di! 01) RIMSKI KATOLIK ŠESTI TEČAJ III. ZVEZEK VREJUJE IN IZDAJA dr. ANTON MAHNIČ, profesor bogoslovja mm) (lil V GORICI '%t/ niLARIJANSKA. TISKARNA 1894 Izhaja vsak trotji mesec. — Velja oel točaj 2 gld. lil) 2Va znanje. Pričujoči zvezek obsega 168 strani, torej 40 strani več ko po navadi; zato bo pa četrti zvezek imel le 112 strani, izvzemši seveda „ prilogo", katera bo, kaker naznanjamo na drugem mestu, odslej stalna. Prosimo vljudno ono gospodo naročnike, ki za preteklo in tekoče leto še niso plačali naročnine, naj bi blagovolili to v kratkem storiti, da nam bo mogoče vsaj tiskovne in vpravništvene stroške poravnati. ------------------------- Listnica vredništva. Č. g. G. — Spet prekasno za ta pot. V prihodnji Številki. Sicer VaSa zamuda ni brez greha, ker spis imeli ste pripravljen vže pred tremi meseci, kaker ste nam sami trdili. BI. g. K. v. R. Glavni razlog, ki ga navaja Ebenhoch v obrambo koalicije. za nas ni veljaven, češ, konservativcem ni kazalo drugače nego zavezati se z drugimi zmernimi strankami, ker le tako je mogoče krotiti socijalno-demokra-tične radikalne elemente; sicer pa tudi konservativci, ako bi se postavili na svoje noge, bi ne mogli ničesar doseči; zatorej bolje, da zazdaj zatajijo svoje zahteve ohranivši vsaj tisto malo dobrega, kar ga imajo. To ni prav. Premisliti bi morali, da radikalstvo v avstrijskih narodih je pognalo iz tal sedanjih liberalnih zakonov, in posebno zajema svojo moč iz naše mejverske šole. Dokler je liberalni sistem pozakonjen, dokler ostane ta sistem v svoji moči, do tedaj bo vse brezvspešno zavezavati se proti radikalstvu, kaker je brezvspešno ne hoteti včinka, dokler se ni odstranil vzrok. Kar se pa tiče druge točke: konser- vativci vže tako bi ne mogli ničesar doseči, menimo, da bi bilo zazdaj dovolj, da bi si določili k a t o 1 i š k i p r o g r a m, da bi s tem programom stopili v javnost, da bi se neločljivo oklenili katoliške ideje. Kjer je katoliška ideja, tam je Bog. »Kdo kaker Bog?» Bog je vsemogočen — vsemogočna je kat. ideja. Od začetka neznamenit katol. Centrum bi raste! od leta do leta, bi se oja-čeval, bi se bojeval, bi trpel — bi vstal, bi zmagal! Mislimo vender na vsodo Božjega Zveličarja! To je naša misel — tudi da bi se zmajali še zadnji zastopniki katoliške odločnosti ! — Bog Vas živi ! — - jJž C®? *lv__ * ‘gJ® šfr v*®®?®* „Rimski Katolik" — prepovedan. Vže meseca maja se je bralo po listih, da je visoko c kr. ministorstvo za bogočestje in uk s posebnim odlokom naš list prepovedalo po vseli srednjih šolah na Slovenskem. Da je prepoved resnična, se ne more dvomiti, ker se je po nekaterih gimnazijih in učiliščih dijakom tudi naznanila Seveda smo tudi mi želeli Meje državne oblasti. Početek države. Odkar se je osnovala prva država na zemlji, se je začelo povpraševati, kako dalee bi segale njene meje. Kajti poleg države nahajajo sc v društvu od nekdaj tudi druge pravno skupine. Kaker se zna zgoditi, da se državi od drugih skupin prikračujejo njena prava, tako se lehko pripeti, da tudi država sega v tuje okrožje. V božjem stvarstvu je vse določeno ; tudi državi je stvarnik potegnil meje, čez katere ne sme. Ali ravno to : spoznati, do kje'segajo te meje, ni prav lahko. To bi mi radi pojasnili v pričujoči razpravi s posebnim ozirom na sedanje cerkveno-političuc razmere. Pred vsem moramo odgovoriti na vprašanje o prvem početku države. Kdaj se prikaže država v zgodovini ? Ako odpremo najstarši zgodovinski spomenik, sv. pismo, naletimo na prvo državo še le za dobe po splošni povodnji. Nemrod, vnuk Noetov, je začel biti mogočen na zemlji .... bil je pa začetek njegovega kraljestva Babilon . .“’) Pred to dobo ni duha ne sluha o državi. Pač pa nam sveto pismo poroča iz starejše dobe o družili skupinah: o družini in cerkvi. Družina, obstoječa iz moža in žene pa iz otrok, nahaja se vže o prvem početku. Isto tako najdemo, da so od naj-starših časov ljudje Boga čestili; čestivci Božji so se pa spet družili v veče ali manjše skupine k žrtvam, katere je v imenu cele skupine opravljal duhoven. V tem vidimo podobo cerkve. Brezdvomno je tedaj, da ste družina in cerkev starši ■od države ; bil je čas, ko ste bivali brez države. Vpraša se pa : od kod država ? Iz tega, kar smo ravnokar rekli, bi kdo znal priti na misel, da se je država neposredno porodila iz družine ali iz cerkve. In res so bili ‘) Moj z. 10. 8. li. in so še taki, kateri mislijo, da država je pravzaprav le družina, katera se je sčasoma razširila, družina, v kateri vladar zavzema mesto družinskega očeta. Iz tega bi sledilo, da državi pripadajo vsa družinska prava, a da je država tudi sposobna izpolnjevati vse, kar nalaga v družini dolžnost očetu in materi. Pa to ne more biti prav. Razlika mej državo in družino je prevelika, nego da bi mogli obe identifikovati. Različna je njune naloga, različni zakoni, po katerih se vladati, različna tudi sredstva, katerih se vsaka poslužuje. Ne da se sicer tajiti, da je družina v marsičem državi vzor, ter da je država tem popolniša, čim bolj se bliža družini. A to daje državi le bolj nekako zunanjo sličnost z družino ; iz tega nikaker ne sledi, da ste si sorodni po notranjem bistvu. Zgodovina nam ve sicer poročati o tako zvani patrijarhalični vstavi ; a ta patrijarhalizem je čisto družinska oblika, nikaker državna ; kajti patrijarh vlada občino obstoječo iz dveh ali treh rodov svoje krvi. Kaker brž pa se jame ta občina razraščati in širiti čez razne dežele, se izgublja patrijarhalična oblast, nje izvrševanje postaja nemogoče. Da se veča množica, razhajajoča se na razne strani, spet v eno celoto združi, so potrebni drugi, izvcndru-žinski faktorji, ki nanje vplivajo — in jasno je, da skupina,, ki se vsled tega osnuje, je povsem različna od one družine, iz katere prvotno izhaja množica; take skupine ne more več skupaj držati avktoriteta očetova, ki se razteza k veče-mu do tretjega ali četrtega rodu ; tu je neobhodno potreba, druge avktoritete, druge oblasti: in to je državna oblast. Dalje. — Sv. Pavel o izvoru in bistvu državne oblasti. Kateri naj bodo tedaj oni izvendružinski faktorji, po kojili vplivanji naj se vresniči to, kar zovemo državo ? Vzemimo v roke spet sv. pismo. Na zgore navedanem mestu v prvi knjigi Mojzesovi se označuje Nemrod, vstano-vitelj prve države, z naslednjimi besedami: „Bil je krepak lovec pred Gospodom. “ Iz teh besed bi se dalo sklepati, da si je Nemrod s fizično silo in orožjem vkrotil ljudi ter jih. ■začel vladati. Potemtakem bi bila država tvorba krute sile in tiranstva. In res, zdelo bi se, da tako učijo nekateri cerkveni očetje in pisatelji : kraljevska oblast je postala le vsled pošilja; stare monarhije so se vstanovile le na podlagi krute sile ; tudi kraljevska oblast pri starih Judih ima svoj početek v vporu proti Bogu. Nekateri heretiki so kar trdili: državna oblast ima svoj početek ne v Bogu, ampak v satanu.1) Potemtakem bi bila državna oblast ne le od slabega, ampak sama na sebi slaba ! Pa ta nauk se nam zdi trd, nenaraven ; kajti zgodovina nam priča, da veliko držav se je vstanovilo brez vsakega pošilja in krivice, vsled prostega soglasja dotičnih državljanov. Tudi moramo pripoznati, da od države prihaja človeškemu društvu neizmernih koristi. Kako bi moglo biti to, ako bi država res ne bila nego satanova vstanova ? Da nam bode pa stvar jasnejša, damo govoriti sv. Pavlu. V listu do Rimljanov nam je zapustil klasično mesto, katero treba le dobro razumeti, da dobimo pravo misel o državni oblasti. Zasluži, da je celo sčm prepišemo : „Vsaka duša naj se višini oblastim podlaga, kajti ni oblasti r a z e n od Boga, in te oblasti, katere so postavljene, so od Boga. In tako, kdor se vstavlja oblasti, vstavlja se n a r e d b i Božji, a kateri se vstavljajo, sebi bodo o b s o j e n j e prejeli. Kajti poglavarji niso strah dobrih del, nego h u d i h. Hočeš pa ne bati se oblasti? Dobro delaj, imel boš hvalo od nje; kajti Božji služabnik je, tebi na dobro. Ge pa' hudo d e-1 a š, boj se: kajti zastonj meča ne nosi, ker je božji služabnik, k a z 11 o v a 1 e c 11 a jezo tega, kateri hudo dela. Zakaj treba je podlagati se, ne samo zavolj o jeze, nego tudi zavoljo vesti. Kajti zato tudi davke plačujete, zakaj služabniki so Božji pa se ravno s tem stanovitno pečajo.u5) Držeč se aposteljuovih besed moramo prvič ločiti mej državno oblastjo pa mej nositeljem te oblasti. Oblast je od Boga, ne od satana, torej sama na sebi dobra ; njen uosi- ‘) Iren. V. 24. n. 2. 3. Ang. de natura boni adv. Manich. c. 32. s) Rim. XIII. 1 — 6. telj je pa človek, kateri jo zna zlorabljati, tako daje v pogubo i njemu i podložnikom. Isto tako moramo ločiti mej oblastjo pa mej načinom, kako je kdo prišel do oblasti. Oblast je dobra, a način more biti slab, nepostavcn. Bodi, da si je Nem rod, in za njim še marsikdo drug posilno prisvojil najvišo oblast: obsojali bomo način, a oblast njegova je dobra, ker je le od Boga, kateri, dasi pozitivno ne hoče, vender vsaj dopušča, da si tudi posilniki krivičnim potom oblast prisvajajo. Dobra je oblast tudi tiranov a, akoravno ni nič slabše g a od tiranstva samega. Ravno radi tfega, ker je vladarjeva oblast od Boga, zahteva apostelj, da se ji pokorimo tudi v vesti, ne le iz strahu pred kaznijo, kajti sodil nas bode Bog, ki vidi srce. Drugič nas apostelj podučuje, katero je opravilo vladarjevo, on je ^kaznovalec na jezo tega, kateri h u d o dela", kajti „poglavarji niso strah dobrih del, nego hudih"; Hočeš ne bati se ga? Dobro delaj! „Ce pa hudo delaš, boj se". Kaker vidimo iz teh stavkov, posvetni vladar je za to, da kaznuje slaba dejanja, torej da vpravlja pravico. Zato ga apostelj oborožuje z mečem: „ Kaj ti zastonj meča ne nosi". Meč je simbol kaznovalne pravice. Iz tega pa sledi, da ja državna oblast postala potrebna še le, ko je prišlo zlo v človeški rod. Tako uči Petrus de Audio : „Le potem, ko se je po grehu pokvarila človeška narava, je bila potrebna kraljevska vlada".1) „V raji bi ne bili potrebni vladarji in sodniki, dasi neka vrejevalna oblast".2) Tudi Gerson meni, da je vzroka vladavni in kaznovavni o-blasti iskati v grehu.8) Povod torej, da se je vstanovila država kot potrebna, je dal greh in iz njega izvirajoči egojizem, kaker je greh (lažnjivost) dal povod, da se je vvedla prisega; iz tega pa ne sledi, da je država in njena oblast slaba, kaker ni prisega slaba; ampak o državi velja isto, kar o prisegi: ona je od slabega, a vender dobra. Vladar nosi meč t. j. 011 je v miru sodnik, da odvrača L Euit itaqne solum natura corrupta regimen necessarium regala. a) Bianchi. s) Causa efficiens (dominationis et coercitivi dominii) fuit peccatum,. causa fiualis fuit pas, tranquillitas et sufficientiu in vita civili krivico, katero trpijo zasobniki od sodržavljanov, on je za časa vojske vojak, da isto tako odvrača od državljanov zu-nenje krivice. Pa vpraša se: ne sega li državna oblast v ničemer dalje, nego da vpravlja kaznovavno pravico ? — To vprašanje nas pelje k novemu poglavju. Človek, družina, cerkev pa njih neprclastljiva prava nasproti državi. Davno prej ko sc je osnovala prva' država na zemlji, jo bival vže človek ne le kot posameznik, ampak spojen z bližnjim v družino in v cerkev. Človek, družina, cerkev so starši od države ; in država se je, kakor smo ravnokar videli, osnovala zato, da bi človeka in skupine, katere je vstva-ril, branila, odvračajo notranje in zunanje napade. 'Država mora torej to troje sprejeti kot dovršene vstanove, katere ne le ne izvajajo svojega početka in pravic od države, ampak so ravno one državo sprejele, da bi jim vže obstoječe pravice branila. Teh pravic tedaj ne prisvajaj si država; ne vtikaj se v privatno vest, ne v družino, ne v cerkev ! Država ni poklicana gospodovat v vesti, v družini, v cerkvi, ampak le zunaj stražit, da je mogoče posamezniku, družini in cerkvi mirno in prosto se razvijati. Poglejmo si te točke posamezno ! človek je razumno bitje s prosto voljo, tedaj sam svoj gospodar ; v njegovih rokah je njegova vsoda. Vže kot razumno bitje ima človek svoja prava, katerih mu nihče, niti Bog, ne more kratiti. Človek ni stroj ! Zatorej se da voditi le kot samohotno, samovoljno, za se obstoječe bitje. To bi morala vedeti država ! Človeka s fizičnimi sredstvi siliti k omiki sploh, k tej ali onej omiki — je protinaravno. Človeku zapovedovati to ali ono prepričanje ali ga siliti k zunanjim dejanjem, ki se ne zlagajo z notranjim prepričanjem — je isto kar ponižavati ga do stroja ! Družina je tako stara kot človek, bila je pred državo ; zatorej ima* tudi ona lastna prava, katera mora država pri-poznavati. Glavni smoter družine je vzgoja dcce do zrele starosti. Vzgoja, šola jo ueoddatno pravo družine, pravo, katero je družina izvrševala davno predno se je na zemlji osnovala prva država. Pa tudi mogoče ni, da bi država nadomeščala družino pri vzgoji otrok. Država ne more dajati otrokom matere, ne more dajati ljubečih, gorkih src, brez katerih ni mogoče, da bi se vžjjal v deci plamen najpleme-nitejšega čustva, ljubezni! Narava vsadi materi v srce ljubezen do doce, njo sposobi, da jo redi, da jo vzgaja; in ta ljubezen, ta sposobnost, k i j o i m a j o 1 e rodit e-1 j i, je neobhoden pogoj za pravo vzgojo. Pa tudi cerkev je bivala pred državo, kakor verstvo sploh. Zatorej ima tudi cerkev svoja prava, od države neodvisna. Tudi ta prava država spoštuj, in nikdar si jih ne prisvajaj! Cerkev ohranjuje in vpravlja vero; zatorej njena prava segajo v dušo, v vest, kamer država ne more. Vojakov meč zadene le telo ; sodnik sodi le o zunanjih delih: praetor de internis non iudicat. Vera, upanje, ljubezen pa, na katerih podlagi se snuje čeznaravno življenje, imajo svoje korenike v duši; do te je pot odprta le cerkvi. Pa zdaj se spet vrača vprašanje : ne sega li res državna oblast v ničemer dalje, nego da vpravlja kaznovavno pravico ? Posvetni vladar nosi „meč“ — tako sv. Pavel. Z dru-zimi besedami: vladar čuvaj, da se nikomur krivica ne godi. Za časa miru ima država hudodelce soditi, kaznovati; za časa vojske zavračaj država krivične napade od zunaj. Iz te dolžnosti se izvaja za državo pravica, da sme nalagati davek, da sme zahtevati vojakov in sodnikov. S tem je neločljivo tudi pravo, da sme država staviti zahteve, kaki imajo biti njeni vojaki, kaki sodniki itd., sploh država ima pravico do vsega, kar ji je neobhodno potrebno, da more izvrševati svojo nalogo. Zatorej sme država prosilce za njene službe posebe izpraševati, ali res imajo potrebne sposobnosti. Ni pa potrebno, da bi država za vojake in sodnike vstanovljala lastne šole, ker znajo se sposobiti tudi na družili šolah. Vender koristno je vsekakor, da si država posebno na više vojake osnuje lastnih šol; in tega prava ji nihče ne sme odrekati. Za vse druge šole pa, in kar se tiče spo-sabljanja za druge privatne ali javne posle — ni država poklicana skrbeti. To je zadeva, ki spada v področje družine in občine. S tem pa nočemo trditi, kaker bi državi nikakor ne smelo biti mar za javno vzgojo, sploh za omiko državljanov. Povspešujoč pravo omiko in napredek svojih podložnikov, se država samo sebe vtrjuje. Sme torej tudi država vplivati na razvoj šolstva, le tako ne, kaker dela moderna liberalna država, katera si je vsvpjila monopol vsega šolstva in javne vzgoje, monopol resnice, katera na stroške državljanov osnavlja šole take, kakeršnih državljani nočejo, katera s kaznimi, z orožniki poganja otroke v šolo proti volji starišev, katerih edinih last so otroci, v šolo, o kateri stariši nečejo vedeti, ker se v nji žalijo najsvetejši njih verski čuti. Tako ne. A država sme pač za omiko, za šolo podložnike spodbujati, sme družino in občine podpirati, da si šole snujejo, sme tudi razpisavati darove, državno podporo, ako se pogoji od nje stavljeni izpolnijo ; slednjič zidaj tudi država lastne šole, ako se ji zdi koristno — a proti čemur slovesno, protestujcmo, je : država v take šole nikogar ne sili ! Ko govorimo tedaj o vpravi pravice, ne razumemo tega tako, da bi smela država le zavračati krivične napade, in tako vprayo pravice izvrševati le negativno, ampak država naj pravico tudi pozitivno povspešuje, in še več. Ona naj pravico tako vpravlja, da bode pravica sredstvo v dosego viših smotrov. Vestno vpravljanje pravice brani in vtrjuje javno nravnost in pripomaga s tem, da more človeštvo vspešno težiti po najviših smotrih.’) Pa tudi vže iz zgore navedenih besed aposteljnovih se da spoznati, da država sploh sme še kaj več, nego golo kaznovati. Piše namreč sv. Pavel : ,,D o b r o del a j, imel boš hvalo od nje; kajti Božji služabnik je, tebi na dobro “. Torej ne le slabo kaznovati, ampak tudi dobro hvaliti in povračati sme država. Sploh se pa meni, da ima država skrbeti za telesni, za zemeljski blagor človekov ; a to moramo, kaker zahteva prvotna vstanovitev države, vzeti spet le bolj v negativnem pomenu, vkoliker namreč daja država človeku, družini in občinam samim skrbeti za svoj ') Weiss, Apologie IV. blagor, kaker se jim zdi primerniše, država pa ima le bolj odvračati vse, kar bi moglo njih prost razvoj in delovanje ovirati. Ako pa hoče tudi pozitivno kaj delati, ne sme tega nikdar tako, da krati pravice, bodisi posameznika, bodisi družine. Se silo se nima človek in družina naganjati k ničemer, niti k dobremu, bodi to še tako koristno; sila se ima rabiti le pri odbijanji krivičnih napadov na tuja prava. Država tudi ni za to, da nadomešča naravno moč posameznika in družine, ampak ona ima to moč ohraniti, da se dej-stvuje in spopolnjuje v onih mejah, katere ji je potegnil Stvarnik1) ; in država sama ne sme nikoli zabiti, da je njena lastna moč in jakost odvisna od zdravega, čilega razvoja državljanov in družine. Država, ki zadušuje individualno prostost, hoteč sama vse vpravljati, sama sebi spodrezuje živce, po katerih jej dohaja čilost in življenje. v Ločimo mej posvetno in dnhovsko oblastjo ! Družina, cerkev in država — vsaka ima svoja prava, vsaka svoj delokrog. Nobena ne prisvajaj si oblasti druge. To velja posebno o državi in cerkvi. Nič ne more bolj za-državati pravega napredka, nič bolj ne protivi vstanovi Božji nego ako hoče država-vojak gospodovati v cerkvi, kaker ni od drugo strani nič bolj pogubno za društvo in cerkev samo, nego ako se služabniki oltarja silijo v vpravo posvetnih zadev. Loči naj se, kar je od Boga samega ločeno ! V starem veku ste bili posvetna in duhovska oblast navadno združeni. Vladar je bil ob enem summus Pontifex, vera je bila s politiko