n. pr. ugotovitev, da ima komaj dvajset odstotkov župnij v Latinski Ameriki svojo župnijsko šolo. — Ustanovili so stalni odbor vseh škofov Latinske Amerike, ki bo imel svoje središče v Bogota v Kolumbiji. Njegova posebna dolžnost bo: skrbeti zlasti za skupno sodelovanje vseh katoliških organizacij ter pripravljati na-daljne konference škofov Latinske Amerike. škofje so še posebej sklenili, da bodo najboljše bogoslovce in duhovnike zaradi bolj popotne izobrazbe pošiljali v Rim v papeški zavod Pio Latino Američane ter v Brazilski papeški zavod. — Požrtvovalnost slovenskih duhovnikov, redovnikov, redovnic in vernikov ki se mude v Latinski Ameriki, bo tudi lahko nekaj pripomogla, da se izboljšajo težke razmere Cerkve v Latinski Ameriki. 'Uporabljeni viri: Acta Apostolicae Sediš, 1. 47 (23. avg. 1955), str. 539—544 (Ap. pismo Ad Ecelesiam Christi), Osser-vatore Romano, 27 julija 1955, Str 1; 28. jul. 1955, str. 1—2; 31. 'jul. 1955,‘str. 1—2; 1-2. avg. 1955, str. 2; 3. avg. 1955, str. 1; 6. avg. 1955, str. 1—2 (tu so objavljene izjave kardinala Piazza ter izjava škofov o prodiranju protestantizma v Latinsko Ameriko); Oss. Rom. (argentinska izdaja), 13. okt. 1955 (izjava škofov ob zaključku konference); Her-der Korrespondenz, 1. lo. zv. I, okt. 1955, str. 16—17. ,,Qui Passionis dominicae mysteriae celebramus, debemus imitari quod ^gimus. Tune ergo vere pro nobis hostia erit Deo cum nos ipsos hostiam fece-timus” (San Gregorio Magno, Dial. IV, 59). »Prepad je med duhovnikom in ljudstvom, zato se versko življenje v Franciji 116 razvija" (Alberto de Mun). »Velika človeška družina je v tesni zvezi z načinom duhovnikovega življe-pomanjkljivosti v njegovem življenju, so oslabelost družbe, zmage v njego-Vem najbolj intimnem življenju pripravljajo zmage vesoljstva" (Kard. Suhard). Novice od povsod JUGOSLAVIJA Mašniško posvečenje je prejel v škofijski kapeli v Mariboru p. Frančišek M. Žurman OFM. Novomašnik je doma iz Podlehnika, župnija Sv, Trojica v Halozah, „Družina“, edini verski listič v Sloveniji, je s 23 številkami zopet dopolnil eno leto življenja. V zadnji številki je povedano: »Novih naročnikov ne moremo sprejemati." Ne pove pa zakaj, ker pač ne sme objaviti, da v Jugoslaviji ni svobode verskega tiska. V Vrtojbi, v Komnu na Krasu in v Kopru so se vršili v zadnjem adventu misijoni. Komenski misijon je bil 45. po številu v goriški apostolski administraturi v povoijnem času. Misijoni so presenetljivo ilepo uspeli. Poleg teh so bili misijoni med zadnjim adventom še v Kobaridu, Šmartnem, v Štanjelu in Gorjanskem. Ob 50-letnici celodnevnega češčenja sv. It. T. v ljubljanski škofiji in 50-letnici odloka o pogostnem sv. obhajilu je naslovni škof administrator mons. Vovk napisal pismo vernikom, ki so ga brali na prvo adventno nedeljo pri oznanilih. V okrožnici duhovnikom povdarja škof Vovk pomen talarja za duhovnika in spominja na 54. člen Zakonika ljubljanske škofije. — Duhovnikom rje bil razposlan načrt za pridige v cerkvenem letu 1955/56. Ljubljanski dnevnik se je 29. oktobra v »Turjaški priliki" obregnil ob veliko-laškega kaplana Joška Klemenca. Ekspozit Jože Rozman, Veliki Gaber na Dolenjskem, je zložil »Dvanajst bla-goslovnih pesmi", ki [jih je odobril škof. ordinarijat v Ljubljani. Partitura stane 100 din. Naročila sprejema