9 štev V Ljubljani, v to 19. avgusta 1879. Letnik VII Inseratl ne «prejemajo in veljfc IriHtopuH vratu: 8 br., če ne tinka lkrat, 1 *> o », n ji it - ii n n n n ^ »i Pri večkratnem tiskanj se «ena primerno zmanjša. R o k o pl si se ne vračajo, nefranhovana pisma se ue sprejemajo. Naročnino prejema opravništvo (aon- nistracija) in ekspedieija na Florijanske ulice li. št. 19. Po pošti prejemar velja : Za celo leto . . 10 gl. — kr. r.a poileta . . 5 _ za četrt leta . , ■< 50 " V administraciji velja: Za celo leto . , 8 gi. 40 kr ta pol leta . . 4 ., 20 za četrt ieta . . 3 „ 10 lisi za slovenski nam J. '¡F 'v 1 .. v Ljubljani na uom pošiljali «eiji 60 kr. več ua leto. Vredništvo je v Rožnih ulicah Štev. 25. .¿i Izhaja po trikrat ua teden in sicer v torek, četrtek in soboto. Na rojstni dan Nj. Veličanstva cesarja. Vsigdar zvesti Slovenci so puč vedno zanimali se za osobne dogodbe Nj. veličanstva, ter so tudi praznike njegove praznovali v duhu z njim, želeči mu vse dobro, zdravje iu dolgo življenje, srečo v vojski in miru, v zuuanji in notranji politiki. Slovenci so bili vedno prepričani, da srce vladarja gorko bije za vse svoje narode, enako gorko in sočutno za vse stanove; kedar se je napak vladalo, niso pripisovali tega cesarju, ampak njegovim svetovalcem, ministrom, in prosili so Boga, da bi cesarja vedno z dobrimi svetovalci obdal. Kolikor tudi so enostranske, nemško-liberalne vlade pritiskale naš narod, vendar mu niso mogle zadušiti zvestobe in vdanosti do presvitlega cesarja; ljudstvo je čutilo in vedelo, da ta pritisk ue izhaja od cesarja. Ni še dolgo, kar je slovenski narod praznoval jako sijajno dau sreberue poroke Njih veličanstev, iu tačas so morali pač omol-kniti oni obrekovalci, ki so slovenskemu gibanju pripisovali neko veleizdajsko podlago. Opozicija slovenskega naroda se nikdar ni obračala proti dinastiji ali proti državi, temveč vedno le proti uemško-liberalui sistemi: Slovenec hoče biti Avstrijancc, pa tudi Slovan, in ravno ker svojo zvestobo ceniti zna, zato se ne da na svojih tleh po tujcih podučevati, kaj je lojalnost in zvestoba, on odločno protestira proti temu, da bi se spoznavala avstrijska lojalnost v zatajevanji slovanske narodnosti. Več ko polovica avstrijske armade je slovanske krvi; zvest in krepak je ta slovanski vojak avstrijski; in če je ou bramba Avstrije proti sovražnikom, kako bi bilo pač mogoče, smatrati njegove rojake za menj zauesljive, za menj veljavne, nego diuge narodnosti? Kakor je Slovan vsigdar branil državo s svojo krvjo, tako jo pomaga vzdržavati tudi s svojim delom, s svojimi davki lz teh uzrokov pa stopa v veljavo prislo-vica : „enaka bremena, enake pravice I" in na to naravno pravo opirajoči se borili so se Slovani proti tistim vladam, ki so jim enakopravnost ne z besedo in pismom, ampak dejansko kratile in odrekale. Ta borba ni bila brezvspešna, že se je naredil preobrat v naši notrajui politiki, in kmalo morda že bomo doživeli popolno ravnopravnost Slovanov v Avstriji. S toliko bolj lahkim in veselim srcem praznujemo god presvitlega cesarja, ki je poklical na svojo stran nove, nam bolj prijazne ministre, ter s tem pokazal, da mu ni za nadvlado enega naroda, ampak za spravo vseh narodov in za vsem pravično vlado. Bog ga poživi še muogaja leta! O cerkvenem jeziku. (Dalje.) Zbor v Spljetu 1. 