SEZONI I9ŽD/ŽŽ
0ZP1J1 UPRUŽENJE UIEP„ IČRALCEV D D ŠESTINI0 OPiOlR UUiUMll D D
° ° ureja m$im strniša d °
cena mn 2-50
underwood\\ L IDEAL • ERIKA 4]
pisalni stroji.
• OPALOGRAPH • SCHAPIROGRAPH
razmnoževalni aparati so najboljši.
•••
:: THE REX CO. ::
Ljubljana,
Gradišče 10. Telefon 268.
-T	"	Iv-
Spored za 34. teden.
Sreda,
Četrtek,
Petek,
Sobota,
Nedelja,
Poned.,
Torek,
Sreda,
Četrtek,
Petek,
Sobota,
Nedelja,
Poned.,
Torek,
Drama 1. maja	—	Liliom.
1. junija	—	Madame	Sans	Gene. (Vo-
jaška predstava. Začetek ob osmih zvečer.)
2. junija	—	Madame	Sans	Gene.
3. junija	—	Liliom.
4. junija	—	Peterčkove poslednje
sanje. (Otroška predstava. Začetek ob treh popoldne.)
5. junija — Liliom.
6. junija — Zaprto.
Opera
Tosca. — Gostovanje g. Roberta Primožiča iz Zagreba.
Boris Godunov. (Dijaška predstava. Začetek ob treh popoldne.)
Zaprto.
Triptychon — Plašč, Sestra Angelika, Gianni Schicchi. Trubadur.
Faust. — Gostovanje g. Sergeja Nikolajeviča iz Novega Sada.
Pevski in baletni večer kubanskih kozakov.
. maja —
1. junija —
2. junija —
3. junija —
4. junija —
5. junija —
6. junija —
A E
Izven. A E C
Izven.
Izven.
7
C
Izven.
B D Izven.
Izven.
Izven.
- 1 -
Začetek ob 8.
Konec po 11.
LILIOM
Predmestna legenda v sedmih slikah. Spisal Franc Molnar. Prevet iz nemščine Osip Šest.
Liliom ....
Julka................
Marička .... Gospa Muškat
Liza.................
Gospa Bezeg .	.
Fičur................
Mladi Bezeg .	.
Wolf Breitfeld .	.
Strugar .... Lincmann .	.	.
Policijski komisar Berkovič .... Policijski koncipist Stari stražnik .	.
Prvi policaj .	.	.
Drugi policaj .	.
Budimpeštanski stražnik Prvi detektiv .	.
Drugi detektiv .	.
Zdravnik .	.	.
Doktor Reich	.	.
Štefan Kadar	.	.
Režiser: OSIP ŠEST.
g. Peček, ga. Wintrova. ga. Rogozova. ga. Danilova, gna. Gorjupova. gna. Rakarjeva. g. Rogoz, g. Železnik, g. Plut. g. Lipah, g. Gregorin, g. Šubelj. g. Smerkolj, g. Danilo, g. Šubelj. g. Medven. g. Cesar, g. Gaberščik. g. Kralj, g. Drenovec, g. Šest. g. Strniša, g. Markič.
Štiri hišne, dva detektiva, dva delavca, lajnar. Dejanje se se vrši v budimpeštanskem „pratru“.
Po prvi, tretji in .peti sliki daljša pavza.
— 2 —
Začetek ob 8.
Konec ob 11
MADAME SANS GENE
Komedija v treh dejanjih s prologom. — Spisala Victorien Sardou in Emil Moreau.
Režiser: B. PGTJftTft.
Osebe v prologu :
Lefebere, seržant narodne garde..................g. Gregorin.
Joliceur	(	....	g. Kuratov.
Rissout > vojaki narodne garde. .... g. Gaberščik. VabontrainJ	{	....	g. Cesar.
Fouchč...........................................g- Kralj.
Vinaigre, bobnar.................................g. Bitenc.
Grof Neipperg, častnik pri avstr, poslaništvu . g. Šubelj.
Mathurin, učenec.................................gdč. Gorjupova.
Katarina, perica, s pridevkom Madame Sans
Gfine, nevesta Lefeberova....................ga. Danilova
Toinon \	|...........................gdč. Sturmova.
Julija	!	perice	%	.	,	.	.	.	.	■•	•	gdč. Rovanova.
La Eoussotte I	1...........................gdč. Rakarjeva.
Osebe v igri:
Napoleon.........................................g Danilo.
Lefebere, maršal in vojvoda gdanski	.... g. Gregorin
Fouchč, bivši policijski minister, sedaj vojvoda
otranski.....................................g- Kralj.
Savary, vojvoda Rovigo, policijski minister	g. Strniša.
Brigod, ceremonijar pri Napoleonu................g. Bitenc.
' Katarina, maršalica Lefebere, Madame Sans
G&ne iz prologa..............................ga. Danilova.
Karolina, kraljica napoljskal Napoleonovi f. . ga Wintrova.
Eliza, princeza luška	f	sestri	\.	.	gdč. Mira Danilova.
Mme (je Bassano..................................gdč Gorjupova.
Mme Je Rovigo....................................gdč. Bofilova.
Mme (je Bulow....................................gdč. Rakarjeva
Grof Neipperg, sedaj avstrijski poslanec pri
Napoleonu.............................. g. Šubelj.
Vanouville, Napoleonov adjutant..................g. Gaberščik.
Roustan \ slugi pri |............................g Cesar
Constant/ Napoleonu \............................g. Kuratov.
Desprčaux, plesni učitelj........................g. Plut.
Jasmin, Lefeborov majordom.......................g. Ločnik.
Leroy, dvorni krojač .  ....................... g. Smerkolj.
