kulturno - politično glasilo svetovnih in domačih dogodkov 9. leto / številka 40 V Celovcu, dne 3. oktobra 1957 Cena 1.50 šilinga Apel na zvezno vlado Zastopniki Hrvatskega kulturnega društva na Gradiščanskem, Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem so po skupnem posvetovanju v Brucku ob Muri dne 29. septembra 1957 naslovili na avstrijsko zvezno vlado naslednji apel: 1. Hudo smo razočarani nad dejstvom, da kot neposredno prizadeti kljub dvakratnemu zagotovilu s strani najvišjih predstavnikov zvezne vlade nismo dobili na vpogled izdelanih osnutkov za uresničenje člena 7 avstrijske državne pogodbe, da bi mogli zavzeti svoje stališče. 2. Če časopisna poročila dejansko odgovarjajo vsebini zakonskih osnutkov, tedaj moramo izraziti svoje veliko vznemirjenost zaradi tega, ker naši v memo-randih in drugih vlogah stavljeni predlogi niso našli nobenega upoštevanja. Pač pa je podoba, da je bilo ugodeno intencijam manjšinam sovražnih organizacij, ki so po § 5 člena 7 avstrijske državne pogodbe pravzaprav nedopustne. 'S. Resno smo zaskrbljeni, da osnutki, v kolikor jih iz časopisja poznamo, bistveno poslabšujejo sedanji položaj naših manjšin in življenjsko ogrožajo naše pravice predvsem na področju šolstva. 4. Mnenja smo, da mora člen 7 avstrijske državne pogodbe očividno služiti zaščiti in ohranitvi narodnih manjšin in se ga zaradi tega s sklepom večine ne sme spremeniti v nasprotje; je to stališče, na katerem z ozirom na interese avstrijske manjšine v Južnem Tirolu z vso pravico vztraja avstrijska zvezna vlada in poklicani zastopniki avstrijske manjšine v Južnem Tirolu samem. 5. Danes ponovno naglašamo, da tvori člen 7 avstrijske državne pogodbe celoto in morajo biti vse točke tega člena enotno in istočasno urejene. Iz tega razloga odklapjamo vsako delno rešitev po načelu: »Divide et impera« za manjšine, ki so imenovane v členu. 7 avstrij ske državne pogodbe. 6. Nujno prosimo avstrijsko zvezno vlado, da nam v smislu danih zagotovil nemudno izroči izdelane osnutke, da tudi mi zavzamemo svoje stališče. V svojih spomenicah in tudi pri drugih priložnostih smo ponovno naglasili svojo pripravljenost za konstruktivno sodelovanje pri reševanju problemov in naglašamo še enkrat svojo trdno voljo, da v interesu pomirjenja v deželi in preko nje aktivno pomagamo po načelu, da naj manjšine ne ločijo, marveč povezujejo. 7. V interesu manjšin, ki jih zastopamo, pa moramo z vsem poudarkom izjaviti, da ne bomo privolili in ne moremo privoliti kakoršnikoli ureditvi, ki brez upoštevanja naših predlogov in upravičenih zahtev spreminja člen 7 avstrijske državne pogodbe v njegovo nasprotje. NARODNI SVET KOROŠKIH HRVATSKO KULTURNO DRUŠTVO SLOVENCEV NA GRADIŠČANSKEM ZVEZA SLOVENSKIH ORGANIZACIJ NA KOROŠKEM Gornje pismo so podpisane organizacije naslovile na kanclerja dipl. inž. Julius-a Raab-a, v prepisih pa na vicekanclerja dr. Bruno Pittermann-a irt na zunanjega ministra dr. Leopold-a Figl-a kot predsednika ministrskega komiteja za uresničenje člena 7 avstrijske državne pogodbe. Laburisti zahtevajo nove volitve in odstop Mac Niliana Prispevek k spoznanju Naj bo svet čez 50 let tak ali tak, razdeljen tako ali tako v politična interesna področja, bo človek tiste dobe zmajal z. glavo, če mu bo prišel pod roke ta ali drugi politični listič vase zaverovane koroške deželice naših dni. čudil se bo in ne bo mogel razumeti, čemu so se morali Slovenci te dežele ..potegovati” na vse kriplje za nekaj, kar se imenuje čisto navadno pouk materinščine. Začuden bo strmel nad brezmejnim junaštvom omenjenih donkihotskih lističev in njihovih podvigov z alarmantnimi gesli: Ven z vsiljenim učenjem jezikov! Vrzite vsiljeni slovenski jezik iz šol! Rešite našo ubogo deco učenja! In bo iskal ta človek po petdesetih letih nervozno dalje, kaj vse so še hoteli takrat pometati iz koroških šol, na ljubo svoji trpinčeni deci in v zgodovinski spomin na svojo koroško majhnost, če bo ta bodoči bralec potomec* omenjene dežele, bo skrivoma odložil listič, ker mu bo sram pognal kri v obraz in mu bo sapa zastala. Če pa bo ta bodoči bralec doma kje drugje na svetu, bo nemudoma sedel v letalo, nataknil svoja znanstvena očala, razgrnil pred seboj zemljevid Evrope in naročil pilotu kar grede, ko bosta plavala nad Karavankami: „Tu, prijatelj, tu me spusti dol, da vidim!” In bo morda ugotavljal: kajpada, kajpada, tu Karavanke, tam Ture, tu-kajle Svinja in Golica, na vzhodu pa Komel, nikjer drugje ne tiči vzrok. In ven-dar, saj so imeli že takrat prelaze in tunele: Dravograd, Holmec, Jezersko, Ljubelj, Podkoren, Arlberg,, Tauerntunnel iri Trbiž. In so imeli asfaltirane ceste in avtomobile, čudno, zares čudno! In bo mogel kvečjemu zaključiti s primero: so njive, na katerih zlepa ne moreš iztrebiti francozle, tistega plevela, ki duši vsako rast. Tako so bile tudi dežele, v ka-terih niso in niso mogli spregledati, v katerih se niso in niso učili iz zgodovine. Tako in nič drugače ni moglo biti na Koroškem. A vrnimo se v današnji dan, k drobtinicam narodnih svoboščin, kakor nam padajo z dunajske in celovške zelene mize in kakor še teh ne moremo uloviti in držati. Gre za zelo prozaično, zelo banalno vprašanje naše materinščine, slovenskega jezika, v koroških šolah. Ker živimo v eni in isti državi z nemško-govorečim narodom, moramo znati oba deželna jezika. Zakaj moramo znati nemškega? Zato, da bomo spoznavali kulturo na-roda-soseda, da bomo brali njegove knjige in hodili v njegovo gledališče, da se bomo z njim skušali v tehniki, kmetijstvu, trgovini, pesništvu, slikarstvu, da bomo soseda spoštovali in si ustvarjali z njim prijetno sožitje. In zakaj moramo znati, oz. zakaj se moramo učiti slovenskega jezika? Ker je za Slovence pouk v materinskem jeziku narodna dolžnost, kruh v mizi, narodno-biološko vprašanje, zadeva narodne časti in narodnega ponosa. Že psi se danes postavljajo z določenim rodovnikom! Kaj pa boš rekel ti, človek, če boš zavrgel ali zatajil svojo narodnost, čigav si in od kod izviraš, komu si se ti na-rod-il, kateri je tvoj narod? Vsak kulturen človek (in kdo želi, da bi ga imenovali nekulturnega!) goji svoj materin jezik kot dragoceno dediščino. Francozi sodijo sami sebe v kulturnem pogledu po tem, kako kdo izmed njih zna zapisati in oblikovati, kako zna izraziti svoje misli. „Slog (jezik) pove, kakšen je človek!” Rad bi poznal tistega Francoza, ki je zavrgel svoj materni jezik in dejal, da ni Franpoz. Nihče pa ne bo oporekal, da so Francozi duhovno ■ razviti in kulturni. Ali vprašaj Nemca-soseda, če morda le ni nemščina njegov materinski jezik. Začudeno te bo pogledal in vprašal, kaj želiš? Ti pa se morda pustiš ustrahovati in zapeljevati, da ti bo pobral umazan agent temnih sil tisto, kar ti Kongres laburistične stranke je soglasno odobril resolucijo, ki jo je predložil izvršni odbor in v kateri se ostro kritizira gospo-darsko-finančna politika angleške vlade. Kongres podčrtava med drugim v resoluciji nujnost obrambe sedanje paritete šterlinga ter trdi, da sedanja vladna politika škoduje življenjskemu standardu, zmanjšuje hitrost proizvodnje, ogroža polno zaposlitev ter stavlja v nevarnost socialni mir. Razen tega poudarja kongres svoje prepričanje, da ne bo mogoče učinkovito rešiti angleškega gospodarskega problema, dokler bo ostala na oblasti konservativna vlada. Letni laburistični kongres je pričela 30. septembra predsednica stranke Margaret Herbison. V svojem otvoritvenem govoru je postavila zahtevo po takojšnjih splošnih volitvah, češ da se vlada ne more uspešno upreti sedanjemu inflacionističnemu polo- daje barvo in podobo v pisani galeriji narodov sveta, kar ti daje tla pod nogo: materinski jezik. Učenje slovenščine v šolah dvojezičnega ozemlja na Koroškem ne more in ne sme biti zadeva narodnostno nestrpnega politiziranja, ker je v resnici samo zadeva slovenske narodne dolžnosti in dolg dunajske oz. celovške vlade, ki sta zaprisegli nesporno in jasno pred Avstrijsko državno pogodbo 1955. Ta pogodba ima med drugimi tudi člen 7. i žaju. Rekla je nadalje, da pomeni sedanja vladna gospodarska politika grožnjo, da se ‘ povrne gospodarska stagnacija ter položaj brezposelnosti. Predsednica Herbison je govorila nadalje o nuklearnih poskusih ter dejala, da vztrajanje vlade pri povezavi začasne prepovedi jedrskih poskusov z drugimi stopnjami razorožitve ni opravičeno in je nevzdržno, če bi bili v tem pogledu na Zahodu bolj elastični, bi postalo stališče Rusov mnogo bolj težavno. Potem je govoril Harold Wilson, ki je v bistvu pozval Mac Millana, naj sprejme sedež v lordski Zbornici ter pusti mesto laburistični vladi, da spravi stvari v državi v red. Arabci se zopet zbirajo Vlada Saudske Arabije je objavila uradno izjavo, v kateri pravi, da je obisk kralja Sauda v Siriji „zmaga in uspeh za vse Arabce”. Izjava dodaja, da je Saud prišel v sirsko prestolnico v trenutku, „ko je pred arabskimi narodi težka preizkušnja”. Dalje pravi izjava, da je kralj Saud zapustil Damask zadovoljen z rezultati, ki jih je dosegel pri razgovorih s predsednikom Kuatli-jem v korist arabske enotnosti. Na konco pravi izjava, da se kralj Saud še dalje trudi, da združi arabske narode. -KRATKE VESTI — AH je šolski oblasti že znano, da so s pričetkom tega šolskega leta odpravili pouk slovenščine na »dvojezični šoli« na Brdu pri Šmohorju in v Blačah pri Zilji? !.