Poštnina plačana v gotovini.
137. štev.
V Ljubljani, 14. septembra 1923.
Posamezna" številka stene'1. Din
Leto" V. "
Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gradišče št. 7. — Telefon št. 77.
NflRODNO-SOCIJflLISTICNiS TEDNIK
Naročnina: 4 Din., za inozemstvo 6 Din. na mesec. Izhaja ob petkih.
Ljudska sodba.
Pred kratkim smo prejeli iz vrst odličnega moža članek »o Radiču«, ki ga pa za enkrat nismo1 priobčili. To je dalo avtorju omenjenega članka povod, da je nam poslal pojasnilo, zakaj si' je napravil svojo sodbo o Radiču tako, kakor je to napisal v članku.
Da slišijo merodajni krogi mnenje ljudi, ki so najboljši Jugoslovani in državotvorci, podajamo nekaj odlomkov iz tega pojasnila, dasi smo tudi mi prepričanj da je vsaka beseda zastonj.
Naš prijatelj pravi: »V članku »Radič« sem izrazil osebno mnenje, opiraje se na znana dejstva. Vodila me je misel, da se pri nas ne morejo izboljšati razmere in ne more učvrstiti država, dokler vlada režim po vzorcu bizantinskih verolomcev. Saj si podkopujejo vlasto-držci z nečednimi dnevnimi aferami in s tem, da ne izpolnjujejo ne obvez, ne obljub, ne dane častne besede), da teptajo najprimitivneje socijalne pravice človeštva, ugled v narodu — vsaj tostran Drine. Danes odločujemo1 res v državi s pomočjo izborno plačanega vojaštva). Toda ogromen del naroda je brez upliva, ker ne pride do besede. Napačno je mnenje, da bi bil mogel Radič igrati sploh, kako ulogo v Beogradu, ako bi se udeleževal parlamentarnega delovanja. Dosegel bi bil le, da bi se bili zopet združili demokrati z radikali, kair bi bilo položaj le poslabšalo.
Sploh pa mi vse premalo uvažujemo hrvatsko gibanje in Radiča. Priznam, da je Radič demagog, ki niti sam ne veruje v možnost svoje državne koncepcije. Toda mirotvorna čovječanska republika! je izborno agitacijsko sredstvo, diametralno nasprotno itstotako pretiranemu srbskemu militarizmu. Eno kakor drugo more biti usodepolno za državo. Danes so res militaristi na krmilu, toda kako dolgo še?
Radič je »pobegnil« (če hočete) v inozemstvo, kjer razkrinkava neusmiljeno urbi et orbi nesolidne nazore in metode naših vlastodržcev. S tem spodkaplja režimu zaupanje. Saj Radič ni — kakor ostalil emigranti, navaden malkontent, temveč predstavnik večje tretjine prebivalcev SHS. V tisti meri pa, kakor bo padala vera inozemcev v nas, bo padal naš kredit in že danes smelo trdim, da ne dobimo v inozemstvu niti — ficka posojila več. V tem pa tiči največjai nevarnost za režim, ki se brez tuje pomoči niti1 leto dni ne more vzdržati na krmilu. Radikalno vlasto-držtvo je zapisano smrti, ako ne pride do sporazuma med Srbi in Hrvati.
Ta sporazum pa mora bitil iskren in je mogoč le na podlagi temeljite revizije ustave. Danesi pravim, da je ta sporazum še mogoč, ako se spametuje Beograd in NRS., ki je tokrat na vrhuncu svoje moči. če bo pa mogoče kaj takega čez eno leto, je veliko vprašanje. Jasno je, da bodo rasle hrvaške zahteve, čimbolj se bodo osovražili Srbi s — porodico v narodu.
Da, s porodico! Veliko semi čital o tej vrsti »Jugoslovanov«, a malo verjel do najnovejšega časa, ko sem prišel v neposreden stik s to kasto. Prisiljen po razmerah sem moral kolikor toliko občevati par tednov s takim porodilčar-jem, sinom morda stokratnega beograjskega dinarskega milijonarja, z mladim Študentom, ki daje prav pristen primer Postopača, lenuha, zapravljivca in ši-rokoustneža, pokvarjenega v dno duše, cigar edini življenski cilj je dobivati denar na pošten ali nepošten način in ga razmetavati, škrtiav proti potrebnim in ubogim, umazan proti raznim uslužbencem do skrajnosti, sijajno pa razsipen v ničvredni družbi — vse seveda s tujim denarjem. Marsikaj sem opazoval na lastne oči|, o čemer se mi prej še sanjalo ni, marsikaj mi je pa še izpopolnil »nadebudni mladenič« s pripovedovanjem o razmerah, o »vzgoji« mla-
dine v boljših krogih, o mišljenju boljših krogov i. dr. v srcu Jugoslavije. Toda o tem morda o priliki več. Toliko pa smem trditi, da so se mi v dno duše za-studili parasiti, ki odločujejo v naši državi.
To so približno vzroki, ki so mi potisnili v roke pero, da sem svoj čas napisal članek o Radiču, ki žal doslej še ni zagledal belega dne.
So to premišljene besede, ki jih lahko tako sliši javnost, kakor tudi beograjska porodica. Izdalo itak ne bo nič. Gnila družba), ki gospodari danes pri nas, se briga za resnico, kakor zemlja za lanski sneg. Upajmo, da bo pa tudi tega gospodarstva kmalu konec — ali, da se bo saj omejilo nai srbske »vi-lajete«.
Tako mislijo danes poleg našega prijatelja tudi drugi poštenjaki, taka je njihova sodba, dasi jim pri tem krvavi srce, ko gledajo na konec — ako ne bo pravočasno zmagala prava ljudska volja.
To pa naj vzamejo naji gospodje pri vladi na znanje. Ukrenejo naj, kar je potrebno, da se narod, s tem mislimo širše plasti, zares bratsko zadovolji.
To je naša iskrena želja! — Pri tem delu hočemo tudi mi z veseljem sodelovati.	-------
Politične vesti.
Pred novim ponižanjem Jugoslavije.
Prvotno se je domnevalo, da pride paritetna komisija, ki je razpravljala o reškem vprašanju do pozitivnega zaključka. To se pa ni zgodilo. Italijani nočejo priznati celo že obstoječih pogodb, ki jasno in brez pridržka določujejo popolno suvereno reško državo in priznavajo jugoslovansko suverenost nad Delto in Barošem. Italijanski predlogi merijo za tem, da dobi Italija poleg Reke tudi brezpogojni vpliv na Delto in Baroš, ker se boje, da bi bil po jugoslovanski suvereniteti nad pristanišči poleg Reke prizadet italijanski vpliv na izvoz in uvoz naše države.
Naša delegacija v Rimu je izjavila, da se sej paritetne komisije ne bo več udeleževala, ker vsled italijanske nepopustljivosti ni pričakovati, da bi prišlo do sporazuma. Po rapallski pogodbi je določeno, da lahko ona stranka, ki noče več podaljševati pogajanj paritetne komisije, prosi švicarskega zveznega predsednika, da on razsodi po svojem lastnem prevdarku. Te pravice se hoče sedaj poslužiti naša država. Še preje bo pa posredoval pri italijanski vladi francoski ministrski predsednik Poincare, da se spor sporazumno reši.
Veliko ni računati na popustljivost Italije. Temmanj, ker zbira v okolici Reke svojo armado, da kratkomalo po petnajstem tega mesca, ko poteče rok za odgovor naše vlade, če se ukloni Mussoliniju ali ne, anektira Reko z Barošem in Delto vred. Glede razsodbe švicarskega zveznega predsednika pa Italija že sedaj izjavlja, da je ne priznava in posvoje zavija določila rapallske pogodbe.
Naša zunanja politika je prinesla doslej sama ponižanja za naš narod. Naj smo bili še tako v pravici, močnejši nasprotniki so s silo odločili nam v škodo. Bojimo se, da se bo glede Reke zgodilo isto. Žalibog, da proti krivičnemu nasilju zunanjega sovražnika zaenkrat ne bomo mogli ničesar ukreniti. Toda, če bomo posvetili vse svoje sile notranji konsolidaciji in okrepitvi države, ni daleč čas, ko bomo tako močni, da se bomo lahko ubranili zunanjih sovražnikov. Takrat bo prišel tudi čas, ko bomo zahtevali, da se tudi že storjene krivice popravijo.
Italija se naj nikari preveč ne veseli svojih uspehov.
Začetek parlamentarnega dela.
