IN GRADIVO 19 TREATISES U AND 4 DOCUMENTS | | |. 'INŠTITUT ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA V LJUBLJANI RAZPRAVE IN GRADIVO 8€ LJUBLJANA 6 DECEMBER 1986 RAZPRAVE IN GRADIVO TREATISES AND DOCUMENTS 19 INŠTITUT ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA LJUBLJANA — DECEMBER 1986 RAZPRAVE IN GRADIVO — TREATISES AND DOCUMENTS 251YU ISSN — 0251 UDK — UDC 323.1 (497.1) (058) Izdajateljski svet — Editorial Board Andrej Caserman, Silvo Devetak, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Peter Klinar, Vera aa dr. Ernest Petrič, Amalia Petronio-Bertoni, dr. Rudi Rizman, dr. Janez Stanovni Uredniški odbor — Editorial Committee Dr. Borut Bohte, dr. Darko Bratina, Andrej Caserman, Rudi Čačinovič, mag. Silvo Devetak (glavni urednik — Editor in Chief), dr. Savin Jogan, Boris Jesih (odgovorni urednik — Editor in Charge), dr. Vladimir Klemenčič, Miran Komac (tehnični urednik — Technical Editor), Lev Kreft, dr. Avguštin Malle, dr. Janko Pleterski, Miran Potrč, dr. Rudi Rizman, Janez Stergar Uprava revije — Management Milena Kisovec, Jožica Jereb, Neva Lebar Prevodi — Translation Dušan Gabrovšek, Alenka Goričan (angleščina — English) Lektor — Language advisor Dušan Logar Zunanja oprema — Layout Neta Zwitter Redakcija tega zvezka je bila zaključena 30.novembra 1986. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljejem uredništva in navedbo vira — The editing of this volume was terminated on 30. Novembre 1986. The authors are responsible for the scientific contents of their con- tributions. The articles may be reproduced only with the prior permission of the publisher and by guoting the source. Založil in izdal — Published and edited by H Inštitut za narodnostna vprašanja — Institute for Ethnic Studies YU-61000 Ljubljana, Cankarjeva 5, tel.: (061) 210 823, 210 879, 210 964 Predstavnik — Representative Mag. Silvo Devetak — Silvo Devetak, LL.M. Revijo sofinancira — Co-financed by . Raziskovalna skupnost Slovenije — Research Community of Slovenia Naklada — First Printing 1000 izvodov — 1000 copies Tisk — Printed by Dušanka Mukvič, Čabar, december 1986 RAZPRAVE IN GRADIVO — TREATISES AND DOCUMENTS, LJUBLJANA DECEMBER 1986, ŠT. 19 KAZALO Rudi Čačinovič: Uvod Silvo Devetak: Delo Inštituta za narodnostna vprašanja v letih 1981 —1985 15—23 Silvo Devetak: Enakopravnost jezikov in pisav pri poslovanju organov jugoslovanske federacije 25—43 Silvo Devetak: Etnos kot dejavnik v mednarodnih odnosih 45—54 Miran Komac: Narodnostna identiteta: prispevek k multidisciplinarnemu proučevanju narodnostnih manjšin 55— 68 Boris Jesih: Politična participacija in manjšine 69—85 Sonja Novak Lukanovič: Jeziki in izobraževalni sistemi v SR Sloveniji 87—96 Renata Mejak: Razvoj vzgoje in izobraževanja na narodnostno mešanem ozemlju v Prekmurju 97—120 Nada Vilhar: Oris gospodarske strukture naselja Dobrovnik/Dobronak v okviru socialnoekonomske strukture narodnostno mešanega ozemlja v Prekmurju (z vključitvijo ankete, ki je bila opravljena v Dobrovniku/Dobronak leta 1984) 121—135 Renata Mejak: Seznanjanje z elementi madžarske in sloveske kulture v dvojezičnih šolah 137—154 Silvo Devetak: Transfrontier regional cooperation between Austria, Italy, Yugoslavia and Hungary — a starting point for pan-european regional contacts and exchange? 155—171 Janez Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga v društvenem življenju in v političnem organiziranju koroških Slovencev 173—190 Nada Vilhar: Socialnoekonomska struktura prebivalstva na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem 191—202 Nada Vilhar: Razvoj turističnega gospodarstva na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem 203—217 Vera Klopčič: Manjšine — most ali breme v meddržavnih stikih 219—227 Peter Beltram: Množični mediji in narodnostne manjšine 229—240 Samo Kristen: Tržaška kriza maja in junija 1945 v pričevanju ameriških in britanskih sodobnikov 241—251 Miran Komac: Biografije in bibliografije sodelavcev Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani za obdobje 1979— 1986 253—292 RAZPRAVE IN GRADIVO — TREATISES AND DOCUMENTS, LJUBLJANA DECEMBER 1986, No. 19 CONTENTS Rudi Čačinovič: Introductory 7—13 Silvo Devetak: Professional Activities of the Institute for Ethnic Studies in the Period from 1981 through 1985 15-23 Silvo Devetak: The Eguality of Languages and Alphabets as Reflected in the Activities of the Agencies of the Yugoslav Federal Government 25—43 Silvo Devetak: Ethnicity as a Factor in International Relations 45—54 Miran Komac: Ethnic Identity: a Contribution to the Multidiscipinary Investigation of Ethnic Minorities 55—68 Boris Jesih: Political Participation and the Minority 69—85 Sonja Novak-Lukanovič: Languages and Educational System in SR Slovenia 87—96 Renata Mejak: The Development of Education in the Ethnically Mixed Areas of Prekmurje 97—120 Nada Vilhar: An Autline of the Economic Structure of Dobrovnik/Dobronak with Regart to the Socio-economic Structure of the Ethnicaly Mixed Prekmurje Region and the Survey which was Carried out in Dobrovnik/Dobronak 121—135 Renata Mejak: Elements of Hungarian and Slovene Cultures in Bilingual Schools 137—154 Silvo Devetak: Transfrontier Regional Cooperation Between Austria, Italy, Yugoslavia and Hungary — a Starting Point for Pan-european Regional Contacts and Exchange? 155-171 Janez Stergar: The Association of Carinthian Partisans (Zveza koroških partizanov) and its Role in the Societal Life and Political Activities of Carinthian Slovenes 173—190 nada Viitiadf. DOCIDECONOITNC rOpulauon MakKCUP II ine Ethnically Mixed Area of Carinthia (Koroška) 191—202 Nada Vilhar: The Development of Tourism in the Ethnically Mixed Areas of Carinthia 203—217 Vera Klopčič: Minorities — Bridge or Hindrance to the Relations between the Socialist Federal Republic of Yugoslavia and Austria Peter Beltram: Ethnic Minorities and the Mass Media 219—227 229—240 Samo Kristen: The Trieste Crises of May and June 1945 trough the Eves of British and American Contemporaies 241-251 Miran Komac: Biographies and Bibliographies of the Workers and Associates of the Institute for Ethnic Studies in Ljubljana for the Period 1979— 1986 253—292 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19, s.7—13 7 Rudi Čačinovič Predsednik sveta inštituta UVOD Za slovenski narod in za njegove odnose z drugimi narodi in narodnostmi imajo narodnostna vprašanja izreden pomen. Na dveh obmejnih področjih SRS imamo madžarsko in italijansko narodnost. Nista številčni, pripadata pa dvema matičnima narodoma, s katerima Slovenci v svoji preteklosti nismo imeli enakopravnih odnosov. Odprava dediščine je zahtevala ne le dosledno manjšinsko politiko socialistične in samoupravne skup- nosti, temveč vrsto objektivnih in znanstvenih analiz razmer in tudi »vzgojo za sožitje«. To tembolj, ker se Slovenci v vseh sosednjih državah borijo, da bi si zagotovili vsaj temelje za svoj nacionalni obstoj. Posebno obremenilen je razvoj za Slovenca na Koroškem, kjer so po stoletni germaniziaciji v Hitlerjevem »rajhu« z nasilnim preseljevanjem in koncentracijskimi taborišči še vedno na delu sile, ki jih hočejo asimilirati. Po zmagi nad fašističnimi silami se je v Evropi raziskovanje identitete etničnih skupin okrepilo. Oživljajo in krepijo se narodi in narodnosti, o katerih so bili mnogi že prepričani, da so utonili v politični, gospodarski in kulturni hegemoniji večinskih narodov. Odnos manjšina—večina je danes predmet obravnave v telesih OZN in drugih mednarodnih in nacionalnih institucijah. Z vsemi temi ugotovitvami se moramo soočiti tudi ob ocenjevanju in presojanju nalog in dosežkov Inštituta za narodnostna vprašanja. Narodi in narodnosti so živ organizem. Njihov razvoj in medsebojni odnosi med narodi in narodnostmi zahtevajo nenehno proučevanje in opozarjanje na razvojne tendence. Primer negativnih vplivov so tudi gospodarske krize in težave. Težke preizkušnje v preteklosti so nam vsem zgovoren dokaz, da nam je zgodovina izbrala skupno usodo. Sedanje razprave v Jugoslaviji o dopolnitvi ustave, o zakonu o združenem delu itd. narekujejo še poglobljeno znanstveno preučevanje odnosov med narodi in narodnostmi. Nikakor ne smejo biti predmet površne dnevno-politične pragmatike, še manj pa nacionalističnih ali samo oportunističnih demagogij. Nedvomno smo dolžni temeljito poznati položaj in razvojne možnosti Slovencev, ki živijo v sosednjih državah. Storiti pa moramo čimveč, da bodo tudi sosedje spoznali našo zasnovo sožitja med narodi in sosednjimi državami. Največja nevarnost za nacionalistično nestrpnost in predsodke je nepoznavanje soseda (države, narodnosti, drugojezičnosti) in nerazumevanje njegovih problemov. Prizadevati si moramo, da bodo v raziskovanje problemov naših zamejcev vključeni tudi demokratični in progresivni znanstveniki 8 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 večinskih narodov in objektivne, tj. znanstvene inštitucije. To velja seveda še bolj za skupna raziskovanja in sodelovanje INV z inštituti in znanstveniki iz drugihi republik in pokrajin. Poskus ocene rezultatov dela v preteklem obdobju (1981—86) kaže, da se je INV zavedal globine in razsežnosti narodnostne problematike doma in na tujem. Podrobno naštevanje posameznih tem raziskovalnega programa, ekspertiz in posameznih nosilcev nalog je v dodanih prilogah. Delo INV je zajemalo vprašanja narodnostnih skupnosti v SRS (Madžarov, Italijanov). Raziskave o življenju in razvoju Slovencev v sosednjih državah so bile veči del zasnovane skupno z dvema zamejskima znanstvenima inštitutoma (SLORI v Trstu, SZI v Celovcu). Oba tudi samostojno raziskujeta vrsto nalog za potrebe Slovencev v Italiji in Avstriji. Porabski Slovenci takih institutov nimajo. Prvo raziskavo na terenu v Porabju (Gornji Senik) je INV organiziral s sodelovanjem budimpeštanskih inštitucij in znanstvenikov. Prav takšna je bila skupna terenska raziskava pri nas (Dobrovnik v Prekmurju). Takšne skupne raziskave, če jih bo inštitut tudi v prihodnje organiziral skupaj s sorodnimi inštituti iz sosednjih držav, bi pripomogle k izboljšavi kvalitete raziskovanja. Pomagale bi tudi pri iskanju boljših rešitev problemov samih — kot tudi pri razvoju dobrih odnosov med sosednjimi državami. Raziskave inštituta so zajele tudi odnose SFRJ in SRS s sosednjimi državami, obravnavale so gospodarske in turistične probleme, saj ti nepo- sredno vplivajo na položaj in razvoj narodnostnih manjšin. INV je sodeloval tudi v nekaterih jugoslovanskih projektih. Med njimi je treba omeniti projekt »Manjšine narodov Jugoslavije v sosednjih deželah«. INV je s svojim sodelovanjem hotel poudariti celovitost narodnostne problematike v SFRJ, gre pa tudi za prenašanje slovenskih izkušenj, spoznanj ter rešitev narodnostnih problemov doma in v zamejstvu. Sodelavci INV so opozarjali tudi na nerešena vprašanja enakopravnosti v okviru združenega dela, analizirali elemente »vzgoje za sožitje«, družbenopolitične procese ter njihove vplive na odnose med narodnostmi na mešanih področjih. Ekspertize INV so odkrivale tudi nove tendence na sosednjih obmejnih področjih in njihov vpliv na življenje Slovencev v prihodnje. Posebej naj omenimo programski sklop »Boj za zahodno mejo 1941—1977«. Obravnava je dolgoročna in bo morala vključiti vse slovenske znanstvene kapacitete (ustanove in posameznike), ki se ukvarjajo s to problematiko. INV izdeluje bibliografije domačih in tujih doslej objavljenih del. Identificiral, obdelal, arhiviral in pripravil naj bi za objavo dokument o a in tujih virih. INV bi moral biti koordinator in »tehnična baza« proa. INV je spremljal tudi mednarodno varstvo manjšin. Pri tem je poudarjal pomen varstva manjšin v Evropi in njihove položaj v različnih regionalnih skupnostih (regionalno sodelovanje v skupnosti Alpe-Jadran). V stikih je tudiz različnimi inštituti in univerzami, ki se ukvarjajo s problemi odnosov večinski narodi-manjšine in matica-manjšina. Posebna skrb je bila posve- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 9 čena obravnavam manjšinskega vprašanja v posameznih telesih OZN. V tej zvezi sta tudi naloga » Tendence v razvoju mednarodnega varstva zaščite manjšin s posebnim ozirom na sistem OZN«. (S. Devetak) ter prispe- vek »Vzgoja in izobraževanje v večkulturnih družbah«, INV je skupaj z OECD/CERI iz Pariza organiziral mednarodno konferenco o » Vzgoji in izobraževanju v večkulturnih družbah«, na kateri so sodelovali —poleg znanstvenikov iz INV— številni jugoslovanski in tuji referenti. Konferenca je bila organizacijsko in vsebinsko zelo uspešna. Ekspertize in posamezne študije so imele številne uporabnike, članki delavcev INV so objavljani v domačem in tujem tisku. Raziskovalno delo INV zrcali revija » Razprave in gradivo« (izhaja letno) in je edina specializirana revija za narodno problematiko v Jugoslaviji. Utrla si je pot tudi do drugih mednarodnih specializiranih revij, ki objavljajo ocene o njenih razpra- vah. Štirikrat letno izhaja tudi bilten prispevekov iz dejavnosti iNV (»Informator«). Izhaja v slovenščini in srbohrvaščini. Izdaja ga INV skupaj z Republiškim komitejem za informiranje. Zavzema se za tako delovanje specializiranega INDOK centra za narodnostna in etnična vprašanja in problema- tiko sosednjih dežel, v katerega bi se vključili tudi vsi drugi zainteresirani (RKMS, družbenopolitične organizacije, SIM itd.). Ob sklepu teh kratkih razmišljanj o dosežkih in razvojnih možnostih INV lahko ugotovimo naslednje: INV je premagal mnoge kadrovske, organizacijske in tudi gmotne težave, ki so skoraj paralizirali njegovo delovanje v prejšnjem obdobju. Ima trdne temelje za vsestranski razvoj pri proučevanju narodnostne problematike in s tem povezanih obmejnih in regionalnih vprašanj ter problematike človekovih pravic in rasne diskriminacije. Poleg uveljavljanja v slovenskem in jugoslovanskem prostoru so doseženi tudi koristni stiki z evropskimi znanstveno-raziskovalnimi sorodnimi inštitucijami. Nadaljnji razvoj pa zahteva tudi več znanstvenih raziskovalcev (lastnih in zunanjih), več prostorov in sredstev za nekatere nove programe (na pri- mer »Boj za zahodno mejo«) pa tudi za dokumentacijsko delo, za tuje publikacije, bibliografije, za udeležbo na znanstvenih simpozijih itd. Današnji razvoj zahteva znanstveno raziskovalno delo na vseh področjih našega razvoja. Zaradi položaja Slovencev doma in na tujem moramo posvetiti INV in njegovemu razvoju vso potrebno skrb. Rudi Čačinovič, President of the Institute Council INTRODUCTORY Problems concerning ethnicity are of vital importance to the Slovene nation and its relations with other peoples and nationalities. There are within the confines of the Socialist Republic of Slovenia two borderland areas that are populated by the Hungarian and Italian nationalities which, although not superior in numbers,belong ethnically to two matrix nations whose relationships with the Slovenes were in the past hardly ever based on terms of eguality. The abolition of this heritage called not only for a con- sistent minority policy implemented by the socialist self-managing community but also for a series of scientifically objective analyses of the existing conditions as well as the fostering of »upbringing and education for coexistence.« These reguirements are all the more imperative in the light of the fact that the Slovenes living in the neighboring countries have to struggle for the basic rights underlying their national existence. In this respect, the case of Carinthia (Koroška) is in particular aggravating in the eyes of the Slovenes; it is there that even after the long-lasting ignominious Germanization and Hitler's Third Reich with its forced deportations and concentration camps, forces are still alive that try to assimilate the Slovene nationals. Following the defeat of the Fascist forces, Europe has witnessed an increa- sing interest in the study of the identity of various ethnic groups. A number of peoples and nationalities have exhibited renewed vigor and strength regained, though formerly they were regarded by many as non-existent entities that had been obliterated by the political, economic and cultural hegemony of majority nations. The relations between the minority and the majority today represent a subject that is discussed by the United Nations bodies as well as by other bodies and institutions, both national and inter- national. All of the foregoing facts have to be taken into account if we are to assess the tasks and the achievements of the Institute for Ethnic Stuies. Peoples and nationalities are living organisms. Their devetlopment and their interrelationships must be continuously investigated, with special reference to the developmental tendencies that they are bound to show. Instances of economic crisis must be counted among adverse conditions and unfavorable effects. Ordeals from the past eloguently testify that itis a common lot that we share. In Yugoslavia, we presently witness animated discussions about the constitutional amendments, about the Associated Labor Act, and other topical matters that call for a more thorough scientific Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 11 investigation into the relationships between the peoples and nationalities. It is imperative that this issue be addressed scientifically rather than super- ficially and pragmatically, much less nationalisticalkly or demagogically — the last of which might be especially suitable for slick opportunists. We must without a doubt feel obliged to familiarize ourselves thoroughly with the present status and the developmental possibilities of the Slovenes living in our neighboring countries. But that is not enough: We must also do our best to acguaint our neighbors with our conception of the peaceful coe- xistence of our nations and our neighboring countries. lgnorance of one's neighbor (whether state, nationality, or language) may well be the greatest danger leading to nationalistic aspirations, intolerance of another nationality, and prejudice; this is all the more true because ignorance of one's neighbor usually goes hand in hand with inability to understand his problems. For this reason, we must see to it that research on the problems peculiar to the Slovenes living beyond our borders be undertaken also by democratic and progressive thinkers and scientists belonging to the majority nations. The same goes for genuinely scientific institutions, i.e. those that are well- knov for their objective outlook. This desideratum assumes even greater importance in the case of joint research work and the cooperation between the Institute for Ethnic Studies (IES) and the institutes and individual scientists from the other republics and provinces of Yugoslavia. The attempt to evaluate the fruits of the work of the IES in the period 1981 — 1986 clearly shows that the Institute has displayed an awareness of the essence and scope of ethnicity problems and topics both in the homeland and abroad. A detailed enumeration of individual topics and specialist reports produced in the framework of the research program of the Institute is provided in the Appendices together with the names of the researchers who were responsible for the research projects. The work done by the IES has included a number of issues relating to the ethnic communities residing on the territory of the SR of Slovenia (Hungarians and Italians). Furthermore, the Institute has launched a number of investigations into the life and development of the Slovenes living in the neighboring countries; these investigations were conceived jointly by the IES and the two scientific institutes located beyond our borders that are engaged in similar work (the SLOAI in Trieste and the SZI in Klagenfurt/ Celovec). Parenthetically, these two institutes have launched also several independent investigations for the benefit of the Slovenes living in Italy and Austria, respectively. There are no such institutes available to the Slovenes living in Porabje (the region along the Raba river in western Hungary). The earliest field investigation in the Porabje region (in Felsčszolnok/Gornji Senik) was organized by the JES in cooperation with the institutions and scientists from Budapest. These two parties undertook also a joint field investigation in Slovenia (in Dobrovnik in the Prekmurje region). Since such joint investigations can considerably improve the guality of research work involved, it is advisable that the IES organize them in the future too. The case for this kind of work Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 becomes even stronger in view of the fatc that it may help find better solutions to pressing problems of ethnicity as well as contribute to the growth of good neighborly relations between the neighboring countries. The research work carried out by the IES has included also assessments of the relations between the SFR of Yugoslavia/SR of Slovenia and the countries that border them; the aspects covered include economic problems, tourism, and other topics that exert a direct influence on the status and development of ethnic minorities. The IES has likewise participated in certain all-Yugoslav projects, notably the one entitled »Minorities consi- sting of Yugoslav nationals living in the neighboring countries.« The IES has engaged in this extensive cooperation so as to underscore the intergrated nature of ethnicity problems in the SFR of Yugoslavia as well as to communicate of the Slovene experiences, insights, and solutions associated with the problems of ethnicity, to other interested parties located both in our homeland and over the border. The IES researchers have likewise pointed up the unsolved guestions of eguality in the context of associated labor, analyzed the elements of »education for coexistence« as well as diverse sociopolitical processes and their influence upon the relations between the nationalities living in ethnically mixed areas. The expertise of the JES researchers has helped pinpoint new trends arising on the borderlands of our neighbors, determine their effects on the living conditions of the Slovenes, and anticipate their impact in the future too. There is one project that we would like to single out for special men- tion, namely »Struggle for the western frontier, 1941—1977.« This long- range research program will have to enlist the entire Slovene scientific community (both institutions and individuals) that deals with this field of research. The IES has engaged in compiling bibliographies of the relevant works so far published in Yugoslavia and abroad. A special report on domestic and foreign sources has also been envisioned as a separate publication in which all the items will be fully identified, processed and kept on file; the IES ought to acts as a coordinator and »technical base« on this project. . The Institute has also been busy monitoring closely the development of the international protection of minorities, laying special stress on the significance of minority protection in Europe and on their status in various regional communities (regional cooperation carried out in the framework of the so-called Working Community of Alps-Adria). Furthermore, it has taken care to establish and maintain contact with a number of institutes and universities whose activities include the study of the relations between majority nations and minorities as well as between matrix nations and their minorities. Special attention has been devoted to the topic of minority pro- blems, which has been discussed by the individual bodies of the United: Nations. In this respect, two items stand out, viz. the project » Trends in the development of the international observance of minority protection with special reference to the United Nations system« (S. Devetak) and the con- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 13 tribution entitled » Education in multicultural societies.« The latter was also the title of an international conference that the IES organized in coopera- tion with the OECD/CERI organization, whose headguarters are in Paris. This conference, which was attended. by the IES scientists and a large number of Yugoslav and foreign participants, was remarkably successful both on the organizational level and with respect to its subject matter. Professional reports and individual studies so far published have been utilized by many users, and the papers authored by the IES researchers have appeared in both Yugoslav and foreign publications. The Institute presents the fruits of the work of its staff in its annual Treatises and Documents, the only Yugoslav journal to specialize in ethnicity problems and topics. The journal has already succeeded in drawing the attention of seve- ral foreign journals specializing in the same field of research, which regularly publish reviews of the Treatises and Documents. There is also a guarterly newsletter entitled Informator (Informer); issued in Slovene and Serbo-Croat, it reports on the current Institute activities. Itis published jointly by the IES and the Committee on Information of'the SR of Slovenia. The Institute has envisaged and called for such a specialized »INDOK center« (Information and documentation center) that would not only concentrate on ethnic issues arising in Yugoslavia and in our neighboring countries but also enlist the participation of all the interested parties (sociopolitical organizations, the Republic Committee on International Cooperation, etc.). We will conclude this summary description of the achievements and future potential of the Institute for Ethnic Studies by offering a few general observations. First, it must be pointed out that the Institute has overcome numerous difficulties in the way of staffing, organizational matters, and financing, the difficulties that all but paralyzed its activities not so many years ago. Now it rests on a solid basis assuring good prospects for further multi -faceted development of its primary concern, viz. the study of ethnicity and of related borderland issues and regional problems as well as of the subjects of human rights and racial discrimination. Apart from asserting itself on the territory of Slovenia and Yugoslavia, the Institute has establis- hed and maintained close contact with a number of foreign scientific institutions that engage in similar matters. Among the desiderata for further development there are first and foremost a larger number of researchers and research associates (both in-house experts and outside consultants), more facilities for everyday work and study, and more funds to support new projects (such as »Struggle for the western frontier«), documentation work, the purchase of foreign publicitions, and participation in the relevant symposiums. The dynamics of present-day development necessitate responsible research work in all the fields that bear on our overall development. The status of the Slovenes both in our homeland and over the border urges us to devote a lot of time and care to the Institute for Ethnic Studies iand help promote its activities in the future too. Razprave |n gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19, s. 15—23 15 Silvo Devetak ravnatelj inštituta DELO INŠTITUTA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA V LETIH 1981—85 Težko je o obširnem vprašanju na kratko napisati tisto, kar je bistveno. Še teže pa je, če gre za stvari, ki so ti pri srcu in ki so postale del tebe. Takrat je velika nevarnost, da boš nekritičen in da boš poskušal stvari prikazati lepše, kot so v resnici. Na to sem bil dolžan opozoriti bralca, preden se bo (morda) lotil branja tega spisa o dejavnosti našega inštituta v preteklem srednjeročnem obdobju 1981—85. V pričujoči reviji smo poskušali s članki in z bibliografskim izborom prikazati izseček iz naših raziskovanj narodnega vprašanja. Na tem mestu pa bi radi povedali nekaj besed o dejavnosti inštituta kot celote, da bo bralcu vsaj približno jasno, kaj smo v preteklih letih počeli in kako smo trošili dru- žbena sredstva, ki so omogočala naše delo. Začnimo najprej pri ljudeh, ki so naredili, kar želimo prikazati javnosti. Deset se jih ukvarja z raziskovanjem (trenutno zaradi bolezenske odsotno- sti samo 8), šest jih dela v INDOK centru, pet pa jih opravlja druge posle, ki so potrebni za normalno delo inštituta (tajništvo, računovodstvo, čiščenje prostorov itn.). Na inštitutu se na različne načine srečuje veliko število zunanjih sodelavcev in prijateljev inštituta, saj so njegova vrata zmeraj odprta za vse, ki se želijo ukvarjati z narodno problematiko ali ki jim sodelavci inštituta lahko pomagajo pri njihovem strokovnem razvoju na tem področju (študenti, doktoranti itn.). Večina sodelavcev je prišla na inštitut na začetku preteklega srednjeročnega obdobja (1981) ali pozneje. Kadrovska sestava inštituta je izrazito multidisciplinarna, saj je zastopanih devet znanstvenih ved, poleg tega pa se vsak sodelavec še posebej specializira na enem od področij, ki se tičejo takšnega večplastnega družbenega fenomena, kot je narod oziroma narodno vprašanje. Povprečna starost raziskovalcev je okrog 33 let, a tudi povprečna starost vseh sodelavcev inštituta ni dosti višja. Zaradi mačehovskega odnosa RSS do financiranja inštituta v preteklem srednjeročnem obdobju (zagotavljali so sredstva za manj kot polovico mladih raziskovalcev!) si je moral inštitut pridobiti preostala sredstva s svobodno menjavo dela. To pa je predstavljalo dodatno obremenitev za razi- skovalce. Zategadelj je še toliko bolj pohvalno, da je v tem obdobju eden doktoriral, dva pripravljata doktorsko dizertacijo, trije so tik pred zagovorom magistrske naloge, vsi drugi pa študirajo na tretji stopnji. 16 S. Devetak: Delo inštituta za narodnostna vprašanja v letih 1981—85 Na strokovnem področju se je inštitut usmeril na spremljanje in proučevanje vprašanj, ki se tičejo: — narodne problematike v Jugoslaviji, še posebej položaja in pravic narodnosti; — manjšin narodov Jugoslavije v sosednjih deželah, zlasti slovenskih manjšin v Avstriji, Italiji in na Madžarskem; — mednarodno-pravnega varstva manjšin in dejavnosti OZN ter drugih mednarodnih organizacij vladnega in nevladnega značaja (še posebej evropskih) na tem področju; — regionalizma v Evropi s stališča etničnih gibanj; — boja za zahodno jugoslovansko-italijansko mejo v letih 1941 —1977 (ratifikacija osimske pogodbe). V petih letih (1981—85) so delavci inštituta in zunanji sodelavci pripra- vili 30 raziskovalnih nalog in drugih študij in elaboratov in okrog 190 strokovnih ekspertiz, informacij in manjših študij (za uporabnike v okviru svobodne menjave dela). Inštitutski sodelavci so v tem času objavili 150 član- kov v domačem in v tujem tisku. Več desetin člankov in študij je pripravljenih za objavo v domačem in tujem tisku (v ilustracijo glej zadaj izbor bibliografije). O zagnanosti sodelavcev inštituta pričajo tudi številke o njihovi udeležbi na strokovnih sestankih in znanstvenih srečanjih. V petih letih so z referati ali diskusijami sodelovali na 16 domačih in več kot 15 mednarodnih znanstvenih srečanjih. Kot strokovnjaki so sodelovali pri delu OZN (komi- sija za človekove pravice in njena podkomisija, CERD itd.) in Evropskega sveta (Stalna konferenca lokalnih oblasti). V okviru regionalnega sodelovanja v t.i. delovni skupini Alpe-Adria sta dva sodelavca inštituta nosilca slovenske dejavnosti pri pripravi skupne publikacije o položaju manjšin v tem prostoru. Inštitut je leta 1980 (Brdo pri Kranju) organiziral jugoslovansko znanstveno srečanje o možnostih razvoja mednarodno-pravnega varstva manjšin v okviru sistema OZN. Leta 1983 je skupaj z obema inštitutoma slovenske manjšine v Avstriji in Italiji — SZI oziroma SLORI — organiziral mednarodno posvetovanje v Celovcu (Avstrija) z delovnim naslovom »Vzgojnoizobraževalni vidiki dvojezičnega pouka in pouka slovenščine na Koroškem«. Naslednje leto (Ljubljana, 1984) je skupaj z Društvom za uporabno jezikoslovje in inštitutom za sociologijo organiziral jugoslovansko posvetovanje z naslovom »lndividualne in družbene razsežnosti dvojezičnosti«. Leta 1985 je skupaj z OECD iz Pariza organiziral v Ljubljani in Lendavi/Lendva mednarodno konferenco o vzgoji in izobraževanju v večkulturnih družbah. Prihodnje leto (1988) pa predvidevamo, da bomo sklicali medna- rodno znanstveno srečanje o vlogi etničnih manjšin v kulturnem sodelovanju med deželami, ki sestavljajo delovno skupnost Alpe-Adria. V zadnjih petih letih se je iz razdrobljene dokumentacije in arhiva ter že prej solidno organizirane knjižnice razvil močan INDOK center. Zboljšala sta se izobrazbena struktura (vsi razen enega imajo visoko izobrazbo) in Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 17 jezikovno znanje (»pokrivajo« skoraj vse jezikovne potrebe inštituta) zaposlenih. Nabavili smo najnujnejšo računalniško opremo in se povezali z ustreznimi računskimi centri, vendar postopek računalniške obdelave podatkov teče počasneje, kot bi si želeli. Brez lažne skromnosti pa lahko zapišemo, da je naš INDOK center ne le v Jugoslaviji, temveč tudi v Evropi priznan in upoštevan kot pomemben referalni fond podatkov za narodno problematiko. O tem pričajo tudi stalni delovni obiski strokovnjakov iz tujine, ki uporabljajo inštitutsko gradivo. Knjižnica ima občasne delovne stike z okrog 100 knjižnicami in drugimi institucijami v svetu. S pomočjo publikacije »Informator« pa INDOK center sproti obvešča uporabnike v slovenščini in srbohrvaščini o svojem fondu podatkov, ki zadevajo slovenske manjšine v sosednjih državah ter italijansko in madžarsko narodnost v Sloveniji. Ravno razvejani mednarodni stiki inštituta in posameznih sodelavcev kažejo na strokovno rast inštituta. Mirno lahko zapišemo, da ni pomembnejše znanstveno-raziskovalne ustanove ali podobne organizacije v svetu, s katero ne bi inštitut vzdrževal — na različnih ravneh — delovnih stikov. CIEMEN v Barceloni, Irska univerza v Galwayu in Center za manj razširjene evropske jezike v Dublinu, Inštitut za jezikovne raziskave v Bruslju in Meduniverzitetni center za vzhodnoevropske študije v Gentu, Frizijska akademija na Nizozemskem, Fondacija za mednarodno sporazumevanje v Kopenhagenu, Inštitut za etnografijo pri Sovjetski akademiji znanosti, raziskovalna centra pri Državni knjižnici Maksim Gorki in pri madžarski akademiji (oba v Budimpešti), INTEREG v Munchnu, univerze v Benetkah, Celovcu in Salzburgu — to so orientacijske točke o približnem okvirju, ki ilustrira širino inštitutskega sodelovanja v Evropi. Izven nje pa segajo naše delovne povezave do Havajev, Aljaske, Guatemale in Australije. Mednarodni stiki so tako razvejani, da jih inštitut s svojimi finančnimi in kadrovskimi možnostmi preprosto ne more več v celoti obvladovati in jih bo treba v prihodnje razvijati selektivno. Posebno tesno je sodelovanje z obema zamejskima slovenskima inštitutoma — s SLORI v Italiji in SZI v Celovcu. V Jugoslaviji je inštitut razvil delovne stike s številnimi ustanovami in organizacijami, ki se ukvarjajo z narodnostno problematiko, zlasti pa z Inštitutom za nacionalna pitanja Veljko Vlahovič pri CK ZK Bosne in Hercegovine. Vendar ne moremo reči, da so se iz teh stikov, kljub prizadevanjem, razvile skupne raziskave, ki pa bi bile v jugoslovanskem prostoru nujno. potrebne. Sodelavci inštituta so rezultate svojega dela, skupaj z drugimi strokovnjaki iz Jugoslavije in tujine objavljali v reviji »Razprave in gradivo«, ki je že našla enakovredno mesto med sorodnim strokovnim tiskom v svetu. Zavoljo majhnih finančnih sredstev ni bilo moč pripraviti drugih večjih založniških akcij. V angleščini je inštitut izdal dve majhni brošuri o problematiki italijanske in madžarske narodnosti v Sloveniji ino vlogi manjšin v čezmejnem sodelovanju. Največji podvig bomo naredili prihodnje leto (1987) spomladi, ko bosta budimpeštanska založba pri Inštitutu za kulturo in ljubljan- 18 S. Devetak: Delo inštituta za narodnostna vprašanja v letih 1981—85 ski Komunist izdala v madžarščini in slovenščini obsežne rezultate raziskave, ki so jo raziskovalci našega inštituta in ljubljanske filozofske fakultete ter raziskovalnega centra Državne knjižnice Maksim Gorki iz Budimpešte skupno opravili v Prekmurju v Jugoslaviji in Porabju na Madžarskem in ki se nanaša na probleme madžarske oziroma slovenske narodnosti. Inštitut za narodnostna vprašanja se ni nikoli zapiral v kabinetsko razglabljanje o narodnem vprašanju, temveč je vedno poskušal prisluhniti življenju. Izhajajoč iz prepričanja o pomembnosti tega, prireja stalne delovne stike s strokovnjaki iz Jugoslavije in tujine, še posebej s predstavniki slovenskih manjšin v zamejstvu in s predstavniki drugih etničnih gibanj v svetu. V neposrednih razgovorih lahko slovenski strokovnjaki primerjajo svoja teoretična dognanja z drugimi in jih oplajajo z novimi praktičnimi izkušnjami. Na začetku leta 1987 se bo uresničila še ena velika želja sodelavcev in prijateljev inštituta: v kratkem bo inštitut dobil nove prostore, ki bodo, upamo, pozitivno vplivali na še večji ustvarjalni zagon njegovih sodelavcev. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 19 Silvo Devetak Director, Institute for Ethnic Studies PROFESSIONAL ACTIVITIES OF THE INSTITUTE FOR ETHNIC STUDIES IN THE PERIOD FROM 1981 THROUGH 1985 It is far from being easy to deal with a complex matter concisely without omitting any of the essentials. This is even more difficult if the matter under consideration is special in that one has one's heart in it and treats it as part of oneself. In such a case, one is invariably in great danger of casting an uncritical eye on the matter and thus presenting it not guite in the harsh light of reality. | feel obliged to enter this caveat for the benefit of the (prospective) reader of this essay on the activities of our Institute in the course of the medium-term period of 1981—1985. The present issue of this journal brings the articles and bibliographic items that attempt to present a segment of our research into the ethnic gue- stion. The present essay, however, intends to outline the activities of the Institute regarded as a whole; it is hoped that this integrated survey will teli the reader the basic facts about our work in the past years, not excluding our expenditure of social resources allocated for our work. Let us start with the people whose work has resulted in a body of writings that we wish to acguaint the public with. Ten of them are engaged in full-time research work, (actually only 8), six work in the INDOK (iInformation-Documentation) center that spcializes in problems of ethnicity and our neighboring countries, while the remaining five do a variety of jobs reguired for our day-to-day work (secretarial work, accountancey, cleaning of the pre- mises, etc.). The Institute is a meeting place of a large number of outside consultants, contributors, associates, and friends, because we always welcome all the people who are interested in ethnic problems or who can be asssisted in their professional development in this particular field of research by our staff members. These people include undergraduates, graduate students, and doctoral candidates. Most of our statf members began to work at the Institute early in the last medium-term period (i.e. in 1981) or later. An examination of their gualifications shows marked inter — disciplinarity taking into account that the researches »cover« nine scientific disciplines concerning ethnicity (law, political sciences, sociologyetc). Aside each of them specializes in one of the fields bearing on the multi-layer social phenomenon that is the object of NI 9. Devetak: Delo inštituta za narodnostna vprašanja v letih 1981—85 our investigations. The average age of our staff members is some 33 years, conting only those engaged in research work; the average age of ali the people employed in the Institute is only slightly higher. Since in the last medium-term period the governing bodies of the public funds were guite stern towards the Institute in terms of financing it fundamental scientific work (providing for less than half the funds reguired for our young researchers), the Institute had to acguire the remaining funds by other activities, which was an additional commitment and obligation that our researchers had to shoulder. We are therefore ali the more pleased to 'be able to point out that in the period under consideration, one of our researchers earned his Ph.D., two are working on their dissertations, three wili defend their M. A. theses very soon, andali the others pursue graduate studies. In terms of its professional work, the Institute specializes in monitoring and investigating the issues that concern: — national problems in Yugoslavia, with special reference to the status — — and rights of nationalities (ethnic minorities); Yugoslav minorities in neighboring countries, especially the Slovene minorities residing in Austria, ltaly and Hungary; international-legal protection of minorities and the activities of the Uni- ted Nations and of other especially European international organizations, whether governmental or non-governmental; — regionalism in Europe from the viewpoint of ethnic movements; the historical process of regulatins issues concerning the western Yugoslav-ltalian frontier in the period 1941—1977 (ratification of the Osimo Treaty). In the five years under discussion (1981—85), the Institute researchers and outside contributors prepared 30 research papers and other studies and about 190 articles, informative essays and small-scale studies (commissioned by various users in the framework of »free exchange of labor«). In the same period, our staff published 150 articles in both Yugoslav and foreign publications. Furthermore, several scores of articles and studies are ready for publication in this country and abroad (cf. the selective bibliography in the back). . The fatc that our Institute staff show great zeal for knowledge and work can be easily supported by giving details of their participation in professional meetings and scientific conferences. In the five period concerned they participated in 16 national and more than 15 international conferences and symposiums, at which they delivered a number of papers and took part in discussions. ln their capacity as experts they have taken part in the work of the United Nations (Commission on Human Rights and it Subcommission, CERD, etc.) and of the Council of Europe in the fields of ethnicity, human rights, racial diserimination, and racism. In the framework of regional coo- peration carried out by the so-called Working Community Alps-Adria, the Institute researchers are in the forefront of the activities of srof Slovenia, Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 21 one of the members of this community, aiming to prepare a joint publiciation on ethnic minorities living in the Alps-Adria regions. In 1980, the Institute for Ethnic Studies organized (at Brdo near Kranj), a national conference on the pssibilities of developing international-legal protection of minorities in the framework of the United Nations system. In 1983, the Institute cooperated with the two institutes set up by the Slovene minorities in Austria and in Italy (SZI and SLORI, respectively) in organizing and international conference, which was held in Klagenfuri/Celovec (Austria), whose working title was »Educational Aspects of Bilingual Instruction and of the Teaching of Slovene in Carinthia.« Soon thereafter (Ljublja- na, 1984) the Institute organized together with the Slovene Association of Applied Linguistics and the Institute of Sociology the national conference under the title »Individual and Social Dimensions of Bilingualism.« In 1985, it was in cooperation with the Paris-based OECD/CERI that the Institute organized an international conference on education in multicultural societies. The next year (1988), we plan to convene an international expert meeting on the role of ethnic minorities in the cultural cooperation between the countries from Austria, Italy, FR of Germany, Hungary and Yugoslavia that make up the Working Community of Alps-Adria. In the last five years, an effective INDOK (Information-Documentation) center came into being. This center was formed out of fragmentary documentation, archives, and an already well-organized library. The gualifica- tions and knowledge of foreign languages of those working there have improved considerably (all except one have university education; they cover almost all of the linguistic/language needs of the Institute). We have acguired the essential computer eguipment yet computerized data processing obviously takes more time than we thought it would take. Without false modesty, we can point out that our INDOK center is a recognized and valuable collection of data on national/ethnic topics not only in Yugoslavia but also in a wider European framework; this witness freguent visitors from abroad who utilize the Institute materials for specialized studies. The library occasionally cormmmunicates with about a hundred libraries and other foreign institutions it has established contact with. Finally, there is also the publication Informator (Informer) that the INDOK center utilizes as a chan- nel of regularly updated information on its collection of materials on the Slovene minorities in the neighboring countries as well as on the Italian and Hungarian minorities living in Slovenia. Informator is pubilshed in Slovene and Serbo-Croat. The professional growth, as it were, of our Institute can be best illustrated by a highly diversified body of international contacts that the Institute or its individual staff members have established and maintained. We can sately say that the Institute has maintained contact — on various levels of professional activities — with virtually all the major research institutions and related organizations active in this field, regardless of their location. By way of illustration, the following institutions may be cited that show the span of 22 S. Devetak: Delo inštituta za narodnostna vprašanja v letih 1981—85 our contacts in Europe alone: CIEMEN of Barcelona, the National University of Ireland at Galway and the European Bureau for Lesser Used Languages in Dublin, the Institute for Language Research in Brussels and the Inter-University Center for East European Studies at Gent, the Frisian Academy in the Netherlands, Foundation for International Understanding in Copenhagen, the Institute of Ethnography at the Soviet Academy of Sciences, research centers within the State Library of Maksim Gorki and at the Hungarian Academy (both located in Budapest), INTEREG of Munich, and the Universities in Venice, Klagenfurt/Celovec and Salzburg. Outside Europe , our professional contacts reach as far as Hawaii, Alaska, Guatemala, and Australia. This ramifying network of international contacts has already proved a formidable task for the Institute due to its limited funds and the relatively small number of its personnel; hence it is imperative that we be more selective in developing contacts in the future. Of special importance is our cooperation with the two Slovene institutes over the borders (SLORI in Italy and SZI in Klagenfurt/Celovec). Within Yugoslavia, the Institute has made professional contact with numerous institutions and organizations that are engage in work on ethnic issues, in particular the Institute for National Studies Veljko Vlahovič in Sarajevo. These contacts, however, have not resulted in needed joint research work within Yugoslavia, our willingness to encourage them notwithstanding. Both our staff members and other Yugoslav and foreign experts have published the results of their work in the journal Treatises and Documents, which has already become a respected publication among those that specialize in similar fields of research worldwide. Other major publis- hing activities have been thwarted by the lack of funds. Nevertheless, the Institute managed to publish two booklets — both in English — on problems of the Italian and Hungarian nationalities in Slovenia and on the role of minorities in transfrontier cooperation, respectively. In this respect, we must note that the year 1987 will witness our greatest achievement, viz. the publication of the results of a joint research project that we and the researchers from the Ljubljana College of Liberal Arts carried out in cooperation with the research center of the State Library of Maksim Gorki of Budapest. This research concerns the problems of the Hungarian and Slovene nationalities respectively; it involved fieldwork done in the areas of Prekmurje (Yugoslavia) and Porabje (i.e. the region along the Raba river in Hungary). The book will be published jointly by publishers from Budapest and Ljubljana, probably in the Spring of 1987, in both the Hungarian and Slovene languages. The Institute for Ethnic Studies has never in the course of its existence opted for armchair observations and opinions on the subject of national/ ethnic identity and related issues. Rather, we have always tried to observe, record and respond to everyday life; it has been out of deep conviction that such an approach is of paramount importance that the Institute has been Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19, s. 25—43 25 Silvo Devetak ENAKOPRAVNOST JEZIKOV IN PISAV PRI POSLOVANJU ORGANOV JUGOSLOVANSKE FEDERACIJE" Uvod Enakopravnost jezika je ena od bistvenih sestavin nacionalne enakopravnosti v vsaki večnacionalni družbi. Resnično jezikovno enakopravnost je moč doseči le tedaj, če ljudje obvladajo dva ali več jezikov. Kljub politični volji, da se stvari v življenju uredijo, ni tako preprosto najti ustrezne in pravične rešitve za udejanjanje jezikovne enakopravnosti v večnacionalni družbi, kot je Jugoslavija. V njej namreč živi osemnajst etničnih skupnosti, ki jim ustavni sistem v načelu zagotavlja enakopravnost. Šest jih ima ustavni status naroda, kar praktično pomeni, da izvajajo svojo suverenost v federalnih enotah (državah), ki skupaj z dvema pokrajinama v sestavu SR Srbije (Kosovo in Vojvodina) sestavljajo jugoslovansko federativno državno skupnost »svobodno združenih narodov in njihovih socialističnih republik« (člen 1 zvezne ustave). Deset etničnih skupnosti ima ustavni status narodnosti (etnične manjšine). V načelu uživajo enako enakopravnost kot narodi Jugoslavije. Na splošno se njihov ustavni status razlikuje v tem, da ni izrecno konstitutivni ekement federalne ali republiške državnosti, temveč jugoslovanske »socialistične samoupravne demokratične skupnosti delovnih ljudi in državljanov ter enakopravnih narodov in narodnosti», Z drugimi besedami: nimajo pravice do ustanovitve svoje lastne države. Pravice narodnosti jamči federacija, praktično pa se uresničujejo predvsem v okviru republik in pokrajin oziroma občin, kjer živijo.' Posebno vprašanje so pravice dveh skupnosti, za katere se v jugoslovanskem ustavnem sistemu rabi naziv »etnična skupina«, to so Romi (Cigani) in Vlahi. Večina republiških in pokrajinskih ustav jih sicer v načelu izenačuje z »narodi« in »narodnostmi«, vendar njihov ustavni status ni podrob- neje definiran, čeprav uživajo v nekaterih okoljih pravico do rabe svojega " Ta spis je po vsebini del referata z naslovom » Pregled ustavno-pravne urediteve jezikovne enakopravnosti v Jugoslaviji«, ki ga je avtor podal na Il. svetovnem katalonskem kongresu v Barceloni, 16. aprila 1986. ; ! Ustavni status naroda imajo Črnogorci, Hrvati, Makedonci, Muslimani, Slovenci in Srbi. V Jugoslaviji živijo naslednje narodnosti: Albanci, Bolgari, Čehi, Italijani, Madžari, Romuni, Rusini, Slovaki, Turki in Ukrajinci. 46 S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov... jezika v. sredstvih javnega obveščanja, založniški dejavnosti in pri osnov- nošolskem izobraževanju? V Jugoslaviji, ki nima svojega »državnega jezika«, je torej v »enakopravni uradni rabi« na različnih ravneh in v različnem obsegu osemnajst jezikov oziroma jezikovnih variant narodov, narodnosti in »etničnih skupin« ter najmanj dve njihovi pisavi (latinica in cirilica). V tem spisu se bomo ome- jili na obravnavanje načina rabe jezikov in pisav pri delu organov federacije. USTAVNI IN POLITIČNI RAZVOJ TEMELJEV JEZIKOVNE ENAKOPRAVNOSTI V prvi jugoslovanski državi so izvajali politiko nacionalne neenakopravnosti in velikosrbskega unitarizma. Ker niso priznavali obstoja makedonskega, muslimanskega in črnogorskega naroda ter albanske, turške in drugih narodnosti, je bila tudi raba teh jezikov v javnosti prepovedana in v teh jezikih ni bilo šol. Zato je bila enakopravnost narodov in narodnih manjšin v okviru nove federativne in demokratične države eden od poglavitnih ciljev (poleg neodvisnosti in socialne preobrazbe) narodno-osvobodilnega gibanja 1941—45. V povojnem razvoju države so bili zgrajeni temelji za enakopravnost narodov in narodnih manjšin na političnem, kulturno-jezi- kovnem, socialno-ekonomskem in na drugih področjih. Sedanje oblike enakopravnosti narodov in narodnosti Jugoslavije so se postopoma razvijale in uveljavljale. Tesno so bile povezane s splošnim poglabljanjem enakopravnosti med narodi in narodnostmi na vseh področjih. Birokratske in unitaristično nastrojene politične sile so dejansko preprečevale dosledno uveljavljanje jezikovne enakopravnosti. Čeprav je na primer že ustava iz leta 1963 jamčila občanu »svobodno rabo svojega Jezika« in določala, da so »jeziki narodov Jugoslavije in njihove pisave enakopravni« (člen 14), je v mnogih odnosih, zlasti na zvezni ravni, ostala to mrtva črka na papirju. Jeziki narodnih manjšin pa tudi formalno niso bili izenačeni z jeziki narodov, saj je ustava jamčila tem družbenim skupinam le pravico do »svobodne rabe svojega jezika« in do pouka v maternem jeziku v njihovih šolah (člen 43). Postopno decentralizacijo in demokratizacijo države ter utrjevanje vloge socialističnih republik in pokrajin so pred sprejemom nove ustave leta 1974 urejali številni ustavni amandmaji. Ustavni amandma XIX od 26. ena 1968 je na primer, razglasil enakopravnost narodnosti (narodnih anjšin) z narodi v vsakem pogledu. To naj bi simbolično potrjevala tudi 2 Ustave republik in ji dar njegova izvedba ni bi bilo potr : jej i i venskupine«; rabi jezika etnične načelo o »svobodni irabii a olejo zakoni in drugimi predpisi. Nekateri strokovnjaki menijo, da sti, > Potrebno položaj Romov (Ciganov) in Vlahov povsem izenačiti s položajem narodno- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 27 raba naziva narodnost namesto narodna manjšina, ki že sam po sebi nakazuje razlike med »večino« in »manjšino«. Ustavni amandma XIX je predvideval, da bodo »zakoni in statuti družbenopolitičnih skupnosti in splošni akti delovnih in drugih organizacij« zagotovili rabo jezikov in pisav narodov in narodnosti »na območjih, na katerih žive posamezne narodnosti«. Poleg tega je bilo določeno, da imajo pripadniki narodnosti »pravico uporabljati svoj jezik pri uveljavljanju svojih pravic in opravljanju svojih dolžnosti, kot tudi v postopku pred državnimi organi in organizacijami, ki izvršujejo javna pooblastila«. Resolucija iz leta 1969 Na tej ustavni podlagi je bilo moč pristopiti h konkretnemu urejanju enakopravnosti narodov in narodnosti v vseh družbenopolitičnih skupnostih od zveze do občin. V tem pogledu je pomembna resolu- cija o uresničevanju ustavnih načel o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije v zveznih predpisih in v delu zveznih organov, ki jo je sprejela zvezna skupščina leta 1969.% Resolucija poudarja predvsem tri politične pomene svobodne in enakopravne rabe jezikov narodov in narodnosti: — je »sestavni del in bistveni element za resnično enakopravnost narodov in narodnosti Jugoslavije« ter »pomemben prispevek k napredku mednacionalnih odnosov na enakopravnih temeljih«; — je »bistven pogoj za uresničevanje enakopravnega položaja delovnega človeka v samoupravnih in drugih odnosih«; — je »pripomogla h krepitvi bratstva in enakosti in vzpodbuja vza- jemno spoznavanje in zbliževanje narodov in narodnosti Jugoslavije« V resoluciji so tudi opozorili na to, da so odpori proti jezikovni enakopravnosti prihajali do izraza v obliki etatistično-centralističnih, nacionalističnih in drugih prizadevanj in odporov ter pojavov »podcenjevanja pomena tega vprašanja«. Po mnenju avtorjev pa so obsta- jale tudi »materialne, tehnične, kadrovske in druge težave« za uveljavljanje jezikovne enakopravnosti. Resolucija postavlja pred »organe federacije in organizacije, ki izvršujejo javna pooblastila iz njene pristojnosti, ter pred tiste samoupravne organizacije, katerih dejavnost se razteza na vso državo« predvsem nalogo, da uveljavljajo enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti na naslednjih področjih: — v zakonodajni dejavnosti federacije; 3 Tekst resolucije glej v Uradnem listu SFRJ štev. 20 z dne 8. maja 1969, str. 610—612 28 S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov ... — pri svojem delu, vključno pri delu tistih zveznih organov in organizacij, ki imaj svoje »področne organe oziroma delovne enote« raz- meščene po vsej Jugoslaviji (to so dolžni urediti s pravnimi akti); — v vseh postopkih pred »državnimi organi, sodišči mi, ki pri izvrševanju javnih pooblastil odločajo o žnostih občanov«, vključno pred tistimi oddelki svojimi samouali organizacijapravicah in dolteh organov in organizacij, ki so razmeščeni po vsej Jugoslaviji; — v mednarodnih in meddržavnih odnosih in pri delu diplomatskih in konzularnih predstavništev Jugoslavije v tujini (za uresničitev tega so pristojni organi dolžni sprejeti posebne predpise kot tudi »merila za razmeščanje delavcev v diplomatsko — konzularni slu- žbi«); — »v organizaciji in delu ljudske obrambe in Jugoslovanski ljudski armadi«, upoštevajoč pri tem tudi »tradicije narodnoosvobodilnega boja in značaj splošne ljudske obrambe v vojni«; Resolucija navaja zlasti dva nujno potrebna pogoja za uresničevanje jezikovne enakopravnosti na zvezni ravni: — zagotoviti je treba, da so v pristojnih zveznih organih in organizacijah »ustrezno zastopani delavci, ki so pripadniki narodov in narodnosti oziroma republik in avtonomnih pokrajin«. S tem v zvezi bi bilo potrebno določiti, na katerih delovnih mestih morajo delavci poznati jezike več narodov Jugoslavije ter si prizadevati za usposobitev delavcev, da »poznajo poleg svojega jezika in da pri svojem delu uporabljajo jezike in pisave drugih narodov Jugoslavije, na posameznih delovnih mestih pa tudi jezike narodnosti«; — zagotoviti je potrebno »ustrezna finančna, materialna, tehnična in druga sredstva«. Za izvrševanje resolucije je bil zadolžen zvezni izvršni svet (zvezna vlada), ki naj bi po potrebi »določal splošne smernice za uresničevanje njenih načel pri delu zveznih upravnih organov«. Izhajajoč iz tega, da je jezikovna enakopravnost »skupen interes vseh '. narodov in narodnosti Jugoslavije, njihovih republik in avtonomnih pokrajin ter občanov«, nalaga resolucija dolžnost tudi drugim družbenopolitičnim skupnostim ter delovnim in drugim organizacijam, da pretehtajo, »kako se pri njih uresničujejo ustavna načela o enakopravnosti jezikov in pisav« in da v svojih aktih določijo »naloge in ukrepe za njihovo dosledno uresničevanje«. Ta resolucija sicer nima značaja obvezne pravne norme, vendar še danes predstavlja široko dogovorjeno politično soglasje glede enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije kot sestavnega dela mednacionalnih odnosov in politike nacionalne enakopravnosti. Glede na čas, v katerem je bila sprejeta, pa pomeni resolucija tudi zmago Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 29 tistih političnih sil v Jugoslaviji, ki se zavzemajo za demokratizacijo družbenih odnosov in za uveljavjanje enakopravnosti narodov in narodnosti kot temeljnega kamna jugoslovanskega ustavno-političnega sistema. Resolucija je odprla pot nadaljnjemu urejanju jezikovne enakopravnosti ne le na ravni federacije, temveč tudi v drugih družbenopolitičnih skupnostih. V SR Srbiji so na primer že leta 1971 sprejeli zakon o načinu uresničevanja pravic pripadnikov narodnosti do rabe svojega jezika in pisave pred republiškimi organi ter priporočilo o izvrševanju pravice do uporabe jezikov narodnosti v državnih organih, delovnih in drugih organizacijah." Ta dva akta sta imela izreden političen in pravni pomen, ker sta med drugim urejala rabo jezika dveh največjih narodnosti, ki živita v Jugoslaviji — albanske na Kosovu in madžarske v Vojvodini, v organih in organizacijah v SR Srbiji izven obeh avtonomnih pokrajin. Ustave iz leta 1974 Ustava Jugoslavije in ustave socialističnih republik in pokrajin, ki so bile razglašene leta 1974, so na celovit način uredile oblike enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije, od katerih so se nekatere razvile že po sprejemu omenjenih amandmajev k ustavi SFR Jugoslavije. V skladu z delitvijo pristojnosti med zvezo ter republikami in pokrajinama zagotavlja ustava SFRJ iz leta 1974 enakopravnost jezikov narodov in narodnosti pri delovanju zveznih predstavniških, izvršnih in upravnih organov, hkrati pa določa tudi temeljne norme, na podlagi katerih republi- ške in pokrajinske ustave ter zakonski in podzakonski predpisi, statuti in predpisi občin ter samoupravni sporazumi in akti organov in organizacij konkretneje urejajo to problematiko glede na posebne razmere in potrebe v posameznih delih države. Vendar je iz ustave jasno, da Jugoslavija kot celota jamči enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti v vsakr- šnem pogledu in da zato ne bi bilo moč z drugimi pravnimi predpisi ali samoupravnimi akti kršiti tega načela, saj bi bili le-ti protiustavni. V členu 246 razglaša ustava SFRJ enakopravnost jezikov narodov in narodnosti in njihovih pisav na ozemlju Jugoslavije." Ustava jamči tako vsakemu državljanu kot posamezniku (člen 170) kot tudi vsaki narodnosti (člen 247) kot skupnosti »svobodno rabo svojega jezika in pisave«. V Jugoslaviji kot celoti ni uradnega »državnega« jezika, pač pa so enakopravno v »uradni rabi« jeziki narodov, a jeziki narodnosti v skladu z zvezno ustavo in zveznim zakonom (člen 246). Ustava Jugoslavije ne določa, kateri so »jeziki narodov«, pač pa to vprašanje prepušča republiškim ustavam. V organih federacije je v načelu enakopravnih naslednjih pet jezi- . 4 Tekst obeh aktov glej v Uradnem listu SR Srbije št. 14 z dne 10. aprila 1971, str. 343-344 oziroma 346—347 S Ustava SFRJ — stručno objašnjenje, Privredni pregled, Beograd 1975, členi 170, 171,214, 246, 247, 269,271 30 S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov... kov narodov oziroma dve njihovi pisavi: srbskohrvatski (cirilica), hrvatski knjižni jezik (latinica), srbohrvaški oziroma hrvaškosrbski jezik ijekovskega izgovora, ki se govori v Bosni in Hercegovini (cirilica in latinica), makedonski (cirilica) in slovenski jezik. V večini primerov sta v poslovanju organov federacije s temi jeziki in pisavama enakopravna še jezika albanske in madžarske narodnosti (etnične manjšine). To pomeni, da se v zveznih organih in organizacijah, ki opravljajo javna pooblastila v načelu enakopravno uporablja sedem že omenjenih jezikov oz. jezikovnih variant narodov in narodnosti Jugoslavije ter dve pisavi. Takoj pa moramo omeniti, da so v tem pogledu mnoge nejasnosti, nedoslednosti in razlike med posame- znimi zveznimi organi in organizacijami. Zvezna ustava jamči vsakomur, da uporablja svoj jezik in da je seznanjen z dejstvi v tem jeziku pri vseh postopkih pred državnimi organi na vseh ravneh, organizacijami združenega dela (podjetja, ustanove, javne službe — PTT, železnica itd.) ter pred samoupravnimi organizacijami in skupnostmi, ki »pri izvajanju javnih pooblastil rešujejo o pravicah in dolžnostih državljanov« (člen 214). Neznanje jezika, v katerem se vodi postopek, ne sme biti ovira za obrambo in uresničevanje pravic in upravičenih interesov državljanov in organizacij (člen 214). Te ustavne pravice se nanašajo na državljane in nedržavljane. V praksi bo v večini primerov postopek potekal prek tolmačev. Ustava pa v zvezi s tem prepušča zakonu, kako se bodo uresničevale ustavne pravice pripadnikov narodnosti pri rabi svojega jezika in pisave (člen 171) »v uresničevanju svojih pravic in dolžnosti« v postopkih pred »državnimi organi in organizacijami, ki izvršujejo javna poo- blastila« (v teh primerih gre za uresničevanje enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti). Ustava prepušča zakonu v urejanje tudi pravico pripadnikov narodov in narodnsti, da se izobražujejo v svojem jeziku (člen 171). Glede na to, da sta vzgoja in izobraževanje v pristojnosti republik in obeh avtonomnih pokrajin, se uresničevanje te pravice ureja z republiškimi oz. pokrajinskimi zakoni in drugimi predpisi ter samoupravnimi akti. Zvezna ustava določa enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti v oboroženih silah Jugoslavije (člen 243), vendar prepušča zakonu nekatere izvedbene posebnosti, o katerih bomo govorili kasneje. Razen tega določa enakopravnost jezikov narodov (ne narodnosti!) pri tistih mednarodnih pogodbah, ki se sklepajo v jezikih pogodbenih strank. Načelo enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti naj bi se uresniče- valo tudi v »mednarodnem prometu« nasploh (člen 271). REALNOST ALI UTVARA: JEZIKOVNA ENAKOPRAVNOST V ORGANIH FEDERACIJE . pisav Za uresničevanje norm ustave Jugoslavije o enakopravnosti jezikov in narodov in narodnosti v organih in organizacijah federacije so potrebni izvedbeni predpisi: poslovniki zvezne skupščine in njenih zborov, Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 31 zakonski in podzakonski akti, samoupravni akti o organizaciji dela in poslovanju zveznih državnih organov in organizacij ter samoupravnih organizacij in skupnosti, ki opravljajo javna pooblastila, itn. Takoj pa je treba pove- dati, da se te norme lahko v celoti izvršujejo, če vladata pri kadrih, ki so zaposleni v raznih organih in organizacijah federacije in nasploh, ustrezna politična volja in prepričanje, da je jezikovna enakopravnost nujen sestavni del življenja in dela v večnarodni skupnosti. V nadaljevanju si bomo pobliže ogledali izvajanje jezikovne enakopravnosti pri delu zvezne skupščine (parlamenta) pri dejavnosti zveznega izvršneg sveta (vlade) in še posebej pri delu treh tipičnih državnih organov federacije — za carine, za ljudsko obrambo in za zunanje zadeve. Poslovanje skupščine SFRJ Skupščino SFRJ sestavjata dva zbora. Zbor republik in pokrajin sestavljajo delegacije skupščin republik in avtonomnih pokrajin; zvezni zbor pa sestavljajo delegati »samoupravnih organizacij in skupnosti ter družbenopolitičnih organizacij« v republikah in avtonomnih pokrajinah. To pomeni, da zvezna skupščina že po personalni sestavi izraža večnacionalni in večjezikovni sestav prebivalstva Jugoslavije. Pri delu Skupščine SFRJ, njenih zborov in delovnih teles, kot tudi v njenih odnosih z družbenopolitičnimi skupnostmi (z republikami, avtonom- nima pokrajinama, občinami), z organi, organizacijami in občani je uresničeno ustavno načelo (člen 246) o enakopravnosti jezikov i in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije. Poslovnika zbora republik in pokrajinŠ (člen 300) ter zveznega zbora zvezne skupščine (člen 346) določata, da lahko delegati v skupščini ter v zborih in njihovih delovnih telesih v govorih in v različnih pisnih predlogih uporabljajo katerikoli jezik in pisavo narodov (ki jih »določajo republiške ustave«) in katerikoli jezik ali pisavo narodnosti. For- malno — pravno gledano to pomeni, da lahko delegati v načelu pri delu v zvezni skupščini uporabljajo štiri variante srbskohrvaškega oziroma hrvaškosrbskega jezika, ki so navedene kot jeziki v »uradni rabi« v republiških ustavah, ter slovenski in makedonski jezik. Poleg tega pa še deset jezikov narodnosti (albanski, bolgarski, češki, italijanski, madžarski, romunski, rusinski, slovaški, turški, ukrajinski). Upoštevajoč načelno ustavno enako- pravnost obeh »etničnih skupin«, bi lahko delegati v zvezni skupščini na podlagi omenjenih določb poslovnika enakopravno uporabljali tudi jezika Romov (Ciganov) in Vlahov. Skupaj bi torej lahko uporabljali v načelu 18 jezikov in jezikovnih variant ter ustrezne pisne oblike teh jezikov in jezikovnih variant. 5 Uradni list SFRJ štev. 22 z dne 23. aprial 1982, str. 710—744 7? Uradni list SFRJ štev. 22 z dne 23. aprila 1982, str. 671—710 32 S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov.., Vendar poslovnika na drugem mestu (člena 300 oziroma 346) določa- ta, da se govori in pismeni predlogi prevajajo »le« v petih jezikih narodov (hrvaški knjižni jezik; srbohrvaščino; v varinato teh dveh jezikov, ki se govori v Bosni in Hercegovini; v makedonščino; v slovenščino ter v dva jezika narodnosti — albanščino in madžarščino). Govori delegatov v zborih, po potrebi pa tudi v delovnih telesih skupščine, se simultano prevajajo v eno od srbohrvaških oziroma hrvaškosrbskih variant ter v albanščino, madžarščino, makedonščino in slovenščino. Glede na načelo jezikovne enakopravnosti noben jezik nima prednosti: pred drugim in kot »izvirnik« zakona oziroma drugega predpisa ali splošnega akta velja besedilo v vseh (petih) jezikih narodov Jugoslavije. Nji- hova avtentičnost se potrdi z državnim pečatom. Prevodi v albanščino in madžarščino pa se štejejo za »originale avtentičnih besedil« in se nanje pritisne samo pečat Skupščine SFR Jugoslavije (člena 121 oziroma 131 poslovnika). V obeh zborih zvezne skuščine se v omenjenih sedem jezikov oz. jezikovnih variant in pisav narodov in narodnosti prevaja (člen 302 oziroma 347 poslovnika) vse važnejše gradivo za delo delegatov v zborih in v njenih delovnih telesih. Praktično se prevaja tole gradivo: — zakoni, resolucije kot tudi drugi akti, ki jih sprejemajo skupščine, njeni zbori, delovna telesa zborov in skupna delovna telesa skupščine; — delovno gradivo, ki je sestavljeno samo v enem od jezikov narodov in narodnosti, če to zahtevajo posamezni delegati ali delovna telesa; — različna vabila in obvestila delegatom. Poleg tega izhajajo v omenjenih sedmih jezikih različne publikacije, namenjene delegatom: Informativni bilten, Politična knjižnica, Pregled (tedenski) sej skupščinskih teles in Stenografske beležke o delu zborov. Skupščina SFRJ in skupščine republik in avtonomnih pokrajin pa izdajajo od leta 1975 vsakih 14 dni skupno glasilo, ki izhaja v 14 izdajah v jezikih narodov in narodnosti Jugoslavije." Poslovnika obeh zborov (člena 302 oz. 347) nalagata zveznemu izvršnemu svetu, zveznim upravnim organom in zveznim organizacijam dolžnost, da pripravljajo gradivo za obravnavo v skupščini v vseh (sedmih) jezikih in pisavah oziroma jezikovnih variantah. Če to gradivo pripravijo drugi organi, organizacije ali delegati v enem od teh jezikov, ga skupščinska služba prevede v vse jezike oziroma pisave. Za ugotavljanje istovetnosti besedil predlogov aktov, ki jih obravnavata zbora skupščine v petih jezikih narodov Jugoslavije skrbi komisija, ki je skupno telo obeh zborov. Istovetnost besedil v albanščini in madžarščini z besedili v omenjenih petih jezikih narodov oziroma njihovih variantah $ Glej Uradni list SFRJ štev. 43 z dne 1. oktobra 1976, str. 1318, čl. 2 in Uradni list SFRJ štev. 13 z dne 30. marca 1979, str. 418, čl. 1 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 33 ugotavlja komisija le pri že sprejetih aktih, ne pa pri osnutkih ali predlogih. V tem primeru albanščina in madžarščina — jezika narodnosti — nista povsem izenačeni z jeziki narodov. Delo komisije je urejeno s členi 126—128 poslovnika o skupnem delu zborov Skupščine SFRJ.? Komisija obravnava istovetnost besedil, predlaga akte v vseh petih jezikih in poroča zboru o svojih ugotovitvah pred začetkom obravnave. Če pa gre za akte z delovnega področja zbora republik in pokrajin, ugotavlja komisija jezikovno istovetnost, že ko gre za osnutek kakega akta. Če je na seji zbora predlagan .amandman samo v enem od jezikov narodov, lahko zbor sklene (ni pa to nujno) prekiniti njegovo obravnavo, dokler se ne ugotovi istovetnost tega besedila v drugih (štirih) jezikih. Komisija ima za vseh sedem jezikov in pisav, za katere ugotavlja istovetnost besedil, svojo sekcijo, ki jo sestavljata dva delegata in dva strokovnjaka za ustrezni jezik. V zvezi z istovetnostjo besedil v jezikih narodov in narodnosti je odprto vprašanje jezikovnega nadzora, saj gre za specifično terminologijo z različnih področij. To vprašanje je rešeno le za besedila v srbohrvaškem jeziku, ki jih pripravlja zakonodajna služba, po sprejetju pa parafirata predstav- nik predlagatelja in predsednik pristojnega zbora. Ta besedila se »pogojno« jemljejo kot original, na njihovi podlagi pa ugotavlja istovetnost besedil v drugih jezikih. Ta praksa pa je vprašljiva zato, ker se akti v vseh jezikih sprejemajo istočasno.'? stim 348) mati ga« Delegati zvezne skupščine pripadajo različnim narodom in narodnoter govorijo različne jezike. Poslovnika zborov skupščine (člen 303 oz. prepuščata delegatom izbiro, v katerem jeziku in pisavi želijo prejegradivo. Če se sami ne odločijo, ga prejemajo v jeziku in pisavi »svojenaroda oz. narodnosti. Enakopravnost jezikov narodov in narodnosti se uresničuje tudi v dopisovanju zvezne skupščine in njenih zborov ali delovnih teles s skupščinami, drugimi organi in organizacijami ter občani v republikah in avtonomnih pokrajinah. Poslovnika obeh zborov (člen 303 oz. 348) določata, da se v teh primerih pošilja gradivo »v jeziku naroda Jugoslavije, ki se uporablja v omenjeni republiki oz. avtonomni pokrajini, v avtonomni pokrajini pa tudi v jeziku albanske oz. madžarske narodnosti (albanskem oz. madžarskem jeziku)«. Za uveljavljanje jezikov narodnosti je pomembna določba poslovnikov (člen 304 oz. 349), da lahko pripadniki narodnosti pošiljajo zboroma zvezne skupščine pisne predloge in različne vloge v svojem jeziku. V teh členih je tudi določeno, da lahko skupščine avtonomnih pokrajin pošiljajo svoje pisne predloge zboroma zvezne skupščine »v kakšnem od jezikov narod- 9 Uradni list SFRJ štev. 22 z dne 23. aprila 1982, str. 653—671 19 Vir: podatki v dopisu Skupščine SFRJ 032-6/86-074 iz 31. 1. 1986 in iz razgovora z Vero Mačkič, voditeljico redakcije za slovenski jezik 23. 1. 1986 34 S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov... nosti z območja avtonomne pokrajine«. To se praktično nanaša na jezike narodnosti, ki so v »uradni« ali »javni« rabi v obeh pokrajinah (albanski in turški jezik na Kosovu ter madžarski, romunski, rusinski in slovaški jezik v Vojvodini). Pravico do uporabe enega od jezikov narodnosti, ki so v rabi na »določenem območju«, imajo v pisnem komuniciranju z zbori zvezne skupščine tudi »drugi organi in organizacije z območij, na katerih živijo pripad- niki narodnosti«. Ta odločba bi se lahko nanašala na občinske organe in organizacije v šestih republikah, in sicer na tiste, kjer živijo pripadniki narodnosti in kjer je po statutih in samoupravnih aktih v uradni rabi jezik teh narodnosti. Omenjeni organi, organizacije in občani imajo pravico, da prejmejo odgovore v jeziku, »v katerem je napisana zahteva, predlog ali vloga«. Vendar je ta določba nejasna, saj bi bilo iz dikcije moč razumeti, kot da gre le za pravico do odgovora »v jeziku naroda Jugoslavije ali v jeziku albanske oz. madžarske kovno-pravni ureditvi. narodnosti«, kar pa ne ustreza dejanski jezi- Poslovniki nalagajo predsedniku Skupščine SFRJ ter predsednikoma obeh zborov izrecno dolžnost, da skrbijo »za uresničevanje enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije«. JEZIKOVNA ENAKOPRAVNOST PRI DELU STROKOVNIH SLUŽB SKUPŠČINE Po odloku o organizaciji in delu služb Skupščine SFRJ'! so le-te dolžne izvajati v ustavi, zakonih in poslovnikih določene obveznosti glede zagotavljanja jezikovne enakopravnosti pri delu skupščine, njenih zborov in delovnih teles kot tudi pri dopisovanju z organi in organizacijami družbenopolitičnih skupnosti, s samoupravnimi organizacijami in skupnostmi, z občani itd. Strokovne službe so dolžne uporabljati pri dopisovanju z različnimi organi, organizacijami ali posamezniki »jezike in pisave narodov Jugoslavije, določene v republiških ustavah«. Če imajo ti subjekti sedež oz. prebivališče na območju, kjer sta v uradni rabi jezik in pisava narodnosti Jugoslavije, pa uporabljajo službe skupščine SFRJ pri dopisovanju »jezik in emo narodnosti, v katerih se je nanje obrnil organ, organizacija ali občan«, V skupščini dela oddelek za prevajanje s sedmimi redakcijami za posamezne jezike, ki se enakopravno uporabljajo pri delu v skupščini (skupaj okrog 50 prevajalcev). Simultano so dolžni prevajati razpravo v prej omenjenih pet jezikov tako v zborih kot v delovnih telesih. Vendar delovna telesa iz »praktičnih razlogov« poslujejo v srbohrvaščini. Prav tako ugotavljamo, da se poslužujejo možnosti, da govorijo v svojem jeziku, predvsem Slovenci, medtem ko skoraj ni bilo primera, da bi kdo govoril v albanščini in 1. Uradni list SFRJ štev. 9 z dne 17. februarja 1984, str. 366—376, V. poglavje Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 35 madžarščini. Ta služba opravlja proti plačilu prevajalske usluge tudi družbenopolitičnim organizacijam, ko rabijo simultano prevajanje v jezike narodov in narodnosti Jugoslavije (doslej tega ni uporabila le Zveza sindikatov Jugoslavije). JEZIKOVNA ENAKOPRAVNOST PRI OBJAVLJANJU PREDPISOV Objavljanje zveznih zakonov in drugih zveznih predpisov ter splošnih aktov ureja zakon iz leta 1976.'