Inserati se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. če se tiska enkrat, 12 kr. če se tiska dvakrat, 15 če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Nareenino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspedicija, Poljanska cesta h. štev. 82. Tredništvo je na Poljanski cesti h. št. 32. Po pošti prejeman veljii: Za celo leto . . 15 gl. — kr Za pol leta . . 8 „ — „ Za četrt leta Za en mesec Političen list n Humki narod. Y administraciji velja: Za celo leto . . 13 gl. — kr Za pol leta . . 6 „ 50 „ Za četrt leta . . 3 „ 30 „ Za en mesec . . 1 „ 10 „ V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. več na leto. Posamezne štev. veljajo 7 kr. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6 popold Politični pregled. V Ljubljani, 22. oktob Deželni zbor kranjski. Petnajsta seja 20. okt. Prične se ob devetih, občinstva je primerno veliko na obeh galerijah. Poslanci so navzoči vsi, razen bolnih Braune-ta in grofa Blagaja, pa dr. Schreya, ki se sej več ne vde-ležnje. Na dnevnem redu so najprej še ostala poročila odsekov o raznih zakladih. Dr. Poklukar poroča v imenu finančnega odseka o računskem sklepu in proračunu zaklada učiteljskih penzij. Sprejme se s potrebščino 17.680 gld., z zalogo 7476 gld. in s pri-manjkljejem 10.204 gld., ki se imajo vzeti iz deželnega zaklada. Pri tem se bivšemu učitelju Jos. Stuparju pokojnina zviša od 815 na 415 gl, učitelju M. Kantu pa dovoli druga starostna doklada. Pri poročilu finančnega odseka o proračunu normalno-šolskega zaklada oglasi se baron Apfaltrern ter pravi, da naj bi mesto Ljubljana, ki plačuje zdaj šolske priklade le 10%, plačevalo tudi 18%, kakor dežela. Zato stavi predlog, naj bi se deželnemu odboru naročilo to reč vravnati. Poslanec in ljubljanski župan Grasselli pravi, da ljubljansko mesto plačuje do zdaj res 10% šolske priklade, a da to ne bo dolgo tako; mestne šole so prenapolnjene, ker hodi Vii-nje tudi veliko otrok iz dežele, treba bo toraj kmalu tretje mestne šole in takrat se bo priklada zdatno povišala. Zoper Apfaltrernov predlog on nima nič, marveč je celo za-nj, da bo deželni odbor sam prepričal se po preiskovanji, da se v tej zadevi ne da nič narediti. Poslanec Lukman omeni, da v ljubljanske šole hodijo tudi otroci železničnih vradnikov in služabnikov, a železnica ne plačuje za te šole nič; naj bi toraj tudi kaj plačevala. Dr. Bleiweis vit. Trsteniški opomni, da je Ljubljana le zato tako srečna, ker je o lo- terijskem posojilu dobila 100.000 gld., ki so ji tako rekoč z neba padli; s temi je zidala poslopje druge mestne šole, zdaj tega ne bo več in če se bo zopet kaj zidalo, treba bo priklade več ko 20%. Poročevalec dr. Poklukar nima zoper Apfaltrernov predlog nič, ampak je za-nj že zato, da bo tudi deželni odbor priliko imel izreči o tem svojo misel. Predlog Apfaltrernov se potem sprejme z veliko večino. Potem se sprejme proračun tega zaklada s potrebščino 212.920 gold., zaloge je 18.782 gold., primanjkljeja toraj 195.188 gold., ki se ima pridobiti z 18% priklado, kakor do zdaj. V potrebščini je tudi 600 gold. za prostovoljni poduk v drugem (nemškem) deželnem jeziku na ljudskih šolah in tudi ti so se dovolili brez ugovora, le nekaj poslancev ni bilo v zbornici, ko se je glasovalo. Ko se je neki vdovi dovolilo 60 gold. miloščine na leto, pride na vrsto poročilo finančnega odseka o zadevali novega muzeja „Kudoliinum“, poročevalec je Dežman. Tukaj se oglasi dr. Papež in stavi predlog, da bi deželni odbor mizarska dela, ki znašajo čez 12.000 gold., koj oddal ter pri tem oziral se na domače obrtnike; oddati se mora prej, da si dotični morejo priskrbeti dovolj in dobrega lesa. Poslanec Grasselli omeni, da, ker tukaj gre za pogajanje med deželo in mestom, so tisti poslanci, ki so ob enem mestni odborniki, v nekaki zadregi, zato se bodo odtegnili glasovanju. Dr. Papežev predlog, kteremu pa Dežman ugovarja češ, da se koj dela ne dajo oddati, marveč treba dražbe, ker bo muzej tako se le 1885. leta gotov, se potem sprejme, ko je dr. Papež še besedo „koj“ pojasnil, da pomeni „kmalu“, kakor tudi predlogi odsekovi. (Dalje prih.) Avstrijske dežele. Deželm zbor moravski. 19. oktobra. V seji (podnevi) so razpravljali deželni bud-get. Rednih stroškov je 2,948.328 gold. in izrednih 50.000 gld., skupaj tedaj 3,448.328 gld. Pokritega je 528.327, ostane tedaj 2,920.001 gold. Sprejete so bile vse točke budgeta po nasvetu finančnega odseka. — V večerni seji so prišle na vrsto vladne predloge o složenji zemljišč. Gospodarski odsek je priporočal te deželne postave, ki se vjemajo z državno postavo dne 7. junija 1883. Postava je bila potem sprejeta v 2. in 3. branji. — 20. oktobra. Deželnemu odboru se je predložilo mnogo stvari, da o njih pozveduje in v prihodnji se-siji poroča. — Konečno se določi deželni stroškovnik za 1. 