Narodi

liverzitetna knjižnica







Prevodi

iz

svetovne književnosti.

Založila in izdala

„Slovenska Matica".

IV. zvezek:

Gorski venec

Petra II. Petroviča-Njeguša.

V Ljubljani 1907.

Natisnila »Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.

Gorski venec

vladike črnogorskega

Petra II. Petroviča-Njeguša.

Iztolmačil ga

Milan Rešetar.

Prevel v slovenščino pesnitev in tolmač ter opremil z zemljepisnim,
zgodovinskim in estetsko-kritičnim uvodom

Rajko Perušek.

Z dovoljenjem tolmačevega pisatelja.

V Ljubljani 1907.

Natisnila »Učiteljska tiskarna” v Ljubljani.





Dostavki in popravki.

Na str. 6. v vrstici 6. in 10. odzgoraj čitaj: Nikšiči m. Nikšič.

Na str. 9. v vrstici 9. odspodaj čitaj: založil m. zoložil.

Na str. 13. v vrstici 10. odzgoraj čitaj: dali’  m. dal’.

Na str. 16. v vrstici 12. odzgoraj čitaj: Slovenci m. Slovenici.

Na str. 17. v vrstici 2. odzgoraj čitaj: vzhodu m. vshodu.

Na str. 18. v vrstici 15. odspodaj stavi oklepaj ), za besedo sin.

Na str. 19. v vrstici 10. odzgoraj briši piko za besedo kuto.

Na str. 31. v vrstici 1. odzgoraj pristavi za besede V prvi polo¬
vici  še besedi 15. stoletja.

Na str. 33. v vrstici 11. odspodaj pristavi še stavek: Leta  1516. (?)
je ostavil Črnogoro in se preselil v Benetke,
nevese iz kakšnih vzrokov.

Na str. 34. v vrstici 8. odspodaj čitaj: 17 83. m. 1 785.

Na str. 34. v vrstici 5. odspodaj čitaj: ruski carici Katarini
II. m. ruskemu carju Aleksandru.

Na str. 36. v vrstici 6. odzgoraj pristavi za besedo imel  še besedo
poleg.

Na str. 36. v vrstici 17. odspodaj pristavi za letnico 171 1. še 1.

Na str. 36. v vrstici 7. odspodaj čitaj: Črne gore m. Črne gore.

Na str. 39. v vrstici 1. odzgoraj pristavi za letnico 1 6 38. še 1.

Na str. 39. v vrstici 15 odspodaj čitaj: presvetlemu m. pre¬
sveti jemu.

Na str. 42. v vrstici 3. odspodaj pristavi za letnico 1678. še 1.

Na str. 47. v vrstici 10. odspodaj čitaj: je m. j o.

Na str. 52. v vrstici 14. odspodaj briši vejico za letnico 177 0.

Na str. 53. v vrstici 8. odspodaj čitaj: tja m. v s e.

Na str. 54. v vrstici 4. odzgoraj in jia mnogih drugih mestih
čitaj: Ščepan, Ščepec, Ščepčevič m. S č e p a n, S č e -
pan, Ščepec, Ščepčevič.

Na str. 56. v vrstici 7. odspodaj čitaj: Istoriji m. istoriji.

Na str. 61. v vrstici 15. odzgoraj pristavi za letnico 1 7 1 2. še 1.

Na str. 64. v vrstici 6. odzgoraj čitaj: Istoriji m. istoriji.

Na str. 64. v vrstici 16. odspodaj čitaj: Crnojevič-r. m. Črno-
j e v i č. r.

Na str. 68. v vrstici 8. odzgoraj čitaj: j § m. zverižene podobe.

Na str. 71. v vrstici odzgoraj čitaj: ki so bile m. ki je bila.

Na str. 82. v vrstici 12. odspodaj čitaj: zlatimi m. zlatnimi

Na str. 88. v vrstici 10. odspodaj čitaj: samo m. sami.

Na str. 94. v vrstici 14. odspodaj čitaj: obkoljevali m. ob ko -
1 j ali.

Na str. 99. v vrstici 11. odzgoraj čitaj: Nikšidev m. Nikšida.

Na str. 105. v vrstici 8. odspodaj čitaj: Nikšidev m. Nikšida.

Na str. 106. v vrstici 3. odzgoraj čitaj: pomorskimi m. mor¬
skimi.

Na str. 110. v vrstici 14. odzgoraj postavi vejico za besedo Cari¬
grad.

Na str. 110. v vrstici 7. odspodaj čitaj: Gjuragj m. Ivan.

Na str. 110. na koncu pristavi: Srbski listi javljajo, da je
knez Nikola napisal daljšo pripovedko iz pre¬
teklosti Črne gore. Dogodek je vzet iz vlada¬
vine poslednjih Balšicev. Junakinja je Despa,
po kteri je dobila ime tudi pripovedka.

Na str. 112. v vrstici 8. odzgoraj čitaj: izhajala m. izhajal.

Na str. 112,‘v vrstici 17. odspodaj briši vejico za številko 53.

Na str. 112. v vrstici 14. odspodaj čitaj: stran ek m. strank.

Na str. 114. v vrstici 7. odzgoraj čitaj: priredil m. pr e vel.

Na str. 116. v vrstici 7. odzgoraj čitaj: tedaj moramo m. ta mora.

Na str. 116. v vrstici 15. odzgoraj briši nadpičje in postavi dvopičje
za besedo vencu.

Na str. 120. v vrstici 13. odzgoraj čitaj: drugi m. drug.

Na str. 120. v vrstici 17. odzgoraj čitaj: Moskvi m. Moštvi.

Na str. 128. v vrstici 3. odspodaj čitaj: celo m. celo.

Na str. 131. v vrstici 5. odzgoraj postavi na desni strani stiha šte¬
vilko 5.

Na str. 131. v vrstici 9. odzgoraj postavi dvopičje m. vejice na konec
stiha.

Na str. 131. v vrstici 14. odzgoraj postavi zvezdico * pred besedi
Sedem plaščev.

Na str. 131. v vrstici zadnji spodaj briši vejico za besedo Nar¬
ta onne-u.

Na str. 132. v vrstici 4. odzgoraj čitaj: gost m. Gost.

Na str. 134. v vrstici 9. odzgoraj in na mnogih drugih mestih

briši apostrof pri besedici al.

Na str. 135. v vrstici 15. odspodaj briši vejico na koncu stiha.

Na str. 137. v vrstici 13. odzgoraj briši vejico na koncu stiha.

Na str. 137. v vrstici zadnji čitaj: polovice m. polovica.

Na str. 143. v vrstici 18. odzgoraj čitaj: Milutin  m. Mi  16 ti  n.

Na str. 143. v vrstici 10. odspodaj briši vejico za besedo Vukašinu.

Na str. 143. v vrstici 5. odspodaj čitaj: op. st. 211 m. op. 211.

Na str. 143. odspodaj‘čitaj: stran 143 m. 243.

Na str. 144. v vrstici 16. odspodaj čitaj: Kosančič m. Kosaučič.

Na str. 145. v vrstici 1. in 10. odspodaj čitaj: str. 25. m. str.  1 4. b.

Na str. 150. in 151. na mnogih mestih čitaj: vlah m. Vlah.

Na str. 153. v vrstici 2. odzgoraj postavi vejico na koncu stiha.

Na str. 155. v vrstici 9. odzgoraj briši na koncu stiha znak navodila.
Na str. 155. v vrstici 13. odzgoraj postavi pred stih znak navodila.

Na str. 161. v vrstici 6. odspodaj postavi zvezdico * pred besedo

Grohot.

Na str. 170. v vrstici 9. odzgoraj briši vejico na koncu stiha.

Na str. 171. v vrstici 6. odzgoraj postavi vejico na koncu stiha.

Na str. 171. v vrstici 16. odzgoraj briši vejico na koncu stiha.

Na str. 172. v vrstici 6. odzgoraj postavi nadpičje na koncu stiha.

Na str. 173. v vrstici 1. odzgoraj postavi nadpičje na koncu stiha.

Na str. 175. v vrstici 3. odzgoraj postavi vejico na koncu stiha.

Na str. 178. v vrstici 3. odspodaj čitaj: hurije  m. H u rij  e

Na str. 179. v vrstici 12. odspodaj postavi vejico na koncu stiha.

Na str. 180. v vrstici 5. odspodaj postavi piko ra. vejice.

Na str. 182. v vrstici 3. odzgoraj čitaj: Srbkinje m. Srbkinje.
Na str. 183. v vrstici 8. odspodaj briši vejico za besedo rose.

Na str. 186. v vrstici 13. odspodaj čitaj: posvečeni m. posvčeni.
Na str. 195. v vrstici 1. odspodaj briši znak jednačbe za besedo
polnoč.

Na str. 197. v vrstici 6. odzgoraj čitaj: pa m. Pa.

Na str. 198. v vrstici 11. odzgoraj postavi_ vejico na koncu stiha.

Na str. 200. v vrstici 14. odzgoraj čitaj: Cevu m. Cevu.

Na str. 200. v vrstici 19. odzgoraj postavi^ vejico na koncu stiha.

Na str. 200. v vrstici 17. odspodaj čitaj: Cevo  m. Cev  e.

Na str. 205. v vrstici 5. odzgoraj briši vejico na koncu stiha.

Na str. 208. v vrstici 9. odzgoraj čitaj: njej m. njoj.

Na str. 209. v vrstici 4. odzgoraj čitaj: vrteli m. vihteli.

Na str. 209. v vrstici 17. odspodaj postavi na desni strani stiha šte¬
vilko 15 70 m. 15 0.

Na str. 210. v vrstici 10. odspodaj briši znak navodila na koncu stiha.
Na str. 216. v vrstici 6. odspodaj čitaj: okol m. okolj.

Na str. 217. v vrstici 8. odspodaj postavi piko m. vejice za besedo
baje.

Na str. 218. v vrstici 8. odzgoraj čitaj: okol m. okolj.

Na str. 220. v vrstici 1. odspodaj čitaj: miždrak m. miždraka.

Na str. 221. v vrstici 7. odzgoraj čitaj: zajaši m. zjaši.

Na str. 222. v vrstici 15. odzgoraj postavi vejico za besedo te.

Na str. 222. v vrstici 9. odspodaj čitaj: sunetiti m. sanetiti.

Na str. 222. v vrstici 1. odspodaj čitaj: ždral m. zdrah

Na str. 224. v vrstici 17. odspodaj čitaj: Kkeioovpa  m. Kluaoviict.

Na str. 224. v vrstici 16. odspodaj briši besedi ali Klisura.

Na str. 224. v vrstici 14. odspodaj briši piko za oklepajem in čitaj
pod m. Pod.

Na str. 227. v vrstici 1. odzgoraj čitaj: Vidite li m. Viditeli.

Na str. 232. v vrstici 9. odspodaj čitaj: Čoroviča m. Čoroviča.
Na str. 234. v vrstici 2. odzgoraj postavi vejico za besedo knez.

Na str. 236. v vrstici 3. odzgoraj briši vejico na koncu stiha.

Na str. 236. v vrstici 6. odzgoraj postavi piko za besedo Mico.

Na str. 237. v vrstici 12. odspodaj briši vejico za besedo reci  in
postavi jo za besedo no.

Na str. 244. v vrstici 5. odzgoraj postavi vejico pred in za besedo oče.
Na str. 253. v vrstici 4. odzgoraj čitaj: sneženem m. snežnem.
Na str. 256. v vrstici 3. odzgoraj postavi piko za besedo badnjake.
Na str. 258. v vrstici 5. odspodaj briši oklepaje.

Na str. 267. v vrstici 14. odzgoraj briši oklepaje.

Na str. 271. v vrstici 10. odspodaj postavi vejico za besedi kaj je.
Na str. 273. v vrstici 12. odspodaj postavi vejico in pomišljaj na
koncu stiha.

Na str. 274. v vrstici 11. odzgoraj čitaj: sprožila m. spražila.
Na str. 275. v vrstici 7. odzgoraj postavi vejico za besedi Prvi človek.
Na str. 276. v vrstici 7. odzgoraj postavi vejico na koncu vrste.

Na str. 276. v vrstici 4. odspodaj čitaj: k m. h.

Na str. 278. v vrstici 5. odspodaj čitaj: prsi m. prsij.

Na str. 279. v vrstici 20. odzgoraj čitaj: hajdukovanja m. haj¬
duk  o v a n j u.

Na str. 279. v vrstici 15. odspodaj briši vejico za besedo kol ec.

Na str. 280. v vrstici 21. odzgoraj briši besedico jo, in pristavi ve¬

jico za besedo roki.

Na str. 280. v vrstici 1. odspodaj čitaj: da jih ne bi m. da bi
jih ne.

Na str. 281. v vrstici 15. odzgoraj čitaj: imel m. imal.

Na str. 281. v vrstici 14. odspodaj čitaj: zapisal m. zapjsal.

Na str. 285. v vrstici 3. odzgoraj čitaj: jagnje m. jagne.

Na str. 286. v vrstici 9. odspodaj čitaj: zadušbine m. zadužbine.
Na str. 287. v vrstici 10. odspodaj čitaj: je m. j o.

Na str. 287. v vrstici 8. odspodaj čitaj: se razgovarjajom. r a z -
govarjajo  se.

Na str. 288. v vrstici 1. odzgoraj briši vejico za besedo kolji  v o.
Na str. 288. v vrstici 13. odzgoraj čitaj: pojutrje m. pojuterje.
Na str. 288. v vrstici 7. odspodaj čitaj: domačica m. damačica.
Na str. 290. v vrstici 3. odzgoraj pristavi vejico za besedo krvnika.
Na str. 290. v vrstici 8. odzgoraj briši vejico za besedo ubit.

Na str. 290. v vrstici 15. odzgoraj postavi piko za besedo kumstvo.
Na str. 290. v vrstici 16. odspodaj postavi vejico za oklepajem.

Na str. 291. v vrstici 15. odzgoraj čitaj: ni kod ni kam m. nikod
in kam.

Na str. 293. v vrstici 16. odzgoraj čitaj: vsem  m. vsi  m.

Na str. 294. v vrstici 16. odzgoraj briši vejico za besedo mož.

Na str. 294. v vrstici 9. odspodaj postavi vejico za besedo vodo.
Na str. 295. v vrstici 5. odzgoraj postavi vejico za besedo (platnice).
Na str. 297. v vrstici 11. odzgoraj čitaj: anatemate m. amanet-
mate.

I. Kratek zemljepisni pregled Črne gore.

rna gora (srbski Črna Gora, turski Karadagh, al¬

banski Malesija, grški Maurowuni, italijanski Monte-
ne(g)ro. Vsa ta imena značijo črno goro) ima svoje ime
od Crnojevičev, kar svedoči tudi Crnojevič-rijeka, ime,
katero se upotrebljava še dandanes. Po mnenju De-
metra Milakoviča  (Zgodovina Črne gore) in arhi-
mandrita Ničifora Dučiča  (Črna Gora. Beograd 1875,
2. izdaja, in v njegovih skupljenih delih III. zvezku
1. 1893.) se je ta dežela zvala najbrž prvotno Crnojevič-
gora in šele pozneje skrajšano Črna Gora. Arni Boue
misli, da so to deželo imenovali Turki, ker so gore
črne, t. j. pokrite s črnico (= iglovino); ali gore so gole
in bi se zaradi belih pečin primernejše imenovale bela
gora. Slednjič ugibajo nekateri, da je ta dežela od
Turkov bila imenovana črna zato, ker so mnoge turške
bule odele črno obleko zaradi smrti svojih mož,
sinov in bratov, ki jih je zadela v teh gorah.

Črna gora leži v dinarskem gorovju med 41° 55'
in 43° 18' severne širine in med 18° 30' ter 20° iztočne
dolžine (računajoč od Greenwich-skega meridiana ali
poldnevnika). Površje se ceni različno. Navadno se
računa, da pokriva Črna gora 9080 (po ruskih mer¬
jenjih pa 9475) km 2 , torej je malo manja, nego
kranjska dežela, ki pokriva okroglo 10.000 km 2 . Meji

1

i

na severu ob Hercegovino, na istoku na sandžakat
novopazarski, od katerega jo deli reka Tara, na jugo-
iztoku na gorenjo Albanijo, na zapadu in jugu pa
49 km. severno od reke Bojane na jadransko morje in
odtodi na Dalmacijo (oziroma na Boko kotorsko).

V Črni gori živi po priliki 300.000 ljudij (po 30
na jeden kilometer), izven dežele živi mnogo Črnogorcev
v Carigradu, kjer službujejo za kavaze (oborožene straž¬
nike) in delavce in v Dalmaciji, kakih 2000 pa se je
izselilo v Ameriko. Po veri je 5000 katoliških Albancev,
24.000 srbskih in albanskih Mohamedancev, vsi ostali pa
so Srbi pravoslavne vere. Ob skadrskem jezeru je
tudi nekoliko pravoslavnih Albancev. Tudi Kuči so
precej pomešani z Albanci, sploh pa je jezik črnogorski
južna (ije-kavska) štokavščina z nekimi posebnostmi,
katere hočemo takoj omeniti.

1.) Staroslovenski „jatt“ se v južni štokavščini
nadomešča v dolgih zlogih z „ije“, v kratkih z „je“;
kadar pa je „t r k, gk“ kratko, takrat izgovarjajo Črno¬
gorci „tje“ kakor „če“, in „dje“ kakor italijanski „gi“ v
„giorno“, npr. dolečeti m. doletjeti, videti“ m. vidjeti.
2.) Participi pf. opisni glagolov na „al“, in tudi imena in
druge besede na „al“ često krčijo „al“ v „a“ npr. gleda m.
gledao, ka m. kao, ža m. žao, posa m. posao, misa m.
misao. 3.) Glas „h“ se često ne čuje v sredi besedi, npr.
samoran m. samohran, rana m. hrana, oče m. hoče, ljeba
m. hljeba, niove m. njihove. 4.) V gen. množ. in tudi
drugje pa se pritika „h“, npr. lanih m. lani, Turakah
m. Turaka, ženah m. žena, očih m. oči, kostih m.
kosti. 5.) „lj“ se često nadomešča z „j“, npr. divjačne
m. divljačne, slomjeno m. slomljeno, robje m. roblje,
trupje m. truplje. 6.) Včasih rabi „n“ m. „nj“, npr.
Cetinski m. cetinjski, Radonič m. Radonjič, žrvni m.
žrvnji, kuine m. kuhinje. 7.) Pojedine besede imajo

2

sičnik mesto šumnika, npr. ostar m. oštar; ali aspirato
mesto tenuis, npr. lat m. lav, frištijahu m. vrištijahu
(vriščati) ali topljeni „nj“ m. „n“, npr. knjeginja m. kne¬
ginja; potem medjed m. medvjed (medved). 8.) Izpa-
huje se „d“ na koncu, npr. otka’ m. otkad, „j“ v impe¬
rativu, npr. otvara’ m. otvaraj, čita’ m. čitaj. 9.) go¬
vori se ugagjem in ugagjam, nabraje in nabraja,
10.) vi in ni m. vam, nam, ta in taj. 11.) mogah,
moga m. mogoh, može; mogaše m. mogoše. 12.) Črno¬
gorcem rabijo za predlogi, ki zahtevajo na vpra¬
šanje kje? mestnik, namesto tega tožilnik, in za onimi,
ki zahtevajo na vprašanje kam ? tožilnik, namesto
tega mestnik, npr. na tron sjediš, m. na trouu sjediš,
svi za njem’ rukama uhvatiše m. svi zanj rukama uhva-
tiše. 13.) ali znači to kar slov. ali (štokavski ili)
n. oder. 14.) te ne pomenja samo ter, nego rabi
tudi v rel. smislu, npr. grom štravični te (= koji)
krune razdraba (razdrablja). 15.) slimiti m. snimiti. 16.)
doh m. dodjoh, poh m. podjoh, zaždeh m. zažedoh,
zažejal sem.

Površina prave Črne gore je povsem gorata,
samo v novih predelih so razmeroma veče nizke rav¬
nice. Zeta, ki teče po sredi dežele, deli Črno goro s
svojo precej nizko strugo, v zapadno, pravo Črno
goro, ki obrazuje visoko kraško planjavo, v kateri
se dviga Lovčen do višine 1793 m (Sicer je zapadni
rob povprečno do 1700 m visok in pada strmo do
ozkega dalmatinskega pomorkega roba. Ostala planjava
se dviga 600 do 1000 m. nad morjem. Južni del tega dela
Črne gore prehaja z rumijskim gorovjem brez prehoda
v bojansko nizko ravnico.) in v iztočni del Črne
gore, „Brda“; tudi tu so visoke planjave, ki se pa
razlikujejo od zapadne po geološki tvorbi. Zapadni del
je sestavljen iz vapnenske krede, rumijsko gorovje

3

l*

iz triasnega vapria, Brda pa režejo globoke struge
(canon), ki ločijo posamezne mogočne plasti. Te plasti
so ali ploske (planine) ali so pokrite z gorskimi veri¬
gami (srbski: kosami), iz katerih se vzdigujejo visoke
gore Durmitor, Kom, Vojnik (1920 m), Moračko Gra-
dište (2358 m), Prekornica-Moganik (2124 m), Zijevo
(2133 m). Najvišji gori sta Durmitor (2528 m) in
Kučki Kom (2488 m). — Gorovje je golo ter je se¬
stavljeno iz trijasnega ali juraškega vapna. Doline in
tudi nekatere planjave Brd pa tvorijo plasti pešče-
nikov in Werfenskega skrilja, južnoiztočni deli pa
plasti palajozojskega sljudovca (blestnika = Glimmer-
schiefer). Skrilja so često preparana s starejšimi erup¬
tivnimi kameni, ki se drugače prepere, nego vapno. ter
ne srčejo vode, zato pa so tudi Brda bogatejša na
vodah, nego prava Črna gora in imajo tudi bujnejšo
vegetacijo nego zapadni del Črne gore. Ob Zeti so
manjše ravnice Nikšička in Danilovogradska. Razen
tega je tudi še mnogo manjših polj, od katerih je naj¬
važnejše Cetinjsko polje.

Zeta  se druži z Moračo,  katera izvira na
Javor-planini in teče potem skozi jedino večo rav¬
nico ob severnem koncu skadrskega jezera, namreč
skozi podgoriško ravnico. V Moračo  se izliva tudi
Cijevna,  ki prihaja iz severne Albanije. Te reke in
potem še Rijeka in Crmnica  obrazujejo vodni
sestav notranje Črne gore, ki se izteka v skadrsko
jezero in iz njega se voda iztaka po reki Bojani  v
jadransko morje. Nekaj rečin in potokov se izteka v
Drino, ki pripada Donavu, in ima tek obrnjen proti
severu. Razen skadrskega jezera (350 km 2 .) je v
Črni gori še okoli 40 jezerec in ribnjakov.

Podnebje je v zapadnem delu skrajno promen-
ljivo z veliko razliko temperature nočne in dnevne,

4

zimske in poletne. Umerjenejše in deževnejše je pod¬
nebje v iztočnih dolinah. Južna dolina, žitnica črno¬
gorska, ima pekoče poletje in kratek čas deževanja
namesto zime. V zapadnih gorah, pa tudi v Brdih, po¬
kriva najvišje vrhove večmesečni ali pa tudi večni
sneg. Skadrska ravnica je mrzlična; v njej pa dospe-
vajo in dozorevajo pomaranča, oljka, smokva, lovor,
oleander itd. poleg murve in trte. Gozdovi so nizki
in so podobni onim v rimski kampaniji, ki se zovcjo
„macchie“. V tej makiji se nahajajo divja oljka (ole¬
ander), mrč (mirta), cer, šipek in graden ali črepinjek
(quercus ilex). V zapadnem delu je le malo polja in
gozdov, v Brdskih dolinah pa je srednjeevropskega
drevja, hrastovja, bukovja, borovja itd. v izobilju. —
Divje živali so: medved, volk, srna, zajec in divja
koza. Izmed rib je v posebnem izobilju v skadrskem
jezeru neka riba belica (scoranza, Aspius bipunctatus);
sicer pa se nahajajo tudi jegulje, postrvi, šarani (karpi)
in mrene.

Črnogorci se žive največ o živinarstvu, katero jim
prinaša na leto do 2 milijona kron. Izvažajo govedo,
janjce, koze, ribe, posušeno janječe meso, volno, sumah
(= ruj, neko strojilo). Poljedelstvo je še jako primi¬
tivno v kršnih gorah; ob Zeti in ob skadrskem jezeru
pa razvito in rodi po dvakrat na leto. Poleg žita sade
tudi duhan (tobak), oljke, južno sadje .n vino. O in¬
dustriji ni govora. Obrte izvajajo inozemci: Dalmatinci,
Arnauti (ki se zovejo tudi Albanci, Arbanasi ali Ski-
petarji) in cigani. L. 1896. se je uvozilo za 1,448.000
kron (posebno iz Avstrije) žita, streliva, krasil in pre¬
komorske robe. Mornarica trgovska šteje okolo 150
ladij, posebno v Ulcinju (Dulcigno) in Baru (Antivari).
Mornarsko policijo vrši Avstro-Ogrska. V Podgorici je
poljedelska šola.

5

Hiše so kamenite, pa imajo le redko okna in
dimnike. Navadno je v isti zgradi jeden oddel na¬
menjen za ljudi, drugi za živino. Večina krajev in
mest je odprtih. Najvažnejša mesta so Cetinje (3000
prebivalcev), Podgorica (6000 pr.), Ulcinj (5000 pr.),
Bar (2000 pr.), Kolašin (1000 pr.), Nikšič (3500 pr.),
Danilov grad (1100 pr.), Rijeka (1500 pr.), Vir (1000
pr.), Andrijevica (900 pr.).

Razen voznih cest v Črni gori iz Kotora do Ce¬
tinja na Rijeko - Podgorico - Danilovgrad - Nikšič, iz
Cetinja v Čevo, iz Rijeke v Virpazar, ima Črna gora
še drugih ježnih potov in potov za pešce in samare;
Ulcinj in Bar sta parobrodarski stanici avstrijskega
Lloyda. Po skadrskem jezeru in po Bojani se vrši tudi
redovita plovitev. Poštnih stanic je po priliki 10, tele¬
grafskih uradov (bureaux) pa 12 s 650 km telegrafskih
prog. Ozkotirna železnica iz Podgorice v Nikšič, Ko¬
lašin in Andrijevico se gradi.

Črnogorci so hrabri, pobožni in gostoljubni, ali
vsaj do poslednjih časov so bili tudi krvoločni, osvet-
ljivi, praznoverni in surovi. Vse je urejeno po oča-
kovsko. „Starješina“ je poglavar rodbine, več rodbin
obrazuje bratstvo, več bratstev sela ali plemena; več
sel ali plemen nahije ali kapetanije.

Leta 1852. je razglasil knez Danilo Črno goro
za neodvisno kneževino s pravom moškega prvoro-
jenstva v porodici Petrovičev Njeguških. Knez je sa¬
modržec z naslovom „kraljevska visost,“ katerega si je
pridel sedanji knez Nikola I. Njemu na strani upravlja
javne posle šest ministrov in državni svet treh članov.
Stara Črna gora je bila razdeljena v deset nahij, od
katerih so štiri v Črni gori, šest pa jih je v Brdih.
V stari Črni gori  so tele nahije. I. katunjska
sestavljena iz 13 kapetanij (cetinjske,, nje-

6

guške, cucske, grahovske, rudinske, čevske,
bjelicke, jagaračke, komanske, pješivske, žu-
penske in lukovske. II. riječka z dvema kape¬
tankama. V prvo spadajo  Čekliči, Kosijeri, Zagor¬
jani, Dodoši, v drugo  pa  Ljubostinjci, Gra-
gjani in Dobri j a n i. III.  Črm niška nahija s 7
kapetanijami  in  IV.  L j e sanska nahija gorenja
in dol en ja s 14 seli.  — Brda imajo osem nahij ter se
dele  v:  BjeLopavliče s tremi kapetanijami Petušino-
vičev,Martinovičev, Papkovičev in 52 seli,  Pipere s tremi
kapetanijami,  Kuče stremi kapetanijami,  Bratonožiče
z jedno kapetanijo,  Vašo j e vice spodnje in gorenje z
12 selišči,  Rove e z dvema kapetanijama, gorenjo in
dolenjo; Uskoki  obrazujejo jedno kapetanijo, Drob¬
njaki  jedno kapetanijo. — K tem pripadajo še v
Hercegovini novi predeli Nikšičske  nahije in v
Albaniji  nahije Ulcinja, Bara, Kolašina in
Podgorice.  Vsako pleme ima svojega vojvodo,
serdarja in kapetana  ter manjše činovnike:
stotinaše, barjaktarje in četovodje.

V cerkvenem oziru stoje pravoslavni Črnogorci
pod autokefalnim (samostojnim) metropolitom cetinj¬
skim, katoličani pod nadbiskupom v Baru in muha-
medovci pod vrhovnim muftijem v Podgorici.

Sodstvo  je podeljeno v 4 okrožna sodišča in
v vrhovno sodišče  v Cetinju. V starih časih se je
vse sodništvo obavljalo ustmeno. Sodniki so bili knezi
in vojvode z 12 ali včasih 24 izbranimi mirovnimi
sodniki, ki so se imenovali »dobri ljudje." Sodilo se je
pod milim nebom, pred cerkvijo ali pod drevesom, po¬
zimi v stanu kneza ali vojvode. Kdor ni mogel plačati
globe, je moral plačati z orožjem, živino ali zemljiščem.
Globe so se deloma delile med sodnike, druge plače
niso imeli. Do časa Petra II. ni poznala Črna gora ni

7

ječ ni batin. Osebna svoboda se je šele pod Petrom II.
in pod knezom Danilom zagotovila z zakonom. Knez
Danilo je tudi odpravil krvavo osveto, ki je trajala
preko 300 let. Radi so Črnogorci krali in grabili doma
in izven domovine. To četovanje se je smatralo za ju¬
naški čin. Knez Danilo je temeljito izkorenil četovanje
(grabež) in tatvino. Vladika Danilo I. in Peter I. sta
hotela osnovati vrhovno sodišče (senat), ali njih
poskusi jim niso šli prav izpod rok. Šele Petru II. se
je posrečilo obistiniti ustrojitev senata 12 članov in
sicer s pomočjo Rusa Ivanoviča. Te senatorje je
izbiral knez-vladika. Po smrti Petra II. je razglasil knez
Danilo 1. 1855. zakon od 95 paragrafov, ki je obsegal
civilno, cerkveno in kazensko pravo in tudi nekak
kazenski postopnik. Više sodišče cetinjsko je bilo se¬
stavljeno iz 12 do 16 poglavarjev iz vse Črne gore. Sodstvo
ni viših ni manjših sodišč ni bilo omejeno. Nižja so¬
dišča so poslovala v kapetanijah in sodniki so bili
kapetani, stotinjaši, barjaktarji in četovodje. Kazni so
bile: globa, ječa, batine (zelo redko), izgnanstvo iz
dežele, platnena pregača (sramotna kazen) in smrt.
Sodba je bila javna; kdor ni bil zadovoljen s sodbo,
se je smel pritožiti na senat in na kneza kot najviši
utok, ki lahko vsako sodbo razveljavi. Knez sodi
tudi sam, ali v senatu ali o kakršnikoli priliki. Z novo
organizovano administracijo je prešla kompetencija
senata na veliki  s ud,  ki šteje pet članov in na
državni  svet, ki šteje tri člane. Novi zakonik je spisal
profesor v Odesi dr. Valtazar Bogišič iz Cavtata (Ra-
gusavecchia. r. 1835). Ta zakonik je začel spisovati 1.
1873. in ga je dovršil pod naslovom „Opšti imovinski
zakonik za knjaževinu Crnu goru.“ Pariš. 1888. (Nemški
prevod „Scheck. Allgemeines Gesetzbuch iiber Ver-
mogen fur das Fiirstentum M.“ Berlin 1893.)

Dohodki črnogorski iznašajo 1,200.000 do
1,600.000 K ter se sestavljajo iz stočarine (živinarine),
zemljarine, najmarine, carinarine, monopola petroleja
in soli. Denar rabi avstrijski, turški, deloma tudi ruski
in italijanski.

Obrazovanost in šole.  Že leta 1493. so se
tiskale cerkvene knjige v Obodu, kjer je Ivan Crno-
jevič ustanovil tiskarno v Svetonikoljskem samostanu.
Z njegovim odhodom v Benetke je prenehala tudi
tiskarna. Samostani so bili objednem šole in tudi
vladike sami niso imeli druge naobraženosti, nego
ono, katero so dobivali v samostanih. Vladika Vasilij
je dal leta 1754. natisniti v Moskvi kratko povest
Črne gore. Njegov naslednik Peter I. se je učil nekaj
časa v Petrogradu, je napisal prvi zakonik črno¬
gorski 1. 1797. in je tudi zabeležil letopise črnogorske,
ki so služili zgodopiscem črnogorske zgodovine za
vire. Peter II. je utemeljil 1. 1834. prvo šolo v Cetinju,
kjer. so se dijaki učili cerkvene zgodovine, aritmetike
in lepopisja in je poslal več mladeničev v Srbijo na
nauke. Istega leta je ustanovil zopet srbsko tiskarno
na Cetinju, ki je natisnila nekaj cerkvenih knjig. V boju
s Turki pa je ukazal knez Danilo, ko je zmanjkalo Črno¬
gorcem svinca (1. 1852), preliti črke v kroglje za puške.
Knez Danilo je leta 1860. osnoval novo tiskarno in
zoložil osnovno šolo v Cetinju in 30 štipendij za naj¬
boljše dijake, ki so bili potem učitelji v različnih
krajih Črne gore. Po turško-črnogorski vojski 1. 1862.
je prišel na Cetinje arhimandrit Ničifor Dučič, kateremu
se je poverila tiskarna in ki je objavljal koledar „Orlič“,
v katerem je opisal boje Črnogorcev in Hercegovcev s
Turki pri Grahovem. Za bogoslovska profesorja sta
bila imenovana isti Dučič in Filip Jabučanin, a ta
bogoslovska šola je zaradi prevelikih stroškov kmalu

9

prenehala. Knez Nikola je najprej na priporočilo Mi¬
lana Kostiča, naslednika Dučičevega, ki se je bil iz
političnih vzrokov preselil v Beligrad, osnoval deset
učilnic, kjer so učili oni mladeniči, ki so najbolje
zvršili osnovno šolo cetinjsko. Leta 1868. je dobil
knez iz Rusije podporo za bogoslovsko učilišče in za
ženski izobraževalni zavod. Leta 1882. pa se je otvorila
prva gimnazija na Cetinju. Sedaj je v Črni gori kakih
80 osnovnih šol z več nego 4000 učenci. Tamkaj iz¬
haja in se tiska sedaj „Glas Črnogorca,“ ki je
uradno glasilo črnogorske vlade. Popreje so se nekaj
časa tiskali tudi razni leposlovni listi npr. „Nova
Zeta", „Luča“, „Prosvjeta“ ali razmere v Črni gori še
niso toliko dozrele, da bi mogla dober lepopisni list
sama izdajati.

Vojaštvo.  Stalne vojske Črna gora nima, ker
je vsak Črnogorec vojak sam ob sebi. Vendar so vedno
ali vsaj časovno pod orožjem: 1. Dve družini perja-
nikov, ki se vsak mesec menjata. Ti so telesna straža
kneževa. Poleg njih je še jeden vod perjanikov ko¬
njenikov. 2. Od leta 1896. obstaja okvir (cadre) šolskega
bataljona, ki je sestavljen iz 16 častnikov in 60 pod¬
častnikov. Vsako leto v aprilu mesecu se izbere po
žrebu 600 do 700 mož v dobi od 17 do 25 let, ki se vež-
bajo začenši z mesecem avgustom ali septembrom po
štiri mesece v orožju. 75 do 100 mož se vežba vsako
leto po šest mesecev v šolskem baterijskem oddelku. —
Za vojne dobe vredi krajevna podelitev v osem brigadnih
in 52 bataljonskih okrajev, ki pa nimajo svojih okvirov.
Meje čuva izmenice kakih 200 mož. Dva bataljona obra-
zujeta brigado, kateri so prideljeni štirje gorski topovi
in dva poljna topa. Vseh vojakov je 46.000, med
njimi 3500 mohamedovcev. 60°,o pripada prvemu
pozivu (od 17. do 40. leta), 40% drugemu (od

10

40. do 60. leta). Črna gora ima 70.000 pušek različnih
sistemov, 48 Krupovih topov (7’5 do 8'5 kalibra) iri za¬
dostno opremo za municijo, 2500 konj in mezgov.
Vojaške delavnice so v Cetinju, Rijeki in Podgorici,
podoficirska šola v Podgorici, oficirji pa se izobražajo
v inozemstvu, posebno v Modeni (v Italiji).

Grb črnogorski je srebrn dvoglavi orel v rdečem
polju; nad njim zlata krona s križem. Na prsih ima
orel zelen ščit, na katerem stopa na desno zlat, leo-
padarsko-pegast lev. Deželne barve so: bela, modra,
rdeča; barjaki (zastave) so rdeči in imajo bel križ in
črki H. I. (tj. v cirilici Nikolaj Prvi). Trgovska mor¬
narica ima steg rdeče-modro-bel in v kotu barjak.
Redovi so: Danilov red,  domači red sv. Petra  in
hrabrostna svetinja Miloša Obiliča  in še raz¬
lične srebrne svetinje. Pravega plemstva  Črnogorci
nimajo, vendar sta časti vojvod in serdarjev dedovne,
če prav jih knez lahko vsakomur podeli za hrabrost.

Literatura: Vladika Vasilij Petrovič
(roj. okoli 1709, umrl 1766 v Petrogradu). Istorija o Črnoj
Gory, v Moskvi 1754. Vladika Peter I. Petrovič.
Istorija Črne Gore v Grlici za leto 1835. Sima
Milutinovič.  Istorija Črne Gore od iskona do no-
vijeg vremena. U Beogradu 1835. Andrič.  Geschichte
d. Fiirstentums Montenegro. Wien 1851. Delarue:
Montenegro, histoire, deseription, moeurs etc. Pariš 1862.
S. Ljubič.  Ogledalo jugosl. književnosti. Na Reci I.
1864. II. 1869. Isti pisec je objavil v Starinah jugosl.
akad. v Zagrebu v X. knjigi: Rukovet jugoslov. listina,
med njimi na str. 19—36. beneške listine tičoče se
Turkov in Črnogorcev od 1. 1689 —1797. Isti je
izpisal iz beneških arhivov listine in spise ter jih izdal
v 9. in 10. knjigi „Listin“ za dobo od 1423—1469 in
»Commissiones et Relationes Venetae“ za dobo od

ll

1433—1571. v 3 zvezkih. Vse te knjige je izdala Jugo¬
slovanska akademija v Zagrebu. Isti pisec je izpisal
iz beneških arhivov, Spomenik o Sčepanu malem, kateri
je izdalo srbsko učeno društvo v Belgradu. (Glasnik.
II. oddel, 2. knjiga, slabo). M. Medakovič.  Život
in običaji Crnogoraca 1860. Isti.  Istorija Črne gore.
1850. Vuk Stefanovič Karadžič.  Montenegro u.
die Montenegriner 1837. NikiforDučič. Črna gora.
U Biogradu 1875. (III. zvezek skupljenih spisa. 1893.).
Denton  Montenegro, its people and thein history.
London 1877. Maton.  Histoire du Montenegro. Pariš
1881. Milakovič Dimitrija,  Istorija Črne gore. L850,
in 2. iz 1856. (prevedena od Kaznačiča Avgusta na
italijanski jezik. 1877. Dubrovnik.) M. Medakovič:
Peter II. Petrovič Njeguš (Novi Sad 1882). Friley
et  Via  h o vit  s: Le Montenegro contemporain Pariš
1875. Gopčevič Spiridion.  Montenegro u. die
Montenegriner. Leipzig 1877. Isti:  Der Turkoinonte-
negrinische Krieg. 1877—1879. 3 zvezki. B. Schwarz:
Montenegro „Schilderungen einer Reise“ 2. Auflage,
Leipzig 1888. Pavel’ Ro vinski  j: Černogoryja va
jego prošlom’ i nastojaštem’ (ogromno delo) Petro¬
grad 1888. Hassert Kurt:  Reise durch Monte¬
negro. Wicn 1893. Isti:  Die Landschaftsformen in
Montenegro. (Peterman geogr. Mitteilungen. Bd. 40,
Gotha 1894.) Baldacci,  Crnagora. Memorie d’ un
botanico. Bologna 1897. Martini:  II Montenegro.
Torino 1897. Ti el z e Geologische Uebersicht v. Mon¬
tenegro. Wien 1884. Kaulbars.  Izveščenija o Černoj
Gori. Petrograd 1881. Kallay Benjamin.  Zgodovina
srbskega naroda (ogrski), prevel na srbski jezik pro¬
fesor G. Vi t ko vi č. 1877. (nemški prevod 1878). Dr.
Lazo Tomanovič:  Peter Drugi Petrovič-Njeguš kao
vladalac. Na Cetinju 1896. V.M.Medakovič:  Vladika

12

Danil. Delo ovo posvečeno je dvestogodišnjoj proslavi
vladajuče kuče Petrovič - Njeguš. U Beogradu 1896.
Gjorgje Popovič.  Dva Petroviča Njegoša vladika
Danilo Petrovič i knez Nikola I. U Beogradu 1896. Isti.
Istorija Črne Gore, u kratko izveo. U Beogradu 1896
(626 str.), Jakšič Grgur:  Zetski Mitropolit Danilo 1.
Oslobogjenje Črne Gore. Odlomak iz srpske istorije
XVIII. vijeka. Lazar T. Petrovič:  Teokratska vlada
u Crnoj Gori (Srpski magazin 1896 u Nov. Sadu. str.
80—96). II Montenegro  dal’ anno 1687 al 1735.
Editione principe di cinquecento esemplari. Ferd.
Ongania. II. Montenegro da relazioni dei Proveditori
veneti (1687—1735) Roma. MDCCCXCV1. Documenti
dali’archivio di stato in Venezia. Ruvarac Ilarion:
Montenegrina (Brankovo kolo 1897 in 1898. 2 izd.
v Karlovcih 1899). Makušev  Samozvanec Stepan’
Maly (Ruski vestnik’ juli 1869.). E. Golubinsky.
Kratkaja istorija pravoslavnih cerkvi bolgarske, srpske
in rumunske. A. Aleksandrov,  profesor v Kazanu:
Istorija razvitja duhovnoj žizni v Černoj Gory. 5. pogl.
Črnaja Gora pod upravljanijein vladyk-mitropolitov’
raznih’ rodov’. 1516 —1697. Kazanj 1895. Material’ i
njekotorija izsledovanija po istoriji Cernogorija. Kazanj
1877. „Nova kola.“  Proizvodenije černogorskago
knjazja Nikolaja I. i značenije samostojatelnoj žizni
serbskago naroda v Črnoj Gore. Kazanj. 1897.

Najboljši zemljevid Črne gore je oni c. in kr.
geografskega zavoda na Dunaju.

13

II. Kratka zgodovina Črne gore.

a)  Prva doba. V dobi Rimljanov bila je Črna
gora naseljena z narodom, katerega zoveta Plinij in
Livij „Labeates“. Ti so pomagali Rimljanom v njih
boju z Iliri in so tako ohranili svojo svobodo.

Ko je postal Konstantin  gospodar rimskega
cesarstva, je 1. 315 po Kr. ilirski provinciji odvzel
nekatere pokrajine ter jih spojil z drugimi v novo sku¬
pino; zato pa je pripojil ilirski provinciji zemljišče
med labeatskim (današnjim skadrskim) jezerom in
risenjskim zalivom (v današnji Boki kotorski) ter je
imenoval to zemljišče „Prevalia“ ali „Prevalitana“.

Teodori  k je poklonil Ostrojilu, sinu Semla-
dovemu, ki je bil kralj Gotov, južno Dalmacijo, t. j.
Prevalitano, ki je imela štiri utrjena mesta, Skoder,
Dioklejo, Buduo in Dulcinij. — To državo je opisal
v ‘XII. stoletju pop duklanjski. — Leta 535. po Kr. je
poslal cesar Instinijan Huna Mundo z vojsko v Preva-
litanijo, ki je Ostrojila premagal in mu deželo odvzel.
Odslej se je imenovala ta dežela Dioklea (Duklja) ali
Zenta (Zeta). Diokleja se je nazivala, ker je mesto istega
imena zgradil cesar Dioklecijan. Dukljo omenjajo Pto-
lomej (geogr. gl. 1, 16, 12,), Plinij ml. in Hieroklej.
Dukljanske razvaline se nahajajo v Podgorici v Črni
gori, kjer se je našlo več rimskih napisov.

Duklja se je po mnenju dubrovniških pisateljev
razorila 1. 639. od Obrov (Avarov). To mesto je ležalo
ob izlivu Morače v Zeto. Odtodi se je imenovala ta
provincija tudi Zenta ali Zeta.

b ) Srbi  so se naselili v dobi od 630 do 640 1.
po Kr. na balkanskem poluotoku, kakor pripoveduje

14

Konstantin Porfirogenet.') Grški cesar Heraklije jim
je dal zemljišča jugoiztočno od Soluna, kjer je še
sedaj trdnjavica „Serbica“. Ali s to deželo Srbi niso
bili zadovoljni in oni so dobili po posredovanju
grškega namestnika v Belgradu nove sedeže na jugu
in iztoku onih dežel, katere so tedaj imeli njihovi
bratje Hrvatje. V. Jagič (v Archivu za slovansko filo¬
logijo XVII. zv.) pa je to pripovest Perfirogenetovo
razglasil za krivo. — Po mnenju Kopitarjevem, Mikloši¬
čevem in Mahničevem so se naselili »Sloveni" v šestem
stoletju po vseh deželah od Jadranskega do Črnega
morja, v alpskih iztočnih krajih, v Panoniji, Dakiji in
na balkanskem poluotoku. Pozneje v sedmem stoletju so
to homogensko maso Slovenov, ki so seveda govorili
razna narečja, iz sredine njihovih sedežev izrinili Srbi
in Hrvatje, ki so se naselili v krajih, katere zavzemajo
sedaj, tako da so se Sloveni ločili na zapadu v Slo¬
vence, na izhodu v Bolgare, ki so dobili svoje ime
od nekega tatarskega plemena, ki je med iztočnimi
Sloveni zavladalo, pa se kmalu poslovenilo. — Jagič
trdi, da so se vsi južni Sloveni: Slovenci, Hrvatje,
Srbi in Bolgari naselili objednem v sredini šestega sto¬
letja in da se je to naseljevanje završilo na začetku
sedmega stoletja.

Najpreje se je čulo za hrvaško in srbsko ime, ko
se je pleme hrvatsko in srbsko osvobodilo od svojih
gospodarjev avarskih (obrskih) in bizantinskih in ustro¬
jilo hrvaško in srbsko državo, ki sta imeli svoje ime
ne v sedanjem etnografskem smislu, nego v smislu neke
politične tvorbe.  Kadar se je govorilo o jeziku,
je bilo še v poznejših stoletjih še vedno veljavno ime

i) Vladal od 1. 905. do 9. nov. 909. po Kr., sin Leona VI. —
Njegovo najvažnejše delo je: O provincijah države (namreč: bizan-
tijske).

15

„slovensko“. Tako so imenovali svoj jezik i Srbi,
i Hrvatje, i Dubrovčani in ostale državne tvorbe, npr.
Zahumci, Trivunjani, Neretvani, Bosanci, Hercegovci,
Zečani. Še tedaj, ko je vladar srpski zavzel večino
dežel, v katerih je bivalo pravoslavno prebivalstvo, je
vedno sebe nazival kralja Srbije, gospodarja Zete, Za-
humlja, Trivunije, Neretve in Bosne. Pozneje šele je
dobilo srbsko ime prevlado in je zamenjalo prvotno
„ slovensko“ pri vseh pripadnikih pravoslavne vere.
Ravno tako je bolgarsko ime bilo najprej samo ime
politične tvorbe, a istotako tudi hrvatsko. Dočim pa
so ohranili Slovenici staro ime ne samo za jezik, nego
i za narod, je prevladalo državno ime srbsko, hrvaško
in bolgarsko v dotičnih državah tudi za imenovanje je¬
zika. Še le v novejši dobi sta imeni hrvaško in srbsko
postali narodni imeni, ker se je vse hrvaško-srbsko
pleme odločilo ali za srbsko ali za hrvaško narodnost.
V Bosni so se zvali v dobi bana Ninoslava samo pra¬
voslavni Srbi in morebiti tudi Bogomili Srbe, katoliki
pa so se nazivali Vlahe.

Končni rezultat Jagičevih razmatranj je: 1. Hrvatje
in Srbje so se z ostalimi Sloveni skupno ob veliki
selitvi v šestem veku po Kr. naselili v svojih novih po-
stojbinah na jugu pod imenom „Sloveni“;  ti Slo¬
veni pa niso bili narodna jedinica, nego podeljeni v
mnoga plemena z različnimi narečji, ki so pa bila tako
neznatno različna, da bi bili mogli imeti skupen knji¬
ževni jezik, ako bi bile verske in državne razmere
dovolile zedinjenje vseh plemen. 2. Niti v novi dobi,
niti v stari dobi jezikovega razvoja se ne da določiti
točna meja med Slovenci-Hrvati in Srbo-Hrvati na
jedili strani, ter med Srbo-Hrvati in Bolgari na drugi
strani. Jezikovni prehodi so taki, da ima iztočna slo¬
venščina mnogo sličnosti z zapadnimi narečji hrvaško-

16

srbskimi in isto tako južna slovenščina s hrvaškimi;
čim dalje proti vshodu pa seza srbščina, tim bolj
prehaja v bolgarščino in zapadna bolgarščina v srbščino,
3. Srbi in Hrvati se razlikujejo v jeziku tako malo,
da se morajo smatrati za jeden narod z dvema ime¬
noma. 4. Število narečij ni samo ono, ki se razlikuje
po vprašanjih „kaj, ča, što, ščo“, nego je mnogo več
narečij, ki prehajajo jedno v drugo. 5. Vsi južni Slovani
bi lahko tvorili jednoto v književnem jeziku, ako bi
bili kdaj prišli do političnega jedinstva.

Prof. Gumplowicz v Gradcu je objavil teorijo,
katera pravi, da sta se med južnimi Sloveni odlikovali
dve plemeni po svoji državotvorni sili, Hrvati in Srbi,
in da sta te dve plemeni ustanovili svoji državi in
tudi hrvatsko in srbsko narodnost. —

Okoli 1. 640. so Srbi dukljanski sprejeli krščan¬
stvo. Imeli so tedaj šest provincij: Srbijo, Bosno,
Trebunjo  (Trivunija), Zah umij e, Neretvo in
Zeto  (ali Dukljo). Trebunja  se je začenjala pri Ko-
toru in je segala do Dubrovnika. Zahumlje  je oni
del Hercegovine, kjer sta dandanes Gacko in Nevesinje.
Neretva  je sezala od Stona (Stagno) na otoku Pelješcu
(Sabioncello) do reke Cetine in se je imenovala tudi
Paganija. Prava Srbija  je obsezala tudi Bosno,
katera pa se je pozneje od nje ločila. Jedro srbske
države pa je bilo Zahumlje, Trivunija  in  Zeta.

Srbi so živeli najprej pod glavarji, župani in
knezi. Njih vlada ni bila ne aristokratska, niti demo¬
kratska, ne absolutna, nego taka, kakršna je mogla
biti, ako je slučajno jedna ali druga oseba zadobila
poseben vpliv v narodu. Porfirogenet pripoveduje, da
so bili do njegovih časov župani poglavarji raznih
okrajev. Ti so bili iz slavohlepnosti ali prirojene ne¬
mirnosti v vednem boju med seboj; dostikrat so bili

17

2

sovražniki tudi iz verskih ozirov, ker so bili pode¬
ljeni v pripadnike iztočnega in zapadnega obreda;
vedno pa so se borili za prvenstvo, za vrhovno oblast
in samo strah pred kakim močnim sovražnikom jih je
prisilil, da so sklenili včasih primirje in se skupno bra¬
nili sovražnih napadov. Zato so prosila plemena
1. 886. grškega cesarja Vasilija, da jim je dovolil izbirati
svoje poglavarje iz lastnega plemena.

Župani so svojo moč vedno jačali ter jo prena¬
šali na svoje sinove, tako da so te oblasti postale s
silo orožja dedne.

Desnica in Raša sta obrazovali del Zete.-Rasa
je bila županija in je imela ime od reke Raše, izvira¬
joče pri današnjem Novem pazarju. Tu je bila stolica
velikega župana  in starejšega brata Nemanjinega.

A.  Nemanjiči.  Okoli 1. 1112. je bil v Raši naj-
silnejši vseh županov Uroš beli,  ki je ustanovitelj
dinastije Nemanjičev. Ko je le-ta umrl, ga je nasle-
doval njegov vnuk (ali kakor poročajo drugi viri njegov
sin, Štefan Nemanja, kisi  je 1. 1165. podvrgel vse
županije Stare Srbije. Nemanja se je rodil v Zeti,
kamor je bil pobegnil njegov oče zaradi prepirov z
brati. Tako je bila Zeta zibka in domovina Nemanjičev.
— Med tem je nastal prepir med Štefanom in nje¬
govimi sorodniki. On se je bil dal krstiti od nekega
katoliškega duhovnika; ko pa je prišel v Rašo, kjer
je vladalo pravoslavje, se je prekrstil. Večkrat so se
dvignili sorodniki na Štefana, ali on jih je vse obvladal
1. 1173., ter je sklenil prijateljstvo z bizantinskim carjem
Emanuelom, kateremu je ostal veren. — Vedno veča
je postajala njegova sila. Preganjal je Bogomile,
zvezal Dukljo in Dalmacijo, potem Trivunijo in Za-
humlje, jeden del severne Albanije in pozneje še
zemljišča okoli Niša in Prizrena z županijo raško.

18

L. 1186. ga je v boju premagal grški cesar Izak in Štefan
Nemanja mu je moral odstopiti majhen del svojih
dežel. Štefan je sklenil z Izakom mir in njegov sin se
je oženil z Eudoksijo, nečakinjo poznejšega carja Aleša.

L. 1195. je razglasil v veliki skupščini vseh srbskih
plemen Štefan Nemanja svojega sina Štefana  za
svojega naslednika. Objednem je odkazal svojemu
drugorojencu Vukanu  Zeto in jeden del Zahumlja.
Štefan Nemanja  je odšel v Studenico in oblekel
meniško kuto. 25. marca 1. 1195., si izbral samo¬
stansko ime Simon, odšel na Sveto goro (Athos) in
tam zgradil samostan Hilandarski ter umrl 13. febru¬
arja 1. 1200. — Med tem je hotel Vukan oteti svojemu
starejšemu bratu Štefanu čast velikega župana in je
sklenil zvezo z Andrejem, mladim sinom magjarskega
kralja Imreta, ki je bil ban Hrvaške in Slavonije ter
je hotel napraviti iz Srbije magjarski feud. Ali ta na¬
kana mu je izpodletela.

Brat Vukanov Štefan  se je obrnil do najmlaj¬
šega brata Save,  ki se je posvetil meniškemu stanu
in ta je oba sovražna brata zopet sprijaznil. Štefan,
bodisi iz slavohlepnosti, bodisi vzpodbujan od svoje
druge žene Latinke, se je bližal rimskemu papežu, ki
je dovolil, da se je Štefan venčal 1. 1217. za kralja in
si nadel ime kralja Srbije, Duklje, Trivunije, Zahumlja
in Dalmacije.

Srbski klir pa je narod podkuril zoper to ven-
čanje in Štefan je prosil svojega brata Savo, ki je bil
od patrijarha Germana posvečen za arhiepiskopa srb¬
skega in ki se smatra za apostola in največega svet¬
nika srbskega, da je prinesel krono od bizantin¬
skega cesarja seboj in Štefana na novo venčal, o kateri
priliki si je pridel ime „Prvovenčani“.  Umrl je
Štefan Prvovenčani 1. 1224.

19

2 *

Za Štefanom Prvovenčanim je prišel na prestol
najstarejši sin njegov Radoslav.  Ostavil pa je bil
Štefan Prvovenčani še tri druge sinove: Vladislava,
Uroša in Predislava.  Predislav se je pomenišil z
imenom Sava II. in postal arcibiskop srbski.

Radoslav  je bil slab vladar; uprli so se mu
velikaši in hoteli dvigniti Vladislava  na prestol.
Leta 1224. je počila ustaja. Radoslav je pobegnil v
Drač (Durazzo) in odtodi v Dubrovnik, kjer se je po¬
menišil. Sava II. pa je venčal brata Vladislava  za
srbskega kralja. Pod njim se je povzdignilo rudarstvo.
Vladal je do 1. 1239.

Njegov naslednik je bil njegov mlajši brat Uroš I.
Veliki,  ki je vladal v Srbiji od 1. 1240—1272.

Dobil je ime „Veliki", ker je oživelo pod njegovo
mirno vlado blagostanje Srbije. Umrl pa ni na pre¬
stolu. Njegov sin D ragu  ti  n, ki je imel za ženo
Katarino, hčer ogrskega kralja Štefana V. (sina Bele IV.)
(od 1272—1275. leta) je na čelu ogrske vojske
očeta pregnal s prestola (1. 1272.) in ga izgnal v Drač
kjer je Uroš tudi umrl. Pri tej priliki je dal Štefan V.
svojemu zetu banijo mačvansko za doto svoje hčeri in
kot odvisno provincijo od krone ogrske. Dragutin je
umrl 1. 1275.

Za njim je zašel prestol Dragutinov mlajši brat
Milutin Uroš  II. (1275—1321.). On si je znal pri¬
dobiti svečenstvo, ki je imelo toliki upliv, da je njega
postavilo za kralja namesto brata Dragutina, ker je
Dragutin grdo ravnal z očetom. Od Štefana Prvoven-
čanega je preteklo 50 let miru in Srbija je bila bogata,
močna in ugledna država. Milutin Uroš je privel vse
Srbe pod svojo oblast. Bil je železne volje, zelo
uljuden, a po bizantinski lokav. Imel je štiri žene. Bo¬
jeval se je srečno z Grki, osvojil Bosno in Bolgarijo,

20

a loto odstopil svojemu tastu Androniku II. Paleologu,
carju vizantskcuiu. Ko jc umrl 1. 1317. Dragutin, je
tudi njegove dežele zaplenil. — Milutin Uroš ni imel
zakonskih otrok; nezakonska sinova sta mu bila Štefan
in Ko staliti  n, ki sta živela v Zeti, in v okolici
Skadra.

Nezakonski sin Štefan Uroš  III. je bil njegov
naslednik. Tudi Štefan se je vzdignil proti svojemu
očetu, ali ta ga je dal ujetega oslepiti ter ga je poslal
v Carigrad. Milutin Uroš II. ni mirno preživel konca
svojega življenja. Zgradil je neki 40 cerkva in samo¬
stanov, da bi si dušo umiril, ne samo v Srbiji, nego
tudi v Solunu, na Sveti gori (Atliosu) in v Jeruzalemu.
Štefan Uroš III. pa ni bil popolnoma vida izgubil, nego
sc je bil v Carigradu oporavil. On je bil naslednik
svojemu očetu Milutinu ter je zgradil samostan „Vi-
soke Dečane", od koder je dobil ime „Dečanski“.
Ta samostan je najimenitnejši samostan srbski. Svoje
namere je obrnil na Grško ter pridobil Macedonijo in
Tesalijo. Tudi Bolgarijo je podjarmil. Vladal jc od
leta 1321 — 1336.

Najslavnejša doba srbska je bila doba Dušana
Silnega  (1336—1356.). Dušan Silni je bil sin Štefana
Uroša III. in je bil venčan za kralja srbskega. Ker se
jc bal, da bi dobil njegov oče z drugo ženo Grkinjo
kako dete, in da bi bilo tako njegovo nasledno pravo
v nevarnosti, je umoril očeta ali ga je dal vsaj od
zarotnikov umoriti.

Dušan Silni je brez sumnje najimenitnejši vladar
srbski in se je imenoval, Dušan Silni, car Srbov,
G r k o v, B o 1 g a r j e v, P r i m o r j a in vseh z a p a d n i h
strani  ter si ovenčal 1. 1346. glavo s carsko  krono.

Bil je vzgojen v Carigradu in je tam izobrazil
idejo ustvariti veliko slovensko carstvo. Uvel je vladno

21

hierarhijo in stroge dvorske obrede ter je založil red
sv. Štefana, obogatil Dubrovčane s tein, da je repu¬
bliki prepustil poluotok Pelješac in otok Mlijed in Ston
(Stagno). Svojo vlado je razširil čez Bolgarijo, Make¬
donijo, Albanijo, Tesalijo, Epir in Grško.

Leta 1353. se je bojeval z Ludvikom, kraljem
ogrskim, ki je hotel z orožjem napasti Srbijo. Obrnil
se je na papeža, ker pa le-ta ni hotel sprejeti njegovih
poslancev, je pretrgal 1. 1355. vse zveze s papežem in
Rimom.

Zgradil je na novo Beligrad, vodil v dvajsetih
letih svojega vladanja 13 vojska s sijajnim uspehom
z Grki, ter je ustanovil v Srbiji autokefalno patriar¬
hijo, neodvisno od Carigrada. Dokler je Dušan živel,
niso se mogli Otomani dokopati sile in oblasti. Ali
on je videl nevarnost, ki je pretila Bizantiju in Srbiji
od teh divjih čet. V zadnjem letu svojega življenja je
zbral 80.000 mož in je hotel zavzeti Bizantij; na potu
pa ga je zgrabila mrzlica in ž njim se je vlegla v
grob veličina Srbije.

On je obračal veliko pozornost tudi v notranjo
upravo svoje države. Razglasil je zakonik,  ki se po
njem imenuje Dušanov,  in ki šteje 205 zakonskih
določeb, ki nam pričajo o kulturi in civilnem pravu v
Srbiji, ter so zelo človeške in plemenite. — Pod njim
je napredovala trgovina, živinarstvo in rudarstvo. V
XIV. veku je bilo v Srbiji pet zlatih in pet srebrnih
rudnikov. Umrl je leta 1356.

Njemu je sledil na prestolu jedini sin njegov
Uroš  IV., ki je imel o smrti očevi 19 let. Bil je nežen
in dobrega srca. Ž njim se začenja propast Srbije. Ko
je bil še oče živ, se je Uroš oženil s hčerjo valaškega
gospodarja in je vladal kot kralj srbski po smrti svo¬
jega očeta. - Prvi velikaši pa so pozabili pravice

22

nasledstva Uroševega in svoje prisege ob smrtni po¬
stelji Dušanovi dane, ter so Urošu odrekli poslušnost.

Med njimi se je najbolj odlikoval Vukašin
Mrnjavčevič,  kateremu je bil Dušan priporočil svo¬
jega sina Uroša, da ga čuva. Mrnjavčevič je bil potomec
neke imenitne gosposke rodbine zetske. Člani te rod¬
bine so si zaslužili sramotno ime v zgodovini srbski.

Vukašin in njegova brata Uglješa in Gojko,
(oče in strica kraljeviča Marka) so se jako zanimali za
vlado Dušanovo. Vukašin je bil delaven, energičen in
grozno slavohlepen človek. Tudi je znal skrivati to
svoje poželjenje po oblasti, vendar je bilo drugih ve-
likašev, ki so sumno opazovali njegove namere. Duša¬
nova poslednja volja pa, ki je njega označil za
nadzornika svojega mladoletnega sina Uroša IV., je
imela tako silo, da se jej je Vukašin molče klanjal.
Nekoliko bolehni Uroš pa je vanj slepo veroval. —
L. 1357. je napala velika grška vojska v družbi s Turki
Srbijo. Vukašin jo je potolkel pri Plovdivu (Filipoplju).
Ljudevit, kralj ogrski, v družbi z banom Bosne se je
dvignil proti Srbiji, ali nevihto je odklonil Vukašin od
Srbije s tem, da je ogrskemu kralju nekolika zemljišča
odstopil. — Ti uspehi so še bolj jačali njegovo sla-
vohlepje in počel je delati jasnejše. Svojim sorodnikom
in prijateljem je poklanjal velike kose zemlje v dar in
je začel svoje nasprotnike preganjati.

Med poslednjimi je zavzemal odlično mesto Lazar
Grebljanovič, ki je bil z Nemanjiči v tankem rodu (po
ženski krvi). Lazar se je odlikoval s hrabrostjo, energijo
in pravicoljubjem. On je vladal v Sremu in Bačvi, in k
njegovi oblasti je pripadal tudi del Bosne. Ta se je
uprl Vukašinu. Velikaši so bili nevoljni, da je imel car
Dušan neomejeno vero v Vukašina; oni so namreč
trdili, da ni povsem jasno, jeli Dušan izročil vodstvo

23

vlade Vukašinu na nedoločen čas, ali pa saino do
konca svojega (t. j. Dušanovega) življenja.

Vukašin je imel svojo stolico v Prištini ter je
vladal nad vsemi okolnimi mesti. Svojega brata Uglješo
je imenoval despota in mu izročil vlado v Drami,
Serezu in okolico Soluna. Lazar je vladal v Mačvi in
Sremu, Bojsan Vojnovič pa v Hercegovini.

Vukašin je v svoji lokavosti prišel nenadoma v
Prizren, kjer je hila stara stolica srbskih vladarjev, se
je prilizoval materi Uroševi ter je pisal Urošu, naj se
vrne na prestol ter se je imenoval njegovega najvda-
nejšega in najvernejšega podložnika. Uroš je bil namreč
pred nasilnikom pobegnil k Lazarju.

Uroš je verjel lepim besedam in se vrnil v Prizren.
Vukašin je prirejal gostbe in love. Na lovu dne 12.
decembra 1. 1367. je Vukašin sam ali pa v družbi
svojih najemnikov umoril Uroša, ki tedaj še ni imel
popolnoma 30 let.

Tako pripoveduje narod. Res pa je samo, da je
Vukašin ugrabil Urošu vso oblast, da ga pa je Uroš
nadživel. Vukašin je namreč poginil v bitki pri Cirmenu
(Černomenu ob Marici) 24. septembra 1371. Uroš pa
je umrl istega leta šele na dan 2. decembra.

Z Urošem je izumrla dinastija Nemanjičev, ki je
skoro dvesto let vladala v-Srbiji. V Raši, v jedru srbske
države, in v Zeti so vladali Balše. Na čelo nasprot¬
nikov Vukašinovih je stopil Lazar Grebljanovič. Ko pa
so Turki napali Grško, so se Vukašin, Uglješa in Lazar
zjedinili za skupno obrambo proti navalom Turkov na
Grke. V bitki sta pala Vukašin in Uglješa, Lazar pa
4e zašel prestol srbski.

B.  Car Lazar Grebljanovič  (Hrebljanovič) je
bil zadnji car srbski. Ko je Amurat osvojil Grško, se

24

jc bližal obalam Donava in jc Srbe pozval, da naj pri-
poznajo njegovo vrhovno oblast.

Lazar je zgrabil orožje in jc prosil svoje sosede
pomoči. Ogrska je iz egoizma, Avstrija iz nemarnosti
prezirala prošnjo Lazarjevo. Samo Srbija, Bolgarija in
Albanija so se odzvale njegovemu pozivu in so mu
poslale vojakov, s katerimi se je Lazar odločno po¬
mikal proti zmagalcu Trakije, sultanu Jedrenskemu
(adrijanopoljskemu). Morebiti bi bil mogel s svojimi
četami premagati Turke.

Narodna pesem pripoveduje, kar pa ni zgodovinsko
utemeljeno, da je nastal prepir med ženama Vuka
Brankoviča in Miloša Obiliča,  obeh zetov La¬
zarjevih, ki se je prijel tudi obeh zetov. Vuk je neki
na skrivnem sklenil pogodbo s Turki, potvarjal pa jc
Miloša, da je izdajnik. Pri slavnostni večerji dan pred
bitko na Kosovem, je Lazar očital Milošu izdajstvo,
ker je verjel potvaram Vukovim; Miloš pa je razžaljen
vstal in dejal: „Jutri, veličanstvo, bodeš videl, kje jc
vera in kje nevera. Nevera Ti je ob kolenu!" Vuk jc
je namreč sedel na strani Lazarju.

Drugo jutro se je napotil Miloš s svojima prija¬
teljema Milanom Toplico in Ivanom Kosančičem v
turški tabor, je položil orožje na tla, kakor bi se hotel
predati in ko se mu je posrečilo priti v šator sultanov,
in ko se je vedel, kakor bi hotel sultanu poljubiti
roko, mu je svoj nož s tako silo zabol v trebuh, da so
sultanu izskočila čreva. Tako je poginil car Amurat,
ki je ustanovil janjičarstvo. Ali to delo ni imelo uspeha
za bitko, katerega si je pričakoval Miloš. Miloša so
Turki, potem ko je mnogo Ošmanov na begu iz ta¬
bora posekal, zvladali in ga z njegovima tovarišema z
z groznimi mukami usmrtili.

25

Začela se je bitka. Na krilu, kjer je upravljal
Lazar sam, so se Srbi hrabro borili. Ali ko so culi
vojaki glas, da je Lazar pal, so se zbali in niso vzdr¬
žali navala Turkov. Lazarju pa je bil samo konj pod
njim ubit. Ko je zopet sedel na drugem konju in je
hotel pogum svojih vojakov ojačiti, je 12.000 mož pod
poveljstvom Vukovim odšlo iz svojega nameščenja.
Lazar je pal v boju; z njim so pali tudi Jug Bogdan
in njegovih devet sinov. To je slovita bitka na Kosovem
polju na Vidov dan (15./27. junija) 1. 1389. Carja La¬
zarja spominjajo se Srbi še dandanes. Kar narod pri¬
poveduje o Milošu, ni samo prazna bajka. Iz pisma,
s katerim je poslal Bajazit mrtvo truplo svojega očeta
Murata v Bruso, vidimo, da je zvesti služabnik Lazarjev
„Miloš Kobilič  (drugi starejši viri ga imenujejo pa
Kobiloviča)  ubil na Kosovem polju Murata; prišel pa
je potem v turški šotor, ko je bila že bitka končana,
češ da se hoče poturčiti. O Vuku Brankoviču pa pri¬
poveduje narod, da ga je otroval Bajazit, ker se ni
hotel poturčiti; res pa je samo, da je Vuku otel nje¬
gove dežele na Kosovem polju Lazarjev sin, despot
Štefan.  Vuk je umrl 1. 1398. — Turki so osvojili
Jedreno. Plovdiv, Sredec (Sofija) in velik del Bolgarske
je postal provincija turška. Sultan Bajazit je podelil
srbsko oblast med sinom Lazarjevim Štefanom in Vukom
Brankovičem, ki sta morala plačevati danek in poma¬
gati Turkom v Evropi in Aziji v njihovih bojih. Sin
poslednjega je bil Jurij Brankovič, ki je 1. 1425. sledil
očetu in 1. 1427., ko je umrl Stepan Lazarevič, zavladal
tudi v severnem delu Srbije. Ker pa je bil Lazar
sklenil z ogrskim kraljem Žigo Luksemburgovcem za
pomoč proti Stepanu Tvrdku II. Tvrdkoviču, kralju
bosenskemu, ki ga je hotel napasti, zvezo, v kateri mu
je obečal po smrti banovino Mačvo in mesta Belgrad

26

in Golubovec na Dunavu, jc izpolnil ta pogoj 'Lazarjev
naslednik in je ostal Belgrad do 1. 1521. v oblasti
ogrskih kraljev. Juraj Brankovič je vladal do 1. 1456.
Murat je začel z njim vojsko ter ga je pognal iz Srbije.
Leta 1444. je dobil s pomočjo Sibinjana Janka (Ladi¬
slava Hunjadyja) zopet svoje dežele. Leta 1458. je
poplavil Mohamed 11. Srbijo, osvojil Smederevo, deželo
podvrgel in tako je postala Srbija turški vilajet. Leta
1718. je prišla Srbija po miru Požarevskem v roke
Avstrije, ki pa je tako preširno vladala Srbijo, da so Srbi
sami Turkom pomagali izgnati Avstrijce 1. 1739. Turki
pa jih tudi niso ščedili, zato so se Srbi 1. 1788—1790
vzdignili za Avstrijo, ko je cesar Jožef II. v društvu s
Katarino II., rusko cesarico začel boj a brez uspeha. 1 )

*) Nasilstva turških poveljnikov in janjičarjev, ki so grozno
gulili Srbe, je prisilila Ie-te, da so se leta 1804. pobunili. Njim na
čelu je bil Črni Jurij  (K a ra  g j o rg  j e. Kara = turški: črn).
Srbi so v nekolikih spopadih premagali Turke in 23. februarja 1.1807.
zavzeli Beligrad. Nekateri poglavarji so se obrnili do Rusije za
pomoč in ta je obečala, da hoče Srbom pomagati, ako priznajo
njeno vrhovno gospodstvo. Ali svobodni narod tega ni hotel in je
v vojnah 1. 1809. in 1810. premagal Turke ob Moravi in Drini.
Ruske spletke so dovele do tega, da sc jc sklenil mir v Bukrešu
(Bukarest) 28. maja 1. 1802. z ničvrednimi stipulacijami. Razglasila
sc jc Srbom splošna amnestija in samouprava, morali bi pa plače¬
vati Turkom danek in jim izročiti vse trdnjave. Mesto amnestije so
dovolili Turki izselitev Srbom in so zahtevali, da se smejo v de¬
želo povrniti turški dahije  (izgnani osvetniki). Tri vojske pod
poveljstvom Kuršid-pašc so podpirale njih zahteve. Karagjorgje se
je dal zavesti, da je razcepil svoje sile in tako so Turki pobili
posamezne čete, on sam pa je 15. oktobra 1. 1813. prešel na av¬
strijsko ozemlje. Ko se je pozneje vrnil v domovino, so Karagjorgja
njegovi neprijatelji umorili. — Po begu Karagjorgjevem v Avstrijo
je namreč stopil na čelo ustašev srbskih Miloš Obrenovid,  ki
je Turke 1. 1815. potolkel na mačvanski poljani. Leta 1817. so iz¬
volili Srbi Miloša Obrenoviča za kneza. Tistega leta se je tudi
Karagjorgje povrnil v domovino, da bi se zanjo bojeval proti

27

Lela 1463. je pridrl isti turški car Mohamed 11.
v Bosno ter je premagal poslednjega kralja bosenskega
Štefana Tomaževiča. (Bosna se je 1. 1376. ločila od
Srbije, 1. 1401. je postala odvisna od Turčije ter jej
je morala plačevati danek. 1596. pa je postala Bosna
provincija turška.). Hercegovina je poprej spadala pod
hrvaško kraljestvo, 1326. je pripadla Bosni, potem je
cesar Friderik napravil iz nje svobodno hcrčežtvo,
1. 1482. (ali 1483.) pa so si jo podvrgli Turki.