? Zvezne predpise, mednarodne pogodbe in jugoslovanske standarde objavljajo v Uradnem listu SFRJ v »avtentičnih besedilih« v jezikih in pisavah jugoslovanskih narodov (v srbohrvaškem jeziku — cirilici; v hrvaškem knjižnem jeziku — v latinici; v varianti teh dveh jezikov, ki je v uradni rabi v Bosni in Hercegovini — v latinici ali cirilici; v makedonskem jeziku — v cirilici in slovenskem jeziku — v latinici) in »kot avtentična besedila« v jezikih albanske in madžarske narodnosti (člen 4). Uradni list SFRJ izhaja za vsak jezik in pisavo v posebni izdaji. Vsaka izdaja ima svojega jezikovnega »redaktorja istovetnosti in enakopravnosti jezikov narodov« (ne pa narodnosti); jezikovno enakopravnost potrjuje tudi določba, da morajo vse izdaje v teh jezikih iti v promet istega dne (člen 12). Enakopravnost jezikov in pisav pri delu zveznega izvršnega sveta ter zveznih upravnih organov in organizacij Tako pri sestavi zveznega izvršnega sveta kot tudi pri izbiri vodstvenega sestava zveznih upravnih organov in organizacij skrbijo za to, da so ustrezno zastopani kadri iz vrst vseh narodov in narodnosti. V členu 22 poslovnika o skupnem delu zborov skupščine SFRJ" je na primer določeno, da se člani zveznega izvršnega sveta »volijo v skladu z načelom enakopravne zastopanosti republik in ustrezne zastopanosti avtonomnih pokra- jin«, Na ta način so natej ravni dani vsaj personalni pogoji za uresničevanje jezikovne enakopravnosti. Osnovne pravne okvire za izvajanje enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije predstavlja člen 14 zakona o temeljih sistema državne uprave in o zveznem izvršnem svetu ter zveznih upravnih organih, ki v načelu določa, da morajo ti organi »uporabljati pri svojem delu v skladu z ustavo in zakonom oziroma statutom načelo enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije«. Na podlagi te 12 Uradni list SFRJ štev. 43 z dne 1. oktobra 1976, str. 1293—1295 13 Glejop.9 4 Uradni list SFRJ štev. 67 z dne 21. decembra 1972, str. 1380 36 S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov ... načelne določbe bi morali posamezni zvezni organi z zakoni o svoji organizaciji in delu ter s svojimi statuti in drugimi samoupravnimi akti konkretneje določiti, kako bodo izvajali načelo o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije. Pregled predpisov, s katerimi razpolagamo, kaže da je to za posamezne zvezne organe urejeno na različen način (predvsem pa nedosledno). Zvezni izvršni svet in zvezni organi so dolžni, kot smo že omenili, pripraviti besedila predlogov zakonov in podzakonskih ter drugih predpisov, ki jih dajejo Skupščini SFRJ in njenim zborom v obravnavo, v istovetnih besedilih vseh enakopravnih jezikih narodov in narodnosti Jugoslavije, ki jih predvidevajo ustrezni skupščinski poslovniki. Ta obveznost se v glav- nem izvršuje, razen v izjemnih primerih, ki pa niso načelnega značaja (časovna stiska ipd.) Bistvene razlike oziroma nedoslednosti nastajajo pri »notranji« ena- kopravni rabi jezikov narodov in narodnosti v zveznem izvršnem svetu in drugih zveznih organih. Pri ustnem poslovanju zveznega izvršnega sveta in drugih zveznih organov se praktično v celoti uporablja srbohrvaški oz. hrvaškosrbski jezik, ki je jezik okrog dveh tretjin jugoslovanskega prebivalstva. V načelu pomembni za jezikovno enakopravnost sta tudi določbi zakona o državnem pečatu SFRJ in pečatih zveznih organov,'" ki določata, da mora biti ime države na državnem pečatu napisano v jezikih narodov Jugoslavije (člen 2) in da morata v teh jezikih biti napisana na pečatih zve- znih organov tudi ime in sedež zveznega organa (člen 5). V jezikih in pisavah narodov Jugoslavije so tudi besedila na poslopjih, kjer so sedeži zveznih organov in organizacij. V nadaljevanju si bomo pobliže ogledali, kako je urejeno vprašanje jezikovne enakopravnosti v carinski službi, pri ljudski obrambi in v zunanjih zadevah. ZVEZNA CARINSKA UPRAVA Zakon o carinski službi!Š v členu 16. ureja rabo jezikov pri napisih na stavbah, ki označujejo sedež carinarnice oziroma njene organizacijske enote. Ti napisi morajo biti v jezikih narodov in narodnosti; če pa je stavba v občini, »v kateri se uradno uporablja tudi jezik narodnosti«, mora biti dodatno še besedilo v tem jeziku. Ta določba se nanaša na področne carinarnice in njihove organizacijske enote, ki so na posameznih narodnostno mešanih ozemljih države. V teh krajih so glede na določbe republiške ali pokrajinske zakonodaje, samoupravnih aktov ter zlasti občinskih statutov 15 Uradni list SFRJ štev. 23 z dne 28. aprila 1978, str. 873—924 16 Uradni list SFRJ štev. 52 z dne 3. oktobra 1980, str. 1976—1985 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 37 v uradni rabi poleg posameznih jezikov narodov Jugoslavije še jeziki ene ali več narodnosti, ki tam živijo. Rabo jezikov in pisav narodov in narodnosti podrobneje ureja Pravilnik o organizaciji in delu zvezne carinske uprave iz 26. januarja 1982.'" Po pravilniku so zvezna carinska uprava in carinarnice v načelu »dolžne, da se pri svojem delu dosledno ravnajo po načelu o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije« (člen 98). Zato so dolžni jugoslovanskim državljanom omogočiti, da v postopku rabijo svoj jezik, v katerem morajo prejeti tudi ustrezne sklepe (člen 99). Zvezna uprava mora uporabljati jezik in pisavo narodov in narodnosti, ki so v rabi v kaki republiki ali avtonomni pokrajini, ko se dopisuje s tamkajšnjimi organi in organizacijami ali carinarnicami (člen 100). Zvezna uprava je tudi dolžna odgovoriti v istem jeziku, ki ga je v svoji vlogi uporabila stranka (člen 101). Zanimiva je tudi določba pravilnika, da lahko uslužbenci zvezne uprave carin (pripadniki posameznih narodov in narodnosti) uporabljajo pri delu svoj jezik in pisavo in da jim je dolžna uprava »zagotoviti pogoje« za uresničevanje te pravice (člen 105). Delavci zvezne uprave carin so celo dolžni, da svoje predpostavljene, ki podpisujejo različne akte, opozorijo na tiste, ki jih je potrebno po določbah pravilnika prevesti v jezike in pisave narodov in narodnosti Jugoslavije (člen 106). Pravilnik ne določa natančno, na katere jezike in pisave narodov in narodnosti se nanašajo vse te določbe — ali na vseh 18 jezikov in jezikovnih variant narodov in narodnosti Jugoslavije ali pa samo na 7 jezikov in jezikovnih variant, ki se enakopravno uporabljajo v Skupščini SFRJ. Domnevamo, da se teoretično na vse jezike in jezikovne variante nanaša vsaj dolžnost zvezne uprave carin, da odgovori na vloge v jeziku, v katerem so bile napisane. Splošni samoupravni in posamični akti, s katerimi se urejajo notranji odnosi v delovnih skupnostih carinske službe, so napisani v jeziku in pisavi, ki je v rabi, kjer je sedež skupnosti (člen 103), morajo pa biti sestavljeni v dveh ali več jezikih, če je tako določeno z republiškimi ali pokrajinskimi predpisi (člen 104). Delavci zvezne carinske uprave, ki so zaposleni na delovnih mestih (na primer na mejnih prehodih), kjer je po predpisih republike ali pokrajine obvezna raba kakega od jezikov narodov in narodnosti, so po pravilniku o sistematizaciji nalog in del v zvezni carinski upravi dolžni poznati ta jezik. To se urejuje predvsem z zaposlovanjem oseb iz vrst različnih narodov in narodnosti.'? V Pravilnik 05/1 štev. 743/1 iz 26. januarja 1982 18 Podatki so iz dopisa zvezne uprave carin, 05/1 štev. D-1149/2, ki ga je avtor prejel 18. februarja 1986 M S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov... Nekatere določbe pravilnika o organizaciji in delu zvezne carinske uprave pa dajejo slutiti, da pri njenem dopisovanju z zveznimi organi uprave in organizacijami prevladuje srbohvraški oz. hrvaškosrbski jezik (na primer člen 98). LJUDSKA OBRAMBA V skladu z obrambnim konceptom o splošnem ljudskem odporu delu- jejo v Jugoslaviji poleg Jugoslovanske ljudske armade še teritorialne in druge enote ljudske obrambe. Že v resoluciji iz leta 1969 je Skupščina SFRJ ugotovila, da je »potrebno proučiti možnosti za širše izvajanje ustavnih načel o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugosla- vije pri delu Jugoslovanske ljudske armade in v njenih razmerjih z državnimi organi in samoupravnimi organizacijami ter z občani in o tem izdati posebne predpise«.'? Ustava SFRJ iz leta 1974 (člen 243) je določila, da se »v oboroženih silah SFRJ zagotavlja ... enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije«. Hkrati pa je dopustila možnost, da se z zveznim zakonom predpiše, da se pri poveljevanju in vojaškem pouku uporablja v armadi kot celoti eden od jezikov narodov, a v delih armade jeziki narodov in narodnosti. V zakonu o splošni ljudski obrambi iz leta 1982 je določeno,? da se pri »poveljevanju in vojaškem pouku v Jugoslovanski ljudski armadi uporablja srbohrvaški oz. hrvaškosrbski jezik«. V enotah in ustanovah armade pa se v ta namen lahko »uporablja kakšen drug jezik naroda ali narodnosti Jugoslavije, če uporaba tega jezika glede na sestavo pripadni- kov enote oziroma ustanove zagotavlja učinkovito poveljevanje in uspešen pouk«, Enote in jezik poveljevanja in pouka v teh enotah naj bi določil zvezni sekretar za ljudsko obrambo, vendar nam ni znano, če takšen predpis, ki bi se verjetno nanašal predvsem na »partizanske enote« (vojaški rezervisti) v sestavu armade, obstaja. Upravno poslovanje zveznega sekretartiata za ljudsko obrambo bi moralo glede jezikovne enakopravnosti temeljiti na istih predpisih kot poslovanje drugih zveznih organov. Vendar nismo uspeli ugotoviti, s kakšnimi akti se uresničujejo pri delu zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. načelo o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije, ki ga na primer med drugim določa 14. člen že omenjenega zveznega zakona o temeljih sistema državne uprave. Prav tako nam ni znano, ali obstoji predpis o jezikih in pisavah, v katerih naj bi bili napisi na stavbah, kjer so sedeži vojaških ustanov, enot (na primer vojašnice) in organizacij. Po analogiji s prakso drugih zveznih upravnih organov (na priua glej op. 3 Saš Uradni list SFRJ štev. 21 z dne 23. aprila 1982, str. 577—612 20 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 39 mer carine) in glede na predpise v republikah in pokrajinah, ki urejajo vprašanje javnih napisov, bi sodili, da morajo biti tudi napisi na stavbah, kjer so sedeži vojaških ustanov, enot in organizacij, v jezikih in pisavah narodov in narodnosti, ki so v uradni rabi na tem področju Jugoslavije. Isto načelo bi moralo veljati tudi kar zadeva ustno in pisno komuniciranje teh vojaških ustanov, enot in organizacij s civilnimi javnimi ustanovami in organizacijami v družbenopolitičnih skupnostih, kjer je njihov sedež. Zanimivo je urejena jezikovna enakopravnost v enotah t.i. teritorialne obrambe, ki je v pristojnosti republik oziroma pokrajin, vendar bi obravnavanje tega vprašanja že presegalo okvir tega spisa. ODNOSI S TUJINO IN ZUNANJE SLUŽBE Ustavno določbo (člen 271), da se pri sklepanju mednarodnih pogodb, katerih besedilo je sestavljeno v jezikih držav pogodbenic, enakopravno uporabljajo jeziki narodov Jugoslavije, so dobesedno ponovili v členu 12 zakona o sklepanju in izvrševanju mednarodnih pogodb?! iz leta 1978, navodila o načinu izvedbe tega predpisa? pa je izdal zvezni izvršni svet leta 1980. Pristojni organ mora že v osnutku osnove za pogajanje za sklenitev pogodbe, ki ga predloži v obravnavo zveznemu izvršnemu svetu, predlagati ustrezno rabo jezika. Jezik se predlaga na podlagi štirih kriterijev: glede na jezik in »republiško pripadnost« vodje delegacije; glede na to, za katero od republik bodo iz pogodbe izvirale posebne obveznosti; glede na to, katera od republik bo morala na podlagi pogodbe spremeniti svoje zakone ali sprejeti nove; glede na to, na ozemlju katere republike se bo pre- težno izvajala mednarodna pogodba oz. glede na to, za katero republiko ima pogodba »poseben pomen«. Ne moremo reči, da je bila ta oblika jezikovne enakopravnosti v velikem številu primerov uresničena v praksi. Od skupaj 218 mednarodnih pogodb, ki jih je Jugoslavija v letih 1983—84 sklenila z drugimi državami v jezikih narodov, jih je bilo 208 sklenjenih v srbohrvaškem, 8 v slovenskem, 1 v makedonskem in 1 v hrvaškem knjižnem jeziku.?? Praktično neuresničeno pa je ostalo priporočilo že omenjene resolu- nn cije Skupščine SFRJ iz leta 1969, »da je potrebno s posebnimi predpisi urediti uresničevanje ustavnih načel o enakopravnosti jezikov in pisav« pri delu jugoslovanskih dipolomatskih in konzularnih predstavništev.? Pripo- ! Uradni list SFRJ štev. 55 z dne 13. oktobra 1978, str. 2217—2220. Ta določba je tudi v predlogu novega zakona (člen 13), ki je v razpravi. B 2 uradni list SFRJ, št. 29 z dne 30. maja 1980 Podatki Zveznega sekretariata za zunanje zadeve iz 25. februarja 1985 24 Glej op. 3. " S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov ... ročilo resolucije, da je potrebno v zvezi s tem »določiti tudi merila za razmeščanje delavcev v diplomatsko-konzularni službi«, pa se uresničuje glede imenovanja vodij teh predstavništev (veleposlanikov in generalnih konzulov) in v predstavništvih, ki delujejo v krajih, kjer je večje število pripadnikov manjšin narodov Jugoslavije ali jugoslovanskih izseljencev. SLUŽBA ZA PREVAJANJE Zvezni izvršni svet je leta 1978 ustanovil službo za prevajanje za svoje potrebe in za potrebe zveznih upravnih organov in zveznih organizacij Uredništvo za prevajanje v jezike narodov in narodnosti Jugoslavije ima sedem redakcij, v katerih dela 61 prevajalcev. O obsegu njihovega dela priča tudi podatek, da so v letu 1985 prevedli skupaj 176.480 tipkanih strani gradiva, ustno pa so prevajali 1429 ur. Člani tega uredništva izvršujejo tudi redakcijo gradiva, ki se objavlja v Uradnem listu SFRJ, sodelujejo pa tudi s komisijo Skupščine SFRJ za ugotavljanje istovetnosti besedil v jezikih narodov in narodnosti. V sodelovanju s strokovnimi in upravnimi organi v ustreznih republikah in pokrajinah prevajalci izpolnjujejo svoje jezikovno znanje. To sodelovanje se je doslej najbolj razvilo s SR Slovenijo. Leta 1983 so ustanovili pri službi za prevajanje oddelek za terminološko in avtomatsko obdelavo podatkov v jezikih narodov in narodnosti Jugoslavije (in v tujih jezikih). Doslej so terminološko obdelali in vložili v računal- nik skoraj 6000 terminov s področja samoupravljanja, družbenopolitičnega sistema, vodnega gospodarstva, sedaj pa nadaljujejo z obdelavo drugih področij. Za sedaj delujejo v ustreznih strokovnih oz. znanstvenih ustano- vah in organizacijah v republilkah in pokrajinah štiri komisije za verifikacijo terminov v posameznih jezikih. Delo oddelka za terminologijo je pomembno ne le za dejavnost zveznega izvršnega sveta in upravnih organov, temveč za napredek prevajanja v jezikih narodov in narodnosti Jugoslavije nasploh.?% SKLEPNA UGOTOVITEV Jugoslovanska ustava je dobra in utemeljena podlaga za izvajanje načela o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti pri poslova- nju organov federacije. Podoba bi bila še bolj popolna, če bi v tem spisu obravnavali jezikovno enakopravnost pri delovanju pravosodnih organov na ravni federacije, kjer se še bolj potrjuje praksa enakopravne »uradne 25 Uradni list SFRJ štev. 6 z dne 10. februarja 1978, str. 153—154 in Uradni list SFRJ štev. 17 z dne 8. aprila 1983, str. 379—380 (dopolnitve) ? Vir: Poročilo o delu službe za prevajanje za čas od 1. januarja do 31. decembra 1985 ter razgovori avtorja z vodjem službe Brankom Marinom in sodelavci 23. februarja 1986 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 41 rabe« posameznih jezikov in pisav; neupoštevanje tega načela je na primer razlog za obnovo postopka. Prav tako ne poznamo razen Švice nobene države v svetu, kjer bi se recimo v njihovih parlamentih s tako doslednostjo uresničevala enakopravna raba jezikov in pisav etničnih skupnosti, ki v njej živijo. To dejstvo je še toliko bolj hvalevredno, ker gre v primeru Jugoslavije za razvijajočo se državo, ki ne razpolaga z velikimi finančnimi sredstvi, potrebnimi za izvajanje jezikovne enakopravnosti. Temeljita analiza izvajanja ustavnih načel pa bi razkrila vrsto pomanjkljivosti. Zakoni in drugi predpisi, ki urejajo delovanje zveznih upravnih organov in organizacij ali samo na splošno ali nepopolno ali pa sploh ne urejajo rabe jezikov in pisav narodov in narodnosti, čeprav bi bili po ustavi to dolžni storiti. Še najmanj pozornosti posvečajo temu vprašanju notranji, t.i. samoupravni akti teh organov in organiziacij, ki urejajo delovna razmerja, način poslovanja in druge podrobnosti v zvezi z njihovim delom. Za posamezna delovna mesta bi bilo potrebno, denimo, predpisati kot pogoj za njihovo zasedbo znanje dveh ali več jezikov narodov in narodnosti. Vendar ne poznamo notranjega akta, ki bi to predpisoval za količkaj pomembno delovno mesto. Jezikovno znanje se nekoliko povečuje zaradi zaposlovanja (iz političnih razlogov) »ljudi iz republik in pokrajin« na posameznih najvodilnejših delovnih mestih. Vendar tudi ti nimajo tehničnih, kadrovskih in drugih možnosti za sicer po ustavi zajamčeno rabo »svoje- ga« jezika in pisave. Praktično nismo zasledili primera, da bi nek zvezni upravni organ ali organizacija poskušala z jezikovnimi tečaji albanščine, madžarščine, makedonščine in slovenščine (da ne omenjamo jezikov drugih narodnosti) usposobiti nekatere svoje delavce za enakopravno jezikovno poslovanje. Ko gre za neizogibno pismeno komuniciranje, poskušajo v nekaterih organih in organizacijah federacije reševati to vprašanje z zaposlovanjem prevajalcev ali pa s koriščenjem prevajalskih služb pri zvezni skuščini in zveznem izvršnem svetu. Zavedamo se, da bi dosledno spoštovanje jezikovne enakopravnosti pri delovanju zveznih upravnih organov in organizacij zahtevalo precejšnja denarna sredstva (že sedanja, ki se dajejo v ta namen, niso majhna), ven- dar to dejstvo ne opravičuje sedanjega stanja, saj bi večino problemov, to trdimo, lahko rešili: prvič, če bi po hitrem postopku dopolnili vse zakone in druge predpise ter samoupravne akte v smislu ureditve jezikovne enakopravnosti, drugič s tem, da bi obstoječi kadri na določenih delovnih mestih bili zavezani naučiti se predpisanih jezikov narodov in narodnosti, tretjič, z reorganizacijo tehnično-administrativnega poslovanja in četrtič, če bi se posamezniki ter organi in organizacije iz republik in pokrajin v svojem komuniciranju z zveznimi upravnimi organi in organizaci- jami dosledno posluževali svojega jezika in pisave. Glede na omenjene pomanjkljivosti in na to, da velika večina uslužbencev v zveznih organih uprave in v drugih zveznih organizacijah prihaja s srbskohrvaškega oziroma hvarškosrbskega jezikovnega področja, je ta S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov ... 42 jezik nekakšen »delovni jezik« na ravni federacije v prevladujoči večini pri- — merov, ko gre za ustno in v manjšem obsegu za pisno komuniciranje. Pri ocenjevanju takšnega stanja pa je potrebno imeti pred očmi neiz- podbitno dejstvo: opisane pomanjkljivosti kažejo na nedoslenosti pri uresničevanju, ne pomenijo pa v nobenem primeru zanikanja jasnega in nedvoumnega ustavnega načela o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije pri poslovanju organov in organizacij federa- cije (čeprav se tu pa tam slišijo tudi glasovi v tej smeri). Č Spričo vseh opisanih pomanjkljivosti je na začetku opisana resolucija zvezne skupščine iz leta 1969 še vedno celovita politična podlaga za obli- kovanje učinkovite politike jezikovne enakopravnosti pri delu organov federacije in javne uprave. Summary THE EOUALITY OF LANGUAGES AND ALPHABETS AS REFLECTED IN THE ACTIVITIES OF THE AGENCIES OF THE YUGOSLAV FEDERAL GOVERNMENT The author discusses the constitutional-legal foundations underlying tne Yugoslav system of the eguality of the languages and scripts of the eighteen poeples, nationalities and ethnic groups that live in Yugoslavia. Special atten- tion is paid to the use of these languages and alphabets as reflected in the ofticial activities of the Federal Assembly and of some other federal administrative agencies (customs administration, Yugoslav People's Army, and foreign relations). The author points out that with the sole exception of Switzerland, he is not aware of any other country in the world in which the parliament/assembly, for instance, might be said to exercise as consistently as does Yugoslavia the eguality in the use of languages and alphabets of the etnnic groups living within its confines. This fact is all the more commendable in view of the fact that Yugoslavia is a developing country, with rather restricted funds allocated for the implementation of the policy of language eguality. The author believes that a thoroughgoing analysis of the exercise of the constituional principles is bound to reveal a number of deficiencies. Various laws and other enactments that regulate the functioning of federal administrative bodies and organizations either fail to deal with the use of the languages and alphabets of the poeples and nationalities in sufficient detail or simply ignore the subject, even though it is their constitutional duty to deal with it fully and specifically. Even worse in this respect are the internal basic self-manage- ment documents of these bodies and organizations, which regulate matters such as labor relationships, the mode of operation and other details regarding their work. There are instances of jobs, for example, for which knowledge of two or more languages of the peoples and nationalities ought to be reguired unconditionally. Yet there is not one single internal document prescribing such a provision as a prereguisite for getting a job of even moderate significance. While it is true that knowledge of the languages of the peoples and natio- nalities has been slightly increasing because of the employment policy of gran- ting managerial and other high-ranking positions (for political reasons) also to »those from the republics and provinces,« even these people have to face for- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 43 midable difficulties with respect to tehnical matters, staffing, etc., if they want to exercise their constitutional right to use »their own« languages and alphabets. There seems to have been no attempt on the part of any one federal administrative agency or organization to offer a course in Albanian, Hungarian, Macedonian and Slovene — let alone in the languages of the other nationalities — with a view to gualifying some of the workers for multilingual work on terms of eguality. When it comes to written communication, certain agencies and organizations within the Federation either employ translators or seek help of translators' services of the Federal Assembly and the Federal Executive Council. We are guite aware that consistent observance of the eguality of languages in the funcitoning of federal administrative bodies would reguire substan- tial funds (even now the funds allotted for this purpose are not insignificant), which fact, howerer, is no justification for the present state of affairs. We believe that most of the problems guages and alphabets could be resolved, concerning the eguality of the lanfirst, provided that all the relevant laws, other enactments and basic self-management documents were amended to allow for a full and specific regulation of language eguality; second, if the present—day personnel in certain official position were reguired to learn the preschribed languages of the peoples and nationalities; third, by reorganizing technical-administrative procedures; and fourth, if individuals as well as agencies and organizations from the republics and provinces were consistent in communicating with federal administrative agencies and organizations in their own languages and alphabets. ; Given the foregoing deficiencies and the fact that a vast majority of the officials working in the federal administrative agencies and other federal organizations come from the Serbocroatian/Croatoserbian-speaking areas, the author regards this language as the dominant »working language« in matters of oral — and to a lesser extent of written — communication. in assessing such a state of affairs, the author claims, one must never fail to take account of the incontestable fact that the above deficiencies, while indicating inconsistencies at the level of implementation, never represent a denial of the explicit constitutional principle of the eguality of the languges and alpha- bets of the peoples and nationalities of Yugoslavia as reflected in the activities of the organs and organizations within the Federation (notwithstanding the existence of some dissenting voices). Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19, s.45—54 45 Silvo Devetak ETNOS Na Analiza je samo državah KOT DEJAVNIK V MEDNARODNIH ODNOSIH svetu je malo držav, katerih prebivalstvo ni narodnostno mešano. 132 držav iz leta 1971, ki jo je izdelal Connor W., je pokazala, da 12 (9,1 %) takšnih, ki jih lahko označimo kot »etnično čiste«. V 25 (18,9 %) predstavlja ena etnična skupina več kot 90 odstotkov prebivalstva, v drugih 25 državah pa šteje največja narodnostna skupina 75 do 89 odstotkov prebivalstva. Toda v naslednjih 31 državah (23,5 % od vseh) šteje značilna narodnostna skupina smo 50 do 75 odstotkov prebivalstva, medtem ko v nadaljnjih 39 državah (29,5 %) največja skupina ne šteje več kot polovico prebivalstva. Ugotovljeno je, da je bilo v 53 državah (30,2 %) od 132 analiziranih prebivalstvo sestavljeno iz 5 ali več značilnih narodnostnih skupin.' Murdock je izračunal, da je konec šestdesetih let znotraj posameznih držav na svetu živelo 862 etničnih skupin (narodov):? Afrika (južno od Sahare) 239 Mediteranski bazen 95 Vzhodna Evrazija 93 Otočja v Pacifiku 128 Severna Amerika 218 Centralna in Južna Amerika 89 Po vseh teh številkah se zastavlja vprašanje, po katerih kriterijih lahko neko skupino označimo za narodnostno, oziroma za narod. Ne da bi se ob tej priliki poglabljali v vprašanje definicije lahko ugotovimo, da številke same opozarjajo na zapletenost narodnostne sestave svetovnega prebi- valstva. Pisanost bi bila še bolj izrazita, če bi poskušali izdelati zemljevid sveta na podlagi različnih jezikovnih skupin, kultur ipd. Prof. Verdoodt ocenjuje, da obstaja samo v Evropi več sto jezikovnih skupin ali drugih narodnostnih grupacij z lastno kulturno identiteto in (ponekod že pozabljeno) tradicijo. ! Connor W., Nation building nation — destroying, World politics, 24, 1972, 319—55 ? G.P. Murdock, Ethnografic Atlas, University of Pittsburg press, Pittsburg, 1967 3 Komisija za kulturna vprašanja stalne konference lokalnih oblasti Evropskega sveta pripravlja »jezikovni zemljevid« Evrope: o tem glej še M. Straka, Handbuch der europšischen Volksgruppen, Wien — Stuttgart, 1970; G. Heraud, Peuples et Langues d'Europe, Paris 1968; Meic Stephens, Linguistic Minorities in Western Europe, Gomer Press, 1976 4 S. Devetak: Etnos kot dejavnik v mednarodnih odnosih Že ti statistični podatki sami zase potrjujejo, da je narodnostni dejavnik čedalje bolj izrazito navzoč v sodobnem svetu. Opozarjajo hkrati na potrebo, da se z raziskavami ugotavljajo nove dimenzije tega vprašanja. Verjetno ni več mogoče iskati pojasnila za nove pojave na podlagi stereotipnih pristopov pa naj gre za dogajanja znotraj družbe ali za srečavanje s tem vprašanjem v mednarodnih odnosih. Etnos in zunanja politika Čeprav se ne strinjamo s trditvijo A. Saida in L. R. Simmonsa, da smo prišli v obdobje, v katerem bo narodnostni dejavnik prevladoval v mednarodni politiki, vseeno mislimo, da ima na etničnih vprašanjih temelječa pro- blematika pomemben vpliv na oblikovanje zunanje politike v posameznih državah (ali državnih sistemih) kot tudi nasploh na stanje v mednarodnih odnosih. Zato se strinjamo z istima avtorjema, ki sta l. 1976 zapisala: »Narod (etnična nacija) še ne more tekmovati z državo, ko gre za jedrske konice ali vojne ladje, toda lahko nadaljuje s silovitim pritiskom na primarne oblike oblasti in ravno prek tega izvrševanja oblasti so se rojevale revoluciJe.« Naraščajoča vloga etnične identitete v sistemu sodobnih človekovih vrednot se je v zadnjih desetletjih še okrepil. Politika, ki je temeljila na »etničnem vprašanju«, se pojavlja kot pomemben dejavnik v mednarodnih političnih odnosih. Nasprotja med domorodnimi (neemigrantskimi) etnič- nimi skupnostmi na Cipru, v Iraku, Maleziji, Gvajani, Ugandi, Kanadi, Libanonu, Indiji, Sri Lanki (omenimo naj le nekatere primere) so vplivala na številne spremembe v zunanji politiki teh držav. Narodnostna nasprotja npr. na Irskem, krvavi obračun v Biafri, secesija Bangladeša, rasni nemiri v ZDA kot tudi transformacija etničnega nezadovoljstva v nacionalizem — vse to je zapustilo in še zapušča trajne sledove v notranji in mednarodni politiki prizadetih držav. Po nekaterih izračunih je bilo od 164 analiziranih primerov izrazitega nasilja med |. 1958 in majem |. 1966, v katera so bile vpletene tudi države, samo 15 označenih zgolj kot vojaški spopadi z udeležbo dveh ali več držav; za najizrazitejše primere nasilja po l. 1945 pa so bila vselej povod narodnostna, plemenska in rasna nasprotja, ki so pogosto učinkovala na mednarodno politiko tudi »prek meje«." Nekateri avtorji gredo celo tako daleč, da vidijo tudi v posameznih terorističnih dejavnostih (ugrabitvah letal, ljudi itd.) možnost, da bi se narodnostni konflikti prenesli v mednarodne odnose z namenom rušenja mednarodnih »sistemov uslug«, ki so postali lahek plen zaradi tehničnih možnosti " Abdul Said and Luiz R. Simmons ed Ethnicity in an International Context, Transaction Books, New Brunswick, 1976, str. 4 5 ibidem, str. 16 : Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 za gibanje v sodobnem mednarodnem 47 prostoru zelo »mobilnih etničnih skupin«, ter zaradi visoke stopnje tehnološke integracije teh sistemov. V tem kontekstu se omenja tudi mednarodna trgovina z mamili kot podlaga za finansiranje posameznih narodnostnih gibanj." V obeh primerih se med- narodna skupnost ne glede na svoje ideološke ali vojaško-politične opre- delitve srečuje z dejstvom, da mora zaradi lastnega interesa reagirati kot celota in skupaj reševati probleme, ki ogrožajo ene in druge. Obstajajo tudi drugačne oblike vključevanja narodnostnih vprašanj v mednarodne odnose. Ena od njih je intervencionizem neke države v korist določene etnične skupine, ki živi v drugi državi. V literaturi se kot primeri navajajo obtožbe Indije in Burme, da Kitajska podpira secesionizem naroda Naga v Indiji oziroma Kachin ter ostalih secesionističnih gibanj v Burmi." Toda v podobnih primerih se zastavlja načelno vprašanje, ali gre za intervencionizem, če neka država oziroma mednarodna orgnizacija postavi vprašanje kršenja človekovih ali manjšinjskih pravic, ki so določene z mednarodnimi sporazumi univerzalnega regionalnega ali bilateralnega značaja s strani države, kjer neka etnična skupina živi. Globalni kriteriji za to presojo so načela, ki so zajeta v Deklaraciji OZN o načelih mednarodnega prava, ki zadevajo prijateljske odnose in sodelovanje med državami skladno z listino OZN, ki jo je na svojem jubilejnem 25. zasedanju 24. okto- bra 1970 sprejela Generalna skupščina OZN.? Značilen primer navzočnosti narodnostnega dejavnika v mednarodnih odnosih so dogovori dveh ali več držav v skupnem nastopu proti gibanjem etničnih skupin, ki živijo v teh državah. V tem kontekstu bi lahko omenili skupne politične in vojaške akcije Turčije, Iraka in (v precejšnjih časih) Irana proti Kurdom. V tem konfliktu med državo in narodnostnimi težnjami je država molče dovolila kršenje »svetih načel«, kot so suverenost, nedota- kljivost meja itd., ko so vojaške enote države morale celo čez mejo sosednje, da bi poskusile uničiti narodnostno gibanje. Narodnostni dejavnik je ponekod navzoč celo v širšem območju mednarodnih odnosov, kot je npr. vprašanje o položaju Židov v ZSSR ter njiho- ni a vega izseljevanja, saj je to v širšem kontekstu mednarodnih dogajanj potem povezano tudi z bližnjevzhodno krizo in odnosi Vzhod — Zahod.? ibidem str. 30 in 31 ibidem str. 30 Declaration in Principles on International Law Concerning Friendly Relations and Co-operation amoung States of accordance with the Charter of the xxxx Nations. UN Office of Public Information, OP1/424-00253, jan. 1971 Don Toshiaki Nakanishi, In Search of a new Paradigm: Minorities in the Context of International Politics, University of Denver, Denver, 1975 S. Devetak: Etnos kot dejavnik v mednarodnih odnosih Poskus analize Sedanjega fenomena »narodnostnih konfliktov« ne moremo ustrezno analizirati samo znotraj konteksta tradicionalne zasnove mednarodnih odnosov. Koncepti o ravnotežju moči, bipolarnosti ali celo o poličentrizmu v mednarodnih odnosih zamegljujejo dejstvo, na katero je opozoril Andrew Greely, ko je zapisal: »Konflikti, ki so v preteklih dveh ali treh desetletjih zajeli največ ljudi in so pripeljali do najstrahotenješega prelivanja krvi, so imeli zelo malo skupnega s tako ideološko razdelitvijo .. V svetu strojev, jedrske energije, računalnikov in regionalizirane organizacije so glavni konflikti plemenskega (etničnega) in ne ideološkega izvora. Te razlike med ljudmi, za katere se je domnevalo, da so jih znanst, tehnologija in politične revolucije zbrisale s sveta, so še enako destruktivne, kot so bile doslej...«!? Mnogi so prepričani, da jedrsko ravnotežje med velesilama obe onesposablja za učinkovitejše posredovanje pri lokalnih mejnih, rasnih, plemenskih in narodnostnih spopadih ter da to ravnotežje omogoča širjenje gverilskih in podobnih vojn. Toda resnico bi morali iskati v drugi smeri: geo- politično tekmovanje v globalnih okvirih spodbuja mejne in narodnostne konflikte samo do tistega obsega, ko ne prekoračujejo črte »klientelnega« blokovskega sistema danes držav.'! Ko so se po drugi svetovni vojni oblikovale interesne sfere ter zveze obeh velesil, se je začel tudi njihov boj za »prazna področja«, kot so afriški Rog, Angola in Afganistan. Analize kaže- jo, da sta velesili zelo redko poskušali popravljati obstoječe meje, čeprav Za v nekaterih primerih, kot npr. pri Bangladešu, to morali sprejeti post estum. Po splošni oceni velesili običajno nista kot samoumevno poskušali spodbujati narodnostnih secesionističnih gibanj, ker bi to lahko sčasoma in v ustreznih pogojih pripeljalo do destabilizacije njihovega lastnega »klien- telnega sistema«; pomenilo bi prednost za drugo velesilo ali celo tretjo stran. Po drugi strani pa se mnogokrat sploh ne obotavljata spodbujati dejavnosti narodnostnih gibanj ali »narodnoosvobodilnih« gibanj, da bi si na ta način zagotovili kontrolo nad vlado, ki je proti njim oziroma proti njiho- vemu »klientelnemu sistemu« razpoložena preveč sovražno ali pa je preveč močna in vplivna na občutljivih strateških področjih. Narodnostni konflikti in gibanja so v ogromni globalni strategiji velesil videti kot pavi, ki jih nekdo spodbuja k šopirjenju ali skrivanju, odvisno pač od ocene političnih in ekonomskih interesov, nato pa jim velesili zelo redko nudita absolutno podporo.'? 19 Andrew Greely,The Rediscovery of Diversity, the Antion Review, Fall 1971, str. 343 " Anthony D. Smith, The Ethnic Revival in the Modern World, Cambridge University Press, Cambridge — London — New York — New Rochelle — Melbourne — Sydney, 1981, str. 148 12 ibidem, str. 148 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 49 Narodnostni konflikti lahko pomenijo pridobivanje odprtega prostora in prednost za posamezno velesilo na različnih odrih globalnega svetovnega rivalstva, lahko pa pomenijo tudi ponižujoč umik. Druga velesila ali njena zaveznica bo v določenih primerih »prevzela« neko etnično zadevo na svoja ramena, samo v tolikšnem obsegu, kolikor bo ocenila, da lahko zboljša svoj položaj. Mnogokrat celo zavrne takšne zahteve, ker se noče zameriti prizadeti državi, ki jo hoče pač pridobiti za svoj »klientelni sistem« ali celo za tretjo lokalno varianto. Zato bi v povojnem obdobju težko našli primer, da je velesila brezpogojno podprla nek etnični nacionalizem oziroma narodnostno gibanje. Večanje števila »mini držav« ali podobni proce- si, ki posegajo v mednarodne odnose na občutljivih strateških področjih, so lahko v nasprotju z interesi globalnih tekmecev. V tem obstaja tudi nevar- nost, da se omaja avtoritativnost obstoječega reda v mednarodnih odnosih, ki, objektivno gledano, ipso facto daje legitimnost »klientelnim sistemom« ter hegemoniji velesil znotraj (medsebojno) priznanih interesnih sfer. Vsak napad na ta sistem meddržavnih (ne mednarodnih!) odnosov bi imel dolgoročne posledice za položaj velesil. —" Obenem je treba upoštevati tudi to, da prebivalstvo nobene velesile ni etnično homogeno. Zato bi lahko kakšna zunanjepolitična akcija, motivirana ali temelječa na narodnostnem dejavniku, povzročila simpatije ali nasprotovanja znotraj samih velesil, ki bi jih potem ne glede na medsebojne razlike pri uveljavljanju političnih odnosov posamezna vlada morala upoštevati ali najmanj z njimi obzirno računati pri snovanju in uveljavljanju svojega razmerja do določenega etničnega konflikta ali narodnostnega gibanja. Glede tega sta tipičen primer delovanje in vpliv židovskega lobija v ZDA, ko gre za politiko te velesile na Bližnjem vzhodu in za odnos do Izraela in še posebno do ZSSR v zvezi z vprašanjem izseljevanja Židov. Občutljivo ravnotežje V takih mednarodnih pogojih imajo separatistična etnična gibanja kaj malo možnosti za uspeh. Kadar velesili posredujeta na lokalnem nivoju, neposredno ali prek svojih figur, to običajno storita ali zaradi zaščite (klientelne) vlade, ki je pod udarom (npr. Južni Vietnam ali Etiopija), ali da pomagata gibanju, ki je na poti k prevzemu nadzorstva nad državo (npr. Angola). Etničnim gibanjem, kot so gibanje Kurdov ali lbo, Naga, Moro ali Sikhov, ki niso nikoli dosegla suverenosti nad pomembnejšimi področji in tudi ni vide- ti, da bi kdajkoli to dosegla, je zahtevana pomoč običajno zavrnjena, še posebno če se ta gibanja srečujejo z odločnim odporom prizadete države. Posplošeno lahko rečemo, da celo v primerih, ko velesila daje neko pomoč »narodnoosvobodilnim« ter drugim silam s podobnimi nameni, to počne tako, da svojo pomoč dimenzionira glede na možnosti lastne kontrole nad narodnostnim gibanjem, na čemer tudi temelji njena nadvlada, pri tem pa seveda skrbno zračuna bilanco prednosti, ki jih lahko s tem doseže." Nevarnost zapletanja v konflikte, ki jim ni videti konca, je vse bolj očitna, saj S. Devetak: Etnos kot dejavnik v mednarodnih odnosih so o tem priča tudi ponižanje, ki so ga Američani doživeli v Vietnamu v zvezi s talci v Iranu, (morda se bo to zgodilo tudi v Nikaragvi) in Sovjeti v Egiptu ter sedaj v Afganistanu. Zato poskušajo velesile iz nastajajočih narodnostnih konfliktov pridobiti čim več za lastne interese, pri tem pa se skrbno izogibajo, da se ne bi zapletle v prevelika tveganja. Takšen kontroliran sistem medsebojnih nasprotij med »klientelnimi« blokovskimi sistemi je postal bistveni strukturni element v mednarodni ureditvi, še posebno tam, kjer je ta v razvojnem procesu. Toda treba je jasno podčrtati, da gre pri tem za sistem odnosov med državami in ne med nacijami oziroma narodi. Internacionalizem kot ideologija je samo izraz želje za sodelovanje med državami, ki trdijo, da zastopajo težnje narodov ali nacij, ki živijo znotraj njihovih meja. V praksi to najpogosteje pomeni, da zastopajo samo interese nekaterih in ne vseh narodov, ki živijo znotraj njihovih meja, razen v zelo redkih primerih držav s homogeno etnično sestavo prebivalstva ter z močno razvito patriotsko (domovinsko) zavestjo. Takšen sistem meddržavnih odnosov lahko samo še poslabša obstoječe narodnostne napetosti znotraj in izven državnih meja. V primerih, ko narodnostne težnje niso uresničene, država pa ne glede na to uporno zagotavlja, da ob vsej zapletenosti meddržavnih odnosov zastopa tudi te interese, bo sta- nje razmer nujno odkrito ali prikrito zaostrovalo narodnostna nasprotja ter spodbujalo apetite vodilnim (najmočnejšim) etničnim strukturam, zlasti pa njihovi inteligenci." Preučevanje brez stereotipnosti Nekateri strokovnjaki za teorijo mednarodnih odnosov napovedujejo, da bodo konflikti med državami v prihodnje pogosto samo odgovor na politiko notranjega etničnega razhajanja,"S pri čemer se opirajo tudi na dejstvo, da je opazen trend, ko številne vlade poskušajo opravičevati svojo notranjo politiko s sklicevanjem na mednarodne obveznosti in antagonizme. Praksa kaže, da so proti vnašanju narodnostnega dejavnika v mednarodne odnose predvsem tiste države, ki v notranjih odnosih uveljavljajo asimilacijo kot sredstvo za »utrjevanje« politične enotnosti države. Pod tem pa se dejansko skriva hegemonizem običajno ekonomsko in kulturno— politično najmočnejšega naroda, ki ima v svojih rokah materialno bogastvo države ter vodilno vlogo na vseh področjih od uprave in politike do ekonomije in zunanjih zadev. Zato pomenijo parole, ki jih je pogosto slišati kot utemeljitev legitimnosti obstoječega sistema vloge etnosa v meddržavnih odnosih — mi vsi smo Ganci, Indijci, Bolgari, Francozi, Kitajci (Hani) — !3 ibidem, str. 150 4 ibidem, str. 149 15 glej op. 4, str. 16 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 51 dejansko le zelo potuhnjen način političnega in moralno-pravnega diskreditiranja teženj znotraj države in v širšem smislu za zagotovitev ekonomske in politične enakopravnosti vseh narodnostnih subjektov, ki živijo skupaj v eni državi, kot tudi za njihovo enakopravno udeleženost, seveda v pogojih pluralistične družbe, tako pri mednarodnih odnosih kot na vseh drugih področjih človeške ustvarjalnosti in obstoja, pa naj gre za posameznika ali (etnično) skupnost. V tem razraščenem gozdu, po katerem se giblje oživljanje narodnostnih teženj v sodobnem svetu ter pri vključevanju narodnostnih elementov v mednarodne odnose, je še veliko neznank. Primer manjšin V zvezi s pojavljanjem etničnih, narodnih in jezikovnih manjšin v med- narodnih odnosih se zastavljajo številna vprašanja: 1. Pod katerimi pogoji in na kakšen način lahko postanejo manjšine dejavnik pri sodelovanju med državami, v odnosih med državami in med- narodnimi organizacijami, kot je to OZN?-ako manjšine uveljavljajo svoj vpliv na mednarodne odnose, ko gre pri tem za prevzemanje neposredne vloge ali za vpliv na zunanjo politiko svoje države? 2. Pod katerimi pogoji in na kakšen način postanejo manjšine akterji ali partnerji pri mednarodnih odnosih v globalni areni mednarodnega sodelovanja ter kakšne so prednosti ali razlike med manjšinami in drugimi mednarodnimi dejavniki, kot so to multinacionalne družbe, Rdeči križ itd.? 3. Kakšen je vpliv mednarodne politike na odnose med »manjšino« in »večino«? 4. Kakšen vpliv imajo odnosi med »manjšino« in »večino« na mednarodno politiko? 5. Na kakšen način, do kolikšnega obsega in pod katerimi pogoji oblikujejo manjšine povezave ter pretok vrednot prek državne meje in ali te povezave ogrožajo suverenost države, kjer manjšina živi? 6. Na kakšne načine, do kolikšnega obsega in pod katerimi pogoji zahtevajo manjšine reševanje ali pomoč za svoje »domače« težave prek prenašanja notranje politike na mednarodno sceno?'$ Odgovori na ta vprašanja so predmet drugih študij. Sedaj bi radi opozorili le na metodološko izhodišče, da bi lahko pri iskanju sistematičnih odgovorov na zastavljena vprašanja kot metodološki pristop k raziskovanjem uporabili diagram Nakanishija, ki je videti takole: $ '$ glej op. 9, str. 22—24 7 ibidem, str. 10 52 S. Devetak: Etnos kot dejavnik v mednarodnih odnosih V tem diagramu pomeni: < o BD UM A domača družba ali država, v kateri je manjšina kot taka označena ali sama zase meni, da je v tem okolju manjšina; tuji (ne domači) dejavnik; manjšinska skupina. Faktor B je lahko neka druga država, »matična« država, mednarodna organizacija ali nek drugi kolektivni subjekt (npr. cerkev kot institucija; mul- tinacionalna družba; skupine, ki propagirajo in uveljavljajo različne panizme itd.). Ta »triadna situacija« je samo sistem z minimalnim številom čle- nov, kateremu se lahko priključijo še dodatni dejavniki, kar pomeni, da lahko tudi drugi tuji (ne domači) akterji, pa tudi druge manjšine postanejo članice v tem sistemu odnosov. Nakanishi meni, da se pri preučevanju različnih vidikov odnosov, ki se pojavljajo znotraj tega »triadnega sistema« ter pri medsebojni primerjavi več takih sistemov, lahko uporabi Caplowa triadna teorija in teorija strukturalnega ravnotežja. Weinerjev model »makedonskega sindroma« se lahko po mišljenju Nakanishija uporabi za »preučevanje zgodovinskih in sedanjih primerov iredentističnih dejavnosti, ki zajemajo manjšinske skupine na Balkanu ter v državah tretjega sveta.« Deutscherjev model »povezujočih skupin« se lahko uporabi za analizo številnih vprašanj, »ki se raztezajo od odgovornosti države do poskusov manjšinskih skupin, da bi vplivale na njeno zunanjo politiko, ter do manevriranja manjšinskih skupin s spodbujanjem ali onemogočanjem kontrole s strani nedomačih (tujih) akterjev.«'" Analiza bo manj zapletena, če med faktorjema A in B obstoja mednarodno-pravni akt, ki se nanaša na manjšino (C). Nove okoliščine Doslej se je znanost ukvarjala v glavnem z zunanjimi pojavnimi oblikami procesa vključevanja etnosa v mednarodne odnose in s pragmatič- nim ugotavljanjem posledic posameznih etničnih spopadov. Za večje razumevanje pa bo v prihodnje treba preučiti vzroke teh družbenih trendov ter Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 53 ugotoviti zakonitosti, na katerih temeljijo, oziroma s katerimi usklajeno delujejo. Pri tem iskanju bo znanost stopicala v začaranem krogu, če bo metodološko izhajala od nedotakljivosti stereotipnih »svetih« prednosti v dosedanjem sistemu meddržavnih odnosov, ki so še vedno v glavnem podlaga za državo kot najvišjo stopnjo predstavljanja interesov narodov ali etničnih skupnosti, kot tudi od umetnega ohranjanja vseh fetišiziranih manifestativnih atributov, na katerih temelji image neke države, kot so oborožene sile, absolutna suverenost (nad ozemljem in ljudmi) ter birokratsko obvladovanje vseh vidikov življenja in dela državljanov. Vse to še zdaleč ne pomeni, da je zato treba iti v drugo skrajnost, torej v popolno negacijo funkcije države kot ene od pomembnih oblik oganizira- nosti družbe, ali v negacijo sistema odnosov v svetu, ki se je razvil na tej podlagi. Odgovor za rešitev problemov, ki se napovedujejo z vse bolj izrazitimi pojavi v okviru narodnostnih, etničnih ali kulturnih pluralističnih razvojnih trendov, bo moralo človeštvo verjetno iskati v okviru globalnih rešitev, ki se neusmiljeno ponujajo, kot so to razorožitev, ekološki obstanek, razdelitev dobrin (hrana in lakota), planetarna (ekonomska, tehnološka itd.) organiziranost človeštva, nove podobe človeškega bistvav okviru sodobne civilne družbe (človekove pravice, odprava rasizma itd.). V teh zgodovinskih procesih se bodo razvijale nove moralne in politične vrednote, ki se bodo prav gotovo znebile stereotipnosti sedanjega časa. V tem kontekstu bo verjetno tudi narodno vprašanje dobilo objektivnejšo razsežnost kot sestavni del kulturne in civilizacijske identitete človeškega bitja ter kot način izražanja kolektivnega duha in interesov skupine. V luči take civilizacijske usmeritve bi lahko tudi vprašanje separatizma in iredentizma, vsaj kar zadeva Evropo, postopno šlo v pozabo kot mogoča politična strategija za zagotovitev interesov posameznih etničnih skupnosti. Toda prehajamo tudi v obdobje, ko se bo narodnostno oziroma etnično vprašanje vedno bolj povezovalo z bojem za demokratizacijo dru- žbenih odnosov, za zagotovitev ekonomske enakopravnosti, za decentralizacijo in »regionalizcijo« upravljanja vseh vidikov življenja (od kulture in politike do ekonomije in planiranja), za avtonomijo področij, kjer živijo etnične skupnosti, in končno za zagotovitev takšnih mednarodnih odno- sov, v katerih bodo dejansko uresničevali svoje interese in svoje poslan- K glej Op. 9, str. 11. Glej tudi: T. Caplow, Two against One: coalitions in Triads, Englewood lifis, Tentice-Hall 1968; M. Weiner, The Macedonian Syndrom: An International Relations and Politicah Development, World Politics, 665—683; K. W. Deutsch, External Infuene on the Internal Behavior of (ed.), Approaches to Comparative and International! Politics, North Press, Evanson, 1966, str. 5—26. x Historical Model of Vol. 23, 1971, str. states u R. B. Farrell western University ; n.m Prav tako glej v knjigi »Princ« Mochiavelijev nasvet princu o načinih za obranitev prisvojenih ozemelj, ki so nasejena z ljudmi z različnim kulturnim in jezikovnim poreklom, V tem pogledu so zanimiva tudi gledanja Lockeja na nevarnosti, ki jih sproščajo transnacionalne zveze med Romokatoliki in Vatikanom (Pisma o toleranciji). Glej tudi nasvet Rousseauja poljskemu narodu in poljski vladi (cit. po Nakanishi, op. 9, str. 27) SA S. Devetak: Etnos kot dejavnik v mednarodnih odnosih stvo vsi subjekti, ki predstavljajo neko državno skpunost. V tem epohalnem gibanju bo največja neznanka odgovor na zelo preprosto vprašanje: kako zagotoviti (tako na notranjem kot na zunanjem področju) enotnost — prek različnosti? V tej smeri bi morale delovati tudi obstoječe mednarodne institucije tako znotraj sistema OZN kot tudi na evropskem regionalnem nivoju, tudi tiste, ki imajo »nevladni« značaj. Summary ETHNICITY AS A FACTOR IN INTERNATIONAL RELATIONS The author believes that the factor of ethnicity is increasingly present in the social events of today's worid. Its impact on international relations in the sphere of politics has been likewise increasing; it has exerted influence even on local wars, other manifestations of violence, and international terrorism. The author goes on to discuss the influence of the factor of ethnicity upon the global iternetional, political relations thereby examining also the relations between the two superpowers that try to capitalize on ethnic conflicts while being careful to avoid excessive risk. The involvement of ethnic minorities in international relations is associated with many guestions. The author expects that the efforts to attain freedom and eguality in the development of minorities will be increasingly linked to the strivings for international cooperation, peace, security and progress as well as for the democratization of international relations. But we are likewise on the point of entering a period in which the issue of ethnic identity will be on domestic level more and more intertwined with the strivings for the democratization of social relations, for ensuring economic eguality, for a decentralized and »regionalized« management of virtually all aspects of everyday life (ranging from culture and politics to economy and planning), for the authonomy of regions populated also by ethnic communities, and ultimately for securing such foreign relations that will really enable ali the subjects making up the given state community to realize their hopes, interests, and deep-rooted historical missions. In the light of this historical orientation the issues of separatism and irredentism, at least in the context of the situation in Europe, could well sink into oblivion as a possible form of eclipsed political strategy to assert the interests of individual ethnic communities. In the framework of this particular page in history, the greatest problem will reside in trying to answer a simple guestion, namely how to go about securing (both internally and externally) unity — through diversity? It is precisely along these lines that ought to procees their activity also the existing international institutions operating within the United Nations system, on the organizations as well. European regional level, and the non-governmental The author holds that so far, science has been concerned imainly with the external, observable forms of the integration of ethnicity into international relations. However, we will not be able to arrive at a deeper understanding of this phenomenon unless we embark on an investigation of the social, economic, political and other reasons for these trends. Although the general trend will be toward democratization and »socialization« of various international political structures, the author thinks that the state is likely to retain its function of an important mode of organizing human society, the function that will therefore not be easy to negate. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19, s. 55—68 55 Miran Komac NARODNOSTNA IDENTITETA" (prispevek k multidisciplinarnemu proučevanju narodnostnih manjšin) A. Opredelitev »objekta« proučevanja Kot slovensko narodnostno manjšino v Italiji bomo obravnavali tisti del slovenske avtohtone populacije, ki je ostal, potem ko je največji del slovenskega naroda oblikoval svojo državo v skupnosti z drugimi južnoslovanskimi narodi izven njenih meja in živi v bolj ali manj strnjeni obliki na obmejnem ozemlju italijanske države ter se od večinskega naroda razlikuje po jeziku, zgodovinskem spominu, narodnostnem značaju in kulturi ter stremi k ohranjanju omenjenih narodnostnih posebnosti. Poleg tega fizičnega dela ima naša definicija tudi svoj »vsebinski« del, ki je glede na pristop k obravnavani problematiki mnogo pomembnejši. Ta vsebinski del izvira iz posledic, ki jih je imelo (in jih še vedno ima) na oblikovanje te populacije v narodnostno manjšino dialektično prepletanje dveh procesov: narodnostnega (v smislu etnične samobitnosti) in manjšinskosti (kot pripadnosti tuji etnični ter isti družbenosocialni in politični državni tvorbi). Narodnostna manjšina je resda del slovenskega naroda, ki živi v sosednji državi, vendar se zaradi dialektičnega prepletanja etničnih prvin z vplivi (pritiski), ki prihajajo tako s strani večinskega naroda kot tudi s strani matičnega naroda (ti vplivi so gospodarski, družbeni, politični, ideološki in kulturni), spreminja v razmeroma samostojno narodnostno tvorbo. Narodnostna manjšina ni niti avtentični posnetek matičnega naroda (čeprav jo z njo družijo jezikovne, kulturne in nekatere druge antropološke značilnosti) niti zrcalna podoba družbene, socialne, in ideološke stratifikacije večinskega naroda (čeprav jo z njim družijo prostor, gospodarsko-politične, pa tudi nekatere ideološke, kulturne in zgodovinske značilnosti). " Članek predstavlja za objavo prilagojen del raziskovalne naloge »Razvoj družbeno-političnih procesov znotraj slovenske narodnostne manjšine v Italiji po letu 1945: (oz. 1947)/Miran Komac. — Ljubljana INV, 1985.—269 str.«, ki jo je avtor opravil v obdobju 1981 —85. Zaradi tega je takšen »in medias res« pristop je bil nujen ne glede na to, da ustvarja vtis enostran- ske obravnave problematike. V članku je namreč dan poseben poudarek tako imenovanim psihičnim vidikom narodnostne identitete ter so njeni sociološki elementi podani le shema- tično. S tem ne zanikamo izrednega pomena socioloških elementov, kar je iz celotne razi- skovalne naloge tudi razvidno. M. Komac: Narodnostna identiteta Narodnostna manjšina je prav zaradi prepletanja teh značilnosti ter v prvi vrsti etničnih (avtohtonih) in sprejetih karakteristik neke vrste idiosinkratičen narodnostni organizem, katerega razvoj torej ne določajo samo zunanje, temveč tudi notranje, v procesu dvotirne socializacije izobliko- vane zakonitosti. Velja izrecno poudariti (kar je iz zapisane definicije sicer razvidno), da je nujno treba tudi narodnostno manjšino obravnavati kot osebek, ki se zgodovinsko razvija. Torej ne gre za statično tvorbo, ampak za specifično družbeno skupino (ter se zato skozi socialne interakcije izgrajuje in dopolnjuje), ki v svojo politično kulturo interiorizira določen obseg spoznanj in dosežkov širšega kulturnega in političnega okolja v katerem živi ter jih v določenem obsegu dopolnjuje z lastno politično tradicijo pa tudi s tisto, ki se razvija na relaciji manjšina-matica. In še ena opomba je ob opredeljevanju pojma narodnostna manjšina nadvse pomembna, vendar je zaradi omejenega prostora v nadaljevanju žal ne bo mogoče razvijati. Gre za vrednost etničnega faktorja in možnost njegovega razvoja v pogojih, ko izgublja funkcijo skupnega ekonomskega življenja v smislu, kot ga opredeljuje marksistična misel: »Jezik in kultura, etnična struktura, vse na-rodno in na-rojeno dobi pomen temelja in okvira določene ljudske skupnosti, ki se imenuje narod (narodna manjšina je v nekem smislu »politični produkt« naroda, zato veljajo za njeno etnično konstrukcijo iste zakonitosti kot za narod — op. p. M.K.), šele ko jih odkrije kapitalski proces ter jim dodeli novo važno mesto in v svojem lastnem dogajanju. Šele zdaj postaneta jezik in kultura nekaj aktivnega, saj šele zdaj sproži tisto dogajanje, ki se imenuje »svoboden razvoj in napredek narodnega jezika«. Dogaja se potemtakem specifično aktiviranje narodno etničnih določil in prav to dogajanje podeljuje novi ljudski skupnosti pomen in ime naroda. Dogajanje naroda je potemtakem specifično aktiviranje vsega rodne- ga, na-rodnega in na-rojenega, vendar tako, da prihaja to aktiviranje od zunaj, ne pa iz etnične strukture same: prihaja od kapitala ...«' Z nastankom narodnostne manjšine, na katero so determinantno vplivali predvsem politični in ne primarno ekonomski razlogi (opazovano iz manjšinjskega zornega kota), se izgublja vloga kapitala kot »kohezivnega« faktorja naroda. Ali to pomeni, da se je prav na primeru narodnostnih manjšin uveljavila Renanova koncepcija naroda, za katerega je narod »duša«, oziroma duhovni princip, in »ne materialna ali ekonomska skupnost«?? n Iz opredelitve narodnostne manjšine, kakor smo jo oblikovali v zgor- njih vrsticah, je razvidno, da gre za družbeno skupino, ki je tako horizontalno kot tudi vertikalno strukturirana. Za našo razpravo je še posebej Ee Dušan Pirjevec: Vprašanje naroda. Maribor, 1978, str. 98—99 čaši 2 Rudi Rizman: Marksizem in nacionalno vprašanje. Ljubljana, 1980, str. 169 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 57 pomembna ugotovitev, da izvirajo iz te strukturiranosti dvovrstne relacije, ki se odvijajo tako znotraj manjšine kot tudi na relaciji manjšina — zunanje okolje. Odvisno od tega, s kakšnih izhodišč raziskovalci pristopajo k proučevanju narodnostne problematike, so tudi pojmi, ki se uporabljajo za določene znotraj— ali izvenmanjšinjske relacije, precej divergentni. Tako seza. iste procese navajajo izrazi kot so etničnost, narodnostna pripadnost, narodnostna identiteta itd. Vzrok za to divergencijo leži gotovo tudi v dejstvu, da se elementi, ki opredeljujejo določeno narodnost, pojavljajo na različnih »nivojih« obravnavanja narodnostne problematike — od avtohtonosti, prek procesov socializacije pa do narodnostne identitete. Nimamo namena, da bi z omenjenimi pristopi polemizirali ali jih celo poskušali razvrščati po nekakšni vrednostni gradaciji, kar seveda ne izključuje navajanja določenih divergentnih mislimo v nadaljevanju zgraditi. razmišljanj ob konstrukciji, ki jo Ta konstrukcija temelji na hipotezi, da je družbenopolitične procese znotraj manjšine mogoče uspešno analizirati ob ugotovitvi, da se kot objektivno dejstvo pojavlja določena narodnostna skupnost (v našem primeru slovenska narodnostna manjšina) s posebnimi avtohtonimi konstitutivnimi elementi (narodnostno) ki je del širšega družbenega, političnega in kulturnega prostora (v našem primeru italijanske države), s katerim je na specifičen način povezana (manjšinskost); to je okvir, ki določa posamezniku etnično poreklo oziroma prirojeni socialni status (narodnostna pripadnost), na podlagi katerega se le-ta skozi proces interiorizacije elementov etničnosti in manjšinskosti (proces socializacije) ob delovanju osebnih psihičnih karakteristik zavestno opredeljuje kot pripadnik določene etnične skupnosti (v našem primeru kot pripadnik slovenske narodnostne manjšine v Italiji) — (narodnostna identiteta) kot bistvene sestavine »političnega življenja« pripadnikov slovenske narodnostne manjšine (narodnostno politična sub-kultura). Vsi temeljni pojmi, ki smo jih zgoraj zapisali v logičnem zaporedju (narodnostno, manjšinskost, narodnostna pripadnost, socializacija, narodnostna identiteta in politična sub-kultura), predstavljajo naslove posame- znih vsebinskih sklopov, na katere sem razdelil celotno raziskovalno nalogo. , Prikaz identitete se zdi relevanten tudi zato, ker je v določenem pomenu središčni pojem, saj je po eni strani »produkt« v procesu socializa- 3 Glej o tem na primer: Alberto Melucci, Mario Diani: Nazioni senza stato. Lescher, Torino, 1983 Arnold L, Epstein. Ethas and Identity. Tavistock Publications London, 1983 Nathan Glazer and Daniel P. Mognihan Ethnicity, Theory and Experience Harvord University Press, London, 1975 Harry H. Bach Sociology, Race and Ethnicity. Gordon and Breach, New York, 1979 Francis Emerich: Interethnic relations, Elsevier, New York, 1976 58 M. Komac: Narodnostna identiteta cije osvojenih elementov narodnostnega in manjšinskosti, po drugi strani pa predstavlja gibalo narodnostne politične (sub)kulture, ki spet povratno vpliva na vse omenjene sklope. B. Narodnostna identiteta 1. Opredelitev pojma Zaradi centralnosti tega pojma ni nič nenavadnega, da predstavlja prav proučevanje narodnostne (etnične) identitete izhodišče za analizo mnogo širših družbenih procesov," pa tudi nekaterih »ožjih«, kot so na primer znotrajskupinska solidarnost in njeno ohranjanje v okviru hitro se spreminjajočih tehnologij", družbene stratifikacije" itd. Še posebej pa je to proučevanje prišlo do izraza pri obravnavi »obmejne problematike«, znotraj katere je prav etnični faktor pogosto odločujočega pomena." Naravno je torej, da je proučevanje narodnostne (etnične) identitete predmet proučevanja psihologov, sociologov, antropologov in sociolingvi- stov. Temu ustreza tudi nemajhno število definicij, med katerimi je opaziti (kakor tudi pri drugih ključnih družbenih pojmih) precej razhajajoče se metodološke pristope, mišljenja in ugotovitve. Prav tako ni malo definicij, v katerih se izenačujeta pojma identiteta in identifikacija, pa tudi takšnih, v katerih se identiteta obravnava kot »produkt« ali pa kot proces. Tako na primer Donald L. Horowitz trdi,da se »etnična identiteta navadno pridobi z rojstvom«"; Emidij Susič in Danilo Sedmak pa ugotavljata, da bi »etnično identiteto lahko opredelili kot produkt določenega proce- sa, to je identifikacije. Z drugimi besedami: s pomočjo identifikacije posa- meznik lahko doseže določeno identiteto«.'? 5 O tovrstni problematiki problematiki je zelo tehten prispevek napisa! Daniel Bell: Ethnicity and Social Change v že citiranem zborniku Ethnicity, Theory and Experience, str. 141—174 5 W.F. Connor: National-building or national destroying. Referat na VII. svetovnem kongresu sociologov, Varna, 1970 7 Glej na primer: Tamotsu Shibutani and Kian M. Knan Ethnic statification. A Comparative Approach. The Macmillian Company, New York, 1965 V tej zvezi je treba omeniti številne raziskave sodelavcev |.S.I.G. (Instituto di Sociologia Internazionale di Gorizia) ter monografije, kot so: —- R. Gubert: La situazione confinaria LINT, Triste, 1972 - R. Strassoldo: Temi di sociologia delle relazioni internazionali. Ouaderni dell' 1.S.I.G. n. 5, Gorizia, 1979 — F. Demarchi: Sociologia di una regione alpina. li Merlino, Gologna, 1968 — F. Barth (urednik): Ethnic groups and boundaries — The social organization of culture diffence. Universitetvorlaget, Bergen, Allen and Kuwin, London, 1969 ? Donald L. Horowitz: Ethnic Identity. V Zbornik Ethnicity. Theory and Experience. (Urednika Nathan Glazer and Daniel P. Moynihan). Harvard University Press, 1976, str. 113 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 59 Zastaviti proučevanje narodnostne identitete v vseh smereh, kot sem jih zapisal v drugem odstavku, bi terjalo posebno raziskavo, zato bom kot izhodišče svojega pristopa za proučevanja narodnostne identitete vzel proces socializacije pripadnikov manjšine. V tej luči se nam narodnostna identiteta kaže kot »končni« rezultat interiorizacije elementov narodnostnega in manjšinskosti. Točno definirati ta pojem je več kot zahtevno dejanje predvsem zato, ker poteka proces usklajevanja med posameznikom in družbo praktično vse življenje. Temu ustrezno pa stopajo v človekovo življenje vedno novi agensi socializacije, spreminja se njihova moč, pa tudi posameznikov interes se neprestano usklajuje z množico znotraj etničnih in medetničnih pro- cesov. Prav zato je veliko laže nanizati nekaj bistvenih sestavin narodnostne identitete kot pa oblikovati relativno trdno, a vendar »vseobsegajočo« definicijo. Na podlagi zapisanega in brez pretenzij po univerzalnosti se mi zdi, da bi prispevali pomemben element k definiciji narodnostne identitete, če bi jo opredelili kot celoživljenjsko iskanje odgovora na vprašanje, ali se »splača« biti pripadnik manjšine (v našem primeru pripadnik slovenske narodnostne manjšine v Italiji) in to ne zgolj iz nekih utilitaristič- nih, ampak tudi (če že ne predvsem) iz osebnostno-psihološko-identifikacijskih, pa tudi etičnih razlogov," katerim je treba nedvomno dodati še relevantnost tako pojmovane identitete v medetničnih odnosih na narodnostno mešanem ozemlju. Ta zgoščeni uvod ponuja dokaj solidno osnovo za poglobitev razprave o narodnostni identiteti skozi analitični prikaz. 2. Elementi narodnostne identitete Iz vsega doslej zapisanega bi le-te veljalo razdeliti na sociološke in psihične, ob čemer bi bilo narodnostno identiteto mogoče opredeliti na eni strani kot individualno psihično percepcijo posameznih (socioloških) elementov narodnostne pripadnosti (kot nekakšno individualno samoodločbo), na drugi strani pa kot kolektivni družbeni produkt. Še posebej ko opazujemo narodnostno identiteto s psihološkega zornega kota, velja ponovno opozoriti, da je le-ta zgolj ena izmed individualnih identitet. Poleg tega pa narodnostna identiteta ni enokomponentna, saj je v praksi mogoče opaziti več vrst narodnostne navezanosti, ki se pogosto zelo razlikujejo po TOana iki ; a zoži Emidij Susič in Danilo Sedmak: Tiha asimilacija. Trst, 1983. str. 28 u »Kakor hitro etnično vprašanje: neha biti obenem etično vprašanje — čeprav etnična skupina je in ostane hkrati interesna skupina — je proces asimilacije manjšine z večinskim narodom neizogiben in neustavljiv,ker večinski narod tako in tako asimilacijo zmerom pospešuje.« Anton Trstenjak: Uvod k delu Tiha asimilacija ..., str. 11 60 M. Komac: Narodnostna identiteta svoji vsebini. Mnoge empirične raziskave, opravljene tudi pri nas,'? nedvomno potrjujejo te ugotovitve. Tako sta na primer Rot in Havelka ugotovila, »da obstajajo, poleg navezanosti na lastni narod tudi druge navezanosti, značilne za ljudi nasploh. Poleg precej abstraktne, čeprav pogosto zelo intenzivne navezanosti na človeštvo in idejo obče človeške skupnosti, je zelo pogosta in močna navezanost na prostor in kraj, kjer posameznik živi, na ljudi, ki tamkaj živijo in s katerimi je neka oseba v stalni posredni ali neposredni interakciji, nadalje na kraj, iz katerega izvira, na razred, ki mu pripada, na osebe in ostale iste ideologije (politične partije, verske organizacije), na določen poklic ali profesionalno skupino kot tudi na druge vrste skupin. Posamezne od teh skupinskih navezanosti bi lahko bile celo močnejše od navezanosti na dokaj nedoločen pojem naroda. Vendar nedvomno drži, da je narodna navezanost za precejšnje število ljudi močna in pomembna navezanost. Da je postala tako pomembna, ni vzrok samo dejstvo, da identifikacija z narodom omogoča zadovoljevanje mnogih (družbeno zaželenih in nezaželenih) motivov, ampak tudi to, da je bilo prek različnih načinov prepričevanja in neprestane indoktrinacije neprestano poudarjena ter vsiljevana kot posebno pomembna in vredna navezanost.«? Psihični elementi Če po teh opombah skušamo skicirati bistvene elemente narodnostne identitete, lahko ugotovimo, da vsebuje vsaj tri, po principu »gradatio in maius« razvrščene manifestativne oblike: a) občutek pripadnosti natančno določeni etnični skupini oziroma njenim »objektivnim« avtohtonim karakteristikam. Vendar se zdi, da je razprava o golem občutku pripadnosti kot elementu narodnostne identitete lahko kaj hitro izčrpana, če ga ne povežemo z b) obsegom in globino občutka pripadnosti (ki ga nedvomno povečuje skupinski pritisk ostalih članov narodnosti), morda celo z ostrino izražanja le-tega, kar bi lahko opredelili kot neke vrste nacionalizem. Nacionalizem v smislu nekakšne združevalne ideologije, kot zavesto identiteti, pripadnosti naroda, je tudi zavedanje različnosti v tej pomembni, — RotN. in Havelka N.: Nacionalna vezanost i vrednosti kod srednješkolske omladine. Institut za psihologiju i Institut društvenih nauka, Beograd, 1973 — Peršič B.: Neki metodološki problemi merenja nacionalnih stereotipa i socialne distan- ce. Referat na V. kongresu jugoslovenskih psihologa, Skopje, 1975 — Lazarovski J.: Povezanost oblika nacionalne vezanosti za socijalnom distancom. Referat na V. kongresu jugoslovenskih psihologa, Skopje, 1975 — Durič D.: Psihološka struktura etničkih stavova mladih, Obrazovni centar »Jovan Vukadinovič«, Novi Sad, 1980 5 Nikola Rot: Psihologija grupe. Beograd, 1983, str. 113 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 61 ločeni pripadnosti. Je torej določeno stanje duha, psihološka pogojenost. Ko imamo v mislih narod, potem se ta misel nadaljuje v logično izpeljavo, da je nacionalizem pogosto prepričanje, »da je narod nezlomljiva oblika družbene organizacije, okvir varnosti in kreativne kulturne energije«.'" Če bi želeli to isto trditev pripisati nacionalizmu narodnostne manjšine, bi dobila precej aktivističen prizvok; je pa gotovo res, da predstavlja znotraj nacionalizma narodnostne manjšine zavest o pripadnosti širši etnični skupnosti, ki je oblikovala lastno državo, pomemben združevalni (varnostni) moment. Gotovo pa nacionalizem ni zgolj produkt občutkov in strasti oziroma spontanosti. Treba je poudariti, »da v zgodovini ni 'čiste' spontanosti: ujemala bi se s 'čisto' mehaničnostjo. V najbolj spontanem gibanju so ele- menti »zavestne usmeritve samo neugotovljivi, zapustili niso nobenega trdnega dokaza«.'" Za identiteto pa je gotovo potrebno nekaj več — pred- vsem močna komponenta zavestnosti — kar bi s stališča narodnostne identitete veljalo opredeliti kot c) narodnostno zavest. Zdi se, da nam prav narodnostna zavest pomaga odkrivati tako pomembne procese, kot so na primer asimilacija oziroma narodnostno prebujanje. Saj eksistenca skupine, kolikor se ta razlikuje od slučajnega zbora, temelji na dvotirni zavesti: zavesti o združevanju in zavesti o njenem cilju. In dalje, »narodnostna zavest je vedno pomemben dejavnik in določilo narodne pripadnosti. Marsikaj lahko štejemo k narodni zavesti .. . Gre za občutek skupne zgodovinske usode. Iz tega izvirajo tradicija, identiteta, občutek pripadnosti«."" Narodnostna zavest je najprej nekaj individualnega, saj se posameznik »uresničuje« kot narodnostno manjšinska osebnost šele z zavestno dejavnostjo. Zavestnost se torej kaže kot notranja, implicitna postavka pojma narodnostno manjšinske osebnosti, kot vez, ki povezuje in dimenzionalno združuje vsa temeljna določila tega pojma. Narodnostno manjšin- ska osebnost je potemtakem evolucijsko in družbeno razvit sistem ravnanj in značilnosti posameznika, ki ga kvalitativno opredeljuje zavestnost. S tega gledišča ne obstaja poleg individualne še neka »družbena« narodnostna zavest, saj ne obstajajo nekakšni »družbeni možgani« ali »družbeni živčni sistemi«, ki bi lahko bili materialni nosilci družbene (narodnostne) zavesti. Kljub temu pa neprestano ugotavljamo, da je človekova zavest tudi (narodnostno) družbena. In to v dveh, medsebojno se prepletajočih pome- nih: prvič, človekova zavest (in s tem tudi narodnostna) se je razvila v družbi, to je na podlagi vzajemnih socialnih interakcij med posamezniki in v Ja 15 t z Stane Južnič: Novejša zgodovina, Ljubljana, 1981, str. 135 . Antoni Gramsei: S pontanost ini zavestna usmeritev. i 1974, str. 279 V A. Gramsci: Izbrana dela, Ljubljana, s !$ 6 Stane Južnič:. Novejša zgodovina. Ljubljana, 1981, str. 133 M. Komac: Narodnostna Identiteta 62 5 irode; in drugič, ker se pojavlja v obliki skupnih psiholoških odnosu do prir le kot proizvod vzajemnega družbenega delovanja, ter vsebin, ki so nasta neposredno vplivajo na družbene aktivnosti posamekot takšne, OE lene v družbi nasploh. znikov in njihovo O ima (narodnostna) zavest dobiva pojem narodnostna . Z pejavo Pi azsežnosti predvsem v smislu človekove avtonomne identiteta d ar psihologi navadno opredeljujejo s pojmom samodejav- šapunce eda ne vsi. Nekateri, zlasti behavioristično in na drugi strani ora Ni temu pa deterministično usmerjeni avtorji, je niti ne priznavajo. Kljub Človek z dejavnosti. lastne ne moremo zanikati vplivov človekove ae dejavnostjo vpliva na okolje in ga do neke mere spreminja. Spreme- njeni pogoji okolja pa spet vplivajo nanj — tako lahko rečemo, da človek z lastno dejavnostjo, s spreminjanjem okolja, vpliva tudi nase«." M S stališča oblikovanja narodnostne identitete, predvsem pa s stališča lastna iz ražanja le-te, je vsekakor pomembnejše vprašanje, ali je tovrstna aktivnost tudi avtonomna. Oziroma, ali je narodnostna identiteta zgolj pro- duki mehanicistično pojmovane socializacije ali pa je to dejavnost, ki izvira (tudi) iz človekove notranjosti? Problem determiniranosti oziroma avtonomne dejavnosti je gotovo eden izmed ključnih problemov v zgodovini človeške misli sploh. Z njim so se »spopadali« tako filozofi kot sociologi, pa tudi psihologi. Problem kljub temu še zdaleč ni razrešen: formulacija problema ostaja praktično ista, čeprav ni mogoče zanikati, da so odgovori mnogo bolj vsebinski, niansira- ni, popolnejši, pač v skladu s spoznanji in duhom dobe, v kateri so nastajali. Vsaj s stališča psihologije (ta nas na tem mestu najbolj zanima) velja ugotovitev, da sta se pri proučevanju tozadevne problematike izoblikovali dve temeljni usmeritvi: deterministična, ki zanika osebnostno avtonomnost, ter avtonomistična, ki človeku ne odreka možnosti, da ravna v dolo- čeni meri neodvisno, svobodno, da deluje v skladu z lastnimi cilji in željami in da torej do neke mere sam svobodno oblikuje lastno življenje ter lastno osebnost. | Za narodnostno identiteto vsekakor velja (kar je iz našega doseda- njega zapisa mogoče razbrati), da gre za določen vidik avtonomnosti posameznikovega delovanja. In to ne zgolj s stališča možnosti delovanja, akcije in aktivnosti organizma, ampak tudi s stališča, da organizem sam iniciira in izbira aktivnosti na področju narodnostnega »opredeljvanja«. — Predvsem z drugim delom te teze pa spet zaidemo na področje determinizma (ne abstraktnega), saj je razvoj avtonomnega delovanja tesno povezan z drugimi vidiki človeškega razvoja, predvsem z delom, s človekovi m ustvarjalnim odnosom do okolja in do samega sebe. Toda to determiniranost nekako »omejuje« zavest, zavestnost delovanja. Razumljivo je, »da V janez Musek: Osebnost. Ljubljana, 1982, str. 153 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 63 se prav ob zavestnem opazovanju lahko razvija nova kvaliteta ravnanja, ki ga lahko označimo kot avtonomno in smotrno; izvira namreč iz zavestno spoznanih notranjih osebnostnih ciljev, namenov in smotrov, iz zavestnega delovanja človekovega »jaza«, iz posameznika kot subjekta... Človekov psihični organizem, njegov »jaz« torej nekaj prispeva k njegovi totalni dejavnosti, nekaj »samosvojega«, avtonomnega. Avtonomno dejavnost lahko pojmujemo kot tipično celostno dejavnost, delovanje, ki presega zgolj sumarno dejavnost delov. Avtonomna dejavnost izvira iz »jaza« in obenem omogoča realizacijo ciljev in namenov, ki so »jazovi«, torej celostni in ne partikularni ... Človekova avtonomna dejavnost izvira iz zavesti, iz spoznanja, a omogoča uresničevanje spoznanega.