Parlamentarne počitnice so pri kraju. Finančni odbor je pričel s sejami in raz-
pravlja o zakonu glede povišanja taks in pristojbin. Poleg tega je predložen finančnemu odboru zakon o dvanajstinah za mesce oktober, november in december. Kakor je videti, bo vlada še vedno gospodarila z dvanajstinami in je malo upanja, da bi bil spravljen pod streho celoletni budžet. Tudi značilen pojav za naše neurejene notranje-politične razmere.
S posebno pozornostjo zasleduje vsa politična javnost gibanje klerikalne poslanske delegacije. Doktor Korošec vstrajno pritiska na kljuke radikalnih ministrov in išče pota, kako bi pripomogel svoji stranki do vladnih dobrot. Koroščeva prizadevanja pa ne gredo nič posebno v klasje. Radikali so zelo nedostopni in nočejo ničesar slišati o koncesijah, ki bi segale preko vidovdanske ustave. Že danes se lahko trdi, da ne bo nič s klerikalno avtonomijo. Korošcu delajo pa tudi preglavice lastni pristaši, ki so proti vstopu SLS v vlado. Ekstremni klerikalni pristaši trdijo, da je SLS izgubljena, kakorhitro sprejme vladne mandate. Ljudstvo bi jo v tem slučaju trumoma zapuščalo, če že SLS ne more nadalje vstrajati v opoziciji, potem naj vsaj navidez igra še vedno vlogo opo-zicijonalca, in samo prikrito podpira vlado pri kvorumu in glasovanjih. Verjetno je, da se bo dr. Korošec udal pritisku v svoji stranki in se poslužil taktike prikritega podpiranja vlade. Kakor je slišati, bi bili radikali že zadovoljni, če jih na ta način podpira SLS. Koncesije, ki bi jih dobila SLS za svoje zadržanje v parlamentu, bi bile predvsem gospodarskega značaja. In prav te podpore so kičVikalci posebno potrebni.
Najhujše se pa godi demokratom.
Za vsako ceno bi radi v vlado, a radikalci jih ne marajo. Demokrati prav zavidajo »srečni« položaj klerikalcev, da jim bo mogoče priti do vladne podpore, katere so bili doslej navajeni demokrati sami. Demokratska stranka ni toliko združevala v svojih vrstah idejno pro-žetih pristašev, kakor predvsem ljudi, ki so poznali samo koristi od svoje stranke, tuje so jim bile le žrtve za ceno strankarske pripadnosti. To dejstvo se danes bridko maščuje nad demokratsko stranko. Trumoma jo zapuščajo svojčas najbolj glasni pristaši in hite k radikalom, ki imajo moč in koncesije v posesti. O demokratski stranki se bo kmalu lahko govorilo: bila je in ni je več.
Radič piše pisma na Hrvatsko, da se mu sicer osebno dobro godi po svetu, da pa vendar nikjer nihče noče ničesar slišati o tem, da bi ga podprl v boju proti beograjski vladi. Več kot gotovo je, da je Radič s svojim odhodom iz Hr-vatske napravil zelo slabo uslugo svoji stranki in da je njegova slava v zatonu.
Zelen klobuk in rožnati naočniki!
To je najnovejša uniforma za demokratske prvake, s katerim bodo pose-čali odslej razne narodne prireditve. To naj znači simbol »narodnega mu-čeništva« in spomin na nesrečo, da je nekoč dr. Žerjav v Ptuju izgubil svoj klobuk, dr. Pirkmajer pa naočnike. — Vsaj tako je izzvenelo vse to o priliki nedeljske skupščine CMD v Ptuju, ko demokratska gospoda pri povsem nadstrankarski prireditvi zopet ni mogla brzdati svoje strankarske žilice, ne da bi povdarjala »zaslug« demokratskih mož na polju narodnega probujevanja. Ob tej priliki je namreč dr. Žerjav zares dobil zelen, papirnat klobuk, dr. Pirkmajer pa rožnate naočnike, ker drugače ne bi moglo tako lahko priti do izraza, da imata ta dva gospoda toliko »nevenljivih« zaslug, vsi drugi pa prav nobenih. — Kakor se čuje je demokratska gospoda pozabila še na rdeče pero. — Ali je med demokrati in klerikalci kaj razlike? Prav nobene. Eni so vzeli v politične svrhe v zakup vero, drugi narodnost in pa — »naprednost«.
Militarizacija južnih železničarjev odpravljena.
Za odpravo te krivice je storila v prvi vrsti in morda tudi edina potrebne korake narodno-socijalistična stranka, prav posebno pa še njen načelnik tovariš Deržič. Tov. Deržič je opetovano osebno posredoval pri pokrajinskem namestniku, kakor tudi pri merodajnih krogih v Beogradu, zlasti pa pri ministru Jankoviču, ki mu je obljubil odpo-moč ob času, kakor se je res to zgodilo. Mi tega doslej nismo hoteli obešati na veliki zvon, a danes se lahko ugotovi.	-------
Svetovni pregled.
MUSSOLINI TRIUMFIRA.
Italija je zmagala nad Grčijo. Zveza narodov, kakor tudi poslaniška konferenca sta kapitulirali pred Mussolinijem in skoraj v polnem obsegu naložili Grčiji za umor razmejitvene komisije v Janini iste kazni, kot jih je prvotno zahtevala italijanska vlada. Zelo malo so se zmenile velesile za italijansko zasedbo Krfa in nikdo se ni zganil, da bi se zavzel za brutalno usmrčene grške žrtve.
Italija je pokazala svojo pest Balkanu in imperialistične velesile so ji aplavdirale. Sicer italijanska pest ni bila junaško dvignjena. Italija ima močno mornarico, Grška je nima; Italija ima močno armado, dočim se Grška armada komaj oddihuje od težkih porazov v Mali Aziji. Zato se Italija culi tako sigurno, ker ve, da se ji Grška, ki je veliko slabejša od nje, ne more upirati.
Navzlic velikim izkustvom svetovne vojne, navzlic svečanim proklama-cijam, da bo odslej vladala na svetu pravica, odločuje vendarle nasilje, im-perijalizem in militarizem.
In še nekaj. Italija ni mobilizirala samo radi Grčije, ki se sploh upirala ni. Italijanska mobilizacija je bila namenjena bolj v strašilo jugoslovanski državi, da bi zatrla vsako njeno nepokorščino v reškem vprašanju. Lah je s pestjo, ki jo je dvignil nad Grčijo, zamahnil preko Jugoslavije.
Tako je razumela italijansko raz-boritost proti Grčiji vsa evropska javnost. Italija hoče dominirati na Jadranu, kakor tudi v Sredozemskem morju. Sicer prihaja pri tem v mal nesporazum z Anglijo in Francijo; toda kaj, ko sta pa Anglija in Francija zaposleni z reparacijami in s tem združenimi problemi in nimata moči, da bi jo posvečali nekoliko bolj tudi svobodi morja, ki veže Balkan z ostalim svetom.
REŠKO VPRAŠANJE.
Reško vprašanje je zaenkrat še zavito v pajčolan. Iz vsega se pa vidijo one konture, ki smo jih mi že označili.
—	Saj drugače ne gre in tudi drugače biti ne more! — Reško vprašanje je za nas rešeno — v prilog Italiji. — Saj gre Italijanom vse po načrtu. To pa zato — in to mora priznati vsakdo — ker imajo Italijani precej dobrih možganov. Vedno dve muhi: grško-itali-janski spor in jugoslovensko-italijanski spor itd. Z enim groze drugemu. Kar jim ne ugaja, kratkomalo odklonijo in to zanje enostavno obstoja. Kaj pogodbe, kaj konvencije, kaj društvo narodov, kaj ves ostali svet! In mi si moramo pustiti vse dopasti, ker nimamo onega ugleda, ki bi ga lahko imeli. In kdo nam jemlje ugled? To smo že povedali neštetokrat in povemo zopet danes na drugem mestu.
PONOVNI POTRESI NA DALJNEM VZHODU.
Japonsko je pretresel zopet grozovit potres, ki je neki porušil še druga mesta po raznih otokih. Tudi iz Indije prihajajo preko Londona vesti o hudih sunkih v Kalkuti, Bengali in drugod. Človeških žrtev je zopet mnogo.
Socijalna politika.
Samo mi...
