Poštnina plačana v gotovem. ESN! DELAVEC ^ Glasilo Osrednjega društva lesnih delavcev ======, izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu. — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Šelenburgova ulica štev. 6/11, desno. — Naročnina stane letno 26 dinarjev. — Oglasi se za milimeter prostora v dolžini širine enega stolpca računajo po 1 dinar. — Nefrankirane ali premalo frankirane dopise se ne sprejema. — Rokopisi se ne vračajo. — Reklamacije so poštnine proste. Štev. 9. Ljubljana, dne 1. maja 1923. Leto II. PRVEGA p l^aš praznik, praznik dela, prvi maj, ■I * —ki ga žuljava dlan, ki znojno ga je čelo izbralo za svoj dan že polsto let nazaj, — spet s cvetjem, s petjem je prišel v deželo in kakor mak polja in kakor zor neba krvava mu zastava v roki plapola. Ta dan je naš, trpinov, siromakov, saj druge vse nam je odvzel gospod, zato na plan zdaj moških vsi korakov, a ti gospod — krvnik se skrij, očisti pot! — A naša naj zastava pred nami v zraku plava, k odporu nas budi; so dnevi naši tužni, bodimo toraj družni, bodimo bratje vsi. Giej, vse okrog poganja; kar zdaj je lepa sanja, se lahko še zgodi: Le tesno se združimo, zvestobo prisežimo; — naj sesaj živi! . . . Res sužnji bili smo iz roda v rod, nas tisočletja tlačil je gospod, on izmed nas si valpte je izbiral, katerih bič nas često v smrt je tiral; nam takšna bila je usoda kleta, da oče sina je preklinjal, sin — očeta. mjn. Le redkokdaj kot blisk v noči temine v stoletje mračno kak upor kje šine, tu, tam kje grajska zaplamti pristava in v grad nenadno bela smrt priplava, potem pa spet vse črno je kot prej, nad nami hlapec bič vihti: „Hej, hej!“ Takole gre naprej vse svojo pot, ničesar nas dozdaj naučil ni gospod: mi med seboj se ravsamo in kavsamo, zato se prav godi nam, prav samo, zato so naši dnevi tako težki, tužni, ker svojih grdih le navad smo sužnji. Preveč še vsi smo hlapčevske narave in brez edinstva, brez zvestobe prave in ne poznamo naukov prirode, da moč, pogum sam6 rodi gospode in da, če kdaj imeti hočeš sad, le orji, sejaj, dokler je pomlad . . . Sodrug, brat, ne obupaj, le hitro, hitro skupaj, dokler pomlad kipi; postoj, se ne prepiraj, moči, moči le zbiraj za srečne, lepše dni! Glej, vse okrog poganja; kar zdaj je lepa sanja, se lahko še zgodi. Le tesno se združimo, zvestobo prisežimo: Haj pa'Tfis majj živil Rad. Peterlln-Petruška. & Pred kongresom. Konferenca, ki smo jo pred kongresom smatrali za potrebno, da se je vršila dne 24. aprila 1.1. v Ljubljani. Konferenca je bila potrebna že radi tega, da se izmenjajo misli, in v glavnem določijo smernice, po katerih naj bi se zlasti uredila konstrukcija celotnega in skupnega organizacijskega telesa ter naredila taktika postopanja in tarifna (mezdna) politika in pravec bodoče naše strokovne organizacije. Le žal, da grupa okolo Novaka v Zagrebu pri teh razpravah ni sodelovala. Malenkost, ki je bila zgolj formalnega značaja, je tej grupi dala povod, da je sodelovanje odrekla. Mi smo se namreč postavili na stališče, da morajo oni sodrugi, ki pridejo na konferenco, biti člani ene izmed obstoječih strokovnih organizacij lesnih delavcev, ker smo hoteli, da se izogibamo visokim teoretičnim razpravam ter ustvarimo, namesto da bi mlatili prazno slamo,, nekaj praktičnega, nekaj realnega, nekaj, kar bi ustrezalo koristim in interesom lesnih delavcev. Skratka, ustvarimo to, kar lesno delavstvo širom Jugoslavije že dolgo s hrepenenjem pričakuje. To je strnitev vseh razpoložljivih sil in obstoječih drobcev v eno celoto, ki naj bi po kongresu reprezentirala ves proletariat lesne stroke cele države. Grupa okolo Novaka je hotela poslati na konferenco sodruga, ki ni član nobene strokovne organizacije lesnih delavcev in ker tega sodruga nismo hoteli priznati, je tudi Novak sam izostal! Tako postopanje izgleda precej kapriciozno; in ako v Novakovi organizaciji ni tudi takih članov, katere bi lahko poslali na konferenco, tedaj je doprinešen dokaz, da vlada v njegovi grupi precejšnja duševna praznota. Trdno smo uverjeni, da bo Novakova grupa to svojo abstinenco še obžalovala. Izključeno pa tudi ni, da bodo člani Novakove organizacije njega samega vprašali, kako to, da si je osvajal tolike oblasti ter zabranil, da bi prišel delavec do delavca in se pomenil o nadaljnji usodi svoje organizacije. Nehote se nam vsiljuje vtis, da smatra Novak usodo vseh lesnih delavcev za postransko stvar in da mu je glavna briga njegovo dosedanje tajniško mesto. Proletarsko to sicer m, ali domišljija, da mora delavstvo za vsako ceno priznavati vsakogar tudi takrat, če dela proti njegovim interesom, pa trajno obveljala ne bo! Kolo časa se suče in bo popravilo tudi pregreške posameznikov. Konference dne 24. aprila v Ljubljani so se udeležili za osrednje društvo lesnih delavcev ss. Po-kovec, Bradeško in Tokan; za strokovno organiza-cjio lesnih delavcev oziroma Savez drvodjelskih radnika v Zagrebu ss. Kordič in Predojevič, iz Bel-grada ss. Kebrič in Mesaroš. Vsi ti sodrugi so zastopali sledeče pokrajine: Srbijo, Vojvodino, Hrvatsko, Slavonijo in Dalmacijo ter Slovenijo. Bosna in Hercegovina nista bili zastopani. V Sarajevu bo strokovno organizacijo lesnih delavcev šele vposta-viti, ker jo je režimski teror domalega uničil. Glavne točke sporazuma oziroma dogovora so: Upostavi se enotna organizacija za celo državo z enotnim centralnim ožjim in širšim odborom. Ožji odbor bo sestojal iz devetih, širši odbor oziroma uprava iz enoindvajsetih članov, Uprava se voli na skupnih kongresih. Ožji ali izvršilni odbor bo sestojal iz članov enega kraja, kjer bo sedež centrale. Širši odbor bo sestojal iz članov vseh v poštev prihajajočih pokrajin; seje mora imeti vsaj vsakih šest mesecev enkrat. Kongres se vrši vsaki dve leti. — Glavno težišče certralne organizacije bo v pokrajinah tako, da bo odbor našega osrednjega društva tvoril pokrajinski odbor Zveze lesnih delavcev Jugoslavije oziroma Saveza drvodjeljskih radnika Jugoslavije. Vse podružnice osrednjega društva lesnih delavcev bodo kakor doslej obračunavale v Ljubljano, na Hrvatskel in v Slavoniji v Zagreb, v LISTEK. Espero: Na dan prvega maja. Na Dolenjskem nekje, tako je zarisano na zemljevidu, leži v prijaznem gorskem zatišju med zelenimi bukvami, smolnatimi smrekami, mala naselbina, parna žaga grofa Cortija. Lesene barake, v katerih stanujejo delavci, so kakor prilepljene na gorskem pobočju, iz katerih se skozi zamazane šipe ne vidi dalje, kakor v ponosni temni gozd. Pol stoletja že stojijo tam, mah raste po strehah in ljudje, prebivajoči v njih, so bili popolnoma ločeni od hrupa sveta. Bili so gozd, sredi gozda. Nič jih ni motilo, ne veselje in ne žalost, niso se vprašali, zakaj so tam, za koga delajo, čigavi so ti zeleni gozdovi — mora že tako biti — od nekdaj je bilo in bo. Le na večer ko je zašumelo v kronah ponosnih bukev ter se je iz zelenja razlegal klic po pomladi, vstajenju, so čutili v srcu neko nepremagljivo željo po nečem lepem, hrepenenje po zlati prostosti, ki mora biti tam nekje daleč za