«'? Razprava o samodejavnosti terja tudi razgovor o identifikaciji (isto- vetenju) z določeno referenčno skupino, oziroma istovetenju z ljudmi sorodnih značilnosti, vrednot, stališč in skupnih interesov, ki nam predstav- ljajo nekakšne osnovne standarde za oblikovanje lastnih ocen ter stališč. Identifikacija torej ne pomeni samo »istovetiti se«, ampak tudi »imeti sebe za enakega nekomu drugemu«, pa tudi delovanje, da bi taka istovetnost nastala. Identifikacija o narodnostni (referenčni) skupini sloni na tradiciji, na skupnem prepričanju in izkušnjah. Odnosi so pogostejši in intimni, sproščeni, njeni pripadniki se počutijo v okviru svoje etnične skupine domače, varne in bližnje. Razvijata se posebna etnična zavest in solidarnost, ki ju utrjujejo skupna kultura, etnična institucija, etnocentrizem, zunanji kon- flikti itd. Spričo tega je socialna distanca znotraj etnične skupine slabše izražena kot med etničnimi skupinami. Na člane druge etnične skupine gle- dajo namreč kot na pripadnike druge kategorije, s katerimi so otežkočene globlje komunikacije. Da je takšen različen odnos do lastne oziroma tuje (etnične) skupine eden izmed temeljnih družbenih odnosov nasploh, se poskuša dokazovati celo s sklicevanjem na nekatere etnološke podatke. V tej zvezi se namreč navaja, da ima naziv za lastno (etnično) skupino isti pomen kot beseda, s katero se označuje človek ali ljudstvo. » Beseda Navaho«, ime za indijan- sko pleme, pomeni v jeziku tega plemena izraz za ljudi nasploh. Kakor da tisti, ki ne pripadajo temu plemenu, niso ista vrsta živih bitij, ljudi. Termin »Deutsche« (Nemci) ima izvor v staronemški besedi »diota«, kar pomeni ljudstvo, oziroma v besedi »diustics«, kar pomeni ljudski. Pripadniki drugih etničnih skupin se označujejo kot tisti, ki ne pripadajo človeštvu (ki ga sestavljajo Nemci)«.'? Ker identifikacijo opredeljujemo kot proces, je jasno, da le-ta poteka celo posameznikovo življenje. Pri tem deluje na proces identifikacije cel '8 Janez Musek: isti vir, str. 162—163 '$ Nikola Rot: Psiholoija grupe. Beograd, 1983, str. 71 M. Komac: Narodnostna identiteta 64 kup a roma s ijo k krepijo ali zmanjšujejo v smer ene ali druge osebe ozilel, gratifikacija, aspiracija, socialni vpliv, podobnost, O kaznijo. možnost emarginacije, to so le nekateri izmed faktorjev, strah predi tranji dinamiki procesa identifikacije. V zadnji »konsekvenci ki delujejo peljejo posameznike do tega, da zapustijo svojo skupino in raleorejem sij drug narod in drug model ter druge vrednote, ki so z njim PE rabi veljalo prav iz tega zornega kota (v povezavi s procesom človekove samodejavnosti) poglobiti razpravo O nekem drugem pojmu iz ev narodnostno-manjšinske problematike, ki se ga pretežni del raziskovalc izogiba; če pa ga že obravnava, mu pridaja atribute negativnosti — gre za naravno asimilacijo, ki (morda) le obstaja, in če obstaja, potem gre vzroke zanjo iskati tudi v posameznikovi avtonomni dejavnosti. Kakorkoli že, izgrajevanje narodnostne identitete nedvomno pred- stavlja »del« človekovega osebnega razvoja, v določenem pomenu celo iskanje življenjskega smisla, ki »presega« oziroma dopolnjuje zadovoljevanje materialnih, bioloških in socialnih potreb. Tako se izgrajevanje narodnostne identitete kaže kot usmerjenost k smotrom, ki jih posameznik doživlja kot vrednote in ki napolnjujejo z vrednostjo in smislom njegovo celotno eksistenco. Psihološke izkušnje »nam vedno znova kažejo, da materialna neodvisnost, družbeni ugled ter odsotnost vsakovrstnih pomanjkanj in konfliktov sami po sebi še ne vodijo v osebno srečo. Za človeka je značilna posebna naravnanost, ki jo na Dunaju rojeni nevropsihiater Viktor Frankl... označuje kot »težnjo po smislu« .... Posameznik teži k ciljem, idealom in sredsvom, ki osmišljajo njegovo življenje. Izguba takih ciljev in vrednot povzroča frustracijo čisto posebne vrste, občutje življenjske oziroma bivalne praznine (»eksistencialni vakuum«), nesmiselnost življenja, kar vse skupaj spremlja tipična življenjska tesnoba. Izgubo živ- ljenjskega smisla lahko pojmujemo kot specifično človeško nevrozo, različno od nevroz, ki nastopajo zaradi frustriranosti fizioloških in socialnih potreb. Franki je tovrstne nevroze imenoval »noogene«, saj so v bistvu duhovne, notranje narave«.?! Neke vrste »mejni« element med psihičnimi in sociološkimi komponentami narodnostne identitete predstavlja pojem patriotizma, domoljub- lja, oziroma ljubezni do domovine. O tem pojmu so se vedno kresala različna mnenja, kar je povsem razumljivo, saj nosi ta pojav v sebi precej močno politično vsebino. Pojem se namreč vse prepogosto povezuje z družbenopolitično ureditvijo določenega naroda, zato ni nič nenavadnega, da se v okviru istega naroda pojavlja večpomensko: za zagovornike družbenopolitične ureditve se ta pojem uporablja v pozitivnem pomenu besede, %. Emidij Susič in Danilo Sedmak: isti vir, str. 26 7 Janez Musek: isti viri, str. 233—234 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 65 oponentom tega istega sistema, pripadnikom istega naroda, pa se navadno pripisuje v tistem smislu, kot ga je opredelil G. B. Shaw: patriotizem je zadnje zatočišče lopovov. Kljub vsej pomembnosti psihološke komponente v okviru razprave o narodnostno manjšinski identiteti moramo žal ugotoviti, da je praktično nemogoče izmeriti njihovo globino in njihov obseg; lahko samo opazujemo določene zunanje reakcije (manifestacije) identitete. Prav zato dobi narodnostna identiteta svojo polno veljavo šele ob prepletanju psihološke in Sociološke komponente Ko opazujemo narodnostno identiteto iz sociološkega zornega kota, ugotavljamo, da je le-ta proizvod (kar je predmet podrobnejše analize v prvih treh poglavjih moje raziskovalne naloge) štirih medsebojno prepleta- jočih se, dopolnjujočih se in soodvisnih procesov: a) narodnostnega (to je isto, kar se nanaša na narodnostno manjšino, objektivna danost), ki nam pomeni zbir vseh tistih objektivnih elementov, na podlagi katerih se je tisti del slovenske populacije, ki je ostal, potem ko je pretežni del slovenskega naroda oblikoval lastno državo, izven njenih meja, na obmejnem teritoriju sosednje države, konstituiral kot narodnost manjšina. Ti primarni konstitutivni elementi so: ' teritorij; ? jezik; ? število; ? zgodovinski spomin pojmi zaobsegajo. — s številnimi podkategorijami, ki jih posamezni Za temeljito sociološko analizo bi morali spregovoriti še o nekaterih dejavnikih. Ti so: spol, starost, izobrazbe in poklic. Kolikšno vlogo in pomen imajo ti faktorji znotraj slovenske manjšine, je izredno težko opisati, saj ne razpolagamo z ustreznimi analizami. Pa tudi v strokovni literaturi veljajo glede teh elementov pogosto močno nasprotujoča si mišljenja. b) Manjšinskost pomeni ekonomsko, družbeno, politično in kulturno stvarnost, v katero je bila »drugo« etnična populacija vsajena. Vpliv nove stvarnosti na razvoj pripadnikov narodnostne manjšine je mogoče opazo- vati v dveh temeljnih smereh: 1) s stališča odnosov (procesov) med večinskim narodom in manjšino, ki jih je v osnovi mogoče razdeliti na konjunktivne in disjunktivne procese; in 2) s stališča odnosov (procesov), ko se pripadniki manjšine v novi stvarnosti pojavljajo v »precepu« med civilno družbo in državo. Majšinskost torej ni statično enokomponentno stanje odnosov med večinskim narodom in manjšino, ampak aktivno prepletanje splošnega (v smislu obče veljavnega za vse člane točno določene družbeno-političnedržavne skupnosti) in posebnega (kot ohranitve vsaj najpomembnejših 22. Glej oteh teorijah v delu Renza Guberta: L'Identificazione etnica. Udine, 1976, str. 31—34 66 M. Komac: Narodnostna identiteta elementov narodnostnega), pojmovanega iz dveh zornih kotov — s stališča večinskega naroda na eni ter manjšine na drugi strani. Vsebina manjšinskosti pa se s tem ne konča. Dodati ji je treba še izredno pomemben faktor, ki se kaže v odnosu med manjšino in njenim matičnim narodom. Prav ta element lahko mnogokrat determinantno vpliva na ohranjanje najpomembnejših elementov narodnostnega. c) Socializacija (socialna rast) pripadnikov manjšine, ki lahko nastopi šele tedaj, ko je bila nekomu določena narodnostna pripadnost. Narodnostna pripadnost je najprej danost, objektivno dejstvo, da je bil nekdo rojen v takšno in ne drugačno etnično skupnost. Je torej individualno nezavestno stanje ter je odvisno predvsem od procesa socializacije, ali bo posameznik uspel razviti narodnostno identiteto kot obliko samoidentifikacije, znotraj katere je predvsem posameznikovo zavestno obnašanje pri- marnega pomena. Z vključitvijo zavesti je mogoče narodnostno pripadnost definirati (nekoliko poenostavljeno) kot »prostovoljno opredelitev«. Vendar narodnostna pripadnost ni zgolj vprašanje danosti (v prvi fazi človekovega življenja) oziroma zavestnega opredeljevanja v kasnejših obdobjih njegovega življenja. Njeno drugopolno komponento predstavlja identifikacija s strani pripadnikov drugih etničnih skupin. Tudi v tem primeru je mogoče opaziti časovno-vsebinsko komponento, v skladu s katero se opravlja identifikacija (klasifikacija) s strani drugih; v prvem obdobju človekovega življenja na podlagi fizičnega dejstva rojenosti v določeno narodnostno skupnost, kasneje pa predvsem na podlagi izražanja narod- nostne identitete posameznika. Zbir vseh teh elementov (narodnostno; manjšinskost; narodnostna pripadnost) ponuja temelje, na podlagi katerih se lahko začne proces socializacije (inkulturacije) pripadnikov (slovenske) manjšine, ki se kaže kot proces interionizacije elementov narodnostnega in manjšinjskosti ter skozi katerega se pripadnik manjšine ob delovanju osebnih psihičnih karakteristik lahko zavestno opredeljuje kot pripadnik narodnostne skupnosti. Specifičnosti procesa socializacije (inkulturacije) pripadnikov manjšine se kažejo v tem, da se le-ta pojavlja kot interiorizacija dveh pogosto antagonističnih konceptov kulture, saj mora posameznik v tem procesu osvojiti tako elemente »etničnosti« kakor tudi bistvene parametre »manjšinskosti«. Skratka, v tem procesu usklajevanja med posameznikom, pripadnikom manjšine, in družbo, ki poteka ves čas njegovega življenja, se odvijata hkrati dva procesa: na eni strani osvaja sistem proizvodnje, družbene odnose, način življenja ter norme socialnega in kulturnega vedenja, ki veljajo za vse pripadnike določene državne tvorbe (oziroma spejema ali so mu vsiljene zakonitosti znanja večinskega naroda); po drugi strani pa gradi elemente za tvorbo narodnostne identitete, kar prav tako pomeni, da posameznik sprejema in vključuje vase specifičen način govora in komuniciranja, določene predstave o partikularnem in občem družbenem svetu ter načinu mišljenja, navade in norme, motivacije, pričakovanja in aspiracije, Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 67 čustvovanja in vrednotenja ter ne nazadnje predstave o večinskem in matičnem narodu, ki so tudi zgodovinsko določene, vendar različne od dru- žbenega sveta in kulture ostalega prebivalstva določene državne enote. Poti oblikovanja narodnostno manjšinske osebnosti so seveda mnogo bolj zapletene in se le navzven zdijo tako poenostavljene, kot smo jih prika- zali v zgornji tezi. Prav tako to oblikovanje ni v celoti premočrtno in enako intenzivno v celotnem življenju pripadnika manjšine. Kateri od obeh centralnih procesov bo deloval bolj intenzivno, je namreč odvisno od tega, ali imamo opraviti s procesom primarne ali sekundarne socializacije ali celo s procesom »reinkulturacije«. č) Specifičen končni rezultat procesa narodnostne (politične) sociali- zacije je narodnostno manjšinska politična (sub)kultura, ki je hkrati specifičen in pomemben kazalec razvoja manjšine in njene osveščenosti o ciljih in smereh tega razvoja. V analizi teh procesov pa je mogoče zaznati tudi enega izmed pomembnih ciljev politične znanosti kot razumevanje politike samopreobrazbe. To pomeni, »če smo nekoliko bolj natančni, samopreobrazbo brez samouničenja. Če hočejo družbe preživeti, se morajo spreminjati in pri tem v zadostnem obsegu ohraniti sestavine svoje lastne identitete, ne da bi razpadle. Z identiteto mislim, da morajo ohraniti zadostno kontinuiteto svojih struktur in procesov za uresničitev večjega dela svojega kolektivnega spomina. Za človeka, ki je v stanju amnezije in se ne spominja, kdo sploh je, ponavadi pravimo, da svojo identiteto. Družbe in kulture, ki izgubijo svojo identiteto, so šene za možnost učenja. Samopreobrazba z ohranitvijo lastne popolne je izgubil osiromaidentitete pomeni enega velikih političnih problemov za vse dežele in vse družbene sisteme.«? Summary ETHNIC IDENTITY: A CONTRIBUTION TO THE MULTIDISCIPLINARY INVESTIGATION OF ETHNIC MINORITIES" . The author first provides a definition of ethnic minority, observing that Since its autochthonous characteristics are closely intertwined with features introduced extraneously, the ethnic minority is a kind of an idiosynceratic ethnic 8 Kari W. Deutsch: Raziskovanje političnih procesov v spreminjajočem se svetovnem sistemu. Teorija in praksa, Ljubljana, 1981, št. 3, str. 381 —382 This paper has been adapted from the research project entitled » The Development of Sociopolitical Processes within the Slovene Ethnic Minority in Italy after the year 1945 (i.e. 1947)«, by Miran Komac (Ljubljana: Institute for Ethnic Studies, 1985. 269 pp.). This project was carried out in the period 1981—85 M. Komac: Narodnostna identiteta 68 organism whose evolution is conditioned not only by external regularities but also by internal laws that originate from the process of double-tracked sociaization. The processes taking place within the minority in the foregoing sense can be fruitfully analyzed only by adopting the interdisciplinary approach and by considering any given ethnic community (in this particular case the Slovene ethnic minority in Italy) to be an observable and objective fact, an entity displaying autochthonous constitutive elements (in the ethnic sense) of its own and representing part of a broader social, political, legal and cultural territoy (in this case the Italian state) with which it is linked in a specific manner (minority character). It is a framework that identifies the individual in terms of his or her ethnic origin, that is his or her inborn social status (ethnic affiliation) on the of whih the individual, through the process of interiorization of the ethnic and minority features (process of socialization) together with the influence of individual mental characteristics peculiar to each person, consciously identifies himself or herself with the given ethnic community (in this case as a member of the Slovene ethnic minority in Italy) — (ethnic identity) conceived of as the fundamental ingredient of tne »political life« of members of tne Slovene ethnic minority (politico-ethnic subculture). According to the foregoing conception,ethnic identity stands out as the central concept because, first, it results from ethnic and minority elements gained in the proicess of double-tracked socialization, and second, it is a prime mover in the evolution of the ethnic political (sub)culture, which in its turn has a back effect on all the interlocking structures just mentioned. . The author defines ethnic identity as a lifelong search for the answer to the guestion of whether it »pays« to be a member of a minority (in this case member of the Slovene ethnic minority in Italy), which is occasioned not only by utilitarian considerations but also (if not primarily) by personal, psychological and identificatory as well as ethnic motives that must without a doubt be fianked by the very relevant identity, conceived along the preceding lines, in inter-ethnic relations as observed in ethnically mixed areas. s On the basis of the above exposition, the content of the concept of ethnic identity can be broken down into sociological and psychological elements, with ethnic identity being defined on the one hand as the individual perception of individual (psyciological) elements of ethnic affiliation — as a kind of individual self-determination — and on the other hand as a corporate social product. When he examines ethnic identity from the psychological point of view (to which the paper is chiefly devoted), the author points out that this is but one of the individual identities. Moreover, he argues, ethnic identity has diverse content-components, since in practice several types of ethnic affiliation can be discerned that are often guite unlike each other in terms of their content. Thus the author argues for at least three external forms of ethnic identity, which are clas- sified according to the principle of gradatlo in malus as follows — (1) The feeling of belonging to a specific ethnic group and sharing its objective autochthonous traits. Yet it seems that any discussion about mere feelings of affiliation as an element of ethnic identity is bound to end guickly unless (2) it includes % The extent and intensity of the feeling of affiliation (the feeling tnat is doubtless heightened by the influence exerted by other members of the given nationality), and perhaps even the acuteness used in asserting it, which might be referred to as a kind of nationalism; and (3) Ethnic consciousness, paricularly in the sense of the autonomous of the member of a given ethnic community. activity Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19, s. 69—85 69 Boris Jesih POLITIČNA PARTICIPACIJA IN MANJŠINA! Vprašanje, na kakšen način naj se enakopravno vključi v politične procese v državi, v kateri biva, je tisto, s katerim se srečuje prav vsaka narodna skupnost, manjšina oz. narodnost. S tem je tudi tesno povezana želja, da bi imeli svojega političnega predstavnika(e) v ustreznih predstavniških telesih na različnih ravneh (komunalni, regionalni pa tudi državni). S temi vprašanji se vseskozi srečuje tudi slovenska narodna skupnost na Koroškem." Na Koroškem smo bili po letu 1945, pa tudi že v 1. avstrijski repubil- ki, priča različnim pristopom, ki so pustili svoj pečat v odnosih manjšine do njenega družbenopolitičnega okolja. Seveda smo se v prispevku omejili na pogoje, ki so značilni za avstrijski politični sistem in njemu podobne. Splošne ugotovitve Preden preidemo na koroško problematiko, si poglejmo nekatere značilnosti pojava nasploh. 1. Manjšina oz. del njenih pripadnikov je organiziran v samostojni politični stranki, ki kot takšna samostojno nastopa tudi na volitvah ter v vsakdanjem političnem življenju deluje kot politična stranka. Najizrazitejši primer take politične stranke je vsekakor Stidtiroler Volkspartei na Južnem Tirolskem, ki je obenem politčina stranka in osrednja manjšinska organizacija. Ločiti pa moramo tudi posamezne primere, ko se manjšina oz.njen del organizira mimo obstoječe manjšinske organizacije zgolj za volilne nastope v smislu uresničevanja svojih pravic, torej se poleg že obstoječe manjšinske organizacije formira še nova, katere naloga je v prvi vrsti nasto- panje na volitvah. Vendar te vrste manjšinskih organizacij oz.manjšinskih političnih strank ne moremo strogo ločevati od onih, ki na volitvah ne nastopajo. Seveda je takšna manjšinska politična stranka v svojem delovanju omejena, saj je v primerjavi z drugimi strankami fizično omejena na število ! Prispevek je napisan na podlagi ugotovitev v raziskovalni nalogi Odnos avstrijskih političnih strank do manjšinskega vprašanja, ki jo je avtor napisal v okviru svojega raziskovalnega programa na INV v obdobju 1982—85. ? Tukaj seveda ne moremo obravnavati tistega dela slovenske narodne skupnosti, ki živi na Štajerskem, in katerega obstoj Avstrija popolnoma zanika, čeprav ima po 7. členu ADP mednarodnopravno zagotovljeno vso manjšinsko zaščito ne glede na število. 70 B. Jesih: Politična participacija in manjšina pripadnikov oz. potencialnih volilcev, pa še v okviru narodne skupnosti same se verjetno ne vključijo vanjo vsi pripadniki. Nemalokrat se celo zgodi, da posamezne manjšinske organizacije takšnim volilnopolitičnim grupacijam odrekajo legitimnost predstavljanja in nastopanja v imenu vseh pripadnikov narodne skupnosti. To legitimnost jim po drugi strani odrekajo tudi ostale politične stranke, ki hočejo tako skrčiti krog subjektov, ki zastopajo manjšino, prav tako pa vsaka taka nova volilnopolitična grupacija pomeni potencialno nevarnost za glasove pripadnikov narodne skupnosti, ki bi drugače volili te stranke. Manjšinska politična stranka je poleg omejenega števila volilcev omejena tudi na vrsto volitev,na katerih lahko uspešno nastopa. Tako težko pričakujemo, da manjšina nastopa z možnostjo uspeha na volitvah za zve- znega predsednika ali volitvah v parlament, skupščino oz. najvišje predstavniško telo na državni ravni. Čeprav lahko najdemo tudi takšne primere, so ti največkrat neuspešni. Na uspeh na tej ravni lahko manjšinska politična stranka računa v povezavi z drugimi političnimi strankami, v katere se združuje večinski narod, ki v svoji politiki in programu demokratično pristajajo na take oblike sodelovanja (npr. nekaj časa na Danskem," v to smer gredo tudi nekatere oblike sodelovanja Koroške enotne liste z delom avstrijskega zelenega gibanja). Največ možnosti za uspeh imajo manjšinske politične stranke na volitvah na komunalni in lokalni ravni ter na volitvah v nekatere interesne gru- pacije na istih ravneh (np. na Koroškem na volitvah v kmetijsko zbornico). Vendar je tudi na teh ravneh prej izjema kot pravilo, da manjšina osvoji toliko glasov, da lahko odločujoče vpliva na politično oblikovanje oz. politiko neke politične enote. Značilen primer je spet že omenjena Sudtiroler Volkspartei, ki ji je uspelo večino volilcev združiti najprej na nacionalni osnovi, šele potem pa na politični osnovi." Ravno ta nacionalni faktor pa je ? Politična stranka nemške manjšine na Danskem Schleswigsche Partei je imela v obdobju 1920— 1964 (izjema je bilo desetletje 1943—1953) stalno svojega predstavnika v danskem Folketingu. Leta 1964 jim na volitvah ni uspelo zagotoviti zadostnega števila glasov za mandat. Leta 1974 je bila vzpostavljena volilna zveza z danskimi Centralnimi demokrati, ki je omogo da je bil na njihovi listi izvoljen predstavnik nemške narodnosti Jes Schmidt. Ko je ta leta 1979 umrl, je ostala nemška manjšina brez svojega predstavnika v danskem parlamentu. Kljub temu pa nemška narodna skupnost na Danskem ni odstopila od prizadevanj, da bi imela svojega predstavnika v Folketingu. 4 Lahko rečemo, da je bila za nemško narodnost na Južnem Tirolskem takšna oblika organiziranja uspešna. Drugo vprašanje pa je, kako dolgo tak skupni imenovalec lahko uresničuje interese vseh pripadnikov narodne skupnosti, pod vprašaj pa se v tem primeru postavlja tudi enakopravnost pripadnikov večinskega naroda (v našem primeru je mogoče ustreznejši izraz manjšinsko italijansko prebivalstvo). Odgovor na to nam dajejo tudi na novo nastala alternativna politična gibanja, ki vključujejo čgdalje večji del nemškega prebivalstva (npr. Alternative Liste fur ein anderes Sudtirol A. Langerja). Pri takšni obliki organiziranja manjšine pa tudi težko pričakujemo, da se bodo ostale politične stranke pozitivno angažirale pri. reševanju manjšinskega vprašanja. Verjetno tudi nekateri volilni uspehi italijanskih neofašistov na Južnem Triolskem niso naključni. Seveda pa je situacija na Južnem Tirolskem po mnogočem specifična in jo je zato težko posploševati. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 71 tudi pri drugih manjšinskih političnih strankah zelo pomemben. Lahko celo rečemo, da je velikokrat odločilnejši od siceršnje svetovnonazorske ali poli- tične usmerjenosti pripadnikov manjšine. Kljub temu pa si večina manjšinskih političnih strank težko pridobi podporo celotne narodne skupnosti. Dosti manj pa je manjšinska politična stranka omejena pri svojih političnih programih, kjer poleg manjšinskih zahtev lahko zavzame stališče tudi do vseh drugih vprašanj, saj večina kaj hitro dojame, da je manjšinska problematika dosti preozek okvir za politično delovanje in tudi nastopanje na volitvah. Seveda je manjšinsko vprašanje pri vseh strankah osnovna točka volilnopolitičnega delovanja. 2. Druga možnost, ki je manjšini na voljo, je vključitev v celoti ali delno v že obstoječe tradicionalne politične stranke. Skoraj vedno se pripadniki narodne skupnosti odločajo za več kot eno politično stranko, saj bi težko našli narodno skupnost, ki bi poleg narodne pripadnosti imela še vse druge elemente, na podlagi katerih se posameznik odloča za članstvo ali simpatiziranje z določeno politično stranko. Ponavadi se pripadniki narodne skupnosti odločajo za tiste politične stranke, ki v svojih programih in politiki niso manjšini direktno sovražne. Na to, za katero stranko pa se pripadniki narodne skupnosti odločijo na volitvah, vpliva več činiteljev. Prvi je vsekakor že omenjeni odnos stranke do narodne skupnosti. Pomembno je torej, ali se stranka za pravice in enakopravnost narodne skupnosti zavzema zgolj načelno in ima to samo napisano v svojih programih, resolucijah ipd. ali pa to svoje zavzemanje tudi aktivno izraža, tako da se za pravice manjšin zavzema tudi pri svojem političnem delovanju na vseh ravneh oz. da se manjšina v okviru stranke lahko uveljavi kot skupnost ter tudi kot posameznik ne glede na nacionalno pripadnost, da se lahko enakopravno uveljavi v strankini hirarhiji. V večini primerov, ko lahko neka narodna skupnost svoj interes uveljavi tudi znotraj politične stranke, gre še vedno za individualno vključitev posameznih članov narodne skupnosti. Šele na drugem mestu, ki je ponavadi pri večinskem prebivalstvu na prvem, je ideološka in politična naravnanost določene stranke, raven demokratičnosti, pa tudi tradicija, saj imajo določene stranke na nekaterih področjih tradicionalno več članov in simpatizerjev kot druge, ki so lahko po svojem bistvu naprednejše in demokratičnejše. Zelo pomembno je tudi, v kakšnem položaju je določena stranka v deželi oz. regiji ali na državni ravni. Ali je torej na oblasti in ali je odločujoči politični faktor. Oba vidika možnosti politične participacije narodne skupnosti pa pogojuje zakonodaje. Tukaj ne mislimo samo na specifično manjšinsko zakonodajo, ampak tudi splošno zakonodajo, s katero so državljanom in političnim grupacijam zagotovljene politične pravice. Gre za to, da n.pr. volilna zakonodaja (ne) upošteva tudi specifičnosti volilnega nastopanja manjšinske politične stranke, ali tudi možnost, da se del manjšine lahko politično organizira kot samostojni subjekt v okviru obstoječih političnih strank. B. Jesih: Politična participacija in manjšina 72 embe volilne zakonodaje za deželnozborske volitve na i 1 NO manjšinske poliolkebv sep ETA je klasičen v smislu neomogočanja dajalec z znano manka oo s i m i ji , zakono da enakopravno nastopa, saj je manipulati on) dejansko injanja volilnih okrožij (Wahlkreis roski enotni listi, da bi enakopravno nastopila na volitvah v . i zbor. zakonodaja volilna se bi da predloge, in tudi primere k ona išini vsaj v obliki, ko manjšina nastopa v okviru ene dolo- ino Stanke sli večih. Na tem mestu samo omenimo voizredno korozanimiva razmišljanja o modelu za samostojno politično zastopst ških Slovencev," ki jih je podal P. Penthaler. na a v ustreGre v bistvu za predlog, da bi se manjšini omgočilo zastopstvo znem političnem organu, sorazmerno S številom volilcev, ki volijo posamezno politično stranko in se deklarirajo tudi kot predstavniki manjšine. Seveda je tukaj drugo vprašanje, v kolikšni meri ima takšen predlog možnosti za uvrstitev v volilno zakonodajo, pa tudi med manjšino bi se pojavili dovolj argumentirani predlogi proti takemu načinu volilnega izjavljanja (samopreštevanje). V svetu so znane tudi oblike, ko manjšina izvoli svojega predstavnika v ustrezno politično telo, tudi če nima zadostnega števila glasov (ZRN)." V to smer gredo tudi predlogi o virilistu v koroškem deželnem zboru, ki se v Avstriji občasno pojavljajo. 5 Primerjaj tudi Dušan Neček: Deželnozborske volitve na Koroškem Vestnik koroških partizanov 1980,1. dne 7. oktobra 1979. 5 Peter Penthaler: Modeli fur eine selbstandige politische Vertretung ter Karntner Slowenen auf der Grundlage eines Minderheiten Wahlrechtes zum Landtag. Glej tudi prirejeno objavo v Europa Etnica Modell fr eine selbstandige politische Vertretung der Karntner Slowenen zum landtag, EE 1985, 4. 7 V Zvezni republiki Nemčiji, oz. točneje v pokrajini Schleswig-Holstein, živi danska narodna skupnost. Pod imenom Sidschleswische Wahlerverband — SSW nastopa v celotnem povojnem obdobju na različnih volitvah. SSW je imela do leta 1953 tudi svojega predstavnika v nemškem parlamentu. Čeprav je SSW že od leta 1948 priznana kot politična stranka, je njena politična aktivnost kot stranke omejena predvsem na regionalno raven tj. na južni Schleswig, kjer se udeležuje tudi vseh vrst volitev. Volitev v deželni zbor pokrajine Schleswig-Holstein se udeležuje že od leta 1946. Na volitvah leta 1947 je osvojila 6 mandatov, leta 1950 štiri in leta 1954 zaradi 5-odstotne volilne klavzule nobenega. Leta 1958 je bila SSW izvzeta od te omejitve in je osvojila dva mandata. Na vseh naslednjih volitvah pa je osvojila po en mandat v deželni zbor, zadnjič leta 1982. Prav neveljavnost 5-odstotne klavzule za manjšinsko politično stranko se nam zdi v nemškem primeru najpomembnejša. Gre namreč za to, da stranka, ki na volitvah ne osvoji 5 odstotkov vseh oddanih glasov, ne more imeti v deželnem zboru svojega poslanca, kljub temu da je osvojila zadostno število glasov za poslanski sedež. Za SSW to določilo ne velja, mora pa osvojiti zadostno število glasov vsaj za en mandat. Obenem pa ima ta poslanec v deželnem parlamentu status posebne frakcije. SSW nastopa tudi na občinskih volitvah, kjer ima v občinskih odborih do 100 odbornikov. Čeprav volijo pripadniki danske narodnosti v ZRN tudi druge politične stranke (največ SPD), se nam zdi, da je omogočanje specifične možnosti izvolitve lastnega političnega predstavništva, odnos političnega okolja do manjšine, ki bi si ga želeli tudi drugod po svetu. % Npr. Theodor Veiter: Um die slowenische Viriliststimme im Landtag. Kleine Zeitung, Klagenfurt 1974, 65 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 73 Seveda z zgoraj napisanim nismo izčrpali vseh možnosti in okoliščin, ki neki narodni skupnosti o(ne)mogočajo, da je ustrezno zastopana v političnih predstavniških telesih ožje ali širše družbenopolitične okolice, vendar menimo, da je odločilnega pomena to, da ta okolica neko narodno skupnost jemlje kot del lastne celote, ne pa kot tujek, ki ga je treba čimprej odstraniti. Koroški Slovenci in volitve Tudi na Koroškem oz. med slovensko narodno skupnostjo se vedno znova srečujemo z vprašanjem, ali se naj in na kakšen način naj se vključi v politične procese na občinski, deželni pa tudi na zvezni ravni. Še posebej, ker so volitve na Koroškem največkrat tista priložnost, ko se manjšinska politika »razlaga« volilcem, saj po že dostikrat preizkušenem receptu tovrstna problematika zelo hitro in na najbolj enostaven način vzburi »senzibilnost« koroških volilcev. Ne da bi se posebej spuščali v analizo vloge, ki jo ima manjšinsko vprašanje pri koroških pa tudi avstrijskih volitvah, lahko zapišemo, da je »nepravilna« manjšinska politika eno izmed glavnih očitanj političnih nasprotnikov na Koroškem. Strah pred izgubo nemškonacionalnih glasov je mnogokrat večji od argumentov zdravega razuma. Dejstvo je, da se zaradi tega manjšina oz. njeni pripadniki,ki pretežno volijo velike stranke, ne morejo uveljaviti znotraj njih. Zaradi tega in idejnopolitične nesprejemljivosti se del slovenske narodne skupnosti na Koroškem odloča za samostojno nastopanje na nekaterih volitvah. Če pogledamo obdobje po drugi svetovni vojni, ugotovimo, da so se slovenske volilne grupacije pojavljale redno na različnih volitvah. Najmanjkrat so Slovenci nastopali na državnozborskih volitvah, in sicer trikrat: leta 1945, 1949 in 1953. Leta 1945 je manjšina sicer kandidirala z dvema listama, vendar je svoji listi umaknila iz protesta, ker so britanske zasedbene oblasti zahtevale od OF za slovensko Koroško, da se odpove prizadevanjem za združitev z matičnim narodom. To bi lahko označili zgolj kot poskus nastopa. Leta 1949 je kandidirala slovenska Demokratična fronta delovnega ljudstva, ki je osvojila le 2088 glasov,kar je bilo seveda veliko premalo, da bi lista dosegla kakršenkoil uspeh. Leta 1953 pa je kandidirala Krščanska demokratska stranka, ki s 3668 glasovi, kolikor jih je osvojila, prav tako ni dosegla uspeha. Slovenci so v drugi avstrijski republiki nekajkrat poskušali s svojo kandidaturo na deželnozborskih volitvah. Leta 1949 sta kandidirali dve sloven- ski listi — Krščanska ljudska stranka in Demokratična fronta delovnega ljudstva, ki sta skupaj osvojili 6739 glasov ali 2,7 odstotka, leta 1953 je Krščanska demokratska stranka osvojila 3982 glasov ali 1,5 odstotka, Koroška volilna skupnost je leta 1965 osvojila 4272 glasov ali 1,6 odstotka.? Leta 1975, 1979 in 1984 je kandidirala Koroška enotna lista KEL. O vseh nastopih več v nadaljevanju. B. Jesih; Politična participacija iIn manjšina 74 nikoli litvah slovenske liste niso nikoli prodrle oz. niso e Ja števila glasov za osvojitev sedeža v koroškem dežel- nun dobile zadostnega i občinskih voli- s iraalele tudi tudi na vseh h povojnjnih so kandididir e do leta 1970 stalno padanje glasov, ki sti nam dnoske opeven tvah. goe Presg ile oslo liste. Žekažprve, ki jih obravnavamo, pa nam kažejo porast tako števila list kot števila glasov in mandatov, ki so jih ični lednjih občinskih oje. Bo leta 1973 so slovenske liste nastopale na nas nem zboru. s volitvah: 12.3.1950 14.3.1954 2 3.1958 1.3.1964 75 32 slovenskih list 4756 glasov (2,8 %) 28 slovenskih list 4076 glasov (2,13%) 58 40 24 slovenskih list 3885 glasov (1,84 %) %) 37 21 slovenskih list 3361 glasov (1.61 odbornikov odbornikov odbornikov odbornikov 26. 4. 1970 %) 25 odstotkov 17 slovenskih list 2514 glasov (1,05 25.3.1973 19 slovenskih 25, 3, 1979 17.3.1985 23 slovenskih list 4468 glasov 22 slovenskih list 4879 glasov list 3908 glasov (1,33 %) 40 odbornikov (1,40) 44 odbornikov 44 odbornikov Že iz tega pregleda je jasno, da imajo samostojni slovenski nastopi največ možnosti na občinski komunalni ravni, kjer imajo slovenske liste izvoljene predstavnike v občinskih odborih. Vendar tudi tukaj samostojne slovenske liste nikoli niso osvojile zadostnega števila odbornikov, da bi lahko odločujoče vplivale na občinsko politiko oz. da bi lahko postavile tudi svojega župana. Največji uspeh je nekaj podžupanskih mest v nekaterih občinah (np. Straja vas, Sele, Pliberk). Seveda pa to ne pomeni, da se slovenski občinski odborniki ne vključujejo v sooblikovanje občinske politike, še posebej je pomembno njihovo delovanje pri odločanju o zadevah, ki se posredno ali neposredno tičejo tudi manjšine. Vsekakor sta že sama njihova navzočnost in aktivnost v občinskih odborih pripomogli, da problematiko manjšin obravnavajo tudi na komunalni ravni, Slovenski občinski odborniki, izvoljeni na samostojnih slovenskih listah, pa se združujejo od leta 1973 v Klubu slovenskih občinskih odbornikov. V zadnjem času so živa prizadevanja, da bi se lahko v klub včlanili tudi drugi slovenski občinski odborniki, ki niso bili izvoljeni na slovenskih listah. . — J je uspeh na volitvah v koroški deželni zbor vedno spodletel, Baev 5 e narodne skupnosti bolj ali manj redno nastopal tudi na volioroški deželni zbor. Od leta 1975 je bila po desetih letih nenastopa- s ? Ovolilnih ui j državnozborskihi pih na Ljubljana ' na nastopi Volitve Koroške : stal in deželnozborskih volitvah 1945—71 glej:s, D. Nečak: Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 75 nja ustanovljena Koroška enotna lista (KEL); razen leta 1975 je lista kandidirala še na volitvah v deželni zbor 1979 in v povezavi z Alternativno listo Koroške leta 1984. Najbolj se je KEL približala uspehu, to je osvojitvi mandata na volitvah leta 1975, ko ji je manjkalo samo nekaj več kot sto glasov za osvojitev mandata v koroškem deželnem zboru. Tudi zaradi spremembe volilne zakonodaje leta 1979 lista na naslednjih dveh nastopih ni uspela osvojiti mandata. Prav volitve v deželni zbor 1984 pa pomenijo tudi neke vrste prelomnico v delovanju KEL, ki je na njih nastopila v povezavi z Alternativno listo Koroške, katere kandidaturo je podprla že na volitvah v državni zbor 1983. Vključitev in povezava z novo nastalimi zelenimi gibanji predstavlja vseka- kor novo kvaliteto v delovanju KEL. To pomeni tudi, da se manjšina lahko enakopravno vključi tudi v volitve zvezni ravni. Volitve v avstrijski državni zbor 1986 pa bodo tudi pokazale, kakšne so realne politične možnosti tovrstne povezave, saj bi v primeru neuspeha tokrat prvič združene večine zelenih grupacij v Avstriji ostala sodelovanje in podpora zgolj na deklarativni ravni. Uspeh pa bi vsekakor imel širše posledice, saj bi lahko prinesel celo slovenskega poslanca v avstrijskem parlamentu?, Omeniti je treba, da se KEL vključuje v okviru svojih možnosti tudi v reševanje nemanjšinske problematike predvsem na regionalni ravni. Toliko o volilnopolitičnem delovanju KEL. Organizacijsko in politično je KEL povezana z Narodnim svetom koro- ških Slovencev (NSKS), medtem ko Zveza slovenskih organizacij (ZSO) zagovarja širše politično delovanje, torej tudi v okviru ostalih političnih strank, odvisno od možnosti uveljavitve pripadnikov slovenske narodne skupnosti v njih in njihovega angažmaja v korist slovenske narodne skupnosti. To seveda ne pomeni, da ZSO popolnoma odklanja KEL kot obliko političnega delovanja manjšine. Lahko pa vseeno poudarimo, da KEL predstavlja le del slovenske narodne skupnosti in nastopa v njenem imenu. Ta pogled na samostojno politično nastopanje s strani obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev se kaže tudi pri ostalih volitvah. Opisani odnos se je izoblikoval v sedemdesetih letih, prej pa sta bili obe organizaciji povezani z Ljudsko stranko (NSKS) in socialistično stranko Avstrije (ZSO). To navezanost sta obe organizaciji prekinili konec šestdesetih oz. na začetku sedemdesetih let, kar pa seveda ne pomeni, da se pripadniki narodne skupnosti ne vključujejo več v ostale politične stranke. To se posebej odraža na volitvah, ko je na dvojezičnem ozemlju jasno, da velik del slo- venskih volilcev voli tako socialistično stranko, ljudsko stranko kot tudi komuniste. Mi: To se je po oddaji rokopisa v tisk tudi zgodilo, saj je bil koroški Slovenec Karel Smolle na volitvah 23. 11, 1986 izvoljen za poslanca v avstrijski državni zbor 76 B. Jesih: Politična participacija In manjšina Koroški Slovenci in politične stranke. a. Socialistična stranka Avstrije Vsekakor je v odnosu socialistov do slovenske manjšine Palača pomena vloga koroške organizacije avstrijske socialistične stranke. Se preden bi se omejili na manjšinsko vprašanje, še enkrat na kratko poudarimo to vlogo v avstrijskem okviru. Dejstvo je, da je strankina organizacija na Koroškem eden izmed najpomembnejših členov v celotni SPO, na Koroškem pa je celo povojno obdobje najpomembnejši politični faktor v deželi. Obe ugotovitvi veljata danes veliko bolj kot kdajkoli prej. Tone Zorn je v svoji študiji o odnosu koroške SPO do slovenske manjšine zapisal, da je za ta odnos »značilen že sam akt predaje oblasti iz rok nacističnega gaulajterja dr. Rainerja v roke predstavnikov predvojnih demokratičnih strank, predvsem socialistov in krščanskih socialistov, tik pred razpadom tretjega rajha«.'? To vlado so Britanci potem razpustili šele na slovenske pritiske in izoblikovali nekakšen oblastni organ, ki pa je bil sestavljen iz istih ljudi. To navajamo iz razloga, da bi opozorili na dejstvo, da se je socialistična stranka Avstrije, še posebej pa stranka na Koroškem, po drugi svetovni vojni preorientirala k srednjemu malomeščanskemu in nacionalistič- nemu razredno omahljivemu sloju, na Koroškem pa se je stranka naslonila tudi na tradicije iz let 1918 do 1920 in na takratni nacionalistični odnos do koroških Slovencev." Nedvomno je, da je bil ta odnos na Koroškem povezan tudi s protikomunizmom. Če pregledamo najpomembnejše programske dokumente avstrijske socialistične stranke po drugi svetovni vojni, zelo hitro ugotovimo, da v njih manjšinskemu vprašanju ni namenjenega dosti prostora. V akcijskem programu leta 1947 je govora le o garanciji osebne, duhovne, religiozne svo- bode in meščanskih pravic. Prav tako je v desettočkovnem programu leta 1952 ostalo zgolj pri splošnih formulacijah. Je pa koroška SPO v svojem Delovnem programu 1953—1957 (to je bil volilni program za parlamentarne volitve 1953) zapisala, »da se bo borila za spoštovanje narodnih pra- vic jezikovne manjšine na Koroškem.'? V podobnem programu leta 1956 te formulacije ne zasledimo več. V novem strankinem programu iz leta 1958 najdemo zahtevo po mož- nosti, da dosežejo gospodarsko šibkejši ali socialno ogroženi soljudje enakopravnost ne glede na spol, narodnost ali raso. Konkretno o manjšinah v okviru Avstrije ne najdemo nič, po drugi strani pa je poudarjena zahteva po !9 Tone Zorn: Gradivo o odnosu socialistov do slovenske manjšine na Koroškem v letih 1945—1958. INV, Ljubljana 1964, s. 22 U glid.,s2 !? Neue Zeit, 11. 1. 1953, ct. pa Nečak: Volitve na Koroškem Ljubljana 1982 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 77 upoštevanju pravic južnotirolskega prebivalstva. Tudi v najnovejšem programskem dokumentu so se socialisti zadovoljili s splošnimi formulacijami o človekovih pravicah in uresničitvijo dejanske enakopravnosti vseh ljudi ne glede na spol, narodnost, razred, religijo ali raso. To nam narekuje logičen sklep, da predstavlja problem manjšin avstrijski socialdemokraciji zgolj pragmatično dnevnopolitično vprašanje, nikakor pa ne programskega ali ideološkega vprašanja, ki bi ga bilo potrebno izpostaviti v kakšnem strankinem dokumentu. S tem tudi ne trdimo, da ni bilo določenih poskusov, da bi se manjšinsko vprašanje ustrezneje rešilo. Ne da bi se podrobneje spuščali v avstrijsko manjšinsko politiko, katere bistveni sooblikovalec je nedvomno tudi SPO; omenimo samo poskus v začetku sedemdesetih let, da bi postavili dvojezične napise v nekaterih krajih na južnem Koroškem, ko je bila reakcija ostalih strank in nemškonacionalnih organizacij tako močna, da, to je bil verjetno za dolgo zadnji tovrstni poskus. Čustva, ki jih je lahko vzburiti s takšno ali drugačno manjšinsko politiko, so očitno prenevarna za koroško SPO in s tem seveda tudi za avstrijsko. Da je manjšinsko vprašanje zgolj dnevnopolitična tema, dokazuje tudi zelo majhna navzočnost manjšinske problematike v strankinem teoretič- nem tisku." Ne da bi se posebej spuščali v ukrepe, ki jih je Avstrija sprejela na manjšinskem področju po letu 1945, lahko za vse po vrsti trdimo, da so bili sprejeti z neposrednim sodelovanjem SPO, ki je pri vseh ali sodelovala v vladi ali oblikovala samostojno vlado. Na Koroškem pa je tako ali tako vse- skozi bila oz. je najmočnejša politična stranka. Kot taka je seveda tudi najvplivnejša med slovensko manjšino. Zveza slovenskih organizacij se je po letu 1956 »v dnevni politiki, pa tudi pri volitvah, vedno bolj naslanjala na socialistično stranko Avstrije, saj je v njej videla stranko odvisnega človeka, t.j. stranko delavca, malega in srednjega kmeta, stranko socialnega, kultur- nega in gospodarskega napredka«.'? Lahko bi rekli, da je prišlo do prekinitve tesnejših odnosov, ko je oportunizem SPO do manjšine dosegel višek leta 1974, ko je takratni predsednik ZSO dr. Franci Zwitter demonstrativno izstopil iz SPO. Neposreden povod je bil dogovor treh avstrijskih parlamentarnih strank, da izvedejo posebno štetje za pripadnike slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji kot pogoj za izpolnitev člena 7 avstrijske državne pogodbe (17. 9.1974). Vse- kakor s tem niso bile pretrgane vse vezi med ZSO in SPO, vendar so se poslej ohranjale prek individualnega članstva. Dejsvo pa je, da v individualnem članstvu z izjemo deželnega poslance v obdobju 1970—1975 (Hanzi !% Primerjaj Dušan Nečak: Socialistična stranka Avstrije in koroški Slovenci v obdobju po drugi svetovni vojni. Referat na 14. koroških kulturnih dnevih. Celovec 1982 !4 Sturm Marjan, Feliks Wieser: 30 let ZSO na Koroškem. Koroški koledar 1985. Celovec 1984 z 78 B. Jesih: Politična participacija In manjšina Ogris) Slovenci niso dosegali vidnejših funkcij in vloge v okviru koroške SPO. Opozoriti pa moramo tudi, da je prek individualnih članov obstajala, verjetno obstaja še danes, tudi povezava SPO z NSKS. Seveda je ta od nastopa KEL dalje manjša, kot je bila prej." e ocenjujemo odnos SPO do slovenske narodne skupnosti na Koro- škem v zadnjih 10—15letih, potem moramo kot odločujočega izpostaviti tri- strankarski sporazum iz leta 1976, ki je omogočil sprejemanje manjšinske zakonodaje na podlagi konsenza treh v parlamentu zastopanih političnih strank. Opozorimo naj, da je tristrankarski sporazum podpisan tako od predsednikov strank v deželi in na zvezni ravni in kot tak negira znano podajanje žogice iz zveze na deželo in obratno. Vpliv koroške SPO na manjšinsko politiko pa je že zaradi njenega položaja v razmerju političnih sil na Koroškem odločilen. b. Avstrijska ljudska stranka (OVP) Že na začetku lahko ugotovimo, da je OVP v večini svojih programskih dokumentov v nasprotju s SPO vsaj omenila problematiko narodnih manjšin. Tako že v vodilih leta 1945 v drugem poglavju, sicer kot zadnjo, postavljajo zahtevo po kulturni avtonomiji za nacionalne manjšine. V pro- gramu Alles fiir Osterreich iz leta 1952 sicer ni več zahteve po kulturni avtonomiji, temveč je omenjena pravica do kritja stroškov za javne ali privatne manjšinske šole. V programu Was vir wollen iz leta 1952 manjšinske pro- blematike ne omenjajo, kar je po svoje razumljivo, saj je bila medtem podpisana avstrijska državna pogodba, po drugi strani pa smo bili na Koroškem priča gonji proti obvezni dvojezični šoli, ki jo je stranka v celoti podpirala. V leta 1965 sprejetem Klagenfurter Manifestu se v poglavju o demo- kraciji kot vladajoči obliki svobode zavzema tudi za varstvo manjšin. Najnovejši strankin program iz leta 1972 pa se zopet samo načelno opredeljuje proti socialnim, rasnim, etničnim in verskim predsodkom. Seveda je bilo manjšinsko vprašanje omenjano tudi ob raznih dnevnopolitičnih priložnostnih govorih in izjavah pred volitvami (predvsem na Koroškem). Stranka pa je sodelovala tudi pri sprejemanju in pripravi zakonskih aktov za manjšino. To tako v obdobju, ko je bila v vladi kot v opoziciji. Podpisala pa je tudi tristrankarski sporazum leta 1976 itd. Omeniti moramo še osnutek zakona o uporabi slovenščine pred upravnimi oblastmi (Minderheiten-Verwaltungsamtssprachegesetz fur Karnten?$), ki ga je pripravil urad avstrijskega zveznega kanclerja spomladi "S Npr. izstop funkcionarjev NSKS iz SPO leta 1976 (Warasch, Smole) !$ Objavljeno v Theodor Veiter: Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Osterreich. Wien 1970 NR z Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 79 1967, to je za obdobja enostranske vlade ljudske stranke, ki jo je vodl dr. Klaus. Osnutek je ostal le na papirju kot podoben iz leta 1960, ki ga je obravnavala še koalicijska vlada OVP/SPO. Osnutek se je omejeval zgolj na tisti del 7. člena državne pogodbe, ki zagotavlja enakopravnost slovenščine in uvedbo dvojezičnih topografskih napisov v sodnih in upravnih organih Južne Koroške s slovenskim in mešanim prebivalstvom. Glavne pomanjkljivosti so bile, da je zajemal samo del dvojezičnega ozemlja. O krajih, v katerih bi zakon veljal, bi glasovale stranke, zastopane v občinskih svetih. Kot smo ugotavljali za socialistično stranko, tako je bila tudi ljudska stranka politično povezana z delom koroških Slovencev, v tem primeru z Narodnim svetom koroških Slovencev. To sodelovanje med NSKS in OVP se je v nekem smislu začelo s podporo NSKS Ljudske stranke na volitvah v državni zbor leta 1949. Tovrstne podpore so se nadaljevale do konca šestdesetih let, ko je NSKS to podporo prekinil, Dejansko je odločilna pri prekinitvi (formalnih) odnosov orientacija NSKS, da zagovarja samostojni nastop tudi na deželnozborskih volitvah.!? Seveda pa ne moremo trditi, da ne obstajajo še vedno individualne povezave posameznih članov NSKS z Ljudsko stranko (in tudi z nekaterimi ostalimi strankami). To nam pa potrjuje tudi analiza volilnih rezultatov na dvojezičnem ozemlju. Na Koroškem je OVP druga najmočnejša politična stranka in je po deželni ustavi sicer tudi navzoča v deželni vladi, vendar celotno povojno obdobje ni igrala pomembnejše politične vloge. Na manjšinskem področju je stranka več ali manj nastopala s pozicij nemškonacionalnih organizacij. V bistvu je v medstrankarskih dogovorih in političnih akcijah (poleg FPO) zastopala njihove interese. Kot primer omenimo samo leto 1972, ko je Ljudska stranka predlagala v Študijsko komisijo za probleme slovenske narodne skupine na Koroškem dr. Valentina Einspielerja, člana OVP in vrste nacionalističnih organizacij (KHD, KAB, Zveze Vindišarjev).'? Posebej je tovrstno »predstavništvo« prišlo do veljave (prav tako tudi prek FPO) po podpisu tristrankarskega sporazuma leta 1976, ko nemškonacionalne organizacije prek svojih članov strank v bistvu lahko dajo veto na vse ukrepe v korist manjšine. Na kratko vsekakor lahko odnos OVP do slovenske manjšine označimo kot negativen, saj ravno bojazen pred izgubo nemškonacionalnih volilcev onemogoča vse poskuse, da bi na manjšinskem področju politiko spremenili v korist Slovencev. To nam kaže tudi dejstvo, da stranka vidi 7 Glej tudi Tone Zorn; Nekateri vidiki pravnega položaja slovenske manjšine na avstrijskem ja Koroškem. Razprave in Gradivo, Ljubljana 1974. NR Primerjaj tudi Janez Stergar: Narodni svet koroških Slovencev. INV, Ljubljana 1982 !9 Glej tudi: Theodor Veiter: Die Karntner Ortstafekomission, Klagenfurt 1980 B. Jesih: Politična participacija in manjšina 80 uresničitev manjšinskih pravic na podlagi Zakona o narodnih skupinah iz leta 19762, pri tem pa je verjetno 7. člen ADP preteklost, ki je že pozabljena. c. Svobodnjaška stranka Avstrije (FPO) Nemškonacionalna usmeritev že predhodnice FPO VDU"', pozneje pa tudi stranke same, je odločilno vplivala na njen odnos do manjšin. V obeh programih VDU sicer direktno ne najdemo manjšinske problematike; vendar so zadosti zgovorni že nemškonacionalni citati. Isto lahko trdimo tudi za prvi program FPO. To seveda ne pomeni, da ena ali druga stranka temu vprašanju nista posvečali pozornosti. Manjšinsko problematiko najdemo v programskih dokumentih prvič v programu leta 1957, ko poudarjajo »da so Nemci v Avstriji mejni narod in s tem izpostavljeni mešanju s sosednjimi narodi, kot vsi ostali Nemci, ki se nahajajo v podobnih mejnih položajih. Številčno omembe vredna pa so le mešanja med Nemci in Slovenci v obmejnem delu Koroške in priseljevanje Čehov . .. To pa ni nikoli doseglo takega nivoja, da bi ogrozilo pripadnost Avstrijcev nemškemu narodu«."" V istem programu pa se nekaj naprej zavzema za pravice južnotirolskih Nemcev. V Bad Ischler programu iz leta 1968 najdemo manjšine v poglavju o zunanji politiki, vendar tokrat v okviru zahteve po evropski rešitvi manjšinskega vprašanja na podlagi samoodločbe in pravice do domovine, vendar je to namenjeno le nemški narodnosti na Južnem Tirolskem, katere »obstoj mora Avstrija zagotoviti z vsemi razpoložljivimi mirnimi sredstvi«.? V leta 1973 sprejetem svobodnjaškem manifestu najdemo podobno formulacijo, ki je razširjena s poudarjanjem pravice vsake manjšine na podlagi svobodne odločitve k določenemu narodu. Gre za poudarjanje t.i. »Bekenntnissprinzipa« oz. priznavalnega načela teorije, po kateri naj bi se pripadniki neke narodne skupnosti lahko odločili tudi za pripadnost drugemu narodu, kar je posebej prišlo do izraza na področju prijav k dvojezičnemu šolstvu. Načelo so avstrijske oblasti poudarjale tudi v stikih s SR Slovenijo«. Kot eno izmed »bolj milih« reakcij na. dogodke okoli zakona o dvojezičnih topografskih napisih leta 1972 je stranka na kongresu leta 1974 sprejela posebno resolucijo k manjšinskemu vprašanju na Koroškem (Re- 29 Npr. Alois Mock: Standpunkte Wien 1982. s. 131 ?' Verland der Unabhangien — VDU ustanovljena 1947 kot poskus oblikovanja tretje sile v Avstriji. Zaradi nesoglasij v stranki 1956 razpadla. 22 Klaus Bertchold: Ostereichische Parteiprogramme 1868—1966. Wien 1967, s. 497 8. Erich Reiter: Progamm und Programmentwicklung der FPO. Wien 1982, s. 85 ?% Primerjaj: Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes. Ljubljana 1985, s. 263 . Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 81 solution zum Minderheiten Problem in Karnten), v kateri zahteva prešteva- nje manjšine na podlagi priznavalnega načela." To zahtevo sta sprejeli potem tudi obe ostali veliki stranki, o čemer so istega leta sklenile vse tri stranke tudi poseben sporazum. Nenaklonjenost, lahko bi rekli tudi sovražnost, se je še bolj kot v programskih dokumentih izražala v dnevni politiki in na volitvah. Tako je bila FPO že leta 1958 skupaj s OVP na KHD soorganizatorica šolskih stavk, ki so privedle do ukinitve obveznega dvojezičnega šolstva leta 1959. V šol- skem zakonu iz leta 1959 je bila uveljavljena zahteva FPO in KHD o preštevanju manjšine. državnem Že leta 1969 beležimo interpelacijo FPO v avstrijskem zboru zoper obvezno dvojezično usposobljenost učiteljev v šolah na južnem Koroškem, ki poučujejo pri dvojezičnem pouku. Leta 1972 je bila ena najsrdovitejših nasprotnic zakona o dvojezičnih topografskih napisih, s svojimi skrajnimi stališči je vplivala tudi na prekinitev dialoga med Slovenci in vlado v kontaktnem komiteju.? Leta 1983 je skupina poslancev koroške svobodnjaške stranke predložila koroškemu deželnemu zboru predlog manjšinskega šolskega zakona. Predlog se v bistvu ni razlikoval od podobnega predloga KHD in zahteva v bistvu teritorialno in količniško zmanjšanje dvojezičnega šolstva." Podobnih primerov bi lahko našteli še celo vrsto. Poudariti moramo tudi, da je FPO na Koroškem neposredno povezana z osrednjo nacionalistično protislovensko organizacijo KHD, saj je zastopana v vodstvu KHD. Tukaj pride ta povezanost ob primeru tristran- karskega sporazuma še veliko bolj do izraza, kot smo to poudarli pri OVP. Lahko bi rekli, da se protislovenstvo v stranki v zadnjem času samo še stopnjuje. Na to je nedvomno vplivala tudi koalicija z SPO, ki ima tudi na Koroškem svoje posledice, ostra manjšinska politika pa je tudi eden glav- nih adutov koroškega predsednika stranke Jorga Haiderja. d. Komunistična stranka Avstrije (KPO) Znana izjava treh komunističnih strank iz leta 1937 je vsekakor vpli- vala tudi na odnos do slovenske manjšine po letu 1945. Takoj po letu 1945 je bilo vzpostavljeno dobro sodelovanje med KPO in delom Slovencev, organiziranih v okviru OF,? vendar se je to sodelovanje kmalu začelo krha- 5 Tekst glej v delu pod op. 26, s 280—281 a Avguštin Malle: Koroški Slovenci v drugi avstrijski republiki. Koroški Slovenci v Avstriji vče- raj in danes. Ljubljana 19852, s. 81 a Oimajeeei v Boris Jesih: Ob ljudski zahtevi KHD. Vestnik koroških partizanov. Ljubljana 28 Glej tudi v Dušan Nečak: Infoirmbirojevska kriza in zamejski Slovenci. Avnoj i suverenost, Sarajevo 1984 82 B. Jesih: Politična participacija in manjšina ti, vrhunec pa je doseglo ob informbirojevskih dogodkih leta 1948, ko so pod vplivom Sovljetske zveze avstrijski komunisti popolnoma spremenili stališče do Jugoslavije in s tem tudi do slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Ne glede na dogodke in zadržke, ki jih je prineslo leto 1948, je imela med vsemi političnimi strankami v Avstriji, na Koroškem pa še posebej, prav KPO najpozitivnejši odnos do slovenske manjšine, saj tudi v tem obdobju beležimo podporo slovenski manjšini posebej na področju šolstva in uprave.? Vsekakor pa odnos med KPO in Slovensci ni bil bistveno boljši kljub temu, da je koroško organizacijo 1950—1963 vodil Slovenec Johan Kan- žianka vse do sedemdesetih let, ko je KPO reagirala na izbruh nemškega nacionalizma. V tem obdobju pa se je s KPO povezal tudi del slovenske mladine. Od leta 1972 je slovensko vprašanje tudi redno prisotno v teoretičnem glasilu Weg und Ziel, še posebej po dogodkih okoli dvojezičnih topografskih napisov leta 1972, ko so poudarjali, da so le komunisti za popolno enakopravnost slovenske manjšine. Prav tako pa je bilo manjšinsko vprašanje prisotno v različnih resolucijah in drugih dokumentih, ki jih je stranka spre- jela v tem obdobju. Nedvomno je, da je KPO s tem poskušala vezati nase več slovenskega članstva in seveda še večje število slovenskih volilcev. Kot so pokazali rezultati volitev, ji je to uspelo, le deloma so pa taka prizadevanja povezana tudi z vse večjim padanjem članstva, ki je v začetku sedemdesetih let postalo še posebej izrazito. Po zaostritvi avstrijsko-jugoslovanskih odnosov v letih 1972 in 1973 zaradi dvojezičnih krajevnih napisov je stranka zahtevala med drugim direktne avstrijsko-jugoslovanske kontakte pri reševanju problemov, sklicujoč se na vlogo, ki jo ima Avstrija kot zaščitnica nemškega prebivalstva na Južnem Tirolskem." Predsednik stranke na Koroškem Raimund pa je istega leta poudarjal, da na Koroškem v tem času potekajo procesi zbliže- vanja med državami in narodi, nemškonacionalistični krogi na Koroškem podžigajo nacionalizem do koroških Slovencev in mržnjo do sosednje dežele." Sredi sedemdesetih let pa je prišlo tudi do aktivne vključitve slovenskega članstva v vodilne strukture KPO kakor tudi na vidna mesta kandidatnih list za volitve. To se je seveda poznalo tudi v odnosu stranke do Slovencev. Manjšinsko vprašanje v povezavi s stranko so razlagali z dveh vidikov: »1. Zavzemanje za nacionalno enakopravnost koroških Slovencev vidijo kot odločilni del strankinega boja proti antislovanski (ne samo nemško- % Tone Zorn: Avstrijski komunisti in slovensko vprašanje na Koroškem v INV, Ljubljana 1964 % Weg und Ziel, Wien 1973, 3 3 Jbid. št. 10 letih 1945— 1958 — Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 83 nacionalni) miselnosti, ki je zasidrana v širokem delu koroškega prebivalstva in proti nikoli razrešeni dediščini fašizma, ki jo sistemske stranke v različnih oblikah zavestno reaktivirajo, samo da prikrijejo razredna nasprotja in socialne konflikte. To najbolj dokazuje, da se volilni boji vodijo na ramenih slovenske manjšine. Rešitev iz takega naciona- lističnega poneumljanja vidijo v konsekventni vzgoji v avstrijsko patriotičnem, t.j. tudi antifašističnemu in internacionalističnemu duhu, ki predvideva in postulira združenje avstrijske in slovenske nacionialne zavesti. 2. Ta boj pa si predstavljajo tudi kot del splošnega demokratičnega boja v Avstriji za podiranje meščansko demokratičnih pravic, ki se najbolj nazorno kažejo v ignoriranju člena 7 ADP. Ključno vprašanje za premagovanje krize v nacionalnih odnosih pa vidijo v razvoju demokratičnega solidarnostnega gibanja«.??Tudi dejansko so komunisti v solidarnostnih komitejih v sedemdesetih letih odigrali vidno vlogo. Bi Razumljivo je, da je stranka zavrnila tudi sedmojulijsko zakonodajo in popis prebivalstva posebne vrste. Seveda je vse to le ostalo zgolj na izvenparlamentarni podpori. Centralni komite je leta 1976 zahteval rešitev manj- šinskega vprašanja po poti direktnih pogajanj z manjšinskimi organizacijami. Manjšinsko vprašanje pa je postavil kot temeljno vprašanje demokracije, demokratične pravice, ki jih zahtevajo za Južne Tirolce, je treba zagotoviti tudi hrvaškim in slovenskim sodržavljanom.?? V programu leta 1982 posvečajo posebno poglavje pravicam narodnih manjšin, ki jih označujejo kot temeljna vprašanja svobodnjaških pravic in demokracije. Zahtevajo uresničitev pravic na podlagi člena 7 in zavračajo zakon o narodnih skupinah iz leta 1976.94 Vsekakor gre za najkomplet- nejšo programsko podporo manjšinam tudi v okviru KPO. Omenimo še resolucijo, ki so jo sprejeli konec leta 1984 na izredni deželni konferenci KPO v podporo ohranitve dvojezičnega šolstva na Koroškem. Lahko rečemo, da je deklarativna in tudi dejanska podpora (v okviru zmožnosti) s strani KPO Slovencem od začetka sedemdesetih let dalje dostikrat bila skoraj edina politična podpora, ki so je bili koroški Slovenci deležni pri kakšni organizirani politični sili v Avstriji. Seveda pa je stranka od te podpore tudi nekaj pričakovala: večjo podporo Slovencev na volitvah, kjer pa verjetno ni naletela na pričakovan odziv. To si moramo seveda razlagati tudi z dolgoletnim odnosom stranke do Slovencev, ki je imel osnovo v letu 1948, pa tudi antikomunizem je v Avstriji tako močno raz- 3 Weg und Ziel,Wien 1977, 8 % jbid. št. 1 % goziaismus in Osterreich Forben. Wien 1982,s. 96—97 84 B. Jesih: Politična participacija in manjšina vit, daje vsekakor prisoten tudi med slovenskim prebivalstvom. Navsezadnje pa ideološko zelo heterogeni slovenski narodni skupnosti na Koroškem tudi težko pripišemo večji posluh za politiko KPO na ostalih področjih. To je pa verjetno eden glavnih razlogov za splošno neatraktivnost KPO tudi drugje v Avstriji. Sklep Če strnemo naša razmišljanja o nekaterih možnostih in oblikah politične participacije slovenske narodne skupnosti na Koroškem moramo poudariti predvsem dve stvari. 1. Prva ugotovitev, ki bistveno vpliva in pogojuje možnosti politične participacije, da tri v avstrijskem državnem zboru in tudi v koroškem deželnem zboru zastopane politične stranke (SPO, OVP in FPO) sprejemajo večino političnih odločitev v Avstriji. Prav v okviru teh strank pa slovenska narodna skupnost ne najde možnosti za uveljavitev niti kot posame- zniki niti kot skupnost oz. so'te možnosti zelo omejene. Še več lahko celo rečemo, da je bila prav politika teh strank tista, ki je privedla do današnjega neustreznega političnega in pravnega položaja. To ne pomeni, da ostalim političnim silam v Avstriji odrekamo vsakršen pomen. Dejstvo je, da so te zaenkrat še izključene (ali so to možnost sčasoma izgubile, npr. KPO) iz celote političnih procesov v Avstriji, predvsem nimajo možnosti vpliva na izvajanje politike, s tem tudi ne na manjšinsko politiko. Predstavljajo pa v nekaterih primerih pomembno oporo (ali tudi obratno — np. NDP) slovenski narodni skupnosti pri priza- devanjih za uresničevanje njenih pravic. Prav zaradi tega se del slovenske narodne skupnosti poskuša organizirati v okviru manjših političnih strank oz. se samostojno politično organizira za nastope na volitvah. 2. Prav samostojno politično organiziranje pa je drugi vidik, ki ga hočemo poudariti, saj je logična posledica naštetih ugotovitev. Povedati je treba, da o tem vprašanju med manjšino ni enotnega mnenja. Samostojni volilni nastopi so po našem mnenju pomembni iz dveh vidikov. Prvič pomenijo pritisk na politične stranke, ki tako nedvomno izgub- ljajo del glasov na volitvah in s tem tudi del politične moči. Drugič pa samostojno nastopanje (seveda, če je uspešno) krepi politično zavest narodne skupnosti. Seveda se možnosti tovrstnega političnega vpliva narodne skupnosti manjšajo sorazmerno z ravnijo volitev, na katerih nastopa. Vprašanje pa je tudi, v kolikšni meri so izpolnjeni splošni poli- tični in pravni (in tudi dodatni) pogoji, da manjšina tudi enakopravno nastopa z drugimi političnimi subjekti na volitvah. Razprave In gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 85 Summary POLITICAL Each national PARTICIPATION AND THE MINORITY community is bound to encounter the problem of political participation, the Slovene community living in the Austrian state of Carinthia being no exception. National communities usually have the alternative of organizing themselves into independent political parties of the minorities, thus trying to achieve eguality in both their political activity and their influence upon the political affairs of a given area, the other alternative being integration into the existing political parties in the framework they try to assert their minority rights too. There alternatives. have been The of which — or through which — in the history of Carinthia instances of both of these observations about the possibilities of political participation ofthe Slovene national community in Carinthia can be summed up as follows: (1) The first fact, which affects profoundly the possibility of political participa- tion, is that the majority of political decisions in Austria are made and affirmed by the three political parties (SPO,OVP and FPO) represented in both the National Assembly and the Carinthian State Assembly. Unfortunately, it is precisely within these parties that the Slovene national community has been unable to assert itself, or at best to do so only to a very limited extent, either through individuals or as a community. More than that, it is the very policy of these parties that must be held responsible for the politically and legally imbalanced situation of today. This is notto say that other political forces in Austria are deprived of any significance. Nevertheless, so far they have not been granted the possibility (or have gradually lost it, e.g. KPO) of participating in all the political affairs of Austria; first and foremost, they are powerless to exert an influence on the actual implementation of policies, and thereby have been unable to attain much in the way of the minority policy. In some cases, however, they are the mainstay (or the reverse, e.g. NDP) of the Slovene national community in its strivings for asserting its rights. It is for this reason that part of the Slovene national community has been trying to enhance its influence by acting in the framework of smaller political parties, or by assuming independent stance on the occasion of elections. the (2) The possibility of an independent political organizing is the second aspect that we wish to underscore, because it is a logical conseguence of our foregoing observations. However, the opinions about this matter vary even wit- hin the minority itself. We believe that independent political action during the election is important for two reasons. Firs, it represents pressure exerted on the major political parties, their loss of a number of votes and hence of part of their political strenght. Second,such an independent action (provided it is successful, of Course) consolidates the political consciousness of the national community. Certainly, the possibility of this political influence of the national community decreases in proportion to the level of the election in which it competes. There is also the guestion of the national community decreases in proportion to the level of the election in which it competes. There is also the guestion of the extent to which the general political and legal conditions (as well as the additional ones) are satisfied that enable the minority to actually compete in the elections on the basis of eguality with other parties. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19, s. 87—96 87 Sonja Novak-Lukanovič JEZIKI IN IZOBRAŽEVALNI SISTEM V SR SLOVENIJI" UVOD Slovenija je ena od šestih republik v večnarodnostni, večkulturni in večjezični Jugoslaviji. V njej živijo poleg avtohtonih prebivalcev — Slovencev (90,5 %), Italijanov (0,12 %) in Madžarov (0,9 %) — še pripadniki drugih narodov in narodnosti, kar je predvsem posledica migracij iz drugih delov Jugoslavije v gospodarsko se razvijajoča urbana okolja te republike. V Sloveniji je po ustavi v uradni rabi slovenski jezik (1), na ozemlju občin, kjer živita italijanska in madžarska narodnost in je z ustavo ter s statuti občin opredeljeno kot »narodnostno mešano območje«, pa sta sloven- ski in italijanski oz. madžarski jezik enakopravna na vseh področjih javnega življenja. Jezikovno situacijo v Sloveniji popestrujejo poleg sloven- skega, italijanskega in madžarskega jezika še jeziki drugih narodov in narodnosti, predvsem pa srbohrvaški jezik, ki ga govori tudi večina prebi- valcev, ki se je v Slovenijo preselila iz različnih krajev. »Jezikovna politika«, če lahko tako imenujemo vrsto ustavnih in zakonskih predpisov ter drugih aktivnosti v Jugoslaviji in stem tudi v Sloveniji, sloni na enakopravnosti vseh jezikov narodov in narodnosti v Jugoslaviji. Enakopravnost teh jezikov se zrcali tudi skozi sistem vzgoje in izobraževanja, ki pripadnikom različnih narodov in narodnosti omogoča izobraževanje v materinem jeziku. Materin jezik kot učni jezik ima v vzgojnoizobraževalnem procesu posameznika zelo pomembno vlogo, saj ne nastopa samo kot sredstvo družbenega sporazumevanja in čustvenega odzivanja posameznika na okolje, ampak vpliva tudi na ohranjanje in razvijanje narodne identitete. Kljub enotnim temeljem »jezikovne politike« na področju vzgoje in izobraževanja za pripadnike narodov in narodnosti v Jugoslaviji so se v posa- meznih republikah in pokrajinah v skladu s tradicijami in specifičnimi potre- " Prispevek izhaja iz raziskovalne naloge avtorice »Narodnostna problematika v vzgojnoizo- braževalnem procesu osnovne šole v SR Sloveniji« ! Ustava SRS, Ljubljana, 1974, člen 212: »Vsi državni organi ter drugi organi samoupravne organizacije, skupnosti in posamezniki, ki opravljajo družbeno službo na območju SRS, poslujejo v slovenskem jeziku.» s. Novak-Lukanovič: Jeziki in izobraževalni sistem v SR Sloveniji satih tudi zniki V o ili različni modeli vzgoje in izobraževanja, v katerih sta janj oožaj posameznih jezikov različno opredeljena. (Novak- sistemu v o la vlogo posameznih jezikov v izobraževalnemjezikovn a in e se bomo omejili, vplivajo med drugim bne! na ozemlju Slovenije, zgodovinski vzroki, socio-ekokot jezika m ki vplivi in položaj Slovenije in s tem slovenskega jezika intoranja sprejem stikov, tnih raznovrs zaradi mele a naroda v svetu, ki je (v svetu) bolj kot sebe samega itve predstav in anja uveljavlj zaradi ter nacij — veliki narodi primoran, da se uči tujih jezikov. izobraževalnem sistemu v v jezike lahko da osnovo, daje Vse to pa iji Je Sveta, Sloveniji razvrstimo v. Ba aa (1) jezike, ki nastopajo kot učni jeziki; U ri učni predmeti in predstavljajo jezike narodov (2) jezike, ki se poučujejo kot ije; oz. narodnosti Jugoslav (3) tuje jezike. Skoraj nemogoče je obravnavati oziroma prikazovati jezike brez povezave s tipom vzgojnoizobraževalne organizacije, v kateri imajo posamezni jeziki različno vlogo. Kljub enotni vzgojnoizobraževalni ureditvi v SR Sloveniji obstajajo v tipih razlike, ki pa ne izvirajo samo iz različnega učnega jezika, ampak se v manjšem obsegu razlikujejo vsebine nekaterih predmetov (na primer zgodovine, zemljepisa ...), kot tudi pri poučevanju različnih jezikov narodov oz. narodnosti kot učnih predmetov (Novak-Lukanovič, 1986). Zato bomo v naši razpravi uporabili tipologijo, s katero bomo posku- šali prikazati te »jezikovne razlike«: A — vzgojnoizobraževalne organizacije v SR sloveniji (izven narodnostno mešanega območja), kjer je učni jezik slovenščina; B — oddelki s srbohrvaškim učnim jezikom; C — dvojezične slovensko-madžarske vzgojnoizobraževalne organizacije na narodnostno mešanem območju v Prekmurju; D, — vzgojnoizobraževalne organizacije s slovenskim učnim jezikom na narodnostno mešanem območju na Obali (za to področje se uporablja tudi izraz Severna Istra); D, — vzgojnoizobraževalne organizacije z italijanskim učnim jezikom na narodnostno mešanem območju Obale. Glede na jezike, ki nastopajo v vzgojnoizobraževalnem sistemu v Sloveniji, in glede na tipologijo vzgojnoizobraževalnih organizacij v Sloveniji bomo »jezikovne razlike« v izobraževalnem sistemu poskušali prikazati v okviru naslednjih sklopov: š Il. Slovenski jezik kot učni jezik in izobraževalni sistem II. Jeziki narodov in narodnosti Jugoslavije in izobraževalni sistem Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 II. 69 Tuji jeziki in izobraževalni sistem IV. Jeziki in izobraževalni sistem na narodnostno mešanih območjih v Prekmurju in na Obali Prav zadnjemu sklopu pa bomo v našem prispevku posvetili največ pozornosti. I. Slovenski jezik kot učni jezik in izobraževalni sistem V Sloveniji je, kot smo že zapisali v popisu leta 1981, več kot 90 odstotkov vsega prebivalstva izjavilo, da je slovenskega etničnega porekla, del ostalega prebivalstva pa se je v veliki večini naučil in obvlada slovenski jezik, ki je v tej republiki na vseh področjih javnega življenja v uradni rabi. Ta jezikovna situacija pa vpliva, da največ otrok obiskuje vzgojnoizobraževalne organizacije s slovenskim učnim jezikom (tip A). v Sloveniji je na primer osnovno šolo s slovenskim učnim jezikom v šolskem letu 1983/84 obi- skovalo 221379 ali 99 odstotkov vseh učencev. Le en odstotek učencev je bil vključen v vzgojnoizobraževalni proces, ki se izvaja v jeziku, ki ni slovenski (Zavod za statistiko, 1986) Slovenski jezik ni samo učni jezik, ampak je tudi učni predmet (na nižji stopnji 5 ur tedensko, na višji stopnji 4 ure tedensko). Poleg jezikovne vzgoje, ki obsega pravopis, slovnične zakonitosti, pisno in ustno sporočanje, vsebuje tudi književno vzgojo, ki s svojo vsebino pri učencih na nek način prav gotovo vzbuja tudi zanimanje za spoznavanje drugih jezikov in s tem drugih kultur." Il. Jeziki narodov in narodnosti Jugoslavije in izobraževalni sistem Zakonodaja omogoča v Sloveniji pripadnikom različnih narodov in narodnosti šolanje v materinem jeziku". Zaradi prevladujoče navzočnosti, govorcev v srbohrvaškem oz. hrvaškosrbskem jeziku v priseljeni populaciji se možnost v vzgojnoizobraževalnem sistemu v Sloveniji zaenkrat uresničuje samo v tem jeziku. Vzrok je v tem, da je srbohrvaški oz. hrvaškosrbski ? Pouk književne vzgoje pri pouku slovenščine lahko po vzgojnoizobraževalnem programu osnovne šole v SR Sloveniji razdelimo na tri temeljne vsebinske sklope: 1. nacionalna književnost 2. književnost drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti 3. svetovna književnost. 3 Zakon o osnovni šoli (Urdni list SRS, št. 5/80, člen 22) in tudi Zakon o usmerjenem izobraže- vanju (Uradni list SRS, št. 11/80, 21 člen) daje možnost izobraževanja v materinem jeziku tudi pripadnikom drugih narodov in narodnosti in s tem ustanavljanje oddelkov v njihovem ze, ole. toda le pod pogoji, ki jih zahteva zakon za ustanavljanje in začetek dela osnovne jw S. Novak-Lukanovič: Jeziki in Izobraževalni sistem v SR Sloveniji jezik jezik štirih od šestih narodov Jugoslavije, ki predstavljajo približno 90 odstotkov vsega prebivalstva: Črnogorcev, Hrvatov, Muslimanov in Srbov. Navzočnost srbohrvaškega oz. hrvaškosrbskega jezika v povezavi z vzgojnoizobraževalnim sistemom v Sloveniji lahko razvrstimo v tri tipe: 1. srbohrvaški oz. hrvaškosrbski jezik kot učni jezik; 2. fakultativne ure pouka srbohrvaškega oz. hrvaškosrbskega jezika s književnostjo kot materinega jezika; 3. srbohrvaški oz. hrvaškosrbski jezik kot obvezni učni predmet. Srbohrvaški oz. hrvaškosrbski jezik je učni jezik (tip 1) samo v okviru ene osnovne šole s slovenskim učnim jezikom v Ljubljani, kjer so oddelki tudi v srbohrvaškem oz. hrvaškosrbskem jeziku (tip B) (v šolskem letu 1983/84 je bilo v 18 oddelkih od 1. do 8. razreda 457 učencev). na Poleg srbohrvaškega oz. hrvaškosrbskega jezika, ki je učni jezik in učni predmet, se učenci v teh oddelkih seznanjajo tudi s slovenskim jezikom, ki je v vseh razredih obvezen (1, 2 oz. 3 ure tedensko). . Zakonodaja dalje omogoča?, da se za učence, ki prihajajo iz drugih republik in pokrajin in obiskujejo osnovne šole s slovenskim učnim jezikom, organizirajo fakultativne ure pouka njihovega materinega jezika (tip 2) — lahko makedonskega, albanskega ali katerega drugega. Zaradi vzrokov, ki smo jih že omenili, se je tudi ta možnost zaenkrat realizirala samo glede ur srbohrvaškega oz. hrvaškosrbskega jezika. Takšne ure pouka organizirajo na primer v osnovni šoli v Velenju in na Jesenicah. Srbohrvaškega oz. hrvaškosrbskega jezika kot obveznega učnega predmeta (tip 3) se obvezno učijo (2 uri na teden) vsi učenci osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom (tip A, D,) v 5. razredu osnovne šole, fakultativno, na podlagi prijav učencev, pa tudi v 6. do 8. razredu. Učni program utemeljuje učenje tega jezika z nujnostjo, da se učencem »približa ta jezik in kultura drugih narodov in narodnosti Jugoslavije, S katerimi živijo v skupni državi«, s Po našem mnenju pa je vzrok tudi v dejstvu, da je ta jezik iz že omenjenih razlogov nekakšna »lingua franca«, čeprav, kot je znano, Jugoslavija nima uradnega državnega jezika in so vsi jeziki narodov in narodnosti enakopravni. Zanimivo pa je, da se v dvojezični slovensko-madžarski šoli (tip C) in tudi v šoli z italijanskim učnim jezikom (tip Dx) ne učijo srbohrvaškega jezika, v šoli s slovenskim učnim jezikom na narodnostno mešanem območju d Na to se nanaša določba 53. člena zakonao osnovni šoli (Uradni list SRS, št. 5/80), ki se glasi: Učencem, ki prihajajo iz drugih socialističnih republik in pokrajin, ter otrokom delavcev, ki se vračajo iz začasnega dela v tujini, posveča osnovna šola posebno skrb in po potrebi organi" zira zanje posebne oblike pomoči, da jim omogoča hitrejše ovladovanje razlik v učnih načrtih ter lažje vključevanje v novo okolje. Za učence, ki prihajajo iz drugih socialističnih republik in avtonomnih pokrajin, osnovna šola organizira tudi fakultativni pouk materinega jezika. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 91 (tip D,) pa samo v zmanjšanem obsegu (1 ura tedensko). Vzrok je verjetno v tem, da bi tako preveč obremenili učence, ki se v tem vzgojnoizobraževal- nem procesu že učijo dva »domača jezika«. Ta razlog pa ne pojasnjuje, zakaj se samo učenci v šoli s slovenskim učnim jezikom na narodnostno mešanem območju poleg italijanskega jezika (L,) učijo tudi srbohrvaški oz. hrvaškosrbski jezik. V Sloveniji ni srednje šole s srbohrvaškim oz. hrvaškosrbskim učnim jezikom, prav tako pa se tudi učenci srednjih šol s slovenskim učnim jezikom ne učijo tega jezika — niti kot fakultativnega predmeta. IH. Tuji jeziki in izobraževalni sistem Učenje oziroma znanje tujih jezikov ima zlasti pomembno vlogi pri narodih, katerih jeziki niso »mednarodni«, predvsem zaradi potrebe posameznikov in same družbe po mednarodni izmenjavi informacij na gospodarskem, kulturnem, znanstvenem in na drugih področjih. Jezik ima status »mednarodnega«, če ustreza trem pogojem (Braga, 1979): — če ima funkcijo poslovnega jezika, ki se uporablja pri različnih medna- rodnih kontaktih (diplomacija, gospodarstvo .....); — če nastopa kot jezikovni »posrednik« pri kulturni izmenjavi med različnimi jezikovnimi skupinami; . — če ustvarja neke vrste kulturno integracijo med govorci jezikov, ki nimajo statusa mednarodnih jezikov. Prav zaradi omenjenih funkcij pa v svetu prevladuje mnenje, da je poleg francoskega jezika, ki je bil jezik mednarodnega sporazumevanja v preteklosti, ruskega, španskega in nemškega jezika najpomembnejši mednarodni jezik danes angleški. Poučevanje tujih jezikov kot učnih predmetov se v posameznih tipih šol v Sloveniji (A, B, C, D,, D,) ne razlikuje niti po vsebini kot tudi ne po obsegu učnih ur: tuj jezik poučujejo od 5. do 8. razreda in sicer 4, 3, oziroma 2 uri tedensko. Tuj jezik kot učni predmet ne posreduje samo znanja o tujem jeziku kot sistemu, ampak je njegova glavna naloga, da usposablja učence za ustno in pisno komunikacijo v tujem jeziku, kar pomeni, da razvija spretnosti razumevanja govorne in pisne besede, govora in pisnega sporočanja. (Učni načrt, 1983). V osnovni šoli v Sloveniji prevladuje danes angleški jezik, ki se ga uči kar 77,1 odstotkov vseh učencev. Ostali se kot tuji jezik učijo nemški jezik in to predvsem v nekaterih osnovnih šolah v severovzhodnem delu Slove- nije — na primer v Mariboru, Dravogradu in Murski Soboti (Zavod za statistiko SR Slovenije, 1986). Učenci v okviru učnega programa na stopnji srednjega izobraževanja nadaljujejo z učenjem tujega jezika, ki so se ga učili že v osnovni šoli. V nekaterih usmeritvah (na primer v naravoslovnih, družboslovnih in pedagoških ...) pa začnejo z obveznim učenjem še enega ali pa večih tujih jezikov, odvisno od potreb v posameznih strokovnih usmeritvah. Na tej stopnji izobraževanja se pojavljajo angleški, italijanski, francoski, ruski in španski jezik. S. Novak-Lukanovič: Jeziki in izobraževalni sistem v SR Sloveniji U Izbira tujih jezikov je bila v Sloveniji v preteklem obdobju preveč prepuščena samo staršem in učencem ter njihovi tradicionalni usmerjenosti predvsem v jezikovno območje nemščine, po drugi svetovni vojni pa angleščine, ki danes prevladuje kot komunikacijski jezik v svetu. Takšna usmeritev je bila vedno manj v prid francoščini in ruščini, katerih mesto in vloga sta v šolah v Sloveniji začela v petdesetih letih upadati. Ruščina je bila prevladujoča zlasti v prvih letih po osvoboditvi, pozneje pa je bila izbira tujih jezikov odvisna vse bolj od strokovne usposobljenosti učiteljev, deloma pa od odločitve učencev in staršev (Zavod za šolstvo 1978). . Poučevanje enega izmed dveh germanskih jezikov (angleškega ali nemškega v osnovni šoli) je tako bolj naključno in ni posledica nekih usmerjenih, strokovnih, gospodarsko-socialnih, vzgojno-izobraževalnih in družbenopolitičnih interesov in potreb posameznikov in družbe. IV. Jeziki in izobraževalni sistem na narodnostno mešanih območjih v SR Sloveniji V Sloveniji imamo dva modela vzgoje in izobraževanja, ki ju uporabljajo na narodnostno mešanih območjih: — V Prekmurju dvojezični slovensko-madžarski pouk za vse otroke ne glede na narodnostno pripadnost ali željo posameznikov (C); — na Obali pouk v slovenskem in italijanskem jeziku, toda z obveznim poukom jezika družbenega okolja (L,), ki je jezik narodnosti ali jezik naroda, odvisno od učnega jezika (D,, D,). Takoj si lahko zastavimo vprašanje: Zakaj tako in kateri so bili vzroki take diferenciacije? Uvedba dveh modelov ne sloni na teoretičnih izhodiš- čih oz. pedagoških raziskavah, ki bi vplivale na izbor modela, ampak je poglavitne razvojne smeri pri uvajanju različnih modelov utirala predvsem politična in pravna pobuda,vzporedno pa so potekale pedagoške inovacije (Novak, 1979). Kaj pomeni dvojezično izobraževanje oz. izobraževanje v materinem jeziku na narodnostno mešanih območij v Sloveniji? Vsi otroci se morajo dve leti pred vstopom v osnovno šolo obvezno vključiti v pripravo na šolo, ki traja 2 leti (v ostalih predelih Slovenije je to eno leto), kjer se začnejo sistematično srečevati z jezikom okolja (L,) — madžarskim oz. slovenskim jezikom, istočasno pa si razvijajo izrazne možnosti v materinem jeziku. Ob vstopu v osnovno šolo, kjer sta oba jezika učna jezika in učna predmeta, pa prav to predšolsko seznanjanje z jezikom okolja (L,) daje osnovo za dvojezični pouk. Otroci se v prvem razredu najprej naučijo pisati in brati v svojem materinem jeziku, kasneje pa še v nematerinem jeziku (L,), nato se začne popolna govorna in pisna dvojezičnost. Na razredni stopnji učitelj novo učno snov pri vsakem predmetu razlaga najprej v slovenščini, nato v madžarščini. Na višji stopnji je dvojezičnost le delna, pouk naravoslovnih predmetov in matematike je predvsem v slovenskem jeziku (80 odstotkov), tudi Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 93 pouk zgodovine in zemljepisa poteka pretežno v slovenskem jeziku; le snov, ki vsebujejo madžarsko zgodovino in zemljepis, je podana v madžar- ščini, toda z dodatno slovensko terminologijo. Na dvojezični slovensko-madžarski srednji šoli v Lendavi (pedagoška in ekonomska usmeritev) je poudarek na slovenščini večji kot pa v osnovni šoli. Učenci lahko neomejeno uporabljajo svoj materini jezik, učitelj pa ima možnost jezikovne diferenciacije pri sporazumevanju s posamezniki. V dvojezični slovenski kovinarski usmeritvi na tej šoli pa se vsi učenci obve- zno učijo madžarščino. Številni učenci, ki se po končani dvojezični šoli zaradi poklicne izbire odločijo nadaljevati šolanje, imajo v nekaterih krajih izven narodnostno mešanega območja (Radenci, Murska Sobota) možnost, da obiskujejo fakultativne ure madžarskega jezika. Drugi model (D,, D,), ki se kot rečeno uporablja na narodnostno mešanem območju na Obali, sta vzgoja in izobraževanje v materinem jeziku, in sicer v slovenskem oz. italijanskem. Toda zaradi ustvarjanja sožitja med Slovenci in Italijani ter za razvijanje dvojezičnosti se učenci osnovnih in srednjih šol s slovenskim učnim jezikom učijo italijanski jezik, učenci osnovnih in srednjih šol (ekonomski, pedagoški, družboslovni, naravoslovno-matematični, kovinarsko-predelovalni usmeritvi) z italijanskim učnim jezikom pa slovenski jezik (2 oz. 3 ure tedensko). Tudi otroci v vrtcih s slovenskim jezikom in v vrtcih z italijanskim jezikom se v obdobju,ki je po mnenju strokovnjakov za jezikovni pouk najbolj primerno, dvakrat na teden ob 20-minutnih usmerjenih zaposlitvah seznanjajo z elementi drugega jezika. Strokovnjaki ugotavljajo, da tako zastavljeni vzgojni program vzbuja velik interes otrok za jezik okolja — (L,), ker širi vedoželjnost ob prepoznavanju novega zvočnega modela in ker popestruje vzgojno delo (Čok 1984). — Kakšni so cilji vzgoje in izobraževanja na narodnostno mešanem območju? Poleg splošnih smotrov in nalog imata vzgoja in izobraževanje na narodnostno mešanem območju cilj, da ustvarjata sožitje med učenci različnih narodov in narodnosti ter da se učenci usposobijo za komuniciranje v dveh jezikih — v jeziku naroda in narodnosti. Oba cilja se med seboj dopolnjujeta in sta v medsebojni odvisnosti. Uspešnost take vzgoje in izobraževanja pa ni odvisna samo od učnega načrta, njegove vsebine ter od pedagoških pristopov, ampak je uspešnost vzgoje in izobraževanja ter s tem tudi stopnja znanja posameznih jezikov ter njihova funkcija odvisna tudi od odnosa družbe do teh vprašanj (od družbenopolitičnih ter gospodarskih razmer). Odnos družbe pa zagotovo vpliva na posameznika in na njegov odnos do sožitja in s tem tudi do dvojezičnosti. Kako institucionalni položaj jezika v posameznih družbenih okoljih vpliva na stopnjo znanja oziroma funkcijo posameznih jezikov kaže primer SR Hrvaške, kjer na nekaterih območjih naseljenih z Italijani, ki po statutu niso opredeljena kot narodnostno mešana (npr. Pula), se italijanski jezik, kot materin (L,) ali kot jezik okolja (L,) poučuje samo fakultativno. S tem da 94 S. Novak-Lukanovič: Jeziki in izobraževalni sistem v SR Sloveniji A 1984 en«; lahko odloči za učenje italijanskega jezika ali pa ne, je Sprejme ali zavrne status dvojezičneža (Milani-Kruljac, ). V teh okoliščinah, ko je izključen ustavno-pravni položaj, ki naj bi zagotovil razvoj narodnosti, postane individualna dvojezičnost subjektivna izbira, italijanski jezik pa je v podrejenem položaju, izključen iz družbenega, političnega in administrativnega življenja območja. Učenje materinega jezika (L,,) ter jezika okolja (L,) oziroma dvojezično izobraževanje na narodnostno mešanem območju na Obali in v Prekmurju ustvarja pogoje za enakovredno obravnavanje obeh jezikov ter s tem tudi pogoje, da se oba jezika — jezik naroda in narodnosti — uporabljata na vseh področjih družbenega življenja. Toda čeprav izobraževalni sistem omogoča, da postanejo vsi — tako pripadniki večine kot tudi manjšine — dvojezični, pa bi težko trdili, da gre v vsakem primeru za enako obvladanje obeh jezikovnih sistemov. Mnogokrat v stikih v javnosti, v uradih in na delovnem mestu prevladuje raba slovenskega jezika. Pri tem si lahko zastavimo vprašanje, zakaj kljub objektivnim možnostim (izobraževalni sistem) ter pozitivnim dejavnikom (odnos družbe), ki vplivajo na uporabo obeh jezikov, prevladuje v nekaterih formalnih kontaktih uporaba slovenskega jezika. Razlogov in odgovorov je lahko seveda veliko, navedli pa bomo le nekatere, ki izhajajo iz raziskav in študij. Eden, vsaj po naše, zelo indikativnih kazalcev je (Dular, 1986, Nečak-Luk, 1983), da se z razvojem družbe večinskega naroda razvija tudi specifična samoupravna terminologija, ki jo jezik narodnosti ne pozna in jo je tudi težko prevajati, zato se v nekaterih situacijah — predvsem na sestankih, na delovnem mestu — celo sami pripadniki narodnosti odločijo uporabljati slovenski jezik. Prav tako gre mnogokrat za čisto psihološke dejavnike (Miklič, 1984), ko je pri govorcu (pri tem mislimo na pripadnike večine, to je Slovence) živa zavest o lastnem neustreznem jezikovnem znanju in o svoji nemoči, da bi v novem kodu (L,) ustrezno izrazil vsebino svojega sporočila. Ker se zaveda, da sogovorec razume tudi njegovo materinščino, se odloči za slovenski jezik, čeprav se je v letih šolanja usposobil tudi za komuniciranje v drugem jeziku (L,). Gotovo pa pri utemeljevanju vzrokov, zakaj se oba jezika — L, in L,ne uporabljata enakopravno na vseh področjih, ne zadoščajo odgovori, ki smo jih navedli, ampak odgovore lahko iščemo v uspešnosti vzgoje in izobraže- vanja, ki pa ni posledica samo ustreznih oz. neustreznih pedagoških pristopov,v odnosu družbe kot celote ter v odnosu in motivaciji posameznika za poznavanje drugega jezika — jezika okolja (L,). Reference Braga, G. (1979) Internation al Languages: Concept and Problems. International Journal oft of the Sociology of Language, 22, Dular, J. (1986 G dvojezičnosti v vzgoji in Uresničevanje 27 —47 izobraževanju v Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 95 Dobrovniku/Dobronak. V: Slovenska in madžarska narodnost, dejavnik sožitja in sodelovanja ob meji, INV in Knjižnica »Maksim Gorki«, Ljubljana— Budimpešta, 296—341 Čok, L. (1984) Učnovzgojni cilji izobraževanja za dvojezičnost in vzgoje za sožitje v šolah narodnostno mešanega območja obalnih občin SR Slovenije. V: Dvojezičnost, individualne in družbene razsežnosti, DUJS, Ljubljana, 183—189 Milani—Kruljac, N. (1984) Bilinguismo e statuti comunali: la situazione Istro-Ouarnerina. V: Dvojezičnost individualne in družbene razsežnosti, DUJS, 47—53 Mikič, T. (1984) Komunikacija v drugem jeziku in jezikoslovje: ali jezikoslo- vje lahko prispeva k razvijanju in utrjevanju dvojezičnosti. V: Dvojezičnost — individualne in družbene razsežnosti, DUJS, 245—250 Nečak-Luk, A. (1983) Družbene razsežnosti dvojezičnosti na narodnostno mešanem območju Prekmurja. Filozofska fakulteta Ljubljana, doktorska disertacija Novak, A. (1979)0Ob dvajsetletnici dvojezičnega šolstva Novak-Lukanovič, S. (1986) Some Yugoslav experiences in asserting eguality of the nations and nationalities in the field of education. Raz- prave in gradivo, 18, 32—89 Novak-Lukanovič, S. (1986a) Narodnostna problematika v vzgojnoizo- braževalnem procesu osnovne šole. INV, raziskovalna naloga Zavod SR Slovenije za šolstvo, (1978) Stanje in problemi tujih jezikov v Sloveniji, 15 str Zavod SR Slovenije za šolstvo, (1983) Obvezni predmetnik in učni načrt osnovne šole Zavod SR Slovenije za statistiko, (1986) Osnovne in srednje šole konec šolskega leta 1983/84 in ob začetku šolskega leta 1984/85, št. 379, str. 45—47 Summary LANGUAGES AND EDUCATIONAL SYSTEM IN SR OF SLOVENIA The function of individual languages in the educational system in Slovenia, to which we shall limit ourselves in this paper, is influenced by, among other things, by the interwoven linguistic and national nature of Slovenia, historical causes, socio-economic influences and the position of Slovenia, and hence also by the langugage of this small nation, which, because of the variety of contacts, the exchange of information and the need to establish itself and be represented in the wider world, is forced to learn foreign languages more than larger nations. AI this provides the basis on which system in Slovenia can be classified into: (1) languages used as teaching the languages languages; in the educational z s. Novak-Lukanovič: Jeziki In Izobraževalni sistem v SR Sloveniji es and nationalities of Yugoslavia which are taught of the peopl (2) languages subje and cts; l schoo as languageS.. (3) m reign o Un ariy impossible to discuss or illustrate the languages without refeto the of educational organisation, in which the individual langua- gos have oni roles. In spite of the uniform educational framework a SR Slovenia, differenceS in type exist which do not originate solely from differen- ces in the teaching language but, to alesser extent, from the content of certain subjects (e.g. history, as well as the teaching of the various languages of the nations and nationalities as teaching subjects). We shall thus use a typology in our discussion by means of which we shall attempt to illustrate these »language o n | dinth With regard to the languages used in the educational system in Si and the typolosy of on a in Slovenia, we: shall atlempi to ilustrate the »language differences« in the educational system i the following headings: l. Ul. Nela inn ane Suvene as the ea anoene and the educational system e languages ar the eduen la of the peoples and nationalities of Y ugoslaviaia and ni poreah languages and the educational system. . roke The languages and the educational system i ethnically i i i sovi OBALA: y in mixed regions of Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19, s. 97—120 97 Renata Mejak RAZVOJ VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA NA NARODNOSTNO MEŠANEM PODROČJU V PREKMURJU Zgodovinski pogled na razvoj manjšinske šole v Prekmurju (1919—1945) Razvojna drugačnost prekmurskega šolstva nedvomno korenini v tisočletni pripadnosti Ogrski. Razmere na Ogrskem so usmerjali gospodarski, socialni, politični in kulturni razvoj v Prekmurju in doiločale značilnosti na področju šolstva v Prekmurju. Te značilnosti, ki so se ob priključitvi Prekmurja Jugoslaviji (12.8.1919) pokazale kot izrazite, lahko strnemo v naslednje ugotovitve: — — Slaba materialna podlaga šolstva (šolska poslopja v slabem stanju, ki ne ustrezajo higienskim zahtevam, učiteljska stanovanja revna, učil čin učnih pripomočnkov skoraj ni), kar povzroča izredne težave na šolskem področju v Prekmurju. Pomanjkanje učiteljev, zlasti učiteljev, ki bi bili sposobni poučevanja v slovenskih šolah. Večina učiteljev obvlada le prekmursko slovenščino, nekateri še to pomanjkljivo. Službovanje v novih razmerah v Prekmurju je bilo pogojeno z znanjem knjižne slovenščine. Učitelji, ki so želeli opravljati svoje delo, so se morali obvezati, da bodo v enem letu osvojili slovenski knjižni jezik. - Učni jezik je bil do priključitve Prekmurja Jugoslaviji na vseh šolah, razen nekaterih cerkvenih, madžarski. Vsi učbeniki, razen veroučnih, so bili napisani v madžarskem jeziku. Hkrati z urejanjem splošnih raszmer po priključitvi Prekmurja Jugoslaviji so ustrezni organi (višji šolski svet v Ljubljani) začeli urejati manjšinjsko šolstvo v Prekmurju. Razloge za organizacijo manjšinjskega šolstva je narekovalo dejstvo, da so v priključenem Prekmurju živeli pripadniki nemške manjšine (po ljudskem štetju leta 1922 je bilo 1200 Nemcev) in večje število Madžarov v sedmih vaseh takratnega okraja v Murski Soboti (Hodoš, Krplivnik, Domanjševci, Središče, Prosenjakovci, Pordašinci in Čikečka vas) ter v devetnajstih naseljih lendavskega okraja (Motvarjevci, Dubrovnik, Žitkovci, Kamovci, Genterovci, Radmpšanci, Banota, Zamostje, Dolga vas, Dolnja Lendava, Čentiba, Dolina, Pince, Petišovci, Gornji in Dolji Lakos, Gaberje, Kapca in Kot). Po štetju iz leta 1910 je živelo na tem področju 29000, po štetju iz leta 1921 pa le 14429 Madžarov. R. Mejak: Razvoj vzgoje in izobraževanja... 98 razmerje je bilo v središču pozornosti V novih razm erahi v Prekmurju knjižne slovenščine. Številni viri pričajo o priza- z k, Knj slovenskih; šolah uveljavili oziroma do ga narečja prekmurs keeg biv rekmurskih ohranili devanjih', da obn književna slovenščina pa naj bi imela vlogo učnega prekmursko ovorniki teh rešitev so dokazovali, da še ni prišel čas za omete k ga jezika. Druga stran t.j. zagovorniki knjižne slovenščine z peli pe je dokazovala, da je politična in kulturna združitev Prekmurja v šole. PreuS taini Slovenci mogoča le z uvedbo knjižne slovenščineje bila izpeljana življenju javnem k rabi knjižnega jezika v šoli in emeritev šele z nastopom mlajše inteligence, zlasti duhovnikov, ee ki so se šolali v vili povojnih letih pride do dveh velikih sprememb na jezikovnem področju, in sicer uvedba knjižnega slovenskega jezika v šole in transformacija madžarskega jezika iz večinskega v manjšinski jezik. Na podlagi trianonske mirovne pogodbe (4.6.1920), ki je določala pravico manjšin do svojega jezika v šoli (t.j. pravico do pouka manjšinskega jezika kot predmeta v šoli), je država SHS organizirala manjšinsko šolstvo. Madžarska manjšina v Prekmurju je imela na voljo 16 osnovnih šol z 29 madžarskimi oddelki, in sicer v soboškem okraju v vaseh Hodoš/Hodos, Domanjševci/Domonkosfa, Prosenjakovci/Partosfalva; v lendavskem pa v Motvarjevcih/Hidveg, Dubrovniku/Dobronak, Genterovcih/Gonterhaza, Radmožancih/Radamos, Zamostju/Lendvahidveg, Dolgi vasi/Hosszu falu, Dolnji Lendavi/Also Lendva, Čentibi/Csente, Dolini/Volgyifalu, Petišovcih/ Peteshaza, Gornjem Lakosu/Felso Lakos, Geberju/Gyertyanos, in Kapci/ Kapca. Na novo je bila organizirana tudi manjšinska šola v Pioncah/Pince. V obdobju 1919—1921 so v meščanski šoli v Murski Soboti/Muras- zombat neobvezno poučevali madžarski jezik 3 ure na teden. V meščanski šoli v Dolnji Lendavi/Also Lendava pa je v prvih letih po priključitvi Prekmurja Jugoslaviji potekal pouk v madžarskem jeziku, slovenski jezik pa je nastopal kot obvezni predmet na šoli. Prvi pritiski na manjšinske šole in oddelke so se začeli po sprejetju ustave 28. junija 1921, čeprav je sama ustava omogočala manjšinam »drugega plemena in jezika« osnovni pouk v njihovem materinem jeziku ob pogojih, ki jih predpisuje zakon. Vendar do napovedanega zakona o šolstvu še nekaj let ni prišlo. Neurejene razmere so omogočale priseljenim učiteljem, ki so nemalokrat delovali z nacionalističnih pozicij, ter nenehne pritiske glede zamenjave madžarskih oddelkov s slovenskimi. Po upokoji- tvi starejšega domačega učiteljstva so prihajali v Prekmurje v večjem številu učitelji iz notranjosti Slovenije, ki so bili šolstvu v madžarskem jeziku nenaklonjeni. ! Podrobno so opisane zahteve po prekmurskem narečju kot učnem PNE Horvat, Prekmursko šolstvo, Pomurska založba, jeziku v knjigi M. Murska Sobota, 1977, stran Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 99 Znatne spremembe v manjšinskem šolstvu je povzročil odlok ministrstva za prosveto (18. junij 1925), ki je predpisoval vpis najmanj 30 učencev »tujega plemena« v razred, v kombinirane oddelke pa do 50 učencev. Glede na dejstvo, da zahtevanih pogojev v mnogih primerih ni bilo mogoče izpolniti (vpis v posamezne madžarski oddelki nenehno število slovenskih oddelkov Ljudsko štetje leta 1931 oddelke ni dosegel števila 30 učencev), so se krčili (večinoma so bili ukinjeni že leta 1926), pa je naraščalo. je še dodatno prispevalo k zmanjševanju šte- vila madžarskih učencev oziroma madžarskih oddelkov. Zaradi političnega pritiska in tudi zaradi ekonomske koristi (pridobitev agrarne zemlje, službe) so se številni madžarski prebivalci izrekli za »Jugoslovane«, kar je hkrati pomenilo, da svojih otrok niso več mogli vpisati v madžarske oddelke. Želja staršev, da se otroci nauče državnega jezika, je prav tako prispevala k vedno manjšemu vpisu otrok v madžarske oddelke. Do začetka druge svetovne vojne je delovala madžarska sporednica na nižji stopnji le v Hodošu/ Hodos, in sicer je v začetku šolskega leta 1940/41 imela šola 79 učencev, od teh 57 Madžarov in 22 Jugoslovanov. Nazoren primer narodnostne politike tega časa je vas Dobrovnik/ Dobronak, ki je imela leta 1890 še 5 % slovenskega prebivalstva, leta 1910 je Dobrovnik/Dobronak že 100-odstotno madžarska vas s 1467 prebivalci. Po statistiki |. 1921 je prebivalo v vasi 1362 Madžarov in 112 Slovencev, leta 1931 pa 694 Madžarov in 644 Jugoslovanov (Slovenci in Madžari, ki so se vpisali kot Jugoslovani). Sem so bili všolani še sosedni Žitkovci/Zsitkoc. Leta 1890 še mešana madžarsko-slovenska vas je leta 1910 štela le 276 Madžarov, leta 1921 246 Madžarov in 39 Slovencev, leta 1931 102 Madža- rov in 203 Jugoslovanov., Učenci teh dveh madžarskih vasi so imeli spočetka pouk le v madžar- skem jeziku. V šolskem letu 1934/34 je imel madžarski oddelek 62 učencev (18 -£ 16: 16 -- 12). Upravitelj Preiniger je s svojim nevsiljivim, a vendar zavzetim nastopom dosegel, da od 1938/39 naprej ni bilo več madžarske vzporednice za učence od 5. do 8. razreda, pač pa je učencem v nižjih razredih še nadalje pomagal v madžarščini. Od 278 vpisanih na začetku šolskega leta 1940/41 so bili le še 4 vpisani kot Madžari, vsi ostali kot Jugoslovani.? Na splošno lahko trdimo, da je madžarska narodna skupnost živela v stari Jugoslaviji v gospodarski, politični in kulturni izolaciji, hkrati pa je bila izpostavljena procesom načrtne in neprikrite asimilacije. Z letom 1941 se je proces denacionalizacije madžarske narodnosti prekinil in odprla se je pot za madžarizacijo pokrajine. Preusmeritev je bila zalsti načrtno zvajana na področju vzgoje in izobraževanja, in sicer z ukre- pi, kot so odpustitev vseh učiteljev »prišlekov« (obdržali so le nekaj prek- ?M. Kokolj — B. Horvat, Prekmursko šolstvo, Murska Sobota 1977, stan 352 100 R. Mejak: Razvoj vzgoje in izobraževanja... murskih domačinov), prihod madžarskih učiteljev (160) in oživitev »vend- ske teorije«. Staršem je nova oblast omogočila izbiro šole z madžarskim ali vendskim jezikom. Za »vendske šole« so se odločili starši v 16 šolskih okoliših, za samo madžarske pa v 4 okoliših. V nekaterih šolah so »vendski« jezik uporabljali kot pomožni jezik. Kratek zgodovinski oris problematike manjšinskega šolstva do osvoboditve leta 1945 lahko sklenemo z ugotovitvijo, da je bilo slovensko (jugoslovansko) in madžarsko nacionalistično pojmovanje, po katerem je treba narodno manjšino v državnem interesu odpravljati z naravno ali nasilno asimilacijo, zgrešeno. Razvoj šolstva na narodnostno mešanem območju v Prekmurju po letu 1945 Do strpnega urejanja odnosov na podlagi idej o sožitju narodov in narodnosti je prišlo šele z osvoboditvijo leta 1945. Gospodarska rast, poli- tični in kulturni razvoj celotnega področja so prispevali k uresničevanju sožitja, nacionalne in ekonomske enakopravnosti na narodnostno mešanem območju v Prekmurju. Pravno podlago za delovanje manjšinskih šol predstavljajo »Smernice za rad škola nacionalnih manjina« (sprejete avgusta 1945)? vse do leta 1958. Te smernice so imele zlasti organizacijski značaj. Kot vsebinsko določilo smernic lahko označimo le zahtevo, da morajo biti učni programi manjšinskih šol dopolnjeni z zgodovino in zemljepisom narodne manjšine. Na področju vzgoje in izobraževanja se je nacionalna enakopravnost uveljavljala do leta 1959 na ločenih manjšinskih šolah. Kljub načelni sprejemljivosti tega načela so po večletnem delovanju ločene manjšinske šole v vseh narodnostno mešanih okoljih zašle v resno krizo. Podatki o vpisova- nju otrok madžarske narodnosti v šolo najbolje ponazarjajo nastalo situacijo. V šolskem letu 1958/59 je bilo od skupnega števila 3067 učencev osnovnih šol v lendavski občini 1206 učencev madžarske narodnosti, kar je 40 % vseh učencev v občini. Ti madžarski otroci so obiskovali bodisi madžarske oddelke (825 učencev ali 69%) ali pa so predvsem iz ekonomskih razlogov obiskovali slovenske oddelke (381 učencev madžarske narodnosti ali 31% vseh madžarskih otrok). To stanje je bilo najbolj kritično v obeh lendavskih osnovnih šolah, kjer je čez 50 % madžarskih otrok obiskovalo slovenske oddelke. Ti otroci so bili tako rekoč vsi iz okoliških vasi, saj sta samo 2 učenca madžarske narodnosti iz same Lendave/Lendva obiskovala madžarske oddelke. Vsi ostali lendavski otroci madžarske narodnosti so bili vpisani v slovenske oddelke. Madžarski starši so pač zasledovali perspektivo svojih otrok in so jih zaradi boljše organiziranosti ? Objavljeno v Pedagoški stvarnosti, št. 5/1958, Novi Sad Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 101 slovenskih oddelkov in večjih možnosti napredovanja v srednjih šolah vpisovali v slovenske oddelke. Madžarske oddelke pa so v tem času skoraj v celoti obiskovali otroci kmečkih staršev, ki so po končani osnovni šoli ostali doma na kmetiji. Do tega leta sta v lendavski občini potemtakem obstajali slovenska in madžarska šola v vseh nacionalno mešanih okoliših, kar je povzročalo v nekaterih šolah z malo učenci skrajne anomalije, tako da je bilo kar vseh 8 razredov osnovne šole združenih v enem oddelku z enim učiteljem (Mostje/Hidveg) ali pa po 5 in 6 razredov v enem oddelku (Pince—Marof/Pince—Marof, Petošovci/Peteshaza, Radmožanci/Radamos, Genterovci/ Gonterhaza, itd.). V glavnem so bili tako močno kombinirani madžarski oddelki. Tako slovenska kot madžarska šola sta v tem letu dosegli kritično točko, saj so imeli v nekaterih manjših šolah malo učencev obeh narodnosti in še ti so bili razdeljeni v dvakrat po 8 razredov, kar je logično povzročilo visoko kombiniranost oddelkov. Ti momenti so povzročali zelo nizko učnovzgojno storilnost, ob tem pa še močno asimilacijo madžarskih učencev, saj so bili madžarski oddelki tako organizacijsko kot kadrovsko še na slabšem kot slovenski. Nujni so bili ustrezni ukrepi. V starih organizacijskih temeljih ločene slovenske in madžarske šole ni bilo mogoče iskati kvalitetne rešitve, treba je bilo najti vsestransko bolj sprejemljivo in kvalitetnejšo organiziranost, to pa je lahko bila le dvojezična šola.«? Manjšinsko šolstvo, zasnovano na ločenih madžarskih oddelkih z niz- kimi vzgojnoizobraževalnimi rezultati, je z gotovostjo pripravljalo »nebolečo asimilacijo«. Za uveljavljanje osebnih možnosti posameznika je bilo dobro obvladanja slovenskega jezika nujnost, manjšinske šole pa tega niso zagotavljale. Navedena pomanjkljivost je še dodatno obremenjevalo spoznanje o prešibki povezanosti manjšinskih šol z drugimi šolami, kar je oviralo medsebojno zbliževanje otrok in staršev obeh narodnosti. Prosvetna politika si je sicer prizadevala za ustavitev vpisovanja madžarskih učencev v slovenske raszrede z različnimi ukrepi (zahteva po posebni izjavi staršev za prepis učenca iz madžarskega oddelka v slovenskega, dodatni tečaji slovenščine za učence madžarske narodnosti, povečano število ur slovenščine v madžarskih oddelkih), vendar brez uspeha. . Iskanje novih rešitev — prvi koraki dvojezičnega šolstva Iskanje novih in ustreznejših oblik manjšinskega šolstva so vzpodbu- dili sklepi CK ZKJ (z dne 24. 3. 1959), ki predstavljajo idejno politično pod- lago dvojezične vzgoje in izobraževanja v FLR Jugoslaviji. Temeljne določbe o manjšinskem šolstvu sta določala zvezni Splošni zakon o šol4 . Dvojezična osnovna šola v luči nove ustave, A efnyelvij iskola az uj alkotmariy vetiletebe Lendavski zvezki, 3, Lendava/Lendava 1976, stran 10 ! % Na 102 R. Mejak: Razvoj vzgoje in izobraževanja ... stvu? in Zakon o osnovni šoli$, Specifičnosti manjšinskega šolstva je določal republiški zakon o dvojezičnih šolah in šolah z učnim jezikom narodnos- tnih manjšin v LR Sloveniji." V šolskem letu 1958/59 so družbenopolitični in prosvetni delavci vodili široke razprave na področju lendavske in soboške občine o idejni in pedagoški zasnovi dvojezične šole. Hkrati so se zvrstile tudi razprave in priprave za reformo vzgoje in izobraževanja v osnovni šoli. Politične in strokovne razprave so oblikovale stališče, da je treba ob šolski reformi v občini na nacionalno mešanem področju graditi takšno šolstvo, ki bo podlaga za bratstvo narodov in narodnosti. Šola naj bi bolj kot doslej omogočala medsebojno sporazumevanje pri delu in samoupravnih aktivnostih ter zagotav- ljala svoboden razvoj narodnostnosti. Dosežke in probleme dvojezične vzgoje in izobraževanja kot dela širše dvojezične problematike in bistvene sestavine prizadevanj za urejanje mednacionalnih odnosov na temelju enakopravnosti je najprimerneje proučevati skozi njen 27-letni razvoj. Podobo prvih let, ki jih lahko označimo kot leta iskanja ustreznega pedagoškega modela dvojezičnega šolstva, nazorno riše tale prikaz: »Po dvoletnih predhodnih oblikah uvajanja enega predmeta, ki se je v madžarskih oddelkih poučeval v slovenščini (zemljepis ali biologija in madžarski jezik v slovenskih oddelkih od 5. razreda dalje), so po temeljitih političnih in strokovno organizacijskih pripravah (slednje je vodil Zavod za šolstvo v Murski Soboti) v jeseni 1959 pričeli prvi poskusni delati dvojezični oddelki v prvih razredih v Čentibi, Petišovcih, Gaberju, Dolgi vasi, Genterovcih in Dobrovniku; v sami Lendavi pa varianta dvojezičnega pouka, da so se združeni slovenski in madžarski otroci v prvem razredu vsi opismenili v slovenskem jeziku, naslednje leto pa še dodatno v madžarskem jeziku. Pri ostalih predmetih je seveda že v prvem razredu potekal puk v obeh jezikih. Pri ostalih predmetih je seveda že v prvem razredu potekal pouk v obeh jezikih. Takoj so se začele priprave za izdajo dvojezičnih čitank, ki so jih sestavili učitelji praktiki iz teh šol in prosvetni svetovalci, ki so se ukvarjali z dvojezičnim šolstvom. Le-te so v naslednjih letih bile pomembna opora dvojezičnemu pouku. Istočasno so se v občini vrstili pomembni premiki v organizaciji šolstva po pravilu, v enem dvojezičnem oddelku le en razred z največ 25 učenci. S prehodom na prve osnove dvojezičnega pouka se je pričela tudi akcija ustanavljanja dvojezičnih vrtcev, ki bi naj praviloma bili obvezni za otroke na dvojezičnem področju in bi naj nudili poleg vzgoje tudi osnove obeh jezikov za čim lažje vključevanje otrok v dvojezično šolo. 5 Splošni zakon o šolstvu, Uradni list FLRJ, 28/58 % Zakon o osnovni šoli, Uradni list LRS, 32/59 z jo) o dvojezičnih šolah in šolah z učnim jezikom narodnostnih manjšin v LRS (Uradni list, Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 103 Dvojezično šolo je mladina ne oziraje se na narodnost takoj sprejela brez najmanjše težave, pri odraslih pa je naletela na različne odmeve. Nacionalna pestrost, nobenih izkušenj z dvojezično šolo, ne praktičnih in tako rekoč zelo malo teoretičnih, bojazen pred slabo kvaliteto dvojezičnega pouka in seveda tudi ozka nacionalistična gledanja, ki so izhajala iz izkušenj preteklosti, so vsem dejavnikom, ki so usmerjali dvojezični pouk, jasno nakazovali, da bo le kvaliteten dvojezični pouk in predvsem znanje in uspe- šna vzgoja na dvojezičnih oddelkih učinkovit adut proti vsakemu malodušju in dvomom v uspeh dvojezične šole. Res, dvojezična šola na začetku ni imela drugega kot jasno politično usmeritev in dobro voljo ter pripravljenost učiteljev ...«.? V prvih letih uvajanja dvojezičnega šolstva so največ pozornosti posvetili dvojezični osnovni šoli, ki se je skozi reformne procese osnovnih šol v SR Sloveniji posodabljala. Na podlagi desetletnih strokov- nih izkušenj se je leta 1968 izoblikovala celovita pedagoška podoba dvojezične osnovne šole. Predmetnik in učni načrt dvojezične osnovne šole je konkretiziral temeljni smoter dvojezične šole, in sicer, da si učenci pridobijo enakovredno znanje obeh jezikov in se enakovredno seznanijo z glavnimi pridobitvami kulture in zgodovino obeh narodov. Vsa poročila iz prvih let uvajanja dvojezičnega pouka navajajo kot naj- večji problem pomanjkanje učnega osebja, ki bi bilo usposobljeno za dvojezični pouk. Kljub velikim naporom za kadrovsko krepitev dvojezičnega šolstva (prizadevanja prosvetno-pedagoške službe v Murski Soboti, Učiteljišča v Murski Soboti, pozneje Pedagoške akademije v Mariboru) je pomanjkanje ustreznih kadrov, ki bi obvladali oba jezika, trajno spremljalo dvojezično šolstvo. Vse ostale težave, ki so spremljale to inovacijo na področju šolstva v narodnostno mešanem okolju v Prekmurju, je bilo mogoče lažje in v krajšem času obvladovati (pripraviti učbenike in učna sredstva, zbrati in ovrednotiti metodična spoznanja in izkušnje pri pedagoškem delu) kot usposobiti zadostno število učiteljev za naloge dvojezične vzgoje in izobraževanja. Prvo desetletje uresničevanja koncepta dvojezičnga šolstva lahko torej označimo kot težavno, posebej še, ker se je razvojnim problemom, ki so spremljali pedagoško profiliranje dvojezične šole, pridružilo latentno nezaupanje staršev, zlasti slovenskih. Leta 1969 se je sprožila organizirana javna kritika dvojezične šole na podlagi vloge 681 občanov iz Lendave/Lendava in slavističnega društva. Bistveni očitki dvojezični šoli so bili naslednji: . — pri uvajanju dvojezičnosti nihče ni vprašal niti staršev niti otrok, niti »ve- — učenci so prikrajšani za osnovno pravico, da se v osnovni šoli uče v čine« niti »manjšine«; site materinščini; š Dvojezična osnovna šola v luči nove ustave, Lendavski zvezki 3, Lendava/Lendva stran 2 1976, R. Mejak: Razvoj vzgoje In izobraževanja... iv je m celotni sistem dvojezičnega pouka, ker ni bil eksperimen- ka n, strokovnjaki pa še niso o njem izrekli nobene besede; | — niso bile upoštevane izkušnje V AP Vojvodini; se se učikaj razumejo, ne zavrti, in moteni otroci zaradi dveh jezikov so ia in mak zaostajajo v znanju; . bk : je nizka, nadaljnja izobraževalna pot otrok je ogrožena; — učni načrti so prezahtevni, pouk metodično reven, učenci so preobrenjeni; n ug: na in kvalifikacijska struktura učiteljev ne ustreza, učitelji niso s narodnosti ustrezno strokovno in jezikovno usposobljeni; — šole in učitelji niso dobili dovolj strokovne pomoči; — dvojezično šolstvo je za lendavske občane dodatno finančno breme; — zaradi dvojezičnosti postaja Lendava zaprto področje (slepi žep Slovenije), strokovnjaki s šoloobveznimi otroki zapuščajo mesto; — vrtci niso urejeni, zato je bilingvistična osnova v osnovni šoli nezadovoljiva; dia koa — bilingvistični pouk se vsiljuje tudi čisto slovenskim naseljem (Kobilje, Benica). Ustrezni republiški organi so na podlagi kritičnih ocen dvojezičnega šolstva sprejeli sklep, da je treba vsestransko proučiti vlogo, pogoje in uspešnost dvojezične šole v Prekmurju. Na podlagi te zahteve je bila koncipirana prva temeljita raziskava o slovensko-madžarskem dvojezičnem šolstvu", ki je ugotavljala okoliščine, dejavnike in rezultate dvojezičnega vzgojnoizobraževalnega procesa in primerjala rezultate z uspehi učencev enojezičnih šol. Raziskava je bila kompleksna, in sicer politološka, sociološka in pedagoško-psihološka. Raziskava je bila izvedena v šolskem letu 1969/70, ko sta končali osnovno šolanje že dve generaciji učencev dvojezične šole. Bistvenega pomena za objektivno spoznavanje stanja je bilo, da je z pomačk primerjalno ugotavljala dejavnike in rezultate dvojezične šole ( endava/Lendva) in enojezičnosti osnovnih šol (Gornja Radgona, LjutoNm E sa — RE iz mesta in vasi, socialnokulturni položaj dru- š sobnosti učencev in njihovo znanje. "a k mi ; nema daljšega časovnega razmaka (od izvedbe raziskave bila, če bi et) menimo, dabi raziskava na objektivnosti rezultatov prido- arm m a - ie a ji raziskave poleg najbolj razvite centralne dvojezične ie pu r ene sala) vključila tudi podežel- Dobrovn rezultatov celotnega ON vzgojnoizobraževalne ! dvojezične šole in okoliščin, v katerih je le-ta delala, se je izobli? Alojz Novak, St in Il. del, od Pedagoški in os; i psaisi analiza dvjoezičnga (slovensko madžarskega) šolstva v Pomurju |. tvo SRS, Ljubljana 1970 sodelovanju uBtenan odo) naloge so opravili strokovni delavci Zavoda za šolstvo SRS ob agoške akademije v Mariboru ter učiteljev najrazličnejših strok) Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 105 kovala splošna ugotovitev, da dvojezična šola v glavnem uresničuje svoje pedagoške cilje in da vsebuje dovolj skritih rezerv, na osnovi katerih se lahko odpravijo njene pomanjkljivosti in izboljšajo rezultati dela. Na podlagi ugotovitev raziskave je Zavod SR Slovenije za šolstvo na razpravi Ustavnega sodišča SR Slovenije (junij 1970) o problematiki dvojezičnega šolstva zagovarjal stališče, da rezultati pedagoškega dela dvojezične šole govore v prid njeni ohranitvi in nadaljnjem razvoju." Dopolnjevanje in razvijanje koncepta dvojezične vzgoje in izobraževanja Kritika in problematizacija dvojezičnega šolstva je dala pobudo za hitrejši razvoj in odprla pot v zrelejšo razvojno fazo dvojezične vzgoje in izobraževanja. Dogajanja v zvezi z dvojezičnim šolstvom so potrdile ugotovitve, da ».... sprejemanje skupnega novega in ohranjanje ter razvijanje posebnega v stikih med različnimi kulturamni ne potekajo brez nasprotij in konfliktov. Medsebojno prilagajanje in sodelovanje je povezano z mnogimi nasprotji in konflikti, katerih reševanje je mogoče usmerjati k integrativnim učinkom teh nasprotij in konfliktov. Razvitejša adaptacija se poraja, če se , napetosti sproščajo in če se latentni konflikti spreminjajo v manifestne. Temeljne vrednote v globalni družbi, ki se ohranjajo in razvijajo prek spopa- dov, so bolj trdne in zagotavljajo kohezivnost družbe.«'! Rezultati raziskave dvojezičnega šolstva kakor tudi mnenje in predlogi Ustavnega sodišča SR Slovenije in Skupščine SR Slovenije so spodbudili spremembe in premike na normativnem področju, urejanje materialnokadrovskih problemov kakor tudi v organizacijo in vsebinsko osnovo dvoje- zične vzgoje in izobraževanja. Za izgrajevanje sistema dvojezičnega šolstva so velikega pomena normativni akti, ki so omogočili širši in kvalitetnejši razvoj dvojezične vzgoje in izobraževanja. Pravna osnova, na podlagi katere se je razvijalo dvojezično šolstvo po letu 1970, predstavlja Zakon (leta 1970) o vzgojnoizobraževalnih organizacijah z italijanskim oziroma madžarskim jezikom in o dvojezičnih vzgojno-izobraževalnih organizacijah v SR Sloveniji, zlasti pa sistemski zakoni, sprejeti leta 1980 (Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok, Zakon o osnovni šoli, Zakon o usmerjenem izobraževanju). Vsi ti zakoni obravnavajo vzgojo in izobraževanje za pripadnike italijanske in madžarske narodnosti kot del enotnega vzgojnoizobraževalnega sistema. Sistemski zakoni s področja vzgoje in izobraževanja (iz leta 1980) so narekovali pripravo novega zakona o uresničevanju posebnih pravic pri- 19 Alojz Novak, Pravne osnove in pedagoški profil dvojezičnga (slovensko madžarskega) šolstva v Pomurju, Ob 20-letnici dvojezičnega šolstva, Lendava 1979, stran 28 U Dr. Peter Kinar, Sociološki vidiki multikulturalizma, referat na Mednarodni vzgoji in izobraževanju v večkulturnih družbah, Ljubljana 1985 konferenci o 106 R. Mejak: Razvo] vzgoje in izobraževanja... padnikov italijanske in madžarske narodnosti na področju vzgoje in izobra- ževanja leta 1980.'? O nenehni skrbi za razvoj šolstva narodnosti v SR Sloveniji pričajo med drugim tudi sklepi Skupščine SR Slovenije leta 1986, ki povzemajo naloge na tem področju takole: 1. Izvršni svet Skupščine SR Slovenije in družbenopolitične skupnosti na narodnostno mešanih področjih naj v okviru svojih pristojnosti pospešeno zagotovijo, da bodo prostorski pogoji dvojezičnih šol v Pomurju in šol z italijanskim učnim jezikom na Obali ustrezno urejeni. 2. V vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih organizacijah na narodnostno mešanih območjih je potrebno dati večji poudarek znanju jezikov narodnosti in zagotoviti ustrezno strokovno in jezikovno izobraževanje vzgojiteljev in učiteljev. Opredeliti je potrebno rešitve za pouk jezikov narodnosti zunaj narod- nostno mešanih območij. S tem v zvezi naj Izvršni svet Skupščine SR Slovenije oceni ustreznost 14. člena zakona o posebnih pravicah pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti na področju vzgoje in izo- braževanja z vidika boljših rešitev za nadaljnji pouk madžarskega jezika. Novi učbeniki naj bodo oblikovani tako, da bo tudi v šolah večinskega naroda mogoče krepiti znanje in zavest o tem, da v SR Sloveniji živijo poleg pripadnikov slovenskega naroda pripadniki italijanske in madžarske narodnosti. 3. Sistemsko ustrezno zastavljeno financiranje vzgoje in izobraževanja pripadnikov narodnosti je treba dograjevati in sproti preverjati merila ter uveljavljati izjeme v standardih in normativih v Skupnosti otroškega varstva Slovenije in v Izobraževalni skupnosti Slovenije, s čimer bo doseženo, da bodo te šole zaradi svoje specifike dobivala ustrezna sredstva za izvajanje vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih programov. Poleg novih normativnih aktov, organizacijskih in programskih rešitev na podlagi uresničevanja zakona o posebnih pravicah pripadnikov italjanske in madžarske narodnosti na področju vzgoje in izobraževanja lahko prikažemo bistvene premike dvojezične vzgoje in izobraževanja v 80. letih na teh področjih: Aktivno sodelovanje Samoupravne interesne skupnosti (SIS) za prosveto in kuHuro pripadnikov madžarske narodnosti pri oblikovanju izobraževalne politike, ki sodeluje prek svojih delegatov pri delu strokovnnih, samoupravnih, upravnih organov s področja vzgoje in izobraževanja. To pomeni, da pripadniki madžarske narodnosti aktivno sodelujejo pri oblikovanjju vzgojno-izobraževalnih programov, pri odločanju o mreži šol ter ' Zakon o uresničevanju posebnih pravic pripadnikov italjanske in madžarske narodnosti na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list SRS, 12/1982 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 107 pri sprejemanju standardov in normativov za vzgojno-izobraževalno delo Na ta način SIS aktivno sooblikuje izobraževalno politiko za pripadnike narodnosti. Večje zanimanje in naklonjenost teoretične misli dvojezični vzgoji in izobraževanju v 70. in 80. letih, čeprav raziskovalnih rezultatov ni mogoče enostavno posploševati zaradi specifičnih okoliščin posameznega dvojezičnega okolja. Za konkretizacijo spremenjenega odnosa do vprašanj dvojezičnosti je na voljo obsežna znanstvena literatura, doseg- ljiva tudi pri nas. Zato v zvezi s tem navajam le dva primera: » Poglobljene raziskave v različnih delih sveta so podčrtale celo vrsto pozitivnih dejavnikov: pri praksi zgodnje dvojezičnosti, od katerih navajam samo nekatere: — Uporaba dveh ali več jezikovnih kodov v prvih fazah razvojnega obdobja zahteva več kot golo in običajno sposobnost (ki je sama po sebi pozitivna) branja in govorjenja več jezikov. Raziskovalci so odkrili, da imajo dvojezični otroci razvitejšo levo možgansko poloblo, medtem ko se pri enojezičnih razvija večinoma le desna. — Za dvojezično osebo postaja vsaka lingvistična situacija izbirna: vsaka funkcionalna jezikovna možnost se podvaja, kar pomeni raz- polaganje z dvema komunikacijskima kanaloma, ki sta medsebojno povezana. S tem postaja dvojezični um občutljivejši za širši spekter vhodnih signalov. — Dvojezična oseba je sposobna večjega razlikovanja med slušnimi in vidnimi (figura-ozadje) dražljaji in kaže očitno splošnejšo neodvisnost. j — Dvojezična oseba je posebno nagnjena k odkrivanju pravil in določanju zahtev okoliščin in v praksi izkazuje večjo miselno sposobnost glede na normalno definicijo inteligence." V zadnjih dvajsetih letih je v najbolj razvitih zahodnih državah (Zahodna Evropa, ZDA, Kanada) število študentov in učencev z manjšinskim jezikom izredno naraslo. Zato so se znanstvene raziskave osredotočile na vprašanje, kako naj šolski sistem ustrezno rešuje kulturno in jezikovno raz- ličnost študentov in učencev. Raziskovalni rezultati teh pojavov so spremenili vrednotenje bilingvizma. Zlasti pomembna je ugotovitev raziskovalca bilingvizma J. Cummin- sa, da »učenje v dveh jezikih ni bolj konfuzno kot učenje v enem jeziku.«!" Spremenjen odnos do bilingvizma ponazarjajo naslednje misli istega znanstvenika: »V preteklosti so gledali na bilingvizern manjšinskih otrok kot na » Rihard Ruttar, Dvojezičnost v Benečiji — obogatitev ali ovira? Zbornik Dvojezičnost-individualne in družbene razsežnosti, Ljubljana 1984, stran 145 "Jim Cummins, Bilingualism and Special Edication: Issues in Assesment and Pedagogy (Multilingual Matters 6), Clevedon, England, stran 265 RA. Mejak: Razvoj vzgoje in izobraževanja... 108 ži de in jezikovnih ovir. To je služilo za 'razlago' za slab izvor kognitivne 213 podmene, navidezno podprte z 'znanstvenimi' razi- služile kot opravičilo šolam pri zatiranju dvojezičnosti otrok, so ai s sredstvi fizične kazni. Z drugimi besedami, dvojezičnost t seat za izgovor pri uzakonitvi in ohranjanju diskriminacijske izobražeane ska Socio-politične funkcije teh podmen so bile osvetljene z dej- sole O JE MN vodenih v zgodnjih 60. letih v šolah, ki nakazujejo, da v primeomogoča sh, ko se oba jezika neprenehoma razvijata v šoli, bilingvizemoktoka.«' rast stopnjevanje jezikovnih aspektov in morebitno kognitivno Razkrivanje razsežnosti problematike dvojezičnosti v referatih na Med- družbah je narodni konferenci o vzgoji in izobraževanju v večkulturnih izzvenelo v prid dvojezični vzgoji in izobraževanju." Na splošno lahko rečemo, da so strokovnjaki danes bol j kot v preteklosti naklonjeni dvojezičnosti, razhajajo se pa mnenja pri iskanju najbolj ustrezne politike dvojezičnega šolstva. To pa je tudi razumljivo, saj so kon- kretne rešitve vselej tesno povezane z različnimi zgodovinskimi, socialnimi, ekonomskimi in pedagoškimi okoliščinami. Izboljšana kadrovska struktura v dvojezičnih vzgojno-izobraževalnih organizacijah a Dvojezična pedagoška dejavnost, kjer poteka delo v dveh jezikih, je zapletena in odvisna od mnogih dejavnikov (socialna in kulturna raven staršev, interes staršev za dvojezičnost, individualna nadarjenost učenca za jezike, socialna motivacija, družbeno okolje, itd.) odvisna aktivnost. Zajema delo v razredu in tudi zunajrazredne dejavnosti. Pedagoško delo v dvojezični šoli je organizacijsko, vsebinsko in didaktično. V preteklosti je bila usposobljenost pedagoškega kadra za naloge dvojezične šole ostro kritizirana. Zato so se vsa družbena in strokovna prizadevanja osredotočila na izboljšanje kadrovske strukture dvojezičnih vzgojno-izobraževalnih organizacij. Večletna prizadevanja so bistveno izboljšala kadrovsko strukturo učnega osebja. ; Vse vzgojiteljice v dvojezičnih vzgojno-varstvenih organizacijah imajo ustrezno strokovno izobrazbo in se redno vključujejo v strokovno izpopol- njevanje (jezikovno in pedagoško). Med osnovnošolskimi učitelji jih je približno 13 % z neustrezno izobrazbo (podatki za šolsko leto 1984/85). Učitelji, ki še nimajo ustrezne izobrazbe, se izobražujejo ob delu ali pa so absolventi fakultet oziroma Pedago- ške akademije. 15 jim Cummins, isto, stran 5 !$ Razprave in gradivo/Treatis and Dokuments 18, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljub- ljana 1986 (referat L. Horvat: The Role of Pre-School Education and Preparatory Classes in a Bilingual Environment and the Childs, Cognitiv and Socio-Emotional Development, stran 121) Razprave In gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 109 Strokovno rast učnega osebja nazorno dokumentirajo primerjave o kvalifikacijski strukturi. V šolskem letu 1969/70 je povprečje ustrezne strokovne zasedbe pouka v Lendavi/Lendva na predmetni stopnji 44 %, na dvojezični osnovni šoli pa 45 %. Na vseh ostalih dvojezičnih osnovnih šolah na podeželju narodnostno mešanih področij v občini Lendava/Lendva in Murska Sobota je v letu 1970 kvalificiranost dosegla le 6,5 %." V zadnjih letih se je izboljšala kadrovska struktura tudi na dvojezični srednji šoli Lendavi/Lendva, kjer je v šolskem letu 1984/85 opravljalo vzgojno-izobraževalno delo skupaj 16 učiteljev, dva od teh z neustrezno strokovno izo- brazbo. Med temeljne prvine kakovostne vzgoje in izobraževanja spada nedvomno strokovna usposobljenost učnega osebja. Uspehi na tem področju so najbolj očitni v osrednji dvojezični šoli v Lendavi. Šole v podeželskem okolju teže zagotove ustrezno usposobljeno učno osebje za uresničevanje nalog dvojezičnega šolstva. Učitelji dvojezičnih osnovnih šol in srednje šole se redno udeležujejo strokovnega in jezikovnega izpopolnjevanja, ki poteka v SR Sloveniji in v LR Madžarski na podlagi programa prosvetno-kulturnega sodelovanja med SR Slovenijo in LR Madžarsko. Materialna podlaga dvojezičnih vzgojno-izobraževalnih organizacij V zadnjih letih se je v skladu s stališči o pomenu zgodnjega vključeva- nja v organizirano dvojezično predšolsko vzgojo dograjevala mreža vzgojno-varstvenih organizacij z namenom, da bi bile te vzgojne organizacije čim bliže vsem otrokom, pripadnikom narodnosti. Od 1977 do 1984 so bile zgrajene nove stavbe za vzgojnovarstvene organizacije v Dobrovniku/Dobronak, Dolgi vasi/Hosszu falu in v Lendavi/ Lendva ter ustrezno urejeni prostori za dvojezično vzgojnovarstveno dejavnost v Petišovcih/Peteshaza, Prosenjakovcih/Partosfalva, Domanj- ševcih/Domonkosfa in na Hodošu/Hodos. Tudi dvojezične osnovne šole delujejo v ustreznih pogojih. Od 1977 do 1984 je bila zgrajena nova stavba za dvojezično osnovno šolo v Prosenjakovcih/Partosfalva, več stavb pa je bilo povečanih s prizidki ali adaptiranih (osnovna šola Drago Lugarič v Lendavi/Lendva, Dobrovnik/Dobronak, Genterovci/Gonterhaza). Tudi v podružničnih šolah (Hodoš/Hodos, Domanjševci/Domonkosta, Petišovci/Peteshaza) so bili ustvarjeni pogoji za delo v eni izmeni. Danes se v vseh dvojezičnih osnovnih šolah izvaja vzgojno-izobraževalno delo v eni izmeni. Vse osnovne šole imajo tudi specializirane učilnice za sodobno zasnovan pouk naravoslovnih predmetov. Srednja šola v Lendavi/Lendva V Zavod za šolstvo SRS, Ljubljana 1970, Izvleček iz pedagoške strokovne analize dvojezičnega (slovensko-madžarskega šolstva v Pomurju, stran 2) 110 R. Mejak: Razvoj vzgoje in izobraževanja ... (v šoli delujejo od šolskega leta 1981/82 tudi dvojezični oddelki) ima urejene prostorske pogoje. Pred začetkom uvajanja dvojezičnih vzgojno-izo'. braževalnih programov je bil zgrajen prizidek s specializiranimi učilnicami, delovnimi prostori za učitelje in sejno dvorano. Posodobljeni so bili tudi zunanji prostori šole in igrišče za telesno vzgojo. Vse dvojezične šole so dobro opremljene z avdiovizualnimi sredstvi in drugimi učnimi pripomočki. Dobra opremljenost nedvomno bistveno prispeva k uspehu vzgojno-izobraževalnega dela, ker omogoča različne oblike in metode pedagoškega dela. Šolske knjižnice so nadpovprečno dobro založene s knjigami v obeh jezikih. V dvojezičnih osnovnih šolah je celoten fond knjig v šolskem letu . 1983/84 obsegal 43.896 knjig, od tega 42,3 % v madžarskem jeziku. V povprečju pride na učenca 25,6 knjige. Dvojezične vzgojno-izobraževalne organizacije Razprave ob strokovni analizi Zavoda za šolstvo SR Slovenije (mnenja in predlogi Ustavnega sodišča SR Slovenije, stališč, priporočil in skle- pov Skupščine SR Slovenije (1977) so izostrile spoznanja, da je potrebno za večjo pedagoško učinkovitost dvojezične vzgoje in izobraževanja na narodnostno mešanem področju: —- zajeti v razširjeno mrežo vzgojnovarstvenih organizacij in malih šol vse otroke, — razviti dvojezično posebno šolo v Lendavi/Lendva, ki naj zajema vse učence dvojezičnega področja z razvojnimi težavami, — preučiti možnosti za ustanovitev ustreznih dvojezičnih nadaljevalnih šol (srednje šole) oziroma oddelkov. Z organiziranimi družbenimi in strokovnimi prizadevanji je uspelo v 70., zlasti pa v 80. letih uresničiti splošne usmeritve glede širjenja dvojezičnih vzgojnih in izobraževalnih organizacij. Postopoma se je razvila mreža dvojezičnih vzgojnovarstvenih organizacij, pedagoški koncept dvojezične osnovne šole se je izpopolnil, zamisel o dvojezični osnovni šoli s prilagojenim programom in o dvojezični srednji šoli se je uresničila. Nove sistemske in programske usmeritve konkretizirajo ustavna načela o sožitju in enakopravnosti jezikov in kultur na narodnostno mešanem področju v Prekmurju in omogočajo, da se mladina že od zgodnjega otroštva vzgaja v duhu sožitja in medsebojnega razumevanja. Na podlagi znanja drugega jezika kot bistvene sestavine in smotra dvojezičnosti sta mladim omogočena enakovredna komunikacija in neposreden stik v šoli in zunaj nje. Dvojezične vzgojnovarstvene organizacije na narodnostno mešanem območju obiskujejo vsi otroci dve leti pred vstopom v osnovno šolo (zunaj dvojezičnega območja traja mala šola samo eno leto). Vzgojni program pri- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 111 prave na dvojezično osnovno šolo izvajajo dvojezične vzgojnovarstvene organizacije od leta 1982. Poleg skrbi za splošen razvoj otroka dvojezična vzgojnovarstvena organizacija razvija bilingvistično osnovo otrok. Vzgojno delo, ki je poglobljeno s specifičnimi vsebinami vzgoje za sožitje, poteka v slovenskem in madžarskem jeziku. Do vstopa v šolo v vzgojnovarstvenih organizacijah optimalno razvijajo sposobnost izražanja v materinem jeziku, hkrati pa se seznanijo z drugim jezikom. Seznanjanju z drugim jezikom sta tedensko namenjeni dve usmerjeni zaposlitvi dejavnosti potekajo v obeh jezikih. po trideset minut. Ostale vzgojne Skupine otrok so že v vrtcu narodnostno mešane, vendar vzgojiteljice z vsakim otrokom do njegovega četrtega leta govorijo samo v jeziku, ki ga prinese otrok od doma. Učitelji osnovnih šol ugotavljajo, da uvajanje elementov drugega jezika v organzirane oblike predšolske vzgoje daje pozitivne rezultate v osnovni šoli. Normativi v dvojezični vzgojnovarstveni organizaciji so v primerjavi z enojezično znižani. Tudi prostorski pogoji so ugodni, tako da na sprejem v vrtec ni potrebno čakati. Dvojezične osnovne šole uresničujejo vsebinsko zasnovo na podlagi dodatnih vzgojnoizobraževalnih smotrov (usposabljanje učencev za rabo obeh jezikov, poglabljanje sožitja in zbliževanja, spoznavanje kulture naroda in narodnosti), dopolnjenega predmetnika, s smernicami za življenje in delo, prilagojenimi učnimi načrti, dodatnim madžarskim narodnos- tnim programom in ustreznimi didaktičnimi sredstvi. Osrednje mesto v konceptu dvojezičnega vzgojno-izobraževalnega dela zavzemata slovenski in madžarski jezik. Materin jezik se pojavlja v dvojezični šoli vedno kot obveza, drugi jezik pa kot možnost. Učenec ima v vseh fazah vzgojno-izobraževalnega procesa možnosti za sodelovanje v svojem materinem jeziku. Didaktična koncepcija dvojezičnega vzgojnoizobraževalnega dela v osnovni šoli se izvaja takole: V prvem razredu je ločena opismenitev glede na jezik, ki ga učenec pretežno govori doma. Pri vseh ostalih predmetih poteka ustno dvojezično delo, zapis pa v jeziku, v katerem se učenec lahko pisno izraža. Na začetku drugega razreda se opravi obratna opismenitev in nadaljuje sistematično spoznavanje strukture obeh jezikov. Na razredni stopnji je polna dvojezičnost pri vseh predmetih, pri pouku se uporabljajo dvojezični učbeniki ter delovni zvezki. Na predmetni stopnji se nadaljuje sistematično spoznavanje jezi- kovne strukture in književnosti obeh jezikov. Pri ostalih predmetih poteka obravnava snovi v slovenskem jeziku, poglabljanje, utrjevanje in povzetki z zapisom izrazoslovja pa tudi v madžarskem jeziku. Obravnava madžarskega narodnostnega programa poteka v madžarskem jeziku, poglabljanje, utrjanje in povzetki z zapisom izrazoslovja pav slovenskem jeziku. Pridobljeno izrazoslovje vključujejo učitelji v pisno in ustno izražanje učencev. 112 R. Mejak: Razvoj vzgoje in izobraževanja... Pri vseh predmetih, kjer uporabljajo tabelsko sliko, so vsi napisi posredovani v obeh jezikih. Učni načrti osnovnih šol SR Slovenije so osnova za vzgojno-izobraževalno delo dvojezičnih osnovnih šol. Pri posameznih predmetih so izpeljane prilagoditve in dopolnitve (madžarski narodnostni program, učni načrt za madžarski jezik, posamezna poglavja pri spoznavanju narave in družbe, spoznavanju družbe, zgodovinske in geografske teme, geografija Madžarske, spoznavanje glasbene in likovne ustvarjalnosti ter teme iz dru- žbeno-moralne vzgoje).'? Dvojezične osnovne šole namenjajo posebno skrb interesnim dejavnostim, zlasti tistim, ki povezujejo kulturi obeh narodov. V šolskem letu 1983/84 je bilo na dvojezičnih šolah 193 skupin raznih interesnih dejavnosti, ki jih je usmerjalo 159 mentorjev. Šolske prireditve in proslave so vse v celoti dvojezične. Dvojezične osnovne šole se že več kot 10 let povezujejo z osnovnimi šolami iz LR Madžarske (pripravljajo skupne kulturne in športne prireditve, taborjenja itd.). Učenci dvojezičnih šol se udeležujejo ekskurzij po LR Madžarski, kjer se seznanjajo s kulturnimi in naravnimi znamenitostmi. Sodelovanje je živahno tudi med učitelji dvojezičnih šol in sosednjih šol na Madžarskem, in sicer na področju izmenjave izkušenj in raznih oblik strokovnega izpopolnjevanja. Dvojezična osnovna šola s prilagojenim programom v Lendavi/ Lendva vključuje učence celotnega dvojezičnga področja v občini Lendava/Lendva. Vzgojno-izobraževalno delo poteka osem let na podlagi pri- rejenega predmetnika in učnega načrta šol s prilagojenim programom. Vzgojno-izobraževalnem procesu in pri delovnem usposabljanju uporabljajo učitelji in učenci slovenski in madžarski jezik. Srednja šola v Lendavi/Lendva je v šolskem letu 1981/82 začela z izvajanjem dvojezičnega programa ekonomske in pedagoške usmeritve. Število učencev v obeh dvojezičnih usmeritvah iz leta v leto narašča. V šolskem letu 1983/84 je obiskovalo dvojezični program srednje šole v Lendavi 64 učencev v 4 oddelkih. Dvojezični programi v srednji šoli v Lendavi izobražujejo vzgojitelje, učitelje (v teh oddelkih izobražujejo tudi bodoče dvojezične učitelje) in delavce za poslovno finančno dejavnost. Učenci, vpisani v program vzgojitelj, nadaljujejo po drugem letu šolanja v Lendavi izobraževanje na srednji pedagoški šoli v Mariboru, kjer imajo možnost nadaljnjega učenja madžarskega jezika. Učenci, ki se izobražujejo po enojezičnem programu (kovinarstvo in strojništvo) v srednji šoli v Lendavi, imajo obvezen pouk madžarskega jezi8 Sožitje — Egyuttelčs, Lendava/Lendva 1984, stran 12 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 113 ka. Možnost nadaljevanja dvojezične vzgoje in izobraževanja po končani osnovni šoli v srednji šoli v Lendavi uresničuje dolgoletno željo učencev staršev, učiteljev, pedagoške službe in družbenih dejavnikov v Lendavi. Vertikalna rast dvojezičnih vzgojno-izobraževalnih organizacij vzbuja zau- panje v teorijo in prakso dvojezičnosti ter daje trdno podlago za jezikovni kulturni in narodnostni razvoj. e Učenci imajo možnost nadaljnjega učenja madžarskega jezika tudi po končani dvojezični osnovni šoli zunaj narodnostno mešanega območja. Kljub organizacijskim in kadrovskim težavam poteka pouk madžarskega jezika za učence srednjih šol v Murski Soboti, Mariboru in Radencih. Višje in visoke šole Po dvojezičnem izobraževanju v srednji šoli v Lendavi (program učitelj) absolventi lahko nadaljujejo izobraževanje na Pedagoški akademiji v Mariboru. Novi visokošolski programi (sprejeti v letu 1985) predvidevajo že v šolskem letu 1985/86 začetek izobraževanja za učitelja za madžarski jezik in književnost na VII. zahtevnostni stopnji (profesor) na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Po končani srednji šoli je učenje madžarskega jezika omogo- čeno za vse študijske skupine v okviru lektorata za madžarski jezik na Pedagoški fakulteti univerze v Mariboru in na Filozofski fakulteti Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Učbeniki in učna sredstva Posodabljanje učnih načrtov in vzgojno-izobraževalnega dela, specifične strokovne in kadrovske težave povzročajo, da kljub stalnim prizadevanjem doslej še ni bilo mogoče zagotoviti vseh potrebnih učbenikov. Hkrati pa velja opozoriti na nenehno rast števila učbenikov in tudi na številne vsebinske spremembe oziroma ne zamenjavo učbenikov z novimi, kar je povezano s procesi posodabljanja vzgojno-izobraževalnega procesa. Za pisanje izvirnih učbenikov za potrebe dvojezičnega pouka je težko pridobiti avtorje. Težave nastajajo tudi s prevodi učbenikov (prevajalec mora dobro poznati ne le jezik, temveč tudi stroko) in s pridobivanjem ustreznih recenzentov. Ne glede na vse težave, ki so povezane s pripravo in izdajo učbenikov, se je oskrba z učbeniki v zadnjih letih bistveno izboljšala. Za potrebe dvojezičnih osnovnih šol je po letu 1979 izšlo 18 učbenikov, od tega 3 izvirni, 12 prevodov slovenskih učbenikov in 3 prevodi pov- zetkov slovenskih učbenikov za nekatere predmete v višjih razredih osnovne šole. Za madžarski jezik kot materin jezik uporabljajo učenci v osnovni šoli in v srednjem izobraževanju učbenike, ki jih je izdal Pokrajinski zavod za izdajo učbenikov v Novem Sadu/Ujvidek. 114 R. Mejak: Razvoj vzgoje in izobraževanja ... Za dodatni narodnostni program so izdelana posebna gradiva (zgodovina, zemljepis, glasbena vzgoja). Na razredni stopnji so učbeniki in delovni zvezki napisani dvojezično (snov na levi strani v slovenščini, na desni strani v madžarščini). Na predmetni stopnji so učbeniki slovenski, njihova vsebina pa je za večino predmetov povzeta v posebnih gradivih v madžarščini. . Za srednje izobraževanje nastajajo postopoma še dodatna gradiva za madžarski jezik in književnost, zgodovino, zemljepis in umetnostno vzgojo. Dvojezične vzgojno-izobraževalne organizacije nenehno dopolnjujejo svojo zbirko učnih pripomočkov. V minulem obdobju je bilo največ finančnih sredstev namenjenih grad- nji in opremi prostorov. To pomeni, da bo treba v prihodnje več sredstev kot doslej nameniti za boljšo opremljenost oddelkov z didaktičnimi sredstvi, zlasti bo treba priskrbeti več sodobnih pripomočkov za jezikovno vzgojo. Didaktične materiale v madžarskem jeziku in LR Madžarske je zadnja leta zaradi težav z uvozom teže dobiti, založbe v Vojvodini pa nimajo dovolj pestre izbire. Učni uspehi in učenci Po podatkih Zavoda SR Slovenije za šolstvo so učni uspehi učencev dvojezičnih osnovnih in srednjih šol nekoliko višji od učnega uspeha učencev v drugih slovenskih šolah. V osnovnih šolah (šolsko leto 1983/84) je odstotek uspešnih učencev razmeroma visok (v povprečju 99,1 %), v srednjih šolah pa je višji v pedagoški usmeritvi (95,7 %) in nekoliko nižji pri ekonomski usmeritvi (81 %). Dobre učne uspehe učencev dvojezičnih šol lahko pojasnimo s povečano družbeno skrbjo za šolstvo narodnosti, izboljšanimi materialnimi in kadrovskimi pogoji ter posodabljanjem vzgojno-izobraževalnega procesa. Objektivno oceno o doseženi kvaliteti izobraževanja bo lahko dalo le temeljito raziskovalno delo in sistematično spremljanje nadaljnje izobraževalne poti oziroma vključevanje absolventov dvojezičnih šol v svet dela. Na podlagi preliminarnih podatkov (študijo o nadaljnji izobraževalni | poti učencev dvojezičnih šol pripravlja Inštitut za narodnostna vprašanja V Ljubljani) lahko povzamemo, da so se absolventi dvojezičnih šol uspešno vključevali v nadaljnje šolanje na raznih srednjih šolah v Prekmurju kot tudi zunaj narodnostno mešanega območja. Število učencev dvojezičnih vzgojno-izobraževalnih organizacij Zdi se, da je v sedanji razvojni fazi dvojezičnega šolstva najbolj žgoče vprašanje naravne rasti števila učencev (in prebivalcev na sploh) na narodnostno mešanem območju Prekmurja. ' Primerjava podatkov o številu učencev dvojezičnih šol za daljše časovno obdobje (1958—1974) zrcali splošne demografske karakteristike sis Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 Prekmurja (staranje prebivalstva, migracije, nizko število otrok v družinah). Šele v zadnjih letih (od 1979 dalje) lahko ugotavljamo rast števila šoloobveznih otrok. Trendi rasti so očitni zlasti v vzgojnovarstvenih organizacijah, kjer se je število otrok v zadnjih letih bistveno zvišalo. Dvojezične vzgojnovarstvene organizacije Preglednica 1 1979 Občina Murska Sobota Občina Lendava/Lendva 57 otrok 424 otrok skupaj 481 otrok skupaj 64 otrok 563 otrok 627 otrok 1984 Občina Murska Sobota Občina Lendava/Lendva - Naslednja preglednica, ki vključuje tudi podatke o številu učencev pred uvedbo dvojezične šole (1958/59), nazorno kaže padec števila otrok kakor tudi trende rasti v zadnjih letih. Dvojezične osnovne šole'? Preglednica 2 Šolsko Skupno število leto učencev Slovenci Madžari 1958/59 1962/63 1963/64 1964/65 1965/66 1966/67 1969/70 1972/73 1974/75 1975/76 1979/80 3067 2786 2742 2606 2496 2359 1813 1592 1404 1300 1303 1861 1359 kllj 1223 1172 1087 720 600 480 534 531 1206 1427 1436 1383 1324 1272 1039 954 877 766 772 18 Informacija Zavoda za šolstvo Murska Sobota o slovensko-madžarskem dvojezičnem šol- stvu na narodnostno mešanem območju občin Lendava in Murska Sobota, junij 1967 (Dokumentacija INV) — Lendavski zvezki (Lendvai fiizetek 3), 1976, — Ob 20-letnici dvojezičnega šolstva, Lendava/Lendva 1979 — Sožitje-Egyitt;eljes, Lendava/Lendva 1984 116 R. Mejak: Razvoj vzgoje in izobraževanja... Večji porastek zasledimo šele v šolskem skupno število učencev dvojezičnih šol 1583. letu 1983/84, ko znaša Preglednica 2 kaže, da se je število učencev (posebej še pripadnikov slovenske narodnosti) v 70. letih izredno znižala. Strokovno in raziskovalno delo Pedagoški nadzor in svetovanje za področje dvojezičnih vzgojnoizobraževalnih organizacij opravlja Zavod SR Slovenije za šolstvo, Organizacijska enota v Murski Soboti. Za spremljanje življenja in dela dvojezičnih vzgojno-izobraževalnih organizacij ima Organizacijska enota v Murski Soboti/Muraszombat strokovnjake (pedagoške svetovalce), za posamezna predmetna področja (zlasti za madžarski jezik in književnost) opravljajo pedagoški nadzor in svetovanje z zunanjimi sodelavci — strokovnjaki za madžarski jezik in književnost ter za dvojezičnost. Za uresničevanje programa življenja in dela dvojezičnost vzgojno-izo- braževalnih organizacij prireja Zavod za Šolstvo SRS (OE M. Sobota) seminarje in sestanke strokovnih aktivov za posamezna predmetna področja s sodelovanjem strokovnjakov iz SR Slovenije, AP Vojvodine in LR Madžarske. Pomembna je vloga Zavoda SRS za šolstvo pri pripravi učnih načrtov, učbenikov, delovnih zvezkov, slovarjev in drugih didaktičnih sredstev za potrebe dvojezičnih organizacij. Raziskovalno delo za področje dvojezične vzgoje in izobraževanja je organizirano na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, Inšti- tutu za sociologijo, Pedagoškem inštitutu in pri pedagoško znanstvenih enotah posameznih fakultet. Raziskave s tega področja preučujejo dvojezičnost v vzgoji in izobraževanju na širši družbeni in idividualni ravni. O nekaterih projektih in raziskovalnih rezultatih so nosilci projektov že poro- čali na znanstvenih srečanjih: — Dvojezičnost — individualne in družbene razsežnosti (gradivo je objavljeno v zborniku z istim naslovom, Ljubljana 1984) v organizaciji Društva za uporabno jezikoslovje Slovenije, Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, Inštituta za sociologijo v Ljubljani; — Mednarodni seminar Vzgoja in izobraževanja v večkulturnih družbah (Ljubljana 1985) v organizaciji Inštituta za narodnostna vprašanja in OECD centra za raziskovanje vzgoje in izobraževanja. Gradivo posvetovanja je objavljeno leta 1986 (Gradivo in razprave 18, Inštitut za narodnostna vprašanja) Že v razpravah o izpolnjevanju sistema dvojezične vzgoje in izobraževanja (leta 1970) je bilo podčrtano, da je raziskovalno delo bistvenega pomena za nadaljnji razvoj vzgoje in izobraževanja za pripadnike narodnosti. Zavest o nujnosti raziskovalnega pristopa k problematiki dvojezičnosti se je posebej utrdila v 80. letih in je izraz zrelosti. Želja po razvijanju dvoje- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 117 zičnosti na podlagi znanstvenih spoznanj in usmeritev je premagala bojazen pred prodorom raziskovalca v zapleteni svet dvojezičnosti. Današnja stopnja razvitosti raziskovalnega dela za potrebe dvojezične vzgoje in izobraževanja kaže, da bo v prihodnje mogoče bolj kot doslej preučiti uresničvanje vseh temeljnih nače dvojezične vzgoje in izobraževanja, oblikovati konkretne strokovne rešitve, alternative in stro- kovne usmeritve na podlagi rezultatov znanstveno raziskovalnega dela. Sklepne misli Dvojezična vzgoja in izobraževanje sta tike in sestavina prizadevanj za urejanje temelju enakopravnosti, sožitja, jezikovnega Temeljno poslanstvo dvojezične vzgoje del širše družbene problemamednacionalnih odnosov na in kulturnega razvoja. in izobraževanja je vzgoja v sožitju in zbliževanju slovenskega naroda in madžarske narodnosti, ki ju dvojezična šola uresničuje tako, da omogoča celovit razvoj osebnosti ob upoštevanju vloge materinega jezika v tem razvoju, zagotavlja in uresničuje enakopravnost slovenskega in madžarskega jezika, enakopravnost pripadnikov slovenskega naroda in madžarske narodnosti ter ploden raz- voj njihove kulture. Dosedanji 27-letni razvoj dvojezičnega šolstva je uresničil velike premike na normativni ravni (zakonodaja, predmetniki, učni načrti, smernice za življenje in delo), na področju izgrajevanja mreže dvojezičnih vzgojnoizobraževalnih organizacij (zlasti odpiranje možnosti izobraževanja po končani dvojezični osnovni šoli) in pri uveljavljanju možnosti učenja madžarskega jezika zunaj narodnostno mešanega področja. Nove možnosti za izobraževanje učiteljev dvojezičnih vzgojno-izobraževalnih organizacij so se odprle z uveljavljanjem usmerjenega izobraževanja. Za specifičnosti dvojezičnega vzgojno-izobraževalnega dela je Izobraževalna skupnost Slovenije zagotavljala potrebna sredstva. Nenehna družbena skrb za razvoj dvojezičnih vzgojno-izobraževalnih organizacij je ustvarila sodobne pogoje dela, kar omogoča vključenost dvojezičnih vzgojno-izobraževalnih organizacij v procese posodabljanja pedagoškega dela. Nizko število učencev v oddelkih zlasti omogoča individualizacijo in diferenciacijo vzgojno-izobraževalnega dela, kar prispeva k premagovanju razlik v jezikovnem znanju učencev. Dvojezična vzgoja in izobraževanje predstavljata izziv tudi za raziskovalno delo, ki se je sicer z zamudo, vendar intenzivno vključilo v spremljanje in vrednotenje dvojezične vzgoje in izobraževanja. R. Mejak: Razvoj vzgoje in izobraževanja... LITERATURA: —1941, Pomurska založba, Miroslav Kokolj, Prekmurski Slovenci 1919 1984at, Prekmursko ota Horv EM Sob-S. šolstvo, Pomurska založba, M. Sobota 1977 — "a (slovensko madžarskeKlojz Novak, strokovna analiza dvojezičnega SRS, Ljubljana 1970 šolstvo za Zavod del, ll. in |. Pomurju v ga) šolstva — Dvojezičnost individualne in družbene razsežnosti (Prispevki konferen- ce), Ljubljana 1984 - Dvojezična šola v luči nove ustave (A ketnyelvu iskola az uj alkomany vetileteben) Lendavski zvezki/Lendvai Fuzetek 3/1976 — Jim Cummins, Bilingualism and Special Education: Issues in Asses- sment and Pedagogy, Multilingual Matters 6, Clevedon 1984 — E. Petrič, Analiza položaja madžarske in italjanske narodnostne manjšine ob upoštevanju dinamike razvoja za obdobje 1953— 1962 (Dokumentacija INV, 1962) — Poročilo o uresničevanju posebnih pravic pripadnikov italjanske in madžarske narodnosti na področje vzgoje in izobraževanja, Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, Ljubljana 1985 — Ob 20-letnici dvojezičnega šolstva, A ketnyelvii oktatas 20 eve, Lendava/Lendva 1979 - Sožitje, organiziranost in življenje dvojezičnih vzgojno-izobraževalnih organizacij, Lendava/Lendva 1984 Summary THE DEVELOPMENT OF EDUCATION IN THE ETHNICCALLY MIXED AREAS OF PREKMURJE The introductory part of this paper outlines the distinctive characteristics of the development of minority schooling in the region of Prekmurje after the year 1919. The basic characteristics of the educational system of Prekmurje after its annexation to Yugoslavia were poor material basis, lack of teachers gualified to do their schoolwork in the Slovene language, and change in the status of Hungarian from a majority language to a minority language. In the years after the formation of the Kingdom of Serbs, Čroats and Slo- venes, minority schooling already existed for the benefit of the Hungarian minority living in Prekmurje. After 1921, and especially after 1925, the Hunga- rian divisions were continously on the decrease. Until the outbreak of World War ll, Hungarian divisions of grades one through four existed only at Hodoš/ Hodos. In prewar Yugoslavia, the Hungarian national! community lived in eco- nomic, political and cultural isolation while being at the same time exposed to processes planned assimilation. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 119 in 1941 the process of denationalization of the Hungarian nationality was interrupted, to be replaced by intensive Magyarization of Prekmurje. Such regulations of this matter as were based on the ideas of tolerance and the coexistence of peoples and nationalities were first adopted only after the Liberation, in 1945. ln the field of education, ethnic eguality was until 1959 asserted in separate minority schools located in ethnically mixed areas. Even though this solution was guite unobjectionable in principle, separate minority schools got into a grave crisis after several years of continuous operation. Since the Slovene divisions were better organized and more promising with respect to successful work in the secondary school, the Hungarians enrol- led their schoolchildren in Slovene divisions. For this reason, Hungarian divisions consisted almost exclusively of peasant children who after completing their elementary education mostly stayed at home to work on the farm. The low number of pupils in Hungarian divisions resulted in highly combined divisions, which in turn occasioned poor educational efficiency while also paving the way for a »painpless assimilation«. Furthermore, the interlinkage between inority schools and other schools was also deficient in a number of ways (contact among parents, teachers and pupils belonging to different nationalities eas weak and far from genuine). The search for better types of minority schooling was given an impetus by the sociopolitical documents of 1959. Political and professional discussions reinforced the realization that elementary school reform had to be accompanied, in ethnically mixed areas, by the development of the kind of sehooling which would enable mutual understanding at work and in self-management activities, thus underlying an untrammeled and natural development of the nationality. in the course of the early years of the introduction of bilingual sčhooling most of the attention was devoted to the bilingual elementary school. The basic objective of the bilingual school, laid down in the relevant syllabus and curricula, was that pupils acguire such knowledge of the two languages as balanced each other and become acguainted with the ain achievements, also on egual terms, of the culture and history of the two nations. The introduction of bilingual education was besed with difficulties (staf- fing, financig, parents' distrust). In 1969 was launched organized public criticism of the biilngual school. On the basis of critical assessments a decision was made that the role, conditions and the overall success of the bilingual school in Prekmurje was to be subjected to a thorough investigation. Research results showed that the bilingual school was in the main successful in implementing its educational objectives, and that the potential it held in reserve was an adeguate basis for eliminating its deficiencies and improving the results of educational work. The 1970s and the early 1980s witnessed important changes in the field of bilingual education in Prekmurje. These changes could be made thanks to fresh organizational and programmatic solutions on the basis of new norma- tive deedsk, as well as to the active participation of the Self-Managing Community of Interest for culture and education of the Hungarian nationality in sha- ping the educational policy. Other factors that facilitated these changes were: The fact that authors of theoretical studies became more interested in and favorably disposed to the idea of bilingual education, increased number of skilled personnel in bilingual educational institutions, better school eguipment, s. particularly the extension of the network of bilingual educational instituions. Organized social and professional efforts have succeeded in actualizing the guidelines fo the expansion of bilingual educational institutions. Gradually, a network of education-cum-childcare institutions has come into being (where bilingualism represents a major component of educational work aiming at a 120 R. Mejak: Razvoj vzgoje in izobraževanja... many-sided personality devetlopment); moreover, the educational concept of the bilingual elementary school was elaborated and completed, and the ideas of a bilingual elementary school with a specially adapted program and of the bilingual secondary school (the school year of 1981/82 having inaugurated the implementation of the bilingual program in the teacher-training and commercial branches of the secondary school) became a reality. At the same time, possibilities were raised of studying Hungarian after the completion of the bilingual elementary school, outside ethnically mixed areas, most notably at the Teacher- Training College of Maribor University and at the College of Liberal Arts of Edvard Kardelj University in Ljubljana. The new university curricula (adopted in 1985) offer, among other things, a complete course in the Hungarian language and literature (leading to an associate degree or a B.A. degres), organized at the Teacher- Training College in Maribor. New systemic and program orientations concretize the constitutional prin- ciples of the coexistence and eguality of languages and cultures in the ethnically mixed areas of Prekmurje; they also enable the young to enjoy the upbringing and education in the spirit of coexistence and mutual understanding since their early youth. Also, knowledge of the other language regarded as an essential component and objective of bilingual education enables the young generations to communicate egually in both languages and to establish diect contact in school and in the social environment. Despite all the changes in the realms of organization, programing and staffing, however, therre remain a large number of unsolved guestions of bilingualism (especially those pertaining to content and those associated with the demographic features of Prekmurje). These guestions represent a challenge to responsible research work that has started to minotor and evaluate bilingual education very intensively, if belatedly. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št, 19, s. 121—135 121 Nada Vilhar ORIS GOSPODARSKE STRUKTURE NASELJA DOBROVNIK/ DOBRONAK V OKVIRU SOCIALNOEKONOMSKE STRUKTURE NARODNOSTNO MEŠANEGA OZEMLJA V PREKMURJU (Z VKLJUČITVIJO ANKETE, KI JE BILA OPRAVLJENA V DOBROVNIKU/DOBRONAK LETA 1984) Socio-ekonomske in geografske značilnosti narodnostno mešanega ozemlja v Prekmurju Narodnostno mešano ozemlje v Prekmurju se prostorsko deli na dva dela: — na južni del v občini Lendava/Lendva na jugovzhodnem delu Prekmurja in — na severni del v občini Murska Sobota na vzhodnem in severovzhod- nem delu Prekmurja. V občini Lendava obsega nacionalno mešani teritorij večji del ozemlja, v občini Murska Sobota pa je obseg nacionalno mešanega teritorija in šte- vila naselij v primerjavi s slovenskim teritorijem in slovenskimi naselji zelo majhen." V južnem delu narodnostno mešanega ozemlja opravlja funkcijo gospodarskega in zaposlitvenega centra mesto Lendava/Lendva s 3669 prebivalci ob popisu leta 1981, severni del pa je del gravitacijskega zaledja mesta Murska Sobota. Murska Sobota je imela leta 1981 12148 prebivalcev, leži zunaj nacionalno mešanega ozemlja, opravlja pa večino centralnih funkcij za celotno narodnostno mešano ozemlje in tudi slovenski del območja Murske Sobote. V zadnjih letih dobiva funkcijo centralnea kraja tudi vas Prosenjakovci/Partosfalva, ki leži na narodnostno mešanem ozemlju. Severno murskosoboško narodnostno mešano območje nima lastnega pomembnejšega centralnega kraja z večjim številom delovnih mest in leži daleč stran od svojega občinskega središča, Murske Sobote. V zadnjih dveh desetletjih pa prerašča agrarno naselje Prosenjakovci/Partos- ? Vladimir Klemenčič, Marija Nose s sodelavci Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani: Socialno geografska analiza narodnostno mešanega ozemlja v Prekmurju s posebnim ozina na O OGOJIAKA razmere. Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani, , Str.3. 122 N. Vilhar: Oris gospodarske strukture naselja Dobrovnik/Dobronak falva v industrijsko naselje, ki opravlja hkrati tudi lokalne funkcije centralnega naselja narodnostno mešanega ozemlja občine Murska Sobota. Prosenjakovci/Partosfalva imajo poleg industrijskega obrata tudi popolno osnovno šolo, trgovino, zdravstveno postajo, zadrugo in odkupne postaje za mleko in kmetijske pridelke ABC Pomurke. Južni del narodnostno mešanega ozemlja na območju občine Lendava/Lendva ima ugodnejši prometno-geografski položaj, več zloženega in za kmetijsko obdelavo primernega zemljišča. Prednost tega področja pred severnim delom narodnostno mešanega ozemlja je tudi v tem, da ima lastni osrednji kraj Lendavo/Lendva, ki je tudi občinsko središče z večjim številom delovnih mest v najrazličnejših gospodarskih in negospodarskih dejavnostih. Gospodarski položaj južnega dela narodnostno mešanega ozemlja na območju občine Lendava/Lendva pa je le relativno boljši od severnega narodnostno mešanega ozemlja, močno pa zaostaja v svojem razvoju za večino slovenskih občin. Lendava/Lendva lahko uveljavlja zaradi svojega šibkega razvoja svoj vpliv na gospodarski in socialni razvoj razmeroma ozkega pasu le majhnega števila okoliških naselij.? Narodnostno mešano obmejno ozemlje obeh navedenih občin ni sklenjeno. Loči ga vmesno, s Slovenci poseljeno ozemlje v vasi Kobilje in deloma Strehovci. Glede na lego v občinskem okviru se obe območji med sabo močno razlikujeta. Območje narodnostno mešanega prebivalstva v občini Lendava/Lendva se pretežno razprostira ob urbanem središču in magistralnih ali regionalnih cestah, narodnostno mešana naselja soboške občine pa imajo v občinskem merilu skrajno obrobno lego. Relativno razlike v razvoju posameznih območij prihajajo do izraza samo v pomurskem okviru. Če razvoj primerjamo s SR Slovenijo kot celoto, je pretežni del s. Pomurja manj razvit tako v-gospodarskem kot v družbenem'pogle- u. Splošna značilnost narodnostno mešanega ozemlja Prekmurja je relativno zaostajanje v gospodarskem razvoju za drugimi predeli SR Slovenije. To področje ima razmeroma večji prirodni prirastek prebivalstva kot večina ostalih delov Slovenije. Gospodarski razvoj in z njim povezano odpiranje delovnih mest ne more zadostiti željam in potrebam po zaposlitvi prirastka odraslega prebivalstva, na novo iz kmečkega poklica preslojenega prebivalstva ter vse večjim težnjam po zaposlitvi žensk. Vsi ti viški delovne sile so v stalnem porastku še posebej zaradi vse večje težnje po zaposlitvi kmečkega prebivalstva, ki mora iskati zaposlitev izven narodnostno meša- nega ozemlja v drugih krajih Slovenije in v tujini. ? Vladimir Klemenčič s sodelovanjem Mirka Paka: Demografska struktura mešanega ozemlja v Prekmurju. Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1970, str. 2 ? Družbenoekonomski razvoj narodnostno mešanih območij v Pomurju. Pomurski medobčinski svet SZDL, Komisija za narodnostna vprašanja in obmejne stike. Murska Sobota, Lendava/Lendva, 6. 5. 1986, str. 1 Razprave ln gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 123 Posebnost in ugodnost narodnostno mešanega območja v občini Lendava/Lendva je v tem, da je tudi občinsko središče Lendava/Lendva , ki je upravno-politično in gospodarsko središče občine, na narodnostno mešanem območju. Leži nekako v sredini tega območja, s tem da je Dobrovnik/ Dobronak kot skrajno severovzhodno območje nekoliko bolj oddaljeno od občinskega središča. Od vseh delovnih mest v občini Lendava/Lendva jih je 82,4 % na narodnostno mešanem ozemlju, oziroma 78,4 % v mestu Lendava/Lendva. Mesto Lendava/Lendva je z drugimi naselji na narodnos- tno mešanem ozemlju in na ostalem območju občine zelo dobro povezano s cestno infrastrukturo. Večina naselij je ob magistralnih ali regionalnih cestah ali v njihovi neposredni bližini, tako da je za prihod na delo v Lendavo/Lendva z javnim prevozom potrebnih največ 20 do 30 minut. To omogoča, da delavci nemoteno migrirajo dnevno na delo v Lendavo/Lendva. Zato je kljub nagli dea- grarizaciji vas ohranila videz polurbanega naselja. Kljub hitri razslojitvi ima vas razmeroma visok odstotek avtohtonih prebivalcev. Naselja z najmanj kmečkega prebivalstva so v bližini Lendave/Lendva (Petišovci/Peteshaza, Lendavske gorice/Lendvahegy, Čentiba/Csente, Trimlini/Harmasmalom, Dolnji Lakoš/Alsolakos, in Dolga vas/Hosszufalu). To so naselja, od koder je najmočnejša dnevna migracija na bližnja delovna mesta v Lendavo/Len- dva. V nekoliko slabšem položaju je območje Dobrovnika/Dobronak, kjerje vpliv centralnosti mesta Lendava/Lendva manjši, kar je razvidno tudi iz podatkov dnevne migracije delavcev v Mursko Soboto (po popisu leta 1981 smo zabeležili 110 dnevnih migrantov, kar predstavlja 37,7 % zaposlenih s stalnim prebivališčem v naselju Dobrovnik/Dobronak). Zato bo treba na območju Dobrovnika/Dobronak zagotoviti takšno gospodarsko zasnovo - kraja, ki bo bistveno zmanjšala stopnjo dnevne migracije. V preteklosti na narodnostno mešanem območju občine Murska Sobota ni bilo možnosti za zaposlovanje v nekmetijskih dejavnosti, slabe prometne povezave pa niso omogočale dnevne migracije na delo. V zadnjen času pa sta modernizacija prometne infrastrukture in razvoj industrijskih obratov v Prosenjakovcih/Pertosfalva, Križevcih in Gornjih Petrovcih dala boljše zaposlitvene možnosti. Moramo poudariti, da sta občina Lendava/Lendva in obmejno območje občine Murska Sobota po Zakonu o skladnejšem regionalnem razvoju v SR Sloveniji še vedno manj razviti območji. Kot takšni sta bili in sta deležni ukrepov politike pospeševanja gospodarskega razvoja." Osnovni problem razvoja teh območij je zagotavljanje zadostnega števila " Podrobnejše analize so opravljene v raziskovalni nalogi Nada Vilhar: Prikaz narodnostno mešanega ozemlja, kjer živi madžarska narodnost, v luči politike družbeno gospodarskega razvoja ŠR Slovenije in regionalnih okoliščin. Skupna jugoslovansko-madžarska raziskava Gornji Senik/Felsoszolnok — Dobrovnik/Dobronak, 1986, 75 strani, 21 preglednic 124 N. Vilhar: Oris gospodarske strukture naselja Dobrovnik/Dobronak delovnih mest v razmeroma agrarni okolici. Trenutno zaradi splošno poslabšanih gospodarskih razmer ni mogoče zagotoviti toliko novih delov- nih mest, da bi zaposlili celotni generacijski priliv mlade generacije, zato se problem nezaposlenosti kaže tudi pri pripadnikih madžarske narodnosti. Stopnja brezposelnosti v občinah Lendava/Lendva in Murska Sobota je med najvišimi v SR Sloveniji. Ker je bilo narodnostno mešano ozemlje v Prekmurju manj razvito in obmejno območje, je bilo deležno pozornosti pri pospeševanju gospodarskega razvoja kar s treh aspektov: narodnostne pomešanosti, obmejnosti in gospodrske nerazvitosti. Prav to pa je prispevalo k izboljšanju gospodarskih in socialnih razmer na narodnostno mešanem ozemlju. Pozitivne tendence gospodarskega razvoja Pomurja se zlasti kažejo v rasti delovnih mest v industriji in širjenju mreže krajev z industrijo. V celotnem Pomurju je bilo leta 1951 2274 delovnih mest, leta 1961 že 3879, leta 1984 pa 20300. Industrializacija se je širila tudi na narodnostno mešano ozemlje: leta 1961 je bilo na narodnostno mešanem ozemlju 1157 delovnih mest, leta 1984 pa je njihovo število naraslo na 3645. V razdobju med leti 1961 in 1981 se kažejo pozitivne tendence gospodarskega razvoja tudi z rastjo števila izven kmetijstva zaposlenega prebivalstva. Medtem ko je v celotnem Pomurju naraslo število izven kmetijstva zaposlenega prebivalstva od leta 1961, ko je število znašalo 13559, na 24873 leta 1981, pa je na narodnostno mešanem ozemlju hkrati močno naraščalo število tega tipa prebival- stva. Leta 1961 je število izven kmetijstva zaposlenega prebivalstva na narodnostno mešanem ozemlju znašalo 2822 prebivalcev, leta 1981 pa se je njegovo število povečalo na 4598. Medtem ko je v Prekmurju v celoti nazadovalo absolutno število kmečkega prebivalstva od 62174 leta 1961 na 28266 leta 1981, se je na narodnostno mešanem ozemlju zmanjšalo število kmečkega prebivalstva za več kot dve tretjini — od 9154 leta 1961 na 3266 leta 1981.5 Na narodnostno mešanih območjih v Pomurju so bili v preteklem obdobju vloženi veliki napori v izboljšanje družbenega standarda. Tako so večinoma zgrajeni vrtci, osnovne šole, dostopnost do osnovnih zdravstve- nih storitev je bistveno območje v občini Murska občanov na narodnostno v nekaterih odmaknjenih izboljšana (pri čemer je narodnostno mešano Sobota nekoliko na slabšem). Osnovna preskrba mešanih območjih je zadovoljivo rešena — razen vaseh v občini Murska Sobota (Motvarjevci/Szen- tlaszlo, Domanjševci/Domonkosta).S 8 Družbenoekonomski razvoj narodnostno mešanih območij v Pomurju. Pomurski medobčinski svet SZDL. Komisija za narodnostna vprašanja in obmejne stike. Murska Sobota, Lendava/Lendva, 6. 5. 1986 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 125 Prostorsko-urbanistični prikaz naselja Dobrovnik/Dobronak Prekmurje, kjer leži naselje Dobrovnik/Dobronak, je tako po naravnih kot tudi po zgodovinskih, kulturnih in etnografskih značilnostih nedvomno najbolj tipična panonska pokrajina v Sloveniji. V morfološkem pogledu sta v Prekmurju le dva elementa: gorice in ravnina. Ravnino ali Mursko ravan navadno delimo na dva dela — na Ravensko in Dolinsko. Dobrovnik/ Dobronak leži na skrajnem vzhodnem delu Ravenskega. Ravninski svet je tukaj širok, le malo razgiban in pretežno sušen, zato pa zelo prikladen za obdelovanje in dobro obljuden ter po veliki večini spremenjen v polja; nikjer na Slovenskem nimamo tako širokih ravnin in tako sklenjenih polj, kot so tu. Naselje Dobrovnik/Dobronak leži prav na stiku skrajnih jugovzhodnih odrastkov Goričkega in Ravenskega, v literaturi za ta predel večkrat zasledimo tudi poimenovanje Dobrovniško-Dolinsko. Tik ob Dobrovniku/Dobronak je Dobrovniško gričevje z goricami, ki pa dosega le nekaj čez 230 metrov nadmorske višine. Po obliki je Dobrovnik/Dobronak tipična obcestna vas, ki se širi ob glavni prometni žili v smeri Lendava/Lendva ali Murska Sobota. Pročelja hiš so obrnjena proti cesti, za hišo pa so dvorišče in gospodarsko poslopje ter tipična parcelizirana kmetijska zemljišča. Kmečke hiše v Dobrovniku/ Dobronak so značilne oblike ter enonadstropne. Nove stanovanjske hiše stoje po celem naselju, največ jih je ob cesti Lendava/Lendva — Murska Sobota in v starem jedru vasi. Opuščenih hiš je največ ob cesti Dobrovnik/ Dobronak — Beltinci, adaptirane kmečke hiše pa so skoraj enakomerno razporejene po vsem naselju." Razvoj naselja Dobrovnik/Dobronak v družbenem planu razvoja občine Lendava/Lendva Po funkciji naselja glede na oskrbno-storitvene dejavnosti spada naselje Dobrovnik/Dobronak med vodilna lokalna središča. Značilne funkcije lokalnega središča, ki jih izpolnjuje tudi Dobrovnik/Dobronak, so popolna osnovna šola, zdravstvena postaja (zdravnik, zobozdravnik, lekarna), trgovina osnovne preskrbe, specializirana trgovina za splošne potrebe gospodinjstva, trgovina s kmetijskim repromaterialom, odkupna postaja za kmetijske pridelke, storitvene obrti, krajevni urad — sedež krajevne skupnosti, kulturni dom s knjižnico, dvorano in klubi, športna igrišča, gasilci, pošta. Izmed funkcij, ki naj bi jih opravljalo vodilno središče, je potrebno urediti v naselju Dobrovnik/Dobronak še servis za poljedelske stroje, zgraditi ob osnovni šoli še telovadnico, novo enoto banke in poskrbeti za gostišče s prenočišči. Funkcije vodilnega naselja, ki jih je potrebno 7 Prostorsko-urbanistični prikaz naselja Dobrovnik/Dobronak je obšimeje obdelal Peter Repolusk, sodelavec Inštituta za geografijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani 126 N. Vilhar: Oris gospodarske strukture naselja Dobrovnik/Dobronak še rešiti v naselju Dobrovnik/Dobronak, nameravajo krajani uresničiti v srednjeročnem obdobju 1986—1990.% Glede na sedanjo in predvideno stopnjo razvitosti proizvodnih (industrijskih in obrtnih) dejavnosti se Dobrovnik/Dobronak uvršča med naselja z monostrukturno proizvodno dejavnostjo. Od vodilnih naselij v občini imajo vsa, razen Dobrovnika/Dobronak, vsaj eno industrijsko organizacijo združenega dela. Zato so si v družbenem planu razvoja občine 1981—1985 začrtali, da bodo pri ustanovitvi naslednjega industrijskega obrata izven občinskega središča dali prednost Dobrovniku/Dobronak. Ze v preteklem srednjeročnem obdobju so si prizadevali za pridobitev indu- strijskega obrata za naselje Dobrovnik/Dobronak. Doslej še niso uspeli najti primernega proizvodnega programa oziroma OZD, ki bi prispevala nek proizvodni program. Postavitev proizvodnega obrata naj bi bila v prihodnje ena od prioritetnih nalog. V družbenem planu občine za obdobje 1986— 1990 pa so si za naselje Dobrovnik/Dobronak začrtali še vrsto drugih nalog na področju kmetijske dejavnosti in modernizacije in posodobitve infrastrukturne opremljenosti naselja? Zgradbena struktura in opremljenost gospodinjstev v naselju Dobrovnik/Dobronak Več kot tretjina hiš v Dobrovniku/Dobronak je zidanih kmečkih hiš, kar je razumljivo, saj je Dobrovnik/Dobronak pretežno agrarno naselje. Sledijo nove stanovanjske hiše, adaptirane hiše, nekaj je opuščenih hiš, manj pa stavb z nestanovanjsko funkcijo. . Po popisu leta 1981 je bilo v Dobrovniku 323 stanovanj, v katerih je živelo 333 gospodinjstev, od tega je imelo 264 gospodinjstev kmečko gospodarstvo. Največ stanovanj v Dobrovniku/Dobronak je bilo zgrajenih v obdobju 1961—1970 (22,3 % vseh stanovanj), sledi visoko število zgraje- nih stanovanj v obdobju 1919—1945, kar 21,4 % stanovanjskega fonda, ki je danes verjetno že potreben obnove. Novejših stanovanj, zgrajenih po letu 1975, je v Dobrovniku/Dobronak 9,6 % stanovanjskega fonda. Stano- vanjske zgradbe so zgrajene po večini na temeljih iz betona in opeke, zidovi so prav tako zidani iz opeke in betona, strehe so tudi večidel krite s strešniki iz opeke ali s salonitnimi ploščami. Zgradba stanovanjskega fonda v naselju tako kaže, da so stanovanjske hiše zgrajene po večini iz sodobnih grabenih materialov ali pa so bile pozneje adaptirane in obnovlje- ne. ? Družbeni plan razvoja občine Lendava za obdobje 1981—1985. Skupščina občine Lendava, Lendava/Lendva, marec 1981 ? Družbeni plan občine Lendava/Lendva za obdobje 1986—1990, osnutek, januar 1986 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 Kmečko gospodarstvo je v Dobrovniku/Dobronak 127 sestavljeno iz naslednjih objektov: hlev, svinjak, kurnik, skedenj in silos. V obdobju od konca 2. svetovne vojne do danes je bilo v Dobrovniku/ Dobronak obnovljenih več kot pol stanovanjskih hiš in nekaj gospodarskih poslopij. Največ obnovitvenih del so opravili po letu 1970. Opremljenost gospodinjstev v naselju Dobrovnik/Dobronak smo analizirali glede na opremljenost s tekočo vodo, električno napeljavo in sanitar- nimi prostori v stanovanjski hiši, sodobnejšimi vrstami ogrevanja ter številom prostorov v stanovanjski hiši ter opremljenost s tehničnimi in gospodinjskimi aparati ter prevoznimi sredstvi.!? V Dobrovniku je sodobno opremljenih 56,9 % stanovanj, saj imajo v stanovanju vodovod, kanalizacijo in električni tok. Samo vodovod in električni tok ima po popisu prebivalstva 1981 19,6 % stanovanj, samo električni tok brez ostalih napeljav pa 20,2 % vseh stanovanj. Brez napeljave je bilo po popisu 1981 3,3 % stanovanj v Dobrovniku/Dobronak. Analiza števila in vrste prostorov v stanovanjskih hišah kaže, da so stanovanja v Dobrovniku/Dobronak zelo prostorna, saj ima 85,1 % stanovanj štiri prostore ali več. Nove stanovanjske hiše v Dobrovniku/Dobronak so enonadstropne in imajo osem ali celo devet prostorov. Po opravljeni anketi leta 1984 smo zabeležili 14,9 % takšnih stanovanjskih hiš. Kmetijska dejavnost v naselju Dobrovnik/'Dobronak Pri Dobrovniku/Dobronak prehaja Goričko gričevje v nižinsko Pomurje. Naravni pogoji so ugodni za kmetijstvo. Prst je rodovitna, temperaturni in padavinski cikel se ujema z rastjo kmetijskih kultur. V Dobrovniku/Dobronak je bilo po popisu leta 1981 od skupnega števila 79,3 % gospodinjstev, ki so imela kmečko gospodarstvo. Skoraj polo- vica teh gospodinjstev proizvodno sodeluje s kmetijsko zadrugo ali OZD. V Dobrovniku/Dobronak prevladujejo manjše zemljiške posesti. Zna- čilna je drobna parcelizacija; najpogostejša je zemljiška razdelitev na proge in delce. Vzroke za to drobljenje moramo iskati v tradicionalnem dednem pravu. V parcelizaciji lahko ugotovimo nekatere značilnosti. Najbližja okolica vasi ima razdelitev na delce, ki prehaja dlje od vasi v razdelitev v proge. Obrobne gorice imajo v osnovi drobno razparceliranost. Povprečna zemljiška posest gospodinjstva je manjša od 3 ha. Ta drobna razparcelira- nost ovira tudi boljšo in smotrnejšo obdelavo zemlje ter uporabo kmetijskih strojev. Položaj bi se lahko izboljšal le z združevanjem parcel, kar bi omogočilo uporabo sodobnejših načinov kmetijske obdelave. jo Analize so opravljene v raziskovalni nalogi Nada Vilhar: Prostorsko-urbanistični, demografski in socio-ekonomski prikaz naselja Dobrovnik/Dobronak ter perspektive gospodar- Soba zavoja, preglednic Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, Ljubljana, 1985, 85 strani, 32 128 N. Vilhar: Oris gospodarske strukture naselja Dobrovnik/Dobronak Kmečka gospodarstva so sodobno opremljena in modernizirana s številnimi kmetijskimi stroji. Izmed anketiranih gospodinjstev je 5 gospodinjstev imelo kombajn, polovica gospodinjstev traktor, manjše kmetijske stroje ima večina gospodinjstev. Analiza intenzivnosti obdelave kmetijskih površin nam pokaže, da 85,1 % gospodinjstev vso zemljo, ki jo poseduje, intenzivno obdela, le 1,1 % gospodinjstev ima svoje kmetijske površine v celoti opuščene, 2,1 % gospodinjstev pa ima intenzivno obdelan le del zemljišča. Glavni kupec kmetijskih pridelkov in živine je kmetijska zadruga, ven- dar bi se lahko v prihodnje sodelovanje s kmetijsko zadrugo še okrepilo. Poleg kmetijske zadruge, ki ponuja kmetovalcem raznovrstne usluge, je v vasi organzirana tudi kmetijska pospeševalna služba. Kmetovanje je v Dobrovniku/Dobronak polikulturno. Med poljedelskimi kulturami pridelujejo največ koruze, pšenice, rži, pa tudi ovsa in sladkorne pese. Tudi živinoreja je pomembna dejavnost prebivalstva Dobrovnika/Dobronak. Ukvarjajo se predvsem z govedorejo in s prašičerejo, imajo pa tudi veliko perutnine in druge drobnjadi. V anketi, ki smo jo opravili leta 1984 v Dobrovniku/Dobronak, je v 35 gospodinjstvih (37,2 % anketiranih gospodinjstev) gospodar zaposlen na kmetiji ves delovni čas. Ostala gospodinjstva lahko prištevamo k tipu delavsko-kmečkega gospodinjstva (54,3 % anketiranih gospodinjstev). Gospodar je zaposlen polovico delovnega časa v tovarni, polovico delov- nega časa pa posveča delu na kmetiji. Kmečki tip gospodinjstva so danes v Dobrovniku/Dobronak gospodinjstva, v katerih sta gospodar in njegova žena že starejša generacija. Ker v večini kmečkih gospodinjstev s starejšo generacijo danes živi že mlajša generacija, to so otroci s svojimi družinami, si je večina kmečkih gospdinjstev obnovila in povečala stanovanjske hiše oziroma zgradila nove. Če si ogledamo število prostorov v stanovanjskih hišah za kmečki tip gospodinjstva, lahko ugotovimo, da danes po ničemer ne odstopa od delavsko-kmečkega tipa gospodinjstva. V kmečkih gospodinjstvih v Dobrovniku/Dobronak danes narašča predvsem število tistih, ki poleg redne zaposlitve pomagajo na kmetiji. Na kmetiji je vedno bolj zaposlena le starejša generacija, lastnik kmetije in nje- gov zakonski tovariš. Otroci se vse bolj zaposlujejo v izvenkmetijski dejavnostih in poleg redne zaposlitve jih le malo pomaga v prostem času na kmetiji. Kot kaže anketa, je le majhen delež otrok v družini pripravljen nada- ljevati s kmetovanjem. Predvsem je največ otrok pripravljenih nadaljevati delo na kmetiji kot polkmetje, to pomeni, da bi bili polovico delovnega časa zaposleni v izvenkmetijski dejavnosti (35,1 %), v 23,4 % anketiranih gospodinjstev pa noben član mlajše generacije ni pripravljen nadaljevati dela na kmetiji staršev. Le v'9,6 % gospodinjstev je vsaj en član mlajše generacije pripravljen nadaljevati s kmetovanjem kot kmet, kar pomeni, da bi mu bilo delo na kmetiji edina zaposlitev. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 129 Oskrba prebivalcev Dobrovnika/Dobronak in storitvene dejavnosti Trgovina spada med najbolj značilne storitvene dejavnosti, ker opravlja eno osnovnih oskrbovalnih funkcij. Podobno kot omrežje naselij in drugih dejavnosti se tudi omrežje oskrbovalnih centrov prilagaja prometni povezanosti, kupni moči prebivalcev, dnevni migraciji in socialnoekonomski strukturi prebivalstva. Omrežje in struktura oskrbovalnih centrov imata na celotnem usmerjenost območju trgovine, Prekmurja nezadostna naslednje razvitost značilnosti: trgovin enostranska v večjih centralnih naseljih, razvoj novih obmejnih trgovskih središč. Za načrtovanje razvoja kraja je potrebno poznavanje vseh dejavnikov njegovega razvoja; med njimi izstopata oskrba in še zlasti trgovina. Sta nepogrešljivi del celotne opremljenosti prostora, ki v mnogočem soodloča pri regionalnem in urbanističnem razvoju ter je hkrati rezultat in pogoj za določeno stopnjo razvitosti. V preteklem srednjeročnem obdobju se je v naselju Dobrovnik/Dobronak zelo razvila trgovska dejavnost. Naselje ima danes sodobno saraopo- strežno trgovino s prehrambenimi izdelki, tobačnimi izdelki, igračami in drugimi izdelki, trgovino z mešanim blagom (tekstil, kovinski izdelki, tehnični artikli, gradbeni material in kuriva), v začetku leta 1986 pa je bila realizirana rekonstrukcija skladiščnih prostorov sedanje tehnične trgovine za potrebe tehnične trgovine v izmeri 500 m?. Prav tako pomembna dejavnost v naselju je obrt. Veliko pripomore k pomembnosti naselja in sodeluje s svojimi funkcijami pri ustvarjanju njegovega vplivnega območja. V naselju Dobrovnik/Dobronak so naslednji obrtniki: kovač, čevljar, krojač, slaščičar, in frizer. Obrtni delavnici pa sta avto- mehanična delavnica za popravilo osebnih avtomobilov v zasebni lasti in mizarska delavnica za izdelavo stavbnega pohištva in za manjša popravila — tudi v zasebni lasti. Potrebno bi bilo stimulirati razvoj novih obrtnih dejav- nosti glede na kvalifikacijsko strukturo aktivnega prebivalstva in potrebe kraja in širše okolice. Obrtne delavnice bi tako omogočile zaposlitev delovne sile v domačem kraju in zmanjšale število dnevnih migrantov na delo v druge kraje. Nekdaj so se, predvsem pozimi, ko so bila končana vsa poljska opravila, številna gospodinjstva v Dobrovniku/Dobronak ukvarjala s tradicio- nalno obrtjo predvsem za lastne potrebe. V nekaterih gospodinjstvih so se še od takrat ohranile nekatere oblike tradicionalnih obrti. Izmed anketiranih gospodinjstev smo zasledili še 8,5 % gospodinjstev, ki izdelujejo lesene vile in grablje, 11,7 % gospodinjstev se še ukvarja s pletenjem stolov, drevenk in košar, 10,7 % gospodinjstev še izdeluje košare in cekarje, z osta- limi vrstami tradicionalne obrti pa se v glavnem ne ukvarjajo. Izdelke tradicionalne obrti gospodinjstev izdelujejo predvsem za lastne potrebe. Razvitejša tradicionalna obrt z možnostjo prodaje izdelkov v Dobrovniku/Dobronak ni razvita. 130 N. Vilhar: Oris gospodarske strukture naselja Dobrovnik/Dobronak Izmed storitvenih dejavnosti je v naselju tudi dobro organizirana zdravstvena služba. Tu je zdravstvena postaja s splošnim zdravnikom in zobozdravnikom in patronažno babiško službo ter z lekarno. Zdravstvena postaja Dobrovnik/Dobronak pokriva naselja Dobrovnik/Dobronak, Žitkovci/Zsitkoc, Kamovci/Kamahaza, Genterovci/Gonterhaza, Kobilje in Strehovci. Celotno Prekmurje pa je vezano na murskosoboško bolnišnico. Demografska struktura naselja Dobrovnik/Dobronak V obdobju, ki smo ga analizirali (1948—1981), se število prebivalcev v naselju stalno zmanjšuje. Leta 1948 je bilo v naselju Dobrovnik/Dobronak skupaj 1350 prebivalcev, do leta 1953 se je njihovo število povečalo na 1413 prebivalcev, od tega leta dalje pa beležimo stalno zmanjševanje. Leta 1981 je bilo v naselju Dobrovnik/Dobronak 1185 prebivalcev, kar predstav- lja zmanjšanje v primerjavi z letom 1953 na 228 prebivalcev (I—84). Med letom popisa 1981 in letom naše raziskave 1984 se je število prebivalcev naselja še zmanjšalo, tako da je bilo leta 1984 stalno prijavljenih prebivalcev v naselju Dobrovnik/Dobronak le še okrog 1090. Če si ogledamo starostno strukturo prebivalstva naselja v obdobju 1961—1981, vidimo, da se prebivalstvo naselja Dobrovnik/Dobronak stara. Povečuje se delež starega prebivalstva v skupnem številu prebivalstva, zmanjšujejo pa se deleži prebivalstva nižjih starostnih kategorij. Starostne piramide so se zadnja popisna leta začele širiti proti vrhu, kar kaže na pove- čanje deleža najvišjih starostnih kategorij. Leta 1961 je bil indeks staranja v naselju Dobrovnik/Dobronak 34, kar pomeni, da je imel veliko mladega prebivalstva, leta 1971 se je indeks staranja že povečal in je znašal 89, leta 1981 pa znaša indeks staranja v naselju Dobrovnik/Dobronak 83, kar pomeni, da je v naselju še dovolj mladega prebivalstva. . Naselje Dobrovnik/Dobronak ima okoli tretjine slovenskega in okoli dveh tretjin madžarskega prebivalstva. Delež Slovencev se povečuje v opazovanem obdobju 1961—1981 z 18,1 % leta 1961 na 26,7 % leta 1981. Delež Madžarov je leta 1961 znašal 79,9 %, leta 1981 pa 70,7 %. Zmanjšuje se tudi absolutno število in delež Hrvatov v naselju z 1,2 % leta 1961 na 0,5 % leta 1981. Delež prebivalstva ostalih narodov in narodnosti v opazovanem obdobju v naselju Dobrovnik/Dobronak rahlo narašča. V opazovanem obdobju 1961—1981 lahko opazimo bistvene spremembe v izobrazbeni strukturi prebivalstva naselja Dobrovnik/Dobronak. Leta 1961 je prevladovalo število prebivalcev z nepopolno osnovno šolo, leta 1981 pa se povečuje število prebivalcev s končano osnovno ter sred- njo šolo. V opazovanem razdobju se je zelo povečevalo število prebivalstva s srednjo oziroma višjo izobrazbo. Posebno se je v tem obdobju pove- čevalo število prebivalstva nad 15 let s končano poklicno šolo (l—291), število prebivalstva s končano srednjo šolo (I<283), posebno visok indeks rasti pa beležimo v številu prebivalstva z višjo izobrazbo (I—500), čeprav je število prebivalstva z višjo izobrazbo v naselju še relativno nizko. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 131 Socialnoekonomska struktura prebivalstva naselja Dobrovnik/Dobronak Po popisih prebivalstva leta 1953, 1961, 1971 in 1981 prevladuje v Dobrovniku/Dobronak aktivno prebivalstvo, to so predvsem zaposleni kot delavci ali kot kmetje. Največji delež aktivnega prebivalstva smo zabeležili s popisom prebivalstva leta 1971 — 67,2 % od celotnega prebivalstva. Pri popisu prebivalstva leta 1971 smo zabeležili 31,5 % vzdrževanega prebivalstva in le 1,2 % oseb, ki imajo lastne dohodke, kot so pokojnine, socialne podpore in podobno. Delež aktivnega prebivalstva je rasel v celotnem opazovanem razdobju od popisa prebivalstva leta 1953 do leta 1971. Delež vzdrževanega prebivalstva se je v celotnem opazovanem obdobju zmanjševal. Delež oseb, ki imajo lastne dohodke, se je malenkostno pove- čeval. Večje spremembe zasledimo pri popisu prebivalstva leta 1981. Zmanjšal se je delež aktivnega in vzdrževanega prebivalstva, bistveno pa se je povečal delež oseb, ki imajo lastne dohodke. Po popisu prebivalstva leta 1981 je znašal delež oseb, ki imajo lastne dohodke, 10,7 % (19,5 %), zmanjšal pa se je predvsem delež aktivnega prebivalstva (59,5 %, —7,7 %) ter delež vzdrževanega prebivalstva (29,8 %, —1,7 %). Spremembe lahko pripisujemo dejstvu, da so se v tem obdobju spremenili pogoji za pridobitev pokojnine kmetov in njihovih zakonskih tovarišev. Z novimi, ugodnejšimi pogoji si je lahko večje število kmetov pridobilo pokojnino, zato v tem obdobju beležimo tudi nagel porast oseb, ki imajo lastne dohodke. Med zaposlenim prebivalstvom Dobrovnika/Dobronak prevladujejo zaposleni v industriji (48,3 %). V proizvodnih dejavnostih kmetijstva je zaposlenih 7,5 % prebivalstva, v gradbeništvu 5,5 %, v trgovini 8,9 %, v gostinstvu 3,4 %, na področju kulture in izobraževanja 5,1 %, v zdravstvu in socialnem varstvu 6,6 % in v družbenopolitičnih dejavnostih 5,1 % prebivalstva. V proizvodnih obratih oziroma v ostalih ustanovah na območju kra- jevne skupnosti Dobrovnik/Dobronak, ki zajema poleg naselja Dobrovnik/ Dobronak še naselji Žitkovci/Zsitkoc in Strehovci, je bilo leta 1984 iz teh krajev zaposlenih 135 prebivalcev. Ostala delovna sila teh krajev dnevno migrira na delo v bližnje razvitejše kraje, ki imajo večje število delovnih mest, kot šo Lendava/Lendva in Murska Sobota. Med zaposlenimi v proizvodnih dejavnostih je 19,9 % zaposlenih v naselju stalnega bivališča, to je v Dobrovniku/Dobronak, 40,4 % je zapo- slenih v drugem naselju v občini Lendava/Lendva in 39,7 % v drugih občinah SR Slovenije. Kot vidimo, se kar 80 % zaposlenih s stalnim bivališčem v Dobrovniku vozi dnevno na delo v druge kraje občine, oziroma so zaposleni v drugih krajih SR Slovenije. Glede na obstoječo in predvideno stopnjo razvitosti proizvodnih (industrijskih in obrtnih) dejavnosti v naseljih z monostrukturnoi proizvodno 132 N. Vilhar: Oris gospodarske strukture naselja Dobrovnik/Dobronak dejavnostjo, med katera spada tudi naselje Dobrovnik/Dobronak, in glede na visoko število dnevnih migrantov iz naselja Dobrovnik/Dobronak v druge industrijsko razvitejše kraje, bi bilo potrebno v naselju zagotoviti nova delovna mesta z ustanovitvijo industrijskega obrata. Proizvodni program, ki bi ga pridobili za naselje Dobrovnik/Dobronak, naj bi ustrezal že oblikovani kvalifikacijski strukturi aktivnega prebivalstva naselja. Kot smo ugotovili, je med zaposlenimi, ki se dnevno vozijo na delo v druge kraje, največ delavcev v tekstilni, usnjarski, kovinsko-predelovalni in gumarski industriji pa skladiščni delavci, delavci v prehrambeni industriji, mehaniki in električarji — skupaj 56,3 % dnevnih migrantov. Med strokovnjaki — kemiki, tehniki in tehnologi — je 10,0 % dnevnih migrantov, 11,7 % dnevnih migrantov je trgovcev in gostincev, iz ostalih skupin poklicev je manjše število dnevnih migrantov. Iz tega je razvidno, da je dovolj visoko kvalificirane delovne sile, ki bi jo bilo mogoče zaposliti v novem industrijskem obratu. Poleg tega je v samem kraju dovolj delovne sile, ki bi se lahko zaposlila ob morebitnem odprtju turističnega gostinskega obrata s prenočišči. S tem bi se v Dobrovniku/Dobronak lahko začela razvijati tudi turistična dejavnost. V družbenem planu občine Lendava/Lendva-so kot območje počitniškega naselja in novo rekreacijsko območje predvideli tudi razvoj okolice Bukovniškega jezera, kjer naj bi zgradili počitniške hišice. S tem bi začel razvijati turizem tudi na področju Dobrovnika/Dobronak. Z razvojem turizma bi se začela lahko tudi gospodinjstva ukvarjati s kmečkim turizmom. Sam kraj daje veliko naravnih možnosti za razvoj turizma, vendar doslej v naselju še ni turistične infrastrukture, ki bi lahko v te kraje privabila goste. Številne na novo zgrajene stanovanjske hiše pa bi že takoj lahko začele razvijati kmečki turizem. Kot smo v anketi ugotovili, so mlajša gospodinjstva v modernejših hišah v Dobrovniku/Dobronak pripravljena začeti razvijati kmečki turizem (13,8 % anketiranih gospodinjstev). Če si ogledamo še starostno strukturo dnevnih migrantov iz Dubrov- nika/Dobronak, vidimo, da je to predvsem mlada delovna sila: prevladujejo dnevni migranti v starosti 30—39 let (28,6 %), sledijo zaposleni v starosti 20—24 let (20,3 %). Kot vidimo, se vedno več mladine, ki konča šolanje, zaposli izven kraja bivališča in se dnevno vozi na delo v bližnje in bolj oddaljene kraje v občini Lendava/Lendva in Murska Sobota. Majhno število delovnih mest v Dubrovniku/Dobronak ne more zaposliti vseh mladih, ki prihajajo iz šol, zato si morajo poiskati delo v drugih krajih občine Lendava/ Lendva ali izven narodnostno mešanega ozemlja. . Posebej moramo omeniti še delavce s stalnim bivališčem v naselju Dobrovnik/Dobronak, ki so trenutno na začasnem delu v tujini. Od leta 1961 je močno naraščalo število delavcev, ki so se začasno zaposlovali v tujini. Leta 1961 jih je bilo iz Dobrovnika/Dobronak zaposlenih v tujini le 28, že leta 1971 pa je njihovo število naraslo na 134. Leta 1981 se je število nekoliko zmanjšalo, vendar je v tujini zaposlenih še 129 delavcev s stalnim bivališčem v Dobrovniku/Dobronak. Te delavce bi bilo potrebno motivirati za sodelovanje pri izgradnji industrijskega obrata v naselju oziroma za Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 133 odpiranje samostojnih obrtnih delavnic v naselju stalnega bivališča. S tem bi rešili problem zaposlitve delavcev na začasnem delu v tujini z zaposlitvijo v domačem kraju, hkrati pa bi prispevali h gospodarskemu razvoju kra- ja. Razvoj industrijskega obrata pa bi poleg gospodarskega razvoja omo- gočil tudi razvoj kmetijske dejavnosti v naselju. Kot smo v naših analizah ugotovili, je na kmetijah vedno bolj zaposlena le starejša generacija, lastnik kmetije in njegov zakonski tovariš. Otroci se vedno bolj zaposlujejo v izvenkmetijskih dejavnostih in tudi poleg redne zaposlitve jih le malo pomagav prostem času na kmetiji. Ker večina mladih migrira na delo v kraje izven kraja stalnega bivališča, se po končanem delu pozneje vračajo domov in tako jim preostane le malo časa za delo na kmetiji. Posledica je vedno manj članov posameznih gospodinjstev v naselju Dobrovnik/Dobronak, ki so pripravljeni nadaljevati z delom na kmetiji. S tem sta povezana tudi prodaja zemlje in zmanjševanje kmetijskih površin: po opravljeni anketi je 26,6 % gospodinjstev prodalo zemljo kmetijski zadrugi ali zasebnikom, 8,5 % gospodinjstev pa svojo zemljo daje v najem. Glede načrtov v zvezi s kmečkim gospodarstvom, predvsem pa z zemljiško posestjo, ki jo posedujejo gospodinjstva v Dobrovniku/Dobronak, smo ugotovili, da namerava še 6,4 % gospodinjstev prodati zemljo. Zaposlitev delovne sile v domačem kraju bi v veliki meri zaustavila te negativne razvojne trende naselja in omogočila hitrejši gospodarski razvoj naselja Dobrovnik/Dobronak. Summary AN OUTLINE OF THE ECONOMIC STRUCTURE OF THE LOCALITY OF DOBROVNIK/DOBRONAK WITH REGARD TO THE SOCIO-ECONOMIC STRUCTURE OF THE ETHNICALLY MIXED PREKMURJE REGION AND THE SURVEY WHICH WAS CARRIED OUT IN DOBROVNIK/DOBRONAK IN 1948 The locality of Dobrovnik/Dobronak, which was the aim of our research, is situated in the ethnically mixed Prekmurje region, in the commune of, Lendava/ Lendva. This commune is tne economic and employment centre of the southern part of the ethnically mixed region, whereas the northern part gravitates towards the town of Murska Sobota. Although this town lies outside the area with mixed population, it functions as its centre in which the Slovene part of the Murska Sobota region is included. In'the past few years the village of Prosenjakovci/Partosfalva, which lies in an area with mixed population, has been gaining ground as an important centre. Because the ethnically mixed area of Prekmurje:was an underdeveloped area lying close to the border, its economic development was furthered, which contributed to the improvement of econo- mic and social conditions. Positive trends in the economic development of Pomurje can be seen in the increasing employment rate in industry and the growing numbers of people employed autside farming, as well as in the rising standard of living. For the past twenty years, all these trends of economic 134 N. Vlihar: Oris gospodarske strukture naselja Dobrovnik/Dobronak a murje. a have been egually evident in the ethnically mixed region of Prekz The housing structure of Dobrovnik/Dobronak points to a fast-developing locality. There are many newly-built houses and most of the old ones have been renovated. The majority of the households are eguipped with modern facilities. In Dobrovnik/Dobronak there are at present more than one half of the households with water supply, sewers and electricity. Housing facilities in the locality are spacious. Most flats consist of four or more rooms. The new houses have two floors, the ground-floor and the first floor, with eight or even nine rooms. Most households in Dobrovnik/Dobronak are to be found on farms. Half of them are linked with the co-operative farming organization. Farms are eguipped with modern agricultural machines. The average land property of such a household is small, which impedes better and more rational farming as well as the use of machines. The situation could be improved by the joining of lots. Farming in Dobrovnik/Dobronak is polycultural. People also go in for breeding cattle. On a farm, the older generation i.e. the owner and his spouse, do the work. The children tend to find employment outside farming. During the past mid-term period, the development of trade became evident in Dobrovnik/Dobronak. Skilled work became an important activity in the locality; it enhanced the importance of the village. Skilled workers had influen- ced the development of the area. In the locality, there is also a well organized health service. There is a health centre with a general practitioner, a dentist, a midwife and a chemist. The settlement has its own veterinary surgeon. At the time when the analysis was made, the population rate was steadily falling. The analysis also showed that the population of Dobrovnik/Dobronak was getting older. The number of old people out of the total number is still growing whereas the rate of the younger age group is falling. In Dobrovnik/Dobronak there is one-third of Slovenes and about two-thirds of Hungarians. Significant changes can be observed in the education structure of the population. There are more and more people over 15 who have finished a vocatienal or some other secondary schol, or have graduated from an institutions of higher education (junior colleges). 19.9 % of the people employed in their home town, live in Dobrovnik/ Dobronak. Others commute daily to work in other country towns of the communes of Lendava/Lendva, Murska Sobota or other places in Slovenia. Given the present and expected degree of development in industry and trade in localities with a monostructured production among which Dobrovnik/ Dobronak has its place and in view of the high numbers of daily commuters, it would be necessary to open new jobs by means of a new industrial enterprise. The production plan to be adopted for the locality should correspond to the stilis of the working population. There are enough migrant workers who could find ermployment, for instance, in a new restaurant where rooms should be available, too. Thus, the development of tourism would be furthered. This would introduce tourist farms in whose activities the households of the locality could be included. A survey shows that younger people living in newly-built houses are interested in the development of tourism. Daily commuters are mainly young parsons who cannot get employment at their place of residence because there is no work for them. People whose permanent residence is at Dobrovnik/Dobronak and who are temporarily employed abroad, deserve special mention. Such persons should be drawn into co-operation in the building of small industries in the loca- lity or opening independent workshops in Dobrovnik/Dobronak. In this way the problem of workers who are temporarily empleyed abroad could be solved. At lj same time, this solution would promote the economic development of the place. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 The 135 installation of an' industrial enterprise would, economic development, make apart from furthering farming more attractive. As it has been established by our analyses, the rate of older persons i.e. the farm-owners and their spouses, has been increasing. Their children get employment in other fields of work and very few of them use their spare time to work on farms. The number of people who are willing to stay on farms has been falling. Thus, farmland is being sold and farmlad is getting smaller. These negative trends could be stopped if people were employed in their home town or village. In this way, a faster economic development of Dobrovnik/Dobronak could be guaranteed. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 19868, št. 19, s. 137—154 137 Renata Mejak SEZNANJANJE Z ELEMENTI MADŽARSKE IN SLOVENSKE KULTURE V DVOJEZIČNIH ŠOLAH V okviru obsežne raziskave »Dvojezična vzgoja in izobraževanje — dejavnik osebnostnega in družbenega razvoja«" smo s sklepnim delom vprašalnika za učence dvojezičnih šol v Prekmurju želeli ugotavljati, kako se uresničuje pomemben smoter dvojezične vzgoje in izobraževanja — poznavanje madžarske in slovenske kulture. Medsebojno poznavanje kulturnih vrednot predstavlja podlago za poglabljanje sožitja med pripadniki madžarske narodnosti in slovenskega naroda. Z namenom, da bi dobili temeljne informacije o poznavanju nekaterih osnovnih elementov madžaske in slovenske kulture, smo se odločili za izvedbo ankete, ki ima karakteristike sondaže. Anketiranje je sicer zajelo vse učence 7. in 8. razreda dvojezičnih osnovnih šol v Prekmurju in učence 1., 2. in 3. letnika dvojezične srednje šole v Lendavi, vendar je izbor vpra- šanj madžarske in slovenske kulture preskromen, da bi na podlagi zbranih rezultatov lahko oblikovali celovito podobo o poslanstvu dvojezične šole na področju poznavanja in zbliževanja dveh kultur. Ne glede na to omejitev rezultati maloštevilnih vprašanj vendar kažejo bistvene probleme in opozarjajo na pomanjkljivosti, pa lahko orientirajo učitelje slovenskega in madžarskega jezika, zgodovine in umetnostne vzgoje pri nadaljnjem delu zlasti pri prizadevanjih, da učenci dvojezičnih šol trajno osvojijo temeljne in nepo- grešljive elemente madžarske in slovenske kulture. Kratek in strnjen sondažni značaj ankete je narekovalo dejstvo, da so bili ostali deli ankete raziskave Dvojezična vzgoja in izobraževanje — dejavnik osebnostnega in družbenega razvoja (ki so preverjali znanje in uporaba slovenskega in madžarskega jezika, odnos učencev do dvojezične vzgoje in izobraževanja in specifičnih vrednot, ki so povezane z dvojezično vzgojo in izobraževanjem) dokaj obsežni in mestoma tudi zahtevni. Anketa o poznavanju elementov madžarske in slovenske kulture je bila sestavljena na Zavodu SR Slovenije za šolstvo, oragnizacijska enota Murska Sobota, pod vodstvom svetovalca za dvojezične šole Janeza Ker- čmarja. Pri analizi rezultatov anketnih vprašanj, ki zajemajo področja madžarske kulture, je sodeloval lektor za madžarski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani Gyorgy Juhasz. s pazakeva je potekala na Pedagoškem inštitutu pri Univerzi Edvarda Kardeljav Ljubljani v tu 1984 138 R. Mejak: Seznanjanje z elementi madžarske in slovenske kulture 1. Značilnosti vprašalnika Za pridobivanje podatkov o poznavanju obeh kultur smo uporabili vprašalnik odprtega tipa, ki je zajemal področja književnosti, narodne zgodovine in glasbene ustvarjalnosti. Pričakovano število pravilnih odgovorov na primerjalno postavljena anketna vprašanja (primerjave med madžarsko in slovensko literaturo, zgodovino, glasbeno ustvarjalnostjo v enakem časovnem obdobju) je najmanj 12. Vprašanja iz književnosti so usmerjala učence k naštevanju književnih del, kar pomeni, da so anketiranci lahko močno zvišali število pravilnih odgovorov. Anketna vprašanja so zajemala (zlasti iz književnosti in zgodovine) temeljne vzgojno izobrazbene vsebine, s katerimi se učenci srečujejo že v nižjih razredih osnovne šole (zlasti v okviru književne vzgoje), sistematično pa jih obdelajo v 7. razredu osnovne šole, in sicer v prvem polletju. Anketna vprašanja lahko označimo za lahka; ne zahtevajo večjega miselnega napora od učencev. Za nekoliko zahtevnejša lahko označimo vprašanja s področja poznavanja glasbenih stvaritev slovenskih in madžarskih skladateljev s konca 19. in začetka 20. stoletja. Vprašalnike je izpolnilo 366 učencev, in sicer iz naslednjih dvojezičnih šol: Osnovna šola Genterovci Osnovna šola Dobrovnik Osnovna šola Lendava 22 učencev 30 učencev 76 učencev Srednja šola Lendava Osnovna šola Prosenjakovci 76 učencev 27 učencev Skupaj 366 učencev Anketarji so ponudili učencem vprašalnik v slovenskem in madžarskem jeziku. Učenci so se prostovoljno odločali glede izpolnjevanja vprašalnika v slovenskem ali madžarskem jeziku. Pri tem moramo pripomniti, da so se učenci odločali, kljub opozorilom anketarjev o možnosti izbire, za slovenske ankete v tako velikem številu (79,5 %), da je teh anket zmanjkalo (srednja šola v Lendavi), zato je 5 učencev izpolnilo ankete v madžarskem jeziku. To pojasnjuje tudi dejstvo, da je nekaj anket v madžarskem jeziku izpolnjenih v slovenskem jeziku. Iz podatkov lahko sklenemo, da so tudi učenci, pripadniki madžarske narodnosti, dali prednost anketi s slovenskim besedilom. h Z namenom, da bi si ustvarili celovitejšo podobo o poznavanju elementov madžarske in slovenske kulture, smo anketne odgovore ovrednotili skupaj in jih po kvaliteti posredovanih odgovorov razvrstili po kategorijah (od 1 do 6), hkrati pa smo še posebej kvantitativno in kvalitativno obdelali prvo in tretje vprašanje ankete (to so vprašanja o Prešernu, Krstu pri Savici, slovenskem narodnem programu in o zahtevah madžarskih revolucionar- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 jev), ki po našem mnenju zajemata najosnovnejša zgodovine. Odgovore učencev dvojezičnih šol na anketo madžarske in slovenske kulture smo vsebinsko skupine. Za razvrstitevv posamezne skupine smo 139 znanja iz književnosti in o poznavanju elementov ovrednotili in razvrstili v upoštevali naslednje kri- terije: Zelo šibko (2—3 pravilna odgovora) Odgovori delno ustrezajo (4—5 pravilnih odgovorov) Dobro (6—9 pravilnih odgovorov) Zelo dobro (več kot 10 pravilnih odgovorov) Razvrščeni vprašalniki po kriterijih so dali rezultate prikazane v tabeli 1. Rezultati ankte so zaskrbljujoči in nas opozarjajo na pomanjkljivo osvojitev temeljnih vzgojno izobraževalnih vsebin, določenih v učnih načrtih osnovne šole. Hkrati pa ti rezultati kažejo na razlike glede znanja med posameznimi šolami. Na splošno lahko trdimo, da sta najslabše rezultate dosegli šoli Dobrovnik in Prosenjakovci. Zbrani rezultati kažejo, da ni učenca iz Dobrovnika in Prosenjakovcev, čigar odgovore bi lahko uvrstili v kategorije delno ustrezno, dobro, zelo dobro. 2. Poznavanje slovenske in madžarske književnosti Posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da je število učencev, ki so pravilno odgovorili na prvo in tretje vprašanje (to sta po našem mnenju nosilni vprašanji ankete), izredno nizko. Zaradi pomena, ki ga pripisujemo vprašanju iz književnosti in iz narodne zgodovine, smo odgovore na ti vprašanji še posebej obdelali. Vprašanje iz književnosti se je glasilo: V madžarski književnosti je največji pesnik Petofy Sandor. Med njegovimi najbolj znanimi deli je tudi zgodovinski ep Janos Vitez. Na črti napiši ime in priimek največjega slovenskega romantika in naslov njegovega zgodovinskega epa. Pravilni odgovori, razvrščeni po posameznih šolah, so prikazani v tabeli 2. Odgovori na to vprašanje izkazujejo pomanjkljivo znanje. Nekoliko boljši so rezultati pri prepoznavanju najpomembnejšega slovenskega pesnika F. Prešerna (51,0 %). Če pri tem odgovoru odštejemo odgovore srednješolcev, ki so znatno povišali skupni rezultat, dobimo rezultat osnovnih šol, in sicer 115 (oziroma 39,6 %) pravilnih odgovorov. Z navedbo Prešernovega zgodovinskega epa je imelo kar 70 % učencev težave. To pomeni, da večina anketiranih učencev sploh ni odgovorila na vprašanje v celoti. Številni učenci so sicer navedli neko Prešernovo pesnitev (n. pr. Zdarvljico, Sonetje nesreče, Sonetni venec, Vrbo itd.), Ori Tabela1 Brez odgovora Vsi s ea a ja % N % BAT) Zi 0D| — - 14 636; 5 228| N % Dobrovnik 1 34) Genterovci - -—-| Lendava (osn. šola) 42 Lendava (sred. šola) — —]| —- —| Prosenjakovci 6 22,2 3 11,2| Skupaj 49 Odgovori Zel šibko NO 19,9 | 14 13,4 | 25 % —-| NO 6,6|132 62,5| 18 23,6| 18 6,8|203 66,6| Zelo dobro Bobro NO "-|)— % N —|— Sk % N % Ki -—]| 22 6,2 57,6 — 7 3,33 1 0,4|211 38 48,6 | 17 22,33 3 3,9| —]| — 55,4 | 58 7,3 — — - — 15,8 | 27 7,44 4 % —/! 3(136| 15 i MpHl 76 20,8 27 7,38 1,2|366 100 81NJN) OX8U8AOj8 Uj oYSIEZPEUI puewojo Z afuefuvuzos Mele 'H ŠOLA osn. šola | sred. šola kovci nik ci Skoraj upaj odgovori N| France Prešeren Krst pri Savici % 10|45,4 | 3|13,6 N) % 15/|50,0 1| 3,3 N| % N|] %| N| 3|11,1 | 87/|41,2 | 74 O % NJ % |97,3 | 189 |51,0 0 | 42|19,9 | 64 |84,2 |110 |30,0 Wi Genterov- | Dobrov- | Prosenja- | Lendava | Lendava Pravilni GL '1$ '9961 sogulo2op 'eueljgnf" '0Ajpe45 uj oaeidzvtj Tabela2 R. Mejak: Seznanjanje z elementi madžarske in slovenske kulture 142 s nekateri pa so sa ili miselne spodrsljaje, saj so zapisali kot odgovor: Ni Savici itd. Nekateri učenci so pripisali gadovineki Slap pri AE odaiku Simonu Jenku ali Finžgarju. Med vsemi neustreep Valentinu riso najbolj (zaskrbljujoči odgovori učencev 7. in 8. razredov, ali tako: »nevem« ali »nebi« znal odgovoriti na to vprašanje. Na a stvaritvah slovenskih in madžarskih književnikov (Kersnik, led Neo danka Jokai) so dajali učenci bolj kakovostne odgovore. Lahko celo kano ta da so bili anketiranci najbolj uspešni pri dajanju odgovorov na vprašanja. — Iz teh rezultatov lahko sklepamo, da so učenci aktivni pri izvedbi programov domačega branja, bralne značke inobiskovanju šolske knjižnice, kar je prispevalo, da so se spoznali s pomembnimi deli slovenske in madžarske književnosti. NM . a To trditev lahko dopolnimo še z ugotovitvijo, da je spoznavanje literarnih del izrazito v korist madžarskih pisateljev. Skoraj ne najdemo učenca, ki ne bi navedel vsaj enega izmed del Arany Janosa (večina je to ina in Jokai Mora (pretežno navajajo A koszivii ember fiai, Az arany-ember). Ste- vilo navedenih slovenskih književnih del je skromnejše in tudi število pravil- nih odgovorov je manjše. Analiza odgovorov torej kaže, da so učenci o delih madžarskih pisateljev bolje informirani (gre za Arany Janosa in Jokai M6ra) kot o delih slovenskih pisateljev (Kersnik, Jenko). 3. Poznavanje slovenske in madžarske zgodovine Odgovori učencev na vprašanja iz slovenske in madžarske narodne zgodovine kažejo na izredno slabo znanje, pri nekaterih učencih pa tudi zasledimo tudi pojmovne nejasnosti, časovno in prostorsko konfuzivnost, itd. O teh pojavih najbolj dokumentirano govore opisni odgovori učencev, ki kažejo, da nemalo število učencev ni usvojilo nekatere bistvene elemente pojmovnega aparata zgodovinskega pouka. . Vprašanja iz slovenske in madžarske zgodovine sta zajemala vzgojnoizobraževalno vsebino, ki je označena v učnemnačrtu zgodovine za 7. razred (prvo polletje) kot temeljno. Glasilo se je tako: Leto 1848 je imelo svoj odmev tudi na današnjem ozemlju Slovenije in Madžarske. Kaj je predvideval za Slovence prvi narodni program? Kaj so zahtevali madžarski revolucionarji? Odgovori na vprašanja iz madžarske in slovenske zgodovine so še znatno slabši kot rezultati poznavanja elementov madžarske in slovenske literature. TABELA 3 Za ilustracijo navajamo nekaj odgovorov učencev dvojezičnih osnovnih šol, ki zgovorno kažejo nerazumevanje zgodovinskih dogodkov v letu 1848: — — madžarski revolucionarji so zahtevali, da ne bi bilo revolucije; ' k madžarski revolucionarji so hoteli, da bi v Jugoslaviji priznavali tudi Madžare; odgovori na zgodovine vpr. iz | N BO Dobrovnik 30 učencev NEPO %| N BO %| N Prosenjakovci 27 učencev NEPO %] N %| N BO A aero 211 učencev NEPO BO %| No %| N aša 76 učencev NEPO %| N BO %| N Skupaj 366 učencev NEPO BO %] NOo% NEPO %| No % Kajje predvideval za Slovence 18 81,8 4 18,2| 30 100| — - |212 81,4 2 7,4|182 prvi narodni program 86,2| 16 7,5| 18 23,6| 31 33 15,6| 25 32,9| 39 23,7| 270 73,8| 53 14,4 51,3| 258 70,5| 83 22,7 v Kajso zahtevali madžarski 17 77,3 4 18,2 | 28 93,3 2 6,6| 19 70,3 5 18,5] 169 80,0 | revolu— cionarji Pravilne odgovore na vprašanje A so posredovali le učenci dvojezičnih šol v Lendavi, in sicer 4 učenci osnovne šole Lendava in 27 učencev dvojezične srednje šole v Lendavi, skupaj 31 (8,5%) učencev. Na vprašanje je popolnoma napačno odgovorilo 12 učencev (3,3%). Na vprašanje B sta pravilno odgovorila 2 učenca osnovne šole Lendava; 1 učenec osnovne šole Genterovci in 12 učencev dvojezične srednje šole, skupaj 15 (4,1%) učencev. Na vprašanje je popolnoma napačno odgovorilo 10 (2,7%) učencev. £vi Genterovci 22 učencev Tabela 3 6L "18 '986L »eguevop 'pugjjan[I 'OAJPB4B uj oavadzeH ODGOVORI IZ SLOVENSKE IN MADŽARSKE ZGODOVINE 144 -e R. Mejak: Seznanjanje z elementi madžarske in slovenske kulture — — — — — a so (madžarski revolucionarji), da bi se revolucija končala in da bi il mir; ; želeli so, da bi vključili Slovenijo v Jugoslavijo; zahtevali so kruh in vodo; zahtevali so priključitev Prekmurja Madžarski; zahtevali so neuvrščenost; zahtevali so odpravo revolucije in da bi bili pod Avstrijo; — zahtevali so večjo plačo; , — prvi narodni program za Slovence je predvideval, da bi vsi govorili oba jezika enakomerno; — prvi narodni program je za Slovence predvideval, da bi se slovenska plemena združila; Prvi narodni program je po mnenju anketirancev predvideval za Slo- vence: — : neuvrščenost, — svobodo in kulturno življenje, — — — — lastno državo, da bi sami postali svoji gospodarji, osvoboditev izpod monarhije, svetovno svobodo, zedinjenje jugoslovanskih narodov. Na podlagi tabele 4, ki podrobneje prikazuje rezutlate poznavanja elementov slovenske in madžarske narodne zgodovine, lahko razberemo, da večina učencev sploh ni odgovorila na vprašanje. Posebej preseneča podatek, da nihče izmed učencev osnovne šole iz Dobrovnika ni odgovoril na vprašanje o prvem slovenskem narodnem programu. Mnogi odgovori kažejo, da učenci nimajo ustreznih časovnih predstav o zgodovinskih dogodkih. Za leto 1848 nekateri učenci navajajo avstroogrsko monarhijo, siga celo staro Jugoslavijo. e primerjamo rezultate vprašanj slovenske in madžarske narodne preteklosti, ugotovimo lahko nekoliko boljše rezultate v korist poznavanja madžarske zgodovine. Te razlike najbolj pridejo do izraza na osnovni in srednji šoli v Lendavi, kjer rezultati kažejo na boljšo informiranost o zahte- vah madžarskih revolucionarjev kot o sestavinah prvega slovenskega narodnega programa. Odgovori učencev, ki smo jih navedli kot ilustracijo za popolno nerazumevanje zgodovinskega dogajanja, narekujejo v prihodnje potrebo po trajnem spremljanju, vrednotenju in organiziranem dvigu kvalitete zgodovinskega pouka, ki ima med drugim na narodnostno mešanem ozemlju posebno povezovalno vlogo med pripadniki slovenskega naroda in madžarske narodnosti. h Glede na dejstvo, da vprašanji iz zgodovine zajemata temeljne vzgoj- noizobraževalne vsebine, predpostavljamo (ne glede na visoko število učencev, ki sploh niso odgovorili na ti vprašanji, t.j. 73,8 % in 70,53 % učencev), da so se učenci pri pouku seznanili s to snovjo, vendar je niso ; Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 145 trajno osvojili. Časovna distanca (v primeru 7. razredov je to le nekaj mesecev) je znanje pri večini učencev, ki ni bilo ustrezno interiorizirano, v celoti zabrisala. 4. Anketni rezultati, razvrščeni po posameznih dvojezičnih šolah Osnovna šola Genterovci Vsi učenci 7. in 8. razredov so odgovarjali na vprašanja (22 učencev), vendar je več kot polovica učencev (63,6 %) posredovala odgovore, ki smo jih komaj razvrstili v kategorijo ZELO ŠIBKO! Preseneča, da 12 učen- cev ni znalo odgovoriti niti na vprašanje o Francetu Prešernu. Na vprašanje o slovenskih in madžarskih književnikih in njihovih delih (Janko Kersnik, Arany Janos, Simon Jenko, Jokai M6r) so posredovali odgovore nekoliko bolj kvalitetno. Učenci so o delih madžarskih pisateljev bolje informirani kot o delih J. Kersnika in S. Jenka. Vprašanja iz zgodovine kažejo na zelo šibko znanje. Kljub temu, da omogoča dvojezična šola odlične možnosti za primerjalno in hkratno obravnavo leta 1848 kot izjemno pomembnega obdobja v zgodovini naro- dov pod Avstrijo, opazimo, da učenci ne znajo vzpostaviti (ali ne razumejo) povezav med zgodovinskimi dogodki in procesi. Med glasbenimi vprašanji nekateri učenci navajajo imena Kodaly Zoltana, Bartok Bele ali Liszt Ferenca. Nihče od anketiranih učencev pa ni navedel imen slovenskih skladateljev. Osnovna šola Dobrovnik Rezultati ankete so zaskrbljujoči in spadajo med najbolj šibke v primerjavi z ostalimi dvojezičnimi šolami. Iz odgovorov smemo sklepati, da učenci Prešerna komaj poznajo, Krst pri Savici pa pozna le en učenec. Tudi rezultati ostalih vprašanj iz književnosti dajejo zaskrbljujočo podobo o ravni poznavanja nekaterih temeljnih elementov slovenske in madžarske kulture. Na splošno lahko ugotovimo, da učenci mešajo pisatelje in njihova dela. Nihče ne pozna S. Jenka. Pri madžarskih pisateljih Jokai in Arany navajajo le eno delo (Koszivii ember fiai, Toldi), čeprav primerjava z drugimi šolami kaže, da učenci drugih dvojezičnih šol navajajo vrsto znanih del teh dveh pisateljev. : Glede vprašanj iz zgodovine dobimo vtis, da učenci sploh niso razumeli ali se niso potrudili razumeti vprašanj. To dokazuje dejstvo, da na vprašanje iz slovenske zgodovine nismo dobili nobenega (niti nepopolnega ali napačnega) odgovora. Na vprašanje iz madžarske zgodovine sta poskušala odgovoriti le dva učenca z nepopolnimi, skrajno šibkimi odgovori. Na glasbena vprašanja smo dobili 4 nepopolne odgovore, pri čemer le en učenec pozna Bartok Belo. Vsi nepopolni odgovori se nanašajo na madžarske skladatelje, imena slovenskih skladateljev niso niti enkrat zapisana. In slovenske kulture R. Mejak: Seznanjanje z elementi madžarske 146 enjakovci Osn ovna šola Pros epolnjene) učenci dvoj jnoipustili neiz nili (ali kaže jih izpolkovc jo, na pomanjkljivosti vzgo ašalniki, šoleki vso Pros ih, enja z NE ovna zgodovine in umetnospodročju književne vzgoje, z braževalnega dela na tne V Prešerna so prepoznali v zastavljenem vprašanju le trije učenci. Na odgovoriti nobeden od skem epu ni uspel ovin zgod ovem njeg o vprašanje le. o zaskrbljujoči so šibki odgovori oziroma ankete brez odgo- vora na vprašanja iz slovenske in madžarske zgodovine. Večina učencev na vprašanje sploh ni odgovorila (81,4 % in 70,3 %), skromni in nepopolni odgovori so nekoliko višji pri vprašanjih iz madžarske zgodovine. Imena slovenskih in madžarskih skladateljev so popolnoma nepoznana učencem, navajajo pa Bacha in Wagnerja kot madžarska oziroma slovenska skladatelja. Osnovna šola Lendava Več kot polovica učencev spada v kategorijo, ki smo jo lahko glede na sprejete kriterije uvrstili v ZELO ŠIBKO (62,5 %). Če v tej kategoriji prište- jemo odgovore učencev, ki so posredovali nepravilne odgorove (6,6 %) in ankete brez odgovora (19,9 %) lahko ugotovimo, da kar 89,9 % učencev ni znalo ustrezno odgovoriti na vprašanja, ki zajemajo temeljne vzgojnoizo- braževalne vsebine 7. razreda osnovne šole. Pri obdelavi odgovorov smo najbolj pozorno preučili rezultate na vprašanja iz književnosti (zlasti o Prešernu in Krstu pri Savici) in zgodovine. Med odgovori na vprašanja iz glasbene vzgoje smo zasledili edini v celoti pravilen odgovor, ki navaja skladatelja in delo (Bartok Bela-Gyerekeknek). Med odgovori na glasbena vprašanja najdemo tudi nekaj neresnih zapisov (beat glasba) in nekaj kaotičnih odgovorov. Pri primerjavi anketnih odgovorov lahko opazimo ponavljajoče se napake in nesmiselne odgovore, kar kaže na to, da so učenci kljub opozorilom anketarjev prepi- sovali odgovore. Odgovori učencev te šole kažejo na pomanjkljivo znanje temeljnih vsebin učnega načrta (dejstev, dogodkov in osnovnih podatkov), zato primerjave elementov slovenske in madžarske kulture niso bili sposobni izpe- ljati. Odgovori vzbujajo dvom v uresničevanje nekaterih temeljnih smotrov dvojezične vzgoje in izobraževanja in terjajo nadaljnje poglobljeno raziskovanje rezultatov in problemov dvojezičnega šolstva. Srednja šola v Lendavi Dvojezični oddelki srednje šole v Lendavi so dosegli med anketiranimi šolami najboljše uspehe. Razliko pri doseženem uspehu pogojuje dejstvo, da so v raziskavo vključeni srednješolci zrelejši (sodelovali so učenci 1., 2. in 3. letnika), s širšim in bolj poglobljenim znanjem. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 147 Odgovori anketirancev kažejo, da učenci bolje poznajo temeljne vzgojnoizobraževalne vsebine, ki jih na podlagi koncentrično zasnovanega učnega načrta obravnavajo v srednji šoli drugič. Zlasti velja ta ugotovitev za področje književnosti, v mnogo manjši meri pa za zgodovinsko dogajanje. Iz odgovorov lahko razberemo, da učenci bistveno več berejo, navajajo več del pisateljev (zlasti poznajo dela Arany Janosa in Jokai Mora — navajajo 4—5 njihovih del), hkrati pa poznajo tudi skladatelje, o katerih smo jih vprašali (zlasti velja ta ugotovitev za madžarske skladatelje). Navječ težav so imeli učenci glede vprašanj iz zgodovine. V skupino Brez odgovora ali v skupino Vsi odgovori nepravilni ni bil uvrščen nihče, najštevilnejša je bila kategorija Zelo šibko (23,6 %), Odgovori delno ustrezno (48,6 %) in Dobro (22,3 %). Ti rezultati so sicer mnogo boljši kot pri anketiranih učencih osnovnih šol, vendar pa so še vedno pod realnimi pričakovanji glede na preprostost in nezahtevnost vprašanj. Le majhno število učencev je znalo nakazati povezanost med dogajanji v letu 1848. Pravilni in delno pravilni odgovori učencev so zelo skopi in kratki, z mnogimi pravopisnimi napakami. Zlasti šepa poznavanje pravil madžarskega pravopisa (imena znanih ustvarjalcev Arany in Kodaly so nemalokrat zapisana napačno, površno so uporabljeni tudi poudarki). Na podlagi anketnih odgovorov lahko sklepamo, da so pri posredovanju snovi s področja slovenske in madžarske kulture elementi premalo povezani in primerjalno zasnovani. Primerjalni pristop pri obravnavi kulturnih dosežkov slovenskega in madžarskega naroda ima velik pomen pri uresničevanju specialnih smotrov dvojezične šole, hkrati pa omogoča tak pristop boljšo prostorsko in časovno opredelitev stvaritev oziroma doga- janj. Tudi za srednjo šolo v Lendavi velja, da so učenci bolj seznanjeni z madžarskimi (več berejo, gledajo in poslušajo) književnimi deli, zgodovino in glasbo kot s slovenskimi. Preverjanje poznavanja elementov slovenske kulture v šolah, ki delujejo v enojezičnem (jezikovno homogenem) okolju Skromni rezultati poznavanja nekaterih elementov slovenske in madžarske kulture, zbrani na podlagi ankete v dvojezičnih šolah v Prekmurju, so narekovali odločitev za preverjanje teh vsebin v šolah, ki opravljajo vzgojnoizobraževalno delo v enojezičnem okolju v Prekmurju. ., Organizacijska enota Zavoda SR Slovenije za šolstvo v Murski Soboti je februarja 1985 pod vodstvom svetovalca Janeza Kerčmarja izvedla anketo v 7. in 8. razredih osnovnih šol in v srednji šoli v Murski Soboti. Sodelovale so naslednje šole: — Osnovna šola Bogojina (51 učencev) — Osnovna šola Edvard Kardelj Murska Sobota (48 učencev) — Srednja šola ŠTCPU Murska Sobota — Osnovna šola Šalovci (59 učencev) (59 učencev) 148 R. Mejak: Seznanjanje z elementi madžarske In slovenske kulture Skupaj je v anketi sodelovalo 182 učencev. Učenci šol, ki delujejo v enojezične okolju, so odgovarjali le na vprašanja, ki zajemajo področja slovenske kulture. Odgovore učencev na vprašanja, ki zajemajo slovensko književnost, narodno zgodovino in glasbeno ustvarjalnost, smo vsebinsko ovrednotili in razvrstili v naslednje skupine: Zelo šibko 1 pravilen odgovor, Odgovori delno ustrezajo < 2 pravilna odgovora ali več delno pravilnih odgovorov, 3—4 pravilni odgovori, Dobro 5 ali več kot 5 pravilnih odgovorov. Zelo dobro Pričakovano število pravilnih odgovorov (v primeru, če je učenec zapisal k vsakeu vprašanju le 1 pravilen odgovor) je 6. Pri obdelavi smo ustrezno vrednotili, ko so učenci posredovali na vprašanje več pravilnih odgovorov. Primerjava anketnih rezultatov enojezičnih in dvojezičnih šol kaže naslednje značilnosti: 1) V enojezičnih šolah nismo zasledili ankete brez odgovora. V dvojezič- nih šolah 13,4 % učencev ni odgovorilo na vprašanje o poznavanju elementov kulture. 2) Glede števila nepravilnih odgovorov ni večjih razhajanj med eno- in dvojezičnimi šolami. Rezultati so celo v prid dvojezičnih šol, kjer je 6,8 % učencev posredovalo v celoti nepravilne odgovore. Na enojezičnih šolah je v celoti nepravilno odgovorilo 9,4 % učencev. 3) Enaka ugotovitev velja tudi za kategorijo »zelo šibko«. Na dvojezičnih šolah go uvrstili v to skupino 55,4 % učencev, v enojezičnih šolah pa 56,3 %. 4) Do nekoliko večjega razhajanja pride pri kategoriji »Odgovori delno ustrezajo«, in sicer v prid enojezičnih šol (21,6 %). Dvojezične šole so v tej skupini dosegle rezultat 15,8 %. . 5) Za kategorijo »Dobro« velja ista ugotovitev kot za skupino »Odgovori delno ustrezajo«. Ponovno so rezultati v prid enojezičnih šol in je rezultat 12,2 %. Dvojezične šole so dosegle dokaj nižji uspeh (7,4 %7. 6) V skupino »Zelo dobro« se niso uspeli uvrstiti v večjem številu niti učenci enojezičnih (0,5 %) niti učenci dvojezičnih šol (1,2 %7. Na podlagi analize rezultatov lahko ugotovimo, da je število učencev z nepravilnimi ali zelo šibkimi odgovori višje na enojezičnih šolah; vendar moramo pri tem upoštevati dejstvo, da so vsi učenci enojezičnih šol posre- dovali odgovore, število anket brez odgovora z dvojezičnih šol pa je dokaj visoko (13,4 %). Pri primerjavi rezultatov smo upoštevali dejstvo, da 13,4 % učencev dvojezičnih šol ni odgovorilo na vprašanja o poznavanju elementov kulture. To pomeni, da znaša seštevek prvih treh kategorij (t.j. skupin »Brez odgo- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 149 vora«, »Vsi odgovori nepravilni«, »Zelo šibko«) 75,6 % na dvojezičnih šolah. Na enojezičnih šolah je ta rezultat 65,7 %. Iz podatkov lahko sklenemo, da celostna osvetlitev kategorij, ki izkazujejo negativne rezultate, kaže večje zaostajanje pri poznavanju ele- mentov kulture v dvojezičnih šolah. V našem primeru je to 9,9 % v prid enojezičnih šol. Rezultati kategorij »delno ustrezni odgovori« in »dobro« kažejo na boljše rezultate v enojezičnih šolah. Ta razlika je sicer majhna (5,8 % in 4,8 %). Rezultati šol so v celoti gledano nezadovoljivi tako na eno- kot na dvojezičnih šolah. Analiza podatkov nas usmerja v razmišljanje, da vzroke neuspehov iščemo tudi v socialnem okolju in v kvaliteti vzgojnoizobraževalnega dela v mestu in na podeželju. Vzrokov negativnih rezultatov ne bi smeli pripisati le fenomenu dvojezičnosti, ki sicer v sedanji razvojni fazi potrebuje sistematično znanstveno-pedagoško osmišljevanje in razvijanje. Zamisliti se moramo namreč nad podatkom, da v skupino »dobro« nismo mogli uvrstiti odgovorov s podeželskih enojezičnih šol, t.j. z osnov- nih šol Bogojina in Šalovci. Ista ugotovitev velja tudi za dvojezične šole, ki delujejo v vaškem okolju (Dobrovnik, Prosenjakovci). Z obeh dvojezičnih šol, ki delujejo v podeželskem okolju, se nihče ni uvrstil v kategorijo »Odgovori delno ustrezajo« in »Dobro«. Nadaljnjo primerjavo poznavanja elementov kulture v dvojezičnih in enojezičnih šolah smo ugotavljali na podlagi odgovorov iz književnosti (France Prešeren, Krst pri Savici) in zgodovine (Slovenski narodni program iz leta 1848). Pravilni odgovori iz slovenske književnosti, razvrščeni po posameznih šolah so podani v tabeli 4. Primerjava doseženih rezultatov šol s slovenskim učnim jezikom z dvojezičnimi šolami kaže na bistveno boljši rezultat enojezičnih šol. Učenci enojezičnih šol so dosegli pri prvem vprašanju (France Prešeren) za 19,8 % višji rezultat kot učenci dvojezičnih šol. Ne glede na znatno boljši uspeh enojezičnih šol moramo pripomniti, da zaradi vsebinske nezahtev- nosti vprašanja ne moremo biti zadovoljni z izkazanim uspehom enojezičnih šol. Kot olajševalno okolnost za dokaj nespodbuden rezultat enojezičnih šol lahko upoštevamo dejstvo, da je bilo vprašanje z vidika učencev enojezičnih šol zapleteno in indirektno formulirano, to pa je lahko povzročilo premajhno odzivnost in nezadostno miselno osredotočenost učencev na jedro vprašanja. Kljub tej ugotovitvi ostaja dejstvo, da je razlika v prid znanja učencev dvojezičnih šol signifikantna. Ta razlika v prid enojezičnih šol prihaja do izraza pri vprašanju o F. Prešernu, nekoliko manj pa pri poznavanju zgodovinskega epa Krst pri Savici (38,4 % enojezične šole in 30,0 % dvojezične šole). Primerjava podatkov o znanju zgodovone (Prvi slovenski narodni program leta 1848) učencev enojezičnih šol prikazuje tabela 5. R. Mejak: Seznanjanje z elementi madžarske In slovenske kulturo 150 Tabela 4 M. Sobota Geč Pravilni Bogojina | Osn. šola | Šalovci E. Kardelj odgovori N % N % NO % 23 45,0 | 35 72,9| 47 13 25,4 | 17 35,4 | 24 France Prešeren Krst pri Savici M. Sobota| Skupaj Skupaj |Sred. šola | enojez. 