Opazke h kronološki vrsti tržaških škofov v srednjem veku.
Dr. Milko KOS.
Ta razprava ima namen, na podlagi doslej priobčenili virov določiti kolikor mogoče natančno kronološko vrsto tržaških škofov od 6. pa do konca 13. stoletja. Da sem Sel z vrsto škofov do koma 13. stoletja (natančneje do škofa Brissa de ToppO, 1285—1299), zato imam dvojen vzrok; prvič je do one dobe zgodovina tržaške škofije in škofov temna in še malo raziskana in drugič tvori ona doba važen mejnik v tržaški zgodovini sploh, kajti leta 1295 so tržaški škofje, ko je prenehala njih svetovna oblast črez Trst in okolico, jako mnogo izgubili na ugledu, veljavi in moči.
Prvi, kateri se je natančneje pečal z zgodovino tržaških škofov v srednjem veku, je bil Ferdinand Ughelli (umrl 1. 1(170); v petem zvezku svoje Italia saera 1) je priobčil vrsto tržaških škofov. Na podlagi tu pa tam precej pomanjkljivih podatkov in raziskavanj Ughellija temelijo skoraj vsa dela o tej stvari tja do 19. stoletja, tako dela obeh Tržačanov, kanonika Vincencija Scussa2) (1020 do 1702) in karmelitanca Ireneja della Croce 3), kakor tudi neki sestavek novograjskega (Cittanova) škofa Jakoba Filipa Tom-
') Uporabljal sem beneško (drugo) izdajo Ughellija, katero je predelal, izpopolnil in izdal Coleti (Venetiis 1717—1722, poti zvezek 1720, pag. r>47 nasl.). Citiram Ughelli.
2) Scussovo „Zgodovino Trsta" je prvikrat izdal še-le leta 1803 v Trstu P, Canieroni pod naslovom „Storia cronografica di Trieste dalla sna origine sino aH' anno 1095" (citiram Scussa). Isti Scussa je napisal pod naslovom „Synopsis Terge-stinorum praesulum, quorura nomina reperiuntur" kratek sestavek o zgodovini tržaških škofov (izdan v Archeografo Triestino, XV, 1890, 512 nasl.).
3) Prva izdaja tržaške zgodovine Ireneja della Croce (napisana leta 1080) je jako redka. Rabil sem drugo, katera je bila izdana pod naslovom „Istoria antica e moderna, sacra e profana della cittä di Trieste" (dva zvezka, v Trstu 1877, ovitek 1878; citirani Ireneo della Croce). Izvleček iz Irenejevega dela podaja Giuseppe Mainau v: Croniche ossia meniorie storiche anlicho di Trieste, I/l, Vene/.ia 1819.
12
masin i ja (1595—1654)4). — Poleg teh mož so se zanimali v oni dobi tudi izventržaški historiki in raziskovalci za zgodovino Trsta in tamošnje škofije, tako n. pr. Ivan L u d o v i k Schön le h en 5) in Ivan Vajkhard Valvasor6). Za spisi teh mož iz 17. stoletja nimamo dolgo časa nie večjih del ali raziskavanj o tržaških srednjeveških škofih; še-le v drugi polovici 18. stoletja je grof Rudolf Coronini izdal svoj „Syllabus Tergestinormn episeoporum" Josip Andrej Bonomo pa kratko, toda dobro zgodovino Trsta v nemškem jeziku8). Deloma na podlagi Coroninija, deloma Ughellija je spisan neki prispevek k zgodovini tržaških škofov od Carlija9). Sedem zvezkov obsegajoče delo Giuseppe Mainatija o tržaški zgodovini (prvi zvezek je izšel leta 1817) bazira še popolnoma na nekritičnih delih iz 17. stoletja 10).
Nova doba historičnega dela v Trstu je započela z ustanovitvijo časopisa „L'Archeografo Triestino" (prva serija od leta 1829 pa do leta 1837 obsega štiri zvezke) u) in s prihodom Petra Kan die rja v Trst. Iz velikega števila spisov tega moža, kateri je od 1. 1846 pa do 1. 1852 izdajal tudi med drugim jako mnogo historičnega materiala vsebujoč časopis „ L'Istria naj kot tudi na zgodovino tržaških škofov se ozirajoče sestavke navedem: Pel fausto ingresso . . . di Bartholomeo Legat, veseovo di Trieste e Capo d' Istria, Trieste 1847 12); Fasti saeri e profani di Trieste e deli' Istria, Trieste 1849; Notizie storiche di Trieste, guida per la cittä, Trieste 1851; Indicazioni per riconoscere le cose storiche del Litorale, Trieste 1855 (posebno stran 118 nasl.). Pač najvažnejše delo Kandlerjevo je pa njegov Codice diplomatieo Istriano; brez te zbirke listin je vsako
4) Del veseovato di Trieste e suoi veseovi, I/ Archeografo Triestino, IV (18)17), 450 nasl. (citiram Tommasini).
5) Carniolia antiqua et nova, Labaci 1681 (citiram Sch(Snleben).
6) Die Ehre des Herzogthums Krain, 2. izdaja, 4 zvezki, Rudolfswerth 1877 do 1879.
7) Operum miscellaneorum tomus, Venetiis 1769.
s) Meni nepristopna. — (II. I'. Kandier, Discorso sulle storie di Trieste pri Scussa, o. e., 185—186.
") Delle antichitä italiche, IV, 275 nasl., Milano 1790 (citiram Carli).
,0) Croniche ossia memoria storiche sacro-profane di Trieste, Venezia 1817 nasl., posebno glej prvi zvezek pag. IX-XXIX; citirani Mainau.
") Tretji zvezek tega časopisa vsebuje biografije tržaških škofov Konrada de Pertica (!), (Jdalrika in (Jlvina de Portis in Brissa de Toppo iz peresa M. Della Torre-Valsassina.
,2) Je to kratka zgodovina tržaških škofov; na podlagi te je sestavljen spis Antona Jcllou.sc hek-n, Beitrage zur Geschichte der Stadt und des Bistums von Triest, Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, II (1847), III (1848). Citirani Jellouschek.
podrobneje historično delo o Trstu ali Istri nemogoče 13). Poleg Codice diplomatico lstriano ima mnogo materiala o starejši zgodovini tržaških škofov še Angelo Mars ich, Regesti delle pergamene conservate nell' archivio del reverendissimo capitolo della cattedrale di Trieste, Archeografo Triestino, V (1877/1878); citiram Marsich.
Še za življenja Kandlerjevega (umrl 1872) je začel Archeografo Triestino zopet izhajati (od 1. 1869 do I. 1902 24 zvezkov kot Nuova Serie, od 1. 1903 dalje izhaja kot tretja serija). Ta časopis vsebuje poleg istrskih Att i e me mori e della Soeieta i s tri a na d' archeologia e storia patria (Poreč, od 1. 1885 dalje; citirani Atti e memorie) ter poleg starejšega Archivio storico per Trieste, P Istria e il Trenti no (izšli so samo štirje letniki. Rim 1881—1895) tudi mnogo materiala za srednjeveško zgodovino tržaških škofov.
Poleg tega sta se v 19. stoletju pečala z zgodovino tržaške škofije in škofov še Stephanus Ter p in14) in Giuseppe Cap-pelletti15). Prvi se opira posebno na Mainalija, drugi pa na Kan-dlerjev spis Pel fausto ingresso etc. in neke rokopisne beležke Co-letija v Benetkah.
Malo imajo o zgodovini tržaških škofov v slovenskem jeziku pisana dela, tako ono Josipa G o d i n e - V e r d e l j s k e g a 16), potem ono Matije Sila17) in ono Simona Rut ar j a18); še največ ima Sila. Malo novega pove tudi J. Löwenthal v svoji zgodovini tržaškega mesta 19).
Od novejših del se pečajo, toda ne toliko s starejšo zgodovino škofije kot z zgodovino uprave in ustave v srednjeveškem Trstu spisi B. Benussija20) in E nista Mayerja21).
,3) Kjer citiram v tem spisu kaj s samo letnico, mislim vedno pri tem na pod dotično letnico stavljeno listino pri Kandlerju.
") Episcopi ecclesiarum Tergestinae atque .lustinopolitanae, Tergesti 183'), str. 13 nasl. (citiram Terpin).
,5) Le chiese d' Italia, VIII, Venezia 1851, 075—718, posebno od str. 710 dalje (citiram Cappelletti).
,6) Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice, v Terstu 1872, str. 330 do 337 (citiram Godina-Verdeljski).
") Trst in okolica, Trst 1882 (citiram Sila).
K) Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra, v Ljubljani 1890/1897. ") Geschichte der Stadt Triest, I, Triest 1857, str. 12.
2°) Nel medio evo, pagine di storia istriana, Paronzo 1897 (izšlo tudi v Atti e memorie, zvezek 9 do 13).
2I) Die dalmatisch-istrische Munizipalverfassung im Mittelalter und ihre römischen Grundlagen, Zeitschrift der Savigny- Stiftung für Rechtsgeschichte, 24(1903), German. Abteilung.
Samo po sebi se razume, da imajo tudi večja dela o kronoloških vrstah škofov katoliške cerkve sploh tudi vrsto tržaških škofov. Od knjig te vrste ste najbolj znani ona P. Pij a Bonifacija Gams-a22) in ona Konrada Eubel-a23). Gams je sestavil svojo vrsto tržaških škofov na podlagi raziskavanj Ughellija, Mainatija, Cappellettija in Kandlerja. Eubel (od 1. 1200 dalje) pa se naslanja zopet na Gamsa. Tako podatki Gamsa kot Eubela so tu pa tam jako pomanjkljivi in nezanesljivi.
*
* *
Vrsto tržaških škofov v srednjem veku otvarja neki škof z imenom Frugiferus; omenja se v neki listini ravennskega patriarha Maksimi-jana od 21. februarja 547 (?). Sicer ima dotična notica pri Scbönlebnu 24) datum „21. februar 546" kar pa ne more biti prav, kajti še-le od oktobra 546 dalje je vladal v Havenni patriarh Maksimijan. Scussa je stavil listino v leto 406, Mainati in Terpin sta sledila Schönlebnu, Jellouscbek pravi, da je škof Frugifer vladal od ok. 1. 524 pa do 1. 558, Kandier, Cappelletti, Gams in drugi stavijo listino ravennskega patriarha v 1. 524. Vse te letnice so z oziroin na dobo, v kateri je vladal patriarh Maksimijan nemogoče, ravno tako poljuben je pa tudi datum „21. februar 547", katerega ima listina pri Kandlerju v njegovem Codice diplomatico Istriano.
Za Frugiferom sledi v kronoloških vrstah tržaških škofov pri Mai-natiju, Terpinu, .lellouscheku, Kandlerju, Cappellettiju in drugih škof Geminijan. Toda nobeden vir nam ne pove izrecno, da bi to bil škof v Trstu. Vemo le, da je pred langobardskim vpadom v Italijo (1. 568) prezbiter Geminijan prenesel iz Trsta na otok Gradež trupla 42 muče-nikov, katera je našel pod zidovjem razrušenega tržaškega mesta in ta-mošnje cerkve. To nam poročajo Cbronicon Gradense, Chronicon Venetum vulgo Altinate in Dandolova kronika 25) in omenjajo še, da je te relikvije skril pred Langobardi iz Ogleja na Gradež pobegli „patriarh" Pavlin v gradeški cerkvi sv. Vitala 26). Ker je pa Pavlin umrl 1. 569 27), je brž-
22) Series episeoponnn eeelesiao catholieae, Ratisbonae 1873 (vrsta tržaških škofov na str. 319-320).
23) Hierarchie catholica medli aevi, I, Monasterii 1898 (1. izdaja), str. 503; Monasterii 1913 (2. izdaja), str. 477.
24) Carniolia antiqun et nova, pars III, 304; Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, I, št. 38 (citiram Gradivo). — Po Schönlebnu, Valvasorju (o. c, 683) in Hubeisu (Monumenta ecclesiae Aquilejensis, 192, Appendix 66) se jo zval škof Trugiferus, po drugih Frugiferus.
25) Gradivo, I, 73 [ed G. Monticolo, Cronache Veneziane antichissime, I, Fonti per la storia d' Italia (scrittori), Roma 1890. p. 37; MG., SS., XIV, 11; Muratori, Renun italicarum seriptores, XII, 94).
26) Gradivo, I, 72 (Chronicon Gradense, 1. c, 40—41; Chronicon Venetum vulgo Altinate, 1. c, 13).
") Gradivo, I, 77 (Pauli Diaconi Hist. Langobardorum, II, c. 25, ed. MG., SS. rer. Langobardorum, 86).
kone staviti prenos relikvij v to ali pa v leto 568, leto vpada Langobardov v Italijo. Kadi tega stavijo tudi nekateri „skofa" Geminijana k letu 568 (Kandier, Cappelletti, Gams), drugi pa k letu 569 (Mainati, Terpin, .Jel-louschek). Toda že Scussa (o. c, 39 si.) je bil proti temu, da bi v Trstu kdaj vladal kak škof Geminijan.
V drugi polovici 6. stoletja nam je izpričano ime tržaškega škofa Severa. V aktih gradeške sinode, katero stavijo nekateri v loto 579, drugi pa v leto 580 28), se omenja tudi neki „Severus episcopus s. ecclesiae Triestinae". Toda ta gradeška sinoda se ni nikdar vršila in zato ima imenovana letnica kakor tudi ime tržaškega škofa Severa le relativno vrednost. Toda, da je v Trstu v drugi polovici 6. stoletja res vladal škof z imenom Severus, to nam potrjujejo tudi pristni viri. Ti nam sporočajo, da je bil škof Severus iz Trsta pristaš gradeško-oglejskega škofa Severa in da je s tem vred pripoznaval veljavnost takozvanib „treb poglavij". Radi tega ga je bizantinski eksarh Smaragd šiloma prepeljal v Ravenno in ga prisilil k zopetni uniji s katoliško cerkvijo. Toda ne za dolgo. Bržkone okoli leta 590 se je tržaški škof Severus z drugimi škofi vred zopet proglasil pristašem „treh poglavij"29). Tako imamo za vlado škofa Severa izpričani dve letnici, nepristno „579" in pristno „okoli 590".
Mogoče je sledil v Trstu škofu Severu škof, z imenom Fjrminus. To ime ste nam sporočili dve pismi papeža Gregorja (I.) Velikega; eno je datirano marca 602 30), drugo junija 603 31). Razen Mainatijeve in Terpinove, ki staviti škofa Firmina k letu 595, imajo kronološke vrste drugih bistorikov pri škofu Firminu letnico 602, oziroma 603.
Za škofom Firminom nam več desetletij ni izporočeno ime kakega tržaškega škofa. Šele 27. marca 680. je imenovan kot sufragan gra-deškega patriarha Agatona med navzočimi nekega rimskega cerkvenega zbora tudi „Gaudentius episcopus sanctae ecclesiae Tergestinac pro-
M) Gradivo, I, 85 (Kandier ad a. 579; — Cronica de singulis patriarchis Nove Aquileie [ed. Monticolo, 1. e., 7]; Cronieon Gradense [ed. Monticolo, 1. c., 49]; Johannis diaconi Chronicon Venetum [ed. Monticolo, 1. c, 70]).
2') Gradivo, I, 96, 100 (Pauli diaconi Historia Langobardorum, III, c. 26, ed. MG., SS. rer. Langobardorum, 105, 107; Landolfus Sagax, Additamentum ad Histo-riam miscellam, ed. Migne, Patrologia, Series latina, 95, 1150, 1151; Johannis diaconi Chronicon Venetum, ed. Monticolo, 1. c, 74, 75; Chronicon patriarcharum Aquil. primum, ed. Rubeis, Monumenta ecclesiae Aquilejensis, Appendix, 7, 8 ter Chronicon patriarcharum Aquil. alterum, ed. Rubeis, 1. c, 9; Danduli Chronicon, lib. VI, c. 2, ed. Muratori, Kerum Italicarum Scriptores, XII, 104). — Prim. Benussi, Nel medio evo, 80 nasl.
3°) Gradivo, I, 136 (Jaffč, Regesta pontif. Romanorum, 1863 [1466]; MG., Epist., II, 360).
3I) Gradivo, I, 139 (Jaffe, o. e., 1901 [1518]; MG., Epist., II. 399).
vinciae [Striae [Tavditxiof iXäfiarot inlaxonot rijg üyint ixxhjaiai Ttgyimvtji
Neka druga rimska sinoda nam sporoča k letu 731 (okoli 1. novembra) ime tržaškega škofa Ivana (Johannes episcopus Tergestinae ecclesiae). Toda ni gotovo, ali je takrat res vladal v Trstu kak škof z imenom Ivan, kajti akti dotične sinode niso pristni 33). — Kako je prišel Kandier do tržaškega škofa Gregorja, o katerem pravi, da je vladal med 1. 715 in 731 (v spisu Pel fausto ingresso etc.), mi je popolnoma nejasno. — Poleg imenovanega Ivana ima Ireneo della Croce in za njim imajo skoraj vsi poznejši zgodovinarji pri letu 759 navedenega nekega drugega škofa Ivana s pridevkom Antenorej. Toda vemo le, da je bil ta Ivan Antenorej od 1. 7(17 pa do 1. 803 patriarh v Gradežu in rodom Tržačan 34), da bi pa bil tudi škof v Trstu, tega nam ne sporoča noben vir; že Ughelli-Coleti smatra to za negotovo35).
Med 1. 776 in 780 se omenja v nekem pismu papeža Hadrijana I. istrski škof M a v r i c i j36). Od Ireneja della Croce dalje mislijo skoraj vsi, ki so se pečali z zgodovino tržaških škofov, da je bil ta Mavricij škof v Trstu in ga stavijo k letu 766; toda tako eno kot drugo je negotovo, kar povdarja žc Italia saera Ughelli-Coletija (1. c, 577, op. 1). Kavno tako negotovo je in nobeden vir tega ne omenja, da bi bil Tržačan Fortunat, predno je 1. 802 postal gradeški patriarh, škof v svojem rojstnem mestu37). Tudi je negotovo ali je bil neki škof, z imenom Leon, katerega omenja listina o znamenitem „placitum" v Kižani, res škof v Trstu 38). Zadnjega je Kandier proglasil tržaškim škofom, sledili so mu Cappellctti, Gams in Eubel.
Za Leonom ne vemo dolgo časa za ime kakega tržaškega škofa in tudi listina, s katero je italski kralj Berengar 27. junija 911 ali 914 (ne pa 1. 909 kakor pišejo nekateri) v Paviji na priprošnjo škofa iz Man to ve sv. Justu posvečeni tržaški cerkvi in nje škofu Taurinu podelil nekaj
32) Gradivo, I, 18(i (Jaffe, o. c, p. 238; Mansi. Sacrorum eoneilioruin nova et amplissima collectio, XI, 185, 311, 775).
33) Gradivo, I, 20!) (.Jaffe, o. c, 2234; MG., Epist., III, 704, št. 14). Prim. tudi MG., Epist., III, 723.
34) Gradivo, I, 237 (Chronicon Venetum vulgo Altinate, ed. MG., SS., XIV, 17; Danduli Chronicon, VII, c. 12, pars 2, ed. Muratori, Kerum Italicaruin Scriptores, XII, 143).
") Italia sacra, V, 577, op. 1.
3«) Gradivo, I, 259 (MG., Epist., III, 723). •
37) Gradivo, II, 13 (Chronicon Venetum vulgo Altinate, ed MG., SS., XIV, 17, 50; Danduli Chronicon, VII, c. 13, pars 24, ed. Muratori, 1. c, 152). — Prim. S. Dellagiacoma, Fortunato da Trieste, patriarca di Grado, Archeografo Triestino, III.
38) Gradivo, II, 23; Kandier ad a. 804. — I'rim. Danduli Chronicon, VII, c. 15, para 8, ed. Muratori, 1. c, 155.
svojih gradov z vsemi k tem pripadajočimi pravicami, je nepristna, kakor je to dokazal že Dlimmler 39).
Še-le z imenom škofa Rad a ld a imamo izpričano zopet eno ne-surnljivo in pristno ime tržaškega škofa 40). Za njegove vlade je podelil tržaški cerkvi in nje škofom naslednik kralja Berengarja I., kralj Hugo, 7. avgusta 929 škofijo Sipar, župnijo v Omaku in otok „Pactiana".
Mogoče je bil naslednik škofa Radalda škof Ivan (imenujmo ga L, ne oziraje se na zgoraj omenjene škofe tega imena, o katerih ne vemo za gotovo, ali so bili ali niso bili škofje tržaškega mesta). Imenuje se v privilegiju, katerega je 8. avgusta 1. 948 podelil tržaški cerkvi ilalski kralj Lotar 41). Ta privilegij kralja Lotarja stavijo nekateri, n. pr. Scheinleben (o. c, 423; Irenco della Croce (o. c, II, 018), Scussa (o. c, 47), Mainati (o. c, I, 50), Löwenthal (o. c, I, 9), Jellouschek (o. c, II, 108), Godina-Verdeljski (o. c, 349) in drugi k 1. 848, ko je vladal cesar Lotar, sin Ludovika Pobožnega in imenujejo tako pri 1. 848 nekega Ivana kot tržaškega škofa; radi indikcije stavi Schönleben to listino v
I. 840) Kandier zopet (v Codice diplomatico Istriano k 1. 1230), ki smatra neko nepristno listino iz leta 949 42), v kateri se tudi omenja tržaški škof Ivan, za pristno in jo stavi v leto 1236, imenuje pri tem letu tržaškega škofa Ivana. Tako eno kot drugo je nemogoče oziroma neverjetno, kakor je to dokazal Fr. Kos v sestavku „0 treh tržaških škofih imenovanih Johannes" (Izvestja Muzej društva za Kranjsko, X, 1900, 95—99). Skof Ivan, ki se omenja v pristni listini iz leta 948, se omenja še v nepristnih listinah, katere datira Kandier tako-le: „956—961", „966" in „pred 973" 43).
Za škofom Ivanom imamo še-le leta 991 (oktober 5) izpričano zopet ime nekega tržaškega škofa. Takrat se je namreč vršil pri „Tra-jeetum s. Andreac" v Istri pod predsedstvom istrskega grofa Werihena sodnijski zbor, katerega se je udelečil tudi „Petrus s. Tergestine ecclesie episcopus" 44).
Mogoče je sledil škofu Petru škof z imenom Richolfus (ne pa Joannes Rudolfus, kakor imenujejo nekateri tega škofa, tako n. pr. Mainati).
3') Gesta Berengarii imperatoris, 167. — Glej listino pri Kandlerju v Gradivu,
II, 349 in sedaj najbolje pri L. Schiaparelliju, I diplomi di Berengario I. (Konti per la storia d' Italia, Roma 1903), str. 387—389
40) Gradivo, II, 376; Kandier ad a. 929. — Prim. B. Benussi, Nel medio evo, str. 221 in 255.
4') Gradivo, II, 395; Kandier ad a. 948. — Prim. Benussi, Nel medio evo, 223, 243.
42) Gradivo, II, 397; Jaksch, Monumenta bist. duc. Carinthiae, IV a, 2121 (k 1. 11236]).
43) Gradivo, II, 394, 417, 418; nepristnost prve listine jo dokazal de Rubeis (Monumenta ecclesiae Aquileiensis, 471—473), druge pa Benussi (Storia documentata di Rovigno, 44 nasl.). „Pred 973" stavijo neko rimsko sinodo, pri kateri je bil baje navzoč tudi tržaški škof (MG., Dipl., I, 619, št. 4571.
44) Gradivo, II, 499; Kandier ad a. 991.
Toda prvič se ta ne omenja že 1. 1006, kakor to pišejo Ughelli-Coleti, Terpin, Kandier, Cappelletli in za temi drugi, temveč še-le 1. novembra 1007 ; tedaj je bil namreč ta škof navzoč pri neki sinodi v Frankfurtu ob Mainu 45). Ni pa gotovo če je bil škof Kieholfus še leta 1028 živ, kakor to piše Jeltouscbek, kajti zadnjikrat se omenja v doslej znanih virih 18. septembra 1017 med onimi škofi, kateri so bili takrat v Schwein-furtu navzoči pri pogrebu nordgauskega mejnega grofa Henrika 4ft). Kieholfus je bil, predno je postal tržaški škof, kanonik v Eicbstädtu na Bavarskem 47).
Za škofom Richolfom se omenja prvič 13. julija 1031, v tem soglašajo skoraj vsi zgodovinarji tržaških škofov, tržaški škof Ada Iger med onimi, kateri so bili takrat navzoči v Ogleju pri posvečevanju nove stolne cerkve 4S). Zdi se, da je bil škof Adalger precej dolgo časa vrhovni pastir tržaške cerkve, kajti še 2. maja 1. 1072 je podelil v Kopru opatu pri Sv. Nikolaju v Benetkah in njegovi cerkvi svetišče sv. Apolinarija v üasello pri Kopru s pritiklinami in neki vinograd z oljkami v kraju „Acaselis", ki je bil bržkone blizu Kopra49). Bresslau misli, da je bil škof Adalger, predno je postal tržaški škof, arhidijakon oglejske cerkve in nemškega pokolenja 50). Gotovo je, da je umrl Adalger še pred 2. avgustom 1. 1075, kajti eichstikltski škof Gundechar (postal škof 1. 1057, umrl 2. avg. 1. 1075) ga omenja med onimi škofi, kateri so umrli za časa njegovega vladikovanja 51).
Mogoče je neposredno škofu Adalgerju sledil v Trstu škof Heribert, toda ne omenja se že 1. 1072, kakor to piše n. pr. Kandier, še manj pa 1. 1050, kakor pravi Mainati, temveč prvič, kolikor nam je doslej znano, 10. februarja 1. 1080, ko je izdal listino za nekega Merkurija in njegovo soprogo Tupergo 25), zadnjikrat pa 3. decembra 1. 1082, ko je izdal v Kopru neko listino za duhovščino koperske cerkve Matere Božje 53). Tudi Heribert je bil, predno je postal tržaški škof, kanonik cerkve v Eicbstädtu 54).
