Anthropos 55 (1): 107–121 | issn0587-5161 | e-issn2630-4082 Estetika brez filozofije Varja Štrajn Ennoema, Inštitut za jezikovne, filozofske in družboslovne raziskave varja16@hotmail.com © 2023 Varja Štrajn Povzetek. Wittgensteinestetikiniposvecalpretiranepozornosti,karni povsem nakljucno, saj je menil, da narava estetike ni primerna za ab-straktno filozofsko obravnavo. A kljub temu je imela umetnost, še po­sebej glasba, primarno mesto znotraj njegovega življenja (Schroeder 2017). Wittgensteinova kritika estetike, ki je neobicajna za klasicen fi­lozofski diskurz, se tako zakljuci s spoznanjem, da estetska vprašanja sodijo k umetnostni kritiki (Schroeder2017) in ne filozofski teoriji, si­cerhitrozaidejovesteticizem.Ravnokritikaklasicnihfilozofskihteorij napodrocjuestetikerazkrivapravobistvoumetnosti,stempaprispeva k razumevanju kulture v sodobni družbi. Kljucne besede: Wittgenstein, estetika, esteticizem, filozofija, estetska izkušnja Aesthetics without Philosophy Abstract.AlthoughWittgensteindidnotpaytoomuchattentiontoaes­thetics,whichisnotentirelyaccidental,asheheldtheviewthatthena­ture of aesthetics is not appropriate for abstract philosophical discus-sion,art,especiallymusic,hadaparamountplaceinhislife(Schroeder 2017). Wittgenstein’s critique of aesthetics, which is unusual for classi­cal philosophical discourse, ends with a finding that aesthetical ques­tionsbelongtoartcriticism(Schroeder2017)ratherthanphilosophical theory;otherwise,theyquicklyendwithaestheticism.Itispreciselythe critiqueofclassicalphilosophicaltheoriesinthefieldofaestheticsthat revealsthetrueessenceofart,therebycontributingtotheunderstand­ing of culture in modern society. Key Words: Wittgenstein, aesthetics, aestheticism, philosophy, aes­thetic experience Samo pojmovna in estetska vprašanja [me zares prevzamejo] Wittgenstein, januar 1949 (2005, 125) https://doi.org/10.26493/2630-4082.55.107-121 Vecinakomentatorjev,kiseukvarjajozinterpretacijoLogicnofilozofskega traktata (v nadaljevanju Traktat), enega temeljnih del sodobne filozo­fije, in s Filozofskimi raziskavami, besedili razumejo kot pomembna pri­spevka k razvoju sodobne matematicne logike in angleške analiticne fi­lozofije. V tem kontekstu se Wittgensteina navadno obravnava kot soav­torja »metode resnicnostnih tabel«, kot imanentno avtoriteto logicnega pozitivizma, kot kritika »zasebnega jezika«, »ostenzivnih definicij«ą in »cutnih podatkov«ter kotanalitika »jezikovnih iger«(nem. Sprachspiele) in »življenjskih form« (nem. Lebensformen), kot cloveka, ki je za svoje izhodišce vzel idejeGottloba Fregeja,Bertranda RusslainGeorgaE. Mo-ora, iz njih crpal, jih izpopolnil in na njihovi osnovi razvil svojo lastno filozofsko misel. Tovrstne interpretacije Wittgensteina so izrazito anglosaksonske˛ in bralca spodbujajo k enoznacnemu razumevanju ter vrednotenju njegove filozofije, celo vec, prepricajo ga, da je Wittgensteinova besedila treba bratinatocnodolocennacin,zatodabijihrazumelpravilno.Teinterpre­tacije posledicno spregledajo, da takšno branje zanemarja vsa preostala podrocja Wittgensteinovega ukvarjanja in s tem preprecuje širše ovre­dnotenje Wittgensteinove filozofije. Tako ob branju Traktata hitro spregledamo njegov konec in ga odmi­slimo, ce ga obravnavamo le v sklopu zgodovine in filozofije logike. Po ą Ostenzivna definicija nekega termina pomeni, da njegov pomen dolocimo s pomocjo neposrednega prikaza ali pa s kazanjem na predmet, na katerega se termin nanaša. ˛ Pri tem je treba izvzeti t.i. terapevtsko interpretacijo Wittgensteinove filozofije in njene predstavnike(t.i. nove wittgensteinovce),ki sepostavi na kriticno stališcev razmerju do standardne interpretacije Wittgensteinovih besedil in slednji ocita prav to, kar naj bi pri­vrženci standardne interpretacije zavrnili, tj. idejo o metafizicni obravnavi jezika. Zago­vorniki terapevtske interpretacije tako kriticno ugotavljajo, da standardna interpretacija v resnici ohranja metafizicniodnos do jezika in sveta,ceprav trdi ravno nasprotno, in da nesprevidi,dajerešitevWittgensteinovefilozofijevterapiji.Rešitevvidijovt.i. terapevt­skem pristopu ali metodi, ki nas bo osvobodil(a) vseh metafizicnih jezikovnih predstav in nas odrešil(a) metafizike ter metafizicnega nacina izražanja oz. dojemanja sveta. Filo­zofijajevsajpotejinterpretacijizavestopravilnostinaravnegajezika,kinepotrebuje,kot sotomislilinpr. logicni pozitivisti, znanstveneobravnave, zatodabiseljudjeizražalipra­vilno. Z naravnim jezikom, takšnim, kot je, ni nic narobe in ne potrebuje znanstvenega ocišcenja.Umetnijezikoz.znanstvenoprecišcenjezikjeleedenod nacinovizražanja,še zdalec pa ne edini pravilni. Obstajajo še drugi nacini, ki so enako pomembni in legiti­mni. Dotežavpride le,koznaravnimjezikomposkušamo predstavitistvari,kiso