Prolog v pralnici Katarinini v Parizu, za revolucije 10. avgusta 1792.
Prvo, drugo in tretje dejanje 18 let pozneje tudi v Parizu.
Začetek ob 3.
Konec ob 6.
Peterčkove poslednje sanje
Božična povest v štirih slikah. Spisal Pavel Golia.
Režiser: O. ŠEST.
I.	Jezušček obdaruje bolnega Peterčka.
Peterček....................................... gna. Vera Danilova.
Babica............................................ga- Juvanova.
čarodej Grča J....................................9 Peček'
Mamica............................................ga. Wintrova.
Mesec, princ lazurnih dalj........................g. Lipah.
Jezušček, Marija, Sv. Jožef.
II.	Pri kralju Matjažu.
Peterček..........................................gna. Vera Danilova.
Čarodej Grča......................................g. Peček.
Mesec, princ lazurnih dalj........................g. Lipah.
Mamica............................................ga. Wintrova.
Kralj Matjaž......................................g- Danilo.
Kraljica Alenka ..................................ga. Avg. Danilova.
Kraljična Alenčica................................gna. Mira Danilova.
Poveljnik telesne straže..........................g. Železnik.
Prvi vojščak......................................g. Kralj.
Drugi vojščak ....	...................g. Subelj.
Tretji vojščak....................................g- Strniša.
Aratar............................................g. Drenovec.
Glasnik...........................................g Bitenc.
Matjaževi vojščaki in vitezi, paži.
III.	Sveta noč v gozdu.
Peterček...............................
Čarodej Grča...........................
Mesec..................................
Mamica ................................
Oče Hrast, župan gozdov gorjanskih Čarodejka Bukva
Meglica-Krasotica......................
Palček-Strahopetček....................
Jezušček...............................
Marija.................................
Sv. Jožef .  ..........................
Gašper, I	|	.
Miha, >	Sveti	trije	kralji	!
Baltazar, j	l	•	•
Angeli Palčki,	Palčice,	gozdno	prebivalstvo:
gna. Vera Danilova' g. Peček, g. Lipah, ga Wintrova. g. Gregorin, gna. Rakarjeva. ga. Šaričeva. gna. Gorupova.
g. Daneš. g. Šest. g. Gaberščik. drevesa, živali itd.
Peterček Mamica Berač Babica . Bog Oče,
IV. Jezušček odpelje Peterčka k mamici.
...............gna. Vera Danilova.
.	.	.	^	.	.	ga Wintrova.
...............g. Peček.
...............ga. Juvanova.
Jezušček, Marija, Sv. Jožef,	sv.	Trije	kralji, sv. Miklavž,
svetniki, angeli.
Začetek ob 8.
Konec po 10.
TOSCA
Melodrama v 3 dejanjih. Besedilo po V. Sardouju napisala L. Ulica in G. Giacosa, prevel Cvetko Golar; vglasbil
G. Puccini.
Dirigent in režiser: F. RCJKflVINM.
Floria Tosca, slovita pevka (sopran) Mario Cavaradossi, slikar (tenor)
Baron Scarpia, polic, načelnik (bar Cesare Angelotti (bas)
Cerkovnik (bariton)
Spoletta, birič (tenor)
Sciarrone, orožnik (bas)
Jetničar (bas) .	.	.
Pastir....................
ton)
. gna. Zikova.
g. Kovač.
R. Primožič k. g.
g. Zorman, g. Trbuhovič. g. Mohorič, g. Vovko, g. Ribič, gna. Šterkova.
Kardinal, sodnik, vodja mučilnice, pisar, častnik, podčastnik, vojaki. Cerkveni pevci, duhovniki, ljudstvo.
Godi se v Rimu leta 1800.
Nove dekoracije izdelal g. dek. slikar V. Skružny. Prva vprizoritev leta 1900 v Rimu
Začetek ob 1/2 8.
Konec po 11.
BORIS GODUNOV
Muzikalna ljudska drama v 7 slikah. Vglasbil M P. Musorgski, predelal in instrumentiral N. Rimski-Korsakov Besedilo po' Puškinu in Karamzinu poslovenil C. Golar
Dirigent: F. RUKAVINA.	Režiser:	BORIS PUTJflTfl.
Boris Godunov, ruski car (bariton) .	.	g. Levar.
Feodor ) njegova ( (mezzosopran) .	.	gna Katouskova
Ksenija / otroka \ (sopran) ....	gna Kalinova.
Dojilja......................................ga. Smolenskaja.
Knez Vasilij Ivanovič Šujski (tenor) .	.	g. Sovilski.
Pimen, kronist, menih (bas) ....	g. Zathey.
Napačni Dimitrij, Grigorij Otrepjev (tenor)	g. Kovač.
Marina Mnišek, hči vojvode iz Sandomira	gna Rewiczeva;
Varlaam 1	,	/	(bas)	...	g Zupan.
Misajil / vagabunda j (tenor) ...	g Mohorič.
Krčmarica (mezzosopran)......................gna. Šterkova.
Blaznik (tenor)..............................g. Trbuhovič.
Telesni bojar	(tenor).....................g. Bratuž.
Lovicki	\	.	(	(bas)	.	.	g. Zorman.
Cernjakovski	J Jezui a \ (bariton)	g. Perko.
Stotnik (bas)................................g. Zorman.
Glasovi iz ljudstva, bojarji, otroci bojarjev, strelci, straže, stotniki, magnati; poljske plemkinje, deklice iz Sandomira, romarji, narod. Godi se 1598 —1605 — Prva vprizoritev
1.	1874 v Petrogradu.
Nove dekoracije deloma po načrtu g. Sadikova, deloma p o lastnem načrtu naslikal g Skružny. Nove kostume po načrtu g. Sadikova izdelala ga. Waldsteinova in g. Dobry.
