nseratl s« sprejemajo in velj& (ristopna vrBta: 3 kr., če s« tiHka lkrat, «* n o ii n '- »i ii ii ii 11 ^ m Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ue sprejemajo. Naročnino prejema opravništv • (administracija) in ekspedicija i a Starem trgu k. št. 16 Političen list za slorasli narod. Za ce za po Po pošti prejeman velia: eio ief.o , . 1!) gi. — leta , . o . v n četrt leta . . 'J , ft() "f V administraciji velja' Za celo leto . . 8 gl. +0 li >i Zadnji dnevi v Ogleju. (Izviren roman iz petega stoletja.) Spisal Alojzij Lukovič. (Dalje.) „Io triumphe!" doni ljudski pozdrav. Skoz mestna vrata stopi prva legija. Njej sledi Marij, pri njem je voz. Šiloma predere Digna vrste radovednih. „Marij, sin, kje je oče?' „Tam", kratko odgovori, obrne svoj obraz in z mečem pokaže na voz. Kot blisk je Digna na vozu. „Oh, Sever je ranjen ! Oh, ne, ne, mrtev je, mrtev!" viče reva vsa izvan sebe, polju-bovaje glavo mrličevo, „oj beda, beda meni!" onemogla se zgrudi tik njega. Vojniki jo rahlo odpravijo, izročivši jo blizo stoječim ženam. Marij, s solzami v očesu, komaj komaj se pre-magovaje, pobesi v znamenje pokorščine meč pred mestnim poveljnikom. ,,Naprej !'• doni njegov kl;c, iu legije stopajo molče, molče gre za njimi m brojna množica; kajti slut nesreče se je vseh polastil. Zmaga iu smrt ste združeni v tem prizoru. Nihče več ue viče: io triumphe! Naj v miru počival vošči vsaktero kristijansko srce. O tužna, tužna je bila zaduja dolžnost nasproti umrlemu očetu, tužna je bila preselitev v mesto umrlih, v tužno mesto Nekropolis. Marij tolaži mater Digno, cvetočo in vedno krasno vdovo, Evdora ga zvesto v tem poslu podpera. Sin in hčerka dobro zdravita bolno srce, a najbolj jo tolaži kristijauska resnica, da enkrat bode zadonel mogočni klic: „vstanite, vstanite suhe kosti!"' in da potem ue bo ločitve. „Evdora, Marij!" pravi tužno se smehljaje Digna, „bodita srečna vsaj vi dva. Slutim, da moja ločitev od Severa ne bo dolgo trajala. A predno bosta srečna, preteče še mnogo mnogo solz. Kdo ve, oj Ilonorija, in ti blagi prijatelj Menapij, kolikokrat da bodemo tu v tem trikliniju združeni? Toda, naj bo, per aspera ad astra, po dežji solnce." „Prijateljica", odvrne Menapij, kdo je le v stanu prihodnosti zastor odgrniti, s kojim je previdnost božja nam bodočnost zakrila! A boljše je tako. Potem nam še na grobu lahko zeleni vejica upanja. A Digna, ostani tu pri nas. Evdora te bo kratkočasila, Ilonorija tešila ti srce, med tem pa bomo bili mi možje silni boj za vero očetov, domovje in prostost. Marij, pustiva ženske tu, pojdiva po mestu, da ogledam, kako se vršijo priprave, da bomo ijutega vraga spodobno sprejeli. Potoma mi lahko natanko poveš, kako se je nesreča vršila." „Čudno, čudno, nerazumljivo mi je", nadaljuje Menapij na poti, ko mu Marij o padu Severovem pripoveduje, „nekaj slutim, kar si pa ne upam izgovoriti. Rimska puščica je morala ravno njega zadeti in od strani, kjer si ti stal. Marij, če bi ona tebi veljala? Kaka sovražna roka ..." „Oj", ugovarja Marij, „za to ni vzroka. Komu sem kaj storil? Nobenega nisem raz-I žalil." O mestnih volitvah. Že večkrat smo povedali, kakšno ravnopravnost naši nemčurji nam Slovencem pri-< v voščijo; z njimi vred naj težka bremena nosimo, kjer pa bi bilo kaj govoriti, naj molčimo. Dasi nas je v Ljubljani po številu ogromna večina in njih le majhna peščica, bi vendar mestne zadeve najraji sami odločevali, iu hudo jih boli, da smo lansko leto vsaj 4 Slovence spravili v mestni zbor. „To se letos več ne sme zgoditi, pravijo v svojem volilnem oklicu, da nasprotniki naši, t. j. narodnjaki, zvedo, da so v deželnem glavnem mestu prišli ob vso veljavo, in da si nihče več nazaj ne želi tistih časov, ki smo jih bili, žali Bog, doživeli, ko je bilo mestno oskrbovanje v njihovih rokah." Da bi to lože dosegli, stavile so se narodni stranki razne zapreke. Da se je nemčurjem dovolilo, Slovencem pa prepovedalo na mestnih voglih nabiti oklic do volilcev, smo že povedali, in te reči ne bodemo dalje razpravljali, zlasti ker slišimo, da bodo naši poslanci zarad tega deželnega predsednika v deželnem zboru