skladatelj. V Selah pri šumberku je umrl zlato-mašnik g. Jože Podlipnik. Na zadnji poti ga je spremilo 17 duhovnikov z dekanom Al. Zupancem na čelu. Raljni sobrat je bil vesten dušni pastir in je do zadnjega pisal svoje pridige, V osebnem življenju je 'bil skromen, velik trpin in kristalno čist značaj. G. Jože Poje, upravitelj na Javoru pri Ljubljani, je bil zaradi bolezni na lastno prošnjo razrešen službe. Za upravitelja je bil imenovan Leopold Klančar, vikar namestnik na Prežganjem. G. Dušan Rueh, kaplan pri Sv. Jakobu v Ljubljani, je bil 31. oktobra promoviran za doktorja bogoslovja na ljubljanski teološki fakulteti. Dr. Nikola Dobrečič, primas srbski in nadškof Barski, je v 84 letu starosti umni v bolnišnici v Zagrebu. Pokojni je vedno rad obiskaval Slovenijo. Bolezen in smrt ga je dohitela, ko se |je vračal iz inozemstva domov. Nastavitve v lavantinski škofiji: Novomašnik Jožef Horvat je postal kaplan pri Sv. Marjeti niže Ptuja, Janko Kač od Sv. Pavla pri Preboldu pa kaplan Pri Sv. Marjeti ob Pesnici. Prestavitve v lavantinski škofiji: Jo-žčf But je šel od Sv. Marjete niže Ptu-Ija za kaplana v Ljutomer; Jožef Čeh iz Gornje Radgone za kaplana na Vransko; Jožef Golob, kaplan v Celju, za kaplana pri Sv. Križu pri Rogaški Slatini; seme-niški duhovnik Vladimir Rutar je nastavljen za kaplana v Celje; Franc Veselič, doslej vikar namestnik pri Sv. Marjeti niže Ptuja, je imenovan za župnega upraivitel|ja pri Sv. Marku! niže Ptuja in vikarja pomočnika na Polen-šaku. Redovniki na župnijah v lavantinski škofiji: Salezijanec Miloš Briški j c postal kaplan pri Mali Nedelji, njegov sobrat Alojz Kovačič pa župni upravitelj v Koprivnici; jezuit p. Jakob Laura je imenovan za župnega upravitelja župniji Marija Brezje; p. Radovan Rudež je imenovan za župnega upravitelja aa Vurbergu; p. Linus Smrekar je postaj župni upravitelj pri Sv. Štefanu Pr* Žusmu, Upokojeni so: Jožef Podplatnik, župnik na Polenšaku; Franc Špindler, žup- nik pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju. K Sv. Lovrencu na Draškem poliju je prišel za župnika Jožef Gutman, do-sedaj vikar namestnik v Murski Soboti. Upokojen je tudi Franc Strašek, župnik v Šmihelu nad Mozirjem. Iz ječe izpuščeni so bili: Pat r Ludvik Lederhas SJ, dr. Marijan Dokler in Stanko Jeglič. ARGENTINA Dr. Ignacij Lenček Ije odpotoval za nekaj mesecev v Evropo. Sobrata Alojzij Starc in Branko Rozman sta doktorirala na slovenski bogoslovni fakulteti v Adrogue. Prvi (dogmatična skupina) je kot tezo predložil: Mariologija sv. Germana L, carigrajskega patriarha, dragi pa (biblična skupina) : Politično vstajenje Izraela po prerokih. G. Anton Gosar, do sedalj kaplan v Pergamino, je bil prestavljen za kaplana v Colon, prov. Buenos Aires. NOVE KNJIGE Ivan Ahčin: Sociologija. Druga knjiga, prvi snopič. Založila in izdala Družabna pravda, Bs. Aires 1955. str. 386. Ko je proti koncu leta 1953 izšel prvi del Ahčinove Sociologije, smo to delo vsi z veseljem in ponosom pozdravili. A najbrž se je ta ali oni bal, če bodo naslednji zvezki res mogli iziti. Zato je bilo veselje tem večje, ko je letos izšel prvi snopič druge knjige. V tem delu obravnava prof. Ahčin tri izredno važne oblike socialnega življenja, namreč družino, stanove in narod. Najbolj obširno obdelava pisatelj družino, kar