Prva slika: Boris Godunov, ki se je polastil prestola tako, da je umoril malega carjeviča Dimitrija, je kronan in stopa med slavnostno procesijo v cerkev, kjer se pokloni senci svojih prednikov. Narod ga navdušeno slavi.
Druga slika: Starček Pimen piše ruski letopis in končava z umorom Dimitrija. Navzoč je Grigorij Otrepjev, katerega muči tudi v sanjah častiljubna misel, kako bi izrabil v svojo korist dogodek o ubitem carjeviču Dimitriju, za katerega se pozneje izda.
Tretja slik a se vrši v krčmi na litvanski meji. Dva vagabunda, Varlaam in Misajil, tipična za rusko življenje, sta pripeljala sem Otrepjeva, ki je pobegnil iz samostana. Pride policija, ki išče Otrepjeva, kajti samostan ga je bil že naznanil oblasti. Toda zvitost in smelost Otrepjeva rešita.
četrta slika se godi v sobi carja Borisa. V njegovi družini vlada prijateljstvo, toda nad glavami vseh visi težka usoda. Borisa muči zavest, da je kriv nesreče svoje rodbine in svojega naroda. Knez Šujski mu prinese zdajci vest o groznem pojavu: ubit carjevič je tu v osebi lažnega Dimitrija. Ubogi car zapade strašni oblasti svoje težke vesti.
Peta slika: Deklice slave lepoto svoje gospodarice Marine, hčerke vojvode Sandomirskega. Lažni Dimitrij je vanjo zaljubljen. Marina ni zaljubljena, temveč častihlepna. Laska ji, postati ruska carica. Zato ga podpihuje na boj in mu obljubi ljubezen, če postane car.
Šesta slika se dogaja pod mestom Kromi. Otrepjevi pristaši so naščuvali sodrgo zoper Borisa in njegovo oblast. Ravnokar zasmehuje drhal Borisovega bojarja Mruščova. V to pride od rojstva blazni Ivanič, simbol uboge Rusije, ki jo potepta vsak, komur je ljubo. Vagabunda Varlaam in Misajil agitirata uspešno za Dimitrija. Nastopita dva jezuita, ki sta simbol nesreče Dimitrija, zakaj za časa svojega vladanja je dovolil propagirati papizem. Sodrga hoče oba obesiti, prihod Dimitrija ju reši. Narod vse pozabi in sre navdušeno za Dimitrijem.
Sedma slika: Bojarji se posvetujejo v granoviti palači v' Moskvi. Knez Šujski, sovražnik Borisov, jim pripoveduje o bolezni carja, ki prihaja ves v njeni oblasti. Starček Pimen — naročil ga je nalašč Šujski — pripoveduje o čudežih, ki se prikazujejo na grobu ubitega carjeviča. To pripovedovanje stre Borisu zadnje sile. Car čuti bližino smrti, poslovi se od svojega sina in hoče v samostan, da najde tam odpuščenje za svoj strašni greh. Toda umira tik svojega prestola, katerega je osvojil za tako grozno ceno.
Začetek ob 8.
Konec okoli 11.
TRIPTYCHON.
PLAŠČ.
Uglasbil G. Puccini. Besedilo zložil po Didiera Golda „La Houppe-lande" G. fldami. Poslovenil M. P.
Dirigent in režiser: F. RUKRVINtt.
g. Romanowski. g. Sowilski
Michele, gospodar čolna
Luigi, težak................
Tinea, „	.............
Talpa, „	.............
Giorgetta, žena Michela Frugola, žena Talpe Prodajalec pesmi .	.	.
Ljubimec....................
Ljubimka
Težaki, lajnar, dekleta. Dejanje se vrši na čolnu.
SESTRA ANGELIKA.
Besedilo zložil G. Forzano. Poslovenil dr. I. Šorli.
g. Mohorič, g. Zorman, gna. Thalerjeva, gna. Šterkova. g. Banovec, g. Bratuš, ga. Ribičeva.
Sestra Angelika . Teta kneginja Prednica .	.	.
Penitencijarka Predstojnica novic Sestra Genovefa . Sestra Ozmina Sestra Dolcina
Sestri nabiralki j
Novici
Sestra ključarica
Dejanje se godi h koncu 17
.	.	gna. Zikova.
.	.	ga. Thierry-Kavčnikova.
.	.	gna. Smolenskaja.
.	.	gna. Sfiligojeva.
.	.	gna. Kalouskova.
. . gna. Lewandowska.
.	.	gna. Pretnarjeva.
.	.	gna. Ponikvarjeva.
.	.	gna. Ribičeva.
.	.	gna. Jeromova.
.	.	ga. Trbuhovičeva.
. . gnu. Mišičeva.
.	.	ga. Lumbarjeva.
stoletja v samostanu.
GIANNI SCHICCHI.
Besedilo zložil G. Forzano. Poslovenil dr. I. Šorli
Gianni Schicchi....................
Lauretta, njegova hči ... .
Žita, nazvana „Stara“, sorodnica Buosa Rinuccio, nečak Zite .	.	..
Gherardo, nečak Buosa	.	.	.
Nella, njegova soproga .	.
Gherardino, njun sin ...	.
Betto iz Signe, svak Buosa Simon, sorodnik Buosa .	.	.
Marco, njegov sin..................
Ciesca, njegova soproga	.	.	.
Maestro Spinelloccio, zdravnik flmantio plemeniti Nicolao, notar Pinellino, čevljar . , .	.	.
Guccio, barvar ....................