«■ s:- * AZIJSKA GRIPA — influenca, ki nagiba k pljučnici, se je pretekli teden razširila po vsej Avstriji, radi česar so morali zapreti mnogo šok K sreči so dosedanji primeri Obolenja na gripi večinoma lažjega značaja. NEKI JAPONSKI ZNANSTVENIK je prepričan, da po desetih letih ne bo več nobenega Japonca pri življenju, ako bodo tudi zanaprej preizkušali atomsko orožje v enaki meri kot doslej. V AMSTERDAMU so našli v nekem kanalu žabe, ki so imele povečano število nog. Nekatere so imele noge narobe zraščene, prav kakor če bi človek imel koleno zadaj. Biolog Hilentius je mnenja, da so te spremembe povzročile radioaktivne snovi, s katerimi so prišle žabe v stik. PREUSMERITEV ZILJE. V Tolmezzu na Italijanskem so se minuli teden sestali avstrijski in italijanski strokovnjaki na razgovor glede preusmeritve Zilje. Italijani imajo namreč v načrtu, da bi reko Ziljo preusmerili v Italijo, kjer bi njeno vodno silo izkoriščali za pogon električne centrale v dolini reke Tagliamento. Pri razgovorih je znani italijanski strokovnjak za evropska vprašanja električne energije dr. Semenza poskušal ovreči avstrijske pomisleke za preusmeritev Zilje. Zlasti je poudarjal, da bi novi načrt igral pomembno vlogo v,evropskem gospodarskem prostoru. Koroški zastopniki pa so bili mnenja, da za Koroško preusmeritev. Zilje ne pride v poštev, ker bi izvedba tega načrta Ziljsko dolino opustošiia ter pomenila konec ziljskega kmetijstva. Poleg tega bi obstoječe električne centrale ob Dravi, ki prejemajo znatne množine vode iz Zilje, zašle v težave. Isto nevarnost bi uresničitev tega načrta pomenila tudi za jugoslovanske centrale na Dravi. KER JE IZGUBLJAL pri kvartpnju, je Jožef Klančnik iz Podrožčice pobil s pestmi na tla svojega soigralca Aleksandra Pšef-nika, mu nato pretaknil žepe in odvzel iz njegove denarnice 350 šilingov. Klančnika so odvedli v zapor. NESREČE V ZRAKU. V bližini japonskega mesta Itami je te dni tik pred pristankom strmoglavilo in zgorelo japonsko potniško letalo. Pri nesreči je izgubilo 55 potnikov življenje. NESREČE NA MORJU. Nemško jadrnico Pamir, ki je plula po odprtem morju je zajel silen vihar in ladja ,je izginila v valovih in ž njo vred 80 mož posadke, pet pa je bilo rešenih. NESREČE NA KOPNEM. V Nigeriji (Afrika) je padel osebni vlak v reko. Pri tem je izgubilo življenje 75 ljudi, čez 200 pa je bilo težko ranjenih. — V Pakistanu pa je osebni vlak trčil v tovornega. Tudi ta nesreča je zahtevala veliko število človeških žrtev. NA TIROLSKEM pričakujejo obisk afganistanskega vladarja. Prihaja tja na oddih in lov. TAJINSTVENO LETALO, ki je imelo Obliko cigare in se je zeleno-modro svetlikalo, so te dni opazovali številni prebivalci Londona. O VPELJAVI PETDNEVNEGA POUKA na avstrijskih šolali debatirajo te dni na pobudo dunajskega šolskega sveta starši tamošnjih otrok. KER PRIMANJKUJE PAPIRJA, so v Nepalu preložili za nedoločen čas termin volitev. I Politični teden Po svetu... Kakšne izglede ima Združena Evropa? Eden glavnih činiteljev Montan - unije, podpredsednik te gospodarske organizacije Albert Coppe je ob priliki svojega prihoda v New York izjavil, da so izgledi skupnega trga za delovno prebivalstvo in produkcijo zelo ugodni. On je prepričan, da se bo svetovna produkcija v prihodnjih desetletjih podvojila in da se bo dohodek na osebo v tem času za 50 do 60 odst. povišal. Ameriki pa se za svoja evropska tržišča ni treba bati, kajti Evropa bo tudi v bodoče potrebovala velike množine amerikanskega premoga,' olja in drugih važnih izdelkov amerikan-ske industrije. Francoska vlada odstopila Vlada francoskega ministrskega predsednika Bourges-Maunoury je radi poraza, ki ga je doživela ob priliki glasovanja o novem osnutku alžirskega statuta, odstopila. Bila je to že 23. vlada po drugi svetovni vojni in kakor vse kaže, bodo vladne krize v Franciji še dolgo na dnevnem redu. Tudi Kadar se pripravlja na odstop Kakor poročajo časopisi, namerava sedanji ogrski diktator odstopiti in se zanaprej> posvetiti delu v komunistični stranki. Po izjavah ogrskih diplomatov v Ameriki je Kadar vsak čas pripravljen svoje odnošaje do Zapada zboljšati ter kardinalu Minds-zenty-ju dovoliti, da zapusti Ogrsko, ako Zapati ustavi svojo protiogrsko propagando. V Little Rock-u vlada zopet mir V Združenih državah severne Amerike živi nad 15 milijonov zamorcev, ki so po zakonu popolnoma enakopravni z belci. Pa so tudi v* Ameriki ljudje, ki jim je enakopravnost ljudi raznih pokolenj trn v peti. Le-ti so povzročili proti črncem izgrede, ki so zbudili vsepovsod veliko pozornost. S silo so hoteli preprečiti, da bi Šolarji črne barve hodili z belci v isto šolo. Sedaj je vojaščina napravila red in zamorčki se zopet z belčki lahko pridno in v miru učijo. 50-Ietnica Velehradskih kongresov Letos je minulo petdeset let, odkar se je vršil na Velehradu na Moravskem prvi kongres ločenih kristjanov. Za organizacijo teh kohgresov si je stekel veliko zaslug ljub- Nujne potrebe gorskih kmetov v Podjuni V časopisih beremo, da premišljuje sedaj vlada na Dunaju z ozirom na gospodarsko pomoč o zapostavljeni Podjunski dolini. Aktualno je vprašanje, da bi čim prej podaljšala železnico iz Pliberka do Šent Pavla v lavantinski dolini in da bi se prvotno namenjeni izdatki za vse investicije v državi v znesku 10 milijard šilingov za tu potrebni znesek za več milijonov zvišal. Delo bi mogoče trajalo eno leto. Vse prav in lepo! Največ bo prišlo tujih delavcev, ker kar je prostih podjunskih delavcev, jih tako ali tako pobere industrija v Spodnji Podjuni in jih imajo kmetje vedno premalo, ne glede na to, da ne morejo delavca ali hlapca plačati samo za 8-uirno delo tako kakor industrija. Gotovo bo pridobil promet in pridobili bodo prvo leto tudi gostilničarji blizu proge, mogoče tudi kmetje radi lažje prodaje svojih pridelkov. — Toda s tem pa nam gorskim kmetom nikakor ni pomagano in mi smo bili doslej najbolj zapostavljeni. Nekateri mislijo sedaj, da bi bila, za nas vse, najprej elektrika najbolj potrebna. Temu pa ni tako, važnejše bi bile prej druge podpore in pomoč v raznih drugih še bolj nujnih in manj dragih potrebah. Vzemimo najprej svinčnik v roke in računajmo, ker brez natančnega računa lahko presneto drago plačamo to elektriko! Dovod bi stal, če vzamemo polovico, brez vsega prilično 10.000 šil., torej polovica od cele svote. Sedaj imamo pa tok šele v bližini hiše, mora pa v hišo in hlev, pa tudi k tistim maloštevilnim strojem, ki smo jih mogli doslej preskrbeti. Dovod v hišo in kuhinjo bi v nekaterih dobro sezidanih hišah mogoče ne delal težave, dasiravno bi bilo potrebno še marsikaj popraviti že radi nevarnosti ognja! Še težje pa je v nekaterih precej zanemarjenih hlevih zaradi lesenih naprav in drugih neprilik za elektriko, tako da bi se morale najprej pravilno pripraviti stavbe. Če se vse to tako izvede, kakor so predpisi za električni vod po hišah in hlevih, ki še niso vsem znani, pa strogi, bi tudi vsi ti skupni izdatki zopet dosegli svoto 10.000 šil. okroglo, tako da bi moral kmet radi te napeljave skoraj 100 kub. m. na enkrat posekati, če hoče vse napraviti v redu in — plačati! In kakšne stroje pa ima sedaj navadni gorski kmet? Mlatilnico in rezalni stroj' za krmo, za kar pa se dragi električni tok ne izplača! — Zato se rabi kakih 300 šil. na leto in še 300 šil. za luč pa je opravljeno! Za 11.000 šil. pa se dobi že motorna kosilnica, ki kosi in žene ta motor vse stroje gorskega kmeta in je bencin za to mnogo cenejši! — Najprej torej naj skrbi država in dežela za bolj potrebno pomoči Dovozne poti za vse, silose, gnojne jame, cement, podporo za popravilo hlevov. Vse to najprej potrebujemo, potem pripravne stroje in potem šele elektriko! Mi potrebujemo pa tudi hladilnike za dobro surovo maslo, stroj za posnemanje mleka — kakor imajo vse to kmetje v severnih delih Koroške in po dolinah. — Mi smo biti pač v vsakem oziru zapostavljeni in se mora gospodarstvu najprej pomagati pri najnavadnejših potrebah, ki jih sami ne zmoremo, ker živimo skoraj le od lesa in to kako dolgo šel? Ijanski bogoslovni profesor dr. Franc Gri-vec. V spomin na prvi kongres so letos organizirali kongres v benediktinski opatiji Lisle v Ameriki. Kongres za združenje kristjanov je bil zelo veličasten in se je vršil ob navzočnosti dveh kardinalov, 12 nadškofov in škofov, desetih opatov in številnih zastopnikov drugih redov. Med drugim je kongresu poslal brzojavne pozdrave tudi podpredsednik Združenih držav Nixon. ... in pri nas v Avstriji Svetovni kongres katoliških časnikarjev Ob navzočnosti številnih cerkvenih in drugih dostojanstvenikov so 30. septembra v hiši industrije na Dunaju otvorili peti svetovni kongres katoliških časnikarjev. Na kongres je prihitelo nad 400 časnikarjev iz vseh delov sveta, med drugim tudi delegacija iz komunistične Poljske, ki je bila nad vse prisrčno pozdravljena. Kongres bo trajal tri dni in se bo pečal, zlasti s temo „Ka-toliški tisk v cerkvi in svetu”. Papež je naslovil na kongres poslanico, v kateri opozarja katoliške časnikarje, naj njihovo delo služi predvsem resnici. Na Dunaju zboruje te dni še drugi kongres, kongres svetovnega urada za atomsko energijo. Na kongresu sodeluje 62 držav, konference pa se vršijo v koncertni hiši in sicer v angleškem, francoskem, ruskem, španskem in kitajskem jeziku. ' Ako se ne zgodi kaj prav posebnega, bodo' po vsej verjetnosti izbrali na kongresu zbrani delegati Dunaj za stalni sedež Atomskega urada. V tem slučaju bo postalo naše glavno mesto sedež ene najpomembnejših svetovnih organizacij današnjega časa. Kakor znano, se