SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ZVEZE ČEBELARSKIH DRUŠTEV ZA SLOVENIJO 5.—6. številka V Ljubljani, 1. julija 1951 LIII. letnik Vsebina Robida Franc: N osem a v ost ali čebelja črevesna kuga .......................... Debevec Leopold: O medenju rastlin Kostanjevec Josip: O čebelarskih letinah Močnik Peter: Čebele žro ajdo in uniču jejo grozdje ........ Brecelj Pavel: Arzenat ali lepilni irak? Podna-noški Lojze: S rali oper ............ Fyg W.: O pojavih med obhojo matic. Revaj Inocenc: Matica se ženi.............. Virmažan: Branje za novince — O rojih J. K. in F. C.: Naša beseda o obdavče nju čebel .............................. Rojec Vlado: Plemenilne postaje v letu 1950 ......................... F. L.: Brez matični roj (Pesom) Čebelarske opazovalnice: Rihar Jože: Poročilo april 1951 .............. za marec m 97 101 105 107 110 111 113 117 121 124 129 134 135 Osmrtnice: V spomin pokojnemu Henriku Peternelu, Sotošak Martin ...................... 137 Mali kruhek: XIV. mednarodni čebelarski kongres. Močne čebelje družine. Pajki. Zanimivosti rojev. Točilo in druga posoda. Mravlje. Čebele so jih razgnale. Letos je bila rekordna medena letina. Ptice in čebele. Matična rešetka. Ribniška štorija ................................... 139 Nasa organizacija: Ureditev ajdovih pasišč ................... 141 Dopisi: Čebelarsko društvo za okraj Grosuplje. Čebelarsko društvo v Krškem .................................... 143 Tečaj za čebelarske bolezenske izvedence .................................. 144 Na ovitku: Vestnik Zveze. V zameno prejeti listi. List izhaja v dvojnih številkah. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev v Ljubljani, Tyrševa cesta 21, tiska Tiskarna »Slovenskega poročevalca« v Ljubljani, Knafljeva ulica 5. Urejata ga in za uredništvo odgovarjata: Stane Mihelič in Vlado Rojec. Tehnični urednik: Josip Kobal. Letna naročnina za člane 200 din, za nečlane 220 din posamezna dvojna številka 40 din. V inozemstvu stane list 250 din. NAROČNINA ZA SLOVENSKEGA ČEBELARJA Ker se je papir silno podražil, je bil upravni odbor Zveze prisiljen naročnino za list zvišati. Določil je, da plačajo člani 200 dinarjev, nečlani 220 din, zamejstvo pa 250 dinarjev na leto. Čebelarji, ki so bili zadružniki Čebelarske zadruge, bodo plačali samo 100 din, ker bo Zveza za drugih 100 din porabila vplačani delež, če zadružnik ne dolguje na članarini ničesar iz prejšnjih let. — Upravni odbor pričakuje, da ostanejo čebelarji kljub zvišani naročnini še nadalje zvesti našemu listu. Saj znaša naročnina komaj toliko, kolikor stane pol kg medu, medtem ko je pred vojno dosegla vrednost 2 do 3 kg medu. Naročnino naj zbero blagajniki ali gospodarji Čebelarskih družin in naj jo nakažejo Zvezi s spiskom plačnikov. Store naj to brez odlašanja, ker mora Zveza plačati tiskarni papir naprej. Od posameznikov uprava lista ne bo sprejemala plačila naročnine. ČEBELARJI, POZOR! Zvezina poslovalnica v Ljubljani, Tyrže-va cesta 21, odkupuje vosek in voščine po najvišjih dnevnih cenah. Za kg voska plača 1200 din, voščine pa plačuje po kvaliteti. POSTNI PREDAL ST EV. 13 Glavna direkcija pošte, telegrafa in telefona v Ljubljani je odredila, da bodo prejemali pošto v svojih poštnih predalih samo tisti, ki bodo poleg točnega naslova prlpd-»ali tudi Številko poštnega predala. Zato prosimo vse čebelarje, da poleg našega naslova pripišejo tudi *Poštni predal h. 13*. NAKUP MEDU, Vsa čebelarska društva in posamezne čebelarje pozivamo, da zbirajo med za našo po-poslovalnico, ki ga bo kupovala po dnevnih cenah, brž ko bo za nakup deblokiran denar v Narodni banki. Poslovalnica bo prevzemala sortiran med vseh kakovosti. Med mora biti zrel in popolnoma prečiščen. Nosemavost ali čebelja črevesna kuga Alkoravno poznamo to 'bolezen že preko 30 let in se je večkrat pojavila v nažih krajih, smo Slovenci vse do leta 1932 zanikali njen obstoj pri nas. Toda že leta 1925. je trdil Jovanovič, urednik Snpskega pčelara, da se je ta bolezen pojavila v Sloveniji. Zaradi tega je priSlo v strokovnem časopisju do ostre polemike. Pa tudi švicarski čebelarski strokovnjak dr. Morgenthaler je leta 1926 uvrtstil Slovenijo med one evropske države, ki so okužene z nosemo. Šele leta 1932 je prvič uradno ugotovil nosemavost v Sloveniji državni veterinarskö-bakteriološki zavod. Nosemavost ali čebelja črevesna kuga je nalezljiva bolezen, ki ni nič manj nevarna od gnilobe čebelje zalege. Nevarna je zlasti zato, ker je njene kali najti ine samo v panju, ampak tudi zunanj njega, na stenah čebelnjaka, na orodju, v travi, v napajalnikih itd. Povzročitelja te bolezni je odkril leta 1907 dr. Enoch Zander v Erlangnu. Po njem se -imenuje nosema apis, Zander. Soroden je zajedavcu nosema bom-bicys Naegeli, ki je napravil francoskim gojiteljem sviloprejk v dvajsetih letih 1 milijardo frankov škode. Zajedavec nosema apis živi v srednjem črevesu čebele ter se hrami -s črevesnim staničjem. Razjedanje staničja povzroča čebelam strašne bolečine, kar. kažejo že na zunaj. Silno so nemirne, zapuščajo gnezdo tudi pozimi in zamahujejo s krili. Ker zavira bolezen delovanje črevesja, čutijo hudo lakoto in neprestano jedo. Zato porabijo bolni panji neverjetne količine medu. Posledica neizmernega uživanja hrane je napihnjenost debelega črevesa, živahno izletavanje in trebljenje. Trefoež 'čebel 'je voden in kiselkastega vonja. Tekoč je svetle barve, ko se strdi, pa potemni. Umrlle čebele in trebež smrde po tobaku za nju-hanje. V tem trebežu je ogromno zajedavcev, po večini spremenjenih v trose. Trosi so trajna, laihlko bi rekli, prehodna oblika zajedavca. Silno so trdoživi in morejo kljubovati vsem neprilikam daljšo dobo, dostikrat tudi po več let. Trosi noseme so blesteči, jajčasto zaobličeni, dolgi 5—6 tisočink, široki pa okoli 3 tisočinke milimetra. Oviti so z debdlo kožico, ki jih ščiti pred izsušitvijo. Odporni so proti mnogim zunanjim vplivom, le vročina preko 60° C jih ugonobi že po desetih minutah. Ako zaide tros v črevo žive čebele, se takoj pre* obrazi v zajedavca. Reši se kožice, zdrizasta živalca, ki se iz nje izmota, pa se naseli v črevesni sluznici in začne s svojim razdiralnim delom. Kmalu razpade v več delov, vsak del naraste, se podaljša in razdeli še v dva dela, nato pa pretvori v tros. Zajedavci sc torej množe jako hitro ter se že v 3—4 dneh spremene v trose. V kratkem času je v srednjem črevesu na milijarde trosov in zajedavcev. Črevo zdrave čebele 'je prosojnordečkasto ali rjavo, bolne pa najprej motno, potem umazanorjavo in nazadnje belo kot mleko. Poleg tega jc na- breklo in zelo krhko. Ko se je bolezen močno razpasla in čebele v množinah odmirajo, je spremenjena barva črevesja zanesljiv znak, da panj "boleha na nosemavosti. Črevo bolnih čebel preiščemo najlaže tako, da z iglo odstranimo zadnje tri obročke in ga iztisnemo skozi nastalo odprtino. Ako je črevo nabreklo in belo, je dokaj verjetno, da je okuženo po nosemi. Z gotovostjo pa je bolezen mogoče določiti le mikroskopsko. Ako črevo razmažemo po stekleni ploščici in si ga ogledamo pod drobnogledom, opazimo kupe trosov, ki se drže skupaj. Zajedavcev je navadno toliko, da po- ' polnoma izpolnjujejo stanice v črevesju. Bolne čebele Izločajo trose s trebežem. Ta trebež je raztresen povsod okoli čebelnjaka, po zemlji, listju in v vodi, pa tudi v panju. Zlasti ob neugodnem vremenu se bolne čebele trebijo kar v panjih. Ker skušajo zdrave čebele trebež odstraniti, ga posrkajo in se z njim okužijo. Raz-našalke bolezni pa so tudi bolne čebele, ki zaidejo v tuje panje, roparice, oboleli troti in končno čebelar sam, ako z nerazkuženim orodjem in umazanimi rokami šari po panjih. V prvi vrsti se torej inficirajo starejše čebele pri delu v panju in zunaj njega. Preiskave so dokazale, da so v nosemavih panjih jajčeca in mlajše žrke popolnoma zdrave, dočim so starejše ličinke največkrat okužene. Okužile so jih bolne čebele, ki so jim stregle. Za nosemavostjo zboli lahko tudi matica. To potemtakem ni dedna bolezen, ampak posledica okužene hrane. Pač pa je lahko dedna odpornost proti tej bolezni. Zato bi morali vzre-jevalci matic jemati vzrejno gradivo samo od takih družin, pri katerih še niso nikdar opazila kakih znakov nosemavosti. Pravilno bi morala biti vsaka za plemenjaka določena družina laboratorijsko preiskana, kajti le na mikroskopski / J 10 Razvojne stopnje povzročitelja nosemavosti 1. planont, 2. moront, 3. merami v eipitelnih celicah z jedrom (zgoraj), 4. in 5. mlad in star sporont, 6. dva mlada sporo-blasta, 7. starejši sporoblast, 8. mlad tros, 9. star tros z ameboidno klico, 10. itros sproži tečajno nit. (Po Borchertu.) jzvid sc lahko popolnoma zanesemo. Družina, pri kateri bi ta izvid odkril le nekaj čebel s trosi noseme v črevesju, bi morala biti iz nadaljnje vzreje izločena. Kako hitro se nosemavost siri, je dokazal Maasen, sloveči nemški poznavalec čebeljih bolezni.^ V zdrav panj je spustil dvanajst okuženih čebel; čez 8 dni je bilo okuženo ze 40 odstotkov čebel, čez tri tedne pa ves panj. Zunanji znaki nosemavosci niso zanesljivi, ker so isti kot pri drugih boleznih odraslih čebel. Zato mnogi čebelarji to bolezen zamenjujejo z majsko boleznijo ali z grižo. Če je panj grižav, že mi rečeno, da je okužen po nosemi. Edino znamenje, da je panj bolan, je nenadno umiranje čebel v panju in zunaj njega kljub zadostni zalogi medu in rodovitni matici. Umrljivost je odvisna od množine okuženih čebel, letnega časa in drugih okoliščin. Najhuje razsaja bolezen zgodaj spomladi od februarja do aprila, posebno če so vse čebele okužene. Redkokdaj se bolezen zavleče do julija, ko redno preneha. Nekatere čebele pa le obdržijo 'bolezenske kali čez zimo, jih spomladi prenesejo na druge čebele in tako povzročajo novo pustošenje. Trosi noseme v črevesni sluznici čebele pod drobnogledom ob žibki 'in močni povečanji (Po dr. Rytiru) Ako čebele ne morejo redno izletavati, bodisi zaradi slabega vremena bodisi zaradi mraza, lazijo s trepetajočimi krili in napetimi zadki okrog, sc onemogle zbirajo v ^večjih ali manjših skupinah na bradi ali pa na tleh pred čebelnjakom in končno pomro. Ob lepem vremenu taki panji živahno izleta-vajo, vrne pa se le redkokatera čebela. Zvečer najdemo v panju lc prgišče čebel z matico, ki pa tudi kmalu poginejo. Nosemavost se pojavlja tudi v milejši obliki. Plemenjaki so videti sicer zdravi, vendar zaostajajo kljub najskrbnejši negi v razvoju. Bolan je namreč le majhen del čebel in matica lahko sproti nadomesti vse izgube, ki nastajajo zaradi pustošenja zajedavca. Ta tako imenovana prihuljena nosemavost se lahko vsak čas prevrže v hudo. Ker so trosi razširjeni tudi zunaj panja, je zatiranje nosemavosci zelo težavno. Žalostno je, da je čebelar tako rekoč brez moči, ko smrt kosi v panjih, a zdravila ni. Zatirati moremo nosemavost le z naslednjimi ukrepi: Mrtve čebele zberemo lin sežgemo. Stene čebelnjaka, panje, satnike in orodje umijemo z vročo raztopino sode (1 kg na 10 litrov vode). Umestno je panje tudi ožgati s spajalno svetilko. Okuženo satje prekuhamo v vosek. Vreti pa mora najmanj 10 minut, makar ga lahko porabimo za izdelavo satnic. Tudi med prekuhamo in ga pustimo vreti vsaj pol ure. Pri tem seveda ne uničimo samo trosov, temveč tudi fermente, ki dajejo medu zdravilno moč in konser-virno sposobnost. Toda če se že zlu ne moremo izogniti, ga moramo skušati vsaj omiliti. Ker se tak med ne drži dolgo časa, ga moramo čim prej porabiti. Najlbolje je, da napravimo iz njega medico, nikakor pa ni priporočljivo z njim pitati čebele. Bollne družine, ki so spomladi še močne, krmimo špekulativno z neoporečnim medom, da bi matice kar najbolj zalegale. Oslabele družine je umest-neje uničiti, kakor pa združiti. Manj oslabele družine ozdravimo tudi tako, da čebele ometemo v čist panj na satnice, jih toplo odenemo in kladimo, s čimer prisilimo ma.tico k intenzivnemu zaleganju. Panj je navadno rešen, ker so mlade Kadar je želodčno ostenje tako natrpamo s trosi, kot nam kaže mikroskopski preparat na levi sliki, je mogoče po obliki in barvi srednjega črevesa ugotoviti bolezen že s prostim očesom, a) Črevo bolne čebele je mlečnabetlo ali umazanosivo in taiko maibreWo, da ;ni več mogoče razločiti mišične 'Strukture, b) Črevo zdrave čebele je mesnordeče ali rjavo, ohlapno in prečno progasto. čebele zdrave., Zdravljenje bo'lnih panjev pa se posreči le tedaj, če smo vse okužene predmete dobro razkužilli. To velja predvsem za napajalnike, ki naj bodo vedno čisti in tako urejeni, da čebele v njih ne tonejo. Ako niso napravljeni na tekočo vodo, je treba vodo večkrat izmenjati, 'napajalnik pa osnažiti in razkužiti. Luže in mlake v bližini čebelnjaka moramo zasuti in čebele privaditi na napajalnik. Razen tega je treba prostor okoli čebelnjaka na novo posuti s svežim peskom ali zemljo. Tudi čebelar sam mora paziti na čistočo v painjih in v čebelnjaku. Pred pregledovanjem družin naj si vedno umije in razkuži roke, pa tudi orodje. Pazljiv mora biti zlasti pri nakupovanju Čebel, voska, medu in panjev. Nosemavost je v Evropi zelo razširjena. Leta 1947 je n. pr. v Švici, kjer je sicer čebelarstvo na zelo visoki stopnji, zahtevala 30 odstotkov vseh družin, leta 1948 pa 25 odstotkov, dočim je bilo v letu 1949 od 159 čebelnjakov 57 odstotkov posebno močno okuženih po nosemi. Ruski čebelar Mihajlov je napravil mnogo poizkusov, da bi ugotovil, kako pride do izbruha nosemavosti, ki je v Srednji in Severni Rusiji zelo pogosta. Dognal je, da /povzroča nosemavost vselej neprimerna hrana, to je listni in gozdni med. Ta vsebuje po dr. Philippsu dekstrin, ki je neprebavljiv za čebele in ustvarja pogoje za razmah zajedavca noseme. Nemški čebelar Tuschof priporoča za zimsko hrano sladkor, ker ta ne vsebuje dekscrima in ne nudi zajedavcem možnosti, da bi se uveljavili v večjem obsegu in tako upropastili čebelje družine. V Nemčiji je najmanj gnilobe in nosemavosti v Porenju, kjer je treba zaradi pičle paše leto za letom krmiti čebele za zimo s sladkorjem. S tem se zmanjšajo zimske izgube čebel, hkrati pa se občutno zmanjša nevarnost pojava nosemavosti. Nosemavostii se ubranimo le tako, da čebelarimo z močnimi družinami, ki imajo mlade in rodovitne matice. Posebne previdnosti je treba spomladi pri združevanju. Skrbeti moramo, da bodo imele čebele vedno dovolj naravne hrane- Naravna hrana pa je med in ne sladkor. Spomladi čebel ne smemo pitati s sladkorjem, ker mu primanjkuje raznih snovi, ki so potrebne za pravilen razvoj zalege. Čebele ne smejo nikdar stradati. Nuditi j-im je treiba priliko za obnavljanje satja, ker je to njihova življenjska nujnost. Letos se je 'pojavila nosemavost večinoma v takih