interpelirali. Tukaj hočemo le omeniti, kako seje ravnalo pri sostavi volilne komisije. Naravno bi bilo, da bi se bili vzeli v volilno komisijo tudi nekteri možje narodne stranke. To ne zahteva samo ravnopravnost, ampak tudi previdnost, ker se na ta način najlaglje odstrani vsakako natolcevanje. To se pa pri sedanjih volitvah ni zgodilo; v volilno komisijo so bili odbrani zgolj možje nem-škutarske stranke. Narodnjaki so se vsled tega pritožili pri mestnem županu, ki se je pa izgovarjal s tem, da druga leta so bili v to komisijo odbrani tudi Slovenci; ker so se pa branili prevzeti ta posel, jih letos niso hoteli več nadlegovati. Pa ta izgovor je piškav. Če bi bili tudi eno leto izbili ponudeno jim čast, bi jih bili morali vendar le drugo leto zopet odbrati že zarad tega. da pokažejo svojo ne-pristranost. Slovencem pa toliko časa za volilno komisijo ni bilo mar, dokler se volitev niso vdeleževali; prepustili so nemčurjem, da naj se sami kontrolirajo; kakor hitro pa so se začeli vdeleževati volitve, postala je volilna komisija tudi za nje jako važna, zato bi se ravno zdaj narodnjaki nikakor ne bili smeli prezreti pri sostavi te komisije. Deputacija, ki je bila zarad te brezozirnosti pri mestnem županu, mu je priporočala, da naj na mesto dveh nasprotnikov pokliče 2 Slovenca, ali pa da naj se volilna komisija pomnoži za 2 uda, ker se je g. župan izgovarjal, da so se odbranim že razposlali dekreti. Tako je bilo tedaj vse prizadevanje zastonj in le slučajno je, da imajo volilci narodue stranke privolitvi vendar enega zastopnika; eden imenovanih komisarjev namreč ni prišel — iz kterega vzroka, ne vemo — iu tako so že v zadnjem trenutku na mesto njega privzeli g. stavbenega svetovalca Potočnika. Reč je s tem rešena, a to je novo znamenje, kako naši liberalci ravnopravnost spoštujejo. Kdo nam bolje reši sucijalno vprašanje: liberalizem ali vera? (Dalje.) L a s a 11 e kliče državno pomoč, ki naj bi delavcem posodila ali podarila kapital, kar bi jim ga bilo treba, da bi se mogli lotiti kakšnega opravila. — Toda, kar zahteva L a s s a 11 e, nasprotuje pravici in je tudi nemogoče. Nasprotuje pravici, ker država nima pravice, da bi gospodarila s premoženjem državljanov po svojej volj', ali pa enemu vzela in drugemu dala, to bi bil zopet začetek k socijalizmu, vsaj po principu. Kamor se toraj ozremo, ali na komuniste v preteklem stoletji, ali na socijalisfe in liberalce našega veka, nikjer ne vidimo, da bi bil kdo tako rešil socijalno prašanje, da bi bila zlajšana osoda trpečega človeškega rodu. Ali niso prouzročili vsi socijalistični sistemi marveč zmešnjav, prekucij. prelivanja krvi, pokončanja, kar ga je bilo? In zakaj je bilo vse njihovo besedovanje, delovanje in ravnanje brezvspešno, brezi pravega blagoslova? Zakaj vsi ti učenjaki, človekoljubi niso zlajšali trpljenja človeških otrok? Ker niso iskali vzroka, vrelca pravega tam, kjer je; modrovali so na vse strani, govorili učeno, govorili, pa ker se niso ozirali na zvezdo voditeljico — vero, ki nam pojasnuje vse, česar nam je treba vedeti, toraj tudi vir in uzrok revi človeškega življenja, bilo je njihovo prizadevanje prazno in brezvspešno. Kar pa posvetni modrijani in človekoljubi niso mogli rešiti, to nam rešuje katoliška vera, ki nam pojasnuje vse, česar nam je treba vedeti za to in uno življenje in ki tudi dejansko zvršuje, kar nas z besedami uči. — Poglejmo tudi mi nekoliko njeu nauk in njeno dejansko izvrševanje tega nauka. Najvažnejše prašanje za človeka je prašanje: Kaj je človek? Odkod je? Zakaj je na svetu, kteri je uamen njegov in kako bo dosegel ta namen? Človek je božja stvar. — To je glavni nauk, na kterega se opirajo drugi nauki kakor nauk o društvu, in ideja božjega kraljestva. — To je vedel satan, ko je stopil v raj. Videl je, kako neizrekljivo srečna sta bila naša prva roditelja, kaj dela njuno srečo in mir, sklenil jih je v svojej zlobnej zavisti pogubiti in pahniti v nesrečo. Zvijačno jima taji, da sta odvisna od Boga: „ne bodeta umrla ne, temveč bodeta, kakor boga." To satansko delo dovršuje še dandanes, ako tudi ne v podobi kače, pa se skriva pod