Anton Debeljak
PLAŠNI ZAJČEK
(Indska basen)
BIL JE SVOJE DNI KMETIJSKI PES, KI JE ZVESTO LJUBIL VSE ŽIVALI, SVOJE BRATE, IZROČENE NJEGOVE-MU VARSTVU. Z VESELJEM JIM JE DELIL MODRE NASVETE IN JIM IZ-KAZOVAL   MNOGOTERE   USLUGE.
VENDAR JE BILA VRLA ŽIVALCA TU PA TAM V POSMEH SVOJEMU DROBIŽU, IN SICER ZARADI SVOJIH USES. POMISLITE: IMELA JE SAMO ŠE SPOMIN UHLJEV, IZGUBIVŠI JIH KO-SCEMA, KO JE BRANILA DVORIŠCE PRED  LISJAKOVIMI  OBISKI.
ZLASTI KUNCI, TAKO PONOSNI NA SVOJE PAHLJACE, SO GA NEPRESTA-NO ZBADALI. NA DVORISČU JE 21-VEL KUNČEK, KI JE BIL TAKO BOJEC, DA JE VENOMER TREPETAL IN SE STALNO VPRAŠEVAL:
»ČE BI SE MORDA NEBO ZRUSILO! KAJ BI SE ZGODILO?«
KER JE TOLIKO NA TO MISLIL, SE JE NAPOSLED UVERIL, DA JE KAJ TAKEGA MOGOČE. KO JE NEKI DAN DRGETAJE RAZGLABLJAL O TEM STRAŠNEM POLOMU, JE ZASLIŠAL RAHEL ŠUM. KOSTANJ JE BIL NAM-REČ PADEL S SVOJEGA DREVESA, KI GA JE ZIBAL VETER. NAS NESPA-METNI ZAJČEK JE BIL TAKO STRA-HOPETEN, DA JE TAKOJ ZAVEKAL:
»NEBO SE PODIRA! NEBO SE PODI-RA! REŠI SE, KDOR MOREŠ!« IN OD-DIRKAL JE NA VSE KRAKE, NE DA BI BIL VEDEL, KAM GRE. NA POTU JE NALETEL NA KUNCA SVOJEGA ZNANCA IN MU ZAVEČAL:
»REŠI SE,  NEBO SE POGREZA!«
»NEBO SE POGREZA? ALI RES?« JEKNE DRUGI PRESENECEN. IN RAZ-SIRIL JE NOVICO MED VSE ZAJCE, KI SO  ZBE2ALI IN SE DRLI:
»NEBO SE POGREZA! NEBO SE PO-GREZA!«
TAKISTO JE NASTAL POPLAH MED VSEMI 2IVALMI: NAJPREJ RACE, PO-TEM GOSI, POTEM PURE, POTLEJ KU-RE, POTLEJ OVCE, POTLEJ PUJSI, PO-TLEJ OSEL, POTLEJ KONJ, POTLEJ PA KRAVA.
NOVICO JE ZVEDEL SKORAJ ŠE PES, KI SI JE VES ZACUDEN REKEL:
»OD KOD NEKI JIM JE PRISLA TA MISEL? JAZ NE VIDIM, DA BI SE NE-BO  KOLIGKAJ  POGREZALO!«
HOTEC USTAVITI BREZUMNO BE-GANJE TER UMIRITI PREPLAŠENE ŽIVALI, JE BESNO ZABEVSKAL IN JIH VPRASAL:
»KAJ  PRIPOVEDUJETE?«
»OPOZORILA SEM JIH NA TO«, PRA-VI KRAVA, »DA SE NEBO PODIRA NAD NAMI.«
»KAKO PA TO VEŠ?«
»KONJ ME JE OPOZORIL NA TO«, REČE KRAVA MED PRE2VEKOVA-NJEM.
KONJ ODVRNE: »OSLA SEM SLIŠAL, KI JE O TEM RIGAL«.
OSEL PA DE: »PRAŠIČ JE TAKO PO-VEDAL!«
PRAŠIC JE STVAR IZVEDEL OD OVAC, OVCE OD KOKOŠI, KOKOŠI OD PURANOV, PURANI OD GOSI, GOSI OD RAC, RACE OD KUNCEV, KUNCI PA SO SE SPOGLEDALI IN REKLI:
»TA NEUMNI KUNCEK NAM JE STVAR NATVEZEL!«
TEDAJ POVZAME KU2EK:
»ZAJCEK PLAŠLJIVČEK, KATERA REČ TI JE DALA MISLITI, DA SE NE-BO PODIRA?«
»PA SAJ SEM GA SLIŠAL«, SE ODRE-ŽE ZAJEC.
»ALI RES, SLISAL SI GA? KJE PA?«
»TAMKAJLE, BLIZU MOJEGA BR-LOGA!«
»NO, PA POJDI Z MENOJ«, OBZIR-NO POVZAME PES, »POKAŽEM TI, DA SI SE ZMOTIL.«
»OH, TEGA PA NE!« ZACVILI DO-MAČI ZAJČEK. »PREVEC ME JE STRAH, NE MOREM  ITI TJA!«
»CE JE STVAR TAKA, TE PA PONE-SEM TJAKAJ.«
RECENO, STORJENO. BLAGI KUŽEK RAHLO PRIME ZAJČKA ZA KO2O NA VRATU IN GA POSTAVI  NATANKO
PRED  NJEGOV BRLOG. V TEM TRE-NUTKU SO JELI PADATI DRUGI KO-STANJI IN KUNČEK JE MORAL SPRE-VIDETI  PRAVI POLO2AJ: »RES JE, NEBESA SE NE RUSIJO!« »PRAV«, SE ZOPET OGLASI PSIČEK, »A ZDAJ JE TREBA TO DRUGIM DO-POVEDATI. IN VPRICO VSEH DOMA-ČIH 2IVALI, ZBRANIH NA DVORISČU, JE  ZAJCEK TRIKRAT  PONOVIL:
»NEBO SE NE PODIRA! NEBO SE NE PODIRA!   NEBO  SE   NE   PODIRA!«
POMIRJENI SO TEDAJ VSI ODŠLI IN PONAVLJALI BESEDE, KI SO JIM VR-NILE POKOJ.
PES SE PRIBLI2A BOJAZLJIVEMU ZAJČKU, CES:
»VSE ZLO POTEKA IZ NEVEDNO-STI. DOLGA UŠESA IMETI SE NI VSE. NAVADITI SE MORAMO POSLUŠATI IN RAZUMETI!«