Marksisti, tako komunisti kot soci-jalni demokrati, se prav radi postavljajo na vzvišena mesta in si bahaško trkajo na svoja nejunaška prsa, da ni nikogar drugega na svetu od njih, ki bi bolje razumel delavska vprašanja in umnejše razlagal socijalizem. Posebno »Glas Svobode« je mnenja, da je edinozveli-čavni nauk za proletarijat Marksova teorija o zgodovinskem materijalizmu in da se nihče ne sme nazvati socijalista, kdor do zadnje vrste ne priznava vsega, kar prorokuje dr. Milan Lemež. Komunisti s svojim »Glasom Svobode« popolnoma pozabljajo, da so pripadniki marksizma v ogromni manjšini zastopani med socijalističnim delavstvom v Ameriki, Franciji in Angliji, to je v deželah, ki imajo za seboj najrevolucijo-narnejše proletarske zgodovinske dogodke. Gospodje komunisti popolnoma pozabljajo, da je na svetu vse polno socijalistične (ne mogoče buržujske) literature, ki je znanstveno ovrgla bistvene trditve Marksa o delu in kapitalu in da je ta socijalistična in obenem proti-marksistična literatura pokazala prole-tarijatu nova pota v dosego njegovih ciljev v boju proti izkoriščevanju in izkoriščevalcem. Toda kaj se hoče. Komunisti z dr. Lemežem vred gonijo naprej svojo pesem, postavijo vsepovsod malika Marksa (prav nič drugače kot katoliška^ cerkev svoje svetnike), zagovarjajo premagane dogme in uganjajo naduto demagogijo o namišljeni izključni upravičenosti svojega socijaliz-ma. Pri tem pa frazarijo ter mislijo, da govore znanstveno. V svoje besedičenje so tako zaljubljeni, da mislijo, da ni nikogar drugega na svetu, ki bi se tudi lahko nazival socijalist. če bi le enkrat spoznali, kako so pri vsem tem tudi smešni...!
Kaj je socijalizem?
Za socijalistično se smatra tisto smer, ki ima za končni cilj odpravo privatne lastnine produkcijskih sredstev. Ali pozitivno povedano:	socijalizem
predvideva osebni dohodek iz dela in ne iz premoženjske lastnine. Vsi ti, ki gredo za tem ciljem so socijalisti; to zasledujejo tudi narodni socijalisti. Socijalizem se pa deli v ideologični in evolucijski socijalizem. V prvo skupino spada tudi etični socijalizem v drugo marksizem. Ideologični, etični socijalizem je narodni socijalizem. To smo povedali zato, da se gospodje okrog »Glasa Svobode« in »Zarje« lahko pouče, kje naj iščejo upravičenost, da se narodni socijalisti nazivajo socijaliste. Sicer še vedno dvomimo, če bodo mogli razločevati socijalistične pojme v evoluciji in etiki, ker so vse preveč enostransko vzgojeni
Nov kmetski razred.
(Iz R. Avramovičevega dela: »Bodočnost sovjetske Rusije«^)
Ruski kmet je neuk in pasiven. Od njega ni pričakovati, da bi zavestno zasledoval gotove politične ideale. Novembra 1917 je bil zato navdušen za boljševike, ker so mu oznanjali mir in obljubovali zemljo. Seveda so bili kmetje pozneje nekoliko razočarani. Vojna se je pričela znova in tudi sveta od veleposestnikov niso dobili mirnim potom. Bilo pa je prepozno. Komunisti so že trdno zavzeli svoje pozicije in razvnela se je ljuta b -ba z upornimi carističnimi generali r z njimi zvezanimi bivšimi veleposestniki. Kmetje so se nahajali pred vprašanjem: Denikin ali komunisti. Če podpirajo Denikina se oproste komunistov, vendar pa izgube velik del posesti, katere so si pravkar osvojili, če podpirajo boljševike, se jih oropa večji del žetve, vendar jim ostane prisvojena zemlja. In zadnji argument je obveljal. Kmetje so podpirali boljševiško vlado, sicer bolj pasivno kot aktivno, pa podpirali so jo vendarle — navzlic vsemu.
V	tem je iskati tudi vzroke, zakaj se lahko toliko časa vzdrži sovjetska vlada. Sovjetska vlada je rešila zgodovinsko nalogo ruskega kmetskega vprašanja. Uničila je fevdalizem in je izravnala s tem pot za malomeščanski razvoj.
Subjektivno so boljševiki gotovo diugo nameravali. Boljševiški cilj je bil* od socijalne svetovne revolucije pri-
po dogmatiki svojih zmedenih učiteljev. Poskusijo naj pa vendarle. Mogoče spoznajo po pridnem učenju, kaj je pravzaprav narodni socijalizem. Samo pri socijalističnem učenju ne smejo biti naduti in domišljavi. Socijalistična znanost teh dveh nečednih človeških lastnosti ne pozna!
Kaj so dosegli komunisti?
S svojo batinaško in nestrpljivo taktiko so razbili delavske organizacije, onemogočili so vsak delavski razmah v državi, diskreditirali socijalizem, pognali delavstvo na Zaloško cesto, da so padle nedolžne žrtve radi nepremišljenosti dr. Lemeža in končno uprizarjali štrajke, ki so se zaključili navadno z neuspehi. In ti zmedarji in razbijači delavske solidarnosti se še upajo nastopati kot odrešitelji proletarijata! Poleg tega pa dele drugim nauke, kaj so pogrešili v borbi za delavsko stvar! Žalostno je za tisto peščico proletarijata, ki še vedno trpi v svoji sredi komunistične zgagarje, ko vse njihovo ravnanje in preteklost dokazuje, da bi se bili morali že zdavnaj izločiti iz poštene proletarske družbe.
Lepo piše »Glas Svobode«!
V	zadnji številki pravi »Glas Svobode«: »Slovenski klerikalizem ni nič drugega, nego infamna buržuazna reakcija, pobarvana s katolicizmom«. Lepo pišejo gospodje komunisti, vendar po besedah se le ne ravnajo. S klerikalci, z buržuazno reakcijo sede v ljubljanskem občinskem svetu in brez sramu dopuščajo, da klerikalci gospodarijo nad ljubljanskim proletarijatoni. Zelo nedosledni ste, gospodje! Vašim besedam ne odgovarjajo vaša dejanja!
Poročila z dežele.
Maribor. Korupcija na mestnem magistratu. Kot opazovalci dogodkov na magistratu smatramo za svojo dolžnost, spregovoriti o tej zadevi odkrito in sicer: Situacija na mestnem magistratu postaja vedno bolj re-akcijonarna. Glavna krivda vsemu temu pa leži v kompromitiranosti nekaterih ravnateljev zlasti višjega ravnatelja g. Koehlerja, kateri je izgubil ves svoj ugled s svojim popivanjem, bodisi v ali izven službenega časa. Mimogrede bodi omenjeno, da si je dajal ta dični gospod od svojih podrejenih organov donašati opojne pijače v svoj urad, ne da bi jim vrnil denar, ki so ga iz svojega za to izdali. O drugih slučajih niti ne govorimo, marveč preidemo kar dalje k zadevi njegovega najintimnejšega prijatelja pisane družbe g. Ježa, ravnatelja vojaškega oddelka pri tem magistratu. Gospod Jež je znana kapaciteta že iz svojih dijaških let, ko je bil radi nemoralnega vedenja izključen, za-
speti do komunizma. Če so ga zgrešili, niso temu toliko sami krivi, kot dejstvo, da se zgodovina prav malo briga za subjektivne želje in ideale političnih strank. V času francoske revolucije so se borili kmetje in delavci, ramo ob rami za svobodo, enakost in bratstvo in za Rousseaujeve ideale. Pozitivni zaključek njihovega boja je pa bilo Napoleonovo cesarstvo in pozneje republika bankirjev in tovarnarjev. Tako so šli boljševiki v Rusiji v boj pod rdečim praporom socijalizma za ideale Karla Marxa. Vendar je imel ruski kmet, ki jim je sledil z rdečimi kokardami v vojaških uniformah, čisto.druge stvari na vidiku. Ruska revolucija ni bila le največja agrarna revolucija, ampak tudi največja prevara v svetovni zgodovini. Ruski kmet je dosegel, kar je hotel doseči. Naprej pa ne gre. Ob pasivnem odporu ruskega kmeta se bodo razbile vse papirnate resolucije in fantastične utopije komunističnih voditeljev.
Ruski kmet smrtno sovraži komuniste, ne nasprotuje pa revoluciji, ki ga je osvobodila okov veleposesti. Ruski kmet noče več nazaj pod carjev jarem ali veleposestnika. Ruski kmet hoče ekonomično prostost, industrijske izdelke, vpliv na vlado. Ruski kmet pa ne pozna vrednosti demokratičnih institucij, ne vrednosti politične prostosti. Zavedni demokrat ruski kmet gotovo ni. Na njegovo pasivno, vendar mogočno pomoč pa računa lahko vsakdo, kdor mu more dati gospodarsko prostost in cenene industrijske izdelke.