V prvih desetletjih 12. stoletja je vladal v Trstu škof, z imenom Hartvik. Imenuje se prvič leta 1106 v ustanovni listini samostana v Do-brlivasi na Koroškem 55). 4. julija 1114 je podaril samostanu sv. Jurija in Štefana v Benetkah (danes S. Giorgio Maggiore) kraje in cerkev sv.
45) Gradivo, III, 25; MG., Dipl., III, 169, št. 143; MG., Constitutiones, I, 59, št. 29.
46) Gradivo, III, 38 (Thietitiari Merseburgensis episcopi Chronicon, VIII, c. 63, ed. Kurze v Scriptores rer. Germani Carum in usum scholarum, 231).
47) Gundechari Uber pontificalis Eichstetensis (MG., SS., 7, 249). 4a) Gradivo, III, 86; Kandier. 49) Gradivo, III, 267; Kandier.
50) Jahrbücher des Deutschen Reichs unter Konrad II, I, 157, op. 1; II, 178.
51) Gundechari Liber etc, (1. c, 249). — Primerjaj Gerhard Schwartz, Die Besetzung der Bistümer Reichsitaliens, str. 42. v
") Gradivo, III, 349; Kandier. ") Gradivo, III, 356; Kandier.
54) Gundechari Liber etc. (MG., SS., 7, 249).
55) Jakach, Monumenta historica ducatus Carinthiae, III. 216, št. 535.
Mučenikov pri Trstu z vsemi pritiklinami v Trstu in zunaj njega brez odškodnine, toda z edinim pogojem, da bodo bratje imenovanega samostana vsako leto na dan sv. Justa plačevali škofijski blagajni po 24 pe-nezov 56). Sicer pravi tekst listine, da je napravil to daritev neki „Heri-nicius . . . Tergestinus episcopus", da imamo pa namesto „Herinicius" citati bržkone „Hartuicus" in da imamo opraviti tu z istim škofom Hart-vikom kot leta 1106, to nam dokazuje listina z dne 12. oktobra 1115, s katero škof Hartvik istemu beneškemu samostanu podeljuje zemljo oranico, ki je bila patrimonij sv. .lusta, brez vsake odškodnine Mainau, .lellouschek, Kandier, Cappelletti in nekateri drugi smatrajo Herinicija in Hartvika za dva posebna škofa tržaške cerkve, kar pa ne more biti prav; opraviti imamo tu z enim škofom z imenom Hartvik, kateri je gotovo vladal vsaj od leta 1106 pa do leta 1115. Umrl je ta tržaški škof 17. ali 18. maja58); leta smrti ne poznamo. — Da bi bil škof Hartvik nemškega rodu in, ker se omenja dan njegove smrti v salzburških, štajerskih in koroških nekrologih, doma iz salzburške diecese, je sicer mogoče, toda gotovo to ni59).
Škofu Hartviku je sledil v Trstu škof De tem ar. Sicer se ne omenja že leta 1134, kakor to napačno trdita Scussa in Mainati, pač pa vemo, da je 1. novembra 1135 podaril škof Detemar v Muranu na Beneškem tamošnjemu samostanu sv. Ciprijana posestvo v Serminu poleg cerkve sv. Marije v Lazaretu (pri Kopru) in poleg reke Rižane, ki je bilo last tržaške cerkve60). Imenuje se škof Detemar še večkrat v virih, zadnjikrat v neki listini od 28. julija 1145, s katero je podelil zgoraj imenovanemu samostanu sv. Ciprijana neko posestvo svoje cerkve z dohodki v Serminu pri reki Rižani61).
Za škofom Detemarjem je zasedel stolico sv. Justa v Trstu škof Bernard. Toda nikakor ni mogoče, da bi bil Bernard že leta 1141 škof v Trstu, kakor to pišejo Scussa, Carli, Mainati, .lellouschek in drugi; takrat je vladal v Trstu, kakor smo videli, škof Detemar. Da bi bil Bernard že leta 1146 tržaški škof, kakor to pravi n. pr. Kandier, sicer ni nemogoče, toda dokazati se to ne da; kajti še-le 16. januarja 1149 nam imenuje zgodovina prvič ime tržaškega škofa Bernarda, ki je namreč tega dne izdal neko listino v korist samostana S. Giorgio Maggiore v Benetkah62). Omenja se tržaški škof Bernard leta 1149 in v poznejših letih še večkrat; zadnjikrat ga najdemo omenjenega kot pričo v Ogleju v neki listini oglejskega patriarha Gotfrida od 9. marca 1 184 63).
") Kandier; Mainati o. c, I, 103. ") Kandier; Mainati, o. c, I, 108.
58) Neerologium S. Kudbcrti Salisburgensls (MG., Necrologia, II, 135) ad 10. kal. Jun. — 17. maja: „Hartwicus episcopus (Tergestinus)"; Neerologium S. Lamberti (I. c, 325) ad 16. kal. Jun. = 17. maja: „Hartwicus episcopus (Tergestinus)"; Neerologium Gurcense (1. e., 450) ad 15. kal. Jun. = 18. maja: „Hartwicus episcopus Trigestinus".
") Gerhard Schwartz, Die Besetzung der Bistümer Reichsitaliens, str. 42. 60) Kandier. 6I) Kandier. ") Kandier. ") Kandier.
Ker se škof Bernard imenuje nekaterikrat v listinah „Bernardus", drugič zopet „Wernardus" ali slično, so Scussa, Mainati, Terpin in drugi napravili iz enega tržaškega škofa dva, prvi naj bi vladal nekako leta 1141 (!), drugi pa nekako od leta 1152 (oziroma po Terpinu 1151) dalje, .lellouschek je napravil iz enega škofa celo tri, enega Bernharda L, potem Wernerja in kot tretjega Bernharda II., o katerem pravi, da je umrl leta 1180, kar nam sicer ne pove noben vir. Vemo le, da je bil leta 1186 ali pa 1187 tržaški škof Bernard že mrtev, kajti neko pisanje papeža Urbana III. od 31. januarja ga imenuje „bone memorie Wernardus Tergestinus episcopus"64). Ker je pa ta papež vladal od novembra 1185 do oktobra 1187, je moglo nastati dotično pisanje le leta 1186 ali pa 1187.
Naslednik Bernardov je bil škof Henrik (L). O njem vemo le, da je potrdil 11. aprila 1187 v Trstu na korist svoje cerkve neke pogodbe in dogovore med bratoma Adalburnom in Cadulom iz Sv. Lovreča Paze-natičkega v Istri s tamošnjo občino radi meja in pravic gradu Sv. Lov-rencija, katere sta imenovana brata imela v fevd od Gerolda iz Pulja, vazala tržaške škofije65). Toraj edino o letu 1187 lahko rečemo, da je takrat vladal v Trstu škof Henrik (I), ne moremo pa to reči o letu 1185, kakor to misli Terpin ali pa o letu 1186, kakor mislijo .lellouschek, Kandier, Cappelletti in drugi, ali pa o letu 1188, kakor to pravi .lellouschek. Zdi se, da je tržaški škof Henrik (I.) kmalu umrl, mogoče je on tisti, o katerem pravi neka listina iz okoli leta 1216 „qui fuit eleetus et non conseeratus" 66).
Naslednikom škofa Henrika (I.) so izvolili arhidijakon in kanoniki tržaške cerkve nekega Liutolda. Omenja se ta Liutold v letih 1187 in 1188 kot priča v listinah oglejskega patriarha Gotfrida 67).
Po smrti škofa Liutolda so izvolili kanoniki in duhovščina tržaške cerkve po nasvetu apostolske stolice svojim nadpastirjem tržaškega kanonika Odalskalka in ga prezentirali v svrho potrditve oglejskemu patriarhu. Ko pa patriarh tega ni hotel storiti z izgovorom, da le njemu pristoja volilna pravica, so kanoniki in arhidijakon tržaške cerkve poslali magistra G. k papežu Klementu III. (1187 — 1191). Papež jc izročil rešitev tega vprašanja padovanskemu škofu in tega arhidijakonu in pozval trikrat patriarha k sebi. Toda ta se tudi tretjemu pozivu ni odzval, ker se je ravno takrat udeležil ekspedicije cesarja Henrika VI. proti normanskemu kralju Tankredu (od maja do avgusta 1191)68), pač pa je pustil tržaško
"") Kandier. 65) Kandier.
66) Luigi Morteani, Sulla lite per la decima deli' olio tra i veseovi di Capo-distria e il elero piranese, Archeografo Triestino, 21 (189G), 256. — Prim. Benussi, Nel medio evo, 273.
67) .lakseh, Monumenta bist. duc. Carinthiae, I. št. 338, III, št. 1349; de Rubeis, Monumenta ecclesiae Aquileiensis, 633.
68) Ker nahajamo patriarha Gotfrida 30. maja in 5. junija 1191 zabeleženega med pričami v listinah cesarja Henrika VI. (MG., Constitutiones, I, štev. 332 in
cerkev brez pastirja in si prisvojil celo nje imetje. Ko se je vrnil od ekspedicije, sta ga prosila duhovščina in ljudstvo tržaškega mesta, naj potrdi izvolitev Odalskalka. Patriarh je odgovoril, da ga noče potrditi, ker je (namreč Odalskalk) preveč v letih. Nato so se pritožili Odalskalk, tržaška duhovščina in ljudstvo radi patriarhovega ravnanja pri nasledniku Klementa III., pri papežu Celestinu III. Na drugi strani je poslal patriarh poslanca k papežu, kateri se je skliceval na volilno pravico patriarha in skušal zabraniti potrditev izvoljenega škofa na vse mogoče načine. Nato je izročil papež Celestin III. 10. maja 1192 rešitev celokupnega vprašanja škofoma Marku iz Castella in Araldu iz Chioggie in jima velel, prepričati se, komu pristoja prav za prav volilna pravica; ako bi ne govorilo nič proti potrditvi Odalskalka, naj ga potrdita brez ozira na kak ugovor ali tožbo; ako bi pa izvoljeni škof ne bil mogel biti potrjen po kano-ničiiih postavah, naj sama izbereta pripravnega kandidata za tržaški škofovski sedež in to zato, ker je patriarh pustil tržaško cerkev loliko časa brez nadpastirja; tudi naj prisilita patriarha povrniti imetje, katero je ugrabil tržaški cerkvi69). Škofa sta postavila patriarhu kot zadnji termin dan 1. julija 1192 (tertia feria intra octavam apostolorum Petri et Pauli, id est Kalendis Jitlii) 70). Toda že preje je poslal patriarh (iotfrid k obema škofoma v Altino sela s pisanjem od 23. junija 1192, s katerim se je opravičil in naznanil, da potrjuje izvoljenega Odalskalka škofom tržaške cerkve, k temu opominjan po zastopnikih tržaške cerkve in ne da bi tržaškim kanonikom in arhidijakonu kaj predbacival 71). — O tržaškem škofu Odalskalka ne vemo nič več, kakor to, kar smo ravnokar omenili.
Za Odalskalkom, ali Voskalkom in tudi Wolfgangom (!), kakor ga nekateri zovejo, imenujeta Tomasini in Ughelli in za tema vsi drugi tja do novejših zgodovinarjev k letu 1200 (oziroma 1208) tržaškega škofa z imenom Henrik (II.) K a vi z z a. Toda zanesljivi viri ne omenjajo tega škofa, ki naj bi bil sin nekega Teopompa, tržaški meščan in doktor prava, nikdar in nikjer. Ughelli (o. c, 578) piše, da je Henrik (II.) leta 1208 zasedel tržaški škofovski sedež, toda že Scussa je letnici oporekal, verjel pa kljub temu, da je leta 1200 vladal v Trstu škof Henrik iz tržaške rodbine Havizza. Toda ne glede na to, da nam tja do okoli leta 1300 ni izpričan niti eden Tržačan z imenom Kavizza, je leta 1200 ali pa 1208 kak tržaški škof z imenom Henrik (11.) Kavizza, vsaj kolikor poznamo do danes vire, popolnoma nemogoč. Takrat je vladal v Trstu škof z imenom
337), takrat ko je ta oblegal Neapelj (Gisleberti Chronicon Hanoniensc, MG., SS., 21, 575), je verjetno, da je bil Odalskalk izvoljen tržaškim škofom že leta 1100, kakor to pišejo Mainati, .lellouschek, Kandier, Cappelletti in drugi.
69) Jaffe, Regeata pontificum Romanorum, 10800 (10371); Mainati, o. c, 1,173; Marsich, o. e., 328, št. 7.
70) Mainati, o. c, I, 145; Kandier ad a. 1192; Marsich. o. c, 330, št. 7. ") Mainati, o. c, I, 143; Kandier ad a. 1192; Marsich, o. c, 329, št. 7.
Gebhard. Mogoče je bil kak Henrik protiškof tega Gebharda,— kateri se prvič omenja kot izvoljeni (electus) tržaški škof v nekem pisanju papeža Inocenca III. od 12. julija 1199 72) in kateri se dolgo časa ni dal ordinirati in posvetiti, tako, da je moral papež Inocenc III. leta 1201 pisati oglejskemu patriarhu, koperskemu škofu in opatu v Summagi, naj pozovejo Gebharda, da to stori, kajti drugače naj ga odstavijo in kapitelj naj voli drugega nadpastirja 73), — toda dokazati se to ne da. Zdi se pa le, da se je dal izvoljeni škof Gebhard radi papeževe grožnje ordinirati in posvetiti, kajti oktobra 1203 ni sprejel Gebhard več kot „electus" temveč le kot „Tergestine ecclesiae episcopus" posestvo z mlinom, katero so dobili tržaški kanoniki „per sententiam iudicum . . . Tergestine civitatis" od dedičev umrlega Kunona, dekana tržaške cerkve, v svoje varstvo 74). Tržaški škof Gebhard se omenja večkrat v listinah in drugih virih. Zadnjikrat ga najdemo 1. julija 1212 v Avasinis (zahodno od Humina [Gemona] v Furlaniji) med sodniki v nekem prepiru med oglejskim patriarhom Volfgerjem in salzburškim nadškofom Eberhardom II. 75) — Mainati in .lellouschek sta napravila iz enega škofa Gebharda dva, prvič nekega Ubalda, ki naj bi vladal leta 1203 in drugič Gebharda, ki naj bi vladal po Mainatiju od leta 1209 dalje; Scussa pozna samo Ubalda in ga stavi k letu 1204. Da je to popolnoma nemogoče, mi po mojih mislih ni potreba posebej poudarjati.
Škofu Gebhardu je sledil v Trstu škof, z imenom Konrad. Prvič ga imenuje med pričami kot izvoljenega škofa (electus) neka potrdilna listina nemškega kralja Friderika II. za Oglej od 22. februarja 12 1 4 76). Zato mi je popolnoma nejasno in se vsaj do danes ne da dokazati, da bi škof Konrad vladal v Trstu že leta 1212, kar trdijo Mainati, Kandier, Cappelletti in drugi, ali pa leta 1213 kar piše n. pr. Jellouscbek, ko vendar vemo, da je najmanj do 1. julija 1212 vladal v Trstu še škof Gebhard. Isti škof Gebhard je vladal v Trstu tudi leta 1206, leto, v katerem naj se po Scussa prvič omenja škof Konrad. Kot „electus" se omenja v listinah škof Konrad tja do leta 1217, katerega leta je bil 9. julija v Huminu (Gemona) navzoč, ko je tam oglejski patriarh Volfger sklenil z Babenberžanom Leopoldom VI. neko pogodbo 77), in še-le 27. marca 1218 je naročil papež Honorij III., naprošen v to od duhovščine in ljudstva tržaškega mesta, novo izvoljenemu oglejskemu patriarhu Ber-toldu, naj posveti tržaškega škofa M. (!), kateri radi bolezni patriarha
n) Potthast, Regesta pontificum Romanorum, 786; St. Baluzius, Epistolarum Innocentii III. Romani pontificis libri undeeim, I, 421.
") Potthast, o. c., 1497; Theiner, Vetera monumenta Slavorum meridionalium, I, 60, št. 176.
74) Kandier ad a. 1203; Marsich, o. c., 367, št. 8.
") Jakscb, Monumenta historica ducatus Carinthiae, IV a, št. 1672.
76) Böhmer-Kicker, Regesta imperii, V, št. 721; prim. tudi Odoricus de Su-saunis, Thesaurus ecclesiae Aquileiensis, ed. Bianchi, 339, št. 1158.
77) Rubeis, Monumenta ecclesiae Aquileiensis, 675.
Volfgerja ni mogel biti še posvečen 78). Zadnjikrat se nam omenja tržaški škof Konrad leta 1230. To leto spomladi je spremljal Konrad oglejskega patriarha Bertolda k cesarju Frideriku II. v Spodnjo Italijo 79); najdemo ga tudi med pričami nekega v S. Germano izdanega cesarskega privilegija za Oglejsko cerkev 80). Tudi škof Konrad je dobil v onih dneh od cesarja za svojo cerkev važen privilegij 81). Septembra 1230. je potrdil namreč cesar Friderik II. v Anagni tržaškemu škofu predložene mu privilegije kralja Lotarja 82), Otona III.83), Karola 84), Ludovika 84), Hugona sinu Lotarjevega 85), Berengarja 86), in drugih cesarjev in kraljev tržaški cerkvi podeljene privilegije z dobesedno vloženim privilegijem kralja Lotarja od 8. avgusta 9 4 8 87) in vsa posestva tržaške cerkve tako, da sme on (namreč tržaški škof) tja, po besedilu privilegijev cesarjev Henrika III. 88) in Otona III. 84) poklicati ljudi k obdelovanju in nastanitvi. — O tržaškem škofu Konradu vemo tudi, da je (po Odoriku de Susannis) leta 1239 prodal oglejski cerkvi in nje patriarhu Bertoldu vasi „Merratz" in „Cremberch" 89). Ta letnica (1239) je nemogoča. Mogoča je pa z ozirom na škofa Konrada letnica 1229, pri kateri poroča isti Odorik de Susannis v svojem Thesaurus ecclesiae Aquilejensis, da je tržaški škof prodal patriarhu Bertoldu vse posestvo in pravice v „Creunitz" in „Moraus" 90). Oprayiti imamo tu očividno z eno samo prodajo iz leta 1229. Mogoče je Creunitz oziroma Cremberch Hrenovica, Moraus, oziroma Merratz, pa Mereče na Notranjskem. — Niti en istodoben vir nam ne omenja, da bi bil škof Konrad iz rodovine Bojani de Pertica, kakor navadno beremo.
Bržkone je po smrti tržaškega škofa Konrada prišlo radi pravice glede volitve tržaških škofov do prepira med župnikom in kapiteljem miljske cerkve na eni strani in dekanom ter kapiteljem tržaške cerkve na drugi strani. Prva stranka je naglaševala volilno pravico in se pritožila pri oglejskem patriarhu; ta pa je predal preporno vprašanje v presojo ko-perskeinu škofu in tega arbidijakonu. Vprašanje je bilo rešeno končno leta 1232 v prilog tržaški cerkvi91).
78) Potthast, o. c., št. 5732; Theiner, Monumenta Hungariae, I, 12, št. 19.
79) Böhmer-Ficker, o. c., št. 1778.
80) Böhmer-Ficker, o. c., št. 1803: Böhmer, Acta imperii selecta, 260, št. 295.
81) Böhmer-Ficker, o. c., št. 1827; Kandier ad a. 1230; Prim. Benussi, Nel medio evo, 213 si.
82) Privilegij z dne 8. avgusta 948 (Kandier ad a. 948; gl. zgoraj).
83) Doslej neznan ali sploh neohranjen privilegij. HA) Doslej neznan ali sploh neohranjen privilegij.
85) Privilegij z dne 7. avgusta 929 (Kandier ad a. 929; gl. zgoraj).
86) Nepristna listina z dne 27. junija 911 (Kandier ad a. 911; gl. zgoraj). S7) Privilegij z dne 8. avgusta 948 (Kandier ad a. 948; gl. zgoraj).
88) Privilegij z dne 30. decembra 1039 (Kandier ad a. 1039; gl. zgoraj). H9) Thesaurus ecclesiae Aquilejensis, ed. Bianchi, 226, št. 530. — Manzano (Annali del Friuli, II, 333) piše Krenovizza in Mocouz. 90) Ü. c, 230, št. 564.
") Kandier ad a. 1232; Marsich, o. c, 373, št. 28 in 29.
Za Konradom se nam poroča prvikrat ime novega tržaškega škofa 22. februarja 1281. Takrat je bil tržaški izvoljeni škof Leonhard navzoč v Ogleju, ko je oglejski patriarh sklenil neko pogodbo s piranskim mestom 92). 18. septembra 1232 se omenja „L(eonardus) Tergestinus electus" v neki, pred kratkim časom izdani listini papeža Gregorja IX. 93) 0 škofu Leonhardu vemo tudi, da je decembra 1232 imel neki prepir z Berit" hardom, ministerialom tržaške cerkve94) in da je 25. oktobra 1233 na gradu Robida (pri Trstu) potrdil kanonikom tržaške cerkve desetine od žita v Trstu, katere je tem podelil škof Konrad. Tudi v tej listini je imenovan škof Leonhard še vedno „electus" 95). Škof Leonhard ni vladal dolgo časa. Imel je neko neozdravljivo bolezen. Zato je prosil papeža naj ga odpusti iz pastirske službe. Papež je to dovolil in naročil 23. novembra oglejskemu patriarhu Bertoldu, naj ta sprejme odpustitev škofa; nato je pisal tržaškemu kapitelju radi nove volitve 96). Škof Leonhard, kateri je bil prej opat v furlanskem Rožacu, je umrl 1. junija; leto smrti nam ni znano 9?). Da bi bil škof Leonhanl član rodovine Arangone ali Pertica, kakor pišejo marsikateri, o tem nam ne pripoveduje noben vir.
Škofu Leonhardu je sledil v Trstu bivši kanonik tržaške cerkve Udalrik de Portis98). Prvič se nam omenja kot electus v neki listini z dne 9. oktobra 1234; ta listina pravi, da je škof Udalrik pred kratkim dal goriškemu grofu Mainhardu (IV.) v fevd desetine od vinogradov Slovanov v Lonjeru (pri Trstu)99). Škof Udalrik je bil posvečen med 13. julijem in 29. septembrom leta 1237, kajti 13. julija je pisal papež Gregor IX. škofu Udalriku in ga imenoval še „electus" 10°), 29. septembra ga pa omenja neka listina oglejskega patriarha Bertolda med takrat v Čedadu
,2) Joppi, Aggiunte inedite al codice diploniatico Istro-Tergestino del sec. XIII, (Nozze Porenta-Totto), 23, št. 7. — Minotto (v Atti e memorie etc., 8, 1802, 26) stavi tozadevni regest k 22. februarju 1210 (!).
") Lucien Auvray, Les registres de Gregoire IX, I, 530, št. 872 (ISibliothequc de 1' čcole francaise d' Äthanes et de Rome, 2. sčrie, IX).
,4) Kandier ad a. 1232; Marsich, o. c, 374, št. 31.
") Kandier ad a. 1233; Marsich, o. c., 374, št. 32.
M) Potthast, o. c, 9330; Mainati, o. c, I, 174; Theiner, Vetera monumenta Slavorum meridionalium, I, 73, št. 88; Kandier ad a. 1233.
97) Vinc. Joppi, Neerologium monasterii Rosacensis, Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie, XIX (1900), str. 12, ad kal. Jun.
,s) Scussa, Mainati, Jelousehek, Cappclletti in drugi imenujejo kot naslednika Leonharde nekega škofa z imenom Givardus Arangone. Ta domneva bazira na dejstvu, da so nam ohranjeni tržaški novci z napisom „Givardus episcopus". Po mojem mnenju je dal te novce kovati tržaški škof Gebhard, o katerem vemo, da je bil sploh prvi tržaški škof. kateri je koval denar (prim. Alberto Puschi, La zecca de patriarchi d' Aquileja, Programma de Ginnasio Comunale superiore di Trieste 1883 — 1884. Trieste 1884).
Kandier ad a. 1234.
I0°) Lucien Auvray, o. c, II, 709, št. 3778.
navzočimi brez pridevka „electus"101). Po 26. maju 1253, ko je sklenil škof Udalrik važno pogodbo s tržaško občino 102), toda pred 28. septembrom 1254, ko pravi neki vir, da nimajo v Trstu škofa 103), je umrl tržaški škof Udalrik. — Iz tega tržaškega škofa Udalrika sta napravila n. pr. Scussa in Mainati kar tri, prvi naj bi se zval „Ulricus de Portis" in vladal nekako od leta 1237 do leta 1245, drugi naj bi se imenoval „Hoderlicus" ali pa „Udalricus (II)" in vladal nekako leta 1247, tretjemu naj bi bilo pa ime „Oldericus" in vladal naj bi nekako leta 1253. Da je to popolnoma pogrešeno in da imamo tu opraviti z enim samim škofom Udalrikom, kateri je vladal nekako od leta 1234 pa do leta 1253 in katerega imensko obliko imajo različni viri na različen način pisano, mislim ni potreba še posebej dokazovati.
Naslednikom škofa Udalrika sta izvolila tržaški dekan in kapitelj iz svoje srede kanonika Harlonga de Voisperch in prosila nato papeža, naj potrdi to izvolitev. Ta, bil je Inocenc IV., je pisal 17. novembra 1254 puljskemu, pičanskemu in koperskemu škofu in jim naročil, — takrat je bil namreč oglejski patriarh, kateremu bi to pristojalo, eks-komuniciran, — naj preiščejo izvolitev in značaj izvoljenega in naj ga, ako bi ne bilo nobene zapreke, potrde, posvete in zaprisežejo 104). Toda šele potem, ko je odposlal to pisanje, ali pred svojo smrtjo (umrl je 7. decembra 1254), je zvedel papež iz nekega pisanja oglejskega kanonika Guarnerija de Cucagna, da ni bil Harlongus, kateri je „exigentibus suis culpis exeommunicationis vineulo innodatus", izvoljen soglasno. Posebno kanonik Henrik, sin ministeriala Bernharda, je bil proti izvolitvi Harlonga. Papež Inocenc IV. je zato pisal v tej zadevi cenedskemu škofu in mu naročil, naj stvar preišče. Ta škof je v to svrho pozval tržaškega dekana in tržaški kapitelj kakor tudi Harlonga pred se. Medtem ko zadnji ni ne prišel ne poslal kakega zastopnika, sta odklonila dekan in tržaški kapitelj vsako preiskavo v tej stvari po škofu iz Cenede. Nato je pooblastil cenedski škof opata iz Belluna in iz Možnice (Moggio) s preiskavo izvolitve Harlonga tržaškim škofom. Ta dva sta našla, da je izvolitev oporečna, proti glavni določbi koncila in zato neveljavna in sta prepustila izvolitev novega višjega pastirja imenovanemu kanoniku Henriku in tržaškemu kanoniku Hermanu iz Vidma. Ta dva sta jo zopet prepustila proštu iz S. Odorico ob Tagliamentu, kateri je nato soglasno z oglejskim patriarhom predlagal kot tržaškega škofa oglejskega kanonika Guarnerija de Cucagna (nekateri ga imenujejo tudi Guaroerija, Guero-erija ali Guatocrija). S tem je bil zadovoljen tudi novi papež Aleksander IV., kateri je 13. marca 1255 poblastil pod gotovimi pogoji škofa iz
"") Zahn, o. c, II, 470, 5t. 362.
