GDE
JE MEJA str. 3
RIBE IN LIDGE V PAcI
str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 5. novembra 1998 Q Leto VIII, št. 22
Budimpešta, 28. oktober
"TUDI PO SRCU SEM MANJŠINEC"
28. oktobra so v budim-peštanskih prostorih Državne slovenske samouprave potekali pogovori med novim predsednikom Urada za narodne in etnične manjšine dr. Don-čev Tošojem in predstavniki slovenskih organizacij na Madžarskem. S strani Državne slovenske samouprave sta na pogovorih sodelovala predsednik Martin Ropoš in vodja budimpeštanske pisarne Ferenc Kranjec. Zvezo Slovencev je predstavljal predsednik Jože Himok, časopis Porabje avtorica tega članka, Slovensko društvo v Budimpešti pa predsednica Irena Pavlič. Srečanja se je udeležila veleposlanica R Slovenije v Budimpešti ga. Ida Močivnik, ki je bila med drugim tudi pobudnica srečanja.
Po majskih parlamentarnih volitvah je prišlo do sprememb tudi pri vladnih manjšinskih inštitucijah. V prejšnjem mandatnem obdobju sta oba urada (za manjšine in za zamejske Madžare) delovala pri Uradu ministrskega predsednika pod nadzorom državnega sekretarja. Trenutno deluje Urad za zamejske Madžare v okviru Ministrstva za zunanje zadeve, delo Urada
za narodne in etnične manjšine pa nadzoruje Ministrstvo za pravosodje. Zakaj neki, bi bilo težko povedati.
G. Dončev je zagotovil, da bi rad uveljavil kontinuiteto manjšinske politike, vedno pa bo imel pred očmi interese manjšin, kajti tudi sam je manj-šinec, pripadnik bolgarske skupnosti. Kot državni uradnik pa seveda nima iluzij, da se bo dalo hitro rešiti vse probleme. O dolgoročni strategiji urada je povedal, da bi v skupno delo rad vključil predstavnike manjšin, zato želi dialog z njimi institu-
cionalizirati v obliki mesečnih kolegijev.
Najbolj važno se mu zdi, da bi pri pripravah spremembe manjšinskega zakona sodelovali predstavniki manjšin. Pri parlamentarnem Odboru za človekove in manjšinske pravice se je ustanovila komisija za pripravo spremembe narodnostnega zakona. V tej komisiji sodelujejo tako predstavniki vseh vladnih kot opozicijskih strank. Kot najbližji konkretni nalogi je gospod Dončev omenil priprave na t.i. dan manjšin, ki bo 18. decembra. Ob tem dnevu se podelijo vladna priznanja
"Za manjšine". Predloge na urad pošljejo manjšinske samouprave, ocenijo jih ministrstva za pravosodje, zunanje zadeve in šolstvo, podeli jih pa (po načrtih) sam ministrski predsednik ob dnevu manjšin v parlamentu.
V pogovoru sta predstavnika DSS-a povedala, da so Slovenci na letošnjih volitvah volili manjšinske samouprave v desetih krajih, v šestih vaseh Porabja, v Monoštru, Sombotelu, Mosonmagyarovaru in v 19. okraju Budimpešte. Državne samouprave posameznih manjšin se morajo izvoliti na t.i.
zboru elektoijev med 18. decembrom in 18. feb-ruaijem. Zbor elektorjev naj bi Slovenci imeli 12. februarja.
Predsednik Zveze Slovencev je gospoda Dončeva seznanil s tem, da bo Slovenski kultumo-informa-tivni center predan svojemu namenu 18. novembra. Čeprav se je projekt centra rodil na podlagi ideje in želje po slovenskem radiu v Monoštru, bo center po 18. novembru opravljal vse svoje funkcije (kulturno, turistično), le slovenskega radia ne bo. Zataknilo seje namreč pri razpisu frekvence, zato je predsednik Zveze zelo odločno prosil novega predsednika urada za posredovanje pri Svetu RTV-ja.
Iz prvih uradnih in tudi neuradnih pogovorov ob kosilu, na katero je udeležence povabila ga. Ida Močivnik, so predstavniki slovenskih organizacij dobili občutek, da bo sodelovanje z novim predsednikom plodnejše kot z njegovim predhodnikom. Kajti, kot je sam poudaril, je tudi po srcu manjšinec, ne le po funkciji.
Marijana Sukič
2
Etnološko delo med zamejskimi Slovenci
15. in 16. oktobra se je v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani odvijal etnološki posvet. Slovensko etnološko društvo je dvodnevno srečanje namenilo etnološkemu delu Slovencev v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem. V imenu organizatorjev je posvet odprla Duša Krnel Umek, predsednica etnološkega društva, ki je namen posveta označila kot opredelitev vloge etnologov pri ohranjanju kulturne dediščine Slovencev izven meja. V svojem uvodnem referatu je poudarila:	"Zanimanje slo-
venske etnološke vede za raziskovanje celotnega slovenskega etničnega ozemlja je bilo doslej vključeno v delo posameznikov in njihovih delovnih področij. Sistematično delo na podlagi dolgoročnih usmeritev za celotno slovensko etnično ozemlje pa etnologe se čaka. Veda je v predmetu svojih raziskav do sedaj poudarjala raziskovanje posameznih slojev, geografskih območij in kulturnih sestavin. Slovenska etnološka dediščina kot sestavni del narodne identitete na vsem etničnem ozemlju je zato potrebna temeljite obravnave." Po predstavitvi meddržavnih sporazumov je predsednica bila mnenja, da Slovenija ne zahteva recipročnosti, ko gre za zaščito slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah. Vlogo etnologov vidi tudi na tem nivoju, kajti: "Konvencija Sveta Evrope tako pogodbenice obvezuje, da omogočajo narodnim manjšinam ohranjanje svoje kulture in identitete z bistvenimi sestavinami, ki so jezik, tradicija, vera in kulturna dediščina. Matična država ima za eno od prioritetnih
nalog, da se posveti razvijanju narodne skupnosti na vsem svojem etničnem ozemlju."
Uvodni del posveta so poleg referata predsednice sestavljali referati iz Italije, Avstrije in Madžarske (žal iz Hrvaške ni bilo nobenega). Prispevki so se osredotočili na etnološko delo in organizacijo le -tega, ostali referati so bili namenjeni predstavitvi sestavin ljudke kulture in načina življenja.
Iz referatov, diskusij in osebnih pogovorov na dvodnevnem srečanju zamejskih etnologov smo lahko razbrali, da se vsaka narodna skupnost srečuje s številnimi težavami, tako v vsakdanjem življenju kot v etnološki stroki. Najbolje so organizirani koroški Slovenci, kajti Slovenski narodopisni inštitut "Urban Jarnik" uspešno usmerja in usklajuje etnološko raziskovalno dejavnost (zbiranje in dokumentacija družbene, duhovne in materialne kulture koroških Slovencev, proučevanje preteklega in današnjega načina življenja ipd.) na območju Koroške in tudi s Slovenijo (nrp.: raziskovalni tabori). V Italiji zaradi finančnih sredstev še zmeraj nimajo poklicnega etnologa, tako da delo opravljajo v bistvu prostovoljci pri Narodni in
študijski knjižnici v Trstu. Delo teh ljudi je us-merjeno v ustvarjanje etnološke zbirke, razstavno
dejavnost in organiziranje raziskovalnih taborov. Rezultat tovrstnih prizadevanj je odprtje muzeja v Reziji. Goriško so predstavljan "neprofesionalni" etnologi. To stanje razlagajo z nepravilno razporeditvijo moči in naložb, ki se osredotočajo predvsem na tržaško pokrajino.
