Listnica urcdništva.
Ivanko: Samo zadnjo vrstico v uteho pesniku;
Pa vendar se tolažimo,
Da  enkrat vsi umreti moremo,
Pa sveta vera nas uči,
Da vidimo se spet nad zvezdami.
Tako so mislili že tudi drugi. — Z. Z. v Ž.: Mihče je res kajon — kakor pravite. Vendar za knjigo še premalo premeten. — Vanin: Hvala! Bomo skušali porabiti. -— I Zaplaški: Dejanje samo je za pesnitev pre-skromno. Talent pa imate. — C. F.: To je še zelo preprosta poezija:
Ančka mala            Punčka  v   zibelki
zazibala                  je spala
svojo punčko          kakor  angelček
je lepo.                   sladko.           Koneft
V. Š.s Je navadna šolska naloga. Zato oprostite. — R. Kr. v C: Vse dobro Rozikl in Reziki, toda — i. t. d. — Tinka: Bi lahko napisali kaj d^ci bplj razumljivega? Mimo meglenih refleksij gre otrok brzo dalje. — A. Z.j »Slovo in naročilo«? Preveč nanje spominja. — Rosana: Oj, oj, oj! Tako opeti pomlad!
Raduj   se   in   veseli,
otrok  ti  moj  predragi.
Saj je pomlad v deželi
in ž njo vsi njeni drugi(!).
Mar je mogoč še lepši čas, kot  ravno  je  pomlad. Saj bo sedaj pri nas prelepa  ta   pomlad.
Tako pa res ne smete nikoli več! —. Milin M.: Še nismo vseh prečitali. Toda, če so vse take, kot je pričetek »Križarske vojne«  (1000—1300);
Mohamedanci  Turčini, Sedžuki  Turčini,
oj,  vera  kriva
ljudem   srce   razriva   —
Vt   123
potem se Vaše poezije Bog usmili! — B. S. v L.: Lepo, da ste rešili čebelico! A brž-kone Vam je kmalu umrla. — Iv. N. pri B.: Preberite, kaj sm.o gori povedali Rosani. Primerite z njeno — svojo pomlad! Znam-ke na razpolago. — Ljubomir Vohrš: Ko iz-kipi, zna postati iz tega divjega mošta še plemenit napoj. — G. K. Š.s Čuje se to že lepo, čitalo bi se pa slabše. Če ni prav do-bro, rajši ne.