Zeta  je imela velik upliv y razvitku srbske dr¬
žave zaradi energičnega značaja svojili Stanovnikov in
zaradi svoje imenitne lege. Vsak večji in znatnejši

Turkom, ali jc bil, kakor rečeno, pri Smederevu ubit. Odslej je
vladal Miloš Obrenovič. Leta 1830. je s podmičenjem dosegel Miloš
berat od sultana za sebe, ki ga jc imenoval dednim knezom Srbije.
Leta 1839. je bil Miloš Obrenovič, kateremu so sc Srbi uprli za¬
radi njegove tiranske vlade, prisiljen odpovedati sc prestolu v prid
svojemu sinu Milan  u, a ko je le-ta 8. julija istega leta umrl, sc
jc polastil prestola njegov brat  Mi  ha  ji o, ki je hotel uvesti želo-
darino; zato so se mu Srbi uprli, ga pregnali iz dežele ter je
Mihajlo pobegnil v Avstrijo 7. septembra 1842. 1. Istega leta
14. septembra so si izbrali Srbi za kneza sina Karagjorgja, po imenu
Aleksandra Kara  g j o rgj  e v id  a. Temu so Turki priznali samo
naslov baš-beg. 22. decembra 1. 1858. je zahteval senat, da naj
odstopi, ker je avstrijska ulizica in ker se je branil boriti s Turki.
Skupščina ga jc odstavila kot begunca in pozvala kneza Miloša
nazaj, kateremu je bilo tedaj 80 let. 2. junija 1. 1859. se je Aleksander
odpovedal vladi in tedaj je Miloš Obrenovič  s priznanjem
senata stopil na prestol. Umrl je že 26. septembra 1. 1860. Njegov
naslednik je bil Mihael Obrenovič  III., ki je zašel prestol.
Dne 3. marca 1. 1867. so zapustili Turki srbske trdnjave in 6. maja
ni bilo več turških vojakov v deželi. Čeprav je bil knez mnogo
dobrega izvršil za svojo deželo, so se vendar Karagjorgjeviči zaro¬
tili in ga H), junija 1868, umorili v Topčiderskem parku. Narod je
bil ogorčen zaradi umora in skupščina je poklicala jedinega Obre-

28

pokret v zgodovini srbski je izhajal iz Zete, odkoder
so bile one porodice in oni posamezniki, ki so imeli
velik vpliv na osodo srbske domovine. — Zeta je bila
zibelka Nemanjičev in Zečani so ostali Nemanjičem
zvesti v sreči in nesreči. Ko je Dušan silni dal svo¬
jemu sinu kraljevski naslov, je imenoval za namestnika
v Zeti nekega Balšo,  katerega smatra Kallay za po¬
tomca neke plemenite obitelji zetske. Ko so poginili
Nemanjiči, so ohranili Balšiči  svojo samostojnost
napram Srbiji in Bosni.

Med tem so se bili polastili Turki vseh planjav
okoli Zete in mest v Dalmaciji. Zečani, ki niso hoteli
ostati pod jarmom turškim, so bežali v severne dele
Zete, v nepristopne gore ter se niso Turkom vdali.

novica, Milana,  na prestol. Ker pa je bil novi knez mladoleten,
je vladalo regentstvo, sestavljeno iz Rističa, Blaznavca in Gavrilo-
viča. Ko je dorasel nastopil sam vlado, se je jel prilizovati
Avstriji. Začel je 1. 1877. vojno s Turki, a ker se mu je slabo
godilo, je sklenil podprt od velikih sil s Turki mir na temelju
statusa quo ante. Ko je Turčija podlegla Rusiji, jo je zopet napal
1. 1878., in zašel Niš. V miru svetoštefanskem se je Srbija pro¬
glasila nezavisno kneževino in se povečala z Nišom, Pirotom in
Leskovcem. 6. marca I. 1882. je bil oglasen za kralja in je
13. novembra 1885. napovedal Bolgariji vojsko, nedvojbeno od
Avstrije podkurjen, ki ga je tudi po sramotnem porazu ščitila, da
ni izgubil niti kosca dežele, niti plačal Bolgariji kake vojne od¬
škodnine. Potem se je odlikoval s škandaloznim privatnim in javnim
življenjem. Srbi so ga bili siti, zato se je na dan petstoletnice
kosovske bitke 6. marca 1889. leta odpovedal prestolu in postavil
svojega sina Aleksandra  za kralja. Umrl je leta 1901. —
13. aprila 1893. se je razglasil Aleksander za polnoletnega in
prevzel vlado in pognal regentstvo Rističa, Protiča in Belimarkoviča.
Bilo mu je takrat 16 let. Škandalozni dogodki, v katere ga je za¬
vela njegova žena Draga, so provzročili vojaško uroto, ki je
Aleksandra in Drago v noči od 1. 13. junija 1903. grozovito umo¬
rila. Sedaj so Srbi pozvali Petra Karagjorgjeviča  na
prestol, ki je bil 1. 1904. venčan za kralja. Žal, da se politične

Tu se je ustanovila Črna gora,  katere ni mogel
noben sovražnik povsem podvreči.

Visoke in nekdaj z gozdovi pokrite, sedaj gole
stene Katunske  nahije, katere biča na zapadu morje,
so delile imenovano nahijo od Trivunije  in Za¬
li umi  j a, ki sta nekdaj obsegali zemljišča, sedaj
..Hercegovina" imenovana ter so bile vedno prirodna
meja med Zeto in najstarejšima dvema kneževinama
srbskima.

Katunska nahija je bila od davnih časov gora,
ki je pripadala gorenji Zeti, kjer so imeli Zečani svoje
katune (= kolibe, kar imenujčjo Srbi bačije, Dal¬
matinci pa stanove za pastirje svojih čred), od ka¬
terih je dobila katunska nahija svoje ime. Znano je,
da so imeli Crnojeviči, preden so dobili oblast v
Zeti, svoja posestva pod Lovčenom nad Kotorom. Ko
je leta 1427. izumrla rodbina Balšičev, poslal je despot
srbski Stefan Lazarevič  svojega nečaka, Gjorgja
Brankoviča,  da bi upravljal Zeto, katero je smatral
za svoj feud.

Zečani pa so hoteli imeti svojega in od vsakega
tujega vpliva neodvisnega gospodarja ter so izbrali
Štefana Crnojeviča  za svojega gospodarja in vla¬
darja. Crnojevič se je neki imenoval tako od svoje
črne polti in po njegovem imenu se je nazvala tudi
Čr n a go r a. * *

1. Prva doba Črne gore pod Crnojeviči.
Pod milim nebom Zete so ti knezi osnovali svojo
prestolnico. Republika benečanska je priznala vojvodo
Štefana Crnojeviča  ter mu  dovolila nositi naslov

strasti odslej v deželi niso polegle in da ni prav nič stalnega v tej
državi, kjer so stranke brez obzira na korist domovine krvavo pre¬
ganjajo in vsako vlado krivijo in celo vladarja, ako jim ne ustrežeta.

30

kapetana gorenje Zete. V prvi polovici je Štefan Crno-
jevič sklenil zvezo z dragim prijateljem Gjorgjem
Kas trio  to, imenovanim Skenderbegom,  junakom
albanskim, s katerim sta 24 let vodila ljute boje proti
Turkom. Štefan Crnojevič je imel neki za ženo Marij  o,
hčer Ivana Kastriote, očeta Škenderbegovega.

Štefan Crnojevič je ostavil svojega sina Ivana
Crnojeviča  za vladarja Črne gore (okoli 1. 1466. do
1490.). Brat Ivana Crnojeviča, Gjuragj je bil poginil
1. 1450. v boju s Turki. Ko so bili Turki po smrti
Škenderbegovi podvrgli Albanijo in Hercegovino in so
pretili Žabljaku, prestolnici Ivanovi, je moral Ivan
skrbeti za boljšo obrambo, ker je bil preslab, da bi se
mogel uspešno boriti proti strahovitemu turškemu so¬
vražniku. Odšel je v Benetke, da si izprosi od senata
pomoči; ker se njegova prošnja ni uslišala, se je vrnil
v Črno goro, oženil pa se je s Katarino, hčerjo Bene¬
čana Ori-ja. L. 1477. je Ivan pobil Turke v Karučah,
severno od Bara.

Vedni napadi Turkov pa so ga prisilili, da je
zapustil svojo prestolnico v Žabljaku 1485.1. in da se
umaknil v nedostopne gore črnogorske, kjer je
mogel mirno spavati. Ivan Crnojevič je zgradil na obali
reke, po njem imenovane Črno je vič-ri  j e ka, tvrdnja-
vico, kateri je dal ime Obod  in je tamkaj ustanovil
tiskarno. On je zgradil (kakor se čita v »Grlici") leta
1483. metropolitsko cerkev, posvečeno rojstvu device
Marije in mali samostan na Cetinju,  kjer je bil na¬
meščen vladika s 25 menihi in 40 dijaki. Cetinje je
določil tudi za središče uprave ter se je tamkaj tudi
sam namestil. Vedno je svoj narod bodril na sovraštvo
proti Turkom in je utrjal ozke klance in soteske in
sploh vpotrebljal vsako sredstvo in osebne žrtve za
dosego svojega namena.

31

Srbski letopisi (na pr. oni izdani od Ljube
Stojanoviča 1. 1883.) ne omenjajo nobenega Crnojeviča,
ne Štefana, ne Ivana, ne sina Ivanovega, Gjorgja, po¬
slednjega vojvode beneškega v Zeti. Leta 1894. se je
razglasil v Glasniku dež. muzeja sarajevskega v
3. zvezku letopis, pisan v Otogovskem (ali Sarando-
poljskem) samostanu iz prve polovice XVI. veka, kjer pod
1.1496 7 beleži: „L. 7005 (=1496/7) je pobegnil Gjorgje
Crnojevič k doždu in ko je bil pri njem leto dni in
je spoznal njih prelest in oskvrneno vero, je hitro po¬
begnil k carju Bajazitu, ki ga je z radostjo sprejel in
mu izročil vojvodstvo v Anatoliji'.“ — Razen tega po¬
datka ni v srbskih letopisih v XVII. in v prvi polovici
XVIII. veka nobenega spomina o Črni gori. Balšiče ime¬
nujejo letopisi odmetnike (odpadnike) od srbske car-
jevine. Crnojeviči pa so odpali od Balšičev in od
srbskega despota, ter so pristali k Benečanom, dobivali
od njih naslov „vojvoda“ v Zeti, nosili so v jedni
roki buzdovan, katerega jim je izročal Kotorski prove-
ditor in v drugi zastavo Sv. Marka, so uživali podpore
od Benečanov, ker so pomagali spraviti Grbljane pod
neusmiljeno gospodstvo Kotorsko in se često borili za
plačo proti srbski vojski v Zeti na strani Benečanov.
Benečani so imenovali Štefana Crnojeviča svojega
p 1 a čen ik a.

Šele ko je bil Ivan Crnojevič izgnan iz Zete od
Turkov in je počel zvijati gnezdo v Črni gori, zgradil
cerkev in samostan na Cetinju in premestil metropolita
zetskega na Cetinje, ko se je moral njegov sin Gjorgje
(Jurij) seliti iz Črne gore in ko je brat Gjorgev, Staniša
(= Skender-beg) nadziral sandžak črnogorski in
upravljal v Črni gori, in ko so se začeli nasledniki
Vavile imenovati vladiki črnogorski, se je začela zgo¬
dovina Črne gore. Ivan beg se je nazival gospodarja

32

in vojvodo zetskega od 1. 1465 6—1490. V neki cer¬
kveni knjigi, katero je popisal Stan. Stanojevič v srbskem
Sionu (karlovškem cerkvenem listu) 1. 1894., se čita
tale zapis: „U domu blagočastivoga i bogom hranivoga
gospodara Zeckoga, gospodina Crnojeviča, a v dni in
v carstvo zelo krepkoga i previsokoga izmailtskog čara
Sultana Bajazita, dopisa se“ itd. — Ivan Crnojevič je
imel tri sinove, Gjorgja, naslednika svojega, mlajšega
Stanišo in tretjega, za katerega se ne ve imena.

Ker se omenja v tem zapisu carstvo jako krep¬
kega in previsokega carja Sultana Bajazita, je jasno,
da je bil Ivan Crnojevič prisežen podanik
turškega carja.  Istega carja je imenoval Mileševski
dijak Vladislav iz 1. 1508., „zakonoprestopni, Trojico-
hulni in krščanom dosaditelni zločastivi turački car
Bajazit.“ Za državnega kancelarja je imel nekega Grka.

„Leta 1490. (= 6998) se je prestavil (umrl)
m on ah Jo vi, Crnojeviki>“. — Tega leta je preminil
Ivan Crnojevič gospodar zetski; ne ve se, ali je iz
svoje volje ali prisiljen postal menih in umrl med
19. majem in 1. septembrom 1490., kakor beleži neki
Bogorodičnik (pesmarica v slavo matere božje), ki se
nahaja sedaj v Rusiji. Tedaj se je njegov sin Gjorgje
oženil 1. 1490. v Benetkah.

Leta 1485. je odšel Staniša, brat Gjorgja Crnojeviča,
k sultanu Bajazitu v Carigrad. Neka črnogorska pesem
(priobčena v Letopisu Mat. srbske 1843.61 knj. str. 148) z
naslovom: Iva Crnojevič i Mehmet sultan  poje,
da je pisal car Mehmed Ivi Crnojeviču, da je zastonj
odvel odpadnike v Črno goro, ker pride sam ponje.
Ker pa je milosten, je zadovoljen, ako mu pošlje da¬
rove in s temi svojega sina Stanka. Ivan je poslal sina
z 12 vitezovi. Na dvoru carjevem so se vsi poturčili
in Stanku je dal car vezirstvo v Črni gori in Albaniji

33

3

ter je vse poslal v domovino. Tu so turčili ljudi, a
Srbi so vse posekali. Stanko je bežal v selo Bušate.
Tam se je naselil in prozval za Stanka Bušatlijo.
To je bila bitka na Lješkopolju.  Poturčenci, ki so
se udali, pa so ostali v Črni gori.

Teb Turkov ni več, a ni jih bilo tudi že 1. 1711.
v Črni gori. Kdaj so izginili, se ne ve, ker ni dvojbe,
da je vsebina Gorskega Vijenca fikcija. Mogli so
poginiti 1. 1687. ko so Črnogorci, podžgani od Bene¬
čanov, vse Turke v svoji deželi pobili. Ta boj je trajal
več let in v teh bojih so izginili poturčenjaki in tedaj
se je tudi mesto Obodnik razorilo na Reki Crnojeviča.
Tedaj je bodril Črnogorce na boj vladika Visarion
(| 1689 1.).

2. Tako je nastala v Črni gori ona doba, ki se
navadno imenuje teokratska, a brez vzroka.  Res
je, da je vladika Vasilij, ki je dal tiskati 1. 1754. v
Moskvi prvo zgodovino Črne gore, pisal, da vladajo
po odhodu Crnojevičev mitropoliti v Črni gori od
leta 1516. Isti je prosil za nekega Crnojeviča, ki je bil
v avstrijski vojski častnik, da bi ga povišali v gro¬
fovski stan, ker sedaj vladajo po odhodu knezov mitro¬
politi od nuje tudi v politiki. — Mitropolit Sava,
zavladičen 1. 1719. je pisal Dubrovčanom, da vodijo
ljudstvo, odkar so ostavili deželo knezi, vedno
le vladike. Conte-lveliču piše isti Sava 1. 1785. pismo,
kjer pravi, da se pokoravajo Črnigorci od pada srbskega
carstva samo svojim arhipastirjem. Ista pastirja sta
pisala tudi ruskemu carju Aleksandru o oblasti in
upravi cetinjskih vladik po odhodu Crnojevičev. Ali to
sta pisala vladiki sama,  ne pa glavarji, ki sploh niso
pisati znali. Glavarji in narod niso nikoli  prizna¬
vali vladikam posvetne oblasti.

34

Lazar T. Perovič je v srbskem Magazinu

1. 1896. napisal članek: Teokratska (sveštenička, kalu-
gjerska) vlada ili uprava u Crnoj Gori. On pravi, da
je trajala ta vlada več kot tri veke. Potem pravi, da
so po krvavi drami na Balkanskem poluotoku koncem
XIV. veka sirotni goliči slavne Zete, oplenjeni vseh
sredstev za obstanek, obljubili do poslednje krvi čuvati
svoje sveto ognjišče ter so dvignili nad njim svojo
zastavo in vanjo zapisali simbol borbe: „Za križ častni
in svobodo zlato!" Od tedaj se je razvila neprestana,
obupna, krvava, stoletna borba, dokler se ni vzdignil
iz pepela oltar pravi na krvavem kamenu (= Črni
gori). — Tako pišejo tudi Milakovič, Dučič, Po¬
povič  in Rusa Rovinsky in Aleksandrov  in raz¬
lični starejši pisatelji, a vendar ne vedo navesti skozi
dvesto  let  nobenega imenitnega sokola v Črni gori,
če prav bi človek mislil, da so se v neprestanih bojih
mnogi odlikovali z modrostjo ali z viteštvom.

Zato pa ni tudi nobenih beležek in narodnih izročil.

O tem ni vedel nič povedati Vasilij Petrovič,
ki je spisal prvi „Istorijo o Črni gori" ter jo izdal v
Moskvi 1. 1754. — Nič ni o tem vedel njegov sinovec
(netjak) Peter I. Petrovič  (1786.—1830.), ki je tudi
spisal kratko zgodovino črnogorsko, niti Milutinovič
Sima,  niti Medakovič Milorad,  ko je sestavljal
zgodovino Črne gore 1850, niti ko je pisal delo
„Vladika Danilo".

V zgodovini Črne gore Dimitrije Milakovič  a,

2. izdaja 1856. so imenovani ti-le vladike 1. German,
2. Pavel, 3. Vasilj, 4. Nikodim, 5. Romil, 6. Pahomij
Komanin, 7. Benjamin, 8. Rufin Njeguš, 9. Medarij
Kornečan, 10. Rufin Boljevič, 11. Vasilj Veljekrajski,
12. Visarion Bajiča, 13. Sava Kalugjerovič z Očiničev.

35

3 *

Nihče ne ve nič o teh vladarjih in tudi ne o
mnogih drugih vladikah neznanih imen, nego vsi so bili
mirni pastirji naroda. Kdo so bili torej vladarji?

V letopisu Mat. srbske 1842. v zv. 4. ali knjigi 59.,
je priobčil tedanji urednik Jovan Subotič iz nekega
rokopisa, ki je imel več zgodovinskih narodnih pesem
in zapiskov, tudi »vladajoče familije v Črni gori". Tu
se navajajo Crnojeviči od 1358—1516., potem Vukotiči,
Punoševiči, Radoniči, Tomanoviči, Miliči, Mar-
tinoviči, Petroviči, Mijuškoviči. Ti so vladali in vo-
jevali proti svojim sovražnikom in branili svojo domo¬
vino proti Turkom. Te družine so vladale od 1516—1711,
ko je poslal Peter Veliki pismo in tedaj je bil mitropolit
Danil Sčepčevič in tedaj je velika oblast prešla na
menihe".  (Velika oblast pa je prešla na menihe samo
za to, ker so znali samo oni pisati!) Ta neznani
zapisovač ne ve nič o regentih-metropolitih
za dobo  od  1516.—1711. in pravi, da je meniška
vlada nastala še le 1711. leta. —

Še le od vladike Vasilija  (1756—1766) so
začeli trditi in učiti, da so po poslednjem vojvodi in
gospodarju zetskem in črnogorskem vladali mitro-
politi in upravljali Črno goro, da je bil narod črno¬
gorski več nego tristo let pod vodstvom cetinjskih
mitropolitov. — Pa tudi oni, ki piše, da so vladale
neke rodbine v Črni gori, nima povsem prav, ker je
bil po vsej priliki dvesto  let  nekdo tretji gospodar
Črne gore.

G. Makso Dragovič  piše: »Poleg vladike,
razume se, je bilo vedno nekoliko plemenskih gla¬
varjev in med njimi gubernator, ki je seveda več vpliva
imel, nego drugi glavarji; in izven vsake sumnje
je, da so tudi turške oblasti imele vpliva in
deleža pri upravi Črne gore ob času vladik

36

iz raznih plemen. Sam Dragovič, historijograf
črnogorski priznava, da je imela turška vlada vpliva
ob času vladik iz raznih plemen. — On sam pa pravi
na začetku svoje razprave tudi to, da se ne da pri
sedaj znanih podatkih o tej zgodovini kaj določenega
trditi, ker ne vemo, kdaj in zakaj je Gjorgje Crnojcvič
ostavil Črno goro in odšel v Benetke, morebiti, ker
je videl, da gre vse rakovo pot, in je iz strahu pred
Turki zapustil kršno Črno goro in pobegnil v Benetke.
Isti  pisec pravi tudi, da ne vemo, v kakšni obliki je
izročil »posvetno vlado“ Gjorgje vladiki Germanu
ali Vavili.  Seveda sc to ne ve, ker je sploh ni
mogel izročiti kot klet  ven  ik  (priseženi podložnik)
turškega carja.

Isti Dragovič  je v Starinah priobčil v starem
prevodu srbskem carski ferman  za tri ribolove v
gornjem blatu (= Skadrskega jezera) poslan sandžak-
begu  Dukadjinskemu in kadi ji črnogorskemu,  s
katerim se daje onima na znanje, da je vladika
Pahomij  prišel v Carigrad in se pri sultanu pritožil
v ime menihov, ki stanujejo v Komu in Cetinju gori
imenovanega kadiluka (sodišča) in kateri vladika nosi
carsko zapoved, ker je dokazal, da imajo oni menihi
pravico od davnih časov do onih treh ribnikov, da so
jih pa ljudje od Žabljaka samovoljno motili v posesti
s tem, da lovijo ribe. Car zapoveduje, čim dobita
sandžak-beg in kadija to zapoved carsko, da preiščeta
stvar in ako najdeta, da je pravica svečenikov komskih
iti cetinjskih iz starih časov, da oddasta to zapoved v
roke svečeniku Pahomiju in da verujeta carskemu
podpisu. Iz Carigrada od Hedžre (bega Mohamedovega)
886. leta. Ta letnica je kriva;  moralo bi stati 9 4 6. leto
(= 1568) in se je zgodila pomota pri prevodu iz
turške matice.

37

Vladika P a h o m i j j e torej šel v Carigrad
k sultanu iskat pravice za ribolove. Ako bi
bil vladika Pahomij sam kakdinast, bi si
bil vedel že drugače pomoči. Pahomij je bil v
XVI. veku vladika črnogorski in primorski,  ni  pa  bil
nikakršen vladar.

Isti Dragovič je priobčil iz t. z. »Cetinjskega
Krisovulja“ v Let. Mat. srbs. 1891 . knj. 167 . str.  4 — 7 .
»Krisovuljo za Humce" (Humci so 10  minut od
Cetinja), kjer je govor, kako so se Humci med seboj
dogovorili, da pritisnejo dedščino cerkveno 1. 1638.
„in mi vladika Mardarij z bradi (menihi) smo poklicali
Humce in carskega kadijo (sodnika), ker so
tedaj zapovedovali tudi Turki,  in Humci so
dejali pred kadijo, da stoje na zemlji, katero jim je
ostavil Ivan Crnojevič. Mardarij pa je iznesel pred
kadijo krisovulijo (zlato bulo) Ivana Crnojeviča in
druga pisma, katera so mu dala turška go¬
spoda.  Tedaj je kadija Humce zapodil in cerkvi ded¬
ščino potrdil. Humci pa niso hoteli kadije poslušati
in so začeli krasti in zla delati samostanu. Vladika in
bratje so jih prosili, da naj ne delajo zla cerkvi ali
zastonj. Šli so torej vladika in bratje (menihi) v Pod¬
gorico h kadi  ji in so ga prosili za vojaško pomoč,
da bi prestali Humci zlo delati. Vojaki so prišli, zve¬
zali Humce in natepli s toljagami in jih oglobili. Na
prošnjo vladike in bratov so jih izpustili, določili so
pa še: „Ako bi Humci hoteli kdaj pritisniti na polje

ali v goro, smo postavili poroštvo od 40.000  globe
in ako pride gospodar, ki zapoveduje v tej deželi,
bodisi Turčin ali krščan, naj vzame globo z vsemi
črnogorskimi vlastelini in Humce prežene preko morja
in planine; cerkvi pa naj dedščina ostane 1 ib era
(svobodna) in na veke." Temu pa so bili svedoki vsi vla-

38

stelini in sodniki in to je bilo 25. aprila 7146. (= 1638.)

— Mardarij  je bil vladika okoli 1. 1 659., in sicer
devetnajsti.

Kotorski vlastelin (graščak) Marijan Bolica
je opisal v neki knjigi skadrski sandžakat in pravi,
da je skadrski sandžakat razdeljen na šest delov in
da je prvi in glavni del tega sandžakata Črna Gora.

- On pravi tudi, da vladika kot initropolit upravlja z
vsemi Črnogorci v duhovnih stvareh (nel špiri¬
tu  al  e), ki priznava jedino prečastnega patrijarha peč-
skega in za vojvodo ali zapovednika v Ljubotinu ali
reški nahiji Vuka Rajičeva, ki je glava vsej Črni
gori. Knjiga je izšla  1. 1614., in je vladi be¬
neški posvečena.

Od 1. 1516.—1687. torej ne more biti govora o
teokratiji v Črni gori in mitropolit cetinjski je bil sta-
rejšina samo v duhovnih poslih.

Dokaz temu je tudi pismo vladike Visariona in
vseh knezov Črne gore pisan 8. dan novembra (po
starem) 1. 1 68 8. in upravljen presvetljemu in prevzvi-
šenemu in mogočnemu gospodu in gospodarju Jero-
limu Kornerju, kavaljeru, proveditorju, generalu od
Dalmacije in Albanije.

V pismu na senat beneški od 21. maja 1687. je
pisal imenovani Jerolim Korner, da je Andrej Pobor
(Popori) od Kozijera ubil ali glavni krivec bil, da je
bil ubit kadija podgoriški, o čemer je že prej poročal
proveditor senatu; v listu od 8. septembra 1688. pa
piše, da se nič natančnejšega ne ve o tem ubojstvu
podgoriškega kadije, ki je sedel v Podgorici in sodil
Zeti; črnogorski kadija pa je sedel v Lješko-
polju.

Pred osvojitvijo grada Ercegnovega v Boki so
torej stopili 1. 1687 Črnogorci oprostivši se

39

turškega jarma v odnosa j e z Benetkami ali
z drugimi besedami,  so se podložili gospostvu
beneškemu.

Sicer pa niso bili Črnogorci raja, kakor Bošnjaki,
Hercegovci in Srbi; samo dejstvo je, da vladike črno¬
gorski niso bili zameniki vojvod črnogorskih v njihovi
oblasti in da razen svoje duhovne oblasti niso imeli
posvetne oblasti in niso bili vladarji  in da prave
oblasti niso imeli ni knezi, nego da je bila Črna gora
pod turško oblastjo  in pozneje pod benečansko.

Rus Makušev  (v razpravi »Samozvanec Stepan
Mali“ v Ruskem Vestniku) pravi: „S tem Jurjem
(Crnojevičem) se je ustavila vlada črnogorskih vojvod
in po njegovi smrti, ki se je zvršila 1. 1514., je bila
mala država zedinjena s Turško in je bila del pa-
šaluka skadrskega.  V podanstvu Turčije je bila
Črna gora od početka XVI. do konca XVII. veka“.

Tudi Konstantin Jireček,  najboljši poznavalec
južnoslovenske zgodovine, pravi v svojem članku v
Ottovem naučnem zbornika, 6. zv., da je od 1514.—1528.
upravljal Skenderbeg (Staniša) sam Črno goro, Pri¬
morsko in Dukljo. — Navadno se trdi, da je takoj po
padu Crnojevičev nastopila posvetna vlada mitropolitov
(vladik) ali po listinah je nastala ta vlada še le dva
veka pozneje. Med tem je bila Črna gora več ali
manj pod vrhovnim gospodstvom turškim.
Metropolit cetinjski je bil samo poglavar duhovni (nel
spirituale), v veliki vojski 1.1683.—1699. so se Črnogorci
izročili Benečanom in zmagovali zanje v
mnogih bitkah  itd. na pr, v Kiperski vojski
(1570—1573), v Kandijski vojski  (1685—1699).
— kar je omenil z nekoliko besedami vladika Va¬
silij v svoji Istoriji Črne gore  (1754).

40

Leta 1604. je došcl v Podgorico sandžak Alibeg
Mehmedbegovič, (sinovec ali netjak Feris-paše) in ji
hotel izterjati davek. Črnogorci so se branili plačati
davek. Zbral je60.000 ljudi, med njimi mnogo Kučcv,
popalil Stanjevič in Gorico, a v gorah so ga počakali
Črnogorci v zasedi in natepli, da je bilo 100 Turkov
razsekanih na kose, med njimi čehaja (nadzornik)
Saban, in le noč je Turke rešila.

Drugi porazi, ki se omenjajo 1. 1612. in 1613., pa
se tičejo Brdjanov, ne pa Črnogorcev.

V R el at. Ve n e ta e, (izdal Simo Ljubič v Za¬
grebški akademiji) je „Itinerario di Giov. Batt. Giusti-
niani sindice in Dalmazia edAlbania“ od 1. 1553., kjer
piše na str. 241. o Kotoru in njegovih mejah in pravi,
da je tik Kotora „un inonte asperrimo, tutto di sasso
vivo, detto M. Negro, abitato da sudditi tur-
chesi  (zelo kršna gora, vsa od živega kamena, ime¬
novana Črna gora, naseljena od podanikov turških) in
na str. 46. „in Monte Negro, loco del signor Turco
1663“ (v Črni gori, mestu gospodstva turškega 1663).

Da ni bila Črna gora pod turško vlado, ne bi sc
bila že v XVI. in XVII. veku delila v „nahije“. Ta beseda
je turška namesto domače „župe“ in se ne bi čitalo
v titulah in adresah za pisarje Pečske patrijarhije: ,,Na
Crnu goru sice (== tako) piši: ,v bogospasnuju na-
hiju  Cetinje i v’ Kadilu k’ Podgorico i Skadar
i v’ pleme Paštrojeviče 11 .

V beratu menihu Savi (Savi Petroviču, mitropolitu
črnogorskemu) od 1. 1180., (t. j. po hcdžri) ali 1767.1.
po Kr., v katerem se on potrjuje na novo v zvanju
mitropolita, stoje besede: Črne gore,  „ki se sedaj
zove Karadža-tagi“ (= Črna gora).

41

Ko je Ni kod c m, četrti vladika za Vavilo, nekaj
let pred pohodom patrijarhovim umrl, se nihče ni upal
skozi turške pokrajine potovati v Peč in tako je bila
Črna gora nekaj let brez mitropolita. S tem brezvladjem
se je hotel okoristiti Sandžak-beg, katerega so prevarile
njegove nadeje, da bi z dobra pridobil Črnogorce za
sebe ter je hotel zasesti Črno goro. Zgrabil je s
svojo vojsko Črno goro in posrečilo se mu je zavzeti
Obod,  ki je bil važno trgovišče za Črno goro. Tako
so ostali Črnogorci v neki polovični zavisnosti od
Turkov. Tako so stale stvari, ko je bil mitropolit
Visarion  Bajiča, ki je' bil posvečen za vladiko
1. 1685. po smrti Rutina Boljeviča in umrl 1. 1692. —
V zadrskem arhivu je neki dokument med Atti del
Proveditore Generale in Dalmatia et Albania, od

4. maja 1690., v katerem knezi in glavarji črnogorski
in zbor črnogorski javljajo šofra-providuru (sopra-prove-
ditorju) Kotora, Albanije in Novega, Alvisu Marcelu,
da je vladika Visarion umrl in da so si za svojega
duhovnega pastirja in starejšino izbrali in še s svojo
voljo potrdili vladiko Sava  tir  a (Savo), ki je bil že
doslej potrjen po zapovedi arhiepiskopa Arsenija
Crnojeviča, patrijarha srbskega. — Da je umrl
Visarion koncem junija 1. 1692., se vidi iz pisma od

5. julija 1692., katero je poslal poverjenik izvenrednega
proveditorja kotorskega iz Nikšičev in iz pisma, s katerim
je proveditor javil metropolitovo smrt 21. julija i. 1.
beneškemu senatu. Kaj je delal Visarion  v teku
7. let?

V italijanskem zborniku, izišlem 1. 1896. v Rimu,
so pisma iz 1.1678.—1735. in prvo pismo je ono vla¬
dike Visariona od 10. decembra 1678. do generalnega
proveditorja Dalmacije in Albanije, Jerolima Kornerja,
v katerem mu javlja, da so Kuči in drugi Brdjani raz-

42

bili pašo (Sulejmana skadrskega) ter njegovo vojsko
posekali in tako junaštvo počinili, da ga ni bilo doslej
proti Turkom od strani krščanov. Ker so se Turki
prepali zaradi dohoda benečanske vojske, prosi vladika
gen. proveditorja, da naj pošlje vojsko v Črno goro,
kjer hočejo postaviti 2000 mož, da udarijo na Turke
v družbi z benečansko vojsko. — „Za vsako naše delo
i potrebo se preuzvišenemu gospodstvu tvojemu pri¬
poročamo i se vam zaupamo. Prosimo gospoda Boga
za vaše zdravje i veštu (obleko)  vam  poljubljamo
i Bog vas podrži u prevedreni gospodstvu leta [mnogo)
amin’ —.“

Leta 1688. maja meseca je poslal Sulejman-paša
„Vladiki (Visarionu) i Tomasu i ostalim okolo njih“
pismo, v katerem jim obeča, da pride z 20.000 možmi
v Podgorico in kdor je prava carjeva raja, ta pride
k njemu na vero božjo in on mu nič ne reče, ako pa
kdo neče priti, naj le počaka, da ne bodo potem rekli,
da jim ni dal vednosti.

To pismo je poslal Visarijon generalnemu pro-
veditorju s tem pismom: „od vladike in vseh starejšin
od Črne gore“. Moli in kumi ga z Bogom in sv.
Ivanom, da naj Črnogorcev samih ne ostavi, nego, da
naj jim pošlje pomoč in da naj zapre Turkom pot v
Ulcinj in Bar z nekolikimi galijami. In nadejajoč se, da
bodemo imeli od vašega gospodstva vsako pomoč,
vašega gospodstva svetlo vešto poljubljamo.
19. maja 1688.

Še važnejše je izvestje Jeronima Komerja senatu
beneškemu od 31. maja 1688.: „KojeSoliman (Sulejman-
paša skadrski) spoznal naklonjenost Črnogorcev do
Vaše preuzvišenosti, se je razsrdil na nje ter je hoteč
se osvetiti obesil dvanajst njihovih talcev, ki so se
nahajali v njegovih rokah. Razkačeni so se (Črnogorci)

43

javno oglasili za Vašo preuzvišenost in to po veliki
zaslugi cetinjskega episkopa (Visarijona), ki ni samo
podpiral tega sklepa, nego je tudi obečal, da jih hoče
izmiriti in zjediniti z drugimi gorjanci (Brdjani), s
katerimi so živeli v starem sovraštvu. “ — Daj bog, da
bi odgovarjali dejansko poslom, katere imajo ž njimi
in da jih ne bi kaka nova homatija spravila v novo
nejedinstvo. Prišlo je k meni njih 24 glavarjev in njih
cpiskop sam ter so me uverjavali svoje udanosti,
prosili pomoči in podpore obečajoč mi, da mi hočejo
vsako mogočo korist nuditi nad sovražniki itd.

To pismo in pismo vladike Visarijona ter
vseh knezov od Črne gore,  katero je bilo pisano
8. novembra (po starem) leta 1688. Jerolimu Kor-
nerju, kavalirju proveditorju in generalu od Dalmacije
in Albanije, kaže najbolje, v katerem razmerju so bili
Črnogorci do republike beneške. Pismo slove: „Od
nas episkopa od Cetinja in vseh knezov od Črne gore;
a po tem, gospod presvetli, kakor smo prišli od vsega
zbora črnogorskega starejšine v Novi (Erceg-Novi) k
vašemu gospodstvu in vam prinesli pismo, ki smo je
napravili na Cetinju, ko se je bila letos zbrala vsa Črna
gora, da se zjedinimo in povsodi zjedinimo kot verni
podložniki  vašega presvetlega gospodstva, h
kateremu smo pristopili od svoje dobre volje izpod
roke turške;  potem se je dvignil paša Sulejman od
Skadra z vojsko na Črno goro in jej mislil sila zla
storiti, ali mu ni dal Bog, ker smo iskali pomoči pri
Vas in vojaštva in za našega zapovednika k a va¬
lj era Živa Grbičiča ali njegovega netjaka
(ali vnuka [?]; „nipote“ znanči oboje v ital.) i tako se nas
je usmililo Vaše gospodstvo, nam je dalo pomoči in
vojaštva in pred vojsko kavalirja Jana Grbičiča,
ki se je dobro obnesel proti sovražniku in zavrnil

44

Sulejman-pašo sramotno in zasramljenega iz Črne gore,
ki je prišel deželo harat in palit, ali hvala Bogu ni
naredil sebi velike koristi, niti krščanom velike škode,
nego je izgubil dobre junake od svoje vojske; pa
gospod presvetli, dokler smo bili pod Turki, vedno
smo bili (varovanci) njih hiše 1 ); in tudi zdaj, ko smo
prišli pod krilo principovo (= beneškega dožda), raz¬
umemo, da ljubi tudi ostala dežela Grbičiče, pa tudi
mi Črnogorci jih ljubimo in smatramo za naše gospo¬
darje, da nam vedno zapovedujejo, dokler bode (tra¬
jala) njih hiša, ker so sreča za našo deželo; pa tudi
zdaj, ko je šel Sulejman-paša drugikrat nad Črno goro,
smo šli v Kotor in iskali pomoči od gospoda prove-
ditorja in kavalirja Živa Grbičiča in tako so nam dale
zapovedi Vašega gospodstva pomoč in vojsko i pred
vojsko kavalirja Jana ter je šel na Cetinje; in došel
je Sulejman-paša blizu Cetinja, en dan hoda in govo¬
rili so mu,' da naj ide na Cetinje, kjer ga čaka kaurska
vojska (nevernikov), ali ni bil junak, da bi prišel in se
pobil z vojsko, nego je požgal neke slamnate hiše po
Reški  n a h i j i in se sramotno vrnil: niti ni roba
povel, niti glave odnesel, niti kakega junaštva učinil
v Črni gori, nego po sreči božji in vašega gospodstva
je dvakrat letos sramotno pobegnil Sulejman-paša
preko blata (Skadrskega jezera), kakor noben paša ni
bežal; odkar je postala Črna gora, nikdar ni bila vojska
pašina nesrečnejša, kakor ta pot, ker se je prepala, ker
jo je pričakoval kavalir z velikim junaštvom in z ve¬
liko spremo, katere potrebuje v vojski; zato pišemo
vašemu gospodstvu, da veste, da nam ni naš sovražnik
nič zla storil in da, ako bi se ta paša zopet kdaj
dvignil na nas, da se Vam priporočamo, da bi nam

‘) t. j. Grbičičev.

45

zopet kavalirja poslali z vojsko na Cetinje, dokler da
Bog, da tudi v te kraje izide vaše presvetlo go¬
spostvo, da izženete tenekrščenepseinosvo-
bodite nas tega sovražnika, kakor ste že mnogo
narodov krščanskih osvobodili v drugih krajih, tako
mi upamo vašemu gospodstvu, da nas osvobodi; in
prosimo vas gospod presvetli, da bi pisali gospodu
proveditorju in gospodu Živu Grbičiču,  da
bi nam poslali kakih sto ljudi semkaj v samostan; dve
kompanije, da čuvajo te meje (kutine) in ko bi se
oglasilo, da so tukaj nameščeni plačeniki, bi stala mirno
ta zemlja in ne bi ji mogel sovražnik nič škodovati
in da smo vam gospod presvetli v vsaki stvari, kjer
moremo poslužiti, da nam zapovedate in Bog vas po-
drži mnoga leta v presvetlem gospodstvu. Pisano na
Cetinju osmi dan novembra na staro (1688).“

Torej so imeli 1. 1688. pred 31. majem zbor
na Cetinju, kjer so se vsi Črnogorci zjedinili in so
ogorčeni na Sulejman - pašo stopili pod krilo beneškega
dožda in odloko napisali ter pismo odnesli episkop in
24 starejšin v Erceg-Novi, kjer so se predstavili ge-
neral-proveditorju Jeronimu Kornerju in izjavili, da
od svoje volje pristajajo kot verni podlož¬
niki  prevedrega principa in o tem je izvestil general-
proveditor svojo vlado 31. maja 1688.

Ta Žano Grbičič je bil torej postavljen v drugi
polovini 1. 1688. za gubernatorja ali zapoved-
nika v Cetinju  in je ostal tam od 1. 168 9. —1 692.
Kaj pa se je potem godilo od 1689. leta do smrti vla¬
dike Vasarijona? — Črnogorci niso več sami napadali
Turkov, nego so kot zavezniki in podaniki poma¬
gali Benečanom v bojih beneške republike s Turki.

Marko Dragovič  v delu „Mitropolit črnogorski
Vasilije Petrovič Njeguš itd.“ (str. 17., 18.) piše, „da je

46

morala Črna gora odpovsod zaprta pridobiti si prija¬
teljstvo Benečanov, da je mogla potrebno hrano do¬
bavljati. Ona je morala s silo grabiti ali pa pomagati
Benečanom z orožjem, da je od njih dobivala podporo
in hrano. Zato je delala izjave Benečanom in je Be¬
netke priznavala za svojo pokroviteljico. Taka pisma
so morala biti mehko pisana. Ali to je delala Črna
gora le prisiljena in da bi se rešila vraga, je klicala
za kuma satana, da je nista oba napala.

Benečanska vlada je seveda ošabno pisala Črno¬
gorcem in je sebe predstavljala za dobrotnico Črne
gore. Ako ne bi tega vedeli, bi morali misliti, da
so bili Črnogorci res nesamostojni, ampak ne glede
na vsebino in obliko pisem črnogorskih in beneških
ostanemo pri mnenju, da ni bila Črna gora nikdar
komu podvržena, temveč vedno neodvisna." —

Tako mislijo Srbi ne samo na Cetinju, nego tudi
v Belgradu, Novem Sadu in Zagrebu; s kakšno pra¬
vico, lahko vsak trezen čitatelj presodi!

Letopisec cetinjski,  ki je nastal okoli polo-
vine XVIII. veka, piše, da so Latini (Benečani) 1. 1687.
zavzeli Novi  (Erceg-Novi) in to leto je izvel biskup
Visarion Latine na Cetinje v samostan, proveditorja
in kavalirja; in vladiko Visarjona so leti otrovaii in je
umrl. Potem jo zbral Sulejman-paša vojsko in šel na
Cetinje; našel je Latine v samostanu, pa pustil Latine
na vero, cerkev pa raskopal.

Leta 1687. je bil Novi od Benečanov osvojen
in v istem letu je bil razorjen samostan cetinjski.
Visarijon pa je umrl 1 . 1692 . Očividno je poročilo
letopisca krivo.

O osvojenju Novega piše G j. Popovič  tole:
General Kornaro je zbral 12.000 ljudi in se obrnil do
cetinjskega metropolita Visarijona Bajiče, da mu po-

47

more s Črnogorci. Mitropolit se je odzval in poslal
jako pomoč.

V neki narodni pesmi pa se pripoveduje, da je be¬
neški dožd poslal pismo Vu če ti Bogdanoviču, po¬
glavarju Črne gore  in ga pozval, da naj zbere svojo
vojsko. Knez je takoj zbral svojo vojsko ter jo popeljal
pred Novi, počakal Topal-pašo na Mokrinah, napal nje¬
govo vojsko, jo potolkel, da so Turki bežali v Trebinje.
Potem so Črnogorci napali Novi in zastava popa Ra¬
donjiča je bila prva zasajena na zidu Novega. Ko je to
čul Sulejman, vezir Albanije, je zbral veliko vojsko in
jo vodil proti Črni gori, da se osveti.

Pesem lahko tako poje: kako pa je mogel zgo¬
dovinar Milorad Medakovič  v knjigi »P. P. Njegoš
poslednji vladujoči vladika črnogorski" (N. Sad. 1882)
na str. 46 pisati: »Vladika Visarion Bajiča (1687) se
je boril zajedno z Benečani proti Turkom pri Novem
in zmagal  baš on s svojimi Črnogorci, a po
zmagi so ga Benečanska gospoda spremili na Cetinje
in ga tu umorili" ?

Kako bi bili Benečani otrovali Visariona 1. 1689.
ko je živel še 1. 1691. in umrl  še  le  1. 1692?
Zakaj bi bili Benečani trovali Visariona? Tega ni pisal
niti mitropolit Vasilij, ki je mrzil Benečane, niti
Peter L, ki jih tudi ni maral. Izmišljeno je tudi, da so
baš Črnogorci zavzeli Novi. —

Benečani so vodili vojsko s Turki zvezani z rim¬
skim cesarjem in poljskim kraljem od 1. 1684. do
Karlovškega mira 1. 1699.

Leta 1692. pa je napal Skadrski paša Sulejman
Črno goro. Popovič  pripoveduje, da je prišel pod
vodstvom poturčenjakov iz Crnojeviča Reke. „Na Vr-
teljki se je začel boj pred Cetinjem. Beneški vojvoda
Žano Grbičič je utekel brez boja v Kotor. Boj je

48

trajal osem dni in je palo mnogo junakov, ki niso dali
sovražniku v srce Črne gore. Med drugimi je pal Piv-
ljanin Ivo s 60 drugi. (16./26. sept.). Ali s silo je
prodrl Sulejman do Cetinja, kjer je dvor Ivan-begoviča
branilo 48 braniteljev. Ko je palo 237 Arnavtov, so Turki
udrli v dvor in vse domačine posekali. V cetinjskem samo¬
stanu je bilo 200 Italijanov, ki so se udali in katere je
pustil Sulejman v Kotor. Menihi pa so se pripravljali za
skrajnost. Vse dragocenosti so skrili v veliki zvon in
ga zakopali; v kleti pa so nagomilali smodnika in
neki menih je zapalil z zažigalnico (lunto) smodnik,
da se je samostan razpočil in zgorel (18./28. sept.)
in je 400 Turkov poginilo. Potem se je vrnil Sulejman
v Skader.“

Pa ni bilo tako. V rimskem zborniku, izdanem
1. 1896. so pisma, izvestja in spisi, ki svedočijo, da
se je bitka vršila meseca septembra 1. 1692., ne pa
1. 1690. V tem napadu ni bilo 60.000 mož, nego samo
8000 vojske, ki je udarila na Latine in Črnogorce. Pri
Turkih so se borili Kuči in Klirnenti  in tudi
Crmničani in Rečani  so  se  pridružili Turkom.
Turki so brez velikega upora pridrli na polje cetinjsko.
Poturčenjaki niso  na Crnojeviča Reki šli na roke
Sulejmanu, ker tedaj poturčenjakov ni bilo tamkaj.
Tudi ni res, da bi se bili spopadli Črnogorci  s
Turki in da je borba trajala 8 dni, tudi  ni  res, da
je Kotorski kastelan Žano Grbičič s 1560 vojaki po¬
begnil v Kotor.  Vse to so izmišljotine poznejših
Črnogorcev.

Piperi in njih vojvode Rajič, Cvetko, Piletin in Janko
Vukadinov so pisali 1.1692. v septembru kavaljeru Žanu
Grbičiču med drugim: „Potem, ko se je paša vrnil s
Cetinja z veliko vojsko, se je vsa dežela prepala, ker
nas je hotel udariti; ali ker je bila velika voda in je

49

4

mnogo gospode poginilo ter je bil paša ranjen in se
ni mogel izlečiti, smo se uklonili zlu. Obžalujemo
samostan ali z bogom in gospodom ga lahko zgradimo.
A vera ti božja, mnoge gosposke glave so bile zlom¬
ljene in ko se je paša vrnil v Podgorico in Skader, ni
bilo nikakršnega veselja. Mi smo božji in Vaši, in
tako ti ne pogobi sol in kruh (naj ne postaneta gobava).

S Kuči smo se umirili.Pripovedal vam je menda

knez od Plješivcev, kako smo vsi šli z njimi na Cetinje,
ali nismo dospeli, ker smo dobili glas, da se paša
vrača. Ali preje nismo mogli, ker mu je sin 1 ) bil v Pod¬
gorici s tremi tisočami vojske in baš smo culi, da se
pomika in ide na Reko z dvema topovoma. Preje bi
bili pisali, ali dokler se ni vsa vojska razšla, nismo
mogli 11 . To pismo pripoveduje boj vse drugače, nego
Popovič.

V bitki pri Vrteljki (Vrtijeljlki) se je odlikoval
Baja Pivljanin s 60 junaki; ta bitka je bila po besedah
Rusa Rovinjskega končni akt v celi dobi navalov
turških na Črno goro v tečaju dveh sto let. Res pa je
bila končni akt samo one dobe od leta 1688., ko so
vrgli Črnogorci s sebe turški jarem in se začeli boriti
na strani Benečanov proti Turkom. — Prav pa ima
Rus, ako pravi, da se te bitke Črnogorci niso ude¬
ležili  in da se je Baja Pivljanin sam s svojim oddel¬
kom nekoliko časa hrabro ustavljal na Vrteljki, dokler
ni pal s svojo četo, 60 ljudmi. Dejstvo je torej, da se
te bitke Črnogorci niso udeležili  in da je ono
mesto v Gorskem vencu „Tri serdara i dva vojevode
sa njihovo trista sokolova, Soko Baja sa trijest zma¬
jeva (1044—1046)“ licentia poetica, ki ne odgovarja
istini. — Bajo Pivljanin je bil prvi harambaša od

■) N. pašin.

50

Perasta in je stopil v beneško službo ter na Vrteljki
poginil. Grob mu je bil na Cetinjskem polju pri cerkvi
Doljnokrajski, Simo Milutinovič  v Istoriji Črne
gore (Belgrad 1835) str. 27. piše: „Sulejman-paša
Begajlija iz Skadra, kako vješti Crnoj gori, upotrebio
je za olakšanje uspjeha i one poturice črnogorske i
mnoge druge 1 akomne  (seveda Črnogorce), ki so
ga radostno sprejeli  i po mali praski pri Vrti-

jeljci.so izveli Sulejmana i vso njegovo

vojsko na Cetinje.' 1  — Zakaj imenuje pesnik Gor¬
skega Venca onega vezirja, katerega je na Vrteljki
dočakal sokol Bajo, Šengjer-vezira in ne Sulej-
man-paše?  Najbrže je tudi to licentia poetica.

Rovinjski  je objavil 1. 1897. v ruskem Žurnalu
min. narodnago prosveščenija št. 8. oddel. 2. Del. 312.
— po rimskem Zborniku  razpravo, v kateri veli,
da Črnogorci niso hoteli braniti Cetinja
proti Turkom, ker niso hoteli pomagati
tujcem  (Benečanom), ki so samovoljno prišli
in da so videli v Turk ih takrat svoj e osvobo¬
di tel je in se niso z njimi potolkli.  To je vse
drugo, nego kar piše Peteri.:  „Ta Visarijon Bajiča je
na poziv bivše republike Beneške podignil Črnogorce
v pomoč Benečanov proti Turkom, ali turška sila pod
vodstvom Sulejman-paše Skadrskega se je obrnila
proti Črni gori in po hudem in krvoprolitnem boju je
prišla na Cetinje, razorila samostan, ki ga je bil Ivan-
beg zgradil. A to se je godilo zato, ker je Žano Grbičič
vlastelin Kotorski, katerega je bila republika s 1560
vojske poslala, izdal Črnogorce in pobegnil v Kotor.
Tako so izgubili Črnogorci mnogo bratov in samostan in
svojo svobodo, ker so dajali pomoč imenovani republiki."

Ni res, da je Žano Grbičič izdal Črnogorce in
pobegnil v Kotor; ni jasno, s kom so se Turki bili,

4 *

51

predno so prišli na cetinjsko polje, ali s Črnogorci ali
z beneško vojsko; tudi ni bil poglavar beneške vojske
Žano Grbičič, ampak izvenredni providor kotorski
Nikola Erizzo, ki je podpisal akt o kapitulaciji beneške
vojske na Cetinju, dne 17. 27. sept. 1692.

Vprašanje, ali narod res ni hotel braniti Cetinja
proti Turkom, ali pa se je zbal sile turške, ker je imel
Sulejman paša 8000 mož in 4000 rezerve in ker so
bili v njegovi vojski Kuči in Klimenti, dve najhrabrejši
črnogorski plemeni in da je pustil, naj se bije z jačim
sovražnikom sam Benečan, to se tiče Črnogorcev, pa
naj se oni razgovore z Rusom Pavlom Rovinjskim, ki
piše, da so Črnogorci zaradi tega ostavili Benečane na
cedilu, ker so Visarijona Benečani doveli do skrajnega
ponižanja, ker je bil prisiljen od njih prositi pomoči
in je v pismu od 8. novembra 1688. podpisal list s
frazo: in vašega gospodstva veštu (obleko)
celivamo (poljubljamo). — Ali tudi Sava
Petrovič,  metropolit iz slavne porodice Petrovičev,
ki je bil najdalje vladika v Črni gori, je v svojem
pismu od 27. oktobra 1770., do dožda beneškega
završil s poniževalno frazo: „vašoj prevedroj re-
pubici poniženi in oblegani (ob b liga to) i do¬
bro v j e r n i bogomoljac i mitropolit s k a li¬
ci a r s k i i primorski celiva m vaše skute. Savva
Petrovič  (skute = rob obleke).

Beneška vlada ni hotela nobenega naslednika te¬
čajem 2 let potrditi in je poverila tedanjemu igumuu
samostana cetinjskega, Savi, upravo vladičanstva. Kdaj
in kolikokrat so njega izbrali ni važno; dejstvo je, da
je bil posvečen 27. novembra (po starem) 1. 1694. Še
prej, ali istega leta so pisali poglavarji šofra(sopra)-
prov(ed)itorju v Kotor, da so izbrali Savatijo za vla¬
diko ter so se podpisali: „Mi sluge in podi o že

52

vašega presvijetloga gospostva ves zbor
črnogorski". — Če so imeli ti knezi in glavarji
pravico suvereno izbirati svojega vladiko, čemu so to
pokorno javljali sopraproveditoru beneškemu? Oni,
ki razsrjeni niso hoteli pomagati Benečanom braniti
Cetinja, ko je pridrl Sulejman-paša v srce Črne gore,
so se 4. maja 1694. imenovali sluge in podlože
beneške.  —

Sava je bil iz sela Oči niče  v. V neki rokopisni
liturgiji (mašni knjigi) je s svojo roko zapisal kraj
svojega rojstva, v neki drugi knjigi pa je rekel, da jo
je prepisal na povelje vladike Visarijona 29. junija
leta 1692. — V letopisu cetinjskem stoji zapisano:
n leta 1692. se je postavil za episkopa Savva Očinič; je
episkopoval 3 leta iti umrl". Sava je bil rokopoložen
(hirotonisan) 27. nov. 1. 1694. v gradu Novem po za¬
povedi patrijarha Arsenija III., in sicer z roko metro¬
polita belgradskega Hadži - Simeona in metropolita
zahumskega čir (gospod) - Savatija in Gerasima. To
je vse sam zapisal (Rad. ak. južnosl. I. 181). — Ako
se šteje tri leta od posvečenja, tedaj je umrl 1. 1697.,
ako pa od leta 1493., ko je bil vprvič izvoljen, potem
je umrl koncem leta 1696. (ker se štejejo leta od
1. septembra do 30. avgusta) in njegov naslednik
Danilo  je bil potemtakem izbran na Jurjev dan
16 96. leta za naslednika. —

Tako stanje je bilo vse do vladike Petra II. (1831).
Zaradi tega so se rodili med raznimi plemeni vedni
prepiri in so se plemena med seboj krvarila. To je bil
tudi vzrok, zakaj se je nekoliko plemen podvrglo ska-
drskemu paši in zakaj je Črna gora pešala. Vladike
so v času notranjih bojev vporabljali svoja moralna
in avtoritetna sredstva; oni so'hodili med plemena, so
zaklinjali narod, naj miruje in složno brani domovino,

53

Imeli so uspeh za trenutek. Druge sile in drugih
sredstev niso imeli vladike. Tako je vladala anarhija
od začetka XVI. veka do Petra II., več nego 300 let.
Od vladike Vavila do Danila Sčepčeviča Njeguša je
prešlo 193 let. V tej dobi so se imenovali vladike iz
raznih plemen. To je najžalostnejša doba črnogorske zgo¬
dovine. V domovini domače razprtije; v inozemstvu pa
so zlobni nasprotniki priveli Črno goro na rob propasti.

$

* :f:

3. Vladike iz hiše Petrovičev, a)  Črno¬
gorci branijo svojo deželo.  Legenda pripoveduje,
da se je v sredini XVI. stoletja priselila krščanska
porodica dveh bratov, Heraka in Raiča, iz Hercegovine
bežeč pred nasilstvom turškim z vsemi slugami svo¬
jimi v Črno goro ter se naselila v neki ravnici, kjer
se je lahko branila v bližini bogatih pašnikov. Tam je
utemljila selo in ga imenovala po neki gori v prejšjnji
domovini Njeguš ali Njegoš. Ta porodica se je mno¬
žila zelo hitro in je obogatela v miru ter je postala
sčasom zaradi tega jedna najuglednejših rodovin v Črni
gori. Ko so se leta 1697. glavarji Črnogorski zbrali iz
vseh nahij, da si izvolijo po smrti mitropolita Save
Očiniča drugega vladiko, so se vsi zjedinili na potomca
te rodbine, sina Sčepana Njeguškega, ki se je bil že
preje odlikoval po vsoji vernosti. Z izborom Sčepčeviča
Njeguša se pričenja nova doba za Črno goro, ker je
vladičanstvo prešlo na hišo Petrovičev.

„V letu 1697. so se zbrali glavarji črnogorski na
zbor na Cetinju in so izbrali sebi za vladiko in pa¬
stirja Danila Njeguša Sčepčeviča.“ Tako piše letopisec
cetinjski. — Sedaj pa stoji na spomeniku Gospodarja
vladike Danila I. na Orlovem Kršu: „Mitropolit Danilo,
gospodar črnogorski.  Rogjen lj. 1677. stupio na

54

vladu lj. 1686. prestavio se (umrl) g. 1735.“ — Odkod
vedo ti cetinjski gospodje, da je nastopil vlado
1. 1696., o kateri sam Danilo ni nič vedel? On je
namreč zapisal v neki knjigi, ki je imela v sebi »Živ¬
ljenje sv. Save“ to-le: „Va leto 7207 (= 1699.) meseca
jula 16. va nedelju svetih otaca kupih knjigu sv. Save,
(j) a z grešni i smerni  (ponižni) Danil, narečeni
(izbrani) vladika cetinjski."  (Spomenik srb. kralj,
akad. III. 68. 69.). — Tako Arsenije III. Crnojevič, ki je
1. 1700. posvetil Danila za arhiereja, ni vedel, da je
Danilo že 1. 1696. nastopil vlado  črnogorsko. V di¬
plomi, dani mu meseca junija 1700.1. pravi, da ga je on
se zborom, sestavljenim v gradu Sečej-u (na Ogr¬
skem)  na eparhijo Skendersko (Skadrsko) po smrti
pokojnega vladike Save brez pastirja ostalo po božji
usodi in cerkveni izkušnji izbranega častnega jeromo-
naha cetinjskega i s prizvanjem svetega, oživljajočega
duha postavil v bogoljubnji stopnji arhijerejski, da
sprejme gori imenovano eparhijo, rekši Skenderijsko,
v kateri se imenujejo kraji Črna gora, Grbalj itd. —
Patrijarh torej ni nič vedel o gospodarstvu
Danilovem v Črni Gori.

Ko je poslal car Peter Veliki polkovnika in ka¬
valirja Mihajla Miloradoviča v svoje ime za poslanca
k Črnogorcem, da jim v zboru na Cetinju 17. aprila
1. 1712. objavi: „Mi (t. j. polkovnik M. Miloradovič)
dopuščamo Črnogorcem vsako svobodo, da so svoje-
vlastni, da nimajo nad seboj gospodarja razen
carja  a drugo manjšo gospodo in oficirje da imajo
od svojih plemen in da ni med njimi nobenega voj¬
vode, ni kneza, ni kapetana ni kakega starejšega
(= poglavarja) razen carja po carskem zakonu in sodbi,
in po duhovnem  zakonu mitropolita,  kakor smo
jih tako tudi našli in je tako bilo od Ive Crnojeviča;

55

a duhovni pastir i arhijerej od njih plemena in do¬
movine, in vojvodi, in knezovi in kapetani in vsaki
oficirji da imajo biti od domovine in iz druge dežele
nikakor."

In še mnogo povlastice jim je dal carski po¬
slanec. V tem pismu ni ne besedice o posvetni
vladi mitropolita.

Pa tudi Danilo Njeguš sebe nikdar  ni imenoval
„Gospodarja črnogorskega", kakor je to delal Peter II.,
ki se je nazival gospodarja Črnogorskega in Brdskega.

Pa tudi nobeden sovrstnik njegov ga ni s tem
imenom nazival in zato je napis na spomeniku vladiki
Danilu lažen, ker on ni bil nikdar gospodar črnogorski,
ampak so njega izbrali glavarji za vladiko in vrhov¬
nega (duhovnega) pastirja kakor 1. 1694. Savo.

Jasno je torej, da vladike izbrani od Danila
1697. do Petra II. (f 1851) niso bili dinasti  Črne
gore in da o dinastiji Petrovičev-Njegušev ni govora
pred 1. 1852 . Samo Medakovič  je pisal, da je bil
Danilo izbran 1.1696. za ..vladiko in gospodarja" na sam
Gjurgjev dan (13. aprila), in ne šele 1697 ., kakor
je res.

Ne ve se, kdaj se je rodil, niti kdaj se je po-
kalugjeril, niti kdaj je postal hieromonah.— S. Milu¬
tinovič  je prvi dejal in za njim so pisali vsi drugi, da
mu je bilo pred postriženjem ime Niko (Nikola); on
pripoveduje, da je proti volji roditeljev ostavil dom in
šel v samostan. In Peter I. v istoriji, tiskani v Grlici
za 1. 1835., pripoveduje, da so ga Črnogorci proti nje¬
govi volji izvolili za načelnika in arhipastirja. Vse te
trditve so prazne izmišljotine poznejših pisateljev. A
Medakovič, ki je še mlajši od teh historikov, ve celo,
da je bil Danilo velikega. vzrasta, prikladen, zgovoren
in pobožen. On ve tudi to, da je Danilo vsem gla-

56

varjem ugajal in da so ga brzo izbrali za gospodarja.
Danilu pa ni bil všeč ta izbor, ker je mislil, da je to
pretežko breme za njegova mlada leta. Seveda so vse
to fantazije pisatelja, ker nobenih virov ni za te
podatke.

Znano je samo, da je bilo njegovemu očetu ime
Stefan,  a materi, ki je po smrti moževi šla v samostan,
kot nuni Ana.

Ko je bil Danilo osebno v Petrogradu, nazival se
je vladika v pismu carja Petra Velikega leta 1715.
„Danijil“ Sčepčevič Njegoš, mitropolit skenderski in
primorski 11 . Tedaj je bil naslov brez dvojbe takšen,
kakršen je šel vladiki Danilu (o gospodarstvu pa
ni nič spomina).

Tudi Zaharija Orfelin (1726—1785. O žitji i slav-
nyh delah’ Imperatora Petra pervago — na slavenskem
jazike. V Benetkah 1772) je priobčil to pismo Petra
Velikega, ali on je čital in tiskal Njeguš ne Njegoš.
— V Solovljevi Istoriji Rusije (del 16.) je pridejano
pismo Petra Velikega in enkrat je tiskano Njegoš, v
drugič pa Njeguš. Letopis cetinjski naziva izbranega
1697. za vladiko Danila Njeguša Sčepčeviča. Vladika
Vasilije v svoji zgodovini (1759) se spominja svojega
strica ter ga naziva „ Danila Sčepčeviča ot’ Njeguš
Petroviča; a vladika Peter I. samo Danilo Petrovič
Njegoš. Nikdar se sam ni podpisal za Petroviča in
nikdar za gospodarja.  Sinovci njegovi se se jeli
imenovati Petroviči  od očeta, brata Danilovega, ka¬
teremu je bilo neki ime Peter. Zakaj se torej imenuje
Danilo od vladike Vasilija, pa od Petra L, pa v neki
črnogorski pesmi in v nekem zapisu Petrovič,  ni
jasno.

Mi še danes ne vemo, zakaj sta se netjaka Da¬
nilova imenovala Petroviča. — Ničifor Dučič trdi, da

57

se je Danilo večkrat podpisal „Danilo Ščepcev
Hcrakovič Njegoš. Dokazno je, da sc ni jedenkrat
ni tako podpisal.

Iz pisma (singjelije) smo izvedeli, da je Danilo
bil posvečen 1. 17 00. za episkopa črnogorskega, pri¬
morskega, zetskega, skenderijskega (brdskega). Tudi
Visarijon III. se je nazival biskupa od Cetinja i ot
Skanderije ali mitropolita Skenderijskega. — Na Cetinju
je bilo tudi v drugi polovici XVI. in prvi polovici XVII.
veka biskupov, ki so se nazivali samo črnogorski in
primorski, -ter je bilo v Zeti in drugod posebnih mi-
tropolitov n. pr. mitropolit zetski Gerasim 1. 1575. in
1. 1643. Pajsej, mitropolit zetski. — Rufim II. se je
prvi nazival tudi Skenderijski  mitropolit.

Ko se je vrnil Danilo iz Ogrske, je zgradil po letopisu
cetinjskem cerkev vnebohoda (majhno cerkvico), potem
obednico; 1. 1704. veliko cerkev rojstva Bogorodice,
potem samostan v Mahinah in hišo ter samostan na
Lovčenu. Leta 1706. je poslal Plavnici, Karabežam,
Kurilu, Bcrislavicam in Gostilju popa Nikola za dušnega
pastirja. 29. januarja 1708. je imenoval Kalinik popa
Štefana za protopopa v Grblju in je pisal vladiki Kir-')
Danilu, da naj ga rokopoloži za protopopa. — L. 1709.
je bil bogoljubni vladika Cetinjski čir-Danilo prišel na
poziv patrijarha Kalinika v patrijaršijo v Peč in se je
udeležil z ostalimi srbskimi episkopi in metropoliti pri
izboru mitropolita.

Leta 1711. je prišel od Moskovskega carja Petra
Velikega polkovnik Mihajlo Miloradovič v Črno goro
s pismom na vladiko in Črnogorce, kjer jih je pozival,
da stopijo v njegovo službo in jim obečal vse do¬
brote. Da ni bil Danilo sovražnik pečskega patrijarha,

i) Kir = dir (grško): gospod (xiigiog).

58

čeprav se je dal posvetiti od patrijarha Arzenija III.
v Sečeju na Ogrskem, svedoči to, da je na povelje
Kalinika — turške kreature — kakor ga imenuje Ro-
vinskij, umestil Štefana za protopopa v Grblju, in da
se je odzval povabilu v Peč, kjer se je udeležil izbora
dabrobosenskega škofa. —

Njegoš je ime neke gore, ki je delila Banjane od
Duge, kjer je več sel s skupnim imenom Trepče. Od
Heraka je postalo bratstvo Herakovičev, od Raiča pa
Raičeviči. Iz bratstva Herakovičev so Petroviči, hiša ki
vlada v Črni gori od vladike Danila do danes itd.
Tako pravi arhim. Dučič v zbranih delih III. na str. 73.
Na str. 91. pa pravi: „A i Petroviči so se odselili iz
Banjanov izpod planine Njegoša v Črno goro, o čemer
sem že opomnil.“ Na str. 73. je pravil, da so se na¬
selili .Herakoviči in Raičeviči iz Banjanov, in da so iz
Herakovičev postali Petroviči, na str, 91. pa je dovel
Petroviče naravnost v isti dobi s Herakonr in Raičem
iz Banjanov v Črno goro!! Sploh zakaj so se naselili
še le v polovici XVI. veka, ako niso hoteli nositi tur¬
škega jarma? saj so Turki Hercegovino zavzeli že v
drugi polovici XV. veka! Res pravi Medakovič, da sta
sc Herak in Raič naselila v Črni gori v dobi Ivan-bega.
A ne jeden, ne drugi nima prav in vsa ta priča o
seljenju Njegušev izpod gore Njegoša v Črno goro je
izmišljena bajka in nič drugega.

Vladika Peter I. in Peter II., ter knez Danilo so
začeli pisati svoje ime Njegoš  in tako se piše tudi
še sedanji knez Nikola ... V Črni gori se dodaja
imenu očetovo ime, prezime in pleme; v Vukovem
rečniku se navaja „Savo Markov Petrovič Njeguš“, ki
je bil brat Petra I.; ta Peter I. pa se je pisal Njegoš,
ker je mislil, da se je doselil izpod Njegoša.

59

To pleme je dobilo ime po načelniku roda in
sc nahaja v neki lat. listini iz leta 1000. Negusius
Po d cu  pica.') — Pleme Njeguši je stanovalo že
1. 1435. na istem mestu, kjer živi še danes. V Ljubi-
čevih Listinah  IX. str. 85 čitamo iz 1. 1435.: „Tako,
ker so po določbi v Kotoru skupno napravljeni o
mejah Kotora, kakor je razvidno iz pisma o tej stvari
pisanega in pečatenega, N egu si subditi Jurasevich
(Njeguši podložniki Juraševičev = Crnojevičev), zaseli
od posestva beneškega na treh krajih znotraj mej v
bližini grada Kotorskega, se zahteva, da naj se meje
čuvajo in ohranjajo in da se imenovani Njeguši silijo
povrniti oblasti, gospodu grofu Kotorskemu vse pri¬
delke in koristi, kolikor in kakor so jih imeli na ime¬
novanih zemljiščih ali krajih."

In neki spis, katerega je priobčil Konst. Jireček
na str. 79. v XI. spomeniku  kralj. srb. akad. 1892.,
od 22. 12. 1437. 1. govori o mirenju umora izmed ljudi
iz Njegušev in onih iz Orahovca v Kotoru.

Neguši so bili torej že v prvi polovici XV.
veka  sosedje Kotora in podložniki Gjuraševičev =
Crnojevičev, ter so 1437. 1. stali pred beneškim grofom
Pavlom Kontarenom zaradi ubojstva, pa da bi se bilo
to pleme nazvalo še le v prvi polovici XVI. stoletja
po Njegoših?

Njeguši so torej staro črnogorsko pleme  in
če današnji Herakoviči, Raičeviči, Radonjiči, Bogda¬
noviči, Petroviči in Prorokoviči tega ne priznavajo in
izvajajo svoje ime od hercegovske gore Njegoša, potem
so doselniki, ne pa st a r o se d i 1 c i. Kaj je častnejše,
naj vsak sam sodi. Ako se ljudje, rojeni v Njeguših
nečejo pisati Njeguš, nego Njegoš — svobodni jim!

') Podkupita.

60

Čudilo bi bilo, da bi se Njegoši izselili in se prav na
onem mestu naselili, kjer je pet stoletij preje vla¬
dalo ime Njeguš, pod Lovčenom! —

Leta 1710. je sultan napovedal vojsko Rusiji; da
bi se vojska Rusiji srečno obnesla, je skušala vse Slo¬
vane balkanskega poluotoka dvigniti. Polkovnik Mihajlo
Miloradovič, Hercegovec, je poslal v Črno goro carsko
proklamacijo, ki se je sprejela z veseljem. Črna gora
je obečala, da hoče skupno z Rusi ustati na boj proti
Turkom. Vendar pa Rusija ni izpolnila po končani
vojski svojih Črnogorcem danih obečanj, ker ni
vsprejela Črne gore v svoj mirovni traktat s Turško,
ki ga je sklenila 1. 1711.

Istega leta je napal seraskijer Ahmet-paša
Črno goro. Črnogorci so premagali Turke 29. julija 1712.
tako sijajno, da se je seraskijer sam komaj rešil.

Cuprilič-paša,  seraskijer, je začel tedaj vabiti
Črnogorce, da so poslali mnogo svojih poglavarjev na
razgovor o miru k njemu. Zavratno je njih 37 poklal,
potem pa navalil na Črno goro. Črnogorci so se umak¬
nili. Slednjič se je razšla turška najezda brez sledu, ker
jih je k temu prisilila grozna ploha zaradi nezaslišanih
neviht.

P e t e r v e 1 i k i, car ruski, znajoč, da je sokrivec ne¬
sreči Črnogorcev, je poslal Črnogorcem 160 zlatih svetinj
s cesarsko podobo, 5000 rubljev za olajšanje bede,
5000 za naplačanje dolgov in popravo cerkva in samo¬
stanov ter 500 rubljev, ki bi se imeli plačevati skozi
tri leta samostanu cetinjskemu.

