Insepat: ae »prejemajo in velji triutopna vrsta: i kr., če ho tiska lhrat, 1* „ „ „ .. « ,, „ „ „ 3 ,, Kri večkratnem tiskanji se tena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo Naročnino prejema opravništvi admiiiisr,raeija) in ekspedieija ra Starem trg-n h. št. 1(5 Pilititn list za slovenski narod. Po poŠti prejeman velja: 7.a eeio leto , 10 gl. — kr. za pol leta , . 5 .. — ta četrt leta . . g „ 5i) V administraciji velja: e*"**^ Z,a celo leto . . 8 gl. 40 k^.-ta pol leta 4 „ 'JO f, '■'■■ >■*'■' ta četrt leta . . 'J „ 10 „ V Ljubljani na dom posiljan velja 60 kr. več na leto. ' Vredništvo je na Bregu hišna štev. 190. Izhaja po trikrat na teden in nie.-r v torek. četrtek in «oboro. Kdo hujiska? Marsikdo je pri sedanjih narodnih prepirih že vzdihnil: Kako prijetno je bilo tedaj, ko še nobeno strankarstvo ni grenilo javnega življenja, ko so se mestjani in znanci pri skupnih veselicah radovali, dasi so bili eni izmed njih rodom Slovenci, eni pa trdi Nemci. Odkar pa se je pričela nova slobodna doba, je ta vzajemni duh zginil izmed občinstva ; drug se druzega ogiblje, eden , da bi ne prišel na sum, da je Slovenec, eden pa, da bi se mu ne očitalo , da je postal nemškutar. Kdo bi tedaj zameril tistim ljudem , ki so prejšnje v resnici prijetno življenje skusili, da si one čase zopet nazaj žele, ter se hudujejo nad tistimi, ki so to vzajemnost vničili, ter pro-vzročili sedanjo puščobo. A kdo so pa ti? Kdor bere tukajšnji ,,Tagblatt" in ljubljanske dopise znanega žur-nalista v liberalnih judovskih listih , bi sodil, da vsega tega so krivi le narodnjaki slovenski, ki bi radi v žlici vode vtopili vse, kar ni njihovega mišljenja, in ki so sploh najhujši in najbolj nestrpljivi ljudje, tako da bi se moral človek pred njimi že prekrižati kakor pred peklenščkom. Zastonj je bilo vse ugovarjanje slovenskih listov in njihovo sklicevanje, da prave Nemce spoštujemo ; narodnjaki so jio njihovi sodbi in trditvi najhujši fanatiki. V zadnjem času pa se je pokazalo , da to nespravljivo hujskanje ne izvira iz narodnega, ampak iz nasprotnega nemčurskega tabora. Že tedaj, ko so se določevale občinske volitve, se je pokazalo, da nemčurji za spravo in ravnopravnost ne marajo, ampak da hočejo le samovlastno vladati. Dasi je narodnjakov skoraj že tretjina v mestnem zboru , vendar vkljub prošnje narodnih odbornikov nemčurji niso hoteli dovoliti, da bi bil pri kteri volitvi predsedoval kak naroden odbornik. Še bolj pa se je to razvidelo pri volitvi župana in njegovega namestnika. Nemčurska večina je bila sklenila, da hoče voliti dosedanja dva gospoda, namreč g. Lašana za župana, dr. Schreya pa za podžupana. Narodna stranka je hotela pri tej priliki pokazati, da ji je za skupno in vzajemno delovanje veliko mar, ter je hotela pri volitvi župana svoje glasove dati od večine izvoljenemu kandidatu proti tamu, da se večina pri izvolitvi podžupana ozira na njihove želje. Oa to, kar je stranka narodna zahtevala, ni bilo prenapeto, razvidno je iz tega, ker od nemčurske večine ni zahtevala , da naj za podžupana izvolijo enega izmed njenih udov , ampak je bila zadovljna že s tem, da se sa podžupana ne voli g. Schrey, ampak kak drug odbornik stranke nasprotne, kterega bi odborniki slovenski za ta posel odbrali. Po vsestranskem prevdarku je narodna manjšina za podžupana izbrala gosp. Dreota, ki ima vsled kupčije svoje tudi z narodnimi meščani mnogo zvez in zaupanje, ter je naznanila večini, da je pripravljena gosp. Lašana voliti za župana, če se g. Dreo voli za podžupana. To zahtevanje gotovo ni bilo prenapeto, in če bi bilo nemškutarjem za spravo in vzajemnost kaj mar, bi bila gotovo sprejela ta nasvet. Sprva se je kazalo, kakor da bi jih bila volja sprejeti ponudbo narodnih odbornikov, ter so popraševali po vzrokih, zakaj da je manjšina gosp. Dreota nasvetovala za podžupana? Keklo se jim je, da so hoteli rarod-njaki najprej le pod to pogojo g. Lašana voliti za župana , če se kdo iz manjšine izvoli za podžupana. Ker so pa sprevideli, da večina tega nikakor ne bode sprejela, sklenili so iz večine izbrati zmernega moža, ki tudi med slovenskimi prebivalci vživa zaupanje in spoštovanje, ter so sklenili g. Dreota uasvetovati za podžupana in svoje glasove pri volitvi župana dati g. Lašanu, če večina za podžupana voli g. Dreota. Mislili so, da bo večina ta nasvet tem raje sprejela, ker je bil tudi v prejšnjih časih zmerom kak meščan izvoljen za podžupana mestnega. Večina, ki je bila že sklenila voliti dr. Schreya, prišla je vsled tega v hudo zadrego. Na eni strani ni hotela popustiti dr. Schreya, ki je eden najhujših straukarjev, ua