krajih, kjer so čebele prezimovale na hojevcu, pa tudi v družinah, ki so prezimovale na hojevcu, pomešanem z ajdovcem. Posebnega pustošenja ni biilo. Poginilo je le nekaj slabičev, ostali napadeni panji pa so se že do srede junija kolikor toliko opomogli. Če je kakemu čebelarju poginila čebelja družina, je njegova dolžnost, da jo temeljito preišče in po možnosti ugotovi vzrok njene propasti. Ako vzroka sam ne more najti, naj pošlje nekaj mrtvic iz sumljivih panjev veterinarsko-bakteriološkemu zavodu v Ljubljani, ki bo zadevo raziskal. Marsikateri čebelar, ki bo domneval, da ima opravka zgolj z grižavimi družinami, se bo začudil, ko mu bo zavod sporočil, da ima v čebelnjaku nosemavost. Končno še tale nasvet: Ekipe, ki so določene od Državnega zavarovalnega zavoda za pregled družin, naj ne iščejo samo gnilobe v panjih, temveč naj posvete nekoliko pozornosti tudi boleznim o dt as lih čebel, med katerimi najbolj razsaja ravno nosemavost. Leopold Debevec: O medenju rastlin Kakovost in količino medenega pridelka določajo v glavnem medovite rastline; uspevanje teh rastlin in medenje njihovega cvetja je pa po drugi strani zopet odvisno od mnogoterih zunanjih okoliščin. Letna doba cvetenja, dnevni čas in trajanje medenja ter s tem v ^ezi tudi sestava in količina medeči.ne, vse to se pod vplivom okolja zelo., izpreminja. Za te pojave so se začeli bolj zanimati in jih tudi podrobneje preučevati predvsem čebelarji in čebeloslovci, kar je potrebno že zaradi tega, ker je naše znanje o vsem tem dokaj pičlo in čaka na primerno pojasnilo še mnogo odprtih vprašanj. Na izločanje nektarja vplivata tpredvsem dva najvažnejša činitelja, podnebje in zemljuče. Ne glede na neizlbežno časovno razliko v razvoju rastline v različnih klimah in na možnost njenega uspevanja sploh, se njeno medenje v ostrejši alpski klimi, recimo na visokem Gorenjskem, v mnogočem razlikuje od onega v toplem Posavju. Travniške kadulje (žajbelj, salviia pratensis L.) je v bohinjskem kotu mnogo več nego v Posavju, vendar mi bilo še slišati, da bi se bohinjski čebelarji z njo kaj prida pohvalili, medtem ko se Posavcem kolikor toliko izkaže malone sleherno leto. Že za samo uspevanje neke rastline v določenem kraju sta prav tako važni tudi kakovost in sestava zemljišča. Kakor imamo rastline, ki ne prenesejo hladnejšega alpskega podnebja, tako so tudi takšne, ki brez apnenčaste ali drugačne zemlje ne uspevajo ali tudi narobe. Travniško kaduljo bomo na primer v Prekmurju ali v Mislinjski dolini pod Pohorjem zaman iskaLi, ker tamkajšnji zemlji pač primanjkuje snovi, ki jih ta za svojo rast in dobro uspevanje nujno potrebuje. Nedvomno takšne in podobne okolnosti ne morejo biti brez vpliva in pomena tudi na izločanje medečine. Večkrat slišimo ali beremo, da imajo čebelarji o medovitosti neke rastline povsem nasprotne nazore, nekateri so o njej polni hvale, drugi pa so sveto prepričani o ravno nasprotnem. Živahne debate o takih problemih radi načenjajo na čebelarskih sestankih lin v svojih strokovnih časopisih. Najbolj zanimivo pri vsej stvari pa je, da so si takšni nasprotniki Včasih cello bližnji sosedje! Zakaj torej medi rastlina na nekem predelu polja ali travnikov dobro, na drugem pa nič ali samo neznatno, kljub temu, da so zunanji pogoji, lega, zemlja, podnebje in vreme na videz povsem enaki? Kakovost zemljišča ni povsod enaka, v zemlji so razne snovi v različnih količinah, ki se pod raznovrstnimi vplivi spreminjajo in preobražajo. Že različne vrste in količine gnojiva morejo medenje pospeševati ali pa tudi zavirati. V našem primeru so mogoče naprednejši kmetovalci redno gnojili z umetnimi gnojili, zanikrnejši tovariši iz sosednje vasi pa samo s hlevskim gnojem in mogoče še to s slabim. Zato je rastlina v enem predelu dobro medila, v drugem se pa čebele zanjo niso zmenile ter je prizadeti čebelar docela upravičeno trdil, da rastlina ni medila. Povsem točna pa njegova trditev vendarle ni bila; rastlina je najbrž tudi v njegovem okolišu medila, čeprav v mnogo manjši meri. Ker se čebele ne ulbijajo rade z dolgotrajnim paberkovanjem po slabo medečih rastlinah, če je na drugih bera nekaj boljša, rastlina samo navidez ni medila. Tako so se različni nazori pojasnili in se je pri tem pokazalo, da sta navsezadnje imela oba nasprotnika, ki sta si bila že močno v laseh, vsak po svoje vendarle — prav! Mimogrede bodi omenjeno, da bo menda nekaj podobnega tudi z vprašanjem, o katerem je bilo zadnji čas v »Čebelarju« napisanih precej besedi, namreč, ali lastovice lovijo čebele ali ine. Mnenja o krivdi teh živalic so bila Že od nekdaj različna in tako bo najbrž ostalo, dokler bodo čebelarji pasli svoje muhe. Popolne krivde lastovic ali njihove nedolžnosti pa najbrž ne bo mogoče zanesljivo dokazati in potem kot splošno veljavno pravilo sprejeti. Zato bodo oboji imeli prav, i zagovorniki i tožniki lastovic, ker vedno in povsod pač ni mogoče potegniti pravične meje! Vsak čebelar ve, da ob toplem in sončnem vremenu medi mnogo rastlin, ob hladnem (pod 10° C) in v senci skoro nobena. Če je v toplem ozračju primerna količina vlage, medijo že mnogo izdatneje, dočim vroč, suh zrak izločanje medečine oviira in zadržuje. Dobro tečejo viri sladke medečine, če toplim dnevom sledijo hladnejše noči z roso zjutraj; tudi rahel, topel dež pri medli sončni svetlobi v pozni pomladi dela včasih čudeže. Nasprotno pa vplivajo v s* splošnem neugodno vetrovi, posebno severni in vzhodni, nadalje prevelika, zlasti suha vročina ali pa prevelika razlika (oscilacija) med dnevno in nočno temperaturo. Včasih letijo čebele zelo močno na cvetje kake rastline, vreme je lepo, mirno, soparno, zrak vlažen. Čez noč je deževalo .in naslednji dan na tem cvetju ni videti nobene čebele. Zakaj? Možno je v tem primeru delovanje cele vrste najrazličnejših vplivov: da je medečino temeljito spral dež in za določen čas ustavil njeno izločanje, da rastlina ne medi zaradi prevelike vlage, da je cvetje oprašeno in je rastlina odcvela, da se je ozračje zelo ohladilo, da piha neugoden veter ali da se je čebelam odprla izdatnejša paša drugod. Pri presoji je zato treba vedno računati z vsemi možnimi činitelji, ker se sicer lahko v naših opazovanjih in računih temeljito uštejemo. Splošno je znano, da ajda v dobro gnojeni, debeli zemlji bujno raste in odlično cvete, toda znano je tudi, da taka ajda slabo medi in vrača razme- roma slabši pridelek. Ajdi bolj prija slabše gnojena, peščena zemlja, kjer 'sicer ne požene visoko, pač pa se košato razraste in dobro medi, zlasti če so izpolnjeni še ostali pogoji, ki jih zahteva, če teh ni, bomo zaman čakali na pridelek ajdovca. Nekdaj je bilo to povsem drugače; kmet je puščal polja v prahi, jih manj gnojil ter pridelal več ajde, pri čemer je tudi /Čebelar prišel na svoj račun. Zato naj se nam nikar ne zdi čudno, če še dandanašnji kar noče biti konec one znane pesmi o dobrih- starih časih! V zvezi s tem je treba pripomniti, da žlahtne oziroma požlahtnjene in sploh kulturne rastline še oddaleč ne medijo tako dobro kot njihove divje sorodnice, lesnike, drobnice, divje črešnje, jagode itd. Tudi dobro gnojeni in skrbno negovani travniki našim čebelam niso več tisto, kar so jim bili rndcoč, zlasti v naprednejših pokrajinah; na njih že skoro ni medovitih cvetlic, a še one redke slabo medijo. Izločanje medečine je navezano pri nekaterih rastlinah tudi na določen dnevni čas. Rastline medijo najmočneje v jutranjih in dopoldanskih urah. Ta pojav ije zlasti očiten pri ajdi, ki medi dobro le do desetih dopoldne. S tem seveda ni rečeno, da v popoldanskih urah v ajdovem cvetju ni nektarja, še celo slajši je. Odvečna voda je namreč v sončni pripeki večidel ali popolnoma izhlapela, toda bera na njej je zato neizdatna ali celo nemogoča. Pred leti je ajda v Prekmurju zaradi hladne pomladi in poznejše suše precej zapoznela. Prve dni septembra, prav ko je šele dobro vzcvetela, je naenkrat, prej kot navadno prenehala medici in čebel na njej nisi več opazil, dasi je v najlepšem vremenu cvetela še ves september. Prav rahel, komaj opazen severovzhodnik je namreč opravil svoje. Kakor večini medonosnic tudi ajdi najbolj prija mirno, brezvetrno vreme z jutranjo roso in srednjo temperaturo ali pa kvečjemu rahel južni oziroma jugozapadni vetrič, ki prinaša vlago in na rahlo zamegli nebo. Toda po 10. septembru menda tudi vse to ne pomaga mnogo! Trd oreh za čebelarje je zlasti vprašanje o medenju lipe. Poznavalci stvari trdijo, da je njono medenje v veliki meri odvisno od lege in sestave zemljišča, poleg tega mora baje lipa s koreninami 'segati v talno vodo. Če je zemlja povrhu še pogata na rudninskih snoveh, globoka in sveža, potem bi bilo lipi težko kaj očitati. Na suhih tleh pa lipa več škoduje, kot koristi. Opojni vonj nj'enega cvetja čebele le moti, odvrača od boljših virov medečine in s svojim cvetnim prahom še draži k zaleganju. To pa pomeni v tej letni dobi, ko vlada v panjih povečini suša, dvojno izgubo i za čebele i za čebelarja. V veliki meri vpliva na izločanje medečine tudi višinska lega. Planinske cvetlice in rastline medijo v vitjih legah bolj bogato kot one v nižini in ima to dejstvo tudi pri medenju lipe odločilno vlogo. Navsezadnje ni brez pomena sama vrsta lipe. Nekateri trdijo namreč, da malolistna ali zimska lipa (Tilia cordata Mili.) bolje medi kot ■velikolistna ali letna (Tilia grandifolia Bhrh.). Toda pomnimo, da tega vprašanja ne bodo. rešili roji čebel, u) vrste šmarnic so bile čislane. Klljub skrbnemu opazovanju nisem videl, da bi čebela načela kak plod. Da se prepričam še na drug način o tem, sem položil celo in načeto češpljo na brado panja. Čebele so sicer hodile po celem plodu, načele ga pa niso, dočim so na načetem marljivo srkale sok. Prav tako so se obnašale na grozdu. Grozd z nepoškodovanimi jagodami sem položil v panj. Po enem mescu sem ga našel popolnoma nepokvarjenega. S tem je bilo dokazano, da čebele ne načno plodov, temveč da srkajo sok samo iz že načetih. Zato bo vsak sadjar in vinogradnik prizanašal čebelam, uničeval pa gnezda os in sršenov- Preganjal bo tudi vrabca, ki se je razvil v hudega škodljivca povsod tam, kjer nastopa v velikih množinah, kot n. pr. v Studencih pri Mariboru. Na kmetih morda vrabec še ni tako škodljiv, drugače pa je v mestih, kjer so sadni nasiadi bolj redki. Nič boljši od vrabca ni škorec, ki se vlači v ogromnih jatah okoli in lahko v kratkem času obere vse grozdje po brajdah. Zelo nadležni so bili škorci lansko jesen, ko so se v jatah obešali po hruškah in kljuvali 'še nezrele plodove, zlasti klapovke, Poizkus v opazovalnem panju so raje poginile od lakote, kakor pa načele boskopske steklenke in viljamovke. V strnjenih naseljih, kjer se pojavlja in dela škodo ta nadloga, naj zginejo škorce ve hišice z dreves. Po starem pregovoru se sicer bogovi zaman borijo’ z neumnostjo, toda v takih primerih ne igra vloge neumnost, ampak nepoučenost in samoljubje. Oboje bo mogoče odpraviti, če bomo čebelarji na mestu. Naša navada je, da se sestajamo in» razpravljamo o vsem mogočem, a vedno le sami čebelarji med seboj, ne pride pa nam na misel, da bi povabili na sestanke kmete in delavce nečebelarje, posebno kadar gre za zboljšanje pašnih prilik ali za prevoze na razna pasišča, ali kadar razpravljamo o važnosti čebele za kmetijstvo in industrijo. S ito staro prakso moramo prenehati in našo stroko nekako popularizirati. Potrebno bo organizirati predavanja za širši krog ljudi, posebno za kmete, ki bi morali poznati pomen čebelarstva za napredek kmetijstva. S predavanji bo treba pobijati mnenje množic, da je čebelarjenje pridobitna panoga, kakor n. pr. živinoreja. Ko je prašič debel, ga zakoljemo in se ob njem mastimo. Podobno naj bi bilo tudi s čebelami! Ko je dovolj medu v panjih, ga iztočimo in se z njim sladkamo. Res je, da medu ne zametavamo, toda zgolj zaradi medu vendarle ne čebelarimo. Koliko je slabih letin, ko ne pridelamo zase niti kaplje medu. A kolikokrat ga niti za čebele ni dovolj. Tedaj je treba kupiti sladkor in dopolniti z nijim zimske zaloge. Če bi tega ne storilii, bi imeli spomladi v panjih mrliče, bi imeli pogrebščino in našega čebelarstva bi bi/lo na mah konec. Kadar je treba čebelam dajati, takrat nas seveda ljudje, ki nam očitajo koristoljubje, ne vidijo. Vidijo pa nas takrat, kadar vrtimo točilo, kadar spravljamo v posode pridelek, ki je največkrat samo delno povračilo za vse prejšnje stroške in dajatve. Take ljudi je treba poučiti. Predočiti jim je treba tudi drugo stran čebelarstva. Poudariti je treba posledice nazadovanja čebelarstva, ki bi se najprej pokazale na zmanjšanem pridelku sadja in semena. Le prečesto se najdejo osebe na odločujočih mestih, ki tega vprašanja ne poznajo in zaradi tega nimajo razumevanja za odpravo težkoč, ki se pojavlljajo. Čebelarstva nimajo za potrebno panogo javne koristi, nego zgolj za pridobitno panogo, torej panogo, ki služi le osebni koristi posameznikv. Zato naj bi ji davčni vijak prav nič ne prizanašal, ampak naj bi skušal iztisniti iz nje čim več v splošno korist. Le s poljudnimi predavanji širokim množicam o važnosti čebel v naravi, o delu in težavah čebelarjenja bomo odpravili zmotna naziranja nečebelarjev, da so čobelle škodljive, čebelar pa, da bogati na tuj račun. Na levi grozd, ki je bil razen čebelam dostopen tudi osam in sršenom; na desni grozd, ki je bil dostopen samo čebelam. (Po dr. Giovariniju.) ) Pavle Brecelj: Arzenat ali lepilni trak? Naši sadjerejci v zgornji Vipavski dolini, zlasti pa v okolici Rihenberka, uporabljajo s posebno vnemo »Arzenat« kot škropilno sredstvo proti škodljivcem sadnega drevja. Njih trud je hvale vreden, saj je sadje zelo vazen pridelek. Ne upoštevajo pa pri tem, da povzročajo, ko skrope sadno drevje v cvetju z arzenatom, čebelarstvu ogromno škodo im hkrati iztrebljajo tudi preko-riscne ptice, zlasci Šcinkavce in siničke. Zato bi ne smeli sadjarji uporabljati za uničevanje mrčesa sredstev, ki so škodljiva za drugo panogo našega kmetijskega gospodarstva, zlasti ne talkih sredstev, ki uničujejo čebele in ptice pevke. Pretekla zima je bila na Primorskem zelo mila. To je ugodno vplivalo na razvoj čebeljih družin. Čebele so kljub dolgotrajnemu deževnemu vremenu izle-tavale iin nanosile potrebno vodo. Tudi nekaj malega obnožine so nabrale. Zato so se začele čebelje družine zelo rang razvijati. Nič čudnega ni bilo, če so matice že za svečnico zalegle po dva, tri ali celo po štiri sate. Panji so bili izredno močni. Vsi smo računali, da bomo imeli letos že v akacijevi paši uspeh. Ko smo razvozili panje na določena pasišča, smo mi in čebele postajali vedno (bolj nestrpni; komaj smo čakali, da se odpro cvetovi na