je zaradi pomembnosti in zaradi današnjega položaja družine popolnoma razumljivo. Najprej poda bistvo družine, nato kratek zgodovinski pregled, podrobno pa se ustavi ob družini in zakonu v današnjem času. Prof. Ahčin piše predvsem kot sociolog, a pri obravnavanju družine gre večkrat dalje in prikaže zakon in družico tudi s teološke, pravnomoralne in psihološke strani. Posebej obravnava tudi Položaj moškega in ženske izven zakona. Drugi del knjige govori o socialnih NEMČIJA Osemdeset let je dočakala Matija škoda v Herzige bei Hamm, Westfaiien, mati duhovnika g. Škoda, ki je kot 20-letni mehanik šel študirat v poderborn-ski škofiji za duhovnika. Leta 1941 je pel novo mašo in danes pastiruje v Dort-mundu^Evig, v župniji sv. Barbare. ITALIJA V videmski .nadškofiji, ki je v decembru izgubila 83-letnega nadškofa dr. No-gara, je prišel na slovensko župnijo Lje-so prvič v zgodovini fare tuj duhovnik. Šovinistični elementi so uspeli, da je bil dosedanji slovenski duhovnik g. Artur Blazuto prestavljen. Zaenkrat je doma med rojaki Terskimi Slovenci. U. S. A. Vsi sobratje duhovniki so naprošeni, da bi molili za srečen iztek neke važne in splošne zadeve sv. Cerkve. razredih in stanovih. Vprašanja, ki jih pisatelj tu obravnava, so zelo aktualna, škoda, da prof. Ahčin ni nekoliko bolj podrobno obdelal področje poklica, ki je za vsakega osebno velikega pomena. Veliko pozornost pa posveča stanovski ureditvi družbe in prinaša obilo zgodovinskega materiala o korporacijah, za ta obseg knjige morda celo nekoliko preobširno. Zadnji de! knjige ogovori o narodu. Pisatelj določa najprej pojem naroda, njegovo razmerje do družbe in države in obravnava podrobnelje celo vrsto perečih problemov, kot n- pr. rast naroda, vprašanje izseljenstva in begunstva, patriotizem, nacionalizem, internaciona-lizem. Delo odlikujejo iste lastnosti kot že prvo knjigo: jasno in poljudno podajanje, znanstvena natančnost in razgledanost v naijnovejši literaturi, posebno upoštevanje nauka Cerkve, pregledna in metodična razporeditev snovi, tako da je knjiga posebno pripravna kot priročnik, bodisi za osebni ali skupinski študij, bodisi če človek išče pojasnila in odgovora na posamezna vprašanja. V ta namen zelo dobro služi podrobno stvarno kazalo. Vsakemu poglavju dodaja pisatelj obširno bibliografijo v skoraj vseh svetovnih jezikih. Žal so se tu kakor sploh rado pri imenih vrinile nekatere tiskovne napake, ki nekoliko motijo. Glede del, ki jih pisatelj navalja, bi bila najbrž koristna bolj stroga izbira. Kdor si bo iz navedenih imen želel izbrati delo za na-daljni študij, bo verjetno prišel v precejšnjo zadrego. Knjige ki 'jih navaja dr. Ahčin, so zelo različne vrednosti, tudi doba, v kateri so bile napisane, je precej različna. Ali bi ne bilo bolj primerno, navesti malo manj imen, a navedena dela kratko označiti, da bi se čitatelj lažje orientiral. To in ono delo bi v literaturi naljbrž brez škode izpadlo, a na drugi strani bi si človek še to in ono ime želei, posebno iz literature o zakonu, ki je v zadnjem času zelo obširna. Škoda, da .ni omenjeno nobeno slovensko delo — razen Ušeničnikove Sociologije str. 354 — saj je ravno prof. Ahčinu slovenska socialna literatura najbolj poznana. Res je, da bi bila v sedanjih razmerah slovenska dela le malo dostopna, a za