ŠOLSKI PRIJATEL. Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 11. 12 kr. po pošti, 1 11. 36 kr. brez pošte. Čislo 11; V torek 15. marca 1853. II. tečaj. Tonček v soli. Tonček. IVarprej so učifelj vkazali, da je Bednarjeva Nanca prav počasno in lepo prebrala, kar je bilo na deski zapisanega. Brala je tole: im, mi, me, cm, om mo, am ma, um me, ime, jama, me ja, me ra, ra ma, on ne u mi je, ni ma mo je me re, o ni ne me ni jo me ne, u na u ra je mo ja, ma ma ro ne me ri jo. To je jih več učencov prebralo. Tako! sedaj bole pa to pisali, dokler se jaz, so djali g. učitelj, s novinci pečam; vi tri —• so (rem pridnim in dobro že urjenim učencom rekli, bote pa mesto mene gledali in pazili, kako se bodo drugotečajarji (učenci drugega tečaja, učenci, ki drugo leto v šolo hodijo) se obnašali. Le lepo vbogajte! Oče. Kaj pa je s vami dones bilo ? Tone. Mi smo dones rajtali, ali kakor g. učitelj pravijo, raču-nili. Narprej, so rekli, moram se prepričati, alj še znate, kar smo se unokrat učili. Naredite mi taj vsi na plošice tri čerte, edno, pet cert; no! to še znate! Pokažite mi zdaj 2 persta, 4 perste, eden perst; pomolite mi na viš perstanec, sedaj mezinec, kaza-vec', — sedaj kazavec in sredinec — in tako je šlo vse križema, sedaj smo pomolili te sedaj uni perst. Potem so vzeli peresa, in so sedaj dve peresi, sedaj štiri, sedaj edno, sedaj pet na viš po-vzdignuli in sedaj tega, sedaj unega poprašali, koliko jih kažejo. Veseli me, da imate to še dobro v glavi, — dones stopamo spet dalej. Lejte! naredim pet čert, naredite jih tudi vi vsak na svojo plošico, — sedaj potegnem še edno čerto, veste koliko jih je? Sedaj je, so rekli, šest čert na deski. Koliko jih je taj sedaj čert na deski; kaj pride za pet, kaj za tri, kaj štiri, kaj stoji pred šest, kaj pred dva .... kaj stoji med tri in pet, kaj med 2 in 4, kaj med 5 in 6? Bom naredil še edno čerto, tudi vi jo naredite . . se-daj je jih sedem na deski; so spet tako križema popraševali, spe* edno čerto pridjali, sedaj je jih bilo osem, spet edno, jih je bilo devet, spet edno, jih je pa bilo deset. Vse to smo morali tudi mi na plošice pisati, in za vsako novo čerto so nas tako kakor zgorej popraševali. Tudi smo morali vse čerte na plošicali pobrisati; oni so sedaj vkazali, jih narediti 5,4,7,9, 2, 10; atej! nekteri so velikokrat narobe napisali, so morali spet nanovič narediti, in tako dolgo, da so prav storili. Tudi na levici imamo pet perstov; pomolite vsih pet perstov na desnici, le jih na viš deržite, pomolite sedaj še eden na levici, koliko jih je sedaj ? šest. Se eden . . in tako dalej, do smo narprej zaporedoma Vsih deset perstov na viš molili, potem 6, 8, 9, 4, 2, in tako križema, včasi so tudi po imenu perste poklicali. Le dobro merkajte! — Alj še veste, so djali, šolsko orodje imenovati? alj veste, kako se reči pravijo, ki jih v šolskej izbi vidimo? alj veste povedati, kaj na hiši vidite? — Dones so Verbnikovega Naceja za ponavljavca postavili. — Kako bi se farna bukvarnica napravila. Daje farna bukvarnica neizrečeno lepa naprava, mora vsak dober človek spoznati in poterditi. Iz nje izvira in se širi prid in blagor vsaki fari, vsaki srenji in celi deželi. Sem in tje po Slovenskem, kjer mili domorodci bivajo, se je že marsiktera farna bukvarnica pokazala in vstanovila. Tudi na