akacijah. Čebele so ta čas pridno obletavale cvetoče sadno drevje, a vračalo se jih je ▼ panje iz dneva v dan manj. Veliko jih je ležalo pred čebelnjakom mrtvih. To je bila katastrofa za nas čebelarje! Vsi smo se zaskrbljeno vpraševali, kaj naj storimo, da bi ohranili čebelje družine vsaj pri življenju. Čudno se nam je zdelo, da ni bilo opaziti v panjih nobenega znaka kužne bolezni. Prišli smo končno do zaključka, da so se čebele zastupile na paši. To je billa posledica škropljenja sadnega drevja v cvetju z arzenatom. Sadjarji morajo biti res budni, če hočejo imeti koristi od svojih sadovnjakov. Vendar pa moramo poudariti, da strupenih snovi, kot je arzenat, ne bi smeli uporabljati za škropljenje sadnega drevja v cvetju. Pomisliti bi morali, da arzenat ne uničuje zgolj mrčesa, ampak tudi čebele, in če ne bo čebel, kdo jim bo oplajal sadno drevje; že zaradi tega bi morali opustiti škropljenje sadnega drevja v cvetju z arzenatom. Poudariti je tudi treba, da arzenat ne uničuje le mrčesa in čebel, temveč tudi na tisoče in tisoče prekoristnih ptic, zlasti ščin-kavcev in siničk, ker uživajo z arzenatom zastrupljene gosenice in drug mrčes. Gotovo je vsak 'sadjar že opazil, da se je v zadnjih nekaj letih število teh prekoristnih ptic zdlo skrčilo, nedvomno zaradi tega, ker so bile zastrupljene z arzenatom. Star in izkušen sadjar, dober poznavalec učinka arzenata na čebele in ptice, je mnenja, da bi bilo mogoče nadomestiti škropljenje z lepilnim trakom, ki bi ga ovili okrog deibel sadnega drevja. Dokler so sadjarji lahko dobili lepilni trak, niso uporabljali arzenata za uničevanje mrčesa na sadnem drevju. Lepilni trak je učinkovitejše sredstvo za uničevanje mrčesa kot arzenat. To pa zato, ker je učinek dobrega lepila trajnejši kot škropivo. Škropivo spere dež z drevja, lepilo pa ostane. Lepilo preprečuje prehod mrčesa s tal na drevje, in sicer trajno, to se pravi vse dotlej, dokler je lepilhi trak na deblu. Škropivo pa uniči običajno le tisti mrčes, ki ga zaloti na drevju. Mrčes, ki pozneje prileze na drevje, ko arzenat izgubi učinek, je izven nevarnosti. V takih primerih je nujno potrebno, da sadjarji sadno drevje znova škropijo. Da je škropljenje sadnega drevja naporno -in zamudno, da ne govorimo o nevarnosti zastrupitve, je vsakemu sadjarju dobro znano. Nasprotno tse lepilni trak brez truda in hitro priveže okoli drevesnega debla. Morebitna zamenjava lepilnega traku je lahka. In kar Je glavno, lepilni trak ni nevaren za čebele in ne za prekoristne ptice. Čebelarji zgornje Vipavske doline se obračamo na naše kemike s prošnjo, da iznajdejo primerno lepilo, ki bo uporabno za uničevanje mrčesa na sadnem drevju. Čebelarji kakor tudi sadjarji bomo iznajditelju traku zelo hvaležni. Opomba uredništva: Vsako pomlad se ponavljajo pritožbe o zastrupitvah čebel zaradi Škropljenja sadnega drevja. Marsikje je škoda tako občutna, da so začeli Čebelarji resno razmišljati, ali se jim sploh Se splača čebelariti. Tik pred itiraivlmško pašo, ki velja v mnogih naših krajih za glavno, v nekaterih celo za edino uspešno pašo, zgube njih čebelje družine hipoma toliko izletalk, da je nitii delno ne morejo izkoristiti. Kasneje se sicer opomorejo, toda zamujenega ne morejo več nadomestiti. Še za zimo ne naberejo dovolj, kam ili, ida bi za čebelarje kaj ostalo. — Priobčujemo članek tov. Breclja kot prispevek k diskusiji o tern, kaj bo treba pokreniti, da bomo preprečili res katastrofalne posledice nekaterih škropiv za čebele. Strokovnjaki naj povedo, ali je taka rešitev, kot jo predlaga tov. Brecelj, dobra ali ne. Lojze Podnanoški: Srakoper Menda ni čebelarja, ki bi ne poznal tega ptiča? Zato ga ne bom podrobno opisoval, pač pa se mi zdi potrebno, da opišem njegovo zločinsko delo. Prav čudno se mi zdi, da se je v našem strokovnem listu doslej tako malo pisalo o škodi, ki jo povzroča ta ptič čebelarstvu. 2e v rani mladosti me je mati opozorila na tega grozoviteža. V šoli pa so .nas že takoj v II. razredu učili o škodljivih živalih, med katere so prištevali v prvi vrsti srakoper ja. Otroci smo srakoperja dobro poznali, a vendar so nam ga natanko opisovali in kazali celo njegovo sliko. Priporočali so nam, naj vedno in povsod zasledujemo te škodljivce, uničujemo pa naj zlasti njih jajca in zarod, kajti odraslim je težko priti brez puške do živega. Po vsem tern ni nič čudnega, da sem postal že kot osemlocen deček smrten sovražnik srakoperjev. Smelo lahko trdim, da sem jih pomoril že na tisoče. Ker sem se rodil v hiši, ki je stala tik nepreglednega pašnika, poraščenega z raznim grmovjem, sem imel mnogo prilike za opazovanje te roparske ptice. Ko sem nekoč še kot deček pasel na gmajni krave, sem nenadoma zagledal vrh glogovega grma srakoperja, kako nekaj kljuje. Hitro sem pritekel bliže in v svojo grozo opazil, da je imel na trn nataknjenega mladega strnada. Pozneje sem še večkrat našel na trn nabodenega mladega ptička, ki ga je srakoper ukradel iz gnezda. Dasi se takrat za čebelarstvo še nisem zanimal, sem že vedel, da lovi srakoper tudi čebele. Ne lovi pa jih samo za svoje mladiče, kadar gnezdi blizu čebelnjaka, 'temveč najraje na paši, ko obletiu|jejo cvetlice. Srakoper sedi navadno vrh kakega grma, se oglaša s svojim »ček, ček, ček«, od casa do časa pa zleti proti kaki cvetlici, ujame čebelo, odleti nazaj na grm ter jo raztrga in požre. Kadar ima mladiče, jih seveda pridno nosi tudi njim. Še huje pa je. če gnezdi blizu čebelnjaka. Tam živi on in ves njegov zarod izključno le ob čebelah. Ko sem čebelaril še v kranjičkih, sem imel včasih po več rojev na isti dan. In tedaj je posedalo po grmovju v 'bližina čebelnjaka dostikrat do deset sra-koperjev. Polovica rojev, posebno prvcev, se mi je skoraj vedno vrnila v panje, ker so jim srakopcrji požrli matice. Kako veliko škodo dela srakoper, pa sem se prepričal 1. 1949. Tedaj je gnezdil neki parček le dobrih 50 metrov od mojjih čebel. Izvohal sem njuno gnezdo neke nedelje popoldne. V njem je bilo šest mladičev. Takoj sem napravil načrt, kako se bom znebil neprijetnih gostov. Najjprej sem na grmu odstranil nekaj vej, nato pa sem se v mraku priplazil oborožen s kratkim, kuhalnici podobnim krepelcem do tistega mesta in bliskovito udaril po gnezdu. Daši sem že star, sem vendar dobro zadel. Ugonobil sem starko z vsemi mladiči vred. Mladiče in starko sem odnesel domov ter vsem prerezal želodce. In glej! Vsi želodci so bili natrpani s samimi čebelami. Kakor sem mogel ugotoviti, ne požre srakoper nobene čebele cele, ampak jo raztrga na drobne kose, zadek pa odščipne in vrže proč. Zato so mi nerazumljive trditve nekaterih čebelarjev, da nebogljeni mladički lastovic še goli požirajo kar cele čebele z želom vred. Kako velik sovražnik čebel je srakoper, pa občutim šele sedaj, ko čebe-larim že onemogel s svojimi tremi AŽ-panji na samoti, tako rekoč v gmajni. Vsako leto se mi konec avgusta in septembra čebele močno okrepe in se spomladi tja do konca maja prav lepo razvijejo, potem pa prično mahoma propadati. Maja mesca se #amreč vrnejo srakoperji in pričnejo gojiti svoj vražji zarod po grmovju v okolici mojega čebelnjaka. Čebelarim že trideseto leto. V letih 1927 do 1946 je bil moj povprečni pridelek medu po 10 kg na panj, tako da sem vsako leto napravil tudi nekaj medice. Po prihodu v ta kraj, to je zadnja štiri leta, pa nisem točil popolnoma nič, čeprav je okrog in okrog mojega čebelnjaka prvovrstna paša in ni kilometer daleč nobenih čebel. Toda kaj vse to pomaga, če pa moje panje v času najboljše paše sra&o-perji tako zmrcvarijo, da se komaj vzdrže preko poletja. Zato na boj proti tem škodljivcem! Kdor je lovec, naj jih strelja, kjer naleti nanje, drugi pa razdirajmo njih gnezda in uničujmo njih jajca oziroma mladiče! Öb koncu naj pripomnim še to, da gnezdijo srakoperji le v trnovem, najraje v robidovem grmu. Tisoče gnezd sem že razdrl, a še nikoli ne v drugem grmu. Drugi ptiči v trnju nikoli ne .gnezdijo. S Žrtve srakoperja Na lervi martinčkova glava, na desni dvoje čmrljev. {Po risbi F. Teichmüllerja iz Kos-rnosa 1927) \ O pojavih med obhojo matic Ne glede na nekatere redke izjeme,1 lahko rečemo, da se polegajo pri čebelah samice (delavke in matice) iz oplojenih, samci (troti) pa partenoge-netično“ iz neoplojenih jajčec. Iz tega posebnega načina določanja spola sledi, da more matica šele po sprašitvi zarajati žensko potomstvo. Deviška matica mora zaradi tega, kakor hitro postane pojava, napraviti »svatbeni izllet« in ob tej priliki napolniti svojo semensko moišnjico s plodilom, ki ji zadostuje za vse življenje. Šele potem je sposobna pravilno opravljati svoje naloge kot gospodarica panja in zalegati ono izredno, za čebeljo družino značilno količino oboje-spolnega potomstva. A'ko do sprašitve iz kateregakoli vzroka ne pride, more deviška matica, če sploh začne zalegati, leči samo trote. Taka družina' m zmožna življenja. Uspešna sprašitev matice je potemtakem osnovni pogoj za obstoj in naravni razvoj čebelje družine. Danes se nam zdi to, kar vemo o razplojevanju čebel, samo po sebi umevno, pri tem pa često pozabljamo, da so v zadn'jih treh stoletjih vedoželjni čebelarji in prirodoslovci z največjo muko in le postopoma prodirali v tajnosti prahe. Razširjeno je cello mnenje, da je vse, kar se dogaja pri tem, danes popolnoma raziskano in dokončno dognano. To pa mi res. Mis A. Betts, dolgoletna urednica čebelarskega lista »Bee World« je pred kakimi dvajsetimi leti opravila zelo zaslužno delo, ko je zbrala veliko število starejših in novejših razprav in poročil o prahi matic, jih kritično osvetlila in, kar je bilo bistvenega, pregledno objavila leta 1939 v omenjenem angleškem strokovnem časopisu. Kdor se bo potrudil in bo ta dragoceni posnetdk pazljivo prebral, ibo takoj ugotovil, da je naše dejansko znanje na tem čdbeloslovnem področju še zelo pomanjkljivo in nezadovoljivo. Premnoga viprašnja, ki so izzvala že sredi prejšnjega stoletja živahne razprave in se razcepljala v najrazličnejša mnenja, so še danes nerešena ali sporna. To moremo vsaj do neke mere pripisati okoliščini, da se pri čebelah parjenje spolnih živali izmika neposrednemu in nemotenemu opazovanju, ker se matice praše izven panja. Opazovanje ali najdba spolno združenega čebeljega parčka spada, kakor je znano, med največje redkosti. Kolikor vem, ni bil doslej še niti en tak parček v svežem in nepokvarjenem stanju izročen kakemu znanstvenemu zavodu v preiskavo. Maloštevilne» do danes odkrite primere, so srečni najditelji ikot redike trofeje umevno shranili zase in se zaradi tega čebeloslovna veda ni mogla z njimi okoristiti. To je velika škoda, kajti le pravilno izvršena anatomska in mikroskopska preiskava spolno združenega čebeljega parčka, bi nam mogla zanesljivo pojasniti, kaj se pravzaprav dogaja pri obhojii matice. Dokler take osnove nimamo, nam ne preostane nič drugega kakor to, da skušamo ugotoviti pojave kopulacije8 posredno iz ustroja ali funkcionalnega položaja moških .in ženskih spolovil pred in neposredno po združitvi. Seveda moramo upoštevati tudi dokaj redka neposredna opazovanja o parjenju matic in trotov, vendar moramo biti pri tem zelo kritični. Tu namreč ne obstoji samo možnost različnega presojanja in tolmačenja 1 Take izjeme so partonogeneti&ie delavke, ki nastopajo, četudi d Ol'ka j redko, pri različnih čebeljih pasmah in rodovin. (O. Mackensen 1943 in W. Fyg 1949). 2 Pantenogcmeza - jalorodnosit {razmnoževanje z neoplojenimi jajčeci). 3 Kopulacija — spolna združitev, obhoja. raziskovalnega izvida, temveč tudi nevarnost, da bo ta ali oni svoje pomanj-. kljivo znanje nadomestil s praznimi domnevami aili trditvami in nedovoljenimi sklepi po analogiji. V -takih okoliščinah nas ne more prav nič presenetiti, če je že marsikaj, kar je v zvezi s praho matic, nepojasnjeno in sporno. Zal so zašle nekatere, že zdavnaj ovržene trditve in očitno nepravilna prikazovanja prahe tudi v čebelarske učbenike. Odtod jih povzemajo dostikrat brez vsake razsodnosti čebelarski strokovni listi in jih tako vedno znova razširjajo. To i 1. sl.: Spolni organi trota in pravkar sprašene matice Hd - modi, Sli - šamanski vadnici, S'h!l - semenska mehurja, Sk - semenska cevka, D - sluzmi žlezi, Spk - Jtrcalma cevka, Bgt - spalna troba, Blb - čebulica, Ch. pl- hitinasti ploščici, gA -vzmet, Spir - spiralna proga, Dpi - trikotna pfloščica, Hö - irožička, Rpl - rombasta pložčica, E - jajčniki, El - jajčni vodnici, S - nožnica, Sbl - semenska mošnjica, Sblg - semenska odvodnica, Adr - žleze semenske mošnjice, Bz - znamenje spraširve, bs - poslednji trebušni okrov, Bm - tre- bužnjača. (Po dr. Fygu) je tembolj vredno pomilovanja, ker so nekateri čebelarji komaj toliko naobra-' ženi, da bi mogli spoznati, 'kaj je v teh naulkih pravilnega in kaj napačnega. V svojem članku bi rad opozoril bralce na nekatera različna mnenja in zmotne nazore o prahi matic. Jasno je, da ne gre tukaj za praktične, temveč za popolnoma čebeloslovne probleme. Tako razpravljanje v čebelarskem listu se bo zdelo morda temu ali onemu neumestno, treba pa je pomisliti, da se tiče pojavov iz življenja matice, za katere so se že od nekdaj zelo zanimali tiudi praktiki. Končno so ravno čebelarji najbolj poklicani, da sodelujejo z zanesljivimi opazovanja pri reševanju posameznih problemov. Pomudimo se najprej ob dveh spornih vprašanjih, ki so v zvezi z delovanjem trotovega spolnega aparata. Pri obhoiji gre načelno vedno za aiktivno prenašanje v moških kličnih žlezah (modih) stvorjenega semena (sperme) v ženske plodilne organe. V žiuželčjem svetu se prenaša seme na najrazličnejše načine. Na splošno lahko rečemo samo to, da se prenaša posredno ali neposredno. V prvem primeru dospejo proste semenice (spermiji) iz moškega spolnega aparata neposredno v žensko semensko mošnjico. Pri posrednem prenašanju pa spusti samec svoje seme v tekoči obliki ali v obliki semenskega za- 2. sl.: A. Podolžni prerez skozi zevajoči zadek pravkar sprasene matice. B. in C. Popolnoma> in delno izbušena spolna troba trota. St - želo, Sta - sramni žep pod želom, Ge - spalna odprtina, Sh - nožnica, El - jajčna vodnica, Sg - semenska odvodnica, Sibl - semenska možnjica, Dks -hrbtni okrov, Dkp - krovna plo-Sča, mspr - ustje št real ne cevke. Ostale oznake kakor na 1. sliki. (Po dr. Fygu) vojčka (tako imenovane spermatofore, »semenskega naiboja«) zgolj v spolna izvodila samice (v plemen.il,ne guibe, v nožnico, v jajčni vodnici). Šele odtod potujejo spermiji v semensko mošnjico. Spolni organi žuželk so docela prilagojeni temu ali onemu načinu prenašanja semena; njih delovanje med kopulacijo je največkrat razvidno že iz anatomskega ustroja, ali pa ga je vsaj mogoče na tej podlagi