Bankoirec za miliion funtov zlata. Angleški spisal Mark Twain. (Dalje.) Koliko sem pojedel in kako sem jedel — ? HmJ Ko nazadnje nisem mogel več sem segel v telovnik, izvlekel pismo, ga razvil in pogledal —. Skoraj da sem omedlel —! Milijon funtov —I Vrtelo se mi je v glavi —. Kakor ob čelo udarjen sem sedel in zijal na milijonski •¦ bankovec. — Menda je pretekla cela minuta, preden sem Be zopet zavedel. Prvo, kar sem opazil, je bil gostibničar. Oči so mu visele na bankovcu in ves okamenel je stal pred menoj. Telo in duša, oboje mu je izražalo najgtobokejše, najponižnejše spoštovanje, pa izgledal je, kakor bi ne mogel geniti ne rok ne nog. V hipu sem razumel položaj in storil, kar je bilo edino pametno. Pomolil sem mu bankovec in dejal prav malomarno: »Menjajte mi, prosiml« In tedat se je genil gostilničar in zavest se mu je vr- ^Ha. Na vs« mogoče načine me je prosU odpuščanja, da tve niore menjati in nisem ga mogef pregovoriti, da bi bil »«el bankovec Prosil je, da ga sme gledati in gledal ga je fa gledal — in ni se ga mogel nagledati in si nasititi svo- ?h žejnih oči na njem. F^a dotaknil se ga ni, prav kakor bi bil posvečena stvar, ki ni za take vsakdanje siromašne prste —. Rekel sem mu: »Zal mi je, da vam delam neprilike! Pa biti mora! — Prosim, menjajte! N-imam drobiža s seboj!« Odgovoril mi je, da nič ne de in da prav rad počaka s tisto malenkostjo, kakor dolgo hočem. Ugovarjal sem sicer, da me morebiti nekaj dni ne bo blizu, toda dejal je, da mu je to vseeno, da bo že počakal, in še več, da lahko dobim kar hočem pri njem in kadar hočem in da lahko ostanem dolžen, kakor dolgo se mi poljubi. Ponavljal je, da se ne boji zaupati takemu milijonarju, četudi je siromašno oblečen in se noče za zabavo nekoliko pošaliti z ljudmi. V tem je prišel drug gost m krčmar mi je namignil, naj skrijem čudoviti bankovec, in z globokimi pokloni me je spremljal prav do vrat. Seveda sem takoj ubral svoje korake na stanovanje bogatih bratov, da bi popravil njuno očividno zmoto. — Kajfi zmotila sta se, to je bilo jasnoJ Miloščino sta mi hotela dati, pa sta v naglici ali kakorokli vtaknila milijonski bankovec v pismo. Precej nemiren sem bil in strah me je tudi bilo, četudi nisem sam ničesar zakrivil. Pa poznal sem te visoke gospode zadostil Če tak denarni mogotec zapazi, da je pomotoma dal cestnemu postopaču bankovec za milijon funtov, se bo, to sem dobro vedel, jezil nad njim, ne pa nad svojo lastno raztresenostjo in pozabljivostjo —. Pozvonil sem. K vratom je prišel sluga, ki mi je prvikrat odpri.Vprašal sem gn za gospodoma. »Odšla stal« je dejal. Ošabno in hladno, kakor so navajeni govoriti ljudje take vrste. »Odšla —?« Kam sta odšla»« »Na potovanje.« »Pa kam?« »Na Francosko, v Italijo, mislim.« »V Italijo?« »Da.« *Kod sta potovala?« »Ne vem.« »Kedaj se vrneta?« »Crez mesec dni, sta rekla.« »Crez mesec dni — ? To je strašnol — Povejte mi, — kako bi jima mogel par besed sporočiti. Gre za silno vatoo zadevo!« »Ne morern! Nimam nobenega pojma, kod trenutno potujeta!« »Torej pa moram govoriti s katerim izmed njunih sorodnikov!« »Tudi sorodniki so odpotovali. Že pred mesecL V In» dijo ali Egipet mislim. .< »Clovek božji —, strašna pomota se je zgodilal Prepričan sem, da se vrneta še nocoj. Ali jima bodete povedali, da sem bil tukaj in da zopet pridem, dokler ne bo vse v redu, in da se jima ni treba bati —.