onkraj naših zmožnosti izražanja (npr. bog, duša, substanca), in se pri tem nehote zapletemo v metafizicno izrazoslovje. To na prvi pogled vzbuja vtis jasnosti in razumljivosti, ki pa se ob Wittgensteinoviterapevtski metodi izkaže kot nesmiselno(nerazumljivo) govorjenje. prebranih stotihstraneh teksta,ł kisonamenjene izkljucnologiki,filozo­ fiji jezika, filozofiji matematike in naravoslovju, na zadnjih nekaj straneh (od aforizma 6.4 dalje) naletimo na trditve, ki zadevajo solipsizem, etiko (smrt, nesmrtnost duše), estetiko in mistiko ter »smisel sveta«. Le ka­ kšnajepovezavamedpretežnimdelom Traktata, kijepretežnoposvecen logicnim vprašanjem, in njegovim koncem? Ali so Wittgensteinove re- fleksije o etiki, estetiki, mistiki in smislu življenja le navadno »cvekanje« ali pa gre za nekaj vec, za zakljucne misli, ki tvorijo celoto skupaj s pre­ ostalim delom knjige? Vecina razprav o Traktatu si tovrstnih vprašanj ne zastavlja, še manj pa jih obravnava. Besedilo preucujejo strogo z vidika logike in filozofije jezika, Traktat pa obravnavajo znanstveno. Za razliko od angleških filozofov (tukaj imamo še posebej v mislih fi­ lozofskotradicijo,kisejerazvilanaobmocjuCambridgeavprvipolovici 20. stoletja) pa med Avstrijci, ki so bili blizu Wittgensteinu, prevladuje stališce, da je Traktat v resnici razprava o etiki. Svoje prepricanje poja­snjujejo z dejstvom, da kadar koli se je Wittgenstein necemu posvecal, je topocelsstališcaetike. V tem ozirusogaprimerjalizdanskimfilozofom Sřrenom Kierkegaardom, ki ga je tudi sam visoko cenil. Iz pricevanj av-strijskih prijateljev in iz ohranjene korespondence med Wittgensteinom inPaulomEngelmannom(1974)pajemogocejasnorazbrati,daWittgen­steinuv Traktatu nišlolezaeticnodržoaliobravnavoeticnihtem,ampak za nekaj vec, za eticno delovanje, s pomocjo katerega se nam kaže narava same etike (Janik in Toulmin 1996, 23–24). Cese opremona trditvePaulaEngelmanna, dajebilazaWittgensteina etika »stvar ‘tihe vere’« in da vsa Wittgensteinova zanimanja izvirajo iz tega prepricanja (1974, 24), potem postane zadnjih nekaj strani Traktata smiselnih in bistvenih za razumevanje celotnega besedila. Cetudi se vse­binasamegabesedilananaša pretežnonalogiko,stavcnoanalizoinmate­matiko, je ni mogoce razumeti v celoti, ce jo interpretiramo lez metodo­loškega vidika. Besedilo postane razumljivo šele, ko ga – tako kot Witt­genstein – obravnavamo z eticnega stališca. S svetom se etika ne ukvarja. Etikamorabiti,takokotlogika,pogojsveta4 (Wittgenstein1979,24.7.16.). Logika je torej predpogoj mišljenja. Ker si ljudje predstavljajo svet v mi-slih, je logika veda, ki se po eni strani ukvarja z naravo misli in z naravo ł V slovenskem prevodu Franeta Jermana je Traktat prvic izšel 1976. leta pri Mladinski knjigi. 4 Mojprevodizvirnika:»DieEthikhandeltnichtvonderWelt. DieEthikmusseineBedin­ gung der Welt sein, wie die Logik.« Za podrobnosti glej Wittgenstein(1979). mišljenja, po drugi strani pa razmejuje smiselno izražene misli od ne­smislov (blebetanja in nesmiselnega govoricenja). Mejo med pomenljivo mislijo in nesmislom ureja sistem logicnih pravil ali logicna sintaksa, ki doloca,katera miselimapomeninkatera ne.5 Logikatorej pogojujemeje smiselnega mišljenja oz. s pomocjo logicnih pravil doloca, kaj je lahko predmet našega razmišljanja.Cenecesani mogoceubesediti,potem tega tudi misliti ni možno, alikot navajaWittgenstein v Traktatu (1979, 7): »O cemernemoremogovoriti,otemmoramomolcati.«KonecTraktatatako torej naznanja Wittgensteinov imperativ prepovedi nesmiselnega govor­jenja in zavesti o razumnem, predvsem pa umestnem govoru, ki pa ga je mogoce razumeti tudi kot moralni apel k logicni razumljivosti. Jasno izražanje misli je torej za Wittgensteina moralna obveznost vsakega po­sameznika, ki jo ta dolguje samemu sebi in družbi kot celoti. Odnosmed logiko in etikoobkoncu Traktata postane še razumlji­vejši,cepolegpricevanjPaulaEngelmannaoWittgensteinovizavezanosti k etiki upoštevamo še razsežnost filozofskih stališc Otta Weiningerja, ki izhajajo iz njegovega odmevnega in kontroverznega dela Geschlecht und Charakter, ki je izšlo tik pred njegovosmrtjo6 1903. leta na Dunaju. Witt­genstein, ki se je v mladosti navduševal nad Weiningerjem in pod njego- 5 Enaodtežav, nakateronaletimo pri branju Traktata, je povezana z razumevanjem oz. interpretacijo Wittgensteinove rabe pojmov stavek (nem. Satz)in misel (nem. Gedanke) ter Russellovega koncepta propozicije (angl. proposition), ki ga uporabljajo Angleži pri svojem prevodu stavka. Pojmi med seboj niso zamenljivi in je zato treba biti pozoren pri njihovi rabi. Wittgensteinov termin misel ni zamenljiv s terminom smiseln stavek, saj stavki pri Wittgensteinune morejo biti niti smiselni niti nesmiselni,pac pa predstavljajo »le možnost izražanja smisla misli« (Wittgenstein 1976, 3.12–3.13). Nosilec smisla ali ne­smislajelahkotakolemisel,nepatudistavek.StavekjepoWittgensteinulestavcniznak, ki vsebuje možnost projiciranja sveta, ne pa tudi to projicirano samo (svet). 