-« 15 5*-
Tožba.
kako mi je hudo, Ker tne ne pustč od doma — ¦ Mnogo jih po svetu roma, Božja čuda zre ok6.
Neprenehoma naprej Hodil bi iz krajev v kraje, Bilo bi mi v srci slaje, Kakor v dotnu je doslej . . .
Slušaj me, prijatelj moj, Ki želiš v tujino širno, Željo to zatrl nemirno. Drag ti dom ostani tvoj!
O, resniČno: lep je svet, Ker ga Stvarnik je ustvaril, Hrib in dol mu je podaril, Gozd in gaj in sad  in cvet.
Toda kdor svoj dom pusti, Rad korak bi svoj obrnil In se v kočo rodno vrnil, Kjer je živel mlade dni.
Vleče ga v domači kraj Cudna želja, čudna sila, Ki mu dom je prikupila, Da se zdi  mu svetni raj.
Srečen pač, kdor hrepeneč More zopet v dom dospeti, A hudo mu je živeti, Kdor  domovja nima več.
In zato, prijatelj, veš, V tuji svet nikar ne sili, Živi v domovini mili, Dokler moreš, dokler smeš!