drugi strani pa se ni hotela zameriti gosp. Dreotu. Tudi bi bila njihova nespravljivost le preočita, če bi se za ponudbo manjšine ne bila nič zmenila. Manjšini odjenjati in njen nasvet sprejeti, tega pa Bog ne daj, to bi bil po misli teh ljudi naglaven greh. Kaj tedaj storiti ? Kdor izgovora išče, ga kmalo najde. Tudi naši nemčurji so ga našli. Popraševaje po vzrokih, da so narodnjaki g. Dreota nasveto-vali za podžupana, hoteli so še posebej vedeti, če se to ni zgodilo iz osebnega mrzenja do dr. Schreya? Da bi si; narodnim odbornikom ne očitalo, da so ravnali tihotapsko, odgovorili so večini, da so gosp. Dreota izbraliiz prej omenjenih vzrokov, da pa večina nikakor ne sme misliti, da g. Schrey pri narodni stranki vživa enako zaupanje iu spoštovanje kakor g. se je zopet pričela vojska. Rusi so 26. sept. 180!) Turkom vzeli Izmailo, v prihodnjem letu pa Silistrijo, ter so jih premagali tudi pri Šumlji; pri Karkali pa so bili tepeni. Ko so meseca februarja 1811 osvojili Beligrad, napeli so Turki vse žile in veliki vezir pripeljal je tako silno vojno, da so se Rusi pod Ivutu-sovom z desnega pobrežja Donave umaknili. Pa Turki so jo vdarili za njimi in zasedli Slobozijo in Jurjevo. Toda ruskemu generalu Markovemu se je posrečilo, da je pri Ruščuku Turkom prišel za hrbet ter 14. oktobra 1811 zajel in v vjel velikega vezirja in polovico vojske njegove. Vsled tega se je sklenilo premirje in pričele so se obravnave zarad sklenitve miru. Ker so se razbile, odpovedali so Rusi 19. januarja 1812 premirja ter jo zopet vdarili čez Donavo. Turčija je bila v hudi stiski, pa zopet jo je rešila Anglija, ki je dosegla, da je bil v Bukrešu sklenjen mir, v kterem se je določilo, da Rusija dobi vse dele Moldave in Valahije, kar jih je unkraj Pruta. Razun tega se je Rusiji pripoznalo varstvo tistih delov podonavskih kneževin, ki so ostali pri Turčiji, V Turčiji vladali so v teh G letih 3 sultani; prvi je bil Selim III., ki je bil pa Rusko-turške vojske. (Konec.) G. Ruska carica Katarina II. je iskreno želela turško državo v Evropi čisto zatreti. Ker je bilo to tudi po misli cesarja Jožefa II., sošla sta se Jožef in Katarina 1. 1786 v Mohilevu, 1. 1787 pa v Hersonu, da bi se o tej reči osebno dogovorila. Sklenila sta tedaj pri poslednjem shodu skrivno zvezo med Avstrijo in Rusijo; pa Turčija ju je prehitela in 24. avgusta 1. 1787 Rusiji napovedala vojsko, ktero je pa pol leta pozneje tudi Avstrija napovedala Turčiji. Bojna sreča bila je različna. Rusko brodovje bilo je pri Sevastopolju tepeno, na suhem pa so Rusi pod poveljni-štvom Potemkina v decembru 1. 1788 vzeli Očakov. Bolj srečna je bila vojna ruska in avstrijska v prihodnjem letu ter je Turke premagala pri Fokšanu in Martinestji; tudi jim je Laudon (8. oktobra) vzel Beligrad, P o-temkin pa (15. novembra) Bender in Rusi so zasedli Valahijo, Avstrijci pa Srbijo. Turčija bi bila zgubljena, če bi te je ne bile usmilile nektere vnanje države. Anglija je začela posredovati, Švedska je Rusom napove- dala vojsko, Prusija pa je s Turčijo sklenila zvezo in se pripravljala za vojsko. To je Avstrijo pripravilo, da je vojsko s Turkom vstavila, ter najprvo 19. sept. 1. 1790 v Jurjevem sklenila premirje, 4. avgusta 1791 pa mir v Sistovem, pri kterem je vse osvojene dežele Turčiji nazaj dala. Dasi je bil med tem časom umrl tudi cesar Jožef II. (2. febr. 1790), se Katarina II. vendar ni hotela vdati in se je nekaj časa še vojskovala s Turki ter še le 9. januarja 1792 z njimi v Jašu sklenila mir. Rusija obdržala je vsled tega polotok krimski in razun tega še pridobila Očakov in pokrajine med Bugom in Dniestrom. 7. Sedma ruska-turška vojska pričela se je 1. 1806. Ko se je bila namreč v omenjenem letu vnela vojska med Napoleonom I. in Rusijo, prigovarjal je Napoleon turškemu sultanu, da naj tudi on napade Rusijo. Rusi pa niso hoteli čakati, da bi jim bil Turek napovedal vojsko, ampak so koncem novembra 1806 prekoračili reko Dniester in zasedli Bender, Jaš in Bukreš. V prihodnjem letu so Turke večkrat našeškali in tudi njihovo bro-J dovje premagali pri Lemnu. 