6 4. oktobra 1903 dunajski filozof judovskega rodu Otto Weininger najame sobo v hiši, v kateri je preminil Beethoven, se ustreli in dan zatem v bolnišnici tudi sam izgubi življe­nje. Starje 23 let. Nekaj mesecev pred smrtjoizide njegovprvenec z naslovom Geschlecht und Charakter (Weininger 1903). Gre za dopolnjeno in razširjeno razlicico doktorata, za filozofsko-znanstveno študijo, v kateri Weininger razvije svoje rasisticno in antisemiti­sticnostališcedoJudovtermizoginonaravnanostdožensk. Po Weiningerjevismrtidelo postaneknjižnauspešnicainmocnozaznamujeintelektualcetistegacasa,kotsonpr.Karl Kraus, August Strindberg in James Joyce (Sengoopta 2000, 1–2). Knjiga je imela tudi ve­lik vpliv na Wittgensteina,kar jasno izhaja iz njegovih del zgodnjega obdobja; zagovarja stališce, da so tako ženske kot Judje le seksualna bitja brez razuma, skratka ljudje, ki jim umanjka individualen znacaj. Ker nimajo individualnega znacaja, prav tako nimajo mo-ralnega jaza. Ne zaslužijo si, da bi bili enakopravni z arijskimi pripadnikimoškega spola, nitisinezaslužijo,dabibilisvobodni.Predvsempanisozmožnieticnegaravnanja;eticno lahko ravnajo le moški, ženske in Judje pa ne (str. 1–10). vimvplivomprevzel stališce,dasta»logikainetikaeno inisto –dolžnost do samega sebe« in da »je etika mogoca le po zakonih logike« (Weinin­ger 1936, 146), pride do spoznanja, da je moralna obveznost vsakega su­bjekta7, da si prizadeva delovati v skladu z etiko, kajti bilo bi nemoralno, ce bi bile naše misli nerazumne (Sengoopta 2000, 150); misliti nelogicno namrec ni mogoce (Wittgenstein 1976, 5.4731). Etika kot teorija torej za Wittgensteinanimožna,kerni jasnoizražena v mislih. »Vse,kar jesploh mogoce misliti, je mogoce misliti jasno. Vse, kar je mogoceizreci, je mo-goceizrecijasno«(4.116).Takosetudietikapodobnokotlogikaukvarjaz mišljenjem in njegovimi mejami, vendar ne v smislu »samovoljnega od­locanja« subjekta, ki bi s svojo voljo »posegal« v svet in »odlocal« o tem, kakšen naj svet bo, ampak z eticnim delovanjem in eticnim odnosom do sveta, ki je lasten le subjektu.8 Z dobro ali zlo voljo namrec ni mogoce spreminjati sveta oz. dejstev, ki smo jim v svetu prica, ampak le njegove meje. 7 Sterminomsubjekt,kije predmet obravnave tudivnadaljevanjuclanka,jemišljenWitt­gensteinov metafizicni subjekt, kot ga Wittgenstein opredeli v Traktatu. Metafizicni su­bjekt (ali krajše subjekt) je pri Wittgensteinu izvor mišljenja, ki s pomocjo jezika in je­zikovnega izraza svet dojema takšen, kot se mu kaže. Realnost sveta, ki jo subjekt izraža v obliki izjav, je tako dolocena z mejo, kot jo definira logicna forma jezika. Zato so meje jezika, ki so dolocene z logicno formo jezika, meje sveta metafizicnega subjekta. 8 V Traktatu Wittgenstein zavzame kriticno stališce do klasicnega filozofskega pojmova­nja etike kot discipline, ki se ukvarja z obravnavo meril cloveškega hotenja ter ravnanja glede na dobro in zlo. Wittgensteinsicer ohrani koncept volje kot bistveno eticni pojem, ki je v domeni subjekta, vendar z razliko, da pojem subjekta opredeli na novo. Subjekt niveccentersveta(kotpri Descartesu res cogitans),ampakpredstavljanjegovomejo;su­bjektova volja pa pomeni locnice med svetom in njegovo zunanjostjo. Subjektova volja ne pripada vec svetu, tako kot tudi sam subjekt ne tvori vec dela sveta. Zato Wittgenstei-nova volja nima vec moci, da bi obvladovala in usmerjala naše misli ter ravnanja, tako kot to opredeljuje etika. Subjekt in njegova volja se v svetu le kažeta, ni pa ju mogoce izraziti v razumljivih stavkih. Wittgenstein torej znova ovrednoti kljucna eticna pojma sebstvoin volja terkriticnozavrne Descartesovodefinicijosubjekta inpostkartezijansko filozofsko tradicijo. Kartezijansko razumevanje volje je napacno, saj definira subjektovo voljo kot zmožnost ucinkovanja na svoje bližnje okolje. Za Wittgensteina pa volja sama po sebi nima vec moci vzrocnega ucinkovanja, saj je v odnosu do sveta nemocna. Vo­lja ima moc vplivatile na subjektov odnos, ki ga imadosveta, nepatudi na svet sam. Wittgensteinova etika torej ne pomeni vec ukvarjanja s cloveškim postopanjem, ampak s pomenom in smislom le-tega. Zanimanje za življenje je za Wittgensteina v prvi vrsti zanimanjeza smiselsveta. Kartezijanskamisel tako najdesvoje mesto lev izrisovanjuži­vljenjskegasmisla,kotgaslikajezik.NakoncuTraktatatorejsmiselWittgensteinovemisli nivecvnjenemizrekanju,ampakvkazanjuneizrekljivega.SmiselTraktatanivprepozna­nju novega spoznanja, ampak v ponovni osmislitvi in novem razumevanju uveljavljenih