Dejanje se vrši v Firenci leta 1299. — Dekoracije
g. Levar, ga Lovšetova. gna. Šterkova. g. Kovač, g. Bratuš, gna. Koreninova. g. Habič, g. Zorman, g. Zupan, g. Bagrov, ga. Smolenskaja g. Perko, g. Terčič. g. Erklavec. g. Ribič, naslikal g. Skružny.
Plašč. Micliele, lastnik čolna, ležečega zdaj v kanalu Sene pred Parizom, ima lepo mlado ženo. Med težaki; ki nalagajo in razkladajo blago njegovega čolna, služi tudi Luigi, mladostni prijatelj njegove žene. Med njim in njegovo ženo vzplamti ob spominih na otroška in svobodna leta ljubezen, ki konča s tem, da zadavi Micliele svojega tekmeca ter skrije truplo pod svoj plašč.
Sestra Angelika. V velikem obzidju ženskega samostana. Solnčni zahod spomladi. Svetel žarek pada na curek iz vodometa. Nune so v cerkvi in pojo. Dve novici zapoznelki prideta čez oder, poslušata žvrgolenje v topolih in šele potem vstopita, dočim sestra Angelika, ki pride tudi prekasno, v znak popolnega kesa poklekne na pragu in poljubi zemljo. Zato pa potem, ko pridejo malo za tem sestre iz cerkve, s. penitancijarka ukori oni dve, njej pa odpusti zamudo. Ko je kaznovala še dve drugi sestri, dovoli ostalim odmor, ter se nune razidejo po dvorišču in vrtu. Tu ena opozori druge na solnčni žarek nad vodometom. Vse se razveseli, ker pridejo sedaj edini trije večeri, takozvani »zlati večeri«, ko solnce prisije v klavzuro do vodnjaka. Pa že jih tudi obide globoka otožnost, ker je to znak, da je spet prošlo eno leto. Ko ena predlaga, da bi orosile s to »zlato vodo« grob zadnji umrli sestri, jih gre mnogo na pokopališče, ostale pa se zamislijo v to, ali imajo še kako željo v srcu. Ena bi po tolikem času spet rada videla in pogladila jančka, druge dražijo sladkosnedo tovarišico, da si želi kak dober pregrizek. Ne brez nekoliko ženske zlobnosti vprašajo s. Angeliko, ali ona res nima nobene želje, in ko ona to zanika, pa se odstrani med svoje cvetice, izražajo nad tem svoje dvome, češ, da si gotovo želi kakega poročila o svojcih, ki se je že sedem let več ne spomnijo, čeprav je visokega, da, knežjega rodu. Tu naglo priteče sestra strežnica, proseč s. Angeliko, naj ji da kaj za sestro, ki so jo opikale ose. Res s. Angelika takoj najde rastlino, s katero naj si ona namaže rane, sok druge pa naj pije. Zdaj prideta dve sestri, ki sta bili šli pobirat k ljudem milodare in jih izročita sestri gospodinji. Ena teh sester obenem pove, da se je zunaj pred vrati ustavila sijajna kočija, in to spravi s. Angeliko v največjo razburjenost. Izkaže se, da velja poset res njej — prišla je kneginja, njena teta. Prednica pozove s. Angeliko v govorilnico, kjer jo čaka kakor kamen hladna in nepristopna starka. Teta ji je prinesla v podpis dokument, s katerim je razdelila vse premoženje Angeličine knežje hiše, kakor sta ji bila to pred 20 leti, ko sta umirala, naročila Angeličin oče in mati. To razdelitev da je zdaj izvršila, ker je Angeličina mlajša sestra nevesta. In kdo je ženin? »Kdo drugi, ako ne On, ki je izbrisal madež, s katerim ste vi oskrunili beli grb naše hiše?!« ji teta kruto odgovori. Torej hoče teta žrtvovati tudi še sestro! A pove naj vsaj, kaj je z njenim, Angeličinim sinkom, ki so ga ji iztrgali takoj po rojstvu.
Brez posebnega oklevanja teta pove, da je dete umrlo. Zdaj je za nesrečnico vse končano. V brezupnem joku se zgrudi na tla, toda teta misli samo na svoj dokument, ki ga ji Angelika tudi brezčutno podpiše. Teta odide, Angelika pa obupno kliče svoje dete. Z rnigla-njem drobne zvezdice naj da znamenje, ali sme kmalu k njemu. In res je »Marija ta čudež storila«! Ko zapoje zvon, odide s. Angelika kakor zamaknjena v svojo celico. Cim pa je v samostanu vse tiho, se njena vrata spet odpro, in ona pride na vrt, kjer si zapali ogenj, pristavi prsten lonček in si nabere vanj strupenih rastlin. Ves čas v misli, da jo je z Marijinim privoljenjem poklical sinček, izpije potem strup. Sedaj naenkrat spozna svojo grozno zmoto in svoj strašni greh. Obupno kliče Marijo, naj jo reši: naj je ne pusti umreti v smrtnem grehu in ji da znamenje, da ji je odpustila. In glej: nenadoma se razsvetli vsa cerkvica, in čudež se prične: Vrata cerkvice se počasi odpro in v tajinstvenem svitu se vidi vsa polna angelov. Na pragu se prikaže Marija Tolažnica, slovesna in mila, pred njo plavolas deček v beli obleki. Marija napoti dete, ne da se ga dotakne, proti umirajoči, ki izteguje roke proti njemu. Dete počasi napravi prvi, drugi in tretji korak. Ko je dete že čisto blizu, se s. Angelika počasi zgrudi in umre.' Čudež ugasne.