24. avgusta bilo" je za dve leti sklenjeno premirje. L. 1809 pa Dreo. Dasi je to čisto naravno, da se po različnosti značaja in vedenja enemu bolj, enemu zopet manj zaupa, bilo je to, da dr. Schrey v naših očeh ne velja ravno toliko kakor g. Dreo, vzrok, da je večina nasvet narodnih odbornikov zavrgla ter sklenila za podžupana voliti dr. Schreya. Narodnim odbornikom vsled tega ni ostalo druzega, kakor ravnati se po storjenem sklepu in zdržati se volitve. Večina je še v zadnjem trenotku pred volitvijo govorila, da bode dr. Schrey najprej izvoljen za podžupana, ker pa volitve ne bo sprejel, bodo potem vsi volili g. Dreota. Toda komaj se je razglasil izid volitve, vstal je dr. Schrey ter zahvalivši se za skazauo mu zaupanje naznanil, da volitev — sprejme! Čemu tedaj ouo govorjenje? Ali ja imelo narodne odbornike prevari ti ? Vse to menda dovolj jasno kaže, da nemčurska večina ue želi nobenega porazumljenja, nobene vzajemnosti, kar je pokazala tudi pri volitvah v odseke, pri kterih je nektere narodne odbornike čisto prezrla, v nektere odseke pa celo nobenega narodnjaka ue volila, kar je v nasprotju s konštitucijonalnimi načeli. Ti ljudje pa tudi dobro vedo, zakaj da sprave in vzajemnosti z narodnimi odborniki po nobeni ceni nočejo. Če se namreč meščani med seboj porazuine in strankarstvo popuste, bilo bi gospodstva svojati, ki se sedaj šopiri v mestni dvorani, za vselej konec. To sami dobro čutijo, zato pa skušajo zabraniti spravo iu porazumljenje med meščani, zato v „Tag-blattu" neprenehoma zoper narodnjake huj-skajo. Ali bodo pa meščani še dalje trpeli, to mcdsebojuo pričkanje in prepiranje, ki greni in ovira vse družinsko in društveno življenje, in se že ne bodo zdramili ter slovo dali stranki ki ta prepir pospešujejo in goji, samo da zamore še dalje gospodovati ? Meščani prevdarite, kar smo vam povedali, in povejte sami: kdo hujska mirno prebivalstvo? Deželni zbor Kranjski. Tretja seja 14. aprila. Ko je bilo več peticij izročenih raznim odsekom, je poročal dr. Schrey v imenu finančnega odseka o proračunu zemljišno-odveznega zaklada za 1. 1S78, ki kaže potrebščine 620.492 gld., dohodka pa 542.827 gld. 35 kr., tedaj primanjkljeja 77.664 gld. 65 kr., ki se ima pokriti z državnim obrestnim posojilom. Za zaklado deželnega doneska za leto 1878 se ima po 20% doklade na direktne davke — izvzemši doklado za vojaščino — potem pa 20% doklade na davek vžitnine od vina, vinskega in sadnega mošta in od mesa pobirati. Ob splošni debati se dr. Poklukar pritoži zarad počasnega razvoz-ljevauja odveznih zadev iu izreče svoje obžalovanje zavoljo tega, ker je vlada v tem poslu že vajenega komisarja Dralka v Itadoljci delu odtegnila s tem, da ga je imenovala za okrajnega glavarja. Vladni zastopnik dr. Schiippl odgovori, da Dralka bo še naprej vodil odve-zovanje in dobil morda le še kacega pomočnika; dr. Poklukar je zadovoljen s tem odgovorom in želi, da bi le res pri tem ostalo. — Računski sklep zemljiščno odveznega zaklada za preteklo leto kaže dohodkov 861.700 gld. 48 kr., potroškov pa 795.530 gld. 86 kr., tedaj je konec leta ostalo v blagajuici gotovine 66.169 gld. 62 kr. Dolga ima ta zaklad vsega skupaj 1 milijon 559.229 gld. 93 kr. Poslanec vit. Savinšek poroča v imenu finančnega odseka o proračunu in računskem sklepu vino- in sadjerejske šole na Slapu. L. 187G so znašali dohodki te šole 3798 gld. 28 kr., stroškov pa je bilo 7538 gld. 14 kr.; tedaj je moral deželni zaklad dodati 3739 gld. 85 kr. Premoženja ima ta šola 8646 gld. 87 kr. Za 1. 1878 se bo potrebovalo 6420 gld., dohodki pa so proračunjeni na 3755 gld., tedaj bo pridati iz deželuega zaklada 2665 gld. I'o poročilu linančnega odseka o proračunu deželno-kulturnega zaklada za 1. 1878 bo za ta zaklad, čegar potrebščina znaša 2707 gld. 33 kr., dohodki pa le 864 gld. 55 kr., treba pridati iz deželnega zaklada 1842 gld. 77 kr. Poslanec Murnik poroča o proračunu zaklada prisilne delavnice za 1. 1878, ki kaže potrebščine 47.303 gld., primanjkljeja pa 11.399 gld. Poslanec SchafTer poroča v imenu gospodarskega odseka o predlogu deželnega odbora za povišanje priklad na direktne davke za ce fstne potrebščine v kočevskem, radoljškem, ra-deškem in idrijskem okraji. Zbor dovoli okraj nemu cestnemu odboru radoljškemu pobiranje priklade po 15 od sto za 1. 1877, kočevskemu 1. 1807 od Janičarjev, ki z njegovimi uaredbami niso bili zadovoljni, odstavljen in zaprt. Nje- gov naslednik je bil Mnstafa IV., ki je pa komaj eno leto vladal; 28. julija 1808 je namreč Selimov privrženec Mustafa Bairaktar Ruščukski paša pridrl v Carigrad , da bi Se- lima zopet spravil na prestol. Tega sicer ni dosegel, ker so Selima med tem umorili, toda pregnal je sultana Mustafa IV. in na prestol povzdignil brata njegovega Mahmuda II., ki je po nasvetu Bairaktarja muftija in velikega vezirja v vodo vrgel, Kislar-aga obesil, Mustafa IV., njegovega sina in mater njegovo zadavil, in 4 noseče sultanovke v žakljih zašite v morje vrgel, tako da je ousam še ostal iz rodovine Osmanove in se mu ni bilo treba bati, da bi bil prišel ob vladarstvo. 