1688 je hotel odstraniti tako klasično neznanje cerkvenega jezika ter je ostro zapovedal vsem aspirantom duhov- nega stanu študiranje staroslovenščine pod kaznijo izključenja ter je postavil šest učiteljev, ki so nekoliko bolj znali Illyricum litterale. Tudi zbor v Poreči (1733) je postavil šest izpraševalcev iz staroslovenščine. A vsa zdravilna pomoč je prišla prepozno in nij gotovo, da bi bili tudi ti zdravniki ex oflo dosti zmožni za svoj posel. Cerkveni jezik je bil mej glagoliti zdaj kakor prej zapuščen iu da si so bile tri stolice za slovenščino, je pa manjkalo zmožnih učiteljev in slovnice. Benedikt XIV. je hotel popolno izceliti to zlo in je zategadelj ustanovil v rimskem koleg;ji sto-lico za staroslovenščino a oddati se je morala ta zopet le ruski izobraženemu Soviču, bra-njeniku Karamonovemu. Ta učitelj je pozneje predelal slovnico Smotriskega, koje delo je pa ostalo v rokopisu. Znamenite so besede, ki jih pravi Fortis (Kopitar Glagol, p. XVII) o tem predmetu: Quest'opera e tanto piu meri-tevole di vedere la luce, quanto che la lingua sacra Slavonica, che si studia ne' Seminari di Zara e a' Almissa non ha grammatiche ben condotte, e cbe, morto l'Arcidi acono Sovich, non v'e p u chi possa a buon diritto chiamar-sene Professore. Učili so se menda v Zadru in Omišlji le toliko, da so se navadili glago-lico čitati. Taka je tedaj povestnica, tako sedanje stanje glagolitske liturgije. Očitati bi mi znal kdo, zakaj sem vse to napisal. Napisal sem zato, da se razvidi, kako je Rim vse storil za Babica Rada. (Slika iz bolgarskega življenja od S. Bobčeva.) VIII. Minuli ste dve nedelji od smrti Karadje; večna mu luč ! V mestu počil je glas, da so sklenili, poslati vse ostale žive junake v Diarbekir (v malo Azijo. V to meBto poslali so tekom dveh let okoli 200 Bolgarov. Pri odhodu v pregnanstvo obsojenih zbere se mnogo ljudstva, toliko, kakor bi pričakovali sultana. Bilo je tu vse mesto. Deklice učenke bile so praznično oblečene, in v rokah držale so šopke in razno cvetje. Odpeljali so |jih na kolodvoru iz mesta. Pričakujemo. Evo jih. Evo jih. Sina babice Rade gresta vsim na čelu ; bili so veseli kakor ženini. Sam Bog ve, kaj so mislili, Turki so pa slabo nameravali. Ko so se prognanci približali, poletele so devojke iz med ljudstva, da vsakemu junaku — bilo jih je dvajset, podajo šopek , sinova babice Rade pa okinčajo z venci. Neko dekle govorilo je zelo kratek nagovor, v kojem je Rado imenovala Rimljanko, bolgarsko Kornelijo. Obrnivša se k uklenjenima sinoma in drugim prognancem, zove jih svete mučence, boritelje bolgarske svobode in dovrši vsklikom: „Na slavo svobodne Bolgarske I" Zdajci stopi iz srede množice meščanska babica Rada. Hitrih korakov pohiti k sinom. Narod utihne. Sleherni je česa pričakoval. „Čujte, čujte, govorila bode mati domorodkinja." Dolgo časa govorila je Rada. Govorila je o dolžnosti proti domovini, o tem, kako ji je drago videti sinove, ki so spolnili svojo dolžnost, dalje, kako je pričakvati od mladine rešitve Bolgarske, kako se mora mladost izobraževati, napotiti na pot resnice — slednjič želi ujetnikom, da se povrnejo v ,.osvobojeno" Bolgarsko. Vsi pričujoči bili so globoko ginjeni. Mnogi so tudi jokali. Niko in Blagoj poljubila sta roko svoje matere, koja jih je strastno objela. Za odhod bilo je že vse pripravljeno, turški fesi obkrožili so brzo mladenče od vseh strani, in jih uveli v vozove. „Do vidjenja v svobodnjej Bolgariji", klicali so prognani domoljubi, mahajoč z robci. Narod odgovarjal je: „Bog daj". Čorbad-jije kimali so z glavami in nekaj mrmrali, a njihove starke križale so se in šeptale: „Gospod usmili se nas in reši nas od hudega." Učitelji jeli so tolažiti babico, ali bolje, tolažiti se z njo. Spremljale so jo njene hčerke: Draganka in Kinka. — Nič mi ni bolj žal, govorila je Rada — kakor to, da nimam več