Vilkotu v spomin
'erujte mi, otročiči raili, da se redko kdaj vrši za majhnira dečkom tako izvanredno lep in velik sprevod, kakeršnega smo videli v 23. dan meseca avgusta pomikati se proti pokopališčnemu liribcu našega pogorskega mesta K. Vsa odliena gosp6da mestna in mnogobrojno število šolarčkov je šlo potrtega srea za krsto, krijočo pozemeljske ostanke njihovega ljubljenea . . . In Ijubljenec je tudi bil naš — Vilko. Kdor ga je poznal, oj kako rad je občeval ž njim; kdor ga je videl prvič, kako liitro se mu je priljubil! Da, bil je on deček, katerega ni sovražil nihče, in ga tudi sovražiti ni raogel.
Da bi ga bili vi poznali, otroci ljubi, tudi vam bi se milo storilo, ko bi čuli, da ga ni več mej živimi, da se je preselil v večnost. Bolezen, katere kal je vže nosil v sebi, odkar je zazrl luč tega sveta — imel je sreno napako — pustila ga je 10 let gledati zorni svet, ali sedšij ga je nanagloma položila na mrtvaški oder, predno je jel okušati tudi temnejšo stran tega sveta.
Škoda res, da ga niste vsi poznali, škoda, zakaj priučili bi se marsikaj od njega. Naj vam v posnerno le nekoliko povem o našem miljenčku!
Da-si je bil Vilko — kakor rečeno — vedno bolehen, hodil je jako rad v šolo. Letos je bil zvršil tretji razred. V učilnici je bil vedno miren, poslušen, po-strežljiv in priden. Kako rad se je ueil, kako rad je izdelaval naloge, pričajo nje-gova spričevala, ki nam ga kažejo vedno mej prvimi odličnjaki. In vztrajal je tako v svoji pridnosti do zadnjega vzdihljeja.
In kako pametno je nporabljal prosti čas! Kadar koli je rajnki Vilko opravil vse naloge za šolo, vzel je — male ročne harmonike, vsedel se v vežo očetove hiše in igral. In kako je tudi igral!? Večkrat sem ga poslušal in vselej mi je bilo tesno pri srei, kadar sem videl bledega, bolnega dečka vleči harmoniko tako sočutno. Njemu je iz srca prišla sJednja arija —¦ to si lehko izpoznal iz potez nje-govega obraza — in segla ti je nehote v globino srca. Še pred dobrimi štirinaj-stimi dnevi pred njegovo smrtjo sein ga videl igrati v društvu nekega druzega, igral pa je tako milo — otožno in zopet veselo, da izvestno ni bilo znati iz teh nebeških glasov njegove zadnje — labodje pesni. Vender, žal, bila je! . . .
Pa tudi glede na igro ni poeival njegov mladi duh. Uril se je in uril. Ako ni katere reči znal, sramoval sp. ni, da ne bi povprašal koga druzega za svet. Kadar se je pa navadil kake nove pesni, takrat ni bilo veselju ne konca ne kraja. — Tak je bil naš mali godec — Vilko. A bil je tudi Ijubeznjiv prijatelj, ljub-ljenec odraslih in malih. Ne samo v šoli, tudi izvan šole je pomagal rad svojim tovarišem. Ni torej čudo, da jim je bilo hudo njegovo slovo. Odrasli pa so Ijubili malega dečka zavoljo njegove ljubezujivosti in lepega vedenja; zakaj, znal se je vsakemu prikupiti. Mnogo prigodbic iz njegovega življenja nam je ostalo v spo-minu, katere vse kažejo, kako rad nas je imel tudi on. Sedaj ga ni več mej narai in žalostni zretno za njim! —
In pri pogrebu ? Koliko vencev je krasilo belo krsto njegovo, koliko so jih nosili njegovi rnladi tovariši!... Ees, vsakdo se je ločil težko od njega, in ko so bobnele prve grude zemlje na pokrov njegove krste, čuti je bilo mnogo vzdihov, videti mnogo žalostnih obrazov, ranogo tožečih pogledov uprtih v grob toli na-darjenega dečka . . .
Vem, da se bode tudi vam milo storilo, prijatelji mladi, ko bodete prečitali te vrstice. In da-si niste poznali ljubkega Vilkota, posnemali ga bodete lahko in mu tako ohranili — trajni spomin. Molite zanj uverjeni, da tudi on prosi za vas v angeljski raolitvi vsemogočnega Boga.  — — —  Naj v miru počiva!