pojasniti. To velja tudi za trota. Pri njegovem spolnem aparatu (1. slika) razlikujemo tele dele:4 * S tem v zvezi bi rad na tem mesitu opozoril na diva naravoslovca iz 17. in 18. stoletja, katerima se moramo zahvaliti za prve slike in natančnejše opise trotovega spollmega aparata; to sta nizozemski zdra/vnik Jan Swammerdam (1637—1685) An Framcoz R. de Reaimur {1683—1757). Oba sta si za raziskovanje čebel pridobila nevenljive zasluge. Natančnost in lepota njiju anatomskih risb, ki ju najdemo v Swammerdamovi »Bibliji narave« (1752) in v Reaumurjevem delu »Fizikalno - ekonomska zgodovina čebel« (1759), nas vedno zjiova presenetita kadar si ju ogledamo. dve kot fižol oblikovani modi (Htd), v katerih dozorijo že v času bube milli-joni semenic; skrotovičeni semenski vodnici (Sl), ki se razširita navzad v mišičasta mehova, v tako imenovana semenska mehurja (Sbl) in vodita na vsaki strani po tankih cevkah (Sk) v vrečasto nabuhli 'sluzni žlezi; dve veliki s lužni žlezi (D) z močno razvitim mišičjem v ostenju, ki izločata v svoji notranjosti kot mleko bel, na zraiku hitro se strjujoč sok; dolga, petljasto uvita in dokaj ozka štrcalna cevka (Spk), ki se na tistem mestu, kjer se združujeta obe sluzni žlezi, odcepi od njiju in ju veže s končnimi izrastki spolnega aparata, to se pravi s spolno trobo (Bgt). Od vseh teh organov je najbolj zanimiva spolna troba, kajti tu imamo opravka z neko tvorbo, ki je v taj obliki ne najdemo pri nobenem drugem kožokrilcu, niti ne pri najbližjih sorodnikih čebele (Zander 1922, 1946). Kadar miruje, leži spolna troba dobro skrita v notranjosti zadka; pravzaprav je to dolga, dokaj olbsežna in na notranji strani hitinizirana cev, ki se zaključuje s široko spolno odprtino ob koncu zadka. Če se zdi njen ustroj kljub temu zelo zamotan, je treba to pripisati okoliščini, da je stena trobe nagubana, tako da nastajajo v njej razni žepi im izrastki, na nekaterih mestih pa obložena s posebnimi hitinskimi ploščicami in poraščena z dlačicami. Predvsem vzbujajo pozornost: vrečasta izbuhlina tik za iztokom štrcalne cevke (Spk), ki ji pravimo čebulica (Blb) — njena stena je na eni strani okrepljena z dvema intenzivno rjavima hitinastima ploščicama žličaste ali školjkaste oblike (»lečasti luski«, Ch. pl.); tako imenovana »vzmet« (gA), votla, na slepem koncu lično razčehljana izrastlina; trikotna ploščica, obrasla z dlačicami (Dpi)' rombasta ploščica (Rpl), spiralna proga (Spir) in končno, takoj za spolno odprtino kot dva čopka viseča velika rožička (Hö), ki ju izdaja njiju rdečkastorumena v rjavkastordeče prelivajoča se barva. Trot uporablja, kakor je znano, ta tako čudno Oblikovani organ pri ko-pulaciji kot moški ud za prenašanje semena v matična spolovila. V trenutku obhoje iztisne trot spolno trolbo s sunkom iz svoljega telesa, pri čemer se kot prst na rokavici obrne popolnoma narobe, tako da pride notranja stran navzven, obenem pa se srpasto usloči navzgor (slika 2 B). Izbušenje in previha-vanje, ki se prične pri spolni odprtini in se odtod v isti smeri nadaljuje, ne povzroči samo tega, da postane hitinizirana notranja stran trobe sedaj zunanja stran, temveč tudi to, da pride čebulica (Blb), ki je bila prvotno skrita v notranjosti, kot mehkokožnata in vrečasta nabreklina na skrajni konec opleme-njevailnega uda. Pri tem se premestita na zunanjo stran tudi hitinasti ploščici čebulice, in sicer tako, da so sedaj njuni zobci obrnjeni v nasprotno stran, torej navspred. Skrajni del se izlbuši zelo naglo, to izbušenje pa spremlja dosti- * krat pridušen, vendar dobro zaznaven pok. Ako izlbušeno trobo natančno preiščemo, se pokaže, da se vleče v njeni notranjosti po vsej dolžini štrcalna cevka (Spk). Iz tega lahko sklepamo, da se cevka, ki je v zvezi s semenskima mehurjema in s sluznima žlezama, med izbušenjem in previhavanjem ne odtrga, temveč da jo čebulica potegne skozi trobo za sabo tako daleč, da si pridobi nazadnje prost izhod na njenem zgornjem kijastem koncu (mspr). To omogoči trotu, da vbrizg ne med obhojo svoje seme in semenu sledečo sluz neovirano in z močnim pritiskom v spolna izvodila matice. Dalje prihodnjič. Matica se ženi Mrjtč ]xAi [j.r'T- [AEA'.aaa^, Kdor hoče 'lizati med, se ne sme bati pikov. Sapho, fragment 113 Saj vem, da boste takoj .planili: »Matica se ne ženi, ampak se pralši. Zatorej dol z Revajem, ki nam kvari naš lepi čebelarski jezik!« Pa vam lahko prisežem, da sem pri tej stvari popolnoma nedolžen, pri ženitvi matic namreč, samo človek ne uteghe misliti na vse bkratt, kadar ima skrbi preko glave. Priznam vse, kar je res. Mi čebelarji bi morali že zaradi davčne komisije prav posebno skrbno paziti na svoj jezik in večna škoda, da nimamo v svojih vrstah niti Voduška niti Bajca, ki bi besedam pretipala obisti in pomagala čebelarju do izrazov, s katerimi se niti na občnem zboru nikomur več ne bi zameril. Sama čebelarjeva glaVä pa često niti ne more izbirati besedi. Čebelarjeva glava je kakor zadružni hlev ali sodobni slovenski roman. Polna je prihodnosti, za sedanjost bi komaj kdaj bilo prostora v njej; sedanjost so samo zapreke, zmeda, strah in praznina. Kar poglejte jo, čebelarjevo glavo, kako je zatekla okoli ušes. To je od poslušanja pri žrelu! Mlada-matica' je že pred dvema dnevoma prenehala peti, to pomeni, da je že davno pregrizla matičnik, da se lahko vsak hip spomni in odleti na svatovanje. Po učbeniku sodeč, se morajo sedaj v panju dogajati zanimive stvari. Čebelar bi rad zaupal tiskani besedi, a si le ne upa; prevečkrat ga je pustila že na cedilu. Saj je celo v najsodobnejši fantovi šolski knjigi napisano, da je plin brez duha, pa vendar čebelar ve iz lastne skušnje, da smrdi kakor kuga. Zato se čebelarjeva glava počuti še huje. Tako rada bi pokukala v panj, a jo ljuba previdnost svari, da bi bilo brž kaj narobe. Mlada matica je vendarle ženska in povrhu še nesprašena. Le kako bi se drznil čebelar drezati v takšno zagrizeno občutljivost in trmo! Ne, čebelarjevo mesto je sedaj pri bradi. Tamkaj bi bilo treba čepeti od jutra do večera ter se predajati ugibanju in prisluškovanju. Edino prav bi bilo tako, res, če bi bil svet urejen, kakor je treba. Pa mi! Dopoldne mora čebelar čepeti v pisarni, kjer ves mrzličen drži v šahu toplomer in barometer, ki visita v šefovi sobi, poleg tega pa še skozi okno nadzirati oblake in vetrove. In ko se vrne domov, mar mislite, da se nemoteno preda globokemu čebelarskemu opravilu? Res jo takoj mahne k panjem, res takoj počepne pred izrojenca ter obudi v duši vse možnosti. Za vsak slučaj potrka na steno, potem pihne v žrelo in posluša, kakšen bo odziv. To je uvod, dlje pa po navadi ne pride. Še preden si obere vsa žela iz ustnic in nosnic, zablodi njegov pogled pod nebo, kjer krožijo tri lastovice, in čebelarjevo srce zadrhti od bojazni. Lastovice letajo prenizko, to pomeni, da bo jutri dež in potem .ali je zaupati lastovicam? Čeprav Slovenski čebelar noče več priobčevati člankov o lastovicah, vendar spor še ni rešen in, kakor kaže, nikdar ne bo. Recimo da res ne žro čebel, kadar ni sila, nihče pa ne ve, ikako, se obnašajo, če srečajo trota in — dih zastane človeku od groze — mlado matico. Ah, kako majčken je takrat čebelar, kako neznaten in nebogljen sredi te strahote, ki ji pravijo krasen poletni dan! Čebelar čuti, kako mu začno utripati žile za ušesi, kako mu vsebina solznih mešičkov pritiska v nos, drgetajo mu prsti in kolena, njegov pogled blodi prazen v prosojno sinjino, v katero se utrinjajo drobne sence letalk. Ampak mera še ni polna. [ipsan J ts ah a nouosj eu ujbj^ 'isog iaou a( opj( ‘ousef npsim[ a( nÜEpcpQ -o(3A oprezovališče sxakoper. Mrha se ne zmeni za čebele, boji se pikov v svoj občutljivi Tisti hip je nekaj Sinilo s tepke, se pognalo nekaj metrov skozi zrak in se vrnilo na jeziček, samo kadar s svojimi bistrimi očmi odkrije zavaljenega trota, šine kakor strela. Pa vendar je neposredna nevarnost manj strašna od umišljene. Čebelarja kar požene kvišku in preden bi naštel do deset, je že obsul tepko s ploho kamenja in zmerjanja. Srakoper je prepričan, da ti pozdravi veljajo tepki in ne njemu ter se n; pusti motiti pri 'svojem uničevalnem poslu. Umakne se samo više v vrh. Ne razumem, zakaj se Slovenski pravopis bori zoper nepristojne besede. Naj iztrdbi vzroke, ki spravljajo človeka v besnost in besede, s katerimi si odvežeš dušo. bodo odpadle same od selbe. Čebelar ni prav nič kriv, da jih ze* pod tepko uporabi nekaj desetin. Še več pa jih prihrani za dom, ko prirohni v kuhinjo in rentači, da se celo žena trese in da poba, bled kakor stena, kmalu prizna, kje ima skrito svojo pračo. Kajti čebelar se je odločil, da napove strašno vojno na življenje in smrt srakoperjem vsega sveta. Koliko lažja je bila usoda viteza iz La Manche, ki je na svojih bojnih pohodih lahko premišljeval o dražestih svoje dame in se je boril samo za njeno čast, čebelar pa se mora tresti za njeno življenje. Neumorno kakor toča proži zrnca peska okoli tepke in srakoper se čudi, kakšne so te nove muhe, 'ki frče tako daleč v stran, da jih niti dobro razločiti ne more. Ampak vsak ponesrečen strel samo poveča čebelarjevo jezo. Njegovo srce drhti od mirne odločnosti, strašen je, neizprosen, zakrknjeno željan krvi in ne odneha, dokler se ne potrgajo gumijasti trakovi njegovega orožja. Zaradi tega mu ne uplahne bojna vnema in še dolgo potem, ko se je srakoper že naveličal vedno enake trotovske prehrane, snuje čebelar maščevalne naklepe ter sanja o flobertovki in možnarjih, nabitih z nasekanim svincem. Pod mralk mu povedo otroci, da srakoper gnezdi na lekarnarjevem vrtu v sosednji ulici. Čebelar jo takoj mahne tja in si skozi ograjo ogleda strašne priče srako-perjevega domovanja. Na trnih v grmu cepetajo z nožicami nabodeni črički in kobilice, ah, in tistole spodaj bo najbrž trot! Ta pogled -deluje na čebelarja, kakor bi prilil olja v ogenj. Njega, ki niti kure ne more zaklati, njega, ki se boji krvi, vidimo pozno v noč, kako se plazi s .težkim loncem vrelega luga v rokah proti lekarnarjevemu vrtu. Kmalu zaslišimo mračen pljusk in nekaj ptičjemu kriku podobnega, plahutanje oparjenih kril, ki udarjajo ob veje, nato pa nas zagrne tißina in tema nočne Ljubljane. Zgodilo se je. Težka in raznovrstna so čebelarska opravila. Primeri se, da šele ob uri, ko se sosedje odpravljajo stat v vrste za čevlje in za meso, čebelar lahko nadaljuje delo, ^ katerim je začel po kosilu. Preda se namreč premišljevanju o svojem izrojencu. Šele sedaj, ko lega v posteljo, lovi drobce raztrganih umovanj in niza protislovja, ki so ga mučila zadnje dni. Stara matica je zapustila panj, s kakšnimi čustvi, ni znano. Morda si je priroda za to revolucijo izbrala žensko užaljenost in ljubosumnost. Kdo ve? Čebelar se dobro spominja, da so se dale vse prestavitve v pisarni tako tolmačiti, dokler so v njihovem ministrstvu prevladovale ženske. V čebeljem socializmu pa regira ženski princip. Mlade matice se še izlegle niso, a že regljajo od ljubosumnosti v svojih voščenih ječah. Ah, ženske, ženske! Čebelar si ne more kaj, da se ne bi s strahom ozrl proti ženini postelji. Ne trpe konkurence. Komaj se izleže prva, — Čebelar si jo predstavlja v mislih, kakšna mora biti — vsa mlada in gibka, dekliška, z vitkikn stasom in zadkom, poosebljena lepota in nedolžnost bi dejal, ah, pa se takoj loti ogabnega poisla. Takoj gre morit. Po vrsti ubija z okrutnostjo in naslado svoje mlajše sestre, ki so imele samo to smolo, da se niso rodile nekaj ur prej. Ali je Gothe mislil tudi na to s svojim »ewig weiblidhes« — večno ženskim? Čebelar je zmeden, zdi se mu, da nekaj ni prav, na dnu pa čuti, da je vendarle prav, da ne more biti drugače. Zato mu ni nič manj pri srcu tista mlada morilka, ki sedaj gospodari v panju in se pripravlja na svatovski polet. Čudni so zaikoni ljubezni! še čebelar sam se je ujel v mreže te čebelje svatbe, tako da sedaj ves poten ječi in se premetava v spanju, ki je zajelo njegovo utrujeno telo. Prihodnje jutro pa je kakor umito, tako čudovito, kakor znajo biti samo jutra na prehodu iz maja v junij. Lastovice so se zmotile. Komaj čebelar odpre oči, že začuti, da se bo prav danes zgodilo tisto, o čemer lahko reče, da hrepeni na tisoče src, vse čebele v izrojencu in mlada matica s čebelarjem vred. Čebelar se trudi, da bi ostal na zunaj miren. Kakor vsako jutro krene v urad. Še Cherlok Holmes bi komaj opazil, da so njegovi koraki danes bolj samozavestni kakor po navadi in da se njegov obraz pod starim klobulkom zvito muza. Tiho in udano prepisuje akte, ob desetih pa stopi v šefovo sobo in mu kratko in malo pokaže že prejšnji teden pripravljen bolniški list, da mora k obsevanju. Šef nekaj godrnja, toda čebelar namigne, da je ves teden pripravljen prihajati sedet v urad tudi zvečer, obsevajo pa, žal, samo ob teh urah. Še nikdar ni čebelar tako naglo prehodil tiste poti. Kot bi mignil, že čepi pred svojim izrojencem in buli v brado. Ošilil je svoj pogled v žrelo. Nič mu ne more uiti. Takoj opazi čebelo, ki k radovednosti pokuka v dan, stražarko, ki si iz dolgega časa trebi rilček, zaspanega trota, ki odbrenči na »urajmanje«. čebelar se napenja, da ne bi utrudil oči; ne upa si poškiliti v stran, samo z ušesi ugotovi, da novi roj zraven dela kakor nor. Vse bodri čebelarja in globoko notranje zadovoljstvo priliva novih moči njegovemu nepremičnemu pogledu. In res! Proti poldnevu je šlo, ko je naenkrat zablisnil na bradi dolgi rjavi zadek. Čebelar brž trene z očmi, da bi bolje videl, pa ga že ni več. Pri moji veri, da se mu ni sanjalo, čeprav ne bi mogel reči, da je bil zadek enotne barve ali rumeno progast, tiaje so matice s progami boljše, ne bi pa hotel s tem sprožiti nove ankete, ki bi se skozi tri letnike vlekla v Slovenskem čebelarju; raje vzame besedo nazaj. Matica je kakor turist, ki je prepričan, da na višinah ni greha. Visoko pod nebo eakroži na svojem svatbenem poletu, za seboj pa pušča vonj, ki oznanja trotom na kilometre okrog, da je princeza željna ljubezni in jo bo dosegel tisti, ki je za to dovolj pogumen in močan. Niti takrat, ko je bil star sedemnajst let, ni bilo čebelarju tako žal za svoj nepopolni nos, čeprav je takrat mislil le na zunanjo obliko. Prav ničesar nima, s čimer bi spremljal matico na njeni poti. Nič drugega mu ne ostane, kot da se vzravna pred panji in hrepeneče gleda v nebo, kjer ni niti lastovic niti srakoper-jev. Nad njim se boči sinja modrina, ustvarjena za razkošje in ljubezen. Sam pa mora ostati pri tleh, čeprav nihče bolj ne ljubi in ne obožuje mlade neveste. Kakor vsi zapostavljeni ljubimci, se tudi čebelar zateče v liriko in v znanost. V duhu piše manu-skript za slovenski film o čebelah. Pogreza se v lepoto in romantiko