Gorenskem, kjer sim jaz pred 2 leti učitlaril, se je po posebni prizadevi iskrenih duhovnikov farna bukvarnica napravila. Veselje je bilo viditi, kako so hodili željni bravci skupaj, si iz studenca sreče in blagoslova obilno zajemat. Bukve in časopisi so šli od hiše do hiše, od roke roke po celej fari okoli. Znabiti, da bi našim bravcem vstregel, ko bi jim sosnovo in postaveu imenovane bravnice in bukvarnice pokazal. Bile so te le: 1. Parna bukvarnica ima namen svoje farmane dušno in telesno buditi in osrečiti. 2. Bukvarnica se napravlja in pomnožuje z doneski bravnih udov, in ostane vsigdar nepremakljivo farno premoženje. 3. Vsaki farman ima pravico k bravni družbi pristopiti. 4. Vsaki ud plača, kadar pristopi, 30 kr., in potlej vsake kva-tre eno petico, dokler se plača ne premeni. 5. Sleherni ud ima pravico si bukve in časopise iz bukvarnice izposodevati in brati. 6. Posojene bukve sme vsaki ud po razmeri obsežka in časa od enega do treh tednov obderžati. Časopisi pa, če jih bukvarnica ima, se pošiljajo po dva in dva dni od uda do uda po tisti versti, po kterej so v družbo pristopili. 7. Prebrane bukve in časopisi se morajo nepoškodovani v bukvarnico zopet nazaj odrajtati. 8. Bukvarniški vodja so gospod fajmošter ali pa kdo drugi, ki je od njih izvoljen in pooblasten. 9. Vodja nove ude zapisuje, denarje prejema, bukve posoduje in shranuje, in nove preskerbuje. 10. Zadnjo nedelo vsakega leta vsi udje k svojemu vodju skupaj pridejo. Vodja jim prebere zapisnik udov in novona-pravljenih bukev, in jim pove in pokaže denarni račun od preteklega leta. Zraven se pogovori in nasvetuje, ktere nove bukve, časopisi i. t. d. bi se napravili, in če je treba, da se plača za prihodno leto premeni. A. Praprotnik. Bitva pri Lipniei. (16. 17. i n 18. oktobra 1813.) Napoleon je mislil, celi svet pod svojo oblast spraviti, pa ni mu šlo spod rok. Potem ko je bil na Rusovskem premagan, je s svojo armado v Pariz bežal. Med tim pa se Avstrijanci, Rusi in Prusi čez Napoleona vzdignejo. Začele so se pri Lipniei armade sberati, in postal je hud boj 16. oktobra 1813. Napoleon je štel 200.000 mož, na naši strani jih je bilo 300.000. Zjutraj ko je osma ura odbila je začelo grometi na obeh straneh več kot 1000 topov Zemlja se je tresla in šipe so začele v Lipnici čvenkati. Kakor daleč so oči segle, nisi tlruzega vidil kot vojšake. Bajoneti so se blisketali, konji so hapali, trobente so pele, bobni so bučali. Na obeh straneh so se serčno bili. Kmalo so bile vesi dobljene, kmalo pa spet zgubljene. Na tisti strani, kjer je Napoleon sam zapovedoval, je bilo večidel pridobljeno, in res mu je tako po sreči šlo, da je vkazal ob štirih popoldne v Lipnici zvoniti v znamnje, daje on zmagal. Ko se je to v Lipnici godilo, je pruski maršal Bliiher pri Mokru (Mokern) zmagal. Stirkrat se je moral divji sili vganiti, unovič boj začne, in pridobi, kar je bilo zgubljenega. V nedelo (to je bilo 17.) je bil večidel mir. Iianeni so bili z bojišča odpeljani, in drugi so težko čakali, zvediti kdo bo zmagal. Nastopila je mila noč, in uživali so sladkega spanja spehani vojšaki. Komaj jeme svitati, komaj priplava bleskeče solncečes hribe in planjave (to je bilo 18.), je začelo na Lipniškem polju tako mi-glati, kakor ob lepih večerih na plavem nebu zvezdice miglajo. Vojšaki se spravijo