102) Mainati, o. c, I, 191 (k 6. maju); Kandier ad a. 1253; Bianchi, Documenta historiae Forojuliensis, Archiv für Kunde öster. Gesch., 21 (1859), 388, St. 199. 1M) Minotto v Atti e memorie etc., IX (1893), 68.
,04) Potthast, o. c, 15560; Kandier ad a. 1254; Theiner, Vetera monumenta Slavorum meridionalium, I, 82, st. 109.
Castella, naj potrdi in posveti novega tržaškega škofa 105). Tega novega tržaškega škofa Guarnerija dobimo potem 9. junija 1255 v Čedadu v hiši nekega Konrada, imenovanega Bederla, ko je ta sestavljal svojo oporoko in pri tem zapisal škofu vrt pred svojo hišo 106). Toda zdi se, da tržaški kapitelj ni hotel priznati tega škofa Guarnerija. Bil je pristaš svojega, prvotno od njega izvoljenega škofa Harlonga, kateri naj bi bil tudi, kakor pravita Scussa 107) in Mainati (o. c, I, 206), vnovič izvoljen in topot od papeža potrjen. Res se omenja 2. aprila 1257 škof Harlongus, ko je izdal neko listino na korist tržaške občine 108). Škof Harlongus je umrl po 10. juliju 1278, kajti ta dan je izdal še neko listino na korist ženskega samostana pri cerkvi sv. Sergija v tržaškem okraju „Cabori" 109).
Naslednik tržaškega škofa Harlonga je bil škof Ulvin iz čedadske rodovine de Portis. Imenuje se prvič kot izvoljeni škof v neki listini z dne 23. maja 1282, katera nam pravi, da je bil Roprettus iz kraja Buttrio (jugovzhodno od Vidma v Furlaniji) tržaškemu škofu Ulvinu za poroka v nekih zadevah gradu Robida (Fünfenberg) pri Trstu in v nekih s to stvarjo združenimi prepornimi vprašanji 11°). „Electus" se zove škof Ulvin še leta 1283, ko je stal v vojni med oglejskim patriarhom Rai-mundom in goriškim grofom Albertom na eni strani in Benetkami na drugi strani kot patriarhov in grofov pristaš 111). Medtem, ko je škof Ulvin 8. marca 1285 še fungiral kot zastopnik oglejskega patriarha pri mirovnih pogajanjih z beneško vlado, katera so sledila tej vojni 112), ni bil 11. maja istega leta več med živimi113). Ughelli in Jellouschek se torej motita, ko pravita, da je škof Ulvin vladal še leta 1286.
Naslednikom škofa Ulvina je izbral tržaški kapitelj konkordijskega in čedadskega kanonika Brissa de Topp o. Dotični iz volilni dekret mu
,05) Potthast, o. c, 15737; Kandier ad a. 1255; Theiner, o. c., I, 83, št. 112. 1M) Kandier ad a. 1255.
,07) O. c, 61. ■— O kakem škofu Leonhardu, kateri naj bi po mnogih za Guarnerijem vladal v Trstu, nam ne poročajo viri nič. Tommasini in za njim Ughelli (Italia sacra, V, 570) imenujeta tega škofa Leonharda „Leonidas". Jellouschek (o. c, III, 5) je napravil iz enega škofa Leonharda dva, enega Leonharda L, kateri naj bi vladal pred Guamerijem in že leta 1253 in enega Leonharda III., kateri naj bi sledil Guarneriju. Tudi razločuje Jellouschek povsem neutemeljeno dva Harlonga, enega, kateri naj bi vladal nekako leta 1254 in drugega, kateri naj bi vladal nekako od leta 1262 po do leta 1281 (!).
108) Kandier ad a. 1257; Bianchi, o. c., 397, št. 226.
IM) Mainati, o. c., L, 212; Kandier ad a. 1278.
"°) Kandier ad a. 1282; Joppi, Aggiunte inedite al codice diplomatico Istro-Tergestino del secolo XIII (Nozze Porenta-Totto), 40—41, st. 16.
'") Joppi, Documenti Goriziani, Archeografo Triestino, XII (1886), 58, št. 47.
,l2) G. L. Fr. Tafel in G. M. Thomas, Urkunden zur alteren Handels- und Staatsgeschichte der Republik Venedig, 3, Fontes rerum Austriacarum, II, 14, str. 319, št. 376.
Kandier ad a. 1285.
je bil izročen v Spilimbergti v Furlaniji že 14. septembra 1285 114). Potrjen je bil Brissa od oglejskega patriarha Rairnunda della Torre še-le 19. aprila 1287 115). Umrl je tržaški škof Brissa de Toppo med 29. septembrom 1299, ko je bil izvestno še med živimi116), in 10. oktobrom 1299, ko se omenja že njegov naslednik Ivan 117). Brissa je bil zadnji izmed tržaških škofov, ki so imeli posvetno oblast nad tržaškim mestom.
Tržaški škofje od leta 547 (?) do leta 1299 118).
1. Frugiferus ali Trugiferus, oia: 547 ?, febr. 21.
2. Severus, om.: „579", bržkone 590.
3. Firm in us, om.: 602 marec, 603 jun.
4. Ga n den tius, om.: 680, mar. 27.
5. Joannes (I), om.: „731 okoli nov. 1".
6. Taurinus, om.:'„911 ali 914, jun. 27".
7. Radaldus, om.: 929, avg. 7.
8. Joannes (H), om.: 948, avg. 8, „956—961", „966".
9. Petrus, om.: 991, okt. 5.
10. Ricolfus, om. od 1007, nov. 1 do 1017, sept. 18.
11. Ada Iger iis, om. od 1031, jul. 13 do 1072, maj 2; umrl pred I. 1075.
12. Heribert ii s, om.: 1080, febr. 10 in 1082, dec. 3.
13. Hartvicus (tudi Herinicius), om. od 1106 do 1115, okt. 12; umrl 17. ali 18. maja.
14. De te mar u s, om. od 1135, nov. 1 do 1145, jul. 28.
15. Hernardus, om. od 1149, jan. J6 do 1181, avg. 30.
lfi. Henricus, om.: 1187, apr. 11; umrl bržkone neposvečen.
17. Liutoldus, om. 1187 in 1188.
18. Voscalcus, izvoljen pred 1192, maj 10, posvečen pred 1192, jun. 23.
19. Gebhardus, om. kot electus od 1199, jul. 12 do 1201, okt.; kot posvečen od 1203, okt. do 1212, jul. 1.
' 20. Conradus, om. kot electus od 1214, febr. 22 do po 1218, mar. 27; kot posvečen od 1220, febr. 1 do 1230, sepl.
21. Leonardos, om. kol electus od 1231, febr. 22 do 1233, okt. 25; resi-gniral po 1233, nov. 23; umrl 1. junija.
22. Udalricus de Portis, om. kot electus od 1234, okt. 9 do 1237, jul. 13; kot posvečen od 1237, sept. 29 do 1253, maj 26; umrl pred 1254, sept. 28.
23. Harlongus de „Voisperch", om. kot electus 1254, nov. 17; kot posvečen od 1257, apr. 2 do 1278, jul. 10. — Njegov protiškof je bil
Guarnerius de Cucagna, izvoljen pred 1255, mar. 13; om. 1255, jun. 9.
24. Ulvinus de Portis, om. kot electus od 1282, maj 23 do 1283; umrl med 1285, mar. 8 in maj 11.
25. Brissa de Toppo, om. kot electus 1285, jul. 14; posvečen 1287. apr. 19; umrl 1299, med sept. 29 in okt. 10.
"«) Kandier ad a. 1285; Bianchi, o. c, 457, št. 506. — Prim. Joppi, Aggiunte inedite, 42, št. 17.
,15) Annales Foroiulienses (MG., SS., 19, 203).
"«) Kandier ad a. 1299. "?) Mainati, o. c, I, 270.
lls) Ako je listina ali vir sploh, v katerem je imenovan dotični škof, nepristen, tedaj sem postavil dotično letnico med navodnice; ako je datum negotov, tedaj sem pristavil dotični letnici vprašaj.    Electus    izvoljeni škof: om. — omenjen.
Popis knjiga, koje su izašle u jugo-slavenskoj protestantskoj tiskari u Urachu-Tübingenu u XVI. stolječu.
Priopčio Dr. Franjo BUČAR u Zagrebu. (Konec.)
Die vier Euangelisten vnd der Apostel Geschichts allst der Erst halb tbeill des Neuen Testament9).
Crabatiscli seind getruckht 2000 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. — Der Rö. Khö. Mt. ist geschickht worden 1 Expl. — Herczog Christoffen zue Wirttemberg 2 Expl. — Herczogen Augusto Churfürsten zue Sachsen 1 — Joachim Churfürsten zue Brandenburg 1 — Philipsen Lanndtgiaffen zue Hessen 1 — Johanns Fridrichen dem Mitlern Herzogen zue Sachsen zue Weinmar 1 — Albreehten Herczogen hin Preussen 1 — Dem Erczbischoffen zue Magdenburg Sigissmundo margraffen zue Brandenburg 1 — Graff Hanss Jörgen zue Mansfeld 1 — Graft Wolffen zue Barby dem Altern 1 — Der Vniversitet zue Wittemberg 1 — Der Statt Magdenburg 1 — Marggraff Carbi zue Baden 1 — Seinem Superintendenten 1 — Nicolaj Radziuilis Fürsten Inn der Littaw Sun gen Strassburg geschickht 1 — Der Statt Strassburg 1 — Dem Superintendenten 1 — Der Statt Franckhfurt 1 — Dem Superintendenten daselbst 1 — Der Statt Reutlingen 1 — Dem Superintendenten 1 —
Latus 24
Der Statt Regenspurg 1 — Inn Superintendenten 1 — Der Statt Nürnberg 1 — Irem Superintendenten 1 — Der Statt Rottenburg ann der Tauber 1 — Irm Superintendenten 1 — Der Statt Thonawerdt 1 — Inn Superintendenten 1 — Der Statt Ulm 1 — Inn Superintendenten 1 — Der Statt Augspurg 1 — Inn Superintendenten 1 — Der Statt Khempten 1 — Irm Superintendenten 1 — Der Statt Khauff-peuren 1 — Irm Superintendenten 1 — Der Statt Lindaw 1 — Inn Superintendenten 1 — Der Statt Memingen 1 — Irm Superintendenten 1 — Gen Labach Fabian Kirchperger, einer Ersamen Lanndschafft inn Crain Kriegs Secretarien zuuer-schickhen, zuuerkliauffen, vnd wie er khan zuuerteilen geschickht 252 r^xp. — Ambrosien Frölich gen Wien 20. — Mehr ime Fröhlich 15 — Mehr ime Fröhlich 40 — Herrn Petern Grauen zue Eberaw etc. vnd Baan inn Crabaten vnd windisch Landt seind geschickht 25 — Herrn Christoffen Vngnaden Freyhern zue Sonegg etc. gen Warasdin 25
Latus 397
Der Löblichen Vniversitet zue Tübingen hat herr Primus Trüber Überantwort 1 Expl. — Herrn D. Jacob Andree Brobst vnt Cantzler zue Tübingen 1 — Herrn Francisco Barbo Haubtman zue S. Veit am Pflaumt) 1 — Herrn Adam Langen-mantel zu Costell 1 — Herrn Wolffen Schreiber 1 — Graff Ulrichen zue Helffen-stain 1 — Herrn Primussen Trüber 2 — Micheln Claus Fürstlichen Würtember-gischen Apoteckher so er einem doctor der Arczney gen Augspurg geschickht 1 — Herrn Gregor Vlachouitsch Predicanten inn der Mettling 1 — Herrn Christoffen
') Prvi del novoga testamenta, glagollcom. Tübingen, 1562.
horstorffer vnnd hanss Haspel Khauffherren Zue Nürnberg geschickht, vnder die Christlichen Herrn vnd Hurger daselbst, welche ir hilft' vnnd Forderung bey disem werekh erzeigt ausszuteillen 15 — Herrn Antbonien vnd lierrn Steffen geben, so sy teglich inn der Truckherey prauchen 1 — Herrn Antbonien Dalmatae für sich selbst so er verscliickht, geben 1 — Herrn Steffan Consuli, so er Sebastiano Khrellio, Prcdicanten zue Labach geschickht 1 — Herrn Gregor Forwerckh Prodi-canten Zue Nürnberg geschennckht 1 — Herrn Nicoiao Gallo inn Uegenspurg verehrt 3
Latus 32
Jacoben l'Ockh Burgern zue Nürnberg 1 — Herrn Steffano Consuli 1 — Leonardo Merheritsch Dahnate 1
Latus 3
Suma diser Sort Hiiecher verschickht vnnd verschennckht 45(1 Expl. — Seind noch zue Vrach 1544 Expl.
Der Anndcr halb thaill des Newen Testaments, Die Epistln vnd Apocalypsis — Crabatiseb mit Glagolischen Buechstaben 10).
Seind getruckht 1000 Expl. — Dauon hiebei 1 Expl. — Ith«. Mt. geschickht 1 — Herczog Christoff zue Wirtemberg 2 — Phllipsen Landtgraffen zue Hessen 1 — Augustus Churfürst zue Sachsen 1 — Joachimen Churfürsten zu Brandenburg 1 — Johann.-. Eridrichen dem Mittleren Herczogen zue Sachsen zue Weinmar 1 — Ercz-bischoffen, zue Magdenburg, Sigismundo Marggrauen zue Brandenburg 1 — Der Statt Magdenburg 1 — Der Vniversitet zue Wittemberg 1 — Graft Hanns Jorgen zue Mansfeldt 1 — Graff Wolffen zue Harb j dem Altern 1 — Marggraffen Carlo zue Baden 1 — Nicolaj Radziuilis Fürsten inn der Littaw Sun gen Strassburg geschickht 1 — Der Statt Strassburg 1 — Dem Superintendenten daselbst 1 — Der Statt Frannekhfort 1 — Der Staat Reuttiingen 1 — Irm Superintendenten 1 — Fabian Kirchperger Einer Ersamen Landtsehafft inn Crain Kliriegs Seeretarien 170. — Ambrosien Frölich gen Wien 35
Latus 225
Mehr ime Frölich 40 Expl. — Herrn Christoffen Vngnaden 44 Expl. — Micheln Claus Fürstlichem Würtembergischen Apoteekher so er einem doctor der Arczney von Augspurg geschickht 1 — lierrn Anthonien vnd herrn Steffan geben, so sy teglich inn der Truckherey prauchen 1 — Herrn Steffan Consulj 1 — Leonardo Mercheritsch Dahnate 1
La tus 88
Summa diser Sort büecher verscliickht vnd verschennckht 818 Expl. - Seind noch zue Vrach 087 Expl.
Das Gantz Neu Testament11).
Ciruliseh seind getruckht 1000 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. — Der Hö. Khö. Mt. geschickht 1 — Herczog Christoffen zue WUrtemberg 2 — Augusto Churfürsten zue Sachsen 1 — Joachimen Churfürsten zu Brandenburg 1 — Johanns Eridrichen dein mitlern Herczogen zu Sachsen zue Weinmar 1 — Erczbischoffen zue Magdenburg Sigismundo Marggrauen zue Brandenburg 1 — Der Statt Magdenburg 1 — Der Vniversitet zue Wittenberg 1 — Graff Hannsen Jorgen zue Mans-
10) Drugi del novoga testamenta, glagolieom. Tübingen, 150.'!. ") Novi Testament prvi i drugi dio, cirilieoin. Tübingen, Infi.'!.
feldt 1 — Graff Wollffen zue Barby dem Altern 1 — Fabian Kirchperger Einer Ersamen Lanndtschafft inn Crain Khriegs Secretarii 50 — Nicola Büchler Burgern zue Villach geschickht, von dannen weiter zuefürdern 50 — Mehr ime Büchler 120 — Mehr ime Büchler 60
Latus 292
Micheln Claus Fürstlichen Würtembergisehen Apoteckher so er einem doctor der Arzney gen Augspurg geschickht 1 Expl.
Latus P. Se.
Summa dieser Sort Büecher verscliickht vnd verschennckht 293 Expl. — Seind noch zue Vrach 707 Expl.
Locj Coinmiines Crabatisch 12)
Seind getruckht 1000 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. — Der Rhö. Mt. geschickht 1 Expl. — Herczog Christoff zue Wi'utemberg 2 Expl. — Phllipsen Landt-graffen zue Hessen 1 — Augusto Churfürsten zue Sachsen 1 — Joachimen Churfürsten zue Brandenburg 1 — Johanns Eridrichen dem Mitlern Herczogen zue Sachsen zue Weinmar 1 — Albrechten Herczogen inn Preussen 1 —- Erczbischoffen zue Magdenburg Sigismundo Marggrauen zue Brandenburg 1 — Der Statt Magdenburg 1 — Der Vniversitet Wittemberg 1 — Graff Hanns Jörgen zue Mansfeldt 1 — Graff Wolffen zue Barby dem Altern 1 — Marggraff Carbi zue Baden 1 — Nieolaj Radziuilis Fürsten inn der Littaw Sun gen Strassburg geschickht 1 — Der Statt Strassburg 1 — Der Statt Franckhfort 1 — Der Statt Regenspurg 1 — Der Statt Nürnberg 1 — Der Statt Rottenburg ann der Tauber 1
Latus 21
Der Statt Thonawerdt 1 Expl. — Der Statt Vlm 1 — Der Statt Augspurg 1 — Der Statt Kheinpten 1 — Der Statt Khauffpeuren 1 — Der Statt Lindaw 1 — Der Statt Memingen 1 — Fabian Khirchberger, Einer Ersamen Landtschaft inn Crain Khriegssecretarien geschickht 244 — Herrn Pettern Grauen zue Flberaw etc. vnd Waan inn Crabaten vnd Windisch Lanndt 1 — Herrn Gregorn Vlachouitsch Predicanten inn der Metling 2 — Nicola Biichler Burgern zue Villaeh geschickht von dannen weiter zuefürdern 310, dauon er dem Kirchperger 110 geben 310 — Ambrosien Frölich Bürger vnd des Raths zue Wien Seind geschickht 26 — Mehr ime Frölich 26 — Dem herrn Baan inn Crabaten 20 — Herrn Christoffeil Vngnaden 20 — Hannsen Raspel der Manlichischen Erben Factor zue Nürnberg geschickht, etlichen Christlichen Bürgern daselbst, welche die Chrabatischen Buechstaben fürdern helffen auszutheillen 5
Latus 661 Herrn Stephano Consulj 1 Expl.
Latus P. Se.
Suma diser Sort büecher verscliickht vnnd verschennckht 683 Expl. — Seind noch zue Vrach 317 Expl.
Locy Communes Cirulisch 13).
Seind getruckht 1000 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. — Der Rö. Kö. Mt. geschickht 1 — Herczog Christoffen zue Wirtemberg 2 — Philipsen Landtgrafen zue
l2) Edni kratki razumni nauči, (glagol.). Tübingen, 1562. — Bibliogr. opis: Th. Elze, Die slov. prot. Druckschriften str. 48.
,3) Eldni kratki razumni nauči, (ciril.) Tübingen. 1562. Bibliogr. opis: Th. Ehe Die slov. prot. Druckschriften, str. 49.
Hessen 1 — Auguste- Churfürsten zue Sachsen 1 — Joachimen Churfürsten zue Brandenburg 1 — Pfalczgraff Fridrichen Churfürsten 1 — Albrechten Herczogen inn Preusaen 1 — Johanns Fridrichen dem Mittlern Herczogen zue Sachsen zue Weinmar 1 — Erczbischoffen zue Magdenburg Sigismundo Marggrauen zue Brandenburg 1 — Der Statt Magdenburg 1 — Der Vniversitet zue Wittemberg 2 — (iraff Hanns Jorgen zue Mansfeldt 1 — (iraff Wolffen zue Barby dem Altern 1 — Mag-graff Carbi zue Baden 1 — Nicolaj Hadziuilis Fürsten inn der Littaw Sun gen Strassburg geschickht 1 — Der Statt Strassburg 1 — Der Statt Franckhfort 1 — Der Statt Regenspurg 1 — Der Statt Nürnberg 1 — Der Statt Rottenburg an der Tauber 1
Latus 2 3
Der Statt Thonawerdt 1 Expl. — Der Statt Vlm 1 — Der Statt Augspurg 1 — Der Statt Khempten 1 — Der Statt Khauffpeuren 1 — Der Statt Lindaw 1 — Der Statt Memingen 1 — Fabian Khirchberger Einer Ersamen Landtschafft in Crain Khriegs-secretarien 39 — Nicola Büchler Burgern zue Villach geschickht, von dannen weiter zuefürdern 73 — Ambrosien Frölich Burgern vnnd dess Raths zue Wienn seind geschickht 204 — Mehr ime Frölich 146 — Der Löblichen Vniversitet zue Tübingen hat her Primus Trüber überantvort 1 — Herrn D. Jacoben Anndreen, Brobst vnnd Cannczler zue Tübingen 1 — Herrn Francisco Barbo Haubtman zue S. Veit am Pflaumb 1 — Herrn Adam Langenmantel zu Costell 1 — Herrn Wolffen Schreiber 1 — Graff Vlrichen zue helffenstain 1 — Herrn Primusen Trüber 2 — Herrn Gregor Vlachouitsch Predicanten inn der Metling 1
Latus 488
Herr Stephane Consulj 1 Expl. — Mehr Herrn Stephano Consulj, so Er Se-bastiano Khrelio Predicanten zue Labach geschickht geben 1 — Herrn Gregor For-werckh Predicanten zue Nürnberg geschennckht 1
Latus 3
Summa dieser sort büecher verscliickht vnd verschennckht 503 Exempl. — Seind noch zue Vrach 497 Expl.
Die augspurgisch confession inn whulischer oder crainischer sprach mit Lateinischen Buechstaben 14).
Augspurgisch Confession Crabatisch 15).
Seind getruckht 1000 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. — Der Rü. Kö. Mt. geschickht 1 — Herczog Christoff zue Würtemberg 2 — Phllipsen Lanndtgrafen zue Hessen etc. 1 — Augusto Churfürsten zue Sachsen 1 — Joachimen Churfürsten zue Brandenburg 1 — Johanns Fridrichen den Mitlern Herczogen zue Sachsen vnd Weinmar 1 — Albrechten herczogen inn Preussen 1 — Erczbischoffen zue Magdenburg, Sigismundo Marggrauen zue Brandenburg 1 — Der Statt Magdenburg 1 — Der Vniversitet zue Wittembeg 1. — Graff Hannss Jörgen zue Mansfeld 1 -Graff Wolffen zue Barby dem Altern 1 — Mnrggraff Carln zue Baden 1 — Nicolaj Radziuilis Fürsten in der Littaw Sun Geen Strassburg geschickht 1 — Der Statt
14) Artikuli, slovenski, Tübingen, 1562 — Bibliogr. opis: Th. Filze, Die slov. prot. Druckschriften, 49—51. — Prim „Haeun o slovenskim artiklama od Trubara". Carniola, 1911, 44—45. — „0 nakladama nekih slovenskih protestantskih knjiga". Carniola 1911, 286—289.
15) Artikuli, glagolicom. Tübingen, 1562. — Th. Elze, Die slov. prot. Druckschriften (1896), 51—53.
Strassburg 1 — Der Statt Franckhfort 1 - Der Statt Reuttiingen 1 — Der Statt Regenspurg 1 — Der Statt Nürnberg 1 — Der Statt Rottenburg ann der Tauber 1
— Der Statt Thonawerdt 1 — Der Statt Vlm 1 — Der Statt Augspurg 1 — Der Statt Khempten 1 - Der Statt Khauffpeuren 1 — Der Statt Lindaw 1
Latus 28
Der Statt Meiningen 1 Expl. — Fabian Klürchberger Einer Ersamen Lanndt-schaft inn Crain Khriegssecretarien zuegesehiekht 389 — Dem lierrn Waan in Crabaten 1 — Nicola Büchler Bürgern zu Villach geben von dannen Weiter zu fürdern 174 — Ambrosien Fröhlich Bürger vnd dess Raths zue Wienn seind geschickht 26 — Mehr ime Fröhlich 20 — Dem lierrn Baan inn Crabaten 20 — Herrn Chri-stoffen Vngnaden etc. 20 — H. Abraham Pfarrherrn zue Zerbst, vnnd H. Wernero Steinheusser Pfarrherrn zue Barby verehrt 2 — Herrn Gregor Vlachouitsch Pre-dicanten Inn der Meiling 3 — Den Zwen vssgogkisclien Priestern, die zue Vrach gewest 1 — Einer Ersamen Landtschafft inn Crain vcrordenten 1 — Herrn Chri-stoffen Vngnaden Freyherrn zue Sonegg etc. 1 — Hannsen Raspel der Manlichischen Erben Factor zue Nürnberg geschickht, etlichen Christlichen Burgern daselbst, welche, die Crabatischen Buechstaben fürdern helffen ausszutheillen 5
Latus 6 64
Herrn Stephano Consulj 1 Expl.
Latus P. Se.
Summa diser sort büecher verscliickht vnd verschennckht 693 Expl. Seind noch zue Vrach 307 Expl.
