R G. Hiinier*	PiihvoD
BOSANSKI KONFLIKT IN NJEGOVE POSLEDICE (aH poskus razrcSitvc etnične kvadrature kroga?)
'NI vUtcti. {to se bo iniroljiibiio reCeinlčuo sodelovanje, predvideno z Daytonskim sporazumom, iiresniiilo v zdajšnji situaciji. Zato bo /mtivbno sprejeti in uresničiti še nekaj dodatnih ukrepov'.
Army Forces Journal March 1998 (An Exit Strategy from Bosnia, Christo/>her Lord)
Po prvi svetovni vojni st) sc Grki lahko veselili kar pravične obravnav-e, s;ij so s prvin» Sporazumom iz Neulll>'ja (27. nov. 1919) tlobili /.ahtxino Trakijo, provinco Epir (z glavnim mestom lonnina), tlel Maketlonije, .šte\-ilr>e otoke v Kgej.skcm morju, .skupaj z ratifikacijo njihoN-e ZAieze z otokom Kreto.
S sporazimtom iz Sevres;» (10. avgust 1920) so tlobili vzhotlni del Trakije, s činter je bila zmanj.šana turška prisotno.st v Evropi le na Konstantinopel (Istanbul) in njegovo ne|x)sretlno okolico. Se več, Grki so tltibili tudi upravo nad starim me.stom Izmirjem z zaletljem poti pogtijcm, tla v petih letih izvcticjo rcferentknn, ki naj bi otiločil o njegovi končni ustxil. Ta sporazum Turčija scNvda ni ratificirala, medtem pa .sc jc grška t>l>l;Lst, ki jc menila, da je turška \-ojska oslabljena, (Klločila sprožiti ofenzivo v Anatt>llji, da bi razširila .svtjjo ol>l;ust na bl.stvenem delu Male Azije.
Bili pa .so grenko razoč-arani, ker je Mu.stafa Kemal (Kemal Atatiirk) reorganiziral in zbral o.stanke turške \x>jske ler pognal grško vojsko, ki je že globoko napretlovala. v |x>poln umik. vključno z grškim prebivalstvom, ki jc še živelo v Mali Aziji. S Sporazumom iz l.atisannc (24. julij 1923) so "nirki dobili nazaj >'sc maloazij-.sko ozemlje .skupaj z vzlKxlno Trakijo, |x>membnim mo.stiščem na evropski celini.
Hkrati jc bila načrttn-ana izmenjava prebi\'-alst\"a, da bi sc obntjvila etnična identiteta vojaških ozemelj. To jc bila ogromna operacija, ko je moralo skoraj 1,400.000 Grkov zapustiti Mak) Azijo in txliti v Grčijo, 350.000 Turkov 7.ap«istiti Maketlonijo in Zahtxlno Trakijo ter txliii v TVirčijo. t)beneni pa tudi 190.000 Bolgarov, ki .so morali z:iptistiti Makedonijt) in Zahodno Trakijo in oditi v Bolgarijo. Treba je reči, da je besctla "vrnitev v njiht)vo domovino* neprimerna, saj jc bilo to prebh-alsrvo tam že več stoletij in ni imdt) \eč iK>benih korenin v njihovi "izvorni' tlcžcli.
Po drugi svetovni TOjnt jc bilo raz.scljevanjc prebivalst\-a Se bolj imprcsh'no. Bežeč preti naprctlov:injem ruskih enot, jc nemško prcbivaLstN« zapu.stilo vzhodno Prusijo (4 milijone ljudi), nekaj tetinov kasneje pa sc jc isti scenarij ponovil ob izgubi zahotlnc Prusijc. Pomorjanske in Siczije (7 milijonov).
• It <!. llumtTft nhmmbtil amilUlk z iztuhifami r Sredit)! firmfti Afnti In Srtdit/rm Vzhndu Jt triOfa mcditanidnib tidnitm- lui Mt ,1<,<ii v Hetgl/I. irndar In Izmta uttfa uubna 3Utltš£a In pnfflrdt.
Ce bi tako preseljevanje pa-bivalstva imeli z;i ne|X>snedno posledkro izgubljene vojne, pa se je proporcionalno isti |x>jav zgcKlil na Poljskem, kjer je morak) v-eliko Število ljudi zapustiti vzhodni tlel Poljske (provinci Podobijo in Volhvnijo (1,5 nti-lijt>na), ki si ga je priključila Sovjetska zvc/.^, metitem ko je bilo natlaljnjih 3 milijone preseljeno na izpraznjeno bivSe nemSko t>zx-mlje z;ihcHlne Poljske in vzh(xlne Prusije (.Mazurija). Prav zaratli tega je Poljska zt>pet |x>stala homogena etnična država v približjio istih zaihcnlnih mejah iz 1772. leta.