sinov, ki bi nadaljevali sveto delo apostolstva. *) Vsaj jaz nisem prognana, mamica, odvrne hčerka Draganka. IX. Minolo je deset let od tačas. Kaj se je vse zgodilo v teku tega časa! Koliko je pretrpela med tem naša bolgarska domovina 1 Ne vem , ali ako samo stradanje stori mučenca, najdeš težko na svetu kraj, ki bi rodil več mučencev. Tekom desetih let pospešil se je razvitek Bolgarske uspešno, prikazale so se nove, sveže in jake moči; nastala so nova vseučilišča, pomnožile so se knjige in časniki; rešilo se je tudi „bulgarsko cerkvene vprašanje" ali tako imenovani „grškobolgarski prepir." Agitacije niso nehale. Govorim o agitacijah proti petstoletnim vragom. Bolgarski rodoljubi protestovali so proti neznosnemu jarmu suž-nosti v Sofiji, Eski-Žagri in v Srednej gori. Ves čas bila je naša babica med prvimi agitatorji. Njena hiša bila je skrivno pristra-nišče za vse, ktere je turška vlada preganjala in Bhod aposteljnov. Stareja Radina hči nado- *) Aposteljna imenujejo v Bolgariji vsacega političnega agitatorja. Prev. glagolitsko liturgijo, zakaj se je uže ta litur-gija v toliko krajih opustila in se še zmerom bolj opušča. Iz tega se razvidi, da bi bilo najbolj, ko bi glagolijaši sami polagoma mesto glagolitskih cerkvenih knjig vveli latinske in to željo je izrekel tudi provincijaini zbor v Ogleji v šestnajstem veku. (Cf. Assemani Ka-lend IV, 409.) Pomislimo le, da je slovenska stolica v Zadru prenehala, da je zadnji misal od 1. 1741 in zadnji breviarij od 1. 1791 in rituale še nikdar bilo nij! Ako se je v najnovejšem času kaj teh knjig tiskalo, ne vem, in ako so se tudi kaj tiskale, se s trni obče slabo stanje nij dosti spremenilo. Ker oba pisalca v „Narodu" zahtevata samo vvedenje staroslovenščine v liturgijo iu ker C—v kar naravnost odsvetuje grško, t. j. cirilično liturgijo, zatoraj ne morem nikakor razumeti stavka pisalca duhovnika: „ Na Primorskem se je ta red tudi ohranil mej ruskimi katoličani." Kaj misli pisalec s tem povedati? Uredništvo je pristavilo k temu stavku opazko: „Tudi v Dalmaciji in po Bosni iu Hercegovini imajo nekateri redovniki pravico v slovenskem jeziku maševati, v Zadru se to zgodi saj v euej cerkvi." Brez zamere, nekako tako nedoločno o razprostrenji glagolitske li-turgije je govoril Kopitar pred štirdesetimi leti v svojem Glagoliti, a zdaj ko je 1. 1857 izdal škof Vitezič „Dimostrazione della locaiita in cui viene praticata la liturgia slava glagolita del rito latino nella Dioecesi di Veglia" in nadškof Gollmayr „Synopticus", bi se uže lehko malo določneje govorilo. Nam najbliža škofija, v katerej se litur-gija deloma giagolitski opravlja je tržaško-ko-perska. Škof Legat je v tej zadevi naslednje Ginzlju poročil: „Pozvedoval sem, kolikor je bilo mogoče, v koliko se je na nekaterih krajih moje škofije slovenska liturgija še ohranila in kaj je še drugače o njej znanega. Poročila so prav pomanjkljiva; iz ohranjenih krstnih, mrtvaških in poročnih zapisnikov se le razvidi, da je bila do leta 1G78 slovenska liturgija v liburnijskih župnijah, namreč v Kastovu, Ve-princi, Lovrani, Mošenicak in Veršci izkijuč-ljivo v navadi, kakor pričajo stari misali in brevijarji. Duhovniki onih časov so prihajali mostovala je zelo svoje brate. Posvetila se je narodnemu delu, iu biia poročevalka med Bu kureštom, Ruščukom in Trnovem. Večkrat šla je, preoblečena v možko obleko, v Balkan, da odda pisma iz raznih vstaških krogov. Sedanji čas najdete sliko te junaške devojke v hiši vsacega bolgarskega rodoljuba. Leta 1876 bil je vstanek dosti bolje ured-jen, kakor prej kedaj, ali so ga zaradi