In kako je s temi vprašanji pri nas v Porabju? Marija Kozar Mukič je v svojem prispevku "Etnologija Madžarov, manjšin in Slovencev na Madžarskem" (njen prispevek je prebrala avtorica tega članka) kronološko razčlenila raziskovalno dejavnost za etnološko podobo Slovencev na Madžarskem. Večina prispevkov z etnološkimi podatki je bila pred letom 1920 napisana v madžarščini, le manjši del v slovenščini. Po trianonski pogodbi(1920)se je povečalo zanimanje slovenskih raziskovalcev za prekmurske in po-rabske Slovence. Po drugi svetovni vojni je bilo o etnologiji Slovencev na Madžarskem objavljenih okrog 300 daljših in krajših spisov. Več kot polovica je bila objavljena na Madžarskem, izpod
peresa domačih avtorjev. Etnološko raziskovanje Slovencev na Madžarskem že več kot dvajset let uspešno opravlja kustosinja v Muzeju Savaria v Sombotelu Marija Kozar. Že 15 let deluje Muzej Avgusta Pavla v Monoštru (edini slovenski muzej na Madžarskem), kjer najdemo tri stalne razstave (Lončarstvo v jugozahodnem Prekodonavju, Slovenci v okolici Monoštra in Najdbe iz monoštrskih grobov). Razen stalnih razstav so vsako leto na ogled občasne razstave v eni izmed dvoran muzeja ali v drugih inštitucijah v Monoštru. Razstave in muzejske zbirke so bile predstavljene tudi v Sloveniji in v drugih krajih Madžarske.
Avtorica tega prispevka je v svojem referatu z naslovom "Vloga Zveza Slovencev na Madžarskem pri ohranjanjuJ narodne identitete porabskih Slovencev" poudarila predvsem tiste pobude in prizadevanja, ki se trudijo izboljšati položaj porabskih Slovencev (delovanje kulturnih društev, mediji v slovenskem jeziku, založniška dejavnost, sodelovanje Zveze Slovencev z Muzejem Avgusta Pavla v Monoštru). Spoznavanje in predstavljanje ljudske kulture in porabskega načina življenja je po mnenju avtorice pridobilo pomen, ki bi ga lahko označili kot "zavestno" oživljanje in krepitev narodne identitete porabskih Slovencev. Medtem ko je bila za starejše rodove ljudska kultura sestavni del njihovega vsakdanjika, postaja mladim opora pri iskanju korenin in pot do spoznanja, da so tudi sami del slovenske narodne skupnosti, čeprav so je-
zikovno močno asimilirani.
Iz tega lahko razberemo, daje raziskovanje življenja Slovencev na Madžarskem razvejano in uspešno. Dejstvo pa je, da so v primeijavi z drugimi zamejskimi Slovenci dokaj osamljeni in premalo povezani, tako s Slovenci v Italiji in v Avstriji kakor tudi z etnologi iz Slovenije. Zanimanje za ljudsko kulturo in načni življenja porabskih Slovencev se je sicer v 70. letih okrepilo tudi v Sloveniji (sodelavci Inštituta za slovensko narodopisje SAZU so v letih 1970-72 večkrat obiskali Porabje), po tem obdobju pa so tovrstne akcije "usahnile". Zadnji etnolog iz Slovenije je raziskoval v Porabju 1. 1991. Raziskovalni etnološki tabori v Porabju (1979, 1982, 1991) so vključevati domačine in strokovnjake iz Madžarske, brez sodelovanja matičnega naroda. Udeleženci posveta so na koncu dvodnevnega srečanje skleniti, da bi raziskovalno delo v zamejstvu morala koordinirati pristojna strokovna inštitucija v Sloveniji. Med predlogi smo slišati, da bi bilo dobro uvesti seminar o etnološkem delu zamejskih Slovencev na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, da bi mlade slušatelje seznaniti s stanjem v zamejstvu in jih spodbuditi k raziskavam v zamejskem prostoru. Le s skupnimi prizadevanji zamejskih Slovencev in strokovnjakov iz Slovenije bomo lahko našli svoj prostor v Evropski uniji in bomo lahko kos različnim izzivom, ki jih prinaša bodoči čas.
Katarina M. Hirnok
Porabje, 5. novembra 1998
3
Štenjé
„Pazite na krompir...”
Tau so bile slejdnje reči pavra, šteri je na njivi nesrečne zopodo, gda je vodau dojpiščavo. Na slovenskom Koroškom so pavri tö žmetno živeli. Tau žmetno živlenje je dojspiso v svoji novelaj Prežihov Voranc (1893-1950). Tau ma je bilau ižino ime, piso pa sé je Lovro Kuhar. Svoje romane pa novele je vodau v ausmi knjigaj. Pri nas, v Porabji so najbole znane njegve novele za mladino v knigaj Solzice (1949).
Prežihov Voranc je büu prvi slovenski pisateu, šteri je piso o koroški krajini pa lidaj. V noveli Boj na požiravniku (vre-tina) nutpokaže paversko držino, štera trnok žmetno živi. Njive majo na takšom bregej, gde je puno vretin. Voda njim dostakrat vö-
zapare krumpline pa drügi pauv. Furt morejo vodau dojpiščavati. Mlajši tö pomagajo oči, gda gnauk Oča nut v vretino spad-nejo, na nji pa eške en velki kamen. Včasi omedlijo, mlajši pa letijo po pomauč. Gda nazaj pridejo, Oča so že prisebi. Vejo, ka je nevola velka, ka so na smrt ranjeni, liki donk samo na páuv brigo majo, mlajšom pravijo, naj skrp majo na krumpline, nej ka bi krumpline dojzbrožili.
„ Vkotuje ležal vznak Dihur, pokrit s plastjo usedle zemlje, iz katere je molel ogromen kamen. Neč pa je kar z rokami odmetaval zemljo z njega. Preden je odvalil kamen, ki mu je ležal ravno na kiU, je bil Dihur že nezavesten. Otroci so ga zvlekli iz rova in ga položili sredi krompirjeve zelí (nát) na tla. Kuhala ga je vročina, da sé mu je ilovnata skorja sproti luščila z lic.
Pungraje tekel domov po krave, poda ko séje vrnil z vprégo, sé je Dihur že zavedel, ganiti pa sé ni mogel. Ko so ga otroci polagali na gáre, jih je opozarjati - Pazite na krompir, da ga ne pohodite!
Prvi sončni žarki so na razmetanem ležišču Dihurjeve bajte našli negibno kepo rosnega mrliča. ”
Marija Kozar
Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi torek ob 14.00 na 1. programu madžarske televizije.
Naslednja oddaja bo v torek,
10, novembra 1998. Ponovitev v soboto,
14. novembra, ob 9.15, na 2. programu.
GDE JE MEJA?
(Vüpam sé, ka tau vsakši prste, koma trbej!)
V Slovenskom drüštvi v Budapešti smo pa Prišli do toga, ka smo leko pozvali slovensko gledališko skupino iz Monoštra, štero ma Zveza Slovencev na Madžarskem. Pejnaze smo prosili od Manjšinskoga sklada
in smo dobili 68 gezero, drugo smo pa iz drüge pomauči vcuj djali. Tak ka ta prireditev skor 100 gezero koštala. Paut je duga, iz Monoštra skorok 300 kilometrov, tak ka avtobus pa prenočišče, jesti pa sé vküp naberé.