brdi, za zelenimi gozdovi — za deveto goro. Niso so se zavedali, odkod je ta klic, niso se povprašali odkod pride, bil je tu in nikdo več ga ni mogel izbrisati iz svoje duše. Od voznikov, ki so vozili les tja daleč v dolino, so zvedeli, da so tam tudi možje, ki so njim enaki v življenju in delu. Dolgo so ugibali, teden za tednom so zlagali novce in nekega dne — so poslali sela v dolino. Dolga je bila pot in sladko je bilo upanje. Vsak večer so posedali po klancu ob potu in pričakovali, kakor otroci na mater, kdaj jim prinese lepih rdečih jabolk, nekaj lepega — odrešenja. S pomladjo je prišel nazaj, ponosnih korakov, nič ni bila utrujena njegova hoja, nič ni bilo žalosti na njegovem licu, vsaj je prinašal — novo življenje. Vojvodini v Novi Sad, v Dalmaciji v Split, v Srbiji v Belgrad, v Bosni v Sarajevo. Na sedežu centralnega odbora se osnuje centralni sekretarijat. Sedež centrale bo na željo sodrugov iz Srbije do nadaljnjega v Ljubljani, ker bi radi političnih odnošajev drugod bilo delo centrale otežkočeno. Za vzdrževanje centralnega tajništva mo'ra vsak pokrajinski odbor od vsakega tedenskega prispevka vsak pokrajinski odbor od vsakega tedenskega prispevka vsak mesec redno obračunavati gotovo kvoto. Pri centrali se ustanovi centralni obrambeni fond, katerega se sme porabljati samo v skrajni sili pri večjih mezdnih bojih in izporih. Za centralni obrambeni sklad se določi enoten tedenski prispevek, katerega mora vsak pokrajinski odbor vsak mesec istotako redno obračunavati centrali. Manjše mezdne boje vodi in rešuje pokrajinski odbor sam in na svoje stroške. Uvedejo se enotne čianske knjižice in tiskovine. Stavkovna, brezposelna, potna podpora se po enakem sistemu uredi in zenači. Vprašanje tiska pa se po tozadevnih principijelnih sklepih v ureditev prepušča pokrajinskim odborom. Razen kvote centralnemu odboru za delo in vzdrževanje centralnega tajništva in prispevka za centralni stavkovni sklad ostanejo vsa ostala sredstva v pokrajinah. Za Savez se sestavijo enotna pravila in pravilnik, ki bo obvezen za vse enako. Končno se je določil za kongres lesnih delavcev Jugoslavije dnevni red in referente k posameznim točkam. Dnevni red se glasi: 1. Volitev preglednikov mandatov; 2. volitev predsedstva; 3. poročila o dosedanjem delu; 4. ujedinjenje, pravila in pravilnik; poročevalec s. Tokan; 5. tarifna politika; poročevalec s. Predojevič; 6. regulacija prispevka, poročevalec s. Tokan; 8. tisk; poročevalec s. Kebrič; 9. volitev centralne uprave; 10. razno. Sedaj, ko so se vsa vprašanja pretresla in se je dosegel sporazum glede!- konstrukcije organizacije in določila platforma, na kateri je mogoče postaviti zgradbo skupne strokovne organizacije ter je stopnjevale izpopolnjevati, sedaj lahko pričakujemo, da bo kongres, ki se prične 6. maja v Zagrebu, dosegel tudi svoj namen in doprinesel pozitivnih rezultatov. Brez te predpriprave bi bilo uspešno delo kongresa nesigurno. Veseli nas, da se sodrugi na jugu po tolikih bridkih izkušnjah končno uvideli, da Jugoslavija, v kolikor se tiče strokovnih organizacij, ni Nemčija ali Avstrija in da moramo pri novih razmerah v novi državi tudi strokovnemu pokretu dati tem razmeram primerno obliko. Naša moška beseda velja in pričakujemo kaj takega od vsakogar. Nikoli nismo ovirali ujedinjenja ali vsaka stvar potrebuje svoj čas, da se razvije in dozori, tako tudi to-. Upajmo torej, da bo kongres na začrtani poti svoje delo v blagor vsega proletarijata lesne stroke Jugoslavije srečno izvršil. V ta namen na svidenje, dobro došli in pozdravljeni v Zagrebu! | 24. IV. 1920. Množice ljubljanskega in okoličanskega proletarijata praznih rok ,se zbirajo na Zaloški cesti. Namen jim je, potom manifestacijske povorke moralno podpreti stavku joče železničarje. Cilj povorke je vladna palača na Bleiweisovi cesti, kjer naj bi deputacija tedanjim mogotcem predočila neznosni „V vas samih je moč organizacije." Niso ga razumeli, ko jim je povedal, da so ti zeleni gozdovi njihovi, da so te košate bukve last vseh, ne samo enega, da jih morajo priboriti nazaj, združeni z vsemi sužnji v kraljestvu trpečih. Ko pa so nekega dne vstali z mladim jutrom, zadeli težke sekire na rame, da se podajo na težko delo — so ostrmeli. Z visoke bukve je vihrala rdeča zastava, vsa užarjena v škrlatu, poljubu vzhajajočega sobica. Zastava miru in ljubezni. Kakor bi jim nevidna moč šinila skozi telesa, hrapave, žuljave roke so prijele za pokrivala in sredi gozda se je razlegala pesem svobode. Nikdar jo še niso slišali, nikdo jih jo ni naučil, vendar so peli pesem zatiranih, da se je razlegala tja v dolino, tja daleč v najtemnejši del gozda. Zastava pa je vihrala ponosno ter zavijala njih čuvstva v rdečo ljubezen, naznanjevala temnim gozdovom moč organizacije — na dan prvega maja. Vihko Mazi: Prepovedana pot. (Konec.) »Lepo je, da ste grajski čuvaj, pa še lepše je, da »vršite svojo dolžnost«, ampak povejte mi, prosim, po človeški pameti mi povejte, kakšna škoda se vam godi, če leže pošten popotnik na pokošeno trato , da bi si malo odpočil?« Čuvaj, ki se je čutil žaljenega v svojem poklicu, je stopil korak bliže, prijel za palico na obeh koncih in jo položil čez suha bedra. »Pravim, da pojdite iz parka, sicer —« »Sicer? — No, kaj? Morda se vam zljubi, da me oplazite z gorjačo?« »Tega ne, ampak — ampak v pisarno pojdem naznanit, naj store kar hočejo.« »Ničesar ne bodo opravili, vam rečem, prav ničesar! Skoda, da bi trgali podplate po nepotrebnem! Naležal se bom tu v senci, ki je moja prav tnlro. položaj borečih se železničarjev in upravičenost njihovih zahtev. Med zbrano množico ni bilo nikjer’ ne razburjenja, nikjer ne duha ne sluha o kakem namenu, po kojem bi se dalo sklepati, da bo javni red in mir ogrožan. Možje niti palic niso imeli! Vsak razsoden človek je bil prepričan, da pojde po mirni in tihi demonstraciji vsak udeleženec svojo pot kakor se je to še vselej zgodilo že pri tolikih podobnih prilikah. To pot pa se je zgodilo drugače. Vse javno mnenje in vsa država se je nahajala pod vtisom mogočnega železničarskega pokreta. Pokret sam na sebi je mladi jugoslovanski buržoaziji segal kakor led do mozga. Teror ni zadoščal, namenila se je potom svojega režimskega sistema ves pokret zadušiti — v krvi! Brez poprejšnjega svarila je ta režim kratkomalo na ničesar hudega slutečo maso poslal svoje plačance ter dal ukaz, naj streljajo! In zgodilo se je. Okrog pol devete ure zjutraj se je daleč na okrog razlegalo pokanje pušk, na Zaloški cesti pa je cela vrsta nedolžnih žrtev v cestnem prahu — umirala — proletarska kri je poškropila cesto! Oboroženi hlapci kapitalizma so se sami ustrašili svojega grozovitega dejanja ter so zbežali kakor zajci, ker bi sicer, dasi praznih rok, do ekstaze razburjena masa bila navzlic puškam na licu mesta žnjimi obračunala. To, kar smo doživeli dne 24. aprila 1920 na Zaloški cesti, to ni bil več teror, to ni bilo več samo tiranje, to je bil bestialni čin pobesnele buržuazije, ki se je v svojih interesih videla ogrožano. Majka Slovenija, zakri si obraz sramote, kajti oni, ki so ukazali moriti slovenske delavce na Zaloški cesti, so bili — Slovenci! Prav, vsaj je bil enkrat za vselej dopri-nešen dokaz, da je narodnost prazna fraza. Ali to ni še vse, tisti, ki so takrat gospodarili v vladni palači, so pristaši črne družbe, ki ima krščansko ljubezen na jeziku, v duši pa strup, pristaši one kakor vaša in vaših pisarjev in ko se mi bo hotelo, pojdem dalje.