sklenjena, cerkev jo bila narodna, državna, narod- Um seines Hauptziveokes ivillen muss si-.li der Staat naeh Umstitn-den ebensowol um die Fiirderung der Geistesbildung u. jeder Art von Cultur, als um die des Ervverbs- u. Verkehrslebejis so\vie um die der Sitte u. der Religion aunehmeu. Aber das darf er nur i 11 s o iveit t li u 11, a 1 s er <1 i e s e u u t e r e t ti t z e 11 w i 1 1, oder i n a o f e r 11 or i h r e r a 1 s p a s s e 11 d e r 31 i 11 o 1 z u r L ti s u n g s e i 11 e r w e s e 1111 i c ii e 11 P f 1 i e li t, e 11 b e d a r f. Dagegen darf er sieli diese Ciebiete so wcnig a u s s c Ii 1 i e s s 1 i c li a 11 e i g n e n als das des Privatrechtes. Solaugo sicli die Einzeluen in Verfolgung' des letzteren selbst lielfen konneu, bat er kcin Reoht, sioh ilinen a u f z n d r ii n g e 11 oder ilinen h i n d o r 1 i c h zu iverden. — Weiss 1. c. ni bili so bogovi, narodna nebesa, narodno pravo, resnica ! Jezus Kristus je izrekel načelo ločitve mej duhovsko in posvetno oblastjo z besedami: Dajte, kar je cesarjevega,' ce- sarju, a kar je Božjega, Bogu. Tega vodila so se držali a-posteljni in prvi Kristijani, ki so poganskemu cesarju sicer odrajtavali davek, zanj žrtvovali tudi življenje, ako je nalagala dolžnost, a ko je cesar zahteval, naj molijo državne bogove, niso ga slušali, mu niso priznavali pravice segati v vest: kar je Božjega, treba dati Bogu ! V tem so se klanjali le eni oblasti — duhovski. Prvi Kristijani so razločevali mej posvetno pa duhovsko oblastjo ! Sicer pa ta ločitev ne pomenja istega, kar se dandanes-navadno zove ločitev cerkve in države. Božja volja je, da sto cerkev in država prijateljski združeni, kajti obeh predmet je eden in isti nedeljivi človek, katerega blaginjo imati obe povspeševati. Zatorej država brani in podpiraj cerkev pa štej si v čast, da ji jo Previdnost izročila tako častno nalogo, a tudi cerkev uči narode v vladarjih spoštovati namestnike božje, tudi cerkev blagoslavljaj vojsko, moli za kralja! Ne da se ločite cerkev in država, ampak da se loči duhovska in državna oblast, ter da prvo vprav-1 ja le cerkev, a d r u g o d r ž a v a — to je, kar učimo. Cerkev sama ničesar bolj ne želi, nego da bi složno, bratsko z državo sodelovali za blaginjo človeštva. A ravno tako, in še bolj cerkev ničesar teže ne prenaša, nego da se neposvečena roka vtika v verske zadeve, katere je Bog le cerkvi izročil. Tako vmešavanje posvetne oblasti v duhovsko smatra cerkev za neznosno samosilje Bes sicer, da država po svojih vladarjih tu pa tam izvršuje nekatere cerkvene pravice n. pr. izbira škofe itd. Pa to dela država ne kakor bi imela od sebe tako oblast, ampak ker ji je cerkev prostovoljno odstopila izvrševanje nekaterih svoj ih pravic. To je cerkev posebno storila vsled konkordatov, ki jih je sklenila z raznimi državami, da bi si jih s tem bolj naklonila in pridobila za krščanstvo. Povdar-jamo pa, da to so še vedno in ostanejo pravice cerkvene, in le njih izvršitev se prepušča državi. Zatorej, jih more pa cerkev, ako se ji zdi potrebno, vselej preklL- cati, posebno tedaj, ko bi država ne hotela izpolnjevati dolžnosti, ki jih je prevzela pri sklepanji konkordata. Prvi in poglavitni pogoj pa, ki je neoblioden, da sme država postavno izvrševati prava, katerih izvršitev jej je cerkev odstopila, je pač oni, da v zakonodajstvu in v javni vpravi zyesta ostane krščanskim načelom. Država pa, katera ne izpozuava nobene vere, država liberalna, ki se je izneverila Kristusovem evangeliju, ki jo, zavrgši konkordat, raztrgala vezi, koje so jo družile s cerkvijo, taka država je sama ob sebi izgubila vsako pravico kakorkoli vmešavati se v cerkvene zadeve. Njeno vmešavanje bi bilo neznosno sa-mosilje za cerkev ; kajti v liberalni država se zna zgoditi, da vodi bogočestne zadeve minister-žid, minister-ateist, mi nister-mason — in po predlogu takega ministra se imenu-jejo potem katoliški škofje ! Še neznosniša, povsem protinaravna je v liberalni državi naprava, ki se zove ministerstvo za bogočestje in uk. Ivaj ima- sploh govoriti pri bogočestji država, katera ne ]>ri-znava Boga in vere?! Ni to nezmisel ? Z ene strani pov-darjati : vera se ne dotika države in javnih razmer, vera nima s politiko nič opraviti, znanost in nje učenje je prosto, državne šole so odprte vsem državljanom brez razlike verstvcnega izpovedanja — z druge strani pa imenovati škofe, nadzorovati duhovne in redovnike, očitno ali tajno preganjati tiste, ki versko mislijo in govorijo! Ako nočeš država ničesar vedeti o veri -—- čemu postavljaš isti veri ministre in nadzornike ! Katoliško bogočestje ima vže svoje ministre — postavil mu jih je Jezus Kristus ! Naprava, kakcr je ministerstvo za bogočestje, zdi se, da nima druzega pomena in namena, nego v vstavili državi, ki ima biti država političnih svoboščin, cerkev podržaviti, iz cerkve katoliške stvariti cerkev državno, cezaropapistično ! Drugega pomena nima, nego vero odvisno narediti od politike in njenih strasti. Liberalna država sč svojim bogočest-nim in učnim ministerstvom, so svojimi brezštevilnimi sredstvi skrbi za to, da se sv. evangelij in cerkveno pravo kar mogoče tako razlaga, kaker prija dvornim ušesom, da se na škofovske sedeže posedajo možje brez energije, možje miroljubni, brez apostolskega duha, da se pod pretvezo eksaktne vede v šole vtihotaplja materijalizem in ateizem, skrbi za to, da se resnica preminja po večini državnozborskih poslancev, da se v ljudstvu zadušuje vera v objektivno resnico ter se tako narodi vzgajajo za duševni in socijalni nihilizem, recimo : bogočestno ministerstvo je najsilniša „zavornica“ duhovne sile, ne le cerkvene, ampak vsake duhovne sile ! Ako se, je država ločila od cerkve, ako se je izneverila njenemu duhu, ostani država pri svojem meču pa ne oskru-njaj z vojaško roko dvojega svetišča, ki je cerkev in družina! Absolutizem, centralizem, birokratizem. Pretiravanje državne oblasti pelje k državnemu absolutizmu, kateri ne priznava niti nad državo, niti poleg nje druge oblasti, ampak ima državo za edini izvor božjega in človeškega prava. Cerkev in družina veljati toliko, kolikor jim da v svoji milosti veljati država-bog; ta jima pa le vto-liko priznava pravico do obstoja, vkoliker služiti njenim absolutističnim svrliam. Malikovanje države-boga se malokdaj teoretično vtemeljuje (ako izvzamemo morda v novejšem času hegelijanizem), a vselej se to malikovanje dejanski izvršuje. Voljo Božjo nadomešča volja vladarjeva, državni •zakonik zavzema mesto dekaloga pa Kristusovega evangelija, žaljenje državnega vradcika se strogo kaznuje — a žaljenje najvišega Boga, blasfemije v besedi ali pismu so dovoljene, ena sama navskrižnost s vsemogočno ministrovo voljo vstani te je časno in večno pogubiti! Državni absolutizem vklepa cerkev v sto in sto železnih paragrafov, da se ne more in ne sme niti zganiti, brez milostljivega dovoljenja od zgore ! On zna celo cerkvene dostojanstvenike, katerim je sam Bog podelil vso oblast na nebu in na zemlji, tako globoko prevzeti sč strahom, da se ne predrznejo prirediti niti enega misijona, da ne bi pomišljali: kaj pa poreče k temu vlada? Absolutizem teži povsod po brezmejnem samovladji sč zatiranjem osobne in korporativne prostosti. Absolutizem, piše Ketteler, je neskončno vladohlepen in ljubosumen ; on hoče za vse misliti, za vse skrbeti, za vse delati, vse podu-čevati, vse izveličati. Družim prepušča le še, da smejo delati, davke plačevati pa — seveda po njegovi liberalni obliki — voliti. Vsaka• samostojnost mu je neljuba, zove jo „dr-žavo v državiOn sam hoče stati in hoče za vse stati, in ysi naj na njem stojijo ! ‘) Absolutizmu je prirojeno, da hoče sam povsod biti, sam vse videti, ta h o da se nič ne zgodi brez njegovega yed.enja, brez njegove volje. Da pa to leže doseže, eentralizuje t. j. nareja vso odvisno od osrednje vlade in njenih organov. Centralizujoči absolutizem sovraži pokrajinsko in občinsko avtonomijo, zatira zgodovinska prava, naravno pravo družine prenaša na državne organe, katere sam postavlja; on vse še tako različne dele državne skupine poenačuje pod-vrgši jih vse istim centralnim zakonom, naj pokrajinskim razmeram prijajo ali ne. Centralizem vradnike, profesorje z enega konca na drug premetava, kakor kroglje po igrališču, ne da lu vprašal, poznajo li razmere, razumejo jezik, so li sploh sposobni! Žalostne so posledice absolutistične centralizacije ! Ona izključuje od javnega življenja najboljše, skušene državljane, kateri imajo um in srce za domovino, vsiljuje pa v šole, v vrado, y javna zastopništva ljudi, ki vse sodijo, v vsem sc ravnajo po mrtvi črki državnega zakonika, ne da bi se ozirali na dejanske razmere, katerih sploh ne poznajo, da bi po teh razlagali postavo. Kjer centralna vlada povsod vsiljuje le svoje ljudi, ljudi brez lastne misli in volje, ki ne znajo nego slepo pokoriti se višemu povelju, tam izgube najsposobuiši državljani veselje za javno delovanje, se odtegujejo politiki in javnim vpravam ; taka vlada zatira v podložnikih državljanske kreposti, požrtvovalnost za obči blagor, brezsebično ljubezen, za domovino, ker vse daje vpravljati po dobro plačanih, tujih vraduikih, ki nimajo ni razuma ni srca za ljudi, mej katerimi živijo, ki neredkokrat niti jezika narodovega ne poznajo. Ker tako država ne daje najboljšim državljanom prilike, da bi se odlikovali v javnem življenji, zadušuje tako v mladih duhovih idealen vzlet, tako da se njih teženje od vzvišenih idealov obrne na lov po nizkem dobičku in denarji. ‘) Freiheit, Autoritiit n. Kirche. Centralizacija raz ruš uje dalje vse one socijalne organizacije in skupine, v katerih se ljudje združujejo, da bi zadostili raznim socijalnim potrebam in nagonom človeške narave ; ona ljudi osami ja in društvo atomizuje ter tako gladi pot do velikih socijalnih prevratov. „Od kod to, vpraša neki Francoz, potem ko so naši očetje s tolikimi žrtvami enakost nam priborili upajoč, po enakosti pridemo do pravega bratstva, da za vlade te obče enakosti se v prebivalstvu čedalje bolj javlja 1 j uto sovraštvo ene polovice proti drugi!" IN'a to mu odgovarja liberalec Odilon Barrol: „Zlo prihaja od tod, da je naše društvo popolnoma iudividualizovauo, in da je le država s a m a v nje m k repka in živ a. L e pretirana , c e u-t r a 1 iz a c i j a j c kriva te prikazni". Nadalje piše o Parizu : „Pariz je veliko mravljišče, ki dela, vživa, se zabava, pa brez skupne vezi. Živi se v istem mestnem okraji, v isti hiši brez vsakatere dotike ; srečava se, ne da bi se drug drugega poznali. Ničesar ni, kar bi ljudi spajalo, pogrešamo za to vseh vstanov. Z vso pravico se je reklo, da Pariz je velik kup prahu, katerega, ko ga je veter v zrak razpihal, ni mogoče niti voditi niti skupaj držati, kateri vse na tla pomeče, kar mu pride naproti, in ne pozna druge postave nego slučaj".1) V službi centralizujočega absolutizma stoji birokratizem. Birokrat precenjuje svojo oblast in svojo osebo, uositeljico one oblasti, a v isti meri neskončno podcenjuje vse druge ljudi, kateri nimajo sreče vpravljati državnega posla. Domišlja si, da njemu pripada iz svoje pisarne vse druge ljudi, tako zvano „ljudstvo“, po svoji volji vladati in nadlegovati in tlačiti. Njemu je dognana resnica: „ljudstvo je le radi onih, ki vladajo". Birokrat prisega na evangelij Hegelove teorije o državi-bogu ter skuša, koliker je v njegovih močeh, to teorijo v dejanji izvajati. V smislu te teorije se smatra za zastopnika absolutne bog-države, kateremu seveda ne sme nihče vporekati. Nad vse sveti so mu orakeljni njegovega boga, namreč državni zakoni; tem se mora vse brezpogojno ‘) De la Centralisation et de ses effets-Paris, 1861 v Balmes, Goldeues Bttclilein pokoriti: posameznik in korporacija, družina in šola, pred vsem pa ona nad vse sovražena cerkev pa nje prizidek — sakristija! Ako se pa ljudstvo zave, ako jame tožiti o zlorabi državne oblasti, ako se plebejcu liberalna prostost ven-der prekruta zdi — tedaj si birokrat spet zna pomagati iz zadrege : oboroži se s postavo, češ, po nji izraža vladarsko ljudstvo svojo nezmotljivo voljo! Tako ti ljudje igračijo z besedami, tako slepijo ljudstvo ! Veliki učenjak Gorres klasično označuje nekdanji nemški1) birokratizem pišoč: „Mej mnogovrstno golaznijo, katera se v raznih oblikah v votlem, od znotraj trohlem drevesu sedanje Nemčije redi od gnjilobe, je posebno neke vrste črvad, strupena ko škorpijoni, sitna ko muha, smrdljiva ko . . za vsakega poštenega' in razumnega moža nestrpljiva. Z najpri-mernišim imenom smemo to druhal (kije po svoji znamki zdaj duhovska zdaj posvetna, da more služiti dvoji potrebi za cerkev in državo) zvati dvorne liberalce, da jih ločimo od nekdanjih dvornih norcev, na katerih mesto so stopili, ven-der z razliko, da v tem ko so poslednji pod videzom neumnosti večkrat pametne in dobre nauke dajali, oni pod. videzom razumnosti, pravice m svobode govore budalosti, slabo slavijo in delajo . . Z nesramnega čela govori ti pri-lizun in demagog ; v imenu svobode pozivljejo vladarja, naj izvršuje neomejeno vladarsko oblast; ljudstvu pa isto vladarsko samohotje proslavljajo kot najvišo svobodo, kot najbolj i ščit za vsako svoboščino !“ No, doba takega birokratizma je pač prešla! Recimo ob kratkem : Ošabno precenjevanje lastne oblasti in preziranje pa zaničevanje- družili pravic; svobodo in postavnost v ustih, da ljudstvo slepijo, pa samohotje in silovitost. v dejanji, da ljudstvo sužnjijo, brezvestnost pri izbiranji sredstev, klečepaztvo pred tem, kar je zdaj mogočnor pa brezobzirno posilstvo proti vsemu, kar je šibko in brez pomoči, in zatorej smrtno sovraštvo in neprestano preganjanje Kristusove cerkve, ki je nositeljica resnice, braniteljica pravice, prvoboriteljiea svobode — — to so lastnosti,, po katerih se odlikuje moderna birokracija.2) Izrecno povdarjamo, da l.e govorimo tu o Avstriji —Bog nas varuj I: 2) Tako Balrnes, Uoldeues Btiehlein IV. Sicer absolutna država z birokratično odgojo svojih vradnikov sama sebi največ škoduje. Yradniki, kateri bi imeli biti prvi, najzanesljivejši steber državne vprave in prestola, izgubijo po absolutističnem pritiskanji od zgore vsako samostojnost v mišljenji in hotenji — država vlomi v njih vso moralično krepost, razumne, proste ljudi poniža do mrtvih strojev. Res sicer, da se v takem državnem mehanizmu vse kaj redno, točno giblje, da kolesce nikdar ne zadene ob kolesce — a kaker brž se vsled katerega notranjega ali zunanjega dogodka državne razmere zmedejo ter voz pride iz navadnega tira, ko bruhne revolucija, ko sovražnik vdari v deželo, birokracija pride ob pamet in glavo, ter pusti, naj reči gredo, kaker hote. Ko le to, ampak izkušnja uči, da vradniki, katerim je absolutistična država zadušila misel in moralični čut, nimajo tudi za časa nevarnosti dovolj čuta in vesti, da bi se zavedali svojih državljanskih dolžnosti; njim je dobrodošel vsak tuj vladar, da jim le naloži v jasli obilo piče pa jim dobro postelje. Birokrat nima idealov, on ne služi državni ideji ali dinastičnemu pravu, ampak svojemu trebuhu ! Vstavili absolutizem. Kaj pa nihče ne misli, da vlada državni absolutizem le v Rusiji, le tam, kjer ena sama oseba, bodisi kralj ali cesar, ljudstvo tiranizuje. Kikaker ! Samosilje in despotizem sc nahaja tudi tam, kjer politična stranka tlači občinstvo. Reče li en sam: „1’ etat c’est moi“, ali tuli isto pesem sto ali tisoč glasov — zlo je vedno isto, tiranstvo imaš tu in tam ! Absolutizem imaš tudi v vstavni državi, tudi tam, kjer postave posvetujejo in sklepajo državni zbori, kjer posta s7e izvršujejo odgovorna ministerstva. Tu imajo absolutno oblast v rokah politične stranke, ki se vrstijo pri vladnem krmilu po večini glasov, ki po isti večini menjavajo zakone, določujejo pravo in dobro. Ta absolutizem je pa tem kru-teji, čim bolj se vnemajo politične strasti, čim bolj prihajajo v državnopravna zastopstva brezvestni advokati in demagogi, •dim bolj se dajajo ljudski zastopniki podkupavati, čim bolj se da javno mnenje preslepljati od Židov, voditi od tajnih društev. Ta absolutizem je tem neznosniši od monarhičnega, čim več je v vstavni državi zatiralcev, ki se zavezavajo v isti smoter. Tem nevarniši, tem pogubniši jo vstavni absolutizem, ker njegovi zastopniki ponižavajo človeški govor v orodje svojih strasti, in ta absolutizem počeščajo sč slepilno besedo liberalizma. Liberalci so absolutisti, hujši od vseh avto-kratev, ki so kdaj živeli ! To liberalsko hinavstvo označuje Ketteler se sledečimi besedami: „Moderni liberalizem stoji po svoji notranji naravi povsem na strani državnega vse-vladstva (Allregiererei) in je skoz in skoz duhovni otrok in dedič absolutistične monarhije in birokracije prošlih stoletij. Razlikuje se od teh le po vnanji obliki, le po besedah, katere navidezno poinenjajo nasprotno, v tem ko je bistvo njegovo intoleratua, brezobzirna centralizacija, državina vsemogočnost na kvar individualne in korporativne svobode. Naj se le menja roka, katera vajeti vodi, vajeti pa naj se tem trše nategnejo ! V tem ko so prej vihtili z rokami absolutistično kladvo, s katerim se je od tristo let sčm strla vsaka prava nemška svoboda in se pri tem delu imenovali „po milosti Božji44, hočejo zdaj drugi, ki se zovejo „po milosti ljudstva11, isto kladvo vihtiti ter delo, posebno glede cerkve, nadaljevati in dokončati. X bičem, ki ga je prej rabil absolutni monarh, hoče zdaj, in sicer krepkeje, vdrihati tako zvani narodni zastopnik44!1) Liberalna vstava ni torej nič drugega nego absolutizem v zvezi s hinavstvom ; konstitucija je le njegova posebna oblika, v kateri sedi dandanes na tolikih prestolih, v kateri v tolikih zbornicah moderne Evrope govori prvo besedo. Cudo potem, da se tudi birokrat vrlo dobro počuti v moderni konstitucijonalni državi, ako ima ta konstitucija tako rodovitna tla za birokratizem, da se čudovito razrašča in razcvita in vjačuje, kaker bi čez Evropo sam ruski car ste-gaval svojo železno roko ? ! ‘) Eroiheit, Autoritiit u. Kirclie. Avktoriteta političnih strank in klubov. Govorimo tu o strankah, kaker se dandanes navadno snujejo v konstitueijonalnih državah. V teh je oblast razdeljena mej vladarjem in ljudstvom, koje se vladanja vdeležuje po svojih poslancih. Težišče pa vodstvo denašnjih političnih strank je pri poslancih, kateri se na podlagi skupnega programa združujejo v posebnih klubih. V smislu programa predlagajo, glasujejo za nove zakone, jih vtemeljujo. Na zunaj imajo svoja glasila ali