tega tudi po tem besnejšem in zverinskem uačiuu zatirali, tako da človeku to premišljujočemu kri v žilah zvodeni. Za klanjem velicega travna v južnej Bolgariji sledila je srbsko - turška vojska. Zmaga — nesreča — razbite nade ! X. Zgodilo se je to nedavno. Naše mesto pričakalo je Nikota in Blagoja z njihovimi to-varši. Ilvala caru-osvoboditelju morala je turška vlada izpustiti iz azijskih temnic vse politične prestopnike Bolgare. Povrnili so se tudi poslednji Mohikanci vstaškega odbora. Sošli so se na kolodvoru. Ne samo dvorana, marveč tudi trg bil je poln naroda. Naše devojke obdale so prišlece z šopki, pevaje junaške pesmi. Radostnih klicev ni bilo konca. Ali s tem se ne konča svečani prihod. Nek bogat trgovec želi dati večerjo na čast vrnivših se prognancev. Pri pojedini bili so pričujoči tudi mnogi drugi prognanci in učitelji. večidel iz Dalmacije in iz bližnjih otokov Čresa in Krka ter so donašali slovenski obred in slovensko omiko, kakor so se je navadili v slovenskih semeniščih. Ko se je pa na Reki ustanovil jezuitski kolegij, so se tudi domači mladeniči obrnili k teologičnim študijam in slovenska liturgija je polagoma zginila. Zdaj je skoraj v vseh staroavstrijskih istrijskih žu-panijah navada, da ob nedeljah in praznikih tnašnik list in evangelij pri maši slovenski poje; tudi je iz sosednje senjske škofije, kjer je 1. 1824 s potrjenjem tamošnjega škofa izšla v to namenjena knjižica, v naše kraje prešel običaj, da se poleg lista in evangelja tudi pred-glasje in molitve slovenski pojo; a zdaj se vedno bolj sprejema latinski obred." Pri sedanjih okolščinah bi ne bilo nič druzega bolj želeti, kakor da bi se po vseh škofijah, v katerih je bila rimsko-glagolitska do zdaj v navadi, duhovniki poprijeli latinskega misala in brevijarja. Oni deli sv. maše pa ki se pojo, naj se pojo slovenski. Tako se godi tudi v ilirskej cerkvi sv. Hijeronima v Rimu. S tem bi se duhovščini in občnemu napredku popolno ustreglo a ljudstvu bi se nijedna pravica ne prikratiia. (Konec prih.) Politični pregled. Avstrijske deiele. V Ljubljani 19. avgusta. IVovu ministerstvo je tako sestavljeno: Taaffe, predsednik; Stremayr, pravosodje ; Falkenhayn, kmetijstvo; P r a ž a k, češki minister; Zimialkovski, poljski minister ;Korb-Weideuheim, trgovina; II o r s t, deželna bramba. Manjkajo še ministri za notrajue zadeve, ki jih začasno vodi Taafte, za finance, ki jih začasno vreduje Krtek, ali kakor se piše Chertek, rojen Dolenjec, in za poduk, ki ga začasno vodi Stremayr. Mi Slovenci smemo z novim ministerstvom še precej zadovoljni biti, le to se nam ne dopada, da je ostal Stremayr. Vendar imamo to tolažbo, da bo šolske zadeve vendar drugemu oddal, ter da si je pridržal pravosodje. Da nemško-liberalci in Madjari s to vlado Kakor je znano, je pri nas najprej — obed in vino, ki razgreva kri. Zbrani so se radovali in vesela bila je tudi babica Rada, ktera zapove svojima hčerkama da zapojete, a zapela je tudi sama. Ponoči napravili so na dvorišču babice kolo, plesali so vsi — tudi deklice in dečki, a tudi hčeri in sinovi babice Rade. Ali glej vsredi občne radosti pokaže se tudi ona, naša babica, oblečena v črnem bol garskem „sukmanu" (obleki); njeni srebrobeli lasje so razčesani, vsa je vesela, živa, djal bi, dvajsetletna dekle. V roki držala je nekaj majhnega. — Slava bolgarskim mučencem, reče svečanim glasom. — Slava jim! zakliče ves narod. — Slava onim, koji so prvi pokazali pot bolgarski svobodi! Mnogi od njih so umrli, ali njihov spomin ostal bo na veke... Slava onemu, na kterega gomili je rastla ona cvetka (zdajci pokaže