Ko se je Danilo vrnil iz Rusije (1716), so mi¬
slili Turki, da se bodo Črnogorci osvetili za izdajništvo
in za pustošenja velikega vezirja Čupriliča in so hoteli
napasti Črno goro pod vodstvom Sinan-bega Čen-
gijiča in bega L j ubo viča  in so res napali sosedno

61

selo „Trnine“ imenovano. — Črnogorci pa, želeč osve-
titi se za okrutnost Čupriličevo, so oba ujeta paši,
Sinana Čengijiča in Ljuboviča odveli v Čevo in jima
tamkaj odrobili glavi.

Odslej številek vojakov in mrtvecev ter zarob-
ljenikov nič več ne navajam, ker so vse pretirane in
ker ni zato dobo več kritike (f) Ilarijona Ruvarca. Vse
številke o množini Turkov je narod v pesmah pes¬
niško pretiraval in manjšal svoje moči, da je bila slava
tem večja.

Za vladike Danila je nekoliko serdarjev in knezov
sodilo pravde in obdržavalo red. Ta uprava pa je trpela
ves čas njegovega življenja; videl je namreč, da bi
bila njegova posvetna oblast neugodna glavarjem in
da so odobravali samo njegovo cerkveno oblast; zato
je po nasvetu republike benečanske ostavil oddeljeno
posvetno od cerkvene oblasti ter sprejel 1. 1718. V uko-
tiča-Ozriniča za gubernatorja.  Ali tudi nova
posvetna vlada ni imela povoljnejšega uspeha, ker
so vršili glavarji, kakor preje, neomejeno svojo
oblast  pri svojih plemenih. Vukotič-Ozrinič je odstopil
svojo gubernatorsko čast za 100 cekinov in za serdarstvo
Stanku Radonjiču.  Od tega leta so bili Rado¬
njiči gubernatorji Črne gore do leta  1831,
ko jih je odpravil Peter 11. Petrovič.

Z Benečani se je prepiral Danilo I. zaradi duhovne
jurisdikcije. Popreje (1717. 1.) so pod benečansko vlado
stoječi pravoslavni stanovalci živeli pod duhovno juris-
dikcijo svojih biskupov, posvečenih v Peči. Ko pa se je
patrijarštvo preneslo v Karlovce, torej v območje ogrske
krone, ni vlada benečanska več dovolila nobenega
vpliva karlovškemu srbskemu patriarhu in domačim
biskuporn v pravoslavni cerkvi Dalmacije. Zaradi tega
se je obrnil vladika v Benetke. Senat je ugodil vladi

62

glede na Črno goro, ni pa dovolil pravoslavnim Bokeljem
popolne svobode svoje vere. Vladiki pa se je ponudila
dobra prilika, ko je zopet buknila vojska s Turki. Tedaj
so se Črnogorci zopet zvezali z Benečani in so se ude¬
ležili boja proti armadi albanskega seraskijera (1718.1.).
Tedaj je potoval vladika sam v Benetke in je izpo¬
sloval od Benetek razširjitev svoje cerkvene jurisdikcije
pieko pravoslavnih Boke kotorske.

Vladika Danilo je umrl na začetku 1.1735. V njegovi
rodovini je ostala vrhovna cerkvena oblast v Črni gori
in on je označil svojega naslednika izmed svojih ne-
tjakov. — On je hotel prenesti v Črno goro moči
(svetinje) velikega vladike Danila, pokopane v samo¬
stanu Mahine, ki je nekdaj pripadal Črni gori, a se
mu ni posrečilo.

Ali je verjetno, da je vladika Danilo, ki je neki
1. 1702. ali kakor hočejo drugi, napr. M. Medakovič in
Gj. Popovič, 1. 1707. pobil domače Turke, sedem  ali
celo le eno leto po tem pokolju brez strahu šel skozi
turško ozemlje  v Peč, da se udeleži izbora bosen¬
skega mitropolita, čeprav je bil glavni provzročitelj
tega pokolja? —

Od 30. let XIX. veka  je najpreje pisal Peteri.
Petrovič, mitropolit cetinjski, ki je napisal kratko isto-
rijo Črne gore, tiskano po njegovi smrti v Grlici
1835. L, „da je bila prva briga vladike Danila,
očistiti Črno goro od notranjih Turkov in
povrniti črnogorsko svobodo".  Zato je takoj
napovedal zbor črnogorskih velmož ter jim je go¬
voril, da naj skoro Črno goro očistijo od turškega duha
in da naj delajo hrabro, da se povrne njihova svoboda.
Po tem so Črnogorci takoj  obljubili, da hočejo iz¬
polniti njegove naredbe in to so z delom zasvedočili,
ker so pobili vse poturčenjake, ki se niso hoteli krstiti itd.

63

Ko je videl Črno goro od Turkov očiščeno, je zgradil
najprej cerkev in samostan razrušena od Sulejman-
paše in utrjal slogo med narodom." Peter I. ne ve
nič o verigah in o kolcu, ki so baje grozili Danilu in
o mukah, katere je moral pretrpeti. O tem pa podrobno
piše S. Milutinovič  v istoriji Črne gore, katero je
spisal v letih 1828. do 1830. in izdal 1. 1835. v Belem-
gradu po ustnem pričanju starejših Črnogorcev in
samega mitropolita Petra I. — On pripoveduje po
priliki takole:

Danilo je prvi namenil Črno goro očistiti od
Turčinov, a obotavljal se je to izvesti, dokler ni našel
primerne prilike. To mu je dal Demir-paša,  ki je
bil iz Carigrada poslan, da popiše rajo in dovede od-
metnike v vojsko carju. Demir je prišel v Podgorico,
in je potajno opazoval rajo zetsko, da se ne navadi
obližja Črne gore, ki se ni dala povsem podvreči tur¬
škemu carju, ali je trpela med seboj poturčenjake in
dovolila Turkom pohajati sejme v Obod (= Črnojevič-
Reko). Zato jim je Demir-paša dejal, naj privedejo k
njemu vladiko s Cetinja, ker želi vezir in namestnik
carjev ž njim govoriti. Zetski krščani so odšli na Ce¬
tinje, pozvali vladiko k vezirju ter so vladiko vzeli
sebi na vrat in dušo in tako je ugodil njih prošnji.
Ko je zagledal Demir vladiko, ga je prijazno sprejel;
dokler ga ni spoznal, se je lepo z njim razgovarjal,
ko pa je videl, kakšnega je duha in srca in ker je
bil človek veči od drugih in silen, drzovit in neustrašen,
ga je dal zgrabiti in v ječo vreči, v verige in klade
speti, zjutraj pa mu je dal na rame dobov kolec in
ga povel peš do Spuža, da izbere sam mesto, kjer bi
ga na kolec nabil in ostavil. Isti dan ga je vrnil zopet
v Podgorico in tako je delal še večkrat z njim. Po¬
noči ga je pa obešal vzdignenega na rami h od zemlje,

64

da bi ga prisilil poturčiti se in Črno goro sultanu
izročiti. Ali Danilo je vse potrpel in mu ni hotel sto¬
riti volje. Danilo je z božjo pomočjo bil zato okrepljen.
Nek zetski pop Boško Popovič (Lješkopoljec), od vsa¬
kogar zaradi svoje pobožnosti ljubljen, je prihajal po¬
noči k Danilu, mu nosil jedil in ga držal na ramenih
svojih, da se je odpočil in najel. Vsa Zeta se je
prestrašila zaradi takega postopanja in naumila je zlo¬
žiti se in prositi vezirja, da jim ga pokloni in določi
ceno. Demir se je nekaj časa obotavljal, potem pa
zahteval 600 cekinov odkupnine; oni so mu obečali
sestaviti vsoto, da ga le ne bi več na muke stavil,
četudi bi ga pridržal v ječi, dokler se ne donese od¬
kupnina in Demir je pristal na to. Tedaj je Danilo
objavil svojim bratom, da naj mu toliko odkupa po¬
šljejo. Ti so zbrali iz svojega 300 cekinov, 300 cekinov
pa so si izposodili od mitropolita hercegovskega Saba-
tije, ki je bival tedaj v Topli pri Ercegnovem v Boki.
Nesli so mu odkupnino in Demir paša je izpustil vla¬
diko domov. Sedaj se je istega leta (kdaj ?) pogovoril
z vojvodi Cetinjskimi, da Črnogorci izvedejo njegovo
misel in tako so udarili na Badnji dan zvečer (t. j.
na sveti večer) povsod po Črni gori na Turke, jih
pobili, druge pregnali, neke pa pokrstili. Tako se je
očistila in osvobodila Črna gora od Turkov. — Druga
inačica te pripovesti slove takole: Zečani so bili zgra¬
dili cerkev v Zeti ter so povabili vladiko Danila, da jo
pride posvečat, ker je skadrski paša sveto besedo dal,
da sme vladika brez motenja opraviti svoje duhovsko
delo. Ko pa je prišel Danilo tjakaj, so ga Turki napali,
odveli v Podgorico in ga hteli na kolec nabiti. Ze¬
čani so se toplo zavzeli za vladiko in paša, lakomen
in umazan človek, se je dal pregovoriti, da je za
3000 cekinov izpustil vladiko in zabranil, da bi se vla-

65

s

dika nabil na kolec. Ko se je vrnil vladika domov, je
pozval poglavarje črnogorske in jih vzpodbujal, da naj
se osvobode od poturčene zalege, sicer da jih ostavi,
ako se ne zavežejo izvojevati si svobodo z izvenrednim
sredstvom. Ob božiču 1. 1702. in ob novem letu 1703.
(o malem božiču) so se Črnogorci vzdignili in pobili
ali pokrstili Turke, kar se jih ni rešilo pod skadrskega
pašo. Tako je postal Danilo s svojim delovanjem
vskrisitelj svobode in slave črnogorske.

Kar piše Mil ako vic, je vse vzel iz istorije
Petra I. in Sime Milutinoviča; za čas pa navaja Mila-
kovič leto 1702. ali 1703. Popovič  pravi, da se je
to zgodilo leta 1707. To pa zato, ker se je priobčil v
XVII. zvezku Glasnika društva srbske slovesnosti 1863.1.
zapis od roke vladike Danila,  ki se čita na krajnem
listu neke cerkvene knjige, ki se je nahajala takrat pri
tedanjem arhimandritu in sedanjem initropolitu ce¬
tinjskem Ilarionu in katero je priobčil tedanji učitelj
na Cetinju Nikola Musulin Gomirac (iz Gomirja v
Hrvatski). V tem zapisu piše Danilo, da so Črnogorci
1707. 1. nagnali Turke iz Črne gore. Ko so njega odku¬
pili iz Podgorice, je zbral glavarje črnogorske v maga¬
zinu v Stanje vicih in tam so mu dali vero, da napadejo
Turke na belepoklade (pustno nedeljo), dogovorili so se
pa o Nikolju dne 6. decembra pred božičem. Črnogorci
niso ostali mož-beseda. Zato jih je zbral o Jurjevem
dnevu (23. aprila) na Lovčenu in so sklenili udariti
na Turke na gospojnični post (12. avgusta). — A tudi
sedaj so ga Črnogorci prevarili in vladika je stvar
odložil do nedelje sv. očetov. Takrat je čul, da hočejo
Turki njega prijeti, ker je hujskal Črnogorce, da po¬
bijejo Turke. Poslal je torej po Vuka Boriloviča in
štiri brate Martinoviče in za darila, katera jim je dal, so
obljubili napasti Turke, vendar so se obotavljali, češ,

66

da se boje, da ne bi izdal drug drugega. Zato je
pozval Vučka Njeguša, Stanišo Velestovca in Marka
Dupljanina in ti so na božič pred zoro pobili Turke
cekliške, ki se niso hoteli pokrstiti. Ranjen je bil sluga
Staniša. Drugače ni nihče nobene rane dobil.

Jeli vedel za ta zapis Peter I.? Gotovo ne, ker
bi se bil sicer tega zapisa držal in bi bil v svoji isto-
riji (v Grlici 1835.) pisal o pokolju Turkov 1. 1707.
ne pa 1702. in nebi  govoril, da so Črnogorci takoj
obljubili izvršitev Danilovega naklepa. Tudi S. Milu¬
tinovič. ni poznal tega zapisa. Čudo, da Rovinjski, ki
se je toliko let bavil v Črni gori s starinami, ni iztaknil
tega zapisa.

Niti Pavle Popovič  ni vedel za ta zapis Da¬
nilov, pa ni D. Milakovič in ne M. Meda  ko  vi  č.

Kratkomalo, tega zapisa vladike Danila ni pisala
roka vladike samega, nego mu je podvržen in ne, dokler
je on živel, ampak mnogo pozneje, ko so začeli v
Črni gori verovati, da je bil za vladike Danila nek
pokolj Turkov ali poturčenjakov v Črni gori. To pa iz
teh razlogov:

1. Letopis cetinjski, ki seza do leta 1750., ne ve
nič o tej stvari.

2. Mitropolit Vasilij Petrovič, rojeni netjak vla¬
dike Danila in naslednik njegov, ne ve nič o tem
dogodku v svoji leta 1754. v Moskvi izdani zgodovini
Črne gore.

3. Ne ve za ta dogodek ni oni neznanec, ki je
okolo leta 1774. napisal pregled črnogorske povesti
in kateri je izdal Pavle Stamatovič 1. 1839. v „ Srbski
Pčeli“.

4. Ni sam Milorad Medakovič ni 1850. leta nič
vedel o tem pokolju Turkov ali ni hotel vedeti.

67

5. V Črni gori o tem najvažnejšem dogodku ni
nobene narodne predaje.

6. Zapis Danilov je podvržen. Roka ni Danilova;
njega faksimile je objavil v Istoriji Črne gore Sima
Milutinovič in sicer pismo vladike knezu Radu na
Njeguše in v „Pjevaniji“ pismo puškarju Janku Nikovu
v Benetkah. V tem zapisu se piše V-K mesto H,  kar je
po priliki 40 let po smrti Danilovi prišlo v običaj v
Črni gori.

7. Rešetar dvomi o pristnosti zapisa, Rus Pavel
Rovinjsky ga povsem ignoruje in Čeh Konstantin Ji-
reček ne omenja z nobeno besedo tega pokolja, ki je
tako imeniten za črnogorsko povest.

Po smrti Danilovi je nastopil vladičanstvo njegov
netjak Sava Petrovič Njeguš,  ki je bil posvečen
v mitropolita 1. 1719. — Ta je odpotoval 1. 1742. na
Rusko, kjer ga je carica Elizabeta zelo prijazno spre¬
jela v Moskvi, mu poklonila 3000 rubljev za popravo
cerkve in samostana v ime zaostalih doneskov do
leta 1743., 1000 rubljev za pot in pa arcibiskupsko
obleko, srebrno cerkveno posodje in mnogo liturgijskih
knjig, kakor je razvidno iz manifesta cesarice Elizabete
na Črnogorce iz leta 1744. Vračajoč se iz Rusije po¬
toval je preko Berlina, kjer mu je kralj Friderik Veliki
poklonil zlat križ.

Ko se je vrnil Sava Petrovič-Njeguš iz Petro¬
grada domov, ga ni veselilo duhovno vrhovno pastirstvo,
zato je imenoval svojeganetjaka Vasilija Petroviča-
Njeguša  za pomočnika in naslednika, ki se je nekaj
let učil pri srbskem patrijarhu v Peči bogoslovja in ki
je bil 1. 1750. posvečen v titularnega biskupa Skadra
in Primorja ter eksarha katedre srbskega patrijarha
pečskega. Koj po vrnitvi iz Peči je prevzel vladičanstvo,

68

dočim se je mirni in mili Sava umaknil v samostan
Stanjevički ter se pečal s poljedelstvom.

Leta 1752. se je napotil vladika Vasilj Pe-
trovič-Njeguš  v Rusijo in je prinesel od carice
Elizabete velika darila v denarju, in drugih darov.
Denarja je dobil več nego 5000 cekinov. V njegovi
odsotnosti niso živeli Črnogorci mirno in v popolni
slogi med seboj, ker jim ni bilo všeč, da je ustanovil
Vasilij nekako sodišče iz velikašev za vsako pleme, da
bi ojačal svojo oblast in zmanjšal ono serdarjev in
knezov. Tudi se je vladika zopet napotil v Petrograd,
da iztirja obečane denarje. Nekateri nezadovoljniki so
ponudili sultanu Osmanu III., da se mu hočejo pod¬
vreči.

Vasilj se je vrnil o pravem času, da je odkril
grdo zaroto, je zopet napravil mir in je pobil potur-
čence bosenske, poslane nad Črno goro, da bi jo pri¬
silili, da plača obečani davek. V tej bitki so ostavili
Turki v Čevi svoje šotore, prtljago in municijo.

Leta 1765. je znova šel v Rusijo, da se pokloni
carici Katarini  II. in da bi dobil kako pomoč, pa
je skoraj potem v Petrogradu zbolel in tamkaj umrl
1. 1766.

Po njegovi smrti je zopet zavladal v Črni gori
njegov stric Sava,  ki se je bil 1. 1750. umaknil v sa¬
mostan. — Njemu je iztrgal iz rok vlado Stefan
Mali,  lokav pustolovec, ki je prišel od nekod — ne
ve se prav, je li bil Hrvat ali Slovenec, ki je srbski
lomil in se izdajal za lečnika — in je vladal v Črni
gori od 1. 1 768,  —1  774.

Štefan Mali je bil v lički regimenti ranocelec.
Sprl se je s svojim polkovnikom in pobegnil preko
Bosne in Hercegovine v Herceg-Novi in je prispel
slednjič v Mahine. Tam je lečil ljudi, pa je sam obolel

69

in nekdaj čul pri svojem gospodarju ljudi, ki so pra¬
vili, kako se je raznesel glas, da je Peter III. živ in da
je pobegnil iz Sibirije. Naenkrat je počil glas, da je
Štefan Mali car in mnogi so rekli, da so takoj vedeli,
ali se niso upali ziniti. Začeli so se mu klanjati naj¬
prej Dalmatinci, potem Črnogorci; pa tudi Benečani
so se ga bali.

Tačas so posvetne posle vodili v Črni gori menih
Teodosije Mrkovič, protopop Avramovič in serdarji
Gjuraškovič, Lazar Bogdanovič, Plamenac in drugi;
vladika Sava pa je bival v samostanu v Stanjevičih.
Nekateri glavarji so se hoteli znebiti popovske vlade
in so pozvali Štefana k sebi, da bi on vladal narodu,
a oni bi bili pri tem njegovi doglavniki. O mali go-
spojnici 1. 1768. so ga poklicali na Cetinje. Sprejeli so
ga s perjaniki. Ta dan je narodni praznik v Črni gori
in ta dan se zbira sila naroda na Cetinju. Ko se jim
je predstavil, jim je jel pripovedovati, kako je pobegnil
iz Sibirije, potoval skozi Turške in Latinske dežele,
potem v Dalmaciji, dokler ni prišel v sosedstvo črno¬
gorsko v Mahine, kjer je čul o Črnogorcih samo lepe
stvari in kar je čul, to je tudi našel. Prota Avramovič
je zahteval, naj jasno pove, kdo in od kod da je, a
Marko Tanovič in sedem drugih je pristopilo in vsi
so potrdili, da so videli Petra v Petrogradu in da je
on z glavo pred njimi. Nato so pristopili glavarji ter
mu poljubili roke.

Kotorski proveditor Paskal Cicogna je skušal
pridobiti Štefana Malega z medenimi besedami, da bi
se odrekel časti ter mu je ponujal, da se sme preseliti
v Benetke na vero in da se mu nič hudega ne zgodi.
Domačini mahinski niso vedeli, kaj vodi Benečane pri
tem poslu. Cicogna jim je govoril, da bodo Turki
iskali tega carja, ker je njegov glas zagrmel po vsem

70

Balkanu in bodo napeli vse sile, da se njega polote.
Ko ni nič opravil z mitom in s pretnjami, so sklenili
Črnogorci dovesti Štefana v Črno goro, ker so se bali,
da ga bodo Benečani v Mahinah, ki je bila pod nji¬
hovo oblastjo, potajno ubili. Šli so ponj, a ko je dospel
na Cetinje, je Teodosije pregovoril Savo, da se je
obrnil do patrijarha Arsenija, ki je napisal Črnogorcem
pismo, v katerem je trdil, da je Štefan lažec. Pravijo tudi,
da je ruski poslanik v Carigradu Obrjesov pisal Savi,
da je Peter III. umrl v cvetu mladosti 1. 1762. in da
naj se znebi pustolovca Štefana Malega. Ko je to
pismo mitropolit Sava narodu objavil, je narod pobil
sto goved mitropolitovih za globo ter meso razdelil
med narod. Patrijarh Vasilije Brkič iz Peči je pribežal
od Turkov v Črno goro in poklonil Štefanu svojega
konja brnjaša. Ker je bil pristaš Štefanov, je ugled
mitropolitov zelo oslabel.

V Carigradu sta se domenila beneški poslance
Giustiniani in veliki vezir turški, da skupno obe državi
udarita na Črno goro. Benečani so hoteli poslati suho-
zemsko vojsko pred Kotor in Budvo, Turki pa v treh
oddelkih udariti na Črno goro. Proveditor kotorski in
Mahmut-Bušatlija skadrski sta se zmenila kako, kdaj
in kam naj udarijo. Ko je zvedel o tej nakani Štefan
Mali, se je ves prepal od strahu zaradi nevarnosti, ki
mu je pretila. Ali Črnogorci so ga potolažili. Najhujše
je bilo Črnogorcem, da so jim Benečani odrezali ves
dovoz hrane in municije. — Spomladi je udarila turška
vojska pod poveljstvom Rumeli-valiza iz Bitolja in
zasela s tremi oddelki Črno goro; in sicer je pridrl
do Piperov, Kučev in Bjelopavličev do obale reke
Morače Karaman-paša dukadjinski; Mahmud-paša-
Bašatlija se je utaboril na Viru in je tako Crmnico
razdelil, s tretjo vojsko pa je Osman-paša bosenski

71

prodiral skozi nikšičsko župo do Grahova. Benečani
so se dolgo obotavljali, kako bode stvar izšla. Vlada
beneška je zbrala nekoliko vojske na Carinah in se
je hotela polastiti živega Štefana.

Pet tednov so se krvavo bili ob bregovih Crmnice
in pokraj (K)čeva, vojske turške pa se niso mogle
zjediniti pri Cetinju, kakor je bilo določeno. Bolezen in
žeja jih je gonobila. Če ne bi bilo Črnogorcem zmanj¬
kalo smodnika, bi bili Turke pri Velestovi pobili. Tudi
Benečani so nahrumeli in sela požigali. Črnogorci si
spričo nedostatka smodnikovega niso vedeli pomagati.
Bajo Gavrilovič se je ponudil, da hoče s 30 ljudmi
zateči karvan iz Klobuka, ki je imel privesti turški
vojski iz Hercegovine municije, ako vodje ustavijo
boj za tri dni. Izbrali so tri starce ter jih poslali v
(K)čevo k seraskijeru. Seraskijer jim je pretil, da se
polasti carja, če tudi bi gore črnogorske do oblakov
zrasle. — Proto Avramovič je odgovoril, da vsa turška
vojska v treh letih ne bi mogla odkriti skrovišča Šte¬
fanovega. Padiša Mustafa je sicer največi car na svetu,
zato so mu priveli Štefanovega konja brnjaša v dar.
Ako bi vedeli, kje je skrit Štefan, bi tudi njega izdali.
Sicer pa Štefanom car, nego je skitalec. Zato naj se
vrnejo iz dežele, ker zastonj iščejo ruskega carja. Beg-
lerbeg je odgnal poslance. —• Istega večera pa je
zalotil Gavrilovič v Klancu turški karvan iz Klobuka
in otel dvanajst bremen nabojev; ko so Črnogorci delili
smodnik, je prišel sel s Cetinja in javil, da je grom
udaril v smodnišnico beneško pri Budvi in v turško
pri Viru. — Črnogorci so napali vse tri vojske, ker
so učinek strela smatrali za znak božje sile. Mahmud
je zapalil selo Golinje in ker mu je zmanjkalo stre¬
liva, je odvel vojsko v Skader. Bosenski paša Osman
začuvši o nesreči, se je hitro umaknil v Hercegovino.

72

Okoli Ozriničev in Pješivcev je bilo najhujše klanje.
Črnogorci so razdelili vojsko seraskijerjevo, en del je
propal, drugi pa pri prehodu preko reke veči del
utonil. — Tudi Benečani so odveli svojo vojsko ve¬
seli, da so bili Turki poraženi. To se je zgodilo
1. 1768.

Koncem 1. 1768. je sultan Mustafa II. Rusiji ob¬
javil vojsko. Takrat je ruska carica poslala kneza Jurja
Dolgorukega v Italijo, da bi odtod Srbe in Grke
naščuval proti Turkom; 11. avgusta 1769. 1. je prišel
knez Dolgoruki v spremstvu kneza Vojnoviča v Špič in
se neopažen izkrcal ter skozi Lozine in Boljeviče prišel
drugi dan na Cetinje. Na skupščini je Vojnovič pre-
čital pismo carice Katarine II., ki je pozivala Srbe in
Grke na upor proti Turkom in jim obečala zlate gradove.
Dolgoruki je izročil Črnogorcem 500 cekinov in poslal
iz Spiča 600 mož z mezgi in municijo. Kar se je za-
čulo pokanje pušek; narod se je obrnil na ono stran
in zagledal Štefana na čelu 300 Dupiljanov in Gra-
gjanov in ko je prišel do samostana, je začela vikati
množica „Evo Carja iz Crmnice!"

Dolgoruki se je prestrašil in ko je prišel Štefan
pred Dolgorukega, ga je leta vprašal, čemu se imenuje
carja in vara narod? Štefan se je prepal in priznal, da
ga narod tako zove, on pa, da se je vedno nazival
samo Štefan Mali. Nekateri Črnogorci, katere je bil
Štefan globil in koril, so se mu hoteli osvetiti in so
vpili, da je zaslužil smrt. Dolgoruki je dal Štefana
razorožiti in ga je zaprl v neko sobo nad svojim sta¬
novanjem in zaklenil sobo s ključem. Avramovič pa
je viknil narodu: „Kamen ste zaslužili glavarji, ta
Moškov vam je očrnil obraz. Kdorkoli je Štefan, obe-
čali ste mu zvestobo. Odprite oči in zacelite rano,
dokler je čas!“ Tudi drugi so se zavzeli zanj. Šli so

73

h knezu Dolgorukemu in ga prosili, da naj jim pokloni
Štefana. Po dogovoru z Vojnovičem je izpustil Dolgo-
ruki Štefana in mu dal oficirsko obleko ter ga postavil
za vladarja črnogorskega. — Ko je prišla zima, odšel
je Dolgoruki v Grbalj, tu se je ukrcal v brod in seboj
povel patrijarha Brkiča, kneza Vojnoviča in M. Tano-
viča. To gospodo je spremil Štefan s perjaniki in po
odhodu se je vrnil v Stanjeviče nazaj.

Z denarjem, ki ga je knez Dolgoruki ostavil
v Črni gori, je začel Štefan graditi cesto z Reke v
Crmnico. Ko je nekoč prišel gledat dela na cesti, je
počila o nepravem času neka mina in ga jako ranila.
Čez leto dni je ležal bolan v samostanu brčelskem ter
oslepel na eno oko in ohromel na eno nogo.

Ko so Rusi premagali Turke in dobili vso krimsko
deželo 1.1774. v miru kučikkajnardžinskem, niso ome¬
nili Črne gore; zato je sultan zopet ukazal Rumeli-
valizu, da udari na Črno goro in ulovi Štefana.

Štefan si je najel nekega Grka, da ga je služil,
tako da ga je Štefan zelo ljubil. Bil je znan pod
imenom Stanko Palikarda. Nekega jutra sta bila oba
sama v celici samostanski. Štefan je rekel Palikardi,
da naj ga obrije. Ne ve se, ali od svoje volje, ali
podmičen od Mahmuta, skadrskega paše, potisnil mu je
britev globoko v grlo, prerezal goltanec in žile, potem
pobral, kar. je bilo Štefanovega in pobegnil v Skader.
Tako je poginil Štefan leta 1774. po petletni vladi.

Po svedočbi doždevih ljudij in po pismih Dolgo-
rukega je bil Štefan Mali človek zdravega razuma,
zmerne zgovornosti, razborit, dobrosrčen. Posebno se
je trudil, da bi narod miril, zabranjal je hudobna dela
in se trudil, da bi izkoreninil krvno osveto. Bil je
ščedljiv, a ne skop, niti zapravljiv. Živel je kakor menih,
sodbe njegove so bile pravične, nepristrastne in da ni

74

onih ran dobil in da je zdrav ostal, bi bil v Črni gori
uredil posvetno vlado.

b)  Črnogorci vodijo vojne izven svoje
dežele.  Za Savo je prišel na vladičanstvo arhiman-
drit Peter I. Petrovič-Njeguš  imenovan „Gorski
Gedeon 11 . Bil je posvečen za vladiko od patrijarha
karlovškega (Karlovci v Slavoniji) 14. novembra 1784. 1.

Do te dobe so se navzlic simpatijam, katere so
uživali Črnogorci med Slovani turških sosednih dežel,
borili Črnogorci le v svoji deželi ter jo branili. S
Petrom I. se je začela nova doba. Peter se je vračal
iz Karlovcev proti domu preko Beča, kjer je zvedel, da
je Mah m ud Bušatlija  z veliko vojsko prodiral proti
Črni gori. Peter je hitel domov, ali med tem je bil
prešel Mahmud preko Črne gore, jo haral in palil ob
svojem prehodu. Peter je mogel samo veličino škode
oceniti. Mahmud se je vrnil v Skader, pa je vedno
zahteval davek za svojo novo pridobitev. On se je
smatral za potomca poturčenega sina Crnojeviča. Šte¬
fana (Staniše, Stanka) in je smatral Črno goro za svojo
dedovinsko deželo.

Peter I. je s svojo navzočnostjo zopet ojačal
pogum in zjedinil narod. V splošni skupščini so skle¬
nili Črnogorci boj s Turki in 1. 1787. so ponovili svoje
sovražno postopanje proti Turčiji. Avstrija in Rusija
sta se pripravljali nad Turke. Da bi dali Črnogorcem,
ki so imeli posla z nekim četovanjem v Hercegovini,
popolno svobodo delovanja, sta obe državi preskrbeli,
da sta se stara nasprotnika Črna gora in Mahmud
Bušatlija približala. Le-ta se je hotel osamosvojiti
od turške vrhovne vlade in je mislil, da bode mogel o
neprilikah Turčije z Avstrijo in Rusijo lahko - svoj
cilj doseči. Ker pa je Visoka Porta spoznala mahina-

75

cije Mahinudove, jo je paša zagotavljal svoje zvestobe,
Črnogorci pa so se vendarle spustili v boj.

Po smrti Jožefa II. se je promenila politika
Avstrije. Njegov naslednik se je bal prehitrih prido¬
bitev Rusije v Besarabiji pod Suvorovom ter je sklenil
mir s Turki v Svištovu 24. julija 1. 1791. Takoj potem
pa je tudi Rusija sklenila s Turčijo mir v Jašu
29. decembra 1791., ker se je bala ustaje Poljakov.
Črnogorci so torej ostali na cedilu. Ko sta odpala
njihova zaveznika, so obrnili vse svoje sile proti iz-
vestnim krajem, ki so nekdaj pripadali Črni gori in
so vedno pripoznavali duhovno oblast svojega vladike.
To so bila Brda v pašaluku albanskem. Odpad vezira
Bušatlije od sultana jim je dajal svobodno roko. Vendar
Mahmud-Bušatlija ni ostal miren pri tem poslu. Ko je
bil mir med velikimi silami sklenjen, so se borili na¬
dalje Črnogorci in Bušatlija za te pokrajine.

Od leta 1792.—1796. so se različni turški pohodi
nesrečno zvršili in to je nagnilo vezirja Bušatlijo, da
je sam stopil na čelo vojske. Črnogorci so zbrali 8000
mož proti 20.000, katerim je poveljeval Mahmud-paša.
Črnogorci so pali kakor nevihta na Turke ter jih pobili.
Mahmud-paša je zbral 30.000 mož ter jih vodil proti
Črni gori, a Črnogorci so napali sovražnika in ga po¬
polnoma potolkli. —

Z mirovno pogodbo požunjsko 26. decembra 1805.1.
je odstopila Avstrija Franciji Dalmacijo in Boko in
pozneje je Napoleon iz teh dežel, iz Koroške, Kranjske,
Istre, Dubrovnika in banovine ter dela hrvatske granice
ustvaril ilirsko kraljevstvo.  Francoska armada se
je pripravljala, da zasede Dalmacijo pod vodstvom
generala Molitorja. Tedaj pa se je prikazalo rusko bal-
tovsko brodovje z 11 vojnimi ladjami in mno¬
gimi drugimi brodovi pod viceadmiralom Senja-

76

vinom, ki so izkrcali vojaštvo. To je zaselo Boko
preje, nego so jo mogli Francozje dobiti iz rok slabe
avstrijske posadke. Ko so Bokelji zvedeli, da se imajo
predati Francozom, so bili zelo potrti in so poslali k
Črnogorcem poslance s prošnjo, da naj jim pridejo
skupaj z ruskim brodovjem na pomoč proti Francozom.
Črnogorski glavarji so se zbrali 15. februarja 1806. 1.
in tu jim je povedal vladika, da se je pogodil z Rusi,
da se bodo najsilnejše upirali Črnogorci okupaciji Boke
po Francozih in zato je poročal vladika avstrijskemu
komisarju markizu Ghislieriju, naj mu takoj izroči
tvrdnjavo Ercegnovi  (Castelnuovo) in Boko.  Avstrij¬
ski komisar je to dovolil brez obotavljanja. Tako so
dobili Črnogorci in Bokelji brez strela vse trdnjavice
v Boki od Avstrijancev.

Ko je prišel divizijski general Molitor, vrhovni
aapovednik francoske vojske, v Dalmaciji, pred Du¬
brovnik,  se je ustavil. 1200 Francozov je čuvalo
republiko dubrovniško. Rusi in Črnogorci so se natecali
s Francozi, da pridejo v mesto kot zavezniki, ker je
bilo močno utrjeno mesto znamenito središče za ope¬
racije. Ker Dubrovčani niso imeli vojske, je bilo zastonj
ustavljati se. Sklenili so izročiti mesto Francozom.
General Lauriston je zašel 15. maja 1806. 1. Dubrovnik
s 1200 možmi.

Ko so čuli Črnogorci, da so Francozi zaseli Du¬
brovnik, so odšli Črnogorci in Bokelji proti Ercegno-
vemu. 21. maja 1806. 1. so se spopali Rusi s Francozi, ki
so se morali umakniti v Cavtat (Ragusa vecchia); tam
so jih napali Rusi in Črnogorci ter so nekaj dni pozneje
Rusi in Črnogorci tudi to mesto zaseli.

Francozi so se namestili na nepristopnih skalo-
vitih višinah iznad Dubrovnika, so tamkaj^ namestili
topove in hoteli zavrniti napad. Okoli 3500 Črnogorcev

77

in Bokeljev je bilo na polju, ki se razširja med Reko
(Omblo) in turškim zemljiščem Klekom nasproti polu-
otoku Pelješcu (Sabioncello), ki je segalo do morja.
Po dolgem boju so se morali maloštevilni Francozi
umakniti z višin v grad.

Črnogorci so preganjali Francoze dotlej, do kamer
so sezali topovi iz mesta. General La Gourge je hotel
zastaviti pot v župo dubrovniško, ali na smrt ranjen je
ukazal svojim grenadirjem se umakniti. Prišli so Črno¬
gorci in mu odrobili glavo (!). Svoje surovosti niso
samo pokazali s tem činom, nego so tudi, ko so za¬
gledali hiše in vrtove Konavlja (Canali), Župe dubrov¬
niške (Breno), Pil, Gruža in Reke (Omble) svojo
pohlepnost in srd nasitili s požarom in plenom. Kata-
linic v svojih spominih na to dobo (izišlih 1. 1861.)
trdi, da je škoda, katero so provzročila obsedanje mesta,
plen na imetku, izguba ladij in njih robe iznašala do
14 milijonov frankov.

Med tem je ukazal Molitor, da so njegovi vojaki
marširali v tenki vrsti po gričih in dolinah, da bi se
zdeli mnogobrojnejši Rusom in Črnogorcem. Potem pa
je napa! s tako silo Črnogorce, da so bežali brez upora
proti Cavtatu in Ercegnovemu. Rusi pa so ostavili v

Gružu svojo artiljerijo in so se hlastno z vladiko

vred ukrcali brez boja in bežali po morju v Ercegnovi.
6. julija 1806. 1. so došli Francozje v mesto v radost
Stanovnikov, ki so se videli na robu propasti.

Napoleon je poslal generala Marmonta  z
9000 možmi v Dalmacijo. Rusi so se umaknili do

Ercegnovega, ker je bila ta trdnjava čvrsta zaradi
brodovja ruskega ob ustju Boke kotorske. Od todi so
skušali Rusi in Črnogorci vzdigniti svoje sovernike

proti Francozom.

78

Ko so Francozi prišli skozi župo dubrovniško,
katero so Črnogorci kot gibčni in spretni tekalci po
gorah in izborni strelci branili ter Francozom mnogo
izgube provzročali, sta se obe armadi, udarili na Suto-
rini, ki je tedaj pripadala turški državi. Ubojeti in
strasten je bil spopad. Z velikimi izgubami so se Rusi
in Črnogorci umaknili v Ercegnovi.

Zmaga v Sutorini je dala Francozom možnost
oblegovati Erceg Novi; imeli so pa Francozi premalo
vojske in vsi boji so bile samo neznatne praske. Zastonj
je Marmont pozival Bokelje in Črnogorce, da naj po-
lože orožje. Potem se je obrnil do Avstrije in zahteval
po mirovni pogodbi požunjski od nje, da preda Fran¬
cozom Ercegnovi in Boko kotorsko. Avstrija je poslala
brodovje in 3000 mož pod poveljstvom feldmaršal-
lajtnanta grofa Bellegardeja.

Ker so zaseli Rusi Boko, je sklenil Napoleon
poslati 40.000 mož v Dalmacijo in na vsaki način pod¬
vreči tudi Boko. Marmont se je upotil 20. avgusta 1808.1.
do ene ure oddaljenosti od Ercegnovega, ne da bi ga
Rusi in Črnogorci ustavljali. Jeden regiment francoski
je prišel neopažen na višino one gore, na katere
obronku je zgrajen Ercegnovi. Dne 11. septembra
so grenadirji francoski razbili dva bataljona ruska,
množico Črnogorcev in Bokeljev. Za četrt ure ni bilo
nobenega Rusa več izven Ercegnovega in oboroženi
domačini so se razkropili.

Pozneje je 3500 mož črnogorskih in bokeljskih in
Rusov 2000 mož napravilo izpad iz Ercegnovega. Fran¬
cozi so se umaknili v Molunt (Molonto) dve milje od
kotorskega zaliva v dubrovniškem zemljišču, kjer so
imeli trančeje, ki so jih pa kmalu ostavili. 14. in
15. septembra se je nadaljeval boj; Francozi so se
umikali in Črnogorci so jih podili brez prestanka.

79

16. septembra so se Bokelji in Črnogorci (2000 iz¬
branih mož) čudovito hrabro borili. Prisilili so Fran¬
coze, da so se umaknili v Cavtat. General Marmont
pa je dobil na pomoč novih čet in se je zagnal proti
četam ruskim in črnogorskim ter 18. septembra odbil
prednje straže in napal pozicije črnogorske pri reki Ljuti
v Konavljih; Črnogorci so se hrabro borili, a so se
morali z mnogimi izgubami umakniti premoči v Ka¬
meno in Mokrine. 19. septembra je bil zopet krvav
boj. General Lauriston je napal ruskega generala Papa-
dopula, ali se je moral od novih ruskih in črnogorskih
čet premagan umakniti v Ercegnovi.

Okoli 4. oktobra 1806.1. je dobil vladika Peteri,
od ruskega carja vsoto 2567 cekinov in 58 lir (funtov)
za odškodnino stroškov, katere je imel pri zasedanju
Boke; vladiki samemu je izročil car zlat križ z drago¬
cenimi kameni.

Mir tilsitski od 8. julija 1807. 1. je napravil konec
vsem bojem obeh carstev in ruska armada je morala
po pogodbi zapustiti Boko, katera se je izročila Fran¬
cozom. Francozi so se morali ves čas braniti napadajev
domačega stanovništva in posebno v Braičih in Poborjih
so izgubili mnogo ljudi, da so ohranili svojo autoriteto.
Rusi in Črnogorci so se morali umakniti.

Ker pa je ošabnost in slavohlepje Napoleona
tiralo do neprestane nasilnosti, je ginilo prijateljstvo
med Aleksandrom in Napoleonom. Car Aleksander je
zahteval, da zapuste Francozi Prusko in Pomorjansko
in je napovedal vojsko Francozom. Tedaj se je ruski
car obrnil tudi na Črnogorce, da bi izgnali Francoze
iz Boke. Z veseljem so sprejeli to nalogo in
9. septembra 1802. 1. so ostavili svojo deželo in jeli
oblegovati Budvo, ki se jim je izročila z vsemi obliž-
njimi kraji. Jedna četa Črnogorcev je oblegala Kotor,

80

druga je napadala baterijo francosko pri Verigah
(le Catene), tretja je zavzela baterijo vPorto Rose.

Ti uspehi so dajali pogum Bokeljem, da so se vse
občine bokeljske vzdignile in zjedinile z zmagovitimi
Črnogorci. Dan 28. septembra 1812. 1. so Črnogorci
začeli oblego Erceg-novega in trdnjave španjolske in
odrezali komunikacijo z Dubrovnikom. — Francoze so
izgnali iz njih trdnjav Dobročani, Peraščani in Prčanjci.
Črnogorci in Bokelji združeni z Angleži so zavzeli
Erceg-novi in španjsko trdnjavo po obupnem boju, ki
je trajal tri dni in dve noči. V Ercegnovem je ostalo
za stražo nekaj Angležev, Črnogorcev in Bokeljev.

Tedaj je francoski general Gauthier 27. decembra
1813. 1. kapituliral z angleškim kapetanom Hostejem
in izročil Boko Angležem. Tri dni potem pa so izročili
Angleži Boko Črnogorcem.

Ko pa so videli Črnogorci, da se jim ne namer-
java general Gauthier udati, se je zbral v Dobroti zbor,
ki naj bi sklenil, da se imata združiti Boka in Črna-
gora v jedno državo. Ta predlog sc je sprejel z ve¬
seljem ter so se določili pogoji te združitve.

Črnogorci so ustanovili začasno vlado pod imenom
„osrednj ega poverjenstva",  kateri je predse¬
doval vladika in ki je bila sestavljena iz devet Črno¬
gorcev in devet Bokeljev. Ta vlada je dobila nalog,
da udari na Francoze v Kotoru in da čuva javni mir.
Potemtakem je vladal vladika skupno s poverjenstvom
vsej Boki in vsej Črnigori. Med tem je bil poslal
vladika senatorja Savo Plamenca k ruskemu carju s
prošnjo, da naj prevzame Brda in Črno goro pod svoje
pokroviteljstvo in se je skliceval na velike usluge, ka¬
tere so izkazali Črnogorci Rusom v bojih med Rusi
in Francozi.

81

6

Ali avstrijski general Milutinovič, ki je dobil zato
ukaz od svoje vlade, je zašel Erceg-novi, ki se mu
je predal 27. maja 1814. 1. in je prišel v Kotor
2. junija 1814. ter je osvojil celo Boko.

Koj potem se je vrnil Sava Plamenac s pismom
iz Pariza od carja Aleksandra, v katerem je car vladiki
toplo priporočal, da naj izroči Boko in Kotor vladi
avstrijski. Ogorčen se je vrnil vladika v svojo stolico
cetinjsko. Končno je vsa Dalmacija 1. 1815. pripala
Avstriji vesela, da so bili zopet odprti njihovi pristani
trgovini, od katere so živeli.

Od tega časa niso Črnogorci več vodili velikih
vojen. Leta 1829. je bosenski paša Če 1 a 1 u d i n napal
deželo. Črnogorci so v zasedi pri izvoru Morače pri¬
čakali pašo z njegovo četo, od katere je palo 1500 mož
in od katere so poleg drugega bogatega plena zaple¬
nili tudi 1200 konj. Potem niso Turki več nadlegovali
Črne gore.

Vladika Peter I. je mirno zaspal v starosti 81 let
v jeseni 1. 1830. Pokopali so ga z velikim sijajem.
Sedem let po njegovi smrti je neki mladič pripove¬
doval, da se mu je prikazal po noči vladika Peter I.
z zlatnimi žarki okoli glave. Odprli so krsto in našli
telo nepokvarjeno. Novica o tem čudežu je dospela
tudi v Rusijo in ruski sinod je proglasil vladiko za
svetnika. Sedaj je v sarkofagu odet v svoj vladičanski
ornat. Črnogorci romajo na njegov grob in ga kličejo
z uverjenjem na pomoč.

Njegov naslednik je bil slavni pesnik vladika
Peter II. Petrovič-Njeguš.  Svojega nasled¬
nika si je poiskal vladika med sinovi treh bratov.
Najstarejši D m i t e r, sin Štefanov, katerega je bil vla¬
dika imenoval arhimandritom samostana Stanjeviča, je
umrl še pred vladiko. Potem si je izbral Gjorgja,

82

sina Savinega: ali ta je bil vojak in je raje ostal v
ruski armadi. Pozneje se je vrnil pod Petrom II. v do¬
movino in je postal predsednik senata. Tako je palo
vladičanstvo Črne gore na Rada,  sina Tominega,
ki je imel kakor menih ime Peter. Za njegov rojstveni
dan se ne ve natanko. St. Ljubiša pravi, da se je vla¬
dika rodil 1. 1813. Milakovič navaja dan 1. novembra
1813. leta, Medakovič pa, njegov životopisec, dan
1. julija 1. 1811., drugi zopet 1. julija 1813.1.

Do desetega leta je bil Rade pri svojih rodi¬
teljih. Leta 1823. je postal učenec učenega meniha v
samostanu Savini pri Ercegnovem otca Josita Tropo-
viča v Topli pri Ercegnovem. Ostal je tamkaj do
leta 1827. Ko se je vrnil na Cetinje, je tamkaj našel
glasovitega srbskega pesnika Milutinoviča Saraj-
lijo, 1 ) ki je bil pri vladiki Petru I. za tajnika in ki je
postal Radu odslej jedini učitelj.

Dne 30. oktobra 1830. je izdihnil Peter I. svojo
dušo v naročju Rada, katerega je vladika blagoslovil
ter mu izročil ključe. Rade je šel mesec potem v Peč,
kjer je dobil od ondotnega patrijarha posvečenje ter se
vrnil kot arhimandrit cetinjskega samostana z imenom
Peter v domovino. Prihodnje leto je odpotoval v Petro¬
grad in je ondi postal vladika. Potem ga je vse ljudstvo
pripoznalo in slovesno oglasilo za vladiko Črnegore pod
imenom Petra II. Petroviča-Njeguša.

>) Sima Milutinovič [Čubro - (malouh) Č o j k o v i c (sin
vrlega človeka) je bil njegov pseudonim] se je rodil 1. 1791. v Sa¬
rajevu, umrl je 1. 1847. Bil je od leta 1827. tajnik vladike Petra 1.
in pozneje skozi 5 let učitelj Radin. 1832. 1. se je vrnil v Beligrad.
Napisal je: „1 štorija Srbije od god. 1813. — 1815.“  Epske
pesmi: „Srbijanka“, „Trojesestarstvo“, „Trojebratstvo.“
Drame: „0bi 1 ic“ in „Dika črnogorska”.  Spisal je pa tudi:

„ I s t o r i j a Črne gore od propasti srpskoga carstva
g. 1389. do novije doba.“)

6 *

83

5. Vlada teokratska. Vojne, katere so vodili
Črnogorci pod vladiko Petrom Petrovičem II., so imele
svrho, da si ohranijo ona zemljišča, katera je zadobila
Črnagora v prejšnjih bojih. Turki in Črnogorci so
bili v večnem prepiru zaradi Grahova,  kjer so sta¬
novali sami krščani, ki so želeli priti pod vlado črno¬
gorsko. Narod se je vedno bunil iz osebnih razlogov,
iz mukotrpja, katero so provzročali turški uradniki,
vojaški vojvode in pa albanski bašibozuki (neredna
vojska), ki so bili ponameščeni v selih hercegovskih.
Črnogorci so vodili več bojev proti vezirju Hercego¬
vine Ali-paši Rizvanbegoviču.  Leta 1837. se je
vršil boj pri Grah  o v u. Stanovalci Grahovski so po¬
zvali Črnogorce na pomoč. Po jedno leto trajajočem boju
se je sklenilo primirje, čegar posledica je bila, da so
se smeli vrniti beguni krščanski na svoja ognjišča in
da je bil Jakov Dukovič imenovan za vojvodo Gra-
hovljanov, katera čast naj bi ostala njegovi porodici.
Grahovljatii so se zavezali, da bodo plačevali Turkom
davke za ona zemljišča, katera bi od Turkov najemali,
za ostala zemljišča pa bi plačevali davek po svoji
volji. Niti Turki niti Črnogorci ne bi smeli graditi kul
(Blockhauser) ob mejah. Ti uveti so bili izvor vednih
pritožeb z jedne in z druge strani.

Črnogorci so napravili v Humcu (holmec) kulo.
Ali-paša Rizvanbegovič vezir Heccgovine, v resnici pa
neodvisen knez, ni mogel trpeti take zgradc in se je
napotil z vojsko, da razdere kulo, kar se je tudi
zgodilo.

Pod vladiko PetromIl.se je vršil tudi
uboj Smail-age-Čengijič a, katerega j e N o-
vica Cerovič ubil v boju.

Slavni hrvatski pesnik Ivan Mažuranic je porabil
to snov za svoj krasni ep: „Smrt Smail-age-Čengijiča“.

84

Vladika Peter II. je skrbel tudi za notranjo upravo
svoje dežele. V mali državici je vladala še oblast tako
zvanega ..gubernatorja 11 , ki je bil glava posvetne oblasti.
To čast je obnašal tedaj Vuk Radonjič.  On si je
mislil, da je njegov položaj malo ugleden in svetovalo
se mu je, da naj poskuša pridobiti si najvišjo oblast.
To je bila prilika za vladiko, da se iznebi nevarnega
gubernatorja in je dal Radonjiča izgnati, njegov imetek
zapleniti, hišo njegovo v Njegušu pa podreti. Radonjič
se je naselil v Kotoru.

Odslej je zjedinjal vladika v svoji roki duhovno
in posvetno oblast  in se je izkazal izbornega re¬
formatorja. On je zgrabil vajeti obeh oblasti in je izvršil
namene, začete že od njegovega strica. Preosnoval je
torej notranjo upravo in ustanovil 1. 1831. senat,  ki
je bil zakonodavno telo in najvišje sodišče v Črni gori.
Predsednik senata je bil brat vladičin, predsednikov
namestnik in 12 senatorjev pa je obrazovalo to skupino,
izbrano iz najuglednejših mož vse Črne gore. Vnanje
posle je opravljal minister Milakovič, rodom Dalma¬
tinec. Telesno stražo je obrazovalo 30 perjanikov.
Vladika je imel tudi svojega pobočnika. Vse plače za
te ustanove, kakor tudi plače učiteljev so se zalagale
iz davkov, ki so pa bili zelo majhni. Razen davkov se je
dajala desetina za samostan in svečenstvo. Vse te
plače so iznašale na leto okoli 50.000 K; primanjkljaj
je vladika plačeval iz svojih dohodkov. On je imel
posestva v vrednosti od 80.000 K in je dobival od
ruskega carja po 60.000 K na leto.

Vladika Peter II. je ustanovil nekaj šol, med
njimi jedno v samostanu cetinjskem, tedanji stolici
njegovi s 30 učenci, ki so se tam na stroške vladi-
čine nastanili in hranili ter učili pisati srbski (s čirilico
in latinico), sv, pisma in računstva. Ali njegov trud za

85

razširjenje znanja je bil zastonj vspričo prirojeni div¬
josti naroda in antipatiji do vsake, novotarije. Niso
pomagala ni prigovarjanja, niti kazni, katere je zagrozil
proti ubijanju v krvni osveti, katere ni mogel nikakor
izkoreniniti. Nadaljevalo se je tudi četovanje Črnogorcev
v Hercegovino in v Kotor, kjer so plenili in grabili, če
prav je bil knez velik nasprotnik tega četovanja.

Vladika Peter II. je znal govoriti srbski, ruski in
italijanski. Fracoščine ga je učil 1. 1837. gospod Jaume
iz Trsta, katerega je poklical na Cetinje.

Leta 1834. je ustanovil na Cetinju tiskarnico in
je objavil svoja prvenca „Pustinjak“  (puščavnik) in
„Lijek jarosti turske"  (Zdravilo turške nasilnosti).
— Ko so se zaradi vojne pretopile črke v kroglje, je dal
vladika svoje novo delo „Luča mikrokozma"  ti¬
skati v Belemgradu 1. 1845. — Bil je prijatelj Vuku
Karadžiču, ki si je stekel tolike zasluge za narodni jezik
in narodne pesmi ter je dovel vladiko do tega, da je
opustil klasicizem in jel pisati v narodnem duhu ter
zbiral domače pregovore, rekla, priče itd. Potem je izdal
„Gorski venec"  na Dunaju 1. 1847. — Leto zatem
je objavil pesnitvi: „Kula Kulišiča" in „Čardak
Aleksiča",  poeziji napojeni z narodnim duhom.
Slednjič je napolnil 1.1845. svoje »Ogledalo srbsko",
zbirko narodnih pesmi z mnogimi svojimi pesmimi, ki
so opevale slavna dela črnogorskih junakov npr.
»Čarov  laz." Po njegovi smrti je izšla drama »Lažni
car Ščepan mali"  v Trstu 1.1851. in pa 1.1854.
»Slobodijada",  epska pesem, kjer so opisani v de¬
setih spevih mnogi boji Črnogorcev s Turki iz različnih
časov. — Pod njegovo vlado se je tiskal v Cetinju
tudi almanah »Grlica",  ki je izhajal od 1. 1835.—1837.

V svobodnih urah je potoval po Italiji, Avstriji
in Rusiji, ter je dobro poznal Dunaj. On je bil hraber,

86

strasten lovec, dobro je pogajal iz puške in je bil
drzen jezdec. Vendar je ljubil mir, ako je bilo le mo¬
goče. Njegovi nazori o politiki in položaju njegove
dežele so bili prav utemeljeni. V osebnem razgovoru
je bil ljubezniv in vsi popotniki, ki so se oglasili na
Cetinju, hvalijo njegovo gostoljubnost.

Od začetka je stanoval v samostanu, katerega je
zgradil Ivan Crnojevič. Isti Crnojevič je zgradil tudi
majhno cerkev. V samostanu je bival vladika s 24 me¬
nihi in 40 dijaki, ki so bili deloma menihi, deloma
posvetni. Potem si je sezidal še palačo in na Obod-
reki tvrdnjavico.

Do 1. 1849. je bil vladika Peter II. vedno zdrav.
Tedaj pa je začel bolovati in prehitro je omagala sila
tega orjaškega moža napadom neozdravljive bolezni
na plučah. Večkrat je šel v južnejše kraje, kjer je pod¬
nebje milejše, a vedno se je vračal na Cetinje. Neko¬
liko krati je bil v Benetkah in v Napolju. 28. oktobra
leta 1851. pa se je bolezen pokazala v najhujši sili.
Njegov brat je poslal po lečnika v Kotor, ali predno
je ta dospel na Cetinje, je vladika svojo blago dušo
izdihnil. Umrl je še ne 40 let star. Senat je poslal
takoj perjanika v Kotor, da naznani smrt avstrijski
vladi in ruskemu konzulu. Vemo, da je pred smrtjo
naročil senatu, da naj prijateljski žive Črnogorci s svo¬
jimi sosedi. Umrl je 31. oktobra 1851. ob deveti uri
zjutraj po jedenindvajsetletni vladi. Pokopan je na gori
Lovčenu v cerkvici, katero je dal sezidati v ta namen
in kamor je rad zahajal na lov.

Najvažnejša dela so: „Gorski  venec' 1 , „Luča
mikrokosma" in „Lažni car Sčepan Mali".  O
gorskem vencu hočemo govoriti v posebnem oddelku.
Tu navajamo samo nekoliko besedi o ostalih dveh
delih.

87

V „Luči m ikro kosma" je opisana sodbina člo¬
veka. Vspodbudil ga je nedvojbeno na to delo
Miltonov „Izgubljeni  r a j “. Vsebina speva je re-
ligijoznofilozofska, sestavljena iz šestih oddelkov in
posvečena njegovemu učitelju Simi Milutinoviču. Glavne
misli so tele: Človek spaja v sebi duha in snov (ma¬
terijo), oba sta v popolnem skladu, kakor v vesmiru,
tako tudi v človeku, ki je sam za sebe mali svet
(mikrokosmos). Luč, ki obsijava človeka, je nje¬
gova duša. Človek pa je človeku baš zaradi te duše
največa zagonetka. Pesnik skuša rešiti to vprašanje,
kako je nastala ta tajna in kako je postal človek. On
si misli, po primeru Miltonovem, ta dogodek po pri¬
liki takole: Ko so bili angeli v nebesih srečni, se je
dvignil satan proti svojemu gospodu ter se mu ni
hotel več pokorjavati. Z obečanjem, da bodo angeli,
svobodni od volje božje, uživali še veče blaženosti,
je pridobil mnogo angelov, da so odpali od boga ter
se njemu pridružili. Bog je poslal arhangela Mihaela,
ki je odpadnike ukrotil ter jih zagnal na povelje božje
v večno temo. Nekateri angeli, ki so se bili samo
prisiljeni zvezali s satanom, so vzbudili v bogu milo-
srčje. Dočim je bog onim angelom, ki so svojevoljno
pristopili satanu, odkazal pekel v stanovanje, je
onim, ki so bili sami prisiljeni pozabili svojo dolžnost,
med njimi tudi Adamu, dovolil delati pokoro na zemlji,
katero je Bog zanje ustvaril. Ko ti angeli, katerim je
bog dal telesa, pretrpe svojo pokoro na zemlji, se
vrnejo njih duše nazaj k bogu. — Delo je pisano jako
teško, ker obdeluje težek predmet. Redajo se veličajne
slike brez kontrastov in baš ta veličajnost je kriva, da
se delo le malo čita. Kakšen način sloga vpotrebljuje
vladika v tem delu, razvidi čitatelj lahko iz govora
igumna Štefana v Gorskem vencu, od stiha 2253. do 2360.,

88

kjer polaga vladika očevidno svoje ideje o svetu starcu
igumnu v usta.

Vsebina »Lažnega carja Štefana malega",
je zgodovinski dogodek iz XVIII. stoletja. Vladika smatra
Štefana malega za pustolovca in klativiteza, ki pa je
proslavil Crnogoro tudi v sosednih deželah. Doslej
je popisal njegovo življenje le St. M. Ljubiša,  ko¬
likor je znano iz redkih  dokumentov. Črnogorci,
namreč, boreči se s Turki, so z dokumenti in svetimi
knjigami polnili puške zaradi pomanjkanja popirja, zato
ni spomenikov iz one dobe, razen kar se je ohranilo
v ustmeni predaji, ki je zbrana v zgodovini črnogorski
od njenega pisca Milakoviča.  — Vladika sam je
preiskal arhive benečanske in je našel gradiva za svoje
delo v poročilih Paskvala Cicogne,  ki je bil tedaj
izvenredni proveditore benečanske republike v Kotoru,
Kar se tiče posredovanja Visoke Porte je izčrpal
spomine poslanca benečanskega pri turškem dvoru,
G. Giustinianija in tedanjega vicekonsula skadrskega
g. Duoda (Duodo.)

Kakor »Gorski venec" je tudi ta drama napisana
po načinu starogrških dram, ki so bile sestavljene iz
prologa, stasimov (stanek) in korov (kol). Tu ni ne
modernih zapletkov niti rafinovanega iztočnega ukusa,
nego lepo se priča zgodovina črnogorska, podaja se
lepa slika tega surovega naroda, njegovih običajev,
divjega junaštva, religijoznega čustvovanja, prazno-
verstva, ljubezni do svobode, sovraštva do Turkov,
udanosti do Rusije, velikega domoljubja. V drami
so udeležena mnoga lica krščanska in turška. Med
vsemi se odlikujeta z učenostjo, važnostjo in rodo-
ljubjem igumen Mrkojevič in vladika Sava. Iz njih
govorov veje neki misticizem in neka resnost, ki je
nastala iz izkustva, čistosti običajev in dostojnosti.

89

(Tudi tu polaga vladika svoje ideje v usta teh dveh
lic.) Karakter Štefanov je dobro očuvan do kraja
drame; njegove zvijače, umetnost, s katero je znal
slepiti ljudstvo, da je verjelo, da je on ruski car
Peter III., sposobnost, narod po svoji volji voditi, so
lepo opisane. Jako lepo je napisana opreka med lo¬
kavimi črnogorskimi poslanci in med nadutostjo Turkov.
Okrutnega poveljnika turškega Beglerbega premaga
velikodušnost paše Suvalije, ki ponuja svojo glavo, da
se ne bi kršila in prelomila beseda zadana črnogorskim
poslancem. Knez Dolgoruki je spreten diplomat. Vse
druge turške osebe se odlikujejo po okrutni samo-
pašnosti nasproti vernikom drugega zakona. Drama je
zložena iz petih činov. Prvi se vrši na Cetinju, drugi
v Cevu pod šatorom Beglerbegovim, tretji in četrti na
Cetinju, peti v Skadru v sobi Mehmet-paše. — Kolo
vedno odgovarja predmetu drame. Vladika v njih iz¬
raža čuvstva času primerna. — Deli so dobro pode¬
ljeni, besede in rekla izbrana in slog kaže velikega
mojstra.

6. Črnagora pod posvetnimi knezi.  S
smrtjo vladike Petra II. je prenehala teokratija, katero
je samo on v resnici obnašal, ker je izgnal guberna¬
torja Vuka Radonjiča. Rusija je dovolila na željo nje¬
govega naslednika Danila Petroviča-Njeguša  in
naroda črnogorskega, da stopi Danilo  na prestol
črnogorski v svojstvu gospodarja Črnegore z naslovom
„kneza“.  V Črnigori se je zopet vspostavila knežja
oblast v civilnem obziru in se oddelila od cerkvene,
katera pripada sedaj mitropolitu cetinjskemu.

Že Peter II. ni bil več pravi vladika, ker se ni
učil bogoslovja. Zato pa se ni nikdar brigal za cerkvene
stvari, nego je bil vesel, da so ga pripoznali za civil¬
nega gospodarja Črnegore. Vse svoje življenje je

90

opravil službo božjo menda pet do šestkrat. Opravljal je
liturgijo v jutru in ob tej priliki posvečeval vselej
kakih 70 svečenikov. Navadno je bil odet v narodno
obleko.

Čudno je torej, da ni vladika Peter II. v oporoki
prav nič izrazil želje, da bi se ločila svetska in cerkvena
oblast v Črnigori. Vse njegovo dejanje in nehanje je
bilo tako, da bode kaj takega ukrenil. Ali na smrtni
postelji je samo označil svojega netjaka Danila za
naslednika.

Danilo  I. je nastopil vlado takoj po smrti
Petra II., namreč 31. decembra 1851. leta. Ko se je
vrnil iz Petrograda na Cetinje, je našel svojega strica
Petra, brata umrlega vladike, ki se je bil polastil oblasti
in vspostavil staro gubernatorstvo. Danilo, ki je bil
komaj odrasel mladeniškim letom, je pokazal znake
svoje energije. Čim se je povrnil, je zvlekel usurpa-
torja na javni trg in pokazal oporoko umrlega vladike
in ukazal narodu, da naj ga prizna za zakonitega po¬
glavarja dežele. Vsi so pristopili in mu poljubili roko
in novi knez, pozabivši storjeno mu krivico, je svojega
strica potrdil v prejšnji službi. To izmirjenje pa je bilo
navidezno. Peter ni mogel trpeti ožitve svojega prej¬
šnjega vpliva. Pokojni vladika mu je namreč izročal
vlado, kadar je hodil na potovanje v svojih poslednjih
letih, ker je bil Peter predsednik senata.

Ta senat se je obnovil in da bi se ohranilo jedin-
stvo, bi bilo potreba prisotnosti vladike, ki ga je usta¬
novil. Bilo je več stranek v njem. Peter, njih predsednik
je dovolil ostalim senatorjem, da si razdele druge
oblasti, ako jih njemu ostavijo v izvestnih nahijah.
Tako so postali stari glavarji plemen silnejši, nego
kdaj poprej in so dosegli s to senatorsko častjo nov
ugled. — Pod to nejedino upravo so se prikazale zopet

91

stare razvade in ob smrti vladike je hotel senat po¬
vzdigniti Petra na prestol. Tako je bil knez Danilo
prisiljen razgnati ta senat, ki mu je bil protiven in je
smatral za svojo dolžnost, čuvati narodna prava zane¬
marjena ali pregažena ter je zbral okoli sebe ves narod.
Polagoma je uničil ves nezavisni vpliv
senatov.

Da bi svojo oblast zopet dobili, so Peter in nje¬
govi pristaši uprizorili zaroto; ta pa se je odkrila,
predsednik in nekateri člani so pobegnili v Avstrijo.
Avstrijska vlada, ki je mislila, da nasledstvo Danilovo
ne bo trajno, je častno sprejela te begunce, jim dajala
podpore in sprejela sina Petrovega kot častnika v svojo
vojsko. Ta odlikovanja so ohladila Danilovo privrže¬
nost do Avstrije ter ga zelo razžalila. Odslej se je
kazala Avstrija nasproti svojim interesom sovražno
Črnigori, dočim se je popreje vela spretno in imela
velik vpliv v Črnigori. Ker se je zarota odkrila, je
odpravil knez Danilo zadnje znake patrijarhalne avto¬
nomije, je odpravil kneze in knežine, ter jih zamenil
s kapetanijami. Preobrazil je vojsko v celi Črnigori
ter imenoval glavarje t. j. vojvode, serdarje, kapetane,
barjaktare in četovodje. —

Danilo je dal svoje ljudstvo šteti, pa tudi živali
in je naložil Črnogorcem velike davke, ki se še sedaj
plačujejo. Sicer pa je bil odličen človek, odločen, ne¬
utrudljiv, znatiželjen; gorel je za neodvisnost Črnegore
in za dobrostanje naroda. Največje pogreške so izgi¬
njale iz Črnegore in ako se je uljudnost udomačila,
gre velik del zasluge zanjo kneginji Darinki, ki je bila
zelo inteligentna in dobro vzgojena dama iz bogate
bokeljske srbske rodovine Kvekičev.

V začetku 1. 1858. so nastala jasna znamenja
snujoče se ustaje pri krščanskih Hercegovcih. Obečanja

92

Hatti-humajuma so ostala neizvedena. Zahteve begov,
davčnih najemnikov in fanatizem muslomanov po iz¬
točni vojski so bili neznosni. To nam svedočijo prošnje
krščanov do turškega poslanika na Dunaju, kneza
Kalimakija.

V Hercegovini je delala skrivna agitacija. Vsi oni
so se je udeleževali, v katerih je vrelo domoljubje in
ki so ljubili nezavisnost in svobodo prenašajoč tiranstvo
turško. Ustaši so našli zakonito sredstvo v revoluciji
in potem v vojski, da stresejo s sebe sramotni jarem
in da se dokopljejo svobode. — Revolucija je buknila
v različnih okrajih hercegovskih v bližini Črnegore,
kjer so vezi vere, narodnosti in sorodstva jako silno
delovale na pomoč Črnogorcev. Muslomani so s po¬
močjo redovitih čet pod turškim generalom Ali-pašo
napali Črnogoro in zaplenili živino Piperov (nekega
plemena črnogorskega), paša sam pa je vrgel pastirje
v ječo.

Knez Danilo je javno oznanil ta lopovstva turška,
podpirana od redovite vojske in je izjavil 13. februarja
1858. 1., da je prisiljen vpotrebiti mere, potrebne za
sigurnost svojih mej. Po tem oznanilu je poslal Danilo
26. maja 1858. 1. Iva Radonjiča z 800 Črnogorci, da
zjedinijo krščanska plemena Zubcev in Kruševice in je
prisilil trebinjskega pašo, da je zapustil Sutorino. To
je kos zemlje turške ob Kotorskem zalivu, od koder
se lahko dospe v 4 urah v Grahovo. Medtem se je
turška vojska ojačila in je prišla z 8000 možmi v
Banjane.

4. maja so Turki prišli na črnogorska tla; za¬
padli so nekaj sel, potem se utaborili v Grahovem
nasproti Humcu. Peter Filipov  je prosil pomoči in
Danilo mu je poslal 4000 mož pod vodstvom svojega

93

brata Mirka Petroviča. 1 ) Nahija katunska je šla
prva v boj.

Peter Štefanov je poročil poveljniku Mirku, da
hočeta dva bataljona turška in eden baši-bozukov
(neredovite vojske) obiti Bojansko Brdo, da bi pripo¬
mogla izvršiti napad, katerega je vodil iz čela Husein-
p a š a, da bi namreč odgnali Črnogorce iz njihovih
pozicij in ostali sami gospodarji nekega malega hudo¬
urnika v oni pokrajini. To je odločilo boj. Peter Šte¬
fanov je potisnil nazaj oba bataljona turška, ker je bil
v dobri poziciji. Mirko pa je poslal svoje Črnogorce
na pol puškometa pred šotorišče turško, dočim so se
drugi koristeč se slučajno ugodnega zemljišča razširili
po mali ravnici ob čelu in ob bokih tranč. Druga četa
črnogorska je zasela cesto v Klobuk in pregnala Turke
iz njihovih pozicij. V noči 13. maja so osvojili Črno¬
gorci vso cesto.

Husein-paša  je računal na neko ojačenje iz
Klobuka. Ko je zanje doznal, je hitro marširal nasproti.
Ali kakor so Turki napredovali na cesti, so jih obko-
ljali Črnogorci ter jih tem bolj stiskali. Zadnje straže
in boka sta bila posuta s streli. Vozotajstvo je motilo
marš ter se je moralo zapustiti. Turki so opazili, da
se vračajo Črnogorci zmagonosno od Klobuka. Tedaj
se je začela zmešnjava in beg Turkov. Njih paša je
ostal sam na bojišču in se je pognal na svojem konju
ter si otvoril pot v Klobuk, kamor se je rešil. Tudi
Črnogorci so bili prvi dan hudo trpeli pri napadu na
tranče. Njih izgube so bile razmeroma zelo velike, ker
niso imeli zdravniške pomoči. Po tem sijajnem boju
sta okraja Grahovo in Župa ostala trajno pri Črnigori

>) Mirko Petrovič je oče sedanjega kneza. Priobčil je v
Sundečičevem koledarju „Grlici" nekaj pesmi, izpevanih na na¬
rodni način.

94

po ukazu velikih sil. Ta določitev je nekoliko pomirila
bojevnike. Hrabri Mirko Petrovič se je nazval „pobe-
ditelj grahovski“.

Ko je počila 1. 1859. vojska med Avstrijo in
Italijo s pomočjo Francoske, se je vedla Črnagora, od
Francozov zavedena, sovražno proti Avstriji in zato je
morala Avstrija skrbeti za osiguranje Boke proti na¬
padom Italijanov in Francozov na jedni, Črnogorcev
na drugi strani. Po miru pri Villafranki 11. julija
1859. 1. se ni mogla Črnogora ničemur več nadejati
od Francoske, zato je skušala zopet skleniti prijatelj¬
stvo z Avstrijo in le ta je pozabivši storjeno ji krivico,
ponudila knezu gostoljubnost.

Leta 1860. je prišel knez Danilo s kneginjo Da¬
rinko v Kotor, da bi se tamkaj v morju kopal. Sta¬
noval je v Prčnju v letovniku „pri treh sestrah 0 , malo
oddaljeno od Kotora. Kadar je svirala vojaška godba
v Kotoru, je prihajal knez s svojo soprogo na čolnu
uživat to veselje.

V nedeljo 12. avgusta 1860. se je knez vračal
od godbe s kneginjo v Prčanj. Kneginja se je bila že
namestila pod nebom ladjice, knez pa je baš stopal v
čoln, ko je med množico radovednežev počila mala
puška in kneza zadela v trebuh ter mu raztrgala obisti
in čreva. Takoj so ga odnesli v hišo Bjeladinoviča in
mu stregli z vso zdravniško pomočjo, ali brez uspeha;
po 24 urah groznih muk je umrl ob 8. popoldne pri¬
hodnji dan, 13. avgusta. — Drugi dan se je preneslo
truplo z vsemi vojaškimi častmi pod poveljstvom bri¬
gadirja generala Rodiča iz hiše Bjeladinovičeve na
črnogorski pazar, onkraj Rečinskih vrat in izročilo
Črnogorcem, katerim je bil na čelu Peter Štefanov
Vukotič,  tast sedanjega kneza Nikole I. Ginljiv je bil
sprevod, pri katerem je kneginja s hčerko Olgo prva

95

jezdila za mrtvaškimi nosilci. — Pred smrtjo je še
Danilo označil Nikolo,  sina Mirkovega, za svojega
naslednika.

Knez Nikola  I. se je narodil 7. avgusta 1841.
in je bil oglašen za kneza črnogorskega 14. avgusta
1860. 1. Njegov oficialni naslov je: „Knjaz i gospodar
slobodne Crnegore i Brda." V starejših cerkvenih re-
skriptih se zove tudi gospodar Skadra in Primorja.
Pred kratkim je privzel naslov »kraljevska visost“.