vse velike države intenzivno bavijo s problemom atomske energije in izdelujejo atomske bombe, ki lahko čez noč uničijo vse človeštvo. Atomski urad pa ima pjredvsem nalogo, da to strašno svetu pretečo nevarnost odstrani in atomsko energijo postavi v službo napredka, če se mu to posreči, potem se svet lahko nadeja doslej nepoznanega, vsesplošnega blagostanja. Puch 500 — avstrijski ljudski avto Ta teden smo doživeli veliko senzacijo, veselo presenečenje. Podjetje Puch, ki je do-sleji proizvajalo predvsem traktorje, tovorne avtomobile, motorna kolesa, kolesa in I6v-ske puške, je po petletnih pripravah predstavilo v ponedeljek naši javnosti svoj novi proizvod, svoj prvi avstrijski ljudski avto „Puch 500”. Novi avto je namenjen predvsem domačim potrebam in ima vse lastnosti, ki odgovarjajo avstrijskim razmeram. Avto je opremljen z 16 KS motorjem, doseže največ 100 km hitrosti na uro in je predvsem dober hribolazec. Avto pojrabi največ 5,5 1 bencina na 100 km, njegova nosilnost pa znaša 300 kg. Dnevna produkcija novih vozov bo znašala 15, celoletna pa 15.000, njegova cena pa 23.800 šilingov. Ne damo se! Pod gornjim naslovom prinaša „Naš Ta-jednik”, glasilo gradiščan. Hrvatov, poročilo o veličastnem poteku letošnjega občnega zbora Hrvatskega kulturnega društva, ki se je vršil 22. septembra v središču in žarišču hrvatskega duha, v Velikem Borištofu. Občni zbor, katerega so se udeležili številni zastopniki po Gradiščanskem raztresenih vasi, hrvatski učitelji in duhovniki, akademiki, kmetje in delavci, Hrvati z Dunaja, dir. Lovre Karali, bivši dolgoletni deželni glaivar in sedanji predsednik gradiščanskega deželnega zbora ter dr. Franci Zwitter kot zastopnik „Zveze slovenskih organizacij na Koroškem”, je pozdravil župan Velikega Borištofa Robert Muller, ki je izrazil veselje občine, da je bil. izbran ravno Veliki Bo-rištof za letošnji občni zbor društva. Nato je povzel besedo domači župnik dr. Karlo Horvat, ki je med drugim naglasil, da je kultura Hrvatov neizbrisno povezana s kultom Hrvatov, to je z vero, z Bogom. „V Njegovem imenu naj tudi v bodoče,” je dejal dr. Horvat, ..začnemo vsako naše delo”. Z velikim odobravanjem in navdušenjem so bili nato sprejeti nastopi hrvatskih pevcev, ki so dovršeno zapeli več pesmi, med drugim Miloradič-Vukičevo „Bože, ki si na višini”. Da postajajo razmere na Gradiščanskem vedno bolj podobne našim na Koroškem, pa prikazuje referat, ki ga je imel neustra- šeni borec za pravice hrvatske manjšine, predsednik Hrvatskega kulturnega društva prof. Schreiner, ki je sprva slika] gospodarsko stanje, katero je označil nasplošno kot zelo zadovoljivo, pa tudi nevarno. Dejal je: „Vse preveč so navezana naša srca na materialne dobrine in tako preradi pozabljamo na duhovne dobrine, med katere štejemo tudi jezik in sploh vse, kar imenujemo kulturo. Pred našimi očmi propadajo nekatere naše Vasi posebno na jugu in severu. Tudi so se dvignili proti nam močni sovražniki.” Ti nasprotniki Hrvatov se poslužujejo zlasti nemškega tiska, ki prinaša izmišljena poročila in krivične obdolžitve, ki zastrupljajo avstrij. javnost. Oni vodijo tudi tajno in na mnogih krajih kar očitno germanizacijo. Po vaseh pobirajo podpise, da bi se izrinil iz cerkve in šole hrvaški jezik. V tej svoji gonji se poslužujejo često golega terorja in groženj. Prof. Schreiner je v svojih nadaljnjih izvajanjih razpravljal o državni pogodbi, katero so Hrvati zlasti še radi člena 7 z iskrenim veseljem pozdravili, toda kmalu so morali spoznati, da je ostala od vseh lepih obetov — šole, napisi, hrvaški jezik pred sodiščem in v uradih — velika praznina. Prof. Schreiner v imenu Hrvatov nadalje začudeno sprašuje, kako je mogoče, da se v državi razpravlja o glavi nekega človeka, a tega sploh nič ne vprašajo. Mi pa jim vsem kličemo: „Ne damo se! Pravico imamo do naše narodne samobitnosti!” Dalje sprašuje prof. Schreiner: „Zakaj nas ne brani zakon? V državni pogodbi, ki smo jo tako navdušeno pozdravili, ki nam toliko lepega obeta, a dosedaji res samo obeta, je tudi neki poseben člen, ki ščiti manjšine pred takimi ljudmi, organizacijami in društvi, ki nam skušajo podkopati narodni temelj. Vprašujemo: Zakaj nas ne ščiti zakon? Zakaj smejo nekateri tako očitno rovariti proti nam Hrvatom in vprizarjati gonjo? Naši nasprotniki radi dokazujejo v svoji borbi proti Hrvatom, da za Kulturnim društvom nihče ne stoji. To je laž! Za društvom stoje ne samo vpisani člani, ampak tudi ves hrvaški narod. To ponovno izpričuje tudi naš današnji občni zbor, ki je z nova izrekel svojo zaupnico našemu društvu.” Nadzornik Zvonarič pa je pozval narod, naj hrani in brani narodno dediščino, hrvaške narodne svetinje za narodno potomstvo. Dalje je vzpudbujal ljudstvo k složnosti, kajti v slogi je moč. »Kadar gre za jezik, za narodne pravice, moramo biti enega duha in ene volje, čeprav smo razdeljeni po različnih strankah. Zavedajmo se svojih dolžnosti do naroda! Očetje, matere, varujte budno narodne kreposti v svojih družinah! A ti, naša mladina, l jubi naše pesmi, narodne plese in pripovedke, s katerimi smo tako bogatil” Ob zaključku pa je zbrano ljudstvo ponovno pooblastilo odbor Hrvatskega kulturnega društva, da naveže z-bratskimi koroškimi Slovenci kolikor mogoče tesno sodelovanje za dosego skupnih ciljev. SLOVENCI dama La pa svetu V Kanalu prt Gorici so odkrili spomenik velikemu Slovencu Ob 110-letnici smrti goriškega kanonika Valentina Staniča so preteklo nedeljo odkrili v Kanalu spomenik možu, o katerem je napisal njegov življe-njepisec dr. Arnošt Brilej sledeče: »Stanič je eden najpomembnejših alpinistov vseh časov. Kot alpinist je človek svetovnega formata, za svojo dobo vodilni in edinstveni samohodce, ki se po tveganosti vzponov, po udarni zamisli in pogumni izvedbi svojih planinskih načrtov lahko primerja z najvidnejšimi predstavniki za sto let kasnejših generacij ... Ta mož. je zavestno in športno gojil alpi-nistiko v času, ko so bile za njegove vrstnike in sodobnike gore kraj strahu in groze, torišče duhov, nesreče in smrti.” Daši bogoslovec, se je Stanič po dovršenih študijah posebno zanimal za naravoslovne vede in je kmalu postal asistent profesorja za matematiko na takratni salzburški univerzi. Od tam je pričel, največkrat sam, plezati na najvišje vrhove naših Alp, med drugim je kot turist preplezal pred 157-timi leti veličastni vrh Velikega Kleka (Grossglock-nerja), izmeril njegovo višino in ga opisal. Daši je užival med Nemci velik ugled — saj si ga pogosto vsaj kot alpinista prilaščajo — vendar ni zdržal v tujini; 1. 1802 sc je vrnil v svojo slovensko domovino, v Gorico. Tu je kot duhovnik, vzgojitelj, pisatelj, buditelj in organizator na vseh področjih kulturnega udejstvovanja polagal prve temelje današnji visoki kulturni stopnji goriških Slovencev. Verjetno sta A. M. Slomšek in Stanič I. 1836, ko sta skupno potovala v Oglej, kjer je bilo še živo izročilo o sv. Mohorju, že takrat govorila o potrebi), ustanovitve Mohorjeve družbe, ki pa je Stanič m / več doživel. Dr. Ferdinand Kolednik — petdesetletnik in srebrnomašnik Dr. Ferdinand Kolednik je za slovenski narod izredno zaslužen mož. Kot malokdo je slovensko ime in slovensko kulturo ponesel v širni svet. Poznan je vsej slovenski javnosti kot agilen kulturni delavec in karitativen pomočnik, še ves svež in poln načrtov praznuje letos dva jubileja: petdesetletnico življenja in 25-letnico duhovništva. Dr. Kolednik je po rodu iz Maribora. Imel je zelo dobre starše, zveste veri in narodu. Za slovensko narodno prepričanje je moral že v nežni mladosti mnogo trpeti. Prav iz tega trpljenja je izšel Kolednik kot ognjen in jeklen Slovenec. 2c zgodaj je vzljubil slovenske knjige in se pripravljal na duhovniški poklic, šolal sc je v Mariboru, na Rakovniku, pri salezijancih in trapistih, kjer se je izvrstno naučil francoski, v Zagrebu, v duhovnika pa g;^ je posvetil šibeniški škof dr. Mileta. Na vseh žup-"3'1 nijah, kjer je deloval kot duhovnik, se je za svoje vernike na vse načine žrtvoval, posebno je skrltel za siromašne otroke. Leta 1935 je bil poslan v Pariz za dušnega pastirja delavcev. V tej dobi je prevedel Jurčičevega Jurija Kozjaka in zaradi svoje dovršene francoščine prejel od Francoske Akademije zlato svetinjo. Po vojni, med katero je kakor večina naših drugih duhovnikov mnogo pretrpel, ga najdemo zopet v Franciji, nato v Ekvadorju, od koder se je preselil v Kanado, kjer je dosegel kanadsko državljanstvo. Sedaj pa sc nahaja v Astenu pri Linzii. Kakor .znano, je Kolednik poskrbel prevod Jurija Kozjaka že v tlvajset jezikov, razen tega je prevedel razna druga slovenska leposlovna dela v tuje ježike, med drugim tudi Finžgarjev roman „Pod svobodnim soncem” v nemščino. Ob priliki njegovega dvojnega jubileja želimo našemu požrtvovalnemu srebrnomašniku, da bi ga dobri Bog podpiral še v naprej pri njegovem delu. France Miheli! - slovenski slikar je razstavljal na IV. mednarodnem bienalu v Sao Paolo nekatera svoja dela. Naklo nili so mu v vrsti mednarodnih umetnikov peto nagrado, kar pomeni svetovno priznanje za njegovo umetniško ustvarjanje. Letošnji tujski promet v Sloveniji Slovenija je z letošnjo tujsko sezono kar zadovoljna. Število nočitev v letošnjem juliju je v slovenskih turističnih mestih znašalo 318.997 oseb, to je v primeri z julijem larlskega leta domala stoodstotno povečanje. Od januarja do julija je nočevalo v turističnih mestih Slovenije nič manj ko 854 tisoč 510 oseb. Splošno