in vzdigne visoko moder cvet), ta cvetka vzrastla je na svetih ostankih Štefana Karadje, slava mu ! — Slava Štefanu Karadji I zagrmi daleč na okrog, in zdajci se premeni za trenotek |svečana radost v tiho molitev.... Prevel —n— niso zadovoljni, si lahko mislimo, saj so bili vedno navajeni, izključivo vladati. Madjarski listi že ponujajo nemškim novo zvezo zoper „reakcijo", kakor pravijo, pa se mora čitati „zoper Slovane". Ni dvoma, da bodo nemško-liberalci to zvezo radostno sprejeli. Vprašanje pa je, ali bodo oboji zadosti močni, da Taaffeja vržejo. Kako radikalno se je položaj spremenil, kaže nam odstop Andrassyev, ki se zdaj že gotovo napoveduje. Audrassy zastopa in predstavlja dualizem in madjarsko hegomo-nijo. Če on res pade, potem vemo, da je prevrat v naši notrajni in zunajni politiki bolj odločen, nego smo si misliti upali. Uzroki, ki se uam naštevajo po vradnih istih za Andrassyev odstop, zdč se nam vsi izmišljeni. Pravi vzrok mora tičati v zunajni politiki, koje niti pa se nam do zdaj še skrivajo. Kdo bo še vstopil v novo ministerstvo, pokazalo se bo najbrže še le o shodu državnega zbora. Imenujejo se — Rieger, Klam — Martinic, Hohenwart, Suess, Plener. Mislimo, da Nemcev je že dovolj v ministerstvu, Čeh je le en sam, Poljak en Bam, Slovenec pa nobeden, kar celo češki „Narodny listi" obžalo-vaje omenjajo. Nič bi ne škodilo, ko bi enkrat en Slovenec v ministerstvo prišel, recimo Herman namesto Stremayra za pravosodje, sicer pa še Hohenwart za notrajne zadeve, Čerkav-ski za nauk in bogočastje, kak čeh pa za finančnega ministra. Nemški listi novemu ministerstvu ne prerokujejo dolzega življenja. Baron Itiriiiiaiiii, bivši deželni predsednik na Kranjskem, pozneje v gorenji Avstriji, pride za cesarskega namestnika v Tirole. Baron 1'ino pride na mesto njega iz Trsta v gorenjo Avstrijo; baron de RBretis, bivši minister, pa pride za cesarskega namestnika v Trst. S tem bodo zadovoljni menda le gorenji Avstrijci; Widmana Tirolci pač ne bodo veseli, vendar tam ue more tako postopati, ko na Kranjskem. De Pretiš bo v Trstu prej Lahe podpiral, nego Slovence, za to pomeni odhod Piuo-tov veliko zgubo za primorske Slovane. Vuanje države. Razmere med llusijo in med Nemčijo postajajo čedalje bolj hladne. Ko so Rusi videli, da je Bismark na berlinskem kongresu njim nasproti delal, zgubili so vse simpatije za njega, zdaj pa celo pravijo, da je Bismark popolnoma izoliral Rusijo v Evropi, tako da nemajo Rusi v slučaji kake vojske nobenega zaveznika pričakovati. Vsled tega je velika razdraženost na Ruskem zoper Nemce, ki tako uazaj plačujejo dobrote, ki jim jih je Rusija delila. Nemški in ruski listi se že kavsajo, kakor bi stali na pragu rusko-nemške vojske! Mislimo, da tako daleč še nismo. Anglija. Vojska s Culu-Kafri še ni končana, kakor se je nedavuo poročalo. Angleži se pomikajo vnovič v dveh četah proti deželi Četevaja. Angleška vlada si dobrika, da je mirovna pogodba z Afganci zadosti častna in koristna, ter da se od te strani Angleži nemajo nič več bati. (?) Ruska vlada je bojda obljubila, da pri svojem vojskovanji s Turkomani ne bode zasedla mesta Merv. Ilol^arij». V kratkem se pričnejo nove volitve za bolgarsko skupščino, ki se bo odprla 25. oktobra. Izvirni dopisi. lx Celja, 15. avg. (Kranjski fantje na Štajarskem.) Oprostite, da Vas, slavne pevce čitalnice ljubljanske, s tem imenom, na koje je vsak kranjski Slovenec ponosen, pozdravljamo. Nameravalo se je že lani napraviti koncert in serenado očetu štajarskih Slovencev, takrat svojo rojstno 701etnico praznujočemu vrlemu gtarčeku, gospodu