liste, kateri pišejo in občinstvo obdelava-jo po načelih njihovega programa. Vpraša sc: imajo parlamentarne stranke in njih klubi kako avktoriteto, in ako jo imajo, smo li dolžni, se ji pokoriti ? Ako smo dobro slišali, stavila se je pred meseci od nekaterih konservativnih, koalicijski ideji vdanih poslancev, na občeavstrijski katoliški shod, ki bi se imel letos obhajati, zahteva, naj bi se mej druzimi točkami razpravljalo tudi vprašanje o avktoriteti političnih strank in — razume se samo ob sebi — dokazalo naj bi se neovrgljivo, da je avktoriteta sedanjega Hohenwartovega kluba — sacrosancta! Ker se bojimo, da ne pride do zaželenega kat. shoda in, ako tudi pride, da se zborovalcem ne bo zljubilo razpravljati e imenovani točki, zapišemo pa mi sčm dvoje misli o tej kočljivi stvari. Konstitucija je ena izmej raznih vladavin (Regierungs-formen), in torej sama na sebi dobra. V konstituciji se vlada od zgore in od zdole : od zgore je vladar sč svojimi ministri, od zdole je ljudstvo sč svojimi poslanci. Kaker vladar svoje ministre prosto postavlja, odstavlja, menjuje, tako tudi ljudstvo svojim poslancem daje mandate ali jim odteguje, izreka zaupanje ali nasprotno. In, kaker so ministri za svoje poslovanje odgovorni svojemu gospodarju — vladarju, tako so tudi poslanci za svoje odgovorni — ljudstvu. Pa zgodi se prerado, da poslanci, ko jih je ljudstvo posedlo na državno-zborske stole, zabijo na ta temeljni zakon konstitucijonalnega življenja. Sč strani ljudstva radi prestopijo na stran vlade, katera ima vedno za svoje pristaše v obilici pripravljenih mastnih služeb, naslovov, odlikovanj itd. itd. In tedaj se iz „viših političnih ozirov", kateri pa spet iz družili še viših ozirov ostanejo tajni, se stoterimi vezmi „zavežejo“. Seveda „nova zaveza“ razveljavi „staro“ — in naenkrat se predrugačijo politični „na-zori“, njih politika postane naenkrat »previdna", zdaj še le znajo modro »računati s faktičnimi razmerami". Ako se pa kdo predrzne podrezniti v klubovo gnezdo, da bi gospode opomnil na »ljudsko voljo", na obljube, s katerimi so se zavezali nasproti svojim volivcem — tedaj gorje! Ceš, kdo bo nas in naše delovanje sodil! Tako se je zgodilo ondan, ko se je nekje spočela nesrečna misel, da bi se pretresovalo, je li grof Hohenvvart sposoben biti voditelj tako zvane konservativne stranke v naši Avstriji. Vze radi tega, da se je to vprašanje-sprožilo, je gospodom klubovcem kri v glavo šinila, češ, kdo sme segati v klubove pravice! Vi tam doli — molčite! Oni, po katerih bi imelo ljudstvo vladati, se proti ljudstvu po robu p o s t a v i j o, da bi je t i r a n i z o v a 1 i. Vaša logika je kratka! V' konstituciji ljudstvo prosto in postavno voli svoje zastopnike, kateri torej nimajo izvrševati svojih nazorov, svoje volje, ampak nazore in voljo svojih volivcev. Te ljudske volje in nje logike sluge so poslanci; ker brez te volje poslanci kot poslanci niso — nič. Ta volja jih stvarja, ta jih vzdržuje, ta jih vničuje! Tej volji so odgovorni za besede, katere govore, za glasove, katere oddajejo, za zveze, za skupine, katere snujejo kot poslanci. Pred prestol te volje spada tudi k 1 u b o-vanje. Naj bodo voditelji palamentarične politike tudi sami svitli knezi in visokorodni grofi — tukaj so sluge ljudstva, n j e m u odgovorni. Volivci imajo pravico nalagati poslancem, kako naj govore, kako glasujejo, pa tudi pravico preiskavati, ali tako govore in glasujejo; imajo pravico zahtevati, naj jim predložijo svoj program ; in ako se tega ne drže, izreči jim nezaupanje. Vkoliker so pa politični listi glasila javnega ,t. j. ljudskega mnenja jim nihče ne sme kratili pravice, da poslance in njih klube in njih govore pa dela, kaker se jim zdi, kritikujejo, hvalijo ali — grajajo, naj se k temu gospoda še toliko jeze in hudujejo! Avktoriteta ?! Poslanci kot taki t. j. kot zastopniki ljudstva nimajo nasproti ljudstvu nikake avktoritete, najmanj pa avkoritete, da bi smeli ljudstvo terorizovati ! Poslanci nimajo pravice na „lastno roko“, neodvisno od volivcev politiko vati, češ, kar mi naredimo, je prav, mora biti prav! Prav mora biti le, kar Bog dela; kar človek včinja, je lehko tudi neprav. V vstavili državi klanjamo se le monarhu : kar on včini, mi ne sodimo, sodil bo Bog. Vsi drugi so odgovorni nam. Avktoritete druge poslanci za nas nimajo, nego v koli ker zastopajo prava načela t. j. načela resnice; a ta avktoriteta ni njih, ampak avktoriteta Boga samega, v katerem ima resnica svoj objektiven razlog. Avktoriteti pravih načel se klanjamo vselej -in povsod, poslancem pa le vtoliko, vkoliker spoznamo, da se njih politika vjema s temi načeli. Kaker brž pa vidimo, da je njih politika zašla s poti resnice na pot sebičnosti, slavohlepnosti ali vladne servilnosti, zakličemo jim: vi niste naši zastopniki, in skrbeli bomo, da več naši ne boste! Ljubimo politično svobodo! Odkar je liberalizem preplavil Evropo, je politika ono-polje, na katerem se odločuje boj mej resnico in lažjo, boj moj kraljestom Božjim in satanovim. V političnih zbornicah se kujejo postave, katere dajejo liberalni državi pravico, da sme stiskati cerkev, da sme družini kratiti naravna prava ; tu se je šola odtrgala cerkvi, tu so sakramentalui zakon oskrunja, tu se rušijo konkordat'. Zakaj ? Zato, ker katoličani ne znamo ceniti političnih svoboščin, zato, ker 11 e ljubimo politične neodvisnosti! Najviše naravno dobro, katero so nam nebesa podarila, v 19. veku, je politična svoboda. Da bi si je znali izkoriščati ! Revolucijo obsojamo, kaker ono 1. 1789, tako i 'ono 1. 1848. Ne pa misliti, kaker bi revolucija človeštvu ne bila prinesla nič dobrega. Nič ni tako slabega, česar bi previdnost Božja ne znala izkoristiti za dobre smotre. Tako je tudi glede revolucije. Revolucija je strla verige državnega absolutizma, v katerih je tudi cerkev britko stokala kaker v babilonski sužnosti. Cerkvena zgodovina za Kristusovo nevesto žalostniših časov ne pozna nego je doba državnega absolutizma v 18. in v prvi polovici 19. stoletja. Sc le po 1848 je začela cerkev prosteje dihati, njeni prijatelji so smeli odslej vsaj javno povzdigniti glas, vsaj javno spodbujati, ogrevati duhove za njeno svobodo. Tudi vzgoja duliov-skega naraščaja jela se je vršiti v drugačnem, prostejem duhu. Da pa katoličani še .zdaj ne vživamo tiste prostosti, kaker se spodobi za otroke Božje, krivi smo mi sami, ker še zdaj dovolj ne poznamo politični h svoboščin, ko je nam jih nebo podardo, da bi ž njimi priborili svobodo in neodvisnost sebi, družini in cerkvi; krivi smo mi, ker smo pre-pomišljavi, preboječi, ko nam gre pogumno zavihteti orožje toliko strašno za naše sovrage, orožje političnih svoboščin ! Nobena vstava ni tako liberalna, tako slaba, da bi, vestno poslužujoč se njenih svoboščin, katoličani ne mogli priboriti družini, cerkvi in narodu onih pravic, katere jim tičejo po Božjem in človeškem pravu. Odvisno je vse le od tega, ali hočemo. Vzemimo v roke državni zakonik pa preiskujmo, kaj smemo, česa ne smemo ; katere so meje, mej kojirni se smemo kot prosti državljami gibati. Ko smo pa to spoznali, ne pomišljajmo: kar se sme v mejah postave, je postavno ; pa otresimo se onega pogubnega predsodka, češ, da grešimo, ako vže -drugače mislimo nego stoji določeno v postavi, ako drugače hočemo kaker hoče in želi vladujoča politična stranka alj nje ministri! V naši moči je i stranke i minister-stva postavljati in odstavljati. To vse .moremo izvrševati brez greha. Tudi nismo radi tega revolucijonarji; revolucijonar je, kdor hoče postavno obstoječe razmere n ep o stavno prevreči, a mi se poslužujemo le postavnih, le poštenih .sredstev. Nadalje zapomnimo si dobro, da nikoli ne dospemo do radikalne preosnove naših žalostnih protikrščanskih javnih razmer, dokler ne pritisnemo od zdole navzgor. Naše razumništvo je vzgojeno v protikrščanski šoli, nima niti razuma niti srca za krščanska načeli, za krščansko šolo, za življenje krščansko : od zgore ne obetajmo si nič dobrega za krščansko misel. Krščanski misli in čuti edino še ljudstvo. To ljudstvo moramo torej politično si vzgojiti t. j. pojasniti mu, kako je previdnost Božja s konstitucijo v njegove lastne roke položila njega vsodo, pojasniti mu, kako je boljša, krščanska bodočnost odvisna le od prave vporabe konstitucijonalnih svoboščin, kako je dandanes prva in najsvetejša dolžnost vsakega kristijana vdeleževati se političnih in bbčinskih volitev ter izbirati krščanske može v politična zastopstva. Ako navadimo ljudstvo ljubiti, ceniti politično svobodo, v kratkem se otresemo liberalne more, ki tlači in mori narode evropske. Človek je po naravi prosto bitje, nič ga bolj ne diči, nič ga no povzdiga bolj nad niži svet nego sveta navdušenost, nego ljubezen prave prostosti. Ljubimo pravo prostost do skrajne meje. Ljubimo tedaj tudi politično prostost ; kajti po nauku velikega filozofa je človek politično bitje — Š^ov jtohrinov. Ljubeč politično prostost ljubimo sebe, ljubimo družino, ljubimo cerkev, ljubimo tudi narod ! Dr. Mahnič. Najnovejša socijalno ■ politična revolucija pa cerkev in država. Zapiši, kav si viilel, in kav je in kav se ima zgoditi po tem. Skr. raz. I. 19. „Kultui*kanipf “ Žalost,na doba, katere,j je v večno sramoto zgodovina vtisnila ime „Kulturkampfa“, nam spet očitno kaže, kako morajo ideje, ki so se y duhove zaplodile, prej ali slej v zgodovini dobiti svoje lice. Znane psovke, s katerimi se je na Nemškem obkladala sv. cerkev in katoliško mišljenje : obskurantizem, nazadnja-štvo, ultramontanizem, brezdomovinstvo — so prejasno pričale, kako je v protestanskili Nemcih vže dolgo tlelo sovraštvo do katoličanov. Protestantom so se pridružili katoliški učenjaki, katere je okužil nemški racijonalizem. Nemška učenost bila je globoko žaljena, posebno ko se je sv. stolica predrznila obsoditi nauke Hermesove. V Rimu so morali slišati, da tam baje nemških učenjakov niti ne razumejo ! Kulturkampf! menilo se je resno, da treba braniti omiko proti duhomornemu tiranstvu rimskega papeštva! Rim zadržuje prosti razvoj človeških ved! V tem zmislu je vže 17. maja 1870 pisal iz Rima nemški poslanik Arnim nekemu škofu. Ako se določi papeževa nezmotljivost, bo ,.dokazala zgodovina vatikanskega koncilja, da v Rimu biva moč, katera je sklenila v odločnem n a s p r o t s t v u s pridobitvami človeštva bojevati se se sedanjim vekom-1. Šlo je tedaj po mnenji nemških junakov za vedo, za kulturo, za svobodo, za napredek. Vender je bilo treba seči po družili, konkretniših razlogih, kateri bi dali namerjavnemu preganjanju katoliške cerkve vsaj nekaj pravnostnega videza. Takih razlogov je bojeviti Nemčiji podal vatikanski koncilj, na katerem se je dogmatično določila papeževa nezmotnost. S to dogmo — modrovali so nemški državniki — se je razmerje mej cerkvijo in državo bistveno predrugačilo. Država nima več opraviti z nekdanjo ‘ katoliško cerkvijo. Kaj sledi iz tega? Poslušajmo Arnima v gore omenjeni spomenici: „V reševanji cerkvenih vprašanj se bo država dala voditi od misli, da hijerarhični organizem, ki ga bo vatikanski koncilj z določbo papeževe nezmotljivosti vstanovil, ni več identičen z ono katoliško cerkvijo, s katero so se sklepal e pogodbe in za katero so se v vstavo sprejemali branivni paragrafi, posebno pa ne z ono, za kateio se je smelo in se je bilo dolžno dobrohotno skrbeti.... Dalo se bo dvomiti, je ii to naše naziranje pravno. A dejstva bodo silovitejša kot razlogi. V očeh postavodajalcev se bo vatikanski koncilj vedno le kazal z madežem nepostavnosti in zaslepljenosti, da ne morejo v njem gledati nič druzega nego dogodek izzivajoč na vojsko, dogodek, kateri razruši vse postavne in vrejene razmere. Boj, h kateremu pozivlje Rim, se bo sprejel, in vlade, pred vsem najmogočniša vlada nemška, ima za ta boj na svoji strani narod, bolj nego si morda sama želi. Položaj je nato stran za katoliško cerkev tem nevarniši.“ Načrt se je dobro prevdaril. smoter je jasno stal pred očmi: katoliško cerkev r a z d e j a t i, najprej na Ne raške m, potem pa po v s e h onih deželah, do katerih bi k a k e r k o 1 i segal v p 1 i v Nemčije. Vojska je torej morala biti, ker to se je hotelo ! V to se je protestantizem zavezal s katoliškim racijonalizmom; a v obrambo obeh se je oborožila železna državna pest, da bi sč silo pritisnila. kjer bi ne zdala pisana ali govorjena beseda nemških učenjakov. To so si obetali vže od prvega početka nemški diplomati. „Sicer bi se pa varali — piše Arnim v svoji vže gore o-menjeni spomenici — ko bi hoteli verjeti, da se bodo razmere v tem smislu predrugačile le v takih deželah, katerih vladarji so protestantski. Reakcija politiške družbe proti Rimu bo tako močna, da bodo tudi tako zvane katoliške vlade prisiljene, nastopiti isto pot “ Vojska je imela biti splošna : razširiti se je imela na vse evropske države in narode. Te misije sije bil svest tudi Bismarck. V tem ko je na Nemškem zapiral škofe in duhovne, je po svojem poslaniku v Parizu pogajal se s Thiersom. Koliko je Bismarck pripomogel, da so francoski katoličani popustili Henrika V in krščansko monarhijo, zvedel je svet iz razodeuj Arnimovih Bismarck se je bal, da bi vstala katoliška Francija, dobro vedoč, da bi taka Francija ne služila njegovim nakanam. V istem času je pa Bismarck tudi v Rimu pritiskal na Viktorja Emanuela ; razpravljalo se jo, kako bi se koj po smrti Pijevi kardinalom vsilil za papeža mož, ki bi bil pripravljen cerkev izdati Nemčiji ! Tako se je mislilo z enim mahljejem cerkev razrušiti! Kako mogočno je vplivala Bismarckova proti-cerkvena politika tudi na Avstrijo in pomagala vstvariti novejšo liberalno dobo, bode kdaj zgodovina pojasnila; nam se ne zdi za zdaj varno, da bi prevestno razpravljali to poglavje domače zgodovine. L. 1870 je Bismarck poskusil celo na španski prestol spraviti hohenzollerskega kandidata, da bi po njem tudi Španijo vladal. Napadla se je tedaj cerkev malone po vsej Evropi, napadla od vseh strani. Pa vsi ti mnogovrstni napadi so se vodili po enotnem načrtu, skupnostno, vedno po istih načelih ; kdor je natančno opazoval čas, kraj, razmere, se je lehko prepričal, da vse to proticerkveno gibanje, ki se je z Nemškega širilo po Evropi, vodi ena in ista skrivna roka. Bilo je očitno, da se satanovo kraljestvo vojskuje proti kraljestvu Božjemu. Skrivno vodstvo v tem boji je imela masonska loža ; Bismarck in njegov cesar sta le izvrševala, kar se je v ložah sklepalo. Cesarja Vilhelma samega so si bili masoni vže davno naklonili ; izvolili so ga bili celo za glavarja in zaščitnika nemških framasonov S hinavskim klečeplaztvom in hvalisanjem so si ga tako pridobili, da je državna politika popolnoma služila nameram ložinim. Glavno glasilo nemških masonov1) pisalo je 1. nov. 1873. tako le : „Ko si stojita nasproti dva sovražnika, namreč cesar, kateri kot naš brat čisla in brani naše društvo, in papež, kateri je preklinja in bi je hotel pokopati v pekel, masonstvo more in mora pristopiti k eni stranki; postaviti se mora na ono stran kjer je razumejo in ljubijo, in povzdigniti glas proti možu, ki ložo smatra sovražno vsaki kreposti in verstvu. Loži gre za življenje ali smrt.... Maščevanje zadene one. ki sebe imajo za vir resnice ; oni so se izpostavili zasmehu vsega sveta.... kdorkoli ni po svoji neumnosti ali po nečimurnosti njih suženj, jih zaničuje ter obrne jim hrbet, da gleda izhajajoče solnce prerojene Nemčije. Vsak svoboden človek gleda pomilovalno na onega starca (Pija IX), ki je prišel na otročja leta, kateri, v tem ko se ima za nezmotljivega ... ne razume več najpreprostejših zgodovinskih in uaci-jonalnih dejstev, kateri živi še v preteklih stoletjih .... Kako se od njega razlikuje ta starec (cesar), ta junak, ki je vedno znal razumeti svoj čas, kateri se svojo mladeniško čilosrjo spodbuja k obrambi resnice, pravice, človekoljubja ! Ta starec tedaj, ta junak je naš brat, je z nami sklenjen z nerazrešljivo vezjo : sklepa ga z nami ideal, po katerem teži naše društvo ; z nami in za nas vihti kladivo svoje moči . . . Upamo, da vsi naši bratje, vse naše lože mislijo in čudjo ž njim ... in da se ne bo zabilo pri banketih trikrat napiti na slavo blagega starca, ki je znal bojevati se proti temnim silam, ki hočejo preprečiti naše načrte11. Po sijajnih vojskinih vspehih 1. 1864, 1866 in 1870 se je moč centralne vlade neizmerno vkrepila; pruski kralj dal se je v Verzalji oklicati za nemškega cesarja ; tedaj ga je obdajala najmočnejša, najzmagovitejša vojska na zemlji ; vsled miru sklenjenega s Francijo, prišlo je v cesarski Berolin pet miljard Francoskega zlata . . . Cesarska sila je stala na vrhuncu. To so razumeli framasoni dobro zase izkoristiti; dasi so načelni nasprotniki vsake monarhije, popadali so na kolena pred mogočno cesarsko vlado ter si jo s tem naklonili. Masonom smoter- ') Freimaurer - Zeitung, Leipzig. vedno posvečuje sredstva. Češčenje, ali recimo malikovanje cesarjevo je presegalo vse meje: tako je zahtevala framasonska politika. Bismarck pa je tem nameram ložinib bratov izvrstno služil. . V tem ko je mislil, da z železno pestjo pokori duhove cesarjevi volji, je bil le slepo orožje tajnih sil, katerim je bil „Kul-turkampf-1 proti katoliški cerkvi le sredstvo v izvršenje socialističnih teženj. S katoliško cerkvijo je imela pasti glavna opora avktoritetnega principa, a pad katoliške cerkve je imel za seboj potegniti tudi monarhijo. Bismarck se je temeljito motil v sodbi o katolicizmu in katoliški cerkvi, katere ni poznal nego iz lažnjivih protestantskih virov. ,,Bismarck zamenjava v eni sami reči papeštvo in cerkev ; zanj katolicizem ni drugo kot brezmejno samovolje papeževo, katerega smatra za samovladarja, ki absolutno vlada katoličanom vseh narodov ; papež je narodom nekak drug Bismarck ; cerkev je nekaka duhovna Prusija ; pred konciljem, menil je. se je smelo o tej oblasti še prosto razgovarjati, a zdaj ne več. Po njegovi misli evangelij, kot stalno versko pravilo, nasprotuje papeštvu, katero ima oblast vsak čas predlagati nove dogme ter škofom in vernikom nalagati reči. o katerih se nikomur še sanja ne."1) Tako piše mož, ki je posebno pridno proučeval preganjenje cerkve v Nemčiji, krive sodbe o katoliški cerkvi, ki se dajo pri protestantih, kaker je bil Bismarck, vsaj nekoliko razlagati, tembolj ker so v tem duhu cerkev in papeža obrekoval Dbllinger in drugi papeštvu sovražni katoliški pisatelji ; ne da bi protestantsko občinstvo podučevali o pravem bistvu cerkve in papeštva, so s predrzno nesramnostjo zgodovino zavijali in pačili ! Pa potem ko je cerkev sama govorila, ko je koncilj sam določil, kako in v katerem pomenu se ima vzeti nezmotljivost, je bila dolžnost nemških državnikov, da bi se natančniše podučili ; sicer so tudi oni morali cerkev bolje, poznati iz preteklih časov, saj so se z Rimom sklepali vže konkordati. Katoliška cerkev ni nikdar skrivala svojih naukov; trebalo je le malo dobre volje to cerkev bolje pozna},i, predno se ji je napovedala vojska na smrt in življenje. Pa vse kaže, da vojska z Rimom se je hotela, vojska do skrajne meje; kajti tako je bilo sklenjeno v ložah — in Bismarck pa njegov cesar sta povelje lož moralo izvrševati. Protestantska Nemčija je pač vže 1. 