Za poduk in kratek cas. Na čast stoletnici kroinpirjevi. Letos je 100 let, kar so se naši predniki še le prav poprijeli krompir saditi. Spodobi se tedaj, da stoletnici ^velikega dobrotnika človeškega", kakor se krompir po pravici imenuje, danas odkažemo jedno prvih mest v našem listu. Naj bi se gospodarji, ki so letošnje leto krompir v zemljo pokladali, spomnili leta 1773., ko je učeni dr. Parmentier v Parizu spisal knjigo na hvalo kromphju, ki mu jo je spisati naročila Fran- coska akademija zlasti zato, da bi zdramila kinetovalce k sajenju krompirja in tako se živež naklonil ljudstvu, ki je na Francoskcm prejšnja leta budo lakoto tipelo. In dr. Parraentier je tako izvrstno spisal to knjigo, da ga je akademija Pariška poslavila s častnim darilom, in da od onega časa so kmetovalci se odkrižali mnozih vraž, ki so jih popied imeli proti krompirju in se na Francoskem, potem pa tudi po druzib deželah močno poprijeli krompirja. Od leta 1773. tedaj še le se more šteti razširjenje krompirjevega sajenja, zato je po pravici letos ,,stoletnica" njegova. Prvotna doinovina našega krompirja je severna Araerika. Čeravno je neki Angleški trgovec s sužnimi, Hawkius po imenu, prvi 1. 1565 krompir iz Peru-a na Angleško prinesel, vendar se nihče ni takrat brigal za-nj. 20 let pozneje, to je 1585 ga je France Drake iz Virginije sopet na Angleško pripeljal. Zdaj so ga začeli sem ter tje saditi, al le malo veselja je še bilo do njega. Razširjala se je celo vraža, da se po vžitku njegovem človeku spustijo prhaji ali gobe (Aussatz) po koži. Vse to je oviralo, da je preteklo skoro 200 let, predno so se ljudje krompirja dobro poprijeli. Res je sicer, da krompir spada med rastline, ki imajo neko omotično sirupenino v sebi; al te strupenine ni celo nič v zrelem krompirji; nahaja se le v nezrelem krompirji, v perji njegovem, cvetnih jagodah njegovib in pa v kalih krompirjevih, to je, tistih poganjkib, kedar krompir v bramih cvesti začne. Zato je prepovedano, nezrel krompir prodajati; nevarno je pa tudi pokladati cvetne jagode ali kali krompirjeve. V zrelem krompirji pa je samo močič, beljakovec in gumi in pa nekaj malega druzih nedolžnih tvariu; po vsem tem je krompir tečna in zdrava jed. Ko je v Evropo in naše dežele prišel krompir, niso se ga ogibali ljudje toliko zato, da bi se bili bali strupenine, ki je v gori imenovanih delih krompirjevih, za ktere se vedeli niso; marali le zato niso za-nj, ker je bil tuja stvar, ki je niso poznali. ,,To ni za ljudi, to je za živino" — tako so govorili veliko veliko let povsod. Le sčasoma se jim je vrinilo preprieanje, da je krompir tudi dobra jed za človeka, in gosposke in družbe kmetijske imele so dokaj truda, da so ga kmetovalci zaeeli saditi. Tako je, kakor se beie v ,,Zgodovinskih črticah c. kr. družbe kmetijske na Kranjskem", ki jib je dr. Jan. Bleivveis na spomin stoletnice njene spisal in družba leta 1867 na svetlo dala, dmžba kmetijska na Kranjskem premije dajala kmetom, ki so največ čbel redili, murbovih dreves sadili, največ krompirja pridelali. Tako so se seasoma premagale ovire, ki so zadrževale sejanje krompirja, ki je dandanes poglaviten živež ljudem tako, da od tistibmal, kar se krompirja povsod obilno sadi, nikoli v vsi Evropi na enkrat lakote ni bilo. Spodobi sa tedaj, da se hvaležni spomiiijamo leta 1773., po kterem je krompir dospel do tega, da so ga začeli povsod saditi. Časnik ,,Jura" zato predlaga, naj bi se stoletnica krompirjeva obhajala s kako posebno slovesnostjo zdaj pri Dnna.iski vp.liki razstiavi. (nNovice.") obhajala o nuau jjv^i, Danajski veliki razstavi. (Cvet neniškutarske omike.) V Mariboru, kder se je stoletja sem kakor tudi zdaj v šolab na vse kriplje nemškutarilo, smo te dni na oglih brali naslednje uaznanilo: ,,Hirr wird ein Salite Herr auf spat genommen. Haplaz. Rukwerg in 1. Stok.'1 — Pri sv. Lenartu v Slov. goricab, kjer tudi Bismarkovih ,,saubirtov" vse gomezi, je bla nedavno nemškutarca, zapletena v neko pravdo, pied sodaijo. Uiadnik jo bara: ,,Imate priče?" Nemškutarca se odreže: „1 bob diaj pričn.' Vzbudilo je to splošen snieb, kajti se ,,pričn", nemški ,,Pritschen" imenujejo ležnice, na kterih jetniki in tudi vojaki na stražah spijo.