so opazili, da so se tuji turisti dalje časa mudili v slovenskih kraijih, a tudi oskrba tujcev je bila letos povoljnejša. Zadnja pot Jegartovega očeta Turobno so doneli v soboto, dne 21. septembra dopoldne zvonovi, ko je mrtvaški avto pripeljal iz Celovca Jegartovega očeta Antona Gril. V petek, 20. septembra je izdihnil v jutranjih urah v bomici pri Eliza-betinkah ta naš preko ce.e slovenske Koroške znan in priljubljen rojak in svoječas-ni neumorni kulturni delavec. Po novi p.azniški cesti se je vzpenjal avto s pokojnikom vedno više in se ustavil slednjič pred Jegartovim domom. Vsakikrat je Jegartovemu očetu v življenju drhtelo srce, kadar se je vozil po tej, s todkim trudom dograjeni poti in se bližal svojemu sredi bujnih sadnih nasadov ležečemu domu. Tokrat so pa bile iijCgove oči zaprte za vso to naravno lepoto, ki diha iz tega čudovitega koščka naše zemlje. Briuko težak je bil tudi sprejem umrlega gospodarja in očeta za vso Jegartovo hišo, posebno za ljubeča otroka Tončeja in Ade-lo! Samo za 2 dni je še priSei domov, da se potem za stalno poslovi od svojega tako ljubljenega doma. Dva dni so hodni sosedje, znanci, sorodniki in prijatelji od bdzu in daleč pokojnika kropit. V nedeljo se je vlek.a skozi cel dan skoraj nepretrgana množica ljudi proti Jegar-tu, da bi se poslovili od b.agega pokojnika. Nebroj vencev in šopkov kot izraz spoštovanja in ljubezni je bilo položenih na mrtvaški oder. V ponedeljek, na dan pogreba pa se je zbraia pred hišo žalosti tisočg.ava množica, da pospremi rajnega dol v dolino k zadnjemu počitku. Bevski zbor mu je v slovo od doma zapel ža.ostinko. Potem pa se je začel pomikati sprevod dol proti iarni cerkvi. Nepreg.edne vrste mož, kot jih št. Lijjš še ni videl, so korakale pred krsto. Domača cerkev ni mogla sprejeti vseh teh žalujočih ljudskih množic, ki so prihitele od bdzu in daleč. Da bi se omogočila prav vsem udeležba, se je darovala sv. maša zadušnica na prostem. Daroval jo je veliki prijatelj pokojnega, milostni g. kanonik Zechner iz Ce.ovca. On je tudi vodil v spremstvu 18 navzočih duhovnikov pogrebne obrede. V nagovoru je slavil biagopokoj-nega kot moža močne, trdne vere. V tej svoji globoki, od svojih staršev privzgojeni, v boj in in trpljenju preizkušeni vernosti je rajni v življenju našel pravo razmerje do Boga in do bdžnjega. Rad je pomagal sosedom, pomoči potrebnim, rad pomagal cerkvam in drugim našim verskim in narodnim ustanovam. Globoko potrti in žalostni so stali ob grobu tudi vsi oni mad delovni ljudje, katerim je pdkojni tako izdatno nudil pomoč pri gradnji lastnega doma. Ni zlahka delavske hišice v tari, kjer ne bi bil rajni Jegar-tov oče širokogrudno prispeval les ali kak drug gradbeni material. S tem je pač dejansko pokazal svoje socialno mišljenje. V pieiežm meri ga je črpal iz velikega domačega sociologa Janeza Kreka, o katerem je v življenju mnogo in z navdušenjem znai pripovedovati. Po opravljeni sv. maši zadušnici smo j>o-ložili rajnega poleg njegove že v letu 1934 umrle blage žene v družinski grob. Vnovič je skupno z žalujočima otrokoma pretreslo globoko ganotje vso nepregledno množico, ko je zazijal pred nami grob in nam iztrgal moža s širokim duhovnim obzorjem in še širšim srcem, vedno odprtim za bol in za potrebe svojega slovenskega ljudstva na Koroškem. „Veliko življenje in velik pogreb!” so dejali domači dušni pastir, ko so se kot osebni prijatelj poslovili od pokojnega. Zahvalili so se mu za njegovo vzgledno stališče, ki ga je rajni v življenju z neomajno zvestobo in doslednostjo zavzemal in branil v občestvu svojega naroda, v občestvu sv. Cerkve, v občestvu farnega in slednjič v občestvu svojega družinskega livlje-71 ja. Za to svojo zvestobo do naroda in do Cerkve je moral biagopokojmi tudi trpeti. Moral je kot marsikateri njegovih somišljenikov v ječo in pregnanstvo. Pač najhujši udarec, ko se je moral za časa izselitve ločiti od svoje tako ljubljene domačije in od svojih otrok. Tedaj, ko so nacistični mogotci preko vseh naravnih in božjih zakonov trgali vezi, ki so nas vezale s Cerkvijo, narodom, z družino, tedaj je to blago srce najbolj trpelo. Tudi nemška javnost v deželi je g. Antona Grka za časa njegovega javnega delovanja s spoštovanjem priznavala. Priznavala tudi sedaj, ko je odhajal od nas. Saj je prišlo to lepo do izraza, ko so se vendar številni ugledni zastopniki raznih kulturno-gospodarskih organizacij poklonili njegovemu vedno značajnemu življenjskemu delu. Na grobu se mu je zahvalil poleg našega odbornika v deželni Kmetijski zbornici g. Janežiča tudi še v imenu Okrajne kmečke •zbornice njen načelnik g. C^lantschnig. Prvi se je poslovil od pokojnega tudi v imenu Narodnega sveta koroških Slovencev in se mu zahvalil za njegovo vedno neustrašeno borbo za pravice našega življa na Koroškem. Ob koncu je zapel pevski zbor „Vi-gred se povrne ... ”. Čutili smo, da nam je ta grob iztrgal nekaj nadvse dragega. Nadvse dragega Jegar-tovi družini, pa tudi nadvse dragega celemu našemu ljudstvu. Naj bi iz tega groba in iz preminulega življenja, ki ga pokriva ta prerani grob, vzklilo — in to je bila tudi mise.i, katero je poudaril g. Janežič — novo življenje in nova rast onaga narodnega občestva, za katero je rajni Anton Gril živel in trpel. Med številno duhovščino, s katero je stal pokojni vse življenje v prisrčno prijateljskih odncšajih, ga je spremljal na zadnji poti tudi njegov duhovni sin, preč. g. župnik Karicel, domačin te fare. V globoki hvaležnosti je ljubil svojega duhovnega očeta in vsakikrat, kadar se je pri svoji poklicni zapos.ienosti mogel utrgati za nekaj ur in prihiteti k svojim dragim domov, vsakikrat je pohitel tudi še na Plaznico k svojemu duhovnemu očetu — dobrotniku. V senci domačega božjega hrama si izpo-čij, blagi Jegartov oče, in Ti,ki si imel mnogo prijateljev v življenju na zemlji, boš našel gotovo tudi prijateljstvo pri Bogu in njegovih svetnikih v večnosti! Naj Ti Vsemogočni poplača Tvoj trud za družino, Tvojo širokogrudnost napram Cerkvi in njenim potrebam in Tvojo ljubezen in zvestobo do Tvojega naroda, kateremu si služil v njegovih lepih in senčno-bridkih dneh in s katerim boš, kot si bil o tem vedno prepričan, vstal k novemu življenju! Qla SjOneit 'ut a morju (Tretje pistno z letovanja v Dalmaciji. — Piče selski župnik Alojz Vauti.) Naš tovariš Matej je kot zdravnik radovoljno pomagal kjer je bilo treba. Nekega dne ga pride klicat stara žena k svoji hčerki skoro uro daleč. Pregledal je bolnico — bolezen v grlu in ustih, dal navodila za zdravljenje in naročil, najl se čez par dni pride pokazat. Toda tretji dan se odloči, da prihrani ubogemu dekletu pot s tem, da jo sam obišče na domu. Z g. Ivanom sva ga rada spremljala. Od samostana smo jo mahnili skozi selo Kraj. Vasi v kraševiti Dalmaciji so kaj drugačne kakor naše sredi zelenja. Vse hiše in vsa pota obdajajo kamnite ograje, visoki suhi zidovi in, kamor pogledaš, sam kamen. Vmes tudi nekaj drevja, oljke in smokve ter trta. Slama je spravljena v obliki velikih kop. Na vse kraje vodijo pota. Sami bi komaj zadeli pravo, treba je večkrat vprašati. Končno zavijemo iz vasi više proti selu Pobiči. Pobiči so vas z eno samo hišo. Pred okoli 90 leti je štela okoli dvajset hiš. Nalezljiva bolezen pa je pomorila vse vaščane, zato je vas dobesedno izumrla. Poslopja so samevala, ščasoma propadla, od njih so ostale še razvaline. Pred 30 leti pa se je tu naselila ena družina iz Tkona. Iz najbolj ohranjenih ostankov ene hiše si je zgradila majhen dom. Skromen je, a vendar nudi streho družini, ki v tej samoti — rekel bi v peščeni puščavi — bije boj za obstanek. Spodaj je mala črna kuhinja brez opreme, ndd njo pa v nadstropju edina izba. Družina ima le tri člane. Krepak, širokopleč mož je tip pravega Dalmatinca, žena pa je pri 68 letih še čudovito gibčna, ne samo z jezikom, marveč tudi z nogami. Hčerka je krepko, toda malo otožno dekle. Imela je že ženina, toda oče ni dovolil poroke pod nobenim pogojem in za nobeno ceno, da ne bi zapustila postaranih staršev samih, ker je sin padel v zadnji vojni. Poleg hiše je majhen hlevček za kozo, oslička in par ovac. Kako se pa preživlja družina? Nekoliko vpogleda v to siromašno življenje smo dobili, ko smo ubrali pot v višave. Gospod doktor si je namreč z vrha želel razgledati po morju in sosednjih otokih na zapadni strani. Spremljala nas je žena in pri tem veliko govorila. Bczzoba je nejasno govorila in je zato nisem mogel povsem razumeti. Poti ni, niti kozje steze. Le rdečkasta lisa prsti kaže pot, po kateri nosi osliček pridelke domov. Po vsej gorski planjavi so manjše in večje skale, gladke, včasih pa zelo ostre, da je treba previdno hoditi, vmes je brinje in drugo grmičevje, kaka ped trave, lepo dišeči planinski rožmarin itd. Dospemo do zidane ograje iz kamenja, ki obdaja nekaj plodne zemlje. V ograjenem prostoru raste nekaj oljk in smokev. „To je naš krš,” nam pripoveduje žena. »Imamo jih še več, tam zadaj. Tam sejemo tudi žito in tam pasemo naše blago.” Blago imenujejo domače živali. V ograjenem prostoru so morali s požrtvovalnim in napornim delom vse zemljišče izkrčiti, otrebiti kamenja in grmovja, da so pridobili plodno zemljo. Tudi drugod nakopano prst znosijo v tak ograjen prostor, ki ga obdajo s kanlenito ograjo, da zemljo zavarujejo pred močno burjo, da je ne odnese. To prst okopavajo za vsako setev z velikimi motikami na kratkih držajih in so zato pri delu globoko sklonjeni. Zakaj nimajo motik na dolgih