plaščem modroslovja in naravoznanstva, ki nosita v našem prosve-čenem veku zvonec: „Vaši pradedje so bili opice; ako je kje kaj božjega sploh, je gotovo človek bogi" Ali ni to ista nesramna satanova laž v raji: „bodeta ko boga." Ti zaslepljenci se hočejo povzdigniti nad vse druge stvari, in nočejo pripoznati Boga nad seboj, ki jih je stvaril ter se ne sramujejo pripoznati, da so potomci ostudne, nespametne divje živali. Ne da bi si pripoznali dostojanstvo, ki jim pristuje ko božjej stvari, se sami teptajo v blato, se po-enačijo živalim brezi razuma in volje. Kaj čuda, ako tudi tako ravnajo kakor uče, ker s svojim bližnjim delajo ko z neumno živino, ki ima le toliko cene, kolikor koristi! Iu vendar: človek je vstvarjen po božjej podobi: človek ni samo telo, temveč Bog je temu truplu vdihnil ne-umrjočo dušo: s tem darom nebeškim je po-vzdignen nad vsemi druziini stvarmi: kajti duša ima razum, volja je prosta; dela, kakor in kar hoče. V lepej harmoniji in zvezi z Bogom je bil prvi človek prijatelj božji, bil je srečen: ker je bil pa nepokoren Bogu, ker ga je raz-i žalil, raztrgal je sam to nježno vez ter postal sovražnik njegov, zapadel je prokletstvu, duševnemu in telesnemu — in to je začetek revi v človeškem rodu; v raji, pri prvem očetu, pri prvej materi izvira vse zlo z besed, ki jih je govoril razžaljeni Bog: „Prokleta naj bo zemlja zavoljo tebe: trnje in osat ti bo rodila, v potu svojega obraza boš jedel svoj kruh" se spoluujejo še vedno nad nami. Sveta po-vestnica nam z malo besedami razloži začetek nesreč in težav, da jej moramo verjeti, da bi ne bilo treba nič več preiskovati in premišljevati — in vendar so si modrijani in učenjaki belili glave, da bi našli studenec in uzrok zlega človeškega, pa ga le niso našli, ker ga niso hoteli iskati v svojej slepej neveri, zaslepljenosti ondi, kjer je. (Dalje prih.) mesta dere Nadiža, po raznih prekopih dovaža v mesto obilo vode. Vrh tega stoji okoli iu okoli zidovja v mestnem prekopu globoka voda, ki brani dohod do mesta. Preden dojde Ilunec noter, se je nažre do sitega. Nadalje, kdo bi mislil, da pod mestnim šetališčem, ki pelje proti zapadu in je z dvema zidovoma obdan, je krasen vodotok? Živeža imamo čez obilo. Morje lahko redi četrti del prebivalcev; zaloge olja in vina so bogate; iz ilirskih pokrajin je došlo mnogo živali in žita ne bode zmanjkalo. Oj mesto, da, to je bogato: „Felix Aquileia, horreum Romani imperii" mu je star naslov. In srečni Oglej, žituica rimskega carstva, bi se vdal kakemu nasilstvu? Oj ne, ne, nikdar ne. Dokler se Oglejčanu roka giblje, ne, ne, ni koraka ne odstopi od materinske zemlje." „Ne, Menapij, ne, enaka čutila pretresajo tudi moje srce." Gresta dalje. (Dalje prih.) „Vem, vem, a vsakako pozor, stvarjejako sumljiva." Molče ogledujeta dela po mestu. Tu do-važajo kamenje, tam delajo nasipe, zboljšujejo zidovje; na obzidje spravljajo mogočne mašine, s kterimi se težko kamenje lahko daleč tje na sovražne glave meče; ti stroji, nadomestovajoči novošegno topovje, bili so strah in groza barbarskim narodom. Zopet tu pa tam so kovač-nice pripravljene nalašč zato, da se kujejo ostri meči, napravlja jo dolga bodala; tudi bati na grčastem delu polni ostrih vrhuncev se kalijo. Gorje, komur tak bat na glavo trešči. Vse mrgoli po mestu, mesto je postalo velik ostrog. Vsa pozornost je obrnjena le na pretečo nevarnost. Na javnih prostorih se vežbajo vojaci. Obrtnija in kupčija se ne ganeti, kajti kjer Mars govori, ondi mora zviti Merkur tišati jezik za zobmi. Razna rokodelska in obrtnijska društva — collegia — kterih se je štelo v mestu 35 z raznimi predpravicami pod lastnimi zastavami, spremenila so se v bojne ko-horte. Njihovi načelnik, prefekt ali kapitular imenovan, postal je prvi načelnik. Dendroforii ne kupčujejo več kot prej z lesom, sedaj sučejo svitlo kopje; centonarii so pozabili na kupčijo s starinami, pripravljeni so svojo krv drago prodati za domovje; cupedinarii ne sekajo več mesa, voljni so razmesariti krvoločnega sovražnika; lapidarii, kamnari so popustili svoje rekodelstvo; linteones, tkalci; blattiarii, barbarji; coriarii, strojarji; murilegii, ribiči; cementarii, zidarji, vrgli