Preti vojno je bila CeSkoslova.Ska .sesiavljena iz večine Cehtjv, Mor.ivcev in Slovakov, v bistvu tlve tretjini prebivalstva, t j. 9,7 milijona ljutli proii 7(K).000 Madžarom in 3,2 milijona etničnih Nemce\', t.l. "Sutletov", v zahtxlnem delu države, ki so prej prav tako pripatlali Avstroogrskemu imperiju.
Na.seljcni v indu.strijskem delu države sicer niso uživali natančno enakega .sta-tu.sa kol meti habsburškim im|K'rijem. lotla kljub temu niso imeli pravega razloga za pritoževanje, vse dokler niso njihtivi nemSki sosetlje postali zainteresirani zanje kot sretlstvo z-t txlstranittn' nevarnih vTija.Skih uirtlb. ki .so jih (!x"hi zgratlili na tem obmt>čju, kar je bil uvtxl v kasiiejSi po|X)lni razpati CeSko.slov;iSke drž;ive.
Leta 1945, takoj po vt>jni, .so (!x:hi. ki ni.so pozabili tistega, kar so obravnavnih kot veliko iztlajo, izgnali 3,2 milijona etničnih Nemcev iz .svoje drž-ive, tla bi bili gottivi, da do |xxlobne bt>leče izkuSnje, nikoli več nc bi prLSk).
Meti s|X)padi, ki so potekali tako| |X) vojni v Palestini, kjer .se jc židovska iml-gracija organizirala z neprikritim namenom obliktn-anja izraelske države, .so .sc pojavili resni problemi (milo rečeno) med žitlcnrskimi -terorističnimi" organizacijami (Irgun /vvai l.cumi, .skupina I laganah in skupina Stern), britan.skimi silami v protektoratu in scvetla Aralxi. ki so živeli tam, t.j. Palestinci
LtMa 1917 jc Štelo prcbivabtvo Palc.stine skoraj 1,9 milijtjna ljudi, od tega je bilo 589.(XX) 7.\(.\av in 1,32 milijona Arabtcv. Po njihovem množičnem otlluKlu iz Palestine je bilo skoraj 700.000 ftilt^iincev regi.striranih v Libanonu, Jordaniji, Siriji in na ozemlju Gaze, t.j. več kot 50% prebivalstva. Po v«jni leta 1967 jc naslednji val bežal pretlvsem v Jt)nlanijo in 1980. leta je bilo veliko več Palestincev v sosetlnjih tlrž;ivah kol pa v sami Palestini Kakor koli jc žc impresivno Število raznih priporočil VariKJStntrga sveta ZN in mučnih pogajanj, jc verjetno, tla .se ti bcgunci nc botlt) nikt)li vrnili v .svojo izvtjrno tk>mtJvino.
Etnično čiSčcnjc? Pt)jasnilo. čc žc nc opravičilo?
To .so Štirje primeri "etničnega člSčenja* mtrtl mnogimi dnigimi, ki pa s:iino dokazujejo, da je la praksa, čeprav <xlvraina. prisotna in obstaja .Sc vetino kot končna reSitev zj reSev:injc problcmt>v, ki se lahko pojavijo z močnimi manjSinami. To je bil namreč primer z Grčijo in l\irčijo Itrta 1922, vendar pa primer Sutletov fltxla-ja .Sc eno razsežnost, s;ij .so ti ljutlje živeli in usp(n'ali žc stoletja skupaj s svojimi čcSkimi sodrž:ivljani brez večjih mctlctničnih konfliktov.
Motivi, ki stt>jijo za množičnim raz-scljtrvanjcm ljudi ki so jih pregnale napatlalne iiVali zmagovalne sile, seveda niso bistveno drug:ičm <xl tistih, ki .so obstajali na začetku člove.Stva Sla po mtiči (oblasti) prctvorjena v ozcmclj.sko pri-
sv;i|unjc, cclo lui škodo domnevnih zaveznikov npr, ko si je Rusija prilastila vzhodne province Poljske. V ten» primeni vrnitev polj.skega razseljenega prebivalstva ni bila niti pretividena, upoštevajoč moč Sovjetske zveze v tem času (Yaltski sporazum).