cvetov, preživlja , rosna jutra, polna vonjav in nektarja, zaiziblje se v ritem čebeljih plesov, tistih, ki jih je odkril Frisch, in onih, ki čakajo nanj, ko bo zmogel stekleni opazovalni panj. • Vrhovna scena pa bo v filmu svatbeni polet, ki ga ni še nihče videl. Zamišlja si malo letalo s filmsko kamero, ki bo tako urejeno, da se bo lahko prilagodilo letu matice in je niti za hip ne bo spustilo izpred oči. On, čebelar, bo moral res ostati pri tleh. Ampak z radarjem bo spremljal matico, usmerjal letalo in videl, kako se zgrinjajo troti na zasledovanje, kako lete preko njiv in gozdov, se vzpenjajo viže in više, pred njimi pa plava ona, ki vabi in mami, krilata deviška lepota, vredna naporov in smrti. Vedno manj je zasledovalcev, drug za drugim obnemorejo, samo nekaj najvztrajnejših ji še sledi. Razdalja se krči. Matica zmanjša hitrost, kakor da se obotavlja; toda takrat jo doseže najbližji trot in hip nato pada tesno objeti par z glavama navzdol skozi kristalni zrak. Konec je sanj! Matica se iztrga iz objema mrtvega ljubimca in utrujena išče poti nazaj v vsakdanjost. Čebelarju je tesno in nekakšna pobitost se ga loteva. Zato se trudi, da bi s hrupom pregnal otožnost. Steče domov k ženi in jo skuša zvabiti s seboj prežat na matični povratek. Res je radovedna, toda laže dosežeš povišanje plače pri šefu, kakor pripraviš ženo do tega, da zapusti štedilnik med kuhanjem kosila. Čebelar se vrne k panjem. Spotoma sname soseda, s katerim si sicer nista preveč dobra, in oba se postavita na prežo. Kjer pa nekaj opazujeta dve glavi, ne vzdrže v Ljubljani druge. Pridruži se jima sosedov študent, za njim pride gospodična, ki je ravno na počitnicah, nato pa še drugi. Vedno več ljudi se ustavlja na cesti ob plotu. Kmalu se nabere velika truma. Največji radovedneži celo prihajajo okoli hiše na vrt, predrznejši pa se že pripravljajo, da začno lomiti plot. Soseda s kuhalnico v roki plane na vrt, da bi branila svojo lastnino. Čebelar pa vedno znova razlaga novodošlim, kaj se godi v višavah. Pripoveduje jim, da bodo lahko, če hipec počakajo, videli mlado matico, kako se bo vrnila v panj z nedvomnim znakom oprašitve na zadku. Z užitkom jim pojasnjuje, kako jo bodo doma sprejele čebele v slavnostnem špalirju, kako bo vsaka čutila za svojo dolžnost, da si ogleda gospodaričin zadek in kako bo potem matica začela zalegati po stotisoč jajčec na leto. Z gostobesednostjo skuša prikriti svoj nemir, ki nastaja v njem ob misli, Če bi ne bilo vse v redu. Tako mineva čas. Na cesti za plotom padajo nesramne opazke na sosedo in njen zadek. Soseda je seveda besna in vsa zaripla od zmerjanja. Nekateri radovedneži naveličani odhajajo; njihova mesta zavzemajo novi. Tako bi se kmalu zgodilo, da bi prezrli matico na povratku. Opazil jo je sosedov študent, ki je ves čas pozorno stražil brado. Sprejem ni bil tako svečan, kakor je bilo napovedano. Ena izmed čebel, ki se je sprehajala po bradi, se je res približala matici, kakor bi si jo hotela ogledati. Lahko pa tudi, da ne. Gotovo pa je, da ji je iz zadka visel zadnji ostanek rajnkega ljubimca; gospodična na počitnicah je to dobro videla. Čebelar je zadovoljen. Vse se je izteklo, kakor je prav. Samo soseda in doma žena nekoliko kalita njegovo srečo s svojim regljanjem o nemoralnosti, o pohujševanju mladine in tako dalje. Ah, žensk ne bo čebelar nikoli razumel. Vse je tako preprosto in prirodtao, prav posebno pa ljubezen. Še sam čuti, da se ga je nekoliko prijel eros, s katerim je imel danes toliko opravka. Ko pride zvečer v rajonsko gostilno, da s pollitrom proslavi današnji uspeh, ga močno ima, da bi potrepljal natakarico od-zadaj po krilu. In potrepljali bi jo prav gotovo, če se ne bi v zadnjem hipu v njem obnovila predstava, kako pada z glavo navzdol skozi zrak. No, pustimo zdaj takšne stvari! Ne mislimo nanje vsaj toliko časa, dokler ne bo stala naša lastna čebelarska koča v Kamniški Bistrici. Raje zvrnimo kozarček na zdravje čudovite, krute, ubijajoče vesoljne ljuibeznl, ki se ji pokori ves čebelji in človeški rod. Branje za novince O ROJIH Pred vojno smo bili vajeni, da «o že od srede aprila prihajale vesti o prviih rojih. Seveda so bili tako srečni čebelarji, ki imajo svoje čebele v krajih z zgodnjo spomladansko pašo, posebno reso. Ta dela v ugodnem vremenu čudeže pri razvoju čebel in zato tudi zgodnji roji v teh krajih niso bili kaka posebnost. Letos nam vreme že vso pomlad nagaja. V gorah je še na metre snega, pri nas pa skoro dnevno dež ali celo sneg. Le redki so lepi dnevi, da morejo čebele dobiti vodo in obnožino. Leska, črna jelša in pomladni'žefran so odcveteli skoro brez koristi za čebele. Razvoj zalege ni tak, kot bi- moral biti, in bomo zato letos imeli največ rojev šele v juniju. Vrednost imajo le zgodnji roji. Stari čebelarji so rekli, da so v maju zlati, v juniju srebrni in julija slamnati. Ker si vsak želi zgodnjih rojev, bom nekoliko bolj natančno obdelal -vprašanji: 1. Kako nastanejo in kakšni so .roji, 2. Kako oskrbujemo roje za izrojence. - Res so bila ta vprašanja že neštetokrat obdelana, vendar ne škoduje, če se jih dotaknem še enkrat, saj se porajajo vsako leto novi čebelarji - začetniki. Torej zakaj čebele roje in kakšni so roji? Kakor pri vseh živih bitjih, je rudi pri čebeli že po naravi tako urejeno, da se množi in ohranjuje. Temu smotru služi tudi rojenje. Marsikateri čebelar misli, da čebele roje samo zato, da se njemu pomnoži število panjev. Ne pomisli na to, da bi v nekaj letih izginile vse čebele, ako bi se ne množile. Znano je, da živi matica največ pet let in po petih letih bi čebelarstvo prenehalo, ako bi narava ne skrbela za obnovo. Res je v novodobnem čebelarstvu človek globoko posegel v življenje in razvoj čebel, vzreja po svoji volji matice itd., vendar se največ matic obnovi v času rojenja. Imamo dve vrsti rojev: .naravne in narejene. Pri naravnih rojih se mora čebelar pokoravati muhavostim čebel, pri narejenih pa je čeznje popoln gospodar. Te lahko dela ne glede na čas, vreme ali pašo; glavni pogoj je dobro razvit in zalezen panj, iz katerega bo naredil roj. Za zgodnje roje so glavni pogoji: dobra matica, zadostna zaloga hrane in ugodno vreme, da lahko donašajo čebele cvetni prah in vodo. Če še čebelar malo pomaga z medom, so vsi pogoji tu. Družina se dobro razvija, satje je lepo zaleženo, noviti začne satje, posebno trotovsko, ki ga matica takoj zaleže, Na robeh satov napravijo čebele matičnike. O tem odločajo čebele, ne matica. Ko so matičniki zalezeni — nikdar niso vsi naenkrat — leže čudna mirnost oziroma lenoba na družino. Čebele sede popolnoma mirno v panju ali na bradi. Kljub dobri paši ni več tiste živahnosti kot pri drugih panjih. Ne brigajo se za nobeno reč, vedoč, da bodo kmalu zapustile dom in vse, kar je v njem. Ko so zaprti prvi matičniki, se v tem tako mirnem panju vse spremeni. Na zunaj se zdi še bolj miren, a v notranjosti vse vre in kipi. Čebele vrše in šume čedalje huje, se vsipljejo iz panja in se zopet vračajo. V panju je šum, kot bi drgnil železno mrežo ob mrežo. Takrat je sila na vrhuncu in že se začne vsipati siva armada skozi žrelo. Ves zavzet opazuje čebelar to vrvenje na bradi in potem v zraku. Nekaj časa se roj vrti v zraku, a kmalu si izbere mesto, kamor bo sedel. Večkrat se primeri, da mu prvo mesto ni všeč in si izbere drugega, bolj nerodnega. Najraje sede vrh drevesa na konec veje ali v kako rogovilo, da ga težje ogrebeš. Nekateri čebelarji imajo, da jim ni treiba plezati po drevju, posebna prestrezala (vrše) za roje. Ko vidijo, da se začne roj vsipati iz panja, prislonijo na brado vršo, počakajo toliko časa, da je ves roj v njej, nato jo zapro in odneso na senčno mesto, da se čebele umire. V nekem pogledu je to praktično, posebno če imaš isti dan prve in druge roje. S tem preprečiš, da ne sedejo skupaj in se ne koljejo med seboj. Vendar mi je bolj všeč tak roj, ki se prosto spreleti, čeprav je mnogokrat dosti težav, preden ga spravim v panj. Ves drug užitek je gledati roj, ko se vsipa iz panja, kroži po zraku in seda v grozd, kakor pa gledati ujetnika v prestrezalu. Oboje ima svoje doibre in slabe strani in vsak čebelar naj napravi, kakor se mu zdi bolje. Roj sc je usedel. Čebelar je pripravil vse, kar potrebuje za ogrebanje. Če sedi nizko, ga bo lahko spravil brez lestve ali droga. Za ogrebanje rojev si napravi iz tankih desk poseben panjič v velikosti 20 X '30 X 60 om. V sprednji in zadnji končnici izdolbe velike zračnike, da bo imel roj dovolj zraka. Panjič nasadi na drog, podstavi ga pod roj in, ko vidi, da je s panjičem pod rojem, sune na lahno v roj, da se vsuje vanj. Bodimo pri tem čim bolj mirni in pazimo, da ne osmuknemo roja le ob strani, ker ga bomo ogrebli v tem primeru sebi za srajco. Če smo razgreti in razburjeni, si lahko mislimo, kaj bo iz tega. Čebele bodo pikale, da bo veselje. če sedi roj na visokem drevesu ali na takem mestu, kjer boš težko prišel do njega, dobro premisli, preden se pripraviš na ogrebanje, da ne bo kake nesreče. Trdna dovolj visoka lestva in pomočnik sta neogibno potrebna. Če moraš panj natakniti na drog, ga prej znotraj malo namaži z medom. Videl boš, kako to pomaga. Če ni medu, je dobra tudi melisa, s katero nadrgni panj. Nekateri čebelarji priporočajo orehovo listje, vendar o tem nimam lastne skušnje. Panjič porini lepo do roja! Iz obnašanja čebel boš takoj spoznal, ali je šla matica v panj. Če se čebele v panju praše, bo kmalu ves roj notri. Pusti ga lepo v miru! Če sije sonce, ga pomakni v senco, ali pa mu jo sam napravi! Ko so vse čebele v panju, ga zapri in spravi na tla. Nato ga odnesi v klet ali v senco, 'kjer naj počaka do večera. Jaz dajem vse roje.v panj in na stalno mesto šele zvečer. Ko si z rojem opravil, pripravi panj! Če boš dal roj v 'kranjiča, ga lepo osnaži in ne pozabi odpreti žrelo, da bo prihodnji dan lahko letel. Dobro je, če pritrdiš kakšen kos satja na strop panja. S tem mu boš dal smer dela in roj se bo raje prijel v panju. Če daš roj v A2-panj, ga dobro osnaži, vstavi vanj sate in satnice! Izdelano satje daj v sredino, satnice pa ob strani! Če je le mogoče, daj v satnike cele satnice in ne samo začetkov, ker ti bodo drugače vsaj prvi roji gradili samo trotovino. In prav ta je čebelarju najmanj po volji. Roj streseš na sipalnik. Ko se je sprašil v panj, ga zapreš. Vrata panja pusti čez noč odprta, da se roj popolnoma ohladi in ne potrga satnic. Zjutraj poglej, kako roj sedi. Če je na sredi, je v redu, ako je ob strani, ga prestavi v sredino, zapri vrata in ga pusti nekaj dni v miru! Čez nekaj dni poglej, če se ni mogoče kaka satniica utrgala. V tem primeru jo nadomesti z novo. Ob dobri paši bo matica začela takoj zalegati. Tudi čebele bodo nanesle toliko, da ne bo hodila lakota okrog njih. Druga je, če nastane takoj, ko smo roj ogrebli, slabo vreme. Roj prinese s seboj hrane le za tri dni in, če mu potem čebelar ne priskoči na pomoč, je zapisan smrti. Najboljša in riajhitrejša pomoč so medeni sati. Za vsaK roj imej vsaj enega! Starejši čebelar si jih bo z lahkoto preskrbel, a kje naj jih vzame začetnik? Ta naj roju pomaga s čistim medom ali vsaj s sladkorjem! Da naj mu ga vsaj kilogram naenkrat, kar bo zadostovalo za teden dni. Lačen roj ne more izdelovati satnic, matica ne more zalegati in od takega roja ne bo nobene koristi. Zato pomagaj lačnim rojem, kolikor moreš! Roj je sedaj v redu. Pogllejmo še izrojenca! Če je še vedno živalen, ibo čez deset dni dal še drugi roj. Vendar bi svetoval, da jemlješ drujce le do druge polovice junija, pozneje pa jih zaJbranjuj ali vračaj! Sedmi ali osmi dan poslušaj zadaj za panjem in slišal boš tenek glas: ti-ti. Mlada matica poje, znak, da bo panj še rojil. Zadnji dan se začno oglašati tudi matice v matičnikih, tako da je cel koncert v panju. To petje traja tri dni. Ob ugodnem vremenu je roj zgodaj dopoldne zunaj. Drujci z mladimi maticami so bolj muhasti kot prvci; če le morejo pobegnejo. Glej, da ga oimprej spraviš v panjič in na hladno. V tem roju je otaičajno več matic, zato rad sede na več mest. Ogrebi vse skupaj in matioo si bodo čelbele same izbrale. Kakšna je razlika med prvim in drugi/m rojem? ‘Prvi roj ima staro, siprašeno matico in ni nevarnosti, da bi jo izgubil. Vsi ostali roji imajo mlade deviške matic-'. Vse te se morajo sprašiti zunaj panja v zraku. Šele potem so sposobne za zaleganje. 2e drugi dan po roju lahko opaziš, ikaiko v opoldanskih urah čebele praše. Troti izletavajo in kmalu pride tudi matica iz panja. Nekaj časa kroži pred panjem in čebelnjakom, da si vse dobro ogleda in zapomni, nato pa izgine v zrak. Starr čebelarji so dajali na brade takih panjev razne stvari, da si je matica lažje zapomnila svoje bivališče. Včasih se vrne kmalu, včasih šele po dolgem času. Če ji vise iz zadka bele nitke, je znak, da je sprašena. Po obhoji ne zleti več iz panja. Če se matica srečno in sprašena vrne, je roj v redu. Čebele začno staviti satje in matica ga kmalu zaleže. Drugače je, če se matica zgubi. Čebele postanejo nemirne, begajo po panju in bradi ter iščejo svojo gospodarico. Če imaš pri roki rezervno matico, je roj rešen, če je nimaš in mu ne moreš pomagati, se spraši k sosedom. Mlade matice se po drugem roju lahko dobe. Če po rojenju odpreš izrojenca, boš kmalu našel mlade matice, ki jih čebele preganjajo. Eno ulovi, vtakni jo v matičnico, matičnico pa postavi v panj, ki jo je zgubil. Primeri se, da panj še tretjič ali celo četrtič roji. Te roje, ki jih je navadno komaj za dobro prgišče, vrni izrojencu! Tudi bolj pozne druge roje združi po dva skupaj! Bolje je, da imaš manjše število družin, a te močne. Pregledala in uredila sva že vse razen izrojenca. Tudi ta je potreben naše nege. Ima mlado, deviško matico, ki je prav tako v nevarnosti, da se na prahi zgubi. Da je po naših čebelnjakih toliko izrojencev brezmatičnih, je krivo to, da se pri njih zguba matice težje opazi. Najkasneje mesec dni po prvem roju moraš izrojenca pregledati. Tedaj mora imeti že novo zalego. Če je nima, mu dodaj mlado spraseno matico ali pa ga pridruži drugemu panju; kranjiča navezni na drugega kranjiča! S tem boš rešil vsaj satje pred veščo. Ob ugodni jesenski paši boš še iz naveznjenega panja dobil kak kilogram medu. Končno bi opozoril še na neko izjemo pri rojih. Panj že sedi na roj, meče kapice skozi žrelo in vsak dan pričakuješ, kdaj se bo splašil. Nastane slabo vreme, roj ne more ven, panj umori staro matico in čaka, da zleti z mlado. O takem roju pravimo, da je rojil s pevko. Prvič, odkar čebela rim, mi je lani edini kranjič, ki ga imam, rojil s pevko. Ko sem ga naslednji dan pregledal, je lepo zasedal vse satje zadaj. Vedel sem, da bo dal še drugi ro>j, in