« Okrenil se je počasi in nadaljeval: »Nemara ste bolje kosili nego jaz, pa ste zato tako oblastni. Bog vam blagoslovi, ne zavidam vam čisto nič! Toda povejte mi, prijatelj kje pa ste bili takrat vi in vaši mogočni pisarji, ko so mi rezali nogo in šivali oko. Kje ste bili, ko sem se zvijal v bolečinah, ki bi jih še strupeni kači ne privoščil?« »In komu v prid so me tako kvečili? — Povejte no gospod čuvaj! ...« »V spital so hodile osladne babnice, zvijale so pobožno oči, ko so se plazile od postelje do postelje in so govorile o »ljubezni do domovine«, o »presvetlem cesarju, ki mu krvavi srce« in bogve o kakšnih čenčah še, ki so jim bile vse samo na jeziku. Pa da so pokazale tudi »čuteče srce«, so darovale kako cigareto, ali kos pogače. In odhajale so naposled s solznimi očmi, ki se jim je videlo, da jokajo iz same navade. , črne svojati, ki si je kot slepilo zapisala na svoj ščit besedo: ne ubijaj, v resnici pa drži v svoji roki skrito bodalce. Skratka, to je tista klerikalna družba, ki se ob vsaki priliki delavstvu na vse pre-tege vsiljuje in hlini kot prijateljica, da mu potem, ko to delavstvo 'zahteva kruha, na mesto tega pošlje svinčenke. Prokletstvo nad vas črna gospoda, ki iste zakrivili ono strahoto na Zaloški cesti. Naj bi vam stokanje umirajočih žrtev vašega pohlepa in jok in stok ter solze vdov in sirot grenilo vse življenje. Slava spominu padlim junakom proletarske solidarnosti! Lesne« delavstvo Slovenije, Poglejmo nekoliko globokeje v razmere, v katerih se delavstvo nahaja tudi po svoji lastni krivdi, ker noče priznati, da si bo le potom organizacije priborilo boljši obstoj. Večina tega delavstva pa ne pozna delovnega časa. Njegovo delo traja od ranega jutra pa do poznega večera, tako 12—16 ur na dan ali pa še celo noč. Razumljivo je, da je tak delavec na večer popolnoma ubit in ne gieda na drugo, kakor kje je najbližja pot do njegovega ležišča. Ne misli niti na hrano', ne na svojo družino in kaj pa šele na izobrazbo, ki jo tako potrebuje. In to je po veliki večini krivda samih delavcev, ki se ponujajo kapitalistu, da bodP delali več, zato, ker si misli, da s tem zasluži par kronic več na dan. Par ulr počitka, in že se dani. Hajdi sekiro v roke in zopet na delo'. Kjer si včeraj prenehal, tam pa danes nadaljuj brez odmora in to za mali košček kruha, in sicer črnega kruha, katerega ti takorekoč kapitalistična pijavka iz usmiljenja deli — vsaj ona je tako* prepričana. Ubogi delavec! Garaš in trpinčiš svoje telo do smrtne utrujenosti, pa še toliko ne pri- Potem so nas vlačili iz spitala in povsod sem slišal tisto geni ji vo pesemco o skrbi za »naše« invalide in o »večni hvaležnosti domovine« ... Zdaj imaš »skrb« in »hvaležnost« — lajna in cesta...« Čuvaj se je naslonil na kostanj in nemirno brskal s palico po pesku ter se oziral po drevoredu. Invalid je zakrilil z roko, kakor da se je nečesa važnega domislil, smeh mu je pljusknil v obraz. »Prepovedana pot« — kako se to lepo bere! — Kakor takrat, da, kakor takrat...« Čuvaj ga je hladno ošinil z drobnimi očmi in se takoj zopet obrnil proti drevoredu. »Le poslušajte, še zanimalo vas bo. — Ponoči smo se biii zakopali pred neko požgano graščino tam ob Dnjestru. Zjutraj sem videl, da so ležali pred nami ostanki vidne ograje. Vse je bilo pokončano, samo neka tabla je še ostala ob poti in tam je bilo zapisano »Zakazana droga!« Ali veste, prijatelj, kaj se to pravi: »zakazana droga«? — Jaz tudi nisem vedel, ali nekdo med služil da bi pošteno preživel sebe in svojo družino. In kdo je pa temu kriv? Ali ne ti sam radi svoje nevednosti in pa nezavednosti ? Na drugi strani pa bogate tvoji izkoriščevalci z vsakim dnevom ter ku-pičijo milijon na milijon, poleg tega pa se vozijo z avtomobili, kamor jim pač njihovo srce poželi, ter uživajo vse naslade tega Sveta. In iz čigavih žuljev gre to? Ali ne iz tvojih, uboga delavska para? Kaj pa imaš ti od vsega tega? Par let se pehaš in stradaš, potem pa umrješ, tvoji otroci pa so prepuščeni največji bedi. Ali se ne zavedaš tega? Spreglej že vendar! Pokaži izkoriščevalcem, da 'hočeš živeti tudi ti in sicer človeško. Združi se v enotno bojno fronto, katero tvori organizacija lesnih delavcev, ker le v nji boš našel odpor proti lesnim baronom in kapitalistom. Torej na delo vsi mizarji, tapetarji, gozdni delavci, žagarji in strojni delavci in sploh vsi, ki se pečate kaj s predelovanjem lesa. V boj torej in ne prenehajte prej, da pridete do svojih pravic in pokažete kapitalistu, da je delo tudi za njega, ne samo za delavca! Kdor ni z nami je proti nam. Kakor znano, so ljubljanski lesni delavci sklenili, da se mora vsak mizar, strojni delavec in stolar, če hoče v Ljubljani delati, izkazati, da je vsaj že tri mesece strokovno organiziran. Ta sklep, ki se ga dosledno izvaja, je tako umesten, da obeta popolno ozdravitev razmer, ki so časih bile naravnost neznosne. Mnogemu izmed mizarjev na deželi se je dobro zdelo, ko je prišel v Ljubljano, da je kolikor-teliko zaslužil in da je našel kolikor toiko urejene delovne pogoje in delovni čas, a navzlic temu se je mnogi izmed njih branil napram strokovni organizaciji vršiti svojo proletarsko dolžnost. Dandanes ga ni kraja, kjer bi mizarjem ne bilo znano, da obstoja strokovna organizacija osrednje'društvo lesnih denarni, ki je razumel poljski, se je začel na ves glas smejati: »Fantje, tu bomo pa počakali miru!« — Vsi smo ga debelo pogledali, skoro z otroškim za-, upanjem. Saj veste, vsak dan -se je govorilo samo o miru. In če so bile to še tako abotne govorice, stokrat zasačena laž, iz samega koprnenja po miru smo jih radi poslušali, kakor da prihajajo naravnost iz nebes ... Toda osel je pokazal na tablo in se pošalil: »Saj vidite, da je pot prepovedana.