I^oraz Nemčije imamo lahko za neposredno po.sledico neuspele ekspanzio-ni.slične politike, ki jo je izv'-ajal Tretji Reich. Pridobljena ozemlja, vztrajno zbirana od H. stoletja tlalje, so bila izbrisana dejansko v nekaj mesecih. VzJiotlna Prusija, Zahodna Prusija, Pomorjansko in Slezija, vsa bivša slovanska ozemlja, so bila dobljena nazaj, brez kakršnega koli upanja vrnitve Nemce, naseljenih tam že stoletja.
Tragična napaka grških generalov ob invaziji na turško Anatolijo leta 1920. je imela z;i ix>sledico množičen izgon njihovih grških sodržavljanov, ki so bili tam že tri tLsoč let in so preživeli turške vpade in turško vladavino. Čudežno prežKetje v daljni preteklosti je bilo dobesetlno zbrisano v nekaj tednili. Grki so bili lahko už;iljeni in razočarani, vendar mislimo, da na vrnitev prebivalstva v Anatolijo, čc bi imelo isti status kot nekoč, sploh ni bilo moč misliti
Primer Sudctov ti so živeli skupaj s svojimi češkimi .sodržavljani v Avstro-ogrskem imperiju žc stoletja, a so v nekaj letih obrnili proti njim in z;ihtcvali ■vrnitev" v nemško politično entiteto. l>o vojni so bili Sudcti pregnani, \endar ni nihče nikoli podvomil v razumnost odločitve, mogoče zato, ker je bilo to nekaj takega kot "pravičtio kaznovanje"?
Prtn mottil sklep: od začetka tega stoletja so značilne vojne z množicami beguncev, ki so bežali preti zmagtwalci, rezultat pa je bil na milijone razseljenih oseb. Kot je pokazal čas, poraženi nartxii niso nikoli poskušali, da bi sc pontArno naselili v svoji "izvorni deželi*.
Bosanski konflikt: zametek študije primera
Ko so bili Srt)i poražx;ni oti Turkov v bitki na Kt>sovcm polju leta 1389, bitki, ki so jo bojevali .skupaj z Albanci, so sc morali ptxlvreči turški vlaibvini kot zadnji na Balkanu. Citiramo iz članka, ki ga jc objavib uradna srbska agencija (18. nov. 1996): "Po padcu Srijije so TUrki najprej opustošili center njene kulture in civilizacije, zatirali so njeno prebivalst\-o in uničevali kulturno dediščino. To jc bil začetek tjbdob-ja migracij, ilcniografskih sprememb in izgon krščanskih Srbov s Kosova.
Po koncu 17. stoletja in v času 18. .stoletja, pt> vsakem posegu Avstrtx)grskc na južni Balkan, ki so ga vetlno spremljali Srbi, so lUrki izvajali krute repiesalijc, katerim jc sletlil dvojni množični izgon Srbov s Kosova, namreč 1693 in 1697. leta. Turki so jih zamenjali z Muslimani, predvsem iz severne Albanije, preostali Srbi pa so bili prisiljeni sprejeti islam
Srbi. ki so zapustili Kosovo, so bili dt}brcxit>šli v Krajini, regiji, ki je mejila na turški im|>crij, v hrvaškem delu Avstroogrskcga imperija, kjer so se na.sclili na zemlji, ki so jim jo dtxlelllc oblasti.
Leta 1989, Lj. po treh stoletjih sobivanja s hrvaškim prebivalstvom v Krajini, so Srbi vneto txlgt}vorili na bojevit govor Slob<xiana Miltjševiča, ki jih je pozval k
R. a. HURNF.R
oclponi proti njilioviin hrvaSifiin so(lrž;ivii:inoni, tako cIa so 12. mata 1991 Srbi proglasili RSK (Republiko Srbsko Krajino). Hitro so zbrali močne sile, ki so imele ustrezno oprenjo, tako da so lahko pregnale nezj.Sčiteno hrva.ško prebivalstvo, medtem ko so za.sedli u.strezno ozemlje, t.j. 13.500 km2 ali 25% hrv,i.škega ozemlja.
avgu.sta 1995 se jc tok obrnil, hrv^aSka voj.ska je napadla in os\'olxxlila z;ihod-no Krajino v samo 72 urah, kar jc sprožilo množičen lx;g srKskih beguncev na ozemlja (predvsem) okoli Banja Luke.
2. avgusta 1991 so Srbi napa<lli Vukovar iz same Srbije in po njegovem po|x>l-nem uničenju je mesto padlo 18. nov. 1991.