(Konec.)
prt radi motenja vere; v preiskavi radi neopravičene prodaje drž. lesa in kršenja zakonske zvestobe. Spozabil se je pred letom časa celo tako daleč, da je odnesel gospej Kukovič na Aleksandrovi cesti 18 brožo v vrednosti 800 kron. In s tem človekom je g. Koehler najraje občeval in ga protežiral v službo ravnatelja zgoraj označenega urada. Kot tak je g. Jež neopravičeno dvignil pri mestnem magistratu selitvene stroške za svojo ločeno ženo v iznosu 5000 kron, nadalje si je dal izplačevati za svojo ločeno ženo in štiri otroke draginjsko doklado, do katere ni bil opravičen. Vrhu tega pa je bil še tako predrzen, da je v svoji vinjenosti pripovedoval, da je njegov kolega Koehler za vse to vedel, toda da mora molčati, ker se boji, da ga Jež ne izda, kako je izdajal domovinske listine osebam, ki sploh niso bili naši državljani. — Pozivamo torej občinski svet, da zadevo temeljito preišče, da se krivci ne bodo smejali v pest ter še nadalje počeli, kar se jim poljubi.
Opazovalec.
Strokovni vestnik.
Rudarska stavka.
Rudarska stavka traja dalje. Trboveljska družba se pod nobenimi pogoji noče udati, kar je samoposebi umevno, ker ima za seboj mogočno zaščitnico — celo kapitalistično vlado. Delavstvo se kljub pomanjkanju in hudi bedi drži strogo disciplinirano. Le v Kočevju so se pod težo hudega pritiska vseh oblasti in šikan od strani oprod trboveljske družbe udali in šli na delo. Pa tudi tam imamo zabeležiti lepe čine solidarnosti in poštene vstrajnosti. Te dni je iz Kočevja odšlo precejšnje število rudarjev, povečini oženjenih; na delo v Srbijo. Vsakega poštenega narodnjaka je bilo sram v dno duše, ko je gledal za odhajajočimi domačini, dobro vedoč, da zasedejo njihova prazna mesta zopet »ljubitelji« našega naroda, kot je n. pr. Nemec inž. Keck. Ne smemo se več čuditi, da raste Nemcem v naši državi greben in da bodo zopet pričeli vihteti svoj bič po pohlevnih »vvindlscherjih«.
Upajmo, da bo Trboveljska družba uvidela svojo zmotno politiko in da se bo čim-prejc uvedlo pri tej družbi zopet normalno stanje in da ne bo ne enega rudarja, ki bi radi te stavke kaj trpel. Vsi odpuščeni bodo morali biti brezpogojno sprejeti na delo. Delničarji družbe naj poiščejo krivce stavke med svojimi ravnatelji in tem naj re-komandirano pošljejo svoja odslovilna pisma.
Tovariši! AH ste pozabili na stavku-joče rudarje? Še vas je mnogo, ki ste prezrli njihovo bedo in pozabili na tovariško dolžnost. Vsi, ki še niste darovali, storite to čimpreje. Pošljite svoje prispevke v taj-
V. K.
V Bosni.
Ko sem bil pred vojno, baš ob času umora Ferdinanda’ v Bosni), sem prinesel domov slabo slilko o tem ponosnem delu naše domovine, ker sem imel s takratnimi avstrijskimi biriči prave križe in težave ter mi je bil radi tega otežkočen vsak podrobni vpogled v bosansko življenje. Letos sem svoje počitnice porabil v to, da si pobližje ogledam življenje naših Bosancev in sem zato obilskal svoje sorodnike in prijatelje v Bosanski Dubici,
Pot do Dubice jo bila razmeroma kratka, ker sem naletel v vlaku na dobro družbo, kateri se je pridružil tudi neki Hrvat, ki nas je s svojim zdravim humorom zabaval celo pot. Tako nam je pravil, da je takoj po prevratu potoval v Slovenijo, da bi se prepričal, kako izgleda Slovenija v svoji svobodi. Na potu v Ljubljano je vprašal železničarja, kako jim kaj gre sedaj, ko so svobodni in nimajo nad seboj Švabov. Odgovor se je glasil: »O pri nas je sedaj vse slovensko, nič ni več nemškega. Vse postaje so dobile slovenske napise in tudi mi govorimo vsi slovensko.« Pozneje ga je vprašal, če dospejo kaj kmalu v Ljubljano. »O ja, če v Steinbriicku ni dost verspatunge smo v sechs ur dreis-sig u Lublan.« Pa se je zasmejal naš dobričina Hrvat i!n zatrdil, da je res takoj videl, da je vse slovensko. Pa to le mimogrede.
V	Zagreb smo dospeli ravno po evharističnem kongresu in bilii priča
ništvo NSSZ, Narodni dom. Tovariši! Vsaka malenkost je dobrodošla. Dobro situirani tovariši, sezite globlje v žep in darujte žrtvam stavke, darujte gladujočim otrokom in materam. Pomagajmo si bratsko, vsi za enega, eden za vse. Tovariši, darujte!
Blejska Dobrava. Tukajšnja podružnica NSSZ ima zopet zabeležiti lepo število novih članov. Delavstvo prihaja polagoma do spoznanja, da so jim razne »internacionale« samo na kvar in da smejo pričakovati boljše bodočnosti le v narodnem in socijal-nem razvoju. Da seznani stare in nove člane s položajem delavstva, sklicuje podružnični odbor za nedeljo 23. t. m. izredni članski sestanek, ki se bo vršil v prostorih hotela »Stol«. Že v naprej opozarjamo vse člane in prijatelje organizacije na ta sestanek.
Jesenice. Tudi pri nas imamo zabeležiti v zadnjem času napredek. Dolgo se nisino oglasili, danes pa storimo to z veseljem.
V	nedeljo 23. t. m. se bo vršil članski sestanek, na katerega že v naprej vabimo vse tovariše. Kraj in čas priobčimo v prihodnji številki in bomo tudi plakatirali. Tovariši! Čas je, da dvignemo svoj glas in pričnemo obenem z resnim delom.
Izredni občni zbor NSSZ v Litiji. Z veliko ofenzivo so se vrgli komunisti na delavstvo litijske predilnice, hoteč ustanoviti novo komunistično »nezavisno« organizacijo in uničiti NSSZ. Že leto dni so imeli špijone v naši organizaciji in celo v odboru, ki so dobro pripravili teren za splošen napad. Pa kakor se vidi, je komunističnega tam-tama že konec, ker so se že s svojim prvim »uspehom« onemogočili sami. Med izvoljenimi tovarniškimi zaupniki so bili tudi komunisti, ki so mesca aprila odpovedali podjetju kolektivno pogodbo, katero je pred dobrim letom izvojevala NSSZ. Izdelali so sami nov osnutek kolektivne pogodbe brez sodelovanja naše organizacije in s tem tudi započeli nova pogajanja. Pri pogajanjih so se pa izkazali kot pravi mojstri in zastopniki delavstva ter dosegli le to, da je danes litijsko delavstvo brez vsake kolektivne pogodbe. Delavstvo je upravičeno razburjeno, ker še nikdar ni bilo tako tepeno, kot sedaj, ko so ga zastopali komunisti. Da je bilo vodstvo naše organizacije čuječe in da ie gledalo na prste tem ljudem, je razumljivo in zato tem lažje povedalo delavstvu golo resnico. Vodstvo NSSZ je sklicalo za petek 31. avgusta t. 1. ob 2. uri popoldne izredni občini zbor v Litiji, katerega bi se bili tudi prav radi udeležili glavni komunistični kolovodje, a ko so izprevideli, da so jim tla vendarle prevroča, so jo odku-rili. Na občnem zboru je poročal predsednik tov. R. Juvan o položaju predilniškega delavstva, o mezdnih pogajanjih in o »vzornem« poslovanju komunističnih zastopnikov v Litiji. Obširno in stvarno poročilo je vse navzoče delavstvo navdušeno odobrilo, istočasno pa soglasno obsodilo metode in
pretepom pred kolodvorom, kjer je na odhode raznih vlakov čakalo nad 10.000 ljudi. Z pestmi in bunkami so si »krščanski« ljudje delali pot na peron. Kaj pestrat in smešna je bila slika, ko smo videli med njimlil ljudi, ki sc* si s cerkvenimi banderi in križi delali pot in suvali množico. Ob tej priliki sem opazil, da je Zagreb bil odet v izključno hrvatske trobojnice. Celo Iliča sem prehodil !in vse glavne trge, a povsod le hrvatske trobojnice, čeravno je bilo v Zagrebu poleg nešteto drugih, tudi par sto Slovencev. V Ljubljani je bilo za časa katoliškega shoda to drugače.