1884, za primanjkljej, ki znese 3,215.081 gold. se določi naklad 31 krajcarjev. Poročilo o volitveni reformi so odstavili z dnevnega reda več peticij za podpiranje cestnih naprav in vravnanja rek so odstopili deželnemu odboru in potem je bil zbor običajno sklenjen. Izredno je bilo pri sklepu to, poslanec Chlumecky se je zahvalil tudi desnici (slovanskim poslancem) za složno delovanje na korist dežele, a poslanec Fanderlik je rekel, da od večine ne more sprejemati take hvale, ker večina pripada slovanski stranki in zahvalo more le sprejeti od volilcev in čeških prebivalcev. Ko je govoril še c. kr. namestnik, ki se je zahvalil za soglasno sprejemo več postav, je bil zbor zaključen. Deželni zbor gališki. 20. oktobra. Razpravljal se je nadalje deželni budget; deželnega naklada bode po 27 krajcarjev na goldinar in na posodo hočejo vzeti 1 milijon, da se pokrije pomanjkanje od 1882 do 1884, in da bode kaj gotovine v blagajnici. Za zemljišče - odvezni zaklad bode v vzhodnji in za-hodnji Galiciji naklada 31’/2 kr. in v Krakovem po 22 kr. Ako se pogode z državno vlado bode še naklada po 2 kr. Obravnava se potem več stvari, ki zadevajo obdacenja po raznih občinah, zopet druge stvari pa zadevajo opravičenje pristojbin i. dr. — Vlado hočejo napro- Moderna kneza Rothschild in Pereire, pa Napoleon III. Napoleon III. je, kakor znano, leta 1851 napravil na Francoskem prevrat, ki mu je cesarsko krono na glavo postavil. I)o takrat je bil Pereire pri Rothschildu vrhovni vradnik na borsi in si je v tej službi vže okoli 700.000 frankov „prislužil“, ki jih je pri Rothschildu naložil. Bilo je 30. novembra 1851, ravno se je bil Napoleon vže na prevrat dobro pripravil in si je le še nekaj novcev hotel na stran djati, ko pošlje iz tega namena svojega popolbrata grofa Morniy-a k Rothschildu, da naj mu en milijon posodi. Po Parizu se je pa že marsikaj o bodočem prevratu govorilo in Rothschild mu iz tega vzroka prošnjo od- bije rekoč, da je sam nekoliko v zadregi in da jako obžaluje itd., kakor znamo, kadar ne-čemo! — Pereire je bil vsega tega svedok in še tisto uro gre k Rothschildoverau knjigovodji, da naj mu premoženje imetja preračuni. Ko se je to zgodilo, dvignil je novce pri blagajnici, podal se še tisti večer z njimi v Elysee, kjer je Louis Napoleon bival in rekel: »Rothschild Vaše prošnje za denar ni uslišal, zato pa Vam jaz vse svoje prihranjene novce ponudim, kajti, kar se mene tiče, imam na Vašo bodočnost najtrdneje zaupanje." Louis Napoleon moža trdo pogleda, sprejme ginjen novce in pravi: „Vi pač ne veste, kako ste mi vstregli, in povabim Vas, da me čez nekaj dni zopet obiščete, da mi boste o Vaši lastni osobi kaj predlagali.“ Dva dni pozneje razrušila se je republika in Napoleon zasedel je cesarski prestol. Pri drugem zaslišanji vže prosil je Pereire konce- sije za ustanovo »Credit mobilier“-a, ki jo je tudi odmah prejel in z njo vred še celo vrsto druzih postranskih dovoljenj. Se ve, da je Pereire sedaj Rothschildu javil svoj izstop in ko je ta zvedel, kaj je Pereire z Napoleonom včinil, pravi: »Nisem vedel, da imam takega „va banque“ (hop) igralca v hiši; toda rad bo še k meni prišel, ohranite mu njegovo mesto in nikomur ga ne oddajte." In res, celih trideset let, t. j. do Pereirove smrti ostal je Pereirov pult pri Rothschildu nenamešČen. Pereire postal je velikanski milijonar in bi bil še lahko mnogo bogatejši, da ne bi bil tolikih svot na to potrosil, da bi bil Rothschilda oškodoval. Obe hiši bojevali ste se na smrt in življenje in nekega dne je Pereire rekel: „Oe pojde tako na dalje, bo Rothschild na slami poginil, jaz pa na tlaku.“ Na Francoskem je sploh znano, da je Pereire Rothschilda, kar se inteligence tiče, siti. Ja bi delala železnico po krajih, ktere je na novo vpeljani davek najhuje zadel, in sicer od Tarnopolja na jug. Žele tudi, da bi se vlada ozirala na izpeljavo kanala med rekama Duseiter in San, kakor je to nasvetoval inženir Laurent. C. k. deželni namestnik v imenu Njih Veličanstva odredi deželni zbor. Deželni glavar potem naznani, da bode dan prihodnje sesije pismeno naznanil poslancem. Omeniti nam še gre najvažniše postave, ki je bila sklenjena v ti sesiji, namreč omejiti se ima svobodna razdelitev zemljišč, taka postava bi bila tudi drugod sila potrebna. Kam pridemo, ako bode ljudem privoljenje, razkosovati in drobiti zemljišča po svojih dozdevnih potrebah. Hrvaški kraljevi komisar, general konjiče Bamberg, sedaj v Rudapešti biva, ob enem se pa tudi z ministri posvetuje, ter poroča o odnošajih, o bodočnosti in daljni obravnavi Hrvaškega. Kratki dnevi so mu še odločeni za njegovo izjemno delovanje in dasi-ravno si prejšnjega reda vsaki nazaj želi, ga vendar ne bo Hrvata, ki bi se morda s sovraštvom Bamberga in njegove vlade spominjal. Bamberg je imel v rokah vso oblast in na čast se mu mora priznati, da jo je prav modro rabil. Razmere med A vstrijo in Italijo so v olicijelnem smislu najboljše, kar si jih le misliti zamoremo. Kako nam je pa narod in oso-bito laško časnikarstvo prijazno, najbolje odlok deželne sodnije v Trstu priča, ki je 27. septembra t. 1. 