25. avgusta 1995 je bilo sklenjeno premirje med Hrvati in Srbi; vzho<lna Slavonija jc prišla pod nadzor ZN, medtem ko je predsednik 'ludjman zahteval vrnitev tega ozemlja Hrva.ški najkasneje do novembra 1995. V bistvu je bilo to urc.v ničeno, toda .šele koncem 1997. leta. Meti tem časom so Srbi (pretlv.sem begunci iz Knijine in Zahodne Slavonije) z:ipu.ščali vzhotino Slavonijo in odhajali v .sosednjo Srbijo.
Ce želijo Hrvati, domačini iz Vukovarja, obnovili .sv-oje domove, ki so jih medtem nezakonito n:iscllli srb.ski begunci iz Krajine, jim to ni dovoljeno v primeni, če si (ilegalni) vseljcnci niso našli medtem drugega .staiKA^-anja.
Marca 1993 jc francoski general Morillon odšel v Srcbrenico in izjavil, da lx) o.stal tam, dokler bo obstajala srbska grožnja.
11. julija 1995 so Srbi "dovolili" bataljonu ZN, da je zapustil mesto; to je bila človeška katastrofa. Po trditvah Rdečega križa (H. septembra 1995) so Srl)i hlatl-nokrvno pobili okrog 8000 moških in otrok.
Dayton.ski sporazum (dcccmbcr 1996)
Zdi sc, da naj bi bilo prevladujoče mnenje, da gre za vojno brez poražcncev in zmagovalcev, neke vrste psiliološka igra ničelne vsote z namenom, da pomiri m;iščevalno.si, ustavi vojno in njene nadaljnje pokole.
V tem smislu je Oaytonski sporazum enostavno uresničil svoje cilje in to je bil tudi njegov največji do.scžrk.
Temeljni problem, ki jc o.stal, je .skupaj z begun.skim n:tslednji: kam, kako in kdaj jili premestiti? Ta tri vpra.š;inja so ostala v največji meri necnlgovorjcna.
Ker so begunci, najprej pretlvscm Muslimani in Hrvati (prvi val) in potem Srbi (drugi val), pobegnili, kamor so lahko, so praktično nameščeni ne samo v njihovi bivši republiki jugo.slavijl pač pa tudi v Zahodni Evropi, predvsem Nemčiji. Dostopna .slika jc grozljiva: UNHCR ocenjuje, da jc bcgunccv in raz^scljcnih oseb brez možnosti trajne rešitve, n;islednje število:
-	Slovenija: 5.900 iz Bosne
-	Vzhodna .Slavonija: 60.000 Srbov iz ostale Hrva-ške, toda en dd zagotovo išče možnosti pobega naprej v Srbijo .samo
-	Republika Jugoslavija (Beograd): 250.000 iz Bosne in 200.000 iz Hrv-aškc
-	Hrvaška: 77.000 iz Bosne (§0.000 iz Srbije) 80 do 90.000 "notranje razseljenih* predvsem iz Krajine, Vzhodne in Zah(x1ne Slavonije
R. G HORNJ-R
• Zalicxina cvropa. 700.000 prctK'scm i/. Ikjsnc, nekalcri s (rajno rcSiivijo.
Druga zelo |)onienibna točka je nio/.no.st vrniivv tel» beguncev "domov", lotla ali so njihovi domovi Se lam? Ne obstajajo sicer natančne kalkulacije, toda splošno znano je, da je v Hosni 10% obstoječega stanovanjskega fonda uničeno, medtem ko je na<laljnjih 25-30% neuporabnih za prebivanje (The Economist 21. januar 1998).
Imeti nepremočlji^ streho nail glavo je sicer bistveno, toda .soseščina .se je pogosto spreminjala in |X).stala v.saj nego.stoljubna, če že ne odkrito sovražna. Lokalne oblasti v Drvarju, v hrva.ško nadzorovani zahcxini 1 lercegovini, so zažgale 300 hiš, da bi preplašile 17.000 Srlxiv, ki so nameravali tam živeti po vrnitvi (Tlie Economist). Totla to ni le enostraaska zadeva: maja 1997 je preti močno baha\-o rusko brigado kakšnih 200 Srbov sistematično uničilo novo obiK>vljeno lx)sansko vas Gajevo: ekspltiziv so uptirabljali tako velikcxlušno, da so bile hiše porušene do temeljev. Ker je bila ta vas t>bnovljena z;ihvaljujoč mednartxlnim nevladnim oqja-niz;icijam, je bilo 750.000 $ neposrt^lno vržent) v veter. Ruski vojaki niso intervenirali (Der Spiegel 16. junij 1997).
l6. marca 1998 je bik) v reviji "Business Week" omenjeno, da je "otI skoraj 225.000 bošnjakt>v, ki so .se vrnili domov leta 1997, 75% šc vetino notranje razseljenih ali niso imeli možnosti zn stalno naselitev, medtem ko so ti.sti, ki so imeli na-.stanitc%', živeli v stnihii preti izselitvijo z;ir.idi vrnitvv pretlvojnih histnikov".