so od sebe svoje orodje, zgrabili so za svitli meč. Celo miroljubni cre-pidarii, čevljarji so zgrabili namesto šila za sulico; tudi doliarii, sodarji; in cerostrati, tesarji na ladijah so zapustili mirno obrtnijo, vstopili se med bojne branitelje. Bojni duh je prešinel vse, ponosnega plemenitaža, kakor tudi ubozega reveža. Naglo se sklene pobratimstvo v skupni nevarnosti tudi med prej tako zelo ločenimi stanovi. „Kaj meniš, Marij", prične Menapij, „se bo li Oglej vzdržal nasproti preteči sili? Glej, vode imamo obilo. Na zapadu nam tečejo rečice Celina z dvema potokoma; na vzhodu Politični pregled. V Ljubljani, 27. marcija. Avstrijske dežele. Ministen Lasser in Štremajer se poganjata za predsedništvo upravne sodnije, ki ima s 1. julijem t. 1. pričeti svoje delovanje. Gospoda menda čutita, da se ministerski stoli majejo, zato si prizadevata o pravem času v varno zavetje priti, kakor tudi lastovke iz gnjezd svojih odlete, kadar začne hiša pokati. JVemško napredno društv» v Schiinbergu na Moravskem je v zboru 19. t.m. v neki resoluciji izreklo, da naj se Ogerska raje čisto loči od Cisle in ž njo le po skupnem vladarju sklenjena ostane, kakor da biseCisli nakladala nova bremena. Vlada in državni zbor, pravi konečno omenjena resolucija, bosta krepko branila koristi takrajlitavskih dežel in njim škodljivo pogodbo zavrgla. Mogoče bi tedaj bilo, da bi državni zbor zavrgel pogodbo, ki se ima z Ogersko skleniti, a če bi se to zgodilo, bi za ministerstvom Auerspergovim ne prišlo konservativno, ampak še bolj liberalno ministerstvo na vladino krmilo. Ciiraški mestni odbor hoče v prihodnji seji obravnavati „kloštersko postavo". Mestni odbor ta postava sicer nič ne briga, a liberalni mestni zastopi se najraje pečajo z rečmi, ktere jim niso nič mar, zlasti, če je treba cerkvi katoliški, veri ali redovnikom eno zasoliti. Skoro gotovo bodo tudi drugi liberalni mestni odbori posnemali graške kričače in pričeli silno agitacijo za kloštersko postavo, da bi vlado prisilili priporočiti jo v najvišje potrdilo, kakor so delali 1. 1868 o priliki novih verskih postav. Ogerski zbor je sprejel postavo o vravnanji tako imenovane kraljeve zemlje na Sedmograškem; zoper predlog so glasovali samo sedmograški Saksonei. Vnanje države. ü'mska vlada hrabro preganja — škofe katoliške. Vratislavski živi na Avstrijskem, poznanjski v Rimu, paderbornski na Angleškem, o kolonjskem se ne ve, kje je, nedavno je odstavila monastirskega, ki se bode moral najbrže tudi podati na tuje, in zdaj hoče neki odstaviti še limburškega. In po tej svobodi se našim Prusakom siine cede! Po zanesljivih privatnih naznanilih je najpoglavitnejša skrb vladina obrnjena na to, da bi se mogla vojna, kadar bi biio treba, še hitreje na noge spraviti, kakor v prejšnjih letih. Bismark tedaj hoče imeti vojsko iu ni težko uganiti, komu je namenjena. Bavarski zbor je zavrgel predlog stranke liberalne, da bi se odpravila šolnina. Francoski učni minister je narodni skupščini izročil predlog, da bi se svobodnim vseučiliščem vzela pravica akademijske dostojnosti. Bolj svobodno je ravnal „liberalni" poslanec belgijski, Freze Orban, ki je nasvetoval, da naj ima vsako vseučilišče, bodi si državno ali cerkveno, v tem oziru popolno svobodo in da naj se država za to nič ne briga. Izvirni dopisi. ©d Soče, 24. marca. (Slovenski Garibaldi f pa „Isonzo" in razna mnenja o samomoru dr. Lavriča.) Slovesni pogreb po prote-stantovskem obredu v oziru samonarodnjaštva dosihmal nedosegljivega pa pomilovanja vrednega dr. L., *) je še vedno predmet govorjenja *) Ustrelil se je namreč, kakor od njega zapuščena lista pričujeta, še pri (dovolj) zdravi pameti, skoz senco; tako, da je bila soba vsa s krvijo oškropljena, kar je vzroČilo strahovit prizor za radovidne gledalce! Pis. med zavednimi in manj zavednimi goriškimi Slovenci. Tudi „Soča" tega predmeta o možu njej čez vse dragem in „najsvetejšem" (?!) še ni izpozajela, ter v svojem poslednjem listu obeta, da bode tudi še naprej o tem „ljubljencu" slov. naroda govorila, tako da bomo lahko do konca siti te stare v