22 italijanskim listom pot v Trst prepovedal. Vnanje države. Srbski minister Bogičevič prejel je od našega cesarja red železne krone prve vrste, kar je menda na Srbskem jako dober vtis napravilo. Na Laškem je odstopil pomorski minister. Angleška „Pall Mali Gazette“ pripoveduje, da razmere med Avstrijo. Xemsko in Rusijo niso nikdar srčneje bile, nego so ravno sedaj. Ruska vlada, dasi tudi ne četrta v zvezi, popolnoma avstrijsko-nemško-laškim prizadevam glede ohranjenja evropejskega miru pritrkuje. Fran voska zadruga stalnih radikalnih odborov izdala je oklic, da je domovina in republika v nevarnosti. Nevarnost ji menda od Orleancev preti, ki se pripravljajo, da jo vničijo. Za to se jim silno potrebno zdi, da bi se po celi deželi stalni odbori nastavili, ki naj bi republiko branili. Vse prav, naj bila bi le republika boljši kot monarhija; ali ravno francoska ne bode tega nikogar prepričala. Kakor se čuje, bodo Angleži Egipt zapustili; pravijo, da na mesec po 4 funte sterlingov za vsakega angleškega vojaka egiptovski državni zaklad prehudo obtožuje. Dvatisoč mož odpotovalo bo menda takoj sedaj, drugi pa o Božiču. tako nadkrivljeval, kakor zdravook slepca. Ko je tudi Rothschild to sprevidel, se njegovim ženijaluim zanjkam ni nič več tako izpostavljal, ter mu voditeljstvo na borsi popolnoma prepustil in se sam le bolj z notranjim opravni-štvom pečal. Kakor je Pereire verjetno pravil, je Roth-schildova parižka hiša leta 1841 meseca novembra, ob času, ko jo je Pereire zapustil, imela 2400 milijonov premoženja. Za koliko se je to v teku 32 let po obrestih od obresti, po špekulaciji na borsi, po sklepih državnih posojil, pomnožilo, si je lažje misliti, kakor preračuniti. Da je tako orjaško premoženje državi in posameznim jako nevarno, bo pač vsak pritrdil in parižka hiša je še le jedna izmed družili Eothschildovih. Vsa Rothschildova rodovina mora imeti, da bi lahko cesarstva kupila, ko bi bila na prodaj. Izvirni dopisi. Iz Trsta. 17. oktobra. (Trst in historične pravice.) Tržaški deželni zbor se je zopet v letošnji sesiji spravil nad svoje zgodovinske pravice, le čuditi se je, kdor pozna tržaške razmere, da se te litanije lažiliberalizma v Trstu od leta do leta ponavljajo. Tržaški mestni poslanci, večjidel „puro sangue Italiani" (?), kakor n. pr. Vidakovič in družbani bi radi v Trstu imeli izjemo pravega samovoljnega strahovanja, to je, historične pravice samo za-se, med tem ko so v okolici vse pravice vzeli našemu narodu, tako da stvar sama na sebi postaja vže gnjusna. Davkoplačevalci razne narodnosti plačujejo iz krvavih žuljev v mestno blagajnico, ktera nima dna, visoke davke, doklade in druge pri-neske v taki obilni meri, da prej nikdar tako. Kako pa je z volilno pravico pri teh „ultra-laških“ patronih? Volilno pravico ima le tisti, kteri je ali „irredentist“, nasprotnik vsega, kar po Avstriji in Slovenstvu diši, če tudi ne premore druzega svojega, kakor to, kar ima na sebi, ali pa da je prejšnja leta občinsko pri-stojništvo pridobil. Mestni magistrat podeluje občinsko pravico takim, kteri trobijo v njegov rog in so priporočeni od levih mestnih svetovalcev. Koliko obrtnikov pa in rokodelcev, kteri so vže 30 in več let v Trstu, ne dobijo občinskih pravic in so odvrnjeni z raznimi razlogi, bolj prav, izgovori. Kar ni v Trstu laškega ali da vže ne diši po tej blaženi oliki, obsojeno je hudo od peščice, ki imajo v rokah vse mestno oskrbništvo. Da tudi Židovi veliko besedo imajo, je umevno, ker od njih se podpira protiavstrijska propaganda z novci. Histo-riške pravice Trstu so pajčevini podobne, v ktero se love vsi žužki in smeti v kotu temnega hleva, dokler ne poseže metla po nje in izčisti gnjus in smrad. V tržaški okolici so bili prej domači župani po ljudstvu voljeni; dandanes postavlja magistrat ptujce, ki besedice slovenskega ne znajo, kteri so v pravem pomenu vohuni in paličjoti magistratu, ter ovajajo vsacega, kdor le količkaj spoštuje svoj slovenski narod! To so Rusi, panslavisti in Dog ti ga vedi kaj še vse. Kaj pa, če si kdo drzne slovensko zastavo razobesiti, magistratovce kar po udih trga in gorje narodnemu učitelju, ki se drzne občevat z narodnjaki. Ves aparat, kolikor ga ima magistrat v svoji oblasti, bodi si žan-darm, dacar, kapovila (župan) ali okrajni načelnik, služi slepo špiceljnom. Tudi med narodne učitelje se je zasejal tak policijski duh, ki nadzoruje druge učitelje ter jih toži