69. LADJA - Dimežev obisk
Gotovo ste se že naveličali mojega tarnanja, ko sem že neštetokrat ob-žaloval, da se v preteklosti ni našel nihče, ki bi stare slovenske pripo-vedi zapisal takrat, ko so še cvetele v našem ljudskem lzročilu. Mnoge zgodbe bi se tako ohranile za današ-nje in poznejšc rodove in marsikdo bi lahko ob vsakem času posegel v to zakladmco Ijudske zgodovine.
Nekaj narodnega blaga pa se jc vendarle ohranilo. Še sreča, kajti v nasprotnem primeru bi moral da-našnji članek s popotovanja po ši-šenski občini kaj kmalu zaključiti. Na Ladji blizu Goričari sem namreč letos februarja prisluhnil pripovedi, ki sama zase ni nič posebnega, zani-mivo pa jo dela povczava z ostalirai zgodbami in iz tega in bližnjih kon-cev.
Raziskovalci tabora Sora 90, smo obiskali Valentina Vebra, za kate-rega so nam domačini vedeli povc-dati, da je že dolga leta vnet član tamkajšnjih društcv. To jc v pogo-voru tudi sam potrdil in povedal, da je v društvih sodelovala že njegova mali, vanje sta vključena oba z žcno,
sledijo pa jima tudi njuni otroci. Potem je beseda nanesla še na La-djo, majhen zaselek ob bregu Sore, na katerem danes kraljuje goričan-ska Celuloza, ki počasi izriva doma-čine, da se razseljujejo po okoliških krajih.
Sredi prejšnjega stoletja, pravi Zdravko Veber, se je v tej okolici zadrževal Dimež. Bil je v Bršniku, hribu od Ladje navzgor. Eden od domačinov je naletel na njegovo druščino. Dimež mu je dcjal, da tega 24 ur ne smc nikomur pove-dati, sicer »se bo posvetilo«. Kmet pa se navodila ni držal, ter je svoje srečanje takoj naznanil orožnikom. Še istcga večera se je na Ladji zares »posvetilo«. Zagorel je edcn od skednjev, le da se jc Dimež zmotil in se maščeval nad napačnim gospo-darjem. Zažgal je imovino predni-k6v Zdravka Vebra, tjejansko pa ga je naznanil edcn od njihovih sose-dov.
Kdo je bii Dimež in čemu je pri-poved Zdravka Vebra zanimivo od-kritje iz naše preleklosti? - Janez Siherl, dijak iz Bitcnj na Gorenj-
skem, sin bogatega kmeta, je v Ljubljanskih šolah naredil hud prekršek. Sošolec ga jc nagovoril h kraji in zavoljo tega so ga izključili iz gimnazije. Najprej se je udinjal kot pisar pri tamkajšnjih advokatih, potem pa se je vrnil v domači kraj. Ker tudi tu ni dobro ločeval med tcm kaj je njegovo in kaj ni, so ga vtaknili med vojake. Samo tri me-sece je služil v 17. pcšpolku, potem pa jo je na lepem pobrisal, ko je bil določen za stražo. Potika] se jc nao-krog, ter se skrival prcd zasledo-valci, ter pri tem na kamniškem koncu naletel še na nekaj podobnih »ptičkov«. Postal je njihov poglavar in s tem se začenja njegova rokov-njaška kariera, ki je trajala od leta 1850 do smrti januarja 1862.
Janez Siherl je postal Dimež. Bil je izredno sposoben in je svojo izo-brazbo znal temcljito izkoristiti za razne podvige. Po zunanjosti je bil lep mladenič, krepke postave z dol-gimi iasmi, ter se je znal zamaskirati v različne osebe. Njegovo geslo je bilo - Vzemi bogatinu in daj revežu. Kradcl in ropal je torcj le tistim, ki so imcii vscga preveč. Če mu niso ustregli, jim jc »poslal petelina na streho« ali manj poctično rečcno-zažgal jim je hišo ali gospodarsko poslopje, zaradi česar se ga je opri-jelo imc Dimež.
In zdai nas seveda zanima če ie Dimež kolovratil tudi po krajih naše občine. No, ravno o tem imamo to-liko gradiva, da nam obseg tega članka nikakor ne zadošča za opis vseh njegovih vragolij.
Stmimo jih lc na kratko - v Pod-gori pri Scntvidu je večkrat prenočil
JANEZ SIHERL DIMEŽ,
strah dežele Kranjske
ter se potcm z domačim dekletom peljal na ljubljanski trg. Domačin Bahar mu jc ponarcjal denar s kate-rim je Dimež plačeval svoje usluge. Nekaterim prebivalcem te vasi so rokovnjači nekoč izpred nosa spe-ljali več \oz žita, ki so jih vozarili v tuje kraje.
Dva njcgova pristaša sta pri Škof)i Loki ukradla vola, ga peljala v jepr-ško cerkev, ter ga notri ubila in razkosala, zaradi česar je bila dalj časa uradno zapcčatena ter se v njej ni smela obhajati maša. Take in po-dobne neposlušnosli je Dimež sirogo kaznoval ter nekoč enega od svojih rokovnjačev cclo ustrelil ko je kradel in ropal v njegovem imenu.
Zgodb o Dimeževem pojavljanju v naših krajih jc bilo seveda veliko. Tako lahko sklepamo, ker jc ravno Jakob Aleševec, pisatelj in domačin iz Skaručne, napisal prvo igro o tem rokovnjaču z naslovom »Dimež - strah dežclc Kranjske«, ki je bila
leta 1875 uprizorjena v deželnem gledališču v Ljubljani. Pozneje se je izgubila. Eden od kamniških domo-ljubov pa je nagovoril znancga igralca, Antona Cerarja-Danila naj napišc novo igro. Ta je isto žcljo gojil v sebi celih štirideset let, tcr na koncu ob vnovični prošnji, tokral Janeza Ev. Kreka, leta 1911 napisal novo igro s omenjenim starim naslo-vom. Ta je že ob najavi naletela na tak uspeh, da so bile karte razpro-dane tri dni prcd premiero. Pozneje so jo prcvzeli tudi podeželski odri, šentviška čitalnica jo je nameravala uprizoriti celo mesec po premieri, a do tega ni prišlo. Igrali pa so jo
tudi v Sori pred zadnjo vojno. Da-nilo je po uspehu svoje igre napisal še povest o tem znanem rokovnja-škem poglavarju. Pri tem so mu s podatki veliko pomagali domačini iz Šentvida, posebno pa še gostilni-čar Šušteršič, Slcpi Janez iz Zapuž. Kakršno življenje, taka smrt, pravi slovcnski pregovor. Ko so orpžniki obkolili hišo v kateri se je Dimež skrival, so ga pozvali naj se preda. Tega pa ni hotel, zato so poslopje zažgali. Janeza Siherla je pokončalo tisto kar mu je dalo ime - zadušil se je v dimu. Še dolga leta potem pa je strašil po slovenskih amaterskih odrih.       Andrej Mrak