« — Tam smo se valjali dober teden. Rusi nam niso skrivili niti lasu. Morda je stala tudi pri njih taka tabla f — Nekega jutra pa pride nenadoma povelje za naskok. Samo toliko vem, da sem planil z drugimi iz jarka in skočil par korakov po tisti »zakazani drogi«. Pa mi je bilo mahoma, kakor da me je oplazilo žareče olje. Stemnilo se mi je, pa ne vem, kaj se je lavcev. Zato pa tudi nobeni izgovori ne morejo veljati več. Ljubljanski mizarji so se dosti dolgo povpraševali, kako pridejo do tega, da bi oni sami do-prinašali žrtve, se neprestano borili ter skrbeli, predno se kako stvar uredi in doseže tudi za druge, ki niti z mezincem genili niso. To jih je privedlo do trimesečnega sklepa, o katerem se je izkazalo, da učinkuje naravnost blagodejno. Ne enkrat se je že pripetilo, da je dobil kak tak „tudi tovariš41 v tej ali oni mizarski delavnici delo, da ga pa niso priznali v dotični delavnici vposleni delavci, ker se je izkazalo, da ni član strokovne organizacije. Posledica tega je bila, da je moral oditi, še preden je začel delati. Tisti izmed njih, ki ima še količkaj sramu v sebi, zavedajoč se malomarnosti, jo urnih krač popiha zopet iz Ljubljane. Drugi pa se dela nedolžnega ter neumnega kakor da ne bi znal šteti do pet in pride v tajništvo strokovne organizacije ter se bridko pritožuje, češ, tam in tam sem dobil delo, pa so mi rekli, da ne morem delati; zakaj me ne pustijo? Ali je to prav? i. t. d. Ko je pa na tajništvu pozvan, naj pokaže člansko legitimacijo ter se izkaže, da jo nima, in izve, da so delavci dotične delavnice ravnali prav, se mu neznansko podaljša obraz in naivno ponuja članarino za tri mesece nazaj. — Ali tajnik Bredeško je v tem pogledu kakor iz bukovega lesa, trd in neizprosen. Pove mu nekaj ne ravno prijaznih besed ter ga odpravi z nasvetom, naj gre drugam, se organizira, potem pa bo imel prosto pot tudi v Ljubljano. Da mu omogoči brezplačno pošiljanje prispevkov, so mu na razpolago položnice poštno čekovnega urada, in mož mora iti. Zelo dober recept! Da ljubljanski mizarji smatrajo svoj sklep za resen, nam dokazuje sledeči slučaj. Dne 18. aprila 1923. se je vtihotapil v mizarsko delavnico tvrdke Rojina neki mizar, ki je prišel iz mizarske tovarne znanega krščanskega oderuha Remeca v Duplici pri Kamniku. Kakor hitro pa so pri tvrdki Rojini zapo- potem zgodilo z mano. Šele v špitalu sem našel zavest... »Prepovedana pot!« — O da, v miru in z natlačenim želodcem se je lahko ščeperiti in »vršiti — svojo — dolžnost...« Čuvaj je že nestrpno brusil z nogami in grizel ustnice. Ocividno je hotel še enkrat in z vso odločnostjo ukazati. Toda invalid ga je prehitel, zakaj začel se je pobirati. Počasi -si je oprtil lajno in še pripomnil: »Zakaj pa vas ni bilo tam, tisto jutro, da bi sc bili tako postavili in nam branili iz jarkov, a? — Tam bi vam ne bilo treba pretiti z gorjačo in pisarji. A' miru in z nabasanimi želodci, kajpada, tako znate, strahopetci hudičevi!« Pljunil je tja pro 1 čuvaja in odklecal na cesto... sletii mizarji; zaznali, (ja; dobrodušiii Ihipličau ni pjp ganizirail. jc-: med, njimi; zavTŠelo a'ii mož jcme^sti dan fravl iz- delavnige- jndako se bo godilo vsakemu. kL misli, da; se bo pasel na račun- požrtvovainosii drugilma. ibirj rr? {.evig brfK>! gitf tiirfentj ;L- »Ter navajamo 'za zgledi in -v svarilo vsem;oniai kc ue mrgarfiziranrm mizdrjem vseh; krajev Slovenije in Jugoslavije sploh.;-».■avnf.juf ai/jtfnrjf.’ Najprej naj’vsak Vrši:svojo prolatarsko dolžnost, fjoteni ga bodo tovariši V slučajii: potrebe podpirali. Zajedačev in takozvanih „šrnarocarjev“ pa se borno znali braniti. PrispevftS drugod in pri iias. V živem spominu nam je še, koliko hrupa je povzročil sklep plenarne seje centralnega odbora osrednjega društva lesnih delavcev z dne 15. oktobra 1922., po katerem se je članske prispevke povišalo za prvi razred od 3 na 4 Din, za drugi razred od 2 na 2.50 Din in za tretji razred od 1 na 1.50 Din. Primerjajmo temu nasproti uvidevnost in požrtvovalnost lesnih delavcev v Avstriji. Dne 8. aprila 1923. se je vršila širša konferenca, v našem smislu nekaka plenarna seja odbora zveze lesnih delavcev avstrijskih na Dunaju. Glavna točka dnevnega reda rečene konference je tvorila času primerna regulacija prispevkov. Po dolgotrajni in temeljiti razpravi je konferenca soglasno sklenila, da znašaj tedenski prispevek, in sicer: za prvi razred K 3000, za drugi razred K 2600 in za retji razred K 1800 in je še glavni tajnik zveze s. Gros trdil, da niti ta višina prispevkov ne odgovarja vrednosti predvojnih prispevkov! S temi prispevki pa še ni opravljeno. Mi, kakor znano, našim podružnicam ob vsaki priliki priporočamo, naj v svojem delokrogu redne tedenske prispevke po možnosti povišajo, ker jim ta posebni povišek ostane in si na ta način ustvarijo svoj posebni podružnični fond, ki v danem slučaju postane neprecenljive vrednosti. V Avstriji imajo take lokalne podružnične fonde že zdavnaj, in da se ta podružnici na razpolago stoječi fond primerno pomno-žuje, pobirajo obenem s centralnim prispevkom tudi prispevek za svoj lokalni fond. Ti prispevki niso enotni, njih višmo določuje po danih okolščinah vsaka podružnica po svojem preudarku. Faktum pa je. da v posameznih podružnicah dosežeta oba — centralni in podružnični prispevek — tedensko do 10.000 kron. Iz tega je razvidno, da je podružnični prispevek pogostoma celo višji kakor pa centralni. Res je sicer, da se vrednost avstrijskega denarja ne da primerjati z našim denarjem, ali vse eno je požrtvovalnost avstrijskih lesnih delavcev občudovanja vredna, ker ti ne gledajo na visokost zneska, temveč si svoje društvene finance urejujejo po vrednosti denarja in jih visoke številke, ki gredo do tisočakov, prav nič ne strašijo. .. .Tijko. kakor mi-so go pereče vprašauje tudj avstrijski lesni delavci, rešili na plenarni seji. ker bi tur dl njihova: glavna, skupščina ne bila mogla v pričo dejanskih, razmer skleniti kaj drugega Glavna skupščina pa bi bila,stala, težke denarje, tako pa so dosegli, isti efekt, satno,cenejši.je, bil. Na ta pačiti je zveza avstrijskih lesnih delavcev postopala že večkrat in kar smo. se. naučili od Nemcev, se še nikdar iti - izkazalo kot .slabo. In kakor vse kaže, se,..bomo ^w^-#KH-Nent9ey ,še,. „ , , ^ Za naš vsakdanji kruh. Mežiška dolina. Konečno je dne 17. aprila 1923 prišlo do razprave. Že v zadnji številki našega lista smo povedali, da je tajništvo osrednjega društva lesnih delavcev zaprosilo okrajno glavarstvo v Prevaljah, naj uradnim potom pozove deloma lastnike same, deloma zastopnike lesnoindustrijskih podjetij v Mežiški dolini na dan 23. marca t. 1. na razpravo, da se končno reši vprašanje zvišanja plač prizadetim lesnim delavcem Mežiške doline. Kor pa okrajno glavarstvo, kakor smo bili že povedali, tega ni storilo, se je tajništvo osrednjega društva obrnilo na inšpekcijo dela v Mariboru. Inšpekcija dela v Mariboru je pozivu ugodila ter razpravo določila na dan 17. aprila 1923. pri okrajnem glavarstvu v Prevaljah. Prišel pa ni od inšpekcije dela nihče. Pač pa je inšpekcija dela v Mariboru poslala na okrajno glavarstvo v Prevaljah brzojavko, potom katere je asistent inšpekcije dela naprosil okrajno glavarstvo, naj ono zadevo uredi. Obenem je tudi g. asistent javil, da inšpektor dela g. inž. Kunc leži v agoniji. To se pravi, da je vsak trenotek pričakovati njegovo smrt. Da torej tudi gospod asistent ni mogel priti v Prevalje, je pač razumljivo. Dasi se je okrajno glavarstvo dne 23. marca branilo vzeti stvar v roke, je 17. aprila navsezadnje moralo stvar vendarle rešiti. Inšpekciji dela v Mariboru to pot ne moremo zameriti, zamerimo pa okrajnemu glavarstvu v Prevaljah, kajti to je krivo, da se je razprava do malega za cel mesec prav po nepotrebnem zavlekla. Dne 17. aprila so prišli k razpravi vsi lastniki oziroma zastopniki lesnoindustrijskih podjetij Mežiške doline, prišli pa so tudi zaupniki delavcev posameznih podjetij in poleg njih predsednik osrednjega društva lesnih delavcev s. Tokan ter tajnik delavske zbornice s. Likar iz Ljubljane. Razprava se je pričela ob 10. uri dopoldne in je trajala do pol 14. ure popoldne. Vodil jo je komisar okrajnega glavarstva. Razprava sama na sebi je bila deloma zelo napeta; z obeh strani je bilo iznesenih nebroj dokazov in protidokazov, vendar pa se je kretala v dostojni obliki, stvarno in brez strasti. Samo tu in tam je bilo opažati neko prikrito nervoznost pri gospodu Lahovniku, kateremu nikakor ne gre y glavo, da je.zlast^ v seclan^h gospodarsko negotovili' časih vprašanje ^lac potrebno od časa do časa urediti v sporazumu s strokovno organizacijo. Še, yyUno ji;, namreč nekaj takih'podjetnikov, ki 'žele.'nazaj’ starih patriaiinijnih. čifeov. ko je'podjetnik po svoji »uvidevnosti« domii ali „n,nm '.M.vcu ' ' S' ali •, ..