na noge. Turška muzika se razlega, bobnanje se daleč zasliši, in vojšaki se začnejo gibati in verstiti. Naenkrat postane tiho, in sliši se, kako vojskovodje zapovedujejo. Konjiki potegnejo ojstro brušene sablje z nožnic, in se v versto ustopijo. — Topovi grome! to je znamnje, da se je bitva začela. Vzdignejo se zdaj armade na obeh straneh, in si gredo nasproti. Bližej stopivši vzamejo puške z ram, in si začnejo nasproti streljati, da je bilo groza. Padajo na obeh straneh možje, kakor o žetvi snopje na polju. Bombe pridero med nje, in podero cele verste (možev). Dolgo časa se ni vedelo, kteri da so močneji. Ko je pa Švedski carevič našim na pomoč prišel, je bil Napoleon kmalo zmagan, in Francozi so se morali podati, in bojišče zapustiti. Nazadnje seje tudi Lipniško mesto vdalo. Čes 100.000 mož je na obeh straneh obležalo. Pobočniki (adjutanti) prinesejo taj veselo novico cesarjem in kraljem, ki so bili na nekem hribčku zbrani. Avstrijanski car Franc pervi na kolena pade, in Bogu hvalo da. Za njim so tudi pokleknili ruski car Alexander, pruski kralj Miroslav Vilhelm, in vsi drugi vojskovodje, ki so bili tukaj zbrani. Armade so Bogu na čast prepevale, in slišale so se z ust vojšakov lepe besede: Bog je z nami! Bog je z nami! Tako se je bitva končala. Napoleon je bil prevzeten, in ni pomislil prislovice: človek obrača, Bog pa oberne. Jože Eržen. v Šolarji varite se lenobe! Šolarji, ako hočete pokojno noč imeti in z spanjem se po-krepčati, poslušajte nauk nekega prijatla ljube mladine, ki vam/to le svetuje: Kar vam vaši učitelji za jutrišni dopoldne se naučiti vele, tega ne odlagajte za jutri zjutraj, ampak še današni večer si v glavo vbite, kolikor je moč, in prihodnje jutro le nekoliko ponovite in vaše bo. Ce tega ne spolnujete, se vam zna goditi, kakor pisatelju tega pred kakimi 27 leti. Naš učitelj nam je namreč ukazal, se to in to za drugi dopoldne naučiti, ker bi nas scer pisano gledal, ako bi ne znali. Kakor marskterimu zanikernimu dijaku se tudi meni tisti večer ni kaj perleglo, bukve v roke vzeti in se učiti, ampak mislil sim se: Vsaj je jutri še čas, se boš že še navadil. V tih mislih sim se vlegel, bil sim takrat v 4. razredu latinskih šol, torej sim že dolge hlače nosil. Zravno mene, kar je brezpostavno, je ležal fantič perviga razreda normalnih šol, ki je bil kakih 8 — 9 let star, kije kratke mazlanaste hlače nosil. Po noči v sanjah mi začne po glavi rojiti, da še naloge ne znam — in kaj bo v šoli. Te skerbi mi niso dale miru po noči, vender sim ležal do solnčniga vshoda. Moj posteljni tovarš se poprej iz ležišča izkobaca in začne zdihovati in kričati na ves glas: O moje hlače, kje so moje hlače, povsod sim jih je iskal na škrinji, pod posteljo — pa jih nikjer ni; ene same sim imel, še te mi je nekdo vkradel — kako bom dans v šolo šel! Med tem vpitjem se jaz prebudim, se začnem zlecovati, si oči mencati, ter vprašam kričavca: Miha, ja kaj ti je, kaj tako zgrajaš? O hlače, moje hlače so mi vkradene, kaj bo? Ze davnej je bil čas vstati, si mislim, veržem odejo iz sebe — kar zagledam na sebi tiste mazlanaste kratke hlačice, ter z začudenjem zaupijem: Za božjo voljo, kaj je to! 3Iiha, tvoje hlače imam jaz! Zdaj se mi je leta ponočna skrivnost razdanila. V svojim nepokoji namreč po noči vstanem, vzemem, namesto mojih dolgih, Mihove