Skupina Nindrik-indrik že več kak tri lejta dela vküper. Že tri igre so sé notri navčili. Zdaj so nam notri pokazali igro Gde je meja. Ta igra je nam notri pokazala, kak so sé prvin na vesi sausadje, žlata ali bratje, sestre korili, svadili za meje volo na grünti, kak so sé korili za kakšno grajko ali za tau, ka je sausadna krava malo ko-mance doli spasila. Sploj dobra smo sé meli, igralci iz Porabja - tak Laci pa Djauži, Ančka pa fiškališ - vsi so na tom bili, naj sé dobra za-bavamo (szórakozzunk). Mi smo sé pa! Zdaj smo sé smejali, ali pred petdesetimi ali šestdesetimi lejti je tau nej smeja vrejdno bilau. Ka takšno svajenje je prišlo do toga, da so mogli gori vzeti fiškališa, odli so sé taužit na borovijo, Boug Vej, kelko lejt so sé pravdivali. Tau je pa vse pejnaze koštalo. Dostakrat je prišlo do toga, ka so mogli krava odati ali grönt, ka so borovijo pa fiš-
kališa vöplačati. Pravi sé, ka je družina na nikoj prišla. Pri nas v Slovenski vesi so tö bile takšne držine, ka so sé cejlo živlenje taužiti. Mislim, da v drügi slovenski vasnicaj je tö tak bilau.
Ta skupina je že od tretjič
prišla k nam špilat. Med gosti smo leko pozdravili gospo Ido Močivnik, veleposlanik Repubtike Slovenije v Budimpešti in drüge sodelavec velepos-laništva. Iz Monoštra so tü biti voditelji Zveze. Leko smo zadovoljni pa radi, da. na našij prireditvaj mamo goste. Samo, dej je pa bilau našo lüstvo? Puno nas je bilau, nej ka bi stoj mislo, ka je prazna dvorana bila., Dosti jij je bilau z Vele-poslaništva, predstavnika slovenski podjetij v Budapešti so tö Prišli, samo na-1 ših, če je sedemnajset bilau, te dosta. Tau je nej bilau lepau! Če sé že stoj več
mejsecov pripravi pa vči pa pride od 300 kilometrov daleč, mi si pa ne vzememo telko časa, tri-štiri vöre, da bi ga šli pogledali Ka je Zdaj tau? Tak radi smo vküp odti, ka sé je te Zdaj Zgodilo? Moram povedati, da me je sram bilau. Kelko so sé oni pripravlati, mi sé pripravlali pa sé te takšno zgodi! Drüge trüde malo bola moramo spoštüvati. Ka koli mamo doma ati smo meli, nej istina, da bi nej leko tadala djati. Odlaučimo, ati šče ščemo vküp oditi pa Slovenci ostati ati nej? Vüpam sé, da sé več takšnega ne zgodi v našom drüštvi. Pa naj sé ne užali tisti, koma sé nej trbej! Vsakši mora čütiti malo dolžnosti (kötelesség) do tistoga, ka je in od kod je! Tau nika malo fali pri nas! Istina, ka smo si zgučali, da tau špilanje novembra bau.
Takrat pa v Porabji dosti vse majo, zatau smo djali na oktober. Tau tö leko notri pozna, ka sé zgodi takšno, ka sploj betežen grata človek. Ati tak malo lüdi vküp prišlo pa ne poznamo vzroke (okokat), zakaj? Malo sé vmimo nazaj na špilanje. Rejsan so nam sploj lepau špilati, meli smo eden lejpi večer vküper. Sto je nej prišo, ma je leko žau! Samo ešče telko, vejmo, ka je v tom völkom Varaši težki Žitek, dosta trbej delati, ati nika šče mora v nas biti, ka nas veže s slovenskimi ko-reninami.
Irena Pavlič
Porabje, 5. novembra 1998
4
Sedemdeset let slovenskega radia
Slovenski nacionalni radio je 28. oktobra praznoval 70-letnico delovanja, ki ga je osrednja radijska postaja obeležila s posebno poldrugo uro dolgo praznično oddajo. Radio Ljubljana se je prvič oglasil že 1. septembra 1928, ob odprtju velesejma v Ljubljani, slovesna otvoritev pa je bila 28. oktobra v dvorani hotela Union. Na njej sta med drugim spregovorila pesnik Oton Župančič in pisatelj Fran Šaleški Finžgar. Po okupaciji se je radio za organizatorje odpora pokazal prav tako pomemben kot za okupacijsko oblast, saj -je bil najmodernejša tehnična pridobitev, ki jo je bilo mogoče uporabiti v propagandne namene. Že sredi novembra 1941 je začela v Ljubljani delovati propagandna ilegalna radijska oddajna postaja Osvobodilne fronte, radio Kričač. Po leta 1946 sprejeti ustavi Federativne ljudske republike Jugoslavije je bil radio splošno ljudsko premoženje, katerega lastnik je bila država, ki je imela izključno pravico do uporabe vseh radijskih oddajnih postaj na svojem ozemlju. V 50. letih je Radio Ljubljana postal gospodarska ustanova s samostojnim financiranjem, radijski svet pa je bil najvišji organ upravljanja. Z začetkom delovanja televizije leta 1959 seje naziv Radia Ljubljana spremenil v Radiotelevizija Ljubljana. Leta 1990je republiška skupščina sprejela zakon, s katerim je Radiotelevizijo Ljubljana preimenovala v Radiotelevizijo Slovenija ter prevzela ustanoviteljstvo nad njo.
Trije osrednji radijski programi se vsebinsko precej razlikujejo. Prvi radijski program opravlja predvsem informativno politično, kulturno in vzgojno-izobraževalno nalogo. Drugi program se je izoblikoval kot odzivni servisno informativni program s pogostimi oglašanji s kraja dogajanja ter lahkotnejšim pristopom k posameznim vprašanjem. Leta 1972je bila vanj vključena oddaja Val 202, kije postala osrednji del tega programa. Tretji program pa je namenjen zahtevnejši publiki, zato oddaja le izbrana glasbena, esejistična in literarna dela. Regionalni center Koper predvaja program v italijanščini in slovenščini, regionalni center Maribor pa poleg svojih dveh programov MM1 in MM2 pripravlja tudi dve uri oddaj dnevno za program Radio Slovenija.
NémarKejp (9)
Ne djauči več, nej, golaubek!
Nemarkejp so strejlali 1956-oga leta. Na obe strani. Na žalost, 1958-oga leta znauva. Te več samo na eni strani. Kádárov režim séje z revolucionarov djau. Več stau ji spomauro in nemar-kejp pokopo. Brezi škrinj, z obrazom nut v zemlau...
Pri nas v slovenskom Porabji sé je, vala Baugi, dosta krvavoga nej godilo. Kakši menši incidenti so zato bili, depa tisto je nej tak nevarna bilau. Za režim pa je don büu ..nevaren" 61 leto star paver Jožef Sukič z G. Sinika eške juliuša 1957 tö, šteroga so 50 dni v vauzo zaprli, ka je nin na njivi prej gučo, ka "je Janoš Kádár odskočo, in nazaj prihaja Imre Nagy..."