18GG nedvomno dala razumeti, da se hoče oborožiti na vojsko z vsemi katoliškimi državami.2) Tako spričuje dr. Becker, ki ga je z Bismarckom sklepalo najožiše prijateljstvo. Vender se Nemčija ni še upala na ‘) Tegesser: La lutte civilizatrice p. 194. “) Sirius, Les enneniis 1’ Occideut p. 150. dan se svojimi načrti. Vgoden čas za to se je zdelo da je prišel, ko je na tla potrla svojega največega sovraga, Francoza, v srečni vojski 1. 1870—71. Tedaj se je zdelo, da ne more nobena sila več zadržavati nemško protestantskih zmag. Presega namen naše razprave, da bi tu natančniše opisa-vali, kako kruto je bilo to preganjanje. Pretrgale so se vse vezi z Vatikanom, kaznovali so se na razne načine, izganjali, zapirali škofje in duhovni; nezdrave ječe, pičla hrana, nečloveško ravnanje je več njim zaplodilo kal smrtne bolezni; niti maševati niso dali niti sakramentov vpravljati. Hotelo se je z eno besedo katoliško hijarhijo zatreti, s tem vničiti nemško cerkev. Kruti fizični sili se je pridružilo slovstvo in umetnost, oboje najmogočniše sredstvo, s katerim se vzgaja ljudstvo in mladina; vse je moralo služiti, da se je v duhovih netilo sovraštvo proti Kirnu. Von Sybel je v svojem delu „Die klerikale Politik im 19. Jahrhundert" z neslišano nesramnostjo pačil zgodovino, da bi narod preveril o rečeh, ki niso nikoli bile, da bi razkril skrivnosti klerikalne politike, katerih ljudstvo ni še poznalo. Slikarji so k domišljiji govorili s podobami, ki so bile, kar tiče umetnijske izvršitve, dragocene, a po misli in namenu nizke, podle. Tako je n. pr. M. Kaulbach naslikal podobo, ki predstavlja nadangelja Mihaela, ki ima biti simbol nemškega cesarstva; pod nogami mu stoje drugi premagani vladarji, ob strani pa papež, v obupnem stanji, v roki tišči silab in pisano določbo o nezmotljivosti; beži z druzimi kardinali; jezuit pa, ki ga je od same togote krč zvil, vmirajoč trga zemljevid nemške države ; drug duhoven žuga sv. Mihaelu z molkom in s pestjo. Začetkoma se je namerjalo napasti le katoliško cerkev, a ko so se strasti razvnele, poznalo se ni kmalu nikakih mej — napadati se je začelo vsako verstvo. Na monakovskein vseuči-šču je smel profesor Brantl kar očitno pred slušatelji govoriti: „Ako je kdo mej Vami, ki veruje neumnosti, kaker je bivanje Božje, prosim ga, naj ne obiskuje mojih predavanj." In Bismarck sam se je po zmagi nad Francozi čutil tako vsegamogočnega, da je po gledališčini predstavi, ki jo je bil priredil poslanec von Sybel, navzočim z vso resnostjo predložil v razgovor vprašanje, ali se res mora Boga bolj vbogati nego ljudi! ‘) Mogočna Nemčija, ne da bi se dala podučiti od toliko svarilnih vzgledov v zgodovini, je hotela poskusiti, ali res biva v katoliški cerki Božja moč. In bil je res čas, ko cerkvi ni bila naklonjena niti ena evropska vlada, vse je šlo mogočnemu, zvitemu nemškemu kancelarju na limanice. Zadnja leta Pijevega življenja bila so britka; Previdnost je res hotela, da veliki papež vmije na križi. Vezi mej Nemčijo in Vatikanom so bile pretrgane, redovniki, pred vsem jezuitje, pregnani, škofje in duhovni ‘) Allgemeine Augsburgor Zeitung 19 marcija 1875. po ječali, čeda razkropljena: zdelo se je, da se bo kmalu smela zapeti nagrobnica rimskemu papeštvu. — Od božiča 1877 je Pij IX vidno hiral. Pričakovala se je v kratkem njegova smrt, z njim bi se imelo pokopati papeštvo. Nastavljeno je bilo vse — Bismarck imel je v Rimu najzvestejšega zaveznika, Viktorja Emanuela — 31. decembra 1877. je kralj podpisal od ministrov mu predloženi pogrebni red za Pija IX . . . Tako se je računalo. Pa Vsemogočni je prekanjenim diplomatom račun prečrtal. En teden za tem je bil Viktor Emanuel poklican pred sodni stol večnega Boga ; sovražniki papeštva so ostali zmedeni, njih nakane neizvedljive, potem ko je prominol njih glavni zaveznik. Ta žarek upanja je posijal v zadnje dni Pijeve, ki je mesec za tem svetu zatisnil oči — in predno so se mogli diplomati in masoni zbrati in posvetovati, je vže izvoljen stal pred svetom nov papež — Leon XIII. Z njim je začela cerkev vstajati. Bismarcku so socijalisti, katere so se posebno za dobe „Kulturkampfa“ vjačili, oči odprli.' Vklonil se je nevkrotljivi moči rimskega papeštva ; boj je nehal, cerkvi storjene krivice so se začele popravljati, in mesto nekdanjega sovraštva naklanjali se je začelo katoličanom občudovanje, sočutje, katero raste od dne do dne. „Kulturkampf“ t. j. očitno preganjanje katoliške cerkve na Nemškem postalo je za vse čase nemogoče! Moderna država v najnovejši so cijal no-politični revoluciji. Vže enciklopedisti 18. veka so izrekli načelo : država loči se od cerkve! To načelo je do skrajne meje v dejanje izvela francoska revolucija. Reakcija, ki se je kasneje poskusila proti pogubnim idejam 1. 1789, ni bila niti odločna ni dovolj radikalna, da bi se mogel voz državne politike potegniti iz tira, v koji ga je spravila protikrščanska filozofija. Od tedaj se je država čedalje bolj odtujevala cerkvi in njenim naukom, iz javne vzgoje, iz zakonodajstva in iz vseh strok javnega delovanja se je čedalje bolj izobčeval Kristusov evangelij : moderna država je sprejela evangelij racijonalizma in naturalizma, postala je — liberalna. Papeži so večkrat opominali, da ta pot je poguben ne toliko cerkvi, katero vzdržuje Božja beseda, ampak pred vsem državi sami ter socijalnemu redu. Ta pot pelje v socijalizem in komunizem. Tako je slovesno opominal Pij IX evropske državnike l imenitnim silabom od 1. 1S64 ; isto je z besedo in pismom ponavljal Leon XIII; dovolj tu omeniti njegove okrožnice o vredbi krščanske države, o masonizmu. Pa moderna država je za besedo katoliške cerkve gluha, in ker je ne sliši in je noče sprejeti, slepo drvi nasproti svo- jemu poginu. Moderna država pomežiku je s priseženimi nasprotniki državnega in socijalnega reda, jili boža. se svojim denarjem, plačuje profesorje in pisatelje, da goje in širijo protidržavne in protisocijalne nauke ; preslepa je, da bi razumela, kako mora na njenih šolah predavana teorija razrušiti obstoječi red. Pač pa slepi niso oni revolucijski aposteljni, kateri se vsiljujejo v ljudska zastopstva, v postavodajavne zbore, v ministerstva, na dvore, da bi tako vplivali na vladarje, na javno življenje in politiko. Prišlo je v Evropi tako daleč, da na mnogih dvorih ima loža ne le vplivno, ampak vodilno besedo, in so vladarji ve-doma ali nevedoma le izvrševatelji tajnih nakan, ki se sklepajo v masonskih shajališčih. Liberalizem tira moderno državo v socijalizem ; poslednji je le sin in torej naravni dedič liberalne države. Tudi zgodovina ima svojo logiko; ta logika so pravzaprav večno veljavni, ne-vklouljivi zakoni resnice in pravice, ki imajo svoj razlog v Bogu. Kaker resnica rodi resnico, tako laž rodi laž. Liberalizem je velika protikrščanska laž, in ta liberalizem je rodil drugo laž — socijalizem : Das ist der Finch der bbsen That, Dass sie fortzeugend Boses muss gebaren. Kdor sprejme nauke liberalizma, mora dosledno priti do socija-lizma; državni liberalizem mora dosledno končati v socijalizmu. Poglejmo ! Liberalizem obožava državo, držeč se Hegelove definicije : Der Staat ist der priisente Gott; vender govori o veri, o krščanstva, o cerkvi. Pa to je nelogično, nedosledno ; ako je država navzoči bog, potem je bil ves razvoj krščanske vere le zmota. Logično sklepajo le socijalisti, ki nečejo vedeti ničesar o verstvu, o cerkvi, o bogočestju. Liberalizem hoče zakonu vzeti verski značaj, oklicavši ga za posvetno pogodbo. Vender hoče zakonsko zvezo še obdržati v obliki civilnega zakona. Nedosledno! Dosledno sklepa le socijalizem : ,.Ako ni Bog sam nobene postave dal glede zakona,, potem je naša volja nam postava, in naše mejsobojno nagnenje je naravno pravo, ki nam ga ne sme nihče kratiti.“ Liberalizem uči: Ni večne, božje postave nad državo : državna postava je absolutna. Cerkev, družina, oče nima drugega prava, nego ono, katero jim daja država-bog. Toda lastnina je nedotakljiva. Sicer so pa tudi tu izjeme: cerkvi se sme vzeti, kar ima, kajti njena lastninska pravica se izvaja le iz državne postave; tudi vsem drugim katoliškim zavodom in ‘) Liberalisinns, Socialismus u. Christenthum etc. von VVilhclm Em. Freih. v. Ketteler, Bischof v. Muinz. vstanovam se sme premoženje vgrabiti — a naše lastnine se 11 e sme nihče dotikati! Socijalizmu je pa to govorjenje nelogično; 011 sklepa tako : „Nezmisel, kar govorite, liberalci! .Te država, kaker trdite, v resnici vir postave in vsakega prava, potem je ona tudi vir lastninskega prava. Karkoli država določi glede lastnine, je pravo ; zatorej zahtevamo, naj se lastninske in dedinske postave prenaredijo. Kruto, nečloveško je, da se nahaja vse imetje, ves kapital v rokah malo ljudi, a velika množica mora stradati. Naj se jodpravi de-dinstvo pravo ; pravico do lastnine in vžitka naj daje le lastno delo. Zemljišče je obča last vseli ljudi!“ — Prav govore! Ako je država navzoči bog, kdo ji bo mogel odrekati oblast tudi lastninsko pravo predrugačiti v smislu socijalistov ? Dovolj v državni zbor spraviti večino socijalistično mislečih poslancev: kar oni sklenejo, je prav, ker v večini glasov se — po teoriji liberalcev — izraža absolutna državna volja, volja božja ! Liberalizem zasmehuje večnost, zasmehujo vsako verstvo in tolažbo, ki jo daje vera trpečemu človeštvu. Vživanje — to je edini smoter človeškega življenja. Zatorej grabi po bogastvu, da bi dobil sredstev za vživanje. Nič mu ni mar, da celo naravno in potrebno se mu zdi, ako pri tem devetdeset odstokov ljudi dela in trpi le zato, da se jih deset odstotkov pase in veseli! Na vse to odgovarjajo socijalisti prav logično : „Prav, tudi mi zasmehujemo vero in večno življenje. Enako vam črtimo duhovne. Ni pekla, ni nebes, ni bodočega povračila, to je naše prepričanje; saj smo se vsega tega ravno od vas naučili, iz vaših listov, iz vaših knjig, tako se nam je v glavo vbivalo na vaših šolali ... A zdaj poslušajte nas: Ako je res, da ni življenja po smrti, da ni nebes, ako je res, da človek nima drugega smotra, nego vživati sedanji svet — potem je neodpustljiv greli, da se devetdeset odstotkov ljudi izključi od vživanja zato, da se zamore veseliti in vživati le deset odstotkov. Vsi morajo tedaj enako vživati, mej vse se mora po enakih deležih razdeliti imetje; nihče nima vživati, kar si z lastnim delom ne prisluži! Po tem, kar vsakdo pridela z lastno roko, naj se 11111 odmeri. Mi ne moremo več prenašati, da brezvestni od-strižniki kuponov vživajo vse zemeljske dobrote, mej tem ko delavec-trpin vmira od gladu." — Tudi to je prav, dosledno — z liberalnega stališča! Liberalizem oklicuje enakost vseh ljudi. Zatorej hoče popolnoma zravnati razliko mej stanovi. Pa liberalizem je lažnjiv. V tem ko govori o enakosti, vvaja v društvo človeško naj-večo, najueznosnišo neenakost, ki se nahaja mej modernimi Rothschildi in tovarniškimi delavci; liberalizem razdeva enakost prava,, kije imajo vsi do splošne omike, ker omogočuje obisk srednjih inviših šol le premožnišim ; liberalizem razdeva enakost v političnem živ-jenji, ker volilno pravo dela odvisno od denarja ; v javnem in saseb- nem življenji daje bogatinom pred vbožnimi državljani raznih predpravic ; najvplivniše in najbolj tolste državne službe podeljuje liberalizem plemičem, a plebejec, bodi še tako učen, še tako spreten, je od takih služb malone popolnoma izključen. Vsi enaki pred zakonom! kliče liberalizem, v resnici pa zapira in obeša le male tatove, a odlikuje velike! Pojdite-rakom žvižgat s tako enakostjo — z vso pravico odgovarjajo socijaiisti liberalcem. Vi le slepite veliko množico, m i še le hočemo izvesti popolno enakost, a v to je treba pred vsem vas in vašo slepilno vlado prevreči, vzeti vam denar in imetje pa razdeliti je mej zatirano množico ! Liberalizem kliče: Vse z ljudstom! Kajte Hegel, njegov apostelj, piše: „Ljudstvo kot država je absolutna moč na zemlji-“ To je bilo geslo, pod katerim je liberalizem napovedal vojsko od Boga postavljeni oblasti. Zasmehujoč stari, čestitljivi nauk aposteljnov, da vsaka oblast je od Boga, je hotel, da se kralji imenujejo ne več „po Božji milosti11, ampak „po ljudski volji11 ! Liberalizem je ljudstvo, katero je nekdaj v svojih vladarjih čestilo namestnike Božje, razvadil, da je iste vladarje začelo smatrati za svoje služabnike, za izvrševatelje svoje absolutne volje ; liberalizem je vcepil v narode princip revolucije. Socijalizem hoče le žeti, kar je oče liberalizem zasejal. Prav ! odgovarja on: vse z ljudstvom ! Tudi mi smo za to. A vi liberalci niste pravi zastopniki ljudstva, to smo le mi. Vi zastopate deset odstotkov im a j o čili državljanov, mi pa devetdeset odstotkov delujočih nemaničev. Primerjajte 10 : 90 = 1 : 9 ! Pri nas je tedaj narod, po nas se oglaša njegova volja. Narod, po Hegeiu absolutna moč na zemlji, niste vi, to smo mi! In država, navzoči bog, katerega volja je božja volja, smo mi se svojimi delavci in kmeti, ne vi se svojimi kapitalisti in bankirji. Zgodi se torej naroda božja volja: dajte nam sčm, kar imate, ako ne, vas stre narodova pest ! Liberalizem povsod zagovarja posilno šolo, češ, le državi pristoja pravica vzgajati in duševno izomikati deco. Država je potemtakem gospodarica naših glav, naših volj, naših vesti, naših duš! Prav — poprime tu socijalizem : ako pripada državi oblast čez vest in dušo državljanov, sme se ji tem manj odrekati oblast čez telesa, čez zemljišče in drugo zemeljsko imetje. Kdor zagovarja posilno šolo, mora isto tako in še bolj dovoliti, da se država polasti vsega privatnega imetja — kar je ravno glavna točka našega, socijalističnega programa. Liberalizem hoče vse podržaviti; podržavil je vže sol, tobak, šolstvo: podržavlja čedalje bolj javne ceste, posebno železnice; podržavlja javno policijo, krati avtonomistična prava ter v isti meri centralizuje; liberalizem hoče se državno uniformirati, celo profesorje in dijake; liberalizem žuga vse po-vojačiti, vže učečo se mladino z gimnastiko pripravlja za vojaške vaje ; sploh : liberalizem omejuje, zatira povsod in v vsem individualno prostost državljanov, hoteč, da le država se svojimi orgo-ni vse dela, vse vpravlja, v vse se vtika. A to, ravno to je, kar uamerja tudi socijalizem; on hoče namreč, da bi le država, edino država vse imela, vse vpravljala, vsem delila delo in kruh; individualnost naj bi izginila!1) Tako tedaj drvi liberalna država z velikanskimi koraki naproti soeijalizmu. Edino sredstvo, da odvrnemo nevarnost, ki nam preti, da zarotimo strahove soeijalne revolucije, je radikalna reakcija proti liberalnim naukom, reakcija v duhu krščanskih, načel. Vsaka fuzija pa še tako dobro mislečih strank, vsaka koalicija, ki si je postavila za smoter izogibati se vsakeršnih načelnih vprašanj ter ohraniti dejansko stanje sedanjih političnih razmer, ne bo nikdar kos socijalistični propagandi. Naše dejanske razmere slonijo na liberalnih zakonih, in ohranjati tako zvani status quo pomenja pri nas isto, kar dati liberalizmu čas in priliko, da se razcvete in dozori do socijalizma! Da bi vender razumeli, kar je tako jasno ! Grehi državnega liberalizma se bodo strašno maščevali; to maščevanje bo izvršil oni socijalizem, ki si ga liberalizem sam vzgaja; in to maščevanje bo opravičeno: zahteva je logika človeške misli, ki je logika previdnosti Božje. Kdo ne bo priznal, da so — z liberalnega stališča — logične, opravičene besede, s katerimi je Viktorja Tixota zavračal 1. 1874 nemški socijalist Bebel: „Pravite nam: lastnina je sveta; pa če je sveta, zakaj ona Prusija, katera nas zapira v ječe in nas preganja vže deset let, šiloma združuje narode, kateri se temu protivijo, ter nam tako z dejanjem dokazuje, da velika beseda „lastnina“ nima pomena ? Ali pa je morda obstoj celih držav, ali so morda prava starih monarhij manj sveta kot posestva privatnih lastnikov, kot hiše, kot tovarne ? Ivaker brž se je rušilo zgodovinsko pravo, na katerem sloni lastnina, je poslednja nehala; ko se je prevrglo dedinsko pravo, je socijalizem vže zasajen11. Liebknecht, drug socijalističen poslanec, govoril je v enakem smislu : »Bis- marck je za nas več delal, nego bi bilo storilo pet socialističnih ministrov: se svojo prevratno politiko, ki jo je začel 1. 1866, odstranil je vse ovire, ki so nam bile na poti . . . Kaj se nam je štelo v greh ? — Klical je v državnem zboru isti Liebknecht — katerega zločinstva se je dolžilo nas socija-liste ? Veleizdajstva! Pa potem ko so se s piestola pahnili vladarji vladajoči „po milosti Božji“, potem ko se je razrušila federativna konstitucija nemškega naroda, se li more še vedeti, se more reči, kaj je veleizdajstvo ?“ Et nune, reges, intelligite! ‘) Prim. Balmes, Gold. Biieldein, po katerem smo tu posneli glavne točke. Bodočnost — republikanska ? Naj se nihče ne vstraši tega naslova — mi nočemo z njim plašiti, ampak izreči hočemo svoje mnenje o obliki bodoče države. Govoriti hočemo objektivno. Vže dolgo pred nami je izjavil največi politiški veleum našega stoletja, Napoleon Veliki: Evropa bo v novem stoletji ali republikanska ali kozaška. In pred tremi in pol leti je rajnki kardinal Lavigerie Napoleonovim besedam dostavil: „Morda bi Napoleon zadnjo besedo zamolčal, ko bi bil priča o napredovanji in rastoči drznosti nihilizma11. Da, tudi Lavigerie je 1. 