348
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
(Dalje.) 132.
Siromaki.
Ljudje 83 selijo v novi svet, v Ameriko, kjer morejo več zaslužiti. V onej strani sveta so kraji, kjer zemljo obdelujejo čisto jednostavno, kjer so železnice redke, kjer imajo tako malo bogastva, da se ne dade živeti razkošno, kjer so hiše imovitejših zbite od desek, kjer tudi najbogatejši mora vsak dan marljivo delati. Tu se ve da ni velikega bogastva, niti vsega onega, kar je ž njim v zvezi, ali tudi ne vidiš prosjaka. Ne vidiš luk-susa, ali tudi ne pomanjkanja. Nobeden ne živi ugodno, ali vsak ima dosta kruha. Kdor hoče in more delati, ni se mu bati pomanjkanja in stradanja. Kakor hitro pa je taka zemlja napredovala, ko je došla v stanje, za katerim teže vse civilizovane države, to je, kadar se po-množe stanovniki, kadar se razvije trgovina, pomnoži bogastvo, začne se pojavljati tudi uboštvo. Eni zaslu-žujejo vrlo mnogo in lahko, drugi napenjajo vse sile, da pridobe, kolikor treba za vsakdanje potrebe, a tretji niti toliko. Z lokomotivo prihaja tudi potreba v deželo; ubož-
nics in kaznilnice vam prav tako označujejo materijalni napredek, kakor gizdave palače, bogato opravljene pro-dajalnice in veličanstvene javne zgradoe. Po ulicah, ki jih razsvetljuje plin in katere stražijo uniformovani policaji, klatijo se prosjaki obojega spola, tu in tam uprav strašne prikazni.
In tako razvoj gospodarski, blago in bogastvo spremlja rastoče uboštvo na drugej strani. Ono prvo ni, kakor bi bilo pričakovati, zmanjšalo število siromakov in bednikov, ni olahkotilo bremena onim, ki morajo delati od jutra do večera. Istina, v bogatih zemljah živi se ugodnejše in človeka dostojnejše. To so posledice bogastva, ali one ue objemajo vseh razredov naroda enako. Od tega imajo malo, premalo oni zdolaj, ki se jim veli nižji slogi naroda. Dopušča se, da tudi siromak dandanes vživa to a!i ono, česar pred sto leti ni imel niti bogatin, ali dokler se ne poveča tudi sposobnost potrebe naše zadovoljavati, ni s tem dokazano, da se je poboljšalo stanje vseh. Prosjak v velikem mestu vživa marsikaj, česar nima seljak v zabitem odročnem selu, ali s tem ni dokazano, da je bolje biti prosjakom v velikem mestu, kakor seljakom v odročnem selu. Mnogo tega se je po-pravilo in zboljšalo, ali lega se ne vdeležavajo vsi razredi enako. Menim, da vpliv materijalnega napredka kratko in malo ne pomaga, da se poboljša stanje najnižjih razredov naroda v onem, kar je bitno, da bi bilo naše življenje zdravo, srečno in zadovoljno, pač pa menim, da se z onim vplivom stanje teh nižjih razredov še pohujšava.
Dalo bi se to ali ono ugovarjati tem nazorem duhovitega Američana, ali eno se ne more oporekati, namreč to, da navzlic vsej kulturi gospodarskej in duševnej, beda in nevolja niste zginili, da število potrebnikov ni manjši, temveč večji, gotovo tudi zbog tega, ker se prebivalstvo množi, A s tem nastajajo tudi veče naloge društvu, ker siromaki trebajo pomoči in tolažbe. T6J dolžnosti se društvo naše ne more in ne sme odtezati, kakor je jo ovršavala nekdaj, tako je treba jo tudi sedaj in v prihodnje.