Kak 4-5 lejt star pojbiček sam prvo paut vüdo takzvane „Bejle knige”, štere je komunistični režim vodau po revoluciji '56, ka bi s propagandističnim namenom pokazo lüstvi, kak "beštialno ” so sé ponašali »prautirevo-lucinari”. Mojo malo nedužna düšo so najbole pres-mikali kejpi, na Steraj sam vüdo moške za noge obešane na drejvaj in sojaj, zmejs pa so je nekaki v dojviseče glave pa črve brsali...
Zdaj, ka je moja düša več tö nej tak nedužna, Zdaj, ka sam desetkrat telko star, kak tistoga ipa, pa že malo bole razmim, ka sé je te godilo, Zdaj, ka znauva gledam tiste kejpe iz „Bejli knig”, morem nut prevzeti, ka sé je godilo v tisti cajtaj rejsan nika - beštialnoga. Zato, ka so tisto delali takzvani „ lidgé”. Skor vseeno, če so bili revolu-cinari, prautirevolucionari ali komunisti. Takše bi pravi lidgé nej smeli delati. Revolucionari tö nej. Vejmo, ka v bojna], revolucijaj lidgé en drugoga likvidirajo. Depa beštialno matrati enoga drugoga pred likvidacijo bi zato nej trbolo. Če je že »trbej’’ disidirati.
Vejmo, ka je 56-oga rejsan revolucija bila. Vejmo, ka je teorija o prautirevoluciji samo komunistična propa-ganda bila. Vejmo, ka je v „Bejli knigaj” dosta-dosta lažne propagande tö.
Mogli pa bi znati tau tö, ka eške najbole pravični revolucinari tö nemajo pravico beštialno mardjati in vmoriti svoje protivnike.
Ka gda tak činijo, te eške golaubi tö morejo djaukati. Kak je djouko té mali nedužen golaubek s Poljskoga. Napravo ga je grafik Franciszek Starowieyski in je grato na Poljskom simbol madžarske revolucije l. '56. Plakat sé zové »Golaub, ki djauče" (Placzacy golab). Vse puno té plakatov so gorprikelili po Waršavi. Največ blüzi sovjetskoga veleposlaništva (nagykovetség) in na autone tihinski diplomatov.
Franciszek Starowieyski sé je sam tö napauto na Madžarska ka bi pomago vogrskim revolucionarom, depa v Česlovakiji je büu zgrableni.
Tü pa tam po antikvarijaj sé eške prej najde kakši od té plakatov, depa ta pravi, ta originalni več nej trnok. Té, šteroga vidite, je že tö iz kasnejši časov. Originalni maudli iz kamla je nekak i özreíuširo, zato sé vidijo na robaj tisti krivi vonali (črte). *
Ne retuširajmo svojo zgodovino, spominajmo sé smrti. Memento mori. Ne mori! Spominaj sé smrti tisti lüdi, šteri so v revoluciji mrli. Sploj pa tisti, šteri so mrli -beštialno.
Leko golaub don gorenja djaukati. Ne djauči več, nej, drügi naš golaubek!
Francek Mukič
Panonski zbornik 1998
OB PRVEM JUBILEJU: LETO 1848
Več kot 500 strani obsegajoč Panonski zbornik 1998 je peti po vrsti. Zbornik pripravljajo v Panonskem inštitutu v Pinkovcu (Guttenbachu), njegov urednik pa je dr. Robert Hajszan, s slovenske strani pa je stalni sodelavec in urednik prof. dr. Vanek Šiftar.
Panonski zbornik je povezan tako s Porabjem kot s širšim znanstvenim, kulturnim in narodnostnopoli-tičnim prostorom v štirih državah. V zborniku so namreč prispevki iz Avstrije, Madžarske, Slovenije in Hrvaške. Letos je urednik vsebino razdelil v več tematskih področij: Jubileji, Narodnostna vprašanja in narodnosti, Šport, Mladi in šolstvo, Kulturna zgodovina, literatura in jezik. Uvodnik je prispeval zvezni predsednik dr. Thomas Klestil, drugi uvod pa je napisal predsednik Madžarske Arpad Goncz.
Osrednja tema Panonskega zbornika 1998 je revolucija leta 1848. Ta pomemben dogodek v srednji Evropi je obdelan večstransko, avtoiji so iz držav, kjer so bili nosilci revolucije, s poudarkom na prizadevanjih narodov in narodnosti v panonskem prostoru, da bi se osvobodili habsburškega režima. Kot je znano, kljub pričakovanju svobode po revoluciji še ni bilo, narejen je bil prvi korak z uspešnim koncem v prvi svetovni vojni. Uredništvo Panonskega zbornika že vse od prvega letnika pritegne k sodelovanju tudi avtoije iz Slovenije, ki se v svojih razpravah lotevajo različnih, tudi s porabskimi Slovenci povezanih tem. V Panonskem zborniku z letnico 1997 je zelo verjetno doslej najdaljši tekst o porabskih Slovencih, objavljen v Avstriji. Pod preprostim naslovom Zgodbe iz Porabja posega avtor domala tri desetletja nazaj in niza pripovedi o življenju slovenske manjšine v krajih ob slovenski in avstrijski meji. V letošnjem zborniku so avtoiji iz Slovenije dr. Vanek Šiftar, Šandor Varga, dr. Janko Prunk in dr. Mirko Križman, to pot kot pesnik s pesmijo Črna reka, ki jo je prevedel v nemščino pod naslovom Schwarzer Fluss. "Panonski zbornik želi biti most med narodi in narodnostmi v panonskem prostoru. Profesor Šiftar se mi pogosto pritožuje, da ni več tistih vezi, ki so bile nekoč, zlasti na temelju kulturnozgodovinskega simpozija Modinci. Ustanovili smo Panonski inštitut v Pinkovcu in reči moram, da se sodelovanje oživlja in obnavlja," pravi urednik zbornika dr. Robert Hajszan.
Urednik se že dogovarja za temo zbornika z letnico 1999. Predvidoma bo osrednji poudarek na 10. obletnici demokracije v panonskem prostoru. Za literarni del Panonskega zbornika pa na željo urednika dr. Roberta Hajszana mariborski profesor dr. Mirko Križman prevaja v nemški jezik pesniški izbor iz zbirke Dčli-bab/Privid.
Tudi ob Panonskem zborniku velja poudariti pogosta razmišljanja dr. Vaneka Šiftarja, kakšna škoda je, da v npvejšem obdobju ni več sodelovanja v tem, ta-koimenovanem panonskem prostoru. Dvajset, trideset let nazaj so bile mnogo bolj žive kulturne vezi med Pomurjem in Gradiščanskim, mnogo več je bilo tristranskih stikov, skupaj med Pomurjem, Gradiščanskim in Železno županijo, zdaj pa kot da ni volje za plodnejše sodelovanje. Tudi nekoliko bolj odmaknjena preteklost govori v prid temu sodelovanju, za katero zlasti slovenska stran ne najde prave oblike ali volje. Resje, da nastaja trideželni krajinski park, da se je ohranila mednarodna likovna razstava Pannonia, ki naj bi bila letos prvič na Hrvaškem, toda seštevek vsega je še vedno manjši kot nekoč, zlasti pa kot bi lahko bil v obdobju, ko je toliko govora o Evropi regij (in medregionalnega, čezmejnega in podobnega sodelovanja).
eR
Porabje, 5. novembra 1998
5
Onadva, kak najstarejšiva
Če kakša organizacija, kakšo drüštvo prejk več generacij dela, vsigdar je tak, ka je gnauksvejta na-kak mogo tau delo začniti. Tüj v Porabji je znano, da na G. Seniki že dugo-dugo lejt dela mešani pevski zbor, ki sé imenüje po Avgusti Pavli, pa de letos -kumaj za eden keden emo svoj 60-letni jubilej. Takšoga reda je nej samo šega, liki velka dužnost zvedati, Sto so bili tisti lüdje, ki so tau dugoletno delo začnili pa opravlali, prejkdavali bodočnim generacijam. 60 lejt je pa nej mali cajt. Etak pa je nej leko najti, steri so rejsan gnes naj-starejši med tistimi, ki eške gnes živejo. V tej 60 lejtaj je dosta-dosta lüdi vkraj mrlau od zbora. Na našo velko veselje pa Baugi vala, zatok mamo takše starejše lüdi tü, ki gnes ešče živejo, sé spominjajo na tiste cajte.