1800 'izrekel, da Evropina bodočnost je republikanska ; kar je pa pri tem najpomenljivejše, Lavigerie je opetno povdarjal, da tako govori v sporazumenji in po želji papeža Leona XIII. Ne kaker bi bil papež glede takih, čisto’ političnih vprašanj nezmotljiv, a znana je celemu svetu politiška modrost in proroški vid Leona XIII; zato so besede Lavigerie-jeve nekako pretresle Evropo. lJo pravici! Nafti zdi se to prerokovanje le preosnovano, uego da bi ga resno ne postavali; kajti novejša zgodovina prejasno kaže, da se Evropa z velikanskimi koraki bliža republiki. Označili smo ko-nečne smotre najnovejše socijalno-demokratične revolucije. Ona namerja zrušiti cerkev in državo. Kar se cerkve tiče, smo v miru — zidana je na Božjo besedo. Ne tako država. Revolucija pridno spodnaša stebre monarhične Evrope ; prisegla je monarhiji pogin. V politiki konečno namerja vseobčo republiko. Koliko se ji je njeno razdevno delo posrečilo, ve vsak, kdor le površno pozna zgodovino 19. veka. V Franciji, najnaprednejšem evropskem narodu, je monarhija pokopana; ko se je v teku poslednjih sto let v raznih oblikah zopet in zopet povzdignila, jo je vselej revolucija splavila. Zdaj vže nihče resno ne misli na njeni povrat. Kaj pa po družili državah? Tod republika sicer ni še formalno zavladala, a da se to zgodi, je le vprašanje časa. V Italji. v Spanji, v Portugalu se monarhija brezupno bori z republikanskim življem. Vsak dan nas zna iznenaditi z novico, 8. a) Pustor: Geschichto (ler Papste str. 23. ’) In imaginum sncro usu omnis Inseivia vitetur, ita ut procaci ve-nustato iningiues non pingantur nee ornentur. Cone. Trident. Sess. 25. telo pokrito od prsi do nog. V devetem stoletju je bila tudi ta obleka vedno krajša ; pa še takrat so se slikali popolnoma oblečeni Kristusi. V gotiški dobi segala je Kristusova obleka od prsi do kolen. Pa tudi to obleko so umetniki vedno bolj krajšali.1) Kenaissance je to obleko, ki se sme imenovati še vedno dostojna, toliko skrajšala, da ni ostala, kaker ozka obveza okolu ledij. Michel Angelo je vstalega Izveličarja napravil popolnoma nagega. Zagovarjajo se nasprotniki s tem, da je bil Kristus na križu skoro gotovo nag! To nič ne de! Ne vse, kar je v resnici, je tudi lepo. Kristus je na križu, ako je bil nag, gotovo občutil sramoto in britkost. Ta vgovor izvira od tod, ker se prezira pravi namen u-metnosti in se smatra po Lessingu, kot glavno nalogo vseli umetnosti kazati naravo, k a k e r š n a j e, Dokazano je toraj z verskega stališča, da je popolna in brezobzirna nagota v lepi umetnosti nedovoljena. Pristopimo k drugemu dokazu: se stališča n a r a v 11 e etike! Kar uči sv. vera, uči tudi razum! Umetniki, ki slikajo nagoto, se hvalijo, da delajo kaker veleva razum in pamet, njih nauk, da je čisto naraven. Toda temu ni tako. Že Aristotelj opominja, da naj vladna oblastva pazijo, da ne bi mladina ne slišala in ne videla ničesar nespodobnega. Mož je z naravnega stališča izprevidel, kam bi tako ravnanje viegnilo pripeljati človeški rod. Vsi ljudje, tudi n aj b o 1 j surovi, nosijo o-b l e k o. Pri vseli ljudstvih velja za največo neumnost in surovost, kazati se v nagoti.2) Cezar pripoveduje v svojem : „Bellum GaUicmu," da je našel ljudstvo, kjer so se kopali moški in ženske v naravni nagoti, ne da bi zarndeli ali se sramovali; toda mi ne verujemo, da niso zarndeli. To bi bila živalska surovost ! Ker se pa ljudje sramujejo kazati se v nagoti, sramovali bi se tudi dosledno, ko bi zvedeli, da jih kdo slika in raz postavlja nag e.3) Realisti, njim na čelu Lessing, trdijo, da predmet lepih u-metnost je človeško telo, ne glede na izvirni greh, neglede na nravstvenost, na Boga in na dušo!‘) Toda pomisliti je treba, kaj bi bilo telo brez duše ? Ali ni duša oblika človeškega telesa ? Duša oživlja in prošinja človeško telo. V udih človeškega telesa se zrcali duša. Vidimo pa in spoznavamo z naravnim razumom, da je v človeški duši nekaj nerednega, vidimo, da čut- ') Jungmnnn : Aesthetik str. 645. '■‘j Albert AVeiss: Apologio des Christenthums. III. 2. str' 904 V Albert tVeiss: Apologie des Christenthums III. 2. str. 908. 4) Albert Weiss: Apologio des Christenthums III. 2 str. 908. nost premaguje razum. Ker je pa duša oblika človeškega organizma, pokazuje se ta nered tudi na udih telesnih. Človeka je tega sram in zato bi rad zakril, kar je na njem pomanjkljivega. Iz tega sklepamo, da so 11 a g'e podobe tudi z 11 a-ravnega stališč a, 11 e d o v o 1 j e 11 e. Kdor ima zdravo pamet, njemu se bo naga podoba vselej studila. Le izprijenim ljudem bo naga podoba v veselje. Ko je 1’raksitelj prvi med Grki drznil se napraviti nago Venero, bilo je vse ljudstvo na otoku Kos proti njemu ter je zahtevalo, da se podoba odstrani, kar se je tudi zgodilo. Nago Praksiteljevo Venero so peljali na otok Knid,'na otok Kos pa so pripeljali oblečeno. Očividen dokaz, da je nepokvarjena narava sama proti nagoti. Ko so začeli na otoku Kreta in kasneje tudi v Lacedemonu telovadci opravljati telovadbo neoblečeni, se je vse ljudstvo izreklo proti njim. To je bil pravi ljudski glas, da je obleka človeku potrebna iz bistvenih vzrokov.1) Še nekaj moramo tukaj premišljevati. Recimo, da bi bil Bog prvotno človeka vstvaril takega, kakeršen se dandanes rodi, z vsemi slabostmi brez greha — in statu naturae purae — vendar obleka bi bila potrebna, ne sicer za kazen izvirnega greha, ampak radi človeške pomanjkljivosti in grdega nereda, ki bi vladal v človeških udih. Kajti tudi v tem slučaju bi mesena pože-ljivost dvigala se proti razumu. Človek bi gotovo ta nered z obleko rad skrival. Le, ako bi bil človek vstvarjen sicer v naravnem redu, pa brez sedanjih slabosti in pomanjkljivosti t j. v najlepšem redu, da bi bila čutnost razumu popolnoma podvržena, kaker pravijo bogoslovci: in statu naturae iutegrae, tedaj bi narava ne terjala nobene obleke in umetnost bi smela kazati nagoto. Pristopimo k tretjemu, za realistične u-metnike edino merodajnemu dokazu: z este-tiškega stališča. 1. Pojmi: pravo, dobro, lepo se krijejo. Kar ni prayo, ni dobro in ni tudi lepo. Kaker smo pa že dokazali se stališča čreznaravne in naravne etike, je nagota v lepi umetnosti nasprotna Božjim zapovedim, nasprotna nravstvenim zakonom t. j. ni dobra in prava. Dosledno ni tudi lepa. Pojasnimo ta dokaz ! Pojmi : pravo, dobro, lepo se krijejo. Na prvi pogled iz-previdimo, da kar se ne strinja z resnico, tudi lepo biti ne more; na pr. podoba, katera predstavlja človeka bodisi z nenaravnima nogama ali slabo in nenaravno obrnjenima rokama, ali pa da je ‘) Jungtnann: Aesthetik. glava sicer normalna, telo pa nenormalno, kaker se včasih vidi na slikah Matere Božje. Te podobe so neprave, ker ne odgovarjajo Božji ideji, zato tudi niso lepe. Očividno je tudi, da, kar dobro ni. niti lepo biti ne more. Dobro imenujemo, kar odgovarja smotru, kateri je Bog postavil. Na pr. podoba, katera predstavlja človeka z eno dolgo nogo, drugo pa prav kratko, nam nikaker dobrote človeške ne kaže, ker tak človek ne odgovarja smotru in ni za vse dober in pripraven, za kar bi po Božji misli biti moral. Razvidno pa je na mah, da tudi lep ni. Tako dela tudi greh človeka slabega, ker človek, ko greši, nikaker ne odgovarja svojemu smotru Greli je pomanjkanje tega, kar bi po Božji misli moralo biti. Pomanjkanje tega pa, kar bi na vsak način biti moralo, se nikaker lepo imenovati ne sme in ne more. Iz tega sklepamo, da je pravo in dobro nujni predpogoj lepemu. To resnico je vedno zagovarjala katoliška cerkev. Od vsake druge leči bi se dalo prej odstopiti, ali od te resnice nikdar, ker je od nje odvisna prava umetnost.') Ne! Laž in greh nista bila nikdar lepa! Stopimo dalje! Vzemimo človeka, možkega ali žensko, v naravni nagoti! Ali odgovarja nagi človek, kaker se zdaj rodi, resnici? Menimo, namreč, Božji ideji? Ne ! Ali odgovarja dobroti ? Ne ! Zakaj ne ? Zato ne, ker človek, kakeršen se zdaj rodi, ni tak, kaker bi moral biti. To nas uči ne samo sv. vera, ampak tudi razum. Tuli ko bi nas sveta vera ne učila, da je človek izpridil se po izvirnem grehu, vendar mi bi z naravno lučjo spoznali, da mu nečesar manjka, kaker so stari paganski modrijani, Sokrat, Plato. Cicero v resnici spoznali. V človeku, v njegovih udih je nekaj, kar nasprotuje človeškemu razumu, kar se vpira Bogu in človeka zapeljuje. Na človeškem telesu je nekaj grdega in ostudnega, ki se v popolni nagoti najbolj prikazuje. Dosledno je nagota s čisto estetiškega stališča n e d o v o 1 j e n a in velik pogrešek. Ta stavek in ta sklep odobruje vesoljno človeštvo, hote ali nehote, od naj-večega učenjaka do najpreprostejšega človeka, ker k temu nas naganja vrojena sramežljivost. Vsaki se rad skrije in obleče, vsakega je sram, kazati se v nagoti. To je najsijajnejša priča, da je človek v nagoti grdoba, ki se ne sme kazati. 2. Pa imamo še drugih dokazov z estetiškega stališča ! Kaj je namen lepih umetnosti ? Umetnost nima, kaker misli Lessing in za njim Schiller, namena sama v sebi, ne oziraje se na Boga in nravnost. Kaker je človek Bogu podložen in mora Bogu služiti, je tudi umetnost na Boga navezana. „Omnium ar-tium et scientiarum (adeoque ct picturae) usum in colendo Deo ‘) Weiss: Apologie str. III. 2 str. 907. potissimum elucere debere". Leibnitz: System. Theologic. str. 50. Namen umetnosti je, da človeka podpira v službi Božji, da ga povzdiguje k Bogu. Ta namen doseguje umetnost s tem, da podaja estetiško dušno vživanje, s katerim blaži srce in vnema za Boga, ki je izvor vse lepote. Nagota pa, ne samo, da nas ne blaži in ne povzdiguje v nebeške višine, ampak nas še tlači v materijo in meseno podlost! Nagota je t o r a j proti namenu lepih ume t-11 osti in dosledno nedovoljena z estetiškega stališča. Privrženci nasprotne misli trdijo, da ni res, da nage podobe, ako so res umetne, tlačijo, ampak da vendar le dvigajo — seveda le čiste in resne gledalce ! Vmazanim je vse vmazano, čistim je vse čisto. Toda, opazili smo že, da se človeško srce v tej stvari prej vname, kaker suha slama, ako jej iskro podložimo. Izkušnja uči, da pri tej stvari ne veljajo fraze: „čist,a in resna duša“.‘) Tožil je nemški poslanec A. Reichensperger 1. 1860 v nemškem državnem zboru, da se v nacijonalui galeiiji v Be-rolinu brezštevilna množica gledalcev pohujšuje nad nagim mesom, ki je tam razpostavljeno. Poslanci — resni in trezni, dasi iz njemu nasprotnega tabora — so mu živo pritrjevali.3) Da se moti estetiško vživanje, ni niti potrebno, da je podoba cela naga. Ako je le nekoliko preveč naga, ali pa, da je tako napravljena, da vzbuja pozornost na nenage dele — že je z estetiškega stališča slaba. O tem je pisal »Rimski Katolik1' I. teč. str. 361 : „Kdo ni vže slišal o imenitni zbirki umetnijskili proizvodov, ki se hranijo v Pariškem Louvru ?...............Najime- nitnejši kip v vsem Louvru je Venera Milonska. Akoravno so jej roke do ramen odbite, je vendar somernost ostalih udov tolika, da oko ničesar ne pogreša, ker si samo ob sebi domišlja, kar manjka. S povzdigneno glavo stoji pred nami boginja v popolni samosvesti, gotova si zmage. Obleka se ji muza s telesa, do bedra je vže naga. Kmalu, kmalu ... in potem ? . . . Da, v Veneri, dasi so poteze njene tako milo-nežne, tako mojstersko vpriličene, vidimo meseno poltenost v najpopolniši umetnostni obliki obožauo, recimo — vživanje mesa je zakrito v meglo svetlega veličastva božanstvenega'*. 3. Nagoto v lepi umetnosti, zlasti cerkveni, obsojamo pa še s tretjega razloga! Treba je vedeti, da mora biti vse, kar predstavlja umetnost, dasi je izmišljeno, vendar le dejanstveno mogoče. Ako bi kdo naslikal konja, ki bi dirjal, vojaka na njem pa, ki bi mu po koncu na hrbtu stal, bi bilo smešno in rekli bi: kaj tacega ni mogoče t. j. neumno ! ‘) Albert Weisa: Apologie dea Christenthnms III. 2. str. 904 in 943 (GOthe : Ital. Reiae). 2) Jungmann: Aeathetik atr. 669. H T’rav tako moramo dosledno soditi, ako bi nam kdo naslikal sv. Frančiška Asiškega — moža vsemu svetu odmrlega, ki je krotil sebe in svoje poželenje — nazega. Vprašati bi se morali po pravici: Ali si je mogoče misliti moža, ki je spoznal v sebi slabo poželenje in gnjusobo, ali si je mogoče misliti, da bi ta človek ki se ni upal pogledati po životu, kazal se nazega ? Nag spokornik je nezmisel! Ali bi ne bila tudi nezmisel slikati sv. Alojzija, ki se ni upal svoji materi pogledati v obraz, nazega ? Ali ni to nesramno ? Ficta voluptatis causa sint proxima veris. Nec, quodcunque volet, poscat sibi fabula čredi, Neu pransae Lamiae vivum puerum extrahat alvo. Horat. ep. ad Pison, v. 338. Pa vtegnil bi zadnjemu dokazu kdo vgovarjati, češ, po vstajenju bodo telesa naga. Potem takem bi se smela naga predstavljati. Odgovarjamo : Po vstajenju bodo sicer telesa naga, ali, da bolje rečemo, oblečena bodo v milost Božjo. V telesu bo vladalo po vstajenju popolno soglasje. Takrat bo človeški organizem v pravem pomenu lep, kaker je bil v pravem pomenu lep pred izvirnim grehom, da nista zarudela Adam in Eva, ko sta bila naga. Pravijo : Ali bi se ne mogel umetnik z duhom prenesti v bodočnost in slikati nam. kar bo enkrat t. j. idealno telo ? O tem hočemo v drugem delu premišljevati. Dokazano je toraj, da je brezobzirna nagota v lepih umetnostih nedovoljena. Zgodovina jasno izpričuje, da je umetnost na zatonu, kadar začne kazati nagoto človeškega telesa ter z njo pasiti malopridno ljudstvo. Smrt umetnosti je, ako greši proti nravstvenosti in postane nesramna. Ali smo pa morda nasprotni telesni lepoti, kaker da bi se sploh ne smela predstavljati ? Ali smo morda zato, da se vve-dejo oblačila, ki strčijo kaker papir, da se slikajo obrazi grdi, telesa sklonjena, ostudna, noge polomljene ? Ali smo morda zato, da se vvedejo po cerkvah Matere Božje na široko oblečene, Kristusi z odprtimi usti in strašnim pogledom, sv. Jurji z osli na altarjih, sv. Antoni z obleko vsi zagat jeni ? Nikaker. Telo človeško je v resnici največa lepota cele narave, krona stvarjenja. Zato ne smejo umetniki telesa pačiti, ampak smatrati je kot predmet lepote. Katoliška renaissance postavila si je nalogo, sprijazniti vzvišenost krščankih idej s kla-siškimi oblikami. Ideja je glavna reč in bistvo pri umotvorih, po njej se sodi umetnika. Oblika in zunanjost, v katero obleče umetnik idejo, je sicer tudi važna, ali vendar ne bistvo. Naj’epše je, ako je lepa ideja združena z lepo zunanjo obliko, tako da ideja vlada in premaguje. Ako premaguje materija, je delo slabo.1) Nič nima toraj krščanska umetnost nasproti telesni lepoti. Ali prvi č, ne sme se pozabiti, da glavna reč je dušna lepota, ne telesna. Duh mora vladati in prošinjati sliko. Duh mora biti močnejši in krepkejši. Tako je bil namreč človek prvotno vstvarjen. Ko je prišel človek iz Božjih rok, je bilo telo popolnoma podrejeno duhu. Da pa duh premaguje, ni nikaker potrebno slikati obliko grdo. Umetnik mora skrbeti, da predoči idejo tako mogočno, da bo prošinjala in vladala tudi najlepšo zunanjost. Drugič pa je treba telo osvoboditi vseh zapeljivosti, da ne vzbuja podle poželjivosti, ampak, da povzdiguje in blaži srce in vnemlje za Boga 1 Glavna napaka radikalne renaissance je, ker ne vidi v človeku druzega kot telo ter smatra človeka, kakeršen je dandanes, kot krono lepote. Človeško telo je najlepše in zato je je ■treba vzeti kaker je, brez obleke, nago! Obleka samo pači! K večemu, da so ti humanisti zakrili, kar najbolj vzbuja meseno . počutnost. O idealih so v renaissanci redki sledovi. Humanisti niso druzega delali, kaker slepo posnemali naravo. Po njih naukih bi fotografija bila umetnost, ker podaja točno naravo. II Tukaj bi radi storili korak naprej! Rekli smo, da ni naloga umetnosti predočevati nam realnosti, kakeršna je, ampak kakeršna bi morala biti, da ni naloga umetnosti predstavljati nam človeka, kakeršen je zdaj, pokvarjen po izvirnem grehu, ampak, kakeršen bi po Božji misli moral biti, kakeršen je bil prvi dan, ko je prišel iz Stvarnikovih rok. Temu vzoru se mora ■ umetnost približavati. Kak pa je bil prvi človek v raju, ko ga je Bog vstvaril ? Nag. Kaj sklepamo iz tega? Iz tega sklepamo, da, ko bi izvirnega greha ne bilo, bi se človek smel kazati v nagoti in bi tudi lepi umetnosti bila predmet nagota človeškega telesa, kaker se bo človek tudi po vstajenju, ko bo greh popolnoma premagan, kazal v nagoti. Iz tega dalje sklepamo, da, ko bi se umetnik po milosti ‘) Po tem ntičolu obsojamo tudi novodobni način vzgajati otroke, zlasti po bogatih družinah. Najboljše je, ako je zdrava duša v zdravem telesu. Nikaker ni prav, da se otroke, zlasti ženskega spola, uči samo lišpati svoj život, • dušo pa, da se zanemarja. Take, zunaj sicer lesketajoče se device, ki pa imajo popolnoma zanemarjenega duha v časih napolnjenega se sovraštvom do sv. sakramentov, do duhovščine, s kratka napolnjenega z nevednostjo in titansko zlobo, kaker se že v očeh vidi, tako device so res prave papige ! Con-rad von Bolanden : Raphuel, str. 117. Božji mogel tako visoko dvigniti, da bi z mogočno krščansko idejo premagal vse nasledke izvirnega greha in popolnoma premagal meseno poželjivost, vstvari) bi lahko v resnici lepo podobo, če tudi nago. Nage podobe bi v tem slučaju bile predmet prave in resnične lepote. Noj nas pa nihče ne ume, kaker bi trdili, da bi se take nage podobe smele razpostavljati občinstvu. Kajti, če bi izvoljenemu umetniku bilo po veliki Božji milosti dano, dvigniti se tako visoko, bi si kaj takega o občinstvu ne mogli misliti. Hoteli smo samo reči, da b i take slike in taki kipi bili v resnici lepi. Iz te misli se dajo razlagati in delo m a opravičiti nage slike, ki se včasih dobe tudi na svetih prostorih, katerim se vidi, da niso iz slabega namena.') Vprašamo pa, ali je mogoče umetniku, ki je po naravi podvržen slabostim človeškim, dvigniti se tako visoko, da bi popolnoma lahko prezrl človeško pomanjkljivost ? To vprašanje moramo, ako vzamemo popolno nagoto, gotovo po pravici, zanikati. Bog sicer lahko da tako veliko milost, pa bila bi izvanredna — pravi čudež in sicer brez potrebe. Takih čudežev brez potrebe Bog ne dela !s) Ako je pa umetniku, in bodisi še tako idealen, nemogoče delati lepih umotvorov, p režiraj e p o p o 111 o 111 a zakon izvirnega greha, nui je vendar tudi v tej solzni dolini deloma kaj malega dovoljeno. *) Beremo o tem v „Hoffaelu“, slavnega romanopisca Konrada Bolan-dena, poslednjo misel, s katero se pa 110 moremo popolnoma vjemati. Vat er: . \Vas wurde erst Deine religiiise Strenge zu Titians unstor-blichem Werke sagen, das eino vollstandig(!j nackte Figur ist ? Wurdest du niclit vor diesen Nuditaten mit beiden Ilanden deine Augen voiliiillen und sagen : „Titian ist ein unsittliclier Mensch“ ? T o c h t e r : fdein Vater, das wfirde ich niclit sagen, vvenigstens vor Titians lierrliclister ScliSpfung niclit. Dio verletzende Nuditivt liegt keinesvvogs in der Entlilossung dos Menschenleibes als Kunstvverk — die unsittliche N11-ditiit liegt im Ausdrucke der Leidenschafc, des niederen Begehrens. Unsere Stammiiltern sind naekt gevvesen vor dem Stindonfall und sie vvussten niclit, dass sie nackt seien, weil ihro Unsehuld und Seolenreinheit das Boso niclit kannien. Da es nun Aufgabe der Kunst ist, die gefalleno Natur zu erhebon, sio darzustellen in urspritnglicher Vollkommenheit, so kennzeichnet es den walir-liaft grossen Kunstlor, einen nackten Mensohenleib zu malen oline anstossige, das Siitlichkeistgefiihl beleidigende Nunditiit. Er wird dem Antlitze oine sol-clie Unsehuld, oine so heliro Sclionheit und einen so erhabenen Ernst einprii-gen, er wird die vollendeten Glieder mit einem so reinen Gevvande makel-loson Lebens umkleiden 111 Bevvegung und Stellung, dass jede boflor.kendo Bezieliung strengstens ausgeschlossen bleibt. Ich babe gelesen, dass Titians Schbpfung, die man ungereclit eine Venus nennt, ganz diesen Eindruck auf den Beschauer hervorbringt. Fiibrt dagegen Liisternheit den Pinsel des Malers, dann wird er den Geist der Leidenschaft und grober Sinu liclikeit aucli bei angekleideten Kiguren zum Ausdrucke bringen ! — 2) Albert VVeiss : Apologie des Cbristenlliums III. 2 str. 90>i in d. Jungmann : Aesthetik str. 600. .............................Pictoribus. Quidlibet audendi semper fuit potestas. Scimus et liane veniam petimusque damusque vicisim.