V Sarajevu jc preti vojno živelo 520.000 prcbiv;ilcev, txl tega je bilo 150.000 Srbov, 35.000 llr\-.itf>v m okoli 335.000 Muslimantjv, Po zadnjem štetju je tam zdaj 380.000 prebivalcc\'. od tega 340.000 .Muslimanov, 19.000 Srbov in 21.000 Hrvatov. Od izvorno nastanjenih 150.000 Srbtw, jih je 71.000 otlšlo iw začetku vxjjne in 60.000 leta 1996, kt) .so bila pretlmestja prestavljena v hrvaško-muslimansko federacijo, wntlar je pretLstxInik Alija Izetbegtn iš pojasnil, da so množični txlhtxl leta 1996 sprožila pretlvscm na\'(xlila Srixjv s Pal (enako razmišljanje kot za Arabce, ki naj bi jih k z;ipu.stiivi Palestine nagtATjrile njihow Ixstne oblxsti).
.Metlnartxini tliplomati so iz|x).stavili. tla so manjšine v .Sarajevu dlskriminirane na .številnih potiročjih mestnih služb. t.j. stanovanjski namestitvi. zaposlt>vanju in celo v Soli. ."ic \ieč. mesto .sc jc hitn) spremenilo v muslimansko trdnjaw pod pritiskom predscdniktAx: stranke SDA (Stranke demokratične akcije), ki nadzoruje v.sc vzvxxlc države. Vse ključne .službe v upravi in iixlusiriji so sistematično v rokah člantn' SDA, metltem ko se v bolnišnicah srbski vodje otidelkov postopoma zamenjujejo z Ixilj sprejemljivimi pt>litičnimi profili (Le Monde, 5. februar 1998).
Drugi skli'p jasno je, tUi je vrnitev beguncev izjemno težka. Prebivalstvo je .sedaj njočno etnično koherentno in vsaka vrnite\' "drugih" v to okolje bo sprožila organizirano pasivntjst, če že ne txlkrito sovražnost. To je dcjstw, ki ga je zelo težko rešiti
Konec decembra 1997 jc f>biskal Sarajcvtj pretlscdnik Clinton in vprašal skupino mlatlih Bosancev. "Kaj je najpt>mcmbnejša stvar, ki jo lahko naretlijo ZDA?
"Ostanite", jc txigovorila neka ženska. K temu pa je mlad moški dtxlal: "Naslednjih 50 let. prosim" (Herald TribuiK», 1 januar 1998).
Tako je ztlaj glavno vprašanje: kaj naj stori Zahotl v Bosni v na.slednjili mesecih ali letih' Pred kratkim jc bilo otlločcno, da bi moral SFOR pt>stau DFOR in da bi obseg moral ostati na sctlanji ravni (35.000 mož) \'se ik) volitev konec tega leta.
R. G HORNHR
Dolgoročna rešitev vključuje a) manjše "zastraše\'alne* sile, lotla s stnikturo podobno obstoječi, b) nekaj hitrih in mobilnih a-akcijskih sil. ki niso nujno nameščene v Bosni, vključujejo pa podporo napadalnih helikopterjev' in močne zračne sile v pripravljenosti, seveda dopolnjene z obsežnim stalnim opazovalnim sistemom.
likrati bi bile različne enote mobilnih paravojaških sil, kot so franco.ski CRS, Italijanski karabinjerji ali belgijska žandarmerija, stacioninine v Bosni v tem prehodnem obdobju, dokler jih ne bi |x)st0|x>ma nadomestile ustrezne lokalne enote. Seveila je mogoče razvijati ad infinitum možne kom|x)nente takšnih idealnih sil. Toda ključno vprašanje ostaja: kako dolgo l>omo ostali tu? Petileset let. kot je sjX)ntano sugeriral ta mladi Bo.saiKx-, ventlar pa je to težko uresničljivo in nekako ni prava rešitev.