„.eir..v-Ci-u -vočr.or; onvo^soJ amSo um dsv? deset vinarjev na dan. v t : M,., famfflgpMfog* Mofot Lalio^i.k, Al^ujaomo, >:< ibbovfK; : 5t3Vkd ' ‘ oziri •■Klini -j-; 7 d trum .kkVkk o;vt;r/n:3f> Oz vo)l V prijazni kraj Slovenske Bistrice se je svoje-časno naselil neki italijanski baron, ki je tamkaj ustanovil tovarno za izdelovanje gumbov. Kakor povsod drugod po Sloveniji, kjer so se naselili tuji kapitalisti, da bi izkoriščali ceneno delavno silo naših revnih slojev, tako tudi ta italianissimo ni prišel iz ljubezni do domačinov v Slovensko Bistrico, ampak prišel je zato, ker je uvidel, da so tamkaj tla zanj ugodna ter da se da na račun skromnosti ter potrpežljivosti našega od pamtiveka suženjskih oduošajev navajenega delavnega ljudstva kovati kapital, po katerem tako hrepeni italijanski gospod „baron“ in njegova češka gospa „baronica". Včasih pa se takim in podobnim kapitalističnim matematikom vrine v račune kaka napaka, ki jim povzroča temvečjih preglavic, ker te napake povzročajo po navadi delavci, na katerih kožo se je v kapitalistični račun v glavnem naslanjal. Tudi italijanskemu „baronu" se je vrinil nek tak računski defekt, in ker še vseh dni ne bo tako izlepa konec, preti nevarnost, da bo on in njegova „Gnadige" doživel, oziroma doživela še več takih neprilik. Gospod baron sem, gospod baron tja. „kiiss die Hand, Gnadige" sem, „kiiss die Hand, Gnadige" tja, vse to se sicer „lepo" sliši, če prav pravijo, da nobenih „baronov" in nobenih „Gnadige" v Jugoslaviji nimamo. Toda „Habt Acht!" in nikar ne pozabite, da imate opraviti z bivšim avstrijskim oficirjem, ki si spričo kosmatih ušes jugoslovanskih oblasti sme privoščiti take ekstravagance tudi v „demokratični" Jugoslaviji. Gospa „Gnadige" v zavesti, da je bil gospod „Gemahl" avstrijski oficir, ki manire takega skuša uveljavljati tudi napram v tovarni zaposlenemu delavstvu, je v tem pogledu svojega gospoda pridno posnemala. To se ji sicer v polni meri ni posrečilo, pač pa je v svojem nastopanju dosegla stopnjo „korporala". Kot takega jo je delavstvo tudi „vzljubilo" in „spoštovalo". Skratka, v tovarni gospoda „barona" so zavladale naravnost „idilične" razmere. Te razmere in še neki drugi nesporazum so dali povod stavki, ki je izbruhnila ravno zadnji teden pred velikonočnimi prazniki in traja še danes. Ali kdo bi računal na „so eine Frechheit" pri do skrajnosti šikaniram' delavski pari, ki povzroča „der Gnadigen" toliko razburjenja in glavobola! Korak delavstva je bil v očeh gospoda „barona" nekaj nezaslišanega. Klicati delavce na „raport" in prisoliti vsakemu po nekaj dni „Einzelna“, tega navzlic svojemu avstrijskemu oficirstvu ni mogel. Čemu pa je kr. jugoslovansko okrajno glavarstvo in žandarmerija tukaj, če ne zato, da na željo pri-tepenega Italijana preganja pošteno slovensko delavstvo? Pričela se je ona ordinarna, preživela in že zdavnaj obrabljena manipulacija z delavskimi knjižicami. Pomagalo pa ni vse skupaj nič. Oblasti niso in še danes nimajo nobenega povoda za nastop, ker se delavstvo ves čaš mirno zadržuje. Vse intervencije od strani organizacije do sedaj niso zalegle, tudi intervencije delavske zbornice ne. Domišljavost g. „barona*1 in njegove „Gnadige** presega vse meje človeškega pojmovanja. V tej svoji domišljiji gospod „baron" ni hotel z nikomer drugim razpravljati, kakor s pokrajinsko upravo! Bil je namreč mnenja, da zastopnik pokrajinske uprave stavkujoče delavstvo enostavno nažene nazaj na delo. Zmotil se je. Tudi zastopnik pokrajinske uprave od1 same prenapete domišljije že histerično bolnemu „baronu" ni mogel pomagati. In tako je zaenkrat ostalo pri starem; stavka se nadaljuje. V zadnjem času si gospod „baron" skuša pomagati še z nekim drugim, ne baš ravno baronskim trikom. Večinoma so stavkujoči delavci imeli in imajo še danes predujme. Ti predujmi so dokaz, da plače, ki jih je delavstvo prejemalo od gospoda „barona", niso bili ravno „baronski", ker bi drugače teh predujmov ne bilo. Sedaj pa gospod „baron" na uprav kavalirski način stavkujoče toži za povračilo teh predujmov. Če misli gospod „baron" tem potom ugnati delavstvo v kozji rog, se vara. Dobil ne bo nič, ker prizadeti ničesar nimajo, to on sam najboljše ve, drugače bi jim ne bil dajal predujmov. Stroške za najetega advokata bo moral nositi sam, kajti tam, kjer mč ni, tudi advokat ne bo ničesar vzel. In končno je delavstvo vsak čas pripravljeno prijeti se zopet dela kakor hitro bo gospod „baron" dostopen poštenemu sporazumu. Žal, da moramo tudi ob tej priliki konštatirati, da se je tudi v tem slučaju našlo par makulatur, ki so se v svoji podrepniški naravi spozabili in padli borečim se tovarišem ter tovarišicam v hrbet. Imena teh so: Franc Rober, V. Cintaver, Angela Skaza, Brumec in Roza Turk. Brumec si ponavadi služi svoj kruhek več z denunciranjem svojih sodelavcev kakor pa s poštenim delom. Ta možic je drugače izučen krojač, zdi se pa, da je njegova krojaška umetnost zelo piškava, drugače bi ne šel delat gumbe. Od njega izdelani gumbi bodo potemtakem ravno take vrednosti kakor izdelki kot krojača. Rozo Turk je „baron" bil že enkrat postavil pod kap; ima namreč to lastnost, da si rada služi kruli z lenobo. Ali v sili hudič muhe je, in tako je sedaj tudi Turkova Roza dobrodošla. O Angeli Skazi že ime samo pove, da je Skaza. Kaj je „skaza", pa vsakdo ve in ni treba to posebej razlagati. V očeh vsakega poštenega delavca ni stavkokaz nič drugega kakor čisto navadna „figura porka". Tudi za take individuje pride pravi čas. Kakor čujemo, si gospod „baron" v zadnjem času skuša pomagati tudi s šoloobveznimi otroki! Poraba šoloobveznih otrok je, kakor znano, po zakonu strogo prepovedano! Zato prosimo višji šolski svet, da odredi tozadevno preiskavo in v slučaju, da odgovarjajo naše informacije resnici, preskrbi gospodu „baronu" občutno kazen in kaznuje tudi one učiteljske moči, ki tako zlorabo otrok in tepr tanje zakona dopuščajo. Ne gre, da bi se dovoljevalo vsakemu kapitalistu, in naj si bo ta „baron", zlorabljati ter izkoriščati nežno mladino pri navadnih strojih. Naj si „Gnadige", če hoče, sama pohabi svoje roke, ne bomo pa