V srednjem veku in tudi Le dolgo potem je razvijala katoliška cerkev v tem področju obsežno in bla-govito delavnost. Sledeč vzvišeni nauk svojega utemeljitelja je cerkev v tem času branila in hranila uboge. Razen nje so tudi še pojedine obitelji in občine dopii-našale v to svrho, da si ne v tolikej meri. Država sredo-večna ni razumela te vrste naloge, in se zato zanjo ni brigala. Ubožnice in oskrbovališča so zavodi novega časa. Poprejna stoletja so njihovo nalogo spolnovali samostani, ustanove od cerkve utemeljene, dobrovoljni doneski in pobiranje v cerkvah za siromake. In četudi je novodobna država, vodjena od socijalno-politiških razlogov, primernejše organizovala to vejo svoje uprave, ako pomaga z obilnejšimi sredstvi, vendar se ne sme nikdar pozabiti zaslug, ki jih je cerkev katoliška učinila človeštvu. Tudi dandanes še ni se ona odrekla te plemenite naloge, da si je ne more ovršavati niti v onem obsegu niti z onimi
349
sredstvi, kakor nekdaj. Tudi dandanes znanost in praktično življenje svetujeta, da organi državni in občinski delajo sporazumno in v slogi z zastopniki cerkve, in da se le tem prepusti veči vpliv v upravi ubožcev. Ubožcem ni treba samo podpore, temveč tudi tolažbe v bedi nji-hovej, treba jim duha povzdigniti in navrniti proti nebeškemu cilju. Dalo bi se marsikaj povedati o današnjem oskrbovanju ubožcev, ali pustimo. *)
133.
Nekoliko gospodarskih pravil.
Vsako delo je treba plačati. Zastonj ne delajo ljudje, tudi ne morejo delati. Od plače živi delavec, živi služnik, živi sluznica, kajti plača ni samo v novcu, temveč tudi v drugih stvareh, katere se delavcu dajo v ime plače, n. pr. stanovanje, hrana itd. Plača priganja delavca na delo, ali pa odvrača. Boljša plača miče, ker je veča korist od truda, slaba plača slabi voljo, ker je neznatnejša korist od nje za delavca, Res je, vsak gleda da si česa prištedi, in to je prav, ali tudi štedenja ima svoje meje. Dobrega, veščega delavca dobro plačuj to je bolje, kakor da imaš nespretnega, nemarnega in nevednega delavca za malo plačo. Tak delavec ti več pokvari in škode naredi, kakor pri plači njegove.) prištediš. Dosta je tudi na tem ležeče, ali ima delavec hrano pri tebi ali ne, in kako ga hraniš. A na to cesto pozabljajo gospodarji.
Več potov slišimo: »Idimo tu ali tu kupit, imajo vse v ceno." To je nevarno. V obče ne kupuj, česar ne trebaš, če je tudi v ceno. Cenena roba je dosta potov le tako na videz, ne velja dosta. Dobra roba, dobro blago je navadno primerno drago, le v izrednih slučajih more biti v ceno, če je namreč pridelovanje v ceno. Pa tudi v tem slučaju ne more biti vselaj v ceno. Ako hočeš imeti trdno sukno, treba je trdne volne; ako hočeš dobre lepe moke, treba je lepe težke pšenice itd. Te stvari pa v obče niso po slepej ceni. Ako ni gospodinja do celega prepričana, da so zares nastale oso-bite okolnosti, katere so ceno znižale, pomni naj, da je ona hvaljena nizsa cena zgolj sleparija. Treba se toraj suvati.
Ali s tem ne velimo, da bi pri kupovanju ne gledali na nižjo ceno. če tudi za krajcar ceneje kupim, nekaj je le. Gotovo je, da se more tu ali tam ista roba ceneje kupovati, kakor drugej. To pa zato, ker je morda trgovec kupil od tovorničarja ali gospodarja, ki ceneje dela in toraj more ceneje prodajati. Morda trgovec manj plačuje stanarine, ima manje stroške, ali se zadovoljava z manjim dobičkom, in zato postavlja nižo ceno. Pa tudi to se opaža, da je ondi razmerno najceneja roba, kjer se največ prodaje. Zato razborit trgovec gleda ne manji dobiček ali tem večo prodajo.
*) Te vrstice je napisal  učen  posvetnjak,  Slovan,  a  noben duhovnik.
Mnogi kupovalci se radi pogajajo. To pogajanje več škoduje, kakor koristi enej in drugej stranki. S tem se zgubi mnogo časa, da ne govorimo o čem drugem, ne doseza se pa nikakoršen uspeh. Pameten je oni trgovec, ki veli: „Ta je moja zadnja". Najmanj pa se more pohvaliti kupovalec da je s pogajanjem prisilil prodajalca na nizko ceno. Prometeu trgovec takim ljudem udari koj tako visoko ceno, da se potem lahko pogaja ž njimi, in navadno še prav dobro proda robo. Nespametni kupovalec, vzlasti kmeti, pa se hvali, koliko je odbil trgovcu. Takemu kupovanju naj bi trgovci sami konec naredili. Naj ne spekulujejo na neakost občinstva, temveč naj delajo solidno, pošteno.
(Dalje prihodnjič.)