On je sin Mirka Petroviča in Anastasije Marti-
novičeve in je drugi knez iz rodovine Petrovičev.
Obraza je črnomanjastega (temne polti), živih oči,
gostih las in pravilnega obraza. Hraber je, dober
jezdec in strelec. Svoje življenje je posvetil ljubezni
do domovine in njegova želja je bila vedno v družbi
s Srbijo in Albanijo začeti boj za osvoboditev slo¬
vanskih dežel izpod turškega jarma. V 10. letu so ga
poslali v Trst, da bi se izobrazil v različnih znanjih,
v italijanščini in v občevanju z najodličnejšimi krogi.
Napoleon III. je ponudil knezu Danilu nekaj mest za
mladeniče v glasovitem kolegiju »Louis le Grand" v
Parizu. Tudi Nikolo so tja poslali in je prebil nekaj
let v Parizu.

V mladosti je rad poslušal »gusle" (gosli) in je
jel sam pesniti. Oženil se je 8. septembra 1. 1860. z
Mileno Vukotičevo, hčerjo vojvode Petra Stefanova, iz
najimenitnejšega doma za kneževim in najslavnejšega
za domom očeta knezovega, Mirka Petroviča. Na
malem dvoru v Cetinju se ni uvela tuja noša, nego
vsa družina se je oblačila in se še oblači v narodno
odelo. Knjeginja je visokega stasa, dostojanstvena in
tihe, nekako moške lepote, nežna v vedenju in skoro
boječa. Polt ji je bleda, oživljena z velikimi očmi, ka¬
tere senčijo goste obrvi in dolge trepalnice. Knjeginja

96

zna dobro francoski (razume se da tudi knez) in ima
vpliv v zboru, če prav to ne pripada ženam v tej
deželi. Ko je hotel knez 1868. 1. iti v Rusijo zahvaljat
ruskega carja, je oznanil konzulom v Dubrovniku in
Skadru in pašam bližnjih provincij turških, da ostavlja
vlado dežele kneginji Mileni. — Istega leta se je na
potu v Rusijo predstavil tudi dunajskemu dvoru. Iz
Rusije, kjer je bil vdrugič od 3. septembra 1882. se je
vrnil domov 26. septembra 1882.

Kneginja Milena je porodila šest deklic in dva
dečka; vsem, razen Zorki, katero je dvignil iz krsta knez
srbski Mihajlo Obrenovič, je bil ruski car krstni kum.
Sinovi so se oženili in hčere so se udale v hiše naj¬
višjih dvorov, n. pr. ruskega, italijanskega, srbskega,
meklenburškega.

Ko je bil Nikola I. proglašen za kneza Črnegore,
je vrelo med podjarmljenimi krščani v bližnjih pro-
vincijah turških; najprej so vzdignili zastavo upora
krščani v trebinjskem okraju prve dni oktobra 1. 1861.
Črnogorci so odobravali to početje, ker so upali, da
bode od nesreče Visoke Porte imela Črnagora koristi,
ako se Hercegovci osvobode.

Sultan, ogorčen zaradi take drznosti ustašev, je
poslal slavnega vojskovodjo Omer-pašo (hrvaškega
odpadnika, graničarja Latasa), ki se je 16. maja 1861.1.
posvetoval v Sarajevu s konzuli Angleške, Avstrije,
Francoske, Pruske in Rusije o sredstvih, da se ustaja
zatre. Konzuli so se potegovali za reformo v korist
ustašev, Omer-paša pa, željan novih trijumfov, je sklenil
nadaljevati vojne operacije in se je zagrozil Nikoli I.,
da naj se vzdrži vsake podpore in pokroviteljstva her¬
cegovskih ustašev. Nikola I. se je branil otomanskih
pritožeb, poleg pa spretno postopal, da ni opustil

97

7

stvari zatirancev, ker je sprejemal ubežnike v Črnogoro
in jih po možnosti podpiral.

Omer-paša je videl sovražno postopanje Črnegore
in je od začetka bolj sebe branil, nego napadal, ker
se ni upal začeti negotovega posla. Knez Nikola pa je
pozval k sebi poglavarje ustašev 20. januarja 1862. na
Cetinje, da bi utrdili načrte napada in obrane.

Meseca marca 1. 1862. je Črnagora napovedala
vojsko Turčiji. Sijajni vspehi z orožjem v Kremnici
in v Dragi  so dokazali, da so Črnogorci pripravljeni
s krvjo osvedočiti svoje domoljubje in željo rešiti
hercegovske brate. Poraz Turkov pri Kremnici je naj-
glasovitejše delo vojne leta 1862. in je imela odločilen
vspeh. Načelnik skadrskih gorjancev Hasan-beg
je prišel z Baši-bozuki, da bi v Kremnici privel ustaše,
da se podvržejo. Ob 10. uri zvečer so poklicali trije
gromovi iz topov Skodrane na orožje. Ta alarm je bil
povzročen po poročilu, da se bližajo Črnogorci in da
so obkolili višine okoli Kremnice, kjer da je Hasan-
beg obkoljen s svojimi Baši-bozuki. Medtem so par¬
niki privajali Skadranom pomoči, da so zbrali 2000 mož.
— 22. marca so se udarili s Črnogorci in doživeli
popoln poraz. 500 Turkov je ostalo mrtvih in veliko
število ranjenih. 100 najuglednejših Skadranov je iz¬
gubilo življenje.

Nikšiči  so mestece, sedaj črnogorsko, tedaj
hercegovsko na meji Črnegore. Omer-paša je poslal
5000 mož pod Derviš-pašo,  ki je spremljala karvan
v Nikšiče. Ko so to izvedeli Črnogorci, se je napotilo
2500 mož, da jim prestrižejo pot in res so jih srečali
16. aprila 1.1862. v grozni soteski Dugi,  jih napali,
se več ur borili in zagnali vso četo Derviš-paše v beg
z izgubo polovice vseh čet. Hrabri vojvoda Peter Vu-
kotič  je bil zmagalec. Ta sijajna zmaga je napravila

98

Črnogorce za gospodarje polja, pokritega z mrtveci;
največa pridobitev pa je bil moralni vpliv na krščansko
stanovništvo Hercegovine. — Med tem se je nadalje¬
vala ustaja v Zubcih, Banjanih, Pivi in Duži pod
Luko Vukalovičem, Ivanom Bačičem  in arhi-
mandritom Ničiforom Dučičem.  Derviš-paša, ki je
vodil vojsko z Luko Vukalovičem, se je moral umikati
in Novica Cerovi  č, drug glavar ustašev hercegovskih
je pritiskal za njim. Zaradi zmage črnogorske je propal
namen Omer-paše, da bi od različnih strani v več
kolonah dospela turška vojska od Nikšiča in Spuža v
središče, v Cetinje. V ta namen se je postavil Derviš-
paša med Povice in Cerovo ter je hotel voditi svojo
vojsko k generalisimu Omer-paši skozi Črnogoro v
Albanijo. Potem se je zjedinil s četami Abdi-paše tako,
da so te čete štele skupno 3000 mož; Abdi-paša je
napadal živo pozicije črnogorske v kolovozni cesti in
je bil tudi od Mirka potolčen ter se je moral ogniti s
težkimi izgubami. Ker pa je turška vojska štela več
nego 50.000 mož, posrečilo se je Omer-paši prema¬
gati Črnogorce 10. julija pri Ostrogu in
2 4. do 25. avgusta na Reki tako, da so Turki
zaseli v prvih dneh septembra Cetinje  in
le velike sile, ki so se zavzele v korist Črnigori, ima
Črnagora zahvaliti, da ni mogel Omer-paša zadati Črni¬
gori končnega udarca. Zato je sklenil Omer-paša s
knezom mir 13. septembra 1. 1862. s pogodbo, katere
najvažnejše točke so bile: 1. Mirko Petrovič mora
ostaviti Črnogoro in se ne sme več povr¬
niti.  (Ta točka se je izpremenila toliko, da je smel
ostati Mirko v Črnigori ali samo kot zasebnik.) 5. P o t
iz Hercegovine, ki vodi skozi Črnogoro se
otvori in na potu se zgradijo kul e, v katerih
bodo čuvali carski vojaki. 3. Črnogorci ne

7 *

99

smejo več sovražnih izpadov preko meje
uprizarjati. Niti ne smejo moralno niti m a-
terijalno podpirati sosedov, ki bi se proti
carski vladi uprli. 4. Vsi hudodelci se primejo in
izroče dotični vladi po medsebojnem dogovoru.  5.
Črnogorci se zavežejo, da nobene kule ne
z grade na meji proti  Albaniji, Bosni in Her¬
cegovini.

Navzlic tej pogodbi, so ostale nekatere točke
brez veljave. Mirko je ostal predsednik črnogorskega
senata. Druge se niso izpolnjevale, ker se je temu narod
protivil s svojimi stoletnimi tradicijami. Vidi se, da je
bil ta mir le primirje, katero je knez v sili sklenil z
Visoko Porto. Kakor hitro bi Črnagora slutila slabost
Visoke Porte, bi zgrabila za orožje. To se je zgo¬
dilo  1. 1876./1 877.

Julija meseca 1. 1875. je bila vsa Hercegovina
ustala. Povod ustanku je bil tale: Ovršitelji (ekseku-
torji) turški v okraju neves.injskem so prišli v hiše
raje in so zahtevali davke, katere je bila raja malo
poprej že plačala. Kmetje niso hoteli plačati, ovršitelji
so poklicali pomoč, prišli so jim pomagati orožniki:
kri je tekla in Srbi so zgrabili orožje. Vsa Hercegovina
od Grahova do Morače je ustala proti Turkom. Vsa
plemena so obračala oči v Črnogoro, ki je bila trdnjava
njih neodvisnosti. Črnogorci niso mogli ostati mirni
na te glase bratov iz Hercegovine. Zato je knez Nikola
oglasil 6. julija 1. 1876. da je stopil v boj za osvobo¬
ditev robja iz stoletnih verig.

1. vojska.  Vsa vojska črnogorska in hercegovska
je bila podeljena v albansko  na jugu, in herce¬
govsko  na severu. Prvi je poveljeval Božo Pe¬
trovič,  drugi PeterVukotič,  tast knezov. Nikola  I.
je bil vrhovni poveljnik obeh vojev. Vojaška sila

100

črnogorska je štela 24.754 mož (15.804 Črnogorci in
6890 Hercegovcev) z 90 topovi ter eno eskadrono od
400 konjenikov. Oboroženi so bili različno; imeli so
puške na iglo, risane puške, stare puške, revolverje,
samokrese, sablje, handžarje. Artiljerija je imela 16
Kruppovih, 24 Hittejevih, 40 gorskih in 12 pozicijskih
topov.

24. julija so jeli oblegati Nev e s in j e. Dva ba¬
taljona črnogorska sta napala tranče predgradja nevc-
sinjskega. Črnogorski topovi so razrušili zgornje tranče,
s katerih so potem zavzeli ugodno pozicijo. Med
Nevesinjem in Mostarjem je bila zveza pretrgana. Čete
črnogorske so bile šest ur od Mostarja oddaljene.
Tedaj pa je avstrijska politika ustavila
kneza Nikolo in ga prisilila vrniti se iz
Hercegovine.

Bitka pri Vrbici,  ali kakor jo zovejo Črno¬
gorci v Vučidolu  (Volčjem dolu). V tej bitki sta
zmagali sreča in hrabrost pojedincev in množine.
Muktar-paša  se je napotil proti Črnigori misleč, da
bode srečal samo eden del črnogorske vojske in da
se Peko Pavlovič  in drugi vojvode ustašev ne bodo
udeležili boja. Ali vsi oddelki črnogorski so se zbrali
v neverjetni hitrosti dne 28. julija 1876. 1. Ob šestih
zjutraj so se srečali Črnogorci pod vodstvom kneza s
četami Muktar-paše nad Vrbico ali v Vučjem dolu.
Boj je trajal poldrugo uro. Potem so naskočili Črno¬
gorci z veliko silo na Turke, ki so se zagnali v divji
beg. Črnogorci so jih preganjali skozi tri ure in
njih mnogo odrezali od glavne čete. Ujetih je bilo
300 nizamov (redovite vojske) z Osman-pašo; zaple¬
njenih 5 Kruppovih topov, 5900 Snider-pušek, mnogo
municije, zastav, med njimi tudi alajbarjak (zastava
regimenta) in mnogo drugih stvari. Sel im-paša je

101

pal, Osman-pašo pa so ujetega priveli 31. julija ua
Cetinje. Vsi viši častniki turški so bili ranjeni. Palo je
poleg dveh paš, dveh miralajev (polkovnikov) in dveh
kajmakamov (okrajnih glavarjev) še 60 nižjih častnikov.

Hercegovske čete so imele paziti na vse kretnje
Muktar-paše in njegovih pomožnih sil, ki bi se prikazale.
Ob polnoči 8. oktobra se je začel boj med Petrom
Vukotičem, poveljnikom Črnogorskim in Muk ta r-
pašo, ki se je utaboril vzdolž Grahovske meje: boj je
trajal šest ur. Na dveh straneh so udarili na Turke
s štirimi bataljoni. Turki zmešani so bežali po stenah
v Klobuk. Vojvoda Dakovič je srečal s sedmimi bata¬
ljoni Muktar-pašo, ga pričakal med Trebinjem in
Ljubinjo in ga obkolil. Palo je 1400 Turkov, Črnogorci
so zapalili Ljubinjo in so zagnali Turke, ki so iz
Stolca hiteli svojim bratom na pomoč.

Tudi v Albaniji so se borili Črnogorci srečno v
bitki pri Kučih in pri Medunu.  14. avgusta je
bila krvava bitka pri Kučih.  Kuči, najdivjejše pleme
srbsko, so se svojevoljno predali Črnigori. Oni sta¬
nujejo okoli gore Koma. Cel dan se je borilo nad
20.000 mož. Turki so imeli 28 bataljonov, 3000 ze-
bekov (maloazijskih dobrovoljcev) in 5000 bažibozukov.
Bitka je trajala tri ure. Z veliko hrabrostjo so zavzeli
Črnogorci 20 turških tranč. Osmani so se borili obupno.
5000 mrtvih so ostavili na mestu bitke; mnogo ra¬
njenih in mrtvih so vlekli seboj. Črnogorci so izročili
Božu Petroviču 3000 pušek ostraguš, tri tovore oficirskih
sabelj in zebeških handžarjev, 19 zastav in mnogo
majhnega orožja. Črnogorcev je palo 600; med ra¬
njenci je bilo 7 častnikov, stobaš (stotinjašev) in 4
barjaktarji (zastavniki).

Bitka pri Medunu  je dala Božu Petroviču
priliko premagati popolnoma Mahmud-pašo in

102

Derviš-pašo. Trdnjava Medunska se je morala
predati Črnogorcem po štirimesečnem obleganju zaradi
pomanjkanja živil dne 20. oktobra 1876.1.

Turčija je torej predložila Črnigori primirje, ka¬
tero je knez sprejel in konzula v Dubrovniku, Durando
in Ceccaldi sta po nalogu velikih sil odšla na Cetinje,
da določita demarkacijsko črto na temelju „uti possi-
detis“ (to je na temelju takrat zasedenih pokrajin).

2. vojska.  Knez Nikola je 21. aprila 1. 1877.
poslal vsem velikim silam okrožnico, v kateri je na¬
znanjal, da je poklical nazaj svoje poslance in se kanil
pregovarjanja z Visoko Porto, ki mu ni ugodila v teh
dveh točkah: 1. v pogojih, pod katerimi se ima vrniti
90.000 hercegovskih ubežnikov v domovino in 2. v
pogojih, pod katerimi se ima urediti situacija Kučev
Drekalovičev. Na prvo točko je odgovorila turška vlada
samo z dvoumnim obečanjem amnestije, da pa se mora
način prepustiti veledušju Visoke Porte, kako hoče
urediti povrnitev ubežnikov v domovino. O prepustitvi
ozemlja Kučev Drekalovičev Črnigori pa Visoka Porta
ni hotela nič vedeti. Ker so pa rekli Kuči Drekaloviči,
da rajši vsi poginejo, negoli bi se povrnili pod jarem
turški, je knez prekinil vse dogovore s turško vlado
in pozval svoje čete, da korakajo proti sovražniku. —
Zopet se je začel boj. Prehod Rusov preko Donave
28. junija 1. 1877. je bil znak Črnigori za začetek so¬
vražnih podjetij.

Četa Petra Vukotiča s 17 bataljoni je korakala s
severa skozi klanec Dugo  do Kr  st  ca;  pri samostanu
Pivi je obšla Krstac in tvrdnjavico Goransko pri Pivi.
— Druga divizija črnogorska je bila na severu na¬
meščena pri Presjeki in Ozdreniču, da bi izolovala
Nikšiče. Tretja divizija je stala na severozapadu male
ravnice Vasojevičev proti Kolašinu. Južna četa pod

103

poveljstvom Boža Petroviča je imela svoj glavni stan
v bližini Martinovičev nasproti turški tvrdnjavici Spužu.
Nasproti Črnogorcem se je osredotočilo v Hercegovini

24.000 mož pod Sulejman-pašo,  v Albaniji pa

15.000 mož pod Al i-Sahib-pašo.

Istočasno bi bila imela napasti Črnogorce Su-
lejman-paša od Ostroga in Ali-Sahib-paša od Spuža
in se srečati z obema armadama v sredi Črnegore.
Tretja armada pod poveljstvom Mehemed-Ali-paše
pa naj bi prihajala z Berana skozi Vasojeviče in ču¬
vala ozadje Sulejmana in Ali-Sahiba. Dan invazije je
bil določen na dan 18. junija 1877. 1. Sulejman je od¬
rinil, kakor je bilo določeno; Ali-Sahib, ker ni imel
zadosti čet iz Albanije, se je mogel makniti šele
19. junija. Dne 20. junija je bil potolčen od Boža
Petroviča in Plamenca.  Turki so se morali umak¬
niti v Podgorico. — Sulejman, ki se je boril pod
Ostrogom, je prišel do Dubrave;  ko je čul o polomu
Ali-Sahiba, je videl, da mu je nemogoče se umakniti
nazaj. Nad Dubravo je bil namreč knez s svojo armado,
pod Dubravo pa armada Vukotičeva. Ker torej ni mogel
dolgo tu ostati, je sklenil ob reki Zeti prodirati, bodi
si, da bi se zjedinil z Ali-Sahibom šele pri Podgorici,
ako se ta ne bi upal poskusiti, da prodre na novo v
Črnogoro, ali pa, da mu pride Ali-Sahib na pomoč.
Črnogorska armada pa, ki je imela tudi topove, je pri¬
tiskala od zadej in ni dala miru ni po dnevu ni po¬
noči, tako da se je Sulejmanov pohod izpremenil v
silen beg. Ko je bil že izgubil 10.000 mož mrtvih in
ranjenih, je šele po šestdnevnih bojih mogel priti v
ravnico Radošice malo oddaljeno od Spuža, kjer se je
ustavil. Ko je Sulejman videl, da mu ne pride Ali-Sahib
na pomoč ter mu je zmanjkalo hrane, se je moral z
nova umikati na vse kriplje. Pritiskan od Črnogorcev

104

je prišel končno v Spuž pustivši na potu kupe mrtvecev.
V Spužu se je zjedinil 26. junija z armado Ali-Sahiba
in skupno sta se umaknila v Podgorico.

Kmalu je prišel glas, da je tudi tretja armada
turška pod vodstvom Mehemed-ali-paše potolčena. Ne¬
sreča jo je zadela na Morači. Tisoč Črnogorcev pod
vodstvom Peoviča  je pobilo 8000 Turkov.

Muktar-paša  je bil imenovan za vrhovnega
poveljnika turški vojski v Armeniji v aprilu 1. 1877. in
konec junija 1. 1877. je odjadral Sulejman-paša  iz
Bara, da čuva Carigrad proti ruskemu generalu Gurku.

Na mesto Sulejman-paše je stopil drug general
turški. Ali-Sahib  je imel 35 bataljonov in in 50
topov v Albaniji. V Raši je poveljeval H ati z-paša
18 bataljonom z 18 topovi. V Hercegovini Me h e me d-
Ali-paša,  katerega so poklicali od vrhovnega po¬
veljstva bolgarske vojske in mu poverili boj proti
Črnigori z 22 bataljoni. Skupaj je bilo torej 75 bata-
taljonov in 78 poljskih topov, poleg tega pa še topovi
za obleganje tvrdnjavic. Bataljoni turški so bili jako
slabi in so šteli- vsi skupaj jedva 35.000 mož. Črnagora
je imela na razpolago 22.000 mož in 28 topov.

Knez Nikola je osredotočil svojo vojsko proti
tvrdnjavi Nikšičski,  katero je branilo 3200 mož in
21 topov. Poveljnik tvrdnjave je bil nekdanji ogrski
stotnik Skender-beg.  21. julija je bil veči del črno¬
gorskih čet zbran okoli Nikšiča, 12.000 mož.

Med tem je Črnagora dosegla mnogo drugih
uspehov. 9. septembra 1877. 1. je javil brzojav iz Ce¬
tinja, da so se Nikšiči podali. Vzeli so tvrdnjavico
„Hodžino poljano".

21. septembra 1877.1. so Črnogorci zavzeli tvrd-
njavici „Nozdre“ jn „Zlostup“.  — 27. septembra
1877. 1. so zavzeli Črnogorci tvrdnjavico Goransko,

105

zavzeli so tudi tvrdnjavico „Crkvico“  iti zaseli vse
zemljišče do Foče. — 22. novembra so Črnogorci
zavzeli „Volnico“  ob morju s 6 morskimi topovi in
mnogo municije. — 25. novembra so zavzeli tvrdnja¬
vico »Golo brdo“.  — 26. novembra je zavzela črno¬
gorska vojska pod poveljstvom knezovim vse zem¬
ljišče med črnogorsko mejo in reko Bojano, med
morjem in Skadrom, devet utrjenih mestec, med njimi
„Nehaj“  z 22 topovi. Mesto barsko se je zavzelo,
trdnjava pa obkolila in močno poškodovala. — 23. no¬
vembra sta otvorili dve turški oklopnici pred Barom
silen ogenj proti tvrdnjavi ob zalivu. Črnogorci so od¬
govarjali s topovi. Po dolgem brezuspešnem boju sta
turški oklopnici odpluli. — Selim-beg,  poveljnik
Bara, je videl, da se ne more držati v citadeli barski
in se je udal 10. januarja 1878. 1. brezpogojno knezu,
ki je zašel istega dne citadelo. — 17. januarja 1878. 1.
je zavzela črnogorska vojska pozicije ob Bojani in
napravila ob ustju te reke baterijo. Severna armada
je prešla Cijevno. Ta dan se je bombardirala Lesa  n dr  a
ob skadrskem jezeru. — 29. januarja so zaseli Črno¬
gorci Lesandro.

6. februarja 1878. 1. se je vrnil knez Nikola v
triumfu na Cetinje.

* *

3. marca 1878. 1. je bila podpisana mirovna po¬
godba med Rusijo in Turčijo na berlinskem kongresu
velikih sil. Na istem kongresu so se sprejeli tudi ne¬
kateri pogoji, ki se tičejo Črnegore: »Nezavisnost
Črnegore se pripoznava od Visoke Porte in od sve¬
tovnih sil, ki tega še niso storile. V Črnigori mora
vladati ravnopravnost vere in nihče ne sme zaradi
vere biti izključen od civilnih in političnih pravic, od

106

javnih služeb, od častnih mest ali od pravice pečati
se z različnimi rokodelstvi in obrti. — Bar in Pri¬
morje  njegovo se odstopi od Turčeje Črnigori. Kar
je južno od gori imenovane meje tega zemljišča se z
Ulcinjem vred  do Bojane vrne Turčiji. — Špič
pripade Avstriji.  — Črnagora bode uživala pravico
plovitbe po Bojani. Ni ji pa dovoljeno graditi utrdbe ob
tej reki, razen onih, ki so potrebne za lokalno obrambo
Skadra, pa tudi te se ne smejo raztezati dalje nego šest
kilometrov od mesta. — Črnagora ne sme imeti niti
vojnih ladij, niti vojne zastave pomorske. Utrdbe le¬
žeče na črnogorskem zemljišču med jezerom in morsko
obalo se morajo podreti in se v tem pasu ne smejo
graditi nove. Morsko in zdravstveno policijo v Baru
in ob črnogorski obali bode izvrševala Avstro-ogrska
z lahkimi ladjami čuvarkami. Črnagora sprejme po¬
morske propise veljavne za Dalmacijo. Črnagora se
mora dogovoriti z Avstrijo zaradi zgradbe cest in že¬
leznic v novem zemljišču. Na teh občilih mora biti
zajamčena svoboda obrata. Muslomani, ki žele ostaviti
Črnogoro in imajo posestva v nji, jih lahko hranijo in
dajejo v najem ali upravljajo s tretjimi osebami. Nikomur
se ne sme posestvo eksproprijirati, ako tega ne zah¬
teva javna korist, in sicer vselej proti primerni od¬
škodnini. Komisija turško-črnogorska dobiva nalog, da
v treh letih dovrši vse posle, ki se tičejo poslov pre¬
daje, uživanja in obrestovanja na račun Visoke Porte,
njenih državnih posestev in pobožnih ustanov (vakufa),
kakor tudi prašanja, ki se tičejo zasebnikov. Kneževina
črnogorska se bode neposredno dogovorila z Visoko
Porto o nameščenju njenih zastopnikov v Carigradu
in v izvestnih mestih otomanskega carstva, kjer se to
spozna za potrebno. — Črnogorci potujoči po care-
vini otomanski so podvrženi otomanskim zakonom in

107

oblastim po splošnih principih mednarodnega prava in
po običajih uvedenih za Črnogorce. Čete črnogorske
morajo zapustiti v dvajsetih dneh, ali ako mogoče,
še preje, po ratifikaciji te pogodbe zemljišča, katera
imajo sedaj zasedena izven novih mej kneževine. Turške
čete morajo tudi v dvajsetih dneh zapustiti teritorij
odstopljen Črnigori. Dopuščen jim bode čas od
petnajstih dnij, da ostavijo tvrdnjave in odvedo ma-
terijal in živila in da napravijo inventar vseh pred¬
metov, ki se ne morejo kmalu odpremiti. Ker mora
Črnagora vsprejeti primeren del občnega otomanskega
državnega dolga za nova zemljišča, ki so ji bila iz¬
ročena, bodo zastopniki velikih sil v sporazumu z
Visoko Porto določili visočino vsote po primerni
meri.“

Gladko se je izvršila samo predaja na severu
Črnegore, kjer je Visoka Porta izročila brez obotav¬
ljanja Nikšiče, takisto prepustila Bar in zemljišče ob
desnem bregu Bojane in pustila Kuče pri Črnigori in
ona albanska mesta, ki imajo srbsko prebivalstvo.

Trebalo pa je še določiti prepir zaradi okrajev
Plave in Gusinja.  Arnauti zbrani 15. decembra
1879.1. v zboru, kateremu je predsedoval Ali beg v
prisotnosti turških oblasti Plave in Gusinja, so sklenili
ustavljati se s silo, ako bi se Črnogorci usodili teh
mest polastiti. Poslali so poverjenstvo petnajstih oseb
v Carigrad, da vlado Visoke Porte opozore, da je
Lega albanska  pripravljena udariti z orožjem na
Črnogoro, ako bi vlada odstopila jeden ali drugi okraj,
Piavo ali Gusinje.

Udarili so se Arnauti in Črnogorci; palo je 1000
Arnautov in stotina Črnogorcev. Napah so Arnauti
1800 Črnogorcev z veliko premočjo, ali vojvoda Marko

108

Miljanov Popovič-Drekalovič ‘) je s pomočjo
Boža Petroviča odbil napad. Zato se je nabralo mnogo
vojaštva ob meji črnogorski.

Knez je uvidel, da z dobro Turki ne izroče Plave
in Gusinja. Zato je javil velikim silam, da se odreče
Gusinja in Plave, ako mu se izroči v izmeno Ulcinj
z vsem zemljiščem do Bojane.

Vlada turška je tvrdovratno igrala komedijo. Na
skrivnem je podpihovala Lego albansko in na vse na¬
čine poskušala, kako bi zavlekla izvršitev svoje dolž¬
nosti. Velike sile so opozorile z vso strogostjo vlado
otomansko, da hočejo svetovati Črnigori, ako turška
ne bi svojevoljno v roku treh tednov izročila Črno¬
gorcem Ulcinja, da ga s silo vzame, pri čemer jo bode
podpiralo skupno brodovje, ki je bilo v demonstracijo
zasidrano v Boki Kotorski.

Energično postopanje velikih sil je imelo uspeh.
Derviš-paša je izročil Ulcinj črnogorskemu poveljniku
Božu Petroviču, ki je zašel mesto svečano sprejet dne
26. novembra 1880. 1.

Z modro politiko in in srečnimi slučaji si je pri¬
dobil knez Nikola velik ugled pri raznih evropskih
dvorih, s katerimi je stopil po udaji svojih hčera in
po možitvi kneževiča naslednika v rodbinske vezi, tako
z ruskim, italijanskim, srbskim in nemškim dvorom.

Mirovno dobo je vporabil v reformo uprave. Od¬
pravil je senat in na njega mesto postavil pet ministrov
in državni svet treh članov, ki opravlja tudi posel naj-
višega sodišča. Skrbel je za napravo novega občega
imovinskega zakonika in tako preinačil sodstvo. Knez

■) Od tega vojvode je izhajal v Letopisu Srbske Matice v
Novem Sadu leta 1904. posmrtni spis njegov: »Život i običaji
Arbanasa." Popreje je objavil tudi svoje opazke o Kučih-Dreka-
lovičih.

109

je skrbel za ustanovo ljudskih osnovnih šol, bogoslovije,
ženske šole in realne gimnazije. Tudi vojaštvo je teme¬
ljito preustrojil. Poleg tega je skrbel za gmotni in
duševni napredek svojega naroda.

On sam je tudi književnik. Njegove pesmi so izšle
najprej v koledarju „Orliču“,  pozneje pa v zbirki
„Pjesme kneza  Nikole 11 . Med temi pesmimi se odli¬
kuje posebno epska pesem „Hajdana“  (1889), ki popi¬
suje v enajstih oddelkih društveno življenje črnogorsko,
posebno čevljansko, odkoder je rodom tudi kneginja.
Opisuje se tudi življenje turško in kar je glavna snov
te pesmi, ljubezen bosenskega vezirja do Hajdane,
katero so mu doveli iz Črne gore za robinjo. Ko je
sultan poklical vezirja v Carigrad je vzel seboj Hajdano,
in na potu iz Travnika, ki je lepo opisan, so navalili
lopovi na vezirja, da ga ubijejo in ko so vse njegovo
spremstvo pobili, so na prošnjo Hajdane poklonili ve¬
zirju življenje, za kar ji je on poklonil svobodo, ko
jej je bil ves čas njenega bivanja v svoji hiši očuval
poštenje. — Leta 1894. je izdal zbirko pesmi: „Pesnik
in vila“.  V njej daje pesnik duška svojim nazorom
o srbstvu, o neslogi slovanski itd. Drame je napisal
dve: jedna „Knez Arvanit“  je izšla leta 1894. V
njej uči svojega sina Mirka, kako je Arvanit Crno-
jevič, knez zetski, koristno deloval za domovino in
svojega kralja, dočim je Ivan Crnojevič ostavil svojo
domovino in se izselil v Benetke. Druga drama je,
..Balkanska  carica 11 , v treh činih, izšla v drugič
1. 1894. Snov jej je vzeta iz konca 15. stoletja iz dobe
Ivana Crnojeviča, gospodarja Črne gore in Zete. Istega
leta je izšel tudi v drugič prevod Chateaubriandovega
»Poslednjega Abenseraža“.

* *

110

Tajiti ne moremo, da so včasih Črnogorci grozo¬
vito postopali, ali oni se lahko opravdujejo z večnim
bojem s Turki, z bojem s tujo raso in vero, s srdom,
ki je iz njih izsiljeval represalije proti najhujšemu so¬
vražniku njihove vere, domovine in neodvisnosti. V
takih razmerah je jasno, da je morala civilizacija za¬
ostati.

Solnce kulture in civilizacije pa je jelo tudi te
bojaželjne sinove obsevati, ker bode hrabrost, osvet¬
ljena s civilizacijo, pod vestnim vodstvom tako umnega
kneza, kakor je Nj. kraljevska visost, knez Nikola L,
dobila še večo vrednost in slavo.

Knez je izrekel misel, da je jedina garancija za
prospeh Črnegore, ako se pametno poslužuje sedanjega
stanja. Treba je povzdigniti blagostanje s tem, da se
da pristop gmotni in duševni kulturi v deželo. V
gmotnem obziru je treba Črnigori cest, železnic, sploh
občil, če prav trde Črnogorci, da po cestah, po katerih
se vozijo kola, lahko prihajajo tudi topovi. Treba je
za povzdigo gmotnega napredka tudi društvene orga¬
nizacije, izboljšanja kmetijstva, živinarstva in domače
obrtnosti. Zdaj se Črnogorci ne smejo več pečati samo
z mečem in puško, nego treba je, da primejo za mo¬
tiko in plug, da si ustvarijo trgovino, da se izboljša
poljedelstvo in obrtnost. Sedaj, ko je pridobila mnogo
rodovitnega zemljišča in je pot do morja odprta, bode
našla sredstev ne samo za pospeševanje prometa, nego
tudi intelektualna civilizovanost mora napredovati.
Šolstvo se mora pomnožiti; z večim znanjem se bodo
izkoreninile tudi vraže, ublažila surovost in ugladili
socijalni in politični odnošaji. V kar „bog pomozi i
sreča junaška“.

Mnoge stvari so se tudi že vzele v delo. Na¬
stale so različne šole, gradile so se ceste, čuje se, da

lil

italijanski inženirji trasirajo železnico iz Bara v notra¬
njost Črnegore. Avgusta 1. 1905. je oglasil list „Glas
Črnogorski" tri važne naredbe kneževe: 1. Ustanovitev
,.narodne banke", 2. tiskovni zakon in
3. ustavno zastopstvo,  ki ne bode imelo pravice
zakonodajske, nego samo kontrolo nad državnim go¬
spodarstvom, kar je za sedanje razmere popolnoma
zadostno. — Govorilo se je celo, da bode izhajal poleg
„Glasa črnogorskega" še neuradna „Ustavnost". V
„Slov. Narodu"  od 8. oktobra 1. 1906. je bil nek
dopis iz Črnegore od 3. oktobra, ki poroča, da je knez
in gospodar dal ustavo iz svoje volje, ne da bi ga
bili k temu prisilili dolgotrajni ustavni boji. Vendar je
verjetno, da so dobili Črnogorci ustavo pod vtiskom
in vplivom dogodkov v veliki ruski državi, kjer se
preliva kri za ustavne pravice. Dne 27. septembra so
bile volitve. Izbrali so Črnogorci šest poslancev za
mesta in trge, 53. selske občine, 3 pa je imenoval
knez, skupno 62 poslancev. Volitve so se izvršile v
najlepšem redu, ker v Črnigori so sicer nezadovolj¬
neži, ni pa političnih strank, ki bi mogle posezati v
volilno borbo. Izvoljeni so skoro sami pristaši vladni,
med njimi največ upokojenih ministrov, uradnikov,
vojakov, štiri popje, trije učitelji, jeden trgovec, jeden
zdravnik, pri petnajstih pa ne omenja uradni list no¬
benega zanimanja.

Tega meseca je objavil uradni list tudi ustano¬
vitev poljedelskega sveta pri ministrstvu notranjih
poslov, ki je sestavljen iz petnajstih članov, izobraženih
v poljedelskih, trgovskih, industrijskih in financijskih
poslih.

V isti številki se poroča tudi, da je „pevsko
društvo" vzelo v svojo roko ustanovitev „Črnogor-
skega Sokola".

112

Težko je življenje za Črnogorce. Mnogo se jih
seli v Ameriko, mnogi zahajajo v velikih trumah v
Evropo na delo pri gradnjah železnic itd. — Da pa
tudi politične prilike niso vsem ugodne, svedočijo
emigrantje, ki zapuščajo domovino, ker so se zamerili
vladi, ali ker so z njo nezadovoljni.

Staro ministrstvo je odstopilo in doslej se že
večkrat menjalo. Leta 1906. je predlagal bivši minister
Vukovič, da naj se zopet ponovi prijateljsko razmerje
z Rusijo, ki se je ohladilo v poslednjih letih.

Tudi opozicije ne manjka. Okolo dvajset črno¬
gorskih dijakov, ki se uče v Belgradu, je objavilo v
listih samovoljstvo kneza Nikole. Pozvali so jih pred
sodišče in če prav so jim svetovali prijatelji, da se
ne odzovejo poklicu, so se vendar vrnili, prišli pred
sodišče, ki jih je v veliko čudo oprostilo, kakor se čuje,
po ukazu kneževem.

113

8

III. Uvod v „Gorski venec".

Najimenitnejše delo vladike Petra II. Petroviča je
„Gorski  Vij  en  a c“ v dramatski obliki, ne da bi bil
prava drama. Zato so se tudi vsi poskusi to pesnitev
na oder spraviti — izjalovili. — VDubrovnikuje  pri¬
redil za oder to pesnitev prof. Luka Zore. V Novem
Sadu  je prevel za oder ,.Gorski venec 11  A. Hadžič
1. 1902. Že leta 1890. so dijaki 2. belgrajske gimnazije
predstavljali prizor, v katerem pripoveduje knez Draško
svoje doživljaje v Benetkah. Priredil je predstavo prof.
Ljubomir Jovanovič  z dijaki svojimi. Leta 1891.
ali 1892. pa so cetinjski bogoslovci v Zetskem domu
na Cetinji predstavljali neke prizore, ktere je za oder
priredil prof. Filip Kovačevič.  V sremskih Kar¬
lovcih  so predstavljali 1. 1897. dijaki „Gorski venec 11
na gimn. odru in sicer 3 slike, ktere je priredil g. Mi-
lutin Jakšič,  profesor srbske gimnazije karlovške.
Kakor „Lažni car Sčepan mali", tako je tudi ta pesnitev
v dramski obliki posnetek starogrške drame. Menjajo
se epizode, kola in pesmi, ki odgovarjajo starogrškim
epizodam, stasimom in kommatom apo skenes. — Vse¬
bina so krasne slike iz narodnega življenja črnogor¬
skega prepletene s koli (zbori), v katerih se narod udele¬
žuje dogodkov in izliva svoja lirska čuvstva. Tudi
zgodovinska fakta opeva kolo, dočim so slike iz narod¬
nega življenja bogata riznica, iz katere spoznavamo
običaje, vraže, dosetljivost, kulturne in moralne od-
nošaje črnogorskega naroda. Pojedine slike so izborne.

114

Pesnik se ni obotavljal risati tudi napake tega rato-
bornega plemena v moralnem in intelektualnem smislu.
Z velikim humorjem je opisana nizka obrazovanost
nižjega svečeništva, praznovernost velikega dela naroda;
pri tem pa ga je vodilo najiskrenejše rodoljubje in
želja svojemu narodu hvalo izkazati za pretežne kre¬
posti, ki ga dičijo. Z izredno ostrostjo predstavlja tipe
narodne, v katerih so utelovljeni nazori, običaji ter
navade naroda. Gorski venec je mnogo umevnejši, nego
druga dela vladičina, vendar tudi to delo brez komen¬
tarja niti rojenemu Srbu ni povsem umevno, ker je
napisano v cvetočem, slikovitem jeziku, pomešanem
s slavosrbskimi in ruskimi izrazi, z namigavanji na stare
zgodovinske dogodbe in običaje. Na nekaterih mestih,
kjer je zapal v klasicizem, katerega se je naučil pri svo¬
jemu učitelju Simi Milutinoviču in kjer razglaba religi-
joznofilozofska vprašanja, je temen in težko umeven.

To pesem je nazval pesnik najpreje zato, ker
opeva izmišljeni dogodek, t. j. borbo, katero je baje vodil
črnogorski narod za svoje osvobojenje: Izvijanje iskre,
Izviiskra, Izvita iskra, t. j. takrat je v temi robstva
najpreje zasijala iskra svobode. Pozneje šele je pesnik
premenil ime v Gorski venec, t. j. črnogorska slava,
ker so ohranili Črnogorci iskro svobode v svojih gorah;
ali pa ker so nanizani dogodki Črnegore kakor v kak
venec.

Spredaj na straneh 63 in d. smo naveli legendo o
zgodovinski osnovi tega dela.

Dokazali smo, da je vsa povest o tem pokolju
za to dobo izmišljena. Vendar delo ima zaradi tega še
vso svojo pesniško vrednost, saj je pesnikom dovoljeno
po svoje prikrojiti dogodke in čas svojega predmeta.

Kakor se vidi iz tega, je osnova tega speva
krvava in ne more ugajati moderno izobraženemu

115

8 *

človeku in humanistu. Ali Srbi in posebno še Črnogorci
se smejo sklicevati nato, da so morali čuvati vero, svo¬
bodo in domovino proti okrutnemu krvoločnemu in
fanatskemu sovražniku in na izrek Goethejev: „Wer
den Dichter will verstehn, Muss in Dichters Lande
gehn.“ Ako pomislimo, da je bilo Črnogorcem mnogo
stoletij edino zanimanje bojevanje s Turki, ta mora
priznati, da je narod moral v svoji hrabrosti nasproti
krvoločnemu sovražniku postati ravno takšen. Sicer pa
uči načelo, Srbu urojeno, da se ne posveti, kdor se
ne osveti.

Izmed ocen, katere je našlo to delo, hočemo
omeniti le dve. Svetoslav Vuletič,  profesor velike
šole v Belemgradu, je dejal v neki kritični razpravi o
Gorskem vencu; „Gorski venec tvorijo lirska čuvstva
črnogorskega naroda, skupljena v strok cvetja, kjer so
različne oblike in barve, dogodek pa, ki se opisuje v
delu, je vez, ki veže ta strok. Njeguš, smemo reči, je
velik lirik." — Na nekem drugem mestu pa pravi:
„ Gorski venec je srbska llijada. V njem ni opisana
samo usoda naroda, nego tudi srbska duša in srbsko
srce. Vsa čuvstva izbranega naroda, vse želje, vsi na¬
zori o svetu in društvu, značaj, kreposti in strasti na¬
hajaš v tem klasičnem delu. Začenši z junaštvom,
največim idolom svobodnega naroda in spuščajoč se
do malih vsakdanjih idej, vse ti glasno govori."
(Godišnjica 1877.)

Slavnoznani Nikola Tommaseo  pa je v
podlistku tržaškega lista Osservatore Triestino od
27. oktobra 1. 1847. objavil tole oceno: „ . . . kjer
slika stvari, ki so mu bolj znane, kjer se vzdržuje
književne retorike in se bliža narodnemu jeziku svojih
gorjancev, je pisatelj pesnik in njegovi stihi bodo po¬
stali priče narodovega jezika" (testi di lingua).

116

Ta opazka Tommaseova sc nanaša na dejstvo,
da je vladika mnogo besed vzel iz cerkvenega jezika
v ruski obliki n. pr. istoričeski (m. historijski), sočinitelj
(m. sačinitelj), žertva (m. žrtva), voskresnuti (m. uskrs-
nuti), sostav (m. sastav), pomjanuti (m. pomeniti), ljubov
(m. ljubav, ljubvi), raspatje (m. raspeče), prestol (m. pri-
jestol), znamenije (m. znamenje), poznanije (m. po¬
znanje), opšti (m. opči), svešteni (m. svečeni), obeštati
m. obečati), va istinu (m. u istini).

To imenitno delo je našlo tudi mnogo occnje-
vateljev in komentatorjev. Omenjamo samo 284 str. v
osmerki broječo knjigo o Gorskem Vijencu, katero je
izdal 1. 1901. Pavle Popovič v Mostarju.

Gorski venec se deli po času, v katerem se vrše
dogodki v tri dele.  V prvem je popisana skupščina
v dan pred sv. trojico na gori Lovčenu (stih 1—197).
V drugem delu je skupščina o mali gospojnici na
Cetinju (st. 189—2437). Tretji del se vrši v hiši vla-
dičini in njeni okolici o božiču 1. 1702. in o novem
letu 1703. leta (st. 2438—2819). Ti deli so zopet po¬
deljeni v prizore. Prvi šteje dva prizora, drugi dvanajst,
tretji pa tri — skupno sedemnajst prizorov. Pred celim
delom je posveta dela prahu Karagjorgjevemu.

1. del: Prvi  prizor st. 1—138, drugi  prizor
st. 139—197.

2. del: Tretji  prizor st. 198—508, četrti prizor
st. 509—713, peti prizor st. 714—1073, šesti prizor
st. 1074—1209, sedmi prizor st. 1210—1399, osmi prizor
st. 1400—1692, deveti prizor st. 1693—1754, deseti
prizor st. 1754—1912, enajsti prizor st. 1913—2044,
dvanajsti prizor st. 2045—2217, trinajsti prizor stih
2218—2360, štirinajsti prizor st. 2361—2437.

117

3. del: petnajsti prizor st. 2438—2547, šestnajsti
prizor st. 2548—2665, sedemnajsti prizor st. 2666—2819.

„ Gorski Vijenac" je doživel doslej 13 izdanj.
Prvo  je bilo natisneno na Dunaju v tiskarnici oo. Me-
hitaristov 1. 1847. Knjiga je bila natisnena s starim
cerkvenim pravopisom, ima mnogo tiskarskih napak,
katere je zagrešil seveda vladika. — Drugo izdanj  e
sta priredila 1. 1860. dva Črnogorca, Ivo Vrbica in
Tomo Mickovič v Novem Sadu.  To je veren
pretisek prvega izdanja z istim številom strani in stihov
na vsaki strani in v istem cerkveno-srbskem pravo¬
pisu. — Tretje  izdanje je izšlo v Belemgradu 1.1867.
v tiskarnici N. Štefanoviča.  V tem izdanju je vse verno
pretiskano, samo jezik se je popravljal, n. pr. „roblje“
(m. pesnikovega „robje“), kneginja (m. pesnikovega
„knjeginja), vrištijahu (m. pesnikovega „frištijahu“). —
Četrto  izdanje je izšlo v latinici.  Izdala ga je Ma¬
tica dalmatinska v Zadru 1. 1868. Priredil je izdanje in
napisal komentar St. M. Ljubiša,  a je na mnogih
mestih slabo prepisal iz cirilice v latinico, samovoljno
jezik popravljal, izpahnil cerkveno-slovenske besede, za¬
menjal staro ortografijo s fonetiko, menjaval inter-
punkcijo, a vse nedosledno. Pred pesnijo je kratek
življenjepis vladike, pod tekstom pa komentar, ki je
točen, kar se tiče narodnih običajev in zgodovine, sicer
pa je težka mesta ali prezrl ali krivo razumel. Tudi
je poln tiskarskih pogreškov. — Peto  izdanje Mi¬
loša Milisavljeviča  je izšlo 1. 1870. v Belemgradu.
Ortografija je etimologijska, cerkvenoslovenske besede
so zamenjane s srbskimi. Šesto  izdanje je izšlo v
Beču v tiskarnici Mehitaristov kot prva knjiga S. Čur-
čič-eve biblioteke za narod  1. 1876. Tudi to iz¬
danje je natančno po prvem pretiskano z istim šte¬
vilom strani in stihov na vsaki strani, samo prvotna

118

ortografija je zamenjana s fonetiko. Popravljeni (?) so
tudi vsi tiskarski in ortografski pogreški; na kraju knjige
so raztolmačene nekatere manj znane besede. — Sedmo
izdanje je izšlo v »Narodni biblioteki" bratov Jova¬
novičev v Pančevu  kot 25. in 26. zvezek. Izdanje
je v večji meri nego druga iztrebilo črnogorski izgovor
in cerkveno ruščino iz pesmotvora. — Osmo  izdanje
je izšlo v Novem Sadu v zakladi bratov Popovičev
1. 1885. To je prosti natisek dunajskega izdanja, iz-
kvarjen z neštevilnimi tiskarskimi pogreški. — De¬
veto  izdanje je nov ponatisek Popovičevega  iz¬
danja, v katerem pa niso vsi pogreški popravljeni. —
Deseto izdanje  je izdala v latinici  1. 1890. Dio-
nička tiskara v Zagrebu z obširnim uvodom, tekočim
komentarom pod črto in z rečnikom manj znanih besed.

— To in jednajsto  izdanje je priredil profesor Milan
Reše tar,  in sicer poslednje kot srbsko državno izdanje
v Belemgradu 1. 1892. Po želji Prosvetnega savjeta
je stopil na mesto obširnega uvoda kratek pregled
vsebine »Gorskega venca". V tekstu so popravljeni
najvažnejši tiskarski pogreški. — Dvanajsto  izdanje
je izšlo 1. 1901. v Novem Sadu pri bratih Popovičih,
ki so brez ovlaščenja upotrebili komentar g. Rešetarja.

— Trinajsto  izdanje je ono hrvatske knjižarnice v
Zadru 1. 1905., v latinici,  ki je veren ponatisek enaj¬
stega (čirilskega) izdanja srbske države, razen da so
popravljeni največi tiskarski pogreški, četudi ne vsi,
vendar so se podkrali tudi novi. Tolmač je neznatno
premenjen.

Od prevodov je izboren nemški prevod  „Der
Bergkranz (Die Befreiung Montenegros). Historisches
Gemalde aus dem Ende des 17. Jahrhundertes von
Petar Petrovič Njeguš, Fiirst-Bischof v. Montenegro.
Zum ersten Male aus dem Serbischen in das Deutsche

119

ubertragen von J. K ir s te, Doctor der Philosophie.
Wien, 1886. 8°. 122 str. Verlag v. Carl Konegen. Ta
prevod ima dober komentar in na kraju nekatere veče
opazke vzete iz Vukovega rednika. (Primeri o tem pre¬
vodu ocene S. Vuloviča u Samoupravi 1886 in V. Ja-
giča v X. knj. Arch. f. sl. Ph. ter Rešetarja v XI. knjigi
istega Archiva.)

Dober je tudi bolgarski  prevod od Ivanova:
„Izvlečenije iz Gorskij  Veneči 11 . To je izvleček
iz „Gorskega venca“, natisnen 1. 1891. v Vidinu. O
njem je izpregovoril Ljuba Stojanovič v 3. zvezku „Pro-
svetnega Glasnika 11 , br. 3, 1. 1891., kjer objavlja, da ni
ena tretjina originala prevedena, drug dve tretjini pa
sta prav dobro prevedeni, ker je jezik bolgarski zelo
soroden z jezikom srbskim. Nobene posebne vrednosti
ni ruski  prevod Lukijanovskega,  ki je prevel in
izdal v Moštvi 1. 1887. „Gornij  Veneči 11  v rimovanih
stihih, izostavljal stihove in svoje dodajal. (Primeri
Lj. Stojanoviča oceno v 1. in 2. zvezku Prosvj. glasnika
za 1. 1891).

Češki prevod je izdal 1. 1902. v 2. izdanju knjižar
I. Otto v Pragi pod naslovom „Horsky venec 11 . Deje-
pisna udalost z konce XVII. stoleti. Basen. Preložil in
objasnil Jan Hud ec. 8°. 79 str. Prvo izdanje je izšlo
v „Sbornlku svetove poesie 11 , katerega izdaja češka
akademija, že 1. 1897.

Italijanski  prevod nekaterih delov Gorskega
venca je objavil Ca v. Giacomo Chiudina  v svoji
knjigi „Canti del popolo slavo 11 . (Firenze 1878) in po¬
pravljen prevod v svoji „Storia del Montenero da’tempi
antichi fino a nostri di G. Ch., Spalato 1882. 8°, na
str. 101—123. — Čudina po sodbi profesorja L. Zoreta v
dubrovniškem „Slovincu“, II., str. 26—29 ni bil dosti
vešč jeziku srbskemu. Delal mu je težavo tudi

120

ritem. Chiudina je prevel vse pesmi kola razen če¬
trtega in stihe 1503—1528, 1531—1579, 1733—1752,
2407—2437 in 2486—2520. — Ves „Gorski venec" je
prevel na italijanski jezik Giovanni Nikolič  ter ga
objavil 1. 1903 v Fabrianu (v Italiji) pod naslovom: II
serto della montagna. Quadro storico del secolo XVII
di P. Petrovich-Njegus. Traduzione dal Serbo di G. N.
Fabriano prem. štab. tip. Gentili 1903. 8°, pag. 175. —
Ta prevod je ocenil v 28. knjigi Arch. tur Slav. Phil.
1. in 2. zvezek 1. 1896. na str. 418 Leop. I. Nagy.  —
Nikolič je prevel cel Gorski venec v lepo italijanščino,
pa se ni držal izvirnika, nego ga je mnogo razširil, ni
ga prevel v meri izvirnika in prevod nima nič srbskega
na sebi, nego je preložen po mišljenju in običajih
kulturne Italije. Tudi nima tolmača. O tem piše oce¬
njevalec: „Jedem Kenner  des G. V. ist es aus eigener
Erfahrung bekannt, mit welchen Schvvierigkeiten die
Lekture des Textes  aus einer unkommentierter Aus-
gabe verkniipft ist. Eine Obersetzung ferner, die mit
gar keinen Erklarungsnoten versehen ist, wie diese
Nikolič’s, kann man a priori als verfehlt bezeichnen."

Tudi na švedski  jezik je prevel A. J en sen
Gorski venec, ali prevod je menda še rokopis.

V uvodu mi je služila „Zgodovina črnogorska"
in za dobo od 1. 1465—1735 Montenegrina Ilarijona
Ruvarca, ki je v celi vrsti člankov, objavljenih v „Bran¬
kovem kolu" 1. 1897. in 1898. s kritičnim nožem raz¬
trgal bajke, ki so se dotlej ščeperile v zgodovinah črno¬
gorskih. A prevajal sem po 11. in 13. izdanju, katero
je g. profesor M. Rešetar  priredil za srbsko državo.
Iz njegovega komentarja, ki je takorekoč izčrpen, sem
zajel tudi jaz svoj komentar s privoljenjem piščevim.
Pri tem sem vedno primerjal izdanje Ljubišino in
nemški prevod KJrsteja ter italijanski Čudine. Le v

121

malo slučajih sem sprejel drugačo razlago dotičnih
mest, o čemer sem na dotičnih mestih dal računa in
jih označil z zvezdico *.')

Včasih bi bil lahko dobesedno prevel, ali tega
niso dopuščale često različno dolge oblike gramatske,
akcent slovenski in mera, katero sem povsem tako pri¬
držal, kakršno ima izvirnik. Ako mi ni bilo mogoče
v redkih slučajih najti primernega izraza dobesednega,
sem v prevodu ostavil akcent srbski, ki čitatelja nikakor
ne bode motil v razumevanju.

Kako se je meni posrečilo prevesti iz srbščine
vprvič „Gorski venec", prepuščam sodbi prijazne kritike,
ki bode upoštevala gori imenovane težave pri prevodu
iz štokavščine v slovenščino.

Nepotrebno se mi je zdelo podajati vsebino Gor¬
skega venca. Označil sem zgoraj delitev v tri dele in
17 prizorov in navel številke dotičnih stihov. Posamezni
prizori pa bodo čitatelju jasni, ako jih čita in često je
vsebina označena od pesnika samega v uvodnih pri¬
kazanjih prizorov. —

Kdor hoče uživati to delo, temu svetujem, da ne
bere dela zdržema, ampak da poedine prizore najpreje
temeljito predela s pomočjo tolmača, potem pa, ko mu
bode vse jasno, prečita vse delo še enkrat.

Slednjič se zahvaljujem g. dr.-ju Milanu vitezu
Rešetarju, profesorju slov. filologije pri dunajskem vse¬
učilišču prav toplo za prijazno dovoljenje, da smem
prevesti njegov izčrpni tolmač Gorskega venca.

i) Obširnejše sem razložil 11 mest, v katerih se ne zlagam
z dosedanjimi razlagami v 1. številki belgrajske »Nove Iskre“ 1.1906.
pod naslovom; »Sitni priloži za tumačenje .Gorskog Vijenca'“
str. 21—25. (v cirilici).

122

Gorski venec.

Zgodovinski dogodek pri koncu
sedemnajstega veka.

Pesnitev

Petra II. Petra Petroviča-Njeguša,

vladike in kneza črnogorskega.

Prevel tekst in tolmač po XIII. izdanju Milana Rešetarja in opremil
z zemljepisnim, zgodovinskim in estetsko-kritičnim uvodom

R. Perušek.



Posveta prahu očeta Srbije. )

Naj se le ta vek ponaša mimo vsake druge dobe!
on bo ljudskim pokolenjem doba groze in tegobe;
v njem se osem blizancev je v jednem mahu iznjihalo
iz Belonine zibeli in na zemlji pokazalo:

Karl, Napoleon in Bliicher, knez Wellington in Suvorov, 5
Karagjorgje, bič tiranov, Schwarzenberg in pa Kutuzov.

J ) Oče Srbije  je  Karagjorgje.

1. Ta vek = XIX. stoletje.

4. „Belona“ je rimska boginja vojske (bellum).

5. Karl,  nadvojvoda avstrijski je prvi premagal francoskega
cesarja Napoleona I. pri Aspernu dne 21. in 22. maja I. 1809.
Bliicher  pruski general je prišel v pravem času Angležem na
pomoč pri Waterloo-u, tako da so Prusi in Angleži skupno potolkli
Napoleona. Voj voda Wellington  je v iberski vojski (1. 1808.
do 1814.) iztisnil Francoze s pirenajskega poluotoka in je bil po¬
veljnik angleških čet v bitki pri Belle-Alliance-i (= Waterloo-u)
18. junija 1. 1815. A. V. Suvorov  (Suvarov) ruski general je
1. 1799. v društvu z Avstrijo očistil vso severno Italijo od Francozov.

6. Karagjorgje,  glej na strani 27. in d. opombo. Knez
Schwarzenberg,  avstrijski general, je bil 1. 1813. in 1814. vr¬
hovni poveljnik združenih čet proti Napoleonu. M. J. Kutuzov,
ruski general, se je odlikoval v bojih s Turki in z Napoleonom.

Arej, stari strah pozemski, je opil jih s slavo vojno,
zemljo jim naznačil našo, da jim bode polje bojno.

Iz košatega grmovja lahko levu je iziti,
v narodih velikih tudi gnezdo geniju poviti; 10

tu gradivo že gotovo čaka ga za slavno delo
in triumfa dični venec, da mu krasi glavo smelo.

Al junačina topolski Karagjorgje večno slavni
vkljub oviram je dosegel zaželjeni cilj svoj glavni.
Dvigne narod, krsti zemljo in vezi barbarske zruši; 15
iz mrtvih dozove Srbe — vdihne žitje srbski duši.

To brezsmrtnika je tajna! Srbom je pogum ojačil,
od junaštva odučena srca v levlja preinačil!

Na iztoku faraona moč je preje silna bila,
z Gjorgjem pa je srbska miška z viteštvom se opojila! 20
Stambol se od Gjorgja trese, krvožejni oče kuge!
s sabljo Turki mu pretijo — kletve ne poznajo druge!

(Tu je izpuščeno šest vrst.)

Da! junaka za petami tragičen zvršetek prati,

7. Arej, grški bog vojne.

9. 10. Kakor se velika zver lahko skrije v velikem grmu in
se prikazuje iz njega, tako lahko postajajo v velikem in mogočnem
narodu imenitni državniki in vojskovodje.

11. 12. V velikih narodih najde velik duh lahko sredstva za
velika dela in proslavo svojo.

13. Heroj topolski je Karagjorgje, ki je imel svoj grad v
Topoli, 7 ur na severozapadu od Kragujevca. Tu je pokopan in ne¬
kateri trde, da je bil tu tudi porojen.

16. Srbi so bili po bitki na Kosovem polju 15. junija 1.1389.
kakor mrtvi; Karagjorgje jim je zopet vdihnil pogum, da so se
uprli Turkom.

20. Miška = mišica.

23. Vsak junak tragično pogine.

126

Tebi bilo je sojeno, za svoj venec se prodati.

(Tu je izpuščeno zopet šest vrst.)

Pozni rod o delih sodi: Kar je koga, mu priznava. 25
Borisem in Vukašinom pa ime „prokletnik“ dava.
Grdo se ime Pizona ni v koledar zapisalo,

Nad Egista je Oresta kakor grom nebo poslalo.

(Tu manjka zopet šest vrst.)

Na tvoj svetli grob zdaj pljuje zlobnost grde graje svoje,
Ali kaj bi pogasilo žar nebeški duše Tvoje? 30

in kako bi grdi mraki tvojo svetlost omračili ?
pred svetlobo skrivajo se, ker bi njo le razpalili.

Tvoje zublje životvorni plamen Srbu bode svetil,

24. Karagjorgju je bilo sojeno, da se žrtvuje (= proda) za
svojo slavo (= venec), t. j. da si očuva ime osvoboditelja Srbije;
on se je bil namreč 1. 1817. zopet udeležil bojev proti Turkom,
ali je bil pri Smederevu ubit.

26. Boris Godunov,  svak ruskega carja Feodorja I.
(1584. do 1598.) je ubil mlajšega carjevega polubrata Dimitrija,
zadnjega Rurikovca, da bi po smrti Feodorjevi sam postal car. —
Vukašin,  glej str. 19. in d.

27. Cn. Calpurnius Piso, poverjenik rimskega cesarja Tiberija,
je po vsej priliki otroval Germanika (1. 19. po Kr.), cesarjevega
sinovca, katerega je narod zelo ljubil. Da bi se otel obsodbi sod¬
nikov, se je sam ubil, senat pa je odločil, da se njegovo ime iz¬
briše iz popisa rimskih konzulov. Ta popis imenuje tukaj vladika
mesecoslov (koledar), ker je zamenjal tasti consulares (popis kon¬
zulov) z navadnimi rimskimi tasti, kakor se je imenoval rimski
koledar.

28. Egist {Ji'yi(J{)oq)  je ubil mikenskega kralja Agamemnona,
ko se je vrnil leta iz trojanske vojske. Pomagala mu je pri tem
žena Agamemnonova Klitemnestra, ki je bila preljubnica Egistova.
Orest, sin Agamemnonov, je osvetil očetovo smrt s tem, da je ubil
Egista in mater svojo.

29. Po smrti tvoji so te jeli sovražniki in klevetniki črniti,
da bi ti vzeli ali zmanjšali slavo. Sicer pa se po pravici očita Kara¬
gjorgju, da je leta 1813. pobegnil iz domovine v Avstrijo in ostavil
narod, ko ga je ta najbolj potreboval.

127

S’jajnejši in globlji plamen bode v večnosti zanetil.

(Tu manjka zopet šest vrst.)

Srbkinja rodi Dušana, zna dojiti Obilice, 35

al’ junake, ko Požarske, čudotvorce in plemiče
Srbkinje, glej, zdaj rodijo! blagorodje srbstvo diči!
beži, grda kletva, z roda, — Srb obet svoj uresniči!

Na Dunaju  ob novem letu 1847. leta.

Pesnik.

36. Ko so prodrli za časa lažnih Demetrijev Poljaki globoko v
Rusijo in so osvojili celo Moskvo, je ruski plemič Požarski vzdignil
narod 1. 1612. in osvobodil Rusijo.

37. obet = obljuba.

128

Lica (osebe).

Vladika Danilo.

Igumen Štefan.

Janko Gjuraškovič, serdar. 1 )
Radonja,

Vukota,

Ivan Petrovič,

Knez 2 ) Rade, brat vladike Da¬
nila.

Knez Bajko.

„ Rogan.

„ Janko.

„ Nikola.

Vojvoda Draško.

„ Milija.

„ Stanko (Ljubotinjanin).

„ Batrič.

Tomaš Martinovič.

Obrad.

Vuk Raslapčevič.

Vuk Tomanovič.

Množina.

Bogdan Gjuraškovič.

Vuk Mičunovič.

Vuk Mandušič.

Vuk Lješevostupac.

Pop Mičo.

Sestra Batričeva.

Hadži-Ali Medovič, kadija. 3 )

Skender-aga. 4 )

Mustaj-kadija.

Arslan-aga Muhadinovič.
Ferad Začir, kavazbaša. 5 )
Ridžal Osman.

Jedna baba.

') serdar  -ara, od pers. serdar = vodja nahijski = sta-
rejšina (= knez).

2 ) knez,  v Črni gori ima vsako pleme svojega kneza, ki
je po činu tretji, prvi je serdar, drugi vojvoda, tretji knez.

3 ) kadija,  sodnik turški.

4 ) a ga, najniže plemstvo turško, ki je zavisno o velikem
posestvu.

5 ) kavazbaša,  (turški = kavaz-baš), t. j. poglavar kavazov,
najboljših telesnih stražnikov kakega paše. Tako se imenujejo tudi
oboroženi sluge evropskih dostojanstvenikov v Turčiji.

9

-

: '■ . ■■■ ... > . * , i

■

■

»

'

' . “

Skupščina na dan pred sv. trojico na Lovčenu; polnoč;
. vsi spavajo.

Vladika Danilo (sam seboj).

Videl vraga s sedmimi sem plašči,
dva je meča, dve imel je kroni
pravnuk Turkov in pa koran-knjigo.

Za njim jata kletega je skota,
da do kraja zemljo opustoši
kot kobil’ca, ki polja pustoši,
da ni bilo brega na Francoskem,

1.—3. Vrag, ki je pred očmi vladiki, je glava islama (nekdaj
arabski kalif, sedaj turški sultan); na njem je sedem plajščev. To
znači imenitnost njegovo. Dva meča in dve kroni značita dvojno oblast
na iztoku (v Aziji) in na zapadu (v Evropi). Sedem plaščev je nošnja
italijanska v začetku prejšnjega stoletja, ko so gizdalini nosili viš¬
njeve ali drap-barvene suknje in plajšče s pet do sedem
plajščiči ali kolarji okoli vrata. Dve kroni si ne moremo misliti na
glavi ob enem; pač pa je najbrže vladika imel pred očmi tijaro papeško,
ki je turban s tremi zlatimi obroči ali pa ogrsko krono, katere notranji
del je krona poslana kralju Štefanu prvemu od papeža Silvestra II.,
vnanji zobčasti obroč pa je krona, katero je ogrskemu kralju poslal
tedanji bizantski cesar. Dva meča, si mislimo lahko jednega v nož¬
nici, drugega v jedni roki, dočim je držal koran v drugi roki. Sul¬
tan je pravnuk Turkov, ker po zgodovinski priči šteje Turk, jeden
izmed osmih sinov Jafetovih, med svojimi potomci dvojčka Tatarja
in Mongola, od katerih so se razplodila plemena tatarska, mon¬
golska in turška.

7. Karl Martell  (kladvič), majordom frankovske države,
je pobil 1. 732. po Kr. med Tours-om in Poitiers-om Arabce, ki so
bili iz Španjske prihrumeli na Francosko; vdrugič jih je premagal pri
Narbonne-u, ter je s tema zmagama zaprečil Arabcem pot proti severu.

131

9 *

vse v arabskem morju bi vtonilo!

Sen peklenski venčal je Osmana,

podaril mu Luno kot jabolko! 10

Orkan bil je zloben Gost Evropi!

Zdaj Bizantij drugega nič več ni,
kakor dota mlade Teodore;
nad njo zvezda sije zle usode.

Paljolog je bil pozval Murata, 15

da pokoplje Grke skupaj s Srbi.

9. Osman (1299.—1326.) je vodil Turke v službi seldžuških
sultanov v Mali Aziji; ko je bil poslednji seldžuški sultan umorjen,
je osnoval samostojno osmansko državo. (Turki so dobili osmansko
ime od svojega prvega sultana.) O njem pripovedujejo Turki: Osman
je nekdaj sanjal, da je skočil iz nedrija silnega šeiha Elebadija,
čegar hčer je Osman ljubil, mesec in se spustil na njegovo nedrije;
iz njega je izrastel dob, ki je obsenčeval ves svet. Seik je iztol-
mačil te sanje tako: ..Njegova in Osmanova hiši se združita in
obvladata ves svet". Dal mu je svojo hčer za ženo ter mu tudi
drugače ojačal in razširil njegovo oblast.

10. Osmanovo ženo in hčer Elebadija nazivajo Turki ,Ka-
merije', kar pomenja .slična mesecu'. ,kot jabolko' tolmačijo ,lepo
kot jabolko'. * Jabuka (v srbščini ženskega spola) pa pomenja po
Vukovem rečniku ne samo jablano in jabolko v pravem in prene¬
senem smislu, nego tudi poklon, torej pomenja tukaj ,kao ja-
buku' = ,kao plokon' in si ni treba misliti besede ,lepo' izostav-
ljene, kar bi bilo težko umevno.

11. Osmanov sin Urhan (Orkan)  (1326.—1359.) je bil prvi
turški vladar, ki je razširil svojo oblast v Evropi zavzevši leta 1357.
Oalipolje in druga mesta v njega bližini.

13. Dota mlade Teodore.  Jovan VI. Kantakuzen, vizan-
tijski cesar (1341.—1355.), je lokavo in nasilno postal sodeležnik v
carstvu mlademu Jovanu V. Paleologu, čegar varuh je bil. Da bi
svoj prestol utrdil s pomočjo Turkov, je dal Urbanu svojo hčer
Teodoro za ženo. Na temelju te ženitbe so Turki pozneje zahtevali
Carigrad.

15., 16. Jovan V. Paleolog (1341.—1391.), ali pravzaprav za
časa njegove nedoraslosti mati mu Ana in Jovan VI. Kantakuzen
sta poklicala jeden proti drugemu, a oba proti Srbom Turke na

132

Svojo misli Brankovič z Gerluko;

Muhamed je baš bil za Gerluko!

Poleg Azj’e, kjer jim gnezdo biva,

vse narode vragi so požrli, 20

vsak dan narod, kakor sova ptico.

Murat Srbsko, Bajezid pa Bosno,

Murat Epir, Muhamed pa Grško,

pomoč pod sultanom Urhanom in njegovim sinom Muratom I. (1359.—
1389.). S tem sta ojačila Turke v Evropi in upropastila Srbe
in Grke.

17. Brankovič in Gerluka  (xvn 6 IVnzKoag.

Vladika ga pogrešno imenuje Gerluko) sta iskala svojo korist z
izdajstvom domovine. Ali o Brankovičevem  izdajstvu na Ko¬
sovem starejši viri nič ne omenjajo. Narod si ni mogel misliti, da
so mogli Turki Srbe prevladati in so si izmislili izdajstvo Branko-
vičevo. Gerluka  je bil admiral zadnjega carigradskega cesarja
Konstantina XI., katerega je izdal neki Turkom. Ko pa je car Mo¬
hamed II. zvedel, da je Konstantin zelo ljubil Gerluko in mu
mnogo dobrega storil, ga je za izdajstvo ubil, ne pa obdaril in ga
tako kaznil za njegovo nevernost. V resnici pa ni niti Gerluka iz¬
dal Konstantina in ga tudi Muhamed II. ni zaradi nevere posekal,
nego zato, ker mu ni hotel dati svojega sinu v harem.

18. Za nehvaležnika in izdajico, kakor je bil Gerluka, je bil
pravi mož Muhamed II., ki je izdajnike ubijal, čeprav so delali v
njegovo korist.

21. vsak dan so Turki po jeden narod požrli, kakor sova vsak
dan po jedno ptico požre.

22. Murat  I. (1359,—1389.) je potolkel 1. 1365. na reki
Marici carja Uroša in zopet 1. 1371. pri Čirmenu na Marici kralja
Vukašina in brata njegovega Uglješo. Potem je osvojil Makedonijo
in Niš ter prisilil kneza Lazarja, da mu plača davek in mu pošilja
pomočnih čet v vojnah. Ko se je hotel car Lazar otresti te težke
dolžnosti, ga je premagal na Kosovem polju 1. 1389. — Čete sultana
Bajazita  so nemilo pustošile Bosno 1. 1398. — Še le Murat II. je
prisilil 1. 1436. Bosno, da mu je plačevala danek. Muhamed drugi
(1451.—1481.), pa je povsem osvojil Bosno.

23. Murat  I. je razširil svojo oblast (1381.—1385.) na Epir.
Muhamed II. pa je uničil grško carstvo z osvojitvijo Carigrada 1.1453.

133

25

dva Selima Afriko in Ciper,
vsak je nekaj, da ni nič ostalo.

Slušati je strašno, kar se dela;
majhen svet  je za peklensko žrelo,
ne nasitil bi ga, kaj presitil!

Janko Vladka mrtvega še brani;
kaj ga brani, ko ga ne obrani! 30

Skenderbeg je hraber, kakor Miloš,
al’ umrl je v žalostnem izgnanstvu. —

Kaj pa jaz naj? Ali s kom začnem naj?
malo rok je, majhna naša sila;
jedna slamka ob viharju silnem, 35

siromašek brez nikjer nikogar!

Moje pleme v smrtnem spanju spava,

starši mojih solz mi ne sušijo

in nebo je nad menoj zaprto,

ne sprejema joka, ne molitve. 40

Svet se meni je v pekel pretvoril

vsi ljudje pa v vražje so duhove.

24. Selim  I. (1512.—1520.) je osvojil 1. 1517. Egipet, potem
ko je napravil konec mameluški vladi, Selim  II. (1566.—1574.)
pa je Benečanom otel 1. 1570. otok Ciper.

29., 30. Vladislav III.,  kralj ogrski in poljski, je bil po¬
bit 1. 1444. pri Varni od Murata II. in v tej bitki poginil. Tedaj
je bil proglašen za kralja ogrskega Ladislav, nedoletni sin Albrehta
avstrijskega, za upravitelja države pa slavni Sibinjanin Janko (Hu-
nyadi Janos), ki je junaško branil Ogrsko od turških napadov.
Državo mrtvega Vladislava je torej mogel braniti Janko od nepri-
jatelja, ni je pa obranil, ker so Turki 1. 1526. po bitki pri Mohaču
osvojili Ogrsko.

31., 32. Škenderberg (Gjuragj Kastriota)  je držal
do svoje smrti (1443.—1467.) 25 let severno Albanijo; tukaj je
tudi umrl, ni pa bežal v tujino. Še le leta 1478. so Turki izpre-
menili Albanijo v pašaluk. — Miloš Obilic.