8. Rusiji pripoznano varstvo čez Mold.avo in Valabijo dalo ji je kmalo priliko pritoževati sc zoper Turčijo. Pa po hudih vojskah z Napoleonom hrepenel je car Aleksander I. tako zelo po miru, da zarad omenjenih pritožb ni hotel pričeti vojske. To in pa nevolja njegova zoper prekucijska početja, bilo je tudi vzrok, da Rusija z grškim vstankom ni imela nič opraviti. Ko jc pa 1. dccembra 1825 car Aleksander I. umrl in njegov brat Nikolaj prišel na prestol, bilo je vse drugače. Odločno je od Turčije zahteval, da naj poravna vse pritožbe, kterih se je bilo od 1. 1820 sim jako veliko nakopičilo in je po Akkermanu vladi turški izročil ultimatum (poslednje, pismo). Turčija je obljubila, da hoče vse v tem pismu omenjene želje ruske izpolniti. Tudi v zadevah grških je Rusija proti Turčiji stopila ua noge, in rusko brodovje jc zedinjeno z angleškim in francoskim 20. oktobra 1827 v Navarin-ski luki vničilo brodovje turško. 14. aprila 1828 je Rusija Turkom napovedala vojsko, češ, da obljub svojih glede omenjenega ulti-matuma ni spolnila. Turčija bila je v hudi zadregi. Sultan Mahmud II. je namreč komaj 11 mesecev prej odpravil Janičarje. in turško vojno osnoval po cvropejskem kopitu. Vojna tedaj ni bila še prav vredjena , vendar se je trdovratno branila; dasi je bila večkrat premagana jc vojska 1. 1828 ostala brez po sebnega vspehe, in ko se je približala zima, so sc Rusi umaknili čez Donavo nazaj popu-stivši mnogo vojnega orodja. Med zimo pa je car Nikolaj pomnožil svojo vojno in svoje brodovje in višje poveljništvo ua suhem izročil pa za dokončanje novih tirov cest za 1. 1878 po 20 od sto na vse direktne davke, Po tem je bilo nekaj ustnih poročil peti-cijskega odseka o nekterih peticijah, ki so se izročile deželnemu odboru v rešitev, in brala se je tudi interpelacija do deželnega odbora, dotikajoča se nekterih cest. Ker je četrta seja 16. t. ra. dolgo trajala, sledi poročilo prihodnjič. Politični pregled- V Ljubljani, 16. aprila. Avstrijske dežele. O hIhhIib avstrijskih škofov na Dunaju, pričetem danes 16. t. m., ugibajo liberalni časniki mnogo, zakaj in čemu se obhaja. Eni pravijo, da sklenejo skupaj čestitko sv. Očetu za slavnost jubilejno; eni, da to je le pretveza, in da se razgovarjajo o šolstvu, o nadzorstvu šolskem; spet eni, da podado cesarju prošnjo, naj se šolske postave preme-nijo; in ,,Našinec* Č. 43 piše, da imajo po vseh deželah iz deželnih šolskih sovetov poklicani biti cerkveni zastopniki, vsaj tako se pripoveduje. „Čech" pa liberalcem, ki ugibajo, kaj ta shod pomeni, oogovarja: Res se bo nekaj zgodilo, kar bo vas (liberalce) iznenadilo. Vnanje države. Oil ruske vojne pričakuje se dan za dnem poročilo, da je prekoračila reko Prut. Rusija, pravijo, od Turčije zahteva, da naj brezpogojno sprejme v protokolu zaznamovane pogoje, sicer bode vojni svoji dala povelje, da naj zasede Bulgarijo. Turčija se pa tega brani in v svoji okrožnici povdarja, da protokol v njenih očeh nima nobene veljave, ter Rusijo takorekoč kliče na boj. Tudi od Črnogorcev stavljene pogoje je odločno odrekla, in vojska se ima ž njimi zopet pričeti. Ruski generalkonzul Jonin je zarad tega zopet odšel v Črnogoro z novimi inštrukcijami. Tudi perzijski šah od Turčije zahteva Bagdad, ter se bode kot, zaveznik ruski vojske vdeležil. Turki menda že delajo pri Kalafatu most čez Donavo, in vsako uro pričakuje se poročilo, da se je vojska pričela. Francoska se pa še vedno nadeja, da bode Rusija ohranila mir, če se pa vojska vendar le vname, hoče ostati nevtralna. O vojski poroča ,,Čeck", da je ruskega carja razglas gotov dne 14. t. m. to je veli- konečni pondeljek pravoslavni. Z njim kon-■ m generalu Die biču, v pokrajinah azijatski h pa generalu Paskeviču. Po nekterih manjših praskah zapustil je Diebič 4.junija 1829 Silistrijo in 11. julija potolkel velikega vezirja. Med 21. in 23. julijem šel je s svojo vojno čez gore balkanske (od tod njegov priimek .,Zabalkanski1') in po mnogih srečnih bitkah prišel celo do Drinopolja. Pot v Carigrad mu je bila sedaj odprta, kar je sultana pripravilo, da je prosil miru, ki se je sklenil 14, septembra v Drinopolju. Ker je bila Rusija vnanjim vladam obljubila, da ne hrepeni po novih deželah, dala je vse osvojene kraje Turčiji zopet nazaj, in je le zahtevala", da so se Turki umaknili iz Moldave in Valahije, ki ste pod najvišjo oblastjo turško postale samostalni kneževini z lastnim hospodarjem. Tudi je morala Turčija pripoznati samostalnost Grške, ter Rusiji plačati vojno odškodnino in dovoliti ji prosto brodarstvo iz Črnegu v medzemsko morje. 