filozofskih konceptov kot tudi filozofije nasploh. O volji kot nosilcu eticnega ne moremo govoriti. In volja kot pojav zanima zgolj psihologijo. [Wittgenstein 1976, 6.423] Ce dobra ali zla volja spreminja svet, lahko spreminja samo meje sveta, ne pa dejstev; ne tega, kar je mogoce izraziti z jezikom. [Wit­tgenstein 1976, 6.43] Ce iz prvega dela Traktata, ki se nanaša na logiko, sledi, da je dejstva mogoceizraziti le vempiricnihstavkihnaravoslovja,sajimajole tovrstni stavki v jeziku pomen in nam nekaj sporocajo (Janik in Toulmin 1996, 199; Wittgenstein 1976, 6.53), pa je iz drugega dela, ki obravnava etiko, estetiko inmistiko, lahko razbrati, daz jezikomnimogoce jasno inrazu­ mljivoopisati podrocij,ki se nanašajo na vrednotenje. Pri tem pa je treba poudariti, da do tega ne pride zato, ker subjekt ne bi imel nicesar za po­ vedati o omenjenih temah, ampak preprosto zato, ker v jeziku ne zmore izraziti bistvenih življenjskih vprašanj. Tako se etika, estetika in mistika v jeziku le kažejo in jih ni mogoce neposredno sporociti v stavkih narav­ nega jezika: »To, kar je mogoce pokazati, ni mogoce reci« (4.1212). In ker stavkov naravnega jezika ni mogoce jezikovno ubesediti, govor o njih ni možen. Enako veljatudi za logiko oz. logicno formo,spomocjokaterese jezik izraža. In prav zato, ker se logika »v jeziku izraža, je mi ne moremo izraziti z njim« (4.121). »Logika je transcendentalna« (6.13). Etika, logika in estetika se torej le odražajo v stavkih naravnega jezika oz. so v naravnem jeziku le nakazane. Stavki etike, estetike in logike so transcendentniterzatoneizrekljivi,akljubtemusevjezikumanifestirajo, insicertako,dakažejoto,karnemorebitidrugace.Torejizražajo nujnost in tako predstavljajo »predpogoj sveta« (Wittgenstein 1979, 24.7.16; 1976, 5.552, 6.13, 6.421). Distinkcija med izrecenim in pokazanim, ki jo Wittgenstein vzpostavi v Traktatu, tako slednjega razdeli na dva dela: na logicnega (atomizem, slikovnateorija,tavtologije,matematikainznanost)inna misticnega (so- lipsizem, etika,estetikainmistika).Klasicnobranjezagovarjastališce,da dolocena vrsta stavkov, kamor sodijo stavki etike in estetike ter misticni govor, kažejo na »nekaj«. Ceprav necesa ne moremo ustrezno izraziti v jeziku, to kljub temu poskušamo, in kar ubesedimo, odslikava, kar smo mislili (oz. mislimo), cetudi ne v celoti. Klasicna interpretacija Wittgen­ steina tako (še vedno) ostaja ujetnica metafizicnega nacina mišljenja oz. filozofiranja.. Ravnovezmedobemadelomajekljucnegapomena,sajoba . To pa je ravno tista tocka, ki jo novi wittgensteinovci, kot npr. Cora Diamond v svo­ poveže v celoto: tako po eni strani logika zagotavlja pomenljive stavke o dejstvih, po drugi strani pa mistika izraža vrednostno izjavljanje. Zato Wittgenstein ugotavlja sledece (1976, 6.421): Jasnoje, da etikenimogoceizreci. Etika je transcendentalna. Etika in estetika sta eno. Eticni odnos subjekta do sveta je posledica subjektove misticne zmo­žnosti,kiomogocaestetskomotrenjesvetakotceloteodzunajali»nazira­nje sveta sub specie aeterni«(Wittgenstein1976, 6.45). Gre zasticnotocko med etiko, estetiko in mistiko, ki pri subjektu po eni strani ustvari »mi­sticni obcutek« (6.45), po drugi strani pa omogoca dojemanje sveta kot celote. Zato za Wittgensteina »ni misticno to, kako svet je, temvec da je« (6.44). Mistika tako torej pri cloveku vzbudi obcutek cudenja nad obsto­jem sveta, ne pa tudi nad razlicnimi nacini stanja sveta. Tako je enotnost etike in estetike osnovana na mistiki, enotnost etike, estetike, logike ter mistike pa na subjektovi nezmožnosti, da bi jih izrazil v stavkih narav­nega jezika.Zato se etika, estetika, logika inmistika v jeziku le nakazane, ne patudiubesedene. Posledicno jihlahkoleobcutimo,ne moremo pao njih govoriti, izražati stališc ali formirati teorij. Estetika in etika izhajata iz misticne izkušnje, ki subjektu omogoca,da prevzame vlogo pasivnega opazovalca, ki od zunaj obcuduje svet in sto-icno sprejema dejstva takšna, kakršna so, neodvisna od volje. Umetniška dela so tako predmet misticnega motrenja oz. kontemplacije sub specie aeternitatis. Na ta nacin je besedilo Traktata mogoce razumeti kot »izraz dolocene vrste jezikovnega misticizma« (Janik in Toulmin 1996, 197), ki bistvo su­bjektovega življenja vidi v umetnosti, saj je kljucna življenjska vprašanja, kotjenpr.smiselživljenja, mogoce pojasniti le spomocjo umetnostnega izraza. Smisel življenja je za Wittgensteina osredinjen okrog ukvarjanja z raznovrstnimi umetniškimi praksami (odvseh vrst vizualne umetnosti pa vse tja do glasbene umetnosti), ki edine lahko izrazijo moralno re-snico o svetu in življenju. V skladu s takšno interpretacijo je umetnost »poslanstvo« (str. 197), umetnik pa edini, ki nam lahko poda odgovore jem tekstuz