Drugi del
Na začetku te obravnave smo na kratko omenili nekatere izrazite in novejše primere množičnih izgonov, ki so bili neposretlna posledica konfliktov. Kakršen koli jc že njihov izvor, so bili to tipični spori (nasprotja) med Ideološkimi in dinamičnimi političnimi sistemi, prevedeni v tipične vojne, za kar je najbolj.ši primer konflikt med Tretjim Reichom in Sovjetsko zvezo. Subtilnej.ša je bila vojna med Izraelci in Arabci, kjer so napadalci prLšli z morja in razširili obstoječe n>osti.šče, kar je neizbežno spodbudilo neposredno ali posredno množičen izgon prebivalstva. V grško-turškem konlliklii jc bil izvor mešan. Grki so sprožili vojno in jo izgubili, zapeljujoč ustrezno grško prebivalstvo: kakor koli že, potem .sta se oblasti obeh vojskujočih strani strinjali o nadaljevanju "etničnega čiščenja" z nadaljnjo izmenjavo prebivalstva (vzliodiK- in z;ihodneTrakije).
S povojnim izgonom Sudetov so Čehi enostavno reagirali na Izdajo, ki so jo doživeli 1938. leta. nLso pa želeli, da se jim to ponovno zgodi.
Ne glede na okoliščine, so ti primeri povezani z\x>jnami in njihovimi neposrednimi posledicami.
V Bosni so bili pogoji različni: etnično različno prebivalstvo je ohranjala skupaj močna avtoriteta komunistične in strogo centralizirane oblxsti. ki je že bila tlovolj premetena, da je priznala določeno stopnjo samouprave za republike oziroma avtonomna področja. Te različne etničiie skupine, čeprav jk) pripadnosti slovanskega porekla in govoreč praktično usti jezik, so doživele zck) različno zgo<lovin.sko evolucijo. Slovenci in Hrvati so katoliki in čeprav so obdržali svojo identiteto, .so nanje vplivale upravne in vojaške metode avstro-ogrskega imperija, Srbi so morali vzdržati težko turško vladavino, vendar se niso nikoli "utopili* In zelo malo sc jih je spreobrnik) v Lslam, rajši so emigrirali v tujino (Krajina). Kar se tiče Bosne, sc ta razlikuje od Hrvaške in Srbije .samo v tem. da večina njenega prc-bivaktvii pripada i.slamu in jih njihovi so.scdjc celo danes imenujejo "TUrki": to razkriva celotno miselno ozračje tega področja.
Zato konflikt v Bosni ni bil "tipična vojna" pač pa "drž.avljanska vojna", ki jo lahko do neke mere primerjamo tudi s špansko, za katero jc bila tudi značilna
R. a UtiRNHR
nezaslišano krma bniialnost (leta 1936 je v Španiji živelo 25 milijonov ljudi; v 32 mesecih efektivnih opcracij je bilo 600.000 mrtvih, od tega so jili 300.000 ubile Kepublikaitske "varnostne" sile). Ziidnji lx>sanski konflikt spad;i v ta z;idnji tip: t j. neusmiljen in krvav po svojem bistvu, zato ker so bili udeleženci včasih nerazrešljivo prepleteni, scn'ražnost in ma.ščcvalnost pa sta bili |x>gosto krajevnega izvora.V B<xsni je tlelo .sovraštvo, ki .se je stopnjev;ilo že dalj časa, obenem pa so v spomin priklicali vse brutalnosti druge .sveto\'ne TOjne. To jc .seveda obžalovanja vredno, toda to je v človekovi nar:ivi.
V neki drugi držjvi, s skonij pov.scni |X)<lohnimi izkušnjami, lahko uporabimo iste kriterije, v mislih pa imamo Republiko Irsko in provinco ULster. Od začetka l6. .stoletja je zgodo\'ina Irske zelo tlolga zgodba bitk, ki .so jih izgubili katoli.ški Irci prt>ti angk*škim protestantom na Scvrru, ta lx)j jc do.segel vrh v rcvoltu 1916. leta, ki pa tudi ni us|x?l (toda loal French je bil prisiljen opustiti obvvzno \'oj;i.ško službo). Končno jc bila 6. ilccembni 1921 Irska priznana kot neodvisna država s 26 okrožji, mcdtent ko jc Se\rrna pro\'inca Ubter (6 okrožij) {x>stala istega dne dominion. Od taknit ni bilo mogoče vzpost;ivili nikikršnega modus vivcndi meil 30% irskimi rimokatoliki in 70% protestantskimi "unionisti".