9. Poslednjo rusko-turško ali krimsko vojsko smo že nedavno obširneje popisali v „Slovencu", zato bi bilo odveč jo še enkrat ponavljati. čano je vse že gnjusno diplomatikovanje, z njim končana je cela vrsta knjig diplomatičnih, pisanih s krvijo vjarmovanih narodov. Petdeset let bilo je potrebnih, da je prišel ta dan dejanja, kterega se je bala Evropa in se ga še sedaj boji, kajti — povrniti ima človeške pravice Slovanstvu, kajti — rešiti se ima zadeva ne o Židih na Rumunskem, ampak o kristjanih na Turškem. Izvirni dopisi. ■z Kamniškega okraja, 10. marca.*) „Slovenec" nam je list katoliškega slovenskega občinstva. Vse prigodbe bodi si, da so narodnega, ali socijalnega, ali političnega obsežka iu pomena, on presojuje, t. j. odobruje ali z&vračuje, z odločno katoliškega stališča. Zato črti pa tudi vse pege, brez kterih tudi naš sicer verni in pošteni slovenski narod ni, ter jih po zaslužeuji biča in obsojuje, da bi prizadeti k spoznanju prišli, drugi pa se enakih napak obvarovali. Ravno iz tega vzroka pa tudi nikomur ne brani poteguiti se za svojo ali svojih čast in poštenje , ter jim radovoljno v ta namen odpira svoje predale, ker ga vodi prepričanje, da se pravi katoličan temu ustavljati ne sme. To pa tudi ne sme biti, da bi se kdo opravičeval s tem, da bi druge sumničil, kakor se je zgodilo v dopisu iz Tuhinjske doline v št 24 „Slov." Po besedah dopisnikovih so le „tujci bili, ki so nas napadali." Toraj je zarad poboja, ki se je zgodil na sv. Gregorija dan 1. 187G obsojeni človek iz Šinartenske duhov-nije nedolžen, in so tega uboja krivi le drugi, kterih še zraven ni bilo?! In zarad surovega napada na mirne svate v Beču so bili doma čini zopet po nedolžnem obsojeni, kaj ne, ker pravi g. dopisnik, da so le tujci, ki so nas napadali, ter nismo mi drugih, ampak le drugi so nas tepli? Le enkrat, pa že pred 10 leti, je kolikor vemo, neki tujec nekoga napadel, pa kazen svojo zato tudi že dostal. Res je, da tudi drugod ni vse tako, kakor bi med krščanskim prebivalci biti moralo, toda če se hočejo odpraviti madeži, morajo se dobro izuriti in izprati, ne pa ljubeznjivo božkati in pogladiti. Zato se z dopisnikom nočemo dalje pričkati, ker bi sc to reklo, s slepcem o barvah se prepirati. Kajti kjer strast govori iu brezumnost, ondi pamet tužno molči, toraj tudi pametnim razlogom prostora najti ni. Resnicoljubni poročevalci pa takih dopisnikov nikdar vprašali ne bodo, smejo li grajati nerodnost ali zlobnost, poštenje in značajuost pa hvaliti. Še manj pa se bodo katoliški Slovenci k takim ljudem hodili učit prave omike. Ena želja omenjenega dopisnika pa naj bi se vendar spolnila, da bi mu namreč kdo postregel s popisom življenja in delavnosti rajnega gosp. fajmoštra, dasi bi njemu tak popis, če bi bil nepristransk, gotovo ne bil volji. Dasi pa se mu vstreči ne more, bi mu jaz vendar le nekaj svetoval, da naj namreč, če hoče o „Slovenčevih" člankih govoriti ali celo pisariti, prej gleda, da bode bolje razumel, kar bere. Drugači bi namreč ue bil mogel v svojem poslednjem dopisu pisati: ,,Ni res, da bi bil trdil, da so bili le ranjki g. župnik krivi, da zdaj kaplana nimamo", ampak bi bil gotovo umel, da navedene besede v št. „Slov." veljajo le onim, ki so jih rabili nasproti g. dekanu. Da pa v Šmartnem z dopisnikom ni vse enega duha in enega srca, ampak daje mnogo še prav dobrih in krščanskih prebivalcev, ki spoštujejo in ljubijo duhovne, kaže to, da se ravno ti dobri ljudje vesele, ker so novi g. fajmošter malo bolj ostro in odločno začeli ravnati proti udomačenim razvadam in napakam. V dokaz, kako boljši Šmarski farmani sodijo o dopisih „iz kamniškega okraja", povem le to, da so uazoči Šmarski farmani, se ve, da so bili le bolj odkritosrčni možaki, ko se je v neki vasi Šmarske fare brala št. 124 lanskega „Slovenca" celemu dopisu pritrdili, češ, glejte no, ta pa res tako piše, kakor se je zgodilo in kakor da bi bil povsod zraven ter sam vidil in slišal vse." Tako sodijo odkritosrčni domačini, dopisnik pa, se ve, da vidi vse po svoje. 'ti Gorenjskega, 10. aprila. (.Nova hudodelstva. Obsodba.) Velikonočno nedeljo zvečer gre v Ratečah neki mož s svojim sedemletnim sinčkom po potu ne misleč, da mu kaj hudega preti. Kar planijo nanj pijani fantje, in ga ubijejo. Čakali so hudobneži nekega druzega fanta, ali zarad teme, pijanosti in jeze menda uiso prav videli in so ubili mirno po potu gredočega moža. Enako žalosten prigodek se je zgodil na Mileh selške fare v noči pred belo nedeljo. Nek ponočnjak nasloni lestvico na okno in gre po njej gori. Ali v tem trenutku mu zalezovalec spodnese lestvico, da pade, in potem še tako hudo maline po nesrečnežu, da kmalo izdihne svojo dušo. O zadnjem somenju v Kamniku, hotla sta dva človeka v neki