za vsaki korak, ako ga store prav. To so historične tržaške pravice v pravi obliki, nad kterimi se bode prej ali slej svoboden duh časa hudo maščeval. Historične pravice tržaškega magistrata pa obstoje tudi v tem, ima v svoji službi take vradnike, kterih več je vže stalo pod Garibaldijevim vodstvom proti Avstriji v vojni. Pred 500 leti, ko je v Gradci avstrijskemu vojvodi Leopoldu III. deputacija izročila Trst in okolico v njegovo pokroviteljstvo in ga tako priklopila Avstriji, se ne nahaja v dotični pogodbi čisto ničesa v preblaženi laščini, da mora v Trstu prevladati, zatirati druge nelaško narodnosti in poitalijančiti Slovence. Ves izobraženi svet mora obsojevati postopanje tržaškega magistrata, da le laško narodnost kot „unicum“ pripozna, vse drugo je ničla. Tisočkrat se je vže po časnikih pisarilo, da magistrat ne spoštuje slovensko narodnosti, da vradniki na magistratu ne znajo našega jezika, in ako kdo zrni par besedi, ruga se ubogemu kmetu, ko pride o poslih v ta zverinjak, kterega prebivalci bi nas radi na solati pozobali. Tržaški Slovenci imajo radi te borbe res jako težko stanje med vsem Slovenci. Vlada je zakrivila sama prejšnja leta, daje vzrastel v Trstu „irre-denti“ in nje patronom greben. Vlada sama dala je tej protiavstrijski stranki moč v roke, s ktero danes vladi kljubuje. Volilni red je tako sestaviti pomagala vlada, ali ga je odobrila, da smo Slovenci potisnjeni v tako manjšino, da naši zastopniki še drobtine ne vlove, ki iz bogate mize padajo. Zato opozorujemo zdaj na dobro mislečo vlado, ki hoče in se trudi vsem narodom pravična biti, da prej ko moč vniči te tako zvane ..historične pravice", ki pa to nikakor niso, ampak so le historična krivica vsem narodom razun „irredente“. Saj s takim postopanjem se državi sami največ škoduje. Nikoli bi Tržačani čez morje na Laško ne zrli in hrepeneli, nikoli bi nenasitljivi laški želodec tolike skomina po Trstu in Istri ne imel in ga za-se ne tirjal, naj bi laški živelj ne bil še v prejšnjih časih vsestransko tako podpiral, kakor se je. Nič druzega ne rečemo, kakor: „Naj se pogleda na cvet in sad, da se spozna, kako seme se je prej sejalo. Naj se pa tudi prizadeva s korenino vred izruvati Avstriji sovražno drevo, da nas vseh enkrat s svojim padcem ne pokoplje. “ *) Iz Celovca, 13. oktobra. {Nehaj o praktični izpeljavi jezikovne ravnopravnosti.) Žalostno je, da politični boji naše najboljše moči požirajo, in marsikdo, ki bi se morda izuril in izučil za najboljšega narodnega gospodarja, zgodovinarja, jezikoslovca, naravoslovca ali kar si bodi, ne pride nikoli do resnih študij, ker nas vse vznemirja politični boj, in morajo najboljši možje naroda vedno na straži stati za brarnbo pravic, ki so naravno človeške in državljansko zakonite, ter bi sploh nikoli ne smele v nevarnosti biti. Jasno pa je tudi, da od politične borbe odnehati ne smemo, dokler je naše narodno živeuje samo v nevarnosti. Kajti kaj bi nam koristila še tako lepa in bogata literatura, ako bi se pa med tem časom naš narod potujčil in bi ne bilo koga, da bi naše bukve bral! Tako na primero Slovenci v celovški okolici še slovensko brati ne znajo, ker se tega v šoli niso nikoli učili; ako bi kdo najlepše slovenske bukve zastonj med nje deliti hotel, bi jim vendar nič ne koristile, ker jih brati ne znajo. Gotovo pravo smo tedaj zadeli, da tirjamo pred vsem narodne šole in vradnije. Toda preteklo bo še mnogo vode, prej da to dosežemo. Sedanja vlada obeta in obeta, pa le malo stori, se ve, da ima vsestranske ovire, celo od lastnih organov. Ta zavornica bo pač še dolgo, dolgo ostala. Dokler imamo napravo deželnih šolskih svetov, bomo koroški in štajarski Slovenci vedno le drobtinice pobirali, ki bodo od bogate nemške mize padale. Večina v koroškem in štajerskem šolskem svetu )»o zmirom iz nemških mož sestavljena, in če bi bili prav pravični, v dvomljivih slučajih bodo vedno tako ukrenili, kakor bo za Nemce bolje kazalo. Mar li bi ne bilo mogoče, da bi se namesto deželnih naredili narodni šolski sveti? Meni vsaj se vidi ta misel prav lahko izvršljiva, da bi se za vse Slovence naredil en sam narodni šol- *■) Srčen pozdrav, zakaj se tako redko oglasite V Vrcdn. s ki svet v Ljubljani. Dežele ostanejo kakor so; saj deželni zbor s šolskim svetom nema druzega opraviti, ko da dovoli denarno svoto za šolske potrebe in da pošlje nekaj zastopnikov v deželni šolski svet. To oboje pa se tudi potem laliko zgodi. Vsi slovenski okraji teh dežel naj bi spadali potem pod en narodni slovenski šolski svet v Ljubljani. Denarne svote za ta narodni svet in njegovo delovanje naj se odločijo po odstotkih prebivalstva. Iver je koroških Slovencev tretjina prebivalstva, naj bi koroški deželni zbor tretjino svojega šolskega budgeta odrajtal matici slovenskega šolskega sveta v Ljubljani, kateri za to vzdržuje šole v slovenskih okrajih koroških. Isto naj se zgodi na Stajarskem in Primorskem. (Konec prih.) Iz Celja, 22. oktobra. Vitežki red III. vrste se je včeraj 21. t. m. slovesno izročil č. g. celjskemu opatu Ant. Vrečko-tu. Na predvečer — v soboto — napravilo je pred opatijo veteransko društvo serenado: veterani sosvetih, a svirala je mestna godba. Enaka bakljada se je potem napravila mestnemu županu dr. Neekermannu, odlikovanemu z naslovom: cesarski svetovalec. V nedeljo 21. oktobra zbralo se je ob !