1 Par NO dvojez. šola šole NO % N % 79,6| 24100,0 | 129 70,8 |189 51,0 40,6| 16 38,4 |110 30,0 % : 66,6| 70 Vprašanje iz zgodovine Kaj je predvideval za Slovence prvi narodni program Bogojna 7. razred 8. razred Brez Napačni |Nepopolni| Pravilni odgovora | odgovor | odgovor | odgovor | SKUPAJ! N % 11 37,9| N % N NO % 9 31,1 2 6,8| — s 7 24,2| % NO ; % 29 100 22 100 7 31,8| 15 7. razred 7 25,9| 2 7,4| 3 11,2| 15 55,5| 27 100 8. razred 4 1 4,7 4 4,7| 12 21 100 1 3,3/| 12 40,0) 68,2| - —| M. Sobota osn. šola E. Kardelj 19,1 57,1| 61 "13 '9961 »ogiuo2ep 'euefjgn[- '0Ajpea6 uj eauudzey tabela 5 Šalovci 7. razred 7 23,4 8. razred 7 24,2| 17 58,6 | 5 17,2| 10 33,3| 30 100 — -—| 29 100 12,6| 24 100 23,0|182 100 Murska Sobota ŠCTPU Skupaj — 1P,razr. 7 29,2 50 27,5 | 4 47 16,6 | 10 41,6 3 25,7 | 43 23,6| 42 LSL srednja šola 152 R. Mejak: Seznanjanje z elementi madžarske in slovenske kulture — Odgovore učencev enojezičnih šol smo enako kot pri obdelavi podatkov z dvojezičnih šol kategorizirali, ker so učenci posredovali več opisnih odgovorov, ki jih je bilo treba razvrstiti in ovrednotiti. Primerjava rezultatov med eno- in dvojezičnimi šolami (vprašanje o slovenskem narodnem programu) omogoča naslednje ugotovitve: 1) Nato vprašanje ni dalo nobenega odgovora kar 73,8 % učencev dvojezičnih šol, kar je nedvomno zelo zaskrbljujoče. Na isto vprašanje ni dalo nobenega odgovora 27,5 % učencev enojezičnih šol. Razlika v rezultatu med eno- in dvojezičnimi šolami je bistvena, in sicer v korist enojezičnih šol. 2) Nepopolne odgovore (t.j. odgovore, ki vsebujejo elemente znanja o slovenskem narodnem programu iz leta 1848) je posredovalo 23,6 % učencev enojezičnih in 14,4 % dvojezičnih šol. To pomeni, da so rezultati tudi v tej kategoriji v prid učencev enojezičnih šol. 3 Pravilne odgovore na vprašanja so posredovali učenci eno- in dvojezičnih šol v premajhnem številu, tako da na sploh ne moremo biti zadovoljni z rezultati. Primerjava rezultatov enojezičnih in dvojezičnih šol vendarle kaže na razlike. Dvojezične šole so dosegle pri odgovorih na » Vprašanje o slovenskem narodnem programu kritično nizke rezultate (8,5 %); znatno boljši, čeprav še nezadovoljiv, je rezultat enojezičnih šol (23,0 %). Sklepne ugotovitve Na podlagi kvantitativne in kvalitativne analize odgovorov na anketna vprašanja lahko strnemo naša spoznanja o poznavanju elementov slovenske in madžarske kulture pri učencih dvojezičnih šol v Prekmurju v naslednje ugotovitve: — Večina učencev ne obvlada nekaterih temeljnih vzgojnoizobraževalnih vsebin učnega načrta, in sicer iz slovenske književnosti, madžarske književnosti in zgodovine - Najslabši so rezultati dvojezičnih šol, ki delujejo v vaškem okolju (zlasti Dobrovnik in Prosenjakovci) — Rezultati kažejo na to, da so učenci bolje seznanjeni z madžarskimi kot slovenskimi književnimi deli, zgodovino in glasbo. — Iz odgovorov učencev lahko sklepamo, da dvojezična vzgoja in izobraževanje ne poteka (oziroma se prešibko orientira), kot bi bilo didaktično najbolj ustrezno, v smislu paralelne obravnave slovenske in madžarske kulture na kvalitativni ravni. Odgovori učencev kažejo, da niso sposobni nakazati primerjav med obema kulturama, jih postaviti v ustrezen časovni okvir in dojeti zgodovinsko povezanost družbenega dogajanja. — Primerjalne analize rezultata eno in dvojezičnih šol, gledano v celoti, niso na ravni pričakovanj. Pri tem vrednotenju rezultatov ne smemo pre- Razprave In gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 153 zreti pomembnega dejstva, da učenci dvojezičnih šol pridobivajo tudi spoznanja o elementih madžarske kulture. — Podatki kažejo po eni strani na znatno nižje dosežke dvojezičnih šol, po drugi strani pa so tudi enojezične šole, ki delujejo v vaškem okolju, dosegale izredno nizke rezultate. To pomeni, da je treba vzroke neuspehov iskati tudi v socialnem okolju, ki rezultira vidne razlike v kvaliteti vzgojnoizobraževalnega dela v škodo šol, delujočih na podeželju. Summary ELEMENTS OF HUNGARIAN AND SLOVENE CULTURES IN BILINGUAL SCHOOLS In order to obtain basic information about some elements of Hungarian and Slovene cultures in the fields of literature, national history and music we decided on carrying out a survey within the framework of an extrensive research project concerning bilingual education, a factor in personal and social development. The survey included all children attending the 7" and 8" classes of bilingual primary schools and the 1", 2"4 and 3% years of bilingual secondary schools in Lendava/Ledva. answered the guestionnarie was 366. The students pointed evident from the primary guestions concerning the enough. Thus the results The total number of students who out the deficiencies of primnary education which are school syllabus. It can be seen, however, that the Hungarian and Slovene cultures were not extensive obtained could not render a complete picture of the imporatance of bilingual education where two neighbouring cultures were concerned. It is evident from the results of the survey that the students coming from different schools differ in their knowledge of subjects. The worst results were obtained from country schools. It can be concluded from the students' answers that they take an active part iin pursuing the home reading programme, in acguiring the reader's badge and in visiting the school library. Tney have a somewhat better knowledge of Hungarian than Slovene writers. In spite of the fact that the guestions dealing with Slovene and Hungarian national history are an important part of the syllabus, the students' answers show a poor knowledge of the subject. Some students are not clear about several points and show a considerable confusion of time and space. They are barely acguainted with Slovene and Hungarian composers; nevertheless, they know more Hungarian (Bartok, Kodaly, Liszt) than Slovene composers. We compared the results obtained from different schools. They were very poor in the country (Dobrovnik, Prosenjakovci). The poor results in the basic knowledge of Slovene and Hungarian cultures in some schools led to the decision to check the knowledge in schools situated outside the ethnically mixed areas. A survey was carried out in three primary schools and one secondary school in a monolingual environment in Prekmurje. The students in these schools only answered the guestions which dealt with Slovene culture. When comparing the results obained in the monolingual and bilingual schools, we can see that they do not meet our expectations. The results obtained in bilingual schools are very poor. On the other hand, they are no better in the monolingual village schools. The causes of the poor results can be found 1 R. Mejak: Seznanjanje z elementi madžarske in slovenske kulture in the social environment which influences any endeavours in education in the village schools. By analysing the answers elicited from students in bilingual education we arrived at the conclusion that this education is pedagogically unsatisfactory. It is not successful in the parallel teaching of both the Slovene and Hungarian cultures. The students are not capable of comparing both cultures adeguately, or putting them within the framework of time and understanding the historical and social links. Further research should show whether the cause of the pre- sent state of affairs is not in the overloaded syilabuses. TI— Silvo Devetak TRANSFRONTIER REGIONAL COOPERATION BE AUSTRIA, ITALY YUGOSLAVIA..." AND HUNGARY — A STARTING, POIN T FOR PAN-EUROP EAST-WEST REGIONAL CONTACTS AND EXCHANGE"EAN Regionalism — as a theoretical concept dealing with life values and developmental issues within a given geographical area, as well as its practical applications in Europe — has different dimensions. t is most often considered from the point of view of pinpointing and analysing economic problems, space planning, ethnic, cultural and lingui- stic issues, and a number of similar problems in the development of an area and of the population that lives there and freguently identifies with it. It can be considered also from the point of view of settling the relationships within one country, which necessarily brings us to the guestion of the political system, decentralisation of power, relations between the central government and local or regional authorities. The experts also deal with the aspect of regionalism that concerns the cooperation between the borderland regions that are linked by historical, economic, infrastructural, ethnic and cultural ties. Most freguently the state border, determined by wider political and international events, has severed natural ties; therefore the transfrontier regional cooperation is one of the most relevant ways to mitigate the conseguences of the separation of common vital interests of the populations of individual regions. Ouite freguently, the transfrontier regional cooperation is also the best reply to the present-day developmental needs of a given geographical region for which the remote mechanisms of central bureaucracy are unable find — in their global foreign policy — the right solutions due either to the lack of creative drive or due to the fact that problem-solving in to day's world reguires direct creative participation of the populations whose vital interests are affected by these solutions. Pan-European dimension There is, however, another important dimension of regionalism which has been dealt with scantily in the literature, viz. the impact of transfrontier regional cooperation on the relations between the European countries and " This paper was delivered at the eighth convention »Europe of regions«, Copenhagen, sept. 1985 156 S. Devetak: Transtrontler reglonal cooperatlono on peace and security in Europe in general, and especially on the relations between European East and West. When speaking about Europe, we, in fact, often tend to forget about the socialist countries of Eastern and SouthEastern Europe. Regardless of the guestion to what extent the principles of regionalism — which have emerged during the last twenty years and in certain parts of westen Europe also got implemented — can be asserted today on the all-European level, it is necessary, at least in a theoretical analysis of regionalism, to cover Europe as a whole. One of such guestions concerns the possible impact of the transfrontier regional cooperation on the complex East-West relations in Europe, and especially on the relations between those countries that are members of different politico-military blocs. Positive solutions to these problems might also create a convenient political basis for finding a way to general detente in Europe. The historical experiences show that the global political climate in any two countries can often be improved much more by everyday contacts between ordinary people that live on the borderland and by settling their com- mon life problems, than by the high-sounding political declarations of statesmen, which, unfortunately, do not always derive from realistic analyses of the actual state of affairs. It would be unrealistic, of course, to expect in the present-day European political circumstances changes in strategic decisions and reorientations of central systems to be carried out solely by supporting the idea of regionalism and transfrontier regional cooperation. Both poles of this global situation in the international relations are interrelated and therefore have to be analysed together if we are to identify their interconnecting elements and points of division. In view of this fact, we are convinced that the growth of the idea of regionalism and transfrontier East- West cooperation in Europe will, if not change, at least politically stimulate new efforts at reestablishing the global strategic balance between the two blocs in Europe. The already developed transfrontier cooperation will sprout deeper roots in the soil of borderland communities that will not be easy to eradicate awing to the needs of global international policy of any given country or system as a whole. Transfrontier regional cooperation figures in all the »baskets« of the Helsinki Final Act adopted at the conclusion of the European Conference on Security and Cooperation in 1975, although it is not explicitly mentioned. As we have already mentioned, transfrontier cooperation creates security and fosters a climate conducive to general cooperation, which is the con- tents of the first »basket«. There is no need to prove that the promotion of transfrontier regional cooperation is a very good way to implement the recommendations of the second »basket« which covers the cooperation in the fields of economy, science, technology, protection of the environment, trade, industry, projects of joint interest, tourism, and the solving of social and other problems of migrant workers. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 157 The contents of the third »basket« — the coo peration in humanita rianism and similar fields — has by now already become z : delines in the program of the regional communities k Ema S between people, cooperation in the field of information and culture cooperation and exchange in education etc., all appear in tne rocommendali one of the third Helsinki »basket«. However, they acguire their true meaning and vital importance especially if considered from the viewpoint of deepening the contacts and cooperation between the people that live close to each other but are artificially separated from each other by state borders. This, of course, does not at all mean that we are trying to diminish the far-reaching importance of these recommendations for the reconciliation of the European nations and cultures in general. The implementation of the Helsinki recommendations will reguire the elimination not only of regional, but state-political and other obstacles hampering man's creativity and civilisation. Culture cannot simply go hand in hand with borders and limitations since it is inherently universal, global and owned by all mankind. Therefore it can perform its panhuman function of opening new perspectives and giving mankind a meaningful existence only under the conditions of total and universal orientation to planetary issues of Man and not to the issues invented by »care-takers« of man's thought and creativity, who try to implant them in everyday practice in different systems of political and economic power. Regional co-operation in the heart of Europe In the folowing section we shall examine two important forms of implementing transfrontier regional co-operation between Austria, Hungary, Italy and (to some extent) Federal Republic of Germany. The first form is the so-called Working Community of Alpe-Adria, (Alps-Adriatic), and the second consists of cultural-history meetings known as »Mogersdort's meetings«, named after the Austrian town where these meetings were first organized. The Alps — Adriatic romance and reality The »Working Community of Regions (Lander, regioni and republicos) of the Eastern Alps« was founded in Venice on 20 November 1978. The members of this community are the following regions — In Italy: Trentino-Alto Adige, Veneto and Friuli-Venezia Giulia; in Yugoslavia: Socialist Republic of Slovenia and Socialist Republic of Croatia; in Austria: the states of Carinthia, Styria and Upper Austria. The states of Salzburg and Bavaria and the region of Lombardy have the observer status. The Hungarian districts of Vas and Zala have also showninterest in the community. 158 S. Devetak: Transfrontier reglonal cooperatlono Compatible variety In the field of economy, specific features of these regions should be mentioned as regards their economic systems and their integration into international politico-economic communites and associations.' There are also great differences among these regions as regards the competences and authority that they have within the political and constitu- tional systems of the countries they belong to.? We should not, of course, simply forget the history of these countries which formed until the First World War (except Bavaria) part of the Austro- Hungarian empire. More or less sentimental feelings of varying intensity, towards this common past are present in these regions. People from these " The economies of Italy and Austria are based, as is well-known, on the free market and privately-owned means of production. (However, we should not forget the great economic potential in the hands of the state.) The Yugoslav economy, on the other hard, is characterized by social (and not state!) ownership of means of production (private property also exists) and socialist selfnanagement of workers as a system of management of economy, controlled market, social planning carried out directly by subjects of social and economic development (from the bottom upwards). The Yugoslav enterprises all have the possibility of trading abroad directly and on their own behalf in all the fields, of international cooperation as well as of setting up their own enterprises abroad. The Hungarian economy is based on stateowned means of production. The planning is in the hands of the state which also determines all the other basic lines in economy. However, we should bear in mind that new forms of management and planning have been introduced there. Workers have a greater participa- tory share in the management of enterprises. Planning is done with considerable participation of basic economi cells. Personal initiative in economy is increasing and market laws are being gradually introduced as a means of evaluating good working results of individual enterprises. ns Considered from the international point of view Italy is a member of the E.E.C., Austriaisa member of the E.F.T.A, Hungary of the COMECON. Yugoslavia has special agreements with the E.E.C. and the COMECON and has developed economic ties with the EFTA counN tries. According to the Yugoslav tederal system SR Slovenia and SR Croatia are federal units with a status of a state that are vested with important powers regarding decision-making in all social matters that are relevant to their development. However, certain domains are left to the authority of the federal government, such as the foreign policy, the basic rules of economic system, financial affairs, foreign trade and foreign currency system, national defense, etc. These guestions are also dealt with by the bodies of the Federation in cooperation with the socialist republics and provinces which make up the Yugoslav federation. On the other hand, the Hungarian districts have, in the context of a centralized country, very limited possibilities of independent decision-making in matters concering their development, especially so in the field of transfrontier regional cooperation. The regional identity of the population in an Austrian land is guite strong and is reflected in historical tradition as well as in considerable constitutional powers. However, in our opinion the fundamental matters are decided by the federal bodies in power or in political centres that are in power. The same holds true for the two italian regions that have the status of regions with special statutes. Nevertheless, these two regions, viz. Friuli-Venezia Giulia and Trentino-Alto Adige, have a more favourable position in relations to central power than the regions that do not enjoy this status, for example Veneto and Lombardy. A special case is the Free State of Bavaria which has, according to the West-German constitutional law, important powers in both internal affairs and foreign affairs: it makes contact independently and may conclude even certain international treatises as well as establish its own diplomatic relations with foreign countries. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 159 regions view this guestion differently. Those circles from Trieste who are unhappy with the present, for instance, remember with nostalgic bitterness the splendid times when the port of Trieste was one of the most important seaways on the way to the great world. This brought the economic flourishing to the city and well-being to the population. The Slovene and Croatian nations, on the other hand, were repressed in their national ambitions by the monarchy that imposed restrictions on their political, ethnic and cultural development. For certain Austrian circles the memories of monarchy are not unpleasant, for those were the times when tiny Austria was the centre of events on a world-wide scale and controlled the affairs in the Balkans, part of the Italian peninsula, and in the east of the Mediterranean as well. For certain Hungarians, this was a period in history when, at least in their opinion, Hungary was deciding, after 1867, on a par with others, about matters concerning the great empire. Thanks to such a position Hungary itself asserted its own (often imperialistic) interests in dealing with its neighbouring nations and countries. In our opinion, the foregoing vestiges ofthe past do not have an essential impact on present- day choices and decisions. However, the ideas that seemingly derive from the common historical interlinkage of this geographic region, are still felt. Let us just mention the idea of Mittel Europa which has arisen (outside Austria) especially in Italian borderland regions, and the idea about the cooperation of the Danube lowland countries, which is (again outside Austria) in the Hungarian literature present much more prominently than the transfrontier regional cooperation. Undoubtedly several centuries of common life of the people of these regions within one single state imprinted the consciousness of the people with certain ideas that can- not be neglected for the mere reason that today they are not in accordance with the ideological an political choices of the countries in guestion. But it would be totally unrealistic to use this as a basis for the contemporary transfrontier regional cooperation of these countries. To exaggerate in emphasizing the common past would deepen rather than diminish the differences between peoples and nations, for it would open the wounds that have not yet healed and rekindle the prejudices that are still present in the people's minds. The meeting point of ethnic groups and cultures In dealing with problems of regionalism, geographic factors, economic structures, infrastructural ties and similar guestions are regularly treated in depth, but the most important factor — the people — is often neglected. Peoples, nations, ethnic minorities, their cultures, traditions, customs, languages and other expressions of man's essence determine a certain civilisation and give sense to both man's existence as an individual and to his community. 160 S. Devetak: Transtrontler reglonal cooperationo The regions of the Alps-Adria community together with Bavaria have, 35 million inhabitants, or about 35.5 million, if the Hungarian districts of Vas and Zala are included. Bavaria is the largest of them — 11 million people, and the smallest is Salzburg (a little less than 500,000 people). Veneto in Italy has the greatest population density, with 235.2 people per sguare kilo- metre, while Carinthia in Austria has the lowest density of population with 56.4 people per sguare kilometre. In the region delimited by the Alps, the Adriatic Sea and the Pannonian Plain several European cultures meet: Romance (Italian), German (Austrian), South Slavonic (more precisely Slovenian and Croatian) and Hungarian. Other minor cultures arose here that find their spiritual power in the traditions of the individual geographical zones (for example, the Venetian regional culture and language) or in the ethnic roots of the populations living in this region (for example Friulian culture, the existence of which has been disputed). This geographical zone is populated by many national or ethnic minorities.? The national and ethnic minorities are interlinked in these regions but state borders have separated parts of nations that now live as minorities in the neighbouring countries. Some ethnic communities do not have their »matrix-nation« but are in a very true sense of the word autochthonous in both cultural and ethnic respects (Friulians and Ladinians). 3 We shall briefly discuss the national minorities which live in the Alps-Adria Community, in the Austrian state of Burgenland and in tne Hungarian border districts of Vas and Zala. The Italian region of Trentino-Alto Adige, which has a special autonomous status, has a total popu- lation of 433,215 inhabitants, out of which number more than 250,000 are members of Ger- man national minority — mostly from the Bolzano province. Besides the Italian majority and German minority, there are in this region 15,456 Ladinians (1971 census), who are scattered over the Dolomites (it is supposed that the total number of Ladinians who live in Italy is about 30,000—35,000). The Ladin language like Friulian and Romansh belongs to the Rhaeto-Romanic family of languages. In Friuli-Venezia Giulia nearly one half of the population (600,000) speaks the Friulian language. However, much fewer are those who are aware of their Friulian ethnic identity and who consider themselves part of the Friulian culture, which has been pushed to the rear by Italian culture. In this region live about 140,000 members of the Slovenian national minority: 65,000 in Trieste province, 20,000 in Gorizia and 40,000 in Udine. All the three provinces border on SR Slovenia, Yugoslavia, where the Slovenian matrix-nation numbers 1,712,445 people (according to the 1981 census) within their state community which is part of Yugoslavia. In Friuli-Venezia Giulia, there is also a smaller German ethnic minority as well as people who use the Venetian dialect as their everyday language. There are some other minor ethnic and linguistic minorities which will not be treated in this paper. In the SR of Slovenia there are 10,000 Hungarians who have, according to the Yugoslav constitutional system, the status of nationality. They live in the two communes that border Hungary, namely Lendava and Murska Sobota. In Slovenia there are also 3,000 Italians; this nationality resides in three communes, viz. Koper, Izola and Piran, on the Italian border. , Tu SR of Croatia is populated, besides the majority population of Croats and Serbs, by the following national minorities (nationalities): Hungarians (25,439), Czechs (19,001), Slovaks (6,533), Ruthenians (3,321) and Italians (11,661). It is estimated that there are in the Austrian State of Carinthia 45,000—60,000 Slovenes; however, in the 1971 census only 22,000 members of the Slovenian national minority were Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 161 The existence of numerous ethnic minorities that live in this area together with majority nations, exerts so many diverse influences on regionalism and transfrontier regional cooperation that in the future a more detailed study of this phenomenon will be needed. In this part of Europe the unset- tled status of the issue of national identity has often been a proof of the assimilatory policy, or even of attempts at genocide. The historical experiences have, certainly, retained a considerable impact on the psychological and political evaluation of certain matters, by the minority or majority, which bear on the rights of national minorities. The members of the minorities cannot, for instance, simply forget all the psychological traumas and hardships that were in the past caused by the assi- milatory policy of the majority nations with which they shared the same country. These feelings of the minorities are, of course, justified since they are likely to encounter even today aggressive nationalism and chauvinism in their struggle for human rights and especially minority rights. There are great differences, for example, in the constitutional and legal status of national minorities in the above-mentioned areas. While in the SR Slovenia and SR Croatia the minorities are constitutive parts of these two republics regarded as state and self-managing communities, the Slovenes in Italy still struggle to make the state adopt the law which would regulate their status and rights — which, after all, is also the internationallegal obligation of Italy, stipulated in the Osimo Treaty of 1977. The Friulians are not entirely recognized by the Italian Constitution either ethnically or culturally and linguistically as a distinct community. Only recently has Italy started to think of adopting a law that would lay down the rights of all the minorities living there, including the Friulian one. The national minorities which live in the above- mentioned areas have many other problems too, but it is encouraging to note that the last decade has witnessed the strengthening of those political and cultural circles that support the change of all such legal, political, psychological and other cir- counted. The results of the census were rejected, on good grounds, by the minority. In the same census 3,169 Slovenes, 1,074 Croats and 1,028 Hungarians were counted in Styria out of a total population of 1,184,175. It should be emphasized thatthe Austrian State Treaty of 1955 (Article 7) provides for protective measures only for members of the Slovenian national minority in the state of Styria. The Austrian state of Burgenland has a population of 272,119. Itis estimated that the Croat minority numbers about 40,000 people. In the 1951 census 34,338 Croats were »counted«, pad in jari only 24,526. Besides, 5,673 Hungarians live there (most of the others live in ienna). The Hungarian border district (county) Vas Megye has a population of 283,000; of these 2,000 are German, 4,000 Croat and 4,000 Slovene. In the Zala Megye district (county) the total population is 267,000 and the Croat minority totals 6,000 people. The other regions referred to (Bavaria, Salzburg, Upper Austria, Veneto) are ethnically more Or less homogeneous; however, there are advocates of a special Venetian culture and lan- 9uage, and supporters of three cultures and linguistic communities that live in Bavaria. 162 S. Devetak: Transtrontler reglonal cooperationo cumstances as impede the many-sided development of national minorities on terms of eguality. The number of advocates of the participation of niinority culture achievements in the transfrontier regional cooperation is likewise on the increase. In this regard the experiences of the Slovenian nation in developing linguistic and cultural ties with the Slovenian minorities across our borders (in Austria, Italy and Hungary) are interesting also from a broader European perspective. In the last 15 years the Slovenes have developed a comprehensive national/ethnic development programme called »Cooperation in the unified Slovenian cultural space«. The essence of this approach to the national issue lies in the premise that state borders,which must be strictly respected, do not represent an obstacle to the cultural and linguistic development of national minorities that the borders »cut off« from theirmatrix-nations, provided that a wholehearted cooperation develops on the borderland, allowing for smooth mutual contacts and cooperation between cultural and other institutions of the nations in guestion. The implementation of this idea, of course, necessitates open borders, democratic political atmosphere in the countries where minorities live, a climate of mutual con- fidence and friendship between the countries concerned, and finally the existence of a clearcut cultural programe of the matrix-nation. We believe that such a conception of national development, valid at least for those minorities of Europe that have their matrix-nations, can be challenging and that it might encourage the study of the relation between the idea of regionalism/transfrontier regional cooperation and the guestion of national minorities and regional cultures in Europe. In the context of openness and cooperation the issues of state borders and their alteration for ethnic rea- sons, or in the wake of self-determination in the sense of secession, become meaningless. Such an approach to solving the minority (and in some cases national or ethnic) guestion can contribute to the consolidation of pan-European security and peace and to the expansion of pan-European cooperation. A busy »working community« The Alps-Adria community organizes meetings of presidents of regional governments and other high officials, but most of the work is done in six working commissions, each in charge of cooperation in a specific field of activity (space planning, transport, culture, economy, agriculture and forestry, health care)." Many working teams have been established in the fra- " As far as space planning is concerned in the Alps-Adria regions, a comprehensive report has been prepared that will provide a basis for future cooperation in this field. A similar report on the protection of the environment is now in preparation. There has been a symposium held on this topic that highlighted the protection of forests (acid rain). There are also propo- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 --5—-m — [ "O ii mework of the commissions dealing with specific issue ; Sn ale OSI ; s of co rest (for instance, ethnic minorities and information). ; Mimo inte ie Fair criticism Finally we should like to express a few critical thoughts peration in the Alps-Adria Community. The first results je ae convincing; we do need such a community and its expansion in the future since this is in the interest of the people from these regions. Like in other cases of international cooperation, there is a danger that these meetings might turn into »tourist trips« which cannot contribute sufficientiy to the needed working atmosphere in which problems of the populations concer- ned can be discussed. There exists also the danger of bureaucratising the activity of the com- munity, a phenomenon which increasingly impedes cooperation and integration also on a broader international level. It seems that most of the cooperation in the Alps-Adria Community is performed at the level of administrative bodies and institutions. These can well be very important links in establishing interconnections between organizations and institutions in sals to study the problems of pollution of the Adriatic Sea, and to initiate a cooperation of regions aiming to protect the population against natural disasters. In the field of transport a presentation of the potential of the north-Adriatic seaports (Rijeka, Trieste and Venice) was organised in Munich. The presentation will be organized also in other cities which gravitate to these ports. A list of proposals for future cooperation was drawn up: a plan for priority transport routes, introduction of regional air-traffic between the countries of the Alps-Adria regions, elimination of the existing customs, legal and other obstacles at border crossings, coordination of regulations for the flyover of sport aeroplanes, etc. In the field of culture and scholarships for study, the regions have prepared regulations on seholarships and grants for research personnel. The first scholarships for studies at various universities of the Alps-Adria regions will be granted this year. Another good idea is the »cul- ture card« which allows the holder to visit cultural events and institutions under favorable conditions. Earlier this year a »summit« meeting was held on the islands of Brioni in Yugoslavia where it was agreed that also in future common festivals in the fields of music, fine arts, drama and sports would be encouraged. The publicitation of a monograph on the cultural centres of these countries has also been envisaged, and a guestionnaire is projected on the national minorities that live in the area of the community; on this basis a special working roup is preparing a common report. ooperation in the field of economy is also guite advanced. Besides the already established Cooperation between the Chambers of Commerce, direct cooperation between businessmen and banks, and in the fields of tourist advertising and energy (mutual supply in case of need) will be promoted. A symposium on joint ventures and production cooperation will be organized and a map of tourist routes will be prepared. In the field of agriculture and forestry the experts from the Alps-Adria countries will study the socio-economic problems in this branch of economy. They will also exchange information on schooling systems for the training of personnel in agriculture and forestry, and prepare a joint research study on veterinary practice. The health commission has an extensive program covering such sensitive human problems as alcholism, drug addiction, epidemiologic situation, thermal cures, etc. 164 S. Devetak: Transfrontier reglonal cooperatlono specific domains of cooperation. The problems emerge when the adminiStration fails to see the wider perspectives of regional cooperation. In such a case contact or cooperation between administrative organs may easily become end to itself. The results of such agreements are usually not accepted by people as their own, because they do not derive from the realities of life and do not stand for actual interest in cooperation. The analysis of past achievements in transfrontier cooperation of the Alps-Adria regions has shown that cooperation was successful mostly when experts in diverse fields of research worked together. In our opinion, this method of work should become the basic form of cooperation in the community, for only in this way will the cooperation in the community become life's day-to-day need. This sensible basis will spawn new ideas that will reflect not only the wishes for political ostentation, but first and foremost a joint approach to solving diverse guestions of man's existence and creativity. In joint work the interpersonal ties created through joint work are a strong binding tissue that cannot be disrupted by the.changing political climate of the governing structures of the day in the individual regions or countries in guestion. Reconciliation on the Austro-Hungarian-Yugoslav border The second form of regional cooperation we would like to describe is the transfrontier contacts between the border regions of Austria (Burgen- land and Styria), Hungary (Vas district) and Yugoslavia (Slovenia and Croatia). We have already mentioned the possibilities of a closer cooperation of the Hungarian border districts of Vas and Zala within the »Working Community« of Alps-Adria. At this point we should therefore say something about the other form of transfrontier regional co-operation in this geographical area, namely about tne »Mogersdorf's cultural-history meetings«. — From 1969 on, the Hungarian border district of Vas has cooperated with the Austrian state of Burgenland (and Styria from 1978) and with the Yugoslav republics of SR of Slovenia and Croatia in organizing regional Mogersdorf's (Modinci) cultural-history meetings.? The meeting is held has beena traditionali ly a $ Hungary i centralized country v pudapest. This lact and the international Pa, rasrjeci where even all the maini roads inte of the country determine the extent to districts of Vas and Zalacan develo; l onekioeilet cooperation of the Hungarian border inhabitants; Zala covers an area 0 32 8106 as has an area of 33,390 km? and 283,000 districts (counties) resides a minority s in has a population of 267,000. In these two minorities live mostly on the »000 Germans, Slovenes and Croats. The Austri Te iden Hangar A Yugoslav borderland. (o in the nallona and countries in central-eastern Europe has been present Hungarian thought for more than a century. In 1849 the revolutionary alure and political Contederation which would unite th Kossuth championed the idea of founding a Danube € countries spanning the area from the Baltic Sea to the Adriatic and the Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 165 every year in another region. In the foundation document of 1970 the representatives of those regions agreed that the objective of tne Mogersdorf's meetings was that »scientists jointly try to create a new historical image of the borderland areas of the nations concerned, by means of lectures and discussions, in order to overcome prejudices caused in the past by freguently distorted presentations of this historical image, and in this way to contribute considerably to the understanding of cultures and peaceful coexistence among the nations«. So far, sixteen regional meetings, where mainly the period up to the First World War was first treated, have been organized. From 1978 on, topics relating to modern history have been tackled with increasing courage. Besides lectures, art and other exhibitions and cultural evenings (arts festivals), where the audience has an opportunity to get to know culture and art of the nations and minorities from this area, have been organized. The program of meetings and events is published annually in the Proceedings, which have become an important channel for the dissemination of reliable information about the history of this area. Every year political representatives of all the five regions participating in the Mogersdorf's meetings come together and have talks which are not at all mere protocol but a two-day fruitful debate about wider issues concerning either the transfrontier regional cooperation of the five regions or their bilateral relations. Is this cooperation a starting point for pan-European East-West regional cooperation? Before answering this guestion, we would like to call attention to the role played by this area in pan-European relations, and in this way already to provide a partial answer to this guestion. Black Sea. At the turn of the century the poet Endre Ady upheld the idea of a special centraleastern European identity. At the same time, Oszkar Jaszi likewise supported the idea of founding the association of the Danubian countries. In the domain of art and literature the well-known composer Bela Bartok, and under his influence the writer and journalist Dezso Szabo propagated the idea of sympathy and understanding in this region at the beginning of the century. Between the two Wars the writer Laszlo Nemeth claimed that the nations of central-eastern Europe were »brothers in milk« and called for mutual understanding of cultural and other values of the nations living in that area. In those times tne magazine Magyar- sagtudomany, published in Szeged by Gyula Ortutay, disseminated knowledge of the central-eastern European literature and the Appolo magazine contributed to the birth of »special humanism« in this part of Europe. In 1941 the research institute Teleki Pal was founded in Budapest that was later renamed the East European institute. The institute closed in 1949, during the Stalinist period. In the late 1970s a similar institute was opened yet again at the Hungarian Academy of Science. The most prominent supporter of contacts between the nations and cultures of the Danubian lowland region was in the last decade the late Gyula lllyšs, the author who wrote in his works that the people of this area were in »the same boat«. llyes contributed also to the clarification of such important notions as aggressive nationalism, chauvinism, internationalism, national intolerance and forced assimilation. Inadeguate ovlorotaneiia of these notions has,witness our recent past, led to many predicaments in is region. 166 S. Devetak: Transtrontler reglonal cooperationo In this area the countries and nations meet at the global European »demarcation line« running from the Baltic to the Black Sea. Particularly SR of Slovenia, SR of Croatia, Carinthia and Styria lie in the front line, as it were, of the NATO and the Warsaw Pact. The function of transfrontier regional reglons systems situation cooperation, however, is not to promote physical division of the and countries which are members of opposing politico-military but to strengthen their mutual ties. In the complex international of today »buffer zones« too can be an adeguate means of avoi- ding situations which could lead to a critical deterioration of international relations. In this geographical area cooperate regions which form part of countries with different positions in the present European system of the international balance of power. Italy is the most exposed member of the NATO alliance in the south of central Europe and in the east of tne Mediterranean (if Turkey, having a special status, and Greece, championing altered relations in the NATO, are not considered). It is known that the NATO military bases are deployed in Italy that in 1983 installed medium-range missiles, which has caused heated public debates throughout Europe. Less than 300 km to the north-east, on the Yugoslav-Hungarian border, Soviet military bases have been deployed since the Hungarian events of 1956. Austria enjoys, according to the 1955 State Treaty, a neutral status. In 1948 Yugoslavia, after the breakoff with the Soviet Union (Stalinism), had started to develop her international relations indenpedently that later led to the Non-Aligned movement. Differing positions in international politics of the countries in which the discussed regions are located, in certain cases doubtless limit in advance the extent and content of their cooperation. Any progress in the cooperation of these regions is all the more important in the context of pan-European relations precisely because it has developed in such a complex political situation. On the other hand, under these circumstances, all the promoters of this cooperation have a greater responsibility for further development of this transfrontier regional cooperation than they would have in the case of cooperation between the regions situated in the countries that cooperate extensively as a matter of course, where there are no formidable obstacles to cooperation caused by their international, ideological and political differences. Ifall these international and political circumstances are taken into account, we have good grounds for claiming that the above transfrontier Cooperation of the Austrian, Italian, Yugoslav and Hungarian regions represents an important achievement in the field of pan-European regional Cooperation between East and West. tion am other example in Europe where — onthe »global demarcaeto. rom iho e political leaders, specialists, arts people, artists, the youth, political Sl io having disparate social systems and intemationel atmosphere g mouki meet wholeheartedly in such a friendly and fruitfu Since some of these contacts have already taken on an inter- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 167 national institutional character, the topic of transfrontier regional cooperation should be considered also in discussing detente in Europe. We firmly believe that this is one of the most important perspectives in the development of the idea of regionalism in Europe. Summary TRANSFRONTIER REGIONAL COOPERATION BETWEEN AUSTRIA, ITALY, YUGOSLAVIA AND HUNGARY — A STARTING POINT FOR PANEUROPEAN EAST-WEST REGIONAL CONTACTS AND EXCHANGE? The so-called Working Community of Regions and Republics Alpe-Adria was founded in 1978. in the following years new members have joined the founders of the community. Today they number eleven: Carinthia, Salzburg, Styria and Upper Austria from Austria, Bavaria from the FRG, Friuli-Venezia Giulia, Veneto and Trentino-Alto Adige from Italy, and Croatia and Slovenia from Yugoslavia. Recently there have been rumors that the Hungarian border districts of Vas and Zala will join the Working Community too. This regional cooperation i a unigue phenomenorn in Europe, given that it incorporates regions or republics which, although forming parts of the states with different sociopolittcal and economic systems and a different international political status, nevertheless strive to reach common The author describes goals. the territory in guestion and the economic and demographic characteristics of the Working Community, with a special emphasis on the existence of several ethnic, linguistic and cultural minorities inthis area. He goes on to describe the activities of the Working Community in seven main areas of interest (economy, culture, infrastructure, health, agriculture, ecology, tourism). Interesting is also his information on the transfrontier regio cooperation between the borderlands of Austria, Hungary and Yugo- slavia. Keeping in mind the already mentioned political, ideological and international- political differences between the subjects involved in the foregoing transfrontier regional co-operation, the author in conclusion tries to answer the guestion he has brought up in the title: Are these forms of co-operation a starting point for the pan-European East-West transfrontier regional cooperation? White pointing to the existing difficulties emanating from the political reality in Europe, he nevertheless expresses an optimistic view of the future. w S. Devetak: Transt rontler reglonal Cooperatlono THE MAP | THE AREA OF THE STNA AN DSSTRI CTS KING COMMUNITY" oF ZALA AND vas ALPE - ADRIA ANp AND BURGENLAND i gi 4, Poca 4 j s 9 h d J no Ado TRENTINO dle, IHE AREA ep THE ,WORKi COMMUNITY" AL PE- ADRIA : ia Bayern eki Osterreich Solzburg RE Stererrnork (oa Venezi Gu ož Venetobp Hrvatsko Slovenija > orla OBEROSTERREEI k RU ; 1 mai ne 43 umi ; -Č m ze. 3 se ua sa fi) JERMAR ; K čna SOPRON ša Si ge tim Ha"1, ZAL Moge THE (AU- 1 ember 1986, št. 19 o, Ljubljana, dec Razprave in gradiv E THE AREA OF TH C MINORITIES INN DISTRICTS ZALA HN THE MAP Il: ET / AL ON TI NA RIA. AND HUNGARIA THE. LOCATION OF Y" AL-P ADE »WORKING COMMUNIT RGENLANO (AUSTRIA). AND VAS AND BU a, 2 t ( P AN AJ Ba aš oč ORLKOSTLAREKH O ari b ; n s? ka SG " 4, 4 2. PRA. 4 K ; s, A da di Zoe Nia %6 a RA Ni » AV x, O SRN Ve: a varamo 3.-5ME ui; 1- so z pega ča Z sb bo f Č f - ij 1: TRENIJNO- MIO ADIGE pe ši s pester | ' KAONTEN somalija se nan .€ sen, O Ri orbe? tes . io m suIBAG 4 3 s STE (EANKOK s ariene ) oe K giran z — puš 4 LU ne ty a g ? sa v Gas? ] 3 vase MP č PA jat pa j zss' s 289% šipa uvh 15% » » 1 - Croats z - Czechs -. Germans 4 - Friulions s ERA s o. Sa% 5- Hungrons $ - (talions 7-- Lodinions 8 - Ruthonians 9 - Slovoks 10 - Slovenes num — — ' tak porei O pa sam rovi, — ontas tra vooonaa St teni ? sne TRIA ). v v pe G o , 1 '1 Oslo ) 1 Vv Y se Melsini, —— Tne —-— The connected rokroods —— The rannecled overseds connecisona —e The min rarcads connections vith URSS (9) The tirst level tratlit orecs (5) The second level tmilie areas GL "15 '996L Jogulo9op 'vupljanf 'OAjpRIB uj oaeadzeH IV: THE NET OF MAIN EUROPEAN RAILROADS CROSSING THE AREA OF THE .WORKING COMMUNITY" ALPE - ADRIA AND THE HUNGARIAN DISTRICTS OF ZALA AND VAS AND BURGENLAND (AUS- LLE THE MAP Razprave In gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19173—190 Ma Janez Stergar ZVEZA KOROŠKIH PARTIZANOV TER NJENA VLOGA V DRUŠTVENEM ŽIVLJENJU IN V POLITIČNEM ORGANIZIRANJU KOROŠKIH SLOVENCEV Uvodno pojasnilo Pri nedominantnih družbenih skupinah, in slovenska narodna manjšina na Koroškem je taka skupina, imata društveno življenje in interesno povezovanje v različne organizacije prav poseben pomen. V zadnjem poldrugem stoletju so se društva potrdila kot pomemben instrument socializa- cije pripadnikov manjšinske skupnosti, kot nosilci zavesti o manjšinisubjektu ter kot orožje v boju proti raznovrstnim asimilacijskim pritiskom. Tako na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani (dalje: INV) v okviru raziskovalne naloge »Družbenopolitični procesi znotraj slovenske manjšine v Avstriji po letu 1955« poteka tudi analiza delovanja nekaterih najpomembnejših povojnih društev in organizacij koroških Slovencev. Mednje sodi tudi združenje nekdanjih koroških protinacističnih borcev. Združenje je bilo ustanovljeno v začetku leta 1946, od leta 1952 pa deluje pod imenom » Zveza koroških partizanov — Verband der Karntner Partisanen« (dalje: ZKP). V poglavju raziskovalne naloge! uvodoma ugotavljamo, da zgodovinske literature o štirih desetletjih delovanja koroške partizanske organizacije ni ravno na pretek. V tem času pa se je ob ohranjenem arhivskem gradivu nabralo na stotine časopisnih člankov in priložnostnih zapi- sov. Posebej dobro je dokumentirano delovanje ZKP, odkar je leta 1967 v Ljubljani začela izhajati revija »Vestnik (odbora) koroških partizanov«. Glasilo koroških partizanov z obeh strani jugoslovansko-avstrijske meje je povezano predvsem z imenom medvojnega političnega voditelja koroškega narodnoosvobodilnega boja inž. Pavla Žaucerja Matjaža (1914—1986). Na voljo imamo tudi dve informativni in razmeroma obsežni kroniki povojnega delovanja koroških partizanov. Prvi del do konca leta 1971 je napisal predvojni komunistični revolucionar in znani partizanski voditelj Karel Prušnik Gašper? (1910—1980), avtor spominov na koroško ' Janez Stergar: Zveza koroških partizanov (ZKP). Ljubljana 1986, 75 str., 9 str. oP., 7 str. biografij, 3 str. bibliografije ? Karel Prušnik Gašper: Rojstvo in življenje Zveze koroških partizanov. — Mrvar ase partizanov (dalje: VKP), Ljubljana 3/1970, št. 1—2, s. 36—42; 4/1971, št. G A mai: 4, s. 96—42 in 5/1972, št, 3, s, 36—59 (z bibliografijo za leta 1946—71). Slovenski vestnik (dalje: SV), Celovec 28.10. — 18.11.1977 Skraj : 174 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... NOB »Gamsi na plazu« ter od leta 1947 do svoje smrti predsednik koroške partizanske organizacije. Drugi del kronike za obdobje 1972— 1980 je objavil Jožko Kežar" (1927—1984), dolgoletni tajnik ZKP. O prvih začetkih borčevske organizacije na Koroškem dosedanji pregledi ne poročajo podrobneje, marsikateri datum ali podatek v literaturi pa je netočen?. Ustanovni sestanek »Društva koroških partizanov« (dalje: DKP) je bil 7. 2. 1946 (po drugem viru 6. 2. 1946) v Celovcu, ko je okrog 150 nekdanjih partizanov izvolilo pripravljalni odbor z dr. Luko Sienčnikom (r. 1904) kot predsednikom. Ustanovni občni zbor DKP je 6. 3. 1946 za predsednika ZKP izvolil Franca Primožiča Marka (1915—1963), ki je program novega društva strnil takole: »Slovenski in avstrijski partizani so se skupno borili proti fašizmu, oni so danes poklicani, da ustvarijo trden most razumevanja in prijateljstva med obema narodoma.« Že 29. 3. 1946 pa so predstavniki britanskih zasedbenih oblasti na Koroškem predstavnikom DKP in Pokrajinskega odbora OF za Slovensko Koroško sporočili, da delovanja DKP ne bodo dopustili, ker naj bi po britanski presoji šlo za »organizacijo, ki namerava uporabiti oboroženo silo«. Po osemnajstmesečni uradni prepovedi delovanja — to je bilo hkrati obdobje napadov neonacističnih tolp na posamezne nekdanje partizane, številnih policijskih preiskav, aretacij in sodnih obsodb — se je 23. 9. 1947 na občnem zboru v Celovcu sestala »Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške« (dalje: ZBPSK). Na novo izvoljenega predsednika Karla Prušnika Gašperja pa je že 8. 11. 1947 britansko vojaško sodišče obsodilo na leto dni zapora, ker je ob odkritju partizanskega spomenika v Šentrupertu pri Velikovcu (St. Ruprecht) kritiziral ravnanje britanskih in ameriških zasedbenih sil v Avstriji." V raziskovalni nalogi smo nato sledili razvoju koroške borčevske organizacije do leta 1986. Tu naj naštejemo le naslove podpoglavij, ki opozarjajo na poglavitne časovne mejnike, kot smo jih lahko opredelili ob raziskavi gradiva, ki ga hranimo na INV: Novo ime — Zveza koroških partizanov (1952), Ob podpisu Avstrijske državne pogodbe (1955), Šestdeseta leta, Zaostritve v začetku sedemdesetih let, Ob ugotavljanju manjšine in uvajanju sedmojulijske zakonodaje, Konec sedemdesetih let, Prelomno leto ? Jožko Kežar: Življenje in delo Zveze koroških partizanov v Celovcu. — VKP 15/1981, št. 2—3, s. 58—63; št. 4, s. 25—43; 16/1982, št. 2, s. 21—29 in št. 3, s. 11—24 ? Še največ o ustanavljanju doslej Anton Zorn: Politična orientacija koroških Slovencev in boj za mejo v letih 1945— 1950, Ljubljana 1968 (tipkopisna disertacija) m Podrobneje v objavi prvega dela poglavja raziskovalne naloge o ZKP: Janez Stergar, Orga- nizacija koroških partizanov v prvem desetletju po vojni. — VKP 20/1986, št. 1—2, s. 49—65. Skrajšana redakcija pregleda od leta 1946 do ustanovitve ZBPSK septembra 1947 (brez znanstvenega aparata): Janez Stergar, Vojne rane so bile še sveže. Ob štiridesetletnici ustanovitve Zveze koroških partizanov na avstrijskem Koroškem. Ljubljana 20.3. in 27.3.1986 — TV 15, naš tovariš, Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 . 175 1980, Začetek osemdesetih let, Oživljanje protipartizanske gonje, Obdobje 1983— 19865. Vsa podpoglavja raziskovalne naloge so seveda opremljena z ustreznimi opombami, za celotno poglavje o ZKP je bil pripravljen izbor biografskih skic glavnih akterjev ter izbor literature. Za pričujočo objavo smo pripravili redakcijo zaključnih petih podpogla- vij. Opredelitev partizanske organizacije v statutih in programu Za presojo o uspešnosti štiridesetletnega delovanja koroške partizanske organizacije je treba nekaj povedati o statutarno določenih ciljih ZKP in njenih predhodnic. Karel Prušnik Gašper je v svojem pregledu" obširno povzel namen in cilje DKP na podlagi vloge za dovoljenje delovanja društva iz marca 1946. Jezik izvirnega poglavja » Namen in cilj društva« v arhiviranih pravilih DKP je nekoliko bližji tedanjemu času neposredno po vojni; kolikor vemo, pravila (na samo dveh straneh!) še niso bila objavljena, zato si poglavje oglejmo v celoti: »Društvo ima namen združiti vse bivše partizane, čuvati in gojiti pravega partizanskega bojnega duha, delati na iztrebljenju nacijonalsocijali- stične ideologije, na odstranitvi vseh nosilcev te ideologije iz javnega življenja in skrbeti za to, da bodo vsi vojni zločinci čimpreje prejeli zasluženo kazen. Društvo hoče s tradicijonalnim bojnim duhom med svojim članstvom doseči z vzgojo vse socijalne in narodne pravice in se hoče z vsemi silami boriti proti vsakemu pojavu sila (nasilja — op.) in tlačanstvu, posebno pa proti vsem nepravicam in krivicam, katere so bile ali so še naperjene proti antifašističnim borcem. Društvo hoče obdržati tradicijonalno tovarištvo partizanov, katero je bilo najplemenitejša lastnost partizanov v boju proti fašizmu. Dalje ima društvo namen popularizirati partizanski pokret in čuvati spomin na vse padle tovariše. Dršutvo bo zbiralo podatke o partizanskih bojih, kakor tudi podatke o naših žrtvah in junaških dejanjih. Društvo ima dalje namen podpirati partizane vse siromašne bivše partizane in vse -sodelovanja s partizani bili žrtve Skrbelo bo, da se najdejo vsi grobovi — invalide, pomoči potrebne družine, one, ki so podpirali partizane in vsled nacijonalsocijalističnega nasilstva. padlih partizanov in žrtev osvobodil- nih bojev in da bodo ti grobovi oskrbovani. Društvo ima namen prirejati kul- turne in zabavne prireditve in skrbeti za kulturno vzgojo po okrajih in grupah. Društvo bo zbrani materijal objavilo, ravnotako prispevke članstva in svojega dela.«? M ze poglavja raziskave o ZKP za leta 1980—86 bo predvidoma objavljen v VKP 21/1987, št. 7 v opombi 2 citirano Prušnikovo delo, VKP 3/1970, št. 1—2, s. 36—37 176 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... V pravilih DKP res ni bilo govora o uporabi »oborožene sile«, ki so jo britanske zasedbene oblasti navajale v svoji obrazložitvi prepovedi delova- nja DKP. Pač pa lahko zaslutimo samoobrambno funkcijo, ki naj bi jo društvo tudi opravljalo. Janez Wutte Luc (r. 1918), nekdanji partizan na Svinški planini, od leta 1980 pa predsednik ZKP, se spominja, da so bili napadi nemškonacionalnih in neonacističnih pretepaških skupin »Wurfkomand« povod za ustanovitev borčevskega združenja: »Prav zaradi nove naci- stične gonje smo se morali organizirati, postaviti obrambne skupine, ki so zaščitile naše prireditve in ljudi pred napadi teh surovih tolp.«? Še manj govorijo o oblikovanju oboroženih obrambnih skupin »Statuti in program« ZBPSK z dne 26. 6. 1947, ko so — tokrat uspešno — ponovno pripravljali ustanovitev oziroma obnovitev koroške borčevske organizacije. Ker so tudi »Namen in cilji zveze« iz leta 1947 dokumentarno pomembni in v literaturi malo znani, si ta 2. člen novih statutov (v primerjavi s predhodnimi so nekoliko podrobneje strukturirani) oglejmo v celoti: »Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške ima namen združevati vse bivše organizi- rane aktivne člane odpora proti nemškemu fašizmu; gojiti in dvigati protifašistično ter demokratično miselnost, v ta namen vršiti sestanke, prireditve ter izdajati literaturo; sodelovati pri dokončnem izkoreninjenju nacistične in velikonemške miselnosti; iskati stike in sodelovanje s sličnimi organizacijami drugih dežel z namenom, da se na ta način utrjuje prijateljstvo z drugimi narodi; utrjevati antifašistično in demokratično enotnost z avstrijskim narodom; skrbeti in podpirati pomoči potrebne partizanske invalide ter vdove in sirote po padlih partizanih.«'? Statutarni cilji iz let 1946 in 1947 so jasno zapisani in ne potrebujejo posebnega komentarja. Za širši oris časa in tedanjega položaja koroških Slovencev pa tu ni mesta. K zahtevi avstrijskih oblasti z dne 13. 4. 1949, naj ZBPSK v roku enega meseca iz svojega imena izpusti teritorialno opredelitev » Slovenske Koro- ške«", pa le dodajmo pojasnilo, da je bila zahteva prav verjetno v zvezi z % Dokumentacija INV hrani kopijo pravil DKP iz arhiva Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu (dalje: SZI), fond C, fasc. VII, mapa 2, dok. [l.] 13 (a) ? Govor predsednika ZKP Wutteja na proslavi štiridesetletnice organizacije v Celovcu 23.3.1986 je povzet v članku: Prežeti s ponosom in miroljubnim človečanstvom. — VKP 20/ 1986, št. 1—2, citat na str. 10. Na obrambni aspekt ustanovitve DKP je avtorja v pismu 17.3.1986 in v pogovorih spomladi 1986 opozoril tudi Drago Druškovič (r. 1920), ki je bil kot partizanski prvoborec leta 1944 poslan na politično in kulturno delo na Koroškem, kjer je ostal do leta 1948. !9 Kopija statutov in programa ZBPSK iz arhiva SZI, fond C, fasc. Vil, mapa 2, dok. [1.] 14 je tudi v dokumentaciji INV. Namen in cilje zveze povzema Anton Zorn v disertaciji iz op. 4, str. 263; kot hranitelja dokumenta navaja le »neurejeni arhiv INV«. " Kopija Spomenice Pokrajinskega odbora OF za Slovensko Koroško konferenci sveta zunanjih ministrovv Parizu z dne 3.6.1949 iz arhiva SZI, fond C, fasc. |, mapa 8, dok. 51 je tudi v dokumentaciji INV. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 177 ugodnim zavezniškim obravnavanjem avstrijske želje po nespremenjenosti meje z Jugoslavijo in z odklanjanjem vsake zahteve po posebnem avtonomnem statusu južnega, narodnostno mešanega oziroma slovenskega dela Koroške. Kot je rečeno v uvodu, se je »Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške« leta 1952 (torej tri leta po sprejemu odločitve o ohranitvi predvojnih avstrijskih meja, a še ske državne pogodbe) dejansko nov«. Opredelitev »za Slovensko stila še vrsta slovenskih koroških tri leta pred formalnim podpisom Avstrijpreimenovala v »Zvezo koroških partizaKoroško« je tedaj iz svojih nazivov opuorganizacij. Tu ne bomo sledili razvoju pravil ZKP skozi štiri desetletja. Prav pa je, da omenimo leta 1981 sprejeti sklep o pomladitvi članstva. Sklep je formalno potrdil občni zbor ZKP 19. 11. 1983. Zato je bilo treba spremeniti pravila, ki jih je zadnjič pred tem z odločbo Vr-1288-1/74 dne 20. 5. 1974 potrdila varnostna direkcija za zvezno deželo Koroško. Po novem se članstvo ZKP ne deli več na redno in izredno, ampak lahko postanejo redni člani zveze »1.vsi koroški partizani, ki so se aktivno borili proti fašizmu, 2. vsi aktivisti protifašističnega boja, 3. vsi, ki soglašajo s cilji zveze«. Ob nekaterih manj pomembnih formalnih dopolnitvah pravil ZKP je omenjeni občni zbor sprejel, varnostna direkcija pa z odločbo Vr-593-1/83 z dne 28. 11. 1983 »ni prepovedala« še dopolnitve ciljev ZKP s »podpiranjem giba- nja za mir«.? » Zveza koroških partizanov — Verband der Karntner Partisanen« s sedežem v Celovcu ima tako po členu 2 sedaj veljavnih »statutov in programa« naslednje namene in cilje: »Združevati vse bivše aktivne člane odpora proti fašizmu; gojiti in dvigati protifašistično in demokratično miselnost v smislu tradicije in zgodovine NOB, v ta namen vršiti sestanke, prireditve ter izdajati literaturo; sodelovati pri dokončnem izkoreninjenju nacistične in velikonemške miselnosti; podpirati gibanje za mir; iskati stike in sodelovanje s sličnimi organizacijami drugih dežel z namenom, da se na ta način utrjuje prijateljstvo z drugimi narodi; utrjevati antifašistično in demokratično enotnost z avstrijskim narodom; skrbeti in podpirati pomoči potrebne partizanske invalide ter vdove in sirote po padlih partizanih; oskrbovati partizanska grobišča Povedali določeno, da sprejem, pač in skrbeti za ohranitev partizanskih spominskih obeležij.« smo že, kdo lahko postane član ZKP. Posebej je v pravilih še spol, stan, stranka, vera ali narodnost ne morejo biti ovira za pa »člani zveze ne morejo postati oni, ki so bili člani NSDAP in njenih formacij. O izjemnih slučajih odloča samo 2/3 večina Glavnega odbora« (člen 6). GO lahko tudi sicer »zavrne sprejem v članstvo brez navedbe vzroka« (člen 7). Kar tu omenimo, da je imel ZKP ob svoji štiridesetletnici spomladi 1986 okoli 400 članov, od katerih jih je bilo nekaj nad 50 Z Nemški in slovenski »Statuti in program« z dne 19.11.1983 ter navedeni odlok varnostne direkcije so v arhivu ZKP v Celovcu; kopije hrani tudi dokumentacija INV. 178 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... mladih, ki sami niso sodelovali v NOB. Na občnem zboru leta 1983 je bilo nekaj mladih izvoljenih tudi v glavni odbor ZKP. len 11 »Statutov in programa« ZKP določa, da se redni občni zbor sestane enkrat letno, izredni občni zbor pa »mora biti sklican, če zahteva to 1/3 rednih članov. Glavni odbora mora tekom 14 dni po sprejemu zahteve sklicati občni zbor. Občni zbor je sklepčen, če je navzoča najmanj 1/3 članov«; sklepa z navadno večino glasov, le o spremembi statutov in razpustu zveze sklepa z dvetretjinsko večino. Členi 12—15 določajo še, da vsaka tri leta občni zbor izvoli Glavni odbor s predsednikom, z dvema namestnikoma predsednika, s sekretarjem, z blagajnikom ter z do 20 člani, dalje tričlanski kontrolni odbor, medtem ko 4 člane razsodišča vsakič dolo- čita obe sprti stranki (GO le določi predsednika, če se člani razsodišča o njem ne morejo zediniti). V primeru razpusta ZKP »pripada premoženje Zvezi slovenskih izseljencev«. Organiziranost ZKP in njeno mesto med koroškimi slovenskimi organizacijami V uporabljeni dokumentaciji smo evidentirali naslednje celovške naslove ZKP v preteklih štirih desetletjih: Salmstrasse 6, Spitalgasse 12, Gasometergasse 10 in Tarviserstrasse 16 (od začetka leta 1986). Na zad- njih dveh naslovih je ZKP delila prostore z Zvezo slovenskih organizacij na Koroškem (dalje ZSO), neposredno naslednico koroške OF. Ker ima ZKP le enega stalno nastavljenega uslužbenca, je razumljivo, da je večina dela pri organizaciji opravljenega na amaterski podlagi, pri večjih akcijah in prireditvah pa ZKP potrebuje tudi pomoč krovne organizacije ZSO. Prek ZSO prejema zveza tudi subvencije iz matične Slovenije, saj samo iz sredstev pristopnin, članarin in dohodkov prireditev ne bi bilo mogoče financirati vse razvejane in pestre dejavnosti ZKP. V primerjavi z nekaterimi drugimi organizacijami koroških Slovencev je ZKP »stanovska organizacija« in ima — kljub spremembam v zadnjem času — še vedno zelo specifično starostno in poklicno sestavo: aktivni udeleženci NOB so sedaj vsi že v letih, izobrazbe in poklica pa borci v povojnih letih niso tako močno menjali, kot to velja za slovensko narodno skupnost na Koroškem v celoti. Tudi v vodstvu ZKP se je pretežno ohranila »ljudskost«, kot jo je dolga desetletja predstavljal Karel Prušnik Gašper in kot je pri večini ostalih organizacij koroških Slovencev vsaj v zadnjem desetletju ni več. Ta »ljudskost« — če ji že tako rečemo — ima svoje prednosti, pri- naša pa tudi vrsto težav. Kritičen sociolog bi verjetno pri ZKP opazil tudi nekaj prenašanja partizanske (vojaške) organiziranosti v današnji čas. Določeno mero avtoritarnosti v vodenju ZKP gre na drugi strani morda pri- pisati neoporekani izjemnosti in moči osebnosti Gašperja in njegovih najožjih sodelavcev in naslednikov. Da bi organizacija dosegla bolj neposreden stik s svojim članstvom, so na občnem zboru 15. 11. 1980 sklenili osnovati področne odbore ZKP. V Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 179 letu dni so odbore izoblikovali za osem področij: Pliberk (Bleiburg), Železna Kapla (Eisenkappel), Šentprimož v Podjuni (St. Primus), Sele (Zeli), Slove- nji Plajberk (Windisch Bleiberg), Borovlje (Ferlach), Šentjanž v Rožu (St. Johann) — Kotmara vas (Kottmannsdorf) in Šentjakob v Rožu (St. Jakob i. R.); delokrog področnega obora Šentjakob sega tudi v Ziljsko dolino. Nekateri odbori delujejo živahno, vsaj po časopisnih poročilih pa delo drugih ni enako uspešno. Preden zapišemo še nekaj opažanj glede mesta ZKP med slovenskimi koroškimi organizacijami in različnih povezav in stikov ZKP, naj iz analize oživljanja protipartizanske gonje na Koroškem!? povzamemo opo- zorilo o omalovažujočem ali odklonilnem odnosu do slovenske in koroškoslovenske NOB in s tem do dejavnosti ZKP pri delu samih koroških Sloven- cev. Ali gre pri negativnem odnosu za taktične premisleke, za osebne in družinske zamere, za vpliv povojne slovenske belogardistične oz. domo- branske emigracije, za rezultat načrtne in masivne nemškonacionalne in neonacistične kampanje, za odsev publicistično razgretih razprav o nekaterih temnih plateh NOB v matični Sloveniji, za take in drugačne ideološke pomisleke ali za kombinacije teh zadržkov, je pri vsakem konkretnem pri- meru brez podrobnega študija težko presoditi. Zato naj samo naštejemo nekaj zabeleženih oblik, ob katerih so se večkrat lomila tudi publicistična kopja v zamejskem tisku." Tu gre npr. za izrinjenje neposredne omembe partizanstva in partizanske pesmi iz scenarija osrednje prireditve Kulturnih dni koroških Slovencev v Ljubljani, za odklanjanje nastopa Koroškega partizanskega pevskega zbora na skupnih narodnih prireditvah, za nevključitev razstave o partizanskem Znanstvenem inštitutu v program Koroških kulturnih dni ipd. Aktivisti ZSO, Slovenske prosvetne zveze (dalje: SPZ) in ZKP — organizacij torej, ki nadaljujejo tradicijo OF — bi znali dodati res še marsikaj podobnega, kar običajno tudi ne pride v javnost. Če je pismo bralca, ki ga v prostorih Kluba slovenskih študentov in študentk na Dunaju motijo »Titovi plakati in parole« ter zvezda, v »Slovenskem vestniku« velika izjema, je bodic, ki izpričujejo partizanstvu nenaklonjeno miselnost posameznih avtorjev najti več že v »Našem tedniku«, glasilu Narodnega sveta koroških Slovencev (dalje: NSKS), še več v publikacijah celovške Mohorjeve družbe. H Partizanstvu nenaklonjenemu pisanju v emigrantskem tisku Mohorjeve družbe in v njenih koledarjih se v zadnjih štirih letih pridružuje še izda- janje nove revije »Celovški zvon«. Najbolj znano in značilno je vsekakor "9 Janez Stergar: Oživljanje gonje proti NOB in proti partizanskim tradicijam na avstrijskem Koroškem, elaborat INV, 25 str., Ljubljana 16.12.1985. Analiza je delornd o izmed podpoglavij raziskave o ZKP iz op. 1. V obsežnejši redakciji bo predvi 1987 v reviji Borec. "4 Viri so podrobneje navedeni v elaboratu iz op. 13; hrani jih dokumentacija INV. arieia 180 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... pisanje sourednika dr. Petra Milloniga, koroškega Slovenca iz New Yorka, ki je za marčno številko 1985 prispeval uvodnik k nesoglasjem ob javni manifestaciji v obrambo dvojezični šoli v Celovcu 17. 11. 1984. Mladi koroško-ameriški izobraženec je mdr. zapisal: .. tje. »Nastop partizanskega pev- zbora v letu 1984 na tleh demokratične države je neprimerno počeŽivimo v zgodovinskem ambientu, ki nima podobnosti s časom, v kate- rem je imelo partizanstvo v določenem pogledu svojo upravičenost — in tu je nujno, da opozorimo na razliko med bojem proti okupatorju na Koroškem, ki ni bil navezan na nobene druge politične načrte, in med bojem proti hitlerizmu v drugih slovenskih krajih, kjer so taki načrti obstajali.... Zakaj torej poje partizanski pevski zbor na Koroškem, zakaj sploh poje? Ali ni bilo že stokrat zapisano, da se nočemo boriti s sredstvi preteklosti za neaktualne cilje z namenom prejšnjega stoletja?« Ob svoji petletnici je Koroški partizanski pevski zbor (dalje: KPPZ; zbor je nastal jeseni 1980 v okrilju ZKP, vključen pa je tudi v SPZ) v brošuri? navedel najbolj značilne primere za polarizacijo mnenj ob KPPZ kot sedaj najbolj izpostavljenem strelovodu za pomisleke, zadržke ter bolj ali manj odkrite napade na tradicije koroškega partizanstva, a tudi revolucio- narnega mednarodnega delavskega gibanja, saj v preteklih razhajanjih ni šlo le za partizansko pesem, ampak tudi za Internacionalo. Omenimo pomisleke proti partizanski pesmi na slovenskih prireditvah nasploh, boja- zen, da bi ustanovitev KPPZ razbijala že obstoječe zbore, zavrnitev prošnje KPPZ za vadbo v prostorih Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, omenjena nesoglasja ob manifestaciji v obrambo dvojezični šoli novembra 1984, nepristajanje NSKS na vključitev KPPZ v skupno praznovanje 40. obletnice svobode in zmage nad fašizmom, na očitke posameznikov (»tudi nekaterih Kladivarjev«), da partizanska pesem ne poziva k miru in k protestu zoper sodobne krivice v svetu. Ob zadnji pripombi lahko dodamo, da skupina okoli lista »Kladivo«, ki JO v glavnem sestavljajo mladi slovenski koroški komunisti, pretežno tudi člani KPA, s svojimi člani sicer sodeluje pri KPPZ. Kladivarji vztrajno opozarjajo na idejno diferenciacijo med koroškimi Slovenci ob njihovem odnosu do NOB oziroma odnosu do koroškega partizanstva in na odsev te diferenciacije na sodobno manjšinsko dogajanje (nacistično preganjanje, neoboroženi odpor zoper njega, pregon koroških slovenskih družin v rajh IN selške žrtve Npr. tako ali tako vsi koroški Slovenci ocenjujejo enotno!). sani uvodnik »Celovškega zvona« so odgovorili med drugim tudi na Upej om ZSO 21. 4. 1985, ko je predsednik nadzornega odbora ZSO : NE 5 enik Stanko (r. 1925), partizanski invalid, dejal: » Z očitki nekaterih, ii aa dane zazrti' v preteklost, se nikoli ne bomo strinjali. Ponosni smo S'avno preteklost, ko smo s svojimi žrtvami doprinesli tudi k zopet- 15 Koroški ' part; partizanski z pevski zbor Celovec, 1980—1985. Celovec 1985 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 181 nemu rojstvu današnje Republike Avstrije in svobodi vseh zatiranih narodov v Evropi. Zato je posebna dolžnost in skrb Zveze slovenskih organiza- cij in njenega glasila 'Slovenskega vestnika' vedno zopet pisati in objavljati podatke in dogodke iz časa borbe proti fašizmu, iz časa trpljenja in umiranja ljudi za svobodo. Prav bi bilo, da bi 'Slovenski vestnik' pisal več tudi o tem, kaj so delali izdajalci v drugi svetovni vojni, kako je lahko prišlo do sodelovanja z okupatorjem med Slovenci. Mislim, da ima mladi rod pravico, da to zve in da je pravilno informiran. Zveza slovenskih organizacij se bo morala kot naša krovna organizacija odločno postaviti po robu sramote- nju in blatenju našega osvobodilnega boja«.'$ S Kolenikovim citatom lahko nadaljujemo razpravljanje o odnosu med ZKP in ZSO. ZKP je ena izmed ustanovnih članic ZSO, prav gotovo tudi ena izmed pomembnejših in najbolj dejavnih. Tesno povezanost partizanske organizacije z ZSO in njenima predhodnicama (OF in DFDL — Demo- kratična fronta delovnega ljudstva) izpričujejo tudi številne osebne povezave v preteklosti in sedanjosti. Lipej Kolenik ni le predsednik NO ZSO, ampak hkrati tudi podpredsednik ZKP, predsednik KPPZ, funkcionarv prosvetni in zadružni organizaciji. Predsednik ZKP Janez Wutte Luc je bil do nedavnega hkrati tajnik oz. podpredsednik ZSO. Če posežemo z nekaterimi primeri še dlje nazaj, lahko navedemo predsednika ZKP Karla Prušnika Gašperja, ki je bil hkrati sekretar PO OF in nato stalno vsaj odbornik ZSO. Dr. Franci Zwitter je bil predsednik SPZ, predsednik DFDL in predsednik ZSO, v partizanski organizaciji pa je bil dolgoletni odbornik, 1946 njen podpredsednik in 1950—52 tudi njen sekretar. Andrej Haderlap je bil hkrati tajnik PO OF in tajnik DBPSK. Vrsto funkcij v drugih organizacijah je opravljal predsednik pripravljalnega odbora DKP in nato podpredsednik ZBPSK in ZKP (kot se je pač spreminjalo ime borčevske organizacije) dr. Luka Sienčnik. Posebej še v prvih povojnih letih so bili nekdanji koroški partizani in člani obora DKP, DBPSK oziroma ZKP hkrati še predsedniki slo- venskih koroških prosvetnih, mladinskih in ženskih organizacij. Podrobnejši pregled, statistiko in analizo bi bilo treba še pripraviti, trditev o kadrovski prepletenosti pa drži. Povsem logično je tudi, da so po vojni odborniška mesta v slovenskih organizacijah prevzeli možje in žene ter fantje in dekle- ta, ki so se najbolj dosledno izkazali v borbi proti fašizmu in ki so v nekaterih primerih že med vojno opravljali vodilne funkcije v OF in njenih množičnih organizacijah. Eden izmed dokazov za »ljudskost« ZKP je prav gotovo velika udeležba na njenih prireditvah. Mirno lahko ugotovimo, da so bila največja slovenska zborovanja na prostem v povojnem obdobju na Koroškem v veliki meri, morda celo v večini, prireditve partizanske organizacije (za zadnje desetletje in pol je treba presežnik glede števila udeležencev relativizirati !