Od 60. jubileja do naše novine gvüšno pisale. Naj bi pa vse bole poštüvali te naš lepi svetek - ki de letos 14. novembra - bi vam not pokazala dva najstarejša nekdanja člana.
Ana Čuk (Šafama Ana) gvüšno nedo čememi, če spišem, da so letos minauli 79 lejt. Sto bi pa nji nej pozno? Oni so v svojom žitki napona veseli bili. Steri so pauleg nji bili, so je v veselje pa dobra volau spravlali. Stoj bi leko pravo, ka so mabiti brez brige, žmetnoče živeli. Pa tau nej istina. Meli so svoje težave v živlenji, nej je vse lepau bilau. Samo ka so oni takša ženska, ka sé ne dajo. Leko ka so znautra nej gnauk pa dvakrat bili sploj žalostni, sploj so sé čütili tak, kak če bi zagübleni bili, liki njigvi obraz je tau sploj rejdko vöpokazo. Pa je tau gnes tü tak. Oni sé napona držijo na smej. Leko bi povedli, ka je dugomi živlenji skrbnost dobra vola? Njina lejta tau svedočijo. V njinoj maloj iži sam ji gor poiskala. Sami so, mauž so njim letos mrli. Ana tetica, dugo lejt sva vküp spejvale v seničkom zbori. Gnes sta med nekdanjimi ženskami člani ■ najsíarejsi. Povejte mi, kak S je bilau v zbori? Kakše spomine nosite od zbora, ka
bi tanačivali našim mladim gnes?
"Če sé dobra spominam, več kak 30 lejt sam ojdla spejvat. Začnila sam 1953. leta, pa sam tak njala 1985. leta. Med tejm sé je pa z menov v zbori samo lejpo godilo. Morem povedati, da sam sploj-sploj rada ojdla spejvat. Pa sam sploj rada bila med pev-
cami. Mejla sam priliko ojdti "po svejti", videti pa čüti drüge zbore, spoznati dosta lüdi. Namé so naši pevci tü radi meli. Baug naj mi odpüsti, ge sam napona puno norije bila. Nigdar ne pozabim, gda so že Bandi bači vodili zbor -spejvala sam pod Baba né-nijem pa pod Vaš škol-nikom tü - smo gnauk nin-dar meli nastop. Nastop sé je nam nej najbaukše pršiko, tak ka so Bandi bači čememi bili pa žalostni tü. Tau sé je vidlo včasin njim na obrazi, depa publika je tü sploj slabo ploskala. Ge sam si pa mislila: "Vej ge vözdelam z vami". Naprej sam staupila prva liki bi z odra odišli, nanizila sam sé, na smej sam sé držala, ednoma prednjoma moškoma sam ednoga zaškrilila pa te tak, kak če bi grün vdaro. Tak so ploskali, ka je naš zbor kaj nej vedo od Čüde. Meni je živlenje dosta več vrejdno postanilo od toga, ka sam leko spejvat ojdla. Zbor mi je bio druga držina. Deca je že vekša bila, pa so me oni tü pošilati. Vidli so, da je meni v zbori sploj lepau. Rada mam družbo ranč tak kak pesem. Če stoj rad spejva, lagvoga mišlenja
ne more meti. Moja dobra vola pa mi ostane mislim do smrti. Tau več '^opraviti" nej mogauče. Veseli me, da sam telko lejt leko spejvala med takšimi lüdami, kak so bili v zbori. Ka pa gnešnjoj mladini povejm? Tačas spejvajte, ka ste mogoči, ka ste mladi. Pa po tistim tü. Nega na svejti lepšo kak dobra
drüžba pa lejpa pesem."
Po etakšom lejpom vad-lüvanji me je paut pelala doj k Šporani, do Jožefa Kozara (Sporanin Djauži). Oni so te človek, steri so med nekdanjimi pevci gnes živi kak najstarejši član. Letos so not spunili 85 lejt, kak so oni povedli: v 86. lejti sam. Gda so me v svojoj iži sprejeli pa sam na nji poglednila, sam vidla, da bi leko mimo več kak 10 lejt doj zatajili. Pa nej samo za toga volo kak vögledajo, za toga volo tü, kak so friški, kak sé na vse -rejsan na vse - točno spominjo. Da nji noge žmetno nosijo, tau je že drugo. Če bi nej tak bilau, bi za nji sploj lejpo bilau.
Lepau vas prosim Joška bači, gučite mi nika od sebe pa od toga, kak je te bilau, da sta v pevski zbor ojdli spejvat?
"Ge sam najoprvin v cerk-venom zbori začno spejvati pa bi ostao član Cerkvenega zbora do gneš-njoga dneva, če bi mogo ojti k meša. Tam mam svoj stolec vöplačanoga, steroga smo mi, pevci dali redti. Gda je pa na Seniki začno veški mešani pevski zbor -tak 1957. leta - te so name tü vcuj sprajti, ka je pri meni nej žmetno bilau. Ge
sam napona sploj rad spejvo pa tak pravijo, ka sam znau tü. Mene je vseedno, če tenor ati bas. Kak je potrejbno bilau. Tistoga reda, gda smo mladi biti - pred bojnov - je na Seniki sploj lepau bilau. Mi, Bekaške smo sé pri Zavci vküp nabrati, da bi ponoči šli deklin bidit, spejvat. Bekaški podje so tačas eden stopaj nej naprajti, tačas sam ge nej prišo. Pa te, hajde! Šli smo po cejloj vesi pa prejk meja v Slovenijo, v Avstrije pa smo spejvati, smo sé veselili. Strašno dosta lejpi pesmi smo znati. Tistoga reda so v vesi v trej mestaj igrali po nedelaj, mi smo pa ojdti od edne krčme do druge. Spejvati, plesati veselili smo sé. Pa ka je človek eške Zvün toga mogo vöprstati! Name so trikrat notpotegniti za sodaka, 7 lejt sam bio sodak, pa med tejm tri lejta sam bio zgrableni v Rušočkom, v Siberiji, gde je bilau napona minus 4045 O . Pred bojnov sam pa odo v Nem-čijo delat, tam sam bio 3 lejta, v Avstriji sam pa 5 lejt delo. S tejmi pejnazi sam doma cejlak nauvo ižo napravo. Pa gdekoli sam bio, kak koli mi je šlau, pesem mi je napona na pomauč bila. Dugo, dugo lejt - gda sam že doma bio - sam odo spejvat v cerkveni zbor tak kak v veški zbor. Prišla so pa tista lejta, gda sam več nej mogo ojdti. Gorenjesenički zbor je te že na dosta mesta emo pozvanje, nej samo v rosagi. Na več dni sam nej mogo gazdijo doma püstiti, etak sam pa prisiljeni bio tam njati zbor. Depa najlepše spomine od spejvanja mam. Z zborom sam not zopodo cejli naš rosag, pa ka mi je najlepše bilau, leko sam spejvo. Spejvale je moje veselje bilau. Gda sam ešče odo po vesi pa sam si gdakoti dojseo v ednoj krčmej s padašami, je nej dugo trpelo, ka smo že spejvati. Pa spejvati smo sé od naši starcov navčiti. Njino lejpo, ne-pozableno spejvale me gordrži gnes, na moja starejša lejta. Za tau je vrejdno bilau živeti."