Augspurgisch Confession cirulisch 16)
Seind getruckht 1000 Expl. - Dauon hiebey 1 Expl. — Der Rö. Kö. Mt. geschickht, 1 — Herczog Christoffen zue Würlcmberg 2 -- Philipsen Lanndtgraffen zue Hessen 1 — Augusto Churfürsten zue Sachsen 1 — Jobanns Fridrichen dem Mitlern herczogen zu Sachsen zu Weimar 1 — Joachimen Churfürsten zu Brandenburg 1 — Albrechten herzcogen inn Preussen 1 — Erczbischoffen zue Magdenburg Sigismundo Marggrauffen zue Brandenburg 1 — Der Statt Magdenburg 1 — Der Vniversitet zue Wittenberg 1 — Graff Hannas Jürgen zue Mansfeld 1 — Graff Wolffen zue Barbj dem Altern 1 — Marggraff Carbi zue Baden 1 Seinem Superintendenten 1 — Nicola Radziuilis Fürsten inn der Littaw Sun gen Strassburg geschickht 1 -- Der Statt Strassburg 1 — Dem Superintendenten daselbst 1
— Der Statt Franckhfort 1 — Dem Superintendenten daselbst 1 — Der Statt Keutt-lingen 1 — Inn Superintendenten 1 — Der Statt Regenspurg 1 — Irm Superintendenten 1 — Der Statt Nürnberg 1 — Inn Superintendenten 1 — Der Statt Rot-tenburg an der Tauber 1 — Irin Superintendenten 1
Latus 2 8
Der Statt Tonawerdt 1 Expl. — Irin Superintendenten 1 Expl. — Der Statt Vlm 1 — Inn Superintendenten 1 — Der Statt Augspurg 1 — Irm Superintendenten 1 — Der Statt Khempten 1 — Inn Superintendenten 1 — Der Statt Khauffpeuren 1 — Inn Superintendenten 1 — Der Statt Lindaw 1 — Inn Superintendenten 1 — Der Statt Memingen 1 — Inn Superintendenten 1 — Fabian Khirch-perger Einer Ehrsamen Landtschafft inn Crain Khriegssecrelarien 15 — Nicola Büchler Bürgern zue Villach geschickht, von dannen Weiter zu fürdern 100 — Ambrosien Fröhlich Burgern vnd dess Raths zue Wien seind geschickht 250 Expl.
,6) Artikuli, cirilicom. Tübingen, 1502.
— Mehr ime Fröhlich 244 — Hansen Raspl der Manliehischeri Erben Factor zue Nürnberg geschickht, etlichen Christlichen Burgern daselbst, welche die Craba-tischen Buechslaben fürdern helffen ausszutheilen 5 — Herrn Steffan Consulj 1
Latus 659
Suma diser sort Büecher verscliickht vnd verschenckht 688 Expl. — Seind noch zue Vrach 312 Expl.
Augspurgisch Confession Wellsch 17)
Seind getruckht 1000 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. — Herczog Chrisloffen zue VVürternberg 2 Expl. — Phllipsen Landtgrafen zue Hessen etc. 1 — Augusto ChurfQrsten zue Sachsen 1 — Joachimen Churfürsten zue Brandenburg 1 — Johanns Fridrichen dem Mitlern herczogen zue Sachsen vnd Weinmar 1 — Erczbischoffen zue Magdenburg Sigismundo Marggrauen zue Brandenburg 1 — Der Statt Magdenburg 1 — Der Vniversitet zue Wittemberg 1 — Graff Hanns Jörgen zue Mannsfeldt 1 — Graff Wolffen zue Barby dem Altern 1 — Marggraff Carln zue Baden 1 — Seinem Superintendenten 1 — Der Statt Strassburg 1 — Dem Superintendenten daselbst 1 — Der Statt Frannckhfort 1 — Der Statt Regenspurg 1
— Der Statt Nürnberg 1 — Der Statt Rottenburg ann der Tauber 1 — Der Statt Tonawerdt 1 — Der Statt Vlm 1 — Der Statt Augspurg 1 — Herrn Steffan einem D. Medicine daselbst geben (2)
Latus 25
Der Statt Khempten 1 Expl. — Hannsen Khtinig Burger daselbst 2 — Der Statt Khauffpeuren 1 — Der Statt Lindaw 1 — Herrn Rott Burger daselbst 1 — Der Statt Memingen 1 — Dein Herrn Stebenhaher Burger daselbst welcher 20 thaller zue diesem Werckh geben 1 — Fabian Kirchperger Einer Ersamen Landtschafft inn Crain Kriegsecretarien geselliekht 224 — Herrn Francisco Barbo haupl-man zue S. Veit am I'flaumb 1 — Seinem vettern Paullo Barbo 1 — Herrn Steffan zue Villaeh verkhaufft, so er inn sein Raittung gestellt 3 — Herrn Sebalden I'feylcr zue Drüsnig inn Kiirndten 1 — Dem Apotheker zue S. Veit in Kherndten 1 Jörgen Gortzanis plindton Lautenschlager von Triest l — Micheln Serenj gen Rofers 1 —
Welsch Confessionen.
Gen Labach geschickht Fabian Kirchberger 100 Expl. — Gen Villach Nicola Büchler Burger daselbst 284 — Ambrosien Frölich gen Wienn 50 — M. Martino Crusio geschennckht 1
Latus 97 6
Herrn Antonio Dahnate 2 Expl. — Herrn Stephane Consulj 2 — Mer ime horrn Steffan zugestellt, für die Er drey Stübich, der innen büecher verscliickht, geben 15 — Mehr ime herrn Stephan 1 — Mathie l'omasanitseli Seczer in der Truckherey zue Vrach 1 — Herrn Christoffen Horstorffer Burger Zue Nürnberg 1
— Lienharden l'eyrlstainer Burger vnd khauffherrn zue Venedig 1 — Johanni Spiro Schuelmeister zu Glemaun inn Fryaul 1 — Nicola Büchler gen Villach 2 — Andree Foresto gen Labach 1 — Herrn Bonifacio Pfarrherrn zue Pinguent inn Ysterreich 2 — Herrn Christoffen Vngnaden Freyherrn Zue Sonegg l
Latus 30
Summa diser sort Büecher verscliickht, vnd verschennkht 731 Expl. — Seind noch zue Vrach 269 Expl.
I?) La confessione, talijanski, Tübingen, 1562.
Die Apologia der augspurgischen Confession wellsch Seind truckht 500 Expl. — Dauon hiebey 1 — Herczog Christoffen zue Würtemberg 2 — Augusto Churfürsten zue Sachsen 1 — Joachimen Churfürsten zue Hramidcnhurg 1 — Johanns Fridrichen dem Miliern herzcogen zue Sachsen vnd Weinmar 1 — Erzbischoffen Zue Magdenburg Sigismundo Margrauen zue Brandenburg 1 — Der Statt Magdenburg 1 — Der Vniversität zue Wittemberg 1 — Graff Hannss Jörgen zue Mansfeldt 1 — Graff Wolffen zue Barby dem Altern 1 — Nicola Büchler geschickht 304 — Herrn Anthonio Dalmatae 2 — Herrn Stephane Consulj 2
Latus 379
Souil seind dieser sort büecher verscliickht vnnd verschennkht — Vnd noch Zue Vrach 121 Expl.
Postili chrabatisch ig).
Seind getruckht 1000 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. - Der Rö. KM. Mt. geschickht 1 — Herczog Christoffen zue Würtemberg etc. 2 — Phllipsen Lanndt-graffen zue Hessen 1 — Augusto Churfürsten zu Sachsen 1 — Joachimen Churfürsten zue Brandenburg 1 — Johanns Fridrichen dem Mitlern Herczogen zue Sachsen vnd Weinmar 1 — Albrechten Herczogen hin Preussen 1 — Erczbischoffen zue Magdenburg Sigismundo Marggrauen zue Brandenburg 1 — Der Statt Magdenburg 1 — Der Universitet zue Wittemberg l — Graff Hannss Jörgen zue Mansfeldt 1 — Graff Wolffen zue Barby dem Altern 1 — Marggraff Carln zue Baden 1 — Nicola Hadziuilis Fürsten in der Littaw Sun gen Strassburg geschickht 1 — Der Statt Strassburg 1 — Der Statt Franckhfort 1 — Der Statt Regenspurg 1 — Der Statt Nürnberg 1 — Der Statt Rottenburg ann der Tauber 1 — Der Statt Thonawerdt 1
Latus 22
Der Statt Vlm 1 Expl. — Der Statt Augspurg 1 - Der Statt Khempten 1 — Der Statt Kliauffpeurn 1 — Der Statt Lindaw 1 — Der Statt Memingen 1 — Gen Labach Fabian Kirchberger Einer Ersamen Lanndtschafft inn Crain Kriegsecretarien geschickht, zuuerkhauffen vnd zuuertreiben 107 — Herrn Betern Gräften zue Eberaw etc. vnnd Waan inn Crabaten vnd Windischlanndt 1 — Dem Brobst zue Mitterburg in Histria 1 —- Nicola Büchler Bürgern zue Villach geschickht. Von dannen Weiter zufürdern 71 — Ambrosien Frölich Bürgern vnd des Raths zue Wienn seind geschickht 25 — Mehr ime Frölich 20 — Mehr ime Frölich 155 — Dem herrn Baan inn Crabaten 20 — Herrn Christoffen Vngnaden 20 — Herrn Gregor Vlachouitseh Predicanten inn der Meiling 1 - Einer Ersamen Landtschafft inn Crain Verordenten 1
Latus 494 Herrn Stephanus Consulj 1 Expl.
Latus P. Se.
Suma dieser sort büecher versehickht vnd verschennckht 517 Expl. — Seind noCh zue Vrach 483 Expl.
Postill ciruliscb20).
!) Apologia, talijanski. Tübingen. 1563. ') Postil ja, glagolicom. Tübingen. 1562. ') Postila, cirilieom. Tübingen, 1563.
Seind getruckht 500 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. — Der Rö. Khö. Mt. geschickht 1 — Herczog Christoffen zue Wirtemberg 2 — Philipsen Landtgraffen z.ue Hessen 1 — Augusto Churfüsten zue Sachsen 1 — Joachimen Churfürsten zue Brandenburg 1 — Johanns Fridrichen dein Mitlern Herczogen zue Sachsen vnd Weinmar 1 — Erczbischoffen zue Magdenburg Sigismundo Marggrauen zue Brann-denbürg 1 — Der Statt Magdenburg 1 — Der Vniversitet zue Wittemberg 1 — (iraff Hanns Jörgen zue Mansfeldt 1 — Graff Wolffen zue Barby dem Altern 1 — Albrechten herczogen in Preussen 1 — Marggraff Carln zue Baden 1 — Nicolaj Hadziuilis Fürsten inn der Littaw Sun gen Strassburg geschickht 1 — Der Statt Strassburg 1 — Der Statt Frannckhfurt l — Der Statt Regenspurg 1 — Der Statt Nürnberg 1 —- Der Statt Rottenburg ann der Tauber 1 — Der Statt Thonawerdt 1 — Der Statt Vlm 1
Latus 23
Der Statt Augspurg 1 — Der Statt Khempten 1 — Der Statt Khauffpeuren 1 — Der Statt Lindaw 1 — Der Statt Memingen 1 — Fabian Kirchperger Einer Ersamen Landtschafft in Crain Kriegssecretarien 40 — Nicola Büchler Burgern zue Villach geschickht von dannen weiter zufürdern 71 — Herrn Stephano Consulj 1
Latus 117
Summa diser sort büecher verscliickht vnd verschennckht 140 Expl. — Seind noch zue Vrach 300 Expl.
Ein summa etlicher Predigten vom Hagel D. Mathye zue Stuetgart21).
Crabatlsch mit glagolischen Hueclistaben 1000 Expl. — Dauon hiebey l — Fabian Kirchberger Einer Ersamen Landtschaft inn Crain Kriegssecretarien 500 — Ambrosien Frölich inn Wien 100 — Herrn Christoffen Ungnaden etc. 140
Souil seind dem verscliickht. — Und noch zue Urach 259 Exp.
Catechismus Luthery der ciain wellsch22).
Seind getruckht 1000 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. — Herczog Christoffen zue Würtemberg 1 — Augusto Churfürsten zu Sachsen 1 — Joachimen Churfürsten zu Brandenburg 1 — Johanns Fridrichen dem Mittlern herczogen zu Sachsen vnd Weinmar 1 — Erczbischoffen zue Magdenburg Sigismundo Marggraffen zue Brandenburg 1 — Der Satt Magdenburg 1 — Der Vniversitet zue Wittemberg 1 — Graff Hannss Jorgen zu Mansfeld 1 — Graff Wolffen zue Barbj dem Eltern 1 — Marggraff Carln zue Baden 1 — Der Statt Franckhfort 1 — Fabian Kirchperger Einer Ersamen Landtschafft Inn Crain Kriegsecretarien 26 — Nicola Büchler Burgern zue Villach geschickht von dannen weiter zufürdern 100 Expl. von den er dem Kirch-perger die hier vorstehenden 20 geben thuel 74 — Mehr ime Büchler 350 — Mer ime Büchler 2 — Mathesen Klombner 2
Latus 466
Georg Grupenbacher hat inn Franncklifort einem venedischen Buechfüerer Vincentio Wolgrisio, geben, ob er dem mehr vertreiben khündle 8 Expl. — Herrn Steffan Consulj 1
Latus 9
Summa diser Sort büecher verscliickht vnd verschennckht 475 Expl. — Seind zue Vrach noch 525 Expl.
21) Predike od tuče, glagolicom, Tübingen, 1563.
22) Catechismo piocciolo, talijanski. Tübingen, 1562.
ßencficiiun Christi Chrabatisch mit Glagolischen Buechstaben 23).
Seind getruckht 500 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. — Herczog Christoffen zue Würtemberg t — Augusto Churfürsten zue Sachsen 1 — Joachimen Churfürsten zue Brandenburg 1 — Johannes Eridrichen dem Mitlern herczogen zue Sachsen vnd Weinmar etc. 1 — Erczbischoffen zue Magdenburg Sigismundo Marggrauen zue Brandenburg 1 — Der Vniversitet zue Wittemberg 1 — Graff Hanss Jörgen zue Mansfeldt 1 — Graff Wolffen zue Barby dem Altern 1 — Fabian Kirch-berger Einer Ersamen Landtschafft in Crain Kriegsecretarien 200 — Nicola Büchler Burgern zue Villach 100
Latus 810
Souil seind dem verscliickht vnnd verschenncklit: Vnd noch zu Vrach 190 Expl.
Catechisinus Luther! Chrabatisch mit Lateinischen Buechstaben24).
Seind getruckht 400 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. — Herczog Christoffen zue Würtemberg 1 — Nicola Büchler Burgern zue Villach sein geschickht von dannen Weiter zufürdern 330 — Mathesen Kloiiibncr, dem herrn Baan, herrn Gregoren inn der Meiling vnd lierrn Jörgen Juritschitsch zuezeschickhen 3
Latus 33 5 Expl. Souil seind dem verscliickht, Seind noch zue Vrach 65 Expl.
Der 51. Psalm, Miserere mei deus etc. vnd der 130. Psalm. De profundus etc. sambt der ausslegung Lutherj inn wellsch sprach25).
Seind getruckht 500 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. — Augusto Churfürsten zu Sachsen 1 — Herrn Anthonio Dalmatae 2
Latus 4 Expl.
Bleiben so noch bcyeinannder vnd mit ersten verscliickht worden 496 Expl.
Augspurgische Confession Crabatisch mitt Latteinischen Buechstaben 26).
Seind getruckht 400 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. — Nicola Büchler Bürgern zue Villach seind geschickht, von dannen weyter zufürdern 78 Expl. Mehr ime Büchler 280
Latus 359 Expl.
Souil seind dorn verscliickht vnd noch zue Vrach 41 Expl.
Suma Summarum aller getruckhten windischen, crabatischen, cirulischen vnnd wellschen Büecher 25300 Exemplaria
Von welchen laut diser Raittung, verscliickht, verkhaufft, vnnd verschennckht worden 17036 Exemplaria
Ligen also noch zue Vrach, welche zue rechter glegenheit auch verscliickht sollen werden 8264 Exemplaria.
Dise hatt herr Hannss Vngnad etc. vnnd die gaistlichen herrn boy dem truckh fürnemlich aus dem bedennckhen, zue Vrach Ligen lassen, dieweil der
") Govorjenje vele prudno, glagolicom, Tübingen, 1563.
2t) Katekizam (hrvatski, I) latinicom. Tübingen, 1564.
") Esposizione del salmo, talijanski, Tübingen, 1564.
36) Spovid, latinieom, hrvatski, Tübingen 1564.
Sattan so vngestiiem, da etwan die so hinein geschickht, aiiffgehebt vnnd ver-prenndt wurden wie ann villen orthen mit den lateinischen vnd teutschen Euan-gelischen büechern (die sy Lutherisch nennen) geschechen, da man dannocht noch ein vorratli hette, So aber der liebe Gott solche büecher wirt bewahren, auch sein gnad vnd gedeychen darczuegeben, das die abgeen vnd vertriben khünden werden, sollen dise alsdann auch hinnach geschickht, vnd mit allem vleiss, fürbedacht werden, damit die vnder die blinden leuth khomen, und bey denselben mit der liilff vnd gnaden gottes frucht schaffen.
Was vnnd wieuil nun von denen büechern allen zue Vrach, zue Wienn, zue Villach vnd zu I.abach verkhaufft, vnd was für gelt noch derzeit daraus gepracht worden, ist inn den gelt Rainungen des 61.sten 62.sten vnd 63.sten jars specifice Einkhomen, auch von des Ambrossien Frölichs, Fabian Kirchbergers vnd Mathesen Klombners desshalben überschickhten Raittungen abschrifften hiebey, dess Nicola Büchlers Raittungen ist man auch gewertig.
Vnnd dieweil jetzgenannte Personnen von sollichen inen zugeschickten Büechern, deren ein guete anzall weiter vnd ann ander mehr orth, vertrauten Personen (danieder auch etlich, die dise annenien, sich aus forcht, nit nennen dürften lassen, damit Sy nit verrathen, vnd dadurch bey Kay. Mt. inn schwere vngnad khomen, vnd sonderlich von dem Bäbstischen gottlosen hauffen ann leib vnd guet verderbt worden) geschickht, werden von denselben ire Raittungen auch abgefordert, vnd alspald die khomen, dem Löblichen herrn Fürstlichen Commissarien auch zu uer-nemen, zuegestellt werden, vnd soll also alle jar vnd solanng der herr Vngnad inn disen landen diss Christliche werckh, wie bisheer in handen haben wirdet, von allem empfangnen vnd aussgebnen gellt, auch von denen verscliickhten, verkhaufften vnd verschennckliton büechern, von inen den Löblichen herrn Commissarien oder wer von Fürstlicher Durchl. jederzeit darzue veordent, guete glaubwürdige Raittung geschechen.
Datum Tübingen ann S. Georgen den 23. tag Apriliis A. 1564 Hanns Vngnad
Frhr zu Sonegg in. p,
Antonius Dalmata StephAnus Consul manu prS sc'- manu ppa.
Philip Gugger in. )).
(Sa 4 originalna pečata, jedan uz drugi)
Verzeichnuss was für windisch Crabatisch cirulisch vnd wellsche Büecher getruckht worden27).
Erstlich hat man getruckht, crabatisch probzettl darauf! alle Crabatische aiphabet, gross vnd klein, sambt dem vatter vnnser, vnd dem 1 Capitel Paullj zuen Römern auch den 117. psalm 200 Expl. — Item cirulische Probzettl darauff alle Cirulische aiphabet, sambt dem vatter vnnser vnd dem 117. psalm 300 Expl. — Item Crabatische taffei-plettlin der abecedaria 2000 Expl. — Item Cirulische auch 2000 Expl. — Item crabatische catechismi mit der ausslegung vnd einer predig, vom rechten glauben an Christum 2000 Expl. — Item Cirulische Catechismi auch mit der ausslegung vnnd vorgenannter predig 2000 Expl. — Item das Neu Testament der erste theill mit crabatischen Buechstaben 2000 Expl. — Dem annder theill 1000 Expl. — Mit Cirulischen Buechstaben 1000 Expl.
27) Sličan popis priopčen je u Carnioli od g. 1911 str. 286 nsl.
— Item die Loci Communes Crabatisch 1000 Expl. — Item die Loci Communes mit Cirulischen Buechstaben 1000 Expl. — Item die augspurgisch Confession, in Windischer oder Crainerischer sprach mit latteinisehen Buchstaben 1000 Expl.
— Item die augspurgerisch Confession mit Crabatischen Buechstaben 1000 Expl.
— Item die augspurgerisch Confession mit cirulischen Buechstaben 1000 Expl. — Item die augspurgerisch Confession in welscher oder Italienischer sprach, mit Latteinisehen Buechstaben 1000 Expl. — Item die apologia der auspurgerisehen Confession welsch 500 Expl. — Item die postili, welche herr Primus Trüber von der Zeit inn Crainerischer sprach, truckhen lassen, mit Crabatischen Buechstaben 1000 Expl. — Item dieselbig postili, auch mit Cirulischen Buechstaben 500 Expl. — Item der klein Catechismus Luthery auch inn welscher sprach 1000 Expl. — Craino-risehe Psalm Lieder 1000 Expl. — Beneficium Christi mit Crabatischen Buechstaben 500 Expl. — Ahl schöne predig vom Hagel mit Cirulischen Buechstaben 1000 Expl.
— Cathechismum Luthery crabatisch mit Latteinisehen Buechstaben 400 Expl. — Die augspurgisch Confession crabatisch mit Latteinisehen Buechstaben 400 Expl28).
— Der ain vnd fünffezig psalm Miserere mei deus vnd der 130 psalm de profundis, sambt der auslegung Luthery in welscher sprach 500 Expl. — .lezt truckht man die Wirttembergische Kirchordnung Crabatisch mit Glagolischen vnnd Latteinisehen Buechstaben jeder sort 400 thuet 800 Expl. — Vnd den Methodum Wigand!, wellsch 500 Expl. — Hinfüran wird man truckhen die Apologiam Crabatisch mit (sie!) Glagolischen vnd Lateinischen Buechstaben. — Item die hausspostill Luthery Crabatisch mit Glagolischen vnd Lateinischen buechstaben vnd wellsch — Item alle Propheten ehe man mit der ganezen Bibl auflkhombt — Volgenndt die ganeze Bibl inn gemelten Sprachen.
Die 4 Euangellisten vnd der Apostel geschieht auch die postili vnnd Loeos Communes hat herr Primus zuuor vnd mit inn disem Costen truckhen vnnd zu-samen pinden lassen.
Na koncu iz vana: Vcrzaiehnuss was für windisch, Crabatisch Cirulisch vnd welsche büecher getruckht worden.
Naše ujede.
Spisal dr. Janko PONEBŠEK. (Dalje.)
Lesna sova, syrnium aluco (L.).
Navadna imena. Slovensko: navadna sova (Schulz), rjava sova (Freyer), rumena sova (Freyer), siva sova (Freyer), skalna sova (Freyer), veliki gozdni čuk (Koprivnik), vubuj (Freyer); hrvaško: plačka, sovina šumska, šumska sova (Brusina), šumska sovuljaga; češko: sova obeena, puslik, sova sosnovä, hlavata, velkä; poljsko: sova lelek, puszczyk; rusko: sova; nemško: Waldkauz, Waldeule, Nachteule, Busch-, Stock-, Baum-, Wieden-, Maus- und Knappeule, Huheule; Punsch-, Grab-, Grav-, Geier- und Schleiereule, Knarr-, Zisch- und Kirreule, die Brandeule,
2 8) Beneficium latinicom.
gemeine oder große, graue, gelbliche, hellbraune, braune, braunschwarze, rote und heulende Eule, Fuchseule, große Baumeule, graue Buscheule, Uhu, Huhu, Nachtkauz, Brandkauz, Nachtrapp, Waldftuffel, Kieder, Melker, Milchsauger; francosko: hulotte cliat-huant, chouette hulotte, hulotte; italijansko: gufo sclvatico; angleško: Tawny-Owl, Brown-OwL Wood-Owl, Hoost-Owl, Austrian Owl, Solognese Owl.
Znanstvene soznačnice: Syrnium ululans, Savigny. Syrnium stridulum, Stephens. Syrnium oedium, Brehm. Syrnium rufescens, Brehm. Syrnium macro-cephalum, Brehm. Strix aluco, Linne. Strix stridula, Linne. Strix sylvestris, Scopoli. Strix soloniensis, Gnielin. Strix austriaca, Shaw. Strix sylvatica, Shaw. Aluco aluco, Kaup. Aluco stridulus, Macgillivray. Ulula aluco, Kaup. Ulula stridula, Selby.
Scopoli, str. 20, št. 11, str. 21, št. 13 (deloma) in 14, str. 22, štev. 15 in 16.
— Keyserling-Blasius: Die Wirbeltiere Europa's, XXXII, 142—143, št. 44. — Freyer, str. 10, štev. 28. — Erjavec, IV. del, str. 228. — Fritsch, str. 60-61, tab. 11, si. 8.
— V. R. v. Tschusi zu Schmldhoffen: Die Vögel Salzburgs, str. 14, štev. 27. — Madaräsz: 1. c. Z. f. O. 1884, str. 259. — Ornis Carinthiae, str. 44—45. — Schulz, str. 4, štev. 29. — A. J. ./,'ickel, Systemat. Verzeichnis der Vögel Bayerns, str. 64 do 66. — Ornis balcanica, II. zv., str. 103; III. zv., str. 315, in IV. zv., str. 90. — Naumann, V. z.V., str. 34—40. — -Brehm, 5. zv., str. 156—160. — Gjurašin, dio drugi, str. 131. — Hartert, str. 1022—1025. — Reichenow, str. 79. - Hennicke: Die Raubvögel Mitteleuropas, str. 27—36. — Hennicke, str. 13. — C. G. Friderich-Iiau: Naturgeschichte der deutschen Vögel itd. 1905, str. 362—363. — Schaff, str. 387 do 389. — Dr. E. Klein: Naši ptiči itd., str. 89. — K. Kneiourek: Velky pfirodopis ptakü. Praha 1910. Dil prvni, str. 485—489. — Ornis Romaniae, str. 409—411. — Jul. Michel: 1. c. XXIV. Der Waldkauz — Syrnium aluco (Linnč). Waidmannsheil 1913, str. 283—286. — IV. Hagen: Die Vögel des Freistaates und Fürstentums Lübeck, str. 74. — Reichenow, Die Vögel, I. zv., str. 431. — F, Tischler: Die Vögel der Provinz Ostpreußen, str. 187. — H. Reichling: Die Flügelfederkennzeichen der nordwestdeutschen Vögel. .1. f. O. 1915, str. 229—267, 305-340 in 513 —548.