Brez vsake zamude je vlak dospel v Dubioo in takoj me je sprejel pristni turčin Šuljo na svoj voz in me peljal do čuprije pred Bosansko Dubioa, ker so takrat ravno most popravljali. Med potjo mi je pravil; kako je sedaj vse lepše in prijaznejše, odkar ni več onih »švapskih bajuneta«. V lepi, sicer mali Bosanski Dubici sem itnel pravi užitek, ko sem po tolikih letih zopet posedal po prijaznih turških kafanah in pil »fildjan« prave »turske kafe.« Ljudstvo je tam nadvse ljubeznjivo in poisebno ljubez-njivo postreže došlim tujcem. Drugi dan sem od glavnega »hodže« dobil dovoljenje, da si smem ogledati džamijo in na vratih prisostvovati] njihovim molitvam. Tudi to je za tujca, ki še ni videl turške cerkve nekaj izrednega. Turške vere pa sam ne bi hotel biti, ker se je treba pri molitvi preveč klanjati in pripogibati. Nad1 60 let stari starčki so se tako gibčno klanjali, kot morejo pri nais ta le najmlajši. Seveda se shajajo k
demagogijo »neodvisnih« komunistov. Nato se je izvolil nov odbor. Soglasno so bili izvoljeni sledeči tovariši in tovarišice: predsednik: tov. Pavel Muzga, podpredsednik tov. Kolenc Pavel, tajnik tov. Izgoršek Ivan, blagajničarka tov. Mandelj Pepa; odbor: Jošt Beti, Bizjak Andrej, Ambrožič Nace, Pregelj Pepca, namestnika: Tišler Franc, Kastelic Frančiška; pregledovalci računov: Repovž Mici, Tišler Mici, Jelnikar Rudolf. — Naša organizacija se bo slej ko prej borila za pravice litijskega delavstva, obračunala bo pa tudi z raznimi hujskači in razdiralci delavske sloge.
Litija. Veliki rompompom naših sodelavcev, komunistično pobarvanih, je pri kraju. Nebesa •obljubljena delavstvu so se prelevila v pekel. Vse, ki je prej blagoslavljalo »odrešenike« komuniste, jih danes proklinja, ker so odvzeli delavstvu še ono malo pravic, ki si jih je pridobilo v dolgoletnih bojih. NSSZ je zopet ona organizacija, v katero se vsi zaslepljenci vračajo, ker dobro vedo, da le od te smejo pričakovati res prave zaslombe. Želimo, da čim-prej izginejo od nas taki dobrotniki, ki rešujejo naša vprašanja v znamenju laži-komunizma.
Zagorje. Štrajk premogarjev traja neomajno dalje in se ne vidi še na nobeni strani kake popustljivosti. Kapitalisti se vesele delavske bede in mislijo, da bo vedno tako.
• Dridka prevara! Tak brezobzirni boj poveča dnevno sovraštvo do kapitalističnih mogotcev ter zapušča v delavčevi duši vtise, ki se nikdar ne izbrišejo. »Kdor veter seje, vihar žanje,« pravi pregovor, nanj naj bi ti ljudje mislili. — Pri nas je bilo že nekaj aretacij, zakaj, se prav nič ne ve. Gotove gospode to veseli, ker hočejo dokazati, da se stavka za kaj drugega, kakor za izboljšanje plače, kar pa ni res. — Tudi nekaj žanjic, ki so zasmehovale neštrajkujoče paznike, so naznanili. — Inženir Lapornik je kot namestnik ravnatelja zagrozil vodstvu tukajšnje steklarne, da ji takoj odtegne premog, če ne odpusti vseh premogarjev, ki so bili začasno tam zaposleni. Bilo jih je kakih 15; in vsi so bili takoj odpuščeni. Tako postopanje pa menda ni čisto v redu, kajti obstoji baje neki zakon, in sicer ravnoisti, po katerem so bile ovadene že omenjene žanjice. Zakon naj bo za vse enak! Ce se ne bo v tem oziru nič ukrenilo, bomo izpregovorili o tej zadevi Se enkrat. — Tudi Kasal je bil baje prisiljen, da je odpustil premogarje. — »Oko za oko, — zob za zob,« — tako stoji menda tudi nekje zapisano!
Polzela. V naši strojilni, lesni in kemični tovarni d. d. se zopet dogajajo nove stvari. Tako se je, kakor se slišii, zopet vršila neka preiskava in sicer s strani finančne oblasti, ki je razkrila nedopustno postopanje, ki kaže, kako se tuji gospodje znajo okoristiti na nezakonit način na račun delavstva in države. Skoro bi že bil čas, da merodajni krogi uvidijo, kako skrajno škodljiva je velika popustljivost napram tujerodnim nastavljencem za naš narodni
element in za državo samo. Vprašati bi bilo pa tudi »narodno« solastnico tega podjetja, kaj pravi k početju madžarja inž. Lacoota in pa Nemca Posta in da li soglaša s tem? Delavstvo zahteva enkrat za vselej temeljitega in korenitega razčiščenja v tem podjetju. Obljublja pri tem, da ne bo mirovalo, dokler se razmere ne urede.
leli naši nasprotniki in da bomo zrasli v veliko mogočno stranko, v kateri bo naše delovno ljudstvo zares našlo zaslombo.
Sz stranke.
Seja osrednjega izvrševalnega odbora
NSS se vrši v nedeljo, dne 16. t. m. ob 10. uri dopoldne v Narodnem domu v Ljubljani. Dnevni red: 1. Poročilo predsedstva. 2. Politični položaj. 3. Skupne akcije pri mezdnih gibanjih in naše stališče. 4. Strankine zadeve. 5. Slučajnosti.
Nastop NSS v Murski Soboti. Brat
»Nove Pravde« v Murski Soboti, »Naš dom«, poroča o nastopu naše stranke o priliki protestnega zborovanja 4. t. m. proti ukinitvi meščanske šole v Murski Soboti.
V	imenu naše stranke je govoril tovariš dr. Slavko Vesnik, ki je žel za svoja izvajanja ter za izražene zahteve NSS v korist naših bratov Prekmurcev, za procvit njihove kulture in izboljšanja gospodarskih in socijal-nih razmer, obilo prisrčnega priznanja. — »Predpogoj vsega tega je izobrazba našega ljudstva, ki vodi pred vsem delavca do idealne socijalistične države enakopravnosti in enakosti«, je dejal tov. dr. Vesnik ter zaključil svoj govor z besedami: »Zato je narodno-socijalistična stranka tudi odtočno proti ukinitvi meščanske šole v Murski Soboti!« — Resolucija, ki jo je po svojem govoru prečital dr. Vesnik je zbor z navdušenjem soglasno sprejel.
Živahno gibanje NSS. Posebno živahno in razveseljivo je opažati zadnje čase gibanje naše stranke v Prekmurju, v celjskem in novomeškem okrožju. V prvi vrsti je to zasluga naših tamošnjih tovarišev voditeljev. Na drugi strani pa ljudje tudi že sami uvidevajo, kdo je odkrit njihov prijatelj in pravi nesebični vodnik. Ljudstvo je spoznalo nemoralo kapitalističnih meščanskih strank, kakor so demokrati, radikali in klerikalci, zlasti pa tudi nemoralo raznih in-ternacijonalnih socijalistov in komunistov, katerih voditelji so po hrbtih svojih volilcev zlezli tako visoko, da so se mogli obesiti za vrat raznim kapitalističnim vladnim strankam, za kar so prejeli in še prejemajo mastne odkupnine. Ljudstvo je spoznalo, da je bilo prodano od teh pijavk, ki ga izkoriščajo po današnjem vzorcu. Ljudstvo to občuti! Nič ne pomaga noben protest, noben štrajk proti krivicam! Vse se zaduši s silo! — In narodno-socijalistična stranka je vse to gledala; ostala je na obzorju čista, neomadeževana. Branila je, kar je bilo v njeni moči, zahtevala je pravico, uveljavljala svoj program. In ljudstvo je spoznalo tudi to, zato se te stranke oklepa znova prav tako, kakor takrat, ko se je ustanovila. To znači, da ne pademo, kakor bi že-
Tedenske novice.
JDS-arska smola in polom v Ljubljani.