/212 mestno starešinstvo z nekterimi drugimi odličnimi gosti v okusno venčani dvorani na magistratu, kamor sta došla ob 3/412. ces. kr. okrajni glavar in č. g. opat. Po kratkem nagovoru pripne g. Haas na prsi g. opatu imenovani red; g. odlikovanec se zahvali za to najvikše priznanje njegovih zaslug. G. mestni župan povzame potem besedo, v kteri povdarja, da je g. opat vedno v naprednjaškem duhu pospeševal blagor celjskega mesta, si pridobil ljubezen prebivalstva ter mu vošči srečo v imenu celega mesta, za kar se mu g. opat zahvali ter obljubi, kakor do zdaj, tako tudi zanaprej ravnati. Ob eni popoludne se je pričel obed v opatiji, h kteremu so bili povabljeni načelniki vseli celjskih vradov, ravnatelji šol itd. — Ob Vs'5. uri zvečer so se ubožci celjske fare v opatiji obdarovali. — Med tem, ko „ Slovenec" objavlja to poročilo, pristavlja tudi še svojo željo: Naj bi odlikovani gosp. opat pač nikdar ne pozabil, da ga je rodila slovenska mati, naj bi se spominjal tudi svojih slovenskih rojakov ter povspeševal opravičene težnje svojega ljudstva; takrat se bomo iz srca veselili nad tem odlikovanjem tudi mi, ki smo mu bratje po krvi. Domače novice. (Deželni zbor kranjski) je bil v soboto o Va 10. uri ponoči končan K večerni seji prišlo je ravno komaj zadostno število poslancev, namreč 19, drugi so bili že odpotovali z Ljubljane. Dnevni red se je ves rešil. O tem zdaj le to, da statut ljubljanskega mesta ni bil sprejet, o drugem poročamo obširneje prihodnjič. — V tej seji jo dr. Zarnik odložil poslanstvo, toraj bo nova volitev. Ob koncu seje zahvalil se je deželni glavar grof Thurn deželnemu predsedniku za njegovo marljivo in vljudno sodelovanje, potem zbornici in posebno odsekom, ki so tvarino tako dobro premleto podajali zbornici v obravnavo. — Deželni predsednik baron Winkler povdarjal je posebno to, da ste zdaj narodna in nasprotna stranka složno skupaj delovali in da jo to poroštvo za boljšo prihodnost. — Slednjič se je dr. Po- klukar v imenu zbornice zahvalil deželnemu glavarju grofu Thurnu za umno, mirno in nepristransko vodenje zborovanj in seja bila je sklenjena s „slava“ in „hoch“-klici. — Poslušalci so odšli mrzlih src, kakor še nikoli, to ve pisatelj teh vrst, ki je poročevalec o sejah že 15 let in je bil v tem času pri vsaki seji ter jih tudi popisal. Tudi on odšel je ta pot žalosten in raznenaden kakor še nikoli. To povedati mu bodi dovoljeno, če prav je — — marsikaj zdaj drugače. Naj se drugim zdi drugače, — on ima svoje srce, in to je v prvi vrsti — narodno. (Sest sto goldinarjev) se je v deželnem zboru, kakor do sedaj, tudi letos odločilo za nagrado onim učiteljem, ki dokažejo, da vspešno nemški neobligatno podučujejo. Denar se je skozi okno vrgel, kajti vspeh, ki se po deželi v nemščini po takem podučevanji doseže, ni piškavega orha vreden. Ali res naši poslanci tega niso vedeli? Naj bi se bili novci rajši določili v podporo revnih učencev, ki jih je toliko po deželi, da bi se jim bila rajši kupila gorka obutev in obleka za zimo, gotovo bilo bi veče dobro delo. („Laibacherica“) danes na prvi strani izraža veselja nad tem, da se je deželni zbor kranjski končal tako mirno in da so se tudi njegovi udje nasprotne stranke pokazali tako spravljive, da vnanjim svojim prijateljem ne bodo všeč. Članek konča s tem, da se „svet vendar-le giblje" ali „zemlja vrti", čeravno so se narodni in oni poslanci med seboj dobro sporazumeli. (Veselica „delavskega podpornega društva“) v spominj 151etnice njegove je bila zelo živahna, vsi prostori čitalnične restavracije prenapolnjeni. Telegramov in pisem došlo je od vseh krajev veliko število. Veselilo pa je posebno vsakega to, da se je še le prav pred kratkem osnovani pevski zbor tega društva tako dobro obnesel, za kar gre nemajhna hvala pevovodji gosp. Justinu. Veselica končala seje v najlepšem redu, kakor je bilo sploh vse Židane volje. Čitalničnih prostorov že davno nismo videli tako polnih — vzlasti, ker ne-ktere vrste ljudje zanemarjajo to gostilnico, akoravno je zdaj boljša od marsiktere druge, kamer zahajajo narodnjaki. (Zgubljena zlata ura.) „Laibacherica“ poroča, da je pastir v Krmi našel zlato, dragoceno uro, ki .jo je moral zgubiti kak hribolazec ali lovec. Ta ura je zdaj pri gosp. Gasparinu, županu v Badvinu pri Bledu na Gorenjskem, kjer jo proti primerni odškodnini dobi tisti, ki jo je zgubil. Dozdaj, čeravno je tega že dolgo, se ni oglasil še nihče zd-njo. (Učiteljska zborovanja. Konec). Odborova seja je bila samo jedna 15. jul., v kteri so bile naznanjene društvene spremembe, in določil red občnemu zboru. Predšteva ni mogoče na tanjko določiti, vendar toliko vemo, da bode letos kakih 400 gl. višej izplačati vdovam mimo 1. 