Reg, str. 62—63. — H. Hocke: Über Eigenheiten im Brutgeschiift unseres Waldkauzes und unserer Ohreule. Z. f. O. u. O., XIII. letn., str. 19-24. — G. Krause: Oologia universalis palaearctica, seS. 50. — Szielasko: Bedeutung der Elschalen-struktur itd. .1. f. O. 1913, str. 277-278 — P. Wendlandt: Über die Brutverhäll-nisse und Eiermaße itd. .1. f. O. 1913, str. 426—428. — Boxberger: 1. c. Z. f. O. und ()., XXIII. letn., 60—63.
* *
Izredno velika glava brez pernatih čopkov, kljun bledorumen, ša-renica črnorjava. Perje po hrbtni .strani s pretrganimi valovitimi črtami, mnogimi pikami in nerednimi temnimi progami; na ramenih vrsta belih peg hruškaste oblike; na svetlem perju potrebušne strani ob rebrcih rjave proge s tankimi poprečnimi razrastki na obe strani. Letalna peresa do šestega vejičasta, četrto najdaljše, šesto na zunaj komaj vidno zoženo; peruti čez 200 mm dolge. Rep kratek in zaokrožen. Na nogah sivobelo perje s finimi poprečnimi progami; prsti pernati.
Lesna sova je srednje velika ptica. Njeno dolgo in rahlo perje jo naredi še večjo, če se našopiri. Glava in vrat sta vsled močno našopir-jenega perja navidezno tako široka kakor trup. Okroglasti obraz je velik, tudi oči so nenavadno velike ter leže tesno drugo tik drugega. Po dolžini
meri vsako oko 28 mm, tehta pa 9'5 g 1). Primeroma velik kljun je močan, zelo zakrivljen in meri v loku 36 mm. Barve je bledorumene, na sredi včasih zelenkaste, ob robeh semtertje rjavkaste. Voščenica je nad okrog-Iastimi nosnicami napihnjena in zelenkastorumena. Oko je skoraj črno-rjavo in ima modrikasto črno zenico. Ozek rob veke je gol in zamazano bledordeč, pri mladih lesnih sovah rdečkastosiv. Ovalni uhelj zavzema le polovico lobanjske votline. Po dolžini meri lesna sova 400—440 mm, peruti 290 mm, rep, ki presega peruti za 30 mm, pa 180 mm.
Lesno sovo poznamo v dveh barvnih premenah: sivo in rjavo ali rdečkasto. Domnevanja starejših naravoslovcev, da živi siva premena v listnatih gozdih, rjava pa v iglastih, so se ravnotako malo obnesla kakor trditev, da so sive ptice v pretežni večini samice, rjave pa samci. Dandanes so si ornitologi edini v tem, da se te barvne premene ne morejo spraviti v zvezo ne s starostjo in tudi ne s spolom ter da so tudi od zunanjih vplivov bivališča neodvisne. Navedeni barvni razločki se nanašajo le na glavno barvo; lise imajo stalno značilno obliko in so vedno enako razdeljene, akoravno so pri nekaterih pticah bolj zamolkle, pri drugih zopet razločnejše, pri teh redkejše, pri onih številnejše. Splošno lahko le trdimo, da prevladuje siva barva. Med skrajno rjastordečimi in najbolj sivimi dobimo vse mogoče stopnje. Vendar niso ti pojavi tako številni, kakor so skrajno barvane ptice.
Odrasla samec in samica sive premene sta zgoraj rumenkasto belo-siva. Vsako peresce ima po sredi podolgasto progo s stranskimi razrastki, ki so širji na glavi in tilniku, kjer so tudi srednji pasovi obsežnejši, peresni robovi pa bolj belkasti, včasih čisto beli. Na hrbtu, zgornjih krovnih repnih peresih in lopatici so proge ožje, drobnejše, bolj počr-čkane, zato so ondi barve manj razločne. Letalna peresa so rjava, zunanja banderca imajo belkaste, znotranja pa medlorjave pasove, ki so vedno bolj ali manj počrčkani, posebno proti koncu peruti. Zgornje krovne peruti so take kakor hrbet, manjše spodnje so temnejše in bolj rjastorjave, večje imajo na zunanjih bandercih velike bele lise. Krmilna peresa so temno- ali svetlorjavo poškropljena, proti koncu in na postranskih dveh peresih razločneje pasasta, na koncu s kakih 6—10 mm širokimi belimi ali smetanastobelimi konci. Celo je na sredi zamolklo temnorjavo, venec belosiv s temnorjavimi pasovi. Spodnja stran je bela s črnorjavimi podolžnimi progami, ki imajo stranske razrastke. — Pri rjastorjavi premeni so odrasle ptice zgoraj rjastordeče, zgornje perje ob straneh na glavi in zadaj za vratom ima na bandercih veliko bele barve, risbe pa kakor siva premena. Rep je rjastordeč, sicer pa enako pisan kakor pri sivih pticah. Spodnje perje je belo, na koncih in v sredi rjasto, ob rebrih rjavočrno. Prvo puhasto perje je smeta-nastobelo, včasih skoraj čisto belo, drugo je rjavkasto smetanasto z rjavimi pasovi in belimi konci, spodaj je navadno čistejše bele barve.
') O. M. Sch. 1884, str. 300.
Glede melanističnih ptic pristavim, da so znani razen opisane *) še drugi taki eksemplari 3). Albinistična lesna sova ini je znana samo ena4). Slednjič naj omenim še neko izredno premeno temnovijoličastorjave glavne barve, ujeto v skobec dne 13. marca 1892 5).
Noge so krepke in do prstov z gostim, volnatim perjem pokrite, ki je belkastorumeno ali rdečerjavkastobelo in z majhnimi rjavimi poprečnimi lisami poškropljeno. Kratki prsti imajo debele peščaje. Zgoraj so pokriti z enakim perjem kakor kraki, nepokriti sta le ena ali dve veliki poprečni deščici ob začetku krempljev. Goli podplatje so fino mrežasti in kakor deščici vrhu prstov umazano sivi. Veliki, ostri, ne posebno zakrivljeni kremplji so na korenu sivi, na koncu črni. Krak meri 45—52 mm;
brez kremplja krempelj v loku      krempelj v tetivi
zunanji prst 22—25 mm 16 — 17 mm 9 -10 mm
srednji prst 26—28 mm 17—21 mm 12—14 mm
znotranji prst 24—28 mm 20—21 mm 13—14 »m»m
zadnji prst 15 — 17 mm 14—18 mm 10 — 11 mm
Naslikana noga (tab. 5, si. 2) je neke 13. novembra 1898 na Saksonskem (Deuben) ustreljene stare samice.
Kot geografično premeno navedem samo strix aluco sylvatica, ki je nekoliko manjša ter živi v Angliji in na Škotskem.
*
* *
Lesna sova živi posebno v Evropi, vendar je razširjena tudi preko njenih mej proti vzhodu ter jo najdemo v Turkestanu, Tibetu in na severnem Kitajskem, potem v Mali Aziji, Siriji, Palestini in severni Afriki. Na severu je razširjena do Trondhjema na Norveškem, do 65° sev. šir. na Švedskem in do približno 61° na Ruskem; pogrešamo jo na Irskem6). V južni Evropi jo najdemo le redko in to posamič. Na Nemškem je iz-vzemši samo nekatere pokrajine s pičlimi gozdovi povsod navadna ptica.
V Avstro-Ogrski je stalna ptica in gnezdilka v vseh kronovinah: na Češkem7), Moravskem8), v Šleziji9), Galiciji in Buko-
') Melanistična lesna sova. Carniola 1011, str. 175-183.
3) n. pr. Verh. der zool.-botan. Ges. 1854, str. 103; 1867, str. 690; 1871, str. 690; I. Jahresber. (1882) itd., str. 40; O. J. 1890, str. 214; O. M. Sch. 1800, str. 385, in 1903, str. 216. ") J. f. Ü. 1867, str. 87.
5) O. M. Sch. 1893, str. 224. 6) O. M. Sch. 1991, str. 222.
7) J. f. O. 1871, str. 184; 1872, str. 379; I. Jahresber. (1882) des Komitees f. ornith. Beob.-Stat. in Österr. und. Ung., Wien 1883, str. 40; Ornis 1885, str. 275 do 276; M. O. V. W. 1887, str. 91; Ornis 1887, str. 54; V. Jahresber. (1886) itd., Wien 1888, str. 69; Ornis 1888, str. 58; 1889, str. 445; M. O. V. W. 1895, str. 54-55; J. 1. O. 1899, str. 197, in 1900, str. 415.
*) Verh. d. zool.-bot. Ges. 1854, str. 491; M. O. V. W. 1879, str. 78; 1881, str. 54; 1883, str. 99; I. Jahresber. (1882) itd., str. 40; M. O. V. W. 1885, str. 107; O. J. 1897, str. 192; 1898, str. 137; 1901, str. 191, in 1905, str. 193.
') 1. Jahresber. (1882) itd., str. 40; M. O. V. W. 1892, str. 77.
vini10), na Ogrskem in Sedin ograškem 11), na Sol n ogra š ke m, Gorenje-12) in N i ž j e - A v s t r i j s k e m 13), Tirolskem 14), P r e d a r 1 -s kein, če prav ne posebno pogosta 15), Koroškem in Štajerskem16). Na Primorskem je stalna ptiea in gnezdilka, selilke pridejo jeseni17) Na Kranjskem je poleg male uharice lesna sova najbolj razširjena vrsta, izvzemši kršni Kras, kjer najbrže prevladuje čuk. Scopoli navaja, da je v deželi domačinka in po gozdih okoli Ljubljane pogosta, ter da so mu jo prinesli iz idrijskih gozdov. Po Frey er ju prebiva in gnezdi v duplih, n. pr. v Mestnem logu in na Fužinah. Nik. Hoff mann je podaril deželnemu muzeju lesne sove v času od 1. nov. 1858 do konca aprila 1862 1Ö). B. Wokfal na Snežniku meni, da je domačinka, Deschmann pa, da je na Kranjskem stalna ptica, ki ni redka in ki jo velikokrat pošljejo v nagačenje 1V). Tudi Schulz pravi, da je stalna ptica, ki gnezdi pogosto v ljubljanski okolici, v svojem poznejšem spisu20) pa, da je najpogostejša kranjska sova. Glasom svojih zapiskov je dobil Schulz nad 30 lesnih sov v svrho nagačenja. Schollmayer pravi, da je precej pogosta stalna ptica po gozdih, da so imeli mladiči koncem maja že perje21). Iz ptičeslovnih zapiskov dr. Gv. Sajovica22) je razvidno, da je lesna sova pri nas splošno razširjena gnezdilka v listnatih in mešanih gozdih, zlasti na Gorenjskem in Dolenjskem. Poleg podrobnih navedb o lesnih sovah, ustreljenih v 1. 1909 do 1914, so zanimivi njegovi podatki o gnezditvi lesne sove v okolici Tržiča, v besniških gozdih na pobočju Sv. Jošta nad Kranjem in na Golovcu pri Ljubljani. Iz njegovih neobjav-
t0) M. O. V. W. 1883, str. 187; .1. f. O. 1897, str. 438. - Ornis 1885, str. 276; 1887, str. 55, in 1888, str. 58.
") Joh. v. Csatö: Die Verbreitung und Lebensweise der Nachtraubvögel in Siebenbürgen. M. O. V. W. 1893, str. 19. — Dr. Eug. Greschik: Waldkauz — Syrnium aluco L. Aquila 1911, str. 163-169.
") .los. Hinterberger, 1. c., str. 18, štev. 31; Ornis 1885, str. 277; O. .1. 1898, str. 12. Vik t. R. v. Tschusi zu Sc luni d hoffen: Übersicht der Vögel Ober-österreichs und Salzburgs. Lienz 1915, str. 14.
I3) I. .larhresber. (1882) itd., str. 40; Ornis 1885, str. 277; M. O. V. W. 1891, str. 190, 1892, str. 2; O. J. 1899, str. 147—148; O. M. Sch. 1911, str. 441; O. .(. 1911, str. 169.
Verh. d. zool.-bot. Ges. 1859, str. 165; M. O. V. W. 1883, str. 171; 1885, str. 57, in 1890, str. 276.
") O. J. 1903, str. 187; 1909, str. 151.
") Verh. d. zool.-bot. Ges. 1856, str. 674; I. Jahresber. (1882) itd., str. 40; Ornis 1887, str. 55; 1888, str. 59; 1889, str. 446; O. J. 1906, str. 213—214, in 1907, str. 213. ") 1. Jahresber. (1882) itd. str. 40; Ornis 1885, str. 277; J. f. O. 1882, str. 87. 18) III. Jahresh. d. Ver. d. krain. Landes-Müs., str. 237. ") I. Jahresber. (1882) itd., str. 40; Ornis 1889, str. 446.
20) Verzeichnis der in Krain beobachteten Vögel vom Jahre 1890—1895. M. O. V. W. 1895, str. 83.
21) O. J. 1891, str. 85.
22) Carniola 1910, str. 45, 46; 1911, str. 184, 188, 191; 1912, str. 128; 1914, str. 168.
ljenih zapiskov pa so razvidna še naslednja bivališča lesne sove, kjer so bile ustreljene posamezne ptice in sicer: 15. II. 1914 v Škofji Loki,
Jul. Michel pinx. — WaldmahneheU 1918. Lesna sova, syrnium aluco.
19. XII. 1914 pri Brezovici, 16. I. 1915 pri Škofji Loki in na Babnein polju pri Rakeku, 17. I. in 10. II. na Golovcu pri Ljubljani; 2. II. 1915
H
v Krškem in 26. II. 1915 v Udmatu pri Ljubljani. Spomladi leta 1916 so mu sporočili o dveh gnezdih lesne sove v Udnem borštu in o njenem bivanju v Šenčurskih gozdovih pri Kranju. Slednjič poroča Iv. Š a šel j v Lovcu 1914 (str. 85), da je ustrelil posestnik P. Jankovič v Fučkovcih v Beli Krajini na svojem vrtu lesno sovo; čas ni označen.
Ptičja zbirka kranjskega deželnega muzeja hrani 12 lesnih sov in sicer 9 sivih, 2 rdečkastorjavi in 1 melanistično. Sive premene so: 2 še večjidel s puhom pokrita mladiča in 2 samici brez vsakršnih podatkov, 1 samica iz 1. 1887, samica iz idrijske okolice 1. 1863, 2 lesni sovi s pobočja Mokrca nad Igom, ki jih je podaril 1. 1876 Gustav grof Turjaški in mlada samica iz kranjske okolice (Nakeljsko polje) iz septembra 1912. Kdečkastorjavu je samica, ki jo je prejel muzej 2. V. 1909 iz Tržiča obenem z gnezdom, v katerem so bila 3 že zaležena jajca. Ker se je med potjo eno jajce ubilo, sta v muzeju le še dve; samica ima razmeroma veliko valilno znamenje. Istobarvna premena je tudi še samica, ki je bila ustreljena 26. II. 1910 v Soteski pri Sv. .Jakobu ob Savi. Melanistično lesno sovo je ustrelil 26. III. 1906 c. kr. davčni nadupravitelj R. Achtscbin v Krakovem na Krškem polju in jo je 1. 1909 podaril deželnemu muzeju. V svoji zbirki hranim te-Ie lesne sove23): 15. II. 1905 ?, Zastava, 14. II. 1906 c?, Metlika, 20. XII. 1906 <?, Adlešiči, 21. III. 1909, Kostanjevica, 16. IX. 1910 9, Metliško polje in 28. X. 1910 99, Slanina vas pri Metliki.
Enako pogosta kakor na Kranjskem je lesna sova tudi na Hrvaškem. A. Jurinac trdi, da je stalna ptica, navadna v obeh barvnih premenah24). Rössler jo je opazoval v zagrebški okolici 24. nov. 1907 in 30. aprila 1910 2 5). V zagrebškem Narodnem muzeju je 41 lesnih sov skoraj iz vseh mesecev leta 26). V Sirmiji gnezdi po duplib povsod, kjer so stara drevesa27). V Dalmaciji je najpogostejša ob selitvi, spomladi in jeseni ter pozimi28). Po prof. Jur. Kolombatoviču gnezdi sem-tertje po gorah2'); tako tudi na otoku Lesini, kjer je dobil dr. Schiebel 21. maja 1907 mlado samico30). V Boki Kotorski prezimuje lesna sova še v večjem številu kakor močvirna uharica31). V Bosni gnezdi ter jo najdemo ob selitvi in pozimi, česar pa za Hercegovino ne moremo trditi; v tej deželi je le ob selitvi pogostejša in se semtertje nahaja tudi
M) Poslali so mi jih gg.- Ahačič iz Črnomlja, Dralka iz Kostanjevice, Kovačič iz AdleSičev in Jutraš iz Metlike. **) Ornis 1887, str. 55.
") O. M. Sch. 1909, str. 162; 1913, str. 245.
2i) Glasnik Hrvatskoga naravoslovnoga društva 1902, str. 56.
") J. f. O. 1915, str. 95.
JS) 1. Jahresber. (1882) itd., str. 40; Ornis 1885, str. 276; 1887, str. 55; 1888, str. 58; V. Jahresber. (1886) itd., str. 69; Ornis 1889, str. 446. ") Aquila 1903, str. 85.        30) O. J. 1907, str. 191. 3I) J. f. O. 1904, str. 89.
po zimi. V sarajevskem deželnem muzeju je 14 lesnih sov iz prvih petih mesecev leta in iz decembra32). V Srbiji33) je slišal E. pl. Dom-browski 8. IX. 1890 pri Boljetinu, 20. IX. med Hadujevcem in Nego-tinom po 1 lesno sovo; rjastordečkasto samico pa so dobili pri Nišu 2. X. 1890. Na svojem znanstvenem potovanju 1. 1899 in 1900 ni opazil O. Reiser nobene sove te vrste. V Muzeju srpske zemlje v Belgradu je 8 lesnih sov in sicer: mladica iz Belgrads iz 1. 1899; ptica iz Belgrada (dvor. bašta) iz jeseni 1902; ? z dne 16. XII. 1902 iz Pirota; 9 z dne 19. I. 1903 iz Aleksandrovca; 9 iz začetka februarja 1903 iz Prokuplja in 9 z dne 25. II. 1903 iz Umčarov ter z dne 5. III. 1903 iz Niša34). —
V Črn i gor i ni redka; zlasti spomladi in po zimi se večkrat pokaže v vrbovju pri Matagušu in na Črni zemlji 35).
Na Grškem 36) je bila prejšnje čase, ko je bila dežela še gozdnata, mnogo pogostejša kakor je od začetka druge polovice preteklega stoletja. Dandanes ponekod še precej pogosto gnezdi, ob selitvi pa prelete deželo severne gnezdilke ter mnoge tudi prezimujejo 37). V Bolgariji in Do-b rud ž i gnezdi precej pogosto v gozdih, pa tudi ob selitvi in pozimi ni redka38). V Rum uniji je najpogostejša sova po gorskih gozdovih, posebno pa pa gozdovih v ravnini. — Okoli Carigrada in v Mali Aziji je precej pogosta po razprostranih gozdovih  in razvalinah39).
V Italiji je povsod stalna ptica in selilka, ne živi pa na Sardiniji4"); v južnih pokrajinah in v Siciliji je redka. V drugih deželah ob Sredozemskem morju tudi ni nikjer pogosta41).
Lesna sova je stalna ptica, kjer je drevje in gozd; le jeseni, ko pada listje, in spomladi, ko odganjajo popki, zapusti mimogrede svoje navadno bivališče. V teh letnih časih vidimo potem posamezne ptice, kvečjemu posamezne pare, v krajih, kjer sicer ne gnezdijo. Človeka se ne ogiblje ter se naseli tudi v njegovi bližini v poslopjih. Skoraj nikoli je
") M. O. V. W. 1884, str. 136; 1887, str. 103; O. M. Sch. 1898. str. 322, in 1906, str. 395. Die Vogelsammlung bosn.-herceg. Landesmuseums, str. 18-19.
") Gesammelte ornith. beob. aus dem J. 1890. M. ü. V. W. 1891, str. 44; Aquila 1902, str. 103.
34) Prof. P. Pavlovič, Spisak ptica u muzeju srpske zemlje. Prosvetni glasnik 1904, priloge str. 14. 35) O. J. 1901, str. 50.
*) H. Graf v. d. Mühle, Beiträge zur Ornithologie Griechenlands, str. 24, štev. 32. — Dr. K. A. Lindermayer, Die Vogel Griechenlands, str. 32, štev. 30.
37) .1. f. O. 1862, str. 316; 1905, str. 665.
M) J. f. O. 1859, str. 381; 1877, str. 02. Aquila 1898, str. 110, in 1905, str. 243 in 251.
19) O. .1. 1904, str. 155. J. f. O. 1908, str. 563. Fritz Braun: Tiergeographische Fragen, das propontische Gebiet betreffend. I. Beiträge zur Ornis der ru-melischen und bithynischen Halbinseln. (1. Fortsetzung.) Wissenschaftliche Beilage zum Programm Ostern 1909. Köngl. Gymnasium zu Grandenz. 1909, str. 14.
40) J. f. O. 1865, str. 129.
") J. f. O. 1855, str. 298; 1856, str. 216; 1857, str. 68; 1872, str. 396; 1895, str. 124, 170. O. .1. 1908, str. 161; 1909, str. 119 in 1913, str. 189. Falco 1914, str. 107.
ne najdemo sredi razsežnih gozdov, drži se vedno raje robov lesovja, da more laže iskati hrano po sosednih poljih in travnikih. Igličevja se sicer ne ogiblje, toda ljubši so ji bukovi in hrastovi gozdovi, sploh drevje z debelimi in votlimi debli, kjer si uravna svoje bivališče. Le če so taka drevesa bolj sredi velikega gozda, se naseli izjemoma tudi ondi.
Pozimi pride pogostokrat celo v sadovnjake in nasade pri vaseh. V zimi 1902 — 1903 so jo opazovali po vrlih, nasadih in poljih okoli Sofije in celo v mestu42). O. Koller pripoveduje, da so našli lovci na Gorenje-Avstrijskem, kjer je sploh malo duplin, pozimi večkrat lesne sove zdeti v goščavah v snegu, kjer so bile bolj zavarovane pred mrazom in slabim vremenom kakor na visokem drevju 43). Dokler je gozd še zelen, presedi ves dan na enem mestu v vejevju raje kakor v duplu. Sicer si poišče tudi pečine, zapuščene stolpe in razvaline, včasih celo poslopja blizu vrtov in gozdov; če ni drugače, prežene tudi čuka iz stare jelše ali vrbe na košenici, kjer si je bil poiskal zavetišče. Nadalje prebiva za oboji razpelih skednjev, v starih golobnjakih pod streho ali v kaki stari lini. V vas pride le ponoči, podnevi sploh ne zapusti svojega skrivališča. Drugi opazovalci pa zopet trdijo, da so jo spodili na jesenskih lovih daleč od gozda iz krompirišč in repišč44). Tudi na morskih svetilnikih se ob selitvi semtertje prikaže 45).
Lesna sova je razširjena po raznih gorah tudi različno visoko. V skalnatih gozdih Tatre in galiških Karpatov prebiva le do 632 m, po drugih opazovalcih 1300 m46), v švicarski Juri do 950 m 47), na kranjskem Snežniku gnezdi po Schollmayerju 800 do 1000»» visoko48).
Lesna sova spaja v sebi menda vse dobre in slabe lastnosti vsega sovjega rodu. Ornitologi polpreteklega časa (Naumann) so sodili o njej še zelo neugodno in so ji pripisovali zgolj slabe lastnosti. Sodba novejših opazovalcev — med njimi je v prvi vrsti Liebe — pa se glasi znatno mileje. Povdariti pa moramo izrecno, da se nanašajo ta opazovanja na ujete ptice, ki se vedejo čisto drugače kakor v prosti naravi.
Vnanjost in obnašanje lesne sove je nekaj nenavadnega. Kahlo, zelo mehko perje jo dela podobno podolgasti pernati kepi. Nemotena se obrača oprezno na vse strani ter leno mežika; če jo pa kaj prestraši, počene in se našopiri. Če se preveč približamo drevesu, kjer predrema ves dan, se potuhne in pritisne k deblu tako, da jo neizurjeno oko prav lahko zgreši. Splašena leti spretno skoz vrhe dreves49). Leta bolj počasi,
,2) Aquila 1905, str. 251. 43) O. M. Sch. 1889, str. 316.
**) O. J. 1894, str. 123—124. 45) Ornis, X. letn., str. 303.
46) J. f. O. 1853, str. 431. M. O. V. W. 1883, str. 187. «) O. M. Sch. 1909, str. 460-461, in J. f. O. 1916, str. 239. 4S) O. J. 1894, str. 133.
*9) Nasprotno primero pripoveduje E. Ziemer: Zur Kenntnis des Syrnium aluco. O. M. Sch. 1885, str. 118-119.
navadno lahko in vegasto brez šuma, ker ima nazobčane letalne peruti in je vsako posamezno pero mehko obrobljeno.