38. jaz nimam ljubeznjive roke, ki bi mi solze z lica brisala.

134

Črni dan in črna ti usoda!

oj nesrečno srbstvo ugašeno,

zla nadživel tvoja sem nešteta, 45

a z najgorjim moram se boriti.

Da, ko glavo razdrobiš telesu,
takrat udje mrejo v muki ljuti.

Kuga ljudska, da te Bog ubije!

ni ti dosta polovica sveta, 50

ki si s svojo zlobo otrovala,

nego svoje duše strup peklenski

še na ta si kamen izbljuvala?

je li majhna žrtva vsa Srbija

od Dunava reke do Jadrana? 55

Ti zašel si prestol svoj po krivdi

in ponašaš z žezlom se krvavim,

huliš boga s svetega oltarja!

munar se nad križ zdrobljeni dviga!

AT trovati hoče še to senco, 60

ktero saboj smo bežeč prinesli

za uteho večno v gore naše,

in v spomin na narod naš junaški?

že se v krvi vsa je okopala

stokrat v tvoji ino stokrat v naši! — 65

Videl dela zlobnega sem carja,

ki o vsem mu daje vrag nauke:

43. Črni dan je Vidov dan, dan bitke na Kosovem polju.

53. ta kamen = Črno goro.

56. na prestolu srbskih vladarjev ali pa na prestolu grškega
cesarstva.

58. sveti oltar je menda cerkev sv. Sofije v Carigradu. Drugi
mislijo sploh na krščanske cerkve, katere so Turki izpremenili v
svoje bogomolje (džamije, mošeje).

59. munar: tanki stolpi pri muhamedovskih džamijah.

60. senco: zadnji ostatek srbstva in krščanstva v Črnigori.

135

„Črnegore pokorit’ ne morem

prav nikakor, da bi bila moja;

ž njimi treba delati takole!“ 70

pa začel je demonski mesija

lažne vere slasti jim ponujat’.

Bog proklel vas, izrodi pogani!

kaj če turška vera tu med nami ?

kam li s kletvo hočete pradedov? 75

s čim stopiti pred Miloša kneza

in pred druge vitezove srbske,

ki živijo, dokler solnce sije?

Ko današnje sklepanje premišljam,

straha plamen mene razpaljuje: 80

bratje naj se koljejo med sabo,

pa krvniki jaki in opaki

seme v krilu nam zatro odive!

Grozni dan ti, da te bog ubije,

ki si meni dal na svetu žitje, 85

čas proklinjam lanjski sto- in stokrat

ko me Turki niso usmrtili,

da ne varam narodne nadeje.

Vuk Mičunovid leži blizu vladike; pritajil se je, kakor
da spava, pa vse dobro čuje.

Vuk Mičunovič.

Ne, vladika, če boga poznavaš!

Kakšna te je zgrabila nesreča,. 90

75. kako se hočete prekletstva iznebiti, s katerim so prekleli
pradedovi one, ki se preverijo.

79. današnje sklepanje, pri katerem treba, da se dogovore
poglavarji, kako bi se mogla iztrebiti turška vera iz Črnegore.

83. odiva  je omožena hči svojemu domu, iz katerega se
je omožila.

136

da tu kukaš, kakor kukavica
in potapljaš v srbskih se nesrečah?

Kaj mar ni to naše svetkovanje,

h kteremu si Črnogoro sklical,

da očisti zemljo od nekrsti? 95

Že brez tega nam je to-le slava,

h kteri smo se vrstni momki zbrali,

da izkuša vsakdo svojo spretnost,

silo mišic in pa nog brzino,

da poskusi zmagati v streljanju 100

in za stavo seka pleče ovna;

da posluša sveto leturgijo

pa da vodi kolo okol cerkve,

ter da nadme z viteštvom si prša!

To kadilo sveto je junakom, 105

to jeklena srca dela momkom !

Pusti take črne razgovore:
mož trpi, a žena jadikuje!
plah glavar nič pravega ne sklene!

Ti pač nisi samohrana glava: 110

vidiš tehle pet stotin možadi?

kakšno čudo sile in lahkote

videli smo danes tu v mladenčih!

si li videl njih streljanje vešče

in kako so grada se igrali, 1 15

91. kukati (hmkvco)  = javkati; kukavica (tu v smislu straho-
pctnika).

95. nekrst = kar ni krščeno = muhamedovci.

97 . momek = mlad mož oženjen ali neoženjen.

101. za stavo: kdo z jednim mahom preseče pleče ovnovo.

110. samohran = osamljen (ki sam živi in se sam hrani).

115. grad  je črnogorska igta: umesi se lopta (žoga) od
goveje dlake ali od čega drugega, na tleh pa se zaznamenuje s
čimerkoli kolo; jedna polovica društva se postavi v kolo, od druge
polovica pa, kateri je dana lopta, skrije nekdo lopto v nedriju ali

137

in kak’ hitro so grabili kape?

Komaj volčad lezti zna za staro,

že igraje strašno zobje svoje

se uči pod grlom si ostriti;

ko sokola krije prvo perje, 120

on ne more nič več mirovati,

nego svoje gnezdo si razmeče,

grabi slamko jedno si po jedno,

ž njo prot’ nebu šine z glasnim krikom.

Vse leto je dober neki nauk! 125

brez teh momkov, ki so tukaj zbrani,
jih šestkrati toliko doma je;
njih je sila tudi tvoja sila!

Dokler vseh njih ne ovlada Turčin,
mnoga bula v črno se ogrne; 130

boju konca našemu ne bode
do propasti turške ali naše.

Nadati se pač ne smeš v nikogar,

le v boga in svoje hrabre roke;

nadanje se naše zakopalo 135

na Kosovem polju v jeden grob je.

V dobrem lahko dobremu je biti;
v muki pa se kažejo junaki.

pod leto (Schoilfltigel) gunjca (dolge suknje), vsi pa držijo roko,
kakor on, da se ne bi znalo, kdo ima lopto in se pomešajo z onimi
v kolu; oni pa, ki ima lopto, zgrabi ugodni trenotek, da vrže lopto
v nekoga onih, ki so od početka v kolu. Potem on in vsi drugi
njegovi zbeže iz kola, ohi drugi pa poskušajo koga izmed teh z
lopto pogoditi. Ako ga pogode, potem oni skrivajo lopto, sicer
morajo še jedenkrat stati v kolu.

116. kape grabiti  je navadna igra v Črni gori in se imenuje
,grabikapa‘. Označi se na tleh kolo in polovina igralcev stopi v to kolo
in vsakdo hodi po vseh štirih; oni, ki so izven kola, skušajo ugrabiti
komu kapo z glave, oni pa, ki so v kolu, se branijo z nogami.

130. mnoge bule se bodo v črno oblekle za Turki, katere
posečejo Črnogorci, bula = turška žena.

138

Iznesli so križe z Lovčena na vrh Cerkvine*), pa so
po vrha seli; pogajajo s puškami in štejejo, kolikokrat
katera odjekne.

Serdar Janko Gjuraškovič.

Čudna puška! Vredi moško glavo!
vsaka naša šestkrat je jeknila, 140

ali puška Tomanovič-Vuka
kar devetkrat zapored odmeva.

Serdar Radonja.

Vidite li čudo, Črnogorci!

Jaz do let sem petdeset prisukal;
letoval sem vedno na Lovčenu
ter se penjal na vrhunec tale;
stokrat gledal sem oblake temne,
ki iz morja so došli v gomilah
ter pokrili vso planino tole;

Zginili so tjakaj ali tjakaj
s sevanjem in z jeko veličansko
ter z lomljavo strahovitih gromov.

Sto sem potov sam presedal tukaj
ter se mirno grel ob toplem solncu,
a pod sabo bliske sem in grome
gledal, slušal, ko so se cepili;
gledal, kako z jeko grozne toče
pod menoj se jalove oblaki.

®) Cerkvine, gorata stran Lovčena, na kateri (sodeč po
imenu) je bila nekdaj cerkev. Lovčen (Montc Sella), gora nad
Kotorom.

139. v Črnigori se je plačevalo za ubito moško glavo 130
cekinov, za žensko glavo pa 131 cekinov.

158. oblaki se jalove, kadar mesto dežja (ki je koristen
plod njihov) sipljejo točo.

145

150

155

139

160

Ali tega čuda nisem videl;
vidite li, če boga poznate,
kolikor je morja in primorja,
ravne Bosne in Hercegovine,

Arbanije tam ob sinjem morju,
kolikor je naše Gore črne,
vse oblak je črn in gost zagrnil; 165

čuje grom se in odjek povsodi,
izpod nas povsod blišče se strele,
a samo nas jasno solnce greje
in prav dobro pač je pripeknilo,
kakor hladno je sicer to brdo. 170

Obrad.

Ste li vzrli znamenje in čudo,

da sta bliska dva se prekrižala?

jeden švignil s Koma je na Lovčen,

drugi v Ostrog švignil je iz Skadra,

križ od ognja živega sta bila. 175

Oh, kaj divno gledati je bilo!

še na svetu takega ni čuda

nihče videl, nihče še ni slišal!

Bog pomogni nam ubogim Srbom,

tudi to je znamenje nekako. 180

Vuk Raslapčevič.

Kam pomerjaš, Draško, s svojo puško ?

169., 170. ako pomislimo, da je Lovčen vedno hladen, je
zdaj na njem precej vroče.

173. Kom je gora v iztočni Črnigori, ki je bila do leta 1878.
tudi meja.

174. Ostrog  je gora (in pod njo samostan jugoiztočno od
Nikšičev). Tudi on je bil do leta 1878. meja Črnigori. Skader:
(Scutari) mesto ob Bojani v Albaniji.

Vojvoda Draško.

Kukavico hotel sem ubiti,
pa mi žal je naboj pokvariti.

Vuk Raslapčevič:

Nehaj, Draško, milega ti žitja!
ni pravično kukavice biti; 185

al’ ne veš li — rja te ne izjela, —
da so one — hčere Lazarjeve?

Nastane veliko vpitje navrh Cerkvine na severni strani
nad jezerom*).

Serdar Vukota.

Kaj kričite, kakšni so vam jadi?
vi ste gorji, nego mala deca!

Vukota Mrvaljevič.

Doletela jarebic je jata 190

k nam in ker smo žive vse ujeli,
radi tega smo glasno zavpili.

Vsi iz grla povičejo:

Pustite jih, zalog to je božji!

ker nevolja sem jih je prignala;

saj sicer ne vjeli bi nobene; 195

183. Do današnjih dni je bilo v Črnigori vedno pomanjkanje
smodnika in svinca.

185. kukavice se ne smejo ubijati.

187. Lazarjeve, primeri opazko na koncu knjige pod kuka¬
vica.

*) Pod Cerkvino je bilo nekdaj jezero, v katerem sedaj ni
vedno vode; ako pa se le malo koplje zemlja, izide voda tudi
sredi leta. (Vuk).

141

k vam so stekle da zbeže nevolji,
ne pa, da jih kruto bi poklali.

(Pustili so jarebice in se vrnili s križi, odkoder so jih bili vzeli.)

Skupščina o mali gospojnici*) na Cetinju pod izgovorom
da pomirijo neke glave.

Glavarji so se pomaknili na stran, a narod vodi kolo.

Kolo.

Bog na Srbe dragi se razljutil
za njihove smrtne je pregrehe!

Naši carji zakon so zgazili, 200

ter počeli s krvjo se goniti;

drug oči je drugemu iztikal;

vrgli proč so’ vlado in državo,

za pravilo ludost si izbrali!

*) Mala gospojnica je dan rojstva device Marije in pada na
dan 8. septembra. — pomiriti glave: pomiriti ljudi, dve rodbini za¬
radi ubitega človeka.

201. Nemanja  (1169, —1196.) se je moral dolgo boriti s
svojimi brati, da je zjedinil vse srbske pokrajine. Na Nemajinega
sina Štefana Provenčanega  se je vzdignil mlajši brat Vukan
ter mu je odvzel skoraj vso oblast, dokler ju ni pomiril njiju brat
sv. Sava  (1208.). Štefanovega sina, Radoslava  je prognal brat
Vladislav  (okoli 1.1234.) in tretjega Štefana, sina Uroša
velikega,  ki je bil naslednik Vladislavov, je prognal njegov
lastni sin Dragutin  1. 1276.; Dragutina  je zamenil menda
proti Dragutinovi volji, brat njegov Milutin  1. 1281. Leta 1310.
se je vzdignil na Milutina njegov nezakonski sin, Štefan De-
čanski,  ali tega je oče premagal in dal oslepiti; na Štefana De-
čanskega se je dvignil njegov sorodnik, sin Dragutinov Vladislav,
ali je bil od Štefana Dečanskega 1. 1324 potolčen. Leta 1331. se mu
je uprl sin Dušan silni,  pa je to pot Dečanskega premagal in
dal zadaviti, kar pa pripovedujejo samo pozni viri. Žal da je tudi
prestol prerojene kneževine in kraljevine Srbije okaljen z mnogo
krvjo vladarjev, ki so nasilno poginili. (Prim. Zg. u. str. 19—30.)

142

205

Sluge so se jim izneverili
ter so v krvi carski se kopali!

Velikaši, — duše jim proklete! —
so na kose razdrobili carstvo,
srbske sile grdo so zatrli;
velikaši — sled se jim zateri —, 210

zasejali seme so razpora.
ter so pleme srbsko otrovali;
velikaši —• grde kukavice, —
so postali roda izdajice!

O prokleta kosovska večerja! 215

205. Mesto da bi se trudili, kako bi državo najbolje uprav¬
ljali in povzdigali, so srbski vladarji ludo najbolj za tem težili, da
bi pokazali svojo pobožnost z gradnjo krasnih in velikanskih cer¬
kev in samostanov, katerim so darovali bogate dohodke. To ludost,
katero graja vladika, potrjuje zgodovina.

205. Že Stefana Dečanskega  so najbolj vlastelini pod¬
kurili, da se je uprl očetu Milutinu  in istotako Dušana sil¬
nega  proti Dečanskemu,  ker niso bili ne z jednim, ne z dru¬
gim zadovoljni, ker sta se oba vdrugič oženila z Grkinjama in
sta na dvoru prednost dajala grškim dvorjanom, ki so prišli z grš¬
kima kraljicama v kraljevske dvore. Pesnik misli posebno na stanje
srbske države za carja Uroša (1355.—1371.), ko so mogočni vla¬
stelini upravljali pojedine pokrajine carstva, se koristili s slabostjo
Uroševo in gledali, da vsak v svoji oblasti očvrsti in postane
samostalen.

206. glej opazko 26. posvete.

211. velikaši so se tudi med seboj preganjali, nekoliko se
jih je združilo proti kralju Vukašinu, ter so ga s pomočjo Ogrov
pobili, pa ga zopet pustili na cedilu v njegovi vojni s Turki, kjer
je tudi poginil (1. 1371.); še bolj nesložni pa so bili po smrti
Uroševi; slednjič je Srbiji mnogo škodovala tudi nesloga izmed
sinov Lazarja in Vuka Brankoviča.

214. glej op. 211.

215. Kosovska večerja, pri kateri je po narodni pesmi car
Lazar na večer pred kosovsko bitko nazdravil Milošu Obiliču ter
ga nazval izdajnika, ker je verjel Vukovi potvori, da ga hoče Miloš
izdati Turkom.

243

kje je sreča, ki bi te glavarje

potrovala ter jim sled zatrla!

da bi Miloš sam ostal po sredi,

pobratima še oba njegova,

pa bi Srbin danes res bil Srbin. 220

Brankovič, oj ti pogani stvor ti,

al’ tako se služi domovini?

al’ tako li ceni se poštenje?

Miloš dragi, kdo Ti ne zavida?

ti si žrtva čuvstev blagorodnih, 225

ti vojaški genij vsemogočni,

strahoviti grom, ki krone lomi,

veličanstvo duše ti junaške

nadkriljuje vitežke podvige

divne Sparte in velike Rome! 230

vsa njihova viteštva bliščeča

omračuje ponos tvojih mišic.

Kaj Leonid, kaj pač Scevola je,

219. Oba pobratima Miloša Obilica sta bila Milan Toplica in
Ivan Kosaučič, ki sta šla z njim v turški tabor in tamkaj z njim
poginila.

220. Srbi bi bili jak narod, a ne tuji rob.

221. O Brankovičevem izdajstvu na Kosovem polju ne vedo
nič starejši viri. To si je po vsej priliki narod sam izmislil, ker ni
mogel pojmiti, da bi bili Turki sami mogli Srbe premagati.

229. podvig — delo, podjetje.

233. Leonid,  kralj spartanski, ki je pal v bitki pri Termo¬
pilah v boju proti Perzijanom 1.480. pr. Kr. — C. Mucius Scae-
v o 1 a je hotel ubiti Porseno, etruškega kralja, ki je 1. 508. pr. Kr.
oblegal Rim. Namesto kralja ubil je njegovega pisarja, ki je bil
jednako opravljen kakor kralj. Ko so ga prijeli, so ga silili, da pove
svoje sourotnike. On pa je stegnil desnico nad goreči plamen ter
je na njem držal roko, dokler je izgorela. S tem je hotel pokazati,
da se ne boji smrti. Porsena se je ustrašil takih junakov in je dvignil
obsado Rima. Mucij pa je dobil ime Scaevola (levičar).

144

235

ko se dvigne Miloš na poprišče?
ta je miška z jednim vdarcem prestol
strla in je tartar vskolebala.

Pal je Miloš, vitezov vseh čudo,
žrtva biča svetskega na tronu.

Al oholo voj leži veliki
pod brizganjem krvi blagorodne, 240

kakor šel je malo prej ponosen
strašnih misli, prsi pa nadutih
skozi divjo temo azijatsko,
ko da htel bi jo z očmi požreti;
kakor šel je malo prej ponosen 245

k sveti jami večnega življenja
ter preziral niščetnost je ljudsko
ter vse spletke ludega je zbora. —

Bog se dragi Srbom je razljutil!
sedmoglava dvignila se kača 250

in zatrla je vesoljno srbstvo,
opravljivce grde in obreko.

Na junaških razvalinah carstva,

Obiliča pravda je zas’jala,

slava večna pa ovila z vencem 255

Miloševa dva je pobratima

235., 236. prim. zgod. uvod str. 14. b. tartar = pekel.

238. Žrtva ljubezni do domovine, za katero se je Obilic žr¬
tvoval turški sili (biču na tronu).

239. voj = vojvoda = vogj.

243. tema = silna množina.

248. Pesnik misli na brezumne spletke, katere je baje Vuk
Brankovič plel proti Obiliču v skupščini velikašev pri večerji.

250. sedmoglava kača = Turki.

252. klevetnike in kleveto. One, ki so potvorili in one, ki
so bili potvorjeni, prim. Zg. uvod str. 14.

145

10

ino lepo kito Jugovičev.

Srbske kape slava je propala;
promenili levi so se v kmete,
poturčili lakomni in plahi — 260

mleko srbsko naj jim bode goba.

Kar uteklo je pred sabljo turško,

kar ni prave vere pohulilo,

kar ni htelo speti rok v verige,

to zbežalo v tele je planine, 265

da umremo kri prelivajoči,

da naš zalog čuvamo junaški,

s’jaj imena in svobodo zlato.

Pač so naše glave vse izbrane;

mladež divna, kakor same zvezde, 270

kar do zdaj jih gore te so dale,

vsi so pali v teh krvavih bojih

za ime in za svobodo zlato!

Naše pa so brisali nam solze

vešči zvoki naših divnih gosel. 275

Proste naj so žrtve vsekolike,

ker je naša kršna domovina

sile turške grobje nenasitno. —

Kaj je vendar, že je dokaj časa,
da so naše gore omolknile 280

ter se bojni klic več ne razleže?
je li pala rja nam na orožje,

257. Pripoveduje se, da je na Kosovem polju poginil Jug
Bogdan, gospodar Zete in njegovih devet sinov. Kita  = šopek.

258. Srbska kapa = vse, kar srbsko kapo nosi = Srbi.

261. = „ mleko srbskih mater naj jim provzroča gobo“

(Aussatz).

267. zalog, katerega so junaki ostavili unukom.

275. gusle, gusala. f. pl., so srbske gosli v obliki violončela
s tremi strunami, ki spremljajo junaške pesmi, navadno pevane od
slepcev.

146

je V  ostala zemlja brez glavarjev?

nekrst nam je gore zasmradila,

skupen dom je ovcam in volkovom! 285

združil se je Turčin s Črnogorcem,

hodža vice na Cetinju ravnem;

smrad ulovil leva v past je svojo,

črnogorsko je ime zatrto,

ni ostalo križa s tremi prsti. 290

Vojvoda Milija.

Čiijete li, kaj nam poje kolo
in kako je pesem izvedena?
baš iz glave naroda je vsega!

Ter imajo razlog Črnogorci,

da v prokleto nas zaspo gomilo: 295

mi ne smemo prav nič započeti,

kar bi narod k viteštvu podžgalo,

kar kosti bi svete dedov naših

v grobu streslo, da se zaigrajo,

no kot goske vedno le čvekamo. 300

Vdari vraga in ne daj sledu mu,

al’ izgubi obadva ti sveta.

Vojvoda Stanko (Ljubotinjanin).

Razlog ti je vojvoda Milija,
bog pa stori, da nam sled izgine,

287. hodža (turški duhovnik) kliče vernike z munara na mo¬
litev. Čekličsko pleme se je bilo skoraj vse poturčilo. Na samem
Cetinju je bilo mnogo Turkov. Prim. st. 2598—2615.

288. smrad = smrdljivi Turki; lev = Črnogorci.

290. „križ s tremi prsti' so pravoslavni krščani, ki se križajo
s tremi prsti. Zato pravijo Turki: „Ne ujedini bog krsta od tri prsta!“

295. zasuti v prokleto gomilo znači: .prokleti in kamenovati'.

299. zaigrati se, zaplesati.

302. oba sveta: življenje na zemlji_in na onem svetu.

147

10 *

305

ker pod tako pečo smo živel!!

Kaj pač išče vrag v krščeni zemlji?
kaj gojimo v nedriju si kačo?
kakšni bratje, — če boga poznate —
ko gazijo čast nam črnogrsko
ter pljujo kar javno v križ prečastni. 310

Serdar Ivan.

Kaj pač to je, da še niso došli
Ozriniči, naši krajišniki?
a brez njih ni možno poslovanje;
skupno pa se bolje .razumemo.

Vojvoda Milija.

Na sestanek so odšli k Turčinom 315

da nekako robje se izmenja;
ali že sem jim poslal glasnika,
po vrnitvi da naj semkaj spejo
in hitijo, dne da ne gublmo,
ker čakanje to je že neznosno. 320

Prišli so Ozriniči.

Vuk Tomanovič.

Kaj, ljudje vi jadni, čas trošite

vas čakaje tukaj smo propali;

že pošla je v torbicah nam hrana,

in tobaka v vrečah je nastalo;

vrat izkrivil zroč sem na poljano, 325

kdaj na njej se vi bi pomolili.

305. pod pečo živeti, se pravi živeti kakor ženske, ker no¬
sijo ženske peče = nejunaško = sramotno.

308. kakšni bratje so Turki.

312. Ozriniči so pleme na severu od Cetinja ter so do naših
dni bili na meji hercegovski.

320. to stanje (da se Turki vedno bolj razširjajo) ne more
dalje trajati.

148

Serdar Vukota.

Hitro šli smo, da bi preje došli,

pa nikakor nismo mogli brže;

no Pecirep ter Baleta stari

zbrala dvajset, trideset sta drugov, 330

pa zapala s četo v klanec Dugo.

Pričakali so karvan nikšički

ter poklali s Turki se na cesti:

štirnajst Turkov so na tla pobili

ter jim vzeli konj so sedemdeset 335

in odveli dve tri žene v robstvo.

Pa je prišlo pismo iz Nikšičev

in deset je v pismu pobratimstev,

da sestali bi se na Poljanah

ter jim dali robje na odkupe; 340

pa smo bili na sestanku s Turki

ter zato se malo zakasnili.

Knez Bajko.

Kaj so rekli Hamza in Nikšiči?

so li hteli vero zaprositi,

da v Rudine z mirom smejo gnati? 345

331. Duga je klanec in planina izmed Gackega in Nikšičev.

332. Nikšiči, utrjeno mesto in okraj do 1. 1878. v Hercegovini,
sedaj v Č. g. — Karvan = srb. karvan, ana. iz pers. „kervan“ družina
trgovcev ali drugih popotnikov, ki skupno potujejo zaradi varnosti.

338. deset pobratimstev. Nikšiči ponujajo, da se desetorica
njih pobrati z desetorico Ozriničev.

339. Poljane (Bijele poljane), lepe in prostrane livade na
jugu od Nikšičev v isti oddaljenosti od Nikšičev in od Ozriničev.

343. Hamza, nikšički kapetan (mestni poglavar, primeri
st. 370., 371.)

344. „vera“ se imenuje dogovor, da se dve stranki lahko v
miru sestaneta; „vero uhvatiti" se pravi tako pogodbo skleniti.

345. Rudine  so planinsko zemljišče, ki ovija na jugozapadu
nikšičko polje. — da smejo gnati, t. j. da smejo Turki ovce gnati na
Rudine.

Serdar Vukota.

To veš Bajko, vere so želeli;
od dobrote še nihče ni bežal;
naj li Turki ne žele dobrote,
da bi v miru ovce pomnožili?

Knez Rogan.

Je li bilo pričkanja med vami 350

zarad robja al o drugi stvari?

Knez Janko.

Bilo, Rogan, pričkanja je mnogo;

ne poznaš li nikšičkih Turčinov?

le za dlako — pa bi se poklali,

da navčke rodu rod govoril 355

o krvavem našem bi sestanku.

Vuk Markovič.

in zakaj ste skoro se spopali?
kdo najprvi motil je sestanek?

Knez Janko.

Kot iz šale to je sprva bilo.

Vuk Mandušič in Vuk Mičunovič 360

sta začela s Hamzo kapetanom

okol vere nekaj popovati;

kar naenkrat sta pa zagostila

ter je toča besedi nastala;

reče Hamza Mičunovič-Vuku: 365

»Jaz sem boljši, čuješ Vlah, od tebe,

351. robje = zarobljenci (captivi).

362. popovati, kakor popje (duhovniki, svečeniki) razpravljati.
366. vlah, vlaha. 1. Po severoiztočnih krajih imenuje narod
Rumune Vlahe in južne Rumune „Karavlahe“. 2. Srbi zakona tur¬
škega v Bosni in Hercegovini in tako tudi oni zakona rimskega v

150

„boljša mi je vera, nego tvoja!

„konja jašem, britko sabljo pašem,

»kapetan sem carjevega grada.

„V njem jaz vladam tri stotine let že; 370
„ded na sabljo grad mi je pridobil,

„ko so carstvo sablje še delile
„ter ostal je rodu za gospodstvo."

Razpah'1 se Mičunovič-Vuk je

in se Hamzi je primaknil bliže: 375

»Kakšen vlah sem, svinjski poturica?

»kdaj izdajnik boljši je kot vitez?

»kakšno sabljo meniš in Kosovo?

„al mar nisva tamkaj skupaj bila?

»pa jaz rval sem takrat se in zdaj še, 380
»ti pa takrat in sedaj izdal si,

»svoj obraz pred svetom si okaljal,

»si pohulil vero naših dedov
»ter zarobil sebe si tujincu?

»Kaj se hvališ z gradom in z gospodstvom?
»vse gradove turške nam v bližini

Bosni, Hercegovini in v carstvu avstrijskem razen Dalmacije, nazi-
vajo kakor za porogo »Vlahe" brate svoje zakona grškega. 3. V
Dalmaciji zovejo meščani in otočani vsakega Seljaka s suhe zemlje
vlaha, katerekoli vere je. Kar pa se v srbskem jeziku imenuje vlah,
to se imenuje talijanski „morlacco“ in ta beseda ni nobena poroga,
ker se „vlahi“ sami tako imenujejo, npr. kadar se kdo opravičuje,
da kakega gospoda ni sprejel, kakor treba, pravi »oprosti gospo-
dine, mi smo Vlasi (Vlah od Walh = Gallus, n. walsch). Pri nas
na Dolenjskem imenujemo pravoslavne in unijatske Žumberčane
Vlahe. Narodno ime »Vlah" je pri Srbih pomenjalo nekdaj »pa¬
stirje". — (Vlahinja). Vlah = Blaž v Dubrovniku. (Vuk.). Pri Slo¬
vencih so »Lahi = Vlahi" = Italijani.

370. tri stotine let: od Kosovega (1. 1389) in do konca XVII.
veka je po priliki 300 let.

382. obraz = čast.

384. tujinec = Turki.

151

„ali nisem z mramorjem obsul jih,

„da že niso za ljudi gradovi,

„nego ječe za nevoljne sožnje?

„Bič sem božji jaz spleten za tebe, 390

„da bi pomnil, kaj si ti učinil!“

Množina.

Mičunovič govori in dela!

Srbkinja ga ni še porodila
od Kosove bitke, pa ni preje.

Knez Janko.

Nisem vzroka še lepo razložil, 395

da na tem smo zboru se poklali.

S kapetanom Vuka smo zmirili;
znana vam je mladež ozrinička,
kamor pride, pa počenja šalo.

Vrag prinesel na sestanek bil je 400

tudi starca, hodžo Brunčeviča

in na njem nekako kratko puško,

laket dolgo, ali nekaj krajšo;

puško je ob rame si obesil,

pa stopical tukaj je in tamkaj 405

po poljani, kakor vsi ostali.

A od naših tukajšnjih je nekdo

mimogred kraj hodže tiho minil

ter rožino, jeden laket dolgo,

vtaknil v grlič puške je njegove. 410

Mili bog, kar tri stotine drugov

387. mramorji = mramorni spomeniki na pokopališču (me-
zaru) turškem onih turških meščanov, katere je Mičunovič poubil
okoli njihovih gradov in mest.

389. nego ječe: ker se Turki ne upajo iziti iz mest iz strahu
pred Črnogorci.

393. ga še ni rodila (takega junaka), kakršen je Mičunovič.

152

vse popalo mrtvo .je od smeha,

hodža pak se šetajoč le čudi

kaj ta silni broj ljudi počenja,

dokler v puški roga ne zapazi. 415

Zdaj pa vsi smo grdo uzrojili

ter pobili z ognjem se iz pušek;

naredili petnajst smo nosilec,

šest za naše in devet za Turke!

Bogdan Gju raškovič.

Čas je, da se zberemo že slednjič 420

čas je, da se slednjič že kaj sklene!
naš se posel že povsod je zvedel;
ko zaznajo bratje nekrščeni,
pač ne bodo, kakor mi, mečkali.

Serdar Radonja.

Vsak je tukaj, kdor je od potrebe, 425

al prišlo ni pet Martinovičev;
in to ni jim brez nevolje neke;
pa brez njih nikakor se ne more.

Knez Bajko.

Oj, ljudje naš posel dovršimo,

al pa dajte, da domov že gremo, 430

da se deca z nami ne pošali;

s Turkom delaj, kakor vsakdo more,

jaz pa že vem, kam naj pest mi pade.

418. petnajst nosilec (nosilce), t. j. poginilo je petnajst duš.

426. pet sinov Martina Bajiče (im. Bajiča) iz sela Bajič (im.
Bajiče) na cetinjskem polju.

433. ker ne pridemo do nobenega sklepa, naj vsak gleda,
kako bo izhajal s Turki; jaz pa že vem, kako je treba s Turki
postopati, ako mi bode treba biti se s Turki.

153

Glejte, mi smo kakor oni miši,
ki za mačko zvon so pripravljali. 435

Prišli so Martinoviči.

Vuk Midunovid.

Tu ste torej, čakanja smo siti!

le poglejte, zbiramo se tukaj,

kar se pravi, kot pijani svatje;

to za vas je, bogami, sramota,

ker je priti vam najbližje bilo! 440

Tomaš Martinovid.

Vuk, nikar! in vi ostali bratje!
davno bili bi na zbor že prišli,
al je nekaj grdega nastalo,
ter smo vam se malo zakasnili.

Knez Rogan.

Je-li vino goste posvadilo, 445

Ker ime vi krstno dan’s slavite?

Tomaš Martinovid.

Spora danes ni med gosti bilo,
al so Turki ženo nam odveli.

Vuk Midunovid.

Kakšno ženo, al se res le šališ?

Daj no, pričaj, kaj se je zgodilo; 450

434., 435. Znana basen o mački in miših, ki so se posvetovale,
kako bi obesile zvonec mački okoli vrata.

438. pripoveduje se, da so se nekdaj svatje opili in se niso
nikakor mogli zbrati, da bi odveli dekle z doma.

440. Martinoviči so iz Bajič, a to je prav blizu Cetinja,
prim. st. 426.

446. slava ali krstno in\e. gl. na koncu knjige dotično opazko.
Martinoviči so imeli krstno ime ali slavo na dan Male gospojnice
in ta dan se je vršila tudi ta skupščina.

450. pričati = pripovedovati.

154

a ne boj se, vsak te bo polušal;
take posle vsakdo rad posluša.
Tomaš Martinovič.

Pričal bodem vam o vražjem delu.
Mi smo v kolu z gosti baš plesali,
ter po redu napijali z vinom,
takrat poči vrh Piščete vode
puška neka, človek pa zakliče:

„kdor je vitez, kdor junak je dober'
»črnogorsko robje se odvelo!"

Temu klicu smo se kar smejali:
»Kakšno robje sredi Črnegore?
p’jan, smo rekli, misli pa, da poje!"
Kar dva strela, jeden in pa drugi:
cik! cik! nista oddahniti dala.
človek pa je klical kakor preje.

To gotovo ni brez vsake sile;
zgrabili smo puške in hiteli.

Ko smo došli, gledali smo tole:
Mujo Alič, turški kavazbaša,
nam odvel je Kasanovo Rožo
in utekel z bratom je najmlajšim!
Glejte, več že, nego pol je Rita,
da sta nekaj med seboj imela;
vendar kdo bi misliti si mogel,
da bi vzela Srbkinja Turčina?

Knez Rogan.

Čud je ženska čudna stvar v resnici,
ženi mar ni, kakšne kdo je vere;
stotino ti ver bo prelomila,
da doseže, kar srce želi ji.

458. „Kdor je vitez“ itd. se reče v Črnigori in
vini, kadar se kliče na pomoč proti sovražniku (Vuk).

455

460

465

470

475

v Hercego-

155

Tomas Martinovič.

Nisem vsega še vam dopovedal. 480

Oj, gorje tej duši za naveke,

ki je Roži srečo pogubila

ter je dala Rožo za Kasana,

zatvorila vilo je v temnico;

baš sramota grda je ta Kasan. 485

Dobro čujte mene, Črnogorci!

sled za sledom meni naj pogine,

da je Srbin kakšen jo ugrabil,

če bi samo glavo bil obrnil,

kakor me je ta nesreča pekla. 490

A ko čul sem, da je šla med Turke,

tu ni bilo več obotavljanja,

no za njimi smo se vsi pognali,

na Simunji gori smo jih došli

ter ubili obadva Aliča, 495

skozi Turke pa nevesto jadno.

Tu grdo smo čast si očrnili
in od boga delež izgubili.

Knez Janko.

Ta razgovor naš je res prečuden!

bi li deca delati to smela? 500

484. Vile  žive po velikih planinah in po kamenjakih okoli
voda. Vila je vsaka mlada, lepa, v belo tanko haljino odeta in ima
dolge, po hrbtu in na prsih razsute lase. Vile nikomur zla ne de¬
lajo, dokler jih kdo ne razžali. Ako kdo nagazi na njih kolo, večerjo,
ali ako jih razžali, ga kaznujejo s tem, da ga ustrele v roko ali
nogo, ali v obe roki in obe nogi, ali pa v srce, tako da takoj po¬
gine. Na našem mestu imenuje pesnik Rožo z metonimijo „vilo“.

490. ta nevolja, da je tako plemenita žena, kakršna je Roža,
omožena s kukavico, kakršen je Kasan.

498. delež blaženstva, ki nas čaka na onem svetu. V Črni-
gori je največja sramota in najhujše zločinstvo ubiti ženo.

156

mi ne smemo svojih del vršiti,

kar je javno, javiti ne smemo;

neke misli smo si naprtili,

ko da misli nam samo je treba,

a vršiti nujnega ne znamo. 505

Vselej kadar sem razmišljal mnogo,

posel moj se vedno bolj je vlačil,

kdor odgaja, ta nič ne pogaja.

Vladika Danilo je videl, da so se zbrali vsi, pa izide
tudi on mednje.

Vuk Mičunovič.

Oh, ne drži nas tako, vladika,

no odpravi — toliko nas ljudstva! 510

vsakdo gleda, kaj bo čul od tebe,

ti pa si se kar nekako zbegal,

nič ne praviš, niti nas odpravljaš

tvoj obraz je siv postal ko zemlja;

sam se šetaš v polju brez nikogar, 515

nič ne ješ več, spati več ne moreš.

Pač globoko nekaj v duhu motriš,
zbrale so se sanje ti na Turke;
mene pa je mraz od mnogih misli.

Vladika Danilo.

Slušaj, Vuk in vi ostali bratje! 520

nič nikari mi se ne čudite,
da me misli črne dalj mudijo,

501., 502. Hočemo očistiti deželo od Turkov, pa ne smemo
započeti; tega ne smemo javno zahtevati, če prav ve vsak, da je
to naša želja.

518. Tudi v sanjah misliš le na Turke.

157

da mi prša od strahu kipijo.

Kdor stoji na brdu malo više,

več je videl, nego ta pod brdom. 525

Jaz od vas pač nekaj više motrim,

to je sreča dala al nesreča!

Ne bojim se vražjega zaroda,

naj ga bode, kakor v gori listja,

al bojim se zla v domači zemlji. 530

Besna so se bratstva izturčila;

čim na Turke vdarimo domače,

svojega svoj nikdar ne ostavi;

razdeli se zemlja na plemena,

ta krvavo se razmesarijo 535

in hudiču pride vrag u svate

ter pogasi svetlo srbske sveče!

Zlo trpi se iz strahu pred gorjim!

kdor topi se, grabi se za peno,

in nad glavo sklepajo se roke. 540

527. da vladika nekaj dalje vidi, kakor ostali poglavarji (in
se zato ne more odločiti, da bi napal domače Turke, ker sluti
opasnost, ki odtodi preti Črnigori), dala je ali sreča, ako bi se ta
borba zvršila nesrečno za krščane, ker bi s svojim obotavljanjem
odvrnil propast od Črnegore, — ali pa je dala nesreča, ako bi se
ta borba zvršila z uničenjem poturčenjakov, ker bi vladika z obo¬
tavljanjem vzel Črnigori jedino sredstvo, s katerim bi se mogla
rešiti, da se popolnoma ne poturči ter ne pride pod turško oblast.

528. vražji zarod = Turki izven Črnegore.

530. zlo, ki bode zadelo Črnogoro samo.

534. ker bodo pomagali Turkom v boju tudi krščani, ki
pripadajo istemu plemenu.

536. zlo se bode družilo z zlom. Poleg tega, da imamo
Turke v deželi, se bodejo krščani med seboj klali, ker bodo so-
plemenjaki krščanski pomagali turškim proti napadnikom.

540. roke se sklepajo na glavi, da se od glave ukloni udarec,
t. j. zlo se trpi, da se prepreči še hujše zlo.

158

Knez Rade (brat vladičin).

Kaj se mažeš, če kovati nečeš,
kaj zbor zbiraš, če ne smeš črhniti?

Ondan si jim s kolca bil utekel;
da si takrat minil na čengelih!

Žališ nekaj, pa neveš, kaj žališ; 545

Turke biješ in svojakaš Turke;

češ, domačim da bi se omilil;

vendar sebe samega ne varaj,

če jim padeš v roke, — če bi mogli,

odrobili bi takoj ti glavo 550

al ti roke živemu zvezali,

tebi v muko, srcu njih v naslado.

Vrana vrani ne izdre očesa,

Turčin Turku bratec je povsodi,

Le udari, dokler mahat’ moreš, 555

in na svetu ničesar ne žali!
vse po vražjem sledu je krenilo
in deželo islam je zasmradil.

Vojvoda Batrič (knezu Radu).

Prav imaš, pa vendar ne v ti meri;

to si mogel vse izreči lepše, 560

da tako mu rane ne razdereš

ter ga z grenko ne otruješ togo.

Vsi molče; nihče ni v nos (ne šepeče).

541. Narodni pregovor pravi: „ili kuj, il’ ne mrči gača!“

543. jim, namreč Turkom, prim. st. 86., 87.

544. čengeli: železne kljuke, na katerih so Turki obešali
krščane. tursk. čengel. Ti čengeli so bili pritrjeni na kolcih.

546. Z vnanjimi Turki vodiš vojsko, z domačimi pa postopaš,
kakor da so ti rojaki.

159

Noč je mesečna; sede okoli ognjev in kolo na velikem
gumnu poje.

Kolo.

Čaše meda še nihče popil ni,

da je s čašo žolča ni zagrenil;

čaša žolča išče čašo meda, 565

zmešani se pijeta najlajše.

Beg Ivan-beg, iz rodu junakov

kakor lev je bojeval se s Turki

kar povsodi po gorah krvavih;

pol so zemlje Turki mu odvzeli, 570

ko pa so jo vso s krvjo oblili,

in so njemu brata pogubili,

zmaja ljub’ga, Uroša vojvodo

na široki čemovski poljani,

žalil Ivan brata je jedinca, 575

žalil bolj je Uroša vojvodo

kot da sina je oba izgubil.

žalil bolj je Uroša vojvodo,

kot vso zemljo, katero je izgubil;

563.— 566. sreča je vedno zjedinjena z nesrečo, najboljše je
za človeka, da iskusi srečo in nesrečo.

567. Ivan  beg  (okoli 1. 1466.—1490.) sin Štefana Crno-
jeviča, prvega gospodarja zetskega iz te hiše, se je boril brez pre-
stanka s Turki največkrat ob strani Benečanov, katerim je pomagal
1. 1474. in 1478. obraniti Skader od Turkov.

570. 1. 1479. so izročili Benečani Turkom Skader in pustili
na cedilu Ivan-bega; tedaj so mu oteli Turki tvrdi Žabljak, njegovo
glavno mesto in vso Zeto, ter so potisnili Ivan-bega v kršno
Crnogoro.

573. brat Ivan-begov se ni zval Uroš, nego Gjuragj  ter
je poginil 1. 1450. v boju s Turki.

574. Cemovsko polje je v Zeti med reko Cijevno in med
Podgorico.

577. prim. Zg. u. str. 33. i. d.

160

žalil bolj je Uroša vojvodo, 580

nego da je vid oči izgubil,
dal oči za Uroša bi brata.

Saj junaku tožnemu s krohotom
cesto vedro se nebo naroga.

Ivan s čašo je napil osvete, 585

s svetim pitjem, križanim od boga.

Vsul po plečih si lase je bele,

belo brado pa je zvil do prša;

roke stare, v njih pa meč in kopje,

krvave mu roke in orožje, 590

po korakih šteje turška trupla,

skače starec kakor brz mladenič.

Bog moj dragi, al ga san ne vara,
ker je starec vzletel dobre volje?

Sreča se je stara probudila! 595

na Karučah, Crmnice na kraju,

od petnajstih tisoč! Turčinov

niti jeden živ ni smrti vbežal

in še danes mramorje razbito

znak je slave Crnojevič-kneza! 600

Bog oprosti Uroševo dušo,

ker jej krasne žrtve so prinesli.

Polegli so.

583., 584. Često se junaku nebo z grohotom naroga, to je
cesto zadene junaka nesreča, kakor je Ivan-bega na Čemovskem
polju, kjer je izgubil svojega brata. Grohot je porogljiv smeh. To¬
rej ni mogoče, da bi se nebo s krohotom prijazno smejalo junakom
in jim pomagalo, da jim zasije lepša 'sreča, kakor to mesto drugi
tolmačijo.

596. v Karučah, selu crmniške nahije, severno od Bara, je
razbil Ivanbeg Turke 1.1477.

161

11

Vuk Mičunovič.

Ne izpeva pesem se brez muke,
in brez muke sablja se ne skuje!
vsakojako zlo premaga hrabrost 605

in za dušo je napoj najslajši,
s kterim sebe narodi pojijo.

Blagor temu, ki živi navčke,
on se ni rodil na svet brez svrhe!
večna zublja v večni smrtni tmini 610

ne ugasne, ne 'zgubi svetlosti.

Vladika Danilo (med vsemi kakor da je sam).

Kjer je zrno klico zakalilo,

tamkaj tudi s plodom naj počiva;

je nagon li, al je božje vodstvo?

tukaj peša ljudsko vse spoznanje! 615

Volk pravico pač ima nad ovco,

kakor trinog nad človekom slabšim;

al tiranstvu upogniti tilnik

in dovesti k znanju ga pravice,

najsvetlejša to dolžnost je ljudska. 620

603., 604. Ako se ne bi junaki mučili, ne bi pesem slavila
junakov, in da ni junaštva, ne bi bilo treba kovati sabelj.

605.— 607. junaštvo je jače od vsakega zla in zmaguje vsako
drugo zlo. Zato je junaštvo največja slast za človeško dušo in zato
zanaša ljudi želja, da bi se proslavili.

608. večno živi, kogar se spominja narod tudi po njegovi
smrti v pesmih.

610. večna zublja (baklja) je slava, ki živi tudi po smrti

junaka.

612.—615. kjer proklije klica, tam naj da tudi svoj plod: za
deželo, v kateri se je kdo rodil, naj tudi dela in naj ji vse svoje
sile posveti. Ne ve se, je li ta ljubav do domovine nagon (instinkt),
ali je bog tako uredil. Tega človek ne more razsoditi.

162

Če poljubil sabljo si krvavo
ter zaplovil v nočne si valove,
slava prahu tvojemu sleduje.

Zreč z amfona svetega Evrope

huli, pljuje na oltar azijski; 625

težki topuz azijatski lomi

svete stolpe v sveti senci križa.

Kri pravična dimi na oltarjih,

svete moči v prah so se potrle,

zemlja stoče, a molče nebesa. 630

621.— 623. ako braneč domovino padeš v boju in zaploviš
v tmino groba, ostane živa tvoja slava.

624., 625. V srbskem izvirniku sloveta ta dva stiha takole :
Zreč Evrope s svetega amvona
huli, pljuje na oltar Azije.

* Ta dva stiha tolmači M. Rešetar takole: »svečenik evropski
(= krščanski) se svete propovednice prepoveduje proti azijski (mu-
hamedanski) veri. Jaz sem uverjen, da je to tolmačenje krivo.
Prvič je ,žrec‘ ime za poganske svečenike in vladika ne bi dal
krščanskemu svečeniku tega imena, potem bi .Evrope' = evropski
bilo težko tolmačiti z besedo krščanski, in »pljuje in huli" so iz¬
razi, ki ne pristajajo krščanskemu svečeniku, in ne morejo značiti
.prepoveduje'. Tudi nima kristjan na oltarje muhamedovske kam
pljuvati, ker Turki v svojih bogomoljah nimajo oltarjev. Vsa težava
odpade, ako si priredimo ta dva stiha v temle sporedu: ,Žrec s
svetega amfona Evrope huli in pljuje na oltar azijski”. To tolmačim
jaz takole: Poganski (nekrščeni) svečenik s svetega amfona Evrope
(to je se svetega amfona carigradske cerkve sv. Sofije) huli in
pljuje na oltar azijski (= betlehemski, kjer se je Kristus rodil). Da
je to pravi smisel našega mesta, svedoči tudi stih 58., kjer očita
vladika Turkom: »huliš boga s svetoga oltara!“ Potem se čisto
umevno nadaljuje »lomi težki topuz azijatski svete kule pod sjen
raspjatija", to je stiha 626., 627., ki značita da muhamedovci z divjo
silo rušijo svete hramove pod okriljem svetega križa. — amfon:
srp. amvon, ona, afifinv,  vzvišeno mesto, s katerega svečenik
govori zbranemu narodu v cerki = propovednica".

624. kri pravičnikov (krščanov) se preliva na svetih mestih.

629. »moči" mn. ž. sp. gen. moči, so svete kosti svetnikov.

11 *

163

Križ in mesec, strašna dva simbola —

njihovo je nad grobišči carstvo;

sledovat’ ju po krvavi reki

v slabi ladji strašnega trpljenja,

to je biti jedno ali drugo. 635

Al da huli kdo ostanke svete,

ki so njega z mlekom odhranili,

to v pekel mi prša preobraža.

Čvora treba ni mladiki zdravi;

kaj če mesec na trpljenja križu? 640

kaj li belec na zenici solnca?

Vera prava, vboga si sirota!

strašno pleme, doklej bodeš spalo?

pojedinec, to je kot nobeden,

le da muka silnejša ga tlači. 645

Vragi so od vseh strani pridrli;

da bi našel brat se kje na svetu,

da požali, — to pomoč bi bila.

631. križ in mesec = krščanstvo in muhamedovstvo. Dokler
se tadva bojujeta za vrhovno vlado, se množijo grobovi ljudi, ki se
bore za jedno ali za drugo.

633.— 635. hoja za polumesecem ali pa za križem, je hoja
po potu, ki ga označuje kri, prelita za jedno ali drugo vero, za
katero trpe verniki naj hujše muke, tako krščani, kakor muhame-
dovci. „Ladja“ je slika cerkve.

636.—638. Groza pa me je človeka, ki je bil vzgojen v
krščanski veri, a jo je pohulil in od nje odpal.

639.—641. kjer je križ, znak Kristusovega trpljenja, tu ni
potreba polumeseca (=• muhamedovske vere), kakor ni treba čvora
(kvrge) zdravi mladiki in ne belca (belec, grauer Star) zenici či¬
stega solnca.

643. strašno pleme = nesrečno srbsko pleme.

644., 645. Ako le pojedinec brani vero, to nič ne pomaga, samo
muka, katero on trpi, je za posameznika veča, nego ona za množino.

648. da nas Črnogorce vsaj kdo požali, bi nam olajšal našo
borbo s Turčini.

164

Temni mrak zdaj nad menoj caruje,
mesec mi je solnca luč potemnil.

Ah, kaj mislim, kam sem jaz zaplovil?!
mlado žito, klase mi navijaj,
izpred dobe čaka tebe žetev.

Divnih žrtev vidim na gomile
pred oltarjem cerkve in plemena,
čujem žalost, ki gore prebija.

Treba služit’ časti in imenu
naj vrši se borba brez prestanka!
naj zgodi se, — kar ne more biti, —
da, požri nas pekel, vrag pokosi,
cvetje bo na grobih se razcvelo
za prihodnje neko pokolenje.

Serdar Vukota.

Z nami bog je, angeli so božji!
ali vdaril, vladika častiti,
v neke temne, burne si vetrove, 665

kakor v marcu, kadar vdari vešča,
al v jeseni motni vedogonja.

Vladika se vzdrami, kakor iz spanja.

652., 653. Mladeniči črnogorski (= mlado žito) navijaj mi
klase (= bodite pripravljeni, da poginete kakor klasje v žetvi, ki
se potem v snope navije); smrt vas bode preje pokosila, nego bi
človek pri vaši mladosti pričakoval.

655. cerkev in pleme = vera in domovina.

659.— 662. Ako se tudi zgodi (čemur pa sc vladika ne na¬
deja), da vas mnogo pogine, bode vendar iz grobov onih, ki so
pali v boju za vero in domovino, vznikel početek narodni svobodi,
katero bodo uživali naši potomci.

665. zanesle so te zmočene, otožne misli.

666. vešča = veščica = coprnica, čarovnica (Hexc), glej na
kraju knjige pod veštice.

Vedogonja  (vjedogonja), m.

650

655

660

165

Vladika Danilo.

Bij za križ se in za čast junaško,

kdor le paše svetlo si orožje,

kdor le čuje srce v prsih svojih. 670

Vse z vodo al’ pa s krvjo krstimo,

ki ime je Kristovo jim mrzko!

iztrebimo gobo iz ovčnjaka;

le zapevaj pesem od strahote

in oltar na tleh krvavih zgradi. 675

Vsi glavarji skočijo na noge z velikim krikom:

Tako, al pa nikakor!

Vladika Danilo.

Ne, sedite, da še kaj povemo!

Jaz bi, bratje, če je vsem povšeči

htel, da glave izturčenih bratov

skličemo na občni naš sestanek,

da jim damo vero do razstanka; 680

morda bi se izpreobrnili

in krvavi plamen ugasili.

Serdar Janko.

Daj, vladika, še to poskusimo!

al zastonj je, na ti božje vere;

kar je s črnim zadojeno vragom, 685

Obečalo se mu je za vedno.

674., 675. Naj zapoje strašna pesem smrti, = naj zapoje
pred oltarjem pesem, ki bode slavila zmago prave vere v okrvav¬
ljeni Črnigori.

679. glave = glavarje.

680. da jim damo vero = da jim obečamo, da se nimajo
do razstanka ničesar bati.

685., 686. V Črnigori pravijo, da je z vragom zadojen, kdor
se pogrezne v grehe in se ne da izpreobrniti; kdor se je zadojil
z vragom, ta ga ne ostavi, dokler je živ.

166

I brez vere bodo semkaj došli

in med nami se napihovali,

kakršni so oni poglavarji,

ki zovo se carjeve sinove! 690

Odpravili so tri aii štiri druge, da pozovejo na zbor turške poglavarje.

Kolo poje.

Ljuta kletva pala je na izrod.

Kneginja in žena Ivan-bega,

Mara, sina je od zla proklela.

Mati sina Stanka je proklela,

ker je vgriznil siso pri dojenju, 695

rajsko pitje ji prosul iz nedrij.

Starih kletev deco je dosegla:

Staniša je svojo čast očrnil
ter na vero Kristovo je pljunil,
na junaško pleme Črnojevo, 700

pa odel se v vero je krvniško
in krvi je bratovske poželel.

Strašne treske povrh Leškopolja!

dva se brata bijeta za vero,

okol njiju tisoče vojakov! 705

689., 690. kakor so objestni turški poglavarji (saj sc ime¬
nujejo carjeve sinove), nam pridejo brez strahu na sestanek, če
tudi jim ne damo vere, da jim ne storimo zla.

692. mati in knjeginja Mara Ivanbegoviča je proklela sina,
ker ji je storil zlo, da jo je vgriznil v siso in razsul rajsko pitje =
materino mleko, t. j. v metafori rečeno, ker je največe sve¬
tinje poteptal, vero in domovino.

693. Mara (Marija) žena Ivan-bega Crnojeviča je bila hči
arbanaškega velmoža Arijanta.

701. pristopil je na vero krvnika svojega naroda.

703. Lješkopolje. Ko je Stanko dobil nekoliko vojske od
turškega carja, je navalil na Črnogoro; pri Lješkempolju, zapadno
od Podgorice, ga je dočakal brat Gjuragj ter ga popolnoma premagal.

167

Majke kletev sina je dosegla,
vsa mu vojska v boju je propala;
bežal Stanko je do Bajazita,
da magjarske ž njim nosove gloje.

O ti gnezdo svobode junaške, 710

cesto te je bog prijazno gledal,
al si mnoge muke pretrpelo,
mnoge pa ta čakajo še zmage!

Prišli so poglavarji turški, okoli sedem osem, i so po¬
sedali s Črnogorci; vsi molče in gledajo pred se.

Knez Janko.

Kakšni jadi so vas skamenili,

da razgovor v ustih je obtičal, 715

ko da ste zaspani v poznem mraku?

Adži-Ali-Medovič kadija.

Baš, aferim, knez moj ozrinički,
jaz počnem, ker nihče drugi neče.

Stotina se zbralo je glavarjev
nas Turčinov ino Črnogorcev; 720

jaz vem dobro, kaj nas tu je zbralo:
da se zmiri kri med nami lita.

Al pazite, zemlje poglavarji,
da med sabo najdemo kak način,

709. „magjarske nosove s kom jesti“ znači: deliti plen otet
Magjarom v vojni. Menda je bil Stanko (Skender-beg) z Bajazitom
v kaki vojski Turkov proti Magjarom. Znano je, da mu je dal Ba-
jazit Dolenjo Zeto s Skadrom, da žnjim upravlja. Govori se, do¬
kazati pa se ne da, da so Škenderbegovi potomci bili silni Bušatlije,
ki so paševali v Skadru še v prvi polovini XIX. veka.

717. aferim, turški: dobro, tako je prav.

722. miriti medsebojne krvi = pomiriti krvno osveto med
ubojnikom in sorodniki ubitega.

168

da rodbini zmirimo obedve, 725

Velestovce in čekličske Turke,
pa Bajiče in Aličev bratstvo;
trudimo se zmiriti plemena,
al mirovno vero si podajmo!

Jaz grem prvi kumicam nasproti, 730

jaz podam za glave bratsko mito;
zmirimo li, novec prelomimo
in krvnice puške obesimo.

Knez Rogan.

Efendija, nisi baš pogodil,

radi čega tukaj smo se zbrali, 735

nego s kraja tanjšega začel si.

Moder pre si, književnik si tudi

in učil si knjigo v Carigradu,

na nekaki čabi jo pritrdil;

vendar treba tebi še več uma, 740

precej težka naša ta je šola.

Zopet molči vsak in gleda pred se.

726. Izmed Velestova, krščanskega sela blizu Čeva (g. sg. n.)
in Cekličev (g. pl. m.) je pala kri, t. j. nekdo je nekoga ubil. Prim.
o Čeklidih op. k st. 287.

727. Martinovidi iz sela Bajič (g. pl. f.) so bili ubili Muja
Aliča in njegovega brata, ko sta ugrabila Rožo Kasanovo (prim.
st. 453.-498.).

729. mirovno vero dati, se pravi: zadati vero (fidem prae-
stare), da bode za neko izvestno dobo mir. Glej na koncu knjige
opazko o krvni  ni.

734. efendija je naslov, ki se daje pismenim ljudem, učenjakom.

736. počel si govoriti o nevažnih stvareh, čeprav veš, da je
mnogo težji vzrok, zaradi katerega smo se zbrali.

737. pre = (bajo = diceris) = pravijo.

739. daba = sveta skala v hramu Meke, ki je neki pala z
neba (velik meteor).

169

Vladika Danilo.

Bog predragi, ki ves svet upravljaš,

ki sediš na prestolu nebeškem

ter s pogledom svojim silnim pališ

kolobarje svetle vse v prostoru, — 745

ti, ki izpod svetlega si trona

bil poklonil prašini razvitek

in nazval jo svojimi svetovi

ter vsakteri si oživil prašek,

in ga z umnim posejal semenom, 750

ti, ki knjigo nosiš mirobitno,

v kteri sodbe vse so zapisane

svetom tvojim in vsem stvorom tvojim,

ki se sklonil milostno si dati

žive, kretne ude majhni mravlji, • 755

kakor levu, ki ponosno stopa,

ti prevedri zrak nad Črno goro,

ž nje odženi bliske vse in grome

ter oblake mračne točonosne!

Da, saj sami niso toljkanj krivi; 760

saj nevera zmamila na vero

ter vlovila v mrežo jih je vražjo.

Kaj je Človek? Kar živinče slabo.

(Pogledajo se Turki izpod oči.)

751. knjiga mirobitna (mir = svet), knjiga, v kateri je osoda
vsega sveta zapisana.

761. Črnogorski poturčenci so potomci onih Črnogorcev, ki
so prišli se Stanišo k Turkom ter se poturčili, kakor poje narodna
pesem, ker so jih Turki na to naveli z obečanjem in pretnjami, če¬
prav so jim bili dali besedo, da jim ne bodo dirali v vero. V bitki
pri Lješkem polju so zarobili Črnogorci pristaše Stanišine ter jih
zopet naselili v Črnigori in jim dopustili, da čuvajo svoj muhame-
dovski zakon.

170

Tudi hladnih ust se med prijemlje,

kaj se ne bi mladih in ognjenih! 765

Sladka mama, al na trniku je!

„Pij šerbeta iz proroka čaše,

„al sekire čakaj med ušesa!"

Strah za žitje čast okalja često

s slabostmi smo k zemlji prikovani, 770

niščetna je, vendar trdna zveza;

samo ptice, ki so najslabejše

more vjeti les’k oči lisičjih,

vendar orla gleda iz potuhe.

Za vrlejšim bratom ali sinom 775

pusti glasi milost potrojijo;

najdeno je dražje od negube,

in po toči vedrejše nebo je,

izza toge duša je bistrejša,

764., 765. slast premami tudi hladnega starca, kaj ne bi
mladega in ognjenega mladenča!

767. šerbet = sladko, napravljeno iz vode, sladkorja ali meda
in travic (n. pr. rožnih listov).

766.—768. Turki so primarnih k sebi Stanišo in njegove pri¬
staše z obečanjem vsakotere slasti in masti, ali so jih s tem na
trnik ujeli; ko so jih imeli v svoji oblasti, so jim dejali: ali sprej¬
mite vero Muhamedovo, ali pa vam glave odsečemo.

769. strah zavaja često ljudi, da svojo čast pozabijo, tako
so se poturčili tudi Staniša in njegovi pristaši iz strahu.

770., 771. človeška duša, ki je po svojem postanku visoko
stala nad tem nizkim svetom, je uklenjena v telo, ki je podvrženo
raznim slabostim, ki so same posebi niščetne, ali vendar silne, da
nadjačajo človeka in ga silijo na zlo delo.

772.—774. lisičje oči premamijo slabe ptičice, ali orla gle¬
dajo samo skrivaje, ker se lisica velikih ptic boji: turška vera
mami samo slabiče, pravih junakov pa se ne upa mamiti.

776. „pusti glasi" so v Črnigori žalostna vest, da je poginil
kak drag človek; ako čuješ, da ti je poginil izvrsten brat ali sin,
ti je mrtev trikrat ljubši, nego ti je bil živ in tim večja je žalost
za njim.

171

780

in za plačem veselejše poješ.

Oh, če mogel zreti bi z očmi, da
Črna gora namesti izgubo,
takrat bi se meni prav res zdelo,
da mi sveti krona Lazarjeva
in da Miloš zletel je med Srbe. 785

duša mirna bi tedaj mi bila,
kakor mirno je v spomladi jutro,
ko vetrovi in oblaki motni
dremljejo še v morski temni ječi.

Turki se mrko pogledujejo.

Skender-aga.

Jaz se čudim, moje lepe vere,
kakšen davaš nam prekor, vladika!
si li videl sod za dve pijači,
ali kape, da so za dve glavi?
manjši potok v veči se izteka,
pri izlivu pa ime izgublja,
in obadva na brežini morski.

Hočeš pčele s kapo mar loviti,
da uljišča si napraviš v gori?
nihče meda odtle jel ne bode.

Valjaš kamen prav zastonj navzgori,
zlomil staro bi drevo, zravnal ne!

Tudi zveri isto kar ljudje so,

782. da bi Crnagora pridobila zopet za staro vero poturče-
njake, ki so se ji izneverili.

784., 785. zdelo bi se mi, da sije zopet stara slava in sreča
srbska in da se je med Srbe povrnil Miloš ter jih dvignil iz po-
tiščenosti.

789. Crnigori prinaša oblake in nevihta večinoma jutro. Ti
oblaki in te nevihte prihajajo z morja; kadar je torej lepo vreme,
so oblaki kakor zatvorjeni v morju.

790

795

800

172

805

rod ima pač vsaki svojo vero
ne vprašujem za kokoš in orla,
no, boji li lev se goske? reci!

Knez Rogan.

Temu poslu moram se čuditi!
pop vprašuje grešnika za grehe,
al ga ni kdaj sam hudič premagal;
vendar vraga pa še nisem videl,
da je popu kdaj se izpovedal. 810

Knez Janko.

Če me žena vpraša, kaj sem delal,
ji porečem, da sem sol vsejaval;
in gorje ji, ako ne verjame!

Knez Bajko.

Zdaj spominjam one se povesti:

ko moža iz jame so izvlekli, — 815

pol mu lica črno — pol je belo.

803.—805. kakor je dala priroda vsaki živali svoj način živ¬
ljenja, tako ima tudi vsaki rod svojo vero. Sicer je res, da se
kokoš boji orla, ali da bi se lev bal goske, tega še nisem slišal.
Kokoš in goska so Skender-agi Črnogorci, orel in lev pa Turki.

809., 810. kakor se še nikdar ni zgodilo, da bi se vrag
kesal svojih grehov, tako se tudi poturčenjaki nikoli ne bodo ke¬
sali, da so postali iz krščanov muhamedovci.

812. „sol sejati" se pravi brezuspešen posel delati, prazno
slamo mlatiti. Na našem mestu misli knez Janko, da je brezuspešen
ves trud privesti Turke, da bi se pokrstili.

814.—816. Narodna priča pripoveduje, da je brbljava in tvr-
doglava žena možu take sitnosti delala, da jo je vrgel v globoko
jamo. Skoraj pa se je mož skesal in je spustil vrv v jamo, da bi
izvlekel ženo iz jame, ako je še živa. Ko je izvlekel mesto žene
hudiča iz jame, ki je bil že preje pal v to jamo, je imel leta na
jedni strani obraza črno dlako, na drugi pa belo. Mož ga praša,
kako je jedna stran osivela? Hudič je odgovoril, da mu je žena

173

Obrad.

Neka muha mi je v nos zletela,

Od nečesa mi preti nesreča!

Vuk Raslapčevič.

Mene pa so dlani zasrbele:

če bi hotel kdo se posvaditi, 820

bi mu mnogo globe naložili.

Vojvoda Milija.

Teška puška, kdo ima še tako:

ki jo nosiš — bog in bratska — Stanko?

Vojvoda Stanko.

Samo muka, brate, ž njo me dere,

nekaj časa ni mi prav za nič več. 825

Serdar Janko.

Ah kako sem se smejal sinoči!
v hišo sta mi od nekodi prišla
dva mladenča, krasna dva Bjelička.

v jami s svojim brbljanjem tako dosadila, da je osivel z one
strani, ki je bila v jami proti njej obrnjena. Knez Bajko misli,
da so Turki ravno tako trdoglavi, kakor ta žena.

819.—821. Kadar koga dlani zasrbe, sluti, da bode denarja
dobil. Ako bi se kdo posvadil, bi glavarji naložili veliko globo in
denar med seboj razdelili. (To je bila namreč jedina plača črno¬
gorskih sodnikov.)

823. „bog in bratska" skrajšano iz „bog ti i bratska" (vera
pomogla), kadar kdo koga zaklinja.

824., 825. dreti koga = mučiti koga. Mene puška muči, ker
jo moram tako težko nositi, ne koristi mi pa nič, ker se že zdavnaj
več ne borimo s Turki.

828. Bjelička iz plemena Bjelic (gen. plur., nom. pl.: Bjelice,
sg. Bjelica), ki sedi severno od Cetinja in južno od Ozriničev. Tudi
ta povest o mlinu brez vode hoče pokazati, da je ves razgovor s
Turki jalov posel.

174

kakor znata, šalo sta zbijala,

da so njima predniki zgradili 830

vodni malin, kjer ni bilo luže

ni potoka; ko je mlin gotov bil,

spazili so, da jim manjka vode.

Vuk Mandušič.

Moja snaha se je pomamila,

brez vezi je ne bi bil obdržal. 835

Dal sem knjige citati prorokom;

nekdo pravi: „zgreb je pogazila“,

drugi pravi: „čari so jo spleli".

Vodil sem jo i po samostanih,

dal jej masla citati in bdenja, 840

kumil vraga v vseh sem samostanih,

da ostavi snaho Angjelijo,

kumi vraga! nič ni pomagalo! —

potlej zgrabim kandžijo trostroko

ter poženem ji v meso košuljo, — 845

vrag pobegne nekam brez obzira,

Angjelija snaha pa ozdravi.

Vojvoda Batrič.

Turki, bratje, — v kamen naj udari!

837. na zgreb stopiti, narod veruje, kadar kdo stopi na mesto,
kjer so grebli psi ali lisice zemljo, da mu se pamet pomoti.

840.  dal sem jo maziliti s svetim oljem in citati nad njo
svete molitve.

841. kumiti = koga za kuma prositi = zaklinjati koga =
silno prositi.

844. kandžija trostruka = iz treh motvozov spleten korobač.

845. tako jo je udaril, da je v žlebu, katerega je naredila
kandžija v njenem mesu, ostala srajca. Vuk Mandušič meni, da
bodo Črnogorci s silo prisilili Turke, da se okanijo vraga, ako jim
ne pomagajo prošnje in lepe besede.

848. „v kamen naj udari!" VČrnigori se pravi „v kam uda¬
rilo", ako se hoče hvala ali lepa beseda izrečena označiti čisto in

175

kaj bi krili vam namene v otre;

zemlja majhna, tesna naokoli, 850

z muko jeden v njej ostati more,

kakršne na njo zijajo sile,

na dvostrokost misliti ni treba!

no sprejmite vero naših dedov,

da obrani čast se domovine. 855

Volku čudi treba ni lisičje,

kaj počel bi jastreb z naočniki!

razdrobite džamijo in mlinar,

na badnjake srbske nalagajte,

šarajte si pisanice vskrsne, 860

častna dvoja posta se postite,

za ostalo, kakor vam je drago!

Če poslušat’ nočete Batriča,

kolnem vam se z vero Obiliča

in z orožjem svojim zanesljivim, 865

v krvi bosta veri se kopali;

boljša bode, ktera ne potone!

ne ujema bajram se z božičem,

bistro za neistinito. Tako na tem mestu oporeka vojvoda Batrič
besedo „bratje“, katero je nazval Turkom.

849. otre ostanejo, ako sta se očešljala konoplja ali lan. kriti
v otre = govoriti nerazumljivo.

853. na dvostrokost ni misliti, t. j. za dve protivni veri v
mali Črnigori ni prostora.

856., 857. Junaku (volku) ni treba dvoličnosti in prekanjenosti
(lisičje). Jastreb (= krščanska vera) ne potrebuje naočnikov (= da
bi gledala resnico skozi muhamedovski nauk).

858. džamija je turška bogomolja, munar pa šiljasti stolp
poleg nje, s katerega imam (svečenik) poživlja vernike na molitev.

859. badnjak, glej na koncu knjige opazko pod tem imenom.

860. uskrsne = velikonočne.

861. dvoji častni posti (božični in velikonočni post).

868. * bajram (barjam) iz tursk. „bairam“, največi turški
praznik v spomin Abrahamove žrtve, se slavi 70 dni za malim baj-

176

tri takcS li, bratje Črnogorci ?

Vsi iz glasa:

Tako in nič drugače!

Mustaj Kadija.

Kaj golčite? Ali ste pri sebi? 870

v zdravo nogo trn zabosti hčete?

Kakšne pirhe, poste in badnjake

vi na pravo vero nam cepite?
zarad noči palijo se zublje,

ali kaj bi ob sijaju solnca? 875

Alaha mi! modre li besede!
krst in nekrst vedno jim je v ustih,
sanja jim se, kar ne more biti.

Hvala bogu, dvesto let je prešlo,
odkar čisto vero smo sprejeli, 880

službeniki vere smo postali,
čaba sveta, nismo mi hinavci!

Kaj če slabi lipov bog na križu

pred ostrostjo vitega nam jekla?

pravi svetec, če s topuzom mahne, 885

od udarca zaigra mu zemlja,

kakor prazna buča povrh vode.

ramom, potem ko se završi veliki post „ramazan“. Ker šteje mu-
hamedovsko leto po 12 mesečnih obtokov, se v teku 33 let vrši
vsaki verski praznik v vsaki dobi leta.

874., 875. zublje (baklja) se palijo po noči, ne pa ob soln-
čnem svitu.

876. Alah = mohamedovski bog.

878. kar ne more biti (da bi se Turki pokrstiii).

882. čaba, sveti kamen v Meki.

883., 884. kaj če slaba krščanska vera pred silo turško?
Lipov les je mehek, zato Turki radi imenujejo krščanstvo in krščane
„lipov bog, ali lipov križ“, kakor da so iz lipovega lesa.

885. pravi svetec = Muhamed. topuz = šestoper, buzdo¬
van, kij.

177

12

Malo ljudstvo, kaj si oslepelo?

ne poznaš ti raja čiste slasti,

pa se biješ i z ljudmi i z bogom? 890

brez nadeje živ si in umiraš,

križu služiš in živiš z Milošem!

križ beseda je kaj suhoparna,

Miloš meče narod svoj v nesvestje,
al v pijanstvo neko prenapeto. 895

Več je vreden klanjanja en sam dan,
kot križanja štiri dolga leta.

O hurije, ki oči ste modrih,

in živele boste z manoj v veke;

kdo bi kakšno senco dvignit’ mogel, 900

da postavi pred oči se vaše,

pred oči, ki streljajo puščice,

ktere kamen v stanju so stopiti,

pa da ne bi slabega človeka,

rojenega, da od njih se taja, — 905

pred oči, ki vode so prebistre,

kjer v dveh samih kapljah posvečenih

širji zreš predel božanske sile

892. živiš z Milošem, živiš spominjajoč se nekdajne srbske
moči in slave.

893. ta spomin na Miloša in prošlo moč in slavo srbsko
onesveščuje in opija Srbe, da mislijo, da se bodo zopet oni časi
povrnili.

896., 897. Muhamedovci, kadar molijo, priklanjajo se proti
iztoku, krščani pa se križajo.

898. hurije, arab. „hur“ krasne device, ki slade in dvorijo
vernike v raju.

900. kje je senca in ali se more vzdigniti senca med mene
in vaše oči, da jih ne bi videl?

906.—908. Hurije imajo oči od prebistre vode in te dve
rajski kaplji vode lepše kažejo, kolika je sila božja, nego vse, kar
vidiš s planine.

178

nego z gore v spomladanskem jutru
razprostrt je nad gladino morsko. 910

Stambol-mesto, zemeljsko veselje,
kupa meda, gora od sladkorja,
kopel sladka ljudskega življenja,
kjer se vile kopljejo v šerbetu,

Stambol-mesto, svetčeva palača, 915

ti iztočnik sile in svetosti,
bog vdostoja se samo iz tebe
po proroku vladati nad zemljo.