1. — Tem več se bode trosilo, tem manj se bode moglo potem obligacij nakupiti, a shajalo se uže bode. — Oglasi se za besedo učitelj P. iz E. ter želi, da bi se privatni dolg brž ko brž iztirjal. Poročevalec odgovarja, da jo denar pri društvenikih naložen, ki plačujejo obresti po 6 gl., teh eden je zastavil hišo in vrt, a pri drugih dveh tudi se ni zgube bati, ako nista pri ti priči že vplačala, bosta to v kratkem, sicer naj si pa to opombo gg. A. in St. ad notam vzameta. Poročevalec naznani, da bode dnevni rod danes zelo obširen, več takih stvari, ki imajo priti pred odborove seje, je danes na dnev- nem redu, potem pa nekaj prošenj za podporo in posojilo, nadalje pa še dvoje prošenj za pristop k društvu. Zbor želi, naj bi se najprej naznanile prošnje za podporo in pripomoč, da bi se vedelo, kaj se ima razdeliti vsakemu. — Gosp. T. pa posebej želi pojasnila, je-li mogoče iz društvenih pripomočkov dajati izredne podpore. Tajnik to razjasni s tem, da pravi, da se je lani nakupilo iz prebitka obligacij za 1030 gl, nominalne vrednosti 1300 gl., ako se kaj več potrosi za vdove in sirote ali za izredno podporo, bode se toliko manj nakupilo obligacij, a kakor se sedaj kaže, društvo bode vsigdar lahko spolnovalo glavni namen: podpiranje društvenih vdov in sirot. Po teh opazkah se stvar nadalje obravnava, in sklene se, da se ima dar Njih Veličanstva obrniti za izredne podpore. Tajnik pravi, da hoče prošnje predlagati v tem redu, kakor so se prosilci (prosilke) oglašali. 1. Barbara Stamcar, 52 let stara, vdova r. A. Štamcarja v Selcah na Gorenjskem, dobi izredne podpore 25 gl. — 2. Janez Zupanec, vpokojeni učitelj, poslednjič v službi pri Novi Štifti na Stajarskem, sedaj organist v Šmartnem pri Gorenjem gradu na Stajarskem, oče mno-gobrojne družine, dobi pripomoči za letos 40 gl. — 3. Josefina Jerom, soproga r. učitelja Je-roma, umrl. pri sv. Križu 1. 1879, prosi izredne podpore. Vdova ima le po milosti pokojnine na mesec 10 gl. 40 kr., stanuje sedaj v Ljubljani, da lože dečka v šolo pošilja. Privoli se ji izredne podpore 15 gl. z ozirom na dar Njih Veličanstva. — 4. Leopoldu Pegamu, učitelju v Sorici, sedaj imenovanem zaPreloko, kije v silno žalostnih razmerah, kakor kaže zdravniško spričevalo, sklene društvo podariti izvanredno 20 gl. Prošnji vdove Antonije Kuharjeve se ustreže, in prizna se nji pokojnine 100 gl., a 7 otrokom podpornine po 25 gl. na leto vsled § 11. društ. pravil, ker je rajni Blaž Kuhar letnino redno plačeval. Prvi obrok je s 1. novembrom t. 1. V društvo se sprejmeta a) Franjo Jeglič, učitelj na Dovjem na Gorenjskem, prošnja je z zdravniškim spričalom podprta in prosilec je uže plačal vstopnine 27 gl.; b) Leopold Vazlaček, učitelj v Laščah. Prebere se njegovo zdravniško spričalo in po kratkem razgovoru se tudi ta sprejme v vdovsko društvo. Za novega uda sprejme se tudi Avgust Adamič, učitelj pri sv. Petru v Ljubljani. Pristopil je sicer društvu 1. 1864, plačal vstopnine 10 gl. in letnine 15 gl., zadnja leta 1868. Sedaj pa želi, da naj bi se mu nekaj letnine vštelo. Prošnji zarad povračila se ne more vstreči, ker je določno zoper § 5. društ. pravil, ako se tukaj vstreže jednemu, oglasi se jih stante pede mnogo, ki hočejo pod tem ali onim imenom povračila, a prosilcu ni treba prilagati zdravniškega spričala. Na dnevnem redu je še prošnja nadučitelja G. K. iz E. Na to prošnjo se društvo ni moglo ozirati, ker je prosilec za 3 leta letnino na dolgu in tudi še nekaj vstopnine, da-siravno je uže 1. 1867 pristopil, a dovolil se mu je obrok za vplačevanje. Za pristop k društvu oglasita se še dva navzočih učiteljev, ki se sprejmeta takoj, ko priložita prošnjama zdravniško spričalo. — Za pregledovalce računov se volijo vsklikoma učitelji: Kovšca, Potočnik in Zarnik Martin. Po predlogu učitelja M. Zarnika se voli per acclamationem sedanji predsednik iu blagajnik. Ostane tudi sedanji odbor, in namesto umrlega Kuharja stopi v odbor učitelj S. Puncah iz Eudnika. S primernim nagovorom predsednika in slava-klici presvi-tlemu cesarju se zbor konča in odboru se na- laga izvršitev sklepov. Končajmo pa to poročilo s zastavico. — V Ljubljani je javno poslopje, tam je mnogo sedežev pripravljenih. Ali povabljeni ne morejo priti, in se raznim načinom izgovarjajo, tisti, ki bi potrebovali prostora, ne