Oko je zelo bistro ne le ponoči temveč tudi ob največji solnčni svetlobi. Sobica se ne izogiblje, marveč si poišče varnih solnčnatih krajev, kjer se zlekne in se vda napol zaprtih oči blagodejnemu vplivu solnčnih žarkov. Še tanjši kakor vid je njen sluh. Uho lesne sove je izredno tenkoslišno. Njegovo občutljivost povečajo še dobro razvita prislušala, ki dovajajo najfinejše zračne valove. Pri udomačenih lesnih sovah so opazovali, da začujejo rahlo krcanje z nohtom v daljavo, v katero ne seže niti sluh lovskega psa, celo na tiho bojo mačke ali miši postanejo takoj pozorne. Lesna sova čudovito naglo najde smer, od katere prihaja glas ter bliskoma obrne glavo tjakaj50). Ako zazna kaj nenavadnega, česar se ne boji ali si ne poželi, se lahno prikloni z glavo, sicer pa se postavi v bran proti preteči nevarnosti. Sploh zna mojstrsko izpreminjati svoj izraz. Številne male kožne mišice ob korenu peres, ki premikajo nekatere peme skupine, ji pri tem izvrstno služijo. Kadar je jezna, poka srdito s kljunom. Podnevi je lesna sova boječa, ponoči pa napade celo mišarja.
Lesna sova lahko svoj glas močno izpreminja. Navadno slišimo njen precej visok, zelo izpremenljiv, ostri „kuvit kuvit", še večkrat pa globoko žvižganje, obstoječe iz samega „hu-ha uii-ou u-au" ali iz cele vrste teh glasov, ki se slišijo iz daljave nekako tresoče. Njeno ukanje in grohotanje slišimo posebno spomladi od srede februarja dalje večkrat do svetlega dne. Če jo soseda ali pa gospodar ogovori, ko počiva, se oglasi potihoma in kratko z globokim žvižgom „duk duk duk"; če poželi hrane ali kaj drugega, se ti zlogi glase hitreje in končajo z daljšim „dua-iku in z nastopnim še bolj zategnjenim „duaaaik" vreščavo. Spomladi ob snubitvi in gnezditvi slišimo v tihih nočeh poleg enoglasnega in zelo globokega brenčanja „puhuh, pubuhuhu"51) še zamolkli „ku ku rau" z zategnjenim zadnjim zlogom, ki nas spominja na gru-Ijcnje grivarja 52). Praznoverne ljudi obhaja groza, kadar slišijo njen glas 53). Nekateri trdijo, da zna lesna sova tudi druge ptice oponašati ^4) in njen glas so celo že uglasbili 55).
Udomači se lesna sova med vsemi njenimi vrstnicami baje najlaže in živi radi svoje krepke narave v jetništvu zelo dolgo. Najbolje je, če dobimo mladico, ki jo lahko vzamemo v sobo, da se bolj privadi človeku. Ptičarji se pa tudi niso skoraj z nobeno drugo vrsto, izvzemši ptice pevke, toliko ukvarjali in jo tako vsestransko opazovali kakor  ravno lesno
50J Prof. Liebe: Besondere Bewegungen der Vögel. O. M. Sch. 1882, str. 110. 51) O. M. Sch. 1897, str. 237.
") K. Th. Liebe: Ornitologische Skizzen. V. Der Waldkauz (Syrnium aluco). (Mit Abbildung.) O. M. Sch. 1882, str. 252—261.
") K. Knauthe: Die Vögel des Zobten, .1. f. O. 1888, str. 17.
54) Hans Stadler und Cornel Schmitt: Das Spotten der Vögel. O. M. Sch. 1915, str. 206.
") .1. f. O. 1913, str. 389.
sovo 5<>). — Znana je primera, da je jetnico obiskovala vsak večer druga lesna sova, ki je s sosednega drevesa pela svojo pesem, ali pa se usedla celo na klelko Koplje se zelo rada ter se tudi rada valja po prahu in pesku 58).
Hrana lesne sove je zelo mnogovrstna. Poleg miši lovi še rovke, krte, žabe, martinčke, hrošče in druge večje žuželke, včasih tudi polhe ali celo mlade zajce in kunce. Mladih ptic, ki jih more sedeče zalotiti, tudi ne zametuje. Posebno rada jemlje ujete ptice iz zank. Med večjimi pticami zgrabi grivarja, kukavico ter celo šojo Ako leti zvečer preko polja, lovi tudi škrjance60). V njenem želodcu so našli večkrat gosenice ft1); izredni ali vendar precej pogosti hrani moramo prištevati ribe62), tako so n. pr. našli dne 25. februarja 189(5 v snegu poleg potoka lesno sovo, ki se je bila zadušila nad kupljeni. Njena glavna brana so pa vendar le miši tako, da je od njih števila v kaki pokrajini odvisno tudi večje ali manjše število lesnih sov ft3), drugi nenavadni plen prinaša samo svojim mladičem M), le v sili ga požre sama. Poleg mladičev so namreč na gnezdu že večkrat našli drozge, taščice, ščinkavce, strnade in smrdo-dokavre 65). Obširno jedilno listo mladičev nam je podal K. Loos, ki je imel priliko opazovati celo gnezdo v neki jazbini.bb). V sili je dobra tudi mrhovina Opazovali so, da lesne sove v ujetništvu skrijejo preobilno hrano 68).
Kot nočna ptica lovi zvečer v mraku in zjutraj, le kadar so noči svetle. Pozimi ob velikem snegu in v hudem mrazu, če je megleno vreme, leta drzno okoli in skuša kaj ujeti, enako spomladi, ker mora nanesti mladičem dovolj živeža. Včasih pride tudi v vasi in celo v mesta, tako je n. pr. prihajala aprila in maja 191(5 večkrat prav v sredo Ljubljane k stanovanju g. Kggerja in se je zaganjala ondi s hrupom v okno, kjer je imel v kletkah ptice pevke.
Mogoče je tedaj tudi, da pride seintertje res v golobnjake, kakor nekateri trdijo. Z ujetim plenom zleti na pripravno mesto, potegne žrtev nekolikokrat skoz kljun, stre ji lobanjo In kosti ter jo potem požre s kostmi in kožo vred. Kakor je dognal Liebe, izmetava izbljuvke vedno na istem drevesu.69). Taka drevesa stoje navadno ob robu gozda blizu
") O. M. Sch. 1886, str. 216-217.        ") O. .1.   804, sir. 121. w) .1. f. O. 1875, str. 422. O. M. Sch. 1893, str. 6-8. ") O. M. Sch. 1893. str. 165; O. M. Sch. 1889, str. 284. 60) M. O. V. \V. 1887, str. 91. <•') Aquila 1908, str. 308.
") O. M. Sch. 1891. str. 20. K. Rzehak: Heim Fischen erstickter Waldkauz (Syrnium aluco L). O. M. Sch. 1890, str. 201.
") O. M. Sch. 1879, str. 110. ") O. .1. 1901, str. 104.
") E. Ziemer: Zur Kenntnis dos Syrnium aluco. O. M. Sch. 1885, str. 119.
") Etwas über die Ernährung des Waldkauzes. O. M. Sch. 1905, str. 575-579.
") O. M. Sch. 1889, str. 283. O. M. Sch. HKKi, sir. 279.
") O. M. Sch. 182, str. 255.
travnikov. V tivolskem gozdu pri Ljubljani, ki je sicer star ali ne posebno gost, sem našel izbljuvke pod drevesi neposredno pod vrhom hriba. — Odrasle ujete lesne sove krmimo najprimerneje s konjskim mesom, če nimamo miši. Vsakih 8 dni se morajo poldneva ali ves dan postiti. Vsak založek pa mora biti zavit v dlako ali perje, da se lahko narede izbljuvki. Pitne vode ne potrebujejo, dobro pa je, če jih včasih malo z vodo poškropimo, da se perje zmoči.
Če nima primerne hrane, se pokažejo znaki kanibalizma. Iz slovstva sta mi znani dve taki primeri 70).
* *
Med zgodnimi gnezdilkami je lesna sova prva. Še pred pomladanskim poletom kljunačev slišimo po gozdih njene prve snubilne glasove. Gnezdi najraje v duplih in najprikladnejši za to so prostorni žlamborji, kamor nanese za podlago malo mahu, smeti in perja tako, da te zmesi nikakor ne moremo imenovati gnezdo. Če ni pripravnih gnezdišč v okolici, gnezdi v starih gnezdih vran, srak in veveric. Posamič je znano, da je zasedla gnezdo kragulja, mišarja, rjastega škarnjeka, drugih roparic in črne žolne 71). Kot nekaj posebnega moram navesti, da je gnezdila enkrat ob enem z mišarjem v istem, seveda primerno nadzidanem gnezdu, drugič pa s sokolom selcem 72). Če ni drugače, gnezdi tudi v skalnih stenah, pa vendar redko; v Rhönu tudi v rudnikih, kjer kopljejo živec73). Pogosteje kakor je sploh znano gnezdi v gospodarskih poslopjih; v Mestnem logu semtertje tudi v senicah. V svoji zbirki hranim jajce, vzeto dne 24. marca 1914 iz gnezda na Mežnarjevem vezanem kozelcu v Biču pri Libergi. Gnezdi tudi v umetnih gnezdilnicah, kjer namreč ni naravnih votlin in hočejo privabiti lesno sovo, razobesijo na prikladnih mestih umetne valilnice, kar se je že nepričakovano dobro obneslo 74). Gnezdi tudi na tleh v kotanji med koreninami smreke, v grmovju, jazbinah, kunčevih rovih in v lisičinah75). Da bi gnezdila več let v istem gnezdu 76), se splošno ne more trditi, ker si n. pr. tivolski par prebere vsako leto gnezdišče; to se zgodi samo tam, kjer primanjkuje pripravnih votlin.
Gnezdilna doba traja od začetka marca do konca aprila. Včasih znese lesna sova jajca kljub hudemu mrazu in dolgi zimi neverjetno zgodaj. Tako so našli že dne 27. februarja 1896 prvo jajce, dne 20. fc-
70) J. F. O. 1861, str. 64 -66. O. M. Sch. 1889, str. 284. ") J. f. O. 1864, str. 219; 1884, str. 36; O. M. Sch. 1886, str. 245; 1897, str. 264, in Z f. O. u. O. XVII. letn., str. 183.
72) Z. f. O. u. O. XVIII. letn., str. 69; XIX. letn., str. 73-75.
73) J. f. O. 1903, str. 306.
7<) Rud. Müller: Der Waldkauz (Syrnium aluco) im Nistkasten. O. M. Sch. 1893, str. 466-468; in potem 1896, str. 33; 1908, str. 101 in 1913, str. 169.
") C. Gol terma nn: Besonderer Nistplatz eines Waldkauzes (mit Schwarzbild). O. M. Sch. 1892, str. 394-95; Z. f. O. u. O. XVII. letn., str. 183.
") O. M. Sch. 1910, str. 291.
bruarja 1879 dve gnezdi pb 4 in 5 jajc, dne 1. marca 1879 popolno gnezdo s 5 jajci; dne 21. februarja 1900 4 nekoliko zaležena jajca, 5 dni pozneje dne 26. februarja 5 svežih jajc, dne 20. februarja 1901 3 sveža jajca, dne 2 8. f e b r u a r j a 1 904 pa 2 k a k i h 14 dni stara mladiča 77).
Dne 3. aprila 1913 sem našel v tivolskem gozdu 8'75 m od tal v poševnem žlamborju kostanja gnezdo lesne sove s 3 jajci; dne 10. aprila so bili pa že 3 kakih 4—5 dni stari mladiči. Ta samica je morala torej začeti valiti že okoli 10. marca.
Samica znese navadno 3 do 5, redkokdaj 2 ali 6 jajc 78), ki jih izvali v 28 dneh. Gnezdi samo enkrat; če se ji pa prvo gnezdo ponesreči, gnezdi drugič. Jajca so velikokrat zelo okrogla, pa tudi čisto jajčasta. Lupina ima plitve znojnice; vozelčki in podolgaste brazde so pogoste, pa jih vendar ni toliko kolikor pri kozači. Barva svežih jajc je bleščeče bela. Jajca merijo poprečno največ 51"2 X 87'7'mm, najmanj 41'9 X 38 mm; tehtajo najtežja 8*07^ najlažja 2"()8 g. 14 jajc Heye ve zbirke meri povprečno 47"24 X 38-68 mm; največji 49'8 X 37"8 mm in 48*9 X40-4 mm; najmanjši 45-6X38-2 in 47 X 37 mM; tehtajo pa poprečno 2'844g, najtežje 3'15<7, najlažje 2'67 g. Jourdain je izmeril 32 jajc iz Nemčije, med temi gornjih 14 Heyeve zbirke, potem 14 pl. Box-bergerja in 4 iz lastne zbirke ter je našel naslednje mere: jajce poprečno 4773 X 3879 tlim, največji 517 X 39 in 47 X 40'8 mm, najmanjši 45-6 X 38'2 in'46'5 X 84*4mm. Wendlandt je izmeril 73 jajc, ki merijo poprečno 47 X 38'8 mm in tehtajo 3'01 g.
V svoji zbirki hranim ta-le gnezda: kupljeno gnezdo 6 jajc z dne 2. IV. 1910, Altwarp, Bomorjansko; najbrže nepopolno gnezdo 2 svežih jajc z dne 9. IV. 1913 iz lovišča Frana Klemenca pri Medvodah; gnezdo dveh dne 24. III. 1914 v Biču vzetih, svežih jajc, ki mi je je prinesel lovec Fr. Poglajen; v gnezdu so bila 3 jajca, izmed teh je ostalo 1 v gnezdu; gnezdo 3 približno 10 dni založenih jajc z dne 12. IV. 1914 iz Prudofa pri Trebnjem, izmed njih je eno od trohlenc lesne podlage rjavkasto; gnezdo 3 svežih, dne 14. III, 1914 vzetih jajc s Kala pri Trebnjem, 5 m od tal v gabru; eno teh jajc meri 48'2 X 36'2 mm; 3 precej zaležena in dne 14. IV. 1916 vzeta jajca iz lovišča c. kr. notarja Janka Hahncta na Brdu, eno teh jajc tehta 2'35^; gnezdo 4 močno zaleženih jajc iz lovišča Mih. Verovška, vzeto dne 14. V. 1916; tudi na Ich jajcih se pozna vpliv tro-hlene lesne podlage.
Vobče je znano, da podložc praznoverne gospodinje spomladi lesnim sovam in ujedam sploh kurja jajca, češ da so iz takih jajc izvaljeni petelini posebno srčni; nasprotno pa vemo iz ornitologičnega slovstva novejšega časa, da so našli v gnezdu črne vrane tri vranja in eno sovje
") Z. f. O. u. O. 5. letn., str. 46, XIV. letu., str. 78 in 82. "») O. C. HI. 1880, str. 156.
jajce, ki ga je pozneje znesla lesna sova 7''). Prvo se da razložiti na ta način, da samica v svojem valilnem ognju ne razločuje tujih jajc od lastnih. Če pa znese posamezna jajca v tuja gnezda, je znamenje, da jo je jajce tiščalo (Legenot). Vsa taka vprašanja je obširno in temeljito razvozlal dr. Pavel Leverkilhn v svojem delu „Fremde Eier im Nest" (slovstvo št. 35).
Ker samica obsedi že na prvem jajcu, so mladiči navadno različno razviti, v nekaterih pokrajinah pa o tem ni čisto nič znanega 80).
Mladiči so več dni slepi in pokriti s sivkastobelim puhom. Vnanjosti so ostudne, posebno ko nekoliko odrastejo in dobe sivkasto perje z rjavkastimi valovitimi in pikastimi pegami. Njihov glas je podoben glasu srne, kedar kliče mladiče z rahlim „üüüüüd". Rastejo počasi in ostanejo dolgo v gnezdu, ki okrog njega posedajo še pozneje. Samec, ki prinaša samici hrane, kedar vali. pomaga prav pridno pitati tudi mladiče81). Starši zelo ljubijo svoj zarod, ga srčno branijo pred sovražniki in ga po potrebi prenesejo na drug varen kraj82).
*
* *
Kakor vsako drugo sovo, sovražijo tudi lesno sovo vse ptice. Tudi z dihurjem ali s kuno se gledata grdo, če se križajo njihova pota 83). Nevarni sovražniki so ji kragulj84), kozača85), šoja86) in velika uharica, ki pita z lesnimi sovami svoje mladiče 87). V perju, koži in drobu lesne sove živi precej nevarnih zajedalcev, doslej jih poznamo okoli 11 vrst. Njen največji sovražnik je pa človek in njegove naprave, n. pr. električne napeljave88). Če se njeno število krči, je vzrok napredujoča kultura in vsled tega nedostajanje za gnezditev pripravnih dupel 8'). Tudi ostre zime jih mnogo uničijo, tako jih je n. pr. v hudi zimi 1885/1886 poginilo veliko vsled lakote 90).
Lesno sovo lahko privabimo, če oponašamo njen glas ali pa mišje cviljenje. V veliko uharico se strastno zaganja, besneje kakor katerakoli podnevna ropariea 91) zato jih tudi veliko postrele iz kolibe.
Lesna sova koristi, ker pokonča brezštevilne množine miši in drugih škodljivcev. Roerig, Rey, Rzehak, Baer, Geyr pl. Sch weppe n-burg, Chernel, Greschik, Altum, .läckel, Uttendörfer, Leisewitz, Martin in Eckstein so preiskali 986 želodcev in izbljuvkov
7') I). J.-Z. 47. zv., str. 222-3, in Z. f. O. u. O. XVI. letn., str. 62.
8°) O. J. 1904, str. 45; Z. f. O. u. 0. 9. letn., str. 3.
K1) O. M. Sch. 1882, str. 254.        «) O. M. Sch. 1888, str. 143; 1895, str. 187.
") O. M. Sch. 1894, str. 238, in .). f. O. 1899, str. 197.
*4) Ü. M. Sch. 1903, str. 198-199, 1914, str. 202-203.
8S) Aquila 1907, str. 290. 86) Ornis 1890, str. 382-383.
87) Aquila 1911, str. 150. 88) O. M. Sch. 1912, str. 346.
89) J. f. O. 1866, str. 90, in 1867, str. 153-154.
9Q) O. M. Sch. 1886, sir. 161. ") O. M. Sch. 1900, str. 238.
lesne sove ter v njih našli ostanke 18°/0 koristnih, 77% škodljivih in 5 °/o brezpomembnih živali92). Če presodimo lesno sovo z zgolj gmotne strani, moramo reči, da več koristi kakor škoduje, zato jo tudi po pravici ščiti zakon. — Za rabo na lovu v kolibi mesto velike uharice ni pripravna, ker je preboječa. Loti se celo koconoge kanje in obvlada os-triža 9,1, ki je najbolj nevaren sovražnik malih ptic. Da bi kje uživali meso lesne sove, je neverjetno, čeravno so prinesli v laškem Vidmu jeseni do 8. decembra 1883 na trg med druimi pticami tudi 3 lesne sove94). Pač pa uporabljajo njeno perje oziroma njen meh v modne svrhe 95). Z obročitvijo skušajo dognati smer in daljavo njenega zimskega poleta 9IS).
O kaki škodi bi mogel govoriti kvečjemu lovec, ker ulovi lesna sova semtertja zajčka, jerebico ali kako drugo malo divjačino. Občutno škodo povzroči lesna sova le ondi, kjer se je tako zaplodila, da se ti ropi redno ponavljajo; takih lovišč je pa prav malo. Sicer pa lovi lesna sova navedeno divjačino večinoma le pozimi, ko nima druge brane. Pravzaprav preganjajo in streljajo našo debeloglavko bolj iz praznovernosti in nevednosti kakor zaradi škodljivosti.
Bela sova, nyctea nyctea (L.).
Navadna imena. Slovensko: bela sova; hrvaško: bjela sova; češko: sova snežni; poljsko: sowa biata, podžka biata; rusko: sova belaja; nemško: Schneeule, Schneekauz, weiße Knie, große weiße Eule, große weiße nordische oder isländische weiße Eule, weißbunte oder fleckige Eule, weißbunte schlichte Eule, große weiße und einzeln schwarz getüpfelte Eule, fleckige Nachteule, Sperbereule, Tageule, weiße Tageule, kanadische Tageule, große Tageule, Blinzeleule; italijansko: civetta della neve; francosko: barfang, surnie harfang, chouette harfang, chouette harfang commune, chouette blanche; angleško: snowy-owl, great white owl, eriuiue-owl.
Znanstvene soznačnice: Nyctea scandiaca, Linnö. Nyctea nivea, Gray. Nyctea erminea, Stephens. Nyctea Candida, Swainson. Nyctea nyctea, Kaup. Nyctea scandiaca aretica, Ridgway. Nyctea nivea] europaea, Brehm. Nyctea nivea ameri-cana, Brehm. Strix scandiaca, Linnö. Strix nyctea, Linne. Strix aretica, Bertram ')• Strix nivea, Thunberg. Strix Candida, Latham. Strix erminea, Shaw. Bubo albus, Daudin. Noctua nyctea, Boie. Syrnium nyctea, Kaup. Surnia nyctea, James. Syrnia nyctea, Thompson. Leuehybris nyctea, Sundevall.
Scopoli, str. 20, štev. 10. — Keyserling-Blasius, Die Wirbeltiere Europa's, str. XXXIII, štev. 51, in str. 144, štev. 51. — Madaräsz, Die Raubvögel Ungarns. Z. f. Ü. 1884, str. 259—260. — A. ./. Jäckel: Systematische Übersicht der Vögel Bayerns. 1891, str. 75. — E. C. F. Kzehak: Die Raubvögel Österr.-Schlesiens. M. ü. V. W. 1892, str. 77. — Naumann, V. zv., str. 28-33. — Brehm, 5. zv., str. 164 do 167. — Reichenow, str. 79. — Hennicke, Die Raubvögel Mitteleuropas, str. 24
"2) Hennicke, 1. c, str. 146. «) O. M. Sch. 1914, str. 202.
°4) O. M. Sch. 1884, str. 15-17. "5) O. M. Sch. 1898, str. 281.
") Aquila 1910, str. 225; J. f. O. 1914, str. 469, in 1915, str. 418 in 490. ') ne: strix aretica, Sparrmann.
do 27. — Hennicke, str. 12. — C. G. Fridcricli Bau: Naturgeschichte der deutschen Vögel itd., str. 856—358. — Schaff, str. 384—385. — Ii. Kder, Die Vögel Niederösterreichs, str. 12—13. — Jul. Michel, Die Schnee-Eule, Nyctea nyctea (Linnö). Weidwerk in Wort und Mild, Ii), zv., str. 95—98. — K. Kniiourek: Velky pHrodopis ptakü. V l'raze. 1910. Dil 1., str. 476-478. — Jul. Michel: Unser jagdbares Federwild. XXVI. Die Sehneeule — Nyctea nyctea (Linne). Waidmannsheil 1913, str. 370 do 379. — F. Tischler, Die Vögel der Provinz Ostpreußen, str. 190—191. — Reichenow, Die Vögel, I. zv., str. 425.
Reg, str. 60—61. — R. Nilsson: Über skandinavische Euleneier. Z. f. O. u O., XX. letn, str. 3-6. — Georg Krause: Oologia universalis palaearctica, seš. 05.
— Szielasko: Die Bedeutung der Eiachalehstruktur etc. J. I" O. 1913, str. 270-277.
— /'. Wendlandt: Über die Brutverhältnisse und Eiermaße etc. .1. f. O. 1913, str. 424 do 426.
*
Brez vidnih pernatih čopkov in z nepopolnim vencem. Perje ponajveč belo, mestoma rjavo, marogasto ali progasto. Kljun črn. Punčka rumena. Peruti čez 330 mm dolge. Noge z gostim perjem pokrite. Mlade ptice bolj ali manj marogaste, prav stare popolnoma bleščeče bele.
Bela sova ima med vsemi svojimi vrstnicami najmanjšo glavo. Sploh je vitkejša kakor druge sove in nima venca.
Perje je belo s temnorjavimi prižami; okoli očes, ob strani glave, grlo, spodnje peruti in repna krovna peresa so čisto bela brez priž. Rep ima do 6 temnih pasov ali pa je čisto bel in presega za 30—40 mm precej kratke, močno zaokrožene peruti. Teme je belo, včasih ima tudi nekoliko temnih priž. Prvo letalno pero je razločno, 2. in 3. pa sta le nerazločno zobčasti. Najdaljše je 3. letalno pero. Roženočrni kljun je močan, lepo v polukrogu zakrivljen in meri od čela do konca 44 mm. Velike, okrogle nosnice obdaja tenka črna voščenica. Po dolgem meri bela sova 635—670 mm, čez razprostrte peruti pa 1410—1485 mm; peruti so 412 — 442 mm dolge; nekoliko zaokroženi rep meri 240—242-5 mm. Noge so močne in krepke. Krak pokriva belo, skoraj kakor volna mehko gosto perje. Enako gosto s perjem pokriti so prsti. Kremplji štrle iz gostega perja kakor pri mački. Podplati so umazano rmeni z finimi bradavicami. Črni kremplji niso posebno močno zakrivljeni in ne špičasti, pač pa so zelo dolgi. Mere so te-le: krak 55 — 62 »»»;
brez kremplja krempelj v loku      krempelj v tetivi
zunanji prst 25—26 mm 24—28 mm        18—19 mm
srednji prst 37—39 mm 30—34 mm        22—24 mm
notranji prst 28—30 mm 30—35 mm        21—22 mm
zadnji prst 17—20 mm 29—31 mm        18—20 mm
Naslikana noga (tab. 6) je neke pozimi 1903 na Švedskem ustreljene samice.
Ta velika, lepa sova živi v deželah okoli severnega tečaja v Evropi, Aziji in Ameriki. Kolikor daleč proti severu so prišli potniki, povsod so jo našli. Neskončne samotne tundre so njena prava domovina. V severni
Sibiriji in po Kamčatki je prav pogosta; v severni Rusiji, na Laponskem in na severnem Švedskem je že redkejša; v južne kraje teli dežel pa pride le pozimi. Redno vsako zimo, pa večinoma ne pogosto, obišče V z h o d n o Prosijo, le redko pa druge pokrajine Nemčije2). V Avstro-Ogrski so jih največ opazovali in ustrelili na Češkem3), potem na Ogerskem, kjer je bila številno razširjena v diluvijalni dobi4), na Nižje-Avstrijskem 5) in v Galiciji6). Brusina pravi, da so ustrelili v avstrijskem Primorju belo sovo na Velebitu, pozneje pa so še eno ondi opazovali7). Iz Kranjske sta mi znani le dve beli sovi. Scopoli je videl belo sovo v muzeju Fr. Hanibala grofa Thurna. Približno pred 21) leti je opazil meseca januarja Iv. Cof iz Kranja v sosednem Stražišču belo sovo, nabito na skedenjskib vratih. Ptico so pobili vaški pastirji. Bila pa je tako raztrgana in nagnita, da je ni bilo mogoče nagatiti. Najjužnejši opazovalni kraj v zapadni Evropi, kjer so opazovali belo sovo, je brezdvomno otok Korzika8); v vzhodni Evropi pa so jo našli še bolj proti jugu.