sem ga pustil v miru. Ko pride čas za drugi roj, ga hodim poslušat. Prvi dan nič, drugi dan nič! Kaj za vraga te drži v panju, premišljujem, ko je vreme vendar za rojenje ugodno. Tretji dan panj odprem in vidim, da je prazen. Izrojil je drugič, ne da bi to opazil. Šele sedaj mi je postalo jasno, zakaj je takoj drugi dan po prvem roju tako mirno sedel. Ta me je pošteno potegnil in upam, da me je poslednjtkrat. Ne vem, kaj bo rekel tovariš urednik, ko sem vso stvar tako raztegnil. A naj mi oprosti! O rojih se pač ne da na kratko pisati. Tebi, začetnik, pa bo najbrž še to premalo. A če sc boš vsaj po tem ravnal, kar sem ti danes povedal, gotovo ne boš slaibo čebelaril. ]. K. in F. C.: Naša beseda o obdavčenju čebel Kadarkoli se čebelarji sestanejo, maj si bo na predavanjih, na občnih zborih čebelarskih družin ali društev, na sestankih zastopnikov čebelarskih društev, na občnem zboru Zveze itd., povsod je na dnevnem redu vprašanje obdavčenja čebel. Iz tega lahko sklepamo, da ni tu nekaj v redu. Tako so nam znani primeri, da so posamezne davčne komisije vzele za osnovo pridelek 30 in več kg medu na A2-panj; za 6 A2-panjev so določili davčno osnovo kar 30.000 din. Pri odmeri niso upoštevali nikakih stroškov, ki jih ima čebelar pri svojem obratu. Vse to nam potrjujejo številne pritožbe, ki so jih iznašali prizadeti čebelarji proti odmeri davka. Zaradi tega je bila uprava čebelarske organizacije prisiljena, da je predložila na pristojno mesto utemeljeno vlogo in v njej obrazložila svoje stališče o tem perečem vprašanju. Če hočemo imeti pravo sliko o rentabilnosti (donosnosti) čebelarstva, ne smemo vzeti za osnovo le enoletni pridelek. Saj vemo, da so dobre čebelarske letine jako redke. Mnogo je let, ko mora čelbelar globoko poseči v svoj žep, da nakrmi čebele, če jih hoče obvarovati pogina. Pravo sliko o rentabilnosti dobimo, če vzamemo desetletni povpreček. Povprečni donos je znašal po podatkih naših opazovalnic na panj: leta 1939 in 1940 7,25 kg, leta 1941 3,72 kg, leta 1942 4,52 kg, leta 1943 7,80 kg, leta 1946 4,27 kg, leta 1947 4,20 kg, leta 1948 3,71 kg, leifa 1949 4,10 kg in leta 1950 7,63 kg, skupaj 47,20 ali 4,72 kg povprečno na panj. Ker nam je okupator onemogočil delovanje opazovalnih postaj v letih 1944 in 1945, smo upoštevali leti 1939 in 1940. Statistični podatki se nanašajo na tiste čebelarje, ki čebclarijo na stalnem mestu in ne prevažajo čebel na razne paše. Pri čebelarjih - prevaževaloih smo povprečni donos medu zvišali za 60 odstotkov, pri tem pa upoštevali njihove stroške za prevoz čebel, povečano delo, izgubo časa in rizi,ko na čebelah. Saj nam praksa potrjuje, da se čebele mnogokrat delno ali popolnoma zadušijo pri prevažanju. Zato smo vzeli pri prevaževaloih 7,55 kg kot desetletni povprečni donos na A2- panj. Pravo sliko o rentabilnosti čebelarskih obratov dobimo, če vračunamo vse investicije, ki jih je čebelar vtaknil v svoje čebelarstvo. Da bi kar najbolj objektivno prikazali rentabilnost čebelarstva, smo vzeli za ta primer čebelnjak s 30 A2-panji kot povprečno merilo. Pri manjžih obratih se stroški in zguba na času povečajo, pri večjih pa zmanjšajo. Obračun za čebelarja na stalnem mestu je takle: BLAGO: din 30 družin (brez panja) in satje ..............'............................. 90.000.— 300 sacnic (rezerva), to je 25 kg po 525 din ................................ 13.125.— 100 kg medu (rezerva), kg po 300 din ........................................ 30.000.— Skupna vrednost blaga 133.125.— INVENTAR: din 1 čebelnjak .................................................................... 40.000.— 1 omara .......................................................•................ 5.000.— 30 AZ^panjev po 1820 din ..................................................'...... 54.600.— 1 tehtnica .................................................................... 6.000.— 6 eksportnih panjev po 750 din ............................................. 4.500.— 30 zapahov za žrela po 6 din ..................................................."... 180.— 60 slamnic po 50 din ............................*................................ 3.000.— 30 lepenk po 30 din ........................................................... 900.— 1 čebelarsko pokrivalo ...................................................... 300.— 1 kadilnik ..................................................................^.... 180.— 1 deščica za pritrjevanje satnic .............................................. 16.— 1 kolesce za utiranje žice ............................................... 50.— 1 žilo ................................................................................. 17,— 10 vretenc žice po 40 din ............................................... 400.— topilnik za vosek ............................................................ 850.— I žveplalnik ................................................................... 120.— 1 kozica (sklopna) ............................................................. 180.— 1 sipalnik Ideal ............................................................... 600.— 1 sipalnik - lesen ............................................................. 80.— 1 strgulja za snaženje ............................... '........................ 89.— 1 omelce ....................................................................... 122.— 1 inož za izpodrezovanje satja .................................................... 79.80 1 pleskarska lopatica .......................................................... 80.— •36 pitalnikov po 50 din ..................................................... 1.800.—* 4 matičnice po 9 din ......................................................... 36.— 1 točilo ....................................................................... 4.900.— 2 komada vilic za odkrivanje pokrovcev ......................................... 640.— 1 stojalo za odkrivanje satja .................................................. 500.— 1 nož za odkrivanje satja ............................................... 80.— 1 čistilnik za med ............................................................. 2.460.— 1 sito za čiščenje medu ............................................... 180.— 10 posod za med za 50 kg po 1.500 din ........................................ 15.000.— 1 posoda za voščine ............................................................ 200.— 1 kladivo ...................................................................... 120.— 1 klešče «Ščipalke ........................................... %................ 300.— 1 klešče prijemalke ............................................................ 300.— 1 privijač ..................................................................... 60.— 1 žaga lisičnica ............................................................... 450.— 1 rašpa za les»................................................................. 80.— V1 grebljica ............................................................................. 86.20 1 lopatica za kopanje medu ..................................................... 120.— 1 zabojček za ogrebamje rojev .................................................. 116.— 1 zajemalka za čebele .......................................................... 60.— 1 vedrce za vodo ........................................................»...... 500.— 1 brizgalnica za roje ......................................................... 550.— Skupaj ............. 145.882.— Pod blago smo vzeli čebele, satje, samice in med. Tega mora imeti skrben čebelar stalno v zalogi kot rezervno hrano za čebele. Tudi kmet proda samo višek živinske krme. Blago ima istalno vrednost. Od nje ne bomo ničesar odpisali. Drugače je z vrednostjo inventarja. Ta se zaradi poškodb, izgube, obrabe itd. leto za letom zmanjšuje. Izgubljene in obrabljene predmete moramo nadomestiti. Zato nam zakon dovoljuje 10 °/o odpis od vrednosti inventarja. Temu pravimo amortizacija. V našem primeru znaša odpis ...."........................................................... din 14.588.— V izgubo moramo šteti tudi obresti glavnice, ki je vložena v obrat. Ako ibi denar naložili pri Narodni banki, bi dobili 5 °/o obresti, kar bi dalo od investirane vsote 279.007 din obresti na leto ................................................. din 13.950.— Če seštejemo- odpis inventarja in obresti, dobimo 28.538 din. Čebelar bi moral torej pridobiti 92,12 kg medu in ga prodati po 300 din, da bi kril amortizacijske stroike in izgubo na obrestih. A to še ni vse! Z oskrbovanjem čabel izgubimo tudi mnogo časa. V Švici vodi pod kontrolo »Švicarskega kmečkega tajništva« 90 čebelarjev knjigovodstvo o svojem obratu. Njihove podatke objavlja »Schweizerische Bienenzeitung« v vseh podrobnostih. Na pobudo zavoda -za tržno preiskavo so leta 1931 v Nemčiji napravili podobno kontrolo o stanju nemškega čebelarstva. Ugotovili so, da zamudi čebelar z oskrbovanjem čebelje družine: v Švici 7 V* ure, v Nemčiji 7 */4 ure na leto. Če računamo, da porabi naš čebelar med letom po 7 ur na čebeljo družino, da to na leto pri 30 družinah 210 ur. Ker moramo računati, da je to specialno delo, smemo zaračunati uro po 25 din, kar da na leto 5.250 din. Za kritje tega zneska mora čebelar pridelati nadaljnjih 17,50 kg medu. In šele tedaj, ko pridobi čebelar od 30 družin 112,62 kg medu ali na panj okroglo 3,75 kg medu, lahko rečemo, da so njegovi stroški in zamuda časa vsaj delno kriti. Iz navedenega je razvidno, da ima čebelar, ki čebelari na stalnem mestu, letno 1.416 din kospiatega dohodka na panj, stroškov pa 1.125 din, torej kosmatega dobička 291 din na panj. Pri tem računu nismo upoštevali izgub v slabih letinah, ko mora čebelar združevati družine in tako krčiti njih število, jih krmiti s sladkorjem ali medom, če jih hoče rešiti pogina. Anton Žnideršič navaja v Čebelarskem zborniku iz leta 1944, da se čebelarstvo izplača (rentira) le tedaj, če pridela čebelar vsako leto po 9 kg medu povprečno na panj. Dr. Goetize navaja v svoji knjigi »Die Bienenzucht« 1172 kg, Meier v »Schweizerische Bienenzeitung« iz leta 1927 pa 10 kg na panj. Zato upra- vičeno trdimo, da so naši računi skromni in povsem realni. Sklepni obračun čebelarskega obrata je torej nastopni: din Dohodki: 30 družin po 4,72 kg medu po 300 din ............................. 42.480.— Stroški: a) 10 °/o amortizacija .................................................... 14.588.— b) zguba na obrestih od vložene glavnice ............................. 13.950.— c) delo pri oskrbovanju čebel ......................................... 5.250.— č) zavarovanje čebel in inventarja .................................... 1.200.— d) popravila, kuhanje voščin in 'izdelovanje satnic .................. 2.060.— Skupaj ............ 37.048.— Skupni kosmati dohodek .................................................... 42.480.— Skupni stroški ............................................................ 37.048.— Čisti dobiček ................ •........................................... 5.432.— Pri čeibelarjih-prevaževalcih se vložena glavnica v našem primeru pri blagu in inventarju ne spremeni, marveč ostane ista, kakor pri čebelarjih neprevaževaloih. Povečajo se samo stroški zaradi prevoza čebel. Delo za oskrbovanje čebel se zviša od 7 na 9 ur. Narastejo tudi prevozni stroški za prevaževalca, ki hodi oziroma se vozi oskrbovat svoje čebele. Zgoraj smo že omenili, da se pri prevaževalcih zviša pridobitev medu do 60 °/o. Če računamo 60°/o povišek pridelka, znaša povprečni pridelek 7,55 kg na panj ali 226.50 kg medu na 30 panjev letno. Pri prevažanju moramo upoštevati daljavo prevoza in prevaževalčevo delo, ki je težko in mučno, veliko ibolj naporno kakor delo neprevaževalca, ker mora čebele prevažati ponoči. To delo moramo računati najmanj po 30 din na uro, ker je nakladanje in razkladanje panjev ponoči napornejše kakor katerokoli drugo nočno delo. Prav tako moramo pri prevaževalcu upoštevati riziko, ako bi se čebele med prevozom zadušile, njegovo skrb in priprave za prevoz. Računati moramo stojnino za stojišče, kar plača prevaževalec običajno z medom. Stroški in velik napor pri prevozu čebel so večkrat vzrok, da čebelar opusti prevoz. Če računamo prevaževalčev skupni kosmati pridelek od 30 družin, ki znaša 226.50 kg medu po 300 din, dobimo zanj 67.950 din. Res je to precejšnja vsota, ki se pa kmalu razblini, če si ogledamo naslednji obračun: Investicije: din a) blago .................................................................... 133.125.— b) inventar ................................................................ 145.882.— Skupaj ........... 279.007.— Kosmati dohodek: Od 30 čebeljih družin donos na panj 7,55 kg da skupaj 226,50 kg medu po 300 din .......................................................... 67.950.— Stroški: a) 10°/o odpis na inventarju ............................................. 14.588.— b) 5 °/o obresti od investiranega kapitala ........................... 13.950.— c) zguba na času za oskrbovanje čebel ............................. 6.750.— č) zavarovanje čebel ..................................................... 1.200.— d) popravila, kuhanje voščin, izdelovanje satnic ......................... 2.000.— e) stroški prevoza ....................................................... 15.000.— Skupaj ........ 53.488.— Skupni kosmati dobiček ................................................... 67.950.— Skupni stroški ..............*..............•............................. 53.488.— Ostane čistega dobička ................................................... 14.462.