gostilnici ponarejen desetak zmenjati. Gostilničar spoznavši, da desetak ni pravi, nazni to hitro vradu in koj so ju vtaknili v ječo. Doma sta bila menda oba iz Ljubnega, in eden je menda še le minulo leto iz ječe prišel, kjer je bil 6 let zarad ponarejenih bankovcev zaprt. Nedavno je bila komisija prišla v Ljubno, kjer je vse, kar mogoče preiskovala. Ali je li prišla na pravo sled, in je li našla še kaj enacih bankovcev, mi ni znano. Iludodelnik Bergant, o kterem sem o svojem času v .,Slovencu" poročal, da je hotel nekega človeka pri Piraškem mostu zavratno ustreliti in oropati, jc bil 11. t. m. obsojen na 18 let težke ječe. Hudobnež, ki je že 20 let preživel po ječah, je trdovratno tajil svoje hudodelstvo, kar mu pa ni nič pomagalo, ker so priče skazale njegovo zadolženje. Iz Celja, 15. aprila. (Pobrisal jo j e.j Naznanite v prihodnji številki „Slov.", daje židovski vrednik ,.Cillier Zeitunge' Gold-mann, ki je blizo eno leto v svojem listu vsake vrste laži zoper naš narod in našo vero vazglaževal, svoja šila in kopita pobral ter tiskarju ltakužu blizo 700 for. — dolgov spomin zapustil. Da bi jo za njim le še drugi enaki obrezani in neobrezani pisači potegnili! — Se ve, da list zdaj preneha; pa tudi za njim nikdo ne žaluje. 'ii Dunaja, 12. aprila. Vradna „Wien naznanja, da so cesar blagovolili pritr- *) Ta dopis smo že zdavnej prejeli, toda ne iz Ccšuiške fare, pa odložili smo ga bili, in ga pri občimo Sc le zdaj, ker nekako pojasnuje poslanico iz Cešuicc, Vred. Ztg." diti odpovedi viltenskega opata za deželnega glavarja tirolskega in namesto njega za gla varja imenovali dosedanjega namestnika Fe drigottia. Liberalni listi so vsled zadnjih dogodkov na Tirolskem nakopičili cele kupe psovk ua vsigdar zveste Tirolce, ki takega ravnanja ne zaslužijo. Tirolci so se prostovoljno pri družili avstrijski državi, ko je izumrla rodbina njihovih vladarjev, pod tem pogojem, da se varujejo deželne uaredbe in pravice tirolske Na Tirolskem je neki duh svobode že vladal ko so druge dežele še pod jarmom plemstva ziihovale, v tirolskih skalah pa je kmet vedno neodvisen ostal, ker se je pred nasiljstvom plemičev lahko branil; tam ni plemstvo nikoli do tiste veljave prišlo, kakor pri nas in dru-godi; za to se čuti tirolski kmet od nekdaj kot gospodarja dežele, dočim ko je pri nas in drugodi kmetu težko dopovedati, da je tako svoboden državljan, kakor gospod. Lahko umevno je toraj, da je tirolska opozicija bolj intenzivna, nego naša. Ljudstvo pozna svojo moč, ker jo je že v mnogih bojih izkusilo, in bi se smeli v tem oziru Tirolci nemški Črnogorci imenovati. V prejšnjih stoletjih imel je tirolski deželni zbor, sestavljen iz kmetov, duhovnikov in grajščakov, mnogo važnih pravic. Verska edinost je bila od nekdaj pred-pravica tirolska. Nadalje imajo predpravico, da smejo orožje imeti in so v resnici tudi vsi možki oboroženi, vsak ima svojo puško, kar se šteje moža. Ko se je leta 1848 liberalizem v Avstrijo priklatil, ni našel na Tirolskem nič rodovitnih tal, in ko je cesar Ferdinand pred Dunajčani na Tirolsko pribežal, upreglo se je vdano ljudstvo namesto konj v voz, ter je ljubljenega vladarja slavnostno v Innsbruck peljalo. Liberalne vlade na Dunaji pa so začele Tirolcem njih zvestobo slabo plačevati: ta natorna trdnjava s svoj m bogaboječim, strogo katoliškim ljudstvom, s svojimi pravicami bila je liberalcem od nekdaj kakor kamen v želodcu, in to je naravno peljalo k boju med liberalnim centralizmom in med tirolsko avtonomijo. Ko je lansko leto ministerstvo v nasprotju s tirolsko deželno ustavo dovolilo ustanovitev dveh pro-testantovskih občin, razburilo je to vse duhove po deželi, in nasledek je bil, da je deželni zbor z energičnim protestom ustavil svoje delovanje ter se sam razpustil. Na to, kakor je znano, bil je deželni zbor razpuščen, in letos skušala je vlada pri novih volitvah pridobiti večino za se ; toda katoliško — federalistična stranka je zopet sijajno zmagala. Ravno sedaj zboruje ta novi zbor, iu se je nadejati, da bo federalistična večina zopet energično povdarjala svojo stališče. Ilazdra-ženost na obeh straneh se uže prikazuje. Deželni zbor hoče volitev dveh liberalcev ovreči. Vlada pa ni hotela prejšnjega deželnega glavarja imenovati, imenovala je viltenskega opata, za dečelnega glavarja, ki pa te časti ni hotel prevzeti. Ker se je čulo, da se stranka konservativna zopet ne bode hotela vdeleževati zborovanja, če se deželni glavar imenuje iz manjšine, pričakovale so se nove demonštracije, za to vsa Avstrija gleda v Inomost (Inusbruck), iu radovedne pričakuje, kako se bo ta reč raz-motala in