držajih kakor pri nas, pa ne vem. O koliko truda stanc tak krši Ta zemlja je res premočena s potnimi sragami! Sonce je pripekalo željno sem že čakal konca naše ture. Tamle bo vrh, sem se tolažil. Ko pa smo dospeli tja, sc je znova razgrnila pred nami rahlo se dvigajoča planjava, posuta s kamenjem in močno obrasla z grmovjem. Tovariša sta vztrajno ubirala korake, mene pa je minila potrpežljivost. Bregov imam itak dovolj doma in morje je na drugi strani enako kot na tej! Ne grem več dalje, sem se odločil in počasi oprezno lezel nazaj. V hiši sem malo povasoval pri zgovornem gospodarju. Pripovedoval mi je o svojih doživljajih med prvo svetovno vojno. Žeja me je že mučila, a ponujene vode — kapnice — nisem upal piti. Mahnil sem jo proti domu in oba tovariša počakal na pokopališču. Med svojim letovanjem smo seveda tudi letos obiskali župnika na Pašmanu, dekana in častnega kanonika don Marka Cvitanoviča. Med prvo, svetovno vojno je bil vojni kurat. Cela vrsta odlikovanj je takrat krasilo prša lepega mladeniča v uniformi, kakor ga kaže fotografija. Sedaj ima že precej preko 70 let, je pa še vedno čil in dobrovoljen. Različni pomenljivi napisi na in v hiši še vedno vzbujajo pozornost gostov. Bližal se je praznik Male Go-spojnice, ko tam obhajajo žegnanjc. »Gospa mala — sve nam dobro dala! Gospa vela — sve zlo snela!” (Mala Gospojnica — naj nam da vse dobro! Velika Gospojnica naj vse hudo pomete za seboj!) To je menda njegova stalna želja in prošnja. Povabil nas je na „fešto” (žegnanje). Vina in mesa imam — bo že za potrebo. Sestrična gospodinja je bolehna, ne more se baviti s pecivom. Gospa Anica je zato rada obljubila svojo pomoč, da speče kolače. Naš Pašman ima dve cerkvi: staro, manjšo sredi vasi in večjo novejšo nekoliko zunaj; tam je bilo žegnanje. Ko smo na Malo Gospojnico po obmorski poti prišli okoli 11. ure tja, ic bilo v cerkvi še prav malo ljudi. Kmalu pa se je prilično napolnila in jih zunaj ni malo ostalo. Slovesna asistirana maša v staroslovenskem jeziku je zajela vernike, da so sodelovali s petjem. Krepki možje in fantje na koru so peli iz polnih prs tako močno, da so ženske glasove kar prevpili. Po maši sc je razvila okoli cerkve procesija z Najsvetejšim; udeležili so sc je tudi oni, ki so mašo opravili kar zunaj cerkve. Po vrnitvi v cerkev pa so pevci peli polno besedilo zahvalne pesmi od začetka do konča po bogoslužni melodiji. Ves (Konec na 4. strani) FRAN ERJAVEC, Pariz: 159 koroški Slovenci 11 DEL Radi navedenega cesarskega ukaza je tudi tedanji kapelski župnik Prunner cerkovniku poleti 1. 1784. naročil, naj odstrani iz bližnje božjepotne cerkve Devica Marija v T r n j u vse zaobljubljene slike. To 'je po-vzroči.b nepopisno ogorčenje vsega ljudstva, ki je vdrlo v župnišče, psovalo župnika z luteranom in brezvercem, izsililo od cerkovnika cerkvene ključe, obesilo vse slike nazaj, nato pa tri dni in tri noči stražilo cerkev. Tedanji začasni dobrloveški arhidiakon in že znani nam slovničar G u t s m a n je naredil o vsem dogodku poročilo na kresijo ter omenil, da te slike res niso v poseben okras cerkvi, a da ljudstvo s podporo trških oblasti ne dovoli njih odstranitve. Zadeva je počivala sedaj dobra tri leta, a chie 16. IX. 1787. je dobil župnik glede na ponovni cesarski ukaz z dne 4. VIII. 1786. nov strog nalog, da takoj odstrani iz cerkve vse zaobljubljene slike in sleče tudi Marijin kip. Župnik je odgovoril, da si tega ne upa izvršiti, ker bi mogel izbruhniti upor, toda kresija je vztrajala pri svojem ukazu in še naročila župniku, naj ljudstvo »polagoma ozdravi od podedovane blodnje”, obenem ga je pa pozvala s trškim sodnikom in nekaterimi drugimi uglednimi možmi za 22. XII. na zaslišanje v Celovec. Tu jih je sprejel kresijski tajnik P a u e r skrajno grobo in jim postavil rok za izvršitev ukaza do srede po Novem letu. Na Štefanovo je skušal potem župnik v pridigi pomirljivo vplivati na ljudstvo, češ da je za češčenje brezpomembno, je li kip oblečen ali slečen, toda ljudstvo se ni dalo prepričati, temveč je sklenilo na Novega leta cerkev za- stražiti in pozvatj na pomoč še sosednje vasi. Glede na to je naročil župnik cerkovniku, naj že na Silvestrovo vzame kip iz oltarja ter ga nadomesti z drugim. Ko je na Novega leta ljudstvo videlo, kaj se je dogodilo, je vnovič razdraženo napadlo župnika, preteplo trškega pisarja in prisililo cerkovnika, da je postavil kip nazaj. Župnik je o dogodkih seveda obvestil kresijo, a ta je dne 4. I. 1788. ukazala cerkev kratko in malo zapreti. Na sv. Treh kraljev dan se je vršila v njej zadnja služba božja in kaplan je skušal ob tej priliki še enkrat pregovoriti ljudstvo, naj se ukloni oblastem, toda zaman. Ker je imelo ključ od cerkve, se je odslej ob nedeljah samo zbiralo v njej. Dne 6. II. je pa prišel v Železno Kaplo kresijski komisar Hauslab z 21 vojaki' da bi nas.ed-nji dan izvršil' slečenje kipa, toda ljudstvo je pridrvelo od vseh strani in zasedlo cerkev z okolišem. V tem položaju si tudi komisar ni upal uporabiti sile, ljudstvo ga je pa kleče prosilo, naj jim pusti kip oblečen. Po dolgih pregovarjanjih je ljudstvo izročilo cerkvene ključe komisarju, a ta je obljubil izposlovati zopetno otvoritev cerkve. Naslednji dan je pa nastal po naključju v trgu požar. To je le še bolj razkačilo ljudstvo in je izsililo od komisarja vrnitev cerkvenih ključev, a ta je 9. II. prosil kresijo za večjo vojaško pomoč. Ker je pa kresija še isto popoldne odgovori.a, da vojakov nima (odšli so na vojno proti Turkom), korpisarju ni preostajalo drugega, kot da je naslednji dan s svojo prešibko posadko odšel, ne da bi bil mogel, izvršiti svojo nalogo. Podoben odpor ljudstva proti slačenju Marijinih kipov in drugim nepotrebnim novotarijam je izbruhnil tudi na Obirskem, v šmarjeti v Rožu, na Jezerskem, v Selah, na Kamnu v Podjuni, v Rebrcah, Škocijanu in v Črni, a v Mežici je bil pri ljudskih nemirih župnik celo ranjen. Glede na to je izdala deželna oblast nove poostrene ukaze na duhovščino, o dogodkih v Železni Kapli je pa poročala celo na Dunaj, a tamošnjemu župniku je naročila, naj v pridigi na praznik Marijinega oznanjenja ljudstvo pouči, da Marijine milosti ne zavise od njene obleke; če bo ta pridiga zalegla, naj kip D. M. v Trnju na tihem sleče in odstrani tudi zaobljubljene podobe. Z Dunaja so dne 10. III. odgovorili, naj odideta kresijski glavar in novi dobrloveški arhidiakon, prošt J. A. M e 1 c h i o r , sama v Železno Kaplo, na Obirsko in v Šmarjeto, poučita ljudstvo in preiščeta, koliko je pri vsem odporu sokriva tudi duhovščina. Očividno si pa nobeden od njiju ni upal med razburjeno ljudstvo, kajti prošt je zaman prosil, naj bi šel namesto njega arhidiakon za Spodnji Rož, a namesto kresijskega glavarja je odšel potem ženeški oskrbnik. Oba sta prispela v Železno Kaplo dne 1. V. 1788. ter pozvala tja na zaslišanje tudi obirskega župnika. Med ljudstvom je nastalo seveda novo razburjenje. Oskrbnik si očividno sploh ni upal medenj, temveč je čakal v gostilni, a prošt je pozval ljudstvo na razgovor v župnišče. To-je zahtevalo zopetno otvoritev cerkve, vzpostavitev prejšnjih praznikov, dovolitev poprejšnjih procesij i. dr., skratka, da ostane vse pri starem. Prošt je obljubil, da bo izposloval otvoritev cerkve, vendar le pod pogojem, ako pristanejo na slečenje kipa. Tedaj je nastal nepopisen vrišč, vse je kričalo, da cesar sploh ni dal takih ukazov, temveč da sta vsega kriva le kresija in duhovščina. Prošt je stopil na mizo, da bi pomiril razjarjeno ljudstvo, toda to j'e kričalo le še glasneje in nekateri so zahtevali sploh odstranitev sedanjih duhovnikov in pravico, da si sami izvolijo take, ki jim bodo pridigovali „po starem”. Druga skupina ljudi je medtem našla na cesti oskrbnika in mu grozila. Prcšt mu je hotel oditi na pomoč in, ker je kazalo tako, da bosta oba tepena, sta v svoji stiski obljubljala vse, nato jo pa naglo odkurila iz trga. (Dalje prihodnjič) I&ftža je misrt v tujini m dom Pismo Prodnika Ljuba Tedaj se mi je porodila odrešilna misel: treba je kaj prodati, da bo denar za žeblje. Na podstrešju je ležal precejšen punkelček volne že nekaj časa. Kakor danes presodim, je bilo tam zavite vsaj en kilogram volne. Prekanjen načrt sem skoval: najprej jo bom stlačil za streho za nekaj dni, potem jo bom v mraku spustil skozi lino s podstrešja, zanesel pod lukovco gor v gozd in pokril z mahom. Potem bom obvestil prijateljčka v vasi, ki se mi je zdel neznansko brihten, čeprav je bil za leto dni mlajši od mene. Izmišljeno, storjeno. Dejal sem prijateljčku: „Jaz ne morem prodati volne, ker bi me takoj odkrili.” Prijateljčku so se oči kar zasvetile, ko sem ga privlekel pod bukovco. Obljubil mi je, da kakšen krajcar bova že dobila zanjo. Kako je spravil volno iz gozda v vas, mi ni znano, ker sem od razburjenja tekel na drugo stran k studencu in tam omahnil. Čez nekaj tednov, ko je začel pritiskati mraz, sem čul' neki večer pripovedovati mamo prav otožno o volni, ki je ne more Pojasnilo glede vojne škode Ker mi je nemogoče odgovarjati na vsa pismena vprašanja glede stanja naše skupne akcije za dosego plačila vojne škode onim, ki so bili preganjani od nacistov, naj tu podam vsem prizadetim nekaj pojasnil: Naša akcija se tiče le beguncev iz Jugoslavije, ki so bili preganjani od nacistov zaradi svojega protinacističnega mišljenje in delovanja. Naši napori za dosego plačila vojne škode temeljč v zakonu Zapadne Nemčije, a uspeh je odvisen od dobre volje njene