pomnoženih frazah in „fanfaradah" pogrete „rihte"! Da je ranjki dr. L. zastran svojega nesebičnega in požrtvovalnega rodoljubja posnemanja vreden, kdo bi to tajil? Še bolj pa bi bilo želeti, da bi dobil kmalo v tem oziru svojega naslednika. Mi, versko narodni, vemo dovolj ceniti njegove zasluge na Goriškem in njegovo neprekosljivo in istinito domoljubje, kterega si je bil po odpadu od katoliške vere — o čigar vzroku se marsikaj ve in pripoveduje — strastno oklenil. Tudi meni je bil osebno dobro znan, ko sem imel svoje dni priliko z njim občevati in o raznih narodnostnih zadevah ž njim govoriti. Mož v tem, pa le v tem oziru, je res najve-čega spoštovanja vreden, kterega mu nihče ne odrekuje niti odreči ne more in sme! Da bi bil vsled krstne obljube mož beseda ostal in zvest katoliški veri, kteri se je okoli 1860. leta slovesno — žalostno slovesno — odrekel, bi ga bili vsi brez izjeme visoko spoštovali, tako pa je znano, da pri vernem kat. narodu ni vžival tistega neomejenega spoštovanja in zaupanja, kterega bi bil le kot katoličan vreden. Dokaz temu so bile poslednje volitve za državni zbor 1. 1873, pri kterih je kot pri prvi volitvi Lavrič propadel, potem pa pri ožji volitvi med dr. Tonklijem in vladnim Winklerjem sam v Sežano šel, da je volilce pregovoril, da naj rajše volijo vladnega nego versko-narodnega kandidata. To je že en črn madež zatajenja načel, za ktere se je prej sam boril. Prav za prav se ni niti protestantovske vere držal, marveč je bil v oziru vere prostomišljak, kakor je bilo spoznati iz njegovega „glasnega mišljenja". — Kristusa izveličarja ni imel za Boga, ampak za največega svobodnjaka in republi-kana, zarad česa, češ, so ga judje na križ pri-bili itd. Take in enake bogokletja sem slišal nekterikrat iz njegovih ust. Videlo se je, da se je svoje nevere iz Renana, ali drugih enakih neverskih knjig nasrkal. „Isonzo" 8. t. m., — liberalci vsacega naroda se dobro vjemajo — je prinesel dolg članek o pogrebu dr. L., v kterem ga kot svobodnjaka silno v zvezde kuje rekoč, da je bil pokojni podoben njegovemu juuaškemu domoljubu Garibaldu (lep poklon za Slovence, kaj ne?), da je bil slovenskemu narodu ,,popotujoč prerok" stare zaveze. Vse to je deloma že — z razločkom, da so stari preroki pri judih zbujali in oživljali pravo vero na edinega Boga, in na prihodnjega Zveličarja; umrli pa (Bog ga je sodil; nočem ga jaz pogubljati, meuda ni vedel, kaj je delal ali govoril!) je na tem popotovanju večkrat našo vero smešil in svoje zaničevanje do nje jasno kazal, za kar bi mogel navesti veliko zgledov. Kakor je bilo samonarodujaštvo pri njem najsvitlejša stran, tako je bilo od druge strani njegovo življenje takšno, kakor pravi ,,L' Eco del litorale", kakor da bi ne bilo nobene vere. Isti list tudi dobro opazuje, „da ta slovesni, pre-slovesni pogreb prav občutljivo žali verske občutke slov. naroda, ki se ponaša s tim, da je on v prvi vrsti katoliški narod." Ta silno temna stran, ktera je Lavriča polagoma pripravila k samomoru z revolverjem, zatemnuje pri vernih Slovencih ono zlo svitlo narodnjaštvo, ki človeka spremlja in slavi dogreba; vera pa spremlja človeka tje v večnost. Pastor je rekel v svojem govoru slaveč njegovo človekoljubje in domoljubje, da si je on „tako veliko nalogo v svojem življenju zvolil, da mu je zvrševanje te naloge celo branilo (!) njih božjo službo obiskovati itd." („Isonzo" 8. t. m.) Mislilo se je prej, tako mi je nekdo pravil, da ne bode v protestantovski veri umrl, ampak da se utegne zopet vsaj pred smrtjo vrniti v naročje kat. cerkve. Ko se mu je namreč pred 5 leti v glavi zelo mešalo, tako da ni niti svojih prijateljev blizo ali k sebi pustil, je v tej blaznosti govoril besede, iz kterih je bilo posneti, da mu je žal, da se je veri kat. Slovencev on edini, kakor je rekel, sprehajaje se po dvorišču svojega prijatelja D....... odpovedal. Ali z njegovim od vsih, ki so ga bližje poznali, že v naprej slutenim samomorom, je šla ta naša nada po vodi. Znano je, da je samomor pri zavednosti najstrašnejša pregreha po nauku 5. božje zapovedi — menim tudi luteranske vere in tudi že zdrava pamet