trpeli, da bi se pohabljali naši otroci. Velikanski mezdni boji lesnih delavcev v Nemčiji. Tako kakor v Avstriji, nekako podobno so se razvijale razmere tudi v Nemčiji. Morda celo nekoliko hitreje. Z neprestanim padanjem vrednosti nemške marke, je rapidno padala kupna možnost in kupna sila konsumentov. Izdatki za življenske potrebščine so naraščali, naraščala je draginja. Zveza lesnih delavcev v Nemčiji se je sicer na vse načine trudila, da se plače rastoči draginji prilagode, vrstil se je mezdni pokret za pokretom, ali navzlic vsemu prizadevanju je tako kakor v Avstriji (in tudi v Jugoslaviji) realna mezda napram predvojni dobi daleč zaostala. Lesni delavci v Nemčiji ob sedanji svoji plači niso dandanes v stanu niti polovico onega blaga konsumirati, ki so ga lahko kupovali in konsu-mirali pred vojno. Le skrajna omejitev jih drži še nad vodo. Kakor avstrijski, so znali tudi podjetniki v Nemčiji izrabiti ugodno konjunkturo za pridobivanje sijajnih dobičkov, kajti baš podjetniki so bili prvi, ki so ob padanju nemške marke kovali na račun propadanja splošnega narodnega gospodarstva svoj kapital. Ta gospoda, ki si je znala nakopati bogatih dobičkov, pa se je z vso silo upirala, ko je šlo za draginji primerno zvišanje plač. Tako zadržanje podjetnikov je dalo povod težkim in žrtev polnim bojem, ki so jih morali voditi nemški lesni delavci. Brutalna, civilizaciji nasprotujoča politika Francozov, zasedba Poruhrja, je vzrok, da je nastala kriza, ki je tako težka, da je do mozga pretresla vso gospodarsko življenje cele Nemčije. Nemška marka je počela znova padati in kmalu bi jo bila zadela ista usoda, kakor avstrijsko krono. Toda v zadnjem trenutku se je posrečilo nemški državni banki preprečiti katastrofo marke, jo celo nekoliko dvigniti ter jo obdržati na dobljeni višini. Sedanji navidezno ustaleni (štabilni) kurs marke pa hoče nemška vlada porabiti za izvedbo akcije v svrho ozdravitve n razdrapanega gospodarstva. Parola za to se glasi: „Znižanje cen!“ Ali tako kakor v Avstriji (in Jugoslaviji) hočejo tudi v Nemčiji započeti to akcijo in parolo pri plačah! Naši jugoslovanski podjetniki, ki sicer nemškim ne segajo niti do kolen, ali v tem pogledu tudi nemški podjetniki niso nič kaj pametnejši od jugoslovanskih. Pa razume se, saj gre proti delavcem. Torej najprej znižanje plač in potem šele znižanje cen življenskim potrebščinam! Da bi morale logično cene dol in plače ostati kakršne so, da bi se vsaj deloma izravnala realna plača z realnimi potrebščinami, da bi sedanja plača vsaj približno dosegla ono kupno silo, kakršno je imela plača pred vojno, to tudi nemškim podjetniškim krogom ne gre v glavo-. Gotovo ni nikjer zapisano, da se ne bi dalo govoriti z delavci glede znižanja plač. Ali vsekakor je predpogoj vsakemu znižanju plač poprejšnje znižanje cen. O kakem zniževanju cen živežu, obleki, obutvi, kurjavi, stanovanj itd. pa ni nikjer ne duha ne sluha, nasprotno-, cene vsem tem stvarem gredo kvišku in konsekventno temu bi se morale zvišati tudi plače. Drugačnega mnenja pa so podjetniki in baš radi tega, ker so drugega mnenja, se je v lesni industriji cele Nemčije vnel hud boj. Ne le, da podjetniki nočejo o izravnanju plač z draginjo ničesar slišati, temveč hočejo namesto povišanja izvesti redukcijo-. Ob takih razmerah ni bilo drugega pričakovati, kakor to, da se bodo delavci -podjetniški nakani uprli. To- se je tudi zgodilo-. Danes se v Nemčiji nahaja okroglo 45.000 lesnih delavcev v borbi. Deloma so stopili sami v stavko, deloma pa so jih podjetniki izprli, ker delavci niso hoteli priznati znižanja plač. Konštatirati je treba, da je pretežna večina borečih se lesnih delavcev izprta in da je le manjši del stopil v stavko. Nesporno je dejstvo, da je vsled silne gospodarske depresije stališče podjetnikov v tem boju znatno ugodnejše kakor pa pozicija delavcev. Tega so se delavci od početka tudi zavedali, ali navzlic temu so vsiljeni jim boj sprejeli. Kako se bodo razvijale stvari naprej, se danes še ne more ugotoviti. Gotovo pa je, da bo borba nemških lesnih delavcev huda, trda in dolgotrajna. Da bo dana možnost to borbo izvojevati potom lastne moči, je centralni savez zveze lesnih delavcev Nemčije razpisal posebni Slavkini davek v zneska štirikratnega rednega tedenskega prispevka, ki odgovarja visočini štirih ur zaslužka na teden! Lesni delavci v Nemčiji se nahajajo ob pričetku težkih obrambni]] bojev. Bojev, ki so že sedaj zavzeli tak obseg, kakršnega v lesni industriji doslej še nismo doživeli! S ponosom pa lahko ugotavljamo, da so nemški lesni delavci od nekdaj bili pionirji delavskega pokreta. Vedno so stali v ospredju in vselej na vodilnem mestu. Res je, da bodo naši nemški tovariši morali prestati težke boje, ali navzlic vsem neprilikam zro pogumno v bodočnost, ker so borbe vajeni in ker so se bojevati naučili. Vroča želja vseh nas slovenskih,in jugoslovanskih lesnih delavcev je, da bodi zmaga v boju, katerega so se lesni delavci tako pogumno lotili, na strani naših nemških tovarišev ! Internacionalni verižniki. Kakšni so internacionalni verižniki, ki jih tudi naša blažena država rada in vsepovsod podpira?! Njihovo verižen je sega v vsako rodbino in ga občuti zadnji gorski kočar in vsak delavec, najsi bo v delavnici, rudniku, tovarni ali kjerkoli. Našim delavcem hočemo povedati zgodbico o verižen ju s sladkorjem od strani francoskih verižni ko-v, ki je povsem zanimiva in, ki je naslednja: Vsako leto dva meseca oh času žetve sladkorne pese pade cena sladkorju, to pa vsled tega, da fa-hrikanti sladkorno peso od kmetov producentov bolj cen-o pokupijo. Kadar je vsa sladkorna pesa pokupljena, pa tovarnarji sladkorja zopet diktirajo sladkorju višje cene. To bi bila ena lumparija. Lumparija, ki so jo pa izvedli letošnje leto 12. februarja, pa presega vise meje, tudi meje vseh internacionalnih lumpov! V Parizu se je v intre-sentskih krogih zvedelo, da je amerikanski minister za prehrano, g. Hoover, ugotovil slabo letino za sladkor, in sicer za vso Evropo in tudi Ameriko. To vest so si dali pariški špekulanti iz Amerike poročati, dasi ni bila resnična, temveč so jo samo špekulanti naročili. Dne 13. februarja je za to špekulacijo zvedel amerikaii-ski minister za prehrano v Washington ter je vest še isti dan preklical. Tega preklica pa pariški listi niso takoj objavili, temveč šele dne 15. februarja. Dne 14. februarja pa so špekulanti sladkor podražili za 60 frankov in je seveda zaraditega poskočila cena sladkorju v celi Evropi. Tako so ti internacionalni verižniki zaslužili v enem dnevu 300 milijonov frankov. Ko je bil »kšeft« že napravljen, je drugi dan prinesel list »Information finanćiere« preklic ministra g. Hoovera. Kartelirani tovarnarji so tedaj na pustni torek zaslužili 300 milijonov frankov, oziroma so ljudstvo ogoljufali za 300 milijonov frankov v enem dnevu. Zadeva je pa v Parizu dvignila veliko prahu, ko se je -zvedelo, da so tri sladkorne tvrdke zaslužile v enem dnevu tako velik znesek, namreč tovarne Soumier, Say in Fabaudi. In kaj