naslovom»Ethics,ImaginationandtheMethodof Wittgenstein’sTractatus« (2000),najboljizpostavijokotproblematicnoinpotrebnokritike.Inravnotukajpridedo pojava potrebe po terapiji, ki nam bo pomagala sprevideti, da v resnici ne potrebujemo t.i. metafizicne razlagejezika in da jeglavnanapaka klasicne interpretacijeravno vtem, da tega ne sprevidi in tako ostaja ujetnica filozofske tradicije. na najpomembnejša vprašanja in teme, s katerimi se subjekt sooca v ži­vljenju. Estetikainetikapomenitapoenistraninacinživljenja, aktivnega udej­stvovanja na podrocju umetnosti, ki ga umetnik doseže s pomocjo raz­licnih umetniških praks, po drugi strani pa gre za izlitje umetnikovega obcutja, ki svoj vrh doseže v umetnini. Nacin, kako subjekt motri ume­tniško delo, vpelje estetsko in moralno vrednotenje, ki doloci vrednost in pomen umetnine, s tem pa prispeva k razumevanju pomena kulturnega formiranja nekega specificnegacasa. Etikainestetikasetakoprepletata v procesu umetniškega ustvarjanja, dokler ne dosežeta vrhunca v umetni­škem delu, ki izraža umetnikovo videnje smisla življenja. Etiko je v tem smislu mogoce razumeti tudi kot neke vrste redukcijo etike na estetiko oz. na esteticizem (Appelqvist 2013, 45). Umetnost in estetika imata v Traktatu posebno mesto, saj ne služita le obcudovanju in lepoti, ampak umetnikovemu izražanju resnice, moral-nih stališc, smisla življenja in videnju sveta. Umetnina tako ni le name-njena sama sebi, ampak je njeno bistvo predvsem v izražanju vsega, kar je vredno in kar se nahaja onkraj meja možnega spoznanja. Umetnina je tako utelešenje resnice, h kateri naj bi vsak subjekt stremel in za katero najbisivsaksubjekt (pomnenjuWittgensteina in Weiningerja) za casa svojega življenja v najvecji meri prizadeval. V poznejših delih Wittgenstein spremeni svoje mišljenje o estetiki in umetnosti, saj se postavi na stališce, da »namen umetnine ni, da prenaša nekaj drugega, temvec le samo sebe« (2005, 95). Vcasih recejo, da nam glasba sporoca obcutke veselja, melanholije, zmagoslavja itd., na tej trditvi pa nas moti, da se zdi, kot da je po njihovem mnenju glasbaorodje,namenjeno temu, da vnas ustvarja nizeobcutkov.Iztegabisedalosklepati,dabiglasbolahkonadome­stili s katerimkoli drugim sredstvom za ustvarjanje takih obcutkov. –Zatosmovskušnjavi,dabiodgovorili:»Glasbanamsporocasamo sebe!« [Wittgenstein 2016, 189] Smoter umetnostijevnjejsamiinvumetnostnemizrazuterzarazliko odWittgensteinovihzgodnjihstališcneslužinicemurvišjemu.Smiselži­vljenja,kigaumetnikupodobivumetniškemdelukotzrcalnipodobine­cesavišjega,aneizrekljivega,Wittgensteinpoletu 1930preoblikujev tezo o t.i. »neprehodni obliki izražanja« (2016, 189). Za slednjo je znacilno, da mislimo, da smo njen pomen razumeli, a ga drugim ne moremo posre­dovati,ker gane moremoizraziti. Obcutek imamo,da nekaj vemo,atega ne znamo preliti v besede. O razumevanju stavka govorimo v tem smislu, da ga je mogoce na­domestiti z drugim, ki pove isto; pa tudi v tem smislu, da ga ni mo­goce nadomestiti z nobenim drugim. (Tako kot ne moremo nado­mestiti teme v glasbi.) [Wittgenstein 2014, §531] Pomenslovenskegastavka»Danesjemrzlo«lahkorazložimotuditako, dagaprevedemovanglešcino–»It’scoldtoday«–ingapojasnimo:stavek pomeni, da »je danes mrzlo«. Lahko ga parafraziramo v kateri koli drug jezik in na ta nacin interpretiramo njegovo vsebino: »Oggi fa freddo« v italijanskem jeziku ali pa »Es ist kalt heute« v nemšcini oz. »Il fait froid aujourd’hui« v francošcini itd. Medtem ko je stavek v naravnem jeziku mogoce nadomestiti z drugim stavkom, takšna menjava glasbenih stav­kov v kompoziciji ni možna. »Ta melodija nekaj pove«, in se zdi, da moramo ugotoviti, kaj pove – v tem primeru je prevara celo še mocnejša. Kljub temu namrec vemo,dane povenicesar,kar bi bilo mogoce izraziti vbesedah ali podobah. In ce se, ko to ugotovim, vdam in recem, »izraža le neko glasbeno misel«, to ne pomeni nic drugega, kot ce bi rekel »izraža sebe«. [Wittgenstein 2016, 177] Ko greza razumevanje glasbenihtematik, senam sicer lahko dozdeva, da vemo, kaj pomenijo, in da jih razumemo, vendar smo, ko nas nekdo npr. vpraša, »Ali mi lahko prosimpojasnitevsebino Wagnerjevega Parsi­fala?«, v zadregi: »Mika nas reci: ‘Vem, kaj vse to pomeni.’ Toda kaj po­meni? Tega ne bi znal povedati« (Wittgenstein 2014, §527). Glasbeno kompozicijo sicer doživljamo kot nekaj smiselnega in ob­cutek imamo celo, da smo dojeli, kaj nam pripoveduje, pa vendarle ne znamo povedati, kaj to je. Glasbenega stavka ne znamo ubesediti, ceprav ga razumemo. To se pravi, da je naše prepricanje o pomenu v glasbe­nem stavku pravzaprav, kot ugotavlja Wittgenstein, iluzorno (Wittgen­stein 2014, §527; 2016, 177; Schroeder 2017, 613). Ce pa je »v umetnosti težko kaj izreci, kar je pravzaprav isto kot reci nic« (Wittgenstein 2005, 44), potem, vsaj kot je videti, ne preostane dru­gega, kot da k umetniškim delom pristopimo s psihološkega vidika. Z vidika psihologije razpravljamo o umetniških delih z ozirom na to, ali so nam všec ali ne, ali v nas vzbudijo obcutek zadovoljstva, veselja in užitka ali pa zgolj nelagodje, odpor in nezadovoljstvo. Skratka, »obstaja tendenca, da govorimo o ‘ucinku umetniškega dela’ – obcutkih, predsta­vah itd.