— Včasih se primeri, da naleti prevaževalec.jia medenje kake rastline ali na gozdno pašo in jo pravočasno izkoristi. Tedaj pridela 2 do 3 krat toliko medu, kakor smo navedli zgoraj. Toda to so bele vrane med prevaževalci in ne smemo vzeti tega za splošno merilo pri odmerjanju davkov. Pridelek medu je v največji meri odvisen od razvoja čebel. Zato umen čebelar skrbi, da imajo njegove čebele zadostno zalogo hrane. Če so porabile zimsko zalogo, jih mora spomladi zasilno krmiti s sladkorjem, še bolje pa z medom. Poleg tega vpliva na razvoj čebel tudi vreme, dobre lastnosti matice, paša itd. Če niso čebele med 20. aprilom in 1. majem primerno razvite, ne bo čebelar pridelal toliko medu, da bi ga bilo vredno odvzeti. Čebelarstvo se je z.ačelo v Sloveniji takoj po osvoboditvi močno dvigati in vidno naraščati. Z odlašanjem reorganizacije Čebelarske zadruge in zaradi pomanjkanja suhega lesa za i-zdelovanje panjev, pomanjkanja okovja, žebljev, vijakov, železnih palic, žične mreže, pločevine itd. pa je začelo polagoma hirati in nazadovati. Če pravilno in z razumevanjem presodimo koristi, ki jih ima človeštvo od čebel, vidimo, da narava ni ustvarila teh marljivih živali samo zato, da nabirajo med, pač pa zato, da pri nabiranju nektarja zase in za svoj zarod prenašajo cvetni prah s cveta na cvet in s tem oplojajo sadno flrevje, mnoge kulturne in semenogojne rastline. Znanstveno je dokazano, da opražijo čebele 80 °/o cvetov sadnega drevja in kulturnih rastlin, 20 °/o pa druge žuželke in veter. Kako majhen bi bil hektarski donos pri ajdi, pri raznih deteljah, oljaricah itd., ako ne bi bilo čebel, je razvidno iz raznih poizkusov, o katerih na tem mestu ne bomo govorili. V podkrepitev svojih izvajanj naj omenimo, da v naprednih državah n. pr. v Ameriki, najemajo farmarji čebelarje proti plačilu, da pripeljejo svoje čebele na njihove farme med cvetenjem sadnega drevja in drugih kulturnih rastlin, ker dobro vedo, da si s tem izdatno zvišajo svoj pridelek.'Statistično so dognali, da imajo oni 20 krat večji dobiček kakor čebelar. Ali smo pri nas res še tako zaostali, da ne uvidimo tega? Drugi narodi podpirajo čebelarstvo, mi pa oviramo njegov razvoj z.nepravilnim in prekomernim obdavčenjem. Avstrijska cesarica Marija Terezija je izdala »Patent«, po katerem je 'bilo čebelarstvo oproščeno vseh davščin. S tem je hotela pospešiti razvoj sadjarstva in kmetijstva. Naša dolžnost je, da tako koristne naredbe v današnjem modernem in demokratičnem času posnemamo in, če že čebelarje ne oprostimo davščin, vsaj davek nS. čebele izdatno znižamo. S tem bomo čebelarstvo pospeševali in koristili povišanju donosa naše prehrane. Kam dovede nesmiselno in pretirano obdavčenje čebel, nam jasno in zgovorno priča Francija. Ker so nekatere pokrajine predpisale čebelarjem pretirano visoke davke, so čebelarstvo opustili. Posledice so se kaj kmalu pokazale pri sadjarstvu in pri nekaterih kulturnih rastlinah, ki so v kratkem času popolnoma propadle. Iz navedenih podatkov, ki so resnični in temeljijo na znanstvenih dognanjih, dočim so računi dohodkov in stroškov sestavljeni na realni trgovski osnovi, smemo upravičeno pričakovati, da jih bodo odločujoči činitelji upoštevali. V gornjih izvajanjih se nismo ozirali na pridelek voska, ker ga pač čebelarji ne prodajajo, ampak porabijo za izdelovanje satnic, brez katerih si naprednega čebelar- 1 stva ne moremo misliti. Pri čebelarstvu je vosek to, kar v kmečkem gospodarstvu seme. Brez njega ni pridelka. * S čebelarstvom ne moremo obogateti. Spreten čebelar, ki oskrbuje svoje čebele z ljubeznijo in vnemo, bo imel le tedaj svoj trud poplačan, če ga bo davčna oblast oprostila davščin, ali če to ni mogoče, obd!ftčila pravilno in pravično po načelih, ki smo jih navedli. Naj velja pri odmerjanju davka kriterij, da opravlja čebelar svoje čebele v prostem času, .ki bi ga morda v nasprotnem primeru zapravil s popivanjem ali kako drugače, od česar bi skupnost ne imela nikakih koristi. K zaključku pripominjamo, da so pri investicijah za inventarne čebelarske predmete navedene še stare cene brez povišanja faktorja, kar bi v nasprotnem primeru močno spremenilo sliko tega obračuna v škodo čebelarja. Prav tako temelji dohodek pridobljenega medu na lanskoletni ceni t. j. 300 din za kg, kar pa se bo močno spremenilo, ko bodo začele cene medu padati. Zdi se nam potrebno opozoriti še na veliko razliko obdavčenja čebelarja, ki ima hišo, zemljo ali kako drugo posest, in čebelarja, ki tega nima. Vzemimo za primer, da imata oba 30.000 din osnove za obdavčitev čebel. Pričakovali bi, da bosta oba enako obdavčena. Temu pa ni tako. Čebelar-posesmik bo plačal 4 in pol krat več davka; ker se osnova za obdavčitev čebel prišteje k osnovi za obdavčitev posestva in po progresivni davčni lestvici odmeri davek. Če znaša n. pr. osnova, po kateri se računa davek na posestvo, 100.000 din, mora plačati davek od 130.000 din osnov«. Kako narastejo procenti pri taki vsoti, nam pa zgovorno pričajo številke v lestvici sami. Naše mišljenje je, da je treba to odpraviti in zaračunati v obeh primerih davek od 30.000 dim osnove. Prav tako se nam ne zdi pravično, da se prišteje davčna osnova kateregakoli člana družine h gospodarjevi osnovi, čeprav čebelari recimo sin sam zase. Vlado Rojec: Plemenilne postaje v letu 1950 Mnogi čebelarji izmenjavajo matice že v drugem letu njih starosti, preko treh let starih pa navadno sploh ne trpijo v čebelnjakih. Popolnoma drugače postopamo z maticami, ki so se sprašile na plemeniščih, zlasti z maticami, ki smo jih določili*1 za pleme. Da bi čim globlje prodrli v lastnosti njihovega potomstva, jih skušamo obdržati čim dlje. Seveda nam lahko zaradi toga čez zimo kak panj osiroti, toda vzreje-valca to prav nič ne moti, ker ima vedno pri roki večje število mlajših matic. Navadno pustimo zalegati take matice štiri leta. V tem smislu so urejene tudi izkaznice, v katere zapisujemo svoja opazovanja o njih ponašanju in zmogljivosti njihovih družin. Iz istega vzroka smo uvedli štiri barve za označevanje matic, za vsako leto drugo po določenem vrstnem redu. V prihodnji vzrejni sezoni bomo uporabljali zopei rdečo, torej barvo, s katero smo pred štirimi leti začeli. Po vsem tem se nehote vsiljuje razdelitev vzrejnega dela na štiri letna razdobja. Z letošnjo vzrejno sezono dopolnjujemo potemtakem prvo štiriletko našega vzrejnega dela. Če se ozremo ob prehodu v novo štiriletko na svoje dosedanje uspehe, vidimo, da smo kljub raznim oviram, s katerimi smo se morali boriti v vseh teh povojnih letih, vendarle vztrajno napredovali. Kapaciteta naših plemenilnih postaj je stalno rastla. Leta 1947. je bilo na njih 804 plemenilnikov, 1948. leta 1512, 1949. leta 1652, preteklo leto pa 2134. Od začetka do danes smo napredovali za 1330 plemenilnikov, od prejšnje do zadnje sezone pa za 482 plemenilnikov. Število vzrejevalcev se je do lanskega leta manjšalo. Od 101 je najprej padlo na 75, od 75 pa nato na 67. V zadnji sezoni je naenkrat spet poskočilo. Lani se je udejstvovalo 114 vzrejevalcev, tako da imamo sedaj 13 vzrejevalcev več, kot smo jih imeli spočetka. Matic smo vzredili v prvem letu 1640, v drugem 2011, v tretjem 2253, lani pa 4641 in s tem presegli prejšnje število za več kot še enkratno njegovo vrednost. To je v vseh letih obstoja naših postaj največji skok, ki skoraj desetkrat prekaša prejšnji razliki 371 in 242. Če bomo s tem zanosom nadaljevali, se bomo lahko že čez štiri leta merili s Švicarji, ki so mimogrede povedano, lani vzredili 13.294 matic. Od matic, ki smo jih postavili na plemenišča, je bilo sprašenih 3526, to je 76 °/o. Tu smo za 3 #/o padli in obtičali skoraj za 6 %> niže od Švicarjev, ki so dosegli 82,8 °/6 sprašitve. Tega so najbrž krivi oskrbniki plemenilnih postaj, ker so se premalo brigali, da bi imeli plemenjaki ves čas sezone zadostno število trotov. Mnoge postaje izkazujejo seveda \ višje procente. Kar celih 8 jih tolče povpreček. Najboljši uspeh je dosegla Kokra s 86 °/o, najslabšega pa Škocjan s 56 %>. Lani so porabile plemenilne postaje 1856,40 kg sladkorja v prahu in 1040,30 kg sladkorja v kristalu. Ker pa je zadruga razposlala v začetku vzrejne sezone pristojnim podružnicam 2043,90 kg sladkorja v prahu in 1547,10 kg sladkorja v kristalu, je nastal prebitek, ki ga bomo upoštevali pri dodeljevanju sladkorja v prihodnji sezoni. Lanski stroški zadruge za plemenilne postaje znašajo 62.434 din. Število plemenilnih postaj je nihalo med 11 in 21. 11 smo jih imeli leta 1947, 21 pa leta 1948. Predlanskim smo ukinili eno postajo, lani pa zopet eno in sicer črnomeljsko na Sredigori, ker niso pokazali tamkajšnji čebelarji nobenega zanimanja za vzrejo. Vzrejevalci iz Šempetra pri Gorici so prašili matice na plemenilni postaji Soteska. Zato so opustili svojo postajo v Lokvah, večino hramčkov pa uporabili na novem plemenišču. Že dve leti ne delujeta ribniška in kamniška plemenilna postaja, sedaj pa je odpovedala še vipavska v Vrabčah. Državna postaja v Gorici pri Velenju ima sicer ves potrebni inventar, a ni menda do danes vzredila niti ene matice. V statistiki jo navajamo zgolj zaradi kapacitete. Tako je bilo v pretekli sezoni v obratu od dvajsetih samo petnajst plemenilnih postaj. Vse kaže, da bo treba sčasoma ukiniti še kaki dve ali tri postaje in se omejiti le na tiste, ki bodo delale s polno paro. Škoda je namreč inventarja, ki se razgublja in polagoma propada. S tem pa ni nikakor rečeno, da novih ne bomo več ustanavljali. Kjerkoli bi se pokazalo za vzrejo večje zanimanje, in če bo predlagani prostor za postajo res primeren, bo zadruga z veseljem podprla stremljenja čebelarjev. Toda k ustanovitvi vsake nove postaje bo pristopila tz največjo previdnostjo. Na sestanku vodij plemenilnih postaj, ki smo ga imeli tik pred začetkom vzrejne sezone, smo sklenili vzrediti 4000 matic, od teh 2000 za domače potrebe, 2000 .pa za izvoz. Kakor je razvidno iz statistike, smo načrt prekoračili za 641 matic, toda izvozili smo jih mnogo manj, kot smo se namenili. Krivda pa ni na naši strani. Izvoz je prevzelo podjetje Slovenija-Export. Zadruga se je samo obvezala, da bo nudila podjetju v določenih rokih potrebno število matic. Ker pa podjetje najbrž zaradi obstoječih državnih predpisov ni hotelo poslati v inozemstvo nobene matice, dokler ni bila plačana, je nastal že takoj spočetka zastoj. Proti koncu maja so prihajale v zadrugo matice od vseh strani, mi pa nismo vedeli kam z njimi. Drezali sm< pri Slovenija-Exportu vsak dan, da bi jih prevzeli, toda šele po 14 dneh je bilo mogoče oddati prvo^anjšo količino. Matice pa so prihajale kar naprej in nas spravljale v čedalje hujšo zadrego. Ker si nismo mogli drugače pomagati, smo jih začeli prodajati domačim interesentom, nekaj pa smo jih poslali tudi v druge naše republike, največ v sosedno Hrvatsko. O težavah, ki smo jih imeli s to ponesrečeno izvoz-niško akcijo, bi se dalo marsikaj povedati, povem pa naj le toliko, da je zadruga odkupila od vzrejevalcev namesto predvidenih 2000 matic samo 896. Od teh jih je šlo v inozemstvo 468, in sicer v Avstralijo 90, v Egipt 277, v Trst 60, v Švico 40 in 1 v London. Iv. Švice smo dobili pohvalno pismo, ki nam zagotavlja nadaljnja naročila. Čebele, ki so bile kot spremstvo poslane z maticami v Švico, so bile preiskane v čebelarskem znanstvenem zavodu v Liebefeldu na nosematozi in akariozl. Pismo trdi, da so bile vse zdrave. — 351 matic je prodala zadruga deloma domačim, deloma hrvatskim in srbskim čebelarjem, 78 pa jih je zazimila v štirisatnih panjičkih in bodo na uporabo čebelarjem, ki jih bodo spomladi potrebovali. S tem v zvezi naj omenim, da namerava zadruga že letos osnovati lastno čebelarstvo s 50 družinami v AŽ-panjih na 10 okvirov. Kasneje se bo obrat postopoma razširil. To nujno terja od nas trgovina z živimi čebelami, kakor tudi trgovina z maticami. Če bi imeli že letos lastni čebelnjak z večjim številom družin, bi do takih nevšečnosti pri prevzemanju matic, namenjenih za izvoz, prav gotovo ne prišlo. Po statistiki bi moralo v domačih čebelnjakih ostati 2630 matic. Verjetno jih je bilo od teh nekaj uničenih med dodajanjem in zamenjavanjem, toda izgube prav gotovo ni*o bile tolike, da bi padlo njih število pod 2000. Vse te matice predstavljajo gradivo za nadaljnjo selekcijo naše kranjske čebele. Zap. štev. | Plemenilne postaje Družina, Jci jo oskrbuje Število pleme-nilnlkov Število vzrejevalcev Vzrejenih matic Sprašenih matic Uspeh sprašitve E v •/• [ 1 Ukanca Boh. Bistrica 100 4 447 334 75 2 Soteska Boh. Bistrica 72 8 441 311 71 3 Draga Jesenice 64 8 167 120 72 4 Beli tab Železniki 50 2 39 30 77 5 Kokra .... Kranj 84 7 147 127 86 6 Kopišče Kamnik 100 — — — — 7 Tolsti vrh .... Vrhnika 72 9 349 286 82 8 Topol ...... Kostanjevica 96 8 254 190 75 9 Jelenov žileb . . . Ribnica 72 — — — — 10 Pustov mlin .... Litija 100 18 377 286 76 11 Meliše Gornji grad 60 9 94 66 70 12 Areh na Pohorju . . Maribor 120 6 204 164 80 13 Lampreht na Kumenu Št. Lovrenc n. Poh. 300 4 594 436 73 14 Hrenca Št. Peter p. MarLb. 408 6 626 493 79 15 Kobilje Dol. Lendava 172 16 510 399 78 16 Tublje Sežana 90 4 239 232 74 17 Vrabče Št. Vid pri Vipavi 72 — — — 18 Šikocijan Postojna 72 5 93 52 56 19 Gorica pri Velenju Državna postaja , 30 - — — — Skupaj 2134 114 4641 3526 76 % Če pregledamo števila vzrejeualcev po posameznih plemenilmh postajah, vidimo, da so na splošno zelo nizka. V tem pogledu izstopata postaji Pustov mlin pri Litiji in Kobilje pri Dolnji Lendavi. Na prvi se je udejstvovalo 18 vzrejevalcev, na drugi 16,'na vseh ostalih povprečno po 6, na postaji Beli rog pri Železnikih pa celo samo 2 vzrejevalca. Res je, da zaleže 6 izkušenih vzrejevalcev več kakor 16 novincev, toda to ne sme postati za nas merilo. Stremeti moramo, da zavzame vzreja med našimi čebelarji čim večji obseg. Zato bo treba v naslednjih sezonah to čebelarsko panogo še povečati. Mnogo lahko store na tem področju dosedanji vzrejevalci sami, če pa bi se pokazala kje potreba, bi poslala zadruga na teren primernega predavatelja. Predavanja in morebitne kratke tečaje je treba seveda vnesti v načrte že pred začetkom sezone in o teh načrtih obvestiti zadrugo, da more predavatelje pravilno razporediti. Glavni odsek je sedaj izpopolnjen z novimi člani, ki so po razgovorih pri zadnji seji pripravljeni prevzeti celo nadzorstvo nad posameznimi postajami. Novince in tiste, ki jim morda res primanjkuje časa, lahko pritegnemo k delu tudi s kolektivnim načinom vzreje, o katerem smo že večkrat govorili na prejšnjih sestankih. Kolikor pa mi je znano, sta tako vzrejo organizirala doslej samo tovariša Hrovat iz Maribora in Cedilnik iz Št. Vida pri Ljubljani Da bi porabili za naselitev plemenilnikov čim manj čebel, smo letos marsikje poskušali vcepljati matičnike v stare plemenilnike, ki so bili že prej poslani na ple-menišče, a so jim bile po sprašitvi matice odvzete. Novo vzrejno gradivo je treba v tem primeru dati redniku 20. dan po odpremi plemenilnikov. Zaprte matičnike prenesemo čez nadaljnjih 10 dni v Zandrove matičnice, matičnice zložimo v vzrejne satnike, satnik postavimo v primeren panjiček, na vsako njegovo stran pa dodamo po en meden sat s čebelami iz rednika. Čebele morajo biti- kakor vse čebele, ki so namenjene na plemenišče, presejane skozi matično rešetko. Na plemenišču najprej odvzamemo plemenilnikom vse sprašene matice in jih zapremo v razpošiljallne matičnice s primernim številom čeibel (20—25). Nato po istem redu, kot smo odvzemali matice, vcepljamo matičnike. Med odvzemom matic in vcepljanjem matičnikov mora biti 3—4 ure presledka, da se čebele v plemenilnikih začutijo osirotele. Matičnike je treba, preden jih odnesemo na plemenišče, preizkusiti, če so