sedaj? Zadeva je prišla celo pred -državni zbor. Tam so se merodajni faktorji izgovarjali drug na drugega, zakaj preklic, ki ga je objavil minister Hoover, ni bil takoj isti dan objavljen. Toda ti,trije lumpi so. si mislili: ukradimo toliko, da bo za vse dovolj, tedaj tudi za podkupnino za državne uradnike, ki so tu prizadeti. In uspelo jim je izborno, kajti debata v parlamentu ni mogla dognati, kdo je temu kriv, da preklic ni bil pravočasno objavljen, da bi se špekulacija mogla preprečiti. Francoski minister, g. Cheron je z ramami zmignil in rekel: Jaz ne morem imeti svoj žaromet povsod! Sodrugi, delavske organizacije pa imajo nalog, da njih žaromet poišče take lopove — o pravem času! Shodi. Ljubljana. V nedeljo dne 15. marca 1923. se je vršil v salonu gostilne pri »Levu« na Gosposvetski cesti izredno dobro obiskan shod lesnih delavcev. Pričel se je ob 9. uri dopoldne. Na dnevnem redu je bilo poročilo za mesec marec ter poročilo o razpravi glede zvišanja plač. Shodu je predsedoval podružnični predsednik s. Pokovec, ki je obenem tudi na kratko sporočil končni uspeh razprave z zvezo mizarskih podjetij, koje rezultat, kakor poročamo na drugem mestu, je bil povišek temeljnih plač :za nadaljnih 10 procentov. Obenem je s. Pokovec tudi sporočil, da je podružnični odbor na zadnji svoji seji sklenil po vzoru drugih organizacij, nabaviti svojo lastno društveno zastavo. V svrho pridobitev sredstev naj se v ta namen pobirajo prostovoljni prispevki in priredi velika ljudska veselica. Nadalje poda s. Iglič poročilo o stanju podružnične blagajne za mesec marec, kakor tudi o stanju obrambnega sklada ter o izidu prostovoljne zbirke za podporo stavkujočih v Slov. Bistrici. S. Arhar poroča za kontrolo, da se blagajna nahaja v redu. Poročilo vzamejo zbrani člani brez ugovora na znanje. Nato povzame besedo s. Bradeško ter obširno razloži potek razprave z zastopniki mizarskih podjetij dne 14. aprila t. L, prečita sklenjeni dogovor ter povdarja, da tvorijo lesnim delavcem pri prizadevanju za dosego času primemih plač osobito stavbinski delavci, ki bi z ozirom na njihovo sezonsko delo glede višine plač prav za prav morali vsemu ostalemu delavstvu prednjačiti. Namesto tega pa so še za nami. Delodajalci naše stroke, kar je razumljivo, pa porabljajo vsako priliko in kažejo na skromnost stavbinskih delavcev. In dasi se nahajamo ob početku stavbne sezije, ni med stavbinskimi delavci opažati onega potrebnega življenja in dela na polju strokovne organizacije, od katerega bi se dalo pričakovati prepotrebnega preokreta. S. Bradeško omenja tudi stavko delavstva tovarne gumbov v Slov. Bistrici in priporoča naj bi se za stavkajoče še pobiralo. Bridko se pritožuje, da ves trud in agitacije med izvenljubljan-skim lesnim delavstvom nima zaznamovati še takih uspehov, kakršnih bi upravičeno bilo pričakovati. Še vedno je opažati, da lesni delavci raznih krajev ne znajo ceniti vrednosti oseurnega delov- nega časa; 10 ali celo 12 ur dnevnega dela v mnogih podjetjih niso nikaka izjema. S. Erjavec povdarja, da je trimesečni sklep treba striktno izvajati. To je, zabraniti vsakemu lesnemu delavcu možnost dela v Ljubljani, ako se ne izkaže, da je že vsaj tri mesece strokovno organiziran. S. Novak je dejal, da ne moremo v naprej vedeti, če se v danem slučaju ne bo treba zopet poprijeti skrajnega orožja — stranke. Da pa bodo ljubljanski lesni delavci vedno pripravljeni in tudi finančno dovolj podkovani, predlaga, da se prispevek za obrambeni sklad ljubljnaske podružnice ledeniško poviša za 1 dinar. Predlog, ki bo pozicijo ljubljanskih lesnih delavcev ojačil, se soglasno sprejme. Plačevanje zvišanega prispevka se prične z dnem 1. maja 1923. "Oglasi se k besedi s. Zore, ki najpopreje pozdravi ravnokar storjeni sklep, v nadaljnem pa opozarja na splošno gospodarsko krizo, koje posledice se zlasti silno čutijo na denarnem trgu. Kot nadaljna posledica te krize je tudi zastoj stavbne industrije, kar pa zopet zelo neugodno upliva na delavni trg. Zato je bilo po njegovem nazoru umestno, da se je pri ravnokar zaključenem mezdnem pokretu postopalo previdno ter ni izzvalo ostrejšega konflikta. Končno izraža svoje veselje nad napredkom naše organizacije in poživlja članstvo na neumerno nadalnje delo za to organizacijo. S. Bradeško pravi, da je delal sedem mesecev v Belgradu in da so vtisi, ki jih je nanj napravila tamošnja strokovna organizacija lesnih delavcev, zelo neugodni. Ljubljana. Šest tednov je trajalo, predno so prišli skupaj zastopniki mizarjev, strojnih delavcev in stolarjev ter zveze mizarskih podjetij, da ise porazgovore o plačah, ki so vsled vedno rastoče draginje bile potrebne regulacije. Cela vrsta dopisov se je v tem času izmenjala med zvezo mizarskih podjetij in strokovno organizacijo lesnih delavcev — osrednjim društvom lesnih delavcev. Zveza mizarskih podjetij je manevrirala zelo spretno, to se mora priznati. Njen namen je bil, organizacijo prepričati, da je vsako povišanje nemogoče, ker je po njenem zatrdilu konjunkturo tako slaba, da lastniki mizarskih podjetij kako povišanje enostavno ne preneso. Prozoren je bil tutli namen zveze mizarskih podjetij, potom zavlačevalne taktike, organizacijo delavcev utruditi in jo privesti do nazora, da bo njeno prizadevanje ostalo brez vsakega uspeha. Opreznost organizacije delavcev je bila to pot dvakrat na mestu. Kajti zveza mizarskih podjetij bi v danih razmerah morebitno stavko bila prenesla brez posebnih težkoč. Bili so nekateri lastniki mizarskih delavnic zlasti manjših celo mnenja, da naj se stavko provocira! Toda vodstvo strokovne organizacije mizarjev, strojnih delavcev in stolarjev je položaj in točasno vulkamicna tla presojalo pravilno, spretno se je vsakemu ostremu konfliktu izognilo, odnehalo pa ni! In tako je brez hujših »tresljajev prišlo dne 14. aprila 1923 do razprave. Vršila se je v prostorih trgovske in obrtniške zbornice ter je trajala od 10. do 13. in pol ure. Navzoči so bili: za zvezo mizarskih podjetij gospodje Rojina, Naglas in Petrovčič; za osrednje društvo lesnih delavcev predsednik Tokan, tajnik Bradeško, predsednik ljubljanske podružnice Pokovec, nadalje zaupniki Blaževič, Virant starejši itd. Predsedoval je razpravi in jo vodil eden izmed tajnikov zveze industrijcev. Končni rezultat je bil, da se je v obojestranskem sporazumu one temeljne plače, katere so bile določene ob priliki lanske velike stavke, povišajo za 10 procentov. Lansko leto so se kakor znano temeljne plače podvojile in to radi enostavnejšega računanja. Na podvojene temeljne plače je prišlo takrat še 10 procentov, sedaj pa je k tem 10 procentom prišlo še nadaljnih 10 procentov. Ako vzamemo povprečno temeljno plačo 28 kron na uro, znaša izboljšanje K 2.80 na uro ali K 22.40 pri osmih urah dnevno, oziroma K 134.40 tedensko. Zanimivo je bilo priznanje lastnika mizarske delavnice g. Petrovčiča, ki je dejal, da podjetniki čutijo posledice lanske stavke še sedaj. »Bili ste takrat močnejši od nas, zato ste nas premagali.