« (Wittgenstein 2007,iv:2). Pri tem izrekamo vrednostne sodbe, ki temeljijo na pozitivnihali negativnih psihološkihvtisih, ki jihima do-loceno umetniško delo na nas. Nekdo bi lahko pokazal, da to zaporedje not vzburi to doloceno re-akcijo; cloveka pripravi do smejanja in izjave »Oh, kako cudovito«. To bi nam lahko omogocilo napovedovanje, kaj bo doloceni osebi všec in kaj ne. Te stvari bi lahko izracunali. Vprašanje je, ce je to ta vrstarazlage,kibijo radi imeli,konas zanimajo uganke estetskih vtisov, npr. obstaja uganka – »Zakaj mi te melodije posredujejo ta dolocen vtis?«Ocitnonito, tj.kalkulacija, opisreakcij, itd.to, cesar si želimo. [Wittgenstein 2007,iii:8] Ko obcudujemo neko umetniško delo (v zgoraj opisanem primeru je to melodija), ni nobenega dvoma, da ga cenimo zaradi estetske izkušnje, ki jo porodi. Vendar bi se prenaglili, ce bi na podlagi tega zakljucili, da je umetniško delo zgolj sredstvo za doseganje nekega cilja. Umetniškega dela ni mogoce obravnavati enako kot npr. aspirina ali odpiraca za kon­zerve. Ce uporabimo odpirac za konzerve, s tem povzrocimo, da se kon­zervaodpre.Cevzamemoaspirin,dosežemo,dabolecinavglavipreneha. Z uporabo primernega sredstva dosežemo zastavljeni cilj – tj. odprtje konzerve in prenehanje glavobola. Vendar ko imamo opravka z umetniškim delom, tovrstne analogije ni mogoce uporabiti, ker bi to pomenilo, da je namen umetniškega dela zgolj to, da z njegovo pomocjo dosežemo tocno dolocen ucinek, ki pa je logicno neodvisen od rabe. Ker pa smisel umetniškega dela ni dose-gati estetske ucinke pri posameznikih, saj umetniško delo ni sredstvo, to pomeni, da gre pri njem delu za nekaj drugega: »[N]amen umetnine ni, da prenaša nekaj drugega, temvec le samo sebe« (Wittgenstein 2005, 95). Posledicno gledanje oljnatih slik v muzeju ali poslušanje klasicne glasbe v filharmoniji ne povzroci pozitivne oz. negativne estetske izkušnje, am-pak predstavlja natanko to estetsko izkušnjo samo. Gledanje oljnatih slik ali poslušanje klasicne glasbe pomeni doživeti in izkusiti prav to estet­skoizkušnjo. Ali recenošedrugace: umetniškodeloje samosebinamen (Schroeder 2017, 617). Razen tega pa velja pravilo, da je mogoce stvari, katerih namen je le doseganje cilja, vsaj naceloma brez težav nadomestiti z drugo stvarjo iste vrste, s katero bomo prav tako dosegli svojo namero. Torej, ce bi držalo, da je smisel umetniškega dela zgolj v tem, da zagotovi prijetno estetsko izkušnjo,potembigabreztežav lahkonadomestili z nekim drugimume­tniškim delom, ki bi bilo enako ucinkovito. Cevzamemotaakord,potemnimategaucinka;cepavzamemotega, potem pa ga ima. [Wittgenstein 2007,iii:9] Starodpiraczakonzervetakolahkonadomestimoznovim,nedabipri tem prišlo do kakršnega koli razlikovanja pri odpiranju konzerv. Enako velja tudi za aspirin, ki ga lahko zamenjamo z lekadolom, ki bo enako ucinkovito odpravil bolecino, ki jo cutimo (Schroeder 2017, 617). Ker jeprepricanje,da jeza umetnino bistveno, dazagotovineprecen­ljivoestetsko izkušnjo,nekajpodobnegakottrditev,dajeodpiraczakon­zerve predmet, ki je uporaben v vsaki kuhinji, precej razširjeno, pa je s stališca vrednotenja umetnine neresnicno (Schroeder 2017, 617). Posle-dicno Wittgenstein (2007) pride do naslednjih ugotovitev: Lahko bi rekli: ‘Estetska razlaga ni vzrocna razlaga’. [ii:38] Vrsta razlage, ki jo išcemo, ko so nam uganka estetski vtisi, ni vzrocna razlaga, ne taka, ki je podprta z izkustvom ali s statistiko glede tega, kako ljudje reagirajo. To ni to, na kar merimo z estetsko raziskavo. [iii:11] So zakoni fizikeinsozakoni–ce želiš bitivljuden –psihologije. Toda v fiziki je skoraj prevec zakonov; v psihologiji jih je komaj kaj. Torej, govoriti o mehaniki duše je malo smešno. [iv:1] Torej, ko gre za vprašanje estetskih vtisov, ki jih dolocena umetnina vzbudi pri obcinstvu, Wittgenstein zavrne idejo, da je estetska vrednost umetnine v pozitivnih psiholoških ucinkih, ki jih ima neka umetnina na publiko. Prav tako tudi zavrne idejo o povezavi med psihologijo in este­tiko, ki je pri ljudeh vsesplošno razširjena (2007,iii:7): Ljudje imajo še zmerom idejo, da bo psihologija nekega dne poja­snila vse naše estetske sodbe, pri cemer mislijo na eksperimentalno psihologijo. To je zelo smešno – zares zelo smešno. Zdi se, da med tem, kar pocnejo psihologi, in katerokoli sodbo o umetnosti sploh ni