dobri. Po navodilih tovariša Kirarja je treba vsakega potresti ob ušesu. Če buba, ki je v njem zaprta, udarja ob njegove stene, če matičnik »zvonklja«, kot pravijo nekateri, je skoraj gotovo v redu. Vrednost matičnika lahko presodimo tudi po obrisih bube, ki postanejo vidni, če si jih ogledamo proti močnejši svetlobi. O kakovosti matic, poleženih iz vcepljenih matičnikov, še ni mogoče izreči dokončne sodbe. Dosedanje izkušnje nekaterih vzrcjevalcev kažejo, da je med njimi več pokvek, kakor med normalno vzrejenimi, drugi pa trdijo, da so te razlike zagrešili vzrejevalci sami z nepravilnim ravnanjem z matičniki. Nekatere moti celo to, da ni mogoče imatic, pridobljenih .iz vcepljenih matičnikov, označiti pred sprašitvijo. Res, da je treba s sprašenimi maticami med označevanjem previdneje ravnati kakor z nesprašenimi, toda količkaj izvežbanemu čebelarju to ne more delati težav. Marsikdo označuje matice sploh šele po sprašitvi, češ da znamenje na oprsju izdaja matico med praho sovražnikom in da postanejo zaradi tega laže plen kake ptice, čebeljega volka, sršena itd. Letos smo vsaj v Ljubljani in na Vrhniki preizkusili tudi nove satnike, pri katerih je mogoče vzrejne letvice izmenjati. O prednostih tega satnika bomo poročali v posebnem članku. Nadalje smo prenašali ličinke v suhe celice, včasih celo po dve v eno, in se prepričali, da so uspehi skoraj boljši kakor pri prenašanju ličink v celice, opremljene z mlečkom, zlasti če je mleček nepravilno pripravljen ali prestar. Zanimiv je bil poizkus prenosa vzrejnega gradiva iz čebelnjaka, ki je bil preko 40 km oddaljen od rednika. Izrezani košček sata z jajčeci in enodnevnimi žrkami je zavil vzrejevalec v svilen papir in segreto volneno krpo, zavojček vtaknil v hlačni žep in ga prinesel nepoškodovanega domov, }i]er je vzrejal. Med potjo se je iz jajčec poleglo nekaj ličink, kar je bilo mogoče spoznati po tem, da so ležale brez mlečka na dnu celic. To je znak, da je bila toplota v hlačnem žepu za njih razvoj ugodna. Tudi pri nadaljnji vzreji se niso pokazale nikake škodljive posledice zaradi prehla-jenja ali pomanjkanja zraka, četudi so bile ličinke izven panja skoraj 7 ur. Prepričan sem, da so se podobne preizkušnje vršile še na marsikateri postaji. Te pa ne smejo ostati tajnost vzrejevalcev. Želeti bi bilo, da zagledajo beli dan v našem strokovnem glasilu. Le tako sc bomo medsebojno izpopolnjevali in pomagali drug drugemu k hitrejšemu napredku. Končno še nekaj ibesed o napakah, ki so se v pretekli vzrejni sezoni kakor vsako leto ponavljale ali na novo pojavljale na nekaterih postajah. Boleča točka večine naših postaj so trotarji. Jasno je, da trotarji še ne predstavljajo pri nas izčiščenih in v posameznih lastnostih ustaljenih rodov. V borih štirih letih se nismo mogli dokopati do nobenega rodu, za katerega bi mogli jamčiti, da je v resnici na viSku. Verjetno bo trajalo še nekaj časa, preden bomo to dosegli. Trotarji pač niso bili izibrani po večletnih opazovanjih, temveč po preprostem preudarku čebelarjev v okolici plemenilnih postaj; zato ni nič čudnega, če se je kateri izmed njih izvrgel. Še pri družinah z navidez ustaljenimi rodovniki se to lahko zgodi. Vsi očitki, ki bi zategadelj leteli na vodje plemenilnih postaj, bi bili neumestni. Sicer pa se bodo vodje sami pobrigali, da najdejo matice,.ki so se skozi vso našo vzrejno štiriletko dobro ponašale, in zamenjali z njimi nezaželene tetke v izprijenih plemenjakih. Popolnoma nekaj drugega je seveda, če ima trotar sredi sezone, ko je na plemenišiču največ matic, tako malo trotov, da bi jih bilo treba pri belem dnevu z lučjo iskati, ali če je slabič in se skozi vse leto ne popravi. Zadruga ni nikoli štedila s sladkorjem za spekulativno pitanje, pa tudi vodjem ne bi bilo treba z njim skopariti. Zanemarjanje trotarjev spada med poglavitne grehe v vzrejni praksi, zanj ne more dobiti noben vodja odveze, pa če se še tako izgovarja na prezaposlenost. Če sam ne zmore vsega dela, si mora pač poiskati pomočnike. Pni vsaki podružnici je odsek za vzrejo matic. Čebelarji, ki so v odseku, pa ne bi smeli biti njegovi člani samo po imenu, temveč bi morali prevzeti tudi določene obveznosti. Eden n. pr. naj bi skrbel samo za trotar ja, pazil naj bi, da bi bil ob pravem Času na višku razvoja, da bi ostal vso sezono močan, da bi ne obubožal na trotih, da bi ne rojil, da bi bil pravilno zazimljen itd. Drugi naj bi vsako leto vzredil iz tro-tarja nekaj matic, jih imel pod stalnim nadzorstvom in najboljše izmed njih spet vračal na plemenišče. Kratko in malo, skrbel naj bi za potomstvo trotarja in njegovo selekcijo. Tretji naj bi povezoval oddaljene vzrejevalce s plemeniščem. Sprejemal naj bi plememilnike ob določenem dnevu v tednu na železniški postaji in jih odpremljal na plemenišče. Četrtemu naj bi bila poverjena ravno obratna naloga. Vračal naj bi plemeni.lnike vzrejevalcem, matice, namenjene za izvoz pošiljal v razpošiljalnih matičnicah zadrugi, vodil o njih zapisnik ter pazil zlasti na to, da so nepohabljene in v resnici sprašene. Vodja postaje naj ibi svoje pomočnike predvsem nadziral in priskočil na pomoč samo tam, kjer bi bilo potrebno. Podružnični odsek naj bi bil potemtakem sestavljen vsaj iz petih ljndi, ki naj bi ob medsebojni podpori zajeli celotno delo na plcmenilni postaji. Največkrat je seveda to delo slonelo zgolj na ramah vodje postaje. Zato je razumljivo, da ga ni zmogel in da so se Kot posledica te preobremenjenosti pojavljale večje ali manjše napake. Ena takih napatt je bila serijska odprema matic s plemenišč. Zlasti na plemenilnih postajah z manjšo kapaciteto se je dogajalo, da je vodja ali oskrbnik po določenem, največkrat dokaj kratkem' roku, vrnil vse plemenilnike vzrejevalcem, ne glede na to, ali so bile matice v njih sprašene ali ne. To jim je narekovala zadrega s prostorom, a je bilo popolnoma napačno. Bolje bi bilo nove pošiljke zavrniti, kakor pa matice pred potekom po-lnih treh tednov nesprašene vračati lastnikom. Ne vem, če je bilo tako tudi v Kobiljem, toda edino tako bi si lahko razlagali, da so matice, ki smo jih doibili od tam, v zboru prepevale. Sicer trdijo nekateri naši vzrejevalci, da se oglašajo včasih celo sprašene mačice, posebno če čutijo, da so v njih bližini druge in dokler še niso za-legale. Vendar dokazano t» ni. Meni se je pač pripetilo, da so se med označevanjem izzivale deviške matice, sprašenih pa še nisem slišal peti, dasi sem imel včasih pred sabo cele skupine sprašenih matic, ki dotlej 'še niso odložile niti enega jajčeca. Ker smo pri omenjenih maticah iz Kobilja domnevali, da mora biti vsaj nekaj nesprašenih med njimi in ker teh nismo mogli ugotoviti, smo pošiljko v celoti zavrnili. V bodoče bomo vračali pošiljke tudi V tem primeru, ko bo preiskava pokazala, da je med dostavljenimi maticami kaka šibka ali pohabljena. Če je namreč ena sama taka med njimi, je to znak, da izbira ni bila dovolj vestna. Z vzrejevalci oziroma oskrbniki, na katere se ne moremo zanesti, nočemo imeti opravka. Ne marali bi si zaradi takih malomarnežev zapraviti ugleda, ki si ga je zlasti v zunanjem svetu težko pridobiti. Zato vzrejevalce svarimo pred hlastanjem za zaslužkom in jih prosimo, da nam pošiljajo samo prvovrstno blago. Ne gre tukaj zgolj za vnanji videz matic, temveč še mnogo bolj za odlike v lastnostih njihovega potomstva. O teh pa si moremo ustvariti pravilno sodibo samo na podlagi natančnih zapiskov. Za te zapiske smo uvedli vzrejne izkaznice in vzrejne knjižice, toda kakor vse kaže, se naši vzrejevalci njih važnosti še premalo zavedajo, kajti le redki posamezniki so jih zahtevali od zadruge. Zato je najbrž večina matic, ki so bile sprašene na naših postajah, še vedno brez rodovnikov. In to je napaka, ki jo bo treba v naslednjih letih postopoma odpraviti. Kakor hitro se dokoplje kak vzrejevalec do rodu, za katerega je prepričan, da se mu ga splača naprej oblikovati, naj takoj začne o njem voditi rodovnik. Kakor v vsaki vzreji, tako naj obvelja tudi v naši vzreji načelo, da ima plemenska žival tem večjo vrednost, s čim starejšim rodovnikom, s čim ime-nitnejšimi predniki se ponaša. Šele potem, ko bomo imeli matice z daljšimi rodovniki in ustaljenimi lastnostmi, bo mogoča primerjava in ocena njih potomstva v skupnem čebelnjaku, šele potem bomo lahko proglasili kak rod za predstavnika naj-oistejše kranjske pasme. In to je pravi namen naših plemenilnih postaj. Predvsem v tej smeri naj gredo naša vzrejna prizadevanja, ne pa morda v smeri trgovske špekulacije, ki se je zadnji čas pod pritiskom lova za tujimi valutami pri nas le nekoliko preveč razbohotila. Brezmatični roj Čebelice so v- roju zapustile svoj 'dom in od veselja zažumele . .. V oblaikih zagrmi, užgo se st rol e, se vlije ploha — mater bo zgubile. Brez nje so žalostno se oglaisile in vsepovsod iskati jo zabele. Ker miso, :našle je, so onemele, do zadnje se v pogubo razkropile. V mladosti svoji rudi jaz iz.gubil sem tisto, kar sem najsrčneje ljubil ... Potem nikdar'več nisem našel sreče. Usoda zla zdaj sem ter tja me meče, brez cilja visaikega po svetu tavam in nad življenjem svojim obupavam. F. L. ČEBELARSKE OPAZOVALNICE Poročilo za marec in april 1951 V marcu je bilo vreme za razvoj čebeljih družin zelo neprikladno. Razen v Primorju je bilo v vsej Sloveniji precej snega. Snežilo je trikrat, in sicer v vsaki mesečni tretjini po enkrat. Prvič je pobelilo zemljo 2. in 3. marca, drugič 21. marca, tretjič pa 29. marca. Zadnji sneg v marcu je skopnel žele čez tri dni. Zaradi padavin, ohladitev in mrzlih vetrov v mnogih krajih ni bilo ves mesec pravega izletnega dneva. Poraba 189 dkg v marcu je bila normalna. V letih 1933—1941 znaša povprečje marčne porabe 159 dkg, v letih 1947—50 pa 180 dkg. Švicarsko 25-letmo povprečje znaša za marec 217 dkg porabe. V Švici porabijo potemtakem v marcu čebele na splošno znatno več kot pri nas. Ker smo pri številkah, navedimo podatke še za april. V letih 1933—1941 so porabile čebelje družine v aprilu povprečno 50 dkg, v letih 1947—1950 pa 27 dkg, tako da je letošnja poraba v aprilu za spoznanje pod normalo. Švicarsko 25-letno povprečje za april se s svojimi 204 dkg donosa od našega bistveno razlikuje. Švicarske podatke o porabi v marcu in donosu v aprilu primerjam namenoma z našimi povpnečki. Številke nam nehote vsiljujejo vprašanje, zakaj zajemajo Švicarji v aprilu povprečno z večjo žlico med kot mi, čeprav lahko sklepamo, da se naše in njihove pašne razmere ne razlikujejo mnogo. Morda 'bi celo imeli ob podrobnejšem pregledu pri nas na splošno nekoliko zgodnejši razvoj rastlinstva kot v Švici. Visoka poraba v marcu nam pove, da zazimujejo živalnejše družine ali pa da jih v marcu dražilno krmijo. Za primerjavo naj navedem še. Preussove podatke. Po njegovem porabi normalna družina v prvi polovici marca 0,75 kg hrane, v drugi polovici 1,25 kg, v prvi in drugi polovici aprila pa po 1,5 kg. Na splošno moramo reči, da so se v aprilu kljub hladnim vetrovom, dežju in pogostim slanam čebelje družine razvijale normalno. Največ škode so napravile slane v dneh 5., 6. in 7., nadalje 16. in 17. ter 23. in 24. aprila. To ni nič čudnega, saj je bilo v aprilu po izjavah vremenoslovcev na naših planinah še okrog 700 km2 zemlje pod snegom. Ta sneg bo v mnogih predelih najbrž ostal skozi vse poletje. Hladnega poletja ne obeta samo okoliščina, da imamo hroščevo leto, temveč tudi meteorologi, ki trdijo, da bo v juliju vsaj toliko padavin, kot jih je bilo v marcu. Deževna bo tudi druga polovica maja, v nadaljnjem poletju pa se bodo vrstila večkratna neurja. (Ker se napovedi uresničujejo, prosim Inocenca Revaja, da svoje nazore o vremenoslovcih izpremeni). Po teh napovedih moremo šele od druge polovice julija naprej računati z normalnim poletjem. Ker čebelarji na splošno radi vedežujemo, naj se še meni oprosti, da mi v dneh, ko se uveljavljajo ledeni možje, uhajajo misli v krogotek, ki se imenuje: vreme—paša—med. Konec aprila so nekateri opazovalci nastavili v mediščih satje, le redki pa so že prestavljali. Virmaše: April je dal dosti obnožine, a nič meflu. Razvoj zalege je šel na račun zaloge. Sredi mesca so imeli dobri panji po 6 satov zalege. Zamenjal sem prazno satovje iz medenim, ki sem ga imel shranjeno od jeseni. Opazovalna postaja Nadmorska višina Marec 1951 April 19 5 1 Poraba vdkg Sred. m es. toplota Izletni dnevi Sončni sij (ušča kapaciteta, kar bo označeno v dovo-lijftici. Isto velja za vsa ostala društva. Žara« tega ni bilo mogoče ustreči prevaževal-cem z večjim številom painjev, ki so želeli postaviti svoje čebele samo na eno stojišče. Komisije so pazile, da so bila ta stojišča čim bliže skupaj. Iiz istega vzroka tudi ni bilo mogoče upoštevati prošenj čebelarjev, ki so prosili za določeno stojišče, kadar je število prijavljenih panjev preseglo kapaciteto stojišča. Ndkaiteri čebelarji trdijo, da je ajdove paše na zaželenem stojišču dovolj za vse. Temu ni taiko! Logika preprostega človeka pravi, da je tam, kjer je za 100 ovac dovolj paše, za 200 premalo. Pokojni Žnideršič je to povedal še preprosteje: »Če zajema iz sklede 5 oseb, se bodo nasitili, če pa sedi okrog iste siklccle 10 ljudi, bodo ostali vsi lačni«. Ne bomo pa zanikali dejstva, da izločajo medovniki pri ajdi več nektarja, če jih čebele dražijo s svojim sesalom. Ker je večina čebelarsikiih društev pravilno pojmovala zahtevo Zveze in je sestavila pregleden pašni kataster, so mogle komisije ugodno fešiti prošnje prevaževalcev. Vendar moramo tukaj omeniti, da je med prosilci mnogo prevaževalcev iz krajev, kjer sejejo ajdo doma. Nekaterim takim prevaževalcem niso dovolile stojišča. Saj je vendar nesmiselno prepeljavati čebele drugam, če imajo v avgustu dobro pašo doma. Mnogo čebelarjev je prosilo za isto stojišče. Komisije takih prošenj niso mogle upoštevati, marveč so nakazale stojišča samo onemu prosilcu, ki na to mesto naijdlije prevaža, ostali pa so dobili stojišča drugod. Večina prevaževalcev je hotela imeti stojišča ob glavnih cestah. Taka rešitev ni bila vselej mogoča, ker bi bili potem posamezni prostori prenatrpani s panji. Izkoristiti je treba tudi odročnejša stojišča, samo če so dosegljiva. Saj so tika stojišča mnogokrat boljša od ostalih. O tem nam pričajo znani primeri. Pohvalno moramo tukaj omeniti komisijo, ki je dodeljevala stojišča v kranjskem okraju. Po kapaciteti ajdovega posevka bi se smelo pripeljati v ajdovo pašo 720 panjev velike mere. Prevzela pa jih je veliko več. Noben (Slan komisije n!i temu ugoivarja.1. Nasprotno pa moramo grajati nekatera društva, ki so zavzela do prevaževalcev odklonilno stališče, čeprav imajo na tisoče hektarov z ajdo posejanega zemljišča. (Primer Krško.) Do»a