vlade. Mi torej nimamo trdnega zagotovila glede uspešnosti. Rok za prijavo je podaljšan do 1. aprila 1958. Naš pravni zastopnik dr. Pešelj, advokat v Washingtonu, je v poletju odšel v Nem- Spet se oglašam, dragi bralci „Našega ted-nika-Kronike”. Ko je človek navezan čisto samo nase in je vedno in povsod sam s svojim notranjim svetom, se nima nikomur izpovedovati, mu poslane tu pa tam tako tesno pri srcu, da bi kričal z viharjem in se tako znebil teže neizgovorjenega, nerešenega in zagonetnega pri srcu. Tako je z nami tukaj v Kanadi. Z vseh vetrov ljudje so okrog mene. Postanejo ti sicer delovni tovariši in prijatelji, včasih se tudi pomenkujejo in ta ali drugi pripoveduje kaj nebistvenega iz svoje preteklosti, vendar smo v glavnem vsaksebi, vsak zase, vsak s svojimi cilji za bodočnost in vsak s svojimi sanjami, kako bo, ko bomo spet doma med svojimi prijatelji, v rodni deželi. Mnogokrat mi uhajajo misli v najzgodnejšo otroško dobo, ne vem zakaj. Tako sem se danes spomnil rojstne hiše tam v Karavankah. Iz mojega doma se je videl zvonik farne cerkve z velikanskima kazalcema, ki sta lezla trudno po črnih rimskih številkah. Tako smo v hiši tudi brez ure vedno vedeli za točen čas. Tudi bila je ta ura vsako četrt in mi vaški čepi smo se ob vsakem udarcu začudeno zazrli na črne številke in kazalce ter ugibali, kakšen škrat uganja tam gori svoje burke. Moj dom je bila vas. Moja mati je le redkokdaj zmogla ..vzgajati” svoje gnezdo, ker smo imeli za silo v najemu nekaj polja. Tam je plela in osipala krompir in skrbela za solato, da ni bilo treba vsega očetu kupovati. Oče je tesaril pri raznih kmetih in se vračal navadno v sobotah domov. Ko sem bil star sedem let, sem bil že pravi špekulant. Manjši sem bil od mojih dveh bratov, a zato toliko bolj vase zaprt. Vedno sem kaj klanfal in cimpral, ali mlin na vodo ali riže za male hlodke. Kadar sem se prebudil, sem bil vedno neznansko lačen, pa če je mati klicala „južina” ali ne. Vse podstrešje sem premetal in poznal vsak predmet, ki so ga tam odložili kdo ve kdaj. Le žebljev mi je primanjkovalo, ker so bili dragi in jih je oče skrbno zapiral pred otroki. Olja 10 n p u in n morju (Nadalj. s 3. strani) obred je trajal zelo dolgo. Ura jc bila že eno čez poldan, ko smo v cerkvi končali. Gospodje, ki so pred oltarjem čakali in se potili, so sc mi kar smilili. Zdaj pa sc je pričela „fešta” pri mizi. Ravno devet nas jc bilo, prav pisana družba: poleg gostitelja mi štirje gostje, en salezijanec, en benediktinec, en frančiškanski frater ter čivši usmiljeni brat. Vladalo je prisrčno razpoloženje. Žejo in lakoto smo preganjali z dobrotami na mizi. Na koncu je za črnim dalmatinccm prišel na vrsto še sladki prošek, ki pa zna postati zelo nevaren, če ga preveč častiš. Domov se nismo vrnili peš. Gostitelj nas jc dal zapeljati domov z malo jadrnico. Ugoden vetrič nas je gnal proti domu. Naš krmar, 25-letni mladenič, sc mi je zdel otožen. Vprašal sem ga, kaj mu je. Pokazal je na levo nogo. Bila je tanjša in slabša od desne. Za težko delo ni sposoben. Izučil se je čevljarstva, ki mu pa ne prinese dovolj zaslužka. Zdaj mu je župnik don Marko prepustil svojo barčico pod pogojem, da ga pelje, kadar in kamor jc treba. Tako si obenem še z ladjico nekaj zasluži. Zasmilil se nam je dobri fant in smo mu dali ob izkrcanju toliko napitnine, da mu je ta „fešta” gotovo ostala v dobrem spominu. Šestnajst dni smo bivali na morju. Ob lepem vremenu smo se sončili kot kuščarji, sc kopali in plavali kot ribe, ob neugodnih urah pa tičali kot polži v svoji hišici. Tarokiranje in učenje italijanskega jezika nam je doma krajšalo čas. Gospod doktor se jc s soprogo vrnil iz Dalmacije domov, z g. Ivanom sva se podala v Lovran, g. Makseja pa je dolžnost že par dni klicala domov. V Lovranu imajo častite noterdamske sestre v najemu posestvo reške škofije in sprejemajo poleti duhovnike na letovišče. Oskrba je dobra, za nizko ceno, kopališče zavarovano. Gospodom sobratom toplo priporočam, da se v počitnicah okrepijo na soncu in v morski vodi tega duhovniškega letovišča. Troje pisem sem dragim bralcem našega lista letos napisal s svojega letovanja, več jih ne morem. Moja glava je namreč kakor prazen lonec in mojih počitnic je tudi konec ! najti na podstrešju. Moja teta pa je pripomnila: „Viš, čudno se mi zdi, pri Gorniku sem videla na lopi prav takšen punkelček, kot je bij naš.” Pri Gorniku pa je bil doma moj prijateljček. Že sem mislil, da je po meni, a teta naša je bila verna in boječa. Ni si upala povprašati paglavčevo mamo zavoljo volne. Sele pozneje sem zvedel, da je bi'la volna tetina. Prislužila si jo je z dnino in jo izročila moji materi, ki je imela več otrok in večje potrebe. Kako je ravnal moj prijateljček z izkupičkom, ne vem točno. Denarja meni vsekakor ni izročil, verjetno kar po lastni presoji, da itak ne bom znal ravnati z njim. Bil sem mu zelo hvaležen in ponosen nanj, da sem smel z njim peti dne 6. januarja Tri kralje „Iz Jutrove delele”, čeprav nisem imel nič posluha. Bil sem za Miha. Do 'letos nisem priznal svoji teti ničesar o tej nesrečni solčavski volni. Pretekli teden pa me je prijelo, da sem ji napisal pismo in priložil 10 dolarjev. Priznal sem ji vse po resnici in upam, da sem po pravici plačal tudi obresti za vseh dvajset let nazaj. Glejte, dragi bralci „Našega tednika”, laže mi je, ko sem zdaj tudi vam povedal. Pa zdravi ostanite in trdni v dobrem! Vaš prijatelj Ljubo. čijo, da tam intervenira v naši zadevi. Če se je že vrnil in kaj je dosegel, na pismeno vprašanje še nisem prejel odgovora. Skoro vse prijave, poslane iz Avstrije, so zelo pomanjkljive. Prijavljenci se premalo ozirajo na točko B. v formularju za prijavo. Tam je jasno povedano, da morajo biti priloženi prijavi v nemškem jeziku napisani sledeči dokumenti: 1. Schrderung des Verfolgungsvorganges. Popis, kako in zakaj je prišlo do preganjanja. 2. Erliiuterung der Schadensfalle. Popis vse škode — kakšna škoda se mu je zgodila, kakor je prej navedel pod točko IV. v formularju, ter vrednost te škode. 3. Dokazila, ki izpričujejo, da je bil res preganjan in da se mu je res storila škoda, kakor jo navaja v prej navedenem popisu. Če ni uradnih dokumentov, naj si vsak skuša pomagati z izjavo prič, ki vse to potrjujejo in podajo svoje pričevanje na zapisnik. a.i pri notarju, sodišču ali pri nemškem konzulatu. Svoji prijavi naj prilože še potrdilo oblasti, da je prijavljenec identičen z onim, ki je podpisal prijavo in da res stanuje tam in tam. ’ Kadar bom prejel potrebna pojasnila od našega zastopnika, jih bom za vse prizadete v Avstriji objavil v „Našem tedniku”, osebno pa ne morem vsakemu posebej pojasniti zadeve. Vsakdo more vložiti svojo prijavo naravnost pri nemškem konzulatu. S tem se seveda izključi iz skupne akcije, a je morda bolje to, ker je težko iz Amerike, vsakemu posebej popravljati pomanjkljivosti prijave. Matija škerbec 6019 Glass Ave, Cleveland, 3, Ohio, U.S.A. Cvetje za drugo vigred Prve cvetlice spomladi nas najbolj razveselijo. Če hočemo zgddnjega cvetja, pa se moramo že sedaj potruditi. Vse cvetice, ki imajo v zemlji čebulico, moramo nasaditi že jeseni. Najbolj znane spomladanske čebulice so: zvonček, spomladanski žafran ali krokus, nacisi, tulipani in hijacinte. Vabljiva j;e zelena trata, po kateri so natreseni zvončki in narcisi. Zato čebulice zvončkov in narcisov nasadimo brez reda, kamor jih hočemo. Pri tulipanih in hija-cintah pa se držimo reda. Za tulipane, hijacinte itd. pa izberemo gredico, ki ima dovolj apna in ni na novo gnojena. Svež gnoj čebulnicam škoduje. Z dvema prstoma primemo čebu.ico in jo potisnemo 10 — 12 cm globoko v rahlo zemijo. Čas sajenja je od meseca septembra do srede oktobra. Rastline se morajo do nastopa slane že ukoreniniti in okrepiti. Čim krepkejše bodo že v jeseni rastline, tem preje in lepše bodo v vigredi cvetele. Ko nastopi slana, rastline. oziroma kraj jtokrijemo z listjem, da zmrzlina ne more škodovati. Razdalja med posameznimi rastlinami naj bo 10 do 15 cm. " Ko rože odcveto, čebulice lahko vzamemo iz zem je, a nujno ni. Po več let ostanejo na istem kraju v zemlji in se celo razmnožujejo. Seveda moramo pri obdelavi vrta paziti, da čebulic ne ranimo. Patentne rjuhe Novost za gospodinje v Avstriji so patentne rjuhe. Američanke jih že precej dolgo poznajo in jih ne bi hotele več pogre1 y šati. To so spodnje rjuhe, ki so tako izdelane, da se kar nataknejo na žimnice. Nič jih ni treba podvihavati aii delati vozlov. Torej' gospodinja pri postiljanju porabi manj časa, rjuhe tudi nič več ne zdrknejo iz svoje lege. Posebno praktične so te rjuhe za bolnice, hotele, zavode, kjer ima osebje mnogo dela in kjer bolnike težko prekladajo. Tudi se navadna rjuha rada zguba in tako bolnika s težko boleznijo to zelo moti. Patentne rjuhe pa bodo ostale trdno na mestu tudi na posteljah otrok. Rpr-he bodo iz materijaia, ki pri kuhanju ne bo uskočil. Torej bodo te napovedane „pa-tentne” rjuhe imele toliko prednosti, da se jih bodo gospodinje rade posluževale. — Htes-to. Utic Le malokdo ve, da je Beograd mesto, ki/-je doživelo največ bitk. Dos.ej jih je bilo^ skupno 114, med najbolj zanimivimi pa je tista, med katero so Madžari v enajstem stoletju porušili beograjsko trdnjavo. Iz kamnitih blokov porušenega Beograda so zgradili trdnjavo v Zemunu. Komaj1 deset let kasneje je bizantinska vojska razdejala zemunsko trdnjavo in kamenje spet prenesla v Beograd. Razen tega je imel Beograd v