Julija 1969 .so izlinihnili resni nemiri in britansko v^ojsko so |x>slali v pomoč lokalni policiji, ki jc bila |xwsem okupirana s ponavljajočimi se bombnimi napadi in umori: mejo z Irsko je hermctično z.aprla brlt;uxska \x>j.ska, ki je zato po.st:ila tarča teroristov obeh strani. Vlade v Londonu so naredile številne posku.sc, da bi našle rešitev, tod;i do danes brez občutnejših rezultatov, ker imajo udeleženci ne|K)mirljiva .stališča. Situacija v Bosni seveda ni natančno ista, toda razvijala se bo na |XHlolx:n način, čc obstoječa politika nc lx) u|x>rabila ustreznih prihtgoditcv.
■Sklepi
V.saj dva elementa sedanje bosanske situacije z;uslužita temeljit razmislek z o možnem razvvju v bližnji prihodnosti.
a)	Ne gle<lc na vsa prizadevanja in ogromne stroške so bili doseženi rezultati doslej nuiuuKilni. Od .skoraj 225.000 Bošnjakov, ki so sc vrnili doniov v letu 1997, jih jc 75% .šc \-ctlno "notranje razscijcnili* ali pa sploh nimajo možno.sti stalne naselitve (Business Week 26. marec 1998). Lahko sc zgodi da bodo vs;i nadaljnja prizadevanj;! naletela na cxlpor Hr\-aiov, Srbov ali Bošnjakov, če že nc na zlonamerna dcjanj;i okoliškega pa'biv.ilstva. Na deželi jc nemogoče zagotovili varnost zj nez;ižcljcnc bcguncc, prav nW drugače pa ni v večjih mestih (npr .Mosiar).
Se posebej bi lahko omenili primer Srebrenice s kakimi 8000 umorjenimi moškimi (s strani Srbov, Mladiča in Karadžiča). To mesto v Republiki srbski so za-.sedli srb-ski begunci: v pnmcru uresničevanja obstoječe politike pomeni da monimo poslati v lo mesto 6 ali 7.000 .Muslimanov, pretlvscin žensk, kar jc takorckoč ncuresničljivo ali pa bomo morali sprejeli dejstvo, da ta primer zxsluži posebno obravnavo in s tem odprli vrata za štcvilrjc druge "iz)cmc*?
b)	Ni gotovo, da bodo oblasti in prebivalstvo v bližnji prihodnosti .sfirejcli prisotnost sil NATA s simpatijo ali vsaj iKrvtraliKistjo. Nc %vmo niti kako sc bo Beograd
R. G. HORNF.R
odločil (ali ne) o Kosovu, kjer je možnost pretirane represije Se vedno prisotna niti ne vento, kako bi lahko reagirale ekstremlstične frakcije Republike srbske. Možno je tudi, da lx>do srbske S|)ecialne enote premišljeno masakrirale "musliman.ske brale" na Kosovu, prav lahko pa tuili .Sarajevo postane ne.strpno, kajti ker a odrom delujoče fundamentalistične aktiviste ne bi smeli podcenjevati. To ni nekakSna |x:simistična (K-rspektiva. pač pa kr.itka in jedrnata anali/a resnega problema.
Glede na DSFOR. ne bi smeli niti spregleilali dejstva, da -Številne udeležene držuive niso nevtralne in da so že razkrile svoje ciljne preference? c) Potrebno je upoStevatI tudi rinančni vidik. SFOR s .sestavo kakih 35.000 mož in drago težko opremo, je vsekakor težko breme za Zahod. Zdaj tudi vojaSke enote, ki so tam, opravljajo v bistvu naloge, ki niso njihove naloge profesionalnih vojakov namreč niso palroliranje vzxlolž 1500 km meje med Republiko Srb.sko in HrvaSko-muslimaivsko federacijo niti ne pomirjanje nereilov, /.a kar konec koncev tudi niso izvežbani, niti nimajo z;i to ustrezne opreme! Z o|x;rativnega staliSča lxxlo morale biti te voja-Ske enote vsekakor slej ko prej zamenjane. Zadnje, vendar ne najmanj važno je, da nekatere države že sotlelujejo v tej operaciji z očitnim odporom in ila tudi ameriški kongres ni preveč navduSen z-a tako .sotlelovanje. Cc bi sc ta situacija razvila v neke vrste "irski motlel", je vpntSanje, kakSna bi bila reakcija v Združenih državah v primeru izgub? Nav.sczadnje, pred iniervx-ncijo NATA je bilo ubitih 239 vojakov ZN in to je .Sc kako nepomembno!