cesarskemu svetovalcu, dr. Štefanu Kočevarju, na čast, Znano pak je, da je preteklo leto nevarno obolel, iu okupacija zlate Bosne je zadela tudi rodbino našega jubilanta s tem, da je bil g. dr. Sernec advokat v Celji in zdaj nadlajtnaut v reservi, g. Ivočevarjev zet, poklican v vojsko. V tej tužnosti se izvršiti ni moglo, kar so željno nameravali tukajšnji Slovenci, Slovenci cele krasne južne Štajarske. Na veselje vseh rodoljubov in in častilcev našega očeta, je ljubljeui veteran okreval, g. dr. Seraec srečno vrnil se domov, torej bodemo, akoravno zaradi neljubega za-kasnenja ne vse tako, kakor lani nameravano, letos izvršili, ker so po odboru celjske čitalnice povabljeni slavni pevci čitalnice ljubljan ske obljubili, prijazno sodelovati pri koncertu, ki se bode napravil 7. ali 8. septembra t. 1. (nedelja in praznik), ki ima na dvojno vplji-vati: vzbujati, krepiti in razširjati narodno zavest, in pomoči s čistim koncerta dohodkom po toči in ognju zadetim našim bratom v ma-riborškem in št. lenartskem okraji. Morebiti se učini še druzega kaj, česar se veselimo, kar je veselje vzbujajoča tajnost med nami. Vse se veseli, težko pričakuje, slišati Vas, drage brate kranjske. Vaše petje slovi ne le po vseh okrajinah slovenskih , naši domovini, preseza, ponosno izrekumo, tudi njih meje; Slovenec pak, kjer se poje, sede z radostnim srcem med svoje. Slišati mogočne, oziroma v srce segajoče glasove orjaškega zbora slovečih pevcev se vsi ucpopisljivo vesele, ne le tukajšnji, nego Slovenci krasne okolice naše isto tako. Torej pridite, ljubljenci naroda našega, da Vam z gorkim čutjem v desnico sežemo, bo nas ko listja iu trave Na svidenje, dobro došli! 11. Solkana, 11. avg. „Resnica je Bogu ljuba". Te besedice dajo povod nekterim solkanskim rodoljubom, opravičiti enega naj-marljivejših delavcev naše čitalnice, kterega hoče neki „Audrejčkov Frančevič" v „Slov. Narodu" v svojem dopisu in poslauim pred svetom osmešiti. — „Frančevič" se čuti razžaljenega, ker se je bivši tajnik naše čitalnice tudi odborništvu odpovedal zaradi propadlega narodnega kandidata v drž. zbor, kteremu so pripomogli tudi solkanski volilci, ali prav za prav „Andrejčkov Frančevič" (Ali o; res!?) „Andrejčkov" se izgovarja, kaj da ima čitalnica pri volitvah opraviti, ker se čitalnica že po svojih pravilih ne sme v politične zadeve mešati. Res je! A prašamo: kaj so čitalnice, in zakaj so ustanovljene? Kratki odgovor je ta: čitalnice smo mi, to je njih društveniki, in čitalnice so zato ustanovljene, da širijo znanje in narodno zavest, ob enem da budijo narod naš! S tem pa, če njih lastui društveniki, posebno pa tisti, kteri imajo največi up-Ijiv pri ljudstvu, da pri tako važnih volitvah, proti vnetim narodnim kandidatom agitirajo, to se pravi sam sebe z glavo ob zid biti, in ne narodno napredovati. „Andrejče-Frančevi-čeva" poslanica, nekako hudo preti bivšemu odborniku, češ, da naj pusti mirne ljudi pri miiu, ako ne, bode drugače. Prosimo vas go-spodine! Ravno ko ni bilo še „Andrejčka-Frančeviča v Solkauu, bil je najlepši mir med našim društvom, in veliko boljši narodui napredek kakor zdaj. In zakaj? To bi znal kteri drugi boljši povedati, ali žalibog ni ga več med nami, kteri je dobro poznal, komu bije prava ljubezen do naše čitalnice, in sploh do uarodnega uapredka. Gospod „Frančevič" v njegovem dopisu sam toži, da v Solkanu narodnost peša, in da se narodno petje izgublja. Kdo je tega kriv ? Menda bivši naš odbornik, kije, ni davno tega v odborovi seji predlagal, naj bi čitalnični odbor bolj pogostoma uapravljal narodne veselice in tako še