zgodovini kar 30 imen. Nekatera med njimi so čudna, n. pr. Hrib za razmišljanje, Gora boja in slave, Hiša svobode, Hiša vojn itd. F. GRIVŠKI: 44 POVEST „Sem! Samo eno željo imami” „Na dan ž njo!” „Rada bi videla, da bi me poročili v romarski cerkvi sredi polja.” Ker župnik ni ugovarjal, so želji takoj ugodili. Mati in sin sta se še v kuhinji pomenila o podrobnostih. Medtem so pevci peli in nekateri celo prešerno vriskali. „Pa jim ti reci, naj ne vriskajo radi očeta! Lepo, lepo ga pozdravi, popazi na reveža in mu sporoči, da ga pridemo vsi obiskat po poroki!” Župnik je sprejel očeta gvardijana v župnišču, kjer je prenočil. Pevcem je razlaga! Petrov Janez svoj načrt za poročni dan. „Z vozovi se popeljemo kakor včasih!” Pod noč so vstali in peli po klancu, zavriskal pa ni nihče, da bi ne žalil matere. Zadnje tedne je šlo, kakor namazano: pod kolnico je žagal mizar, v kamri je šivala mojškra, jx) hiši so lielili zidarji, v kuhinji je pomagala Erna. Po prvih oklicih so vaščani na široko razpravljali in ženske na drobno opravljale. Po drugih oklicih so pomilovali samo Gregorja. Ko so pa slišali tretje oklice, so se docela sprijaznili z novico. Spomin na voznike je oživel. Kar jih je še ostalo, so pripravljali vozove, da bi po stari navadi peljali svate in pevce v cerkev. Sv. Jurij je prihajal na iskrem konju. Kar čez noč se je napenjalo popje na mladju. Niko je delal od jutra do noči v vinogradu, kakor bi se sploh ne menil za dogodke v hiši. „Da ne bom v napotje!” se je opravičeval. Tilka je pa brž spoznala, da ga nekaj teži. Izmuznila se je iz hiše in mu nesla ju-žino. Položila mu je roko na ramo in sunkoma vrgla vprašanje: „Kaj ti je, Niko?” Začudeno jo je pogledal in se pošalil: „Saj veš, da sva pred odločilnim korakom!” Dekle se ni pustilo pregovoriti. Vrtala je z besedo, kakor bi hotela izvedeti skrivnost. „Vem, kaj premišljaš!” je vzdihnila. Niko je molčal. „Polir ti ne gre iz spomina, kajne?” „Nikar ne obujaj starih spominov!” je prosil fant. Videti je bilo, da je Tilka zadela na pravo struno. „Ker si že omenila po-lirja, pa bodi!” Bistro ji je pogledal v oči. „Ti vest kaj očita?” Tilka je povesila glavo in izmaknila pogled. „Da ne bo skrivnosti med nama, ti povem kakor pri spovedi: Prevaril me je, pokvaril pa ne!" „Dovolj!” je odsekal. „Petrov Janez mi je vse opisal. Nikdar več te ne bom vprašal o tem!” Hvaležno ga je pogledala, pospravila posodo in vstala. „Ze greš?” ’ „Polno dela je doma.” »Nimaš znabiti tudi ti vprašanja?” Zasuhala se je v breg z jerbasom pod pazduho. V soncu so ji zalesketale solzne oči. „Le vprašaj, Tilka!” Globoko je vzdihnila in se ozrla. „Kdo je oni večer udaril pol ir j a?” „Jaz ne!” je dejal odločno. »Zakaj so te pa zaprli!” »V preiskovalnem zaporu sem bil tri mesece. Dokazov niso imeli, pa so me izpustili.” »Zakaj se nisi vrnil domov?” »Sram me je bilo. Pisal sem tvojemu bratu, ki me je dobro poznal in vedno razumel. Za hlapca me je vzel v samostan. Več let sem služil, molil in delal. Ni bila velika moja plača, toda vso sem si prihranil.” »Zakaj mi to pripoveduješ?” . »Ker si me vprašala in pa------da bi mi kdo ne očital, da sem prišel k hiši praznih rok!” - Zadelo jo je v živo. »Kar je polir klevetal radi Elze, je laž! Verjameš, Tilka?” »Dat Petrov Janez mi je vse povedal in v pismu sem brala.” »Sedaj sva se sama izpovedala, jutri naju bo pa župnik. Mi daš odvezo?” »In ti meni?” Objela sta se in lahko jima je bilo pri srcu, kakor tla bi se obema odvalil težak kamen. Odhitela je po stezi na brežino. Z vrha ga je pozdravila z roko in on ji je odzdravil. Udaril je s krampom in zažvižgal. Ti ka pa je pela med zelenimi grmiči in ptički so peli z njo. Pomladni veter je razprši, zadnje oblake na neou in jasno sonce se je uprlo v zelene brežine. * Poročni dan je bil veder in jasen. »Gajž-lana bratovščina” je po dolgih letih spet okrasila vozove s prvim zelenjem. Posedli so na vozove in sipaji bonbone med otroke, ki so se v gručah zaganjali po tleh in pobirali sladka zrna v prahu. (Dalje prihodnjič) CELOVEC Minuli teden je dobilo koroško glavno mesto dvojezične napise. CELOVEC = Kla-genfurt smo brali na plakatih. V veselje vseh pa so take dvojezične napise dali po plakatnih stenah nalepiti ravno tisti nacionalni nestrpneži, ki bi Slovence v žlici vode radi utopili. Prepričani pa smo, da so prebivalci Celovca toliko razsodni, da na dan volitev ne bodo nasedali taki prostaški gonji par ljudi, ki še vedno ne morejo razumeti, da smo v letu 1957, in ne 1941! GORENCE Letos imamo pri nas na Gorenčah večkrat razne slovesnosti. Poleti smo dobili za našo farno cerkev v Šmiklavžu tri nove bronaste zvonove, od katerih tehta na j večji 800 kg. Zvonove je vlila tovarna v Inomo-stu. Zadnja svetovna vojna je ravnala v naši fari neusmiljeno ter nam pobrala kar 5 zvonov, tako da je v zvoniku ostal samo en majhen zvon, katerega niti najbližnji sosedje niso dobro slišali. Kakšno veselje je zavladalo po fari, ko smo izvedeli, da pridejo k samevajočemu malemu zvonu še trije večji, ki se prav lepo ujemajo. Zvonove kakor tudi farno cerkev smo za ta dan lepo ovenčali. Naša mladina je s primernimi pesmimi in deklamacijami pozdravila nove zvonove, cerkveni pevci pa so zapeli nekaj prazniku primernih pesmi. Nove zvonove so blagoslovili mil. g. prošt Trabesinger iz Pliberka ob navzočnosti preč. gg. župnikov Pirkerja, Murija, Sukiča in Mirka Brumnika. Meseca avgusta pa smo dobili dva nova zvonova tudi v cerkvi Sv. Radegunde, katera so blagoslovili prelat iz St. Pavla. Poslušajmo radi njih klic! Dne 8. septembra p;\ so nam blagoslovili našo novo farno dvorano preč. g. Mirko Brumnik .ob navzočnosti g. župnika Pir->erja iz Rude in č. g. župnika Škorjanca iz Sveč, nakar je Farna mladina zaigrala lepo in vzpodbudno igro „Madona v gozdu”. Pevske točke pa so dodali naši vrli pevci. Zvečer ob 8. uri je bila ponovitev, katere so se udeležili tudi naš prejšnji dušni pastir preč. g. Vilko Pipp, ki se mu farani zahvalimo za graditev farne dvorane, katerega iniciativa je bila, da je prišlo sploh do tega važnega farnega prostora, kjer se vršijo kulturne — in verske prireditve. Ob koncu pa bi izrazili še prošnjo, da bi nam škofijstvo dalo čimprej stalnega dušnega pastirja, kajti sami uvidimo, da župnik Pirker iz Rude res težko soupravlja našo raztrešeno faro. PODLIBIC PRI PLIBERKU (Smrtna nesreča) V nedeljo, 29. septembra se je zgodila smrtna nesreča. Železničar Simon Pečnik iz Podlibiča se je peljal od doma proti Krot-niku, da bi tam prevozil železniški tir s svojim mopedom. Prehiteti je hotel prihajajoči tovorni vlak, pa je bil prepočasen: vlak ga je zagrabil in vlekel več metrov seboj in ga hudo poškodoval, da je bil takoj mrtev, obležal je pod kolesi vlaka. Rajnega smo pokopali na libuškem pokopališču v družinskem grobu ob obilni udeležbi znancev, prijateljev in železničarjev. Rajni naj počiva v miru. Vdovi in Vsem sorodnikom na^ še sočutje! GONOVECE Marija Rosa Kert se je rodila 17. septembra v Celovcu. V nedeljo 29. 9. so jo prine- m nas naJicmkem sli h krstu botri Stanko in Jožefa Vauti, rojena Ogris iz Šmihela. Srečnim staršem fožefu in Štefaniji Kert, pd. Kertovima, čestitamo! J VOGRCE Mlado življenje v prerani grob Dne IG. septembra zvečer ob pol 7. uri se je pripetila velika nesreča pri p. d. Koma-novih. Domači so pripravljali krmo za zimo in jo tlačili v silosu. Nato so odšli v mraku po drugih opravkih, niso pa odstranili lestve. Ob tem času je prišel neopažen 12-Letni Franc Trinkaus, pd. Fidej. Bil je pač radoveden, kako delo napreduje. Pri tem je zgubil na lestvi ravnotežje in da se izogne padcu v globino 4 m, je v naglici pograbil za žico elektr. voda 380 V. Tok je dobesedno privil fantka. Domači sin Feliks je slišal ječanje'in je prihitel, ne da bi pomislil, da grozi tudi njemu nevarnost; pograbil ga je in izvlekel iz obupnega položaja. Poskušali so z umetnim dihanjem in naglo pdkliicali zdravnika, ki pa ni mogel več pomagati. Dne 19. septembra smo ga spremili k večnemu počitku. Pogreb so vodili ob številni udeležbi domači gospod župnik ob asistenci čč. gg. župnika Piceja in kaplana Nemca iz Šmihela. Na domu in pri naši je pel domači pevsiki zbor, tudi šolarji so mu zapeli ob grobu v slovo. Domači gospod so se v ganljivih besedah poslovili od rajnega in ga stavili za vzor drugim otrokom. Franci je hodil mesečno k zakramentom, pridno je obiskoval šolar-ško mašo med tednom. Tudi od popoldanskega blagoslova v nedeljo ni izostal. Ta nesreča bodi svarilo staršem, da poučijo otroke, kako je treba paziti in se ne izpostavljati nevarnosti za življenje. V imenu staršev prisrčna zahvala častiti duhovščini, pevcem in vsem pogrebcem. Staršem, ki so težko prizadeti, naše iskreno sožalje. Rajnemu naj sveti večna luč. POGRČE PRI ST. VIDU Družini Hobel p. d. Rojakovim se je rodila v četrtek, 19. septembra hčerka Marija, katero sta prinesla h krstu gospa Rutar Marija iz Žitare vasi in g. Milan Hobel. Srečnim staršem, Jožefu in Angeli čestitamo! DOLINA PRI POKRCAH Drugi dolinski romarski shod se bo vršil dne 13. 10. 