kdo bo slednjič odjenjal. Tirolci so eden najmočnejših stebrov federalistične stranke, in so naše narodne težnje, dasi so Neslovaui, vedno za pravične spoznavali in podpirali. V obče sc mora reči, da kar je pravih Nemcev, Tirolci, Solnograičani, gorenji Avstrijci in celo Dunajčani niso Slovanom tolikanj sovražni, le nemško-slovanski bastardi na Češkem, Morav skem, Šlezijskem, Koroškem, Štajerskem, kojih imena se le prerada končujejo na „ik" in „ič", le ti poncmčenci v zvezi z našimi renegati so prva podpora liberalizmu in ob enem najstrast-nejši slovanožrci. Domače novice. V Ljubljani, 17. aprila. (P. Benvenut Crobath) so včeraj IG. t. m, obhajali petdesetletnico svoje klošterske obljube. Najprej so še enkrat slovesno ponovili svojo obljubo, potem pa so ob 7, uri služili peto sveto mašo , pri kteri so jim njihovi samostanski tovarši stregli, pevci čitalnični pa peli. T. Benvenut so zarad svojega mnogoletnega pastirovanja in vsestranskega delovanja ena najbolj znanih in priljubljenih oseb v Ljubljani, zato se je omenjene svečanosti vdeležilo jako veliko občinstva, ki je prcča-stitemu jubilantu gotovo prav iz srca želelo, da bi jih Bog krepke in zdrave ohranil Se mnogo let. (Kdor se shoda katoliškega) želi vdeležiti, naj se nemudoma oglasi za dotično vstopnico. Red razgovorov objavimo prihodnjič. (Vodstvo meščanskega zavoda za umesto-vanje vojakov v Trnovskem predmestji) je v svoji zadnji seji 15. t. m. sklenilo v kratkem ljubljanskim hišnikom poslati poziv, da naj pristopijo k temu zavodu, tistim gospodarjem namreč, kteri imajo vojake dozdaj še doma, ali pa ki vsako leto pristojbino v kolizej ali v druge kraje plačujejo. Ako bi se zadostno število gospodarjev oglasilo in izreklo svoj pristop, bo društvo zidalo novo kasarno, kar bi iz mnogih ozirov jako koristilo meščanom. Pristopnina bi se lahko v več mesečnih obrokih plačevala , in dotični hišniki bi bili potem deležniki tega poslopja. Ker je reč silno potrebna, želimo novemu podvzetju srečen vspeh. (Za hiralnico) v Ljubljani so darovili: Gosp. Zore Janez fajmošter v Mengšu, 10 gld , Križaj Jurij dekan v Kamniku, 10 gld., Leveč Janez posestnik v Kamniku, 10 gld., gospa Kecelj Maria posestnica v Kamniku, 5 gld., gospodična Šmalc Karolina posestnica, 8 gld., gospa PodircharAna posestnica, 5 gld., gospa Hostnik Neža, 1 gld., gospa A. Golenver posestnica, 2 gld., gospa Helena Fajenc, 10 gld. gosp. Valand benelicijat, 5 gld., Krašovic Jernej fajmošter, 2 gld., Karolnik Anton, 3 gld., Muhovec Blaž kaplan, 1 gld., P. Rajnerij Ko-kalj, 1 gld., Travu Janez, 30 kr. Skupaj 74 gld. 30 kr. (Slovanska umetnika) Franjo Krežma in sestra Anica preslavljata se letos po Franco skem. — Lani sta hodila po Laškem ter na brala si dokaj krasnih vencev in dragih darov; letos pa sta igrala v Nizzi, Marseilleu, Dijonu, in v početku preteklega meseca.prišla sta v Pariz, kjer sta v enem največem pariškem glasbenem vstavu dala koncert prvi, in drugi v dvorani F. Ilerza. K temu sta prišla najbolj glasovita sedaj žievča goslarja S i v o r i in V i e u x t eni p s že v semanjski opravi, in po koncertu je stari sloveči V i e u x t e m p s mladega Franja ginjen po krasni umetnosti očitno objel. Sploh pri-poznavajo, da je Hrvat Franjo Krežma, star še le 14% 1., kteri je na dunajskem konser-vatoriju v 12. letu dobil za gosli prvo na grado, in sestra njegova Anka, sedaj 10 let, je sprejela ondi isto za glasovir, da stojita že res v redu prvih umetnikov in francoski umet-nij.ski časniki so polni njune hvale. (Ognja je iskala) požarna straža 15. t. m. Okoli 5. ure zjutraj naznanil je dvakratni strel z grada, da gori. Gasilci so se bili precej urno zbrali ter so hiteli proti strelišču kjer je po naznanilu čuvaja imelo goreti, pa ognja niso našli nikjer. Najbrže je čuvaja zmotil gosti dim, ki se je kadil iz lončarjeve peči za gradom, in kterega je ravno nasproti vzhajajoča jutranja zarja razsvitljevala tako, da se je čuvaju zdelo, kakor da bi ogenj švigal iz dimnika. („Turški list") prinesel je o volitvi mestnega župana, pri kteri so narodnjaki, kakor je razvidno iz našega vvodnega članka, pokazali svojo spravljivost in miroljubnost, nekaj tako neslanih opazk, da se morajo vsakemu poštenjaku gnjusiti. Da ta rokovnjaški list ne spoštuje nam milega slovenskega jezika, kterega imenuje „das nationale Idiom", dasi je glavni i deželni jezik, vedeli smo že zdavnej, psovajel starosto mestnih odbornikov, g. Potočnika, kterega primerja s Habakukom v Rajmuudovi igri „Alpenkonig, je pa pokazal, da tudi starosti ne spoštuje, ktero so spoštovali celo stari ajdje. In ta list nas hoče učiti omike? 