Gianni Schicchi. Florentinski bogataš Buoso Donati je pravkar izdihnil. Njegovi sorodniki še kleče ob njegovi postelji in ga .objokujejo. Tu zapazijo, da je najubožnejši izmed njih, Betto, po-šepetal nekaj Nelli, ženi pokojnikovega nečaka Gherarda, in da se je ta zelo prestrašila. Kaj je bilo? No, glas, ki se širi po bližnji vasi Signi, da je Buoso vse svoje premoženje zapustil nekemu samostanu. Sedaj je seveda konec žalovanju — preveč imajo opraviti /. mislijo, kaj bo, ako se govorica uresniči. Naposled pogodi Simon, najstarejši, tole misel: ako je oporoka pri notarju, potem gorje; ako pa je še v ti sobi in jo najdejo, se izteče lahko še vse dobro. Mrzlično sc lotijo iskanja. V neki omari res iztakne testament Rinuccio, nečak pokojnikove sestričine, stare Zite, in to srečo porabi v to, da bi od tete dosegel dovoljenje, naj bi se še letos smel poročiti z Laurctto, hčerko Gianna Schicchija. Teta je bila namreč doslej odločno proti ti zvezi, ker ji je dekle presiromašno. Zdaj je stvar seveda drugačna, in starka meni: »Ako se vse dobro konča, vzemi si magari ciganko!« Celo sama pošlje malega Gherardina, Gherardovega sinčka, po Gianna Schicchija in Lauretto. Prve besede oporoke: »Zapuščam ljubi Žiti in Simonu . . .« potrdijo veselo pričakovanje, in dediči začnejo govoriti že o tem, kaj bi vsak najrajši imel iz Buosovega bogastva. Tu naenkrat kakor strela: ko so se odločili, da berejo oporoko dalje, vidijo da jim pokojni res ničesar ni zapustil. Torej govorica ni bila prazna! Besen srd se polasti vse družbe, odduška pa si dajo v divjem psovanju na fratre, ki bodo zdaj »vse požrli«. A res
- 10 —
nobene pomoči, nobenega sveta? Ne, niti Simon ne ve ničesar, čeprav je bil celo župan v Fucecchiu! Edini, ki bi mogel pomagati, je Gianni Schicchi, človek namazan z vsemi žavbami, meni Rinuccio. Toda o tem pred vsem teta Žita ne mara ničesar slišati; sovraži ga že zato, ker je Laurettin oče. No, tudi ostalim se zdi za malo, da bi kak Do-nati vzel hčerko človeka, ki je prišel s kmetov. Zaman je vse opozarjanje mladeničevo na izredno prebrisanost očeta njegove ljubice in očitki sorodnikom, kako so smešni njihovi predsodki — ko Gianni Schicchi prispe na prejšnji Zitin poziv s svojo hčerko, ga zdaj ona prva sprejme vse prej nego ljubeznivo. Ker pa tudi Gianni ni izmed pohlevnih, se med njima uname prepir, ki konča z nebrojem psovk od obeh strani. Toda Rinunccijeve prošnje in hčerine solze Gianna le ganejo, da se loti zadeve. Z oporoko, ki mu jo je pokazala Žita, ni seveda nič. Toda že ima drugo misel v glavi. Ko pošlje prej hčerko domov, zabiči dedičem, naj brezpogojno skrbe za to, da nihče izven hiše ne izve za Buosovo smrt. Mrliča naj odnesejo v sosednjo sobo, pogase sveče, posteljejo posteljo in spravijo sploh sobo v prejšnje stanje. Predno pa jim more dalje razložiti svoj načrt, pride zdravnik Spinelocchio. Schicchi utegne samo še šepniti, naj ga ne pustijo k njemu, in že je smuknil za gardine pri postelji. Od tam potem prosi zdravnika z glasom pokojnega Buosa — glasom, tako dobro ponarejenim, da so se sorodniki sami v prvem hipu vsi prestrašili -naj ga pusti malo počivati, ko mu je mnogo bolje, ter da naj pride rajši zvečer še malo pogledat. Ko zdravnik, ponosen na uspeh svoje »šole«, odide, pošlje Schicchi enega izmed sorodnikov po notarja, češ, da želi Buoso Donati napraviti testament, si da prinesti pokojnikovo nočno srajco, globoko čez čelo segajočo njegovo nočno čepico, ruto za čez obraz in pozove Buosove sorodnike, naj porabijo čas do prihoda notarja, da se domenijo, kako si razdelijo dediščino. Od začetka gre vse gladko: gotovino dobe vsi na enake dele, posestva pa ta to, oni drugo in tako dalje. Ko pa ostane še samo hiša v Florenci, mlini v Signi in Buosova mula, se vname za to med dediči Ijut prepir, ki kar ne morejo iz njega. Tu jih opozori od zunaj mrtvaški zvon, da je vest o Buosovi smrti najbrže že prodrla v javnost. No, po sreči je umrl samo neki krščeni zamorec, a strah jih ie iz-trcznil vsaj toliko, da prepuste odločitev glede spornih predmetov Giannu Schicchiju. Ta sprejme in obeča vsakemu izmed dedičev (ki ga drug za drugim, vsak za hrbtom drugega poskušajo podkupiti), da bo dal mulo, mline in hišo njemu. Med tein so našemili Gianna v pravega Buosa, proslavljajoč ga neprestano kot svojega rešitelja. Zdaj jili Schicchi opozori	le	še na posledice, »ako bi	prišla stvar	na
dan: zakon predpisuje	za	krivca in pomagača izgubo	roke ter na	to
izgon! Naj torej dobro premislijo, predno bi se spet sprli med seboj! Toda dovolj — notar	je	tu	in ž njim za priči čevljar Pinellino	in
barvar Cuccio. Sicer	pa	je	vse drugo pripravjeno:	mizica za no-
— n —
I
tarja v zatemnjeni sobi, zadaj za gardinami v postelji pa Gianni Schicchi, zdaj Buoso Donati. In z njegovim glasom Gianni narekuje oporoko: onim fratrom par lir (češ, kdor veliko zapusti samostanom in cerkvam, temu gotovo očitajo, da si je vse, kar ima, le prislepa-ril); ostalo premoženje pa, kakor so si dediči bili prej vse določili: ta posestva temu, ona tam drugemu in tako dalje do mule, mlinov in hiše v Florenci. Seveda je vsakdo prepričan, da bo Gianni izpolnil obljubo in zapustil te reči njemu. Toda kdo dobi mulo? »Prezvesti moj dragi prijatelj Gianni Schicchi«, narekuje »bolnik«. Prav tako hišo in mline! Po vsakem teh stavkov dediči po koncu, toda Gianni jim zapoje pesem, kako z ostanki svoje odsekane roke zadnjič in za vedno pozdravljajo lepo Florenco. Ne pomaga nič Ireba je pogoltniti ves besni srd! Šele, ko je notar s pričami že odšel, se vržejo vsi nanj. Toda on jih z Buosovo palico požene iz —- svoje hiše. V sobi sta samo še Rinunccio in Lauretta, ki se držita vsa ganjena v objemu. Sam Gianni je ganjen, ko ju gleda. »Sicer bi me bil naš Dante za to lumparijo poslal v svoj pekel in izlil name tam vso svojo jezo; toda, upam, da mi vsaj vidva dasta odvezo . . .«, jima reče, predno pade zavesa.