I. Barber
Manjšinska revija v Monoštru
7. novembra prireja Mestni kulturni center v Monoštru manjšinsko revijo, na kateri bodo sodelovale slovenske, nemške in hrvaške ljubiteljske skupine. Prireditev se bo začela ob 17. uri v gledališki dvorani.
V avti gledališke dvorane bodo pred tem (ob 16.30) otvoriti razstavo znane slovenske slikarke Irene Polanec.
Dnevi
slovenskega filma Med 1. in 4. novembrom so v Budimpešti v kinu Orokmozgo potekati dnevi slovenskega filma, na katerih so predstavili naslednje filme: Nasvidenje v naslednji vojni, Splav Meduze, Krizno obdobje, Veter v mreži in Hudodelci.
1135 manjšinskih samouprav
Po uradnih podatkih bo v tem mandatnem obdobju delovalo v 988 krajih 1251 manjšinskih samouprav. Največ samouprav je izvolila romska manjšina (721), njim sledijo Nemci (236), Slovaki (62), Hrvati (60). Slovenci so ustanoviti 10 samouprav, tri več kot na zadnjih volitvah. Novi kraji, kjer bodo delovale tudi slovenske samouprave, so: Sombo-tel, Mosonmagyarovar in Budimpešta.
Strokovno srečanje pedagogov
Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu v sodelovanju z Zavodom za šolstvo R Slovenije organizira dvodnevno strokovno srečanje učiteljev slovenskega jezika iz Beneške Slovenije, avstrijske Koroške in Štajerske ter Porabja. Strokovno srečanje bo potekalo 21. in 22. novembra na avstrijskem Koroškem.
Porabje, 5. novembra 1998
6
V socializmi prijateli, v kapitalizmi neprijateli
Ribe in lidgé v paci
Sombotelska flrma Vegyesipari Vállalat, v šterom par Porabski Slovencov tö dela, že dugo lejt má eno prijatelsko firmo (Jednota) iz Komama na Slovaškom, v šteri zvekšoga Madžari delajo. Nej dugo so Sombotelski delavec šteri so meli stike (kapcsolat) z Mari-borom tö, šli na obisk z busom k svojim spoznancom na Slovaško. Zato ka sé jim Včasik kaj pomago, gda so meli kakšo delo s prijateli iz Slovenije, so mene tö s sebov zvali.
Na Slovaš/com (v Bratíslavi) sam te oda gda je eške najvekši socializem büii, pa sam te obeda ka buma trn brš nemo odo tam. Tam je te eške od naše železne zavese (vasfüggony) tö üjši sistem büu, puno velki tabl o vöčnom prijatelstvi s Sovjetsko zveza na grajnci pa paulek grajnce pa so eške bole odürni bili, kak Vogrski sodacke, policaj! in cariniki (vámosok).
Gda smo z našim autonom na mejnom prehodi Vá-mosszabadi na Vogrski strani stanili, smo dali naše potne liste Vogrski graničare. Mlada podoficir-ka je štiri pasoše venak ene dvajsti minut obračali Na slovaški strani pa je vojak samo z rokauv pokazo, naj demo. No, sam si mislo, iz toga sé tö vidi, ka človek Včasik more svoje mišlenje spremeniti.
Gda smo sé že na Slovaškom pelali prauti kraji Gabčikovo (v cejli pokra-jini živijo zvekšoga Madžari), smo po pauti drejk Vogrski spitavali, če dobra demo. Vsi so nam odgo-vardjali Vogrski. Direktor Sombotelsko firme pa je lüdi eške malo vöspitavo tö, ka če sé jim vidi Vodna elektrama Gabčikovo (Boš), za štere volo sé Madžari pa Slovaki telko štükajo. Zvekšoga so vsi pravili, ka kaj pa! Samo en prausen človek, šteri je šance kosüu, nas je malo pošoméro pa na krivi gledo. Na pitanje je nika motlevo, ka un sé na tau na razmi, ka je un že stari... Stari vic, gda neškeš povedati, ka misliš. Depa moremo biti razméni, ka je na Slovaškom buma nej naleki biti Madžar... Cerkveni formi pod vodauv?
Ferenc Hobor, direktor sombotelske firme, nas je že po pauti proso, naj pred njinimi madžarskimi prijateli s Slovaškoga tö ne šinfamo trnok Gabčikovo, ka uni tö za velko majo (ali morejo meti?) tau elek-trarno. Naši gostiteli so nas v Gabčikovom spaki-
vali na šift, ka mo vidli, kak fanj sé leko šifti pelajo prejk ali mimo njine elektrame. Gda smo sé po Duni cuj elektrami pripelali, smo mogli z našim šiftom nut v en strašno velki betonski žlejb. Pred nami so bili ene celau viske železne dveri. Za nami so sé iz vode zdignile ranč tak velke železne dveri in nas zaprli. Biti smo z drugimi šifti vred v eni globki kopanji, v šteri nagnauk 9 šiftov má mesto. Zvün betonske stene smo nika nej vidli (1. kejp)...
Ge bi sé prve dveri vtr-gnile, te bi 20 mejtrov vi-šiša voda pred njimi, stavlena zavolo elektrame (več milijonov litrov) naše šifte tak tápofudnila, kak viher papéraste šifte na razburkanom maurdji. Ne vejm, če bi nas tiste železne freče poprejk rejsan leko zdržale...? Te so začnili v oriaško kopanjo pumpati vodau. Za dvajsti minut so sé naši šifti zdig-
nili za blüzi 20 mejtarov, čisto do vmjoga dela ko-panje (2. kejp). Kauti nas Sama voda. Mi smo te tö tak visko biti, kak vodili nivo pred nami. Leko smo šli tadale s šiftom. Na lejvo od nas so biti vesi z viskimi törmi, štere križi pa spice so dosta niže, kak je büu nivo naše vode...