povezave. Estetska izkušnjajevsvojembistvu estetskaizkušnjadolocenegaume­tniškegadela,zaradicesarvrednostidolocenegaumetniškegadelanimo­goce pojasniti zgolj s psihološko razlago, ki umetniško delo reducira na funkcijo povzrocanja ucinkov in na ustvarjanje estetske izkušnje pri ob­cinstvu. Zacetek estetike ali njen konec Pricujoce besedilo poskuša slovenskemu bralcu približati in predstaviti najnovejšeizsledkespodrocjaštudijWittgensteinovefilozofije,kisomed širšo slovensko publiko premalo uveljavljeni in manj znani, predvsem pa želi bralca opozoriti na možnosti nekonvencionalnega razumevanja Wittgensteinovih tekstov. Clanek želi bralca spodbuditi, da bi med bra-njem Traktata pozornost posvetil tudi vprašanjem etike, estetike in mi-stike, ne da bi pri tem zanemaril vprašanja logike, mimo katerih žal ne moremo, saj pomembno prispevajo k razumevanju Wittgensteina. Pre­usmeritev pozornosti k vprašanjem etike, estetike in mistike ob koncu razprave namrec neizkljucujerelevantnosti vprašanj,dokaterihnas vodi logika, predpostavlja pa preseganje ustaljenih vzorcev mišljenja, kot jih poznamo iz zgodovine filozofije, to je racionalnega gledanja sveta kot re-prezentacije. Z vidika sodobnih interpretacij Wittgensteinove filozofije se racionali­sticnapredstavaosvetukotreprezentaciji,kijoWittgensteinpredpostavi na zacetku Traktata, navsezadnje izkaže za preživeto. Wittgenstein tako Traktat strne s sklepno mislijo o bralcu, ki sprevidi svojo zmoto in raci­onalno podobo sveta kot edino možno na kraju spozna za nesmiselno. Bralec odvrže lestev, po kateri je splezal na vrh, saj je vec ne potrebuje. Simbolika lestve je indikativen prikaz postopnega napredovanja v spo­znavanju: od racionalnega spoznanja pa vse tja do metafizicnega, kamor sodijo vsi naši življenjski problemi, ki se kažejo, a jih ni mogoce izreci in racionalno utemeljiti,zato lahko o njih le molcimo. Razumna misel je ob koncu Traktata za avtorja pomembna le toliko, kolikor razodeva resnico o smislu sveta, ne pa tudi, kolikor jo upoveduje. Wittgenstein preseže ra­cionalnost misli in jo tako kot lestev prestopi, da bi zagledal svet v pravi luci. Misel je kljucna le še, kolikor izkazuje resnico. Wittgenstein Traktat zacne z izjavo o svetu in ga zakljuci z molkom o smislu sveta, saj uvidi, da bistvenih problemov cloveštva, ki zadevajo etiko, estetiko in mistiko, ni mogoce izraziti razumsko. Govor o etic­nem, estetskem in misticnem je za avtorja govor o ne-smiselnem, ne­racionalnem ter ne-logicnem. Ni presenetljivo, da je imelo anglosakson­sko branje tako mocan vpliv na tolmacenje Wittgensteinovih besedil. Standardna interpretacija Traktata pa nas tako z lahkoto preprica, da je šloavtorju le za logiko, matematikoinkritiko jezika,medtemkoje vse ostalo le en velik nonsens oz. nesporazum. Za razliko odklasicnega branja besedila pa sodobne interpretacije, kot jenpr.terapevtska,postavijovospredjepravtisto,karjestandardnainter­pretacija zavrnila kot nesmiselno – to je Wittgensteinov odnos do etike, estetikeinmistikeobkoncurazprave,zakateregasezdi,dagapravzaprav ni oz.daigralepostransko vlogo.Kmalu se izkaže,datonedrži indaso etika, estetika ter mistika avtorja zanimale že od samega zacetka oz. da je Traktat pisal kriticno in z eticno noto: ravnaj odgovorno, oz. tako, da bo tvojesporocilorazumljivo,sajjenejasnoizražanjemislinemoralno. Prav zato je zdravorazumski govor o metafizicnih temah nemožen, kar pa ne pomeni, da etika, estetika in mistika ne igrajo nobene vloge bodisi da so nepomembne oz. nesmiselne, kot si razlagajo nekateri. Spoznamo, da je šlo Wittgensteinu že v osnovi za moralno delovanje in da je Traktat nastal ravno kot posledica avtorjeve osebne morale oz. moralnih prepricanj. Vsi zapisi, posveceni logiki, matematiki in analizi jezika, pa so rezultat te nacelnosti. Vse Wittgensteinovo ukvarjanje z lo-gikoizviraiznjegoveosebneeticnedržedosvetainjezikakotsimbolnega sistema, ki izraža ta odnos. Sklepamo lahko, da bi Traktat nastajal dru­gace, ce bi avtor imel drugacna moralna stališca. Vse zgoraj navedeno nas privede do vprašanja, kakšno pravzaprav je Wittgensteinovo stališce o etiki in estetiki? Glede etike sem že pojasnila, da jo vzporeja z logiko. Namrec etika je tako kot logika za avtorja nujni pogoj razumevanja sveta, njeno bistvo pa je v iskanju pomena in smisla življenja.Avtorjugrevresnicizarazumevanježivljenja,nepazapredstavo o svetu, za kritiko in prevrednotenje filozofske etike kot teorije o clove­škemravnanjugledenadobroinzloterza ponovnoopredelitev etikekot nacina življenja, ki ga živimo, ne pa za teoretiziranje o njem. Wittgenstein posledicno zavrne konvencionalno filozofsko dojemanje etike. Traktat ni filozofsko delo, ki bi iskalo substanco sveta, ampak be-sedilo, ki išce pravo resnico o svetu. Resnica