“ Horn ep. ad Pison, v. 9 i. d. Na mislili imamo Matere Božje raznih umetnikov, zlasti Raffaelove. V prav mnogih podobah, zlasti v RafFaelovih, kaže se dete Jezus popolnoma nago, vendar večinoma tako obrneno, da je spodobno. Marija je vselej oblečena. /a kaj je dete Jezus nago ? Umetnik je čutil potrebo narediti Marijo oblečeno, pri detetu Jezusu pa je ni čutil. Odgovarjamo, da je predmet, namreč dete Jezus, tak, da že s a m na sebi nima nobene zapeljivosti. Dete Jezus je res podoba Adama pred grehom. Ali se morda kdo nad detetom pohujšuje ? Kdo bi se srčnim veseljem in ljubeznijo ne gledal Raffaeloga deteta '? Nikaker pa nočemo trditi, da bi dete Jezus ne bilo bolj lepo in bolj ljubeznjivo, ako bi bilo oblečeno n. pr. v majhni srajčki (kaker je prinesel. „Dom in Svet" 1. 1S93 št v. 5). Drugo, kar imamo tukaj v mislih, je križani Izveličar! Ako je dostojno zakrit, kaker je bil še v 13. stoletju, nas ostala nagota nič ne moti. Predmet je tako vzvišen, ideja t a ko mogoč-n a, da ne pušča podlosti nobenega delokroga. Proti temu pa odločno protestujemo, da bi se slikal Sveti vseh svetih samo z ozko obvezo, katera bi ne bila niti prav privezana, da si gledalec misli, zdaj. zdaj bo pala ! Take slike, z ozko obvezo, morale bi se povsod odstraniti iz svetišč. Pa ne samo v navedenih slučajih, tudi v drugih slučajih sme umetnik z m e r n o rabiti nagoto, ako je p r v i č ali p r e d m e t s a m tako n e d o 1 ž e n, ali drugič ideja tako vzvišena in m o g o č n a, da nas noben a n a-sprotna misel ne more m o t i t i. V posameznih slučajih mora bistro oko in nravni razum umetnikov razsoditi, koliko si sme dovoliti. Na to misel nas nagiblje tudi sv. pismo, namreč „Visoka pesem". Res je, da slikarstvo in kiparstvo ni poezija in resničen je razloček med temi umetnostmi, kaker je Lessing v svojim Laokoonu izvrstno pokazal. V poeziji se več dovoljuje, ker ne more nikoli tako živo in zapeljivo predočevati kaker n. pr. slikarstvo. „Segnius irritant animos demissa per aurem, Quam quae sunt oculis subjecta fidelibus." Horat ad Pison v. 180. Ali vendar, kar je v poeziji v veči meri dovoljeno, sme se v manji meri v slikarstvu tudi dovoliti. V visoki pesmi — katera sicer ni za vsacega iu tudi cerkev jo odsvetuje neizkušenim — čitamo vzvišene reči v podobi ženina in neveste. Pripovedujejo se prav mikavno in zapeljivo. Tu pa tam se opisuje prava nagota! Toda ideja, ki jo ima pesma, je velikanska in premaguje vse nasprotne pomisleke! Prav tako je v slikarstvu dovoljena nagota, exceptis exci-piendis, ako je umetniku od zgoraj dano premagati svet.1) Edino s tega stališča so sv. Cerkev in rimski papeži, kaker smo že omenili, dovolili v svoje prostore nage podobe. Hoteli so pri tem podpirati največe umetnike ter povzdigniti Kirn za središče umetnosti in znanosti.8) T)a se ni vse izvrstno posrečilo, kriva je bila drznost umetnikov, ki so zlorabljali umetnost za popolnoma nage podobe ter s tem kazali „woran es ihnen felile“.:)) Nikaker se vjemati ne moremo ž njimi, ki trdijo, da so umetniki nage podobe tako povzorili, da premaguje ideja. Povedali smo o tem tudi vzroke. Celo smešno je pa, ako kdo trdi, da narod, kateri ni prišel še do nagote, ni prišel še do prave umetnosti in da je znamenje omikanega ljudstva, ako se razpostavljajo po gledališčih in po drugih javnih hišah lepe nage podobe/) To ni sad omike in umetnosti, ampak sad brezverskega naturalizma in materijalizma. Bolj ko je umetnik v rabi človeške nagote skromen in oprezen, več razuma in spretnosti kaže! Kdor nagoto zakriva, kaže, da je njegova duša čista in da mu je za nebeške vzore, ne pa za meso ! Kdor pa po blatu rije, kaže, da je njegova duša vmazana in da nima pojma o vzorih. V umetnosti čaka še veliko dela: vzvišene krščanske ideje morajo se spojiti z lepoto zunanje oblike. Ko bi bili umetniki-velikani: Michel Angelo, Donatello, Tizian in dr. poleg zunanje oblike imeli izključljivo krščanske ideje, kaker jih je imel nadzemeljski umetnik brat Angelik Eiesole, resnično, da bi krščanska umetnost bila na vrhuncu.6) O Kaffaelu se kritiki izražajo, da je le delom a, zlasti v prvi dobi, dosegel vzor krščanske umetnosti po obliki in ideji! * * * Iz vsega je razvidno, kako pogubonosno in škodljivo je V umetnosti načelo brezobzirne nagote, katero si je radikalna re-naissance postavila; na drugi strani pa moramo priznati, da je gibanje in navdušenje za lepe klašiške oblike blagodejno vplivalo na krščansko umetnost in da bi bila neprecenljiva korist z& Conrad von Bolanden Raphael, str. 258, 2) Pastor : Gesch. d. Piipste str. 58. ’) Lessing : Laokoon V. *) Albert Weis^,i Apologie des Cliristenthums III. 2. sir. i) Albert VVeissS11: Apologie III 2 str, 910 i. d. človeško omiko in izobrazbo, ko bi se bilo posrečilo združiti lepe klašiške oblike z vzvišenimi krščanskimi idejami! V tem je vrhunec umetnosti in znamenje največe omike in izobraženja ! Tudi mi Slovenci se približujemo pravi omiki krščanski. Dan nam zori! Ne moremo se še ponašati z velikimi umotvori, kaker nam sosednji narod italijanski, ali začetek je, hvala Bogu, tudi že pri nas. Ali bomo prišli do prave slave in velikosti na tem polju, je v Božjih rokah, kaker je bil stoletja tudi naš narodni obstanek v Božjih rokah. Bogu, ki je izvor vse dobrote in lepote, se brezpogojno klanjamo. Kot katoliškim kristijanom naj nam bodo vselej sveta načela krščanske nravnosti. Ta načela naj se kažejo v poeziji, v umetnosti in v življenju. Drugače bi se znalo zgoditi z našim narodom, kaker z mnogimi drugimi, da bo jabolko sicer hitro dozorelo, pa tudi hitro odpalo. Tudi grški narod je bil majhen narod, pa kako se je proslavil na tem polju, ko so mu še veljala sveta načela človeške nravnosti. Sto-prav ko je zapustil sveta načela človeške nravnosti, začel je propadati. Ako bi ta razpravica le kaj malega pripomogla, da bi se v mladi umetnosti slovenski ohranil nravni značaj, bil bi njen namen dosežen. Ponos slehernega naroda je duševna omika in izobrazba. Duševna omika pa se najbolj ceni po stopinji umetnosti. Delajmo toraj na to, da bi se množila prava krščanska umetnost med Slovenci, da bi mogli obhajati kmalu p r v o umetniško razstavo, na katero bi s ponosom gledali — kot kristijani. Andrej Pavlica. Cerkvena oblast v avstrijski ljudski šoli. ii. 7. Kdor sodi naši prvi šolski postavi (1774 in 1805) po črki, mora se čuditi, da so bili katoličani tako nezadovoljni ž njo. In res čitamo včasih „stari šoli" hvalo, da je bila „verska“ in podložna cerkveni oblasti ali vsaj duhovščini. Tudi namen postavam je bil dober, ker v Avstriji imajo vsi dober namen. In vender moramo Boga zahvaliti, da je zlata doba „verskega“ šolstva vže petdeset let za nami. Postava po črki je mrtva, ker črka mori, duh oživlja in načelo velja. A duh imenovanih postav je duh neverey in sužnosti, načela so vzeta iz knjig francoskih absolutistov. Črka je lupina, ki strhne, načelo pa je jedro, ki kali in raste. Načelo, ki se prime občinstva, je moč, ki dela samo ob sebi, če tudi nje prvi učitelj ni imel slabega namena. Tako se je zgodilo tudi pri nas. Posledica s n ž n o s t i je bila, da je vse svobodno šolstvo propalo, da ni bilo skoraj nobene nezavisne šole; iste državne sužnosti ali narodnosti posledica je bila, da so gimnazije, semenišča in vseučilišča propala. Znanost se ne da vklepati, to pričajo propale srednje in visoke šole v Avstriji od 1. 1800 do 1850. Razume se samo ob sebi, da je ta onemoglost slabo vplivala tudi na ljudsko vzgojo. — Posledica n e v e r e je bila odrvenelost za krščanske vzore in to na vsej črti ali vzlasti v bogoslovnicah, kjer ni biio veselja za sv. znanje, ni bilo navdušenja za večne koristi katoliške cerkve. Zastonj so dohajali cesarski „vkazi“ in „pravila;‘ z Dunaja. Bile je vse ptavo, ker se je od zgorej priporočalo duhovščini, imelo je dober namen, ali cerkvenega duha ni moči oživljati brez svobode in prepričanja. Nikedo ni te resnice bolje razumel ko Pij VII, ki seje cesarju Francu II. britko potožil o sužnosti in neveri. Cesar je zlo priznal in drage volje obljubil pomoči, saj je bil dobrohoten vladar in morda so tudi ministri imeli dobro voljo, ali razumeli niso cerkve. Škofje sami so bili dobri, cerkveni in učeni vladike, ali nedostajalo jim je povzetne in svobodne misli-Imeli so zlate namene, koje so tudi proseč našteli vladarju, ali dalje se niso upali. — Tako je životarila šola in cerkev do oso; depolnega leta 1S48. Ni čudo torej, da so dobromisleči cerkveni poglavarji z veseljem pozdravili zvoneč glas o svobodi, ki se je naenkrat razdal po avstrijskih pokrajinah 1. 1848. „Fine neu® Aera — pisali so škofje solnograške pokrajine državnemu zboru na Dunaj dne 14 septembra 1848 — hat fiir Oesterreichs Vol-ker begonnen, ihr Losungswort ist Freiheit .... Sclnver lastete das Systeui durchgangiger Bevormundung und misstrauischei' Controlirung auf allen Zvveigen des offentlichen Lebens ; daru® ringt jetzt Alles nacli freier Knt\vicklung. sucht sicli der nuna* tiirlichen Fesseln zu entledigen, die zustaudigen Rechte zu vvah-ren, die vorenthaltenen im Vertrauen auf den Gerechtigkeitssiu" derjenigen /u reclamiren, deneu die groCe Aufgabe gevvorden, die Neugestaltung des osterreichischen Staatsleoens zu gliickli' •clieu Ziele zu fiihren. Allein niclit bloss, weil sie ihnen erhohte politische Frei-Iieit verheisst, begrtissen Millioneu bsterreichischer Staastbiirger die neue Ordnuug der Dinge, sondern auch, weil sie der kath. Kirche, deren treue Soline und Bekenner sie sind, dieselben Seg' nungen der Freiheit in Aussiclit stellt. \Vohl hatte sicli diese, als Staatskirche, unter dem gefallenen Systeme melirerer Begu11' stigungen zu erfreuen geliabt; aber glaube man ja niclit, als oh dieselben anuocli G-egenstand sehnsiichtigen Verlangens seien, d* sicli kein Verstandiger dariiber tauscht, wie sehr sie nur glan' zende HiiHen waren, den erniedrigenden bureaukratischen Druck zu bemanteln, mit deni eine Alles umstrickende, politische Ge-setzgebung jede selbsstandige Regurig des kirchlio.hen Lebens so viel als moglich darniederhielt. Dadureli ward die Kirclie gleich-sam zur Magd herabgeiviinliget und leider in den Augen gar Vieler der gelhissige Sehein ant' sie gewoi-fen, als ob sie eine Polizei-AnstiiR des Staat.es und ein AVerkzeug fin- politische Zivecke w;ire.“ ‘) S teni so škofje dobro popisali zle posledice načelne sužno-st.i. Tudi papež Pij IX je v odgovoril kardinalu Schwarzenberg-n izrekel očitno veselje : Hinc lion Jevis tua aliorumque Antistitum extit.it laet.it.ia, ubi primuin ob fundainent.alem legem a Oarissimo in Ch ris to Jesu filio Nost.ro Francisco Josepho, Austriae Impe-ratore et. Hungariae Rege Apostolico ac Bohemiae Rege Illustri, pro suae dit.icnis regionibus latam ea spes elfulsit fore, ut Ec-o lesi a ab iis omnibus, quilms liactenus quaqnaversus obstringe-batur, vinculis expedita optaitissimam suam recnperaret liber-tatem1 s) Ali je torej 1. 1848 prineslo novih načel o cerkveni oblasti? Osnovni zakon, kojega so se škofje toli razveselili, se glasi : „Jede gesetzlich anerkannte Kirclie und Religionsgesellscliaft bat das Reclit der gemeinsamen offentlichen Religionsausubung, ordnet und yerwaltet ilire Angelegenlieiten selbststandig, bleibt im Besitze und Genusse der mr ilire Cultus - Unlerrichts- und Wohltliatigkeitszwecke bestimmten Anstalten, Stiftungen und Fonds, i s t aber wie jede Gesellscliaft den a 11-g e m e i n e n S t a a t s g e s e t z e n unterworfen“. Preočitno je v tem novem zakonu staro načelo o državni vsemogočnosti, koji je cerkev podložna. Česa so se torej veselili avstrijski vladike? Veselili so se svobode, ki je cerkvi zasijala, svobode, dem, kojo je imela pred absolutizmom vsaka, bratovščina in zadruga, kojo zdaj vživa vsaki človek, vsaki zavod, vsako društvice. Državljani so se razradovali, da so jim sneli okove, v katere jim je vklenil roke in noge absolutistični birokratizem. Svoboda je pomenila zaupanje v poštenje državljanov in društev obstoječih v državi. Poprej je veljalo pravilo : Vlada in nje plačani služabniki so edini poštenjaki v celi državi, zatorej je treba vse druge podložne pazljivo nadzorovati tudi v najmanjših stvareh, ne samo v javnosti, marveč tudi v šoli, v cerkvi, v sakristiji, v družini. Navedeni osnovni zakon je odpravil tako nečloveško nadzorovanje. Cerkev je tedaj res ostala še podložna državni oblasti, ali ta oblast jej ni bila vedno za petami ko do 1. 1848. ') Coli. Lac V. pne. 1S17-19. Te besede pričajo, koliko krivico doln jo škofom oni gospodje, ki jim očitajo, da si želijo državnega gospodstva, da so*, bizuntinci i. t. d. a) Dne t). julija 1849. Coli. Lac. V. png. 133(1. Po navedenem načelu je dosledno drugo načelo : s v o b o-d a državljanov nasproti katoliški c e r k v i. Država ni več vodila na vajetih cerkvenih poglavarjev, za to pa tudi ni smela biti več odgovorna za njih dejanja, zato ni smela več siliti državljanov pod cerkveno oblast, ampak dovoliti je morala, naj vsaki vernik svobodno posluša katoliško cerkev, dokler sam hoče To pravno načelo je sicer krivo po obliki in vsebini, po obliki, ker država nima pravice dajati te svobode, po vsebini je krivo, ker je taka svoboda neopravičena. Kdor je krščen, je po vesti podložen cerkveni oblasti, od koje se pravno ne more nikoli več osvoboditi. Vender je to načelo dosledno po načelu absolutne državne oblasti in ni je državice, ki bi take postave ne imela. Na tej osnovi so se razvila 1. 1848 ta le pravila za šolo: 1. Šola je državna stvar. Vrhovno ravnateljstvo je v državnih rokah t. j. v rokah naučnega miuisterstva. 2. Solo je ločiti od cerkve. B. Vender ostane cerkev še nadzornica v šoli v imenu države, katera pa postavi tudi še svoje posvetne nadzornike1) za vse šole in predmete (tudi za verstvo). 4. Naučni jezik je materinščina. Vsled 3. točke se je od dne do dne izgubljal vpliv in pomen duhovnih nadzornikov in ordinarijatov. Mej'avstrijskimi vladikami so bile prebistre glave, da ne bi bili takoj spoznali krivega načela, ki se je hotelo vzakoniti ob priliki, ko se je narodom in cerkvi obljubljala in zagotovljala svoboda. Vže na prvi glas so svarili državni zbor pišoč : Cerkev ima neodjemljivo pravico do odgoje. Krščanski nauk je samo nje delo in pod nje nadzorstvom. Ravno tako mora ostati pod nje nadzorstvom vsa odgoja otrok in učiteljev. ‘) L. 1830. 2) Prvi so se oglasili škofje s o 1 n o g r a š k o pokrajine z dopisom državnemu zboru dne 14. septembra 1848. Podpisan je tudi Anton Martin Slomšek. Kmalu potem so se oglasili s podobnim dopisom tudi škotje g o r i-š k e pokrajine, koji so podpisali naši vladike: Lušin, Wolf, Peteani, Legat, Bozanich. Ker je dotični dopis našemu rodu vže čisto iz spomina, naj dostavim semkaj oni odstavek, ki govori o šoli: „Niemand vevkennt es, dasS e i n e R e f o r m des Volksscbuhvesens, insbesondere eine m e h r s e i t i-ge Ausbildung der Schulkinder umi der Lekramtskandidaten, sowie eine Vermebrung der hierlands niclit einmal an allen Kuratorten bestebemlen Volksscbulen und eine bessere D o t a t i o n des Lebrpersonales Notli time ; Jedermann siebt es aber auch ein, dass die niedere Stufe, auf der daS Volkssehulvvesen auf dem flacben Lande beinabe allenthalbeu stelit, der bis-herigen schm&hlichen D o t a t i o n der Landsckullehrer, die den fahigen Kandidaten vom Lebramte vvolil abselirecken, aber zu demselben niclit anzieben kanil, zuzuschreiben, die bisberige Nielitzustandebringung.so man-clier selir notbwendiger Landscbulen, aber auch ziiiu Theile dem in Osterreich mit Ausnalnne des Lombardisehvenetianischen Konigreiches, fiir die Herstel-lung uer Sclmlgebaude bisher liocli innner bestandenen, jedes Recbtspiincipe* Po teli izjavah je ministerstvo samo (31. marcija 1841)) povabilo avstrijske škofe, naj se snidejo na Dunaju in naj vzajemno predložijo svoje nazore in želje. Škofje so se sešli in so začeli posvetovanja na podlagi nove vstave.1) Sklepe večmesečnega posvetovanja so izročili v posebni spomenici c. kr. ministerstvu. V VIII. poglavju govorijo o verskem zaloga, o šolskem in o učnem zalogu (Religions-Scliul-Studienfond). Šolski z a 1 o g j e cerkveno blago in se sme toraj vporab-ljati le za katoliške šole in za katoliške otroke in učitelje. Pravica zahteva, da naj vlada predlaga vsako leto račune o šolskem zalogu tudi š k o f o m. Tudi o učnem z a-logu pravijo, daje cerkveno blago, katero je torej v-porabljati za katoliško o d g o j o na gimnazijih, vseučiliščih, v bogoslovnicah i. t. d. Bilo bi torej proti §. 2 (osnovnih zakonov 4. marcija 1849,") ako bi se učni zalog vporabljal za inoverne šole in profesorje, ali za šole s čisto posvetnimi nameni (zdravniške, gozdnarske. kmetijske šole i. t. d.) V X. poglavju govorijo o nauku in odgoji. O ljudski šoli so postavili ta le načela. 