Oni g. Bajželj, ki je nedavno prešel v radikalni tabor in zapustil jutrovsko »armado«, je bil dotlej predsednik krajevne organizacije demokratske stranke v Spodnji Šiški. Njegov naslednik je postal g. Adlešič, žel. uradnik, ki pa je predsedoval šiškarskim demokratom prav malo časa. Tudi njemu se je zaljubilo po radikalnem kruhu ter je pred nekaj dnevi storil korak po vzorcu svojega prednika ter odšel med radikalce. Tako sta prišla prijatelja zopet skupaj ter bosta zopet lahko sem in tja pod skupno streho zvrnila kako četrtinko. — Tako odpada list za listom tudi pri »nepremagljivi« demokratski stranki. Ti lističi zatrjujejo, da gre JDS zares v franže. — Hudomušni ljudje govore celo, da se Seidl vsiljuje klerikalcem, odkar mislijo v Šiški na lastno faro, Cimerman pa da hoče k NSS.
Demokrati dementirajo! — Poročila raznih listov o krizi demokratskih dnevnikov v Zagrebu, ki bodo prenehali izhajati, ker jim je pošel cvenk, so pričeli demokrati demontirati, kakor hitro so prišli do sape in so mogli še enkrat pregledati vse skrivne predale raznih demokratskih bank, v katerih so bili shranjeni fondi dvomljivega izvora. Mogoče, da so še kje našli kak mi-ljonček, ali pa ga ustavili na kakem drugem potu ter ga dirigirali pomoči potrebnim listom. To pa na stvari nič ne izpremeni. To je samo injekcija v skrajni sili, da se s tem bolnikom podaljša za par tednov življenje. — Ore za to: Jeli kaka sila na svetu, da podre demokratske »trdnjave«, ali je ni? Precizen odgovor na to bo dala bližnja bodočnost. Mi pa že danes lahko trdmo, da ja ta sila na svetu — in to je cvenk, ki ga tudi demokratom že primanjkuje. — »Jutro« naj bo kar lepo tiho, sicer bomo drugič glasneje in natančneje povedali, koliko mi-Ijonov ima letnega deficita.
34. Glavna skupščina Ciril-Metodove družbe v Ptuju se je vršila 8. t. m. v znamenju 15 letnice žalostnih ptujskih dogodkov na zelo slovesen način. Ta slavnost bo ptujskim izvestnim krogom gotovo ostala v spominu. Slovenski Ptujčani so letos popravili krivico, ki se je našim skupščinarjem zgodila pred 15 leti od strani avstrijskih hajlovcev in domačih ponemčurjenih potu-ric. Zastopstvo slovenskega Ptuja je storilo vse, da dostojno sprejme stare znance. Župan Lozinšek in podžupan, naš tovariš Blažek, sta goste pozdravila in sprejela v imenu mesta. Udeležba je bila zelo velika. Nad vse lep je bil sprevod po mestu. Veličastno je bilo zborovanje, po katerem se je vršil banket. Med drugimi je pri banketu nazdravil tudi podžupan g. Blažek, čegar temperamentnemu govoru so sledila živahna pritrjevanja in mogočen aplavz. — Popol-
moMtvam le proletarci, medtem ko bogatega Turka redko vidiš, da se potrudi v božji liram.
Bosanska Dubica je čedno mestece. V sredi imaš glavni trg, kjer je najmanj deset turških kavarn druga poleg druge. Na trgu saimem prodajajo okoličanke vse domače potrebščine. Največ je bilo naprodaj dinj ali lubenic. Za 6 dinarjev se dobi že tako velika lubenica, da jo Sima nekaj oseb dovolj. Poleg »kaifain« so navadno gostilne. »Rakija« je tudi v Bosni letos draga. Lani ni bilo dobrega pridelka in še tega je bilo jako malo. Letos kažejo slive mnogo bolje, zato bo prihodnje leto več in tudi cenejše slivovke. V mestu samem sem se seznanil s stražnikom Šimo, ki mi je bil potem kaj dober prijatelj in voditelj po mestecu.
V	bosanski šumi K o z a' r i.
Imam strica, ki je zaposlen v Koz ari in ziato me je pot peljala do njega, kair mi pa ni bilo nič žal. Rano zjutraj sem so vsedel s sestrično Anko na Šumsko železnico »Une za industriju drva«!, ki nas je peljala do tkzv. »dva-najstog«, kjer smo izstopili in šli skoro štiri ure peš preko Pašinog konaka in Kalvarije v Mlječainico. Celo pot nič drugega kot gost gozd, iz katerega odmevajo sekire din klici »ho-o-op«. Ko-zara1 jc ena izmed večjih bosanskih šum, v kateri je zaposlenih nekaj tisoč drvarjev, ki kar celo leto sekajo drva. Ta se potem v tovarni, ki je v Bosanski Dubici prirede za transporte v inozemstvo. V Mlječanici sem bil gost tamkajšnjega šumskega poduzetnika, ki me
je ljubeznjivo' pogostil Sin obžaloval s stricem vred, da nimajo kaj boljšega v hiši. Glavna hrana vseh tamošnjih delavcev je slanina). To mora vsakdo imeti in poleg nje si včasih skuhajo fižol, krompir. Kruh pečejo sami in priznati moram, da je prav okusen. Kar me je nemalo iznenadilo, je bilo to, da vlada v celi šumi absolutna prepoved opojnih pijač. Samo v okolici Mlječanice dela nad 1000 delavcev, a pri nikomur ne dobiš žganja ali kake druge opojne pijače. Le v Pašinem konaku se toči vino. To le po imenu in sam gostilničar nam ni vedel povedati, kaj pravzaprav pijemo. Menda imajo nalašč vino, ki ne opijani, če ga spiješ tudi deset litrov. Po odmoru v romantični Mlječanici sem se zopet preko Kalvarije vrnil v Pašin konak, kjer sem čakal na šumsko željeznico. Tu smo morali dobiti posebno dovoljenje, da se smemo ponoči voziti z nevarno šumsko železnico. Tako dovoljenje nam je dal tamkajšnji uslužni g. ravnatelj, a vseeno sem dobil vozni listek, s katerim izjavljam, da ne zahtevam v slučaju kake nesreče nobene odškodnine od strani družbe. Dolgo čakanje smo si kratili v prijazni »kafani« dobrega Ibrahima, ki nam je skuhal turško kavo na tri načine. Pogostil nas je s sedanjo turško kavo, s staroturško in pravo turško kavo. Ta podjetni in dobri kafedžija Ibrahim misli otvoriti v Ljubljani pravo turško kavarno. Korake v to je že podvzel. Ljubljančanom se obeta torej zopet nekaj novega. Sedeli bodo v pravi turški »kafani«, pušili »dugi čibuk« in srkali iz pravih »fildžanov« pravo turško kavo. V pozni
večerni uri smo strahoma sedli na šumsko železnico in se peljali skoro tri ure v dolino, v Bosansko Dubico. Pot je podnevi prekrasna, vijugasta in pelje med samimi prepadi. Kdor je videl naš Vintgar, lahko vidi v Kozari pravo posestri-mo. Nočna pot po železnici je pa jako opasna in ni čuda, da se družba že vnaprej odreka vsaki odgovornosti. Mi smo hvala bogu dospeli na cilj brez vsake nesreče. H koncu naj omenim še to, da smo na potu v Kozaro videli Manastir Moštanico, kamor romajo pravoslavni Srbi vsako leto na božjo pot.
V	Dubici sem si še nekoliko ogledal bosansko življenje, zlasti v turškem delu. Edino, kar mi ni ugajalo, je bilo to, da hodijo Turkinje zagrnjene in se odtegujejo našim pogledom. Videl sem pa tudi več mladih odkritih Turkinj. Sedaj se menda ta predpis ne izvaja več tako strogo in zastirajo se pač samo take, ki imajo tehten vzrok. Lepe in mlade so to starokopitnost opustile. — Potem pa še nekaj. Velika nesnažnost, ki jo vidiš v malone vsakem turškem dučanu, jako neprijetno upliva na tujca.
Ker mi je dopust potekel hitreje, kot sem se tega zavedel, mi ni bilo mogoče dalje do Banjaluke, kakor sem se namenil. Morda bom imel prihodnje leto priliko priti v srce Bosne in bom potem o tem kaj obširneje pisal. Kdor pa hoče videti res pravo bosansko življenje, okusiti pravo turško kavo in prebiti par lepili uric med bosanskimi drvarji v div-jeromantični okolici, naj se potrudi v Kozaro.
dne in pozno v noč se je vršila narodna zabava v mestnem parku.
Nova podružnica Družbe sv. Cirila In Metoda. V kopališču Slatina Radenci se je v nedeljo 2. t. m. ustanovila podružnica družbe sv. Cirila in Metoda, pri kateri vsi naši tamkajšnji somišljeniki pridno sodelujejo. Predsednikom je izvoljen kopališčni zdravnik dr. Sedlaček. — V spomin sovražnega napada na Ciril-Metodarje v septembru leta 1908 v Ptuju, se je na občnem zboru zbralo pet kamnov po 200 K to je 1000 K.