*
Bela sova je v svoji domovini nenavadno zaupljiva, drugod pa zelo plašna ptica. Človeka se ogiblje. Kjer ni tundre, prebiva po strmem in divje raztrganem skalovju, ki ga obdajajo prostrani samotni gozdovi. Njen glas je krulječ, včasih tarnajoč. V svojih kretnjah nas bolj spominja na kragulje kakor pa na sove. Leti hitro in s šumom; ves dan je živahna in lovi navadno podnevi, toda tudi v svetlih nočeh. Proti mrazu je zelo občutljiva, prenese pa tudi precejšnjo vročino. V jetništvu živi le 4—6 let in jo morajo v začetku pitati.
Zajci in kunci, razne mišje vrste, posebno lemingi so njena poglavitna hrana. Lovi tudi poljske in gozdne kure, manjše ptice, pa tudi ribe. Mrhovine ne mara.
Gnezdi v najsevernejših deželah ob tečaju Evrope in Azije do 60° sev. širine. Njena gnezdilna doba traja od začetka maja do začetka julija. Gnezdo si naredi na tleh ali v skalovju v podobi plitve kotanje, nastlane s travami ali vresjem in z nekaterimi peresi. Gnezdi le enkrat na leto. Samica
3) O. M. B. 1895, str. 202. - D. .I.-Z., 54. zv., str. 611, 740 in 786 ; 55. zv., str. 178; 60. zv. str. 269.
3) Ph. C. Dal. VI. Vafečka: Kinige Notizen zur Ornithologie Böhmens. M. O. V. W. 1892, str. 162. — Aug. Mojsisovics v. Mojsvär: Das Tierleben der österr.-ung. Tiefebene. Wien 1897, str. 146. — O. .!. 1890, str. 26—27; 1891, 164; 1896, str. 120-121; 1904, str. 50.
4) v. Mojsisovics, 1. c, str. 145. — Aquila 1912, str. 301, 302, 305, 306, 308; 1914, str. 90-92 in 95.
5) v. Mojsisovics, 1. c, str. 146. — Waidmannsheil 1904, str. 199.
6) v. Mojsisovics, 1. c, str. 146 in 204; J. f. O. 1897, str. 440.v
7) Mitteilungen d. Naturw. Ver. f. Steiermark 1887, str, 82. — Spomenik XII. Ptice hrvatsko-srpske, str. 81.
8) D. J.-Z., 20. zv., str. 25.
znese navadno 5—8, pri obilni hrani celo 10 jajc, ki jih izvali v 34 dneh. Jajca so bela in malo bleščeča, enakomerno jajčaste oblike. Močna lupina je 0'43—0'44 mm debela, ima fine toda globoke potnice v pogostih, po-dolgastih brazdah; na polih je mnogo vozelčkov, ob straneh pa vzboklih potez. Jajca merijo: največja 62"8 X 474 mm, najmanjša 52-5 X 42-3 mm, in tehtajo najtežja 6*352 g, najlažja 4"18<7. Samica obsedi precej na prvem znesenem jajcu, zato so mladiči neenako razviti. V svoji zbirki imam gnezdo 4 jajc z dne 25. V. 1908 iz Laponije (Sulitelma). Samec brani srčno mladiče ter se jezno zaletava v sovražnika. Sredi septembra so mladiči skoraj popolnoma godni.
Severna lisica pobira njena jajca in mladiče, V njeni domovini jo močno love radi mesa. V perju in v drobovju živi več nadležnih zajedalk.
Na severu, kjer ni plašna, jo je lahko ustreliti. Love jo pa tudi v vsakovrstne pasti, ki jih nastavijo na mestih, kamor bela sova najraje zahaja.
Ker pokonča veliko lemingov in miši, je zelo koristna. Tudi njeno meso je užitno, posebno proti zimi, ko je zelo mastno. Škodo pa naredi, ker lovi zajce in kunce, poljske jerebice, ruševce, snežne kure in vsakovrstno drugo divjačino. Vendar pa v malo obljudenih severnih pokrajinah ta škoda ni posebno občutna.
Grahasta sova, surnia ulula (L.).
Nava dna imena: Slovensko: kraguljeva sova (Koprivnlk); češko: sova krahuji, sova krahujni, krahujovä; hrvatsko: sovina sjeverna; rusko: jastrebinajn sova, gorni syč; poljsko; sowa jarzehnta, jastrz^bosöw; nemško: Sperbereule, Habicht-, Geier- und Falkeneule, europäische Habichtseule, kleine Falkeneule, Eaden-falke, Leichen-, Stein- und Kircheule, Hudsonsche Knie, Trauereule; italijansko: ci-vetta sparviere; francosko: surnie caparacoch; angleško: hawk-owl.
Znanstvene soznačnice: Strix ulula, Linne. Strix ulula, Gmelin. Strix ulula, Bechstein. Strix ulula, Latham, Strix nisoria, Meyer in Wolf. Strix nisoria, Naumann. Strix nisoria, Gloger. Surnia nisoria, Brehm. Surnia nisoria, von Homeyer. Surnia ulula, Bonaparte. Surnia ulula, Sharpe. Surnia ulula, Dresser. Surnia ulula, A. Brehm. Surnia funerea, Keyserling in Blasius. Nyctea ulula, Reichenow.
Keyserling-Blasius: Die Wirbeltiere Europa's, XXXII, str. 144, štev. 50. — Fritsch, str. 50—51 (tab. 11, sl. 5). — Dr. A. Fritsch: Die Vögel Böhmens. J. f. O. 1871, str. 182. — Madaräsz, Die Raubvögel Ungarns. Z. f. O. 1884, str. 258. — Ornis Carinthiae. str. 41, štev. 31. — A. J. Jäckel: Systematische Übersicht der Vögel Bayerns, str. 74—75. — C. Dal. VI. Varečka: Einige Notizen zur Ornithologie Rohmens. M. O. V. W. 1892, str. 162. — Naumann, V. zv., str. 24—27. — Brehm, V. zv., str. 167. — Reichenow, str. 79, štev. 212. — Hennicke, Die Raubvögel Mitteleuropas, str. 21—24. — Hennicke, str. 11. — C. G. Friderich-Bau: Naturgeschichte der deutschen Vögel etc. 1905, str. 358—359. — Schaff, str. 385-386. — F. Tischler: Zum Zuge der Sperbereule (Surnia ulula) [L.]. O. M. B. 1907, str. 57—58. — K. Knc~žourek: Velky pfirodopis ptäku. Dil L, str. 478—481. — Hartert, str. 1010—1012. — Jul. Michel: Unser jagdbares Federwild. XXVI. Die Sperbereide — Surnia ulula (Linne).
Waidmannsheil 1913, str. 450—451. - Reichenow, Die Vögel, I. zv., str. 425. — F. Tischler: Die Vögel der Provinz Ostpreußen, str. 187—190.
Rey, str. 59—60. — Szielasko, Die Bedeutung der Eischalenstruktur itd., J. f. O. 1913, str. 280. — P. Wendlandt: Über die Brut Verhältnisse und Eiermaße itd., .1. f. 0. 1913, str. 421-423.
* *
Širok črn pas obdaja lice zunaj od obeh strani. Kljun rumen kakor tudi punčica. Po rjavem hrbtu belopisana, spodaj bela in rjavosivo grahaata. Peruti 200—330 mm dolge. Klinast rep zelo dolg z 9 ozkimi, belimi pasovi, srednja peresa približno za 40 mm daljša od zunanjih. Prsti pernati.
Grahasta sova je velika kakor močvirna uharica. Glava ji je pa manjša, obraz ožji, peruti krajše in bolj špičaste, rep mnogo daljši. Kljun je bolj podoben sokoljemu. Dolga je 370—410 mm, čez razprostrte peruti meri 720—730 mm, rep 177 »»»», peruti ga pokrivajo do polovice. Svetlo-rumeni kljun je močan, lepo zakrivljen. Gornja čeljust meri v loku 24 mm, spodnja ima nekoliko vleknjeno ostrino in majhno zarezo tik pred koncem. Oči niso tako izredno velike kakor pri drugih vrstah.
Spodnje krovne perutnice so bele s temnimi poprečnimi valovi. Tretje letalno pero je najdaljše, 2.—4. na zunanjih bandercih zoženo. Prvo letalno pero je po celi dolžini razločno, 2. le pod zunanjo zarezo nekoliko zobčasto.
Glavni barvi perja, ki je podobno pisano kakor kraguljevo, sta rajava in bela. Gornji del života je sivkastorjav s kapljam podobnimi lisami; letalna peresa so temnorjava in s svetlejšimi pasovi prevlečena. Spodaj je lepo bela, vsako pero ima 4—6 črnograhastih pasov.
Samec in samica sta skoraj enako velika, samica je komaj za 40 do 50 mm večja.
Noge so srednje velike in krepke. Krak je pokrit z gostim sivini perjem, ki ima nerazločne rjave poprečne črte. Tudi prsti so pokriti z gostim sivim perjem. Podplati so bradavičasti in umazano rumenkasti. Dolgi, zelo zakrivljeni, kakor igla ostri kremplji so črnorjavi. Krempelj srednjega prsta je na znotranjem robu zelo oster. Krak meri 25—30»»»»;
brez kremplja krempelj v loku      krempelj v tetivi
zunanji prst 14—15 mm 14 — 16»'»«        9 — 10»»»»
srednji prst 19—24»»»» 15 — 19»;»»       11 —12'5 >»»»
znotranji prst 16—19 mm 17—19 »»m       11—12-5»»>»
zadnji prst 18—22 mm 18—21 mm       11—12'5 »mhj
Naslikana (tab. 5, si. 1) noga je neke novembra 1903 na Finskem (Turengi) ustreljene samice.
Grahasta sova živi v severni Evropi, Aziji in Ameriki. Na Laponskem je navadna, na Danskem redkejša, pogostejša je,v Rusiji, posebno v azijski. Iz Livonije, Prusije in Poljske pridejo posamezne tudi v severno Nemčijo; v srednji Nemčiji je pa že prav redka. Pogostokrat, pa ne vsako leto, pride ob hudih zimah v Vzhodno
Prusijo1). Tudi v Pruski Šleziji so opazovali posamezne 1. 1888, 1889 in pozno jeseni 1. 1906 2). Še redkejša je pa v A vs t r o-O g rsk i. Opazovali so jo le v severnih kronovinah: na Češkem, na Morav-skem okoli Brna3), v Galiciji4), na Ogrskem, kjer je živela tudi v diluvijalni dobi5) in Nižje Avstrijskem6). Prof. Brusina mein, da jo prištevajo pomotoma pticam Štajerske7), Koprivnik jo imenuje med pticami Pohorja8). Na Koroškem so jo opazovali v novejšem času samo 12. decembra 1884 v gornji Zilski dolini. Kot prežimo valka se prikaže posebno meseca marca in aprila, potem septembra, oktobra in novembra. Živi rada v gozdu, vendar ji ugajajo najbolj gozdički, ki jih obdaja polje in močvirnato jelševje.
*
* *
Grahasta sova je po svojih kretnjah najbolj podobna kraguljem. Zdaj švigne urno in naglo kakor sokol po zraku, kmalu potem plava mirno nad nami kakor poslolka. Kadar pa išče hrane, leti veliko počasneje in oprezneje, skoraj gugavo. Večjidel lovi zjutraj ali zvečer, redkokedaj podnevi. Ponoči spi v grmovju ali med drevesnimi vejami, tudi pri deblu ali celo na tleh. Njen mili in rahli „kli kli kli" je podoben glasu postolke. Plašna ni, nasprotno je drzno vsiljiva iu spremlja lovca ter mu celo izmakne ustreljeno ptico. V jetništvu se kmalu udomači.
Hrani se s poljskimi in gozdnimi mišmi, podganami in hrčki. V njenem želodcu so našli vedno le mišje ostanke ''). Semtertje napade celo poljske, gozdne in snežne jerebice; zadovoljna je pa tudi s kobilicami, večjimi hrošči in drugimi žuželkami. Lovi cel dan, celo ob vročini in pri solnčnem svitu. Nizko leteč preišče gozde, livade in travnike, se zaganja gugavo gor in dol, dokler ne zagleda plena, ki ga hitro zagrabi in požre.
Gnezdi v severni Rusiji, v Sibiriji, proti jugu ne čez meje ruskega carstva, do Kamčatke, na otokih Beringovega morja, na Švedskem, Norveškem, v L a po ni ji, nekdaj tudi na Litvanskem in v Livoniji. Najraje gnezdi v duplih, pa tudi v starih gnezdih roparic in celo v suhi travi, toda tudi na visokih borovcih 1u), včasih celo na brezah 11). Samica znese od konca aprila do junija 4—9 belih jajc medlega bleska, ki so močno podolgasta in imajo precej debelo lupino z mnogimi vozelčki in plitvimi znojnicami. .lajca so proti solncu rdeč-kastorumeno prozorna. 21 jajc Key e ve zbirke iz Laponije meri po-
') O. M. B. 1906, str. 190. 2) Ü. J. 1909, str. 196.
3) O. J. 1910, str. 76. <) J. f. O. 1897, str. 441.
5) Aquila 1905, str. 347; 1907, str. 185; 1908, str. 227-228; 1912, str. 275, 278, 282, 283, 302, 305, 307, 309; 1913, str. 428, 522.
6) Rob Eder: Die Vögel Niederösterreichs, str. 12.
7) Spomenik XII. Ptice hrvatsko-srpske, str. 81.
8) Plan. Vestnik, 1914, str. 20. Primeri tudi P. BI. Hanf, 1. c, str. 24. ') Hennicke, Handbuch des Vogelschutzes, str. 146.
I0) Naumannia 1854, str. 75 ") .1. f. t). 1853, str. 217.
prečno 39*2 X 31*1 mm, največji 43 X 29 mm in 38*4 X 32*4 mm, najmanjši 36*5 X 30*9 mm in 40 X 29 mm, ter tehta poprečno 1*469 0. 64 jajc P. VVendlandtove zbirke meri poprečno 39"2 X 31"4 mm in tehta 1*58 g. V svoji zbirki imam kupljeno gnezdo 4 jajc z dne 5. V. 1910 iz Laponije (Hatea). Pri valitvi pomaga tudi samec. V valilni dobi je grahasta sova zelo srčna. Krepko odganja sovražnika od gnezda in brani pozneje neustrašeno svoje mladiče.
V perju grahaste sove žive posebne vrste zajedale!; ravnotakö v telesu: deloma v drobu, deloma v prsni in trebušni votlini. Podnevi ji nagajajo male ptice, pa vendar ne tako hudo kakor ponočnim sovam. Ker ni plašna, jo je kaj lahko dobiti na strel.
Grahasta sova koristi, ker pokonča neizmerno število polju in nasadom škodljivih mišjih vrst.
Ker pobere semtertje kako jerebico ali pa pograbi ptico pevko, jo imajo nekateri ljudje za zelo škodljivo. Pri tem pa ne pomislijo, da pokonča neizmerno število miši in da v slabo obljudenih deželah okoli severnega tečaja nima nekaj pokončane divjačine toliko narodno-gospo-darskega pomena kakor pri nas. Njena koristnost prekaša na vsak način znatno narejeno škodo, zato jo smemo prištevati brez pomisleka med koristne ptice.
Koconoga sova, nyctala tengmalmi (Gm.)1).
Navadna imena. Slovensko: kocasti skovik (Ereyer); hrvaško: sovica mrtvačka (Brusina); češko: syc rousndk; poljsko: sowa mala, sowa pöjdzka, sowa wtoehatka; rusko: kanjuk, syč ručnoj; nemško: Rauch fußkauz, kleiner Rauchfußkauz, Tengmalms-Kauz, der rauchfüssige Kauz, kleiner rauchfüssiger Kauz, langschwän-ziges K.'iuzchen, Katzenlocker (na Štajerskem); francosko: chouette Tengmahn; italijansko: civetta capogrosso; angleško: Tengmalms owl.
Znanstvene soznačnice: Strix funerea, Linnö. Strix dasypus, Bechstein. Strix funerea, Nilsson. Athene Tengmalmi, Boie. Noctua Tengmalmi, Gould. Ulula Tengmalmi, Bonaparte. Aegolius Tengmalmi, Kaup. Noctua Tengmalmi, Lessen. Nyctale pinetorum, Brehm. Nyctale abietum, Brehm. Nyctale planiceps, Brehm. Nyctale minor Baedekeri, Brehm. Syrnium funereum, Heuglin. Ulula funerea, Schlegl. Strix Tengmalmi, Gmelin. Strix Tengmalmi, Temminck. Strix Tengmalmi, Naumann. Nyctale Tengmalmi, Keyserling in Blasius. Nyctale Tengmalmi, Reichenow. Nyctale Tengmalmi, pl. Hoincyer. Nyctale Tengmalmi, pl. Riesenthal. Nyctale Tengmalmi, Bonaparte. Strix noctua, Tengmahn. Strix passerina, Pallas.
Keyserling-Blasius: Die Wirbeltiere Europa's, XXXII, štev. 47, str. 88, št. 20, in str. 143, štev. 47. — Freyer, str. 11, štev. 32. — Jos. Hinterberger: 1. c, str. 19.
— Fritsch, str. 63. — Dr. A. Fritsch, Die Vögel Böhmens. J. f. O. 1871, str. 185.
— Aug. Fried. Graf Marschall und Aug. v. Pelzelh, Ornis Vindobonensis. Wien 1882,
') Tengmahn je švedski ornitolog iz 18. stoletja. Radi doslednosti pridrzim po Reichenowu ta naziv, dasiravno se imenuje v nedavno izšli „Neue Namenliste der Vögel Deutschlands. Unter Mitwirkung von E. Hesse zusammengestellt von A. Reichenow", .1. f. O. 1916, str. 325—371, koconoga sova znanstveno: aegolius fune-reus, Linne.
str. 29. — Madaräsz, Dio Raubvogel Ungarns. Z. f. O. 1884, str. 260. — Schulz, str. 3, štev. 27. — Ornis Carinthiae, str. 42—43. — Ornis balcanica, II. zv., str. 102 do 103; III. zv., str. 572; IV. zv., str. 90. — Naumann, V. zv., str. 17—23. — Oju raiin. Dio II., str. 130. — Brehm, V. zv., str. 173 — 175. — Hennicke, Die Raubvögel Mitteleuropas, str. 17—21. — Reichenow, str. 80. — Hennicke, str. 10. — C. G. Friderich-A. Bau: Naturgeschichte der deutschen Vögel etc., str. 364—365. — Schiff, str. 392. — Rob. Eder, 1. c, str. 13-14. — Dr. E. Klein: Naši ptici itd., str. 90. — K. Kniiourek: Velky prirodopis ptäkü. 1910. Dil L, str. 489 - 491. — Ornis Romaniae, str. 407—409. — Jul. Michel, Unser jagdbares Federwild. XXIII. Der Rauhfußkauz iNyctale tengmalmi Gm.). Waidmannsheil 1913, str. 258. — Hartert, str. 996—998. — F. Tischler: Die Vögel der Provinz Ostpreußen, str. 191—192. — Reichenow, Die Vögel, I. zv., str 431.
Reu, str. 58-59. — Boxberger: 1. c, Z. f. O. u. ()., XXIII. letn., str. 60 -63. Szielasko: Die Bedeutung der Eischalenstruktur etc. ,1. f. O. 1913, str. 279—280. - P. Wendlandt: Über die Brutverhaltnisse und Eiermaße itd., .1. f. O 1913, str. 419-421.
*
+ *
Očesni venec poln, bel in rjavo pikčast; šarenica rumena. Kljun rumenkast. Peruti 120—200 mm dolge, ii. letalno pero najdaljše. Rep zaokrožen, ima 5—6 ozkih belih pasov in presega peruti za 20 mm. Noge in gorenja stran prstov gosto pernata tako, da se vidijo samo kremplji.
Po svoji vnanjosti je koconoga sova na prvi hip zelo slična čuku, vendar se razločuje od njega po vitkejši postavi, daljših letalnih in krmilnih peresih in po bolj volnato mehkem perju na nogah. Vsled izredno naščepirjenega perja je njena glava v razmerju z vitkim telesom nenavadno velika in nekoliko ploščata. Močno zakrivljeni svetlorumeni kljun meri v loku pičlih 24 mm, rumena voščenica je nad okroglimi nosnicami napihnjena. Svetlo rumene oči obdaja poln venec gostega in tenko raz-čehljanega belega perja z rjavkastimi konci. Venčno perje lahko postavi koconoga sova pokonci tako, da se ji napravi nad vsakim očesom klobasa naščepirjenega perja, ki nas spominja na pernate čopke pri drugih sovah. Zunanje uho je zelo veliko, ušesni odprtini sta neenakomerno razviti, kakor to opazujemo tudi pri mali uharici.
Perje koconoge sove je izredno fino, mehko in rahlo, čukovo pa naprotno mnogo trše in krajše. Obrobek in notranji kot oči, nadalje lisa nad očmi in trak pri ušesih so črne barve. Zgoraj je perje rjavo z belimi štrkotinami, spodaj pa belo s svetlorjavimi lisami. Pri medlorjavih letalnih in krmilnih peresih je kosmača posuta z okroglimi in paroma ležečimi belimi pegami. Mladice so skoraj popolnoma temnorjave, samo letalna in repna peresa imajo belolisaste pasove.
Koconoga sova je dolga 250—270 mm, njene peruti merijo 170 mm. Prva tri letalna peresa so zožena, 3. in 4. sta pa najdaljši. Rep je 95 mm dolg in ima 5—6 ozkih belih pasov na temnem dnu brez fine poprečne risbe.
Za koconogo sovo je značilno gosto koeasto in rjavobelo perje na nogah in na gorenji strani prstov; vidijo se samo kremplji. Noge so
majhne, toda krepke. Rumenkasti prsti so spodaj bradavičasli. Močno zakrivljeni in kakor igle ostri kremplji so rožene barve, na koncu pa črni. Krak meri 24—30 mm,
prst bre/. kremplja krempelj v loku     krempelj v tetivi
zunanji prst             14—16 nun 9—11 «m 6— 7 mm
srednji prst              20—22 mm 11—16 mm 9—iVtmm
znotranji prst           15 —18 mm 12—16 mm 9 —11 mm
zadnji prst               10 —11 mm 10—11 mm 6— 7 mm
Naslikana noga (tab. 3., si. 2) je neke pozimi 1903 na Švedskem ustreljene samice.
Imed geografičnib premen omenim samo nyctala richardsoni, Bona-parte, iz arktične Amerike in nyctala acadica, Gmelin, iz Združenih držav severne Amerike.
Domovina koconoge sove je vzhodni del severne Amerike, Skandinavija, zlasti Laponija in severna Rusija približno od 68° dalje proti jugu do Pirenejev in Alp. V Aziji je razširjena južno do Himalaje. V pokrajinah ob Vzhodnem morju je v črnem lesu stalna ptica. Redka je v Švici2) in v Nemčiji. Tudi na Britanskih otokih se prikaže le posamič, vendar ondi ne gnezdi.
Na Avstro-Ogrske m so jo opazovali skoraj v vseh krono vinah kot stalno gnezdilko, nikjer pa ne ravno pogosto. Na Češkem živi v Krkonoših, Šumavi, v Izerskih gorah, v .lesenikih itd., ponekod tudi gnezdi3). Še redkejša je na M o r a v s k e m 4) in v avstrijski Š1 e z i j i5). V Galiciji je omejena na Karpate6), za G o r e n j e - Av s t r i j s k o in Solnograško jo navaja V. vit. pl. Tschusi med pticami, ki žive v goratem gozdovjti skupaj z malim skovikom 7). Na P r e d ar Iskem in Tirolskem je redka prezhnovalka8), na Koroškem je pa precej pogosta gnezdilka in prezhnovalka, enako na Nižje Avstrijskem. Na Štajerskem je stalna ptica in v severnem goratem delu veliko pogostejša kakor na spodnjem Štajerskem 9).
2) J. f. O. 1870, str. 300.
3) O. J. 1890, str. 27; 1891, str. 71, 04; 1894, str. 83 in 256; 1897, str. 147. J. f. O. 1899, str. 197; 1900, str. 415.
4) Josef Tälsky, Beitrag zur Ornithologie Mährens. M. O. V. W. 1879, str. 78. — Die Raubvögel Mährens. Z. f. 0. 1885, str. 90. O. J. 1897, str. 192; 1899, str. 159; 1901, str. 192, in 1905, 193.
5) E. C. F. Rz.eb.ak', Die Raubvögel Österr.- Schlesiens. M. O. V. W. 1892, str. 77; 1891, str. 292. O. J. 1898, str. 212.
6) J. f. O. 1897, str. 441—442.
') V. R. v. Tschusi zu Sch mi db off en: Die Vögel Salzburgs, str. 13—14, in: Übersicht der Vögel Oberösterreichs und Salzburgs, str. 12.
8) A. Bonomi, M. O. V. W. 1883, str. 171. O. J. 1893, str. 237; .1896, str. 185. Da IIa Torre u. Fr. Anzinger: Die Vögel von Tirol und Vorarlberg. M. O. V. W, 1897, str. 113—114.
9) Mitt. d. naturw. Ver. f. Steierm II. Heft 1863, str. 66—67; 1882, str. 18—19.
Jul. Michel pinx. — Waidmannaheil 1918. Koconoga sova, nyctala tengmalmi (Gm.).
Na Kranjskem je po Schulzu zelo redka in gnezdi na Gorenjskem. V svojem poznejšem spisu 10) omenja nekega samca, ki ga je, kakor je razvidno iz njegovih zapiskov, dobil 26. febr. 1891 iz Travnika pri Kakeku. Deželni muzej ima 3 koeonoge sove in sicer: ptico brez vsake druge navedbe; potem <? z Mokrca na jugu Ljubljanskega barja, ki ga je prinesel neki posestnik dne 30. I. 1883 živega v muzej11); slednjič <$ z dne 2. III. 1895, neznano odkod.