1. Veronauk je prvi in najvažniši predmet v ljudski šoli. Veronauk ima cerkev sama učiti in nadzorovati brez vsakega ermangelnden, die Pfarrpatrone und die Grundherrschaften seln- driickenden .Bauconcurrenzsysteme beizuinessen sei, indem diese selir haulig, und gewdhn-licli wolil nur ivegen Unvermiigenheit den Baubeitrag zu leisten, der Errich-tung neuer Scliulen hemmend entgentreten. Wenn dalier im Interesse einer bessern Volksbildung gewiinscht wer-den muss, dass die Staatsvenvaltung fiir eine angemessene Verinehrung der bierliindiscben Volksschulen, fiir eine anstandigere Dotirung und umfassen-dere Ausbildung der Schullehrer die erforderlichen Geldmittel besebaffe, und ein angemesseneres System zur Beistellung der notlnvendigen Schulgebiiude festsetze, so wird doeh Niemand, der es mit dem Volkswohie redlich meint, die Trennung der Sebule von der Kirebe billigen kiinnen, wie sie der Ent-wurf der Grundziige dos dffentlichen Unterrichtsivesens in Osterreich und nocli mebr eine in der „Wiener-Zeitnng:‘ erscbienene Ministerial-Erklfirung in Aussioht stellt. Die K i r c h e i s t und b 1 e i b t die eigentli-c h e Erzieherin des V o 1 k e s, sie muss dalier vor Allem ihr heiliges Anrecht auf Erziehung und Unterricht ivnbreu, sie kanu es niemals zugeben, dass ihr, der B e g r il n d e r i n der V o 1 k s s c h u 1 e, dieselbe entrissen iverde, und sie darf sich in den Volksschulen auf die blosse Ertheilung des Religionsunterrichtes nieht beschranken lassen, da mit diesem allein die chri-stliche Erzielmng nicbt volleudet wird, und der Religionsunterricht selbst durch sonstigen Einfluss ivirkungslos gemacht iverden komite, \v e n n die S c h n 1 e der u n m i 11 e 1 b a r e n A u f s i e h t des Ortsseelsorgers e n t z o g e n, die b i s c h d f 1 i c k e n B e h d r d e n von der B i 1-d u n g der L e h r a m t s c a n d i d a t e n u n d von der A n s t e 1-1 u n g der Schullehrer h i n t a n g e h a 1 t e n wttrden.'1 Dopis je bil odposlan državnemu zboru v Kromerir dne 17. dec. 1848. ') 1,'iim. odgov r ministra Bacha dne 2. maja 1819. zbranim škofom. 2) Jede gesetzlich anerkannte Kirche verblcibt im Be3itze und Genusse der fiir Culfus-LJnlerrichts- und Wobltbatigkeitszwecko bestimniten Anstulten, Sfciflungeu und Fonde. državnega nadzorstva. Cerkev sama ima torej tudi določiti učne knjige. ■2. Šolska postava od leta 1805 naj ostane, ker je cerkvi dovelj pravična (po vsebini). 3. Cerkev ima samosvojo oblast v šoli in sicer o ysej odgoji. 4. Tudi država ima pravico do ravnateljstva in nadzorovanja šol. 4. Učitelje naj se vzgaja v učiteljskih semeniščih pod skrbnim in dobrodejnim nadzorstvom kat. cerkve. Treba jim je več nauka, ko do tedaj, pa tudi več plače, kaker to zahteva njih pretežavni stan. 5. Ako bi vlada vstvarila nova, od o rdi n ari jata neodvisna deželna s o 1 š k a starešinstva (Landessclnilrath), ne bodo škofje pošiljali vanje zastopnikov-duhovnikov, ker ona starešinstva ne bodo imela besede o veronauku in o verski odgoji.1) V Coli. Lac. V. pag. 13(55-6 Kor je spomenica načelno jako važna, naj bo tu prepisoma: Die katholischo Kirclio nimmt hinsiclitlioh der katholischen Jugond niclit den lteligionsunterrieht allein in Anspruch. Sie ist von Gote eingesetzt, um dus Metischengesohlecht fiir das owigo Leben zu erziehen, und bat dosswegen das Reoht und den Beruf, tur dio Heranbildung der Jugend zu Glauben und Liobe Sorgezu tragen. Die Volks-sehulen vordanken der katholischen Kirohe ihren Ursprung, und vverden sie von ihr losgerissen, so miisson sio der Propaganda dus llmsturzes anheim-fallen. Dio Zukuuft der europiiischen Gesellschaft ist mit eiuem Schleier be-deckt. den nur das Augo des Allschauenden zu durohdringen vermag. Dies Eine ist geiviss: wird dio europaisehe Gesellsch ift vom Zerfallo gorottet, so wird sie durch die Religion gerettet. Es ist dalicr fiir den Staat notlnven-dig, dass der katholischen Kirclio ihr leiteinlor Einttuss anf die katholischen Volksschulon geivahrt bloibo. Unstroitig bat aitch der Staat ein ltocbt wie ein Interesse, leitend und ubenvnoheml anf die Volkscbulon einzuvvirken. hider bisherigen Sebulverfassung flnden dio Auspruche, welcbe Kirclio und Staat auf die Scbule lnachcn, billigo Beriicksichtigung. Dio Bestimmungon, welcho dio bisherige Schulverfassung hinsichtlich der Leitung und Benufsichtigung der Volksschulon ausstollt, mogen daber auch fornerhin beibehalten tverden. Da die Leitung des katholischen Religionsunterrichtes der katholischen Kirche zustebt, so kann die Bestimmung der Religionslelirbucher nur Von der geistlioben Gewalt ausgehon. Darnit dio iibrigeu in den Volksschulon anzu-\vendendcn Lobibucbor sotvobl den nllgemeinon Erfordeinissen oiner valircn -cbristlichen Volksbildung, als auch den bosondern Bedurfnissen dos Landes und Volkos entspreohen, mbge den Bisohofon jedos Kronlandcs gestattet soin, diese Lehrbucher im Einverst&ndnisso mit der Landesverivaltung festzu-setzen. Boi den gegomvilrtigon Bildungsverbaltnisson der europfiisohen Volker sind die Sehullebrer obno Zvveifel uuontbehiTch und \vcnn sio ibrem Berufe entsprecbon, vermogeii sio eine sogonreiche VVirksamkeit zu iibon ; doch darf man sicli dio daboi obivaltemleii Sclnvierigkeiten niclit iverhehlen. Einersoits sollen sio in dom, \vas sie zu lehreu baben, griindlich unterrietet seiu ; an-dererseits geniige fiir ibre Stollung eine geringe Summe von Konntnissen, und ■dom Manne von vvissenschuftlicher, umfassender Bildung miisste es als eine unertriigliche Last erschoinou alle seino Krafte der Aufgabo zn \vidmen, der iDoitjugend die ersteu und einfachsten Anfangsgrundo des monschlichen \Vis- Iz teli izjav je očitno, kako dobro so naši vladike poznali cerkvena prava in cerkvena načela. Ali vganili so bistro tudi nevarnosti skrite v svobodo glaseči vstavi, katero so modro cenili. Po apostolski dolžnosti so poučili vlado, duhovščina ') in ljudstvo ■) o načelih krivih in o nevarnostih. Dalje se niso upali, ker niso še sploh vedeli, kaj bo in kaj ne bo. Ivot Avstrijci stare šole so menili, da v Avstriji ne more biti nič slabega in pogubnega ko na Francoskem; zaupali so v cesarsko milost in vernost. sens einzupriigon. Vor allotn aber bedarf . dec. 1851 štev. 9045 in 29 aprila 1853 štev. 3690, ko so prosili, naj bi se dalo duhovnom nadzornikom (dekanom) nekaj odškodnine. Vlada ni hoteia novih stroškov in se jo izgovorila z lepo besedo: „ Es wird keinesvvegs vurkannt, dass ihre (dolžnosti) Er-fiillung nuch fiir di Bezirksvikare als Schulbezirksaufsolier mitunter mit Op-fern, auch in materieller Boziehung verknupft ist; dasselbo gilt aber von n 1-len PHirhten ihros erhabenen aber sebweren Borufes, und es orscheint in kei-nor Woise \viinschenswert, diesen Standpunkt durch eine abgesonderto regel-niassige Geldentschiidigung fiir die dem Schulwesen zu bringondeu Opfer zu. ■verriieken.11 Tako 1. 1853, kako jo pa zdaj?! llelfert, Die bsterreiehische 'Vollkschulo III. pag. 438. .stavo 1805 po vsebini. Po obliki je pa mej obema velika razlika, ker je po konkordatu izročena vrhovna oblast škofom in ne konzistorijem ali šolskim nadzornikom.1) Tudi je v V. čl izrečno povdarjeno, da gre škofom p o n j ili apostolski ali pastirski službi oblast o vsej odgoji v katerikoli šoli (ex proprii pastoralis officii munere.) Vender pa ni izključeno vladno n a d z o r a v a n j e ■') poleg cerkvenega. Konkordat ima poleg teli še druga modra načela, ki so bila narodom življenje. Ali žal, da se je konkordat sklenil naj-menj sto let prepozno. L. 1855 so bila ona načela vže zastarela, vplivni in izobraženi možje so se poprijeli „liberalnih“ idej, ko so je širili s pismom iu besedo. Konkordat je delo diplomatov, ne občestva. Vsled tega je ostal le na papirju, v življenju so zmagavale od dne do dne liberalne ideje. Podoben je konkordat ■trdnjavi zidani po starem z močnimi zidovi, njih stebri so bili: vladarjeva beseda in podpis, čast avstrijske hiše, tradicije starodavne Avstrije, politični in pridvorni vpliv škofov, rimska diplomacija, papežev vgled. Za to v starih časih res nepremagljivo zidovje so se skrili vojščaki Kristusovi. Na planem polju so se pa urile nove vojske rastočega liberalizma, grozeče plemeniti in prečastiti gospodi v obzidani trdnjavi. Gospoda se pa ni bala, ker je bila v varnem zavetju. Toda vže prve krogle iz taborja liberalne stranke so porušile zidovje avstrijskega konkordata. „Crna vojska11 do tedaj zakrita je ostala na planem — neizvežbana. 9. Kar je leto 1848 prezgodaj in z velikim hrupom poskusilo, dovršilo je mirno pa gotovo 1. 1867. Naši osnovni zakoni (21. dec 1867) so isti ko 1. 1848, a v njih so poglavitna načela: Čl. 2. Vsi državljani pred za postavo enaki. Cl. 3. Javne službe (torej tudi šolske) so vsem državljanom enako dostopne. Čl. 17. a. Znanost in nje nauk sta prosta. b. Šole in odgojevališča sme vsaki državljan snovati in v njih poučevati, ako dokaže zmožnost, kakeršne treba po postavi. c. Za veronauk skrbi cerkev ali verska družba sama zase. Škofje so se potožili, da so njih odredbo odvisne od podpisa dijoce-zanskega nadzornika, kar jo proti 5. in 8. 61. konkordata. Ministerstvo pa ja odgovorilo (23. avg. 1859:) Es handelt sich keinoswogs um eine G e g e n-z e i c h n n n g, soudern lediglich um die e i n f a o h e Untersohrift des Schulenoberaufsehors unter der ordinariats-ilmtlichenFertigung, wie dies bezuglich der lteferenten aucli bei andern Behorden iiblich ist. Nadalje navaja razloge, sklepa po vendor tako-le: Wo gleielnvohl das bischoflicne Ordinariat gegcn die Einfiihrung diosor Form nicht zu behobende Bedenken tragt, w iril d h m in dieser lleziohung keine Nothigung aufer-legt w e r d e n. Helfert 1. c. p. 7520. Ravno tam je zuznamovan slučaj, da je ordinarijat celo sam želel samostojnost nadzornistva. *) L. 1856, 17 junija so se škofje o tem nadzorovanju potožili, da škodi duluvnemu. Coli. Lac. V. pag. 1284. d. Država ima vrhovno ravnateljstvo in nadzorstvo o vsaki šoli in odgoji (iiber das gesammte Unterrichts- und Erziehungswesen. Škofje so takoj razumeli pomen teli načel, ali skušali so je milo razlagati in v prilog „državne celokupnosti" so se vma-knili iz gosposke zbornice. Liberalna večina je pa vedela syojo moč in je po moči imela tudi voljo, da vstvari stari Avstriji novo šolsko postavo po osnovnih načelih. Škofje so to izprevideli. in kot aposteljni miru, ki ne iščejo svoje veljave, ampak koristi narodov, so ponudili vladi roko rekoč: Vlada naj si le v-z a m e celo šolo, ali pusti 11 a j cerkvi a) ve r 0-11 a u k in b) v e r s k o - n r a v n o vzgojo m 1 a d i 11 e. Pisali so (111. marcija in aprila 1868) : I11 Betreff der Volksscliule bat das Concordat der Kirclie k e i n e 11 e u e n R e c h t e gegeben, sondern bloss die Fort.dauer der von ihr sclion liingst geiibten verbiirgt. Das selbststiindige Urtheil, ivelches der Kirchengeivalt, und iliren Beanftragten ein-geraumt var. beschninkte sich anf den Religionsunte r-r i c h t und die A b v e 11 d u 11 g von Einfliissen, ivelche die re-ligibse und sittliche Erziehung der Jugend stbrten. In allen an-dern Dingen behielt die Staatsgeivalt sich die Entscheidung vor. Will sie diese ihre iveitreichende Macht in Zukunft d u r c h a 11 d e-r e Organe ii b e 11, als durcli die bisherigen, so mag sie es tliun. Docli der Einflull auf die Heranbildung der Schiller zn gliiubi-gen, geivissenhaften Katholiken, \velcher der Kirclie bislier in Osterreich gesicliert \var, iiberschreitet in keiner Weise die Gren-zen dessen, ivas sie mit B e r u f u 11 g au f G o 11 u 11 d die v o 11 i h m er h a 11 e n e Se 11 d u 11 g f o r d e r u 111 u s s u n d s t e t s f o r d e r n iv i r d. Die Bischbfe \verden daher auf einer wirksamen Aufsiclit liber die sittliche und religibse Erziehung der Schuljugend als auf ihrem unverausserliclien Redite bestehen und wider jedes Lehrbucli, das etivas der Religiou und Sittlichkeit AViderstre-bendes enthsilt, ivie aucli gegen alle Lehrer, \velche der religib-sen und sittlichen Erziehung entgegeinvirken, anstatt sie zu fbr-dern, zu jeder Zeit und bei jeder Gelegeuheit Einspraclie er-lieben. ‘) Odgovor na to premiroljhbno ponudbo je bila nova postava dne 25. maja 1868, ki je določila razmerje mej cerkvijo in državo. Na videz je vstvarjena postava za vse verske družbe, v resnici pa je zadela le katoliško cerkev, koja edina je doslej i-mela oblast in vpliv v šoli. Licemerstvo liberalcev je preklicano. Kjer je narod do malih izjem katoliški, vstvarjajo občne postave o enakopravnosti vseli veroizpovedanj (11. pr. celo v Italiji), s čemer zadenejo katoliško cerkev; kjer je pa katoli- ‘) ColL Lac. V. png. 1390. ško ljudstvo v manjšini, tam skujejo za katoliško cerkev posebne okove ali postave (n. pr. v Prusiji, v Rusiji). Načela imenovane postave so : 1. Vrhovno nadzorstvo in ravnateljstvo nauka in odgoje, tudi veronauka in pobožnosti ima država (§. 1.) 2. Cerkvi ostane edino le poučevanje in neposredno nadzorovanje veronauka in pobožnosti (die unmittelbare Beaufsich-tigung (§. 2. a.) 3. Nauk drugih tvarin je neodvisen od vpliva vsake cerkve ali verske družbe. (§. 2. b.) 4. Državne, deželne ali občinske šole so dostopne vsem državljanom brez razločka vere. (§. 3 ) 5. Cerkev sme snovati šole se svojim denarjem, ali tudi te šole so podložne šolskim postavam in smejo zahtevati pravico javnosti le tedaj, a ko so vravnane kaker zahteva, postava. (§.4.) 6. Učitelji veronauka morajo biti izprašani in potrjeni od cerkve in imenovani od vlade (§. (3. b.) 7. Učne knjige potrjuje izključno le državna šolska oblast (§. 7. a.) Toda veroučne knjige mora najprej potrditi cerkvena oblast (§. 7. b.). 8. Šolski in učni zalog, učne in šolske vstanove se imajo' vporabljati za šolstvo brez razločka veroizpovedanja učencev (§. 8.). 9. Na čelu šolskih oblasti je c. kr. naučno ministerstvo. (§. 9.). Za poedine dežele se vstvari: deželno šolsko starešinstvo-(zbor, svet), za okraje okrajno, za kraje pa krajno šolsko starešinstvo. Pravilo je, da mora biti v starešinstvih zastopana tudi duhovščina. Razne deželne postave imajo raznovrstna določila. — Druge oblasti ni v šoli (§. 10. II). — S tem je vže bila zasnovana nova šolska postava, kojo so tudi res izdelali v enem letu. .Šolska postava 14. maja 1869 nima novih načel, vender so v njej nekatere misli bolj razvite nego v osnovnih zakonih in v postavi 25. rnaia 1868. Imenitne misli so: 1. Namen šoli je, da versko-nravno vzgaja otroke, kojili duševne moči naj razvije, pa naj je nauči onih ved in ročnosti, ki so jim potrebne za nadaljno izobraževanje, ki je v življenju potrebno, da tako postavi podlogo za vzgojo vrlih ljudi, i n d r ž a v 1 j a n o v. (§ l.) Namen je torej zgolj naraven in človeški. 2. Tudi sredstva so le naravna in človeška,, o milosti bužji in o molitvi ni govora v nobenem odloku šolskih, oblasti. 8. Veronauk je šolski pred me t in se mora učiti. Ako bi se cerkev branila, poskrbi vlada. Število ur mu določi oblast. (§. 5.) 4. Otroci morajo po sili v šolo od 6 do 14 leta. Nepokorne-se kazni z globo ali z zaporom (§. 20, 21.). 5. Davek za šolo motajo vsi državljani skladati brez razločka narodnosti ali veroizpovedanja ali števila otrok. V 0bče velja pravilo, da plačujejo dežele ljudsko šolo, ali sme se davek tudi porazdeliti na poedine okraje (n. pr. na Goriškem) ali na poedine občine (n. pr. na Tirolskem). Kjer bi poedine občine ali okraji ne mogli plačavati, je dolžna dopolniti dežela (S. 64, 65, 66.). ‘) 6. Učiteljstvo se šola na učiteljskih p ripravnic a h, pri kojih je vedno tudi vadnica za praktične vaja kandidatov. Na pripravnicah se poučuje tudi veronauk. Druge oblasti tam nima cerkev. Učitelje imenuje in nastavlja edina vlada. L. 1874 je izdalo ministerstvo osnovna pravila2) (Organi-sationsstatut) za učiteljske pripravnice. — V obče veje na pripravnicah isti duh kaker na gimnazijih, samo da so učiteljski pripravniki mnogo svobodniši ko gimnazijci.:‘) Taka so bila načela nove šolske postave, katero so začeli takoj izvrševati z veliko gorečnostjo. Škofje niso vedeli, kaj bi začeli. Jasno jim je bilo zdaj, da so se motili v mili sodbi. Pisali so v Kirn.J) Tedaj jim je Pij IX pomagal iz zadrege in jim pokazal, kaj imajo brez strahu povedati duhovščini in ljudstvu o novi šoli. Rekel je (dne 25. junija 1869): Utinam hac occasione abstinere nos possemus a lugendis gravissimis malis et damnis, quibus sanctissima nostra religio nune in Austriaco etiam Imperio et Hungariae regno miseran- dum in modum affligitur ed divexatur....................Legem quoque Je scholis promulgavit, qua omuis Ecclesiae vis destruitur ac decernitur supremam omnem litterarum, disciplinarumque institu-tionem et in scholis inspectionem ac vigilantiam ad Statum per-tinere ac statuitur, ut religiosa dumtaxat institutio in populari-bus scholis a cuiusque cultus auetoritate dirigatur atque variae cu-iusque religionis societates aperire possint peculiares et proprias scholas pro iuventute, quae illam credendi normam profltetur : ut-que eiusmodi quoque scholae supremae Status inspectioni sub-iciantur ac doctrinae libri ab auetoritate civili approbentur, iis tantum libris exceptis, qui religiosae institutioni inservire de-bent quique ab auetoritate cuiusque cultus adprobandi sunt. . . ’) Tomu premeteno izmišljenemu §. 6(i imamo se zahvaliti, da je število šol tako naglo naraslo. L. 1S93 je bilo Avstriji 17.000 ljudskih šol, mej kojimi je okolo 8.000 enorazrodnic. 2) L. 1886 so izišla prenovljena. V tej novi izdaji jo naročilo ministerstvo: Es gehort zur vvesentlichen Aufgabe dioser Anstalton, die Zoglinge zur Anhiinglichkelt an den Kaiser, zur Vaterlandsliebe, zur Selbstilndigkeit im Denken und Thun, zur Genauigkeit in der Pflichterfullung, zu gesetzlichem Sinne, liberbaupt zu einor auf sittlioh-religioser Grundlage boruhenden berufstrouen Lebensfiihrung zu erziehen. Koliko besed brez potrebe!! s) Prim, osnovnih pravil § 68. 4) Coli. Lac. V. 1398. . . . . Videtis profecto W. Fr., quam vehementer reprobandae et damnandae siut eiusmodi abominabiles leges ab Austriaco Gu-bernio latae, quae catholicae Ecclesiae doctrinae, eiusque vene-randis iuribus, auctoritati divinaeque constitutioni, ac Nostrae et Apostolicae liuius Sediš potestati et memoratae nostrae conven-tioni ac vel ipsi natnrali iuri vel maxime adversantur. Nos . . , commemoratas leges .... reprobamus, damnamus, irritas pror-sus nulliusque roboris fuisse ac fore declaramus. ') Kmalu se je pokazalo, da je Pij IX prav sodil postavo in namene postavodajalcev. Liberalizem je tedaj (1870 — 1875) prav divjal pri nas. Zgodilo se je čestokrat, da so postavo vršili še bolj proti cerkvi nego je bilo v postavi zapisano. Nekateri učitelji in nadzorniki so bili kar iz sebe in so menili, da smejo, kar jim drago. Na učiteljskih shodih so govorili proti vsakemu verovanju in vdrihali so po katoliški cerkvi in po duhovščini, kaker so se iz židovskih časopisov naučili. Veroučiteljem v nekaterih krajih skoraj ni bilo mogoče v šolo, cerkvene pobožnosti so okrajna šolska starešinstva odklanjala i. t. d. Tedaj so naši škofje vnovič poslali ministerstvu spomenico, v koji so zaznamovali najprej krivo načelo o veri brez v e r o i z p o v e-danja, a nadalje so se potožili, da se ni toliko ne pošteva vere v šoli, koliker je obljubljeno po postavi. Ob sklepu zahtevajo n a p o d 1 a g i nove postave : 1. Šolska mladina hodi vsaki dan h maši. 2. Pred šolo in po šoli moli učitelj z učenci. 