Konec stavke v delavnicah juž. železnice. 10. t. m. so se javili na delo vsi delavci. Veliko je sprejetih v delo, dosti je pa tudi odpuščenih. Dosegli niso ničesar, kakor je bilo pod danimi razmerami vnaprej pričakovati. Vzrok temu je to, da se je mariborsko delavstvo pustilo voditi od ljudi, ki so iskali svoje strankarske koristi, ter da so bili na delu razni intriganti in denuncijantl demokratskega, radikalnega, internacijo-nalnega in komunističnega kalibra. — To je zopet ena šola več za ljudi, ki si bodo znali vravnati svoje težnje v bodoče po drugi poti. — O stvari sami še izpregovorimo.
Bankovci drž. izdaje po 10 Din. (40 K) med občinstvom imenovani tudi kovači — sc vzamejo iz prometa. Barva teli bankovcev je na strani s sliko kovača pri delu, modro-siva, nasprotna stran bankovca je modre barve ter se na levo in desno preliva v rožnato. Za te bankovce, ki se jemljejo iz prometa, se dobiva v zameno popolna vrednost v drugih bankovcih. Do 10. februarja 1924 jih izmenjuje Narodna banka in vse njene podružnice. Po 10. februarju do vštetega 10. junija 1924 pa se bodo mogli zamenjati samo pri Narodni banki v Beogradu. Po 10. juniju 1924 izgube »kovači« vsako vrednost in jih tudi ne bo mogoče več zamenjati. — Komur izmed cenjenih čitateljev pri sedanjih »idealnih« razmerah preostajajo, naj pazi, da ne zamudi roka za zamenjavo.
Odbor za Malgajev spomenik v Gu-štanju poživlja vsa narodna, kulturna in humana društva širom kraljevine, da prisostvujejo slavnostnemu odkritju spominske plošče pok. poručniku Francetu Malgaju v Guštanju v Mežiški dolini. — Slavnost se bo vršila 5. maja 1924. M a. Društva, ki bodo prisostvovala, na! sporoče po možnosti število svojih udeležencev do konca marca 1924 odboru v Guštanju, da bo mogoče preskrbeti posebne vlake ob slavnostnih dneh in vse drugo potrebno. Obenem pozivamo, naj se vsi bojevniki iz Malgajeve čete pismeno zglase pri Odboru za Malgajev spomenik v Guštanju, kajti na dan odkritja plošče bo Malgajeva četa zopet nastopila. — Prosimo, naj blagovole ponatisniti ta poziv tudi ostali naši časopisi v državi. —
—	Čevlje kupujte od domačih tovarn tvrdke Peter Kozina et Ko., z znamko Peko, ker so isti priznano najboljši in najcenejši. Glavna zaloga na drobno in debelo v Ljubljani, Breg 20 in Aleksandrova cesta I.
Gospodarstvo.
Koliko je vreden dinar?
Prejšnji Ta teden teden dinarjev
100 švic. frankov	stane	1670'—	1720’—
100 franc, frankov	„	525"—	540'—
100 laških lir	„	412'—	406 5
100 žoških kron	„	277’—	282-5
100 nemških mark	„	0-0002	0-00085
100 poljskih mark	„	0-0395	0-03956
100 avstrijskih kron	„	0'134	0 1348
100 ogrskih kron	„	0 45	0-53
100 bolg. levov	„	90'18	01*10
100 dolarjev	„	9250’—	9375'—
100 angl. funtov	„	42350'—	43000'—
Razpredelnico čitajte tako: Kdor hoče kupiti n. pr. 100 bolg. levov, mora dati zanje ta teden Din 90.18, pri tem ko bi bil plačal prejšnji teden Din. 91.16.
Curiška borza.
11 . septembia 4. sept. švicarskih frankov 100 dinarjev	je	stalo 5'95	5.90
100 franc, frankov	„	31 82	31'27
100 laških lir	„	24-82	23'60
100 čeških kron	„	10'6625	16 50
100 nemških	mark	„	0 000009	0'00004
100 poljskih	„	„	0-0023	00-023
100 avstrijskih kron	„	0-00785	0.0078
100 ogrskih	„	„	0'03	0'03
100 bolg.	levov	„	5-40	5'30
100 dolarjev	„	557'59	454'25
100 angl.	funtov	„	25 32—	2517'—
Kdor	jc hotel 11.	septembra kupiti na
curiški borzi n. pr. 100 bolg. levov, jei moral dati zanje 5.40 švic. frankov; pred enim tednom je stalo 100 bolg. levov 5.30 švic. frankov.
Tajinstveni morilec deklet.
(Pravica ponatisa pridržana.)
(Nadaljevanje.)
Edvard ga nekako začudeno gleda, ker pa nikdar ne vprašuje, ako vidi, da začne tajinstveni mož govoriti o svojih zasebnih zadevah, zato tudi sedaj molči, trdno prepričan, da ima to potovanje svoj prav poseben povod. V tem ga utrjuje še neko čudno razburjehje, ki navdaja moža s krinko.
Po razmotrivanju nekaj manj važnih vprašanj odide Edvard iz maskirančeve sobe ter se poda k Bessy. Obvesti jo o pred-stoječem potovanju in ji naroči, da z Molly pripravita vse potrebno za dolgo pot. Obe deklici sta seveda tega poročila zelo veseli. Sedaj vsaj ostaneta v bližini onih, ki sta jima draga in po katerih hrepene njune duše.
Nikomur pa se niti ne sanja, da komaj par korakov od njih Eliza vnovič kuje načrte, ki naj bi pripomogli njej in Jimu do neomejenega gospodstva v zagonetni hiši.
MoIIy zopet izgine.
Doslej so vsi oblastveni napori, da bi dobili Jaka v roke, ostali brez uspeha. Londonsko prebivalstvo je vsak dan bolj razburjeno ter glasno zahteva, da policija že enkrat prime in kaznuje morilca deklet. — Dasi se londonska policija noč in dan trudi in beli glavo s tem vprašanjem, ni doslej odkrila niti najmanjšega znaka, kje naj Jaka pravzaprav išče, kaj šele prime.
Davis se brez odmora peča samo s tem vprašanjem, ne da bi se mu doslej posrečilo odkriti tudi najmanjšo sled o tajin-stvenem morilcu.
Kot že pogosto poprej, ga naletimo tudi danes prav slabe volje pri svojem predstojniku. Nenadoma nekdo glasno potrka na vrata.
Na poziv policijskega šefa »Notri!« se pokaže med vratmi policijski poduradnik Gordon, katerega vnanjost se je zadnji čas docela izpremenila. Preje prijazen obraz je sedaj čmeren in močno ordel, vpliv alkohola, katerega ie vžival brez mere, kar je bilo že na zunaj opaziti. Oba pollcliska uradnika — šef in Davis — se pomenljivo spogledata. Prememba, ki se je tekom zadnjih dni izvršila, pri sicer tako treznem in zanesljivem možu, tudi njima ni ostala prikrita. Kljub temu sta rada zatisnila eno oko, ker je bil Gordon v službi še vedno sijajno vporabljiv.
»Kaj imate povedati, Gordon?« ga vpraša kriminalni šef. Nagovorjenemu se je že na zunaj videlo, da je strašno razburjen. Pesti ima stisnjene, iz potez njegovega obraza je čitati veliko besnost.
»Moja hči — je že zopet — ušla,« de skoro brez sape.
Sedaj se dvigne Davis s svojega sedeža in reče razburjenemu možu:
»To bi vam bil mogel že vnaprej povedati, Gordon. Kakor so mi pravili vaši tovariši, ste deklico tudi mučili. Potem seveda ni čudno, da ni hotela še dalje ostati doma.«
Gordon prav debelo buli v Davisa, kot da ga ni razumel. Potem pa reče s precej osornim glasom:
»Z Molly sem ravnal, kakor je zaslužila. Povedala naj bi, kje je bila, odkar smo jo pogrešali; ker tegj. ni storila, sem postal veS divji in sem ji v jezi pretil.«
»Zato je tudi odšla!« pristavi Davis mirno.
»Kdo ve, morda je uboga deklica v svojem obupu izvršila celo samomor.«
Gordon se hripavo zasmeji in de:
»Ta?! — Oh, vaša milost, kaj takega ji ne pride na misel. Neznan mož je čakal nanjo pred hišo in žnjim je potem odšla. Najbržc je bil sel dotočnega, pri katerem je bivala, ko je prvič izginila.«
»Nekoč ste tudi pravili, da mora vaša hči nekaj več vedeti o Jaku,« reče Davis.