Zato je trnok nevarna ta elektrama, ka če sé gnauk te železni beregi pa žlejbi vtrgnejo, te sé lüstvo v tej vesnicaj zalagé v gabči-kovskom maurdji, kak je lüstvo v Pompejini poko-
pali žerdjava lava iz Vezuva! Po drügom tali pa so Slovaki s tem, ka so Düno, štera je ovak grajn-ca tö, zavolo elektrame ilegalno prauti sebi stirati, so sé na Vogrskom deli (Szigetköz) začnile vösi-šiti njive, travnika lesauv-ge... Živlenje je bilau v vse vekši nevamosti. Če bi pa eške pri Nagymarosi tö
naredili takše »vodne stube”, takše berege, te bi pa lüstvo v btižini Budim-pešte leko ostalo brezi pitne vode pri. Pa te smo eške o drugaj ekološkaj nevamosti (fauna, flora, seizmologija, arheologija, genetika...) ranč nej gučati. Slovaki pa so radi, ka jim elektrama leko dá 720 MW elektrike pa prej šifti tö leži vozijo po Duni. Boš? - me pito - Boss Boš prej gučo malo slovenski z našim vodičom s Slovaškoga, me je spitavo direktor. Kelko razmite en drugoga, me je kaktivo? Dje, buma, zato sé trbej dobra vküp pobrati, ka naj človek polonje ati frtau razmi. Če rejsan mi gu-čimo slovenski, uni pa slovensky. Leko, ka don bole razmimo slovenski, kak slovenski Če rejsan sé Včasik najdejo kakši ..teoretiki”, šteri genialno tak mislijo, ka Porabci bole razmimo slovaško pa poljsko rejč, kak slovensko. Buma sam mogo špičiti vüje, če rejsan sam sé inda svejta malo slovaški pa češki tö včüu. Prva, kak smo sé v grdom deževnom cajti nut pripelati v Dunajsko Sredo (Dunaszerdahely), je naš bus eške prejk šine vujšo, pred našim áutonom pa so dojpistiti rampe (sorom-pó). Najmenje 20 minut smo čakati na cug, naši kolegi na drugi strani pa na nas. Te so sé té nebeske železne lesnice gnauk samo v luft zdignile, cuga pa od nikec nej bilau. Vidite, vidite, gospaud
direktor, tau ste vi biti krivi! Zato, ka ste pri obedi našim slovaškim gostitelom (Madžarom) gratulej-rati, ka so na Slovaškom, vala Baugi, dojminiti Mečiara, šteri bi najraj pregno Madžare nej samo s Slovaškoga, liki s cejloga sveta. Mečiar nas je eške gnauk (slejdnjo paut?) pokaštigo! Njagva acara! Če rejsan so nas na grajnci Slovaki leži pistili na Slovaško, kak naši Vaugri, na Slovaškom zato eške dosta bole vlada socializem kak pri nas. Po bautaj ranč tisto nemajo, ka bi turisti največ küpiti. Povejmo, borovo palinko, ati Borovičko. Naš bus bi jim takši profit naredo frtau vöre* kak domačini cejli den. Človek má takšo čütenje, kak če bi pri nas büu v 60. lejtaj... Ovak v Dunajski Sredi vseposedik majo dvojezične napiše. Skor vsi gučijo madžarski. Tam živeči Madžari so trnok radi gostom iz Madžarske, tak nam tö. Enoga malo bole zapüščenoga moškoga z raskavim glasen sam Vogrski pito, če lidgé v Dunajski Sredi zvekšoga madžarski gučijo. Kak tau »zvekšoga”? Vsi! Ka pa če stoj neške, ati pa zatagi svojo materno rejč? Tisti de tak cofart mogo od tec? Kak tau mislite? Tak, ka z njim ne stanemo v guč, pa nakraci sam od sebe odide...
•k ic 1r
Nazaj domau je dež samo tak copoto, na grajnci so vojaki in cariniki ranč nej prauti nam gledali. Nej Slovaki, pa nej Madžari. Samo so mignili. Pa tau tö samo z očami.
Ribe v paci (rusli) so tö nej vonjale. Prej so na Slovaš-kom dosta bole fal kak pri nas.
Naj na vöke živi Rusli Sajuz!
Ka pa lidgé v paci?
Zdaj, ka nego več Mečiara, bi najboukše bilau, če bi Slovaki pa Madžari vküper meli eno veselo borovo gostüvanje. Gda tau? Dje, te, gda do na Slovaškom meli borovo žganje (Borovičko).
Besedilo in posnetka:
Francek Mukič
Porabje, 5. novembra 1998
OTROŠKI SVET
Učenju (in poučevanju) slovenskega jezika ob rob
Zdrav duh v zdravem telesu
Veliko tiskarskega črnila smo že porabili za pisanje o učenju in poučevanju slovenskega jezika v Porabju; veliko besed, malo manj učinka, bi lahko rekli. Pa vendar...
V šolskem letu, katerega dva meseca sta že za nami, se uvaja novi Nacionalni šolski kurikulum, ki prinaša vrsto novosti tudi za po-rabske narodnostne šole. Tako pouk slovenskega jezika v 1. in 7. razredu poteka po novem učnem načrtu, učiteljice prvih razredov pripravljajo gradivo za učitelje, razdeljeno po posameznih učnih enotah; če bomo vsi skupaj uspešni, bo iz tega gradiva - morda že kmalu - koristen priročnik za učitelje slovenščine v prvih razredih. Tudi učencem bi bilo potrebno priskrbeti kakšen ličen učbenik, seveda slikanico, kajti opismenjevanje v slovenskem jeziku je predvideno za 2. razred. Tu pa nastanejo težave, kajti likovnika, ki bi suvereno izvedel kaj takega, je v Porabju, na žalost, težko najti. Verjetno bo potrebno poiskati pomoč v Sloveniji.
Tudi slovenski jezik v 7. razredu poteka po novem. Po učnem načrtu se predvideva spoznavanje matične Slovenije. Slikovno in filmsko gradivo ima na voljo vsaka šola, teksti za učence in učitelje pa nastajajo v računalniku avtorice tega zapisa. Če bodo primerni in všeč učencem, bo iz njih prav tako kdaj kak učbenik. S tem zapisom pa bi rada spodbudila vse naše učiteljice in učitelje, da pomagajo soustvarjati gradiva za pouk, seveda taka, ob katerih se bodo učenci veselili pouka slovenskega jezika. Enega izmed svetlih trenutkov pri pouku slovenščine smo prisotni bili deležni pred nekaj dnevi na monoštrski Osnovni šoli "Istvana Szechenyija". Učiteljica Irena Fasching je pripravila zanimiv hospita-cijski nastop. Bila je to ura ponavljanja, iz katere smo lahko razbrali, da porabski učenci veliko vedo in razumejo - bili smo v 8. razredu - tudi o tematiki, ki zajema narodnostno pripadnost in odnos do te
problematike. Hvala kolegici Ireni za trud, ta nastop pa naj bo pozitivna spodbuda tudi drugim učiteljem na porabskih šolah.
Da pa ni vse rožnato, se lahko prepričamo iz dneva v dan. Osnovna šola "Arany Janos" v Monoštru sicer ni narodnostna, ampak je lani na željo nekaterih staršev uvedla fakultativni pouk slovenskega jezika. Le-tega je obiskovala skupina učencev, največ iz slovenskih družin. Učiteljici smo priskrbeli sodobne učbenike, ponujali pomoč - na to ponudbo ni bilo odziva - pa tudi starši so pričakovali, da se bo začeto delo nadaljevalo. V tekočem šolskem letu pa je vse zamrlo. Menda zaradi denarja. Banalno se mi zdi take stvari povezovati z denarjem. Sicer je pa potrebno pravočasno potrkati na prava vrata. Mestni svet monoštrske občine je v takih primerih zelo razumevajoč in gotovo bi bila prošnja, naslovljena nanj, pozitivno rešena. A take prošnje preprosto ni bilo. Vem tudi, da učitelji niso dolžni opravljati nekih dodatnih nalog brezplačno. Toda ne razumem učiteljev, ki za ohranjanje svoje materinščine niso pripravljeni žrtvovati kakega trenutka -brezplačno. To pa so stvari, nad katerimi bi se narodnostni voditelji lahko zamislili...