Kaj odbilo mene bi od tebe?

stokrat sem že v svojih mladih letih 920

od ležišča hitel zjutraj v zori

na tvoj potok bistri čudoviti,

nad katerim ogleduješ lice

lepše nego solnce, zora, mesec.

Gledal v nebu, gledal sem i v morju 925

tvoje stolpe in munare ostre,

s kterih se je dvigalo do neba

pri izhodu in zahodu divnem

tisoč in pa tisoč glasov svetih

da ime se božje spne do neba, 930

k zemlji ono strašnega proroka. —

Kakšna vera naj se z našo meri,
kje oltar je kakšen bliži nebu? —

Knez Janko.

Efendija, taka ti zahvala!

(povzdigne kapo.)

915. iztočnik = vir.

922. potok — tako zvani »Zlati rog“, ki ni potok, nego
morski kanal; obala Zlatega roga se šteje med najlepše dele Cari¬
grada ('/ovfTovp m  gag).

12*

179

lepo sl nam pridigo izčital: 935

kar iskali, to smo tudi našli.

Vuk Mičunovič.

Zgrabita se naj le križ in topuz!

komur poči čelo, oj gorje mu!

zdravi piruh zlomljenega sprejme;

čuli boste, hočem-li kar morem. 940

Knez Janko.

Vero dajem božjo vam, da nočem
nič več hodže slušati v Cekličih,
kjer vrh stubla onega skovika
kakor sova povrh trhle bukve.

Koga zove po vrhovih onih 945

vsako jutro, kadar zora poči?
mislim, da ga je prizval v resnici,
ker ni lajši meni — kaj bi skrival —
nego da mi stopil je na glavo.

Knez Rogan.

V levem uhu mi je zazvonilo, 950

jaz se nadam radostnemu glasu.

Vuk Mandušič.

Cuješ Bajko, pihni, daj, v oko mi,
ker je mnogo praha vanj mi palo.

Serdar Janko.

Ukrešite, pušiti hoteči;

to je duša prorokovi veri, 955

efendiji žal ne bode tega,

942. dekliči, prim. op. st. 726.

943. stublo, stublina = šuplja cev vodnjaka, stubiino imenuje
knez Janko porogljivo munaro turške džamije, ker je ozka in šuplja.

952., 953. kadar pade pozder v oko, se zgodi nekaj strašnega.

180

Tomas Martinovič.

Krokajo že in tepo se vrani,
kmalu dosti bo mesa po ceni.

Vnkota Mrvaljevič.

Ne prehajaj puške mi, knez Bajko,

nego vrni preko nje nazaj se! 960

Vuk Mičunovič.

Ta drži za rep se Adži-adže,
ter ga nikdar zapustil ne bode,
dokler pes al žrvenj ne pogine.

Skender-aga.

Kaj pa to je, bratje Črnogorci ?

kdo je zopet plamen ta razpalil, 965

kje je vzcvela ta nesrečna misel,

da je govor o preveri naši?

ali nismo bratje i brez tega 1

nismo li hodili v boje skupno,

959., 960. V Črnigori se veruje, da puška, preko katere
kdo prehaja, noče več streljati na sovražnika, ako se ne povrne
dotičnik zopet preko nje.

961. „držati se za rep koga", se pravi »biti čigov prirepnik",
»slepo se za kom povajati“. „Adžo“ je deminutiv od „hadžija“,
Muhamed pa je prvi hadžija (romar), ker je poslal svoje vernike
iz Medine v Meko, da tu klanjajo na čabi. Da ga počasti, ga Mi¬
čunovič zove s podvojenim imenom „adži-adžo“, t. j. hadžija vseh
hadžij. — Ves stavek ima smisel: Mustaj-aga slepo veruje Mu-
hamedu.

963. Ako se pes nauči lizati moko se žrvnja (žrvenj, -nja =
ročni mlin), se več ne odvadi, ako ali sam ne pogine, ali ako ne
poči žrvenj. To hoče reči: človek, ki se je privadil zla, ga ne
opusti več, dokler ali sam ne pogine, ali pa dokler ne zmanjka
prilike za zlo delo. V Črnigori je pregovor: »Kad se kučka (psica)
nauči na ždrmlje, ili kučku ubij, ili ždrmlje slomi!“

181

ne delimo zla, dobrote bratski? 970

mladih las na grobove junaške
ne trosijo Srbkinje in bule?

Serdar Vukota.

O prokleta zemlja, da propadeš!

Že ime je strašno in opako.

Če imam jaz viteza mladiča 975

mi ugrabiš v prvi ga mladosti;

če imel sem moža za človeštvo,

vsakega si vzela mi prerano;

če imel sem krasen venec kite,

s kterim čelo venča se nevestam, 980

v mladosti si cvetu ga požela.

V kri si meni vsa se pretvorila,

istina je, drugega to nič ni,

le kosti in mramorjev gomile,

na katerih mladež samovoljna 985

pokazuje zmagoslavje groze!

O Kosovo, grdo ti sodišče,
sredi tebe Sodom naj zapuši!

Vuk Mičunovič.

Fej, serdare, kako grd razgovor!

Kaj so momki prsi ognjevitih, 990

971. V Crnigori postriže žena lase za umrlim očetom, sinom,
ali katerim koli sorodnikom, samo ne za možem.

972. bula = turška žena.

973., 974. Črnagora je prokleta, ker že njeno ime (črna) sluti

na zlo.

979., 980. „venec“ (kita) so lasje, katere žene spletajo in
ovijajo okoli glave. Prim. op. st. 971. in 972.

985., 986. mladež samovoljna (iz svoje volje) pokazuje svet-
kovanje smrti in slave.

987., 988. Na Kosovem polju je sreča sodila na škodo Srbom,
zato naj zgori kakor Sodom. (Mojz. I. 19., 24.)

182

v kterih srca bijejo tak’ silno,

kri užgana s plamenom ponosa, —

kaj so oni? žrtve blagorodne,

da iz bojnih selijo poljan se

v carstvo slavno jasne poezije, 995

kakor rosne kapljice bliščeče

spo v nebesa z radostnimi žarki:

kaj sramota veča je kot starost?

noga peša in oko izdaja,

v stari buči se vzblute možgani, 1000

podetinji čelo namrščeno,

grde jame nagrdtjo lice,

vpalo motno je ok6 pod čelo,

smrt se gadno izpod čela smeje,

kakor žaba izpod svoje kože. 1005

Kaj spominjaš Kosovo, Miloša?

vsi na njem smo srečo izgubili;

al ime je črnogorsko, miške

iz grobnice Kosovske so vstale,

nad oblake v viteško šle carstvo, 1010

kjer caruje Obilič njih sencam.

Serdar Ivan Petrovič.

Z Muhamedom i bedaštvo v glavo!

teško, Turki, bode vašim dušam!

kaj ste zemljo z nje krvjo oblili?

majhne jasli konjema so dvema. 1015

996., 997. kakor solčni žarki pijejo svetle kaplje rose, ter jih
dvigajo k nebu, tako se dvigajo blagorodni mladenči, ki se žrt¬
vujejo v bojih za domovino, v carstvo poezije, t. j. pesmi spevajo
njih slavna dela.

1000. vzblutiti se = abgeschmackt werden.

1011. sencam palih junakov.

1012. z islamsko vero so poturčenci postali tudi bedaki.

1015. za dve veri je naša dežela pretesna.

183

Ferat-Začir, Kavaz-baša.

Ne, moj serdar, ne pogajaš pota;
vera turška ni trpeti voljna,
da se habi, dok ne skoči glava.

Daši zemlja ta je malo ozka,

veri dve se lahko tu zložita, 1020

kakor v loncu mešajo se juhe.

Mi živimo, kot doslej smo bratski,
pa ljubezni veče ni potreba.

Knez Janko.

Radi, Turki, ali ni mogoče.

smešna ta bi naša ljubav bila; 1025

nam sovražno merijo oči se,

ne mogo se gledati po bratski,

no krvniški in nekako divje;

govorijo, kar srce veli jim.

Vuk Mandušič.

Oj ljudje, ta lepi saruk glejte, 1030

kje, za boga, si ga kupil, aga?

Arslan-aga Muhadinovič.

Nisem, Vuk moj, jaz saruka kupil,
nego mi ga je vezir poklonil,
ko sem letos v Travnik se napotil.

Vuk Mandušič.

Stori ljubav, takšen mi nabavi, 1035

pa ti vola zanjga dam iz jarma.

1018. Dokler imajo Turki glave med rameni, ne dajo, da sc
jim vera okalja s krščanstvom.

1030. saruk = čalma = turban.

184

Arslan-aga Muhadinovič.

Jaz ga tebi, Vuk moj, rad poklonim,
samo, ako z manoj se pokumiš;
milo mi je baš z junakom takšnim.

Vuk Mandušič.

Ni ga kumstva, če ni krstno kumstvo; kmo
ako hočeš, tudi štiri krati.

Arslan-aga Muhadinovič.

Šišano je isto, kakor krstno!

Vuk Mandušič.

Kum bi hotel biti, ne prikumek!

Veliko vpitje in pravdanje med Turki in Črnogorci,
ali modrejši razdvajajo, da se ne pokoljejo. Vse
omolkne, nihče ne zine besedice.

Kolo.

Dva vojvode in trije serdarji
pa njih družba od tristo sokolov, 1045

sokol Bajo s tridesefmi zmaji ■—
ne umrje, dokler svet bo trajal! —

Pričakali Šengjerja vezirja

na vrh ravne gore so Vrteljke

in se klali letni dan do poldne. 1050

1041. hotel bi biti tudi štirikrat komu krstni kum.

1042. „šišano kumstvo“ je ono, kadar kdo kumuje detetu,
kateremu strižejo prvi pot lase; v tem slučaju more kumovati tudi
Turčin krščanu in krščan Turčinu brez popa.

1043. „prikumek“ je kumov pomagač in ni pravi kum. Zato
tukaj Mandušič tako zove onega, ki kumuje pri šišanju (strižbi) —
Smisel teh besed je: Jaz hočem biti pravi kum pri krščanu, nikdar
pa skleniti kumstva s Turčinom.

1046. Bajo, hajduški harambaša, prim. Zgod. uvod, str. 50 i. 51.
1048. Skadrski paša Sulejman (Šengjer-vezir), prim. Zgod.
uvod str. 51.

185

Neče Srbin Srbina izdati,

da ga ne bi svet moril s prekorom

in da mu se rod ne kaže s prstom,

kot neverni hiši Brankoviča;

nego vsi so pali drug pri drugem, 1055

poleg peli in pa Turke bili!

le trojica žitje si rešila

pod gomilo mrtvih je Turčinov;

ranjene so Turki pregazili.

Divna smrt! Naj mleko jim bo prosto! 1060
bog junakom bode že učinil
pomnjo duši in prekajo grobu!

Tri tisoči momkov vseh jednakih

naskočilo Šengjerja vezirja

pred zor6 na polju je od Krstca. 1065

Bog poklanja mahljaje junakom!

skrhali so silo Šengjerjevo;

blagor temu, ki je bil v tem boju.

Kosovska ga ne boli več rana,

Turkov pa ničesar več ne krivi. 1070

Zmagovalci, Srbi vi vrteljski,
plamen bode se prijavljal vedno
na grobnici vaši posvčeni!

1060., s katerim so jih matere dojile.

1061., 1162. običnemu pokojniku činijo ljudje spomin in mu pre-
kade grob, junakom pa, ki so poginili v boju za vero in domovino, bode
to sam bog učinil; t. j. njih smrt se bode osvetila kakor smrt mučeniška.

1065. Krstačko polje je gora v Črnigori izmed Crmnice in
Paštrovičev (v Avstriji). Tega boja ne omenja Milakovič v svoji
zgodovini Črnegore.

1066. odličnim in srčnim ljudem bog poklanja, da silno udar¬
jajo in sovražnika nadbijajo.

1072., 1073. narod veruje, da se na grobu, v katerem se je
nekdo posvetil, vidi kakor majhen plamen; tak plamen imenujejo
Črnogorci „luča“ ali pa „sviječa“ (sveča).

186

Prihaja deset kavazov iz Podgorice od novega vezirja,
ki potuje po carstvu, in dajejo vladiki Danilu pismo.

Vladika ga čita zamišljen.

Vojvoda Batrič.

Dej, vladika, kaj vezir ti piše!

nočemo, da se nam kaj prikriva, 1075

pa da Turki vsi dobijo krila.

Vladika.

(Čita pismo od besede do besede.)

' „ Selim, soženj svetčevega sožnja,

„sluga bratu svetovnega solnca
„in poslanik sultana vse zemlje, —

„vam naznanjam, vladika z glavarji: ioso

„car vseh carjev mene je namenil,

„da obhodim zemljo vso vesoljno
„in da vidim, kakšna je uredba;

„da mesa ne prejedo se volki,

„da ovčica ktera ne zanese 1085

„runa svoj’ga v grme pokraj pola,

„da podstrižem, kar preveč je dolgo,-
„da odlijem tam, kjer je prepolno,

„da mladini vse zobe pregledam,

„da se roža ne 'zgubi med trnjem, 1090

„da ne gine biser na smetišču
„in da raji uzdo pripotegnem,

„ker je raja, kakor vsa živina.

„Pa sem tudi čul za vaše gore;

1076. kedar čujejo pismo, v katerem po vsej priliki vezir
preti krščanom. krila dobiti  = od radosti vzleteti.

1077. turški sultan je rob svetčev (Muhamedov), a Selim je
rob sultanov.

1078. solnce vsega sveta je zopet Muhamed, sultan pa nje¬
gov brat.

187

„prorokova sveta porodfca 1095

„ve pravično ceno za junaštvo.

„laž pa je, kar pravi se o levu,

„da boji se tudi majhne miši.

„Pojte k meni pod moj šator beli,

„ti, vladika in serdarji glavni, lioo

„samo da ste carju na belegu,

„da od mene sprejmete darove,

„pa živite, kakor dosedaj ste.

„Jako zobje i trd oreh stare,

„ dobra sablja šestoper nadjača, 1105

„pa da ne bi zeljnate glavine?

„Kaj bi moglo odučiti trsko

„da ne skloni glave pred orkanom?

„kdo potokom more zabraniti,

„da bi v morje sinje ne hiteli? lilo

„Kdor izide izpod sence divne
..prorokove strahobne zastave,

„solnce tega sprži, kakor blisek.

„Pest ne bode nade pomnožila,

„miška v buči, kaj je nego soženj? 1115
„uzdo glodat’ — da zobe si zlomiš!

„ni nebesu brez grmenja cene,

..siromakom so v očeh pomije.

..Ljudstvo neka čreda je velika —

„ dobrodušno, ko mu rebro poka. 1120

..Teško zemlji, kjer prehaja vojska.

1101. samo da pridete na določeno mesto k sestankom s
carjevimi oblastniki.

1105. v izvirniku stoji: „dobra sablja topuz iza vrata (sc. pre¬
seka) — dobra sablja nadjača topuz.

1107. trska = trst.

1118. Za strašljivca se pravi, da so mu oči od pomij.

188

Knez Janko.

Trgovec ti laže s sladkim smehom,
žena laže pa solze prosipa,
nihče hujše, kot Turčin, ne laže.

Serdar Janko.

Selov teh ne zadržujmo dalje, 1125

nego jih čim brže odpošljimo,
da jim paša ne bi kaj dvoutnil;
naj zna preje, pa stori, kar more.

Vuk Mičunovič.

Piši njemu, kakor znaš, vladika,

čuvaj čast mu, kakor on je tebi! 1130

Vladika Danilo (odpisuje).

„Od vladike in od vseh glavarjev
„Selim paši odpozdrav na pismo!

„Trd je oreh sadež čudoviti, —

„ne potreš ga, le zobe polomiš!

„vino ni več, po čimer je bilo, 1135

„svet pa ni več ono, kar ste mneli.
„Barjaktarju darovat’ Evropo —

„greh je velik, če o tem le misliš;

„velja hruška obtiči ti v grlu!

„Kri je ljudska hrana naopaka, 1140

„skozi nos vam teči je začela;

„prepolnih ste mehove z grehom.

„Počil podpas svetca je kobili;

1126. odpremiti = odpraviti.

1137. barjaktarju = muhamedu. barjaktar = zastavnik.

1139. velji = veliki.

1143. Kobili svetčevi je počil podpas in svetec se je s ko¬
bile zvrnil. = Turčija sedaj propada.

189

„ Leopoldov hrabri vojevoda,

„Sobijeski, vojvoda savojski 1145

„so zlomili demonu rogove.

„Knjiga namreč ne golči jednako
„za dva brata istoimenjaka;

„burak je pred Bečom se spotaknil,

„krenila so kola niz dolino. 1150

„Ni potreba neljudem vladarstva,

„da se ves jim svet le posmehuje.

„Divjo pamet ino čud strupeno
„ divji veper le ima, ne človek.

„Komur zakon v topuzu počiva, 1155

„njega stopam smrad sledi divjaštva.

„Jaz razumem, kaj si reči hotel!

„Mnogo vodi sledov do dupline, —

,.gostom gorskim soli ne pripravljaj!“

1144.—1146. Vojvoda Karel lotarinški, zapovednik
vojske cesarja Leopolda in Ivan Sobieski,  poljski kralj sta 1.1683.
pod Bečom zlomila demonu rogove = t. j. turško vojsko pobila,
ki je pod velikim vezirjem Kara-mustafo oblegala Dunaj — Evgen,
vojvoda savojski, pa je 1. 1697. na čelu avstrijske vojske premagal
pri Senti ob Tisi carja Mustafo  II. Posledica teh dveh bitek je
bil mir v Karlovcih 1. 1699. Turki so izgubili Erdelj, Ogrsko (razen
Banata) in Slavonijo. Od te dobe se šteje propadanje sile Turške
v Evropi.

1147., 1148. Zgodovina ne piše jednako za Muhameda II. (ki
je 1. 1453. osvojil Carigrad) in za Muhameda IV. (ki je bil 1. 1683.
potolčen pod Bečom).

1149. burak je ime Muhamedovega konja.

1157. Jaz vem, kaj od mene zahtevaš; da ti se poklonim
in s tem priznam vrhovno oblast turško.

1158. Ezopova basen pripoveduje, da je prišla lisica v po¬
hode k bolnemu levu. Ustavila se je pred duplom. Zato jo je vprašal
lev, zakaj ne stopi bliže. Ona pa mu je dejala: „Mnogi sledovi
vodijo v duplo, a nobeden iz dupla."

1159. Soli ne pripravljaj = to je gorski gosti ne bodo šli
k tebi v pohode, da jih s kruhom in soljo sprejmeš.

190

1160

„oni druge nimajo zdaj misli,

„za sosede le zobe ostre si,

„da si čredo čuvajo od zverja.

„Tesna so pač vrata do ulnjaka
„in medveda čaka že sekira.

„Še imate dosti zemlje, ovec, 1165

„harajte jih, gulite jim kože!

„Pri vas stoče na vsakteri strani
„zlo pod gorjim, pa pod zlim i dobro.

„Spuščal sem se jaz na vaše vrvi,

„malo, da se vrv ni razčesnila; 1170

„od tedaj smo si še bolj prijazni,

„v glavo meni vterali ste pamet." —

Zvršil je pismo in ga čita na glas pred vsemi Črno¬
gorci in Turčini.

Knez Rogan.

Tu je pismo, zdaj pa pot pod noge;
dajte mu ga, razveseli ž njim se!

Poslanci vezirski neveseli odhajajo.

Vuk Mičunovič.

Drži, ridžal, vzami ta-le naboj 1175

in ponesi v poklon ga vezirju;
pa poreci, da je tole cena
vsakekoli črnogorske glave.

1166. harati = guliti.

1169., 1170. šel sem že enkrat vam v past, ko sem prišel v
Zeto, pa ste me zgrabili na vero in hteli ubiti. Prim. stih 86., 87.
vože = vrv.

1173. v izvirniku stoji: „put za uši“ = pot za ušesa.

1175. ridžal od tursk. (arap.) rigal = plemič, carjev sluga,
činovnik. naboj = patrona (tursko-srbski = fišek).

1177., 1178. naboji, s katerimi Črnogorci streljajo, plačujejo
glave svojih junakov, ki poginejo od Turkov.

191

Ridžal Osman.

Kakšen' naboj na poklon vezirju,

samovoljni kavurski hajduk ti! 1180

Tak’ z veziri se ne sme golčati;

kjer jih vzreš, te mrzlica potrese,

solze same na oči privrejo,

zemlja pa od javkanja zatuli.

Vuk Mičunovič.

Da prišel mi nisi v mojo hišo, 1185

jaz bi tebi divno odgovoril!

ali nekaj ti vsekako rečem:

nisva morda obadva hajduka?

on hajduk je robja zvezanega,

on je bolji, ker je več nagrabil; 1190

jaz hajduk sem, gonim pa hajduke;

slavnejše je pač hajduštvo moje.

Jaz dežel ne pržim in narodov,

ali mnogi grdi so trapilci

že na nos se pred menoj zgrudili; 1195

vaše bule javkajoč za mano

mnoga črna motale so klobka.

Odšli so kavazi. Borita se dva petelina pred skupščino.

Knez Rogan.

Vidite li ona dva vragova,
kakšen vzrok je, da sta se poklala,

1180. kavur, kaurin od (kafir. arab.) nevernik, kaurski = ne¬
verni. hajduk, glej na kraju knjige opazko pod tem imenom.

1184. odvet = odgovor.

1185. V Črnigori, kjer je Vuk Mičunovič (sploh kak Črno¬
gorec) gospodar, ne sme razžaliti gosta.

1195. na nos se zgruditi = mrtev na nos pasti.

1196., 1197. Turkinje (pa tudi krščanke) motajo za odha¬
jajočim sovražnikom klobka črne volne, da bi jih našla zla sreča
in da se ne bi več vrnili.

192

1200

drug od je drugemu izkopal?
trideset za njima je kokošek,
mogla bi kot sultana žveti,
če jim dala neka bi nesreča,
kaj me briga njiju borba? — Vendar
jaz bi želel, da nadjača manji; 1205

ti pa aga, svetčeve ti brade?

Skender-aga.

Jaz bi želel, da nadjača veči,
kaj je bog ga večega ustvaril?
če je veči, naj bo tudi jači!

Mesečna noč je; sedijo okoli ognjev in kolo poje na
velikem gumnu.

Kolo.

Novi grad, na kraj morja nameščen, 1210
ki valove šteješ na gladini,
kakor starec, ki sedeč na kam’nu
brez prestanka kronico prebira.

Diven sen, ki sanjal si tedaj ga!

Mletki so te z morja obkolili, 1215

Črnogorci z gore opasali

ter so zbrali v tvojih se zidovih,

oškropili s krvjo in vodico

ter odtakrat ne smrdiš z nekrstja.

Topal-paša z dvajset tisočami 1220

1210. Novi grad (Castel nuovo) je Erceg-novi v Boki kotorski.
1213. kronica = molek, ki pa pravoslavnim ne služi v mo¬
litev, nego da si čas krate z brojenjem jagod in se zato imenuje
„brojanice“.

1215., 1216. Po dunajskem porazu Turkov 1. 1683. so se
Benečani zavojščili 1. 1684. s Turki in so 1. 1687. navalili na Novi,
ki je bil od 1. 1483. v turških rokah, (prim. Zgod. uvod, str. 47—48.)

193

13

Novemu je na pomoč prihitel;
srečali ga mladi Črnogorci
so na ozki Kameni poljani.

Tu imena Turkom je nestalo,

vsi vtonili v jedni so grobnici; ' 1225

lahko vidiš danes še kostišče.

Vuk Midunovič.

(leži skupno s serdarjem Jankom).

Kam češ, serdar, s tem velikim pasom?

Serdar Janko.

Da ga vržem zgorej nad obleko.

Vuk Midunovič

Vraga, kaj ti hoče na obleki?

Serdar Janko.

Vedno tlači me nesrečna mora. 1230

Ko zadremljem, dihati ne da mi.

Vuk Midunovič

Kakšna mora, kakšna zla je sreča!

tu ni more in ni čarovnice,

ampak debel si prav kakor čeber,

in, ko ležeš, te duši le salo; 1235

mene nikdar mora ni stiskala.

Serdar Janko.

Meni pa je ona nagajala;
vedno nosim ljuti hren pri sebi
in od trnja dračo v mali vreči;

1224. tu je poginilo vse, kar je bilo Turkov.

1230. mora. glej opazko na kraju knjige pod tem imenom.
1238., 1239. ljudje, ki verujejo v veščice in more, nosijo pri
sebi trnovo ali glogovo dračje, čebulo ali hren, ali pa še kaj drugega.

194

al za moro boljšega ni leka, 1240

kot prostreti pas iznad obleke.

Knez Janko leži s knezom Roganom.

Knez Janko.

Kak’ smrdijo ti poturčenjaki;
al kaj čutiš, Rogan, in kaj vonjaš?

Knez Rogan.

Kaj nek’ ne bi, žal da, tega čutil!

k’dar na zboru v njih sedim bližini, 1245

vedno nos si z rokama pritiskam,

da ne stiskam, moral bi bljuvati;

pa zato sem v kraj od njih odbežal,

ker njim blizu jutra ne učakam.

Saj pač vidiš, kak’ od njih smo daleč, 1250
pa le zopet ona težka vonja
od nekrsti semkaj smrad razširja.

Mrtva doba noči*), vse spava, nekdo govori v snu.
Dvigneta se knez Janko in knez Rogan, da vidita,
kaj da je, in glej  —- Vuk Mandušič govori, kakor da

bi bdel.

Knez Rogan.

Kakšni jadi, Mandušič, muče te,
da vso noč se z nekom razgovarjaš?

Knez Janko.

Tiho, Rogan, njega mi ne budi! 1255

on se meni v spanju kakor buden;
hočeva ga nekaj povprašati,
da se vsaj prav zdravo nasmejiva.

•i ; ) = polnoč. = tudi se pravi: gluha doba noči.

195

13 *

Knez Rogan.

Dej no, Vuk moj, kaj si pa govoril

to o našem banu Milonjiču?

je li morda kak prepir med vama?

Vuk Mandušič.

Ni, moj bratec; prav nič ni med nama,
al mu nekaj zarad snahe pravim.

Knez Janko.

Kaj pa je? oj, reci mi na skrivnem!

Vuk Mandušič.

Lepša mu je, nego bela vila;
osemnajst še let ni izpolnila,
pa je živo mi srce odnesla.

Knez Janko.

In zakaj ti je srce odnesla?

Vuk Mandušič.

Vem, zakaj je; rogaš li se meni?
ker za mene druge ni na svetu!
da jaz nisem deveterostroko
kumoval že banu Milonjiču,
bi mu mlado snaho rad ugrabil,
pa ž njo bežal in po svetu hodil.

Knez Janko.

Ne detinji, žalostna ti mati!
pač res pamet vso ti je popila.

1260

1265

1270

1275

1260. ban, v Dubrovniku in Črnigori pravijo vsakemu člo¬
veku „ban“, ako mu hočejo izkazati svoje spoštovanje = gospod.

Vuk Mandušič.

Je P to delo vraga al magije,

ali pa še težje, kot oboje!

ko uzrl sem mlado se smijočo,

svet vrti se meni okol glave, 1280

Pa bi lahko vse prenesel jade,

ali vrag je zmotil nek večer me,

da nočil sem v hiši Milonjiča.

Noč je bila mesečna pred zoro,

ogenj je na senožeti gorel, 1285

ona pa je od nekod prispela

in kraj ognja sela, da se greje;

čuje, da vsi spavajo v kolibi

in tedaj si venec svoj razplete.

Tja do do pasa lasje so ji pali, 1290

ter česala je lase niz prsi
in pa z glasom tankim je tožila,
kakor slavec v dobovem vejevju.

Toži mlada deverja Andreja,

mil’ga sina Milonjiča bana, 1295

ki mu lanjsko leto bil poginil

od Turčinov v Dugi je krvavi;

pa dovolil snahi ni se striči:

bolj lasi mu žal je bilo snahe.

nego glave sinka si Andreja. 1300

Toži mlada, ranjena v srce je,

nje oči so živje nego plamen,

1277. magija = čarovnije, copernije.

1279. mlada = nevesta = mlada žena.

1288. Čuje da vsak spava, = Črnogorka se sramuje raz¬
plesti lase pred moško glavo.

1297. Duga, prim. op. st. 331.

1298. ni dovolil, da bi snaha po običaju za deverom strigla
„venec“ (kito, lase). Prim. op. st. 971., 972.

197

1305

čelo jej je lepše, nego mesec,
in jaz plačem, kakor malo dete.

Blagor Andri, da je pal v poboju,
divne li so ga oči plakale,
divna usta so za njim tožila.

Knez Rogati šepeče knezu, Janku:  „Ne vprašuj ga,
vere ti, za take stvari, da ne izblekne kaj!

Zora je, bude se in dvigajo.

Obrad.

Da vam pričam, kar sem videl v sanjah!

naroda se vzdignilo je mnogo

kakor nekam križe bi nosili. 1310

Solnce peče, da oko izskoči,

trda tla so koder smo hodili;

slednjič kot na to prišli smo polje

in pod neko jablano počili,

izpod ktere je potok izviral. 1315

Zberemo se vsi pod njenim hladom

ter si jabolk zrelih uberemo;

kakor sladkor bila vsa so sladka;

evangelje pop pod njo odčita,

v tem trenotku pet Martinovičev 1320

dvignilo se jeden je za drugim

in za njimi trije, štirje drugi.

Ves jih narod gleda, kam gredo li?

oni lestvo oslone na cerkev

ter popno se na oltar cerkveni 1325

in na njem križ zlati namestijo;

križ zasjal je kot na gori solnce

1310. križe nositi (krstonoše), v procesiji kam iti.

1320. pet Martinovičev, prim. op. st. 426.

1324. prinesli so lestvo in so jo prislonili ob cerkev.

198

in ves narod skočil je na noge,
častnemu se križu je poklonil.

V tem sem strahu zopet se probudil! 1330

Vuk Mičunovič.

Srečen bodi, al si krasno sanjal!
čudne sanje pa sem jaz doživel:
branil sem se proti psom nekakim
ter sem z mečem pet šest jih posekal.

Ako bi bil krenil nekam v četo, 1335

bi zares se bil poklal s Turčini.

Serdar Janko.

Jaz sinoč sem v sanjah bil na svatbi

ter oženil Bogdana sem z bulo;

v cerkvi naši smo ju pokrstili,

pokrstili in ju poročili. 1340

Turki so vsi j eden za drugim odšli zelo otožni.

Serdar Vukota.

Jaz sinoč sem v sanjah Ozra gledal!
dvesto nas je Ozriničev pošlo,
isti broj smo tudi konj pognali

1335. Kadar so hoteli Črnogorci ubiti kakega turškega zlo¬
činca, ali pa opleniti kje Turke, se je zbralo zadostno število iz
jednega sela ali iz celega plemena in so izbrali sebi vodnika (haram-
bašo) in skrivno zahajali posebno v Hercegovino, pa tudi v samo
Bosno, da izvedejo, kar so se namenili. To se je imenovalo „kre-
tati v četo, četovati" in s takim četovanjem so se odlikovali posebno
Ozriniči (tudi Vuk Mičunovič je Ozrinič).

1338. Bogdan je menda Bogdan Gjuraškovič, Jankov bratranec;
1341. Ozro je praotec Ozriničev. Za Ozriniče, prim. op.

st. 312.

199

kupit vino za Miheljsko slavo

in se vratit s pitjem iz Kotora. 1345

Pelo se je, streljalo iz pušek;

ko na vrh smo Potočinov prišli,

tam do tristo drugov je sedelo,

vsak dolamo je imel zeleno,

vsak imel je toke in orožje; 1350

mislili smo, kdo to more biti,

kakšni gostje? Zdaj ni doba zanje.

To pa bil je oni stari Ozro

in izbrani ž njim so Ozriniči

(ni od njih več živega nikogar); 1355

zlili so na nas vse grde jade:

kaj da v Cevu cerkve ne zgradimo

Mihaelu, da povsod nas ščiti.

Skoraj bi se bili tam poklali

in sedaj še tresem se od straha. 1360

Vukota Mrvaljevič.

Jaz pa vso noč sanjam in blebečem
ko se vzdignem, sem pa vse pozabil.

Knez Bajko in Vuk Mandušič sta otožna; ona dva nočeta nič
pripovedati.

1344. v izvirniku, „da uzmemo punje arhangeljsko, t. j. da
vzamemo vino, ki se daje o krstnem imenu (o slavi). Arhangelj
Mihajl je krstno ime Ozriničev. (Pr. na kraju knjige op. krstno ime.)

1347. Potočini so izmed Lješevega Stupa (prim. op. st. 1730.)
in izmed Ceva. — Ceve ali Kčevo je najsevernejše pleme katunskc
nahije, vsi plemenjaki so Ozriniči.

1349. dolama (srp. dolama) od tursk. „dolama“ je dolga
suknja z rokavi, preko katere se paše pas.

1350. toke (toka) od tursk. „toka“ = kopča. podolgovate
(srebrne ali medene) ploče, ki se spredaj prišijejo na dolamo, da
ščitijo in pokrivajo prsi.

200

Knez Janko.

Ti, knez Bajko, nekaj si otožen.

Zgodi se, kar treba, da zgodi se;

vendar pričaj, če ti prav ni milo. 1365

Knez Bajko.

Knez, to hočem, saj mi je vse jedno!
jaz sinoč sem grde sanje sanjal:
vse orožje moje šlo je v kose.

Brez nesreče to ne bo minilo,

brez pogina koga izmed bratstva; 1370

kadarkoli sem tak san zasanjal,

sem pripravljal, kar mrliču treba.

Knez Rogan.

Reci, kaj si nevesel, Mandušič?
kaj ne pričaš, kar sinoč si sanjal?

Vuk Mandušič.

Nisem sanjal, niti pričat’ urnem, 1375

nego vso noč, ko zaklan, sem spaval.

Knez Rogan.

Jaz bom pričal, ker ste vi prestali.

videl v snu sem Draška Popoviča;

kakor v stavi vse od rok mi ide

in bi rekel, da gre tam po polju! 1380

Serdar Radonja.

Glej ga čuda, kaj je jadni človek!
nič doslej še spomnili se nismo

1371., 1372. slutnja se mu je izpolnila, ker so mu Turki
ubili vnuka Batriča, za katerim se je sestra od žalosti sama ubila.
Pr. st. 1913.—2044.

201

najboljšega našega vojvode;
kje mudil se Popovič je Draško?

Serdar Vukota.

Draško naš je bil odšel v Benetke. 1385

Ko udarjal Šengjer je na Kotor,
z bukovim na grad je topom streljal;

Štefan pop je takrat bil v Kotoru,

z nekim topom meril je s Kotora

in pogodil Šengjerja lubardo; 1390

v grlo jo se zrnom je pogodil

ter jo zlomil v tristo malih koscev.

Takrat dobil je pri doždu plačo,
vsako leto po stotino zlatov.

Pop propal je ljuto od starosti, 1395

pa je Draško hodil zanj v Benetke,
da donese iz Benetek plačo.

Knez Rogan.

Navrtite kakih pet šest ovnov,
po obedu pa da vsak domov gre.

Prišel je vojvoda Draško ter se z vsemi grli in po¬
ljublja, pa je sel med nje.

Knez Rogan.

Pričaj nam kaj o Benetkah, Draško! 1400
kakšen narod v krajih teh si našel?

Vojvoda Draško.

Kakšen narod, me vprašuješ, Rogan?
kakor drugi — niso ti rogati.

1386. Skadrski paša Šengjer je navalil 1. 1686. na Kotor, da
bi ga otel Benečanom. O njem poje Kolo v st. 1044.—1073. Prim.
Zg. uvod str. 51.

1389. s Kotora (ker je kotorski grad visoko nad obalo).

1390. lubarda = top, kanon.

202

1405

Knez Rogan.

Vemo, človek, da rogati niso,
pa — so bili lepi in bogati?

Vojvoda Draško.

Bilo, bratec, dosti je prav lepih,
pa desetkrat več je grdih bilo;
od sramote nisi smel jih gledat’.

Bogatašev bilo je premnogo,
od bogatstva so ti poludeli 1410

ter otročje veli se kot bebci.

Poln lenuhov bil je vsaki ogel,
vsak oči se mučil je napetih,
da kos kruha suhega ogloje.

Gledal dva in dva sem, ki med saboj 1415

kako ženo sta si naprtila

mrtvega ter lenega telesa,

ki bi bila sto ok potegnila,

pa nosila v mestnih ulicah sta

sredi poldne semkaj jo in tjakaj; 1420

ni jim mari časti in poštenja,

da le v sili kruha prisluže si.

Knez Janko.

Kakšne so jim bile hiše, Draško?

Vojvoda Draško.

Hiše bile so divota sveta!

ali tudi muka in nevolja; 14Ž5

1411. beba = dete (v otročjem govoru), = tepec, butec.
1416. v starejših časih so nosili gospodo v nosilih (sanfte).
1418. namreč na tehtnici.

1422. v srbskem izvirniku „kami“ (= kamen) = v zli čas,
pri čemer se misli, da naj skameni ono, o čemer je govor. — „v
zli čas“ = v sili.

203

davila jih tesnost je nesrečna,
velik smrad in teška je zapara,
da v obrazu jim krvi ni bilo.

Vuk Mičunovič.

Res, kako pa so te dočakali?

Vojvoda Draško.

Žal, kdo mene, Vuk, bi bil dočakal? 1430
jaz tam nisem ni poznal nikogar,
ne pa, da bi mene kdo dočakal.

Pa mi ona grda mešavina

prečila je stopiti iz hiše;

vedno vpitje me je spremljevalo, 1435

kdar sem hotel šetati se v mestu,

kakor tukaj o nedelji beli,

ko se momki maškare igrajo.

Da me čuval ni prijatelj neki,

z glavo sinko Jana Grbičiča, 1440

svoj’ga doma nič več ne bi videl,

no bi moral tam kosti pustiti;

on je mene bratovsko dočakal

ter povsod me vodil po Benetkah.

Vuk Mandušič.

So ljudje li hrabri, vojevoda? 1445

Vojvoda Draško.

Ne! Mandušič, božje tebi vere!
o junaštvu tu ni govoriti,
nego k sebi oni domamili,

1437. zadnja nedelja pred velikonočnim postom se imenuje
v pravoslavni cerkvi (pa tudi pri nas) „bela nedelja' 1 , ker se sme
tedaj jesti „beli smok“ (maslo in jajca).

1438. maškara od it. (beneč.) maschera, in to iz arabskega:
mashara, = šala, človek pod obrazino, čuvida.

1440. z glavo = osebno = sam, cf. Zg. u str. 44.

204

domamili so in polovili
jadne naše brate sokolove, 1450

Dalmatince in Hrvate hrabre;
po so ladje ž njimi napolnili,
pa potiskaj v dalnji svet jih beli,
ter privlači iz sveta bogatstvo
in pritiskaj mesta in dežele. 1455

Serdar Ivan.

Al pravična so pri njih sodišča?

Vojvoda Draško.

Bratec, taka, da te bog očuvaj!
malo boljša, nego so pri Turkih.

Bila tam je hiša prevelika,
v kateri so se gradili brodovi; 1460

tu so bile tisoče bednikov,
vseh v železo grozno okovanih,
ki brodove doždu so gradili.

Sem od plača in nevolje ljute

ni ugodno stopiti človeku. 1465

Neki sožnji bili prikovani

v sponah so na velike brodove

ter vozili ladje so po morju;

tu poletno jih je solnce peklo

ter jih vreme sta in dež davila; 1470

niso mogli iz vezi kreniti,

nego kakor pes pri lesi zvezan

noč in dan tu jadniki čemijo.

Najgroznejše pa so jim temnice

izpod dvorov, kjer stanuje dožde; 1475

1463. v beneškem pomorskem arzenalu so delali ujetniki.

1468. galijoti na galejah.

1474., 1475. to so znane ječe za politične ujetnike, ki se
imenujejo „pozzi“ (vodnjaki) ter so izpod doždeve palače in izpod
morske gladine.

205

v najgloblješi jami, kar poznam jih,
slabše v njej ni bivati, no v onih;
konj bi crknil, ako tja zapreš ga;
človek psa tu nebi hotel speti,
kaj človeka šele siromaka.

Oni tamkaj so ljudi vezali
ter so v izbah mračnih jih davili;
ves se tresem, — da jih bog ubije!
ko pomislim na strašilo ono.

Nihče žalit’ tu ne sme nikogar,
kaj še da bi htel pomagati mu.

Ko nadlogo videl sem junaško,
zaboli me srce ter uskliknem:

»Kaj, z ljudmi vi delate, pogani?
»kaj ljudi ne vbijate junaški?

»kaj jih z muko mučite peklensko?"
Grbičič tu meni prišepeče:

»Ne govori takih tu besed mi;

»tu pravica se ne sme izreči,

»tvoja sreča, da te ne umejo."
Poslušajte, kaj vam danes pravim:
iz temnic sem onih se prepričal,
da so božjo teško pogazili,
da gospodstvo njih pogine kmalu
in da skoro boljšim v roke pride.

Vuk Mičunovič.

Ker usodo njih tako prorekaš,
briga li jih koga je na svetu?

Vojvoda Draško.

Ni človeka, ki ga nič ne plaši;
če nihče ne, pa vsaj lastna senca.

1501., 1502. ako umeješ tako prerokovati njih
povej nam, ali se oni boje koga na tem svetu ?

1480

1485

1490

1495

1500

bodočnost,

206

1505

Oni straha drugega ne znajo,
samo žbirov strah jih je in šp’jonov;
vsak je v Mletkih tresel se pred njimi.

Kadar dva se menita na trgu,
tretji že ju na uho posluša;
v isti mah že teče na sodišče, 1510

javi, kaj sta ona govorila
in pridene mnogo in pogladi.

Ta trenotek sod oba zagrabi,
pa na muke ž njima na galijo.

Radi tega so tako propali 1515

ter med sabo vero izgubili.

Kakor daleč segajo Benetke,

tu ni bilo jednega človeka,

da bi jeden drugega ne smatral

za špijona tajnega in žbira. 1520

Grbičič se meni je zaklinjal,

da so nekdaj žbiri in špijoni

potvorili lastnega si dožda

pred senatom in pred vsem narodom

in da so mu glavo odrobili 1525

baš na stolbi lastne mu palače.

Kako se jih drugi ne bi bali,
ko so mogli oblegati dožda?

1506. „žbir“ (sbirro) = tajni policist, „špijon“ = uhoda,
uhodnik.

1507 = Mletki = Benetke.

1513. sod = sodišče.

1523. oblegati = lažno natolcevati.

1523,—1526. Bcnečanski dožd Marino Faliero je bil jezen,
da je bil senat lahko kaznil nekega plemiča, ki je bil razžalil nje¬
govo ženo; zarotil se je z narodom, da ubije vse plemiče; senat je
zvedel za to zaroto ter je 17. aprila 1. 1355. doždu na veliki stolbi
njegove palače glavo odsekal. V dvorani „del maggior consiglio"
v doždovi palači so pod stropom na stenah nameščene slike vseh

207

Knez Janko.

Al je bilo v Mletkih tudi iger,

kakršnih se tukaj mi igramo? 1530

Vojvoda Draško.

Bilo iger, ali druge vrste.

V neko hišo zbrali so ljudje se
izza mraka in izza večerje.

V hiši bila množica je silna,

v njoj užganih sveč je bilo tisoč: 1535

okol zida vsega so beznice
z narodom se tesno napolnile
in tako i vsa ostala hiša;
iz zidu si mogel opaziti

zijajoče, kot iz gnezda miši. 1540

Kar se zastor neki je povzdignil
ter otvoril tretji del je hiše.

Dragi bog moj, da si videl čuda!
tu prihajal narod je nekakšen,
ki ga v sanjah nikdar nisi videl; 1545

šareni, kot same divje mačke.

Kar po hiši vikati so jeli
in nekteri pleskati z rokami;
hotel sem se mrtev nasmijati!

Mala Stanka; ti so odstopili 1550

in za njimi drugi nastopili.

doždov od Olearija Antonija (804. po Kr.) do Girolama Priuli-ja
(1567. po Kr.). Samo na 48. mestu je črna tabla z napisom: mesto
za sliko onega, ki je bil radi izdajstva usmrčen.

1526. stolba = stopnice.

1532. v gledališče.

1536. Draško misli lože v gledališču.

1546. igrala se je morda kaka drama iz starih časov v čudnih
oblekah.

208

Tako smešnih ni grdil še nihče

nikdar videl in nikjer na svetu;

ped so dolgi jim nosovi bili,

kot pošasti so oči vihteli 1555

ter zijali, kakor gladni volki;

pa lesene noge nasadili

ter hodili, ko da so na drogih;

v cape, krpe bili so odeti;

da ga sreča človek sredi poldne, 1560

vsa bi mu se koža naježila.

Dokler nekdo, da mu bog pomogne,
iz beznice neke ni zaviknil:

„Beži narod, hiša se je vnela!"

Dragi bog, da to sramoto vidiš! 1565

čudna jeka, klepet in lomljava,

čudna vika, padale so kape,

sto ostalo jih je pod nogami,

vse se stiska, da ni moč črhniti,

kakor ovce, kadar zver jih goni. 15 0

Mi pa jutri zopet na igrišče,

v hiši pa ni bilo žive duše,

no je prazna hiša zatvorjena.

1552. Ti so bili glumači na vse načine oblečeni in našemljeni.

1558. ključ pomenja 1.) kipenje vode, mlaz krvi = klju-
čanje; 2.) vile, s katerimi se seno iz plasti jemlje; 3.) V Črnigori:
dolg debel drog, ki služi za hišni krov in se naslanja z jednim
koncem na hišni zid, z drugim na sleme; pa tudi vsak sličen drog.
Draško misli tu na lesene noge ali hodulje (Stelzen), na katerih
so glumači hodili.

1564. * nihče ni zavpil, da gori hiša, ampak po koncu igre
so vsi drvili proti izhodu, kakor bi jim gorelo za petami. Zato si
Draško ni mogel misliti drugače, nego da je nekdo zaklical, da
gori v hiši.

1568. padale so kape = padali so ljudje, kakor »turške
kape" = Turki.

209

14

Rad bi vam še jedno burko pričal,
vem pa, da ne boste verovali; 1575

jaz sem videl več ljudi v Benetkah,
ki plešoč na vrvi so skakali.

Knez Rogan.

To ne more biti res, moj Draško;
jaz pa mislim, da je čarovanje.

Vojvoda Draško.

Nič ne vem, al gledal sem jih; mislim 1580
tudi jaz, da to je čarovanje.

Obrad.

Kaj bi bilo, nego čarovanje?

Jaz sem čul od nekega mi deda,

v Boko nekdaj taki so prispeli

iz Talije, al odkod drugodi, 1585

pa na trgu našem nastopili

ter ljudem so zbranim zaklicali:

„Le poglejte tega petelina!“

ko pogledaš tega petelina,

vlekel ti je gredico za nogo, — 1590

ali v hipu bila je le slamka.

V drugič vikne: „Ljudstvo le poslušaj,

„vsak sedaj bo držal grozdič v rokah!"

„ Grozdu boste bližali se z nožem,

„al pazite, da vas jad ne najde, 1595

„nihče naj si grozda ne odreže!"

Dokler vsakdo po en grozd je zgrabil,
bližali so nože tem grozdovom,

1585. Talija = Italija.

1586. pazar = trg, sejem. Črnogorski pazar je v Kotoru
pred severnimi mestnimi vrati; nanj prinašajo Črnogorci svojo robo
naprodaj.

210

ko zazro to čudo nepoznano:

vsakdo sebe je za nos zagrabil, 1600

nož pa k nosu svojemu pri dvignil.

Slednjič vikne tretji zvrha zida:

„Narod slušaj, čuvaj se potopa!“

V to še reka zasumi na trgu,

naj je bilo moško ali žensko, 1605

vsak da gazi, vzdigne si obleko;

kar ni vode, ni sledu od vode,

vsak pa dvignil je na trgu halje

in je stopal, ko da vodo gazi!

Ko spoznali šalo so sramotno, 1610

narod skoči in bi jih pobili,
al Latini v Kotor so zbežali.

To igranje isto je onako,

kar na vrvi ples je, vojvod dragi.

Vuk Mičunovič.

So lepo li pevali ob gosli? 1615

Vojvoda Draško.

Kakšne gosli in nesrečo kakšno;
tu o goslih govora ni bilo.

Vuk Mičunovič.

Jaz za vse njih igre brez godenja

ne bi dal ni jedne turške pare;

kjer ni v hiši čuti glasa gosli, 1620

tam ljudje so in pa hiša mrtvi.

Serdar Radonja.

Vprašali smo že za vsako stvar te,
si li videl, vojvodo in dožda?

1612. Srbi dalmatinski imenujejo Italijane Latine.

1619. para  (40. del groša) = 16 helerjev, dandanes para di¬
narska; dinar = 1 franc. = 100 para; para = 1 centime = 1 stotinka.

211

14 *

Vojvoda Draško.

Videl, bratec, kakor zdaj-le tebe.

Serdar Radonja.

Kakšen bil je, vere ti, povej mi! 1625

Vojvoda Draško.

Bil je človek neke srednje roke;
da ni nosil onega imena,
ne bi moral bati se urokov.

Serdar Radonja.

In kako se zval je vojevoda?

Vojvoda Draško.

Valijero in ne vem kako še. 1630

Serdar Ivan.

Je za naše kraje kaj te vprašal?

Vojvoda Draško.

Vprašal, bratec, sam ne vem, kako je.

Jaz pred njega šel sem z Grbičičem

klanjat se mu, kakor so mi rekli;

proti meni dožd se je nasmehnil, 1635

vprašal me za vse je kraje naše

in dejal bi: »ljubi Črnogorce;“

ker po redu spomnil vse je boje,

kjer so naši Mletčanom pomogli.

1627., 1628. ako se ne bi imenoval in ako ne bi bil dožd
benečanski, mu se ne bi bilo treba bati urokov, ker ga ne bi mogel
nikdo zaradi časa ureči (tako neznaten človek je).

1630. Od 1. 1694 do 1700. je bil dožd beneški „Silvestro
Valier".

1639. Mletčani so Benečani (Venetci, Vnetci = Mnetci = Mletci,
kakor vnogi = mnogi = mlogi).

212

Al naposled je postal otročji; 1640

vprašal me je za sosede naše,
za Bošnjake in za Arbanase:

„Kdar vlovijo' 1  pravi, »Črnogorca,

„naj jim pride živ al mrtev v roke,

„kaj storijo, ali pojedo ga?“ 1645

Kaj bi jeli, če boga poznavaš,
kaj bi človek htel človeka jesti!

„Pa sem čul“ mi zopet je govoril,

„tam je narod, ki uživa kače?“

Kakšne kače, princip moj častiti! 1650

gnusno je na potu nanje zreti,
dlake vse ježijo se človeku.

Knez Janko.

Mislim, da te je lepo dočakal?

Vojvoda Draško.

Ne lepo le, ampak prelepo je!

česar nisem prosil, je obetal, 1655

da sem mislil, ko šel sem od njega,

blagor meni danes in na veke,

glejte sreče za vse Črnogorce!

vsaj povedem saboj dosti praha,

da se bodo mogli biti s Turki. 1660

A nazadnje vse to je izhlinilf

ko da prav nič nisva govorila !

in odslej mu ne bi veroval več,

če bi rekel, da je »mleko belo“.

Knez Rogan.

A kako so te hranili, Draško, 1665

so li bila dobra njih jedila?

1650. princip, dožd.
1659. prah, smodnik.

213

Vojvoda Draško.

Tu ni bilo jela razen kruha;
pa prinesli neke so slastice,
pa tri ure liži na obedu.

Tukaj dva sta dela ljudstva bila 1670

mlada, vendar že obrezzobela,
ker slastice vedno sta lizala;
baš željan sem se mesa najesti.

Vuk Mičunovič.

Hvala bogu, čudo preveliko!

Vidite-li, tukaj-le v Kotoru 1675

baš tega-le Sovro providora
in beneško drugo vso gospodo?

Bolj diši jim jajce od kokoške,
nego oven ali košček sira.

Kakšno čudo v stanu so na leto 1680

kuretine oni pozobati!

Ginejo pa pri vsem tem bogatstvu;
trebuh dolg je, brijejo si brke,

1667. onih poslastic, katere so iznesli pred Draška, leta ni
mogel jesti, ker jih ni bil navajen.

1676. izmed benečanskih uradnikov je bil v Kotoru včasih
tudi „sopraprovidur“ (tal. „sovraproveditore“). Vladika je videl to
ime morda v kaki s.tari listini in je po pomoti mislil, da je „Sovra“
osebno ime providorjevo in je tako napravil „Sovro providorja“.
* Mogoče pa je tudi, da je vladika za nalašč nakazil to ime v
„Sovra providora", ker je on po vsej priliki zadosti razumel tali-
janski, pa je hotel le to ime šaljivo upotrebiti v ustih priprostega
Vuka Mičunoviča, da pokaže naivnost svojih junakov, kakor je ša¬
ljivo prikazal tudi popa Mica, in pa Vuka Mandušiča, ki je resno
mislil, da mu morejo primorski majstori razbito puško na novo skovati.
Ljubiša imenuje tedanjega sovraprovidurja „Soranzo“.

1680. kakšno čudo, kako čudovito število.

1683.—1685. Gospodje po priliki do konca XVIII. veka niso
nosili ne brkov, ne brade, nego so imeli obraz golo obrit. Lase so

214

pa s pepelom sipljejo si glavo

in uhane nosijo kot žene. 1685

Ko zvršil je trideseto leto,

vsak postane kakor babetina;

od sramote gledati ne moreš;

kadar stopa malo po stopnicah,

bled postaja, kakor je perilo, 1690

nekaj pa mu zaigra pod grlom,

rekel bi: „Na, tale čas umrje.“

Sečejo pecivo* *) in sedejo h kosilu. Serdar Janko vpraša, žigov je
brav, kateremu on gleda v pleče. Rečejo mu, da je ta Martina

Bajiče.

Serdar Janko.

Divno pleče, divno tudi piše!
blagor tebi za naveke starček,
čudnega boš nekaj ti doživel! 1695

Knez Rogan.

Ktero pleča stran drže za našo,
je-1 od križa ali je od stolpa?

Knez Janko.

Mi smo vedno križa se držali.

si posipali z riževo moko, a Talijani in Francozi so cesto nosili v
ušesih uhane.

*) „pecivo“ ni pečeno testo, nego pecivo pomcnja tu in na
vseh mestih pečeno meso = pečenko.

1695. Sinovi Martina Bajiče so se brzo lepo odlikovali v
boju s Turki in zato jih slavi kolo v st. 2622.-2647.

1697. gornji del pleča se imenuje križ, dolnji pa stolp (stub),
Znaki križa se tičejo krščanov, znaki stolpa pa Turkov, ker imajo
njih džamije munare podobne šiljastim stolpom.

215

Knez Rogan.

Tisoč pleč sem ovnovih oglodal,

al nesreče take nisem videl! 1700

koga je to pleče, ktero gledam?

njega hiša bode ugasnila,

v njej prepeval več ne bo petelin;

tu v sredini pleča je votlina,

kot da bi ga bil prebol se šilom; 1705

a po njem je dvajset raznih grobov

in nobeden teh ni izven hiše.

Vsi gledajo ono pleče in se čudijo, kakšno je; vprašajo, od čigo-
vega je brava in pravijo jim, da je od brava Skender-age Medoviča.

Knez Janko

(gleda neko pleče in priča iz njega).

Dvajset tale mož ima govedi,

lepo mu je gumno pokraj hiše,

sleme hiše mu je dosti jako, 1710

jaki so mu tudi lepi konji;

skriva v hiši mal zamotek novcev,

pa bi rekel, da jih ni premnogo

in za njih pač vsi vedo mu v hiši.

Vukota Mrvaljevič (priča iz pleča).

V

Čuden, bogat plen to pleče znači, 1715

al krvav je, da ga bog ubije;

Kosovo je okolj njega leglo!

1699. Vuk nasproti pravi v rečniku, da se pleče ne sme
oglodati, ampak da se mora meso s prsti očupati. Prim. še st. 1725
in 1728. in na kraju knjige dotični članek.

1717. Kosovo itd., okoli njega je grobov, kakor na Kosovem
polju, t. j. premnogi bodo poginili, ko se bode plen odnašal.

216

Vuk Mičunovič.

Kaj bajete, kakor bajalice
ali babe, kdar bajejo z bobom.

Kaj kosti pač vedele bi stare, 1720

kaj komu se bode dogodilo.

Vukota Mrvaljevič.

Kakšne jade pa ti tu modruješ?

saj po plečih ti več prorokuješ,

no desetek kdormudrago drugih;

ne daš nikdar oglodati pleča, 1725

no ljudem jih grabiš kar iz usti.

Meni si jih stotino ugrabil,
da bi preje vraga v njih zagledal;
v tem je prošlo tebi pol življenja.

Vojvoda Batrič.

Daj no, Vuk iz Lješevega Stupa, 1730

vzami gosli, pa nas razveseli.

Kdar je dobro, naj bo tudi bolje.

Vuk Lješevostupac (poje):

Čevo ravno, gnezdo si junaško,

a krvavo ljudsko razbojišče,

mnogih li se ti spominjaš bojev 1735

mnoge majke ti si ojadilo!

napolnile ljudske so kosti te

1718. bajalica, žena, katera baje, bajati, bajem, s čimerkoli,
posebno z besedami iskati, kako bi zvedel bodočnost ali da izvršiš,
kar bi se po prirodnem potu ne dalo lahko, ali sploh ne moglo
zgoditi.

1719. žene skuhajo žita vsake vrste in iz njega gatajo, kaka
bode letina.

1730. Lješev Stup je selo v Bjelicah.

1 33. Čevo. prim. op. st. 1357.

217

napojilo z ljudsko si krvjo se!
vedno hraniš od dne Vidovega
z mesom konj in pa junakov hrabrih 1740
gavranove in volkove mrke.

Strašno bilo gledati si nekdaj,

črni dim je tebe vse pregrnil,

stotisoči Turkov je pridrlo,

okolj tebe puške so grmele, 1745

vriščale tisoče mladih mož so,

a gavrani krokali so v jatah.

Izza tmine tudi solnce greje:

nad teboj zvečer se je zvedrilo,

mrtve Turke šteli smo po tebi, 1750

pogoditi pa se nismo mogli

o številu, koljko jih je bilo.

(Odloži gosli.)

Vojvoda Batrič.

Daj no, Vuk, ne pretrgavaj pesmi,
saj veselja ni brez javor-gosli.

Vuk:  Ne urnem, vojvoda, zato je boljše, da omolknem.

Pokajo puške po polju, pevajo ljudje, katerih je okoli
stoinpetdeset.

Vojvoda Draško.

Kdo so oni, kakor da so besni? 1755

Serdar Janko.

Ono so ti svati Mustafiča,

1741. mrk — črn, temen.

1742. —1752. ne ve se, kateri boj je to bii.

218

ženi pa se Sulejman barjaktar
s sinovico kadije z Oboda.

Vuk Mičunovič.

Vendar niso Turki vsi svatovi,

nego vmes so tudi Črnogorci! 1760

Serdar Janko.

So med njimi tudi Črnogorci,
malo manje, nego polovica.

Vuk Mičunovič.

Kam so htele te podmizne psice,

Brankoviči ino kotlolizci?

kaj pa hoče društvo jim s Turčini? 1  65

Knez Janko.

Kakšna pa je vražja ta ženitev,
ko poroke nimajo nobene,
no živijo, kot živina druga.

Serdar Janko.

Res nobene ni pri njih poroke,

le pogodbo sklepajo nekakšno, 1770

kakor kdar se krava daje v rejo.

1758. Leta 1484. je Ivanbeg Crnojevič zgradil na reki, ki se
je tedaj imenovala Obod, dandanes pa „Crnojeviča Rijeka“, gradič
Obod ali Obodnik (prim. st. 2704.). Ta gradič je izročil 1. 1690.
(prim. op. st. 1048.) skadrski paša Sulejman črnogorskim potur-
čenjakom, a ko so Črnogorci iztrebili iz dežele vse poturčenjake,
so razorili tudi Obod (pr. st. 2704.), tako, da se vidijo dandanes
samo še razvaline njegove, sinovica = bratova hči.

1769.—1771. pri muhamedovcih je v resnici poroka bolj
civilna pogodba, nego cerkvena, vendar pa se sklepa zakon pred
imamom (svečenikom); dandanes je tudi pri turkih čista formalnost,
da se plača pri venčanju (poroki) cena za ženo; to je ostanek iz stare
dobe, ko je ženin zares moral kupiti nevesto od njenega očeta.

219

Oni žen ne štejejo v družino,
no drže jih kot prodano robje.

Pa velijo: žena je za moža

sladki sadež al pečeno jagnje; 1775

dok je taka, naj ostane v hiši,

če ni taka, venkaj ž njo na cesto.

Knez Rogan.

Hvala bogu, pasjega plemena,

ko da zla in krivde je pijano!

kamor pride, tu izgine zakon; 1780

zakon mu je, kar želi srce mu,

česar noče, ne stoji v koranu.

Pojejo svatovi po polju.

Svat Turčin.

Gergeleze, krilo sokolovo,

ki na konju si poletel k raju

samovoljno brez nobene sile, 1785

da popreje prideš pred proroka,

hurije so divne zarobile

tebe, da si nam tako zakasnil.

Pridi k nam že, časka ne počasi,

na krilatem svojem konju pridi! 1790

ne pozabi sablje in miždraka,

niti biča svojega iz pekla,

ker ušesa dvigajo že vlahi,

da pobereš čredo v svojo leso, —

voleje so ti ljuto ogladneli. 1795

1783. Gergeles — Gerzeles — neko brdo v Budimu (Ofen).
Srbi pripovedujejo, da je neki Turčin iz Bosne Gerzeles-Alija (ki
se opeva tudi v pesmih) skočil na konju s tega brda v Donavo za
carjevo zdravje, ko so Turki (1. 1526.) osvojili Budim. Vuk, — V
narodnih pesmih ga zovejo ..Gjergjelez i Gjerzelez",

1791. miždraka = kopje.

220

Naj zasije meč ti damaščenski,
da ne laje pasjad na proroka.

Svat Črnogorec.

Kje si, Marko, silni naš delija?

če si tudi turški bil pridvornik,

pa si vendar bil i naš perjanik. 1800

Marko, Šarca svojega zjaši,

od orožja pa prav nič ne vzami,

le svoj težki buzdovan zagrabi,

ž njim pogodi Alijo med pleča,

pa na čast mu hurije in prorok! 1805

Svat Turčin.

Ilderime, buzdovan svetnika,

je li malo ti krščanske vere

med iztokom in zapadom bilo,

da izgnal bi krilatega konja

ter napojil damaščenko s krvjo 1810

in postal bi šehit najstrašnejši,

nego vstal si, da Fatimo teras,

hčer edino svetega proroka?

1798. Marko kraljevič, najslavnejši junak srbski, glej na kraju
knjige opazko, delija = junak.

1801. šarac = šaren konj (Schecke).

1804. Alijo, Gjergelez-Alijo.

1806. llderim (blisek). Tako so nazvali Turki Bajazita I.
(1. 1389.—1403.) zaradi njegove brzine in moči.

1810. damaščenka = damaskija = sablja kovana na način
kakor v Damasku

1811. šehit = mučenik, junak.

1812., 1813. Muhameda je od vseh njegovih otrok nad-
živela samo hči Fatima, ki je bila četrta hči njegova od prve žene
Hadidže. Njo je Muhamed najbolj ljubil ter jo je udal za svojega
netjaka, junaškega in vernega druga Alijo. Tu je treba pod Fatimo

221

tu si zgrešil bogu in proroku;

njiju krivca on je zlo poplačal. 1815

Al ti prosto dinovo je mleko,

ker rogove Bosni si polomil,

vse poklal, kar ni se sunetilo;

samo fakir pustil si fukaro,

da nam služi in pred križem toži. 1820

Svat Črnogorec.

Obilic, o zmaj ti ognjeviti,

kdor te gleda, mu blešče oči se,

vedno bodeš slavljen od junakov;

nisi pustil krone nam sramotno,

ko si carja pod čeljust zabodel 1825

in zagazil turški veri v čorbo.

Vidim zdaj te kako jašeš ždrala
in razganjaš pri šotorih Turke.

Kaj li bode, kdo li bo ugodil?

Srb in Turčin nikdar nista složna, 1830

nego prej bo morje osladelo.

razumeti sledbenike Alijine, tako imenovane šijite, t. j. pristaše Ali-
jine (šijat-Ali) in posebno Perzijance, ker je v Perziji največ šijitov.

1815. Muhamed je težko kaznil krivca božjega in prero¬
kovega, Bajazita, ker je dopustil, da ga je Timur premagal.

1816. din = duh, vera. .prosto ti bilo mleko" oprosti naj
se ti, da si bil z mlekom vere vzgojen!

1817. prim. op. st. 22.

1818. sanetiti se = obrezati se dati.

1819. fakir sg., fukara plur., arab. = berač, fakir fukara = be¬
raški berači.

1824., 1825. nisi dal sramotno, da bi nam Turki odnesli
carstvo, ko si udaril na Murata na Kosovem polju.

1826. * Zagaziti komu v čorbo vere. Velika razžalitev je,
ako kdo stopi z umazano nogo v juho. .dinu zagaziti v čorbo" znači
torej, razžaliti turško vero. primeri sl. pregovor: .pljuniti v skledo."

1827. konj Miloša Obilica se je zval zdral = žrjav.

222

Svat Turčin.

Drž’ Alija, ljubice kopile!

Kotarke so mlade se razbegle;
sram naj bode sivega sokola,
terat’ dolgo jato jarebičic,
pa mesa za sebe ne dobiti.

Udri, Tale, s svojo drenovačo,
ki pod njo kot oreh rebro poka,
če bi pol vas glave izgubilo,
ne puščajte Kose pri kavurih;
tako sadje pač ni za kavure.

Svat Črnogorec.

Beži Komnen, oj junak ti drzni,
ko si tako srno si ulovil;
že zadosti si odmoril krila,
niso daleč ti Kotarji ravni; 1845

vera se je Hajki omilila,
komaj čaka, da ti se prekrsti.

1832. Alija. Neka narodna pesem priča, da je Alija Bojičic
s pomočjo drugih Turkov (med njimi je bil tudi Tale od Orašca)
hotel ugrabiti Koso Smiljaniča. (Vuk. nar. pjesme. III. br. 26.) lju¬
bice kopile = ljubice nezakonski sin.

1833. kotarke so žene iz Kotarjev. Kotari (Kotarji) so kraj v
Dalmaciji okoli Zadra izmed Zrmanje, Krke, Bukovice in morja; iz
njih so jemali Benečani mnoge vojvode in vojake v borbih s Turki.

1837. Tale od Orašca (Orašac je mesto v sev. zapadni Bosni)
ali „budalina Tale", kakor ga često zovejo narodne pesmi zato,
ker je bil na videz solud (nekoliko lud) v resnici pa dober junak,
velik prepirljivec in šaljivec; njegovo navadno orožje je bila batina
(palica) iz drenovine, obita s 1000 klinci.

1840. kavur = kaur (od kafir, arab. = nevernik), od todi
tudi ime Kafirov, afričanskega plemena črncev (Kaffern).

1842.—1847. Narodna pesem poje o barjaktarju Komnenu,
bratu kapitana Senjanina Iva, da je ugrabil za brata Turkinjo Hajko
(Hajkano), sestro Frce Ibrahima od Udbine; ko pa je Senjanin Ivo

1835

1840'

223

Daj, zakriči, oj Novak starina,

zvrh Klisure, kakor si navajen,

ker so dinu uhlji zamašeni 1850

in probudi bolho mu v kožuhu.

Bajo, živ naj nihče ne prehaja!
svatovi naj ne bude planine,
če jim ti al Lim ne dovolita.

Izide Mustaj-Kadija in prosi mladež, da naj ne poje takih pesmi
poleg zbora črnogorskega, da ne bode komu od glavarjev kaj žal,
nego naj pojo svatovske pesmi in on začenja sam pevati.

Mustaj-Kadija.

Oj ne žali majka Fatime; 1855

vdana je in ne pokopana;

čul s kakšno muko je Komnen to izvel, dal jo je njemu za ženo.
(Vuk. nar. pjesme, III. br. 27.).

1848. starina Novlk je bil velik junak in hajduk ter se po¬
gosto o njem peva v narodnih pesmih, a zvali so" ga starino, ker
se je bil pod starost pohajdučil.

1849. Že A. Vrančič, ki je potoval 1. 1553. po Balkanu, je
čul pripovedovati od naroda, da je Klisuro (Khitrovga  novogr. zapah,
ključavnica. Tako se imenuje tudi Klis ali Klisura neko mesto v
Dalmaciji, ki leži v soteski, skozi katero so pridrli Sloveni v Dal¬
macijo do Solina = Salona pri Spljetu). Pod Staro planino (Bal¬
kanom) pri Vetrenih zgradil ali Novak Debelje ali Marko Kraljevič.
(Rad jug. akad. 37. 115.), Vuk pa (v rečniku s. v. Stara planina)
spominja ta dva stiha iz nar. pesmi: „a na onoj na Planini Staroj,
ongje bješe starina Novače”. Nasproti po Miličeviču (kneževina
Srbija 785.) je sedel Novak v svoji kuli (gradu) na brdu Novakovcu,
brat njegov Deli-Radivoj pa proti njemu na Klisuri na vhodu v
banjško dolino (v Aleksinskem okrogu). Deli = junak.

1850. din = turška vera = Turki.

1852. Bajo pr. op. st. 1046.

1854. Limo = „znatni naš harambaša in junak, kateri se
opeva v narodnih pesmih/ (Vuk, rječnik.)

Merilo svatbene pesme:

1856. udati se = (omožiti se) za koga.

224

roža z debla svoj’ga ni pala,
nego v vrt je svoj prenesena.

Suljo bode čuval Fatimo,

kakor v glavi svojo zenico. 1860

Stas Fatime je od divote,

nje očesi zvezdici dve sta,

lice jej je jutro rudeče,

\izpod venca svetla danica,
usta so jej zrezana s paro, 1865

ustne so jej z rožo užgane
in med njima včasih zablisne
snežna grivna biserjev malih;
grlo jej je čista fildiša,

bele roke krila labodja, 1870

nad tem cvetom plava zornica
in voze jo vesla srebrna.

Blagor odru, kjer odpočine.

Svat Črnogorec.

Sokol mrzi polja krita s prahom,

sokol noče žabe iz mlakuže, 1875

sokol ljubi skalnato višino,

sokol išče ptico jarebico,

jarebico, tanko in plašljivo,

pa telesa, kakor živi ogenj.

Svat Turčin.

Dne ne troši svatski starejšina! 1880

ure danes tečejo kot leta,

1864. pod lasmi (vencem) jej lice sije kakor danica.

1865. majhna, kakor bi jih bila prerezala para (majhen novec).

1866. kakor da na njih žari roža.

1868. grivna = nabrani biseri = zobje.

1869. fildiša = slonova kost.

1873. oder = postelja.

225

15

Sulju bodo neizmerno dolge.

Bog je dragi nekoliko dnevov

uživanju zemljici poklonil;

greh pač bil bi, da jih še kratimo. 1885

Vojvoda Stanko.

Oj sramotne, grde mešavine!
al ste culi, kaj so prepevali?
prav zastonj se nedružina druži.

Vse nekaki stari prigovori:

Miloš, Marko — Mujo in Alija! 1890

Sprema se na tiho, pa da poči;
na vseh krajih prekipeva lonec.

Vuk Mandušič.

Kaj se vendar družijo s krvniki?

da oboje zvariš v jednem kotlu,

ne bi se jim juha pomešala. 1895

Vuk Mičunovič.

Brezobrazne, prijave vlačuge,
ki so čast nam v blato povaljale!
za junaško ne vedo poštenje,
sicer ne bi vlekli se za Turki.

Mrzki bolj so oni mi od Turkov, 1900

pa ni Turki niso meni briga.

Zaman s Turki pričkajo se oni,
ko jim lonce ližejo kot psine!

Bogdan Gjuraškovič.

Oni hteli so naprej tak’ peti,

pa ne da jim lokava lisica. 1905

1892. človek samo nekaj časa trpi krivico, kedar pa mu je
preveč, pa skoči proti njej.

1896. prijav = umazan.

226

Viditeli onega kadijo?

ni mu para v vseh deželah štirih.

On medene govori besede,

zvija se, ko vrag okoli križa,

al je gobe poln in lokavosti; 1910

ni krvnika hujšega krščanom,

naj konča ga puška črnogorska!

Svatje so odšli mimo. Majhna stanka. Potem se prikažejo pokajnice* *)
in sestra Batrideva toži pred njimi.

Sestra Batrideva.

Kodi si mi ti odletel,

moj sokolič!
od predivne jate svoje,

bratec hrana!
nisi znal za Turke lažne,

bog proklel jih!
da te bodo prevarili?

divna glava!

ah, ti svet moj izgubljeni,

solnce bratec!
moje rane neozdravne,

rana ljuta!

oh oči mi iztaknjene,

vid oči mi!

Komu brate si ostavil,

bratska hvala!
in očeta starca Pera,

gorje Pero!

1907. na vseh štirih konceh sveta.

1910. goba = Aussatz.

*) pokajnice (glej na kraju knjige opazko).
1921. Pero = Peter.

1915

1920

227

15 *

in tri mlade sestre svoje?

kukavice!
sedem snah, ki si ostrigel?

brez utehe!

kaj si nisi čuval glave?

ljudska vila!

ž njo krvnika si nasladil?

bratska dika! 1925

So na vero te pobili,

nezvestobe!
divno Travnik okitili,

skupijo naj!

s tvojo lepo, krasno glavo,

kuku, lele!

Kdo odslej bo zbiral čete,

četovodec!

kdo krajini branil krilo,

bratsko krilo. 1930

kdo bo sekal turške glave!

ostra sablja!

Da propal si v ljutem boju,

smrtonosec!

kjer grabe se srbski momki,

mladi momek!
za orožje in za glave,

proste rane!