morejo priti, a tisti, ki niso poklicani, se radi oglašajo. Kaj je to? Vdovsko učiteljsko društvo. Zdravi in čvrsti ne marajo pristopati, bolehni se ne morejo sprejemati, niti se ne more redna podpora deliti drugim, nego opravičenim. — Učitelji, bodite podobni modremu možu, ki je v lepem vremenu streho popravil in vodo jezil, še preden mu je bregove prestopila. (Zaseku) je bil v soboto „Slovenski Narod'1 zavoljo nekega dopisa, cikajočega na znane dogodbe v deželnem zboru kranjskem. Razne reci. — Iz Celovca prinaša „Tribune“ žalostne podobe, ki naše bolj žalostne razmere in gnjilobo ljudstvenega življenja kažejo. Dvanajstletnih požigalcev in trinajstletnih morilcev, ki s premišljenostjo hudodelstvo doprineso, in od sodnika vprašani, če jim je kaj žal, pravijo predrzno, da nič, svet vendar ni še velikokrat videl! Požigalca, dva dvanajstletna dečka, zažgala sta v Celovci v šentviškem predmestji nek hlev in obstala, da sta to nalašč storila. Ne s tem zadovoljna, hotela sta tudi še mestno gledišče v Celovci zažgati, kjer so ju pa prijeli. — Ubijalca sta pa po trinajst let stara in sta ubila in oropala tretjega dečka, ki je perilo nesel. Tisto perilo ju je izdalo. Tudi ta dva pravita, da jima ni prav nič žal! Kaj je temu vzrok? Liberalizem in konkubina t. Pod liberalizmom se na Koroškem brez-verstvo razume (menda tudi drugod) in on-dašnji liberalci pravijo: „čim manj vere, tim bolje se živi!'1 Edina vera, ki jo koroški liberalci še imajo, je ta, da se morajo slovenski kraji, čim preje, tim bolje — ponemčiti. Za poduk v krščanskem nauku se živ krst ne briga, in če se, tako se mora krščanski nauk slovenskim otrokom v nemškem jeziku predavati, ki ga toliko razumejo, kakor kmet logaritme. No, nasledki se kažejo, pa se bodo čedalje bolj. Druga velika nesreča za deželo je konkubinat, iz ktere neznano veliko nezakonskih otrok izhaja, ki nikdar očeta ne poznajo. Matere se jih tudi kmalo odkrižati skušajo in jih za pastirje v službo dajo. Oba, pastirček in teliček, v nevednosti dorasteta. Iz teleta bo vole, iz pastirja pa hlapec (če ne prej hudodelec), po duhu voletu kolikor toliko soroden, s kterim je na planini zrastel. Iz-gledov je brez vsega števila mnogo več, kakor po drugih deželah, kjer konkubinat ni navada, ampak izjema, ktera se vsem poštenim studi. Na Koroškem pa je to huda, že stara rana. Ako pojde tako dalje, gorje Korošcem in koroški deželi! — Ravnatelj Hagenauer v Linču, ki je pred nekako dvema mescema veliko svoto novcev izneveril, je bil na štiri leta hude ječe obsojen. Državni pravdnik je proti premajheni kazni pritožbo vložil, ktero je višja sodnija tudi potrdila in kazen od štirih na sedem let povikšala. — Nesreča in trpljenje na morji. Angležki parnik „Knight of the Bath“ se je 17. junija 1.1. ob arabskem nabrežji ponesrečil. Parnik zadel je pri jako viharnem morju ob podmorsko skalo in se hudo poškodoval. Razburjeni valovi branili so mornarjem groblje zapustiti. Z največjo težavo posrečilo se jim je, da so jedno ladjico v morje spustili, ktero je šest mornarjev s tretjim častnikom zasedlo. Komaj je bila ladjica na vodi, vže jo je razburjen val z vso silo ob razdejan parnik treščil, na kar eden mornarjev iz bojazljivosti v vodo poskoči in odmah so ga peneči valovi pogoltnili. Na to so valovje ladjico dalje po morji podili in nihče je ni več videl. Druga v morje spuščena ladjica zdržavala se je z veliko težavo v obližji parnika, raz kterega so silni valovi polagoma šestnajst mornarjev poplavili, ktere je vse ladjica pobrala in se z njimi nekaj dni na površji vzdržavala. Reveže je vroče tropično solnce pripekalo in so neznanske bolečine prestajati zaradi hude lakote in žeje. Bili so popolnoma brez vsacega živeža. Cez dolgo časa posreči se jim, da so dosegli otok „Kuria-Muria“ in z veseljem vesljali so proti kraju. Žive duše ni bilo na otoku čutiti. Komaj je pa poslednji mož na suho stopil, jih že nad 200 divjakov z groznim krikom izza grmovja obsuje, jih po-love iti jim obleko raz života potrgajo irt so jih tudi že poklati hoteli. Žene teh divjakov prosile so pa za njih življenje in zamorci so jim ga res velikodušno podarili. Nesrečniki so se nagi, lačni in žejni dalje podali in čez dolgo časa na usmiljene arabske ribiče zadeli, ki so jim prve hranev iz rajža in pečenih rib za hrano podali. Se le čez mnogo tednov dobil jih je drug anglešk parnik, ki jih je vse srečno v Bombaj pripeljal. — Poljski slikar Matejko — posredovalec pri ženitvi. V nekem poljskem mestu (kje, ni rečeno) živi mlad poljski slikar, ki prav lepo bodočnost obeta, kajti iz-vanredno je nadarjen. Ta revež si je mislil, da bi bilo dobro vzeti hčerko bogatega trgovca, ki pa ni nič kaj umetnosti, ki se tako slabo „izplačuje“, prijatelj in zaradi tega tudi ni pri volji slikarju