Pravimo, da bo slovenski jezik v prihodnje tudi v Porabju pridobil na veljavi; ustanavljajo se mešana slo-vensko-madžarska podjetja, vedno več je nakupovalnih in drugih turistov iz Slovenije, tudi nekatera delovna mesta zahtevajo znanje slovenščine. Starejše in srednje generacije porabskih Slovencev z znanjem materinščine seveda nimajo problemov; tekoče govorijo porabsko narečje in do slovenskega knjižnega oziroma splošno pogovornega jezika je pri njih le majhen korak. Sodelujejo v kulturnih skupinah, kjer ohranjajo slovensko besedo, največ v domači pesmi. V katerokoli porabsko vas prideš, vsepovsod slišiš slovensko govorico. Toda le iz ust ljudi starejše in srednje generacije... Skoraj vsi ste
starši ali stari starši. Imate otroke v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, na študiju in v službah. In ti otroci, na žalost, ne govorijo več slovenske materinščine. Boste res dopustili, da bo po-rabska govorica umrla z vami??
Slovenski jezik bo v Porabju v bodoče res pridobil na veljavi; a če se odnos do slovenskega jezika v družinah v kratkem času ne bo spremenil, se močno bojim, da bodo naša prizadevanja precej donkihotovska. Izobraženci so nekakšen motor vsakega naroda, tudi zgled za vse druge. V Porabju imamo kar precej slovenskih izobražencev, ki imajo družine in otroke. Te otroke srečujem v vrtcih, šolah. Nekateri sicer obiskujejo pouk slovenskega jezika, mnogi ne...
Vse se začne, zaživi in utrdi v družini; otrokov značaj, kultura, odnos do nekih vrednot, do jezika in narodnostne pripadnosti - vse to ni nekaj prirojenega ampak vedno le pridobljeno v družini! Šola lahko nadaljuje, razširja z novimi znanji in spoznanji vse to, na novo ustvarjati in privzgajati pa ne more. In starši bi se morali zavedati, da so otroci ogledala njih samih, rezultat njihove vzgoje. Zato nikoli ne recite: V šoli ga niso naučili slovensko. V šoli niso imeli na čem graditi, ker se vi niste potrudili dati otrokom temeljev jezikovnega znanja! Sola bi pa velikokrat lahko bila bolj uspešna, če bi starši svoje otroke v času šolanja bolj spodbujali k učenju jezika in s tem poskušali nadoknaditi zamujeno. Le tak pouk bo uspešen.
Slovenski jezik bo v Porabju živel in se ohranjal samo takrat, če se ga boste vi, dragi porabski Slovenci, trudili ohranjati... Če ga boste prenašali na svoje otroke in vnuke, če boste sami delali to, kar pričakujete od drugih... Ohranjati jezik in narodnostne vrednote je vendar nekaj veličastnega, svetega...
Valerija Perger
20. oktobra sta bila naša gosta nogometaša Ferenc Puskas in Jeno Buzanszky. Radovedno smo ju čakali. Med pričakovanjem smo se pripravljali, pogledali smo športne leksikone, starejše športne zapise ter slike o tem, kdo sta onadva sploh bila, kaj sta delala, kdaj je postala njuna nogometna ekipa svetovni prvak. Z nami so bili tudi učenci števanovske šole.
Puskas in Buzanszky sta bila člana nogometne reprezentance, ki je leta 1952 postala olimpijski prvak. To je bilo zelo zelo pomembno, ker je po 90-ih letih madžarska reprezentanca bila prva, ki je premagala Angleže.
Pravita, da se tudi onadva nista rodila kot nogometaša, za tem stoji veliko dela, vztrajnosti, "bitk". Spodbujala sta tudi nas, naj ljubimo šport, naj se ukvarjamo s športom, kako važno je gibanje, če si hočemo ohraniti zdravje in okrepiti telo.
Zelo dobro seje posrečilo to dopoldne. Hvala organizatorjem za to srečanje!
Učenci OŠ G. Senik
Vse je predrago, varčujmo!
31. oktober je dan varčevanja na svetu. Jaz varčujem tako:
•	pazim na svojo obleko, na šolske potrebščine, na vse stvari,
•	ne prižgem luči, če ni potrebno,
•	dobro zaprem vodovodno pipo,
•	zbiram denar, ne kupujem vedno čokolade in bonbončkov,
•	ne telefoniram preveč in predolgo.
Katalin Čato 4.r., OŠ G. Senik
Porabje, 5. novembra 1998
1. NOVEMBER - DAN SPOMINA NA BLIŽNJE, KI JIH VEČ NI MED NAMI
MePZ Avgust Pavel in
Zveza Slovencev na Madžarskem
Vas vljudno vabita na praznovanje
60. obletnice zbora,
ki bo 14. novembra 1998 v kulturnem domu na Gornjem Seniku.
Program:
10.00	Otvoritev razstave
60 let zborovskega petja na G. Seniku v gostišču Tromejnik
10.30 Obisk na pokopališču pri grobu bivših članov in zborovodje
11.00	Sv. maša v cerkvi
12.00	Srečanje in sprejem bivših in sedanjih članov pevskega zbora v jedilnici OŠ
13.00	Prihod povabljenih pevskih zborov in delegacij
14.00	Slavnostni program ob
60. obletnici v kulturnem domu
17.00	Prijateljsko srečanje pevskih zborov v Monoštru
A Pável Ágoston Énekkar és a Magyarországi Szlovének Szövetsége tisztelettel meghívja Önt 1998. november 14-én Felsőszölnökre a Művelődési Házba az énekkar
60. évfordulója alkalmából
rendezett ünnepségre.
Program:
10.00	"A karéneklés 60 éve Felsőszölnökön" című kiállítás megnyitója a Hármashatár vendégházban
10.30 Tisztelgés a volt kórustagok és a karvezető sírjánál
11.00	Széntmise a helyi templomban
12.00	A volt és jelenlegi énekkari tagok találkozója és fogadása az iskola ebédlőjében
13.00	Vendégek érkezése
14.00	Ünnepi műsor a helyi kultúrházban
17.00	Baráti találkozó Szentgotthárdon a Szlovén Kulturális Központban
Lejpa ženska
Naš Lujzek sé je etognauk srečo s svojim padašom, Martinom. Lujzek etak pravi Martin!: "Tvoja žena sé vsenakraje s tejm vali, ka gda je ona eške dekla bila, je strašno lejpa bila." Martin pa Zdaj etak pravi: "Dobro, dobro. Samo ka je najvekša Škoda pa nevola tau, ka sam tau tistoga reda samo ge vpamet vzeo."
Akcija
Naša Ana pa Pištak sta etognauk pozvanje dobila od svoji spoznancov na večeijo. Zdaj Ana etak pravi Pištaki: "Vejš Pištak, ge pa nikšo volau nejmam ta titi." Pištak pa: "Ti misliš, ka bi ge rad üšo? Depa Ana, malo si zmisli! Vejš, kak do ovi radi, če ne prideva?"
Ana pa: "Istino maš. Te pa hajde, šla va azertiš."
Gledalo
Naš Karči etognauk etak pravi svojoj dragoj ženi, našoj Minki: "Tau gledalo,
ka go mamo doma, moremo vömenili." Minka pa: "Zakoj bi go pa vömenjavali, vej pa kumaj Zdaj smo go küpili."
Karči pa: "Tau je istina, depa itak go vömenimo. Vejš, v tauj gledali sé samo do podjasi Vidim pa sam že dvakrat napravo tau, ka sam brez lač üšo v slüžbo."
I. B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota , Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine _______na Madžarskem._______