% Gradivo za občni zbor ZSO 21.4.1985 vCelovcu, dokumentacija INV 182 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... vsaj z opozorilom na veliko zastopanost ljudi iz SR Slovenije med zborovalci in pohodniki, kar pa seveda velja tudi za množične prireditve drugih slovenskih koroških organizatorjev). Na teh shodih pa niso zavzemali stališč do različnih političnih, gospodarskih in kulturnih vprašanj le govorniki ZKP, ampak tudi predstavniki drugih organizacij koroških Slovencev, še posebej ZSO innjenih predho dnic. Ob tem lahko ugotovimo visoko stopnjo soglasja v javno izraženih stališčih ZKP in ZSO. V internih razpravah sta obe organizaciji zastopali tudi različna stališča, še posebej v posameznih konkretnih in taktičnih vpraša njih manjšinske politike. Največkrat pa niti ni šlo za različna stališča obeh organizacij, ampak poglede posameznih funkcionarjev." mnogo bolj za različne Odnos med ZKP in ZSO bi v določeni meri lahko primerjali z odnosom ZZB in SZDL v matični Sloveniji. Nekaj razlik seveda je. ZSO ne deluje kot večinska družbenopolitična organizacija z ustavno opredeljenimi dolžnostmi in možnostmi odločanja. V ZSO prav tako ni nikakršne avantgardne organizacije in ne enotne organizacije delavskega razreda (kot sta to v SZDL ZK in ZS). Poklicno oziroma stanovsko so znotraj ZSO organizirani predvsem kmetje, medtem ko delovanja društev intelektualcev, zgodovi- narjev in geografov, pravnikov, šolnikov in stanovsko organiziranih podjetnikov in delavcev v ZSO neposredno ni močneje čutiti. Toliko o strukturi ZSO, ker postavljamo tezo, da je ZKP v določeni meri in v določenih obdobjih dejansko odigrala vlogo idejne avantgarde v frontni organizaciji koroških Slovencev (v OF, DFDL, oziroma v ZSO). Verjetno tudi ne bi bilo težko dokazati, da je bil delež komunistov (čla- nov KPS, članov KPA, neorganiziranih) v ZKP večji kot v katerikoli drugi organizaciji koroških Slovencev. Razloge za to gre seveda iskati še v času NOB, iz katerega izvira prvotno članstvo koroške partizanske organizacije. Vsaj nekaj indicev v pregledanem gradivu nas navaja na misel o določe- nem »sektašenju« komunistov, posebej v prvem obdobju razvoja organizacije. Odnos KPA do koroškega vprašanja, do organizacij koroških Slovencev in posebej do ZKP je seveda pomembno vprašanje, a ga v okviru te raziskave ne moremo v celoti izmeriti. Nekaj o informbirojskih časih smo zapisali v podpoglavju naše raziskave'?, nekaj o stikih s komunistično odporniško organizacijo še sledi. Tu naj navedeno le citat, ki opredeljuje še veljavno stališče KPA. Sekretar CK KPA Erwin Schartf, sam bivši parti- zan, je na jubilejnem občnem zboru ZKP 12. 11. 1977 dejal v svojem (Po zapisu Jožka Kežarja), »da so avstrijski protifašisti dobili Poiravu 9žnost oboroženega boja proti fašizmu šele z vključitvijo v jugoslovansko ID L—565——>n "w Pi redvsem nja odi a 18 iz razgovorov ob pripravi pričujoče raziskave je bilo mogoče izvedeti za razhaja$ arh cehovoje kadrovskih rešitvah v manjšinskih organizacijah in ustanovah je zagov napiseGešpin. rizanski SRAAA spome Predsednikh ZKP KareličnePrus s nikih (dvojezičnost (OO jo Primerjaj "laj V op. S navedeno Stergarjevo objavo v VKP 20/1986, št. 1—2, s. 49—65 : Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 183 vojsko. Erwin Scharf je še poudaril, da se na Koroškem boj še nadaljuje, ker se je treba boriti za uresničitev člena 7 avstrijske državne pogodbe in proti porajajočemu se neonacizmu. Dejal pa je še, da je njihova partija z nami, zato je treba tudi še danes iti skupaj s koroškimi partizani in vsemi demokrati v boj za demokracijo in enakopravnost manjšin.«!? Glede na svoj zgodovinski nastanek in v skladu s svojimi pravili ZKP brez ločevanja vključuje tudi verne in nekatere tradicionalno-konservativno usmerjene nekdanje partizane in borce protifašističnega odpora. Ne glede na včlanjenje ZKP v ZSO so nekateri člani ZKP tudi dejavni pripadniki NSKS (skupine iz Sel, Globasnice in še od kod), kar bi bilo togo gledano nemogoče. Zadržanje NSKS do ZKP je Karel Prušnik Gašper za prvo obdobje delovanja NSKS (»pod pokroviteljstvom angleških zasedbenih oblasti in jugoslovanskih deportirancev«) označil kot »skrajno sovražno«,? kar je lahko dokumentirati tudi s pisanjem glasila NSKS. Nadaljnjega razvoja odnosov nismo podrobno analizirali. Vsaj septembra 1975 pa je tudi ustanovitelj in predsednik NSKS dr. Joško Tischler že prisostvoval »partizanski« prireditvi ob podelitvi Titovih spominskih medalj slovenskim koroškim protifašističnim borcem.?' Od izvolitve za predsednika NSKS 15. 5. 1976 ima korektne odnose z ZKP dr. Matevž Grilc, kar velja tudi za večino ostalih sedanjih funkcionarjev NSKS. Kot posebno vprašanje ostaja »bojkotiranje« prireditev, na katerih nastopa KPPZ; razlogi za zadržanje NSKS v tem primeru v javnosti niso bili dovolj pojasnjeni, tako da se tu vzdržimo prenagljenega sklepanja. Kljub razhajanjem glede vključevanja partizanskih tradicij v delovni program organizacij koroških Slovencev je tudi Narodni svet koroških Slovencev v zadnjih letih praviloma vedno zastopan na občnih zborih Zveze koroških partizanov, velikokrat (vsaj s simboličnim zastopstvom) tudi na spominskih slovesnostih ZKP. To je treba posebej podčrtati, da ne bi ostal napačen vtis, da odklonilno mnenje nekaterih njegovih članov določa tudi načelno zadržanje te osrednje organizacije. Občni zbor ZKP 19. 11. 1983 je posebej pozdravil tudi tajnik Narodnega sveta mag. Franc Wedenig in »izjavil, da se osebno in tudi NSKS prizna k partizanski miselnosti, ki tudi danes ni manj važna kot v nacistični dobi, ker se je za človekove pravice treba boriti tudi danes. Narodno osvobodilni boj na Koroškem je del naše zgodovine, je bistven del naše narodne identitete«." Brez zadržkov je sodelovanje NSKS z Zvezo slovenskih izseljencev, ki je prav tako važen subjekt v ohranjanju protifašistične tradicije med koroškimi Slovenci. Iz ?? V op. 3 navedeno Kežarjevo delo, VKP 16/1982, št. 2, s. 26 ? V op. 2 navedeno Prušnikovo delo, VKP 4/1971, št. 4, s. 39 ". V op. 3 navedeno Kežarjevo delo, VKP 15/1981, št. 4, s. 34 Z SV 25.11.1983 184 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... zadnjega časa naj spomnimo le na spominsko slovesnost ob štiridesetletnici izgona (aprila 1982) ter na razstavo in pomembno knjižico »Pregnan- stvo in upor — Vertreibung und Widerstand«, ki sta bili pripravljeni ob tej priložnosti. Za podrobnejšo analizo članstva ZKP in odnosa koroških Slovencev do ZKP bi bilo potrebno anketirati člane ZKP in reprezentativni vzorec predstavnikov manjšine; to v okviru naše raziskave ni bilo predvideno. Tako smo se morali omejiti predvsem na publicirana ali kako drugače dokumentirana stališča. Posredno pa smemo sklepati o poznavanju NOB, o odmevnosti delovanja in popularnosti voditeljev ZKP na podlagi ankete med slovensko mladino na Koroškem, ki jo je leta 1985 pripravil sodelavec Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu dr. Franc Merkač. Anketa je bila sicer omejena predvsem na katoliške organizacije (Katoliška mladina, Koroška dijaška zveza, Slovenski koroški skavti in skavtinje — skupaj 133 anketirancev), le osmino odgovorov (19) je posredovala Zveza slovenske mladine, vključena v ZSO. V anketi je le tretjina deklet in 58 % fantov pravilno povedala letnico izselitve koroških Slovencev v rajh. 80 % mladincev je sicer vedelo, da je bil dr. Joško Tischler profesor, a le še polovica, da je bil tudi soustanovitelj NSKS in politik. Dr. Franca Petka polovica mladincev sploh ne pozna, le dobra četrtina pa ve, da je bil soustanovitelj ZSO in politik, ne pa pesnik ali učitelj. Anketirana mladina slabo pozna tudi sedanje predsednike slovenskih koroških organizacij."? Na drugi strani poznamo primere odličnega sodelovanja med področnimi odbori ZKP in Zveze slovenske mladine (posebej npr. v Pliberku in v Železni Kapli); mladinska delovna brigada je obnavljala Peršmanovo domačijo nad Lepeno (Lep- pen), kjer je od 25. 4. 1982 Muzej koroškega narodnoosvobodilnega boja, posebne prostore v domačiji pa ima tudi mladinska organizacija. KPPZ sestavljajo predvsem mladi pevci. Slabša je izkušnja z bralno značko Karla Prušnika Gašperja, ki se še po pol desetletja ni uspela razširiti med mlade bralce na avstrijskem Koroškem. | ne v Prušnikovem pregledu ne v pregledani dokumentaciji ni Dean podatkov o članstvu nemško govorečih koroških partizanov ze a a v DKP, DBPSK oziroma v ZKP. Na ustanovnem občnem a ped 6. 3. 1946 je bil nemški protifašist Matthias Stollwitzer izvoljen ZBPSK gone nika. Sklepamo lahko, da vsaj od ponovne ustanovitve skega ozifo 9. 1947, ko so diplomatska pogajanja za priključitev sloven- segla no ni narodnostno mešanega ozemlja Koroške k Jugoslaviji že vo lazo, nemško-avstrijskih partizanov v zvezi praktično ni bilo ; ; ' m ; po informbirojevskem letu 1948. Sicer pa vprašanje več odpe PuŠČAMo Več, še SNE seta med slovens ; ; s ru Slovens vensko mladino na Koroškem v letu mladine — 1985. Pripravil in obdelal v Mentaciji |ny, $98 Znanstvenega inštituta Franc Merkač. Celovec 1985. Kopija v doku- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 185 Sodelovanje ZKP z drugimi borčevskimi in odporniškimi organizacijami V vojni skovano tovarištvo avstrijskih in slovenskih protifašistov se je vsaj v določeni meri ohranilo tudi pozneje. Poleti 1947 je tako npr. tudi konferenca avstrijskih antifašističnih borcev v Celovcu protestirala proti obsodbi Karla Prušnika Gašperja in proti prepovedi organizacije koroški h slovenskih partizanov." 26. 6.1947 pripravljena pravila ZBPSK v svojem zadnjem členu (16.) določajo, da bo zveza »stremela za tem, da postane članica Zveze avstrijskih protifašističnih borcev za svobodo na Dunaju«.? Načelno stališče slo- venske partizanske organizacije na Koroškem je bilo torej že od začetka jasno. V začetku sedemdesetih let se je Prušnik ozrl na četrt stoletja sodelovanja in zapisal: »Med tem ko ima Zveza koroških partizanov tesne akcij- ske stike s socialistično odporniško organizacijo Bund sozialistischer Frei- heitskdmpfer und Opfer des Faschismus (Zveza socialističnih borcev za svobodo in žrtev fašizma), nam z OVP-jevsko odporniško organizacijo kljub iskrenemu prizadevanju ni uspelo ustvariti sodelovanja. Medtem ko sta se prvi organizaciji vedno odzvali našim povabilom in poslali svoje zastopnike na naše prireditve, kjer so v duhu protifašistične solidarnosti tudi spregovorili, se OVP-jevska »Kameradschaftsbund der politisch Verfolgten« niti enkrat ni odzvala našim vabilom. Prvi dve organizaciji sta bili prisotni na vseh občnih zborih, razen na dveh (KPO-jevska med najhujšo informbirojevsko kampanjo proti Jugoslaviji ni bila navzoča), odkritjih spo- minskih plošč, polaganju vencev, odkritju spomenikov itd. Tudi Zveza koro- ških partizanov se je odzvala njihovim prireditvam in poslala tja svoja zastopstva, kadar koli so jo bili povabili, tako da smo bili in smo še naprej s socialistično in komunistično avstrijsko odporniško organizacijo akcijsko povezani v boju proti nacistični ideologiji na Koroškem in v Avstriji.« V sedemdesetih letih je ZKP navezala stike tudi z OVP-jevsko odporniško organizacijo. Od 20. obletnice ustanovitve |. avstrijskega partizanskega bataljona (jeseni 1964) so tesni stiki tudi med ZKP in borci tega bata- ljona. ZKP sodeluje z Dokumentacijskim arhivom avstrijskega odporni- škega gibanja na Dunaja (dolgoletni vodja dr. Herbert Steiner). Dodatje i treba še plodne stike z Delovno skupnostjo organizacij nekdanjih taboriščnikov in borcev avstrijskega odpora (Arbeitsgemeinschaft der KZ Ver- bande und Widerstandskimpter Osterreichs, Dunaj; sekretar Erich Fein je znan kot avtor knjige o pomnikih avstrijskega odpora »Die Steine reden«; 24 v x x OP. navedeno Prušnikovo delo, VKP 5/1972, št. 3, s. 45; ji po poročilu v SV 1947, št. 36 (64) 25 Kotv op. 10 ?$ V op. 2 navedeno Prušnikovo delo, VKP 5/1972, št. 3, s. 36—37 186 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... upošteva tudi partizanske spomenike na Koroškem). Še pred srečanji borcev iz prostora Alpe-Jadran je imela ZKP stike tudi s protifašističnimi borci avstrijske Štajerske." Primer ignoriranja ZKP ob majskih proslavah leta 1985 ter ob dnevu mrtvih v istem letu nazorno kaže, da vsa vprašanja med različnimi odporniškimi organizacijami niso jasno razrešena, odnosi pa ne vedno povsem iskreni. Kot kuriozum v tem sklopu omenimo nedavno vprašanje žurnalista celovškega radia predsedniku ZKP Janezu Wutteju Lucu o možnosti za srečanje in nekakšno pomiritev med koroškimi partizani in koroškimi bram- bovci iz predplebiscitnega časa. Luc je potrdil pripravljenost ZKP za široko sodelovanje tudi z drugače mislečimi pripadniki večinskega naroda; pogoj za stike pa bi bila brambovska odpoved nemškonacionalnim zahtevam po postopnem statističnem izginotju koroških Slovencev.?? ZKP je ves čas tesno povezana z borčevsko organizacijo v Sloveniji in Jugoslaviji. Podrobneje te ugotovitve ni potrebno utemeljevati. Pač pa lahko dodamo, da je med vsemi organizacijami koroških Slovencev prav ZKP najbolj živo vključena v svojo matično oziroma partnersko organizacijo. Posebej ob srečanjih Alpe-Jadran lahko dalje ugotovimo še razliko med slovenskimi partizani na avstrijskem Koroškem in na italijanskem Primorskem; slednji namreč nimajo svoje samostojne organizacije, ampak se vključujejo v vseitalijansko zvezo borcev protifašističnega odpora. Ceprav ima tudi taka oblika organiziranja svoje prednosti, si jo na Koroškem le težko zamišljamo. Vsaj omeniti je treba tudi občasne stike ZKP s svetovno organizacijo protifašističnih borcev; stiki segajo vsaj v leto 1955."? Do tesnejšega neposrednega sodelovanja ni moglo priti, ker se svetovna organizacija povezuje le z vsedržavnimi združenji in ne pokrajinskimi, za kar formalno štejejo ZKP. Skrb za partizanska grobišča in za spominska obeležja Skrb partizanske organizacije za dostojen pokop padlih soborcev, za primerno ureditev grobišč, za njihovo vzdrževanje in za postavitev spomin- skih obeležij na pomembnih krajih koroške NOB se danes kaže v več kot 50 partizanskih nagrobnikih in pomnikih širom po Koroški. Kar nekaj podatkov o tej skrbi smo povzeli v naši raziskovalni nalogi in v objavi v VKP?, sistematičen prikaz pa bi lahko predstavljal samostojno raziskavo, saj 7 Prav lam, s. 37—39 in 53—55 ?% Slovenska oddaja celovškega radia 5.3.1986 9 V op. 2 navedeno Prušnikovo delo, VKP 5/1972, št. 3, s. 40, 42 in 51a % Kotvop.5 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 187 Marija Suhodolčanova v svoji Bibliografiji NOB in fašističnega nasilja na Koroškem (Ravne na Koroškem, 1985) navaja naslove čez tisoč člankov o grobiščih, spomenikih in spominskih proslavah. Čeprav DKP oziroma ZBPSK pred 23. 9. 1947 nista bila priznana, leta 1945 pa niti ne ustanovljena, so bili prvi padli partizani prekopani že poleti 1945. Znana je velika pogrebna svečanost za šestimi partizani 17. 7. 1945 na pokopališču v Vrbi." Drago Druškovič je pomen prvih partizanskih pre- kopov za narodnostni položaj koroških Slovencev v prvih povojnih mesecih na kratko označil takole (sam je sodeloval pri njih in posnel tudi zbirko foto- grafij): »Ob odhodu slovensko-jugoslovanskih partizanskih enot je narodnostno najbolj zaveden s partizani sodelujoči del doživel hud psihični udarec. To zagatno tesnobo naj bi reševale organizacije koroških Slovencev, med njimi 'partizanska zveza'... . V teh prizadevanjih se mi zdi pomemben prvi veliki pogreb partizanov v Št. Jakobu v Rožu, ki je bil vsekakor še pred prvimi volitvami (25. 11. 1945) in je pomenil odtlej neke vrste model, kako je treba takšen pogreb svečano ob sodelovanju medzavezniških misij pripraviti .... Pomenili so pot k afirmaciji slovenskih ljudi v tistem času.« V obdobju osemnajstmesečne prepovedi delovanja partizanske organizacije na Koroškem je bila opravljena še vrsta prekopov in organizirani so bili spominski »dnevi žrtev« v različnih krajih. Kot govornik je še nastopil tudi dr. Joško Tischler, poznejši ustanovitelj NSKS?. V letu 1948 je bil npr. »Partizanski teden« 2.—9. maja; odkrita sta bila dva pomnika padlim, v okvir tedna pa sta sodila še prekop partizanov v Šentlenartu pri sedmih studencih (St. Leonhard bei Siebenbrinn) in obisk vrste krajev, pomembnih iz koroške NOB. V zgodovinskem pregledu smo navajali, kako je v različnih letih teklo delo ZKP za postavitev, obnavljanje in vzdrževanje primernih spomenikov partizanskemu boju. Tu naj povzamemo in dopolnimo le, da je obdobju prekopov sledilo obdobje postavljanja spomenikov, pri čemer je imela ZKP številne težave s posvetnimi in cerkvenimi oblastmi. Vrstili so se tudi prvi napadi na partizanska grobišča. Znano je, da tudi tistih, ki so 10. 9. 1953 razstrelili šentruperški spomenik, avstrijska policija ni nikoli izsledila. Pač pa je ZKP od mestne občine Velikovec aprila 1956 dobila račun za prevoz ostankov razstreljenega spomenika od mestnega urada do mestnega skladišča, čeprav zvezi lokalne oblasti niso omogočile pregleda in zaznamovanja ostankov; ZKP tudi ni bila obveščena, kaj naj bi sploh bilo zaplenjeno in 3 Serija slik v fotografski zbirki dokumentacije INV % Pismo Draga Druškoviča podpisanemu avtorju 17.3.1986. Gradivo (pričujoče) raziskovalne naloge v dokumentaciji INV. % Po dokumentu v fasc. SO—7 v arhivu INV naj bi bila ena od slovesnosti v Šentjakobu 7.2.1947, govorniki pa Šimej Martinjak, dr. Joško Tischler in Franc Primožič Marko. 188 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... predano v varstvo velikovški občini." V drugi polovici šestdesetih let je »Slovenski vestnik« poročal, da so nekatere uprave pokopališč pozabile na 19. člen Avstrijske državne pogodbe (ta določa, da bo Avstrija grobove in spomenike protinacističnih borcev »spoštovala, varovala in vzdrževala«!) in so začele odstranjevati partizanske grobove; ZKP je uspešno intervenirala. Ponekod drugod je avstrijski Črni križ (organizacija, ki skrbi za vojaške grobove) partizanske grobove opremila z napisi »Unbekannter Soldat« (neznani vojak).? Prav tovrstni primeri so bili povod za obsežno akcijo ZKP za postavitev novih spominskih obeležij v letih 1970—71. Obtej akciji je predsednik ZKP Karel Prušnik Gašper pohvalil tako podporo matične Slovenije kot tudi sodelovanje avstrijskih oblasti in pristojnih župnih upraviteljev." Z obiskom partizanskih grobišč, ki ga je leta 1977 na Koroškem opravila jugoslovanska zvezna komisija, je Jugoslavija potrdila svoje legitimno in trajno zanimanje za stanje grobov. Po nedavnih novih odkritjih in izvedenih popravkih na spomenikih se zdi, da preostaja odprta skrb ZKP predvsem še dolgo načrtovana in pripravljana izdaja publikacije o pomnikih NOB na Koroškem.? Ker je upravljanje s pokopališči na Koroškem cerkvena ZKP v svoji skrbi za partizanske grobove nujno srečevala krajevnimi cerkvenimi oblastmi. Slovenska duhovščina je v sodelovala pri povojnih prekopih. Pozneje je prišlo do vrste domena, se je z deželnimi in velikem številu nesporazumov v zvezi s spomeniki; posebej dolgo sta se vlekli pravdi okrog napisa na spomeniku v Šentrupertu pri Velikovcu in simbolov na spomeniku v Železni Kapli. Na spominskih prireditvah ZKP cerkvenih obredov sedaj ni, kar je delno tudi odsev procesa splošne sekularizacije koroške družbe in koroških Slovencev kot narodne skupnosti. Urejanje socialnega položaja nekdanjih borcev in žrtev fašizma Ostaja nam še, da potrdimo uspešnost »stanovskih« prizadevanj ZKP pri urejanju socialnega statusa nekdanjih borcev in žrtev fašizma ter njihovih svojcev. V zgodovinski literaturi so sicer bolj poznana dolgoletna 4 SV 20.4.1956 35 SV 25.3.1966 in 9.2.1968 (poročilo z občnega zbora ZKP 3.2.1968) 36. V op. 2 navedeno Prušnikovo delo, VKP 5/1972, št. 3, s. 39 in 58. TV-15, naš tovariš, Ljubljana 15.7.1971 7. |zid publikacije je predviden za december 1986. Krajših popisov pomnikov NOB na Koro- škem je doslej izšlo že več. Tako npr. Bogdan Žolnir: Partizanski grobovi onkraj meje. — Koroški fužinar, Ravne na Koroškem, 1966, št. 4, s. 7—12. Karel Prušnik: Kot žrtve ste padli v borbi za nas ... Partizanska grobišča na Koroškem. — SV 6.3. — 18. 12.1970 ter VKP 3/ 1970, št. 1—2, s. 48—54 in 4/1971, št. 1—2, s. 83—101. O poskusih uresničevanja sklepa prve seje Področnega odbora koroških partizanov za Gorenjsko 7.3.1976 v Radovljici, da bi izdali publikacijo o pomnikih koroške NOB, poroča že Črtomir Zorec: Pred izidom zbornika pomnikov NOB na Koroškem. — VKP 14/1980, št. 3—4, s.77—79. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 189 povojna prizadevanja slovenskih koroških pregna moženja in izplačilo ustrezne odškodnine. Pru$nik v ova z nitev prea na omenja pa, da se je spomladi 1950 iz protesta zaradi oče noci a S Ne več mestih? poroča o tovrstnih prizadevanjih ZKP innjenih oblasti pri urejanju statusa žrtev fašizma za koroške partizane im Me vdove in sirote sam odrekel svoji renti in jo namenil fondu ZBPSK a kler ne bi bile rešene vse slovenske vloge za pomoč po avstrijskem že leta je45 izdanem zakonu o skrbi za žrtve fašizma (Opfertirsorgegesetz) 39 Prušnik omenja celo število 1.100 žrtev, upravičenih do podpore. Zato ni čudno da v ZKP deluje posebna invalidska komisija. Po desetletnem zavlačevanju avstrijskih oblasti je 17. 9. 1955 invalidska komisija ZKP v Celovcu sklicala posebno konferenco, s katere so partizanski invalidi in svojci padlih partizanov poslali protestno resolucijo na avstrijsko pravosodno ministrstvo. Pomembno je tudi, da je ZKP posredovala razmeroma številne podpore tudi z jugoslovanske strani; poleg rednih denarnih podpor socialno ogroženim udeležencem NOB (okoli 150) gre tu še za zdravstveno pomoč in za občasna letovanja na Jadranu, ki so se uveljavila že kmalu po koncu vojne tudi kot ena izmed oblik stikov ZKP z matično deželo." Summary THE ASSOCIATION OF CARINTHIAN PARTISANS (ZVEZA KOROŠKIH PARTIZANOV) AND ITS ROLE IN THE SOCIETAL LIFE AND POLITICAL ACTIVITIES OF CARINTHIAN SLOVENES The research project entitled »Sociopolitical Processes within the Slo- vene Minority in Austria since 1955« includes an analysis of the functioning of some of the most important organizations of Carinthian Slovenes. The association of Carinthian ex-fighters against Nazism is one of these organizations; founded at the beginning of 1946 and still active, its name has been since 1952 » Zveza koroških partizanov — Verband der Karntner Partisanen« (Association of Carinthian Partisans, or ACP). The concluding part of the outline description of the postwar activities of the ACP, contained in the foregoing project, has served as the basis for this paper which describes the statutory regulation and program objectives of the partisan organization, provides basic information on its status within the network of Carinthian-Slovene organizations, and reports on its cooperation with other veterans' and ex-resistance organizations. The paper also briefly presents the ACP's concern for partisan cemeteries and monuments (over 50 of nem) as well as for regulating the social status of war veterans and victims of ascism. % VKP 4/1971, št. 1—2, s. 71 in št. 4, s. 41—42; VKP 5/1972, št. 3, s. 40 39 SV 9.6.1950 % V op. 2 citirano Prušnikovo delo, VKP 5/1972, št. 3, s. 51. SV št. 38 (700), 1955 " Kotv op. 38. V op. 32 navedeno Druškovičevo pismo. J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... 190 of the ACP guote as one of its objectives the sn a a atomarofregulations Nazi mentality and active support of anti-Fascist and comple tic traditions. The ACP has initiated the historical study of anti-Fascist it also took care of decorous funerals of the victims of a NI d Carinthia; strugg saw to it that Nazism they were held in grateful remembrance. Especially stwar years, the ACP undertook the important task of offering particularly a Je ee to disabled partisan veterans and to the families —were suppleo phane — of the dead partisans. In 1983, the goals of the ACP »Giving support to the peace movement.« At the same time, new m bo admitted to the Association; whereas before the memagen o po bership had consisted only of ex-partisans and former anti-Fascist activists, it the now became larger aS members of the younger generations who endorsed 40th its of occasion the On int. join to began Association the of goals and views anniversary, in the spring of 1 986, the ACP totaled some 400 members,among whom there were over 50 young members. The headguarters of the ACP are in Klagenfurt/Celovec; further, there are eight regional committees being all located in the ethnically mixed area of southern Carinthia. Since 1955, when »Zveza slovenskih organizacij na Koroškem — Zentralverband slowenischer Organisationen in Kdrnten« (Federation of Slovene Organizations in Carinthia, or FSOC) united the »leftwing« resp. »progressi- ve« organizations of the Slovene minority, the ACP has been one of its foun- ding members. The ACP was led by Karel Prušnik-Gašper, a prewar comunist revolutionary and noted partisan leader, until his death in 1980. Since partisan combat did not unite only anti-Fascists of communist or socialist persuasion, the ACP of today similarly includes members of different political persuasions. Regardless of their membership in the ACP or FSOC, certain ex-partisans who are ACP members are activists of the »right-wing or conservative« central organization called »Narodni svet koroških Slovencev — Rat der Karntner Slo- wenen« (National Council of Carinthian Slovenes); it is interesting to note that in the early years of its existence, following its foundation in 1949, the National Council was openly hostile to the ACP, or at least to its communist-socialist leadership. Because in Austria the process of denazification has never been consistently carried out, and given that in Carinthia German nationalism directed against the Slovene minority has been characterized by explicitness and intolerance for a century, itis hardly surprising that ACP has been constantly attacked by the press; moreover, there have been even a number of bodily assaults on Carinthian partisan veterans and instances of desecration of the partisan cemeteries and monuments. These discreditable acts were committed despite the fact that according to Article 19 of the State Treaty for the Re-Esta- blishment of an Independent and Democratic Austria, the country is bound to »respect, protect and maintain« the tombs and monuments erected in honour of the dead fighters against Nazism. 191 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19, s. 191—202 Nada Vilhar SOCIALNOEKONOMSKA STRUKTURA PREBIVALSTVA NA NARODNOSTNO MEŠANEM OZEMLJU NA KOROŠKEM S stopnjevanim razvojem turizma in industrije ter z izboljšanjem cestnih povezav so se predvsem na južnem Koroškem močno spremenile tendence socialnega razvoja. Zaradi stopnjevane mehanizacije kmetijske proizvodnje se je močno znižalo število kmečkega prebivalstva. Z izboljšanjem kvalifikacijske strukture se je povečalo tudi število prebivalstva, ki se dodatno zaposluje v nekmečkih dejavnostih v večjih ali manjših lokalnih središčih. Območje dnevne migracije se je izven območja z močno koncentracijo gospodarstva razširilo na pretežni del ozemlja južne Koroške. Območje intenzivnejšega odseljevanja v druge kraje izven Koroške se je skrčilo na periferna hribovita in prometno odmaknjena področja. Ker se hkrati na obsežnih področjih dnevne migracije delovne sile razvija tudi turizem, se pridružuje na obsežnih področjih južnokoroškega podeželja dohodku prebivalstva iz kmetijstva še dohodek iz industrije in turizma. Turizem in industrija sta prispevala k razvoju tudi drugih za oskrbo kmečkega prebivalstva pomembnih dejavnosti. Že nekdaj pomembni trgovski mesti Celovec in Beljak sta še intenzivneje razvili trgovino in gostinstvo, postali sta pomembna izletniška in oskrbovalna centra, ki svoj razvoj prometa, trgovine, obrti, gostinstva in kulturnih ustanov prilagajata potrebam, ki jih zahteva razvoj turizma. Z razvojem turizma so se v zadnjih letih razvili v centralne kraje nižje stopnje še do nedavno agrarni kraji, tako napr. Vrba ob Vrbskem jezeru, Bače ob Baškem jezeru, Klopinj ob Klopinjskem jezeru, Hodiše ob Hodiškem jezeru in Proseka ob Proseškem jezeru. Narašča pa tudi pomen nekdanjih manjših centralnih krajev upravnega in obrtno trgovskega tipa: Šmohor in Podklošter v Ziljski dolini, Pliberk in Dobrla vas v Podari ter Velikovec.! | eprav so se pogoji za zaposlitev avtohtonega prebivalstva izven kmetijstva predvsem na južnem Koroškem izboljšali, razvoj sekundarnih in terciarnih panog gospodarstva še vedno ne more v celoti dohajati potreb po delovnih mestih. Z razvojem industrije, turizmain prometa se bodo odpi- rala nova delovna mesta in znjimi potreba po zelo različnih kvalifikacijah, omogočala pa naj bi hitrejši razvoj teh gospodarskih panog. imi i pti ! Vladimir Klemenčič: Spreminjanje i strukture iin narodnos tni pro- z gospodarske ins socialne zborih poljudnoznan sloveno! koroški in Koroška Koroškem. Južnem na blemi Slovencev stvenih in leposlovnih spisov. Založba Obzorja, Maribor, 1971, str. 192 N. Vilhar: Socialnoekonomska struktura prebivalstva ..., Struktura zaposlenih po gospodarskih panogah na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem Leta 1981, preračunano na letno povprečje, je bilo na Koroškem 207.500 delavcev ali 6,6 % vseh zaposlenih v Avstriji. Če si ogledamo starostno strukturo zaposlenih na Koroškem, prečju nižja kot v avstrijskem povprečju. ugotovimo, da je le-ta v pov- Analiza? zaposlenih po posameznih gospodarskih panogah Koroške kaže, da je največji delež zaposlenih v predelovalni obrti in industriji. Na Koroškem je v teh gospodarskih panogah zaposlenih 25,2 % vseh zapo- slenih v koroškem gospodarstvu. Sledijo zaposleni v trgovini (13,8 %), gradbeništvu (12,0 %) ter kmetijstvu in gozdarstvu (10,4 %). Stanje zaposlenih po gospodarskih panogah na narodnostno meša- nem ozemlju je dokaj različno po posameznih občinah in po posameznih političnih okrajih. V Št. Štefanu v šmohorskem okraju se skoraj polovica vseh zaposle- nih ukvarja s predelovalno obrtjo, industrijo ali gradbeništvom. V ostalih gospodarskih panogah je relativno malo zaposlenih. V beljaškem okraju je največ zaposlenih v Vrbi, najbolj razviti turistrični občini beljaškega okraja, in v Bekštanju. V Vrbi je bilo leta 1971 največ zaposlenih v predelovalni obrti in v industriji ter v turizmu in gostinstvu. V Bekštanju je bila v istem letu skoraj polovica vseh zaposlenih v predelo- valni obrti in industriji, ostali pa so bili zaposlenih v trgovini, turizmu in gostinstvu ter kmetijstvu. V ostalih občinah tega okraja je največji delež vseh zaposlenih v predelovalni obrti in industriji. V celovškem okraju je največje število zaposlenih v občinah Borovlje, Žrelec ter Grabštanj. Najmanjše število zaposlenih pa je v Selah, od tega skoraj polovica v kmetijstvu in gozdarstvu. V ostalih občinah tega okraja je večina zaposlena v predelovalni obrti in industriji. V turistično razvitejših krajih tega okraja je veliko število zaposlenih tudi v turizmu in gostinstvu: v občini Otok 34,4 %, v Dholici 16,0 %, v Škofičah 16,7 %. V občinah Štalen- ska gora in Bilčovs je večina vseh zaposlenih v predelovalni obrti in industriji ter v kmetijstvu in gozdarstvu. V občini Štalenska gora je bilo leta 1971 v teh dveh gospodarskih panogah zaposlenih 63,4 % vseh zaposlenih, v občini Bilčovs pa 77,4 % vseh zaposlenih. Med vsemi občinami na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem pa zasledimo največ zaposlenih v kmetijstvu in v gozdarstvu v občinah velikovškega okraja. Razen v Djekšah, kjer je delež zaposlenih v kmetijstvu in gozdarstvu 55,2 % vseh zaposlenih, tudi v velikovškem okraju prevladu- ? Analize so opravljene v raziskovalni nalogi: Nada Vilhar: Prikaz razvoja gospodarstva po panogah na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem v obdobju od leta 1973 do leta 1983, Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 1985, 304 strani, 148 tabel Razprave In gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 193 jejo zaposleni v predelovalni obrti in industriji, sledij stvu in gozdarstvu, v ostalih gospodarskih panogah pa no zaposlenih, z ; izjemo : najbolj turistične obč s razvite a ine v t na, ki zaposluje v turizmu in gostinstvu 19,6 % vseh ae š . v kmetij- malo j ivno ii pode Zaposleni v kmetijstvu in gozdarstvu na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem Na Koroškem se zmanjšuje število delovne sile, za poslene v poljedelstvu in gozdarstvu. Posebno se zmanjšuje številko | astnikov kmetijskih obratov in družinskih članov, ki so poln delovni čas z aposleni na kmetiji. Vedno več se jih zaposluje v izivenkmetijskih dejavno stih, s tem pa opuščajo kmetijsko dejavnost kot primarno zaposlitev. Kmetijstvo in gozdarstvo se je ohranilo kot primarna zaposlitev več- jega števila prebivalstva še v nekaterih občinah velikovškega okraja na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem. Največ delovne sile v poljedelstvu in gozdarstvu zaposlujejo še občine Velikovec, Pliberk, Dobrla vas, Žitara vas in Grebinj v velikovškem okraju. Če si ogledamo strukturo delovne sile v teh krajih, ki jih lahko štejemo med najpomembnejše kraje v kmetijski dejavnosti, vidimo, da skoraj polovico delovne sile predstavljajo lastniki kmetijskih obratov, polovico pa družinski člani, ki so zaposleni na kmetiji. Iz tega izhaja, da v teh občinah minimalno zaposlujejo tujo delovno silo na kmetijah. Tujo delovno silo zaposlujejo le v najmočnejših kmetijskih občinah: V Pliberku, Žitari vasi in Velikovcu. V ostalih občinah, ki se ukvar- jajo s kmetijsko dejavnostjo, zaposlujejo precej manj tuje delovne sile. V nobeni izmed občin celovškega političnega okraja ni kmetijska dejavnost tako razvita kot v nekaterih občinah velikovškega okraja. V celovškem okraju zaposlujejo največ delovne sile v kmetijstvu in gozdarstvu občine Borovlje, Žrelec, Grabštanj in Kotmara vas. Najmanj delovne sile v kmetijski dejavnosti zaposluje občina Otok, kjer se je največje število prebivalcev posvetilo turistični dejavnosti, ki je osnovna gospodarska dejavnost te občine. Tudi v kmetijskih občinah je skoraj polovica vse delovne sile družinskih članov na kmetijah, polovica pa samih lastnikov. Razen nekaj izjem kmetije v občinah tega političnega okraja skoraj ne zaposlujejo tuje delovne sile. Med kmetije, ki zaposlujejo tudi tujo delovno silo, spadajo kmetije v občinah Kotmara vas, Štalenska gora, Borovlje in Grabštanj. V političnem okraju Beljak-dežela se s kmetijstvom najbolj ukvarjajo v občinah Bekštanj, Vrba, Št.Jakob v Rožu in Podklošter. Največ delovne sile je zaposlene v poljedelstvu in gozdarstvu v občini Bekštanj in v občini Vrba. Občina Vrba ima poleg dokaj razvite kmetijske dejavnosti tudi zelo razvito turistično dejavnost, saj za Otokom in Škocijanom spada v tretjo najrazvitejšo turistično občino na Koroškem. Tudi za te občine — kar smo ugotovili že tudi za vse ostale občine, ki se ukvarjajo s poljedelstvom in gozdarstvom na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem — je znači- 194 N. Vilhar: Soclalnoekonomska struktura prebivalstva... no, da na kmetijah delajo le lastnik kmetije in družinski člani, najete delovne sile pa te kmetije v glavnem nimajo. Izjema je občina Bekštanj, kjer nekatere kmetije zaposlujejo tudi najeto delovno silo. Če si v nadaljevanju ogledamo perpsektive razvoja kmetijske dejavnosti na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem, vidimo, da se ohra- njajo le večje in donosnejše kmetije. Lastniki manjših kmetij se vedno bolj odločajo za delo v izvenkmetijski dejavnosti in se s kmetijo ukvarjajo le manj kot polovico skupnega delovnega časa. Najbolj je razvita kmetijska dejavnost v občinah velikovškega okraja: Velikovec, Pliberk, Dobrla vas, Žitara vas in Grebinj. Od najbolj razvitih kmetijskih občin velikovškega okraja izstopa občina Dobrla vas, Žitara vas in Grebinj. Od najbolj razvitih kmetijskih občin velikovškega okraja izstopa občina Dobrla vas, v kateri se je v opazovanem razdobju 1973— 1983 v kmetijski dejavnosti povečalo tako število lastnikov kmetijskih obratov kot tudi število njihovih družinskih članov, ki se povsem posvečajo delu na kmetiji, število najete delovne sile pa se je občutno zmanjšalo. To kaže na racionalizacijo dela v kmetijskih obratih, pospešeno modernizacijo kmetij in s tem rentabilnejše delovanje kmetij. Opremljenost kmetijskih obratov s sodobno mehanizacijo omogoča zmanjšanje števila delovne sile. Večje kmetijske obrate smo zabeležili tudi v Žitari vasi, kjer se s kmetijsko dejav- nostjo ukvarja večje število družinskih članov, povečuje se tudi število najete delovne sile, s tem da se je število lastnikov kmetijskih obratov v opazovanem obdobju nekoliko zmanjšalo. To kaže na povečanje rentabilnejših kmetijskih obratov v kraju, ki s širjenjem svojih kapacitet zaposlujejo tudi dodatno delovno silo. Poudariti je treba, da se z leti lastniki kmetijskih obratov odločajo gospodariti le na večjih in rentabilnejših posestvih in kmetijskih obratih, manjše in manj donosne kmetije pa opuščajo in se zaposlujejov izvenkmetijski dejavnosti. V ostalih občinah velikovškega okraja, ki se tudi v veliki meri ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, smo zabeležili v opazovanem obdobju padec delovne sile. V opazovanem obdobju, ki smo ga analizirali, opažamo, da se v celovškem političnem okraju razvijajo v kmetijski dejavnosti občine, ki do nedavnega še niso zaposlovale večjega števila delovne sile v kmetijski dejavno- sti. Predvsem naj omenimo občino Otok, ki je najrazvitejša turistična občina celovškega političnega okraja, pa je začela močneje razvijati tudi svojo kmetijsko dejavnost, kar se kaže tudi po tem, da se vedno več delovne sile v tej občini zaposluje v kmetijski dejavnosti. Povečuje se število lastnikov kmetijskih obratov (I—122) kot tudi število družinskih članov zaposlenih na kmetiji (I—121), najete delovne sile pa te kmetije ne zaposlujejo. Razmah kmetijske dejavnosti v tej občini pa je verjetno najbolje povezovati z že razvito turistično dejavnostjo: usmeritev v kmečki turizem je hkrati osnova in pogoj za razvoj kmetijske dejavnosti. Finančna sredstva, pridobljena v turistični dejavnosi, so dala osnovo za obnovitev kmetijske dejavnosti, hkrati pa je kmetijska dejavnost — predvsem pridobivanje hrane — pogoj za razvoj turizma, predvsem kmečkega Razprave In gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 195 turizma. Omenimo še nekaj občin v celovškem političnem okraju, ki se iz leta v leto razvijajo v kmetijski dejavnosti. To so predvsem občine Godiše in Bilčovs. V občinah, kjer je že močno razvita kmetijska dejavnost in v katerih smo v poljedelstvu in gozdarstvu zabeležili največ delovne sile, pa izstopa le občina Žrelec, kjer je še izražena tendenca rasti delovne sile v kmetijski dejavnosti. V ostalih občinah tega okraja pa v opazovanem razdobju beležimo padec delovne sile, zaposlene v kmetijski dejavnosti. V beljaškem okraju sodi med kmetijsko razvitejše občine občina Podklošter, ki je leta 1983 v kmetijski dejavnosti zaposlovala največ delovne sile v beljaškem okraju in je v opazovanem razdobju 1973—1983 tudi najbolj povečala skupno število delovne sile (l< 137) kakor tudi število lastnikov kmetijskih obratov (l<137), predvsem pa število družinskih članov, zaposlenih na kmetiji (I— 144). Tuje delovne sile, zaposlene na kmetiji, občina Podklošter skoraj nima več. Med ostalimi občinami beljaškega okraja, ki imajo kmetijsko dejavnost nekoliko manj razvito, omenimo obči- ne, ki so v opazovanem razdobju povečale število delovne sile v kmetijski dejavnosti in s tem ohranile in okrepile kmetijsko dejavnost kot eno primar- nih gospodarskih dejavnosti. V beljaškem okraju sodijo med te občine predvsem Straja vas in Rožek. V obeh občinah beležimo povečanje števila delovne sile v poljedelstvu in gozdarstvu. To povečanje gre predvsem na račun že obstoječih kmetij. V že obstoječih kmetijskih obratih se predvsem povečuje število družinskih članov, zaposlenih na kmetiji, medtem ko se je število lastnikov kmetijskih obratov nekoliko zmanjšalo. Kakor smo že ugo- tovili, se ohranjajo in modernizirajo le večje, bolj perspektivne kmetije, ki s svojim razširjanjem zaposlujejo tudi večje število delovne sile, manjše kmetije pa opuščajo kmetijsko proizvodnjo kot edini vir preživljanja, njeni lastniki pa se zaposlujejo v izvenkmetijskih dejavnostih, s kmetijo pa se ukvarjajo le še manj kot polovico skupnega delovnega časa. Zaposleni v predelovalni obrti in industriji na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem Na Koroškem prevladujejo manjši industrijski in obrtni obrati. Na Koroškem v celoti kot tudi po posameznih političnih okrajih prevladujejo industrijski obrati z do 10 nesamostojno zaposlenimi, zraven pa sodijo še lastniki obratov, tako da se skupno število zaposlenih nekoliko poveča. V kategorijah 10—19 nesamostojno zaposlenih se število obratov že manjša, prav tako v kategoriji 20—99 zaposlenih. Najmanj pa je na Koroškem in v vseh političnih okrajih tistih industrijskih in obrtnih obratov, ki zaposlujejo 100 in več nesamostojno zaposlenih. Posebno naj tu poudarimo politična okraja Šmohor in Velikovec na narodnostno mešanem ozemlju, ki naše zgornje trditve le še potrjujeta. V okraju Šmohor je bilo leta 1973 največ obratov z 1—9 zaposlenimi, v obratih z večjim številom zaposlenih pa se je število začelo bistveno manjšati, tako da v kategoriji obratov s 100 in več zaposlenimi nismo zabeležili delovnih mest. Podobna slika se kaže tudi za politični okraj Velikovec. 196 N. Vilhar: Socialnoekonomska struktura prebivalstva... Po posameznih občinah na narodnostno mešanem ozemlju prevladujejo industrijski in obrtni obrati brez nesamostojno zaposlenih oziroma obrati, ki zaposlujejo 1—9 nesamostojno zaposlenih. Le nekaj občin na narodnostno mešanem zaposlenih. ozemlju ima tudi obrate z več kot 10 pa do 100 Tudi v opazovanem razdobju 1973—1981, za katero smo opravili analizo, vidimo, da se povečuje število delovnih mest v industrijskih in obrtnih obratih z 1—9 nesamostojno zaposlenih, medtem ko število delovnih mest v obratih z večjim številom zaposlenih ostaja isto, oziroma se povečuje le v nekaterih občinah, prav tako pa se njihovo število v nekaterih občinah v istem opazovanem razdobju zmanjšuje. V skoraj vseh občinah na narodnostno mešanem ozemlju pa v opazovanem razdobju beležimo zmanjšanje števila delovnih mest v industrijskih in obrtnih obratih brez nesamostojno zaposlenih. Tako lahko sklenemo, da danes prevladujejo na narod- nostno mešanem ozemlju industrijski in obrtni obrati, ki zaposlujejo 1—9 nesamostojno zaposlenih, njihovo število nekoliko narašča. Zaposleni v turističnem gospodarstvu na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem Med najpomembnejše panoge koroškega gospodarstva vključujemo turizem. Število turističnih prenočitvenih obratov na Koroškem predstavlja leta 1981 18,5 % vseh avstrijskih turističnih prenočitvenih obratov, število ležišč v koroških turističnih prenočitvenih obratih pa predstavlja 18,2 % vseh ležišč v avstrijskih prenočitvenih obratih. Delež števila gostov, ki so leta 1981 obiskali Koroško, je znašal 11,6 % vseh gostov, ki so obiskali Avstrijo, delež nočitev Koroške pa je leta 1981 predstavljal 15,5 % vseh nočitev gostov, ki so jih v tem letu registrirali v Avstriji. Leta 1976 je bilo na Koroškem v turističnem gospodarstvu zaposlenih 17.284 delavcev, od tega 74,2 % v prenočitveni dejavnosti, 25,8 % pa v gostinski dejavnosti. Če primerjamo število zaposlenih leta 1976 s številom zaposlenih v turističnem gospodarstvu Koroške leta 1972, vidimo, da se je število zaposlenih v tej gospodrski panogi zmanjšalo. . Na narodnostno mešanem ozemlju je največ zaposlenih v turističnem gospodarstvu v najbolj razvitih turističnih krajih. V beljaškem okraju so ti kraji Vrba, Bekštanj in Podklošter. Razen v Vrbi se je v ostalih krajih število zaposlenih v turističnem gospodarstvu v obdobju, ki smo ga analizirali (1972—1976) povečevalo, leta 1976 pa je večina zaposlenih v turističnem gospodarstvu zaposlenih v prenočitveni dejavnosti. ue Najbolj razviti turistični kraji celovškega okraja, ki hkrati ZAPOJ v turistični dejavnosti največ delovne sile, so Otok, Hodiše, Borovlje in Škofiče. Omenjeni kraji so v celotnem obdobju tudi povečevali število zaposlenih vturistični dejavnosti. Med ostalimi kraji v tem okraju omenimo še dokaj razvit turistični kraj Dholico, v katerem se zmanjšuje število zaposlenih v turistični dejavnosti. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 197 V velikovškem okraju zaposlujejo največ delovne sile v turistični dejavnosti turistični kraji Škocijan, Veilkovec, Dobrla vas in Pliberk. V Škocijanu se je v obdobju 1972—1979 zmanjševalo število zaposlenih v turistični dejavnosti, nekoliko se je zmanjšalo število zaposlenih tudi v Velikovcu, ostali turistični kraji velikovškega okraja pa so povečali število zaposlenih v turistični dejavnosti. Največ zaposlenih v turističnem gospodarstvu v krajih velikovškega okraja je zapolenih v prenočitveni dejavnosti, v Velikovcu pa prevladujejo zaposleni v gostinski dejavnosti. Zaposleni v trgovski dejavnosti na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem Trgovska dejavnost je na Koroškem predvsem razvita v večjih koroških centrih, kot sta Celovec in Beljak, pa tudi Špital na Dravi. Poleg ostalih gospodarskih panog imajo ti predeli tudi najbolj razvito trgovsko dejavnost, saj zaposlujejo tudi največ delovne sile v tej panogi med vsemi okraji na Koroškem. Pri tem naj omenimo še slabo razvita okraja v trgovski dejavnosti na Koroškefn, to sta okraja Šmohor in Velikovec na narodnostno mešanem ozemlju. V letu 1976 je politični okraj Šmohor zaposloval v trgovski dejavnosti le 2,7 % zaposlenih v trgovini cele Koroške, politični okraj Velikovec pa le 1,7 % vseh zaposlenih v trgovini Koroške. Pri tem pa je treba poudariti, da je slovenska narodnostna skupnost na Koroškem do danes dosegla že pomemben razvoj na področju trgovske dejavnosti. Kot pomembno pridobitev je portebno omeniti prav v velikovškem okraju nov razširjeni Rutarjev center, ki so ga 15. 7. 1983 odprli v Dobrli vasi. V trgovini bo delalo prek 100 delavcev. Kot eno največjih podjetij v Podjuni bo tako Rutarjev center skrbel tudi na tem področju za čim večjo gospodarsko krepitev južne Koroške. Leta 1984 pa so v Pliberku odprli obnovljeni in razširjeni Blažejev center, ki je danes ena najmodernejših samopostrežnih trgovin južne Koroške. Po posameznih občinah na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem je največ zaposlenih v trgovini v velikovškem okraju v Velikovcu, Dobrli vasi in Pliberku, v beljaškem okraju je večje trgovsko središče Vrba, večje število zaposlenih v trgovini pa je še v Bekštanju, Podkloštru in v Ver- nberku. V celovškem okraju ima največ zaposlenih v trgovini občina Borovlje, vse ostale občine tega okraja imajo manjše število zaposlenih v trgovski dejavnosti. : Zaposleni po kraju stalnega bivališča na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem Na Koroškem je največ prebivalstva zaposlenega v dveh gospodarskih centrih Koroške Celovcu in Beljaku in njuni okolici. Najmanj zaposlenih je v dveh okrajih na narodnostno mešanem ozemlju v Šmohorju — 3,7 % vseh zaposlenih na Koroškem, in v Velikovcu — 7,9 % vseh zaposlenih na Koroškem. N, vilhar: Socialnoskonomska struktura prebivalstva... 198 ; pie o spemembe pri stalnem prebivalstvu po načinu beri oh preživ- Pbčinah na narodnostno mešanem ozemlju m Koro- janja po mo da je največ zaposlenega prebivalstva v naslednjih občinah o pestjo mešanega ozemlja: v beljaškem okraju v Vrbi, Bekštanju, odkloštru, Vernberku in Št. Jakobuv Rožu. Omenjene občine imajo tudi največje število nezaposlenih, ki prejemajo dohodek (upokojenci, rentniki in druge osebe, ki prejemajo dohodek, a niso zaposlene), in tudi največ Število zaposlenih se v opazovanem obdobju vzdrževanih oseb. 1971—1981 povečuje v vseh občinah beljaškega okraja: v Št. Jakobu v Rožu, Bekštanju in Podkloštru ter v Vernberku. Še bolj kot število zaposlenih se je v istem razdobju povečalo število nezaposlenih, ki prejemajo dohodek?, predvsem v občinah Vrba, Bekštanj in Podklošter ter Straja vas, ki ima sicer skupno število zaposlenih manjše kot ostale občine tega okraja. Število vzdrževanih oseb se je v opazovanem obdobju zmanjšalo v vseh občinah beljaškega okraja. V celovškem okraju je največ zaposlenega prebivalstva v občinah Borovlje in Žrelec, nekoliko manjše število zaposlenih je še v Grabštanju, Kotmari vasi, Pokrčah in Štalenski gori. Tudi v večini občin celovškega okraja se je v opazovanem obdobju povečevalo število zaposlenih. Izjema sta občini Sele in Otok, kjer beležimo zmanjšanje števila zaposlenega prebivalstva. Med občinami, ki so najbolj. povečale število zaposlenih, so pedvsem občine z večjim številom zaposlenih: Žrelec, Pokrče, Štalenska gora in Borovlje. Visoke indekse rasti števila zaposlenih pa v opazovanem razdobju 1971—1981 beležimo tudi v nekaterih občinah z manjšim skupnim številom zaposlenih: Žihpolje in Hodiše. Tudi število nezaposlenih, ki prejemajo dohodek, se je povečevalo skoraj v vseh občinah celovškega okraja, najbolj v nekaterih občinah z večjim skupnim številom zaposlenih, v obči- nah Žrelec, in Štalenska gora, pa tudi v nekaterih občinah z manjšim številom zaposlenih: Žihpolje, Hodiše, Škofiče. Z izjemo občin Žihpolje in Škofiče beležijo vse ostale občine celovškega okraja zmanjševanje števila vzdrževanih oseb. V političnem okraju Velikovec spadajo med občine z večjim številom zaposlenih občine Velikovec, Pliberk, Dobrla vas, Škocijan, Grebinj in Železna Kapla. Razen v občini Djekše vse občine velikovškega okraja beležijo povečevanje števila zaposlenih. Najbolj se je povečalo število zaposlenih v občinah Dobrla vas, Globasnica in Žitara vas. Po drugi strani pa se je povečevalo število nezaposlenih, ki prejemajo dohodek, predvsem v občinah Dobrla vas, Žitara vas, Ruda in Škocijan. Število vzdrževanih oseb se je zmanjšalo v vseh občinah velikovškega okraja, najbolj v občinah Djekše in Žitara vas. ? Med nezaposlene, ki prejemajo dohodek, spadajo upokojenci, rentniki in druge osebe, ki prejemajo dohodek, a niso zaposlene Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 199 Okraja Celovec-mesto in Beljak-mesto imata največji delež zaposlenih v stalnem prebivalstvu, hkrati pa tudi največji delež brezposelnih, ki pre- jemajo nadomestilo. Oba okraja beležita tudi največji delež vozačev, ki se dnevno vozijo na delo v oba gospodarska centra Koroške. Mnogo nižji delež zaposlenih v stalnem prebivalstvu pa imajo okraji Beljak-dežela in Šmohor. Iz okrajev Celovec-dežela, Beljak-dežela, Velikovec in Šmohor pa se dnevno vozi na delo v druge industrijsko razvitejše kraje dežele rela- tivno veliko število delovne sile. Po občinah na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem se je delež zaposlenih v stalnem prebivalstvu gibal od 46,2 % v Otoku v celovškem okraju do 33,0 % v St. Jakobu v Rožu v beljaškem okraju. Delež nezaposlenih, ki prejemajo dohodek, se je gibal od 19,8 % v Borovljah do 11,8 % v Škofičah in 11,2 % v Rudi, pri čemer je potrebno poudariti, da je v občini Ruda nadpovprečno veliko vzdrževanih oseb, in sicer 53,4 % stalnega prebivalstva. Po posameznih okrajih na narodnostno mešanem ozemlju pa je slika zaposlenega prebivalstva naslednja: v Št. Štefanu v šmohorskem okraju smo v letu 1971 stva, ki prejema te občine se vozi jih je zaposlenih zabeležili eno najvišjih stopenj nezaposlenega prebivaldohodke, in sicer 17,5 % vsega stalnega prebivalstva. Iz na delo v druge, razvitejše kraje dnevno več delavcev, kot v domačem kraju. V beljaškem okraju se giblje delež zaposlenih od 39,1 % stalnega prebivalstva v Vrbi do 33,0 % stalnega prebivalstva v Št. Jakobu v Rožu, kjer smo zabeležili tudi najvišji delež nezaposlenih, ki prejemajo dohodek, 17,1 % stalnega prebivalstva. Število delovne sile, ki se dnevno vozi na delo iz kraja stalnega bivališča v druge, industrijsko razvitejše kraje je največje v Bekštanju, Čajni, Straji vasi, posebno pa izstopa Vernberk. V celovškem okraju se delež zaposlenih v stalnem prebivalstvu giblje od 46,2 % v Otoku do 35,4 % v Borovljah, kjer je tudi največji delež neza- poslenih, ki prejemajo dohodek — 19,8 % stalnega prebivalstva. V celovškem okraju je tudi največ občin na narodnostno mešanem ozemlju, kjer število delavcev, ki se iz kraja stalnega bivališča dnevno vozijo na delo v druge kraje, daleč presega število tistih, ki so zaposleni v domačem kraju. Med te spadajo predvsem občine Dholica, Kotmara vas, Pokrče in Žrelec. Iz naštetih občin se dnevno vozi na delo v druge kraje posebno veliko delovne sile, medtem ko so kraji, iz katerih je veliko dnevnih migrantov, tudi Šmarjeta v Rožu, Grabštanj, Hodiše, Štalenska gora, Škofiče in Žihpolje. V velikovškem okraju se je delež zaposlenih gibal od 41,0 % stalnega prebivalstva v Djekšah in 40,2 % v Škocijanu do 33,6 % v Globasnici. Delež nezaposlenih, ki prejemajo dohodek, se je v stalnem številu prebivalstva gibal od 18,7 % v Železni Kapli od 11,2 % v Rudi. Nekatere med obči- nami v velikovškem okraju pa imajo največje število vzdrževanih oseb v stalnem prebivalstvu med vsemi občinami na narodnostno mešanem ozemlju. Sem sodijo občine Ruda (53,4 %), Globasnica (52,3 %) in Žitara vas (51,6 %). Tudi v občinah velikovškega okraja beležimo veliko število 200 H N. Vilhar: Socialnoekonomska struktura prebivalstva... dnevnih HJA iz kraja stalnega bivališča v druge kraje. V občinah Globasnica in Zitara vas njihovo število presega število tistih, ki so zaposleni doma. Tendence razvoja delovne sile in delovnih mest kažejo, da se v obdobju, ki smo ga analizirali (1971—1981) povečuje število dnevnih migrantov v večini občin narodnostno mešanega ozemlja. Naraščajoče število delovne sile, predvsem mlade generacije, ki končuje šolanje,'in prestruktu- rirane delovne sile iz kmečkih poklicev v izvenkmetijske dejavnosti ne more več najti zaposlitve v domačem kraju. Premajhno število delovnih mest v posameznih krajih na narodnostno mešanem ozemlju ne more več slediti naraščajočemu številu delovne sile, zato se povečuje število dnevnih migrantov iz kraja stalnega bivališča v industrijsko razvitejše kraje Koroške. Občina Št. Štefan v šmohorskem okraju beleži v obdobju 1971— 1981 bistveno zmanjšanje števila zaposlenih v kraju delovnega mesta" (1—87), kar pomeni, da se je v opazovanem razdobju močneje povečevalo število delovne sile, ki se iz občine Št. Štefan vozi na delo v druge kraje. Med občinami v beljaškem okraju le občine, ki zaposlujejo večje število delovne sile, beležijo v opazovanem razdobju 1971—1981 povečanje zaposlenih v kraju delovnega mesta: Bekštanj, Podklošter in Vernberk. V ostalih občinah beljaškega okraja se je bistveno zmanjšalo število zaposlenih v kraju delovnega mesta, kar kaže na bistveno povečanje števila delovne sile, ki se dnevno vozi na delo v druge kraje. Predvsem izstopa občina Rožek po številu zaposlenih v kraju delovnega mesta (l—41), posebno pa se je v istem obdobju povečalo v občini Rožek število delovne sile, ki se dnevno vozi na delo v druge kraje (l< 156), medtem ko se je število delovne sile, ki se dnevno vozi v kraj, bistveno zmanjšalo (I<— 22). Med občine, iz katerih se dnevno vozi na delo največ delovne sile v druge industrijsko razvitejše kraje in so to število v opazovanem obdobju še povečale, spadajo v beljaškem okraju občine Vernberk, Št. Jakob v Rožu in Čajnater Podklošter. V vse občine beljaškega okraja se vozi na delo relativno manjše število delovne sile, kot se vozi iz posameznega kraja v druge kraje Koroške. V opazovanem obdobju se povečuje tudi število delovne sile, ki se dnevno vozi na delo v obravnavane kraje beljaškega okraja, vendar je število te delovne sile še relativno majhno. Kot smo ugotovili že za občine beljaškega okraja, tudi med občinami celovškega okraja beležijo v opazovanem razdobju 1971—1981 povečanje delovne sile v kraju delovnega mesta le tiste občine, ki imajo večje število zaposlenih in imajo na voljo večje število delovnih mest. Med te občine spadajo Borovlje, Bistrica v Rožu, Grabštanj in otok. V vseh ostalih občinah 4 Zaposleni v kraju delovnega mesta — Zaposleni v kraju stalnega bivališča — vozači iz kraja stalnega bivališča f vozači na delo v obravnavani kraj" H Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 201 celovškega okraja beležimo v opazovanem razdobju zmanjšanje zaposlenih v kraju delovnega mesta, kar kaže pri že tako majhnem številu zaposlenih v kraju na stalrilo rast delovne sile, ki se dnevno vozi na delo v druge kraje. Med občinami, v katerih smo zabeležili povečanje števila zaposlenih v kraju delovnega mesta, si oglejmo spremembe v številu dnevnih migrantov v obravnavanem obdobju 1971 —1981. Število dnevnih migrantov v obrav- navani kraj se je najbolj povečevalo v občinah Bistrica v Rožu, Otok in Hodiše. To so predvsem občine, ki delovni sili dajejo več možnosti zaposlitve tako v storitvenih dejavnostih kot tudi v predelovalni obrti in industriji, zato v celotnem opazovanem obdobju beležijo visoko rast števila delovne sile, ki se vozi na delo v te kraje. Za vse občine na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem je značilno, da se veliko večje število delovne sile vozi na delo iz posameznih krajev na narodnostno mešanem ozemlju, kot se je vozi na delo v te kraje. Tako tudi se dnevno vozi na delo iz posameznih vseh občinah visoko stopnjo rasti. Med čev iz kraja v opazovanem razdobju indeksi rasti števila delovne sile, ki občin celovškega okraja, kažejo v občine z najvišjo rastjo števila voza1971—1981 spadajo v celovškem okraju občine Žihpolje, Hodiše in Sele, Pokrče in Borovlje. Tudi v občinah velikovškega okraja je slika zaposlenih po občinah podobna kot v ostalih krajih na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem. Tudi v velikovškem okraju le občine z večjim številom zaposlenih in s tem tudi večjim številom delovnih mest še ohranjajo enako stalno število zaposlenih v kraju delovnega mesta, oziroma ga nekoliko povečujejo. Med te občine spadajo Velikovec, Pliberk in Žitara vas, pa tudi Dobrla vas. V vseh ostalih občinah velikovškega okraja smo v opazovanem razdobju 1971—1981 zabeležili bistveno zmanjšanje števila zaposlenih v kraju delovnega mesta, kar pomeni veliko migracijo delovne sile v druge kraje za zaposlitvijo. Predvsem naj tu poudarimo občine velikovškega okraja, ki so najbolj zmanjšale število zaposlenih v kraju delovnega mesta v opazovanem razdobju 1971—1981. Občina Železna Kapla beleži v opazovanem razdobju povečanje števila delovne sile, ki se dnevno vozi na delo v druge razvitejše kraje (I< 200), in zmanjšanje že tako nizkega števila delovne sile, ki se vozi na delo v Železno Kaplo (1—97). Sledi občina Globasnica, kjer se H tudi bistveno zmanjšalo število zaposlenih v kraju delovnega mesta <75). Število delovne sile, ki se dnevno vozi na delo iz kraja bivanja, se je močno povečalo (l—173), že tako nizko število delavcev, ki se vozijo na delo v Globasnico, pa se je še zmanjšalo (I—92). Podobno sliko beležimo tudi v občinah Djekše, Grebinj in Ruda, kjer se močno povečuje število delovne sile, ki se dnevno vozi na delo iz kraja bivanja. Med občine, ki so v opazovanem razdobju 1971—1981 zabeležile povečanje števila delovne sile v kraj, lahko štejemo predvsem občine z večjim številom delovnih mest in večjim številom zaposlenih: Pliberk, Škocijan in Velikovec. N. Vilhar: Soclalnoekonomska struktura prebivalstva .. . 202 Summary |c POPULATION MAKEUP IN THE ETHNICALLY o OE CONOM AREA OF CARINTHIA (KOROŠKA) in the area of southern Carinthia that the growth of tourist dustry, together with an improved system of road connections, has Itis;« pa particularly trade and H aa altered trends in social development. Although outside agriculment prospects of the autochthonous population have taken a ae : poi better, the development of secondary and tertiary branches of the ee Oni has not been rapid enough to provide all the jobs reguired. the ethnically mixed area of Carinthia (Koroška), the branches of the m economy with the largest numbers of employees are as follows: Manufacturing trade and industry, construction industry, tourist trade and catering industry, agriculture and forestry. Those working in tourist trade and in catering industry are concentrated in the tourist centers of Carinthia, such as Velden am Warthersee/Vrba ob jezeru, Finkenstein/Bekštanj, and Arnoldstein/Podklošter in the district of Villach/Beljak; Maria Wdarth/Otok, Keutschach/Hodiše, Techelsberg/Dholica and Schiefling/Škofiče in the district of Klagenfurt/Celo- vec; and St. Kanzian/Škocijan, Volkermarkt/Velikovec, Eberndorf/Dobrla vas and Bleiburg/Pliberk in the district of Valkermarkt/Velikovec. Agriculture and forestry remain the primary employment ofsizable segments of the population in some communes of the district of Volkermarkt/Velikovec within the ethnically mixed part of Carinthia, namely the communes of Volkermarket/Veliko- vec, Bleiburg/Pliberk, Eberndorft/Dobrla vas, Sittersdorf/Žitara vas and Griffen/Grebinj. In Carinthia, there are mostly smaller industrial plants and trade firms. In the individual communes of the ethnically mixed area, industry and trade are predominantly represented by plants with self-employed workers and by plants employing 1—9 hired workers. The are in the ethnically mixed area only a few communes with plants that employ from ten up to a hundred workers. The commercial activities in Carinthia have developed primarily in major centers such as Klagenfurt/Celovec and Villach/Beljak as well as Spittal on the Drava. The districts of Hermagor/Šmohor and Volkermarkt/Velikovec are the areas of ethnically mixed population where commercial activities remain inferior to those of the other ethnically mixed areas. In entire Carinthia, the largest percentage employed in its two business centers, of the working Klagenfurt/Celovec viz. population is and Vilach/ Beljak and their surroundings. The districts of Hermagor/Šmohor and Vdikermark"Velikovec have the lowest number of employed people in the entire ethnically mixed area; these two districts also have the largest number of com- muters between home and work in the two Carinthian business centers just mentioned. As to the other districts of Carinthia, the number of their commuters traveling to and working in larger industrial centers is comparatively large. Trends in manpower dynamics and in the number of available jobs indicate that in the period under consideration (1971 —1981) the number of commuters increased gradually in most of the communes of the ethnically mixed area. In some communes of this area, the number of commuters even exceeds the number of workers employed ini the place of their permanent residence. An increasing body of labor force, in particular the young generations after completing their schoolings and those former farmhands who, following a process of restructuring, now seek employment outside farming, can no longer find jobs in the place of their permanent residence. The insufficient number of available jobs in the individual localities of the ethnically mixed area cannot keep up with the increasing body of labor force, which is why the number of commu- ters has been on the increase; they commute major industrial centers of Carinthia. between home and work in the Razprave |n gradivo, Ljubljana, december 1988, št. 19, s. 203—217 Nada 203 Vilhar RAZVOJ TURISTIČNEGA GOSPODARSTVA NA NARODNOSTNO MEŠANEM OZEMLJU NA KOROŠKEM Turistična ponudba Turistična ponudba se deli na primarno in sekundarno. Značilnosti teh dveh delov turistične ponudbe so naslednje: primarna turistična ponudba obsega tiste dobrine, ki niso produkt dela ali katerih človek ne more več proizvajati v enaki kvaliteti in z enako uporabno vrednostjo; sekundarna turistična ponudba zajema tiste turistične dobrine, ki so produkt človeškega dela in jih lahko človek še vedno proizvaja z enako uporabno vrednostjo. Primarno turistično ponudbo lahko delimo na dva dela: naravni in antropogeni. Naravne dobrine so najbolj specifični del turistične ponudbe, običajno jih štejejo med osnovne privlačnosti turističnega kraja in glavni pogoj za razvoj turizma." Naravne dobrine, kamor štejemo npr. klimo, vrelce, gore, jezera, podzemeljske jame, vegetacijsko odejo ali pokrajinsko sli- ko, niso produkt dela, njihova količina in kvaliteta sta dani po naravi in so samo na določenem prostoru in v določenem času. Teh dobrin ne more človek niti proizvajati na novo niti ne spreminjati njihove kvalitete. Primarna turistična ponudba Koroške Koroška je ena izmed osmih dežel republike Avstrije in leži na ozemlju, ki se širi od Šmohorja na zahodu do Labota na vzhodu in zajema področja Ziljske doline, Roža in Podjune, pokrajino med Vrbskim jezerom in Osojskim jezerom ter naselja v Gurah, na Karavankah in Svinji planini. Več kot dvesto koroških jezer predstavlja središče visoko razvite turistične dejavnosti, saj ugodna klima in topla jezerska voda v poletnih mesecih ter zeleni mir obrežnih gozdov, dolin in travnikov dajejo prepolno naravne svežine. V zimskem času zamenja po atraktivnosti lepoto jezerske obale visokogorski svet, ki ponuja na svojih pobočjih okrog sto urejenih smučišč, h katerim vodijo plužene ceste in oskrbovane žičnice. ! Janez Planina: Primarna in sekundarna turistična ponudba ter njune posebnosti. Turistični vestnik, Ljubljana, 1966, str. 162 S ih ? Janez Planina: Sezonske variacije turističnega prometa in ekonomska analiza glavni variacijskih faktorjev. Doktorska disertacija. Ljubljana, 1967, str. 114 204 N. Vilhar: Razvoj turističnega gospodarstva ... Velikokrat pa vleče obiskovalce na Koroško bogata kulturno-zgodovinska dediščina, saj so predvsem na Gosposvetskem polju cvetele ilirska in romanska — izkopanine Virunuma in Norika, staroslovanska — Krnski grad, Gospa sveta, vojvodski prestol, in germanska — Ostrovica, St. Vid — kultura. Koroška je namreč dežela idiličnih dvorcev in gradov ter samostanov in cerkva, zgrajenih v romanskem slogu ali gotiki iz obdobja zgodnjega srednjega veka. Stensko slikarstvo, rezbarstvo in kiparstvo koroških umetnikov slovi po vsem svetu. Oris turistične ponudbe po pokrajinah južne Koroške Najprej bi lahko pokrajine na slovenskem Koroškem razdelili na zahodni del južne Koroške, katere življenjski tokovi se stekajo okrog Beljaka, na osrednji del južne Koroške, ki teži neposredno k Celovcu, in na vzhodni del južne Koroške z dvema starima, manjšima življenjskima žariščema v Velikovcu in Pliberku. — Zahodni del južne Koroške obsega tri glavne pokrajine: Kanalsko dolino, ki je danes v Italiji, slovensko Ziljsko dolino in tako imenovano Beljaško sovodenj. Vsa Zgornja slovenska Ziljaje ostala precej stran od glavnih prometnih tokov, zato je obdržala še močno kmečki videz. Močneje jo je na zunaj šele v najnovejšem času začel preoblikovati turizem, pa še to skoraj le v predelu od Preseškega jezera do Šmohorja. Spodnja slovenska Zilja se od Zgornje razlikuje tudi po svojih dana- šnjih življenjskih funkcijah. Po njej vodi stara glavna pot iz Beljaka proti Trbižu, kamor se tu ob Ziljici odpirajo že Megvarska vrata. Zato je Spodnja slovenska Zilja s središčem in glavnim razpotjem v Podkloštru vedno živela bolj na prepihu, še posebno v zadnjem stoletju, ko jo je preobrazila moderna doba z veliko železnico, s krajevno industrijo, z urbanizacijskimi vplivi bližnjega Beljaka ter v najnovejšem krepko naraslim cestnim in turističim prometom. Beljaška sovodenj predstavlja glavno dolinsko in vozlišče zahodne Koroške, kjer se vsem tem združenim času s prometno dolinskim potem odpro široka vrata ob Dravi ter po podolju Vrbskega jezera navzdol proti osrčju Celovške kotline. Ni težko razumeti, zakaj se je tu že zgodaj razvil Beljak. Ziljsko-baška Dobrava je obsežen terasast svet, še vedno močno porasel z gozdom, zares prava »dobrava«. V območju Baškega jezera jo v najnovejšem času izrazito preoblikuje turizem. — K osrednji južni Koroški bi šteli ves svet, ki se začne, ko zapustimo Beljaško sovodenj, ter sega do tja, kjer je Drava sprejela vase vse svoje glavne pritoke iz koroškega osrčja in kjer se začne nizki svet tega osrčja spet širiti med Svinjo planino na severu in Karavankami na jugu. To je tam nekje zahodno od Velikovca. Vrbsko jezersko podolje, pas nižjega sveta, ki se vleče od Beljaške sovodnji ob Vrbskem jezeru proti Celovcu, je vkleščeno med prisojne, z Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 205 naselji in jasami preprežene obronke Kostanjskega prigorja in Možberškega gričevja na severu, ter bolj strme, gozdnate in temačne robove Hodiških Gur na jugu. Od nekdaj je bilo krepka naselitvena celica in živahna prometna vez med Beljaško sovodnijo in Celovcem. Že nekaj desetletij nazaj pa je njegovo pokrajino tako krepko zajel turistični promet, da so nekdanje vasi z vsemi drugimi elementi agrarne pokrajine že skoraj docela utonile v skoraj strnjeni naselbinski sliki turistične pokrajine. To velja posebno za severni jezerski breg. Osrednja lega Celovške ravnine v Koroški kotlini je še posebno podčrtana s tem, da iz tega naj- nižjega kotlinskega osrčja vodijo široko odprta prometna pota na vse štiri glavne strani: na sever čez Gosposvetsko polje v zgornještajersko Pomurje in dalje proti Dunaju, na zahod po Vrbskem podolju proti Beljaku ter dalje na zahodno Koroško in proti Trbiškem razpotju, na vzhod po Celovški ravnini proti vzhodni Koroški in v štajersko Podravje in na jug čez Žihpoljsko pretržje v Rož in na Ljubelj. Turistična dejavnost se je razvila tudi na Hodiškem polju z istoimensko vasjo in jezerom, ki je tudi osrednja naselbinska os Hodiških Gur. Ta del je že močno pod vplivom turizma, ki je še posebno preoblikoval kraje od Vrbe proti Hodiškemu jezeru. — Podjuna razvija svoj turizem ob Klopinjskem jezeru, kjer se je v pomem- ben turistični center razvil kraj Škocijan.? Turistične zmogljivosti na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem V strukturi turističnih prenočitvenih zmogljivosti Koroške prevladujejo prenočitveni obrati višjih kategorij, sledijo privatne sobe, najmanjši pa je delež turističnih prenočitvenih obratov nižjih kategorij." V zadnjih letih se zmanjšuje število turističnih prenočitvenih obratov višjih kategorij kakor tudi število privatnih sob. Nekatere tovrstnih obratov turistične potrošnje je potrebno obnoviti oziroma modernizirati. Obstoječi rekonstruirani in obnovljeni turistični prenočitveni obrati višjih kategorij in privatne sobe na Koroškem občutno povečujejo število ležišč v svojih obratih. Posebnost Slovenci. koroški 1971, ka inMaribor, 3 Svetozar Ilešič: Pokrajinsko okolje na slovenskem Koroškem. Koroš Obzorja str. zače poljudnoznanstvenih in leposlovnih spisov. Založba |" V turistične prenočitvene obrate višjih kategorij so vključeni: hoteli, moteli, gostišča, in penzioni,penziozdrani, turistični domovi, zdravilišča in okrevaliča zAodrasle, zdraviliški hoteli in viliški domovi socialnih zavarovancev. dinska okrevališča, mladin- V prenočitvene obrate nižjih kategorij so vključeni: otroška in mla Ja koče, počitniška stano- ska prenočišča in gostišča ter ostala prenočišča teh kategorij: loS vanja in počitniške hiše, apartmaji in bungalovi. ; 206 N. Vilhar: Razvoj turističnega gospodarstva ... turističnega razvoja Koroške se v zadnjih letih turistični prenočitveni obrati nižjih kategorij. Njihovo število je v primerjavi s skupnim številom turističnih prenočitvenih obratov na Koroškem še relativno majhno, beležimo pa izjemno visoke indekse rasti števila tovrstnih turističnih kapacitet. V letu 1981 beležimo v rasti števila turističnih prenočitvenih obratov nižjih katego- rij na Koroškem indeks rasti 3637 v primerjavi z letom 1968, v rasti števila ležišč v tovrstnih turističnih prenočitvenih obratih pa indeks 585 v istem opazovanem razdobju. S tem se iz leta v leto povečuje tudi delež turističnih prenočitvenih obratov nižjih kategorij v skupnih turističnih prenočitvenih kapacitetah koroškega turističnega gospodarstva. Pestrost turistične ponudbe turističnega gospodarstva Koroške se kaže v številnih raznovrstnih turističnih kapacitetah, ki so na voljo gostu, ko obišče Koroško. Analize" kažejo največji delež prenočitvenih zmogljivosti v turističnih prenočitvenih obratih kategorij A1/A, B, C/D izmed vseh turističnih prenočitvenih obratov na Koroškem. Ti turistični prenočitveni obrati s svojimi zmogljivostmi zavzemajo v letu 1981 52,1 % vseh turističnih prenočitvenih zmogljivosti. Znotraj teh pa je največ ležišč v turističnih prenočitvenih obratih kategorij C/D, najmanj pa v obratih najvišjih kategorij A1/A, le 6,9 %. Sledijo jim turistične privatne sobe, ki zavzemajo v letu 1981 33,5 % vseh prenočitvenih zmogljivosti. Izmed njih je 25,8 % vseh prenočitvenih zmogljivosti v turističnih privatnih sobah, ki se ne ukvarjajo s kmečkim turizmom,in le 7,7% prenočitvenih zmogljivosti v privatnih sobah, ki se ukvarjajo s kmečkim turizmom. Izmed ostalih turističnih prenočitvenih obratov se povečuje delež prenočitvenih zmogljivosti v počitniških stanovanjih in počitniških hišah: v letu 1981 so zavzemale 9,2 % vseh prenočitvenih zmogljivosti. Med najbolj razvite turistične občine na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem spadajo tiste občine, ki imajo najvišij delež turističnih prenočitvenih obratov višjih kategorij; mednje spadajo občina Škocijan v velikovškem okraju, občina Vrba in Bekštanj v beljaškem okraju ter Otok v celovškem okraju. V številu privatnih sob prevladujeta občini Vrba in Bekštanj v beljaškem okraju, v velikovškem okraju Dobrla vas in Škocijan ter v celovškem okraju Hodiše, Škofiče in Otok. Večje število turističnih privatnih sob ima tudi občina Št. Štefan v šmohorskem okraju. Med občinami na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem so le nekatere turistične občine, ki imajo poleg omenjenih turističnih prenočitvenih kapacitet še kampinge. Med najpomembnejšimi omenimo Hodiše v celovškem okraju, Bekštanj v beljaškem okraju ter Škocijan v velikovškem okraju. > Analize so opravljene v raziskovalni nalogi Nada Vilhar: Vloga turizma v lokalnem gospodarstvu na slovenskem narodnostno mešanem ozemlju v Avstriji. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 1985, 143 strani, 67 preglednic, 15 grafikonov. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 š 207 Turistično razvite občine na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem z največjim številom turističnih prenočitvenih obratov imajo v svojih turističnih obratih tudi največje število ležišč. Značilnosti turističnega prometa Turistični promet lahko kvantificiramo na različne načine, predvsem pa s številom gostov, s številom nočitev, z ugotavljanjem količine turistične potrošnje ali pa s številom vstopov v državo. Na Koroškem v celoti prevladuje število gostov in njihovih nočitev v gostinskih objektih najvišjih kategorij: v hotelih, motelih, penzionih ter v zdraviliščih teh kategorij. V opazovanem razdobju 1968—1981 smo naj- večji delež gostov v teh kategorijah obratov zabeležili v letu 1969, ko je turistične prenočitvene obrate višjih kategorij obiskalo 66,3 % vseh gostov. Po tem letu beležimo rahlo zmnanjševanje deleža gostov v teh kategorijah obratov. Po številu gostov, ki obiščejo Koroško, se jih veliko odloči za bivanje v turističnih privatnih sobah, njihov največji delež smo zabeležili leta 1973, ko je turistične privatne sobe obiskalo 23,6 % vseh gostov. Po tem letu se je tudi v turističnih privatnih sobah zmanjševal delež gostov v skupnem številu gostov, ki obiščejo Koroško. Iz leta v leto pa se povečuje delež gostov, ki obiskujejo turistične prenočitvene obrate nižjih kategorij ter kam- pinge in šotorišča. Delež prihodov gostov v turistične prenočitvene obrate nižjih kategorij je konstantno rasel v celotnem opazovanem razdobju 1968— 1981 in dosegel v letu 1981 delež gostov 7,7 % v primerjavi z 2,7 % leta 1968. Pri tem moramo poudariti, da je v to kategorijo vključena tudi vrsta objektov, kot so apartmaji in bungalovi ter počitniška stanovanja in počitniške hiše, ki so jih začeli graditi predvsem v zadnjih letih in se v njih zadržuje največje število gostov. Čeprav je število gostov in njihovih nočitev v tovrstnih objektih še relativno nizko, pa iz leta v leto opažamo njihovo naraščanje. Čisti zrak in mirno okolje gozdov in jezer, poleg tega pa še dostopno nizke cene ter dokaj visoka kvaliteta tovrstnih objektov so verjetno največ pripmogli k povečanju števila gostov v teh objektih. V ostalih turističnih prenočitvenih obratih nižjih kategorij se zadržuje relativno malo gostov. V strukturi turističnega prometa Koroške prevladujejo tuji gostje. Njihov delež v skupnem številu vseh gostov na Koroškem variira od 70,4 % leta 1968 do 76,2 % leta 1973. Naftna kriza leta 1974, monetarne razmere v letih 1976 in 1977 so vplivale, da se je delež tujih gostov v teh letih manjšal, dosegel leta 1977 71,6 %, po tem letu pa opazimo počasno rast, tako da je leta 1980 že zavzemal 73,5 % vseh gostov. Vendar, kot vidimo, je največja razlika v deležu tujih gostov v opazovanem razdobju porast le-teh za 5,8 %, kar kaže na to, da je delež tujih gostov na Koroškem razmeroma konstanten. Delež domačih gostov se je v opazovanem razdobju gibal od 29,6 % leta 1968 — tako visokega deleža domačih gostov po tem letu na Koro- 208 N. Vilhar: Razvoj turističnega gospodarstva... škem ne beležimo več — do 23,8 % leta 1973. Po tem letu je delež domačih turistov rasel, vendar se je povečal največ za 4,6% — na 28,4%. Lahko ugotovimo, da je tudi delež domačih gostov v celotnem opazovanem raz- dobju konstanten. Še bolj karakteristična je struktura nočitev gostov na Koroškem. V nočitvah v turističnem prometu še bolj izrazito prevladujejo tuji gostje. Njihov delež v skupnem številu nočitev na Koroškem variira od 79,3 % leta 1978 do 85,0 % leta 1972. Podatki kažejo, kako pomemben delež zavze- majo tuji gostje v turističnem prometu Koroške. Delež nočitev domačih gostov je v celotnem opazovanem razdobju 1968—1981 razmeromanizek, čeprav opazimo, da se predvsem v zadnjih letih nekoliko povečuje. V celotnem opazovanem razdobju delež nočitev domačih gostov variira od 15 % leta 1972 do 20,7 % leta 1978. To kaže, da se večje število domačih gostov na Koroškem odloča za izletniški turizem, medtem ko so tuji gostje na Koroškem predvsem stacionarni gostje. Koroška je dežela z izrazito poletno turistično sezono. Turistično gospodarstvo Koroške si prizadeva raziširiti turistično ponudbo tudi v zimsko turistično sezono, vendar le-ta zavzema še relativno majhen delež v turistični ponudbi Koroške. Med najpomembnejše turistične kraje na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem spadajo kraji, ki so tudi v turističnem letu 1980/81 zabeležili največje število prihodov gostov in njihovih nočitev. Ti kraji so: v beljaškem okraju Bekštanj, Vrba, Podklošter in Št. Jakob v Rožu, v celovškem okraju Otok, Hodiše, Škofiče, Dholica in Borovlje, v velikovškem okraju pa Škocijan; veliko manj, pa vseeno precejšnje število gostov pa je obiskalo tudi Dobrlo vas. Za turistične kraje, ki ležijo ob koroških jezerih, je značilno, da imajo razvito predvsem poletno turistično sezono. V beljaškem okraju je najbolj izrazit turistični center z razvito poletno turistično sezono Vrba, ki ga v poletni turistični sezoni obišče kar 96,1 % vseh gostov. V celovškem okraju so izraziti centri s poletno turistično sezono Hodiše, Otok, Dholica in Škofi- če. Najbolj sezonska občina je Hodiše, ki jo v poletni polovici leta obišče 99,2 % vseh gostov. V velikovškem okraju je izrazito poletni turistični center Škocijan ob Klopinjskem jezeru. Poleti ta turistični center obišče 99,4 % vseh gostov. V obdobju od turističnega leta" 1973/74 do turističnega leta 1980/81 beležimo po posameznih okrajih in občinah na narodnostno mešanem ozemlju le z nekaj izjemami bistveno povečanje prihodov gostov in njihovih nočitev tako v poletni kot zimski turistični sezoni. $ Turistično leto razdeljujejo statistični viri na poletno in zimsko polovico leta. Poletna polovica leta zajema V., Vl., VIl., Vill., IX. in X. mesec, kar znaša 184 dni, zimska polovica leta pa pomenijo XI., XIl., |., H., Ill. in IV. mesec. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 209 Za večino turističnih krajev na narodnostno mešanem ozemlju je značilno, da si zelo prizadevajo podaljšati turistično sezono z razširjajem turi- stične ponudbe. Nekatere med občinami pa so začele močneje razvijati tudi zimsko turistično ponudbo in beležijo že povečanje turističnega prometa tudi v zimski sezoni. Med te občine spadajo predvsem občine Podklošter, Rožek, Bekštanj, Št. Jakob v Rožu in Vrba v beljaškem okraju. Pri tem je treba poudariti, da ima Rožek razvito le poletno turistično ponudbo. Ostale občine tega okraja pa že razširjajo svojo turistično ponudbo tudi na ostale mesece izven poletne turistične sezone. Tako beležimo najvišji indeks rasti prihodov gostov in njihovih nočitev v zimski sezoni v Bekštanju (ind. prihodov 724, ind. nočitev 1.002), bistveno pa se je število gostov in nočitev povečalo v zimski sezoni tudi v ostalih občinah tega okraja. V celovškem okraju se je v opazovanem razdobju število gostov in nji- hovih nočitev najbolj povečalo v naslednjih krajih: Borovlje, Pokrče, Kotmara vas, Bilčovs, Dholica, Hodiše, Otok in Škofiče. Turistični promet se je najbolj povečal v občinah Borovlje, kjer beležimo indeks rasti prihodov gostov v opazovanem razdobju 293, indeks nočitev pa 293, Pokrče (ind. rasti števila gostov 245, ind. rasti števila nočitev 199) ter Otok (ind. rasti števila gostov 122, ind. rasti števila nočitev 107). Za omenjene občine je zna- čilno, da so bistveno razširile turistično ponudbo na celo turistično leto. V opazovanem razdobju se je v občini Borovlje zelo povečalo število gostov v zimski turistični sezoni (ind. 1.080) in njihovih nočitev (ind. 952). V najbolj razviti turistični občini celovškega okraja Otoku so začeli pomembno povečevati turistični promet tudi v zimski turistični sezoni. V obdobju 1973/74 — 1980/81 beležimo v prihodu gostov ind. rasti 1.058, v številu nočitev pa ind. rasti 3.480. Prav tako smo zabeležili visoke indekse rasti v prihodih v zimski sezoni v občini Pokrče (ind. 1.000) in v številu nočitev (ind. 2.763). V velikovškem okraju so turistični promet najbolj razvile občine Železna Kapla, Škocijan, Pliberk in Djekše. V turističnem letu 1980/81 dosega v primerjavi s turističnim letom 1973/74 občina Železna Kapla indeks rasti prihodov gostov 296, ind. rasti nočitev pa 214, občina Pliberk pa ind. rasti prihodov 194, ind. rasti nočitev pa 186. Pri tem naj poudarimo, da so omenjene občine posebno razvile zimsko turistično ponudbo in občutno podalj- šale poletno turistično sezono. V občini Železna Kapla so dosegli ind. rasti prihodov gostov v zimski turistični sezoni 1.473, ind. rasti njihovih nočitev pa 1.218, tudi v občini Djekše beležimo visoke indekse rasti v opazovanem obdobju v zimski polovici leta (v prihodu gostov ind. 485, v nočitvah pa ind. 745). Oglejmo si še strukturo gostov in njihovih nočitev v turističnem letu na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem. V šmohorskem okraju je edina občina na narodnostno mešanem ozemlju Št. Štefan, občina z izrazito poletno turistično sezono. Kar 97,2 % vseh gostov obišče kraje te občine v poletni polovici leta. -V beljaškem okraju so vse občine razvile turistično ponudbo v poletni polovici leta, opažamo pa že tendenco k razširitvi turistične sezone tudi 210 N. Vilhar: Razvoj turističnega gospodarstva ... izven poletnega časa. Predvsem v občinah Podklošter in Straja vas se iz leta v leto povečuje delež tistih gostov, ki te kraje obiščejo v zimski polovici leta, pri čemer pa je treba poudariti, da je ta delež relativno še zelo nizek. Za razvitejše turistične občine tega okraja pa velja, da jih obišče največ gostov v poletni polovici leta. Občino Vrba obišče v poletni sezoni 96,1 % vseh gostov, prenočuje pa v poletni sezoni v tej občini kar 99,3 % vseh gostov. Občina Rožek ima razvito le poletno turistično sezono. V celovškem okraju se v vseh občinah še izraziteje kaže tendenca k poletni turistični ponudbi. Najbolj je izrazita v večjih turističnih občinah kot so Hodiše, Otok in Dholica, pa tudi Škofiče. Najbolj sezonska turistična občina je Hodiše, ki jo v poletni polovici leta obišče 99,2 % vseh gostov, kar je povsem razumljivo, saj te turistične občine ležijo ob koroških jezerih, ki predvsem poleti ponujajo gostom veliko ugodja. Nekatere od občin pa so turistično sezono že občutno podaljšale tudi v zimsko polovico leta, pred- vsem Borovlje in Pokrče, kjer se je v opazovanem razdobju od turističnega leta 1973/74 do 1980/81 kar za 21,8 % povečal delež tistih gostov, ki to občino obiščejo v zimskih mesecih. Občino Grabštanj je v zimski sezoni 1980/81 obiskalo 29,6 % vseh gostov. V velikovškem okraju je izrazito poletni turistični center Škocijan ob Klopinjskem jezeru. Poleti ta turistični center obišče 99,4 % vseh gostov. Med vsemi občinami na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem so predvsem nekatere med občinami velikovškega okraja močneje razvile zimsko turistično ponudbo: kraje na območju občine Pliberk je v zimski sezoni 1980/81 obiskalo 46,4 % vseh gostov, Djekše 23,8 % ter Železno Kaplo 22,0 % vseh gostov. Tudi v primerjavi s turističnim letom 1973/74 vidimo, ponudbo da si omenjene in izkoristiti vse občine precej možnosti prizadevajo primarne razširiti turistično turistične ponudbe tega območja. Predvsem občine Železna Kapla, Globasnica in Pliberk imajo zaradi svoje naravne lege in naravnih značilnosti veliko možnosti za razširitev turistične ponudbe v zimski sezoni. V strukturi gostov tudi na narodnostno mešanem ozemlju na Koro- škem prevladujejo tuji gostje. Turistično razvite kraje v velikovškem okraju pa obišče tudi veliko število domačih gostov. V turističnem letu 1980/81 je po posameznih političnih okrajih obiskalo največje število gostov naslednje turistično razvite kraje na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem. V beljaškem okraju turistične občine Vrba, Bekštanj in Podklošter, gostje pa so te turistične kraje obiskali predvsem v poletni polovici leta, ko beležimo tudi največ prihodov domačihin tujih gostov. Prav tako so omenjeni kraji zabeležili tudi največje število nočitev gostov, prav tako večidel v poletni polovici leta. Tudi če si ogledamo strukturo gostov po omenjenih in drugih krajih beljaškega okraja, vidimo, da prevladujejo tuji gostje. Turistični center Vrbo je v turističnem letu 1980/ 81 obiskalo 79,3 % tujih gostov, prenočevalo pa je kar 84,8 % tujih gostov, Bekštanj je v turističnem letu 1980/81 obiskalo 83,2 % tujih gostov, preno- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 211 čevalo pa je 88,0 % tujih gostov. Bekštanj in Podklošter pa je precejšnje število gostov obiskalo tudi v zimski sezoni. V celovškem okraju so turistični najbolj obiskovali naslednje turistične občine: Otok, Hodiše in Škofiče, pa tudi Borovlje, veliko število nočitev pa beležimo v turističnem letu 1980/81 tudi v Dholici. Omenjene kraje je obiskalo in v njih prenočevalo največ tujih turistov predvsem v poletni sezoni. Delež tujih gostov se je v turistično razvitih občinah celovškega okraja v turističnem letu 1980/81 gibal od 59,1 % v Pokrčah, kjer se je turizem šele v zadnjih letih začel nekoliko bolj razvijati, pa do 89,1 % v Bilčovsu, ki privablja številne tuje goste predvsem v poletni turistični sezoni. V celovškem okraju omenimo še Grabštanj, katerega je v turističnem letu 1980/81 obiskalo kar 71,4 % domačih gostov in le 28,6 % tujih gostov. Ostale kraje celovškega okraja, ki so turistično bolj razviti, obišče več kot 80 % tujih gostov. V velikovškem okraju je največ gostov obiskalo turistične kraje Škoci- jan, največji turistični center velikovškega okraja, veliko gostov pa so zabeležili tudi ostali turistični kraji: Železna Kapla, Dobrla vas, Pliberk in Velikovec. Gostje obiskujejo turistične kraje velikovškega okraja predvsem v poletni polovici leta. Pomemben turistični kraj z razvito zimsko turistično ponudbo v velikovškem okraju pa je Pliberk, katerega je v turističnem letu 1980/81 obiskalo več gostov v zimski kot v poletni turistični sezoni. V struk- turi gostov tudi v velikovškem okraju prevladujejo tuji gostje. Največji turistični center Škocijan je v turističnem letu 1980/81 zabeležil 66,5 % tujih gostov, največ tujih gostov pa je obiskalo še razvijajoči se turistični kraj Globasnico, 79,7 % vseh gostov. Domači gostje so v turističnem letu 1980/81 najbolj obiskovali Djekše, kjerje bilo v turističnem letu 1980/81 registriranih 90,1 % domačih gostov, več kot polovico domačih gostov v skupnem šte- vilu vseh gostov pa so v turističnem letu 1980/81 registrirali tudi v Suhi, Velikovcu in blizu 50 % tudi v Grebinju. Iz celotne analize je razvidno, da največji delež domačih gostov obišče večino krajev velikovškega okraja. Turistični promet se je v celotnem opazovanem razdobju 1973/74 — 1980/ 81 povečal v vseh občinah na narodnostno mešanem ozemlju. Struktura prihodov gostov in njihovih nočitev pa se v večini občin spreminja v korist domačih gostov, posebno še v tistih občinah, v katerih je bil v opazovanem obdobju delež domačih gostov še relativno nizek. Izkoriščenost prenočitvenih zmogljivosti in povprečna doba bivanja gostov v turističnih prenočitvenih obratih na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem Koroška je v celoti v poletni turistični sezoni 1981 dosegla izkoriščenost turističnih prenočitvenih obratov višjih kategorij 40,3 %, kar predstavlja zasedenost 74 dni v poletnih mesecih. Izkoriščenost vseh prenočitvenih zmogljivosti v celem letu pa dejansko znaša le 23,7 %. To nam potrjuje, da 212 N. Vilhar: Razvoj turističnega gospodarstva... je Koroška dežela z izrazito poletno turistično sezono, v zimski turistični. sezoni Koroško obišče relativno malo gostov, večina gostov pa se zadržuje v turističnih prenočitvenih obratih višjih kategorij. V najrazvitejših turističnih občinah na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem so v poletni turistični sezoni 1981 zabeležili naslednje odstotke izkoriščenosti prenočitvenih zmogljivosti v obratih višjih kategorij: v beljaškem okraju Bekštanj 41,7 %, Vrba 38,5 %, Rožek 38,2 % in Št. Jakob v Rožu 32,5 %, občina Št. Štefan v šmohorskem okraju 28,5 %, v celovškem okraju Hodiše 40,2 %, Škofiče 39,0 %, Dholica 35,4 % ter Otok 32,0 %. V velikovškem okraju beležimo največjo izkoriščenost prenočitvenih zmogljivosti v naslednjih krajih: Djekše 46,8 %, Škocijan 43,6 %, Železna Kapla 35,4 % in Dobrla vas 32,6 %. Večina občin na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem je v obdobju od leta 1974 do leta 1981 bistveno povečala izkoriščenost prenočitvenih zmogljivosti, najbolj tiste občine, ki imajo že močneje razvito turistično ponudbo in ki se iz leta v leto razvijajo v vse pomembnejše turistične centre Koroške. To so predvsem Bekštanj in Vrba v beljaškem okraju, Hodiše, Dholica in Škofiče v celovškem okraju ter Škocijan, Železna Kapla, Dobrla vas, Pliberk in Djekše v velikovškem okraju. V povprečju prebivajo gostje na Koroškem 8 dni. Povprečna doba bivanja domačih in tujih gostov po posameznih občinah na mešanem ozemlju na Koroškem je v turističnem letu 1980/81 do 16 dni. V beljaškem okraju so se gostje zadrževali od 3 občini Bekštanj beležijo v tuističnem letu 1980/81 povprečno narodnostno znašala od 3 do 12 dni. V dobo bivanja gostov 11 dni, v občini Rožek 10 dni, v občinah Št. Jakob v Rožu in Vrba prek 9 dni. V celovškem okraju so se domači in tuji gostje zadrževali povprečno 3 do 16 dni. Najdaljšo povprečno dobo bivanja domačih in tujih gostov smo zabeležili v dveh krajih, ki šele razvijata svojo turistično ponud- bo: v občini Žihpolje so se gostje zadrževali kar 15,90 dneva, v občini Štalenska gora pa 12,51 dneva. Sledijo Škofiče in Šmarjeta v Rožu z več kot 11 dnevi, Hodiše in Bilčovs z več kot 10 dnevi ter Otok in Žrelec z več kot 9 dnevi. Med vsemi občinami na narodnostno mešanem ozemlju na Koro- škem se domači in tuji gostje najdlje zadržujejo v krajih velikovškega okraja. V turističnem letu 1980/81 je povprečna doba bivanja domačih in tujih gostov v velikovškem okraju znašala od 5 do skoraj 13 dni. Najdlje so se gostje zadrževali v občinah Škocijan in Žitara vas, čez 12 dni, v občinah oa in Globasnica prek 10 dni ter v občinah Dobrla vas in Galicija več ot 9 dni. Sezonska variabilnost turističnega prometa na Koroškem Sezonsko poslovanje je ena temeljnih značilnosti turističnega gospo- darstva, to pa se najbolj odraža v najvidnejši turistični dejavnosti, v gostinstvu. Sezonsko gostinstvo opravlja gostinske storitve le v določenih letnih obdobjih, ker se mora prilagajati močnemu nihanju povpraševanja. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 213 Če presojamo turistično ponudbo samo s stališča gostinstva, ugotav- ljamo, da to ponudbo lahko definiramo s številom turističnih ležišč in sedežev, ki se povečujejo samo z gradnjo novih gostinskih objektov. Turistične zmogljivosti so celo leto na voljo v enakem številu — torej je ponudba stalno enaka, povpraševanje po gostinskih storitvah pa v določeni letni dobi presega gostinske zmogljivosti, v drugem času pa je povpraševanje mnogo manjše od ponudbe. Neskladje med togo turistično ponudbo in variabilnim povpraševa- njem je največji problem v turističnem gospodarstvu in še posebej problem prenočitvenih obratov. Zmogljivosti prenočitvenih obratov so v glavni turistični sezoni premajhne, v času zunaj sezone pa so samo delno izkoriš- čene ali pa sploh niso. Iz naših analiz je razvidno, da je Koroška deželaz izrazitim sezonskim značajem turizma. To nam potrjuje minimalna frekvenca gostov v mesecih oktober (4,1 % v turističnem letu 1980/81), november (1,1 %) in december 1981 (5,2 %) ter v prvih nekaj mesecih leta. Odstotek izkoriščenosti je največji avgusta (91,4 %) in julija (89,4 %). V ostalih mesecih je procent izko- riščenosti prenočitvenih zmogljivosti na Koroškem bistveno nižji kot v glavnih sezonskih mesecih. Po statističnih virih turistično leto sestavljata zimska polovica leta in poletna polovica leta. Zimska polovica leta traja od novembra do aprila, poletna polovica leta pa traja od maja do oktobra. Turistične zmogljivosti na Koroškem so maksimalno izkoriščene v poletni polovici leta — od maja do oktobra — povprečna izkoriščenost je bila leta 1981 v teh mesecih 41,6 %. V zimski polovici leta — od novembra 1980 do aprila 1981 — so bile zmogljivosti na Koroškem zasedene 7,0 %. Prenočitveni obrati najvišjih kategorij: A1/A, B, C/D so bili v turističnem letu 1980/81 v povprečju zasedeni 23,4 %. Odstotek izkoriščenosti je v objektih teh kategorij največji v avgustu (78,4 %) in v juliju (74,2 %), predvsem pa lahko ugotovimo, da so najbolj zasedeni v poletni polovici leta — od maja do oktobra. Zimska polovica leta — od novembra 1980 do aprila 1981 — je manj zasedena, z najvišjim odstotkom januarja (10,8 %) in februarja (10,7 %). Privatne sobe so na Koroškem prav tako najbolj zasedene v poletni polovici leta. Leta 1981 so bile najbolj zasedene avgusta (72,3 %) in julija (65,9 %), v ostalih mesecih leta pa so bile zmogljivosti privatnih sob dosti manj zasedene. Že ostali meseci poletne polovice leta: maj (2,5 %), junij (15,7 %), september (15,2 %) in oktober (1,5 %) so slabše zasedeni. V zimski polovici leta so privatne sobe minimalno izkoriščene: od 0,2 % novembra 1980 do 3,1 % decembra 1980 in 2,9 % januarja 1981. V pov- prečju so bile v turističnem letu 1980/81 privatne sobe na Koroškem zasedene 15,3 %. Prenočitveni obrati nižjih kategorij, kot so mladinska prenočišča in okrevališča, oskrbni domovi in drugo so prav tako kot ostali turistični prenočitveni objekti na Koroškem najbolj zasedeni v poletni polovici leta: avgusta 69,6 %, julija 64,5 %. V ostalih mesecih poletne polovice leta N. Vilhar: Razvoj turističnega gospodarstva ... 214 i ; V zimski polovici leta beležimo najvišjo izkoriščenost v somesecih mani zase k %) tudi in februar (10,1 %), v ostalih mesecih je izkoriščeJih kapacitet za polovico nižja. V povprečju so bili ti turistični nost toe objekti v turističnem letu 1980/81 izkoriščeni 19,4 %. renije primerjamo izkoriščenost po posameznih turističnih prenočitvenih najobratih na Koroškem, ugotovimo, da so bili v turističnem letu 1980/81 %), (23,4 kategorij najvišjih obrati bolj izkoriščeni turistični prenočitveni najmanj pa privatne sobe (15,4 %). V poletni in zimski sezoni so bili ti objekti prav tako najbolj zasedeni, pri tem pa naj omenimo, da privatne sobe v zimski polovici leta skoraj ne beležijo nočitev, saj je njihova najvišja izkoriščenost le 3,1 %. Izbor turističnih regij na Koroškem Definiranje regij, kot so bile opredeljene v svetovni (turistični) literaturi ali v domači (geografski) literaturi, postavlja v konfrontaciji z razpoložljivimi podatki statističnih služb prvi problem. Podatki se nanašajo vselej na občino kot najmanjšo teritorialno enoto. Zato smo bili prisiljeni nasloniti se na podatke po občinah in tako občino izenačiti s pojmom regije, saj bi združevanje več občin v večje regije zabrisalo najbolj tipične karakteristike turi- stičnih ali neturističnih regij. Če bi bili na voljo ustrezni podatki, bi bilo sploh koristno izbrati še manjšo teritorialno enoto od občine, ker je v strokovni literaturi neprestano ponavljana teza, da je osnovna celica turistične ponudbe turistični kraj, v občinah pa je pogosto združenih nekaj večih turi- stičnih centrov s turistično nerazvitim delom občine. Naslednji problem je bil izbor kazalcev, ki prikazujejo stopnjo turistične razvitosti. Vzeti je treba relativno kazalce in tako abstrahirati vpliv velikosti občine po površini ali po številu prebivalcev. Običajni kazalci, ki se večinoma uporabljajo v ta namen, so število turističnih prenočitev na 1 km? površine ali na 1 stalnega prebivalca. Manj pa so v rabi kazalci, kot so delež zaposlenih ali delež narodnega dohodka v gostinstvu in turizmu v primer- javi s skupnim številom zaposlenih oziroma skupnim narodnim dohodkom v občini. Zadnji kazalci imajo še to slabost, da prikazujejo strukturo, ne pa stopnje razvitosti. Zato je kazalce, ki izražajo strukturo, bolje nadomestiti s kazalci na prebivalca." Izbor turistično razvitih regij Koroške smo v raziskavi opravili z analizo po prvih dveh omenjenih kazalcih: turistični opremljenosti in turistični intenzivnosti. Turistično najrazvitejše občine na Koroškem smo po naših analizah razvrstili v range od 1 do 10. V našem primeru se rangi po obeh kazal- 7 (Inštitut za ekonomska raziskovanja Ljubljana: Poročilo o delu za leto 1982. Usmerjeni razi- skovalni program: Turizem v slovenskem gospodarstvu in njegova vloga v dolgoročnem razvoju SR Slovenije, december 1982, str. 105—106. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 215 cih ujemajo od 1. do 8. ranga. Od 8. do 10. ranga pa nastajajo spremembe, ki jih je teže uskladiti, ker so razlike med obema kazalcema dokaj velike. Po analizi turistične razvitosti posameznih občin na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem po kazalcih — število prenočitev vseh turistov v vseh vrstah prenočitvenih obratov na 1 stalnega prebivalca (turistična intenzivnost) in — število ležišč v vseh vrstah prenočitvenih obratov na 1 km? površine (turistična opremljenost) spadajo med turistično razvitejše občine narodnostno mešanega ozemlja naslednje občine: OPHoNnROeNS Otok — Maria Warth Škocijan — St. Kanzian 11. Dobrla vas — Eberndort Vrba ob jezeru — Velden am Warthersee Hodiše — Keutschach Škofiče — Schiefling Bekštanj — Finkenstein Dholica — Techelsberg Rožek — Rosegg Št. Jakob v Rožu — St. Jakob im Rosental 10. Št. Štefan na Zilji — St. Stefan an der Gail 12. Vernberk — Wernberg. Dodatno smo k analizi turistične razvitosti po kazalcih turistične razvitosti: turistična intenzivnost in turistična opremljenost dodali še kazalec: število nočitev na posteljo. Analiza je zanimiva predvsem zato, ker je poka- zala povsem drugačen rang turistično razvitih regij na Koroškem. Ta metoda predpostavlja kot optimalno 60 nočitev na eno ležišče v turističnem ODHDDRONA letu. Če po tej najrazvitejših nji: Djekše — Bekštanj metodi razvrstimo turistične regije na Koroškem, je vrstni red turističnih občin na narodnostno mešanem ozemlju nasledDiex — Finkenstein Škocijan — St. Kanzian Štalenska gora — Magdalensberg Pliberk — Bleiburg Rožek — Rosegg Železna Kapla — Eisenkappel Škofiče — Schiefling Vrba ob jezeru — Velden am Worthersee. Analiza, opravljena po tej metodi, dopolnjuje opravljene analize turistične razvitosti posameznih regij na Koroškem. Po tej metodi se dodatno uvrščajo med turistično razvitejše občine na narodnostno mešanem ozem- lju še tri občine v velikovškem okraju: Djekše, Pliberk in Železna Kapla ter talenska gora v celovškem političnem okraju, medtem ko ostale turistično razvite občine ta analiza le potrjuje. 216 N. Vilhar: Razvoj turističnega gospodarstva... Summary THE DEVELOPMENT OF TOURISM IN THE ETHNICALLY MIXED AREAS OF CARINTHIA What tourism in Carinthia has to offer is primarily the two hundred or more lakes around which tourist activities are centred. The favourable climate, the warm lake water in the summer monthe, the guiet green woods surrounding the lakes, the dales and meadows of the lakes can be exchanged where about a hundred offer nature at its best. ln winter the beauty for the attractions offered by the mountains ski slopes with lifts and roads cleared of snow wait for tourists. In additin, Carinthia's rich historical and many visitors throughout the year. cultural Carinthia disposes of an extensive aceommodation heritage attracts capacity, which inclu- des hotels of high categories as well as private rooms. Bed-and-breakfast places of lower categories are less freguent. Nevertheless, some of these places — mainly apartments and bungalows — have marked a considerable increase in visitors for the past few years and have thus become prospective factors in the tourist potential in Carinthia. Most guests pefer staying in high-class hotels and private rooms. There are relatively few guests in places of lower categories. Foreign tourists are pre- dominant; in some communes situated in ethnically mixed areas native guests are prevalant: for instance, in Grafenstein/Grabštanj in the Klagenfurt/ Celovec district and Diex/Djekše, Volkkermarkt/Velikovec and Griffen/Grebinj in the district of Volkermarkt Velikovec. Carinthia is a country with a strongly developed summer tourist season. Especially the tourist-conscious places situated on the banks of the many lakes can offer a lot to the summer tourists. In some cornmunes in the ethnically mixod areas great efforts have been made to develop, apart from the surnmer season, a profitable winter season. Some communes in the Volkermarkt/Veilkovec district have been particularly successful in this respect. The number of winter tourists have almost egualled those of the Summer tourists in the communes of Bleiburg/Pliberk, Diex/Djekše and Eisenkappel/Železna Kapla. Some other touristically well-developed communes in the ethnically mixed areas have also been trying to develop tourism during the winter season. The results of such endeavours can be seen in the indexod growth of the numbers of visitors who stay overnight in some communes situated in the ethnically mixed areas during the winter seasons from 1973/74 to 1980/81: for example, Finkenstein/Bekštanj in the Villach/Beljak district, Ferlach/Borovlje, Maria Worth/Otok, Portschach/Pokrče and Grafenstein/Grabštanj in the Klagenfurt/Celovec district; further Bleiburg/Pliberk, Eisenkappel/Železna Kapla and Diex/Djekše in the Volkermarkt/Velikovec disctrict. . In the summer season of 1981, the whole of Carinthia sold 40.3 accommodation during capatcities in high-class hotels, which the summer months were sold out. In the whole means year, % oftheir that 74 days however, only 23.7 % ofall capacities are booked. It is thus evident that Carinthia is a country with well-developed summer tourism whereas in the winter season it is visited by relatively fow tourists. Most guests stay at high-class hotels and guest houses of higher categories. In most communes of the ethnically mixed areas more beds were sold from 1974 to 1981 than ever before. This is mainly true of the communes which dispose of a well-developed tourist trade and have become important tourist centres of Carinthia, such as Finkenstein/Bekštanj and Velden/Vrba in the Villach/Beljak district, Keutschach/Hodiše, Techel- sberg/Dholica and Schiefing am See/Škofiče in the Klagenfurt/Celovec district; then St Kanzian/Škocjan, Eisenkappel/Železna Kapla, Eberndorf/Dobrla vas, Bleiburg/Pliberk and Dicx/Djekše in the Včlkermarkt/Velikovec district. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 On mixed the average, 217 visitors stay in Carinthia for 8 days. areas the average stay of visitors is from 3 to 16 days. In the ethnically Foreign visitors stay longest in Carinthia, so their share is the biggest. The average stay of native guests is much shorter. Foreign guests can be considered as stationary guests whereas natives mostly prefer short tours or trips at weekends. It is evident from our analyses that Carinthia is a country where tourism is season-orientated. This is proved by the minimal freguency of guests in the months of October, November and December and in the fist few months of the year. The percentage of bookings is highest in July and August. In the remaining months the percentage of bookings is much lower than during the main season. Finally, we have made a selection of the best-developed tourist places in Carinthia. According to tourist intensity and eguipment, the touristically bestdeveloped communes in the ethnically mixed areas are: St Stefan im Gailtal/ Št. Štefan na Zilji in the Hermagor/Šmohor district, Finkenstein/Bekštanj, Wer- nberg/Vernberk, Rosegg/Rožek, St Jakob im Rosental/Št. Jakob v Rožu and Velden/Vrba in the Villach/Beljak districtl; then Techelberg/Dholica, Maria Warth/Otok, Keutschach/Hodiše and Schiefling am See/Škofiče in the Kla- enfurt/Celovec district and, further, Eberndorf/Dobrla vas and St Kanzian/ kocjan in the Voalkermarkt/Velikovec disitrict. Ascording to the additional index of the booking rate of all tourists as compared with the number of beds, Magdalensberg/Štalenska gora in the Klagenfurt/Celovec district and Eisenkappel/Železna Kapla, Bleiburg/Pliberk and Diex/Djekše in the Volkermarkv Velikovec district have been added to the touristically well-developed communes in the ethnically mixed areas of Carinthia. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19, s. 219—227 219 Vera Klopčič MANJŠINE — MOST ALI BREME V MEDDRŽAVNIH STIKIH SFRJ Z AVSTRIJO? Uvod Tekst je del širšega sklopa »Vključenost manjšinskega vprašanja v uradne meddržavne stike na najvišji ravni med Jugoslavijo in Italijo (v obdobju 1954—1979), Jugoslavijo in Avstrijo (obdobje 1955—1979) in Jugoslavijo in Madžarsko (1947—1979).« Naloga o meddržavnih stikih na najvišji ravni z Italijo je bila dokončana maja 1983, o meddržavnih stikih na najvišji ravni z Avstrijo v prvi polovici leta 1985, naloga o meddržavnih stikih na najvišji ravni z Madžarsko (s posebnim poudarkom na sodelovanju SR Slovenije oz. na pomenu sodelovanja za Slovence v Porabju in madžarsko narodnost v Prekmurju) pa na začetku leta 1986. Vključenost manjšinskega vprašanja v uradne meddržavne stike na najvišji ravni med Avstrijo in Jugoslavijo je v literaturi obdelala vrsta znanih slovenskih znanstvenikov, predvsem zgodovinarjev. Naj omenim le imena Janka Pleterskega, Toneta Zorna, Dušana Nečaka in Janeza Stergarja (ki so bili vsi ali pa so še sodelavci INV). Konkretno o bilateralnih odnosih je podrobne preglede objavil dr. Tone Zorn v »Časopisu za suvremenu povi- jest« (Zagreb, leto 1977) ter v Biltenu INV št. 7. 8, letnik 1978. V času od leta 1945 do danes je bilo na INV zbranega veliko gradiva O vključenosti manjšinskega vprašanja v bilateralne stike SFRJ z Avstrijo. Treba je omeniti, da je bil INV tudi sosklicatelj simpozija »O aktualnih vprašanjih slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji«, na katerem so bila obrav- navana vprašanja uresničitve člena 7 ADP ter mednarodne razsežnosti ADP (brošura z istim naslovom, Ljubljana 1976). V istem letu je INV izdal tudi posebno številko Razprav in gradiv (št. 7, 8) o vprašanju izpolnjevanja manjšinskih določil ADP, kjer so se tudi s pravnimi vprašanji ukvarjali znani strokovnjaki Vlado Benko, dr. Borut Bohte, Budisav Vukas itd. Sodelavci INV so sodelovali tudi v pripravi publikacije Problem manjina u jugoslovansko-austrijskim odnosima (Bgd., 77). V času priprave svoje raziskovalne naloge sem proučila to obsežno gradivo in spoznala ugotovitve in mnenja sodelavcev, ki so se doslej ukvar- jali s tem vprašanjem. . Opravljeno delo na tem področju (zbiranja in analiza gradiva) o vključenosti manjšinskega vprašanja v bilateralne stike, ki je razvidno že iz objav dr. Zorna (Zgodovinski časopis 1982, št. 1, 2, str. 132—152) zbuja spoštovanje, ki so ga izrazili tako domači kot tuji strokovnjaki. Obsežno 220 V. Klopčič: Manjšine — most ali breme ... delo in vloženi trud mojih predhodnikov mi je v mnogočem olajšal delo, zlasti v začetni fazi zbiranja in selekcioniranja gradiva in podatkov, ki so pomembni za obravnavo vključenosti manjšinskega vprašanja v meddržavne stike med Avstrijo in Jugoslavijo v letih 1955— 1979. Celotna bibliografija je objavljena v projektni knjigi »Problemi in perspektive slovenskih narodnostnih skupnosti v sosednjih državah« (Lj., 1980) na straneh 72—82 Namen mojega prispevka k raziskovanju vključenosti manjšinskega vprašanja v bilateralne odnose Avstrije in Jugoslavije ni v ponavljanju ugo- tovitev, ki so bile že napisane ali izrečene. Glede na to, da zajema naloga daljše časovno obdobje, je možen celovit vpogled v uresničevanje sklepov in stališč, ki so bila sprejeta ob uradnih stikih na najvišjih ravneh v obdobju 1955—1979. Obenem pa ravno ta časovna distanca omogoča preverjanje odločitev in stališč tako v matični domovini kot tudi znotraj same manjšine do posameznih ukrepov avstrijske vlade za urejanje manjšinskega var- stva. Zato je moj interes usmerjen na prikaz in oceno, koliko so iniciative Jugoslavije za obravnavanje vprašanj manjšinske zaščite (v uradnih meddržavnih stikih na najvišji ravni in v notah) prispevale k izboljšanu polo- žaja slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Pretekle dogodke sem zato poskušala ovrednotiti s stališča, kaj danes pomenijo v življenju slovenske in hrvaške manjšine. Pri delu sem se oprla na originalne vire in časopisne izrezke, ki jih hrani dokumentacija INV, zapisnike sej Komisije za mednarodne odnose skupščine SRS ter dokumente ZSZZ. Te dokumente sem izbirala na pod- lagi izhodiščnih točk, ki sem jih opredelila v operativnem načrtu raziskovalne naloge. V vsebinskem pogledu sem se usmerila na naslednja področja: — mednarodno-pravna narava obveznosti avstrijske odgovornosti do zaščite slovenske in hrvaške manjšine, — povezanost dobrososedskih odnosov med Republiko Avstrijo in SFRJ — z odnosom do reševanja vprašanj slovenske in hrvaške manjšine, odnos avstrijske vlade do manjšine kot subjekta mednarodnopravno zagotovljenih pravic, — pripravljenost Avstrije za reševanje konkretnih vprašanj slovenske in hrvaške manjšine, — vprašanje teritorialnega obsega zaščite slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji (vprašanje Slovencev na Štajerskem), — omenjanje internacionalizacije. med V besedilu obravnavam pristop k temu vprašanju v meddržavnih stikih uradnimi predstavniki obeh držav na najvišji ravni v obdobju 1955—1979 ter v notah, ki sta jih državi izmenjali v tem obdobju. V nalogi sem največ prostora namenila obravnavi položaja Slovencev na Koroškem, kjer je v obdobju 1955— 1979 njihov položaj odločilno vplival Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 221 tudi na obravnavanje manjšinske zaščite v meddržavnih stikih z Avstrijo in ker je bil svojevrsten barometer uresničevanja dogovorov o položaju manjšin na sploh. Ravno koroški Slovenci so bili (in so) najbolj izpostavljeni pritiskom Heimatdiensta in drugih avstrijskih protislovenskih organizacij; pripravljenost Republike Avstrije kot države, da manjšino zavaruje pred temi pritiski in jih prepove, pa je pomenila tudi kazalec, koliko je država zares priprav- ljena izpolniti duha in črko ADP. V meddržavnih stikih ob uradnih srečanjih predstavnikov obeh držav na najvišji ravni, v obravnavi bilateralnih pogovorov, skupnih sporočil in not zajemam Slovence na Koroškem in Štajerskem ter Hrvate na Gradiščanskem v skladu z dikcijo ADP. Po kronološkem zaporedju sem gradivo razdelila v naslednje sklope: 1) 1950—1955 — meddržavni stiki pred podpisom ADP 2) 1955—1959 — do sprejetja Zakona o ukinitvi obveznega dvojezičnega šolstva na Koroškem in izmenjave not 3) 1959—1970 sebojnih stikov — obdobje vsestranskega sodelovanja in plodnih med- 4) 1970—1976 — obdobje zaostritev ob proslavi 50-letnice plebiscita (1972 Zakon o postavitvi dvojezičnih napisov, rušenje slovenskih topografskih oznak, izmenjava not) 5) 1976—1979 — 1976—1979— obdobje po sedmojulijski zakonodaji V tem tekstu bomo povzeli del ugotovitev iz raziskovalne naloge o vključenosti manjšinskega vprašanja v uradne meddržavne stike med SFRJ in Avstrijo v letih 1955—1979. Glede na aktualnost tudi za današnje razmere smo se odločili za prikaz obdobja po podpisu ADP (1955) do spre- jetja Zakona (1959). o ukinitvi obveznega dvojezičnega šolstva na Koroškem Meddržavni stiki po podpisu ADP leta 1955—1959 O vsebini in značaju manjšinske zaščite v avstrijski državni pogodbi je v Jugoslaviji pisala vrsta avtorjev, med njimi: naj omenim le dr. Boruta Bahteta, dr. Danila Turka, dr. Ernesta Petriča ter dr. Budisava Vukasa. V teh razpravah poudarjajo mednarodno-pravno obveznost Avstrije kot države, da zagotovi slovenski in hrvaški manjšini kot skupnostima posebne pra- vice iz člena 7, in sicer na območju, ki ga naseljujejo, ne glede na število. Omenjeni avtorji opozarjajo na neizvrševanje teh določil in na nedopustno restriktivno tolmačenje obsega zaščite v Republiki Avstriji. Kmalu po podpisu ADP se je izkazalo, da uradnega tolmačenja s strani Avstrije o obsegu obveznosti, ki jih mora država zagotoviti slovenski in hrvaški manjšini kot ustrezno manjšinsko zaščito (v soglasju z obema manjšinama), Avstrija ne bo pripravila. Ob posameznih zakonodajnih ukrepih so se uradni avstrijski krogi sicer vedno sklicevali na določila čl. 7, ven- 222 V. Klopčič: Manjšine — most ali breme... dar je parcialen pristop k ureditvi posameznih vprašaj omogočil izvajanje restriktivne politike v odnosu do manjšin pod formalnim videzom »uresničevanja čl. 7« S tem da so v avstrijsko državno pogodbo v člen 7 zapisali določila o zaščiti slovenske narodne skupnosti na Koroškem in Štajerskem ter hrva- ške na Gradiščanskem, so njeni sestavljalci poudarili: — prvič, da je treba tem skupnostim zagotoviti kvalitetno več kot jim je bilo zagotovljeno po dotedanjih pravnih normah, drugače bi se ADP sklicevala na raven zaščite po Saint-Germainski pogodbi ali pa bi zapisali, da določila ostanejo v veljavi; — drugič, da se slovenski 'in hrvaški manjšini zagotovi več kot drugim manjšinam v Avstriji (npr. madšarski); — tretjič, daje slovensko in hrvaško manjšino potrebno še posebej zaščititi pred vsako obliko oživljanja velikonemškega nacizma. Na avstrijski strani so se kmalu po podpisu ADP pokazale bistvene razlike v tolmačenju koncepta manjšinskih določil v ADP kot celote. Temeljne razlike med temi in jugoslovanskimi stališči so se ohranile do danes; izvirajo iz različne družbeno politične ureditve obeh držav, iz dru- gačnega koncepta pravne zaščite človekovih pravic ter iz tega, da mora Avstrija kot večstrankarska država upoštevati dejansko razmerje sil in interesov vseh delujočih političnih strank. x Različnost družbenopolitičnih ureditev obeh držav je bila v meddržavnih stikih mnogokrat omenjana, toda zdi se, da kljub temu niso bile dovolj izkoriščene vse možnosti za boljše vzajemno razumevanje in usklajevanje stališč in interesov. S podpisom ADP 15. 5. 1955, ki je pomenila vzpostavitev Republike Avstrije kot neodvisne države, so bili podani pravni temelji manjšinske zaščite za slovensko in hrvaško skupnost v Avstriji, odprto pa je ostalo vprašanje, kako se bo ta zaščita uresničevala v življenju. Tukaj poudarjam večkrat citirano izjavo zunanjega ministra Figla, ki je ob sprejemu ADP v dunajskem Parlamentu dejal, naj se vsak poslanec zaveda, da pomeni, če je glasoval za ADP, da je glasoval za vsak člen posamično. Če je proti kateremukoli določilu, naj ne glasuje za ADP kot celoto. Manj znana je izjava v glasilu VDU (Zveza neodvisnih — Verband der Unabhangigen) z dne 7. 9. 1955 (D.N.F. — Die Neue Front), da so poslanci VDU glasovali za sprejem ADP, ko jim je kancler zagotovil, da se na »Koroškem na obstoječem stanju ne bo nič spemenilo«. Glede nato, da ta izjava ni bila demantirana, se postavlja pod vprašaj pripravljenost avstrijske vlade, da pristopi k uresničevanju uradno sprejetega koncepta manjšinske zaščite po členu 7. Ob pristopu Jugoslavije k ADP je ljudski poslanec Makso Šnuderl (ob ratifikaciji v Zvezni ljudski skupščini) med drugim dejal: .. »pogodba sicer daje mednarodno-pravno osnovo nm za nadaljnje razvijanje naših medsebojnih odnošajev, toda kako se bodo ti odnošaji na Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 223 tej pravni bazi razvijali, to ni več stvar pogodbe, temveč stvar ljudi, tako odgovornih voditeljev kot samih narodov . ..... Šeenavez je med obema državama in to so naše manjšine. V Avs- triji je ostala slovenska manjšina na Koroškem in Štajerskem ter hrvaška na Gradiščanskem. To vprašanje je dobilo v državni pogodbi svojo rešitev s pravne strani . .. Vendar pa načenjam, govoreč o naših manjšinah v Avstriji, omenjeno drugo gledišče, namreč o družbenih faktorjih, ki bodo nosili določbe in tendence te pogodbe sedaj in v bodočnosti... Čustvo njihove etnične in kulturne pripadnosti k nam bo ostalo živo v srcih narodov Jugoslavije, a prav tako tudi priznanje progresivne ideje, ki jo sprejema del naših manjšin... Izjavljajoč, da bom glasoval za predlog tega zakona (o ratifikaciji, op. V.K.), pošiljam prisrčne pozdrave Slovencem in Hrvatkom preko meje«. (Iz stenografskega zapisnika o diskusiji ob ratifikaciji ADP v Zveznem zboru Zvezne ljudske skupščine FLRJ 10. novembra 1955). Te besede so polne zaupanja v bodoče urejanje položaja slovenske in hrvaške manjšine v neodvisni Avstriji in nesebičnega veselja zaradi ureditve statusa sosednje države. Stavek o »priznanju progresivne ideje, ki jo goji del naših manjšin«, pa indirektno odpira vprašanje razdeljenosti znotraj same manjšine. - Subjekt zaščite po čl. 7 so vsi pripadniki slovenske in hrvaške manjšine kot celote in zanje kot celoto se zanima in se tudi mora zanimati Jugo- slavija. Tedanje zgodovinske in druge okoliščine ter zaupanje v zmago demokratičnosti sil kot zakonitosti družbenega razvoja so v tedanjem obdobju narekovale tak diferenciran pristop. Posledice delitve manjšine pa moramo oceniti kot izredno negativne, saj so npr. na deželnih zborskih voli- tvah leta 1949 Slovenci nastopili z dvema listama, od katerih nobena ni prodrla, skupno število glasov pa bi zadoščalo za eno poslansko mesto. To dejstvo je toliko bolj tragično, ker pozneje Slovencem nikoli ni uspelo dobiti toliko glasov, kolikor je takrat znašal seštevek glasov na obeh slovenskih listah. Kmalu po podpisu avstrijske državne pogodbe sta obe osrednji organizaciji (Narodni svet in ZSO) nastopili enotno. Sestavili sta Spomenico o uresničevanju določil iz čl. 7 in jo naslovili na najvišje organe avstrijske republike. Glede na to, »da uradnega tolmačenja obega manjšinske zaščite še ni«, so podali svoj predlog k uresničevanju vsakega posameznega določila člena 7. Zaradi jasne dikcije ter preciznih formulacij pomeni taspo- menica še danes aktualen pristop. Spomenica predstavlja tudi prvi skupni nastop obeh osrednjih organizacij v zaščito pravic slovenske manjšine po podpisu ADP. ai Poseben poudarek v spomenici je bil dan šolskemu vprašanju, izkazalo za preizkusni kamen resnične pripravljenosti za urejanje VP! juvsvna a poti. Z uredbo o obveznem ični tka ; istvo zagotovslovenske in hrvaške manjšine po demokratični poti. . dvojezičnem šolstvu z dne 3. oktobra leta 1945 je bilo to AJA Na avsi ljeno po teritorijalnem principu za območje 62 občin na Koro: 224 V. Klopčič: Manjšine — most ali breme... trijski strani so ta odlok označevali z besedami: »ta nesrečna uredba«. Ta uredba pa je bila zanje »nesrečna« ne le zaradi vsebine, to je obveznega dvojezičnega šolstva (ne glede na narodnost učenca), temveč zaradi tega, ker je območje 62 občin v bistvu tisto območje, ki ga naseljujejo Slovenci in na katerem so upravičeni do posebnih členu 7 ADP. Še pred podpisom ADP je bilo nekaj viti »to nesrečno« uredbo. Ko je v začetku podala predlog za spremembo te uredbe, ukrepov manjšinske zaščite po poskusov spremeniti ali razveljaleta 1954 Koroška deželna vlada je dr. Aleš Bebler, podsekretar v DSZZ. dejal, da bi zožitev dosedanjih pravic koroških Slovencev »pomenila oblak na nebu prijateljskih zvez med Jugoslavijo in Avstrijo« (cit. po članku: Lojze Ude, Problem dvojezične nastave u Koruškoj, Medjunarodna politika št. 5, 1. marec 1954). Po podpisu ADP so se v Avstriji spet začele še glasneje oglašati zahteve po ukinitvi obveznega dvojezičnega šolstva, sklicujoč se predvsem na »pravico staršev«, da izbirajo jezik pouka za svoje otroke. Avstrij- ska ljudska stranka (OVP) in Svobodnjaška stranka (FPO) sta za zaščito te pravice staršev predlagali izjavljanje staršev oz. »ljudsko glasovanje«. Deželni glavar Wedenig je decembra 1957 dejal: »Medsebojno spoznavanje in razumevanje vodi do strpnega sožitja obeh narodov in s tem do pomi- ritve v deželi«. »Zavedajmo se naloge, ki jo ima Koroška: biti mora posrednik in most med deželami in narodi. To bo mogoče le takrat, če bo na Koroškem vladal mir, ki pa ga bomo dosegli šele potem, ko se bosta razumela oba naroda v deželi«. (Vir: Slovenski vestnik, 20. 12. 1957, str. 5) Gonja proti obveznemu dvojezičnemu šolstvu je dosegla take razmere, da so koroške šolske oblasti dnevno dobivale zahteve po njegovi ukini- tvi. Referendumi, ki so bili izpeljani pod pritiskom Heimatdiensta v posameznih okrajih so »pokazali«, da je velika večina staršev zoper obvezen dvojezičen pouk (po elaboratu Lojzeta Udeta o dvojezičnem šolstvu — tipkopis, dokumentacija INV). Leta 1958 so z odlokom deželne vlade ukinili obvezno dvojezično šol- stvo ter uvedli obvezne »prijave« otrok, ki so želeli obiskovati dvojezični pouk. Leta 1959 so to določitev potrdili tudi na zvezni ravni. To leto je pomenilo dejansko prelomnico v odnosu avstrijskih oblasti do manjšine, saj so bila načeta temeljna vprašanja manjšinske zaščite, ki so odprta do danes. Jugoslovanska vlada je v zvezi z ukinitvijo obveznega dvojezičnega šolstva, ki je imelo za posledico močno upadanje števila k dvojezičnemu pouku prijavljenih otrok, naslovila na avstrijsko vlado več protestnih not. V Jugoslaviji je prav v času ukinitve obveznega dvojezičnega pouka na avstrijskem Koroškem prišlo do ustanovitve obveznega dvojezičnega slovensko-madžarskega šolstva v Prekmurju (na celotnem narodnostno mešanem območju, ne glede na narodnost učencev). Znano je, da tudi to ni potekalo brez ugovorov zlasti staršev slovenske narodnosti. Resolucija Slovenskega slavističnega društva iz leta 1969 se je izjasnila zoper obveno Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 225 dvojezično šolstvo. Prišlo je do vloge na Ustavno sodišče Slovenije, ki je odločitev o ustavnosti te ureditve sprejela z enim glasom večine in javno izraženim nasprotnim mnenjem ostalih štirih sodnikov. Vendar je razvoj v Prekmurju v naslednjih letih pokazal koristne oz. pozitivne rezultate dvojezičnega šolstva v smeri boljšega razumevanja med dvema narodnostnima skupnostima. Hkrati z zakonom o manjšinskem šolstvu je bil v avstrijskem parlamentu na Dunaju obravnavan tudi osnutek zakona o uporabi slovenskega in hrvaškega jezika pred sodišči. V noti št. 520 z dne 17. mala 1959 je Jugoslavija izpostavila naslednja vprašanja: - Četudi so predstavniki manjšin pokazali veliko mero lojalnsoti pri iznašanju svojih zahtev, vlada Republike Avstrije sploh ni stopila v kontakt s predstavniki manjšine niti ni upoštevala njihovih že podanih predlogov. — Jugoslavija opozarja na antimanjšinsko delovanje številnih organizacij na Koroškem, katerih osnovni cilj je izzivanje narodnostne nestrpnosti in izvajanje stalnega pritiska na slovensko manjšino na Koroškem, kar pa je vlada Republike Avstrije po čl. 7 pa tudi po čl. 9 ADP dolžna preprečiti. S sprejetjem teh zakonov se v obstoječih okoliščinah ustvarjajo nadaljnje možnosti za izvajanje pritiskov omenjenih organizacij na slovensko manjšino. Če bi torej hoteli skleniti pregled tega prvega obdobja po podpisu ADP z neko sumarno oceno dogajanja, ki je relevantno za reševanje manjšinskega vprašanja, se ne bi mogli izogniti naslednjim ugotovitvam: a) Stališča Jugoslavije izražajo optimizem glede možnosti razvoja demokratičnih sil znotraj neodvisne in nevtralne Avstrije ter zaupanje, da se bo na ta način dejansko uresničila tudi manjšinska zaščita po duhu in črki ADP. b) Avstrija je dopustila, da so se leta 1957 protimanjšinsko oz. pro-nacistično usmerjene organizacije združile v Karntner Heimetdienst, ki je s svojimi pozivi na revanšizem ter s taktiko stalnih pritiskov na Slovence na Koroškem eden od nosilcev napadov na obvezno dvojezično šolstvo in na obstoj slovenske manjšine sploh. Uzakonitev obstoja organizacij, združenih v Heimetdienstu, ki nasprotuje 5. odstavku 7. člena ter člena 9 ADP, ter odprava obveznega dvojezičnega šolstva pod pritiskom Heimetdiensta so bili znaki, da se bosta morali slovenska in hrvaška manj- šina v Avstriji boriti ne le za ohranjanje in pospeševanje svojih pravic, temveč za svoj etnični in narodnostni obstoj. Kot pozitiven ukrep avstrijskih oblasti pri uresničevanju čl. 7 v te obdobju pa moramo omeniti ustanovitev slovenske gimnazije v Celovcu leta 1957. Gimnazija se danes imenuje Zvezna gimnazija za Slovence in s svojim delom kot edina srednja šola s slovenskim učnim jezikom prispeva k 226 V. Klopčič: Manjšine — most ali breme... ohranjanju in negovanju materinega jezika ter ohranjanju in oblikovanju narodnostne zavesti Slovencev na Koroškem. V luči razvoja, ki je sledil temu prvemu obdobju, danes lahko ugotovimo, kako prav je imela Jugoslavija v noti iz leta 1959, ko je opozarjala na nevarnosti, ki izhajajo iz legaliziranja dejavnosti Heimetdiensta, ne le za razvoj in obstoj slovenske in hrvaške manjšine, temveč za perspektivo razvoja Republike Avstrije kot celote. Seveda nobena teh organizacij ni v svojem statutu navedla jasnega cilja »iztrebljanja ali uničenja slovenske ali hrvaške manjšine«, kakor tudi nobena sodobna država (razen Južne Afrike) ni v ustavi zapisala, da bo državljane diskriminirala glede na narodnost, barvo kože ali poreklo, vendar se to dogaja — na kar opozarja OZN. Zato ugovor Avstrije, »da nobena od teh organizacij nima v statutu zapisanega takega namena«, zveni skrajno formalistično in neresno. Istočasno pa je Republika Avstrija dopustila tudi nevarno gonjo proti obveznemu dvojezičnemu šolstvu in s tem pokazala, da popušča pred metodo pritiska Heimetdiensta, kar je njegove nasilne akcije še bolj spodbudilo. S stališča zagotovljene ravni varstva človekovih pravic v mednarodnem okviru pomeni to korak nazaj v demokratičnem razvoju avstrijske družbe. Pri tem moramo vedeti, da so bila v tistem obdobju stališča v pedagoški teoriji glede učinka obveznega dvojezičnega izobraževanja še dokaj neobdelana, tako da ni bilo mogoče z vso gotovostjo trditi, da je prav model obveznega dvojezičnega šolstva najprimernejši za doseganje sožitja in strpnosti na narodnostno mešanih območjih. Kratek pogled v zgodovino nam celo pove, da so države ponekod ustanavljale in uporabljale dvojezične šole v bistvu za lažje raznarodovanje: tudi na Koroškem je bilo tako z utrakvističnimi šolami v prejšnjem stoletju. Glavna prednost dvojezičnega izobraževanja je, da obe narodnostni skupnosti spoznata jezik druge skupnosti in da učenci v skupnem življenju laže navežejo stike, kar pa je seveda močno odvisno od predispozicij, ki jih učenci prinašajo od doma in iz okolja. V okoljih, kjer vlada vzdušje strpnosti, dvojezična šola nedvomno opravlja pozitivno vlogo spoznavanja in zbliževanja enakopravnih članov različnih narodnosti. Zato je za slovensko manjšino izkušnja iz obravnavanega obdobja (1955—1959) tragična ne samo zaradi tega, ker so v Avstriji ukinili Uredbo o obveznem dvojezičnem šolstvu, temveč zaradi tega, ker so v Avstriji v tem obdobju: — legalizirali Heimatdienst — pronacistično organizacijo koroških nacionalistov; — dovolili oz. molče tolerirali pritiske, ki jih je Heimatdienst izvajal na slovensko manjšino, posebej pritiske ob izvedbi »ljudskega izrekanja« staršev o obvezni dvojezični šoli; — da so na osnovi akcije Heimatdiensta ukinili obvezno dvojezično šolstvo, kar ta organizacija tudi sama razglaša za svoj velik uspeh. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 227 Summary MINORITIES — BRIDGE OR HINDRANCE TO THE RELATIONS BETWEEN THE SOCIALIST FEDERAL REPUBLIC OF YUGOSLAVIA AND AUSTRIA The paper presents part of a research project dealing with the status of the minority guestion in the context of bilateral relations between Austria and Yugoslavia in the period 1955— 1979. Since the project covers a considerable time span, it offers an integrated insight into the implementation of the resolutions and opinions that werw adopted on the occasion of sumrnit talks. At the same time, it is precisely with the aid of hindsight that we can reappraise the decisions minority and itself, viewpoints in the adopted matter in the matrix country as well as within the of individual measures taken by the Austrian government for regulating minority potection. The paper focuses on the presentation and appraisal of the extent to which Yugoslavia's initiatives for discussing guestions of minority protection (advanced on the occasion of intergovernmental summit meetings and contained in diplomatic notes) have contributed to an improved status of the Slovene and Croat minorities living in Austria. Events of the past are assessed in the perspective of their present-day significance to the Slovene and Croat minorities. The following topics are discussed: — Austrian obligation to assume responsibility for the protection of the Slovene and Croat minorities in the context of its rootedness in international law, — The interlinkage of good neighborly relations between the Republic of Austria and the Sociailst Federal Repubilc of Yugoslavia, and the general outlook on the solving of problems of the Slovene and Croat minorities, Š — The Austrian Government's posture on the minority as the subject of rights guaranteed by the international law, — — — Readiness of Austria to solve specific guestions concerning the Slovene and Croat minorities, The guestion of territorial extent of the protection of the Slovene and Croat minorities in Austria (the problem of Slovenes living in Styria (Štajerska), References to internationalization. The paper concentrates on the approach to the foregoing guestion as it developed during the contacts that Yugoslavia and Austria held in the period 1955—1959. Razprave in gradivo, Ljubljana. december 1986, št. 19, s. 229—240 229 Peter Beltram MNOŽIČNI MEDIJI IN NARODNOSTNE MANJŠINE Letos smo dokončali raziskovalno nalogo o vlogi in pomenu sredstev množičnega obveščanja med Slovenci v Videmski pokrajini. Pri nalogi sta kot nosilca sodelovala še prof. Emidij Susič, predavatelj sociologije na uni- verzi v Trstu, in prof. Rihard Rutar, raziskovalec na čedadski podružnici Slovenskega raziskovalnega inštituta. Poleg analize in interpretacije ankete, ki smo jo lani na izbranem vzorcu izvedli v Nedžiških dolinah in Furlanski nižini, bo imela končna podoba poročila tudi svoj uvodni, splošni del, ki bo poleg metodološke predstavitve same naloge obsegal predstavitev problematike beneških Slovencev in teoretičen spis o povezavi med množičnimi mediji in narod- nostnimi manjšinami. Okvir slednjega bi rad predstavil v tem zapisu. Uvod Z izkoriščanjem komaj verjetnih možnosti, ki jih ponuja sodobna informacijska tehnologija na področju zbiranja, obdelave in posredovanja podatkov, so sredstva množičnega obveščanja že zdavnaj prerasla svojo osnovno vlogo. Poleg vprašanj političnega vpliva, ki so jih mediji zaradi možnosti obvladovanja javnega mnenja odpirali že od svojega nastanka in so z vso svojo težo navzoča tudi danes, so sodobna komunikacijska sredstva v zadnjih desetletjih privzela še eno izrazito pomembno vlogo — vlogo socializatorja. Kljub temu, da iz zornega kota ciljev in teženj nosilcev medi- jev ni težko najti posredne povezave med politično in socializiacijsko vlogo, ki ju igrajo mediji danes, pa o zadnji vseeno lahko razmišljamo ločeno. Načini in oblike, s katerimi to vlogo izpolnjujejo ter vplivi, ki jih na ta način dosegajo, imajo namreč svoje posebnosti, gibala in zakonitosti. Ker se pri narodnostnih vprašanjih v največji meri ukvarjamo z oblikovanjem in ohranjanjem elementov narodnostne identitete kot temeljem narodnostne zavesti, bi rad v tej luči na čimbolj sistematičen način prikazal vlogo in pomen množičnih medijev. Množični mediji kot socializacijski dejavnik Področja, na katerih množični mediji dopolnjujejo ali celo izpodrivajo vplivnost tradicionalnih socializacijskih okolij, kot so družina, šola, interesne skupine in podobno, bi lahko razvrstili v tri sklope: IWw P. Beltram: Množični mediji In narodne manjšine — področje kulture, — področje izobraževanja, — področje sprostitve in zabave. Z vlogo, ki jo imajo mediji na teh področjih, pomembno vplivajo tudi na oblikovanje načina življenja, mišljenja in vrednotenja sodobnega človeka. Podlago za tako široko področje vpliva množičnih medijev moramo iskati v dvigu življenjske ravni v najširšem smislu, ki po eni strani, ob demokratiza- ciji družbenih odnosov, vključuje zahtevo po sodelovanju pri odločanju o pogojih življenja posameznika in širšega družbenega okolja (za kar je informiranost eden od bistvenih pogojev), potrebo po širjenju znanja in vedenja o dogajanjih v drugih okoljih, po drugi strani pa potrebo po čim kvalitetnejši izrabi vedno obsežnejše zaloge prostega časa. . Preden bomo spregovorili o vsakem področju nekoliko podrobneje, si oglejmo poenostavljen model socializacijskega delovanja množičnih medi- jev. Osnovni proces, ki teče med medijskim sporočilom in sprejemnikom, bi lahko imenovali primerjanje vzorcev. Pod pojmom vzorci mislim na — mišljenske vzorce, — vzorce obnašanja, — vrednostne sodbe, — kulturne vzorce. Ravni, na katerih se primerjava odvija, pa so — identifikacija, — spreminjanje, — zavračanje. Grafično bi bil tak model videti kot je prikazano v grafikonu 1. Prostor zajemanja moremo s stališča sprejemnika razdelitina — neposredno okolje, kjer je v največji meri navzoča raven identifikacije in kontrole vzrocev, ki jih mediji posredujejo; — širše okolje, s katerim se sprejemnik še vedno identificira, zmanjšuje pa se delež ravni kontrole in - oddaljeno okolje, od koder sprejemnik posredovane vzorce jemlje kot informacijo. Omenjena okolja niso prostorsko opredeljena v fizičnem smislu, temveč moramo nanje gledati s stališča družbenega prostora. Pri tem je »bližina« ali »oddaljenost« pogojena s posameznikovo percepcijo svojega polo- žaja v konkretnem okolju. Ta percepcija ima dva pola: dejanskega (pri kateri je opredeljujoča tudi fizična komponenta prostora) in željeno. Oba pola posameznik vzdržuje prek primerjanja vzorcev: identificira se s tistimi, ki so lastni željenemu polu, zavrača pa tiste, ki opredeljujejo njegov dejanski položaj. V kolikšni meri mora pri tem spreminjati sebi lasten sistem vzor- MIŠLJENSKI VZORCI VZORCI OBNAŠANJA VREDNOSTNE SODBE KULTURNI VZORCI 1 DOGODKI | | l l 1 1 l 1 1 | | 1 1 l I V MEDIJI 4 | - VZORCI VREDNOTE SIMBOLI NAČIN MIŠLJENJA proces: IDENTIFIKACIJA SPREMINJANJE ZAVRACANJE lez i 1 l 1 l | KO zunanji vpliv m aš me nč omo toma deo ema oa ma m V mz 1 1 1 -. l l SPREJEMANJE: - željeni pol percepcije — dejanski pol percepcije GL "15 '9861 Jegue9ep 'euefjgn(] '0Ajpeu6 uj enesdzey POSREDOVANJE: PROSTOR ZAJEMANJA: — neposredno okolje širše : P. Beltram: Množični mediji in narodne manjšine 232 ; ; edsebojne oddaljenosti obeh polov. Ta je praviloma cev, je a v stratifikacijski strukturi neposrednega družbenega t rilagajanje vzorcev višjemu sloju), starosti (velja posebno za oe eneracijo, ki percipira svoj položaj, razvijajoč se v času) in od eleale ii ki so podlaga stratifikaciji (sem lahko poleg razredov in slojev v nekaterih okoljih uvrstimo tudi narodnostno pripadnost). ki jih Ker imajo nosilci medijev možnost izbrati in kontrolirati vzorce, m posredujejo, lahko na ta način vplivajo na željeni pol percepcije, ki tako postane tem bolj enoten, čim bolj je oddaljen od dejanskega pola. Ker je ta oddaljenost opredeljena glede na pripadnost določenim segmentom družbe in ker posameznik teži k približevanju željenemu polu, s katerim se identificira, tako da spreminja in prilagaja svoj sistem vzorcev, se za vsak segment, ki opredeljuje to oddaljenost, poenotijo tudi načini in smeri tega spreminjanja in prilagajanja. V vsakokratnem preseku konkretne družbe pa tega spreminjanja in prilagajanja ne vidimo razvojno, ampak se nam kaže kot trenuten sistem vzorcev, kar pomeni, če poenostavimo, da se sami sistemi vzorcev poenotijo v odvisnosti od oddaljenosti željenega pola percepcije lastnega položaja. V končni instanci lahko postane željeni pol samo nek nedosegljivi umišljeni konstrukt vzorcev, resnična ostane le smer spreminjanja, ki se v vsakokratnem preseku kaže kot sistem vzorcev sam, ki se tako poenoti v globalu. Povratna zveza med prostorom zajemanja in prostorom sprejemanja se zgubi, oziroma se začne vrteti v lastnem krogu. Funcija kontrole in preverjanja izgine. Takšna slika bi bila tedaj videti kot je prikazano v grafikonu 2. Seveda pa ta poenostavljena slika ni edina, ki nam jo množični mediji ponujajo, oziroma kjer jih lahko uporabljamo, pa tudi mediji niso edini posredovalci vzorcev, ki jih primerjamo. Vseeno pa v njej lahko prepoznamo dokaj realno nevarnost prepuščanja socializacijskega prostora nosilcem medijev. Raven mišljenja, način vrednotenja in obnašanja, kulturne potrebe ter ne nazadnje tudi politična kultura širokih segmentov neposrednega družbenega okolja so dovolj trden temelj za bojazen, da je predstavljeni model mogoče uresničiti. Po drugi, manj črnogledi plati pa lahko na sodobne množične medije gledamo tudi kot na neverjetno bogastvo možnosti širjenja znanja in vedenja, dvigovanja kulturne ravni, premagovanja kvalitativnih razlik v procesih socializacije, dograjevanja politične kulture in boljše izrabe prostega časa. Izkoriščanje teh možnosti bi onemogočilo tudi uresničitev predstavljenega modela. Oglejmo si sedaj nekoliko podrobneje tiste tri segmente, pri katerih pride socializacijska vloga množičnih medijev najbolj do izraza — področje kulture, izobraževanja in izrabe prostega časa. Na področju kulture v ožjem smislu imajo mediji kot prenašalci pisane besede, slike in zvoka praktično neomejene možnosti. Na tem področju so pravzaprav za večino edini posredovalci. S tem jim je dana tudi odločilna Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 MNOŽIČNI MEDIJI oo | || | | željeni pol percepcije soo poo i | -— MIŠLJENJSKI VZORCI VZORCI OBNAŠANJA VREDNOSTNE SODBE KULTURNI VZORCI | | l | | NE pp ai AE - ' : 1 J -izbirai |e,S io [58 Proces: | t |l IDENTIFIKACIJA SPREMINJANJE ZAVRAČANJA l | a l NAČIN MIŠLJENJA VREDNOSTNI SISTEM VZORCI OBNAŠANJA. | T dejanski pol SODBE A PROSTOR ZAJEMANJA: 1 VZORCI OBNAŠANJA VREDNOSTNE SODBE KULTURNI VZORCI la re ei | izbira MIŠLJENJSKI VZORCI | fr 5 percepcije ie J , PROSTOR SPREJEMANJA neposredno okolje — širše okolje - oddaljeno okolje Grafikon 2 nn zša P. Beltram: Množični mediji in narodne manjšine vloga vplivanja na oblikovanje kulturnih potreb in na raven njihovega zadovoljevanja. Pri tej vlogi se nosilci medijev držijo načela »vsakomur svoje«. Ponudba kulturnih dobrin je vseobsežna, sprejemniku pa je omogočena možnost izbire. Ker je izbira pogojena z vnaprej oblikovanimi kulturnimi potrebami in zmožnostjo sprejemanja določene ravni kulturnih sporočil, kar je odvisno od socializacijske sredine, v kateri se je posameznik razvijal, načelo »vsakomur svoje« ne more prispevati k dviganju kulturne ravni. Mediji imajo vse možnosti, da pomagajo premagovati razlike med sociali- zacijskimi okolji na področju kulture z načrtnim, postopnim posredovanjem višjih kulturnih vrednot. Če le-te ostajajo le na ravni možnosti izbire v pestri ponudbi, bodo po njih segali le »izbrani«. Razširjenost porabnikov množične kulture in obsežnost komunikacijskega prostora, ki ji ga mediji namenjajo, pravzaprav dokazuje, da se vloga, ki jo mediji igrajo na področju kulture, skladajo z našim modelom. Pri izobraževanju je vključevanje tehničnih možnosti medijev vedno bolj nepogrešljivo. Univerzalnost znanja, bogatenje in preverjanje dose- žene stopnje, posodabljanje in zamenjava hitro zastarelih znanj — vse to « postavlja pred ves komunikacijski prostor, ki ga mediji obvladujejo, pomembne naloge. Področje izobraževanja tako ostaja izven našega modela. Opozoril bi pa vseeno na dva vidika, ki se pri tem odpirata. Prvič: obstaja nevarnost, da se znanje, kot usposobljenost za določeno zavestno aktivnost, zamenja z vedenjem, to je kopičenjem informacij o vsem mogočem. Pri tem se ažuriranje teh informacij kaže kot miselna aktivnost, podobna ažuriranju znanja. Ta privid je zelo nevaren pri mladem človeku. Po mojem mnenju mediji pogosto izbirajo ta način posredovanja informacij. Drugič: »totalna« informacija, ki jo s sliko in zvokom posreduje televizija, daleč najbolj razširjeni množični medij, pri izobraževanju, kljub mikavnosti in zanimivosti, ni vedno najustreznejša. Na najmanjšo možno mero namreč zmanjšuje miselno aktivnost, ki bi jo lahko imenovali asociativna predstava (ki se n.pr. pri branju najbolj kaže). S tem se omejuje možnost razvijanja abstraktnega mišljenja in fantazije, ki sta osnovni podlagi za kreativno mišljenje. Prosti čas je vse bolj domena množičnih medijev. Pri tem so se razvili še posebno premišljeni načini zapolnitve časa. Mislim na športne prenose, kvize, sobotne večere in nedeljske popoldneve, pri katerih je kakršnakoli aktivnost sprejemnika zreducirana na način, čeprav daje vtis stalne nav- zočnosti in angažiranja. Sem lahko uvrstimo še velik del t.i. kulturne ponudbe v obliki nadaljevank in filmov lažjega žanra, reklame in podobnega. V vsakem od naštetih tipov bi s podrobno razčlenitvijo lahko našli vzor- ce, ki jih posredujejo. Posredovanje takih in ne drugačnih vzorcev se, žal, . tesno prilega našemu modelu. Predstavljeni model, ki je zaradi preglednosti namenoma nekoliko zaostren, zaradi poenostavljanja seveda ni zamišljen kot celosten pogled na komunikacijski prostor, ki ga oblikujejo množični mediji. Poudarjen je predvsem sistem vzorcev, ki je eden od važnejših elementov identitete Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 235 posameznika. Z vplivom, ki ga imajo množični mediji pri oblikovanju in spreminjanju tega sistema, lahko posredno vplivajo tudi na identiteto. Prav zaradi tega sem se pri razmišljanju o vlogi množičnih medijev s stališča narodnostnih manjšin osredotočil na ta vidik. Vpliv medijev na ohranjanje identitete pripadnikov narodnostnih manjšin Tudi za ilustracijo tega poglavja bomo oblikovali model dela komunikacijskega prostora. Najprej pa si oglejmo osnovne značilnosti, ki opredeljujejo narodnostno manjšino v prostoru, kjer živi skupaj z večinskim narodom. — Pripadniki narodnosti se od pripadnikov večinskega naroda razlikujejo po jeziku; — po vzorcih izražanja kulturnih vrednot; — skupaj s pripadniki večinskega naroda živijo v skupnem družbenoekonomskem in političnem prostoru; — narodnostna pripadnost je praviloma tudi eden od elementov stratifikacijske strukture družbe; — živijo ločeno od svojega matičnega nekateri elementi narodne zavesti. naroda, s katerim pa jih vežejo Te značilnosti moramo ohraniti, če hočemo, da se narodnostna manj- šina ohrani. Osnovna pot, ki vodi k temu cilju, je oblikovanje, razvijanje in ohranjanje narodnostne identitete. Le-ta ima dve različni ravni, individualno in skupinsko, ter več različnih elementov. Večino teh elementov nosi jezik kot kulturna, antropološka in sociološka kategorija, nekaj jih je vezanih na prostor kot družbenoekonomsko in geografsko kategorijo, nekaj elementov pa je vezanih na širši družbenoekonomski in politični prostor, ki je skupen tako pripadnikom manjšine kot pripadnikom večinskega naroda, zato so tudi ti elementi identitete istovrstni (politična kultura, zna- nje, vedenje, vrednostni sistem i.pd.). Množični mediji lahko pri tem igrajo zelo pomembno vlogo, še posebno na naslednjih dveh poljih: Jezik . Ohranjanje in razvijanje jezika ter vzgajanje občutka za materin jezik Je gotovo ena od bistvenih sestavin delovanja in vplivanja množičnih medijev. To plat moramo gledati iz dveh zornih kotov.: — Pripadnikom narodnosti mora biti omogočeno, da v svojem jeziku Spremljajo procese in dogajanja v družbenem okolju, v katerem živijo in pri njih sodelujejo. Ta družbeni prostor, ki ga pripadniki narodnosti delijo S skupaj živečimi pripadniki večinskega naroda, je zaradi enotnega dru- 236 P. Beltram: Množični mediji in narodne manjšine žbenoekonomskega in političnega sistema za vse prebivalce določenega območja enak. Tudi s tem povezano oblikovanje politične kulture, ki je pogoj za dejansko obvladovanje družbenih procesov in odločanja o njih, ni bistveno odvisno od narodne pripadnosti, saj so socializatorji pogojeni prav z obstoječim družbenopolitičnim sistemom in so torej enotni. Funkcija množičnih medijev v jezikih narodnostne manjšine je s tega stališča v tem, da omogočijo pripadnikom manjšine tako raven obveščenosti, kar v prvi vrsti zahteva tudi razvijanje dovolj visoke funkcionalnosti manjšinskega jezika, ki bi ustrezala pogojem za vključevanje v procese odločanja in sodelovanja v družbenih procesih. — Na drugih področjih kulture, kjer jezik ni samo sredstvo posredovanja informacij, ne igra več samo vloge posrednika sporočil, ampak tudi sam predstavlja kulturno vrednoto, ki omogoča prenašanje kulturnih sporočil in tako pomaga oblikovati kulturno zavest. Jezik postane tako tudi vse- bina sporočila. Pri manjšinah je ta vidik še posebej pomemben, saj se kaj rado lahko zgodi, in se tudi dogaja, da postane manjšinski jezik zgolj sredstvo vsakodnevnega sporazumevanja med pripadniki manjšine, za višje ravni kulturnih jezikovnih potreb pa se uporablja jezik večinskega okolja. Pomen množičnih medijev v manjšinskem jeziku je pri tem neprecenljive vrednosti, saj lahko bistveno pripomorejo k ohranjanju in dvigovanju jezikovne ravni manjšinske kulture. Pri tem moramo upoštevati tudi potrebo po sodelovanju z matičnim narodom. Kljub temu, da družbenoekonomski prostor in odnosi v mnogočem opredeljujejo pogoje in potrebe, v katerih se zrcalijo posebnosti določenega jezika, se jezik manjšine, ki živi v omejenem številu na omejenem narodnostno mešanem območju, brez sodelovanja z matičnim narodom ne more ohraniti na dovolj visoki ravni funkcionalnosti. Kultura Na narodnostno mešanem območju se prepletajo različni elementi, ki opredeljujejo kulturno identiteto tako pripadnikov manjšine kot tudi večinskega naroda. Te elemente lahko razvrstimo v tri sklope: 1. specifičnosti kulturne identitete narodnostne manjšine, 2. kulturna identiteta pripadnikov večinskega naroda, 3. elementi kulturne identitete, ki se oblikujejo z razvijanjem družbenega prostora in odnosov in so zato za obe narodnostni kategoriji podobni, kljub temu da se izražajo na različne načine. Ker se vsi ti elementi v določenem prostoru prepletajo, lahko ob ustreznem odnosu širše družbe pripeljejo do bogatenja kulturne zavesti vseh na narodnostno mešanem območju živečih prebivalcev. Pri tem lahko množični mediji odigrajo pomembno vlogo, ki jo lahko označimo v več plasteh. Ena od velikih prednosti sodobnih medijev je možnost posredovanja kulturnih vrednot. Izkoriščanje teh možnosti je za krepitev in ohranjanje kulturne zavesti manjšine zelo pomembno. Poleg razvijanja jezikovne kulture, Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 237 o kateri smo že govorili, se lahko pri pripadnikih manjšine na ta način krepi tudi odnos do lastne kulturne dediščine, do specifičnih načinov in oblik posredovanja umetniških dobrin ter do spodbujanja razvijanja lastnih vzgibov in potreb po aktivnem izražanju posebnosti kulturnih vzorcev. Skratka, na tem področju lahko množični mediji pripomorejo, da se manjšinska kultura dvigne na enakovredno raven kot večinska in da se tako odlepi od zgolj folklornega prenašanja nekaterih kulturnih vzorcev. K temu morata dodati svojo vlogo še dva dejavnika: — odnos večinskega naroda do manjšinske kulture in njegova pripravljenost za vključevanje kulturno-umetniških dosežkov manjšine tudi prek lastnih medijev. Pripadniki manjšine namreč ne morejo zadovoljiti vseh svojih potreb z lastnimi mediji, saj bi to lahko pripeljalo do neke vrste kulturne osame. Svoje mesto kulturne subjektivitete morajo vzpostaviti tudi med pripadniki večinskega naroda, s katerimi živijo na istem prosto- ru; — manjšini je treba zagotoviti možnost sprejemanja in spremljanja mno- žičnih medijev matičnega naroda. Čeprav se manjšinska kultura zaradi drugačnega družbenega prostora razlikuje od matične, pa za veliko področij, na primer umetnost, lahko rečemo, da so za oba dela istega naroda skupna. Sodobni množični mediji so na podočje kulture vnesli nepregledno veliko število novosti. Pomembna zančilnost teh novosti je, da so pripomogle k oblikovanju t.i. množične kulture, ki zaradi enotnih tehnoloških zasnov predvsem avdiovizualnih medijev in v bistvu enakih načinov izkoriščanja možnosti, ki jih le-ti ponujajo, pravzaprav ne pozna narodnostnih meja. V vrednost in pomen množične kulture za oblikovanje kulturne zavesti se tukaj ne bomo spuščali, lahko pa rečemo, da je v veliki meri narodnostno nevtralna, jezik pa v njej predstavlja le sredstvo za razumevanje vsebin, ki so vsaj s stališča kulture manj pomembne. To področje bi lahko uvrstili v sklop sprostitve in zabave, ki je v mnogočem usmerjeno po tržnih zakonitostih in kot takšno določeno z družbenoekonomskim prostorom. Po mojem mnenju bi težko našli pota in načine, po katerih bi lahko kulturne posebnosti manjšine vključili v množično-kulturne vzorce, zato je to področje s stališča ohranjanja in razvijanja narodnostne identitete po pomembnosti nekoliko ob strani. Poleg ohranjanja in razvijanja jezika ter pomoči pri oblikovanju kulturne zavesti imajo množični mediji lahko tudi pomembno vlogo pri vzgajanju občutka pripadnosti družbeni skupini, manjšini, ki se po nekaterih ele- mentih razlikuje od okolja, vendar hoče v tem okolju živeti v sožitju s pripadniki večinskega naroda. Sredstva množičnega obveščanja je mogoče opa- zovati kot močan posredniški element med širšo družbeno skupnostjo in manjšino, ki lahko delujejo kot faktor združevanja ali oddaljevanja med obema družbenima skupinama. Tako olajšujejo vključevanje manjšine v družbeno, politično, ekonomsko in kulturno življenje dežele, v kateri živi, lahko pa jo iz tega življenja tudi poskušajo izriniti. 238 P. Beltram: Množični mediji In narodne manjšine V kolikšni meri bo narodnostni manjšini uspelo izrabiti možnosti, ki jih dajejo množični mediji v njihovem lastnem jeziku, je najtesneje povezano z odnosom, ki ga večinski narod goji do narodnostne manjšine kot skupnosti in njegovo pripravljenostjo zagotoviti tiste pravice, ki so nujno potrebne za obstoj in delovanje množičnih medijev v jeziku narodnostne manjšine. Pri tem imam v mislih potrebo po določeni stopnji institucionalizacije, subvencioniranje manjšinskega tiska, vključevanje programov v jeziku manjšine v že obstoječe programske sheme radia in televizije, pomoč pri vzpostavljanju lastnih radiotelevizijskih mrež in omogočanje spremljanja programov matičnega naroda. Vse to presega zgolj pravico do lastnih medijev, saj vključuje tudi posebne zakonske ureditve in določene materialne izdatke. Strpnost do sodržavljanov, ki se po narodnostnih značilnostih raz- likujejo od večine in te značilnosti na svoj način izpričujejo, se mora dvigniti na raven zavestne pripravljenosti enakopravnega sožitja v skupnem prostoru. Bistvo celostnega pristopa k preučevanju množičnih medijev s sta- lišča narodnostnih manjšin je v tem, da gleda komunikacijski prostor v celoti, v okviru katerega so mediji v jeziku narodnostne manjšine samo sestavni del. Če se vrnemo na model primerjanja vzorcev, bi ta prostor izgledal kot je prikazano v grafikonu 3. Funkcija manjšinskih medijev je, da posredovane vzorce čimbolj približa sistemu vzorcev željenega pola percepcije položaja pripadnika manjšine, tako da je v največji možni meri prisoten proces identifikacije. 239 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 SEVESNU l l PROSTOR ZAJEMANJA PSE Veora SN po-<--— | zdej eoj SNEJE VEČINSKI MANJŠINA ose res a zas i S RISI A SRE MATIČNI NAROD SSL NAROD ŠN s S —