kratke hlačice, jih vlečem in vlečem gori, pa le niso hotle čez kolena iti, — zaspanec meje spet premagal, v hlačicah sim se nazaj vlegel in tako sladko spal do belega dne. — Kaki vriš in smeh je po hiši bil, kako mi je čevljar nagajal, ki sim bil per njem v stanovanju — kako so me dražili šolarji, ki so pod tisto streho bivali, me je sram perpovedovati. Samo to naj bo zadosti, da sim moral vedno poslušati: B — e po noči hlače krade! Sreča moja, da me tisti dan učitelj (Bog mu daj nebesa!) vender poklical in izpraševal ni; scer bi bila žaltova! Skor bo kmalo dvajset let, kar sim šole izgotovil, in vender mi ravno te še zdaj dostikrat ponočni počitek kratijo. Da boste leto laglej umeli. vam moram razodeti, da v svoji lahkomišljenosti sim dostikrat neperpravljen in torej strahoma v šolo šel; nektero leto nekaj zavolj revšine, nekaj mende zavolj zanikernosti še šolskih bukev nisim imel. Ali glejte, kolikokrat me zdaj neprijetne sanje mučijo, kolikokrat se mi zdi, da v šoli nič ne znam, da tre-petaje pred učiteljem stojim in da se oprašujem: Kaj bo za tvoj kruh? Šolarji, varite se lenobe, bojite se zanikernosti, ker toliko nesrečnih nasledkov ima! Se neko malenkost: Doveršil sim bil 3. razred latinskih šol. Mati od stanovanja plačat z mojim bratom z vozam po me prideta, da bi mc na šolske praznike domu vzeli. Nekega mojega tovarša vprašajo: No, kako je pa naš BI. kaj letos opravil? Za drugo je prav dober, samo v »Sitten" ima le pervi klas, odgovori vprašani. To nadlogo je že doma imel in kolikokrat sim mu že oponesla: B. le preveč sitin si! sitin! Listonoša. * Iz V. blizo Celja. V poslednem listu „šoIs.prij." ste vprašali: kako bi se dale narložej farne bukvarnice napraviti? Z lastne skušnje to le vem: Na farah Lavantinske škofije bukvarnice utemeljiti že ni toljko težavna reč. Pri velikonočnem spraševanji je narlepši priložnost. Zakonski skupaj, mladenči skupaj in dekline skupaj pridejo k poduku, da dobijo listek (cegelc) za velikonočno spoved. Po spraševanji je njih serce mehko in za vse dobro vneto. Tedaj sem jaz dekline, koje sem spraševal, še nagovoril: „Vam ki brati znate, še čem kaj posebnega povedati, ter sem jim povedal, da, kerš. nauka se dobro naučiti, je treba, v cerkvi zvesto poslušati, pa je tudi posebno dobro, še doma kaj keršanskega brati; povedal sem, da ne jaz in tudi drugi duhoven za naprej še pa težcj, ne bojo imeli vsih slovenskih bukvic, da bi jih jim izposojevali. Ker pa vendar rade berete in bi rade vse čedne bukvice brale, bo nar boljši, da v družtvo med sebo stopite." Na to se jih je dalo obilno zapisati in tudi pridno berejo. Pervo leto so plačevali družtveniki vsaki po 6 grošev sr. in letos pa po 5 gr. sr. Deset kr. sr. bo nar nižji donesek, pri tem bo obstalo. — Utemeljitel pa ne sme samopašcn biti, temuč še le sam kaj priložiti kojo knjigo, ali pa v začetku toljko družtvu posoditi, da se hitro nekaj bukvic nakupi. Družtvo sv. Mohora še pa zdaj po mojih mislih materialno farnih knižnic podpirati ne more, da bi jim namreč cenejši knjige podajalo, ker se še samo ni zadosti uterdilo. Nar boljši.podpora bode v slovenskem duhu prestavlene ali spisane knige. Družtvo sv. Mohora terdno utemeljiti, mislim tudi jaz, kakor jo je naš domorodec z Kanalske doline v 1. listu letošnega „šols. prij." povedal, da bo