1957. Od 7. do 11. ure bodo sv. maše. Priložnost za sv. spoved bo pri vseh sv. mašah. Na rožnovensko nedeljo, dne 6. oktobra bo ob 10. uri v Dolini farna sv. maša. Vsi častilci Matere božje v Dolini srčno vabljeni! Župni urad Pokrče LESE PRI ŠT. JAKOBU V ROŽU V nedeljo, dne 29. septembra smo v Le-šah obhajali veselo svatbb. Štornikov Fran-cej' si je izbral pri sosedu svojo, družico Str-denovo Pepco in v župnijski kapeli sta v krogu svojih najbližnjih sorodnikov s poročno mašo eden drugemu obljubila zvestobo in ljubezen za življenje. Oba poro-čenca sta več let marljivo sodelovala v farni prosveti in mnogokrat smo ju videli v dobro iznešenih vlogah na domačem odru. Ker sta se zelo dolgo pripravljala na zakonski stan, upamo in jima želimo mnogo sreče in uspeha na skupni poti. Da bi mladostni vzori, ki sta jih skrbno žbirala in spoštovala doslej:, v lepem družinskem 'življenju obrodili mnogo dobrega sadu! Kmet - rojak - ne pozabi! Sedaj, ko spravljaš zadnje pridelke domov, ne pozabi, da je v Celovcu v Mohorjevem domu sto fantov in deklet, ki obiskujejo srednje šole. Tudi Ti boš z malim delom svojega pridelka pomagal tej mladini, da bo dobro oskrbovana. Kolikokrat prideš s svojim vozom v mesto, naloži vrečo krompirja, naloži vrečo zelja, mogoče imaš tudi kaj sadja na svojem vrtu. Mladina Ti bo za vsak prispevek zelo hvaležna. Otroci iz družin s številnimi otroki, otroci iz delavskih družin le težko zmorejo na sebi nizek mesečni prispevek v znesku 380 šilingov. Prav zaradi tega je potrebno, da pomagamo vsi. Kdor more, bo pomagal s svojimi poljskimi pridelki, kdor more, bo pomagal z drvmi, drugi pa bomo pomagali v denarju, ker vsi hočemo in želimo, da bo mladina dobro oskrbljena, da se bo mogla v polni meri posvetiti študiju in pripravi za življenje. Reševalcem nagradne križanke Kakor smo zvedeli, še do danes niso dobili vsi reševalci zadnje nagradne križanke svojih zasluženih nagrad. Mi smo sicer sporočili imena reševalcev dotičnim tvrdkam, ki so bile v križanki omenjene, ter jih prosili, da reševalcem obljubljene predmete takoj pošljejo. Da pa tvrdke tega še do danes niso storile, nismo vedeli. O tej zadevi smo pri firmah takoj ur-girali in dobili predmete, ki so vsakemu reševalcu nagradne križanke namenjeni. Dobili so že: Valentin Hartman, Ludovik Kren, Marija Kodrun, France Krištof. Niso še dobili: Žpk. Alojzij Vaute, Zofka Vauti, žpk. Avgust Čebul, Marija Partl in Otilija Kelih iz Št. Petra, Hilda Pack, Celovec; Rozalija Pack, Ple-šivec 9; Joško Pack, Beljak; Miha Pack, Plešivec-Kotmara ves; Jurij Balassa, Št. Lenart; Marija Brešan, Plešivec, in Rezika Pack. Vsi navedeni, ki še svojih nagrad niso dobili, naj se čimprej zglasijo na uredništvu »Našega tednika« od torka do petka od 8.—12. ure, da dobijo njim namenjene predmete. Uredništvo Voren deblotvorec! Drevo je močne rasti, dela ploščato krono, dolgo ne rodi, potem obilo in precej redno vsako leto. Sad je debel, povprečna teža 17 dkg, malo rebrast, bolj visok kot širok, zlato-rumen, užitno zrel rumeno-zelčn, na gosto posut z rjastimi pikami, precej raskav, posamezni sadovi imajo rahlo rdečkasto lice. V kleti se dobro zdržasamo do Rožiča, deloma, zlasti z višjih leg do konca marca. Sad sicer ni dosti podvržen škrlupu, vendar ravno pod škrlupnimi pikami začne kmalu gniti. Kadar copafe izpregovorijo Tudi pri nas ima copata važen in skrivnosten pomen, a v ženski roki je ona močno žensko žezlo. C) copatah se pri nas precej veliko ve. Toda na Vzhodu je Vloga copate še veliko večja in pomembnejša kakor pri nas. Kadar musliman razžali svojo ženo ali pa jo prevari, tedaj je dovolj, da gre pre-varjena žena h kadiju (islamski sodnik) in položi predenj na tla narobe obrnjeno copato (to je tako, da gleda podplat navzgor). Govoriti ji ni treba nič, ker kadi že ve, kaj to pomeni. Ta njena obtožba zadostuje, da tožiteljici dovoli razporoko. Pomislite samo, ko1! iko bi šele pri nas v Evropi privlekli cojaat pred naša sodišča, ako bi bil ta običaj tudi j>ri nas v navadi, da bi ženam ne bilo' treba nič govoriti, ampak bi pokazale samo svoje copate, pa bi dosegle ločitev od svojih nezvestih mož! Mislim pa, da bi tudi moških ne manjkalo, ki bi prinašali svoje copate pred sodišče. Razen tega zakonskega izražanja uporabljajo na Vzhodu copate tudi še iz drugih romantičnih vzrokov. Kachir hoče n. pr. muslimanka videti svojega zakonskega moža in govoriti z njim, mu pošlje svojo copato, 'kar pomeni prevedeno na poetski jezik: „Pridi hitro, gospodar moj, tvoja ljubezen te z neznanskim hrepenenjem pričakuje!” Če se pri ženi mudi njena prijateljica, postavi žena copate svoje prijateljice pred vrata sobe, kar je znamenje za njenega moža, da je v sobi tuja oseba- in da naj' zato nikar ne hodi v sobo. Zgodi pa se seveda tudi, da še to signaliziranje s copatami, ki ga noben dober musliman ne prekrši, tudi zlorabi in sicer tedaj, kadar je v sobi kakšna druga oseba — kakšen ljubimec, ki ga mož prav gotovo ne sme videti. Tako na Vzhodu. Na Zahodu ne poznajo tega razgovora s copatami. Zgodi se pa, da tudi pri nas včasih izpregovorijo, zlasti kadar pride mož pozno iz gostilne in mu pri-lete ženine copate v glavo ali na hrbet. POSTELJNO PERJE kakor tu-henti in blazine po vseh cenah pri L O D R O N VILLACH, Lederergasse 12 Šivalne in pletilne stroje Klagenfurl Wi«nerg. IO Hotete ktedMsti Vnm nudi PRI NAKUPU PREPROG - PREGRINJAL - BLAGA ZA POHIŠTVO - NAMIZNEGA IN POSTELJNEGA PERILA Ommaama NIZKE CENE . riAdiNE olajšave BELJAK-VILLACH - POSTGASSE 3 - TEU 47-67 Pestro in zanimivo Nova filmska kamera V tehnološkem inštitutu države Massachusetts (ZDA) so uspešno skonstruirali filmsko kamero, ki je tako popolna in tako hermetično zgrajena, da lahko z njo snemajo tudi v globini 5000 in več metrov. Kamero spustijo v globino z najlonsko vrvjo. Za svetlobo, ki omogoča snemanje, skrbi posebna elektronska bleščeča luč, ki je čvrsto zgrajena s kamero. V Zahodni Nemčiji naglo narašča število žensk s šoferskim izpitom. Lani so izdali v celoti 87.000 šofer- , skih izkaznic, od tega četrtino ženskam. , ' Kako spijo ovce? Na kongresu angleškega združenja za pospeševanje znanosti v Dublinu je dr. Mon- | roe z daljšo razpravo odgovorila na doslej | nepojasnjeno vprašanje, alt ovce spijo. Iz- | javila j'e, da ovce spijo v presledkih po pol ure in sicer stoje in z odprtimi očmi. Reševanje kritank kot učni predmet V mestu Lečo je bilo peto državno zbo- i rovanje reševalcev križank. Reševanje križank so vzeli zelo resno ter so predlagali, i naj bi šolske oblasti v Italiji sprejele reševanje križank kot učni predmet, češ da bi ta nova snov razbistrila učencem um. 'Ameriška armada bo kmalu dobila nova prevozna sredstva, ki bodo vozila po suhem, plula po vodi in letala po zraku. Pravijo, da bodo ta naj novejša prevozna sredstva podobna sedanjim helikopterjem. Na Angleškem so zdaj izumili sredstvo proti radarju. Obstoji iz posebnega mazila, neke vrste gumijaste smole, s katero prevlečejo 'ladje ali letala, tako da postanejo tudi za radar ne-cSj vidne. SLOVENSKE ODDAJE V RADIU PONEDELJEK, 7. 10.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Beseda o sodobnem perzijskem slovstvu. 18.45 Za n;lšo vas. — TOREK, 8. 10.: Poročila, objave. — Rdeče, rumeno, zeleno. — SREDA, 9. 10.: 14.00 Poročila, objave. — Korošci pojejo in igrajo. 18.45 K 10. oktobru. (Glasbena oddaja). — ČETRTEK, 10. 10.: 14.00-14.30 Poročila, objave. -Iz domačih gajev. - PETEK, 11.10.: 14.00-14.30 ! Poročila, objave. — Akustični mladinski list. (št. 2). 18.45 Okno v svet: Posebnost ameriškega političnega življenja. SOBOTA, 12. 10.: 9.00-10.00 od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.10 Ob 100-letnici smrti J. Ressla. - NEDELJA, 13. 10.: 7.20 Duhovni nagovor. 7.25 S pesmijo pozdravljamo in voščimo. .URADNA OBJAVA. SEJEM ZA SVETLO GOVEDO fll 82. sejem, iki ga prireja Zvoza rejcev svetlega goveda za Koroško in štajersko v št. Vidu ob Glini v lopi živinorejcev, bo v četrtek, dne 10. oktobra t. 1. ob pol 10. uri. Ocenitev v vrednostne skupine bo dan prej ob 13. uri. Prignali bodo približno 80 brejih krav in telic. Vse živali so preiskane ter ne bolehajo na tuberkulozi in bacilu Bang. (Podpore za nakup pri izločenih reagentih). CERKVENI PRISPEVKI .JAVNI POZIV” Vse katoličane, ki so dolžni plačevati cerkveni prispevek, pa ga za 3. četrtletje 1957 (zaključeno L | septembra 14)57) še niso plačali, pozivamo, da v opo- i minjevalnem roku treh tednov, ki se začne L oktobra 1957, brez nadaljnega poziva plačajo svoj prispevek do 21. oktobra 1957 pri pristojnem župnem j cerkvenem svetu in da pokažejo obenem svoj davčni predpis ali mezdni izkaz. Cerkveni prispevek je po zakonu dolg, ki se mora 1 plačati in Cerkev nima dolžnosti, da bi ga po svojih organih pobirala.. Ako prispevek ni plačan, je dovoljena pravna pot. Organi, ,ki pobirajo cerkveni prispevek, uživajo pravno varstvo in imajo pravico, da zaračunajo do 2 odst. plačljivega cerkvenega | prispevka kot pobiraluo pristojbino. Ker se cerkveni prispevek v četrtletnih delnih odplačilih plačuje in sicer L marca, L junija, L septembra in L decembra, zato je bil I. septembra cerkveni prispevek za tri četrtine letnega prispevka j že plačljiv. Finančna zbornica krške školije Celovec, Marianengasse 2 iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiilliliiiiiiiimiiiiilllliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinini Nogavice, žensko spodnje perilo, moške in otroške hlače dobite najceneje pri STOFFSCHVVEMME, Klagenfurt, Benediktiner Platz. List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik-Kronika”, Celovec, Viktringcr Ring 26. — Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. — Lastnik m izdajatelj Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Janežič, Leše pri št. Jakobu. -Tiskarna D"'žbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.