o svetu pa ni neka dolocena podoba sveta, ampak zgolj razumevanje le-tega. Ob pozornem branju Traktata torej sprevidimo, da za Wittgensteina etikaninormativnateorija odobreminzlemravnanjusubjekta, kotto opredeljujefilozofija.Etikasetakokotlogikaneukvarjazobravnavokon­tingentnih dejstev, saj obstoji »pred vsakim izkustvom, da je nekaj tako« (Wittgenstein 1976, 5.552). Zanima jo smisel sveta in posledicno skupaj z estetiko tvori t. i »višje« kraljestvo vrednot. Wittgensteinovo primerja­nje estetike z etiko se konca s spoznanjem, da »sta etika in estetika eno« (6.421). Ker se tudi estetika ne ukvarja z obravnavo nakljucnih dejstev, ampak les tistim,kar ne bi moglobiti drugace,jeni mogoceizraziti v jeziku. Zaradi tega se estetika in etika v stavkih jezika le kažeta (4.1212). Ce je naloga logike osmišljanje sveta, je naloga etike in estetike, da nam ga pomagata razumeti. Zgodovinsko gledano so filozofi estetiko obravnavali kot filozofsko di­sciplino, ki preucuje lepo in clovekov odnos do lepega. Za razliko od splošne filozofske percepcije estetike pa za Wittgensteina estetika ni in ne more biti filozofija lepe umetnosti. Estetika je podrocje vrednotenja, ki se ukvarja z nujnostjo,tepa umetnikne more ubesediti, zatosvojaob-cutja izlije v procesu umetniškega ustvarjanja, kar rezultira v umetnini. Manifestacija umetniškega dela je odraz umetnikovega motrenja sveta. Razumeti umetnost pomeni razumeti svet. VtempogledulahkoWittgensteinov Traktat nekolikonietzschejansko razumemokotprevrednotenjevsehvrednot.ą° Analizajezikanasprivede dospoznanja,dajeveljavnefilozofskekoncepte,kotsonpr.substanca,bit, etika, estetika itd., treba ponovno preveriti in jih na novo osmisliti, da bi lahkopravilnorazumelisvet.Brezponovnepreveritvefilozofskihpojmov kot tudi drugih izrazov (npr. glagola biti) smo namrec ujetniki filozofske tradicije, resnica sveta pa ostaja skrita. Traktat pomeni kriticno refleksijo celotne filozofije in njenih temeljev. Konec estetike kot filozofije lepe umetnosti po eni strani pomeni konec konca, saj razprave in mnenja o lepih umetninah postanejo brezmiselne ter prazne, po drugi strani pa naznanja nov zacetek razumevanja ume­tnostikotutelešenjaumetnikovepercepciježivljenja.ZaWittgensteinaje estetika možna le kot razumevanje umetniškega razkrivanja smisla sveta. Estetika je estetika brez filozofije. Literatura Appelqvist, Hanne.2013. »WhyDoesWittgensteinSaythatEthicsandAesthe-tics Are One and the Same?” V Wittgenstein’s Tractatus: History and Inter­pretation, uredila Peter Sullivan in Michael Potter, 40–58. Oxford: Oxford University Press. Diamond, Cora. 2000. »Ethics, Imaginationand the Method of Wittgenstein’s Tractatus.« V The New Wittgenstein, uredila Alice Crary in Rupert Read, 149–173. London: Routledge. Engelmann, Puul. 1974. Letters from Ludwig Wittgenstein with a Memoir. New York: Horizon. Janik,Allan,inStephenToulmin.1996.Wittgenstein’sVienna. Chicago,il:Ivan R. Dee. ą° Tako kot Nietzsche v Tako je govoril Zaratustra (1984)relativizirakršcanskomoralo,tudi Wittgensteinv Traktatu podvomi v veljavne filozofske koncepte. Nietzschejev Zaratustra predstavljakritikodotedanjekršcanskemorale.ZrazglasitvijosmrtiBogavrneusodona­zaj v cloveške roke. Nietzschejev »nadclovek« (nem. Übermensch)pomeni spreobrnitev kršcanskihvrednot,stemkozemeljskemuživljenjupripišepozitivno vrednost. Ustvarja­len»nadclovek«,kivzameživljenjevsvojeroke,gaoblikujeskladnossvojimvrednostnim sistemom. Takšenjeprimerljivzumetnikom,kiustvarjaumetniškadelainoblikujeume­tnino po svojem umetniškem navdihu. Nietzsche, Friedrich. 1984. Tako je govoril Zaratustra: knjiga za vse in za niko-gar. Prevedel Janko Moder. Ljubljana: Slovenska matica. Schroeder,Severin. 2017. »WittgensteinandAesthetics.«V CompaniontoWit­tgenstein, uredil Hans-Johann Glock, 612–627. Oxford: Wiley-Blackwell. Sengoopta, Chandak. 2000. Otto Weininger: Sex, Science, and Self in Imperial Vienna. Chicago,il: Chicago University Press. Weininger, Otto. 1903. Geschlecht und Charakter: Eine prinzipielle Untersuc-hung. Dunaj in Leipzig: Wilhelm Braumüller. ———. 1936. Spol in znacaj: nacelna preiskava. PrevedelFilip Kalan. Ljubljana: Modra ptica. Wittgenstein, Ludwig. 1976. Logicno filozofski traktat. Prevedel Frane Jerman. Ljubljana: Mladinska knjiga. ———. 1979. Notebooks 1914–1916. Chicago, il: The University of Chicago Press. ———. 2005. Kultura in vrednota: mešani zapiski; izbor iz zapušcine. Prevedel Aleš Ucakar. Ljubljana: Študentska založba. ———. 2007. Predavanja in pogovori: o estetiki, psihoanalizi in religioznem ver­jetju. Prevedel Tomaž Grušovnik. Ljubljana: Nova revija. ———. 2014. Filozofske raziskave. Prevedla Erna Strniša.Ljubljana: Krtina. ———. 2016. Modra in Rjava knjiga. Prevedla Erna Strniša.Ljubljana: Krtina.