nar boljše, naj se jistina določi (50 fl.), kojo vsaki ud v enem ali v petih letih, vsako leto nekaj, pri slavnem odboru položi. Bolj na tanko bo pa že si. odbor to reč odločil. Jaz sem že pripravljen! M. Vr. Drobtinčica. * Še se jih najde ljudi, ki ne vedo, zakaj so pravzaprav šole. Še so taki, ki mislijo, daje slovenskih šol pervi in nar višji namen, otroke nemško naučiti alj kakor pravijo: šole in otroke „bedeutschen.u Neumnim ljudem se to ne more in ne sme za zlo vzeti; alj drugače je, ako gg. učitelji, duhovniki, dehanti in šolski ogledniki kaj tacega terdijo. Naj si ti gospodi sledeče besede globoko v glavo in serce vtisnejo, ki so jih presvit. knezoškof, g. A. M. Slomšek v letošnjih Drobtincah na str. 113 pregovorili: „Dobra šola glavo razjasni in serce za dobro ogreje; in to je šole pervi, svet namen. Učiti otroke po keršansko modro živeti, si za časno srečo in za izveličanje večno skerbeti, za to je šola. Pošteno djanje ima v šoli pervo — posvetno znanje je posledno mesto. Dobro je znati pisati in brati, pa stokrat bolje pošteno ravnati. Brez modre glave in pravičnega serca je tudi nemška beseda prazen mak. Slovenci! ne bodite abotne šalobarde, le na nemščino gnati, pobistrenje glave in požlahnenje serca pa zane-marati. Ovo bi bilo na robe delo. Šole so nam potrebne: to lehko vsak spozna; ali kdor le po nemškej besedi šolo ceni, se močno goljfa. Gorje vam, ako svoje otroke samo zato v šolo pošiljate, naj bi se nemčije učili, za modro glavo in pošteno serce vam pa ni mar! Nezarobleni, napuhneni otroci vas bodo po nemško kleli, vi stariši bote pa po slovensko solze točili.— Potrebnej se je Boga bati in spoštovati stariše, kakor nemškovati. Dobra je nemška beseda dobra, in kdor se nje lotiti vtegne, naj ne zamudi, pa edina pot k pravi sreči ni, kakor nekteri mislijo. Lepo Bogu služiti, očeta in mater lepo imeti, cesarju in od Boga dani gosposki pokorn biti, svoje delo dobro znati, svoje dolžnosti zvesto dopolniti, križe in težave (Adamov jarm) voljno nositi, veselo živeti in srečno vmreti: ovi zlati nauki so človeku veliko potrebnej ko nemšina; ona bodi pridnim šolarjem naveržek. Tako nas sam Jezus uči rekoč : „ Iščite pred vsim božjega kraljestva in njegove pravice; vse drugo vam bo naverženo." Ta zlata beseda tudi za naše šole velja."— Prosimo, to nekterim gospodom v nemško prestaviti!! Družtvo sv. Mohora. * Presvit. Kerški knezoškof, g. Dr. Adalb. Lidmanskg, so se za poslane družtvene knjige lepo zahvalili in družtvu 6 gld. sr. izročili. — Prezvišeni gospod Dr. Bach, c. k. minister zno-trajnih zadev, in prevzvišeni gospod Baron Josip Jelacib, hor-vatski ban, sta se te dni tudi za poslane knjige zahvalila in oba-dva očitno na znanje dala, da Njima resno pri sercu leži, da bi naše koristno in livale vredno družtvo srečno napredovalo. — Dalej so pristopili p. n. gospodi: 721. Majerič Jak., učit. v št. Vidu p. Ptuja; 722. Znpanič Ant , kmetiš. sin v Jareninski fari; 723. Grošel Jož., fajm. v Sesani; 724. Kralič Bartl, fajm. v Bazovici; 725. Piohaska Drag., bogosl. v Gorici; 726. Peteilin Prim., bogosl. v Gorici; 727. Šlibar, benef. v št. Jurji; 728. Skubic Jan., kapi. v št. Jerneji; 729. Frank Bih., kapi. v št. Jerneji; 730. Pečenko Franc, vik. v Stjaku. — Odgovorni izdaj, in vredn. A. Einšpieler. Natisnil J. Leon u Celovcu.