nam pravi, da je to strašna krivica in seganje v oblast stvarnika našega življenja. Bili so in še se nahajajo ljudje, ki samomor preslavljajo in zagovarjajo. Tako je prestavljal samomor javno pred svojimi učenci neki bivši ravnatelj goriške gimnazije, že umrli W. J. M. rekši, „da je to največi junaški čin človeka"! In kakor je učil, tako je tudi končal v Trstu svoje življenje. Vstrelil se je namreč z revolverjem kakor dr. L. Celo ljudje, kterim je bilo za vero malo mar, so samomor imeli za figamoštvo in bojazen zastran tega trpljenja, ktero mnogokrat človeka tare. In če bi se tudi v neumerjočnost duše ne verovalo, ostane samomor pogubljiv in sramoten, ker napravi neznano tugo in sramoto sorodnikom, prijateljem. Ob času egiptovske ekspedicije Napoleona Bo-naparta 1. 1798 se je dogodilo, da sije mnogo francoskih vojakov samim sebi vzelo življenje, zarad česar se je Napoleon zelo razsrdil. V nekem razglasu je, — škoda da nimam tega pri roki — tedaj dokazoval sramoto samomora, in vse tiste, ki se sami umore, „vskoke in strahljivce imenoval, ker stražo, ki jim je izročena, popuste." (Guil! Ilandb. II. 219.) —. Zdaj se po oglasu „Soče" 16. t. m. nabira za spominek pokojnega dr. Lavriča. Med darovalci stoji v „Soči" bivši predsednik društva „Gorice", na drugem mestu brž za predsednikom „Soče", (dr. J. Jakopičem, ki je daroval 15 gl.) 16 gl. a. v! Tako se nam zdaj sprava in verski indiferentizem te sprave dejansko tolmači, kazaje kam „Sočani", — ker Goričani smo začasno umrli, — svoje tace mole. Domače novice. V Ljubljani, 28. marcija. (Zmaga, slavna zmaga!) V III. razredu smo včeraj zmagali Slovenci z vsemi kandidati. Slava volilcem našim, ki so dozdaj z ne še zaslišano složnostjo volili vsi vse kandidate naše! Voljeni so namreč: gosp. .1. X. Horak s 104 glasovi, gosp. Karol Kljun in Jos. Jurčič s 152 in gosp. Jos. Regali s 150 glasovi. Ta sijajna zmaga nam daje upanje, da bomo tudi v I. razredu, ki ima voliti v četrtek 30. t. m., vrgli predrzno nemčursko svojat. Le na noge, volilci! Liberalni zmaj ni tako strašen, kakor se vidi. Vrzimo jih še v I. razredu, vzemimo jim „rotovž"! (Nemčurski kandidati III. razreda) s» padli pri včerajšnji volitvi še globokeje, kakor lansko leto. Dobili so namreč Habit 106, Polleggegg 109, Achtschin 108 in Guaiz 113 glasov. Od lani smo tedaj Slovenci vkljub naj-silnejšega nemčurskega pritiska, vkljub najne-sramnejše agitacije pridobili 38 glasov, nemčurji pa jih zgubili 13, tako da smo Slovenci prav za prav pridobili 51 glasov v enem samem letu, dasiravno je bilo mnogo naših volilcev iz volilnega zapisnika izbrisanih, mnogo nemčurskih vpisanih. Pri voiitvi se je posebno gosp. Dežman tako obnašal, da ga sme tega sram biti. hodnjič. Več o dogodbah pri voiitvi pri- Razne reči. — Katoliško cerkev liberalci vedno obrekujejo, da premoženje v njenih rokah je za občinstvo mrtvo. Kako neopravičeno je to obrekovanje, kaže se na Ogerskem, kjer je vsled hudih povodinj nastala velika revščina. Ostro-gonski nadškof, kardinal Simor, je mestnemu magistratu izročil veliko denarja, da bode zvišal obrežje ob vodeni strugi in vsaki dan daje živež 700 revežem. Pri jedi je vselej sam nazoč in pokusi vse jedi, preden se na mizo prineso. Povodenj je tudi njemu napravila silno veliko škode, ker je 8000 oralov zemlje njegove pod vodo. Liberalci pravijo: „Ta ima, on lahko da." Pa Rothschild ima še stokrat več, in še drugi tudi imajo, pa nič ne dajo. To je ravno razloček med živo in mrtvo roko. Prva stiska, kur more, druga pa se revežem radovoljno odpira! — Goljufija. V nekem kraji na Dolenjskem je pogorel posestnik, ki je bil zavarovan za 650 gld. Ker se je pa zavarovalno društvo branilo izplačati ta znesek (iz kakih vzrokov, ni znano), je bil pogorelec prisiljen iztirjati ga po sodniji, zato se obrne do nekega zakotnega pisača. Ta prevzame iztirjavo rad, a pogorelcu pravi, da se bo težko dalo kaj iztirjati. Obupajoč revež potem proda zakotnemu pisaču vso pravico za 300 gold. Pisač izroči tožbo nekemu odvetniku, ki res iztirja od družbe ves znesek, namreč C50 gld., ktere tudi pošlje pisaču, odštevši si svoj zaslužek (10 gl. 45 kr.). Tako je bil ubogi pogorelec opeharjen za 339 gld. Ker je ob ta znesek prišel s tem, da mu je zakotni pisač, ki je dobro vedel, da bo lahko ves znesek iztirjal, vendar pravil, da bo težko kaj dobiti in mu teh 300 gld. plačal še le, ko je ves denar prejel, zato je sodnija zaprla sleparja. — Ta dogodba naj bo priprostemu ljudstvu našemu svarilo pred zakotnimi pisači. — Dr. Silvester Z i er vogel, notar v Radgoni, je ljudi mnogo goljufal in je pobrisal, da ga sedaj žandarji iščejo. Lep ptiček, ta Ziervogel ?! — Vojaški penzijonisti dobe priklado in sicer tisti, ki imajo manj ko 1000 gl. pokojnine, po '20 odstotkov, od 1000 do 3000 gl. pa po 15 odstotkov. — Grad Turnišče pri Ptuju je kupil znani Ofenheim, ki je lani imel na Dunaju glasovito pravdo, vsled ktere je minister Banhans moral stopiti raz ministerskega stola. „SI. Gosp." — Pruska i zgled na vlada. Bostonski list „Pionier" v Ameriki piše: „Izgledni vladi je treba zlasti treh reči: 1. biti mora „močna", tako da vselej zamore spolniti svojo voljo iu zatreti vsaktero nasprotovanje; 2. mora ji biti natanko znano vse, kar podložni delajo, govore in mislijo; 3. mora motivne različnosti in posebnosti med podložniki po moči odpraviti tako, da ima enako, enolično maso pred seboj — zavoljo enakosti. Taka izgledna vlada je doma v Berolinu, kakor je znano. Za to, da je „močna", je najprej skrbela s kakima dvema milijonoma vojakov, kteri ji v sili zagotovljajo spolnovanje vsih njenih povelj in izvršitev vsih njenih naklepov. Za to, da vse izve, kar se med podložniki godi, je porok javna in skrivna policija, ktera vse kote in luknje stakne iu z bistrim očesom še v zapečatena pisma predere. V dosego enakosti rabi vsakovrstna sredstva. Zunanje jo že sklepa trdna vez vojaštva, ki je tako rekoč zgornji železni obroč. Železnemu obroču pomaga železna veriga, to je splošna kazenska postava. Pod verigo stiska vez občnega davkarskega bremena. Toda vsa ta zagotovila edinosti, kakor so tudi močna, se morajo še vtrditi s tem, da se sploh navežejo na občevalne pripomočke, zato zdaj nameravajo vse železuice prestrojiti v „Reichs-Eisenbahnen." Razsvetljena vlada pa ui zadovoljna z zunanjo edinostjo, prizadeva se toraj z enako silo tudi za notranjo. Mogočno sredstvo v ta namen ji je zlasti časnikarstvo, zato je v Berolinu skrivni zavod, ki spisuje eili-nostno „öffentliche Meinung." Drugo, še mogočnejše sredstvo bilo bi v edinostnem šolstvu, kar mora pa za zdaj žalibog biti navezano ua ožjo hoheuzollernsko krajino. Predno se to šolstvo razširi po vsem „rajhu", ga mora nekoliko nadomestovati edinostno izraževanje misli, ktero polagoma privadi na odvisnost od berolinskega vladanja čez duhove. V ta namen je duhovit „Re:chs-Generalpostmeister" vedel za poštno službo novo terminologijo, ki zame-tuje vse tuje izraze. Njemu pride zdaj minister za bogočastje Falk s še bolj duhovitim sred stvom ua pomoč. Spoznal je, da predrugačenje duhov ni mogoče brez spremenjenja pravo-pisja. Zato je sklical v glavno mesto „inte-ligencije" muogoglavi zbor učenjakov in jezikoslovcev, ki ima sostaviti nova pravila na narodno pravopisje. Sklicani edinostni pravopisci so si vrlo belili učene glave iu v primeroma kratkem času dosegli velikausk vspeh. Tako n. p. se zdaj Waagen (tehtnice) loči od Wagen (voz), kar do zdaj še ni nihče vedel. Dvoj-nati o (Moor) se ima odpraviti. Zategljivi /t za nekterimi soglasniki, n. p. ii se ne piše več (tedaj Fürst namesto Führst) ph se ima zgubiti iz nemških besedi, (tedaj n. p. ne West-phalen, temuč Westfalen), itd. Ko bodo ti velikoslovni velikani jezik tako očistili, bo izgovoril Falk poslednjo sodbo ter najprej zapovedal, kako naj se v pruskih šolah edinostno piše. Ko se bo to zgodilo, potem se bodo druge vlade „rajha" prosile, da bodo prusko pravopisje sprejele. Kadar bodo prikimale, bo menda vsak proglašen za „Reichs-feiud-a", ki se bo držal stare pisave. Potem se bodo uporniki med seboj spoznavali ali sporazumevali, ne da bi se še le z določnimi dokazi izdajali. iz Žužemberka (630 gi.), vse v liibnici. — 3. P. Sadn-ovo (485 gl.) v Litiji. — 2. Miho