V Dalmaciji je po Kolom batovicu zelo redka12). Na Hrvaškem je po Gjurašinu redkejša kakor čuk in imajo v Narodnem muzeju samo 1 ptico iz Zagreba (?) brez vsake druge navedbe13). V Bosni in Hercegovini gnezdi. V sarajevskem muzeju so namreč 3 koeonoge sove, med njimi 9 s 3 mladiči na gnezdu, ki so ga našli 13. V. 1890 na Romanji (gozd Šipovice)14). Dr. K. P ar rot navaja med sovami v okupacijskem ozemlju tudi to vrsto15). Na Ogrskem, kjer so našli njene ostanke še izza diluvijalne dobe, živi in gnezdi v severnem in severnovzhodnem gorovju dežele 16), za Sedmograško pa gnezdilev koeonoge sove še ni popolnoma zanesljivo dognana 17).
V Črni gori je menda zelo redka, za Grško pa dvomljiva. Za okolico Soluna in ob Vardarju v grški Macedoniji jo Frivaldszky navede med zanimivimi ptičjimi vrstami18). V Bolgariji in Dobrudži19) je tudi precej redka gnezdilka; taisto velja za Rum unijo. Okoli Carigrada in v Mali Aziji se prikaže samo ob selitvi20). V Italiji, kjer je večjidel zelo redka, je pogostejša v severnih pokrajinah 21).
Treba je še temeljitih raziskavanj in smotrenega dela, ki nam bo pokazalo, da je koconoga sova v naših južnih deželah veliko pogostejša, kakor smo dosedaj mislili.
Koconoga sova biva v gozdih, posebno v gorovju, na severu tudi v ravnini. Podnevi ždi in se skriva v gostem drevju, pa tudi v temnem grmovju blizu tal ali v gostih vrheh igličevja. Le izjemoma, zlasti ob hudem mrazu, pride bliže poslopij. Črni les ji je ljubši kakor Ustniki, posebno v gorovju. .leseni in spomladi zapusti svoja poletna bivališča in
10) Verzeichnis der in Krain beobachteten Vögel vom Jahre '890 -l 895. M. O. V. W. 1895, str. 83.
") Ornis 1885, str. 275.
I2) I. Jahresber. (1882) itd., str. 39; Aquila 1903, str. 85. ") Glasnik Hrv. nar. društva 1902, str. 56. M) Die Vogelsammlung itd., str. 17. ,5) O. M. Sch. 1898, str. 322. M. O. V. W. 1887, str. 77. ") Aquila 1905, str. 347.; 1912, str. 275, 302, 306; 1914, str. 90 in 92. ") J. v. Csatö: Verbreitung und Lebensweise d. Nachtraubvögel in Siebenbürgen. M. O. V. W. 1893, str. 18, ätev. 3.
,8) Aquila 1902, str. 208. ") Aquila 1909, str. 175.
20) J. f. O. 1908, str. 564.
21) E. Arrigoni Degli Oddi: Manuale di ornitologia italiana, str. 101 do 102 (posebnega dela).
se klati okoli. Tačas jo opazujemo pogosteje kakor druge letne čase v ravninah in sicer skoraj vedno posamič; le včasih se prikaže v večjih množinah. Selitev se vrši marca, aprila in oktobra.
*
* *
Koconoga sova je miroljubne narave ter manj divja kakor čuk. Dan prespi in postane šele zvečer živahna, dasiravno lovi včasih tudi podnevi, zlasti na severu. Ce jo podnevi prepodimo, ne leti daleč, vendar zelo spretno skozi vejevje in druge ovire. Leti lahko in rahlo, ker ima široka in dolga letalna peresa. Ta sova je zelo potrpežljiva, se da lahko in kmalu udomačiti, tudi če si staro dobil 2J). Kraja, ki si ga je izbrala, ne zapusti brez kakega posebnega vzroka in se tudi rada ne skuja.
Njen glas je podoben glasu čuka; za nežnim „kev kev" pride še milejši, zategnjeni „kuuk kuuk kuuk". Ob zori in v mraku se glasi „va va va", ki je podoben pasjemu lajanju iz daljave ter se zdi; da slišimo smrdokavro 23).
Hrani se z raznovrstnimi mišmi, lemingi, rovkami, netopirji in hrošči; lovi pa tudi manjše ptice. Preobilen živež spravi za slabše čase. Preden razkosa uplenjene ptice, jih skoraj popolnoma oskube; tudi miši požira le v koscih. Ce ji v kletki pridružimo druge manjše ptice, jih kmalu raztrga in požre.
Gnezdo je navadno v duplih, posebno v zapuščenih gnezdih črne žolne, pa tudi ostalih žoln in drugih ptičjih vrst. Nikoli pa ne naredi gnezda v poslopjih, redko po votlinah, v skalovju, še redkeje prosto na vejah igličevja. Navadno trdijo prirodoslovci, da gnezdi koconoga sova aprila in maja, drugi zopet, da je njena gnezdilna doba od srede aprila do srede maja. Seidensacher trdi za naše južne kraje nasprotno, da začne samica valiti že meseca marca, ker je dobil iz celjske okolice dne 4. V. 1863 dva popolnoma godna mladiča24).
Samica znese 4—6, redkokdaj 7 ali celo 10 (v lemingovih letih) jajc, ki jih izvali v 16 dneh. Jajca so cisto bela, medlega bleska, močno okroglasta, pogosto špičasta; izpihana so proti luči bledormenkasta. Lupina je 0'21—0'22 mm debela. Jajca te vrste so tako močno podobna jajcem malega skovika, da so pripisovali gnezdo 3 svežih jajc, ki ga je bil našel Seidensacher dne 16. IV. 1862 v hrastovem deblu pri Celju 25), dolgo časa malemu skoviku in šele pozneje so dognali, da so to jajca koeonoge sove 26). V svoji zbirki hranim kupljeno gnezdo 4 jajc z
") Dr. F. Helm: Der Rauhfufikauz in der Gefangenschaft. O. M. Sch. 1890, str. 75 - 77.
") O. J. 1911, str. 169.
24) Beobachtungen in der Vogehvelt, gemacht in der Umgegend von CUM in Steiermark im Jahre 1863. Verh. d. zool.-bot. Gesellsch. 1864, str. 89. ") Verh. d. zool.-bot. Gesellsch. 1862, str. 790—91.
") O. Reiser: Über die Eier vom Sperlingskauz. Carine (Glaucidium) pas-serina (I..). Ü. M. B. 1901, str. 177-181.
dne 1. VI. 1907 iz Laponije (Anikjok). Poprečna mera 107 jajc (47 Gübel, 41 Rey, 13 Palmen, 6 Jourdain) znaša poJourdainu 32"55 X 26"41 mm; 100 jajc iz Skandinavije, ki jih je izmeril O t tos s en, pa 323 X 26-3 mm; največji teh 207 jajc sti merili 36'5 X 27"5 mm in 32"5 X 28*5 mm, najmanjši 29 X 25 mm in 31 "5 X 23*6 mm. Wen d lan d t je izmeril 57 jajc, večinoma iz Laponije, ki so merila poprečno 33'2 X 27"1 mm, tehtala pa poprečno 0'94 g.
Najopasnejši sovražnik koeonoge sove je človek, ki jo nepremišljeno preganja in pobija. Tudi manjše ptice jo strastno napadajo, če jo podnevi zalotijo. Včasih jih tudi od lakote mnogo pogine 27). V koži, perju in drobovju živi precej neprijetnih zajedalcev; poznamo jih dozdaj 5 vrst.
Sicer ni plašna, vendar jo je težko dobiti na muho. Lovci jih po-strele največ, kadar preže na kljunače. Ptičarji jih love v žimnice in na lhnanice. Privabimo jo tudi lahko, če oponašamo njen glas.
Ker so glavna hrana koeonoge sove vsakovrstne miši, četudi rovk, netopirjev, manjših ptic in večjih žuželk, poleti celo polžev ne zametuje, jo moramo prištevati koristnim vrstam. Ptičarji jo uporabljajo tudi za lov malih ptic.
Iz hrane koeonoge sove lahko posnamemo, da o kaki škodi, ki bi jo povzročala, sploh ne more biti govora, posebno pa pri nas v južnih deželah ne, kjer nikakor ne živi v znatnem številu, in zato jo moramo lovci, ki se ponašamo, da smo ljubitelji narave, še posebno ščititi.
(Dalje prih.)
Slovstvo.
Referati.
A. Penck,  Die österreichische Alpengrenze. Mit einer Karte. 8°, 79 S. Stuttgart, Engelhorn, 1916.
In den letzten Jahren ist in Italien lauter denn je der Ruf nach „Befreiung" der Stainmesangehörigen in Österreich laut geworden. Indem Italien nach Volksgrenzen strebt, hat es keine Bedenken Angehörige anderer Nationen einzuschließen, um im Norden eine natürliche Begrenzung zu erlangen. In Italien findet man auf Schulkarten nicht selten neben der politischen Grenze Italiens die natürliche eingezeichnet. Als solche wird auf dem Festlande die Hauptwasserscheide der Alpen, welche die Zuflüsse des adriatischen Meeres umrahmt, angesehen. Darnach erscheinen zu Italien gewiesen die südliche Schweiz, Tirol südlich des Brenners, Gürz, Triest, Istrien und Teile von Krain. Als Stellen, wo die natürlichen Grenzen Italiens ans Meer stossen, gelten Nizza und Fimne.
Gegenüber dieser Auffassung erhebt seine Stimme der als Fachmann in hohem Rufe stehende Professor der Geographie an der Universität dermalen in Berlin, früher in Wien, Dr. A. Penck, und beleuchtet sie in der unter obigem Titel erschienenen Studie vom geographischen, vom historischen, vom nationalen und vom wirtschaftlichen Standpunkte Österreichs sowie des verbündeten Deutschland.
") O. M. Sch. 1.-88, str. 210.
I'enck betont vor allem, daß der Hauptkamin und die Hauptwasserscheide der Alpen nicht Staatsgrenze und nicht Volksgrenze sind und es auch im haute der geschichtlichen Entwicklung nicht waren.
Wer nach Italien reist, begrüßt Italien nicht auf dem Alpenkamm. Krst viel südlicher kommt er aus der Natur Mitteleuropas mit Huchen- und Nadelwald, mit Kehl und Wiese; erst am Oardasee begegnet man dem Ölbaum und kommt ins band der Zitronen. Der Alpenkamm ist auch nicht durchaus Völkergrenze und ist kaum zu 3/7 seiner Erstreckung Staatengrenze geworden. Die Alpen besitzen vielfach Pässe und diese verbinden beide Seiten des Gebirges. Es entwickelten sich daher Gebirgsländer und Gebirgsstaaten im Gegensatze zu den angrenzenden ebenen Vorländern und Ebenenstaaten, und zwar ohne Rücksicht darauf, ob sie von einem oder mehreren Völkern bewohnt werden (Schweiz etc )■ Die Lebensweise der Gebirgler ist eine andere als die der Ebenenbewohner und einiget sie.
Nicht der Brenner ist eine naturgemäße Grenze Tirols, beiderseits desselben bestehen die gleichen Verhältnisse. Desgleichen am weit offenen Reschenscheideck. Noch weniger kann man begreifen, daß am Toblacher Kehle eine geographische Grenze Italiens durchlaufen soll. Die natürliche Grenze Tirols liegt vielmehr am Rande des Gebirges gegen die I'oebene. Es hängt dies mit der jüngsten geologischen Geschichte des Landes eng zusammen. Die Gletscher der Eiszeit endeten zum Teil am Saume der Alpentäler, welche übertieft und zu breiten Kurchen gemacht wurden. An der Stirne setzten sie gewaltige Moränen ab, welche wie Dämme Seen stauten. Endete der Gletscher im Tal, so blieb das weiter abwärts gelegene Talstück eng und tief. Solche Talengen hinderten besonders in frühern Zeiten den Verkehr durch das auf und ab des Pfades oft in schwindelnder Höhe über dem Flusse weit mehr, als der Brenner. Der Gardasee z. B. sperrt den Ausgang völlig. Erst in neuerer Zeit sind die Talengen der Etsch und der Brenta durchschient worden. Die Engpässe und Seen bilden natürliche Scheiden und können Staatengrenze sein. Die Schweiz ist ein Staat, welcher sich zu beiden Seiten des Hauptkammes der Alpen erstreckt und im Süden bis zu den überitalienischen Seen, im Norden bis zum Juragebirge reicht. In gleicher Weise reicht Tirol im Süden bis zur I'oebene, im Norden bis zu den Kalkalpen. Leider hat es Österreich seinerzeit versäumt, die Umgrenzung bis zu den Talengen konsequent durchzuführen bis zu den Tälern von Comelico, Auronzo, Canal di Ferro und weiter im Osten bis zum Natisone; alsdann hätten die Hauptbahnen bei Toblach und im Isonzotale bessern Grenzschutz als sie ihn gegenwärtig haben.
Im Gebiete von Görz und Krain bildet die Sočagruppe der .lulischen Alpen ein mächtiges, schwer übersteigbares Gebirge. Der Steilabfall gegen den Isonzo wird von Sueß und von Böhm als Grenze dieser Alpengruppe aufgefaßt. Das vorgelagerte Gebiet von Idria in welchem der Sockel der Triaskalke der julischen Alpen zutage tritt, entwässert teils zur Save, teils zum Isonzo. Die adriatische Wasserscheide geht schräg hindurch. Eine scharfe Grenze ist nicht zu ziehen. Weiter im Süden lagern die Plateaumassen des Ternovaner und Birnbaumerwaldes. Da wo sie zum Wippachtale steil abfallen, Hegt nach Krebs, dem sich Penck anschließt, die Alpengrenze. Zwischen dem Birnbaumerwald mit dem Nanos und dem Gebiet des Krainer Schneeberges liegt eine tiefe und breite Einsenkung, welche Penck die adriatische Pforte nennt. In ihr überschreiten die Reichsstraße und die Eisenbahn den Karst, um aus dem Donaugebiet zur Adria zu führen. In alter Zeit schon wurde die höher gelegene Einsattlung zwischen dem Ternovaner und dem Birnbaumerwald zum Übergang benützt; das ist die julische
Pforte, heute wird sie wenig beansprucht. Die Alpengrenze setzt sich über die adriatische Pforte fort. Wegen der Unwegsamkeit der Vorlage bei Idria führen die Hauptwege aus Italien um die julischen Alpen herum: im Norden durch das Kanaltal und den Predil, im Süden durch die julische und die adriatische Pforte. Krst in neuester Zeit ist ein Hauptverkehrsweg durch ihre Mitte geführt worden, dio Eisenbahn von Villach nach Triest.
Die Grafschaft Görz gestaltete sich an einer beherrschenden Stelle. Sie bildet den Schlüssel für das Isonzotal und das zu den genannten Pforten führende Wip-pachtal. Als die Grafschaft zu Österreich kam, da wurde das obere Talgebiet der Idria, da es bequemer über niedere Pässe von Krain her als aus dem Isonzo- und dem Wippachtal erreicht wird, zu Krain geschlagen, desgleichen die Gegend von Adelsberg. Vielfach wechselten im Laufe der geschichtlichen Entwicklung die Grenzen von Görz, aber der Kamm der julischen Alpen spielte bei den Grenzziehungen eine geringe Holle, desgleichen die Wasserscheide bei Idria und an der adriatischen Pforte. Nur die Landesgrenze von Görz, Krain und Kärnten knüpft sich an den Kamm.
Schwieriger als anderswo ist die Wasserscheide am Karste zu erkennen. Die Karstflüsse verlaufen vielfach unterirdisch und durchbrechen in Höhlen höheres Terrain. Der Sattelpunkt der adriatischen Pforte nördlich von Adelsberg liegt nicht auf der Wasserscheide. Die italienischen Geographen verlegen die natürliche Grenze Italiens auf den Sattelpunkt, entgegen ihrem Prinzip der Wasserscheidengrenze
Wie der Hauptkamm der Julischen Alpen keine politische Grenze erster Ordnung geworden, so ist er auch keine Völkergrenze. Zu beiden Seiten wohnen Slowenen. Erst in der Ebene Kriauls ist die romanische Bevölkerung angesiedelt. Sie redet friaulisch schreibt italienisch. Der große Unterschied liegt wie in Südtirol zwischen dem Gebirge und der Ebene. Italien müsste, wenn es sich bis an die adriatische Wasserscheide erstrecken möchte, in eine fremde Landesnatur greifen und fremde Völkerschaften in seine Grenzen einschließen.
Es ist eine geographische Notwendigkeit, daß sich Österreich den Weg vom Hinnenlande durch die Adriatische Pforte zum Meere sicherte. Das geschah vor 550 Jahren. Als Venedigs Macht 1797 zu Ende gieng, da rückte Triest an die erste Stelle unter den Häfen der Adria, denn es ist der Hafen an der adriatischen Pforte. Die Grafschaft Görz hat für Österreich großen Wert, denn sie bildet die zweite Zufahrtstraße nach Triest.
Wenn dio adriatische Wasserscheide die natürliche Grenze Italiens ist, so müssten fremde Völker zu Italien kommen, (Deutsche am Brenner, Slowenen im Isonzogebiet) und zu einer Irredenta in Italien Anlaß geben. Will aber Italien nur Italiener einschließen, so kann es sich nicht bis zur Wasserscheide ausdehnen.
Keine von diesen beiden Auffassungen ist nach Penck die richtige. Staaten werden nicht von einem Grenzverlauf längs Wasserscheiden oder Flüssen bestimmt, sondern durch ihren Inhalt, und dieser ist nicht bloß durch ein Volk gegeben. Österreich ist ein durch die Natur zusammengehaltener Staat, welcher sich um seinen Mittelpunkt Wien gruppiert und braucht Naturgrenzen. Die heutige Alpengrenze Österreichs folgt vielfach einer Naturgrenze. In Südtirol bauen sich die Alpen weiter nach Süden vor als sonst und schaffen Raum für ein inneralpines, zu Österreich und nicht zu Italien gehöriges Land. Triest hat sich vor 500 Jahren freiwillig an Österreich ausgeschlossen. Deutschland kann nicht zugeben, daß dieser Hafen Osterreich entrissen wird. „Nur dann ist Deutschland stark, wenn es im Verein mit dem verbündeten Österreich sich quer erstreckt durch das mittlere Europa von den nördlichen Meeren bis zum Mittelmeer". Die Sicherung der Tauernbahn im
Isonzotal verlangt, dali nicht, wie gegenwärtig, der Judriobach Grenzfluß sei, sondern der weiter westlich vorbei führende Natisone. Der Besitz von Görz ist unerläßlich für Österreich, wenn es Triest sicher ausnützen will. Der Schutz der Zufahrt von Triest erheischt ferner den dauernden Besitz, des Ison/.odeltas bis über Grade hinaus. Triest braucht die Bucht von Monfalcone („Neuenmarkt") sowie die Süss-wasserquelle des Timavo. Soll übrigens Triest das werden, wozu es durch die Größe des Hinterlandes bestimmt ist: ein Hafen ersten Ranges — „so muß das korrupte Italienertum aus ihm entfernt werden". F. S.
Zapiski.
Dalmatinova biblija in katoliški duhovniki. Dr. .losip Gruden pripomni v članku „K drugemu slovenskemu prevodu sv. pisma" (Car-niola N. v. VII. 1916. zv. 2. str. 93), kako so se okoriščali duhovniki po reformacijski dobi z Dalmatinovo biblijo in s Kreljevim prevodom Span-genbergove postile. Da so smeli rabiti protestantovsko sv. pismo, so si morali izprositi dovoljenje škofijskega ordinariata. Zanimivo je, kako se taka dva prosilca magister Jakob Terpin in Andrej Tome — oba kapelana v Šmartinu pred Kranjem — v svoji vlogi dne 24. malega srpana 1679 sklicujeta na uboštvo slovenskega jezika, ki se ne morejo z njim čestokrat izraziti izreki sv. pisma v propovedib (Lingua nostra Slauo-nica adeo sterilis est, ut ssepe sacrse Scriptura? textus occurrentes in concionibus, eadem exprimere iuxta sensum nori valemus), zato prosita, naj se jima dovoli raba biblije. Škofijstvo je uslišalo njuno prošnjo in jima dovolilo porabo za eno leto izza dneva odloka. — V enaki stvari se je obrnil na Ordinariat radovljiški kapelah Gregor Tettinger dne 29. vinotoka 1686. Prosil je dovolila, da bi smel citati slovensko biblijo in tri druge knjige „slovenska postila" zvane (petit licentiam Biblia Scla-uonica legendi, et alios tres Postilla Sclauonica nuncupatos). Tudi tej prošnji je škofijstvo ugodilo za eno leto, toda z opomnjo, da se bralec ne sme predrzno zanašati na besedilo slovenske biblije, nego naj ga primerja s slovilom katoliškega latinskega sv. pisma; one tri knjižice slovenska postila zvane sme prečitati samo enkrat; prečita ne naj po preteku enega leta pošlje ordinariatu in um jih izroči v hrambo (Licentiam petitam Biblia Sclauonica legendi ita, ne eoruindem textui sine collatione Catholici fernere credat, per annum duraturam authoritate a sede apo-stolica sub dato 20. Junuarij 1684 ad quinquennium Nobis concessa sup-plicanti bocee Decreto concedimus, ac impartimur, qui etiam poterit alios tres libellos Postilla Sclauonica nuncupatos semel t'm perlegere, et demuni perlectos post annum Offo nro submittere, et deponere seiet. Ex off o La-baci 29. oct. 1686). Škof. arh. Vis. prot. /. Vrhovnlk.
O Kastelčevem prevodu sv. pisma omenja dr. .losip Gruden v monografiji „K drugemu slovenskemu prevodu sv. pisma" (Carniola n. v. VII. 1916. zv. 2. str. 94.), da je bil izdelan okoli leta 1686.; ta prevod sv. pisma stare in nove zaveze je ostal zaradi neugodnih tiskarskih razmer v rokopisu in se slednjič izgubil.  —  Ko je bil navel Valvasor (VI.
str. 360) natisnjena dela Matija Kastelca, je postavil na prvo mesto seznama ne še natisnjenih rokopisov imenovanega pisatelja njegovo: Simplex Translatio Saerorum Bibliorum Veteris et Novi Testamenti, secundum articulos, in tribua Tomis. — Po Valvasorju je posnel o. Marko Pohlin v Bibl. Ca m. str. 13 naslov tega nenatisnjenega dela Kastelčevega in pripomnil: Ubi lateat: vel nuni perieret, nusquam potni pervestigare. — Del tega rokopisa je našel slučajno Janko Pukmeister Vijanski. V poč-it-nicab je potoval po Spodnjem Štajerskem in priobčil par doživljajev s potovanja v Zgodnji Danici X. dne 27. velikega srpana 1857 1. 35. str. 141 v dopisu „Iz Velenja na Štirskem". Tamkaj stoji: Na popotvanji sim dospel v Pšece, blizo Brežic. V ondešnjim gradu sim našel pri baronu Moscon-u star slovensk rokopis, ki me je zelo mikal. Pogledal sini ga nekaj malo in našel sim, da je pismo noviga zakona. Naslov mu je: „Catolis'ku po-pissovaine svetiga pisma noviga testamenta. Popissan od Matthia Cas'telza Canonica v' Novim Mestu 1680". Prašal sim mladiga gosp. barona, ali proda to knjigo, in je djal, de. Ako bi toraj kdo ta rokopis hotel kupiti, naj se do gosp. barona oberne. — Baron rokopisa ni prodal, nego ga je podaril Slovenski Matici. V Vavrüovein poročilu o Matičini knjižnici (Narodni koledar in letopis Matice slov. za leto 1867. str. 49) se nahaja po naštetih drugih rokopisih naslednja vest: Gosp. baron Alfred Moškon je poklonil Matici 29. maja 1864: Dva zvezka (IL, VI.) sv. pisma po prestavi Matija Kasteleca, kanonika v Novem mestu 1680. — Profesorju Maksu Pleteršniku gre zasluga, da je prišel dragoceni rokopis iz pišeškega grada v Matično shrambo. — Tedanji tajnik „Slov. Matice'* Fran Levstik se je razveselil te imenitne pridobitve in jo omenil v „Ljublj. Zvonu" I. 1881 v kritiki pl. Kleinmayrove „Zgo-dovine slov. slovstva" (str. 700) in v istem letniku „Lj. Zv." obširneje v razpravici o P. Xaveriju a S. Ignatio (str. 784). Levstik je ugotovil, da je bilo Kastelčevo sv. pismo celokupno, ne samo izvadek iz njega, kakor je sklepal Čop (Šafariks Gesch. der südslaw. Literatur I. str. 126), navajajoč to rokopisno delo po Valvasorju in o. Marku Pohlinu, iz besed „secunduin articulos". Kastelec je prevel vse sv. pismo. Levstik piše, da je prevod iz leta 1680. Kastelčev svetopisemski rokopis je imela nekdaj knjižnica bosih avguštincev na Ajdovščini v Ljubljani, kar je razvidno z lističa prilepljenega na prvo stran v koženico zvezanega rokopisa, kjer stoji natisnjena naslednja piiponmja: Est Convenlus F. F. Eremit. Discalc. S. P. Augustini ad S. Josephum. Labaci. Levstik meni, da so vtegnili baš avguštinci omisliti vezavo Kastelčevemu četrtinskemu rokopisu. Po-hlina je ostro zavrnil: Kdo verjame, da bi Marko ne bil ničesar znal o Kastelčevem sv. pismu, ki se je' hranilo v knjižnici njega samostana? — Da hrani Slovenska Matica v svoji knjižnici 2 zvezka Kastelčevega sv. pisma, je potrdil Josip Mam v Jezičniku XXI. 1883 str. 37., kjer citira iz njega Luk. VI. 41. 42. in Rim. XIII. 11—14. /. Vrlwunik.
Izdaja in zalaga „Muzejsko društvo za Kranjsko" v Ljubljani. Tisk J. Blašnika nasl.