« Gotovo bo v interesu ljubljanskih lesnih delavcev, da pri takem razmerju tudi vedno ostane. S tem si mizarji, strojni delavci iai stolarji zasigurajo za vselej soodločujoče stališče. Za tiskarji smo sedaj prvi, pri tem naj pa tudi ostane. Ostane pa pri tem le tedaj, če bomo kakor doslej tudi v naprej znali voditi čolniček naše strokovne organizacije tako, da ga noben vihar ne bo treščil ob pečine in preko nevarnih vrtincev. Zaenkrat naj nam naš diplo-matični uspeh zadostuje. Sedaj na delo za izpolnitev strokovne organizacije! Brusimo svoje orožje, dokler je čas! Gorje. V nedeljo dne 15. aprila popoldne se je vršil shod lesnega delavstva v Gorjah. Poročal je sodrug Bradeško o položaju, v katerem se nahaja lesno delavstvo. Ali na žalost moramo konstatirati, da se v Gorjah lesno delavstvo jako malo zanima za svoje stvari. Poglejmo namreč delavstvo v tovarni Vintgar. Tam so zaposleni tudi mizarji. V tej tovarni vlada res splošen nered. Krivda leži največ na podjetniku, deloma pa tudi na delavstvu samem, ker niso solidarni. Organizacija je napravila, ozir. stavila je na podjetnika spomenico za izboljšanje plač vsemu delavstvu. Našlo se je pa par takih mizarjev, ki so šli do podjetnika in sklenili posebno pogodbo, da bodo delali akord. In kaj je posledica tega? Pač to, da je sedaj, ko je dovolj dela izvršenega, te delavce podjetnik odslovil. Sedaj pa pravijo, ako ne bo organizacija pomagala, da ne bodo nič več plačevali. Tako1, sodrugi, vidite, ne boste nikdar izboljšali svojega položaja. Delavstvo se bo moralo za- četi bolj zavedati in obdržati močni temelj, da ga ne bo zrušil vsak vetrič in tudi ne par nezavednih delavcev. Poživljamo pa vse zavedne sodruge, da ohranijo disciplino in da ne uničijo svoje organizacije, ker potem bi bile še hujše posledice. Podjetnik bo takoj skušal uvesti dvanajsturno delo in odpustiti še več delavcev, kakor se to dogaja v drugih takih podjetjih, ker niso delavci solidarni. Zato pa, sodrugi, na delo in oživite vašo podružnico tako čvrsto, da ne bo lesnega delavca v Gorjah, ki bi ne bil organiziran. Mislinje. V zadnji številki našega lista smo poročali, da se je dne 25. marca 1923 vršil v Mi-slinjah shod lesnih delavcev, in da je bilo v očigled mizarskih plač, ki jih tvrdka Perger plačuje prizadetim delavcem, sklenjeno potom vloge na šefa tvrdke zahtevati primemo zvišanje. Tajništvo osrednjega društva lesnih delavcev je vlogo sicer takoj odposlalo, odgovor, katerega je na svojo vlogo dobilo, pa je bil negativen! V kolikor g. Por-gerja poznamo, drugega ni bilo pričakovati. Zato nas odklanjajoči odgovor ni prav nič iznenadil. Apelirati na uvidevnost ali celo na dobrohotnost zakrknjenega kapitalista Pergerjeve sorte se pravi, metati bob ob steno. Ali s tem stvar za nas še ni rešena in gospod Perger se zelo moti, če misli, da je svoje opravil. Tajništvo osrednjega društva je že potom delavske zbornice naprosilo inšpekcijo dela v Mariboru za posredovanje. Do razprave torej vsekakor pride, in pokazalo se bo ob tej priliki, če bo gospod Perger imel toliko žalostnega poguma, da zanika potrebo zvišanja plač svojim v pravem pomenu besede stradajočim delavcem. Društvene vesti. Vse one podružnice osrednjega društva lesnih delavcev, ki so s svojimi mesečnimi obračuni v zaostanku, prosimo, da čimprej pošljejo obračune, ker bi drugače nastal v splošni društveni administraciji zastoj, ki nikoli ne rodi nobenih dobrih posledic. Ob tej priliki konštatiramo, da nekatere podružnice navzlic večkratnemu opominu svoje dolžnosti še niso izvršile. Na naslov teh naj bo povedano, da bomo v našem listu pričeli iste javno navajati in to radite ga, da naše članstvo dotičnih krajev na zanikr-nost njih funkcionarjev opozorilno. Kajti to, kar se ponekod dogaja, je nedopustna malomarnost, ki je noben urejeni društveni aparat ne prenese. S pri-občitvijo dotičnih podružnic bomo zajedno pričeli s priobčevanjem imen dotičnih blagajnikov. Zato ponovno, a zadnjič v tej obliki prosimo vse one funkcionarje, katerih se. tiče, da zadevo čimprej urede. Agitirajte za organizacijo in razširjajte nas tisk! Kultura. »Zgodovina socializma v Srbiji«, spisal Fran Erjavec, izdala in založila Slovenska socialna matica leta 1923. v Ljubljani. Strani 56. Cena 6 Din. Medsebojno spoznanje je prvi pogoj sožitja, zbliževanja in suksesivnega zedinjevanja Slovencev, Hrvatov in Srbov ... in temu medsebojnemu .spoznavanju, iskrenemu in nezastrtemu, je posvečeno to delce, pravi pisatelj sam v predgovoru. Temu namenu bo služila ta živahno pisana knjižica res prav dobro, saj vidimo, da je danes vir mnogim razpritijam in nesoglasjem v veliki meri kriva nepoučenost. In baš z ozirom na to moramo to delce le pozdravljati. Snov je razdeljena v šest poglavij, namreč: 1. Srbija v prvi polovici preteklega stoletja; 2. Prvi pojavi socializma v Srbiji; 3. Svetozar Markovič; 4, Prve delavske organizacije v Srbiji; 5. Ustanovitev sindikalne organizacije in socialnodemokratične stranke, in 6. Srbska soeialno-demokratična stranka. Ker se pisatelj ne omejuje zgolj na zgodovino srbskega socialističnega gibanja v ožjem pomenu besede, temveč ga riše v tesni zvezi z vsem srbskim kulturnim, gospodarskim ter zunanjim in notranjim političnim razvojem, bo knjižica gotovo zanimala najširšo javnost. In ravno radi tega njenega splošno informativnega značaja jo vsem toplo priporočamo. Eventualne naročbe izvrši tudi tajništvo osrednjega društva lesnih delavcev v Ljubljani, Šelen-burgova ulica 6. — Naročajte in učite se! Bazno. Znamenje časa. Zvedeli smo da se je novopečeni »odgovorni« »Delavca« ob neki prhki izrazil o našem listu tako kakor je navada pri pouličnih fr-kolinih. Da bi nas zadela ali pa da bi se celo ozirali na to, kakšnega mnenja je kak Pepček, nam niti na misel ne pride. Mnenja pa smo, da bi taki Pepčki veliko bolje in pametnejše napravili, če bi se šli izučiti kakega rokodelstva in si potoni tega služili pošten kruh, ne pa se kot falirami študent obešati na vrat delavskemu pokretu. Falirani študentje so bili delavskemu gibanju od nekdaj v nesrečo. Pojdi torej, Pepček, in se uči nečesa in potem ko se ti posuši materino mleko na bradici in si boš kot delavec znal služiti kruh, potem boš pa tudi lahko kaj govoril. Zapomni si, da delavski pokret rabi delavcev in ne »Pepčkov«, katerim niti šola ni šla v bulico. Faliran študent namreč prav rad prihaja v sorodstvo z delamržnimi postopači in takih delavstvo ne bo redilo. Lastnik in izdajatelj »Osrednje društvo lesnih delavcev« v Ljubljani. — Odgovorni urednik Kavčič Tomaž. — Tiska tiskarna J. Blasnika nasl. v Ljubljani. m Pošt. ček. rač št. 10.532 11 • • Brzoj. ,Kodes‘ Ljubljana liji Poštni predal štev. 13 Telefon inter. štev. 178 • • Hranilni oddelek naznanja, da je s 3.922SS zvišal obresti in sicer za navadne hranilne vloge na ^°|o |j§| za vloge proti četrtletni odpovedi na B1^0^ H za vloge proti polletni odpovedi na 7 0[0 m Hranilne vloge sprejemajo in izpla- g čujejo vse prodajalne naše zadruge! 11 _ ^ ^ - m n Vladajte vse svoje pri- g| hranke v lastno hranilnico! §