svoje hčerke dati. Vse nič ne pomaga! Najeli so konečno poštenjaka, in ta je šel starega „ kramarja" pregovarjat, daje slikar umetnik prve vrste in da ima jako sijajno prihodnost pred seboj. Oče dekletov se nekaj časa premišljuje in pravi: „Dobro, ako me Matejko zagotovi, da bo iz mladenča kaj ob svojem času, potem mu jo dam v božjem imenu, njemu bom verjel." Ne dolgo potem dojde od Matejka pismo, ktero so odmah trdosrčnemu trgovcu izročili, v kterem se je sledeče spričevalo bralo, če tudi Matejko ni vedel, zakaj ga piše. „Na željo gospoda N. priznavam, da ima mladi J. v resnici talent, kteri ga bo med prve poljske umetnike postavil, ako se bo primerno gojil." Stari trgovec je tudi na to še premišljeval, ali bi, ali ne; ker pa dane besede vendar ni hotel prelomiti — se je konečno vendar le mladi slikar po Matejkovem priporočilu s hčerjo trgovca poročil. — Ruski porotniki v Perejaslavu oprostili so nekega Vasilija Iljašenka, ki je sam pripoznal, da je oderuškega Žida vstrelil. Žid ga je ivsesaval hujše kakor pijavka, in Vasilij storil je hudodelstvo v razburjenosti, ker mu je žid polje vzeti hotel. Kmetje so oproščenemu Vasiliju roke poljubovali; gotovo znamenje, kako in koliko morajo ruski kmetje od Židov trpeti! — Hud potres je bil na otoku Chios in na poluotoku njemu nasprotnem na kopni zemlji male Azije. Sunki so trajali le kake sekunde, a razdejanje jedilno in sega notri do Smirne. Med Vurla in Cesrna so posute skoraj vse vasi, več ko 20.000 ljudi brez strehe, a 1000 mrtvih ali poškodovanih. Prebivalci mesta Česme so se rešili na barke. Veliko čolnov z ljudmi prenapolnjenih seje potopilo. Na Chiontu nesreča ni tako velika. Povsod pa manjka živeža in potrebuje se nagla pomoč. — Blizo Aleksandrije se je zopet Kolera prikazala. Do sedaj so štirje ljudje umrli. Telegrami „Slovencu“. Budapešt, 21. okt. Časnik „Unga-rische Post11 pravi, da je novica o tem, da bi bil nuncij Vannutelli pri ministra Tiszi oporekal načrtu postave o zakonih med kristjani in judi, popolnem izmišljena. Temešvar, 22. okt. Grof Stefan Batthvanj in dr. Julij Rosenberg sta se v dvoboji streljala danes zjutraj s pištolama; grof Batthyany je bil zadet v čelo in takoj mrtev. Dunajska borza. 20. oktobra. Papirna renta po 100 gld. 78 gl. 50 Sreberna „ ,, 78 „ 95 4 % avstr, zlata renta, davka prosta . 99 ., 30 Papirna renta, davka prosta 93 „ - Ogerska zlata renta 6% . 119 „ 50 !1 II tl 4 % 86 „ 70 „ papirna renta 5% 85 „ 35 Kreditne akcije 160 gld.' 282 „ 50 Akcije anglo-avstr. banke 120 gld. 106 ., 7h „ avstr.-ogerske banke 838 „ - „ Landerbanke 105 „ 10 4 % državne srečke iz 1.1854 250 gl. 119 „ 25 4% „ „ „ „ 186C 500 „ 131 „ 50 Državne srečke iz 1. 1864 100 „ 167 „ 25 n i, i, i, 1864 50 „ 166 „ 75 Kreditne srečke 100 „ 168 „ 50 Ljubljanske srečke . 20 „ 23 „ - Rudolfove srečke 10 .. 19 „ 50 5 % štajerske zemljišč, odvez, obligac. 104 „ - London .... 120 „ - Srebro .... Ces. cekini 5 ” 70 Francoski napoleond. 9 „ 521 Nemške marke . 58 „ 80 D Podpisana si dovoljujem prečastiti du- - j hovščini naznaniti, da pod skušenim delo-J vodjo nadalje oskrbujem ;! pasarstvo j! in :| srebernarstyo -j po smrti gospoda Mateja Schreinerja 11 in prosim, da se tudi meni na dalje ska-D zuje zaupanje, ktero si je moj ranjki so- - prog pridobil, ker tudi v bodočnosti se J bode ravnalo in delalo, kakor dosihmal, j pošteno in po nizki ceni. (i) -1 S spoštovanjem : M. Schreiner-jeva vdova. i V Ljubljani 20. okt. 1883. V x r mtittuttttttttttttttTHTTTTV n w Gospodu Gabrijela Piecoli, lekarju v BIJ ■ ■ Vaša „Francov(t esenca“ je edino zdravilo, ki se mojemu želodcu prilega. Po vsakem zavžitji mi je ložje in bolje. Kamnje pri Černiči 1883. Josip So v dat, župnik. Enajst let že trpim na zabasanji in hemerojidah in ne poznimi ga zdravila, da bi mi toliko pomagalo, kakor Vaša „Francova esencaza ktero se Vam najlepše zahvaljujem. Ivan Zehrou, Gorenje Ležeče, Kranjsko. Prosim, da mi odmah pošljete 100 steklenic Vaše izvrstne ..Francove esence Aleksandrija v Egiptu meseca avgusta 1883. Marija Dolinsh. Prosim uijudno za 24 steklenic Vaše ..Francove esence", ki je nedvomljivo najboljši pripomoček zoper kašelj, hemerojide, mrzlico v želodcu in gliste. Pulj meseca decembra 1882. Josip vitez Seordili, e. k. policijski (2) komisar. Vašo ..Francovo esenco“ s sijajnim vspe-hom rabim. Prosim odmah za 24 steklenic na povzetje. Trdnjava Ivanič na Hrvaškem meseca avg. 1883. Josip Marničič, usnjarski mojster. Francova esenca je pomagala žo tisočerim ljudem, kakor je razvidno iz zahvalnih pisem, ki jili izdelovalec dobiva. Ta esenca ozdravi bolezni v želodcu in trebuhu, krč. božjast, trebušno in pre-monjavno mrzlico, zabasanje, hemorojide, zlatenico itd., ki so vse nevarne, če se v pravem času ne ozdravijo. Steklenica 10 kr.