Začetek ob 8.
Konec ob 11
TRUBADUR
(IL TROVATORE)
Opera v 4. dejanjih. Besedilo spisal S. Cammerano, prevel F\. Štritof. Vglasbil G. Verdi
Dirigent: F\. NEFFftT.	Režiser: F. BUČAR.
Grof Luna (bariton).................g. Romanowski.
Leonora (sopran).................. .	ga. Lovšetova.
Ineza, njena družica	(mezzo-sopran)	ga. Smolenskaja.
Azucena, ciganka (mezzo-sopran)	.	. gna. Šterkova.
Manrico, njen rejenec, trubadur (tenor) g. Drvota.
Ruiz, njegov, prijatelj (tenor) .... g. Mohorič. Ferrando, načelnik grajske straže (bas) g. Zupan.
Ciganski poglavar (bariton) .... g. Perko.
Sel (tenor).........................g. Simončič.
Služinčad, spremstvo, vojaki, cigani. — Godi se deloma v Biskaji, deloma v flragoniji v 15. stoletju.
Prva vprizoritev 1. 1853 v Rimu.
i. Ferrando pripoveduje straži, da je imel stari grof Luna dva sina. Mlajšega je bila neka ciganka začarala. Ker so jo zato zežgali, je ugrabila njena hči Azucena grofovo dele in ga baje iz maščevanja vrgla v ogenj. Po nalogu rajnega grofa, ki tega nikdar ni mogel ver-ieti, išče Ferrando zločinsko ciganko. — Premen a. Leonora razodene Inezi, da ljubi trubadurja. Grof Luna hoče zapeti Leonori podoknico. Sreča se s svojim tekmecem Manricom tur ga pozove na dvoboj.
II.	Azucena pripoveduje Manricu grozne doživljaje iz svoje preteklosti in mu odkrije svoje sovraštvo proti Lunovim. Manrico sklene Maščevati se nad protivnikom. V tem pride sel s poročilom, da namerava Leonora iti v samostan, ker misli, da je Manrico mrtev. — Premen a. Luna hoče preprečiti Leonorin vstop v samostan. Manrico prihiti in odvede Leonoro.
— 13 —
III. V taborišče grofa Lune privedo Azuceno, v kateri spozna Perrando zločinsko ciganko. — P r e m e n a. Manricu in Leonori naznani Rniz, da vedejo Lunovi vojaki Azuceno na grmado. Manrico odide, da bi jo rešil.
IV. Manrico je z Azuceno vred pal v roke Luni. Oba sta obso-lena na smrt. Pred ječo toži Leonora. Z dvora se čuje mrtvaški zbor, iz ječe Manricova pesem. — Premena. Leonora, ki je bila vzela strup, pride v ječo po Manrica; on pa jo pahne od sebe, misleč, da mu je postala nezvesta. Ko Leonora umre, da Luna Manrica sežgati. Azucena mu razodene grozno skrivnost: Bil je tvoj brat.
—	14	—
Začetek ob '/a 8.
Konec okrog 12.
FAUST
lOpera v petih dejanjih. Besedilo po Goetheju spisala J. Barbier in M. Carre, vglasbil Charles Gounod.
Dirigent in režiser F. RUKAVINA.
Faust (tenor) .	.......................g. Sovilski.
Mefisto (bas)..................g. Sergej Nikolajevič k. g.
Margareta (sopran)........................gna. Žikova.
Valentin, njen brat (bariton).............g. Levar.
Marta, njena soseda (mezzo-sopran) .	. gna. Revviczeva.
Siebel, študent (sopran)..................ga. Levandovska.
Wagner, študent (bas).....................g. Zorman.
Vojaki, meščani in meščanke. Prikazni v podzemeljskem kraljestvu. — Plese priredil g. baletni mojster Pohan. — Godi se na Nemškem v začetku šestnajstega stoletja. — Prva vprizoritev I. 1859 v Parizu.
I. Faust obupuje, ker je uvidel, da je v vedi zaman iskal rešitve svetovne uganke. 2e si hoče vzeti življenje, kar zapojo velikonočni zvonovi in Ka iztrgajo mračnim mislim. Sedaj pokliče hudiča na pomoč. Mefisto mu obljubi novo mladost, če se mu Faust zapiše. Faust privoli po težkem boju še-le, ko mu je Mefisto pričaral Margaretino podobo pred oči.