to poletje, da bi napravil na vrtu ljudsko veselico s petjem, ker bi imela uaša mladiua priliko slišati uarodne pesmi, in tako se bolj naroduosti zavedala. Na to je bil odgovoril (kakor se nam iz gotovega vira pripoveduje), da se zdaj v prevažnem delavnem času ne morejo pevci petja udeležiti, in tako naj se veselica za ugodnejši čas odloži. Mi pa mislimo, da bi bil boljši odgovor, da za zdaj nimamo pevcev, iu tako tudi petja ne, ako si ako si ga od drugod ne izposodite. Ako želite slišati napredek narodnega petja, hodite v Če-povan, Kviško, Št. Peter, v Vertajbo, Dornberg, itd. tam bodete slišali uarodno slovensko petje, iu tam, kjer se narodno petje pospešuje, tam tudi gotovo narod napreduje. In kdo je tega kriv, da se zdaj v Solkanu ne sliši drugo kot italijanske pesmi? Ta naj vpraša „Fran-če\ič-Andrejčeviča", ali tistega, kteri je zato poklican, ki bi moral se kaj več potruditi za pospeh narodnega petja. Gospoda! Zvonec nositi, in ne delavno zvoniti, to se pravi narodne praznike popustiti. — Delati je treba, in ne svoje daiavce opravljati, in svoje mizerje po svetu razpravljati. — Več solkanskih rodoljubov. I« Sarajeva, 4. avgusta. (Bosanski narod, njegovo izobraženje in težko stanje vlade proti njemu.) Mnogo dopisov sem že poslal v vaš cenjeni list, v vsakem popisal vam razne novosti in sploh napredek v tej deželi. Danes pak vzamem si svobodo, samo nekoliko omeniti o bosanskem narodu, kojega solnčno in senčno stran že čez pol leta vsak dan ogledovati morem. Bošnjak, bodi si ktere koli vere je popolnem pokvarjen in stoji nazajzadnji stopinji človeškega izobraženja. Najprvo mesto se ve da vsakako zavzema tuičiu, ker njegov „koran" sili ga postopati tako, v vsem drugem pak so vsi „brača ' enega roda ene krvi. Da je ta ubogi narod tako propadel, vzrok je v prvi vrsti vlada bila, ker ona je na vse mogoče načine znala pridržati svoje podložne v tmini in jim zaprečila vsako najmanje izobraževanje. Njij pomagali so vsi uradniki na jeni strani, na drugi pak do kože drli trgovci, turški, katoliški, pravoslavni in španjski čifuti, in s potrtim srcem moram iz prepričanja priznati, da so se tega konjederskega posla ude ležili tudi duhovniki pravoslavni in katoliški. Zaradi tega grdega postopanja zadnjih, začelo se je že pred več leti strašno mrzenje med katoliki in pravoslavnimi. Obe stranki hrepeneli ste samo po bogastvu in zato črnili druga drugo, služili pa namestu Bogu — tujim državam. Tako je bil n. pr. prvi pravoslavni pop bolj turčin kakor Türk sam, in prvi katoliški duhovnik vse, kar si je človek misliti mogel, samo duhovnik ne. Ta mržnja prešla je v narod in se tako razširila in močno vtrdila, da se bo težko zatrla. Nikdo čest. bralcev ne bi verjel, da je meni pred nekaj časom najbolj spoštovan pravoslavni pop rekel: „Ako bi do tega došlo, ja bi prije bio turčin nego Rimljan, ja volim turčina, a Rimljana nikako." To so pač strašne besede v sedanjih burnih tukajšnjih časih, in gotovo ne bode tako ponašanje brez nasledka ostalo. Namesto, da bi mržnj a pojenjala, pa vedno le bolj raste in1 ni se čuditi, ako pravoslavni s Turki vred delajo in napenjajo se. Tudi politiko mislijo že uganjati, namesto da bi vsi složno skrbeli za izobraženje svojih potomcev ali pa da bi se odvadili svojih grdih turških navad. Pravoslavni pop, kakor tudi nekteri katoliški duhovni privadili so se tako vsega turškega, da celo nečejo popustiti vsega, kar je nespodobno. Tako n. pr. jedo razun juhe vse z golo roko in sede v srajci na golih tleh, zemlja jim je miza. Jed, pijača in novci so jim edina skrb. Sedaj, ko bi bil