»Tega naziranja sem še danes,« odvrne Gordon. »Da, jaz sem docela uverjen, da ie Molly bilo več znanega o Jaku kot vsej londonski policiji. Prisega ji je služila kot dobrodošel izgovor. Morda se je celo zaljubila v koga izmed Jakove družbe.
»Iz česa pa sklepate vse to, Gordon?«
V tem naziranju me utrjuje dejstvo, da je med tem, ko je bivala v domači hiši, o takih stvareh mnogokrat govorila v spanju.
Nekoč je pravila o ladji, ki tako hitro vozi, da je ni mogoče dohiteti.«
Davis in kriminalni šef se spogledata.
»Potop policijskega parnika,« zašepeče
šef.
Davis prikima.
»Moji sosedi so mi povedali, da so večkrat na večer opazili pred mojimi vrati neznanega človeka, ki je prisluškoval. Da, eden od njih celo trdi, da je zagoneten človek imel na obrazu krinko.«
»Ni mogoče!« vzklikne kriminalni šef.
»Moj sosed trdi to. Priseči na to seveda ne morem, vendar nimam vzroka, da mu ne bi verjel. Molly je bila docela iz-premenjena. Dovolj pogosto sem zapazil, kako pozorno je prebirala v časopisih poročila o Jakovih činih.«
»Vaša poročila so velike važnosti, ljubi Gordon,« de kriminalni šef. Za nas je sedaj najvažnejše, da zvemo, kje se nahaja vaša hči. In v to svrho bo takoj vse potrebno ukrenjeno.«
»Bogsigavedi, kje je sedaj,« se srdi policijski poduradnik. »Mož, pri katerem biva, bo vsekakor skušal svojo ljubico dobro skriti.«
»Pa to ni tako lahko,« pripomni Davis. »In če je vaša domneva morda tudi pravilna, se bo vaša hči vendarle tuintam pokazala v javnosti. Naključje nam prav lahko pripomore, da dobimo njo ali njenega zagonetnega zapeljivca.«
Gordon stiska pesti in škriplje z zobmi.
»Dog mu bodi milostljiv, če mi pride v roke. Podlež, ničvredni, mi je izvabil mojo hčer!«
Kriminalni šef sl je medtem nekaj zapisal, potem pa se oglasi: »Gospod Gordon, tu imate pooblastilo, da vzamete večje število detektivov, ki naj skrivaj poizvedujejo, kje tiči vaša hči. Kolikor mi je znano, pozna vašo hčer, ki je zelo čedna deklica, precejšnje število naših stražnikov. Zato si nikakor ne morem misliti, da je ne bi kmalu izsledili.«
Gordon spravi pooblastilo v žep, se obrne z nekoliko omahujočim korakom in odide iz sobe.
»2e zopet je precej nadelan,« reče zaničljivo Davis.
»Pustimo mu to veselje. Gordon je v službi zelo zmožen in uporabljiv. Tuga in žalost sta povzročila, da sc Je udal pijači. Ne verujem, da postane pijanec. Poleg tega sem sklenil, da mu pozneje enkrat, ko se umiri, pošteno izprašam vest!«
»Kaj pravite k temu, kar nama je povedal o svoji hčeri, vaša milost?«
»Vsa zadeva je zagonetna in gotovo čudna. Le to mi ne gre v glavo, da bi imela deklica znanje celo z Jakovimi tovariši. Aretiranec, ki nam je ušel iz zaporov, je vendar o priliki aretacije strašno grozil in žugal Molly Gordon. Jaz mislim, da bi Jakovi tovariši ne bili prizanesli deklici, če bi jim prišla v roke.«
»Morda so pa pri tem imeli posebne namene, vaša milost, in si z zvijačo pridobili naklonjenost in zaupljivost deklice, da bi jim sedaj prinašala razna poročila!«
»To je prav malo verjetno, ljubi Davis, kajti ti ljudje bi pač nikdar ne zaupali hčeri policijskega organa in to tem manj, ker je bila v naši službi kot špijonka. Ne, to je povsem izključeno: preje bi mislil, da je deklica doživela kak ljubavni dogodek in se je sedaj zopet vrnila k svojemu ljubimcu.«
Toda Davis krepko zmaje z glavo.
»Ne, ne, vaša milost, spomnite se le na pismo, ki ga je podala Molly Gordon svojim staršem, na njen nenaden povratek, na njeno govorenje v sanjah, predvsem pa na pripombo o hitri ladji Vse to je, kar se mi zdi zelo čudno.«
»Gotovo, ljubi Davis, vendar si radi teh povsem negotovih zadev ne bova belila glave. Naša poizvedovanja imajo namen odkriti morilca deklet Jaka in tega moramo najti!«
»Toda, kako naj še usmerimo naša poizvedovanja?« dd Davis plašno. »Celo potapljači niso našli njegovega skrivališča.«
»In vendar ga bomo našli! Preveč napeta struna poči. Enkrat bo zločinec po kaki svoji neprevidnosti vendarle prišel v naše roke.«
»Morda. Le še srečno naključje nam more pomagati. Mi smo storili vse, kar je bilo v naših močeh.«
»Storiti pa moremo še več. Pogum nam ne sme nikoli upasti. Saj tudi vidite, da naši neprestani napori niso bili brez uspeha. 2e precej časa ni bil izvršen v Whitechaplu
noben umor več. Seveda se izvrši marsikatera tatvina, marsikak zločin pod Jakovim imenom.«
Odgovorni urednik Anton Brandner 1'lska »Zvezna tiskarna* v Ljubljani Izdaja konzorcij »Nove Pravde«.
THE REX Ca., Ljubljana
Gradišče 10. • Telefon št. Z6B int.
Voščeni papir za vse razmnoževalne aparate.
Enkrat
za vselej se Vam priporoča samo veletrgovina
R. Stermeckl, Celje,
ako hočete res dobro in poceni kupiti
ČEVLJE
ročno, domače delo, kakor tudi fine tvor-niške, obleke- za ženske, moške in otroke, perilo, klobuke, pletene jope, čepice in šale, kravate, rokavice, nogavice in sploh vso modno robo za dame in gospode. — Trgovci engros cene.
i
Gradbeno podjetje
Ing. DUHIČ in DB1IB.
Ljubljana, Bohoričeva 20.
rin
IIH L2.ZIH.
Pisarna: CELJE, Aleksandrova ul. 4.
Najvlšje obrestovanje vlog na hranilne knjižice in v tekočem računu brez vsakoršnega odbitka. Hranilne vloge vezane na daljše odpovedne roke in večji vezani zneski se obrestujejo po dogovoru. Poštnohranilniške položnice so na razpolaganje. Posojila pod ugodnimi pogoji. Eskomptiranje povzetij in trgovskih računov. Uradne ure vsak delavnik od 8. do 12. In 114 od 2. do 6. ure popoldne.
Za vsa pleskarska dela. lakiraaie voznih koles
■ v ogoju io lakiranje avtomobilov se priporoča 5
| Tone Malgaj |
Ljubljana « ■
Kolodvorska ulica št. 6.
WWM BHHKa. MBeograri
Delniška glavnica: Din 60,000.000’—
Rezerva: .... Din 32,515.000’—
Podružnice:
Bled	Jesenice
Cavtat	Korčula
Celje	Kotor
Dubrovnik	Kranj
Hercegnovi	Ljubljana
Metkovič
Prevalje
Sarajevo
Split
Šibenik
Jelša
Maribor
Zagreb.
82
Amerikanski odio.
Naslov za brzojave: JADRANSKR.
Afiilrani zavodi:
JADRANSKA BANKA: Trst, Opatija, Wien, Zadar.
Frank Sakser STATE BANK, Cortlandt Street 82. New-York City.
Veza za Dužnu Ameriku:
BANCO YCIGOSLAVO DE CHILE, Valparaiso, Antofagasta, Punta Arenas, Puerto Natales, Porvenir.
©
•••
NAZNANILO.
Cenjenemu občinstvu in zlasti vsem bivšim članom „Splošne gospodarske zadruge14 v Celju, naznanjam, da sem s 16. avgustom otvoril v Celju. Samostanska ul. 4
v bivših prostorih „Splošne gospodarske zadruge “
n^iov^premjjeno Špecerijsko trgovino.
V zalogi imam vedno sveže špecerijsko in koloni* jalno blago, deželne pridelke ter sploh vse življenske in gospodarske potrebščine.
Za obilen obisk se priporočam
Alojz Ploj.
©
[m zim! *•••
*
•g 6i) imsaH Meuef|qnfi
siAOivNuaa *o
eu|Ao6j| e)|srp)fla|uo>j