II. Ljudstvo pije in raja pred mestom. Valentinu, ki se odpravlja na vojno, obljubita Wagner in Siebel, da bosta čuvala njegovo sestro Margareto. Pivcem se pridruži Mefisto in se spre z Valentinom; a Mefistu ne škodi orožje; vsi spoznajo osupli, da se tepejo z vragom samim in se umaknejo. Mefisto pokaže Faustu Margareto, ki prihaja iz cerkve. Faust jo nagovori, ona ga zavrne.
III.	Mefisto položi Margareti na prag dragocen nakit. Deklica Ka najde, si ga nadene in je vsa očarana. Faust pride in med obema vzplamti ljubezen.
IV.	Valentin se je vrnil domov. Mefisto zapoje zabavljivo Podoknico. Valentin plane iz hiše in pade smrtno ranjen v boju zoper Fausta in Mefista. Margareto, ki se vrže plakaje na umirajočega, Prekolne. — Premena. Margareta išče uteho v cerkvi ali zli duh io muči, dokler se nezavestna ne zgrudi.
— 15 —
V.	Mefisto privede Fausta v svoje čarobno kraljestvo, kjer ga omamijo lepe grešnice. (Balet.) Toda Fausta peče vest. Spomni se Margarete. Prikazni izginejo, in nenadoma je zopet na zemlji. Mefisto ga pelje k Margareti. — Premena. — Margareta je v ječi, ker je umorila svoje dete. Faust jo hoče rešiti, a jo ne more pregovoriti, da bi šla ž njim. Ko se pokaže še Mefisto, kliče prestrašena devica v skrajni sili nebesa na pomoč; Bog se je usmilil in jo sprejme k sebi. Fausta odvede Mefisto.
H. Heine:
Sem vedno te ljubil.
Sem vedno te ljubil in ljubim te še — Pa da se ve« svet strmoglavi, iz teli razvalin plapolali bi le plameni moje ljubavi.
Očesec modre vijolice.
Očesec modre vijolice, rdečili tvojih lic rožice, ročic prebele še lilije cvetijo, cvetijo, naprej cveto — le srčece je že suho.
Ivan Albreht.
H. Heine:
Ivan Albreht.
17
Zakaj?
Skozi ozko okno sije solnce, poigrava z rdečimi celejami na visokem stojalu, reže v tankih črtali praznino, doseže mizo sredi sobe in obtiči na vogalu kot velika, svetla lisa.
Pri mizi sedi Stana. Bele roke so naslonjene na rob, zlato-Jasa glavica klone kot pod pezo težkih kit, velike, rujave, globoke oči zro otožno na ulico.
—	Ljubljeni!
Samo. ta beseda ždi na belem pisemskem papirju. Crke 30 zbadajo, vabijo, praznina pod začetim pismom jo mika s svojo beloto ... Stana išče besed, izrazov. Naenkrat ji zableste v očeh solze, spolze preko žametnega lica na bele leliti. Stana skrije glavico v dlani in zaplaka polglasno, krčevito.
Stana je živela v malem mestu. Fanta je imela, lepega* ponosnega. Tudi ona je bila krasna. Žal, da on ni mogel dobiti službe v nje rodnem kraju, bival je v par ur oddaljenem večjem mestu. Obiskaval jo je in ji mnogokrat pisal. Vračala mu je ljubezen s tiho, udano ljubavjo, le pisala mu ni nikoli-Večkrat ji je to očital; vsakrat mu je obljubila pisati, toda, ko je sedla k mizi in vzela peresnik v roke, ni mogla napisati ničesar, kar bi se ji dozdevalo res ljubeče in pisano iz srca. Vsako pismo je strgala nedovršeno, komaj čakala njegovega prihoda in se potem opravičevala pred njim. Pregloboka in presilna se ji je dozdevala njena ljubezen, zato so se ji zdeli (tudi vsi izrazi preplitki, prevsakdatiji, da, skoro banalni-Iskala je krasnih izrazov, poskušala sestaviti lepe stavke, polne moči, ljubezni in življenja, pa jih ni našla v svojem spominu in večkrat si je zaman belila po cele ure svojo zlatolaso glavico.
Fant ji je sproti odpuščal, ljubkoval ž njo in ji prisegal večno ljubezen in zvestobo. Ona ga je ljubila in trepetala zanj v svoji ljubezni kakor plašna golobica v večnem strahu, da ga ne premoti druga.
— 18 —
Po vsakem pismu, na katero mu ni odgovorila, je prišel v par dneh navadno sam, pripeljal se je z večernim vlakom in se mudil par ur.
Snoči ga je čakala koprneče, nestrpno. 2e štirinajst dni ga ni bilo. Na njegovo drugo pismo mu je poslala razglednico s pozdravom, toda on ni prišel.
Danes ji pa piše pismo. Očita ji, da ga nima rada, da mu ni pisala niti eno pismo, in da se je, čeprav težko, odločil za drugo.
Stana bere, bere in ne more umeti. Odpisati hoče, pa ne more. Kako? Še v drugem razpoloženju mu ni mogla odgovoriti, a kako danes?
Ko se izplaka, se zazre v bujno rdečo celejo, ki jo je prinesel zadnjič nje dragi. Vsa je krvava, vsa žari v solnčnih žarkih! Zazdi se ji, da je ta celeja nje srce, čuteče in plamteče, toda molčeče srce, ki ga ji je vrnil nezvesti. Žarki, vroči žarki prebadajo to srce, da žari in drhti v svoji tihi, strašni bolečini!