čas skrbeti za nove šole itd., ne zmeni se ti nikdo, to jim bode trn v peti, ker potem ne bode jim mogoče v bodočnosti tako z ubogim divjim narodom postopati. Namesto da bi sedaj v slobodnem času popolnem popačeni in skozi in skozi pokvarjeni in najhujše razuzdani narod svarili in podučevali, ne zmeni se ti nikdo za-nj. Divji narod pak umira vsled nemarnosti in razuzdanosti, ker enake ne najdeš nikjer. Svoboda prinesla je tedaj divjemu narodu poleg vsega dobrega tudi dosto slabega. Poprej ni se smelo preklinjati to ali drugo vero, sedaj pak to čuješ, kadar koli ti je drago. Narod proti narodu, vera proti veri, to ti je ua dnevnem redu škandalov. Ni še popolnem mir v deželi in Bog ve, kaj nas še vse čaka, ali kljubu temu pričel se je oster boj med narodnostmi. Pravoslavni smatrajo se za podložne nekdanjega velicega srbskega cara in govore srbski jezik, druga stranka so rimljani, katoličani ali latinci in nekaj turčiuov, oni so Avstriji boij udani, govore pak nekteri hrvatski, uekteri srbski jezik, tretja stranka so „veliki Hrvati", koji znajo dokazati, da je vse hrvatsko in da srbskega jezika ni. Četrta stranka so turki, koji ne priznajo nič druzega nego Turčijo, oni niso ne Srbi, ne Hrvati, še mauj pa Bošnjaki; ako ga vprašaš, koji jezik da govori, odgovoril ti bode, da „bosanski jezik." Te zadnje stranke živo upanje je, da jih bodo Arnavti rešili ,.švaba." V takih razmerah ni nikakor čuda, ako vlada ne ve, kaj storiti in ktere stranke se držati, in zato tudi ni čuda, ako je dostikrat v zadregah. Narod, posebno pravoslavni, pa tudi katoliški in židovski, ne skazuje se prav nič hvaležnega, in temu vzrok so največ izobraženi ljudje, ker njim je grdo rokodelstvo odiranje skoro odrezano. Prosti narod tedaj imajo izobraženi v rokah, krenejo ga kakor jim drago, in dokler voditelji ne bodo Avstriji popolnem udani, ne bode vladi nikakor mogoče Bosno povzdigniti vsaj na stopinjo nekoliko izobraženega naroda in po osvojenji Bosne v deželo civiliziranih dežela mnogojezične Avstrije. II koncu rečem le toliko še , da so prav istiuite besede necega francoskega časnikarja, ki je rekel, da bode najmanj še sto let trebalo, predno Bošnjak človek postane. Turške pošasti v človeški podobi nadaljujejo svoje proteste zoper vsako najmanjo stvar, vse jih boli, če se jim le lašček skriviti skuša. Proti konjedercu so protestirali, češ, da se ne vjema s koranom, ker po njem ne sme se nobena žival ubiti, tedaj tudi najnesnažnijo ne. Protest imel je dober vspeh , prepovedauo je loviti pse po ulici, ravno tako pretepati jih menda tudi, ako bi človeka zvečer čreda od 100 in še več psov domov gredočega napala, tedaj po mnenju turških psov oziroma turških človeških izvržkov ne sme se tacemu napadu nikdo braniti. Naj Vam tudi še omenim nekoliko o cenah različnega blaga. Meso goveje, kar je vsa- kako glavna stvar dobiva se dobro po 35 br. oka, to je 2'/4 funta, ovčje še nekaj ceneje, ravno to ceno ima svinjsko meso. Kruh je postal tudi cenejši, žemlje, rožički in „salc-Btangli" dobivajo se prav lepi po 3 kr., drugi kruh je še ceneji. Stanovanje dobiva se nekaj časa že tudi ceneje, še precej evropski mobilirana soba za 7—10 gl. na mesec, v bolj oddaljenih ulicah pak cela hiša za 10—15 gld.') Vsi upamo, da s časom bode se živelo najbol po ceni v Sarajevu, da bi tudi narod bil podoben vsaj najneotesanejšemu hribovcu, koji še nikdar ni iz svoje koče v bližnjo vas prišel, potem bi bili gotovo vsi srečni in ne bi nikdo želel se [nazaj v domovino, kjer še vedno po ostudnih nemčurjih smrdi. Domače novice. V Ljubljani, 19. avgusta. (