« »Povedal jima bom, ko se vrneta. Pa ju ne pričakuje n kmalu. Dejala sta, da se bodete oglasili, pa da je vse v redu, vam naj rečem, da bodeta ob svojem času spet dom» in da vas bodeta pričakovala.« [ Ničesar torej nisem opravil in oditi sem moraL čudna, nerazumljiva uganka! Izgublial sem glavo. — Vrnite se bodeto »ob svojem času« —! Kaj naj to pomeni y Pismo —! ..-*&, J Cisto pozabil sem nanj. Morebiti mi bo razložilo ugankol Koj sem ga poiskal in odprl. In tole je bilo v njem: »Brihten pa pošten človek ste, to vam je že na licu brati. Siromašni ste in tujec v Londonu, to sva opazila. — Pismu je priložen bankovec. Posodiva varn ta denar za 30 dni, — brez obresti. Pridite po poteku tega časa. Stavil sem na vas. Če dobim stavo, vam poskrbim najboljše mesto, ki je v moji moči, — seve, če bodete mogli dokazati, da ste sposobni zanj.« Bfez podpisa, brez naslova, brez datuma —. Prava reč to — Vi seveda, ki to berete, vi že veste, za kaj je šlo, jaz pa tistikrat nisem ničesar vedel. Vsa zadeva mi je bila velika, temna uganka. Niti pojma nisem imei, za kaj gre. Nisem vedel, ali je slabo in dobro zame. Sel sem v park, sedel na klop in premišljeval, kaj naj storim, da bo najboljc Celo uro sem premišljeval in končno sem prišel do teh-le zaključkov: Morebiti da sta mi brata dobro želela, morebiti pa da hudo, — to se ni dalo dognati. Morebiti da sta me hotek speljati \a led, ali kdo ve kake zlobne nakane da sta imela z menoj in za kake poskuse sta me hotela zlorabiti, — kaj je bilo, teda nisem mogel pozntai. Stavila sta name — kaj joz vem, zaradi česa —. Pa najsi je bilo karkoli in kakorkoli —. To je bila negotova stran na cell zadevu Vse drugo pa je bilo stvarno, rosnično, se je dalo šteti, računati in zapisati. Ce bi šel na angleško dr|avno banko in bi zahteval, naj rapišejo vrednostni papir na račun moža, čigar last je bil, bi mi gotovo ustrejli, ker ga bre dvoma poznajo, če- prav meni ni bilo znano njegovo ime. Pa vprašali bi me, kako je prišel bankovec v mojo posest in če bi jim povedal resnico, bi me djali v norišnico. Če bi se jim pa zlagal, bi me vrgli v ječo. Isto bi se zgoano, če bi poskusil denar na banki naložiti ali pa najeti posojilo na račun tega bankovca. Nositi sem moral silno breme za seboj, dokler se nista vrnila brata, pa da sem hotel ali ne. Za nič mi je bil :a milijonski bankovec, brez koristi, kakor kup pepela, — in vendar sem moral paziti nanj in ga čuvati, in če bi moral pri tem beračiti za svoj vsakdanji kruh. Nisem se ga mogel iznebiti. Kdo bi ga sprejel, kdo bi mi dal drobiža zanj? Skratka, cel mesec sem moral trpeti in gladovati ob svojem milijonu in čakati, da mi vsaj pomaga dobiti stavo in da si zaslužim mesto, ki mi je bilo obljubljeno. In rod bi s;. ga bil zaslužil, kajti take vrste ljudje imajo na rarpolago službe, ki so vredne trudal In zamislil sem se v svojo bodočnost in upanje mi je rastlo. Brez dvoma bo služba dobro plačana, sem računal —. In črez mesec dni se začne —. In potem bo vse dobnl V prijetnih sanjah sem stopical po ulicah. Pred izložbo nekega krojača se mi je ustavila noga in vroča želja se mi je zbudila, da bi slekel svoje cunje in s>; spet enkrat spodobno oblekel. Ali sem zmogel toliko —? Ne —f Nisem imel drugega denarja, ko bankovec za milijon funtov zlata —. Siloma se mse odtrgal od okna in stopil naprej. Pa kmalu me je spet potegnilo nazaj. Kruto me je muči!a skušnjava. Možato sem se ustavljaL Gotovo sem šestkrit šel gorindol pred prodajalno. Pa nazadnje nisem mogel več — premagalo me je —. (Dalje prihodnpč.)