vse kraje in za vse čase to gotovo ne velja. Glede posameznih vprašanj naj bo dovoljeno, da omenimo tu le nekaj stvari o družini. Pri namenu družine (str. 20) se 'bo najbrž ta ali oni začudil, kako da pisatelj omenja 'na prvem mestu oskrbo s telesnimi in duhovnimi dobrinami in na zadnljem mestu nalogo, da je družina osnovna celica družbe. Ali bi ne bilo obratno bolj prav? Freuda in njegovo PO KATOLIŠKEM SVETU Naseljenci v Kanadi. Kanada je po zadnji svetovni vojni sprejela nad en milijon naseljencev. S tem se je od vseh dežel najbolj odzvala klicu sv. očeta svobodnim narodom, naj sprejmejo begunce iz dežel onkraj železne zavese. Kanadčani se prav posebej trudijo, da bi naseljence bratsko sprejeli in jim pomagajo, da se v novih razmerah čim-prej udomačijo. Cerkvene oblasti pri tem veliko pomagajo. Preteklo leto so priredili dvakrat dan naseljencev in se je po vseh cerkvah o tem pridigalo in so zbirali denar njim v pomoč. Nič več razlik med rasami. Cerkev je v Indiji že leta 1936 strogo obsodila vsa- teorijo prof Ahčin nekoliko preveč su-marično poda in zavrne (str. 30—32). Danes je znano, da ima Freudova psihoanaliza večji in pozitivnejši pomen kot je pred desetletji napravila vtis popularizacija njegovega panseksualizma. Pri obravnavanju zakona bi človek želel, da bi bila osebnost zakoncev in psihološka stran zakonca in družine nekoliko bolj poudarjeni, kakor to vedno znova najdemo v novejši katoliški literaturi. Nekatera vprašanja o vzgoji ne spadajo naravnost v to poglavje, a morda jih pisatelj obravnava tu, ker drugje ne bo imel več prilike. Pri nasvetih za krščansko obnovo zakona bi bilo primerno omeniti starost, kajti statistike vedno znova kažejo, da gredo prezgodaj sklenjeni zakoni največkrat narazen. Večji poudarek okolja bi bil morda tudi na mestu. Pri družinskih poslih se prof. Ahčin le mimogrede dotakne velikega socialnega problema, ki postaja v dno ostrejši, da je namreč sploh zelo težko dobiti prave družinske posle. V zadnjem času posebno v Franciji dosti razpravljajo o socialnem in filozofskem ozadju tega pojava. Pij XII. je nekoč dejal, da je družina veliki bolnik današnjega časa. Brez dvoma jg to res in zato bo vsakdo, ki se zaveda svoje življenjske odgovornosti, z veseljem segel po tem v današnjih razmerah edinem in odličnem slovenskem delu o družini. — A. Šuštar. ko zapostavljanje manj razvitih ras v deželi. Preteklo leto je prepovedala različno postopanje z različnimi rasami tudi državna oblast. Svoboda za delavce. Nadškof v Milanu, mons. Montini, je imel nagovor na italijanske delavce, kjer je povdaril: „Biti kristjan pomeni biti svoboden, svoboden suženjstva, prost lakote 'n strahu, in vi (delavci) imate pravico do te svobode.11 Duhovniki-delavci. Ko so leta 1954 duhovniki, ki so v Franciji delali v tovarnah, morali sprejeti nove predpise sv. stolice, so ostali od teh izvzeti duhovniki, ki pripadajo kongregaciji ,,Pe' tits Freres de Jesus". Ustanovitelj te kongregacije je znani duhovnik Voillau-me, ki je eden najbolj čitanih duhovnih pisateljev v 'današnjem svetu. Sedaj so se morali podrediti novi odredbi Cerkve tudi dlani te kongregacije. Ne imenujejo se več duhovniki-delavci, ampak »duhovniki misijona med delavci". Izpreobr.njenja v Angliji. Pred kratkim je prestopil v katoliško Cerkev