1923. snahe, ki so za njim morale ostriči venec, imajo s tem
le prazno uteho, ker strižba las ne more nazaj pozvati v življenje.

1926. na vero: dali so mu svečano besedo, da ga bodo v
miru pustili, ako pride k njim, pa so besedo prelomili.

1928. nataknili so njegovo odsekano glavo na mestnem zi¬
dovju. — kuku lele = vzklik žalosti.

1930. krilo = perut, bok, varstvo.

1934. proste rane: ako bi bil pal v boju, naj bi bile opro¬
ščene rane onim, ki so te ubili.

228

al na veri si v neverju,

verna glava! 1935

O, da mi se duh pomami,

sestri tožni!
da bi tebe pozabila,

kukavica!

e, prezgodna glava bil si,

mladi bratec!

Da sedel si poleg carja,

modra glava!
bil postal vezir bi carjev,

sestri tožni! 1940

da sedel si poleg kralja,

moj vladika!

general bi bil postal mu,

roža moja!

Da bi mogla razvedriti,

srce moje!
s tvojim mrtvim se obrazom,

kamen name!
da oči ti vidim črne,

oj, oči mi! 1945

da poljubim mrtvo glavo,

mesto brata!

da počešem dolgi perčin,

jaoh meni!

in junaško zvežem čalrno,

sestra tožna!

1935. namreč poginil.

1936. črna = v črno žalno obleko odeta.

1947. perčin, dolgi čop lasi, katerega nosijo moški zadaj na
glavi do tilnika.

1948. čalma = saruk, svitek okoli glave.

229

Zdaj pa v rokah si krvnikov,
skupijo naj!
glavo bodo nagrdili,

prekrvniki! 1950

Mnogo dobrih bratov našel,

oj gorje nam!
glave sokolov izbranih,

gorje bratje!

boš po Travniških zidovih,

bog proklel jih!
glav pa bratskih ne poznal boš,
nič utehe!

ker so glave nagrdili,

nezvestobe! 1955

Kam če tvoja mlada žena?

oj, gorje ji!
dvoje tvoje lude dece?

oj siroti!

kaj če jadni ded ti Bajko,

o, moj Batrič!
ki je tebe bil odgojil,

teško njemu!

Proste tvoje ljute rane,

o moj Batrič! 1960

al ne prosti težki jadi,

gorje, rod moj!
ker je zemlja poturčena,

bog proklel jo!
skamenili se glavarji,

kamen v dom jim!

1950. prekrvnik = hujši od krvnika.

1956. luda deca = neodrasla deca, ki še ne ve ceniti izgube.

230

Vsi glavarji plačcjo in ko so culi ime Batridevo, so vsi izšli plačoč
pred pokajnice. Sestra Batrideva se zagrli s knezom Bajkom, svojim
dedom, zgrabi njegov nož izza pasa ter ubije sama sebe; Bajko
se onesvesti in pade poleg mrtve vnukinje.

Vuk Tomanovič.

Hvala bogu za veliko žalost,

ki nas danes našla je nenadno. 1965

Vsi molče in plačejo.

Vuk Mičunovič.

Oh, do boga, oh na veke vekov!
čudno danes smo povsem propali!

Knez Rogan.

Osemdeset let imam na hrbtu,
stokrat gledal naše Črnogorce,
gledal Turke, gledal sem Latine, 1970

take mlade glave nisem videl!

Vuk Tomanovič.

V naših gorah nikdar se ni dvignil
tak mladenič, kakor je bil Batrič.

Bil junak je, kakor ptica s krili,

gledal sem ga, ko je skakal z momki; 1975

skočil z mesta štirnajst stop je daleč,

a iz trke dvajset stop in štiri;

iz zagona tri preskočil konje.

Vuk Mičunovič.

Kaj pomaga kriti ono, kar je?

takega ni sivega sokola 1980

Črnogorka še doslej rodila!

1964. * Ako se kaka nesreča pripeti, tešijo se Bokelji in
Črnogorci z vsklikom „Hvala bogu i za to“.

1977. trka = dirka.

1978. „iz zagona" znači »kolikor se je treba zagnati".

231

Nikdar človek vedeti ni mogel,

al brhkejši, al je bil vrlejši,

al modrejši, ali pa ljubkejši.

šestkrat ž njim sem v metežu bil skupaj; 1985

prah gori tu pred očmi junaka

in tu glave mrtve z ram letijo;

jaz oči še takih, kot železnih,

nisem videl pri nobenem momku,

pa ni polnih dvajset let mu bilo. 1990

Kaj tajil bi, moji Črnogorci,

nož je v živo mi srce zasadil,

zemljo našo pa zavil je v črno.

Vuk Tomanovič.

On je komaj malo ponarascl,

Črnogorca že je bil v junaštvu 1995

pogotovo vsakega prekosil;
sedemnajst al osemnajst odsekal
turških glav je od njihovih trupel.

Vojvoda Batrič.

Bog ubij ga jaki še po smrti!

al je mogel Turkom kaj verjeti 2000

ter na vero njim se prepustiti?

Vuk Tomanovič.

Veren bil je, kot ljudje, žal, niso,

pa ga ono pseto Čoroviča

premamilo je- na bratsko vero,

al sramotno, črn obraz mu bodi! 2005

1986. prah = smodnik.

1999. Vojvoda Batrič je tako ogorčen, da je tak junak pro-
pal, da mu v jezi želi, da bi ga bog, ako ne bi bil že mrtev,
še jedenkrat ubil, ker je šel Turkom v past.

2005. črn obraz = sramota, črn obraz mu bodi = sram
ga bodi!

232

Serdar Janko.

Je li ž njim se izkopala hiša?

Vuk Tomanovič.

Ne, moj serdar! ali kaj koristi?

dvoje moške dece je ostalo,

jedno drug’mu vode dat’ ne more,

lepa sta pa kakor dve jabolki. 2010

Ali kdo bo deco kdaj dočakal?

Knez Janko.

Koliko pa bratov je ostavil?

Vuk Tomanovič.

Sedem bratov, ki so vsi jednaki.

Knez Janko.

Ti ga bodo menda osvetili?

Vuk Tomanovič.

Bodo, knez, ga; ali kaj koristi? 2015

Knez Janko.

Kaj koristi? Človek, kaj golčiš tu?
če mogo ga dobro osvetiti,
ko da bi ga dvignili iz groba!

Vendar pa je jadna ta nevesta,

ki se dan’s med nami je ubila, 2020

srce moje silnejše pretresla,

kot nesrečna glava Batričcva.

2006. ali mu je rod iztrebljen, uničen, t. j. ali ni ostalo
moške glave v hiši ?

2013. t. j. vsi so jednako hrabri in odvažni.

2015. kaj koristi, ako ga osvetijo, ko ga ne morejo zopet
oživiti ?

233

Serdar Janko.

Ne govori, knez nam o teh jadih;

taka žalost ni se tu na svetu

dosedaj še cesto dogodila, 2025

pa srce ji počilo je v prsih

in obrnil svet se ji narobe

radi tega sivega sokola,

da ni mogla žalosti brzdati

ter je sama sebi smrt zadala. 2030

Knez Rogan.

Smrti njene je nesreča kriva!
kamen počil žalosti bi take,
kaj za takim bratom ne bi sestra!

Eh, prediven bil je, jad ga našel!

Kadar htel je kam na pot oditi, 2035

del na prsi gizdave je toke,

šal rudeči zvezal okol glave,

padal mu je perčin po ramenih,

dve kuburi je za pas si vtaknil,

a ob pasu meč si je pripasal, 2040

z roko pa je džeferdar zagrabil:

krasno lice, visok kakor kopje, —

kdar pomislim, kakšen je junak bil,

razpale kraj mene se plameni.

2027. obrnil se ji je svet — (n. obrnili so sc ji možgani).
V primorju pravijo „vrti sc mi svet“ (mi gira il mondo), namesto
„vrte sc mi možgani".

2035. prediven bil je, jad ga našel. — Že stari Grki in Rim¬
ljani so verovali, da bogovi črte preveliko srečo človeka.

2037. Črnogorci so po priliki do dobe Petra II. nosili fes in
ga često pasali s sarukom  (= šalom); še le v našem času se
je udomačila kapa, kakršno nosijo sedaj Črnogorci.

2039. kubura, samokres, pištola, džeferdar, ara, dolga ri¬
sana puška.

234

Glavarji sede okoli velikega gumna in razgovarjajo
se, kar pride 300 do 400 Ozriničev, Cucov in Bjelic. Vsi
so posedali pred glavarje in drže dolge puške na
ramenih.*)

Serdar Vukota.

Dobro došli! Kaj, ljudje, je bilo? 2045

krenili ste nekam, ko na vojsko.

K temu sili neka vas nevolja;
da ni došlo, boga vam, do krvi?

Vojnik.

Serdar, ni še došlo do pokolja,

vendar bi se moglo doslutiti. 2050

Drugi od vojnikov.

Pop iz Cucov, daj jim ono pismo,
ki si spisal ga med nami vsemi;
kratek čas jim dela naj to pismo,
ker sicer jih z vpitjem zaglušimo.

Pop Mico daje pismo vladiki Danilu; vladika gleda in ne govori nič.

Knez Janko.

Kaj je bilo? Vladika, kaj piše? 2055

Vladika Danilo.

Jaz ne urnem tega pisma brati.

Daje ga knezu Janku, da ga popu povrati.

Knez Janko (gleda pismo).

Divno pismo, jadi ga ubili!
krasno li je na popir zloženo,
kakor da so kavsale kokoške.

*) Za Ozriniče prim. op. st. 312., za Bjelice op. st. 822. Cuci
pa so pleme ob avstrijski meji zapadno od Ozriničev.

235

Vsak se smeje. Knez Janko daje pismo popu ter mu govori:

Knez Janko.

Pope Mico, vzanti to le pismo, 2060

in prečitaj, da zvemo, kaj piše.

Pop Mico jemlje pismo, dolgo ga gleda in počenja čitati:

Pop Mico

Um . . . dam ... am . . . bi . .. nu . . . no . . . na .. .
ša . . . ra.

Vuk Mičunovič.

Kaj lepo pač ta-le sablja čita,

divno li si danes nas zabavil!

kje, za boga, si tako naučil?

al v Benetke morda si poslan bil? 2065

če tako že svoje pismo sekaš,

kaj bi neki s tujim pismom delal ?

Pop Mico.

Vuk moj, ti se z manoj menda šališ?
tako branje, kakršen je nauk;
da je meni boljši bil učitelj, 2070

pa bi tudi jaz zdaj bolje čital.

Kakršno je, da je! Moja briga!
kdor zna bolje, širno mu je polje!

Vuk Mičunovič.

Jaz ti ne bi birc odinerjaval,

če bi mene slušali, ni zrnca. 2075

Pop Mico.

Saj mi žita ni za pest ne dajo,
nego runo ali kepo sira;

2062. ta-le sablja, metonimija za „ta junak“.

2077. runo = ovčja koža.

236

in še to mi dajo le na silo,
kaj dajalcev naših ne poznaš li?

Vuk Mičunovič.

Amanati, ne razsrdi mi se! 2080

a kako jim čitaš leturgijo,
ko v pisanju si tako nespreten?

Pop Mico.

Amanami, jaz je i ne čitam;

niti mi je knjiga od potrebe,

niti kdaj jo v cerkvi jaz odpiram. 2085

Dobro vse na pamet sem zaparntil

leturgijo, venčati, krstiti,

in pa druge manjše vse potrebe;

in če mi je kaka stvar potrebna,

pojem kakor pesem jo na usta. 2090

Knez Janko.

Čuden popa, jadi ga ne bili!
takega pač ni več na tem svetu.

Vsi v smeh in v vpitje.

Serdar Vukota.

Daj no reci, kdo, čemu ste prišli,
pa da gremo, da nas mrak ne vjame.

Jeden Cuca.

Hočemo in dosti -pač imamo: 2095

prosta sablja turška bodi stokrat,

2080. amanet, m. depositum, zalog. arab. emanet, ostava,
zalog, kar se da komu na vero, da čuva; v zakljinjanju isto kar
„vera“: amanati = vere ti, amanami = vere mi, amanani = amana
nami, amanavi = amana vami.

2081. letargija =- pravoslavna maša.

2087. venčati = poročati.

2091. bili, od „biti, bijem“.

237

ki nas seče od Kosova semkaj,
pri tej zlobi, ako je resnica.

Šest al sedem let je že preteklo,

da prihaja neka proročica 2100

v našo sredo, pravijo iz Bara:

daje trave m zdravila včasih

in pripravlja tajnostne zapise,

da človeka puška ne ubije.

Vsak jo smatra, naj mi bog oprosti, 2105
ko da sveti jo je duh razsvetlil!

Vrag nečastni jo med nas privel je,

zdaj je tega dva al pa tri tedne;

in začela, česar ni doslej še,

čarovnice je naznanjevati. 2110

Dvajset jih do zdaj je ovadila,

pa i sebe samo je izdala.

Več so glav kot petdeset ubile

in od teh so tudi vse pojele,

vse otroke, kteri so pomrli 2115

in mladenče od pušak ubite.

Pa se narod ves je zdaj popuntal
ter ne vejo, kaj jim je storiti;
pomrzeli jedni so na druge.

Le po čudu smo jih z mnogim jadom 2120
razdvojili, pokolj zaprečili;
komaj smo jih tudi sem doveli,
da bi temu zlu vi našli leka.

Vuk Mičunovič.

Oh živine! bog naj jo poseka!

2098. ako je zlo resnično, da imamo doma veščice. (vešče =
Hexe). gl. na kraju knjige pod „vještica“.

2101. Bar (Antivari) je gradič ob morju med avstrijsko mejo
in reko Bojano. Sedaj pripada Črnigori, preje je pripadal Albaniji
(Arvaniji).

238

2125

radi česa ste se hteli klati!
kje pa vam je ta zlosrečna baba,
ki med vas je vrgla nož krvavi?

Isti Cuca.

Tukaj smo jo saboj pripeljali,
da pred vami o tej stvari priča.

Ona pravi, da bo vse odkrila;
pa odkriva, bog jo naj ubije!
ko da človek vse z očmi bi gledal.
Pristopi veščica in proročica.

Knez Janko.

Reci, baba, si li čarovnica.

Baba.

Res sem, knez moj; ni koristi kriti!

Knez Janko.

A kako se delate veščice?

Baba.

Neko travo mi zato imamo,
pa to travo zvarimo si v loncu
in po redu tremo se z mazilom,
slednjič pa se v vešče spremenimo.

Knez Janko.

Pa naposled, kaj zgodi se z vami?

Baba.

Zbiramo se na medenem gumnu:
samo nam je znano, kje je ono.
jašemo o marcu na vretenih
in potajne vodimo pomenke,
kako zlo bi komu naredile.

2127. vam je dala povod, da bi se bili skoro  p
2141. Primeri op. na kraju knjige.

2130

2135

2140

2145

klali.

239

Znamo v vsako zver se pretvoriti;
vozimo se s srebrnimi vesli,
ladja nam je jajčija lupina.

Zla storiti mrzkemu ne smemo,
kdor pa mil je ali naša svojta,
sled njegov za sledom pokončamo.

Vsi iz jednega glasa.

Vidite li, kako nič ne ume?
istina je vse, kar je pričala;
ne bi sama sebe sramotila,
da se v družbo to ni zapisala,
zdaj kesa se grešne duše svoje,
ker nam sled je, deco, izkopala.

Knez Janko.

Slušaj, baba; vse ti rad verujem:
more biti pač medeno gumno,
jahati se more na vretenih,
al za ladjo in srebrna vesla,
tega nihče ti verjel ne bode,
ker je taka ladja le preslaba.

Baba.

Istina je, duše mi, moj mili!
in čemu nek’ danes bi legala,
ko z nogami že visim nad grobom.
Ampak slednjič kes sem obudila,
rajša hočem iti pod gomilo
z vsemi vred, ki spadamo k tej družbi,
no zlo delat’, kakor dosedaj smo,
da si morda dušo s tem olajšam.

Baba plače.

2151. svojta,  rod.

2168. rajša se hočem dati kamenovati.

2150

2155

2160

2165

2170

240

Knez Janko.

Čuden vrag to, vidite li, bratje,
hvala bogu, so ii sploh veščice?

Knez Rogan.

Knez moj, neke so rogulje, ki bi

orla ustrelile pod oblakom. 2175

Vuk Mičunovit (vladiki).

Ti, vladika, znaš globoke knjige,
si li našel v njih kaj o veščicah?

Vladika.

Kaj veščice, kaj brbljaš tu, Vuk moj 1

vešč v nobeni knjigi nisem našel!

v tem rotite vsi se lahko name, 2180

to so babje priče in modrosti,

ampak tale babetina laže,

ali pa kaj drugega je skrito.

Vsi glavarji.

Reci, baba, kaj si se legala,

al — na dušo — prideš pod gomilo. 2185

To ni šala, kar si ti storila,

premotila težka tri plemena

in krvavo sabljo si izdrla.

Baba se prepada in drhti.

2174. kadar narod neče imenovati pravega imena veščice,
reče rogoša, rogulja ali krstača. — Vuk v rečniku pravi, da v
Risnu (v Boki kotorski) znači rogoša zlo ženo.

2180. zaradi tega lahko vsi prisezate name.

2187. tri plemena, s katerimi je težko izhajati: Ozriniče, Cuce
in Bjelice.

2188. ona je bila vzrok, da so zgrabili orožje jedni proti
drugim.

241

ic

Baba.

Vse povem vam, al na izpovedi,

pa storite z mano, kar vam drago! 2190

Knez Janko.

Nimamo tu, baba, svečenika,
le če Mica pošljemo ti popa;
pa on knjige tu pri sebi nima.

Torej pričaj, al pa pod gomilo.

Nič ne upaj, drugo bit’ ne more. 2195

Baba z drhtečim glasom pripoveduje:

Ko iz Bara semkaj sem hotela,
kar prikaže kavaz se pri meni,
ki od paše je prišel po mene
ter povel me v Skader je k vezirju.

Cul vezir je, kaj se tukaj vari, 2200

da med saboj ste se domenili,
da na Turke vdarite domače;
pa poslal je mene, da vas zmotim,

,da vas lastna škoda pozabavi.

Vse naučil me je, kaj storim naj, 2205

ter dejal mi —• duša mu prokleta —!

„zate nihče brigal se ne bode,

„ker pogosto ti zahajaš mednje. 11
Zapretil je, ko sem odhajala:

„če ne zmotiš, baba, Črnogorcev, 2210

„kolnem ti se s trdno turško vero:

„v hiši ti je desetero vnukov,

»trije sini, vsi trije z ženami,

»vse zatvoril bodem v tvoji hiši

»ter zažgati dal jih z živim ognjem. 11  2215

Ta je sila, bratje, me nagnala,

da sem htela Črnogorce zmesti!

242

Tedaj skoči ves narod, zgrabijo kamenje, da jo zasujejo pod go¬
milo, ali je ne puste glavarji, nego jo z muko očuvajo.

Vsi so se razšli domov; samo nekoliko glavarjev je ostalo na Ce¬
tinju, da potrdijo svoj dogovor.

Zmračilo se je; glavarji sede okoli ognja; mesec iz¬
haja krvav in zemlja se močno potrese. V isti čas
pristopi k njim stari in slepi igumen*) Štefan s kro¬
nico v roki.

Knez Rogan.

Veš li, častni oče, moj igumen,
kaj so naše gore zadrhtele?

Igumen Štefan.

Kdo poznal bi, sinko, božjo voljo, 2220

kdo pregledal čudesa br božja?

Knez Rogan.

In zakaj je rdeč tako ta mesec
kakor da je v ognju se izpekel?

Igumen Štefan.

Sinko, tudi to mi je neznano;

oblačil je dosti na nebesih, 2225

pa bog daje, kakor komu hoče;

meni pa je vsako baš jednako,

odkar očni vid sem bil izgubil.

Blagor vam, ki vidite obleke,
vi ste bliži čudesom in bogu. 2230

Tišina je; igumen prebira kronico.

Knez Janko.

Al prebiraš kar naprej, igumen?

*) igumen, -mna, in iguman — igumana, iz grške besede
rjyovfuvog,  starejšina v pravoslavnem samostanu.

243

16 *

Igumen Štefan.

Da, prebiram, nikdar ne preneham.

Knez Janko.

Misliš menda res se jih našteti!
nisi li se oče naveličal?

pa od tega. 2235

jaz bi raje niz imel orehov,
da jih po domače zdaj preštejem,
nego kronic stotine, da s prsti
bi prebiral brez koristi vsake.

Serdar Janko.

Knez, ti vsako rad na šalo krečeš. 2240

Daj no, oče, kakor ti umeješ,
pričaj kako stvar nam, amanati,
predno legli smo in pa zaspali.

Kdor ni tebe čul še govoriti,

ta ne ve pač, kaj je v tebi skrito. 2245

Igumen Štefan.

Hočem, bratje, saj zato došel sem!

jaz sem mnogo že zažgal svetilnic

na oltarju cerkve pravoslavne;

pa sem slepec zdaj med vas pristopil,

da podkurim, kolikor jaz morem, 2250

tudi ogenj sveti vaših prsi

na oltarju cerkve in poštenja.

Mnogi iz jednega glasa:

Govori oče, vsi te bodemo poslušali, kolikor časa te je
volja; ako hočeš, do polnoči.

2250.—2252. da pobudim v vašem srcu ljubezen do vere in
domovine.

Igumeti Štefan.

Jaz sem starček osemdesetleten;

kar oči sem svojih vid izgubil,

več v duhovnem jaz živim cesarstvu, 2255

dasi čuva mi ujeto dušo

še telo ter v sebi skrito nosi,

kakor v jamah zemlja skriva plamen.

Jaz sem mnogo že prehodil sveta;

jaz nebeške najsvetejše hrame, 2260

kar jih zemlja nebu je zgradila,

vse po redu vsaki sem posetil

ter nasrkal dima se z oltarjev.

Na goro sem se popel presveto,
s ktere strašno je prorokovanje 2265

svoje sodbe slišal Jeruzalem.

Tri pečine tudi sem ogledal,

kjer rodila luč se je krščanstva,

kjer nebo je jasno zasijalo,

kamor k dečku iz nebes so kralji 2270

prihiteli klanjat se z darovi.

2255. duša mi živi bolj na onem svetu, kakor na tem, ker
mi je ugasnila luč oči.

2264.-2266. To je „01jičina gora“  (ki se imenuje sedaj
Džebel el tur), na iztočni strani Jeruzalema, odkoder je Jezus pre¬
rokoval, da se bode Jeruzalem razoril in da ne bode ostal od njega
kamen na kamenu.

2267,—2271. jedna pečina je ona, kjer se je Jezus rodil,
druga, kjer je Jezus posvetil jasli, v katera je bil položen in tretja,
kjer so se poklonili nebeškemu sinu Jezusu sv. trije kralji in mu
darovali kadilo, miro in zlato. Pravzaprav pa je v Betlehemu, kjer
mislijo, da se je to godilo, samo jedna pečina; nad njo pa so trije
samostani in velika cerkev: pečina pa je ravno pod velikim ol-.
tarjem cerkve.

245 ,

Gledal tudi vrt sem gezemanski,
očrnel od strasti in izdajstva.

Sveto luč je ludi veter vgasnil!

zdaj na plodnih videti je njivah, 2275

da je grdo trnje se razteplo,

hram Omarjev se je tukaj vzdignil

na presveti temelj Salomonov

in Sofija za konjarno služi.

Smešna pač so svojstva naše zemlje, 2280
polna ludih men je in nasprotij.

Vsa vesoljna se priroda hrani

s toplim mlekom svetle solnčne luči;

v plamen pa se tudi ta pretvarja:

kar žge danes, včeraj je pojilo. 2285

Naše reke nimajo vse skupaj

2272., 2273. Gethsemane  je bilo v Jezusovi dobi selo
izpod oljične gore, kjer je Judež izdal Jezusa. Sedaj je tam vrt z
nekoliko starih oljik, katerega čuvajo, o. Franjevci.

2274. prosveto in krščansko vero je v njeni zibeli, v Aziji,
uničila plaha nevihta muhamedovska.

2275., 2276. v deželah, kjer je preje vladal križ, vlada sedaj
grda vera muhamedovska.

2277., 2278. Za vladanja Muhamedovega naslednika Omarja I.
(634.-644.) so Arabci osvojili Jeruzalem 1. 637. in zgradili na gori
Moriji, kjer je bil nekdaj hram Salomonov, Omarjevo džamijo.

2279. ko je 1. 1453. osvojil Muhamed II. Carigrad, je jezdil
na konju v sv. Sofijo (stolno cerkev carigradsko).

2282.-2285. Prvi primer lude mene in ludega nasprotja na
svetu je, da solnce s svojo svetlostjo in toplino sicer daje življenje
vsemu na zemlji (kakor materino mleko otroka hrani), isto solnce
pa včasih s svojo vročino osuši in sežge letino, katero je samo
vzgojilo.

2286.—2289. Drugi primer lude mene in ludega nasprotja
na svetu je, da so reke navadno človeku koristne, ali one reke, ki
imajo preozko ali prenizko strugo, često poplavljajo in pustošijo
sosedna zemljišča.

246

take struge, kakršne jim treba:
al ne vemo mar, kako strašila
ta nemilo zemljo pustošijo?

Čas posvetni in osoda ljudska,
dve podobi ludosti največe,
brez primera pa najgloblji nauk,
sanj človeških deca al očetje,
je li njima vzrok uprava kakšna,
ktere tajnost nam je neumevna?
je li to, kar gledamo, resnica,
al nas vara vid naš samolastni?

Naše žitje išče delovanja
in dolžnosti nam rodijo brige;
vse življenje večna je obramba!
vse zalaga stvarnica z orožjem
proti neki nebrzdani sili,

2290.—2297. V tej periodi so trije stihi: 2291,—2293. tri
apozicije k subjektu „čas posvetni in osoda ljudska". Ta subjekt
se potem v stihih 2294. in 2296. zopet vrača v obliki vprašalnih
stavkov, je li njima (n. času posvetnemu in osodi ljudski) vzrok
kaka uprava in je li to, kar vidimo resnica, ali pa nas varajo naše
oči? Cela perioda ima torej tale smisel: „Čas posvetni in osoda
ljudska sta dve podobi največe nerazložnosti in vendar brez pri¬
mera največi nauk ter ali posledica (deca) ali vzrok (očetje) člo¬
veškega mišljenja (sanj); je li njima (subi. log.) vzrok kaka
uprava ali slučaj in je li resnica to, kar gledamo, ali nas varajo
naše oči? —- tajna uprava = s čimer upravlja bog, katerega ne
moremo umeti.

2298.—2300. Vse, kar je na svetu, mora delovati, vsaka dolž¬
nost prinaša s seboj skrb, da jo vršiš, vse kar živi se mora bra¬
niti, t. j. človek mora na svetu delovati na dve strani, prvič s tem,
da skrbi za svoje moralne dolžnosti, drugič da se bori za svoj
obstanek.

2301,—2303. vsaki živi in mnogim neživim stvarem daje
priroda orožje, da se branijo od sile, s katero jači išče uničiti sla-
bejšega in jim daje sredstva, da nadomeščajo svoje prirodne nedo-
statke in da namirujejo svoje potrebe.

2290

2295

2300

247

proti nuji, proti nedovoljstvu:

ostro osje ohranjuje klasje,

trnje brani rože razčupanja, 2305

mnogim ostre je zobe zbrusila,

mnogim ostre roge zašiljila,

kožo dala, krila, nog brzino;

vse vkup slično nekemu neredu,

vendar redu nekemu pokorno. 2310

Pa nad vso to grdo mešavino

zopet umna sila triumfuje;

zlo ne sme pa zvladati te sile;

um zatira iskro, kači glavo.

Mož je branič žene in pa dece, 2315

narod branič cerkve in plemena;
slava čast je in svetinja ljudska.

Vsaki zarod svoje breme nosi,
nova nuja raja nove sile.

Duše se naprezajo z dejanji 2320

2308.—2310. Vsa sredstva, navedena v stihih 2304.—2308.,
ki se zde človeku na prvi mah, kakor da jih je priroda razmetala
brez vsakega reda na svetu, so vendar, ako jih natančnejše opa¬
zujemo, ustvarjene po premišljenem redu in je pri vsakem razlog,
zakaj je ta stvar dobila za obrambo to sredstvo, ona pa ono.

2311. —2314. nad vso to vrevo živih in neživih bitij, ki se
bore za obstanek, pa se vzdiguje človek sijajno s svojim umom;
on se namreč ne bori samo z gmotnimi težavami življenja, nego
tudi z moralnim zlom. Dokler je zlo v klici (iskri), je gasi in
mu ne da, da bi se širilo; kadar pa je zlo ojačalo, tedaj jo skuša
s silo izkoreniniti (ubija kači glavo).

2317. slava, katero si pridobi z obrambo vere in domovine,
je čast, katero mu cerkev in narod izkazuje in jo čuva kakor na¬
rodno svetinjo.

2319. nuja ustvarja nove sile — nuja ustvarja nova odkritja,
(die Not macht erfinderisch.)

2320. kolikor napornejše se človek bori s težavami, tem bolj
se mu duh jača.

248

in stesnitve lomijo gromove.

Vdarec najde iskro tudi v kam’nu,
ki brez njega v kamenu bi spala. —

Krepost križa je nositi bedo;

prečiščena po izkušnjah duša 2325

z notranjim nam veže ognjem truplo,

nadeja pa veže dušo z nebom,

kakor žarek rosno kapljo s solncem.

Kaj je človek? človek mora biti!

stvarca neka, ki jo zemlja vara; 2330

a za njega, vidi, da ni zemlja.

Ni li bdenje bolj kot san zmedeno?

2321. Kadar veter stisne oblake tako, da se med seboj tarejo,
takrat se v njih porodi elektrika, ki se javlja kot strela in grom:
čim jača je vnanja sila, tem veča je notranja reakcija.

2322., 2323. ako udariš kremen z železom, izvabiš iz kremena
iskro, ki bi brez udarca ostala skrita. Ako človeka pritiskajo vnanje
sile, se probudi njegova energija, in javlja na venkaj, dočim bi ostala
brez pritiska v človeku posamezniku, ali pa tudi v narodu skrita.

2324. krepost krščanska je prenašati zlo, katero pošilja bog
človeku ali narodu, da ga izkuša.

2325., 2326. Duša, ki je izkusila vso nevoljo in se tako oči¬
stila, napolnjuje tudi telo z neko notranjo silo (ognjem), da ne
omagata duša in telo človekovo v nesreči.

2327., 2328. nadeja v boljšo bodočnost je vez, ki spaja dušo
z nebom, kakor solčni žarki srčejo z lista rosne kaplje ter jih neso
v višino (k solncu).

2329.—2331. Kaj je človek? On ni ustvarjen za to zemljo,
nego za boljši svet onkraj groba. Ali človek mora za pokoro živeti
na svetu; on je slaba stvar, katero zemlja vara, ker ne najde na tem
svetu mnogo tega, kar želi; ali on umeje sam, da ni zanj ta zemlja.

2332. Ali ni človeško življenje neko bdenje, v katerem se
godi več zmot, nego v samem snu ? V luči mikrokozma. st. 4. po¬
svete pravi vladika: „ljudsko žitje (je) snovidenje (Traumerschei-
nung) strašno." pa st. 71.—74. „človek v težke sanje je uspavan,
v katerih gleda strahobne prikazni; komaj pa je možno odrediti,
da mu bitje niso same sanje".

249

če ime on častno si zasluži,
vredno pač je, da na zemljo hodi;
kam pa spada brez imena tega?

Narod, stvarjen, da te pesem poje,
vile bodo grabile se večno,
da dostojne vence vam spletejo;
pevca bode vaš primer naučil,
kako treba golčati z brezsmrtjem.

Vas še čaka strahovita borba,
pleme vam se je odreklo sebe
ter robuje črnemu mamonu;
nanje pala kletva je brezčastja.

Kaj je Bosna in pol Arbanije?
vaši bratje so po otcu, majki;
složnim bilo bi vam dosti dela!

Križ nositi vam je prisojeno,
strašne borbe s svojcem in s tujinom!

2333.-2335. ako si človek na zemlji zasluži častno ime,
potem je vredno, da je prišel na zemljo; ako pa si ne steče do¬
brega glasa, potem nima nobenega razloga bivati na zemlji.

2336.-2338. Narod črnogorski, ki si ustvarjen, da te pesem
poje, vile bodo tekmovale, katera vas bode lepše proslavila, vila
je tukaj ono, kar grška muza. grabiti se = tekmovati.

2339., 2340. Pevec, ki bode vas videl, se bode naučil, kakšni
junaki so dostojni, da jih pesem stori brezsmrtne.

2343. črni mamon = turška vera, h kateri so pristopili po-
turčenci iz koristoljubja.

2344. Pleme srbsko je dohitelo prekletstvo, da se osramoti,
ker je pozabilo na narodnost in vero.

2345. —2347. Bošnjaki in severno-albanski Srbi so vaši bratje
po veri in po jeziku. Samo združeni bi mogli kaj doseči in še tedaj
bi vas čakalo mnogo dela.

2348. križ nositi = trpeti.

2349. strašna bode borba z domačimi poturčenjaki in s pra¬
vimi Turki, ki jim priskočijo v pomoč.

2335

2340

2345

250

težek venec, al je sad presladek: 2350

ustajenja ni brez prejšnje smrti.

Že vas vidim pod pokrovom s’jajnim,

kjer sta narod, čast se spet zbudila

ter oltar je na iztok obrnjen,

ki na njem se čisti tamjan dimi. 2355

Slavno mrite, ker je treba mreti!

ranjen ponos vžiga hrabra prša,

v njih ne najde mesta bolovanje.

In oltar, oskrunjen od poganstva,

bo na milost vam nebo obrnil. 2360

Vsi so pospali, igumen pa sedi pri ognju, prebira kronico in inoli
vso noč molitve med njimi. Zora je, dvigajo se; pripasujejo orožje,
da odidejo domov. Čudijo se gledajoč starega igumna, ki sedi pri
ognju, prebira kronico in nekaj potihoma moli; oni pa, kakor kdo
ustane, pristopajo in mu poljubljajo roko uvažujoč njegovo lepo in
modro govorjenje.

2350. ovenčali se bodete z mučeniškim vencem v tej borbi,
ali ta boj bode imel dobre posledice za vaše potomce in za narod,
ki pride za vami.

2351. kdor hoče od smrti vstati, mora poprej umreti. Ako
hočejo Črnogorci začeti novo srečno življenje, morajo mnogi preje
zanje poginiti.

2352. —2355. igumen vidi že v duši, da se je zvršila borba
s poturčenjaki: vidim vas mnoge, ki ležite pod mrtvaškim prtom,
a z vašo krvjo je oživela v Črnigori narodna čast in narodnost, ter
v njej ni več druzega oltarja, nego oni, ki je obrnjen proti izhodu
(v pravoslavnih cerkvah je glavni oltar vedno obrnjen proti iztoku)
in kjer se dimi kadilo = t. j., kjer krščani molijo boga. tamjan =

= kadilo.

2357., 2358. ako pade junaku kaka pega na pošteno ime, on
ne miruje, dokler je ne opere, ker v hrabrih prsih ni mesta čuvstvu
omadeževanega poštenja (bolovanja ranjenega ponosa). Črnagora se je
omadeževala z muhamedovsko vero, taka sramota se torej ne sme
mirno prenašati.

2359., 2360. prava vera, v Črnigori omadeževana od poganstva
muhamedovskega, vam bode v ti borbi dobavila milost in pomoč božjo.

251

Serdar Ivan.

Ti resnično nisi slep, igumen,

ker tako si pameten in moder!

tepci slepi z zdravimi očmi so,

ki pač zrejo, pa zastonj motrijo;

služijo jim za potrebe proste, 2365

kakor vsaki drugi životinji.

Serdar Vukota.

Misliš li ti, serdar moj neguški,

da bi tak bil, da z očmi on gleda?

pesem dobra spava v srcu slepca,

vid le moti misli mu in jezik. 2370

Lahko skusiš, kadar češ kaj pričat’;

ko pričanju tvojemu pokaže

pred oči se stvar povsem protivna,

slast in silo izgubi pričanje;

um se zmoti, jezik pa zaplete; 2375

često zabiš, kaj si hotel reči.

Slepca misli pa pogled ne moti,
on drži se zmirom iste poti,
ko pijanec, ko se prime plota.

Vojvoda Batrič.

Pričajmo si sanje pred odhodom! 2380

Jaz sem sanjal, česar prej še nikdar;

2363., 2364. če prav imajo tepci oči, so slepi, ker vidijo
sicer, ali onega, kar vidijo, ne razumejo.

2369., 2370. dobro pesem izpevati more • samo slepec, ker
njega ne moti okolina in zato on, kar hoče pevati, vse v duši dobro
premisli in potem izreče.

2372.-2374. ako ti pade kaka stvar pred oči, ki je protivna
onemu, kar pripoveduješ, se ti pamet obrne na drugo stvar, prvo,
pa pozabiš.

252

milo mi je to orožje moje!

s’noči v sanjah Obilic čez ravno

cetinjsko je polje mimo letel

na snežnem konju, ko na vili, 2385

ah, kako je krasen ta pogled bil.

Potem pripoveduje trideset do štirideset drugov svoje sanje, vsaki
pripoveduje isti san, da je videl Obilica, kakor vojvoda Batrič.
Veseli gredo v cerkev, da se zakolnejo vsi skupaj, da se hočejo
potolči z domačimi Turki. Vuk Mičunovid razmota z glave šal * *), ga
iztegne in vsi se primejo z rokami zanj ter se vstopijo v kolo.

Vladika Danilo.

Nikolaj, knez dupilski, poslušaj!

tudi ti na rotbo roko prožiš;

slabič ti si, veš li, na Crmnici,

al Crmnica Turkom je na pragu. 2390

Krive kletve pa domov ne nosi,

ker je težko z bogom se boriti.

Knez Nikola.

Znaj, vladika in vsi Črnogorci,

dobro vem jaz, kaj je z mojim domom;

jaz imam pa tristo Dupiljanov, 2395

naj izda me vsakdo, kakor hoče,

božjo trdno vero vam zadajem,

mi se s Turki hočemo poklati,

2382. milo mi je to orožje moje, ker ga ne bodem več za¬
stonj na sebi nosil, nego pojdem ž njim v boj proti sovražniku
vere in domovine.

*) šal, prim. op. st. 2037.

2387. Dupilo je pleme v Crmnici.

2389., 2390. Največ poturčenjakov je bilo v Crmnici in naj-
ložje je bilo skadrskim Turkom priti v Crmnico, ker jim je bila
blizu in ni bilo gore vmes.

2396. naj me izda vsak drug, kdor hoče, moji Dupiljani me
ne izdado in mi = Dupiljani se hočemo poklati s Turki.

253

tudi če nam seme bi zatrli.

Ko prelivam kri za svojo vero, 2400

mene nič ne straši, pa ni kletev.

Kakor puška poči na Cetinju

in njen grom povsodi se razlegne,

blagor temu, komur srce služi

in ki ni ostarel še povsema, 2405

dosti bode posla se nagledal.

Serdar Janko.

Izdali se ne bodemo, ali treba, da se utrdimo s kletvijo;
to je zdravejši posel.

Vuk Mičunovič.

Roti se,* *) serdar Vukota, saj ti to najbolje umeš, a mi
vsi vskliknemo „Amen“.

Serdar Vukota.

Črnogorci, vtisnite v spomin si,
kdor začne boj s Turki, bo najboljši,
kdor izda ga, ki je prvi vdaril,
vsaka naj se stvar mu skamenila!

Bog veliki in njegova sila
v njivi seme naj okameni mu,
v ženi deco naj okameni mu,
gobavci od njega se izlegli,
da jih narod s prstom pokazuje.

Grdi plod naj se njegov uniči,
kot zatrl se šarenim je konjem.

2399. seme = našo moško deco.

2404. komur srce služi = kdor ima hrabro srce.

*) rotiti se = prisegati.

2417. narodni pregovor veli: tako mi se trag po tragu ne
izkopao, kao i šarenijem konjima. (V Črnigori.). — Ker je res malo
šarenih konj* zato se misli tukaj, da jih je povsem nestalo za
Šarcem kraljeviča Marka. (Vuk, poslovice 310.).

2410

2415

254

2420

V hiši naj mu ne visela puška,
moškega od puške ne pokopal,
hiša naj želi mu moške glave!

Kdor izdal bo, bratje, te junake,
ki začnejo boj s krvniki Turki,
naj spopade stud ga Brankoviča,
častne poste naj za pse izposti,
grob njegov propadi na tem svetu. 2425

Kdor izdal bo, bratje, te junake,
ne daruj ni punja ni proskure,
nego pasjo naj veruje vero;
kri naj teče njemu po badnjakih,
slavi krstno naj ime krvavo, 2430

ta dan deco svojo je pečeno,
naj v vihar se strašni preobrazi
in pa v lik se tepca preobrne!

Kdor izdal bo, bratje, te junake,

erja dom mu ves razjedi črni; 2435

in za mrtvim naj bi pokajnice

žalovale, a na vek legale.

Vsi iz jednega glasa vičejo: Amen.

Izidejo iz cerkve in odtodi vsakdo domov.

2418. kadar v hiši ne visi puška, je to znak, da ni v njej
moške glave, ki bi jo nosil.

2419. ne pogini mu nobena moška glava v boju, nego mu
vsako belezen odnesi.

2424. božične in velikonočne poste naj ne posti v korist
svoje duše, nego za pse = t. j. zastonj.

2427. naj ne nosi v cerkev ne punja (punje = velikonočno
vino) ne proskure (nooggporjd  kruh, katerega svečenik blagoslovi in
prelomi ter z njim pričeščuje (obhaja) vernike). Največ tega kruha
ljudje sami za dušo nosijo v samostane in cerkve. — Ker sta
punje in proskura najglavnejša znaka krščanstva, zato pomenja ta
kletev: „naj ne bode krščan!“

2436. pokajnice. vidi op. iza st. 1912. in na koncu knjige.

255

Badnji večer; vladika Danilo in igumen Štefan sedita
pri ognju, dijaki pa veseli plešejo po hiši in nalagajo
badnjake*)

Igumen Štefan.

Ste li, deca, panjev naložili
in navskriž jih, kakor treba, deli?

Dijaki.

Naložili, dedo, kakor treba, 2440

jih presuli z belo smo pšenico
ter zalili jih z rudečim vinom.

Igumen Štefan.

Zdaj mi dajte jedno čašo vina;
dobro bodi, čaša pa od oke,
da nazdravim starec vsem badnjakom. 2445

Dajo mu čašo vina, on nazdravi badnjakom in popije vino.
Igumen Štefan (čisti si brke).

Bog oprosti nam veseli praznik!
prinesite, deca, one gosli,
duša mi jih v istini zahteva,
da propojem, saj že davno nisem.

Bog, ne štej mi tega za grehoto, 2450

starec sem se pač tako naučil.

Dijaki mu dajo gosli.

Igumen Štefan (poje):

Ni ga dneva brez svetlobe očne,
niti prave slave brez božiča!

*) O badnjakih in božiču glej opazke na kraju knjige. .
2439. tako se zares polagajo badnjaki v Crnigori.

2444. čaša od oke: oka je malo več nego liter in četvrt litra
po novi meri.

2450. ne štej mi v greh, da se tako veselim.

256

slavil božič sem že v Betlehemu,

slavil sem na Atonski ga gori, 2455

slavil tudi v svetem ga Kijevu,

al se naša slava odlikuje

po prostosti in po veselosti.

Ogenj plamti bolje no kjerkoli,

slama izpred ognja je prostrta, 2460

prekrščeni so na njem badnjaki,

puška poka, pecivo vrti se,

kolo pleše, godejo pa gosli;

vnuki skupaj plešejo z dedovi,

trije v kolu se vrte rodovi, 2465

ko da vsi bi bili iste dobe,

vse z radostjo divno izravnano:

a kar meni še najbolj ugaja,

da je treba vsacemu napiti!

Vladika Danilo.

Srečen pač si moj igumen Štefan, 2470

ker te bog je vstvaril veseljaka.

Igumen Štefan.

Mladi sinko, lepi moj vladika,
vse od sebe danes je veselo,
dušo pa sem s kapljico natopil

2455.  Atonska gora — Athos (Sveta gora) je gora, ki se na
macedonski obali steza v morje; na njej je kakih 20 pravoslavnih
samostanov (grških, ruskih, srbskih, bolgarskih, rumunskih), in več
nego sto celic.

2456. Kijev je jedno od največjih mest v južni Rusiji; bilo
je glavno mesto ruske države od konca IX. veka do provale Ta-
tarjev (1. 1224.) in versko središče njeno. Tudi danes zahaja tja
mnogo pobožnih potnikov, da molijo v peščerskem samostanu (peš-
čera je podzemeljska jama); pcščerski samostan ima od sile teh
peščer svoje ime in je najstarejši v Rusiji.

257

17

ter mi stara pleše povrh vina, 2475

kakor bledi plamen po rakiji.

To kosti mi starcu včasih vzbuja
ter na mlada leta jih spominja.

Vladika Danilo

Lepše stvari pač ni tu na svetu,

nego lice polno veselosti, 2480

še posebno, kakor je pri tebi,

ki srebrna brada ti do pasa,

ki srebrni so lasje do pasa,

lice pa je gladko in veselo;

blagoslov to višjega zares je. 2485

Igumen Štefan.

Jaz predrl sem sito in rešeto,
pa izkusil ta hudobni svet sem,
čašo strupa sem do dna izkapil
ter spoznal sem z grenkim se življenjem.

Vse, kar biva in kar more biti, 2490

meni skrito prav nič ni ostalo;
karkolj pride, k temu sem pripravljen.

Zla pod nebom, ki so raznovrstna,
dota za na zemljo so človeku.

Ti si mlad še in nevešč, vladika! 2495

prve kaplje iz strupene čaše
najbolj grenke so in pa uporne;
o da znal bi, kaj te vse -  še čaka!

2476. stara sc. duša.  — Ko se zapali rakija, gori vrhu
nje bledovišnjev plamen, (rakija = žganje) arabski: araq  = pot,
sok. rak,  žganje iz riža, kokosovih orehov ali sladkorja.

2488. izkapiti = do kaplje izpiti.

2493., 2494. človeku je udeljeno zlo na tem svetu, zato
mora prenešati vsakršne nevolje.

258

tale svet je trinog že trinogu,

kaj pa šele duši blagorodni! 2500

on peklenski je sestav nesloge:

v njem bojuje duša se s telesom,

v njem bojuje morje se z valovi,

v njem bojuje zima se s toplino,

v njem bojuje veter se z vetrovi, 2505

v njem bojuje se žival z živaljo,

v njem bojuje narod se z narodom,

v njem bojuje človek se s človekom,

v njem bojuje jeden dan se z drugim,

v njem duhovi se bore z nebesi. 2510

V njem telo pod silo duše stoka

in v telesu duša se koleba,

morje stoka pod nebesno silo

in nebo se v morju vse koleba.

Strahovito val se stiska z valom 2515

ter oba se lomita ob bregu.

Nihče srečen ni in zadovoljen,
nihče miren, nihče ni pokojen,
vedno človek roga se človeku:
opica se gleda v ogledalu. 2520

2499., 2500. zlo živi na tem svetu celo zločest človek, kaj
še le plemenita duša (toliko je zla na svetu).

2501. na svetu se vse stvari bojujejo, jedna z drugo.

2511., 2512. duša hoče, da se telo čuva strasti in grehov;
ali tudi ona je nestalna, ker jo skuša telo odvrniti od pravice in
poštenja.

2513. 2514. nebo (ako ga smatraš za čvrst oblak) tišči na
morje, morje pa drma nebo,'kakor bi ga hotelo zrušiti.

2519., 2520. na svetu se človek človeku roga, to pa je isto,
kakor kadar se opica gleda v ogledalu ter se roga svoji sliki v
zrcalu. Človek je človeka slika in prilika in če se človek roga dru¬
gemu človeku, se roga tudi samemu sebi.

259

17 *

Vladika Danilo.

Dober ogenj, pa še boljše vino;
malo si se, dedo moj, razplamtil
pa prečiščaš svet naš na rešetu!

Igumen Štefan.

Kje si danes, vere ti, mudil se,

da domov tak’ pozno si se vrnil? 2525

bil na lovu toljko časa nisi,

vedno si se vračal bolj zarana.

Kje sta tvoja stražnika telesna,

dva Novaka in barjaktar Pima?

nisi smel jih puščati od sebe, 2530

nego zvati, dokler božič mine,

dva tri sine starega Martina,

ker se, sinko, jaz bojim za tebe,

da te ne bi Turki pogubili,

dvajset naj jih, trideset, udari 2535

to noč, ko ti hiša je samotna,

kar bi hteli, to bi izvršili!

Vladika Danilo.

Nič ne boj se, ako bog da, dedo!

Turkom ni na mislih ta namera;

zle so misli lastne jih napale! 2540

Pa če pride tudi stotina jih,

kak desetek tu imam dijakov,

v hišo bi se čvrsto zatvorili,

mi se bili, ti pa bi nam peval!

2529. Novak Velestovac in Novak Dupljanin, (prvi iz Ve=
lestovn, drugi iz Dupila).

2532. sinovi starega Martina so Martinovim. prim. op. st. 426.

2540. ker mislijo in slutijo, da jih hočejo krščani iztrebiti.

260

Igumen Štefan.

Od te pesmi, ljubi bog, me čuvaj! 2545

teža bi mi bila no plakanje;
saj plakanje pesem je s solzami!

Vsi idejo spat. Vzdignejo se pred zoro in idejo v

cerkev; zvršila se je Leturgija; prihajajo iz cerkve,

Dijak pripoveduje iguninu Štefanu pred cerkvijo.

Dijak.

Slušaj, dedo, da povem ti nekaj:

ko zvonovi prvi so zapeli,

vzdignil sem se, da poidem v cerkev, 2550

al nekakšno jeko čul sem v dalji

ter sem tekel brzo h kraju polja;

če je tudi, mislim, lepo vreme,

pada vendar voda v ponor doli.

Ko prišel sem malo pokraj polja, 2555

pa ni bilo ono, kar sem slutil,
no ječalo brdo je kraj polja,
kakor da če počiti v oblake.

Pušek grom je bil, lomljava neba,

krik se čul je mladih ubojnikov. 2560

Jaz pa brže bolje preko polja;

ko prišel sem k Djinovcmu brdu,

pa na brdu nikogar ni bilo,

no nekje se boj krvavi bil je,

pa se brdo je odzvalo z jeko. 2565

2547. s pesmijo izlije človek svoja čuvstva, a s plakanjcm
da posebno duška svoji žalosti; tudi plakanje je torej pesem, samo
da takrat ne govori z besedami, nego z solzami.

2562. Djinovo brdo je na jugoiztoku cetinjskega polja.

261

Igumen Štefan.

Molči, tepec, al ni morda božič?

že zapeli so trije kokoti,

v ta čas puške najbolj se glasijo

in ta gora je ko prazna buča,

ki glasove zbira od povsodi. 2570

Saj za drugo itak nič ni dobra,

le ponavlja ono, kar kje čuje,

kakor neka prekomorska ptica.

Dijak.

Božiča mi, stvar ni taka, dedo!

bil nekak je pokolj in to velik; 2575

od miline sem poslušal uro:

dim je legel črni nad Bajiče,

ko v jeseni najgostejša megla.

Igumen Štefan.

Beži, beži, kaj neumno kvasiš?

dim na božič, res veliko čudo! 2580

pa kako bi žrtva vsega ljudstva

dvigala se brez oblakov dima?

Čuje se grmljavina pušek po polju. Vladika Danilo pojaše konja
in izide v polje; ko zagleda na polju pet šest sto ljudi, spodbode
konja in pride kar najhitreje med nje; oni se vsi okoli njega v
kolo zbero. Videč vladika pet Martinovidev, Vuka Borilovida in
tri svoje sluge* *) vse krvave, začne jih izpraševati.

2567. kokot = petelin.

2568. na božič se palijo puške posebno rano zjutraj.
2573. ta ptica je papiga.

2576. uro n. časa = celo uro sem poslušal.

2577. Bajiče, prim. op. st. 426.

*) tri svoje sluge: oba Novaka in Pimo.

262

Vladika Danilo.

Pričajte mi, kaj se je zgodilo;
ste li volki ali ste lisice?

Vojvoda Batrič.

Poročila so, gospod, vesela,
klanjamo se bogu in božiču!
najprej božič ti čestit želimo
in želimo božič Črnigori.

Nas pet bratov, pet Martinovičev
in trije ti sluge najzvestejši
ter s sokolom Borilovič-Vukom
smo sinoči s Turki se poklali.

Kdor je čul, je na pomoč pritekel,
zbralo se je vojske, kakor vode.

Kaj bi dalje pripovedoval ti?
kolikor je ravnega Cetinja,
očividec ni noben utekel,
da bi pravil svojim, kaj je bilo,
da pod sabljo nismo deli onih,
ki krstiti niso se hoteli.

Kdor pa se je božiču poklonil
in prekrižal s križem se krščanskim,
tega vzeli smo med svoje brate.

Hiše turške z ognjem smo požgali,
da sledu in doma ni poznati
od nevernih vragov domačinov.

Iz Cetinja smo odšli v Čekliče;
dekliški so Turki se raztekli,
malo koga smo od njih pobili,
al njihove hiše smo zažgali;

2584. ali ste volki (t. j. ste li zmagali sovražnika)
jlisjce (t. j. ste li lokavo in podlo pobegnili)?

.2607. Cekliči. prim. op. st. 726.

2585

2590

2595

2600.

2605

2610
ali ste

263

od medžeta in džamije turške
smo prokleto zgradili gomilo,
da ostane rodu znak prokletstva.

Vladika Danilo.

Blagor meni, sokolovi moji!

blagor meni, svoboda junaška! 2615

zjutraj zopet vzdignila si divno

iz grobov se naših starih dedov.

Vladika zjaše s konja ter grli in poljublja junake, ki so začeli boj
s Turki in tako stopajo po polju pevaje in iz pušck streljaje. Ko
so prišli blizu cerkve, je bil igumen Stefan na vratih cerkve in še
jeden menih, ki je držal sveti kelih v roki.

Igumen Štefan.

Jaz ne vidim, ali čujem dosti.

Pristopite bratje k obhajilu

brez priprave in brez izpovedi, 2620

jaz na svojo dušo grehe jemljem.

Pristopajo ter se obhajajo oni, ki niso bili zajutrkovali. Ko so
zaužili sv. obhajilo, so navrtili peciva in začeli kolo voditi, vladika
pa je odšel v stan in vzel seboj pet Martinovidev in Vuka Bori-
lovida; tri sluge njegovi pa gredo za njimi v hišo. Peko se peciva,
igrajo se momki razne igre, kolo pa poje:

Kolo.

Črn oblak je solnce bil ugrabil,

tema je na goro bila legla,

pred oltarjem plakala svetilka

in na goslih počile so strune; 2625

2611. medžet = mošeja, veče bogomolnicc se imenujejo
džamije.

2612. prekleta gomila = gomila kamenja, (ki sc zmeče na
onega, katerega kamenujejo); tukaj se je zgradila gomila nad sve¬
tiščem turškim.

264

skrile so se vile v svoje jame,

bale so se meseca in solnca;

prša moška so se ohladila,

v njih umrlo je svobodoljubje,

kakor žarki mrejo na planini, 2630

ko utone solnce v gladko morje.

Bog moj dragi, glejte sveti praznik!

oh, kako so duše nam pradedov

nad Cetinjem danes se nadvile!

v belih jatah se igrajo v zraku, 2635

kakor jata divnih ptic labodov,

kadar v vedrem nebu se igrajo

nad površjem svetlega jezera.

Oj sokoli, pet Martinovičev,

koje prsi jedne so dojile 2640

in zibel je ista odzibala,

dva Novaka z barjaktarjem Pimo

in pa vitez Borilovič-Vuko,

ki ste prvi vdarili na Turke,

kdo umeje vam izplesti vence? 2645

Spomenik je vašega junaštva

Črnagora in svoboda njena!

Igumen Štefan prihaja med narod, za njim pa nosita dva mlade¬
niča mcdseboj zdelo in na njej dvajset ok varjene pšenice,* *) izme-
šane s šipkovimi zrni in dobro nalite z vinom in medom. Narod
se čudi njegovemu početju in se ves zbere okoli njega, da gledajo,
kaj bode storil. Momki so postavili koljivo nasredi velikega gumna,
igumen pa začne govoriti.

2633., 2634. od veselja, da ni več poturčenjakov na vsem
cetinjskem polju.

*) na dači (t. j. gostba, ki se priredi na čast pokojniku) in
na krstno imč se iznese pred goste varjena pšenica (= koljivo),
katero pop blagoslovi in gosti pojedo, (gr. Hollvfiov  slaščica.)

265

igumen Štefan.

Čuj me narod, snatnite vsi kape,
hočem dušam da spomin učinim
vitezov vseh našega naroda; 2650

danes bode najbolj jim ugodno,
od Kosova nikdar kakor danes.

Vsi snamejo kape in se smejejo.

Igumen Štefan (govori na izust):

Verne sluge, potnjani gospodi!
vse vladalce, ali robe tvoje:
nezmaganca mladega Dušana, 2655

Obilica, Kastriota Gjura,

Zrinoviča, Ivana, Milana,

Strahinjiča, Hreljo krilatega,

2652. ker sc je vsaj jcden del našega naroda osvobodil.

2653. gospodi, zvalnik staroslov.  pomjani, iz rus k.
cerkvenega jezika  m. pomeni = spominjaj!

2654. ki so sicer vladali nad drugimi ljudmi, pa so bili
tvoji robovi.

2655. Dušana silnega,  (prim. uvod zgodovinski str. 11.).

2655. Obilica Miloša  (prim. uvod zgod. str. 11.).

Kastriota Gjura  (prim. zg. u. str. 16.).

2657. Zrinoviča,  slavnega Hrvata Nikolo Zrinjskega, ki je
poginil braneč Siget od Turkov 1. 1566. Ivana Kosančiča in
Milana Toplico,  pr. op. stiha 219.

2658. Ban Strahinjič ali banovič-Strahinja je bil zet Jug-
Bogdanov. O njem pripoveduje narod mnogo, posebno kako se je
boril z Vlah-Alijem, ki mu je bil zažgal dvore in ugrabil ženo; v
zgodovini se nahaja neki Nenad Strahinjič, ki je bil za Dušana
silnega župan v Trcbinju. Ljuba Kovačevič pa misli, da se pod tem
imenom skriva Gjuragj Stracimirovič Balšič, ki je od 1. 1385.—1404.
vladal v Zeti in v Primorju. Hrelja Bošnjanin  je znan junak
iz narodnih pesmi; bil je iz Novega Pazarja in pobratim Marka
kraljeviča*) in je imel krila na plečih. V zgodovini je znan Hrelja,
Dušanov namestnik na srednji Strumi v Macedoniji.

*) o kraljeviču Marku glej na kraju knjige.

266

Crnoviča Iva in Uroša,

Cmiljaniča, vojvodo Momčila, 2660

Jankoviča, devet Jugovičev
in Novaka zaradi poklica
in ostale naše vse junake.

Naj v nebesih duša jim caruje,

kakor tukaj jim ime caruje. 2665

Pojeli so ono koljivo, kosili in odšli vsak na svoj dom.

Novo leto; izšli so iz cerkve, sedajo k ognju, igumen
pa se je nekaj zamislil.

Vladika Danilo.

Nekaj si se, dedo moj, zamislil;
al se ti je dremati začelo?

2659. O Ivan-begu Črnojeviču  (glej zgod. uv. str. 16.),
isto tam za brata, ali pa za prvega, op. st. 567., za drugega
Gjorgja  (ne Uroša) pa op. st. 573.

2660. kotarski serdar Ilija Cmiljanič  (= Smiljanič) se je
junaško boril v XVII. veku s Turki in se cesto opeva v narodnih
pesmih. — Vojvoda Momčilo  je bil brat Jcvrosime, matere
kraljeviča Marka in je imel grad na Pirlitorju nasproti Durmitorju
v Drobnjakih (v Črnigori); njega je kralj Vukašin ubil s pomočjo
njegove neverne žene.

2661. Jankovič  je bii kotarski serdar, drug Smiljaničev v
borbi s Turki in hraber junak. Jug Bogdan  in njegovi deveteri si¬
novi (Jugoviči)  se cesto omenjajo v narodnih pesmih za časa Ko¬
sovske bitke. Narod misli, da je vladal v jugoiztočni Srbiji. Leskov-
čani imenujejo neko brdo v niškem okrogu „Hisar“ (= grad) in
pravijo, da so tukaj bili dvori Jugbogdanovi. M. Gj. Miličevič
(kraljevina Srbija, str. 373) pravi: „Srbi pripovedujejo, da je to
(Hisar, zidine od starega grada pri Prokuplju v okrogu topliškem)
bil grad Jugbogdanov. — Jug-Bogdan in Jugoviči so pomagali
carju Lazarju v bitki kosovski in so tamkaj poginili.

2662. Novak se slavi zaradi klica, katerega je izdal na Turke.
O njem prim. op. st. 1848. in 1849.

267

Igumcn Štefan.

Jaz ne dremljem, nego nekaj mislim,

pa sc čudim za to novo leto,

kaj pač danes trebalo ljudem je? 2670

kaj ni rajše na početku vesne,

ko se solnce z juga je vrnilo

in ko dnevi rasti so pričeli,

ko se zemlja v zelen je odela

in ko vsaka stvar na njej dobiva 2675

novo žitje in povsem nov videz?

Vladika Danilo.

Vse jednako, takrat ali danes;
čas bo vedno v svojem teku hodil;
uredili pa tako so stari.

Igumen Štefan.

Kdor je, da je, ni nam on ugodil. 2680

Prihaja neki mladenič k njim, poljubi vladiko v roko, pa i igumna

Štefana.

Vladika Danilo.

Kaj je mladič in odkod si prišel?
hočeš li nam dobrega kaj pričat’ ?

2672. na severni polovici naše zemlje je solnce nizko na
obzorju; spomladi in poleti pa se do junija solnce od juga proti
severu vedno više pomika na obzorju, od 22. junija dalje do 22. de¬
cembra pa zopet nazaj od severa proti jugu.

2679. 1. dan januarja se je sprejel za začetek leta v letu 46.
pr. Kr. r., ko je Cezar uredil rimski koledar, in sicer zato, ker so
od 1. 153. pr. Kr. r. naprej rimski konzuli tega dne začenjali
vršiti svojo službo.

268

Mladenič.

Jaz zdaj posel sem od Reke mesta;

serdar Janko me poslal je k tebi,

da ti pričam, kaj pri nas je bilo. 2685

Vladika Danilo.

Pričaj, sinko, kar najbrže moreš!

Mladenič.

Ko za boj smo čuli na Cetinju,
da na glavi Turki so pobiti,
serdar Janko mahoma odpravil
dva mladenča k Turkom je na Reko.

„Kdor ne misli pljuniti na koran,

„naj pobegne z glavo brez obzira!"

Turki dečka k sebi so zmamili
in v Obodu na vešala deli.

Tačas serdar skliče vso nahijo;
vsak potekel k reškemu je gradu,
al zastonj, ker vsi so Turki v ladjah
proti Skadru belemu zbežali.

Samo Bogdan, ki se je požuril,
reškega je kadijo posekal.

Hotel priti serdar je z glavarji,
da ti priča vse, kako je bilo;
pa ni mogel dela ostaviti;

2683.  Rijeka (Reka) je malo mestece v reški nahiji, na
severo-zapadu skadrskega jezera.

2690. „na glavi” = hametom = povsem. Ljubiša tolmači
„na glavi” na glavnem mestu Črnegore.

2692. brez obzira = ne da bi se ozrl.

2694. in 2696. Obod, reški grad, isto kar 2704. Obodnik.
prim. op. st. 1758.

2700. reški kadija je Mus ta j-Kadi  j a, oni, ki je prvi zapel
svatovsko pesem (st. 1854 — 1872).

2690

2695

2700

269

grad Obodnik zdaj se razorjava

in vse turške kule in džamije, 2705

da naš trg ne bo smrdel z nekrsti.

Sel se priklanja, poljubi zopet vladiki roko, polaga mu pismo na
skut* *) in odhaja. Vladika Danilo pozove dijaka, da prečita pismo,
da ga čuje tudi igumen Štefan.

Dijak (je vzel pismo in čita).

Nikola knez in vsi Dupiljani
klanjajo se našemu vladiki!

Pišemo ti, kaj smo doživeli:

ko smo culi zgodbe na Cetinju, 2710

smo poklali z našimi se Turki;

dan in noč je klanje to trpelo,

bila polna Turkov je Crmnica,

desetnikov, ag in požeruhov.

Malo kdo nam na pomoč je došel; 2715

tudi mi smo grozo pretrpeli;

polovica nas je v boju pala,

zmanjkalo je grobja okol cerkve

in po šest smo v jeden grob zasuli!

Po Crmnici Turke smo pobili, 2720

Besec grad pa z zemljo izravnali;

zdaj ti v naši nahiji ni znaka,

ni beležja turškega ušesa,

samo trupla ali razvaline.

Vladika Danilo plače, igumen Štefan pa se smeje.

2705. kule = utrjene hiše, Blockhaus.

2706. = od nekristjanov.

*) skut = naročje, rob obleke.

2714. desetnik ali desečar, ara. 1.) ki pobira desetino, 2.) ki
zapoveduje desetorici vojnikov, korporal. aga, posestnik velikih
zemljišč.

2721. V Crmnici je Besac (Besca) ruševina grada, kjer so
nekdaj baje čifutje (Židovi) stanovali. (Vuk. r.)

2723. turško uho = Turki.

270

Vladika Danilo.

Ti igumen, nisi umel pisma; 2725

tudi ti bi radi njega piakal:

kar po šest so v jeden grob zasuli!

Igumen Štefan.

Razumel sem; plakat’ pa ne morem;

če bi plakat’ mogel od veselja,

zdaj bi piakal slajše, nego kdaj sem; 2730

ali kadar poje duša v meni,

zmrznejo od radosti mi solze.

Bije nekdo na vrata kuhinje, kakor bi jih hotel zlomiti; mislijo da
je poludil.

Igumen Štefan.

Bog pomozi in ti mali božič!
ko nam radost od povsod prihaja,
naj ludjak ta tudi k nam pristopi, 2735

da nam hišo napolni se smehom.

Dijaki odpirajo vrata; kar se prikaže Vuk Mandušič, namračil se je
in črni so mu brki pali na zlomljene toke; džeferdar prebit nosi v
roki in seda ves krvav k ognju. Nikomur ne reče niti „Bog po¬
mozi!“ Začudijo se, ko ga takega vidijo.

Vladika Danilo.

Kaj je Vuk moj, grde si podobe!

vidim, da si bil v krvavem polju

in nekje si gazil živi ogenj

in le bog ve in pa morda ti še, 2740

je li kdo odtodi živ utekel;

ker brez muke ne drobe se toke,

ne lome se taki džeferdarji,

saj iz žice vitke so skovani.

2733. „mali božič" pomenja pravoslavnim „novo leto".

2735. ludjak = norec.

271

Vuk Mandušič (mrko pripoveduje).

Na Štefanj dan pride mi odiva 2745

iz Štitarjev, letos povedena,

ter mi reče: „Evo, haračlije

„so v Štitarje harač zbirat prišli.“

Jaz pa zberem petdeset junakov

in poskočim ž njimi pod Štitarje, 2750

da posečem Turke požeruhe.

Poči puška v lešanjski nahiji,

mislim: gredo Turki zbirat harač

in pa raji grozen strah zadajat;

ko začujem boj v Progonovičih, 2755

pa jaz teci tja z družino ono;

ko dospem tja, pa ti glej nevolje!

vdarilo je dvesto mož haračlij,

poturčenci ljutega Arnavta,

na krvavo kulo Radunovo. 2760

Radun sam je v kulo se zaklonil,

ž njim pa žena, Ljubica, njegova;

žena mlada, ali sokol sivi,

puške polni svojemu gospodu.

Radun strelja skozi okna kule, 2765

sedem smrtno je na tla oboril.

Ali tudi on bi bil podlegel;

Turki slame in sena so bili
okol bele kule natrosili

in zažgali jo od vseh strani so. 2770

2745. Štefanj-dan je 27. decembra, odiva, glej op. st. 83.
letos povedena, letos udana, letos omožena.

2746. Stibtrji so selo v lješanski nahiji.

2747. haračlije = pobirati harača (glavarine), katero mora
plačati vsaka odrasla možka glava krščanska zato, ker ne sme biti
turški vojak.

2755. Progonoviči so selo v bližini Štitarjev.

272

Plamen bil je do nebes se dvignil

ter je tudi kulo že zagrabil;

on pa strelja s puško, ne odneha;

on popeva tanko, glasovito,

on opeva Baja in Novaka, 2775

on opeva Vukoto in Draška

in dva Vuka iz vasi Trnjine,

Markoviča in Tomanoviča,

in poziva žive ino mrtve;

videl strašno pred očmi je uro. 2780

Nam popokala so živa srca,

stekli smo do kule Radunove,

okol nje smo s Turki se poklali,

Raduna iz kule smo rešili,

al je jadna kula izgorela. 2785

Še nekdo je nam v pomoč priskočil

ter od kule Turke smo pognali

do Kokotov iznad Lješkopolja;

osemdeset in tri smo pobili.

V ljutem boju poleg bele kule 2790

meni svinec toke je razdrobil.

A v razvoju te krvave bitke
zadnja turška takrat poči puška —
džeferdar baš pred očmi sem držal
ga prestriže — pusta mu ostala ! (plače) 2795

2775. Bajo in Novak sta dva hajduka; o prvem pr. op. st.
1046, o drugem, op. st. 1848 in 1849. O hajdukih sploh, prim. na
kraju knjige opazko.

2776. Draško in Vukota, vojvoda Draško in serdar Vuko
(Mrvaljevid ?) sta stanovala menda v kakem obližnjem selu.

2777. dva Vuka (Markovič in Tomanovič) iz Trnjine, sela v
Cucih (ki obrazujejo svojo nahijo).

2788. Kokoti so selo na obronku Veljega Vrha, izpod kate¬
rega se razprostira Lješko polje ob reki Moravi.

2795. puška mu ostala pusta = naj nima od nje nobene koristi.

273

18

ob jermenu, kakor kakšno trsko.

bolj za puško zlomljeno žalujem,

kot da mi je roko odstrelila!

žal mi nje je, ko da sin jedinec

ali brat mi v boju je poginil, 2800

ker je bila puška nad vse puške,

srečna je in ubojita bila,

okol nje jaz nisem rok previjal,

bila pa je vedno, ko zrcalo.

Izmed tisoč drugih pušek pač bi 2805

bil spoznal jo, ko se je spražila.

Zdaj prišel sem k tebi, moj vladika;
tam ob morju so različni mojstri,
bi li mogli puško prekovati?

Vladika Danilo.

Mrki Vuk moj, le povzdigni brke, 2810

da na tvojih prsih toke vidim,
da preštejem zrna vsa od pušek,
ki so tebi toke razdrobile.

Ne pridvigneš mrtveca iz groba,

stare puške ne prekuješ v novo. 2815

Tvoja glava na rameh je zdrava,

ti nabaviš sebi drugo puško

ino v rokah Mandušiča Vuka

bode vsaka puška ubojita!

Vladika vstane in da Mandušiču iz svoje sobe dobro puško.

Konec.

2798. namreč turška kroglja.

2803. okol nje nisem rok previjal, da bi jo čistil, ker ni
nikdar zarjavela.

2808. v dalmatinskem primorju.

274

Obširnejše opazke iz Vukovega rečnika in
življenjepis Kraljeviča Marka.

Badnjak je sirova cerova glavnja (poleno), ki se
po običaju na večer pred božičem polaga na ogenj ter se mora
poseči na badnji dan; badnjaki morajo biti dva ali trije. Mnogi
sekajo badnjake v zori ter jih najpreje posujejo z žitom ter go¬
vore: „ Dobro jutro i čestit ti badnji dan!“ Prvi človek ki prihaja
na božični dan v hišo, se imenuje polažajnik (polaznik). Polažaj-
nika izbirajo, ker mislijo, da more biti o njem odvisna njih sreča
ali nesreča za celo leto in ga pozovejo nekoliko dni pred božičem,
ali pa imajo vsako leto istega. Polažajnik nosi v rokavici žito in
ko na pragu zakliče: „Hristos se rodi”, pospe z roko žito po hiši,
njega pa kdo iz hiše pospe in mu odgovori: „Va istinu rodi”, pa
potem „skreše“ badnjake, t. j. on vzame lopar za žrjavico (vatralj)
in udari ž njim po tlečem badnjaku ter govori: „Toliko goved, toliko
konj, toliko koz, toliko ovec, toliko prašičev, toliko sreče in na¬
predka” itd.; potem razgrne pepel pokraj ognja in položi tjakaj po
nekoliko novcev, nekateri prinesejo tudi povesmo ter ga obesijo
preko vrat. Ko hoče sesti, *mu radi izmaknejo stolico, da bi pal.
Ko pa sede, ga žene ogrnejo z guberjem (koltrom) ali s ponjavo
(rjuho), da bi dobilo jnleko debel skorup. Potem mu dado jesti
ter se napije rakije (šlivovice) in odide domov, pa pride zopet po
kosilu in tam ga častijo do mraka. Ko hoče domov, ga darujejo z
maramo (robcem) ali čarapami (gamašami) ali nazuvci (nogavicami)
in s kolačem. Ko pride polažajnik, zveže domačica na ovršek
badnjaka povesmo in ga vrže na streho. Ko se zvečer zmrači,
zanese domačin badnjake v hišo, naloži jih na ogenj in ko stopa
v hišo z badnjakom, reče: „Dober večer in čestit vam badnji dan”.
Iz hiše kak moški ga pospe z žitom in mu odgovori: „Dal ti bog
dobro, srečni in čestiti “ — Ko se stavlja badnjak na ogenj, se
trikrat naprej pomakne, pa kadar pregori, se mora sprednji del

275

18 *

. .. . v  -^1

prijeti v rokavicah ter nositi okoli koŠnic (uljnakov) in potem uga-

siti in staviti na kako slivo ali jablano. V Risnu (v Boki) kitijo :
badnjake z lovoriko, v Crmnici (reka in mesto v Črni gori poleg
Skadrskega jezera z barsko nahijo in s Paštroviči) nazdravi oni, ki
jih nese v hišo z milojko (majoliko)  vina, in potem, ko se sam
napije, napoji tudi badnjake. V Hercegovini, kjer so badnjaki zelo
veliki, ker so hiše velike, vlačijo badnjake s šest do osem volovi
pa terajo vole skozi vrata in izterajo jih skozi nasprotna vrata,
badnjake pa ostavijo v hiši. Po Dalmaciji in po nekih drugih krajih
lože tudi katoličani badnjake (badnjačica, blažena palica). Badnjak
od bdim bdeti, ker bdijo Srbi na badnji večer, ki se tudi imenuje
badnjak.