Simonie-evo iz Slamue vasi (3700 gl.) v Metliki. — 1. Toue Okrajnar-jevo (500 gl.) v Ribnici. — 1. J. Stefančič-evo iz Vrhpolja (1442 gl.) v Ipavi. — 3. Jak. Švigelj-evo iz Dolenje vasi (2770 gi.). — 1. Lavr. Mihevc-evo iz Dolenje vasi, oba v Logatcu. — 3. Matija Žgur jovo iz Gradišča v Ipavi. — 1. Matija Martinčič-evo iz Otoka (1150 gl.) v Ložu. — 1. Mete Debcvc-uve iz Grahovega (638 gi.) v Logatcu. — 1. Jan. Govednik-ovo (2870 gl.) v Metliki. — 30. marca 2. Jože Jagodic-evo iz Olševka (2858 gl.) v Kranji. — 3. Ant. Tacja-vo iz Ja-kovice (6271 gi.) v Logatcu. — 1. Matija Skuk ovo iz Olševka (1042 gl.) v Ložu. — 1. Jere Krže-jeve iz Kompolja (50 gl.) v Laščah. — Tclegriiličue denarne cene 27. marcija. Papirna renta 07.— — Srebrna r^nt« 70 — — 18«01etno državno posojilo 111'--Bankine skeije 880 — Kredita" akcije 161-30 — London 116 50 — Srebro 10210 — Ces. kr. cekini 5-46 '/, — ŽONapoleon 9'32. Denarstveiie cene. 25. marcija. Državni fondi. Denar. Blago. 5°/0 avstrijska papirna renta .... 67.30 68 — 6°/0 renta v srebru..............71.25 72._ Srečke (loži) 1854. 1..............106.60 1106.— „ „ 1860. 1.. celi.....lil 1— 1111.26 „ „ 1860. i., petinke . . . 110.—111850 Premijski listi 1864. i.,......131.75 ll.H2.26 Zemljiščine odveznice. Stajarske po 5%........95.— ' 96.— Kranjske, koroške in primorske po 5°0 95 — J —.— Ogerske po 5%................75.90 ; 76.50 Hrvaške in slavonske po 5% .... 85 — \ —.— Sedmograške po 6% ............76 — 76 60 Delnice (akcije). Nacijonalne banke............893 — .896.— Unionske banke................68,— 68.50 Kreditne akcije...........165.40 165.60 Nižoavstr. eskomptne družbe . . . 665. — 070.— Anglo-avstr. banke ...... 7».50 I 73 70 prečke (loži). Kreditne po 100 gld. a. v. . 1163.60 j 164 — Tržaške „ 100 ., k. d. . 117.— : —.— „ ,. 50 ,, ,, .. . . 56.-- , 56 50 Budenske „ 40 gld. a. v. . ! 30.— 30.50 Salmove „ 40 „ „ „ . 38 25 38.75 Palfti-jeve „ 40 ,, „ „ . 29.— j 29.50 Clary-jeve ,. 40 ,. „ ,. . 29 50 30 — St. Genois „ 40 „ ,, „ . 29.— 29.75 VViudischgriitz-ove „ 20 „ ., ., . 23 50 24.— Waldstein-ove „ 40 „ „ „ . 23 75 j 22.50 Srebro in zlato. Ces. cekini . •......5.43 j 5.44 Napoieonsd'or..................9.25 9.26 Srebro..................103.30 1 103.Ö0 Siuz&a oryanisiu za učitelja je razpisana v Stoprčah pri Rogatcu ua Štajarskem do 15. aprila t. 1. Dohodki za organista so: navadna štola, 10 vaganov zapisane pšenične, — 20 vaganov zapisane smesne bernje in prostovoljna vinska bernja (lani 11 polovnjakov). Cerkveno predstojništvo v Stopnjah (19 — 2) na Štajarskem. Umrli so: Od 24. 26. marca. Marija Strupi, dninarja o., 2 dni, za slabostjo. Julij Eberl, sobn. mal. o., 2 I., za vnetjem možg. mrene. Ana Strupi, dninarja o., za slabostjo. Marija Zidarič, žena tob. prod., 56 i., za mrtudom. Marija Reki, delavka, 26 1., za pljuč, vnetjem. Eksekutivne dražbe. 29. marca. 3. Martin Kraševc-evo iz Dobravi (1361 gi.) v Metliki. — 3. Tom. Strlc-jevo (1800 gl.) v Ložu. — 3. Edv. Uštar-jevo iz Borovnice (495 gl.). — 3. Matej Kraševec-evo iz Belk (80 gi.), oba na Vrhniki. — 3. Matija Oberstar-jevo iz Zlatnika (2430 gl.). — 3. Fr. Lavrič-evo iz Srednje vasi (355 gl.). — 3. Karol Krainaršič evo EINLADUNG Zill' PRÄNOMEEATION auf die nunmehr in den neunten Jahrgang tretende politische Wocheuschrift „DER OSTEN". „Der Osten" ist das einzige liberale deutsche Blatt in Wien, welches für Autonomie und nationale Gleichberechtigung eintritt und sich mit Entschiedenheit der Slaven und Rumänen annimmt. Ebenso linden im „Osten" die Verhältnisse des Orientes eine sachkundige und wahrheitsgemässe Darstellung. „Der Osten" bietet den Lesern in gedrängter Kürze Alles, was auf dem Gebiete der Politik, des Handels, der Kunst und Literatur geschieht und überdiess wird auch für die Unterhaltung durch eine Gratisbeilage unter dem Titel: „Das Lesestübchen", welches Romane, Novellen, Räthsel, Charaden und prachtvolle Illustrationen bringt, in ausgiebigster Weise gesorgt. „Der Osten1' kostet bloss: I H. 50 kr. vierteljährig, 3 H. halbjährig, 6 H. ganzjährig. Die Administration des „Osten". i)7 -3) Wien, Türkenstrasse 9.