'Poj te se solit s tako omiko! ( V Četrti seji deželnega zbora kranjskega) se je včeraj obravnaval in rešil proračun šolskega zaklada za leto 1878 s tem, da bo davčna naklada zd-nj znašala 10" 0. Obravnava je bila precej živahna iu dolga. — Po nasvetu dr. Bleivveisa je zbor tudi sklenil oberniti se do deželnega predsednika s prošnjo, naj bi od ministerstva dobil podaljšanje zborovanja do prihodnjega tedua, ker je rešiti še veliko zelo važnih reči, ktere bi morale nerešene ostati, ako bi bil zbor sklenjen že ta teden. Deželni predsednik je to prošnjo brž odpravil na Dunaj. Peta seja bo jutri 18. t. m. (Valvazorjeve kronike) se je ravnokar začel razpošiljati 8. snopič, kterega kinča zopet nekaj prav lepih podob. G. izdajatelji se pod-vizujejo z izdavanjem, naj se še občinstvo podviza za naročevanj<\ • Poslanica. V „Slovencu" št. 24. bolj proti koncu dopisa „iz Tuhinjske doline'- je brati : Kar pa pretepe zadene po tej dolini, je res, da so se godili, pa le tujci so bili, ki so nas napadali, ter nismo mi drugih, ampak le drugi so nas otepli... vsi tisti razsajalci niso bili domači, ampak večidel iz Č... fare. — To poslednje „iz Č____fare," pač ne pomenja drugega kot iz Češnjiške fare. Štejem si v dolžnost to naravnost kot obrekovanje zavrniti. V dokaz in pojasnjenje naslednje. Poprašal sem nektere može, če jim je sploh o tem natolcevanji kaj znanega. Ti so mi navedili ne le mnogo pre tepov, ampak tudi več ubojov , ki so se že za časa mojega štiriletnega bivanja na Češnjicah prigodili v Šmarski fari, ali zatrdili so mi, da se nobenega teh ubojov ni vdeležil kak Češ-njiški farman. Tudi mi ni znano, da bi bil kteri mojih farmanov zarad imenovanih ubojov o tem času v zapor djan. Pregledal sem tudi zapisnik rajnega g. fajmoštra Šmarskega, v kterem zapisniku so zaznamovali večidel vse znamenitnejše dogodke vesele kot žalostne svoje, pa tudi sosednjih fara. Tudi tu najdem zapisanih par ubojov, doprine?cnih v Šmartnu. Navedenih je tudi več ubijalcev, ali med temi nikjer ni brati ime kacega Češnjičana. Želim, da bi bili moji furmani pri vsih nerodnostih sploh tako čisti , kakor so gotovo pri ubojih, ki so bili doprnešeni sosednih krajih za čas mojega dušnega pastirovanja na Češnjicah Na Češnjicah, 12. aprila 1877. F rane Kepic, duhovnik. Eksekutivno dražbe. 17. aprila. 3. Ivan Demšar iz Loko (1157 gld,) ondi. 3. Jan. Zalobar iz Bakovnik (2524 gld,) v Kamniku. 3. Marko Rogan iz gor. Lokvic (2637 gld.) v Metliki. 1K. aprila. 3. Jan. Čič iz Vel. Berda (2400 gld.) 3. Joše Komar iz ltazdrtega (1230 gld.) 3. Jak. Dolenc iz Černeliče (2960 gld.) vse v Senožečah. li'. aprila. 3. Marija Sinek z Višnjo gore (4300 gld.) v Zatičini. 20. aprila. 3. Mate Mušič iz Nasovič (5122 gld.) v Kamniku. 3. Mate Magaj iz čcrnomlja (672.335 in 580 gld.) ondi. 3. Jurij Pretelič iz dol. Radenic (207 gld.) v Cernomlji. 5: Mart. Nemanič iz Metlike (2070 gld.) ondi. 3. Jan. Panian iz Čndnosela (725 gld.) v Černomlji. 3. 3. Marija Smreksir iz KoŽanic (459 gld.) 3. Jurij Cadonič iz Silja (270 gld.) 3. Jak. Kade iz sred. liadcnic (345 gld.) vse v Černomlji. 3. Jarnej Truden iz Podcerkev (1021 gld.) v Ložu. 3. Katra Medoš iz Drcnovec (350 gld.) v Črnomlji. 21. aprila. 3. Franca Vardjan iz gor. Polja (1530 gld.) v Kamniku. 3. Marjeta Kolar iz Senožeč (1200 gld.) ondi. Umrli so : Od 6. do 11. aprila. Matej Bitenc, gostač, ii8 1., za vodenico. Jožef Dolenc, gostilničar, 71 1., Frančiška Baštoic, žel. čuv. ž., 39 I., oba za jetiko. Kari Pavle , pošt. si. o., 1 '/a za pre-hlnjenjem. Tomaž Čemivc, del. 50 I , za rakom. Jernej Kralj, krojač, 27 1., Tomaž Ctipuder, euj-nar, 57 I., oba za jetiko. Marija Vidmar, kajž., liO I., vsled starosti. Pavi Seini, davk. sl. 45 1., za pljučnico. Jožefa Svetlin, del. o., 5. m., za bo/.jnstjo. Val. Kuga, gostile 58 1. vsled vtriplj. pljuč. Anton Bončar, rud. o., 4 m., Janez Scliu-sters, penz. major, l>3 1., za mrtudom. Frane Arthaber c. k. stotnik, 48 I., za krvotokom. En-gelbert Ošavnik, diurnist, 33 I., Jernej Mlinar, kupec, 23 I., oba za jetiko. r ----- — - ( Marijana Rupnik, ~ izdelovalka umetnih cvetlic (rož), v špitalskih ulicah, hiš. št. 7 (po starem 268) v II. nadstropji se priporoča preča-stiti duhovščini in vsem cerkvenim dobrotnikom za izdelovanje cvetlic, posebno šopkov za sveče iu altarje, pa vencev za bandera in svečnike, ravno tako tudi popolne oprave pri novih mašah po primerni ceni. Pismena naročila se točno in natančno izvršujejo. (1) v Žitne cene preteklega tedna. (Za tiste, kterim nova mera iu vaga še ni gladka, pristavili smo, koliko bi reči veljale po stari meri. l hektoliter znaša 3a