OBISK NA DOMU Alkoholizem med nami Bil sem na točki nič Kadar pišemo o alkoholizmu, razširje-nem zlu današnjega časa, se bojimo, da uspeh posameznika, ki to zlo premaga, ne napihnemo preveč. Bati se je, da takega človeka posmehljivo postavljamo za ne-kakšnega heroja, ki je storil nekaj nena-vadnega, obenem pa pozabimo stotine dru-gih, ki ostajajo v vrtincu brezumne strasti. • Z Alojzem Mežnarjem sva se pogo-varjala tri ure. Temeljito, pošteno in od-krito. Ta trenutek mu verjamem in zaupam. Zdi se, da je zaupanje bistveno ... • S tovarišem Posavcem, socialnim de-lavcem, sva segla v roke vitkemu štiride-setletniku, mladostnega in prijaznega vide-za. Udobno urejeno stanovanje pač ne ka-že, da je v teh prostorih še pred dobrim letom vladal pekel. . . Soproga Breda skuha kavico, povabi naju, naj sedeva. Mlajša hčerkica Karmen se zaupljivo nasmiha in igra na mehko obloženih tleh... Idila? • »Petnajst let sem pil... Bil sem pre-cej skrit in tih alkoholik. V delovni orga-nizaciji na primer nisem veljal za poseb-nega pijanca, pil sem približno toliko kot drugi. Svoj občutek brezskrbja sem navad-no dosegel na poti domov. Samo, da se mi je vrtelo ... • Doma pa je šlo navzdol. Prepiri na dnevnem redu, sebičnost, trma, vztrajanje pri svojem. Lagal sem sebi, ženi, vsako-mur. .. Končno sva se z ženo razvezala, še vedno sem vztrajal pri svojem. Zapustil sem družinsko stanovanje in se preselil k očetu. Potem je počilo ... • Šlo je za moj obstoj, službo in življe-nje ... V Toplarni, kjer sem zaposlen, so me postavili pred odločitev — zdravljenje. Ni-so bili surovi, vendar odločni, tovariški, posebno tovariš sekretar .. .« • Obdobje zdravljenja na Škofljici se je Lojzu zarezalo v srce. Pet mesecev je pre-biral strokovno literaturo in spoznaval al-kohol v njegovi najmračnejši podobi. 2ivel je z ničkoliko sebi podobnimi. Breda, kth-ka, simpatična žena nanj ni pozabila. Z ne-uničljivim upanjem v srcu mu je pomagala, ko se je jel zavedati gorja in nesreče, ki ju je povzročil. • »V zdravljenju je skoraj najvažnejša javna predstavitev. Po določenem študi-ju ... Da, temu smemo in moramo reči štu-dij. Takrat se mora človek iskreno poglo-biti v sebe. Nikakršna prevara, laž in sram ne pride v poštev. Glasno pove sebi podob-nim zakaj in kako se je znašel tu. Predvsem pa je to odkrit pogovor s samim seboj. Pre-gledati in pojasniti se moraš do poslednje potankosti, do zadnjega vlakna . . . • Pomoč žene pri tem je neprecenljiva vrednosti. Tako se ne počutiš osamljenega, imaš skoraj docela normalen občutek. Veš, da se imaš komu zaupati in da taisti zaupa-nje vrača.« • Kaj naj ukrene družina alkoholika? Kam naj se obrne? Kje dobi pomoč? Odgo-vorila je Breda Mežnar: • »Vsekakor na socialno službo v obči-ni. Vendar se mi zdi, da je ta služba ne-koliko skrita, ne ve se dovolj zanjo. Tudi zdravniki niso vedno dovolj pozorni na al-koholizem. Lojz, ki je imel tipično obole-nje alkoholika, alkoholni polynevritis — vnetje perifernih živcev, je bil zdravljen kot revmatik, dobil obsevanja in celo 14 dni staleža . .. Tudi v delovnih organizaci-jah bi se lahko marsikaj storilo .. . • Edina prava pot pa je zdravljenje v posebni strokovni ustanovi, z lastnim spo-znanjem in ob nesebični pomoči najbližjih. Ne, tam se nismo naučile svojih mož pre-našati. Mnoge plahe ženičke smo postale zelo revolucionarne. Kakšna sprememba! Zavedle smo se svoje vloge v terapiji in življenju.« • Tudi Lojz je tega mnenja. Človek se mora osvestiti, priznati krivice in neumno-sti, ki jih je storil: • »Vsakdo, ki se znajde na tej poti, pa pomoč potrebuje. Glejte, za mene se je do-bro končalo. Bil sem na točki n i č. Brez družine, brez prijateljev, razrvan, na tem, da izgubim delo. Moje dostojanstvo je bi-lo hudo omajano. Danes mi je vrnjeno vse: dom, družina, zaupanje kolegov . .. Lahko rečem, da sem srečen človek ...« • Lojze Mežnar je član izvršnega odbo-ra sindikata, delavskega sveta, dipsciplin-ske komisije in Zveze komunistov. Vklju-čen je v družbo v polnem smislu te besede. Enkrat tedensko s soprogo obiščeta klub zdravljehih alkoholikov. Tam se pogovar-jajo o svojih skupnih težavah in ta stalni stik je tudi zdravljenim potreben. Srečuje-jo se kot prijatelji. Mežnarjeva sta priprav-ljena pomagati. Pomagati tistim, ki zgub-ljeni tavajo v močvirju izkrivljenih pred-stav, v okolju, ki jih odklanja. Pomagati ljudem, ki jim je pogosto le še zgoč poži-rek namišljena uteha. Ljudem, ki so zgre-šili preprosto življenje ali kakorkoli zaigra--li svetel dan. • Skupaj s tovarišem Posavcem sta po-budnika sestanka žena ali mož nezdravlje-nih alkoholikov. Lojz je pripravljen javno povedati ali opisati svojo zgodbo. Da bi ljudje ne iskali napačne rešitve ali daljše poti. Morda je moč tudi tako koga prebu-diti, da si pridobi nazaj svoje človeško do-stojanstvo. • »Danes je odnos ljudi do mene zelo različen. Nekateri menijo, da je to le slaba šala in da bom kmalu pil, drugi mi zaupajo. In vidite ... Kako smem zaigrati njihovo zaupanje? Hvaležen sem ženi, zdravnikom, tovarišem v klubu. Hvaležen za svojo in najino srečo.« • Lojze Mežnar rad goji cvetje in po-maga ženi. Našel si je tudi svoj cilj. Zani-majo ga tisti, ki so na točki ni č ali se ji strmo približujejo. Pomagal bi jim rad. Cuti se hvaležnega marsikomu, vendar piko na i pa je le sam postavil. Človek ima pač to čudovito lastnost, da s seboj napravi natan-ko tisto kar hoče. Zato Lojzu zaupajmo ... Bogomir Šefic ' - -- (Foto Jaka Bregar)