—	Zakaj si to storil? —
Tih vzdih se ji prikrade iz duše, neizmerna bol ji iztisne spet solzo, ki zablesti v nje prelestnih očeh. Potem se premaga nadaljuje pismo:
Zakaj si to storil? Kako, da nisi razumel? Izraza nisem imela za svojo veliko ljubezen. Bodi srečen!	Stana.
Solnčni žarek huškne iz mize, hip se potuhne na tleh, objame še enkrat rdečo celejo in izgine skozi okno.
Mrak se bliža. Temnordeča stoji celeja pri oknu kot velika, nejasna, krvava kepa, od nje pa vise cvetovi cunjasti, ohlapni...	G.	S	t	r n i š a.
19
Ruske romance.
1.	Pri kaminu.
Ti sediš pri kaminu in z dušo težko zreš, ko ogenj žalno dogoreva, ko v njem plamen zdaj svetel razvname temo, zdaj spet sobo s polmrakom odeva.
Ti žaluješ... po čem? po preteklih li dneli, polnili nežne ljubezni, pozdravov? ...
Kaj to iščeš tam y ogljili gorečih na tleh? — Je vse eno, če gledaš v daljavo...
Le počakaj, še hip in — že ognja ne bo, ki te znal je ljubavno ogreti in v kaminu ostane kup oglja samo, ki ni moglo dočista zgoreti.
A ljubezen, o draga, je tak-le kamin, kjer zgore vse najlepše nam sanje; ko ugasne ljubav —, v srcu mraz je temin pa trpljenje in solz trepetanje!...
— 20 —
2.	Jaz pomnim dan . . .
Jaz pomnim dan ... ali to jc bila sreča, ko prvič segla sva drug drugemu v roko; jesen je bila, mraz in megla dež roseča, no lepše vesne več za nas ne bo...
Jaz pomnim dan, to bil je dan spomladnji, ko sva ločila se s teboj na vekomaj; na dušo legel je jesenski somrak hladni, — o, da neznan bi nama bil ta maj!
Prošla so leta ... Midva spet sva skupaj, miruje v meni kri, ti mrzla si ko led, pod kodri sivih las več najti ni obupa, izginil je ljubezni naše sled!
— 21 —
3.	V mesečni noči.
V mesečni noči snežec srebrni: trojka po cesti leti, ne zvrni!
Din-din-din, din-din-din zvonki! zvonček zveni, tale zvok, tale zvonk mnogo mi govori.
Pomnim sestanek v zgodnji pomladi, prvič ko smo se.imeli tak radi; kakor zvonček Tvoj mladi mi glas je zvenčl, din-din-din, din-din-din sladko ljubezen pel.
Pomnim množice polno dvorano, ličece drage pod pajčolanom.
Din-din-din, din-din-din: žvenk kozarcev zveni, z mlado ženko ves srečen moj tekmec stoji!
Prevel R. Peterlin-Petruška.
- 22 —
III
jjj Avguštin in Ing. Viktor Accetto m
inženjersko stavbno podjetje
H o°o LJUBLJANA, Trg Tabor 2
o
oo
Telefon interurban št. 555
Deln. glavnica
izvršuje vse bančne posle najtočneje in najkulantneje. Podružnice: Novo mesto, Rakek, Slovenjgradec.
Telefoni: št. 146, 458.	□ I	I	□	Brzojavke:	ESKOMPTNR.
Vizitke, kuverte, račune in druge tiskovine m izvršuje lično in poceni
Zvezna tiskarna	|
v Ljubljani, Wo!fova ulica štev. 1.	§j
i	iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii	B
|	ihum Čjčikot) KAVČIČ	U
IP	Ljubljana, Gradišče štev. 5	m
1	Večkrat na dan sveže	=====
|	in raznovrstno pecivo.	m
i	llllllllllllllllllllIKIIlllllllllllllllllllllllllllli	fl
I NOVE KNJIGE! I
H V založbi „Zvezne tiskarne" v Ljubljani sta Izšli zopet dve novi knjigi: g H Dr. Fr. Ogrin: SLIKE IZ BELOKRAJINE. 80 strani. — Iv. Rozman: g g NAŠA BOL. 67 strani. — NEKOLIKO ZGODOVINE K POLOMU NA J KOROŠKEM. Naslovna slika A. Gasparija.
Cena vsaki knjigi 8.— Din. .
Naročajo se v	J
1 Zvezni knjigarni Ljubljana, Marijin trg št. 8. I
J|IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII|||L
I mm DRUŽBA U JUGOSLAVIJO 1
1LJUBLJAM	Vojaška	ul.	101
s	priporoča svoje mlečne izdelke, kot surovo	§
1	maslo, razne vrste sira, zlasti pa pasterizirano	§
§1	mleko, ki ga bo dostavljala v prihodnje na dom.	|
^lllilllllliiiiliiiiiiiiilillllllliiiillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllliliiiiiiiiillliiillllllllllilllll^
O
<
CxL
O
cQ
I
<
Z
<
cQ
<
V
ul
Z
<
cy.
o
<
r~D
(U ..
D' UJ - U
I Z
O HM
S “
S Q o
a
S
15 a
£ ra U.N O -O|
* s
ra £ g Krt tC
»U .V
O 2= W cC
10 . q;
- 5 c .V>
'I ® «
§> . .2.
>U o
U -r; N UJ O XI
S
1*1
11 |
Q fe z
ž « u s
(U .i, U J
*
Z
<
0Q
.. UJ
O H
O cC
IŽ H tc cn
N - 0£ ž u 5 co | 2
d^L.
u. C/5 Lj
* ^ H
^ až
Z ^
ž
-s
E
8
S
00
V-
Natisnila »Zvezna tiskarna" v Ljubljani