VValton Hannah, eden najbolj vplivnih članov anglikanske cerkve. Malo pred njim so prestopili trije drugi duhovniki in ije pričakovati, da bodo ti zgledi potegnili za seboj še več klerikov anglikanske cerkve. Argentina. V Argentini so po zadnji revoluciji delavci zelo zasovražili duhovnike. So prepričani, da so duhovniki bistveno pripomogli uspehu revolucije, ki je vrgla peronistični režim, ki je delavcem priboril veliko pravic. Duhovnik se skoraj ne sme pojaviti v delavskih nascilljih v duhovniški obleki. Takoj letijo nanj od vseh strani psovke. Duhovniška obleka. Zaradi izrednih razmer smo smeli duhovniki v Argentini °d junija 1955 naprej hoditi v civilni obleki. Od začetka novega leta naprej, k° je napetost v deželi že nekoliko ponehala, pa škofje zopet zahtevajo nošnjo talarja. V Buenos Airesu je nastalo med duhovniki močno gibanje za olajšave Slede nošnje duhovniške obleke in Ije velika večina podpisala prošnjo, da bi cerkvena oblast izven liturgičnih opravil dovolila duhovnikom nošnjo suknjiča, kakor je to V navadi v Severni Ameriki. Prošnjo so poslali kardinalu v Buenos Airesu in apostolskemu nunciju. Duhovniki nismo proti delavcem. Za-radi nerazpoloženja, ki 'je v Argentini P° revoluciji nastalo med delavstvom Proti duhovnikom, so duhovniki v C6r-dobi naslovili na delavce pismo, v katerem povdarjajo troje: Duhovniki ni. povzročili revolucije. Duhovniki nismo proti delavcem. Duhovniki se ne mešamo v strankarsko politiko. Duhovnik danes. V Franciji je mons. Duperray ustanovil Zvezo malih seme-niščnikov. Preteklo leto so romali v Lyon in Ars.. Bilo ijih je 1.900. Najprej jim je govolril laik Raoul Follereau. Povdaril je: »Sedemnajstkrat sem že prepotoval svet Videl sem deset milijonov gobavcev, končno sem odkril, je hujša od gobavosti materialna revščina na svetu. 65% prebivalstva nima zadostne hrane. To je škandal, ki ga povzroča denar. Vi morate napovedati bolj denarju in se boriti za medsebojno ljubezen. Ob toliki revščini na svetu katoličani ne smemo spati in ne smemo molčati." Mons. Duperray je v govoru naglasil sledeče: »Svet ima preveč tehnikov in premalo duhovnikov. Manjka duhovnikov in svetnikov... Predstavimo si svetega župnika arškega in pomislimo, da danes svet ne rabi duhovnikov velikih umskih zmožnosti za prekvasitev sveta z evangelijem. .. 2. decembra 1806 je Napoleon zmagal pri Austerlitzu. Istega dne je ubog kmečki fant obiskal župnika v predmestju Lyona in ga prosil, da bi ga učil latinščine. Ta fant je bil bodoči arški župnik. Kateri od teh dogodkov je bil večjega pomena za svet?" Vzhodna Nemčija. Komunistična oblast v Vzhodni Nemčiji je predpisala poseben obred za podelitev imena novorojenčkom in za sklenitev zakona. S tem hoče odpraviti obred sv. krsta in zakramenta sv. akona. Od 1. septembra preteklega leta dalje je po vseh šolah obvezen protiverski pouk. Kitajska. Verska svoboda v komunistični Kitajski je tako okrnjena, da je položaj Cerkve v tej deželi skoraj popol-oma enak prvim letom krščanstva v kem imepriju. Izdaja: Konzorcij (Gregor Mali). uredniški odbor (dr. Ivan Ahčin, Rivadavia 234, Adrogue FNGR, prov. Bu81wAires, Argentina). — Uprava: Stanko škrbe, Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. — Tiska tiskarna Federico Grote, Montes de Oca 320, Buenos Aires, Argentina,