Predlogi
a) Zdi se, da je prizadevanje in spotlbujanje vrnitve bcguiKcv na svoje domove neproduktivno. Pred nekaj leti smo v Zahodni Evropi razvili poseben, toda zanimiv sistem pregrupiranja potleželske /.cmlje, in to v velikem obsegu.
Cc bi vzeli ta sUtem za podlago, bi bilo možno vzpostaviti mrežo vredno.sti za premoženje, pripadajoče raz-seljcnim osebam, namreč 7.asnovano na obstoječih t.l 'katastrskih pregledih", ki vsi zagotovo niso bili uničeni med vojno, da bi vzpostavili "temeljno vredno.stno menjalno enoto" in pri tem upoStevali Številne pravične parametre: v bistvu nekakSno institucionalizirano "menjalno trgovino" v velikem ob.segu.
To siccr ni univerzalno zdravilo, je pa vsaj nekakSno upanje in obljuba z^ razseljene osebe, ki so ostale brez sredstev. To sicer ni delo SFORja, je pa nekakSna reSitev, kajti v Bosni jc impresivno Število nevladnih organizacij, ki bi morale biti željne sodelovanja v takSnem konstruktivnem projektu. Kot jc nedavno dejal nek nem.Ski socialni delavec: "Ta prostor je poln strokovnjaktA-, svctovakrcv in inženirjev, ki ne bi smeli izpustiti posla iz rok z vrnitvijo domov. Ironija nezaposlenih zahodnjakov jc, da si polSčcjo .svojo srečo v Bosni" (Busine.ss Week, ibid.). Z nekaj volje bi bilo mogoče biti mogoče oblikovati (hitro) takSne enote z uradnim statu-.som in, zjkaj ne, pod nadzorom armade inženirjev.
Isti sistem bi laliko uporabili za mestne prebivalce in/ali prejSnje majhne farmarje, ki so imeli nekaj zemlje, pa bi želeli živeti v mestu. 'Temeljna vretinostna menjalna enota" bi lahko delala čudeže, ker bi omogočila BoSnjakom, ki so prej
živeti v okolici Banja Luke, da bi dobili ustrezno Utstnino v boSnj:iSkeni delu teritorija.
b) Financiranje
Problen) pa se takoj pojavi zanidi premajhnega Števila stanovanj, kajti približno 10% .stanovanjskega fonda je v Bosni uničenega ter 25 do 30% neprimernega za življenje. Tu ni dnige reSitve kot organizirati kolektivno financiranje, ki bi ga |x>vc-rili OV.SE (na primer), in dodeliti pomoč koristnikom s pomočjo majhnih in mobilnih kontrolnih ekip nevtralnih javnih uslužbencev, ki bi imeli tudi moč odloč-anja ter ustrezno odgovornost. Prednost bi morali dati uporabnim stanovanjem, hiSam (ali vsaj ti.stim z najmanj poškodbami). Sele nato bi se lahko lotili problemov- težko poškodovanih ali uničenih hiS, etc. Te sugestije samo orisujejo program.
Dobro se z,avedamo vseh problemov, ki se nahajajo v ozadju, toda to bi bila izvrstna priložnost, da bi vkleli, v kakSnem obsegu sta npr. Savdska Arabija ali Iran pripravljena prispevati v tak skla<l, ne pa kot zdaj poSiljati orožje ali graditi verske objekte.
Glede na to, da sc je v Srbiji nastanilo 250.000 beguncev iz Bosne in 200.000 iz HrvaŠke, bi morali upoStevati njene probleme ter z.agotoviti. da bi njena oblast pokaz.ala nekaj razumevanja za vpraSanja Ko.sova in Vojvodine. Vemo, da niso pripravljeni plačati kakrSne koli "vojne odškodnine" in da bi bilo jalovo postaviti to vpra.S;injc, ker .so praktično bankrotirali, vendar se le ne morejo ukvarjati s svojim problemom beguncev brez ponKJči Zahoda: če je to edini dostopni vzvod, da bi postali bolj dostopni, ubogljivi in razumni v mednarodnem vedenju, potem naj bi kar najbolje izkoristili to enkratno priložnost. Glede Rusije in njene neomajne podpore njenim slovanskim srbskim prijateljem smo prepričani, da bodo navkljub njihovim tež-avam zavzeto sodelovali pri obnovit^'enih .skladih Republike srbske.
Nobenega dvoma ni, da bi bila takSna operacija zanimiv preizkus za uresničevanje mednarodnili interesov in tokrat, dokončno, z jasnim In dobro opredeljenim namenom, Lj. obnovo miru na Balkanu.