Božič.  Na sveti večer, ko so prinesli badnjake v hišo in jih
naložili na ogenj, vzame domačica slame in kokodajoč (otroci pa
pivkajoč za njo) jo potrese po hiši ali po sobah. Potem vzamejo
nekoliko orehov ter ji pomečejo po slami. Po večerji pojo in se
vesele. Ko zjutraj vstanejo, najprej nekdo prinese vode, ali nese
nekoliko žita seboj in jo pospe, ko pride k njej. S to vodo umesijo
česnico (svečani kolač), nalijo zajutrek in ga pristavijo. Ko se po-
odjutri ter so dali živini krme, sedejo za zajutrek, preje pa izpa-
lijo nekoliko pušek in tako tudi takoj zjutraj, ko vstanejo. Potem
se zbero okoli sofre (nizke mize) ter molijo držeč vsak v roki
voščeno svečo ter se mirbožajo  t. j. poljubljajo se po redu ter
sc pozdravljajo z besedami: „Mir božji! Ristos se rodi", „va
istinu rodi, poklanjamo se Ristu i Ristovu rožanstvu (rojstvu)". Potem
zbere domačin vse sveče v jeden rokovet ter jih vsadi v žito, ki
stoji na sofri v kaki karlici (kadunja), ali v čanku (leseni skledi),
in sicer vsakojako žito pomešano. V tem žitu so tudi neki
kolači. Tam malo pogore, potem jih Ugasnejo z žitom, žito pa dajo
potem žene kokošim, da nosijo jacja. Ko začno zajutrkovati, neki
najprej pokusijo sira, neki pečenke, a neki (v Sremu in Bački)
srčejo varenik  (vroče z medom in poprom pomešano vino) ali
pa rakijo. Mnogi je ne pijejo prvi dan, ker se boje vročice. Okoli
pol ručka vstanejo v slavo in lomijo kolač, kakor o krstnem imenu,
samo ni koljiva (kuhane pšenice, ki je posvečena od svečenika na
dači [mrtvaški gostbi] in na slavi [patronovem dnevu].). Na božič
se prostre navadno prazna vreča ali pa čaršav (prt) na mizi in sofra
ter hiša se ne čisti tri dni. Prvi dan nihče h nikomur ne gre v hišo
razen polažajnika. O božiču se prejesti in izbljuvati ni nobena
sramota (ako sem se opila, božič mi je došao). Od slame,
s katero se na badnji dan kokodače in pivka, ohrani domačica

276

nekoliko ter podstavi pod vsako kokoš nekaj, kadar jih nasaja. Ona
vrv, v kateri se je donesla slama, se ne razreši, nego samo raz¬
pusti ter sc na božič po njej prospe žita, da kokoške zobljejo in
domačica reče: »Kakor mi skupaj zobljete, tako mi skupaj tudi
nosite!" V nekaterih krajih (po Bosni in Hercegovini) „sjačejo“ na
božič, t. j. domačin rano zjutraj vice: „ S j aj bože i božiču našemu
(naši)“, ter imenuje po redu vse člane družine. V Risnu se po ju-
trcnji v cerkvi poljubljajo vsi jeden z drugim in tako se pomirijo
mnogi, ki so bili preje v zavadi. Kdor se v cerkvi ne poljubi, sc
poljubi pozneje pred cerkvijo. Kdor ima konja, ga mora po ručku
na Božič projahati. V Bački mladenči sedajo na konje in jašoč po
polju „vijajo“ božič. Nekateri pripovedujejo, da se na božič ne
dajo verige segreti. V Grblju gledajo na božič, s katere strani jim
lonec zavre in komur zavre od iztoka, ta se nadeja sreči v tem
letu. V Boki napravljajo iz slame slamnico ter na njej jedo od
badnjega dne do malega božiča (novega leta). Od božične slame
nosijo nekateri na polje, da bi bolje rodilo. Nekateri udarjajo z
rogom od božičnega peciva (pečenke) po žilah nerodovitno sadno
drevje govoreči: »Jaz tebe z rogom, a ti mene z rodom". Neka¬
teri jemljejo sekiro in mašejo, kakor bi hoteli poseči nerodovitno
drevje, a drugi kdo mu reče: „Ne seči, rodilo bode' in če sc to
trikrat zapored stori, pravijo da potem rodi drevo. S pepelom, v
katerem se je pekla „česnica“, se posipajo svilene bube, da jih bode
dosta, kakor praha v pepelu. Nekateri z ogljem badnjakov mažejo
gobave smokve. Do novega leta se pozdravljajo ljudje »Ristos se
rodi" in odgovarjajo „va istinu rodi“. Tako tudi, kadar se pije,
mesto »spasuj se“, ali „na zdravlje". Navadno zapečejo kak novec
v česnico in kdor dobi oni kos, v katerem je novec, ta sc smatra,
da bode najsrečnejši v onem letu.

Hajduk, hajduka.  Strassenraubcr. latro, (usar, husar, gusar,
pustahija). Narod misli, da so hajduki postali od turške sile in kri¬
vice. Ne rečemo, da ni innogokatcri odšel v hajduke brez nevolje,
da se nanosi haljin in orožja po svoji volji, ali da se komu osveti,
ali je vendar to istina, da kakor je turška vlada boljša in člo-
večnejša, toliko je manj hajdukov v deželi, a kolikor je gorja in
nepravičnejša, toliko jih je več in zato je bivalo med hajduki včasih
najpoštenejših ljudi, a v početku turške vlade jih je bilo tudi od prve
gospode in plemičev. Istina je, da mnogi ljudje ne hodijo v haj¬
duke, da bi delali zlo, ali kadar se človek (posebno prost) oddeli
od društva in se oprosti vsake oblasti, on počenja posebno v dru¬
žini 7 ,  drugimi zla; tako delajo zla tudi svojemu narodu hajduki;

277

narod jih proti Turku ljubi in žali, ali se tudi danes dela hajduku
največa sramota, ako ga imenuješ lopova in pržibabo (razbojnika,
ki žene muči z razbeljenimi verigami, da jih prisili pokazati svoje
novce, ki jih hranijo za črne dni). V starih časih so hajduki, kakor
se o njih peva v narodnih pesmah, najrajše pričakovali Turke, ki
so nosili novce od dači  j e (dacija = danak = davek), ali je to v
naših časih poredko bivalo, nego pričakujejo trgovce in druge po¬
potnike, včasih pa udarijo tudi na hiše, kjer mislijo da hrani kdo
denarje, lepo obleko, orožje ter jo poharajo. Kadar udarijo na koga,
pa pri njem ne najdejo denarja, a mislijo da ga ima, ga ucenijo
ter mu odvedo sina ali brata in ga povedo seboj ter drže toliko
časa, dokler jim učene ne donese. Pravi hajduk nikdar ne ubije
človeka, ki mu nič ne stori, samo ako ga nagovori kak prijatelj ali
skrivalec. Če sta skupaj tudi le dva hajduka, se ve, kdo od njih
dvojice je starejšina (harambaša). Po leti žive hajduki v šumi in
prihajajo k svojim skrivalcem (jatakom) ter se hranijo pri njih,
npr. prihajajo komu na večerjo, pa jim da kaj, kar odneso v torbah,
da se od tega jutri zvečer prehranijo, včasih pa jim jatak nosi na¬
meščenim v šumi kosilo in južino. Ko pride zima, se razidejo in
odidejo vsak h kakemu prijatelju na zimovanje, a najpreje se do¬
govore, kje se bodo spomladi sestali. Na zimovniku leže po dnevi
v kleteh ali v kakih drugih tajnih zgradah, po noči pa se častč in
pojejo „uz gusle", nekateri pa čuvajo preoblečeni, kakor sluge,
živino. Ako kdo ne pride na ugovorjeni dan na ročišče, tega poišče
družba, pa ako se zgodi, da kak jatak ubije hajduka ali izda, to
gledajo vsi hajduki, da svojega druga osvetijo, čeprav še le čez
petdeset let. Hajduki v našem času so v Srbiji nosili največ čo-
haste (suknene) plave čakšire (široke hlače do kolen), na nogah
dolge čarape (nogavice) in opanke; zgori čohane gječerme (telov¬
nike) i koporan (dolgo plavo suknjo z rokavi do niže pasa, ki se
oblači vrh gječerme, po kateri se opasujejo), nekateri tudi zeleno
ali plavo dolamo (dolgo spodnje krilo moško, čez katero se opa-
suje pas) in povrh kupljeni gunj, na glavi pa čelepoše (čelepoš =
: stožičasta kapa iz rdeče Čohe) ali fese ali svilene kape kičenke, iz
ikaterih je po jedni strani prsi visela dolga svilena kita in katere
je sicer razen njih redko kdo nosil. Posebno rado so nosili
pa prsih srebrne jake (oklep na gorenjem delu prsij, podolgovate
gumbu podobne ploče od srebra ali tuča (Messing), v Hrvatski pa
7 do 9 srebrnih kolutov, ki so pričvrščeni na levi strani prsi od
gječerme, in prihajajo v sredino, kadar se gječerma skopča z gumbi
■m  desni strani prsi). Kdor ni mogel tok nabaviti, je piišival velike

278

srebrne novce na gječermo. Od orožja so imeli dolgo puško in
po dve male (pištolje) in nož (handžar). Za turške dobe je bilo v
Srbiji v vsakemu okraju (kneževini) po jeden buljubaša (centurio,
Turčin) in mnogo pandurov Turkov in krščanov, ki so gonili haj¬
duke; in ako se je pojavilo mnogo hajdukov, ter so cesto ubijali
in plenili, so podizali Turki ves narod v potero in čeprav so jih
nekateri ljudje terali, po hišah in po šumah pa jih skrivali, se je
vendar tudi cesto dogodilo, da so jih ubijali. Kogar so ubili, tega
glavo so panduri odsekali in ponesli v mesto ter so jo na kolec
nateknili in izpostavili na mestnem zidovju, kogar so pa Turki
živega v svojo pest dobili, tega so nabili na kolec. Če pa potera
ni uspela, so Turki pohajali na „teftiš“, to je kak veliki starejšina
turški je šel v mnogobrojnem spremstvu med narod ter je z za-
tvorom, globo in bojem gonil kmete (= župane) ali pa rodbino
hajdukovo, da so se poiskali jataki hajdukov in da so se lovili
hajduki sami; razen na teftišu, pa nihče ni diral v rodbino,
ženo in deco, ako jih je imel hajduk, nego so ti mirno v svojih
hišah živeli. Teftišev je bilo posebno mnogo po vojskah, ko je
mnogo ljudi pobegalo iz straha pred Turki med hajduke. Kedar je
bil hajduk sit hajdukovanju, ali ga je kdo naprosil in nagovoril,
naj se ga okani, se je predal, t. j. poročil je kmetom (županom),
ki so jim dobili od paše „buruntijo“  (vezirjevo pismo za svo¬
bodni prihod) in onda je izšel zopet med ljudi ter ga ni smel
nihče zaradi hajduških činov opomeniti ali mu kaj očitati. Predani
hajduki so bili pozneje večinoma panduri, ker so se odvadili dela
na polju; samo knez 1 )  ne more postati oni, ki je bil hajduk.
Hajduki drže svoj zakon, se postijo in molijo Bogu in kedar
koga Turki nabijajo na kolec, ter mu ponujajo svobodo, ako se
poturči, on psuje Mohameda in pravi: „Mari potem ne bodem
umrl?" — Hajduki sami sebe smatrajo za velike junake in med
nje ne sme oni iti, ki se ne zanaša na samega sebe. Če kakega
hajduka vjamejo in vodijo, da ga nabijejo na kolec, pojo hajduki,
da s tem pokažejo, da jim ni do življenja. Tudi predani hajduk
je svobodnejši in otresnejši od drugih ljudij, ne da k sebi in
vsak se ga boji. Včasih dva ali trije hajduki povežejo in pobarajo

*) knez, župan ali kmet, kar pomenja v Srbiji imenitne seljake, ki so bili
najpametnejši in najpoštenejši. Taki kmetje so se zbirali na selske, knežinske in
nahijske (okrajne) zbore; v Črnigori so knezi sodniki, katere parca (prepirača)
izbereta, navadno njih dvanajst vsaki, da jim kaj presodijo. V Bosni pomenja
kmet  seljaka, ki živi na tuji zemlji in v tuji hiši. Njih gospodarji so a g e.
Kateri aga ima mnogo kmetov, ima po selih svojega subašo,  kateremu morajo
kmetje nekaj dajati.

279

množino drugih ljudi. Ali včasih tudi oni na čudo naletijo, kjer
mu se ne nadajo. Npr. v času Vukovem je bil v Tronoškem Prnja-
voru (prnjavor = kmetija samostanska, iz grške besede ntjovma)
neki Mihajlo Sišo, ki je spremljal včasih tronoškega arhimandrita Ste¬
fana Ivanoviča in je imel lepo orožje. Nekoliko hajdukov se je do¬
govorilo, da mu udarijo na hišo in vzamejo orožje, ali Sišo je zato
zvedel in tudi dan, ko hočejo udariti na njegovo hišo hajduki;
pripravil je šešano (puško) in se skril za hišo v grah pričanik
(fižol natičnik). Ko so prišli hajduki, je jednega ubil iz puške in
zakričal: „Haj more 1 ), udrite odtod" in vsi drugi so pobegli. On je
ubitemu glavo odsekal, jo odnesel Turkom in dobil čelenko (sre¬
brno pero kot odliko za ubite sovražnike) in buruntijo, da sme
nositi orožje povsodi tudi po mestih. — Tako je Stanko Crnobarac,
ki se je 1. 1805. odvrgel v hajduke, s 16 drugovi čakal v tronoški
planini dva trgovca dan pred veliko gospojnico, ki sta iz Zvornika
(mesta ob levem bregu Drine) nosila robo manastiru (samostanu)
na prodajo. Ko so poviknili hajduki iz grmov: »Predajta se, vrzita
orožje proč in ne maknita sel", nista trgovca poslušala, nego se bra¬
nila; jeden njiju je poginil, drugi pa ni mogel več puške vdrugič
nabasati in jo je vrgel na tla; nego ko ga je hajduk pogodil z malo
puško, je trgovec z malo puško, katero jo je imel v roki skočil
pred hajduka, zavpil: »Venkaj, kurba, iz grma", in ga je ustrelil. Hajduk
jc pal, on pa v beg in se rešil. Hajduki pa, ki so čuli, da nekaj šumi
v hosti, iz katere so streljali, so zavpili: „Kaj pa je to?" ter so zbe¬
žali z robo; trgovec pa se je povrnil, odrobil ubitemu hajduku,
katerega so pustili njegovi drugovi na mestu, glavo, jo ponesel
Turkom in dobil čelenko in buruntijo, kakor Šiša. V Bosni in Her¬
cegovini se imenujejo hajduki Črnogorci in njih uskoki, ki ondod
prihajajo in ljudi (ponajveč Turke) ubijajo in harajo, pa se zopet
vračajo domov. Tako so se imenovali tudi junaki narodnih pesmi
srbskih, posebno v XVI. in XVII. veku, ki so prihajali iz bene-
čanskega primorja ter četovali po turški krajini. Tudi Turki imajo
hajduke, kateri se imenujejo »kesedžije", ali so oni konjaniki ter
se ne skrivajo, kakor Srbi, nego javno zlo činijo. Onaki so bili tudi
hajduki »krdžalije". Ti so nastali v Rumeliji po poslednji nemški
vojski. Bilo jih je mnogo tisoči in ž njimi je Pasmandžija pobil
carsko vojsko 1. 1796. Oni so bili večidel Turki, ali so sprejemali
v svoje društvo tudi krščane, ker se niso brigali za nobeno vero. Oni
so udarjali na mesta, jih ucenjevali, da bi jih ne spalili ter jih

■) more, bre, klic povelja.

280

harali, kakor so pobarali znatno, cincarsko naselbino Voskopolje.
Pozneje so se iznajmljali pašam in drugim turškim poglavarjem,
ki so se bili med seboj, pa ako jim jeden ni hotel plačati, so odšli
k drugemu. Tako je bil znan njihov starejšina Gušanc-alija, ki
je 1. 1804., ko so se Srbi bili z dahijami (turskimi izseijcniki in
osvetniki), prišel s tisočjo svojih hrabrih drugov v Srbijo, a je z
vsemi v Srbiji kosti ostavil. Nekaj srbska vojna, nekaj moskovska
od leta 1807.—1812. je potrošila vse kirdžalije, ki so na svojih
konjih bili odeti v svilo in kadifo (žamet) in okovani v srebro in
zlato; nekateri so vodili seboj tudi robinje, ki so jim v mirnem
času pele in plesale, a v bojih so jim držale konje, ko so se oni
peš tolkli.

Kraljevič Marko.  Ni Srba, ki ne bi znal za Marka Kra¬
ljeviča. Največ se o njem peva in priča. Že deca ve, da je bil
Marko silno močan, da je iinal konja Šarca, da se je moral izročiti
Turkom, a da je vedno Srbom pomagal. Še sedaj Srbi pričajo in
pevajo o njegovih junaških delih, o njegovi dobrodušnosti, pra¬
vičnosti in veselosti.

Prve pesmi o Marku in njegovem junaštvu so postale med
Srbi v Markovi kraljevini, katero je nasledil od svojega očeta Vuka-
šina po njegovi smrti na Morači (I. 1371.). Država ta je obsegala
ono deželo, kjer so mesta Skoplje, Prizren, Prilip, Ohrid, Bitolj in
Hlerin. Iz teh krajev se je razglasila slava Markova na vse kraje,
ne samo srbske, nego tudi hrvatske in bolgarske in celo Slovenci
poznajo kraljeviča Marka. Pesmi so se preje pele samo „uz gusle",
t. j. s spremljevanjem srbskih gosli, ki so podobne violončelu.
Peter Hektorovič  (dalmatinski pesnik) je zapjsal od dalma¬
tinskih ribarjev prvo pesem o kraljeviču Marku. Tudi drugi uče¬
njaki so jih nabirali; najlepše Vuk Stefanovič Karadžič.
Danes je že več nego 250 pesmi o Marku kraljeviču zapisanih.
Pred 517 leti (1390. 1.) je prišla po Markovi smrti njegova dežela
pod turško oblast in njegov narod živi še dandanes teške dneve
pod nasiljem turškim. Po predaji je bil Marko kraljevič sin kralja
Vukašina Mrnjavčeviča in Jevrosime,  sestre Momčila od
Pirlitora ob reki Tari. Vukašin je nagovoril ženo Momčilovo, Vi-
dosavo, da ubije svojega moža in da se potem on venča ž njo.
Ko je Vidosava pristala na Vukašinovo željo in spravila s sveta
svojega moža, se je zbal Vukašin Vidosave, ker bi mogla Vido¬
sava tudi njega umoriti in je vzel za ženo Momčilovo sestro Jev-
rosimo, jo povel v Skader na Bojani, kjer se je rodil Marko.

281

Marko je bil v detinstvu slab ter je čuval s čobani (pa¬
stirji) goveda in jim je moral iskati goveda, ki so se v šumi izgu¬
bila. Nekdaj so ga zopet poslali v šumo in tu je zagledal lepo
devojko, ki je spavala, a solnce je pošiljalo svoje žarke na
njeno lice. To je bila vila. Marko je nasekal vej ter je zasenčil
lice vilino. V zahvalo mu je obečala vila, da mu da, kar si želi.
On odgovori, da bi bil rad jači od ostalih čobanov. Vila ga podoji
in mu ukaže, da naj iz zemlje izčupa hrastič. Ko Marko ni mogel
hrastiča izčupati, ga je podojila še z drugo dojko in tedaj je Marko
lahko izčupal hrast. Marko je imel tri brate Andrijo, Mitraška
(Dimitrija) in Ivanišo  ter jedno sestro Angjelijo.  Njegova
strica sta bila Mrnjavčeviča despot Uglješa in vojevoda
Gojko.

Da je bil Marko na dvoru carja Dušana silnega,  o tem
priča narodna pesem, ker je bil pisar pri carju in čuvar taj¬
nega arhiva in je poznal vse odredbe carjeve. On je pričal, da
je Dušan ostavil carstvo svojemu sinu Urošu; s tem se je za¬
meril očetu in stricema ter ni živel ž njimi v dobrih odnošajih.
Ko so izbrali po smrti Vukašinovi Srbi Lazarja Grebljanoviča za
srbskega kralja, se je sprl Marko tudi ž njim ter je samostalno
vladal v svojih, od očeta podedovanih deželah. On se je sklonil
pod zaščito turškega carja; odslej ga vidimo se bojevati na strani
turškega carja; vendar pa ni nikdar puščal neopaženih interesov
srbskih, bil je o vsaki priliki in nezgodi zaščitnik in branitelj
siromakov in je ostavil v narodu lep glas, tako da poje narodna
pesem:

„Spominje se kraljeviču Marko
kao dobar danak u godini.“

Vendar mu se mora prigovarjati, da sc ni udeležil bitke na
Kosovem polju,  1. 1389.; ali njega tudi ni bilo med Turki.
Slednjič je bil v spremstvu carja Bajazita, ko je ta podignil vojsko
na rumunjskega gospodarja Mirčeta. Ta je v bitki na Rovinah po¬
tolkel Turke in Marko je bil ubit z bratom Mitraškom vred 1. 1394.
Njegovo telo je pokopano v selu Suhi rijeki v bližini Skoplja, v
samostanu sv. Dimitrije, zadužbini Mrnjavčevičev, kjer so bili za¬
kopani tudi kralj Vukašin, kraljica Jelena, in drugi člani te poro-
dice. V cerkvi, katero je dal zgraditi Marko, je v pri p ra ti, 1 ) na levi
strani poleg slike Vukašinove tudi Markova slika: lep, črnoma-
njaste polti, z okroglo brado, arhijerejsko krono na glavi in

! ) oddelku za žene.

282

zlatim koturom okolo nje: v jedni roki drži zvitek pisem, druga
je naslonjena na balčak (držalo) sablje. Okoli glave je nadpis:
,,VHrista Boga blagovjerni sin previsokago kralja Vukašina ktitor 1 )
Marko". Tamkaj se nahaja tudi še zelo poškodovan nagrobni kamen
z napisom: „V Hrista Boga blagovjerni kralj Marko ktitor svetago
hrama i vječna mu pamet."

Marko se dolgo ni oženil. Naposled, po mnogih nevspelih
prositbah je izprosil Jeleno, hčer bolgarskega kralja Sišmana. Ko
so nevesto vodili v Prilip, poskušal je kum zavesti nevesto. Ne¬
vesta je pribegla k Marku, leta je ubil kuma, pa tudi deveru ni
oprostil, ki je šel kumu na roke. Svoji ženi je bil zvest mož.
Enkrat se je nadstreljaval s Turkom Ali-agom. Turek mu je ponujal
ženo svojo in dvore kot dobitek. A Marko premagavši Turka ni
hotel vzeti žene, češ da ima doma verno ljubo Jeleno. Mina od
Kostarja mu je ugrabil ženo, ko je bil Marko baš s turškim carjem
v Aziji v boju z Arabci. Car ga je tešil in mu ponujal drugo
ljubo, a to je Marko odklonil, je odšel v Kostar in osvobodil ženo.

Njegovega brata Andreja so gorski hajduki ubili v neki
krčmi. S svojim očetom se Marko ni dobro pazil. Vukašin je tožil,
da mu je sin svojeglaven, kamer ide, nikogar ne vpraša, kjerkoli
sede, vino pije in povsodi kavgo (prepir) gradi. Marko je bil na
dvoru carja Dušana in je tamkaj izučil pri proti Nedeljku knjige
in postal carjev pisar. Car je postavil na svoji smrtni postelji svo¬
jega kuma Vukašina za carskega namestnika, dokler ne bi carevič
Uroš dorastel. Vukašin pa ni hotel izročiti carstva, za katero sta
se potezala tudi njegova brata Uglješa in Gojko. Na Kosovem so
se zbrali vsi trije in ko je Marko izjavil, da je car Dušan postavil
svojega sina za carja, je hotel Vukašin sina Marka ubiti in ga je
podil okoli cerkve, v katero sc je slednjič Marko rešil, ker se ni
hotel z očetom biti. Oče pa ga je proklel, da ne umrje Marko,
dokler ne dvori turškega carja in kadar umre, da nima groba in
ne zapusti poroda. Uroš ga je pa blagoslavljal, da bode spoštovan,
največi junak in da se bode njegovo ime spominjalo na veke.
Vendar je pozneje Marko svojega očeta osvetil.

Drugačen je bil Marko proti materi. Vedno je bil nežen,
poslušen sin. Ako se je pripravljal na važnejši posel, vprašal je
mater za svet in kakor mu je svetovala, tako je storil. Ob krstnem
imenu je šel v Ohrid po ribe; mati pa ni dala, da bi šel z orožjem,
ker je vedela, da je silnik. Mučno mu je bilo iti brez orožja. Na

1 ) ustanovnik.

283

potu ga je srečal Djcmo Brdjanin ter ga zarobil in bi ga bil tudi
obesil, da ga ni rešila krčmarica Janja. Ali z nobeno besedo ni
matere ukoril, ko sc je vrnil z Ohrida domov.

Često sta živela on in majka Jevrosima v kuli (gradu) na
Prilipu. Tam sta živela zelo skromno, večerjala sta suh kruh in
pila rdeče vino. Ali to ni bilo njegovo pravo življenje, nego borbe
in megdani so bili njegov najljubši posel. Na svojem vilovitem
Šarcu  (konju šarenemu) je prišel do Varadina, Budima, Vidina,
Ohrida, Carigrada in celo v Azijo, v Arabsko. Materi je naposled
dosedalo prati krvave haljine ter mu je svetovala, naj se okani
boja. Marko je slušal ta svet in šel je orat. Pri oranju so prišli
mimo janjičarji s cesarskim blagom. Marko jih je pobil in prinesel
materi plen z besedami: „To sem prioral!"

Marko pa ni prepira iskal; bojeval se je samo, ako je kdo
vanj diral, ali ako ga je kdo na pomoč pozval. Nekatere megdane
(dvoboje) je delil z osebnimi neprijatelji, kakršni so bili L j utica
Bogdan, Filip Madžarin in Mina od Kosturja.  Druge
boje je bil, ako ga je kdo zval na pomoč. On je bil često dever
ali kum na svatbah. Tudi sultanu je često pomogel in kadar ni
bilo Marka ž njimi, so Turki v boju z Arabci vedno trpeli. Ko je
zaiskal neki Arabin sultanovo hčer na sramoto, ni nihče do Marka
mogel njega zaklati. Tudi haramijo (razbojnika) Muso Kesedžijo
cela cesarska vojska ni mogla ugnati; zopet je moral Marko po¬
moči. Včasih se je posluževal tudi lokavščine, ako ni mogel s silo
zvladati sovražnika.

Za njegove zasluge ga je turški car bogato obdaroval in ga
imenoval posinka. Vendar mu je bila turška služba težka in mati
jo je smatrala za greh proti krščanstvu. Marko se je naučil govoriti
turški in je med Turki pridobil pobratima Alil-ago. Ali pravega
prijateljstva ni bilo med njim in med Turki. Jedenkrat so ga celo
v ječo vrgli, ali Marko jim je vrnil: „Teško Turkom trgujuči s
Markom!" Vezir Murat je iz zavisti Markovemu sokolu polomil
krila. Marko je zavil sokolu krila, poteral za Turki konja ter jih
mnogo ubil. Ko so mu Turki nahropili v hišo, baš ko je slavil
krstno ime, na prošnjo matere ni prelil krvi, ali je Turke s topuzom
oplašil, da so plačali veliko globo in se tako oprostili bede.

Marko je bil neobično močan in velik. Narod pokazuje jame
v kamenih, ki so njegove ali šarčeve stope; take stope so v ve¬
likih razmakih in narod pripoveduje, da je Marko skočil z jedne
na drugo. Za kamenje od mnogih stotov veli narod, da jih jq

284

'Marko vrgel tja s kakega brega. Svojo veliko moč je dobil od
vile. Miloš Obilic je bil lepši, a Marko strahovitejši. Imel je velike
in goste brke, kakor da mu visi črno jagne od pol leta pod nosom.
Kadar je hodil na boj, je odel plašč iz volčje kože, na glavo pa
je dejal kapo iz volčje kože. Kadar je Marko samur-kalpak na čelo
namaknil in samur •) in obrvi zložil ter z očesom blisnil, je bil
to grozen pogled. Orožje mu je bila sablja dimiskija (damaščenka),
tatarska strela (armbrust), kopje ubojito in topuz (topuzina, buz¬
dovan, šestoper = kij). Topuz mu je tehtal 66 ok. (oka = 1 V 4  kil.)
Turki so se zgražali, ako jim je pretil s topuzom. Ako ga je vse
orožje izdalo, topuz je bil gotov konec neprijatelja. Marko je so¬
vražnikom dejal, ko so ga tolkli „Ne budite bolh v mojem kožuhu. 11
Drenovino, ki se je devet let sušila, je stisnil in iz nje sta pali
dve kaplji vode.

Njegov pomagač je bil Šarec,  katerega mu je poklo¬
nila vila. Drugi pripovedujejo, da je videl pri nekem vozniku go¬
bovega ždrebca. Zdelo se mu je, da bi mogel iz njega napraviti
dobrega konja. Prijel ga je za rep, pa ga ni mogel z mesta mak-
niti. Kupil je tedaj konja, ga izlečil in ga naučil vino piti. Marko
je na Šarcu jahal, pa tudi spaval in dremal. Šarec je skakal tri
kopja v višino, štiri kopja naprej in je dostizal celo vilo. Iz kopit
mu je sijal ogenj, iz nozdrv mu je sukal moder plamen. Šarec je
poznal prijatelje in sovražnike. Ko je neki Arab na bedeviji (ko¬
bili) hotel preskočiti Marka, se je spel Šarec na zadnje noge in
odrl uho bedeviji; navadno je Šarec sam jeden del sovražnikov
pogazil. Kadar je bil Marko v mehani (krčmi), je čuval Šarec pri
vratih; kadar je Marko spaval, ga je budil Šarec s hrzanjem, ako
je pretila nevarnost. Velik pomagač mu je bila tudi vila  po¬
se  s tri  m a. Ona je nevidno lebdila nad njim, z vilami se je tudi
bojeval ter jih navadno premagal.

Marko je mnogo pil. On je jemal seboj vedno tulumino (meh)
vina, ki je visela ob desnem boku Šarca, ob levem pa je visel topuz.
Kadar se je Marko kje ustavil, je zabil kopje v zemljo, privezal
nanje Šarca in pil vino iz čaše 12 ok; polovino je daval Šarcu.

Po smrti carja Uroša in pogibiji (porazu) srbski na Marici so
nastali za Srbe težki časi. Tam je poginil Markov oče in njegova
strica. Marko je postal kralj, ali narod ga vedno zove samo kra¬
ljeviča. S Turki so delili megdan srbski junaki: Miloš Obilic, Relja
od Pazara, vojvoda Dojčin od Soluna, Milan Toplica, Beg Kostadin

■) samur = sobol.

285

in drugi, najbolj pa so se bali Turki kraljeviča Marka. Ko je umrl na
Urvini-planini, se ni upal osem dnij nihče približati se mu, ker so
se bali ga prebuditi.

Kjer je bilo treba pomoči slabim proti turškemu nasilju, je
bil Marko vedno na mestu. Nekoč je osvobodil robinjo iz rok
12 Arapinov, jo dovel domov, smatral za sestro ter jo pri sebi
udomil. Iz robstva turškega je nekoč osvobodil 30 devojek, po¬
gubil Arapina Prekomorca, ki je zavzel Kosovo. Tudi carjevih
ukazov ni štoval, ako so krščane sramotili. Car je bil zapovedal,
da za časa ramazana (velikega 30-dnevnega turškega posta) krščani
ne smejo piti vina, nositi zelenih dolam (dolga suknja z rokavi,
preko katere se opasujejo) in okovanih sabelj. Marko je vse to
delal. Ko ga je car pozval na odgovor, je prisedel Marko na nje¬
govo desno stran, namaknil kalpak na oči in orožje na krilo. Ko

ga je videl car takega, se je prestrašil, ga nadaril in odpustil.

Marko je slavil krstno ime sv. Gjorgja (Jurja). Takrat je po¬
zival srbsko gospodo na gostbo, pa tudi sirotinje ni pozabil. On
je po starem običaju služil goste okoli mize z materjo in ženo.
Ako se je mudil o Gjurgjevu v turškem taboru, je vendar slavil
svojo slavo (krstno ime). Nekoč ga je pozval beg Kostadin o Mi-

trovu na slavo. Ali Marko je poziv odklonil, ker je Kostadin na¬

meščal na gorenjem koncu mize bogataše, na spodnjem pa siromake;
sirotinje pa sploh ni dopuščal in tudi ni pozival na slavo ne očeta,
ne matere. Marko se je tudi pričeščeval (obhajeval). Pravičnost
Markova se je pokazala lepo na Kosovem polju, ko je proti očetu
in stricema govoril za Uroša.

Pored dobrih lastnosti je imel Marko tudi slabe. Bil je raz¬
burljiv, osetljiv na svoje junaštvo. Zato je često kaj storil, česar
mu je bilo potem žal. Ko je bil v arabski temnici, mu je hči arab¬
skega kralja obečala, da ga osvobodi, ako jo vzame za ženo. Marko
je v nevolji obečal, a ko ga je zagrlila črna deklica s črnimi ro¬
kami in jo je pogledal Marko v črno lice, jo je ubil. Za to nedelo
je pozneje ustanovil mnoge zadužbine.

Marko je doživel 300 let. Smrt mu je navestila vila na
Urvini planini. Vila mu je rekla „Ti ne umreš od junaka, ker ta¬
kega ni na svetu, ki bi se mogel s teboj meriti, ampak umreš od
boga.“ Ko je Marko videl, da mu se bliža konec, je posekal Šarca,
zlomil orožje in vrgel topuz v morje, da ne bi prišli Turkom v
roke, napisal oporoko: „Jeden čemer (pas) zlata za pokop, drugi
cerkvam, tretji ubožcem, slepcem in hromcem." To oporoko je obesil
na vejo jelke, da se je videla s pota. Potem je prostrl dolamo pod

286

jelo, legel, pomaknil kalpak na oči in umrl. Tako gaje našel osmi
dan hilandarski igumen Vasilije z dijakom Izaijem. Ta dva sta ga
odnesla v hilandarski samostan na sveti gori in ga pokopala, pa
nista postavila spomenika, tako da se ne ve za njegov grob in se
je vsa kletev očetova izpolnila.

Narod pripoveduje ponekod, da Marko ni umrl, nego da sedi
v neki pečini v gori in spava; sabljo je udaril v kamen, Šarca
privezal pred pečino. Šarec poje včasih malo mahovine in sablja
izhaja počasi iz kamena. Ko poje Šarec vso mahovino in izpade
sablja povsem iz kamena, tedaj se probudi Marko in izide zopet
v svet med Srbe. — Drugi pripovedujejo, da ga je neki vlaški vojvoda
ustrelil z zlato sulico v usta; drugi zopet, da mu je zaglibil Šarec
v nekem boju v barju kraj Donava.

Goethe je imenoval Marka kraljeviča surovo sliko in priliko
grškega Herakleja in perzijskega Rustema.

Krstno ime in siava.  Vsak Srbin ima po jeden dan
v letu, katerega slavi in to se zove „Krs(t)no ime, sveti, sveto in
blag dan“. (Dotični domačin se zove kršnjak,  a slavnost služba.)
Domačin pripravlja celo leto, kako in s čim bode proslavil svoje
krstno ime. Ko je dan pred krstnim dnem, ide nekdo iz hiše (kak
mlajši) po selu ter pozivlje na krstno ime vse seljake, ki onega
krstnega imena ne slave. Ta pred vsako hišo sname kapo z glave
in začne takole po priliki: „Božja hiša in vaša! Pozdravlja oteč
(ali brat), da dojdete zvečer na čašo rakije, da se razgovorimo in
da malo noči pokratimo. Kar bode sv. Nikolaj (ali kak drug svetnik)
donesel, ne bodemo skrivali; pridite, nikari, da ne bi prišli!”
Ko postane večer, gre k nekaterim domačin, drugim pošlje sina,
nekaterim najemnika (žene ne hodijo zvečer) ali koga drugega iz
hiše. Ko prihajajo zvaniki k „svečarju“ (slavljeniku) v hišo, ga na¬
vadno takole ogovore: „Dober večer in čestito ti sveto! slavil ga
mnogo let in godin v zdravju in v veselju”. Nekateri prinesejo
jabolko (v mestih tudi limono) ter jo predajo domačinu ob po¬
zdravu. Prijatelji iz drugih sel prihajajo tudi nezvani; tu vsi večer¬
jajo, pijo, razgovarjajo se in pojejo do neke ure po noči; potem
odidejo seljaki vsak na svoj dom, domačin pa pravi vsakemu pri
odhodu : »Pridite tudi jutri na čašo rakije”. In tako jih vsak dan
poziva od večerje na zajutrek, od zajutrka na kosilo, prijatelji pa
kar tam ostanejo. Drugi dan pridejo rano na zajutrk in malo
kasneje na kosilo. Pred kosilom treba, da pride tudi pop, da pre¬
kadi in da očita koljivo. Ko je ob polovici kosila, zapalijo voščeno
svečo, prineso kadila in vina ter »vstanejo v slavo”.  Pomolijo se

287

bogu, jedo koljivo, ter se obrede z vinom napijajoč: „Za slave
nebeške, koja more, da nam pomore" ter lomita domačin s popom
ali s kom drugim, ako ni popa, „krstni kolač", ki mora biti od
pšenične moke v kiselo umešen i našaran proskurjakom (z leso-
resom, s katerim se delajo proskure = noogcpood  = hostije). Jedno
četrtino tega kolača dajo popu, jedno domačici, a dve oni jedo.
Pevata po dva in dva v slavo: „Kdor pije vino za slavje božje,/
Pomoz’ mu, bog! in slava božja/ A kaj je lepše od slave božje
in od večerje s pravom stečene?" — Po tem se zopet vsedejo,
jedo, pijoč in jedoč se razgovarjajo in pojo do mraka (domačin pa
ne seda za mizo, nego stoji gologlav in služi gostom vino in
rakijo). Tako slave tri dni (samo da ne ustajajo več v slavo; drugi
dan se imenuje „pojuterje“, tretji pa „ustavki“), a prijatelji odhajajo
šele četrti dan. V Hercegovini sedijo po nekaterih krajih gostje,
dokler ima domačin kaj vina v kleti, a ko se donese poslednji pot,
doneso tudi mehove, v katerih je bilo vino, prazne in zvite. Ko
gosti to vidijo, popije vsak svoje, vzame svojo puško in odide.
Tudi največi siromak mora proslaviti svoje krstno ime, makar da
proda kako živinče ali kaj drugega iz hiše ter kupi rakije (ako
svoje nima) in ostalo, kar je treba. Ponajveč slave Ni kol j dan,
Jo vanj  dan, Jur jev dan, Arang jelov  dan itd. in to se ne
menja, nego ostaja od kolena do kolena, zato se smatrajo za rojake
vsi, ki slave jednega svetca. To je spomin na dan, katerega se je
slavil tisti svetnik, ko so se dali njihovi praotci krstiti. Po svet¬
nikih se imenujejo Mratinštaci  (Martinščeki), Jurjevštaci
(Jurjevščeki), Klemenštaci  (Klemenščeki) itd. — Žena slavi
moževo krstno ime (baš ako ji je mož tudi umrl): „Pomoz’ bog i
sveti Gjorgje, krstno ime mojega gospodarja!"

Vsi Bulgari okoli Timoka slavijo Ni kol j dan in razen
velikega kolača, ki se seče, kakor pri Srbih, vsaka Bolgarka umesi
po jeden velik somun 1 ), v kateri se zapeče cel šaran (karpl.
Ko pride pop, da prekadi, on somun prepoli na dvoje, pa jedno
polovico vzame zase, druga ostane domačinu in ker gleda pop
vedno, da vzame ono polovico, v kateri je šaran, zato se damačica
pobriga, da se ne pozna, kje je šaran, ampak pop ga mora seči
po sreči, ali pa kruh tako izmesi, da je na oni strani, kjer ni
šarana, viši, da bi tako popa prevarila, kar se često dogaja in do-
mačica se s tako prevaro ponaša, a tudi pop se jej smeje. »Slava i
Vaslava" se imenuje molitev pri ustajanju v slavo. Vuk ni videl

l )  fini pšenični hleb.

288

nikjer tiskane te molitve, nego jo znajo (posebno v Bosni in Her¬
cegovini) ljudje na pamet i čitajo jo sami, kadar ustajajo v slavo
brez popa in tedaj se po nekoliko besedah reče: „va slavu i čast".
Ona sveča, s katero se ustaja v slavo, se ne gasi z dihom, nego
se zalije z vinom ali pa vzame domačin v Grblju košček kruha in
ž njim svečo ugasi, kruh pa poje. Ko je čas, da se sveča ugasi, ne
reče v Grblju nihče : »Ugasi svečo", nego »obeseli" ali „učesi svečo".

V Srbiji »prislavljajo" nekateri ljudje še kak drugi dan razen
krstnega imena in v Crnigori in po vsi priliki tudi v Hercegovini
delajo to vsi. Po onih južnih krajih vsak človek slavi svoje krstno
ime, kadar pa slavi cerkva krstno ime kake občine, takrat je slavijo
vsi: jeden od teh dni se zove v Črni gori »krstno ime", drugi
pa »prislužba" (prislužbica, poslužbica). Katero je v Črni gori glavno,
a katero ne, niso Vuku jednako povedali. Ali verjetno je, da je
občinska slava glavna, torej krstno ime prislužba, ali prosto ljudstvo
ne ve jih prav razlikovati.

Kadar se kdo iz Hercegovine izseli v dolnje kraje, oni naj-
preje slave oboje, a pozneje malo po malo po običaju dolnje-
zemskemu oni sami ali njihovi potomci jedno opuste po svoji
volji zadržavši ono, kar se jim zdi lajše in milejše slaviti. Tako
so tudi roditelji Vukovi izselivši se iz Hercegovine v Srbijo naj-
preje slavili Jurjev dan i Arhangelov dan, t. j. jedno slavili, a
drugo prislavljali, pozneje pa so Arhangelovo s časom opustili in
Jurjev dan pridržali in Vuk se je v mladih dneh čudil, ko je
gledal v ikoni sv. Arhangela, Gjurgjev dan pa seje  slavil; zato je
prašal očeta in strica, kako je to in zakaj je to, a oni mu drugo
niso znali odgovoriti, kakor da so v Hercegovini slavili obadva
svetca in da je pokojni ded donesel ono ikono iz Hercegovine in
da so najprej Arhangelov dan prislavljali, pozneje, ko se je
starejši brat Vukovega očeta oženil z Arhangelovščakinjo, so ga
ostavili povsem. V Srbiji nekateri Jurjevščaki prislavljajo Gjurgjic
(3./16. nov.) a Nikolštaci mali Nikolj dan (9-/22. maja); ali temu
prislavljanju ni posebnega vzroka. Prislavljanje se imenuje tudi
prisluživanje in posluživanje. —

Krvnina (krvarina)  V Turški je krv turška 1000 grošev
(15 helerjev = 1 groš), a srbska 1001 groš (tako pripovedujejo).
Krvnine ne plača samo oni, ki je krv prolil, nego tudi vse selo
ali obližna sela, kjer se je krv prolila. Ako se kri prolije v mestu,
potem morajo tudi Turki plačati krvnino. Krvnina se ne plača samo,
ako človek ubije človeka, nego tudi ako človek umre na potu od
mraza, ali pade s konja ter si zlomi vrat, ali pa s česar koli umre,

289

19

samo da ga najdejo na potu ali na polju mrtvega (tak človek se
ne sme pokopati, nego treba počakati Turke, da mu »činijo", (t. j.
ogledajo mrtveca). Turki redko iščejo krvnika nego zahtevajo krvnino,
zato krvnik zbeži v drugo nahijo, dokler ljudje ne plačajo krvnine in
se malo ne pozabi, potem pa se vrne nazaj in nihče neče nič vedeti
razen roda onega, kogar je ubil; z rodom se mora izmiriti, ker bi
ga sicer oni ubili.

Ako je bil kak mož ubit, in ako se je ubijalec hotel izogniti
krvni osveti, je poslal najprej najmanj 1000 grošev družini ubitega
kot mito. Potem se je napotilo k rodbini, ki je za mrtvecem
žalovala, nekoliko odličnjakov, pred katerimi je hodilo dvanajst
mater z dvanajst malimi nekrščenimi otroki v zibelkah, ki so vse
vpile: »Sprejmi mir, kume, za boga in svetega Jovana!" Ako je
bil najbliži sorodnik ubitega s tem zadovoljen, 'je sprejel, ako je bil
krščan, krstno, ako je bil Turčin, pa šišano kumstvo Pri izmirjenju
sta prijela ubijalec in oškodovanec s prsti kak novec, navadno dinar,
in starejšina ga je z nožem preklal na polovico. Potem so napisali
miritev v dveh izvodih in obesili na vsak izvod po polovico onega
novca. Navadno je potem sledila gostba. Popreje pa je moral ubi¬
jalec privezati si ono orožje, s katerim je prelil krv, na hrbet, se
priplaziti k oškodovancu na rokah in nogah ter reči: »Evo me
brate! Osveti se!“ Oni ga je pridignil, poljubil in orožje vzel.

Kukavica.  O tem ptiču je mnogo legend. Srbi pripo¬
vedujejo, da je kukavica bila žena in imela brata, pa jej je brat
umrl in ona je za njim toliko tožila in kukala (kukati iz grškega
xaixvvi)  dokler se ni pretvorila v ptico kukavico. Drugi pravijo,
da je bratcu to kukanje presedalo in da jo je on proklel ter se je
ona izpremenila v ptico. Drugi zopet pravijo, da se je bog nanjo
razsrdil, ker je tako tožila za svojim bratom, katerega je bil on
vzel, pa jo pretvoril, da kuka na veke. Zato skoro vsaka Srbkinja,
kateri je brat umrl, tudi danas brata oplakuje, čim čuje kukavico,
da kuka. — Drugi pripovedujejo, da je kukavica takole nastala:
Ko je umrl prvikrat Lazar v Betaniji (Jan. Ev. gl. XI.), sta se za-
vetovali njegovi sestri Marija in Marta, da bodeta kukali za njim,
dokler bodeta živi, ko pa je Krist Lazarja vskrsnil (oživel), je
ustvaril to ptico, da bi ostal zavet, in da mora ona sedaj kukati
do veka namesto njiju. — Kadar kukavica izide rano in peva po
črnih gozdih, pravijo da bode zlo za hajduke; ali ko kukavica
kuka po zeleni šumi, tedaj so hajduki veseli: »Listaj gora, kukaj
kukavica!/ Naj se dela doba za hajduke!" — Kdor prvi pot čuje
kukavico da kuka, mora, ako je pred solnčnim izhodom, trikrat

290

reči: „Za mojim zlotvorom" (kukala!). Srbi mislijo, da je kukavico
ubiti greh, ali jih v Dubrovniku ubijajo in jedo in pravijo, da so
prav ukusno jelo.

Mora. (der Alp, die Trude, asthma nocturnum, ephialtes, in-
cubus (v Spletu vada). — Nekateri ljudje pripovedujejo, da je
mora čarovnica, ki se je skesala in se zarekla, da ne bode več
ljudij jela, nego jih samo po noči pritiskuje in jim dihanje za¬
ustavlja. Drugi zopet mislijo, da je dekle, ki bode postala čarovnica
(veščica), ko se uda. V Crnigori polagajo oni, katere pritiskuje in
davi mora (imenujejo jih zduhače ali jedogonje), kadar ležejo
spat, pas na pokrivač (kolter). V Grblju imajo celo molitvico, katero
mora izmoliti zduhač, predno leže spat . . . Pripoveduje se, da je
nekega človeka tako morila mora, da naposled ni mogel več zaspati
in se mu je dosadilo živeti doma, nego je zajahal konja in pobegel
v svet ne vedoč nikod in kam; ali tudi to mu ni pomagalo, ker
ga je naskočila mora, kakor je na potu oči zatvoril. Hodeč tako po
svetu je prišel na nočišče k nekemu krojaču. Ko je po večerji kro¬
jač vzel svoj posel in jel šivati, se mu gost potoži, kako ga tlači
mora, „ampak jaz bom legel tu kraj tebe, dokler ti delaš, ne bi li
mogel nekoliko zaspati". Potem se pokrije s kocem in zaspi. Cim
je zaspal, koj ga je mora začela pritiskati in v snu je vpil ter se
otimal. Ko je krojač to čul, je vzdignil svečo, da vidi kako se gost
muči, kar zagleda kako se miče po gunju') velika bela dlaka, kakor
zmija, kadar leze. Ko je to krojač videl, je s škarjami, katere
je imel v roki, prerezal to dlako in ko se je nehala dlaka pre¬
mikati, se je takoj gost umiril in je spaval mirno, dokler ni
solnce zjutraj zagrelo. Ko se probudi, je Boga zahvalil, da je
tako dobro spal in se opravil, ter je šel h konju, da ga vidi
in mu da krmo, ali konj je ležal mrtev. Ko mu je krojač pri-
povedal, da mu je ono dlako na gunju z nožicami presekal, je
spoznal mož, da mu je bil konj mora, ki ga je pritiskala in morila.
Kdor trpi od more, mora, predno gre spat, postaviti naopako metlo
za vrata one sobe, kjer leže spat.

Pleče. Mnogi ljudje v srbskem narodu prerokujejo karkoli
iz pleča pečenega brava; čašica  (globina) gori na pleču je hiša
in ako ni zelo globoka, pravijo, da je polna hiša; one žile od

J ) vrhnja obleka, ki je v Srbiji od črnega sukna z rokavi do niže kolen.
Gunji po mestih pa sezajo tudi samo do pasa. V Crnigori se imenuje gunj tudi
bjelača,  tesna in do kolen sezajoča suknja. V Srbiji se gunj oblači nad vse
druge haljine, v Črnigori bjelača (v Brdih gunjina  imenovana) nad košuljo in
zato so v srbskih gunjevih rokavi mnogo širji in prostranejši.

291

19 *

čašice se imenujejo j ul ar (ular, povod, Halfter) in po tem se gleda,
kako so konji domačinovi; oni del gornje kosti, ki je izrasla iz
jedne strani pleča, se imenuje sleme  in čim bolj je podoben
sohi (pertica, Gabelhoz), da se da kaj nanj nasloniti, to je trdnejše
hišno sleme; izpod čašice na oni strani, kjer je pleče ravno, so
včasih male rupice; neke od njih se imenujejo raka,  druge pa
kolijevka  (zibel): ako so te rupice tako nizko od čašice, da se
ne dajo doseči s palcem, kadar se poslednji njegov gležen namesti
na rob, tedaj raka ali kolevka ni v hiši, nego v rodbini ali v selu.
Vse to, kar se je sedaj povedalo, se tiče samo onega, čigar je
bravec, t. j. pri komur se je ojagnil in sol lizal, dokler se ni
zaklal. Dolnji široki in tenki rob se imenuje polje:  ako je polje
čisto, kadar se pogleda pleče pred seboj, potem pravijo, da to
znači mir, ako je motno, onda je vojska in vešči proroki vedo
povedati, katera je krščanska in katera turška in katera bode nad-
jačala in še druge stvari. — To se najbolj gleda v desnem pieču,
zato se koj, ko se izseče, da onemu, katerega smatrajo za najbolj
veščega v tem poslu. Meso s takega pleča se ne sme glodati, nego
s prsti odčupati. Kadar hoče še kdo drug vanj gledati, se mu ga
ne sme dati v roko, nego ga položiti na mizo in odtodi ga drugi
vzame v roko. Zdi se, da tako tudi Arnavti gledajo ne samo v
pleče, nego tudi v kobilico  od kokoši, (kobilica = prsna kost.)
Po tem se lahko razume tudi ono, kar se pravi, ako se koga od-
davna ne vidi: „Nima ga ni v pleču“.

Pokajnice  so ljudje, ki žalijo in naricajo (od todi se ime¬
nujejo tudi narikače)za  mrtvimi. Razen domačih ljudi in obližje
rodbine pokojnikove se imenujejo pokajnice tudi njegova daljna
rodbina, njegovi prijatelji in znanci, ki prihajajo iz drugih sel ali
prvi dan na njegov pogreb ali pa drugi ali tretji dan v hišo nje¬
govo na pokajanje. Ako idejo iz drugih mest moški na pokajanje,
tedaj se poredajo eden za drugim s puškami naopako obrnjenimi
ter si izbero nekoga, ki nariče in javka na glas; ko se približajo
grobu ali hiši pokojnikovi, pritečejo ter zajavkajo vsi brez reda, kakor
kdo more. Pri hiši pokojnikovi izneso haljine in orožje pokojnikovo
ter nad njim tožijo. Ko se pokajnice vrnejo z groblja, daje se v
hiši pokojnikovi trpeza (miza) za dačo. Tretje jutro idejo pobliže
pokajnice na grob, kjer se po plakanju in javkanju zopet je in pije.

To plakanje na glas in naricanje se imenuje tudi tožiti za
kom, posebno za mrtvecem, t. j. govoriti „jaoj Božo (ali kakor mu
je ime), moje grdne rane; jaoj kdo bode tvojega pustega (t. j. osam¬
ljenega) konja jahal?; jaoh jaoh, kdo bo tvoje orožje pasat?

292

jaoh, kdo bode tvoje haljine nosil” itd. Mati za sinom, a sestra
za bratom toži včasih po dve do tri leta; kadar je sama doma,
ali ako ide kam na polje, ona nariče in toži, kakor bi pevala.
Dostikrat bi iz kamena solza udarila, kako žalostno mati nariče
za sinom, ali sestra za bratom. V Kastelih (osem sel med
Spletom in Trogirom) za onega, ki umre, najmejo narikačo ter jo
pošljejo v hišo, da ga žali i za njim nariče. V Paštrovičih, v Boki
in v Črnigori so naricanja v Štihovih, kakor pesme. Sedaj je še
sramota ženi tožiti za možem, a še veča izprošenemu dekletu za
mladeničem, vendar se tudi v pesmih poje, kako so žene tožile
za možmi in dekleta za mladeniči.

Narikača  (v Kastelih) je žena, kateri se plača, da »nariče”
za mrtvecem (zapevalja, tuškinja). Lahko pošljejo različni prijatelji
po več takih narikač v hišo in na grob pokojnika. Vsaka pove na
početku svojega »naricanja”, kdo jo je poslal, pa potem začne
hvaliti mrtvega in na zadnje završi s pozdravom vsim mrtvim te
hiše od onega, ki jo je poslal. Tuškinja jim pravijo v Boki, zape¬
valja pa v Sremu.

Vještica  (rogulja, kamenica, krstača, coprnica). Veščica
se imenuje po narodnih pripovedkah žena, ki ima v sebi nekak
vražji duh, ki v spanji iz nje izide in se izpremeni v metulja, v
kokoš ali v ščurek, pa leta po hišah, grize ljudi in posebno malo
deco: ako najde moža, ki spava, ga udari preko leve sise in mu
otvori prša, dokler ne izvadi iz njih srca ter ga poje, pa se potem
prsi zopet zrastejo. Taki vgrizneni ljudje takoj umro, drugi žive
delj časa: kolikor je ona časa dosodila, ko je srce jela; umro pa
na tak način, kakršen ona določi. Veščice ne jedo belega luka in
zato se mnogi o belih in božičnih pokladah (posti pred belo nedeljo
in pred božičem) z belim lukom namažejo po prsih in podplatih
in izpod pazuhe, ker mislijo, da one jedo ljudi posebno na te dni.
Nobeni mladi in lepi ženi ne pravijo, da je veščica, nego samo
babam. Kadar se veščica izpove in izda, onda ne more več jesti
ljudij, nego postane zdravnica in daje trave ogrizenim. Kadar ve¬
ščica leta po noči, se sveti kakor ogenj; najrajše se zbirajo na
gumnu. Zato pravijo, da se namaže, kadar hoče poleteti, z neko
mastjo pod pazuho in reče: „N1 o trn, ni o grm, nego na pometno
gumno”. Pripoveduje se, da je neka žena, namazavši se z ono
mastjo, mesto »Ni o trn, ni o grm” nehotice rekla »I o trn, i o
grm” in se poletevši opraskala o vsakako trnje in grmovje. V Sremu
se pripoveduje, da se tamkaj veščice najbolj zbirajo nad selom

293

Molovino, na nekem orehu; v Hrvatski pa se pripoveduje, da se
zbirajo na Kleku blizu Ogulina. V Dalmaciji se pripoveduje, da se
zbirajo veščice v Pulji (Apuliji) v Italiji pod orehi. Gumno se zove
medeno (med, i, orichalcum) ali srebrno, ali pometno (kjer metejo
z metlami) ali vilino gumno. [Vršino kolo je ono, kjer dijaki či-
tajo posebno knjigo, kadar je njih 12 zvršilo dvanajst šol, jeden
od teh pa izgine ne ve se kam. Taki dijaki se družijo s hudičem
in vilami in se imenujejo grabancijaši  (pokvarjeno iz nekroman-
tijaši, nekromantija = prerokovanje iz mrtvecev).] Ob času hude
ure, toče in grmenja vodijo oblake. Najrajše se zbirajo v marcu in
prihajajo na gumno na metlah ali na vretenih. Vozijo se čez vodo v
jajčjih lupinah, zato mnogi, kadar jedo jajca, razbijajo lupine, da
se ne bi mogle v njih voziti veščice. Narod veruje čvrsto, da ne
škodujejo veščice tujcu, ampak samo milim in rojakom. Zato pravi
pregovor: „Kud če vještica, do u svoj rod“ (= svojta). Pripoveduje
se v Sremu, kako je neki mož, videvši, da mu je izletela iz hiše
veščica, našel njen lonec, pak se iz njega namazal tudi on in rekši
tako, kakor ona, se tudi on v nekaj izpremenil in poletel za njo
in doletevši na oreh v Molovini našel mnogo veščic, ko so se častile
za zlato mizo in pile iz zlatih čaš. Ko je vse ogledal in mnoge
izmed njih spoznal, se je od čuda prekrižal in dejal: „Anate vas
mate bilo" (anatemate vraga in njegovega imena bilo, kletev). V
tisti mah so se vse razpršile, vsaka drugam, on pa je pal pod oreh,
kakršen je bil preje. Zlata miza in veščice so izginile, njih čaše pa
so se izpremenile v parklje kojekakih crkovin. Žena, ki je veščica,
leži kakor mrtva, ako iz nje izide duh in ako ji mož okrene glavo,
kjer so bile prej noge, se ne bi več prebudila. Ako vidijo zvečer
kakega metulja, ki leta po hiši, mislijo da je veščica (vešča) in če
le morejo, jo vlove in zapale ob sveči ali ognju ter govore Pridi
jutri, da ti dam soli". Ako pride drugi dan kaka žena in prosi soli,
potem se misli, da je ona pri njih sinoč bila. Ako v kakem selu
pomre mnogo dece ali odraslih in ko vsi povičejo na kako ženo, da je
veščica, jo povežejo in vržejo v vodo ali more potoniti (pravijo
namreč da veščica ne potone). Ako žena potone, jo izvlečejo in
puste, ako ne more potoniti, jo ubijejo, ker je veščica. Tako so
izpraševali veščice še v dobi Karagjorgjevi v Srbiji. Nekateri na
bele poklade preobračajo verige proč od veščic. Nekateri devajo
kak rog v oglje, s pepelom pokrito, ker veščice beže posebno od
tega smradu.

Nekteri pravijo, da se veščice izpreminjajo v baburače (= kr-
stače, slov. krastače).

294

Poleg ženskih so tudi moški veščeci.  Njihovi duhovi
lomijo skale in izkoreninjajo drevesa ter se med seboj bore. Ona
stranka, ki zmaga, potegne rodovitnost na svoje ozemlje. Ako umrje
kak mož, ki je na sumu veščeca, mu zabijejo trne pod nohte in
mu z nožem, ki ima črne korice (platnice) prerežejo kolenske kite,
da ne bi mogel svojega groba zapustiti (zovejo se tudi (v)je-
dogonje, zduhači). Veščica in veščec  se izvajata iz ko¬
rena ved-, vedogonja  pa iz korenov ved- in gen-. Sličen v
nečem je vedogonji tudi volkodlak

Volkodlak  (vukodlak, vampir) se imenuje v narodnih pri¬
povedkah človek, v katerega 40 dni po smrti pride nekak vražji
duh ter ga oživi (se povampiri). Volkodlak izhaja ponoči iz groba
in davi ljudi po hišah in pije njih krv. Pošten človek se ne po¬
vampiri, temveč ako je preko mrtveca preletela kaka ptica ali je
prešlo kako drugo živinče. Zato čuvajo mrtveca, da preko njega ne
prehaja kaj. Volkodlaki se najrajše javljajo pozimi okoli božiča do
vnebohoda. Ako začne mnogo ljudij umirati po vasi, začno govo¬
riti, da je volkodlak v grobju in nekateri pravijo celo, da so ga
videli s svojim pokrovom na ramenu; potem začno pogajati, kdo
se je povampiril. Včasih vzamejo vranega žrebca brez lise in ga
odvedo na pokopališče ter ga vodijo preko grobov, v katerih sum-
njajo, da bi bil volkodlak; preko groba, v katerem je volkodlak,
ne more tak žrebec stopiti. Ako se uverijo, da je volkodlak v grobu,
ga izkopljejo in vsi kmetje zbrani z glogovim koljem (samo takega
se volkodlak boji) prebodejo njegovo telo, ako ni razpalo, ampak
se nadulo in pordečilo od človeške krvi ter ga vržejo v ogenj.
Kadar govore o volkodlaku v hiši, pravijo: „Na potu mu bodi broč
in glogovo trnje." Tudi broč (rubia tinctoria) ima namreč trnje.
Tudi pravijo, „rdeč, kakor vampir". Volkodlak prihaja včasih k ženi
svoji in ž njo spi, a otrok volkodlakov nima kosti. Ob lakoti ga
vidijo okoli mlinov, žitnih shramb in turščnih košev s pokrovom
na ramenu. On se prevleče skozi najmanjšo rupico in zato nič ne
pomaga zaklepati vrata, kakor tudi ne proti veščicam. Pr. nemški
W e r w o 1 f, sr. lat. g u e r u 1 f u s.

295

Slovarček tujih in manj znanih besedi

Številka znači stran, kjer je beseda iztolmačena.

adži, adžo, hadžija
181.

aferim 168.
aga 129.

Alah 177.
alajbarjak 101.
amanet 237.
amfon 163.
amanetmate 294.
arhijerej, viši du¬
hovnik 282.
baburača 294.
bačija 30.
badnjačica 276.
badnjak 275.
bajalica 217.
bajram 176.
balčak 283.
barjak 7.
baš-beg 28.
batina 8, 223.
bdenje 175.
beba 203.
bedevija 285.
berat, ukaz, s katerim
se namešča paša
28.

belec 168.
beleg 188.

blag dan 287.
blažena palica 276.
bog i bratska 174.
božič 276.
božič mali 277.
brojanice 193.
bula 138.

bulju(k)baša, stotnik
280.

burak 190.
buruntija 279.
buzdovan = topuz
193.

čaba 160.
čehaja 41.
čelepoš 278.
čemer 286.
čir = kir 58.
čakšire 278.
čalma = saruk = šal
234.

čanek 276.
čarapa 275.
čardak = stražnica
86 .

čaršav 276.
čašica 291.
čelenka 280.
čengeli 159.

čes(t)nica (od čast)
276.

četovanje 86.
činiti 290.
čoban 282.
čoha 278.
čorba 222.
čvor 164.
dacija 278.
dača 265.
dahija 27.
desetnik (desečar)
270.

dimiskija 285.
din 122.
dinar 211.
dolama 200.
dreti 174.
duhan 5.

džamija 135, 264.
džeferdar = dolga
puška 234, 271.
efendija 169.
fakir 222.
fes 234.
fildiša 225.
fišek 191.
fukara 222.
gječerma 278.

297

glava = glavar 166.
z glavo = sam 204.
gluha doba noči 195.
goba 146.

gomila prokleta 147,
264.

gospodi 266.
grabancijaš 294.
grabiti se 250.
grad 137.
grivna 225.
guber 275.
gumno, guvno, me¬
deno, pometno, vi-
lino, srebrno 294.
gunj 291.
gunjec 138.
gusle 141.
hadžija 162.
hajduk 185, 277.
handžar 279.
harač 272.
haračlija 272.
harambaša 185, 278.
haramija 284.
hodža 180.
hurija 178.
igumen 243.
ikona = podoba 289.
imam 219
izkapiti 258.
izkopati 233.
iztočnik 179.
jatak 278.
jular (ular) 292.
jedogonja 291.
jutrenje (jutranja mo¬
litev) 277.
kadita 281.
kadija 129.
kajmakan 102

kalpak = kapa 285.
kamen 175.
kamenica 293.
kandžija 175.
kapa 146.
karlica 276.
karvan 149.
katuna 30.
kaurin = kavur 192.
kaurski 223.
kavaz 2, 129
kavaz-baša 129.
kavga 283.
kesedžija 280.
kičenka 278.
kir = čir 58.
kita 146.

klir = duhovništvo
19.

ključ 209.
kmet 279.
knez 129, 279.
kobilica 292.
kokot 262.
kotur, obroč 278.
kolijevka 292.
koljivo 265.
koporan 278.
košnica 276.
Kraljevič Marko 281.
krdžalija 280.
krilo 228.
krilo dobiti 187.
krisovulja (zlata bula)
38.

križ s tremi prsti 147.
kronica 243.
krstača 241, 293.
krs(t)no ime 287.
krstonoše 198.
kršnjak 287.

krvarina, krvnina
289.

ktitor 283.
kubura 234.
kučka 181.
kukati 137, 141.
kukavica 290.
kuku lele 228.
kula 86.
kumiti 175.
letargija = maša
pravoslavna 137,
237.

lopta 137.
luča 186.
ludjak 271.
manastir 280.
marama 275.
maslo 175.
maškara 204.
medžet 264.
megdan 284.
mehana 285.
mezar 152.
milojka 276.
mir 170.
miralaj 102.
mirbožati se 276.
miriti 168.
mirobiten 170.
miška = mišica 183.
miždrak 136.

Mletki 207.

Mletčani 212.
moči 163.
momek 137.
mora 291.
more, bre 280.
mošeja 105.
mramor 152.
mrč 5.

298

mrtva doba noči 195.
mufti, tolmač zakona,
vrhovni duhovnik
muhamedovski 7.
munar 135.
munara 135.
na glavi 269.
nahija = okraj 6.
narikača 293.
nazuvci 275.
nekrst 137.
niščetnost = ničevost
145.

nizam 104.
n6 = nego
nuja = sila 248.
oblegati 207.
obrača se svet 207.
obraz 151.
oder 225.
odiva 136, 272.
odmetnik 32.
odpremiti 189.
odvet 192.
oka 203, 256.
pandur, sodnijski
sluga 279.
para 211.
parec 279.
pašaluk = provincija
paše 134.
pazar 210.
pecivo 215.
peča 148.
perčin 229.
perjanik 221.
pleče 291.
podvig 144.
pogibija 285.
pojutrje 288.
pokajnice 292.

poklade bela in bo¬
žične 293.
polaznik 276.
polažajnik 276.
polje 292.
pomjani 266.
ponjava 275.
popovati 150.
poslužbica 289.
posluživanje 289.
prah = smodnik 232.
pratiti = spremljati
126.

pre 169.
pregača = pred¬
pasnik 8.
prekrvnik 230.
pričanik (grah) 280.
pričati 154.
pričeščivati se 286.
prilaživanje 289.
princip 210.
priprata ^82.
prislavljanje 289.
prislužbica 289.
prisluživanje 289.
prijav 226.
prnjavor 280.
proskura 255.
prota = presbiter
283.

pržibaba 278.
punje 255.
pusti glasi 171.
puška mala 279.
raka 292.
rakija 258.
ramazan 177, 286.
redit 101.
ridžal 191.
robje 150.

rogulja -241, 293.
roguša 241, 293.
rotiti se 254.
rožanstvo 276.
rozina = rog 152.
ruček = kosilo 276.
runo 136.

sablja = junak 236.
samohran 137.
samur 285.
sandžak, zastava, pro¬
vincija, namestnik
37.

sandžakat 37.
sandžak-beg pogla¬
var provincije 37.
saruk = čalma = šal
184.

serdar 63, 129.
skupiti = zbirati 1.
skut 270.
slava 287.
sleme 292.
služba 287.
smok beli 204.
snaha 175.
snovidenje 249.
sod = sodišče 207.
sofra 276.
sol sijati 173.
somun 288.
spasovati se = rešiti
se 277.
stobaša 8.
stočarina 9.
stotnijaš 8.
stas = postava 225.
stolba 208.
stravičen 3.
stublina, stublo 186.
subaša 279.

299

sunetiti se 222.

svečar 287.

sveti 287.

sveto 287.

svet se obrača 234.

svijeda 46.

svojta 240.

šal 234.

šaran 288.

Šarec 221.
šehit 221.
šerbet 171.
šestoper = topuz
193.

šešana 280.
šišano kumstvo 185.
sjačiti 277.
tamjan 251.
tartar 145.
teftiš 279.
tema 145.
teokratija 34, 84.
toke 200.
topuz 193.
topuzina 193.
trka 231.

trpeza 278.
tuč 278.
tulumina 285.
tuškinja 293.
udati se 224.
uho tursko 270.
ulizica = priliznj enec
28.

uskrs 176.
ustavki 288.
utok = rekurs 8.
vada 291.
varenik 276.
vatralj 275.
vedogonja (jedo-
gonja) 295.
velji = velik 189.
venčati 237.
venec 182.
vera 149.
vero uhvatiti 149.
vešča, veščica 293,
294.

veščec 295.
vezir 27.
vijati 277.

vila 156.
vilajet 27.

vjedogonja 291, 294.
vještac 295.
vještica 293.
vlah 150.
voj 145.
vojvoda 129.
volkodlak 295.
vršino kolo 294.
vukodlak 295.
vzblutiti se 183.
zagon 231.
zduhač 291, 295.
zaigrati 147.
zalog 146.
zapevalja 293.
zavada = prepir 277.
zavet = obljuba 290.
zebek 102.
zgreb 175.
zublja 162.
žbir 207.
ždral 222.
žrec 163.
žrvenj 181.

Kje je kaj?

I. Kratek zemljepisni pregled Črnegore . . . .

II.  Kratka zgodovina Črnegore.

III.  Uvod v Gorski venec.

IV.  Gorski venec. Prevod in tolmač ....

Posveta prahu očeta Srbije.

Lica (osebe).

1. prizor. Vladika Danilo in Vuk Mičunovid

2. prizor. Pogajajo s puškami in tolmačijo

znamenja.

3. prizor. Glavarji se zbirajo v skupščino .

1. Kolo: Bog se je razljutil na Srbe

4. prizor. Vladika zboruje z glavarji . . .

2. Kolo: Ivan-beg in brat Uroš . .

3. Kolo: Staniša Crnojevič . . . .

5. prizor. Glavarji se razgovarjajo z glavarji

turškimi.

4. Kolo: Boj na Vrteljki.

6. prizor. Pismo vezirja Selima in odgovor

vladičin.

5. Kolo: Boj pri Erceg-novem . .

7. prizor. Spavajo in pripovedujejo sanje

8. prizor. Vojvoda Draško pripoveduje o Be¬

netkah .

9. prizor. Kosijo in gatajo iz pleč ....

10. prizor. Svatje Mustafičevi .......

11. prizor. Sestra Batričeva .

12. prizor. Pop Mico. Veščice.

13. prizor. Igumen Štefan govori glavarjem .

14. prizor. Pripovedujejo sanje in prisezajo,

da se pobijejo s Turki .

Stran.

1.—13.
14,—113.
144.-122.
123,—295.
125.—128.
129.

131.—138.

139.—142.
142,—157.
142,—147.
157,—168.
160,—161.

167, —168.

168, —186.
185.—186.

187,—195.
193.—194.
195,—202.

202,—215.
215,—224.
224.-227.
227.-234.
235.-242.
243.-252.

252.-255.

15. prizor. Veselje v hiši vladičini na badnji

dan. 256.—261.

16. prizor. Na božič prihajajo glasovi o po-

kolju turškem. 261.—267.

6. Kolo: Boj na cetinjskem polju . 264.—265.

17. prizor. Na novo leto prihajajo drugi gla¬

sovi o pokolju turškem. 267.—274.

V. Obširnejše opazke iz Vukovega rečnika in živ¬

ljenjepis Kraljeviča Marka . . . 275.—295.

VI. Tolmač tujih in manj znanih besed .... 297.—300.

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

NRTISMILH ; ,U?ITEgSKR TISKARMR"
V LJUBLjnm