3. Učenci naj hodijo štirikrat na leto k izpovedi in obhajilu. ■I. Učenci naj hodijo za procesijo na sv. rešno Telo, na praznik sv. Marka in križev teden. Posebno pa tožijo, da se vzgaja učiteljski naraščaj brez vere, kar zopet ni po postavi, v koji je govor o nravno-verski vzgoji. Njih znamenite besede se glasijo: „Die Zustiinde von mehreren und eben den grossten und wichtigsten Lehrerbildungs-anstalten stelien mit diesen Absichten des Regierung (o nravno-veiski odgoji) in grellen Wider»pruche: denn sie sind so be-schaffen, als \viire es daraut angelegt, den Lehramtscandidaten den katholischen Glauben, welcheu sie in die Bildungsanstalt mitbringen. zu rauben, statt sie in demselben zu befestigeu und zur Mittheilung ihrer religiiisen Uberzeugnng zu befahigen. Sie werden nacli Lehrbiichern unterrichtet, welche die Geschichte zu Gunsten des Protestantismus und der Autklarerei verfalsclien, die katholische Kirclie zu einem Zerrbilde entstellen und die gbttliche Offenbarung in das Gebiet der Mythen verweisen.a) Stremayer je to spomenico pobotal v državnem zboru dne ') Dne 25. junija 1869. 2) 2. maja 1872. Arcliiv XXXII. pag. 194-75. 16. maja 1872 rekoč: da ga veseli, da škofje ne zahtevajo več ]) r e m e m b e šolske postave (? ?), ker so '/temeljili svoje želje na postavo. Nekatere pobožnosti je rad dovolil, sicer pa je. ostalo vse, kaker je bilo t. j. avstrijsko šolstvo je napredovalo v skrajno liberalnem duhu. — !). Liberalizem je našel v Avstriji nasprotnika, kjer se ga ni prav nič nadejal: v narodnosti. Narodne želje so se križale z liberalnimi nameni nemške večine. Vže pri razpravi o šolski postavi so slovenski poslanci zapustili zbornico, češki narod in njega voditelji (Ladoslav Rieger) so slovesno prosve-tovali proti novi šoli.1) Ti narodni napori so včvrstili napore katoliških nemških poslancev in vspeh je bil, da je nemška liberalna stranka izgubila večino v državnem zboru. Taaffe-jeva večina je dognala nenačelno, pa veuder važno premembo šolske postave dne 2. maja 1886. Določilo te šolske novele, ki je za nas važno, se glasi : Odgovorni ravnatelj šole more biti le oni učitelj, k a t e i'i je izprašan tudi iz ver o nauka (t. j. vsposobljen za poučevanje veronauka) onega v e r o i z p o v e-d a n j a, k o j e g a je večina u č e n c e v (§ 48.) Na dalje je v postavi nekaj olajšanja starišem in otrokom. Ta je zadnja državna šolska postava, ki se je posrečila. Zadovoljnosti ni prinesla nikomur, ali vender je oživila v katoličanih upanje, da vdobijo skoraj krščansko šolo. Iz tega upanja so se rodili razni nasveti šolskih postav na podi a-g i t e m e 1 j n ih post a v. Te nasvete hočem zapisati po vrsti, kaker so prišli v svet. a) Liechtensteinova nasvetovana postava dne 26. jauuvarja 1888. §. 1. Namen šoli je, da z roditelji in namesto njih vzgaja otroke po na u k i h n j ih vere, da je nauči in izvežba v veronauku in v začetnem znanju in ročnostih. §. 2. Privatne šole so enakopravne z držav-n i m i. ako vgodijo postavi. §. 4. 5. Otroci morajo hoditi v šolo. §. 6. Roditeljev ne more n i k e d o siliti, da naj pošiljajo otroke v šole, v k o j i h se o d g o j a in nauk ne zlagata z nauki njih vera. §. 7. C e r k e v ima z državo vred nadzorstvo o celi šoli (Mitaufsicht iiber die gesammte Scliule). §. 8. Učiteljske službe so dostopne vsem državljanom, k oj ih v e r o i z p o v e d a n j e se zlaga z v e r o i z p o v e d a n j e m otrok in gojencev. ‘) Kolika sprememba od takrat na Oeskem in na Slovenskem ! Kako resnično so govorili škofje v imenovani spomenici 2. maja 1872. da šola sicer ni še napovedala vojske cerkvi v vseh avstrijskih pokrajinah, ali do tega mora priti in je le vprašanje kedaj. Podrobna izvršitev teli načel se odstopi deželnim zboiom. S tem predlogom je knez Liechtenstein ponovil miroljubno ponudbo avstijskih škofov od leta 1868., le v §. 6. je več popustil nego so škofje mogli ali bodo kedaj mogli. Izročil je namreč državi vrhovno nadzorstvo o celi šoli. torej tudi o veronau-ku. Gotovo ni tega storil iz prepričanja, ampak po sili vedoč, da mora svoj predlog vtesniti v železne okove osnovnih zakonov (čl. 2. H. 17). — Iz § 2. je razvidna želja vseh katoličanov po svobodni šoli. — b) Kmalu ‘) za knezom Lichtensteinom seje oglasil L i en b a-c h e r z novim šolskim predlogom, čegar točke so : 1. Cerkvi gre n a d z or o v a n j e n r a v n o - v e r s k e oilgoje v obče v ljudskih in srednjih šolali. 2. Da je šola javna (državna-deželna-občinska) je potrebno, da se vsaj polovico stroškov krije iz javnih blagajiiic.*) 3. Koliker mogoče, naj se otroci ločijo po veroizpovedanju. 4. Po večini učencev morajo biti tudi učitelji in šola istega veroizpovedanja. 5. Učne načrte za ljudske šole in njih notranji red določi minister po dogovor u (nacli Einvernehmen oder auf Grund der A n trii ge) ali po predlogu cerkvene oblasti in deželnega šolskega sveta. — Kaj je namerjaval Lienbacher s tem predlogom, ni bilo leliko vganiti. — Po velikih obljubah Taaffe-jevih naučnih ministrov iz-nenadil je dne 5. maja 1889 gosposko zbornico in vse stranke v monarhiji bivši minister pl. G a u t s c h z novi m šolskim predlogom. Katoliško javno mnenje je predlog zavrglo koj prvi dan, ko so ga časopisi objavili. Toda do danes m še jasno, ali se je hotel pl. Gautsch le šaliti s katoličani ali jih ni prav nič razumel. Glavne točke so: 1. Število ur za veronauk določi deželni šolski svet v spo-razumljenju (im Einvernebmen) s cerkveno oblastjo. Ako bi se ti oblasti ne sporazumeli, odloči ministerstvo. 2. Pri določevanju šolskega in učnega reda naj ima vero-učitelj v vseh vprašanjih o odgoji in nauku enako veljavno besedo ko posvetni učitelji. 3. Deželno postavodajalstvo oprosti, ako hoče in koliker hoče, davkoplačevalce od skupnega davka, ako sami vzdržujejo privatno šolo. Edina tretja točka bi bila vtegnila imeti nekaj pomena za osvobojenje šole, o drugih ni tratiti besed. Z a d n j a beseda avstrijskih škofov in ob enem 9 Dne 1(J. marcija 188. 2) Tudi v tej točki je očitna želja po osvobojenju šole. odgovor na Gautschev predlog je njih izjava dne 12. marcija 1890. Ta izjava je velike načelne važnosti v šolskem vprašanju. Cerkev je ob ti priliki zopet ponudila vsemogočni državi pohlevno, blagonosno roko za vzajemno vzgajanje in izobraževanje narodov. Rada bi služila in pomagala v državni šoli, ali ne kot robkinja, ampak kot častita mati nedolžnih otrok. Postavila je pa te-le pogoje : 1. Otroci naj se ločijo po veroizpovedanju. 2. Učitelji morajo biti katoliški možje, vzgojeni na katoliških pvipravuicah, izprašani in potrjeni tudi iz veronauka. 3. Pri imenovanju in nastavljanju učiteljev naj se dovoli cerkvi toliko oblasti, da bo gotova, da bode učiteljevo delovanje v soglasju s katoliško vero. 4. Veronauku se prepusti več ur; iz šole se odstrani vse, kar je nasprotno katoliški cerkvi, nauk, učni red in knjige morajo se zlagati z vei oizpovedanjem šole. 5. Nadzorovanje o celi odgoji gre tudi cerkvi. To izjavo šolske komisije gosposke zbornice, v koji so bili kard. Schonborn, škofa Zwerger im Missia) je Gautsch o* bljubil predložiti ministerskemu svetu in ob svojem času zopet sklicati komisijo. Bila je le vljudna beseda. * * * Iz zgodovine naše ljudske šole je razvidno, da so bila pravna in filozofska načela avstrijske šole vedno bistveno ista od začetka (1774) do zdaj. Onim načelom nasproti želi cerkev svoje svobodne krščanske šole. Vender je vedno prijateljski ponujala roko državi in, dokler so jo trpeli, je pridno in nesebično sodelovala pri vzgoji narodov. Da celo, ko so jo popolnoma ločili od šole, je še ostala in učila veronauk. Ali svojih pravic do odgoje celega naroda ni nikoli zatajila. — Iz te razprave je pa tudi razvidno, da nam ni tako z lepa upati verske šole, v koji bi imela katoliška cerkev nadzorovanje v celi odgoji. Kjer je šola vže več ko eno stoletje državna stvar, bo težko vrniti jo cerkvi. Toda nekaj bi se morebiti upali, ako bi čvrsto zganili pri volitvah. Najprej nam je izvojevati v e č e svobode šolstvu po vzgledu Belgije, Anglije in Amerike. Brez svobode ni življenja. Dokler ostane šolstvo tako vklenjeno ko do zdaj, ni upati posebnih vspehov katoliških zasebnih šol. V tem oziru je važna tirolska deželna šolska postava, ker je izročila občinam skrb za šolo in s tem odprla pot svobodnim katoliškim šolani. Svoboda bi nam bila ljubša nego kaka polovičarska postava. Svoboda bi oživila krščansko ljubezen v srcih katoliških do mladine, ki je Kristusova. Krščanski ljubezni ni nič nemogoče, ako je svobodna. Svoboda bodi toraj naše geslo. Dr. Jon. Pavlica. Apologetični razgovori. Edinost človeškega rodu. Sv. cerkev uči, da izhajajo vsi ljudje od enega moža in ene žene in sicer v prvi vrsti od Adama in Eve, v drugi od Noeta, njegovih sinov in njih žen. Na to edinost človeškega rodu se opera nauk sv. cerkve o podedovanem grehu, o našem odrešenju, o božji naturi Kristusovi in vstanovitvi njegove sv. cerkve. Sv. pismo pravi: „Ni bilo še človeka, da bi bil obdeloval zemljo." 1 Mojz. 2. 5. „Naredil je tedaj Gospod Bog človeka iz ila zemlje11. I Mojz. 2. 7. ,,Gospod Bog je tudi rekel : Človeku ni dobro samenu biti, naredimo mu pomočnico njemu podobno.11 1. Mojz. 2. 18. „In Adam je ime svoje žene imenoval Eva, zato ker je bila mati vseh živili.11 1. Mojz. 3. 20. „Moža in ženo je Bog vstvaril. In ju je blagoslovil in je rekel: Naraščajta in množita se, in polnita zemljo.“ I Mojz. I. 27. 28. „In je vstvaril iz enega ves človeški rod, da prebiva po vsi zemlji.11 Dj. ap. 17: 26. Panteisti in materialisti trde, da je vse, kar sv. pismo o edinosti človeškega rodu uči, nevtemeljena bajka, nezapopadljiva zmota, ki ne more dolgo obstati pred znanstveno razsvitljeni očmi opazovalca brez predsodkov. Le slep človek more trditi, da so vsa različna ljudstva enega rodu, ene vrste. Noben trezen opazovalec bi ne bil prišel na to misel, da izhajajo vsi ljudje iz enega para, ko bi temna pravljica, Mojzesova zgodba stvarjenja, tega ne učila. Seveda, če pogledamo, kako ti trezni, znanstveno razsvitljeni sprehajalci po polju naravoslovja, dokazujejo svojo trditev, ne najdemo druzega, kaker protislovja in slepilne puhlice, kaker so n. pr. neovergljiva resnica, eksaktni rezultati, nespremenljive naturne postave, ki ne puste, da bi se zatekali k čudežem in nezapopadljivostim, trudapolne škušnje i. t. d. Ko bi bili razlučivni znaki mej posameznimi človeškimi plemeni res tako veliki kaker trde, njih opazovanje res tako eksaktni', da se na edinost čl. rodu nikaker ne da misliti, bi človek pričakoval, da se trditve teh antropologov in njih razdelitev posameznih prvotnih človeških vrst, ako ne popolnoma, vsaj približno vjemajo. Pa, kolika razlika, kolika zmešnjava ! Eden ima osem prvotnih vrst, drugi 11—12, tretji 22, četrti 60, peti celo 63. Da, celo za vsako ljudstvo, ali tudi za vsak rod, hočejo imeti nekateri posebno čl. vrsto. Pravim in resnicoljubnim opazovalcem ni bilo težko dokazati, da so vse te „neovrgljive“ resnice materijalistov, prazna mnenja brez dokazov, vse njih „trudapolne11 skušnje in „eksaktni" rezultati negotove podmene brez podlage. Pristna veda je dokazala, da ni nemogoče, temuč tudi verojet.no, da vsi ljudje od enega para izhajajo, da si toraj vera in znanost, v nauku o edinosti čl. rodu, ne nasprotujete. Veda pravi : Razna človeška plemena so le različnosti (va-rijetete) ene vrste (species) ne pa različne vrste enega rodu. Glavni dokaz za ta nauk jemlje veda iz prave opredelbe pojma vrste (specije). Naravoslovje razločuje pri živalih bistvene znake, ki prehajajo tudi na njih potomce ter se na njih nespremenjeni vzdrže. Vse živali, ki se strinjajo v teh bistvenih znakih, stavi v eno in isto vrsto. Živali iste vrste pa, ki se v nebistvenih lastnostih, kaker je n. pr. velikost, barva in dr., razločujejo, imenuje zvrste, različke, ali pasme. Tako so n. pr. koder, špic, doga, hrt, le različici ene vrste, namreč domačega psa. Mnogi raziskovalci prešnjih in novejših časov uče, da je poglavitno znamenje vrste, neomejena rodovitnost enakih ali podobnih organizmov. „Vrsta, pravi J. Miiller, je živenjska oblika, ki se kaže v posameznikih, ki se z nekimi neprilastljivimi znaki v rodu ponavlja in po rojstvu enakih posameznikov konstantno zopet rodi. In to zadnje je, kar loči vrsto od zvržkov (bastardov). Tako opredeljujejo vrsto tudi Linne, Prichard, AVagner, Quatrefages, da celo Vogt sledi v tem očeta naravoslovja Aristotela in šteje v eno vrsto vse tiste posameznike, ki izhajajo od enakih starišev in sami ali po svojih potomcih, svojim prededom podobni postanejo. Bastardi niso zmožni ohraniti, z mejsebojnim druženjem, svoj značaj in svoje stanovitne lastnosti. Do sedaj naravoslovci še niso dokazali, da bi se taki zvržki dlje kot do tretjega ali četrtega rodu ohranili. In alco se jim je katerikrat se zvijačo posrečilo združiti živali dveh različnih vrst, n. pr. psa in volka, ni bilov iz take združbe ali nič zaroda ali pa le nerodovitni zvržki. „Človeška plemena pa, pravi J. Miiller, so oblike ene same vrste, ki se rodovitno mej sabo družijo in pomnožujejo. Ona niso razne vrste enega roda ; ko bi bilo to, bili bi njih bastardi mej seboj nerodovitni.“ Tako govore tudi sloveči naravoslovci in etnografi, kaker A. Humboldt, Blumenbach, R. in A. AVagner, Burdack, Prichard Buffon, Cu-vier. Ako se morejo tedaj razna človeška plemena rodovitno mej seboj družiti in ako nastanejo iz te dotike razni rodovitni mešanci, ki se v telesnem in duševnem oziru bistveno ne razločujejo od svojih starišev, je to najtrdniši dokaz, da vsa razna človeška plemena niso različne vrste, temuč ena. Da ta rodovitnost ni omejena, pričujejo nam vže imena Mulati, Mestici, Zambos, Terceroni, Kvarteroni. Dva velika evropska naroda, Angleži in Francozi, so le mešanci. Prvi iz Keltov, Anglosak-sov, Rimljanov in Normanov, drugi iz Keltov, Rimljanov in Frankov. Arže ta edina resnica, da pride iz druženja, raznih, če tudi eden od druzega najbolj oddaljenih človeških plemen, lep, krepak in rodoviten rod, dam daje pravico trditi edinost človeškega rodu. Noben trezen in resnicoljuben naravoslovec ne more tedaj trditi, da je izhajanje vseh ljudi iz enega para ne-mogočnost. Da, še več. Ako dokažemo, da se vsa človeška plemena, naj so zunanje še tako različna, vender vjemajo v nespremenljivih, bistvenih znakih, o spremenljivih, nebistvenih pa eden v drugega prehajajo, smemo tudi zaključiti, da je edinost čl. rodu se znanstvenega stališča tudi verojetna. Ako se ozremo na organizacijo človeškega telesa, vidimo, da je pri vseh čl. plemenih v bistvu povsod enaka. Vsi ljudje brez razločka hodijo po konci. Okostnica je razun majhiue razlike črepinje in medenice pri vseh enaka. Vsi imajo enako število kosti. Noge in roke imajo krepke mišice in povsod imajo ljudje na nogah le človeku lastno mečo. Delovanje in fizično razvijanje notrajnih organov je pri vseh enako. Naj si bodo ljudje beli, črni, rumeni ali erdečkasti, pri vseh se enako preliva kri, pri sveh je enako povprečno število srčnih vdarcev, enaka srednja telesna toplota, enako delovanje dihanja in prebavljanja, enak čas nosečnosti, vsi dobivajo ob enem času enako število zob. Ravno tako se vsi ljudje vjemajo glede srednje starosti, glede pričetka in razvijanja bolezni. Ako pogledamo na psihologične lastnosti, tudi v tem ni bistvene razlike in kar posebno še dokazuje bistveno enakost vseh ljudi, je to, da najdemo pri vseh, tudi pri tistih, ki so na najnižji stopinji omike, vender le neko, čeravno zmedeno in temno, predstavo enega višjega bitja in sledi kakega bogoslužja. To je, kar tudi divjaka priucipijelno ne loči od najbistroumni-šega filozofa, temnč ta ideja ju spaja v eno celoto. Nasprotniki edinosti čl. rodu sicer kaj radi podpirajo svoje mnenje s tem, da trde duševno nezmožnost nekaterih narodov. Posebno od Indijancev in Zamurcev uče, da se ne dajo olikati, da so nižje organizovani kot drugi, deloma zato, ker se do sedaj še niso povspeli do kake višje olike, deloma za to, ker je kultura in -civilizacija le v njih pogin. Seveda, pri tej trditvi ne pomislijo, ■da je olika odvisna ne samo od duševnih zmožnosti, temuč tudi od raznih zunanjih okoliščin. Kedo bo od Eskimov in družili ljudstev ledenega severja, od Hotentotov in družili pastirskih narodov srednje Afrike in Azije, zahteval enako izobraženost, kaker od Evropejca sredi izobraženih ljudi, kateremu so vrata do znanosti in olike na široko odprta ? Pa, ako pogledamo v zgodovino drugih gori omenjenih prav sorodnih narodov, vidimo, da so se bili tudi oni povzdignili, veliko poprej kot Evropejci, do visoke stopinje olike. Priča so nam Kinezi, njih vže kakih 5800 let pr. Kr. visoka izobraženost. Ivaj so bili pradedje sedanjih Beduinov v Arabiji nekedaj, kažejo imena Granada, Sevilja, Kordova, ti sedeži nekedanje mavriške umetelnosti in znanosti. Koliko bogastvo lepe poezije, viteške romantike, krijejo razvaline Alhambre ? Predniki sedanjih Indijancev, posebno v Peru in Mehiki, so se bili povzdignili do tolike izobraženosti, da jo je mogla zatreti in vdušiti le več stoletji dolga grozovitnost in nezvestoba španj-škili osvojevavcev. Da kultura in civilizacija zadržuje razvoj omenjenih ljudstev, zlasti Indijancev severne Amerike, da ta do- bri in s tolikimi naturnirni vrlinami obdarovan rod peša, izv-mira, ni kriva prava kultura, temuč kultura, ki mu jo nosi, ne-vsmiljen, po zlatu hlepeči, čeravno krščanski in civilizirani Evropejec. In v čem obstoji ta kultura, ta civilizacija '? V sovraštvu, v zaničevanju, pijančevanju, razuzdanosti, ob kratkem v vseh mogočih strasteh. Kako naj bi vbog, nespriden divjak sprejel z ljubeznijo in veseljem take kulturonosce, ki streljajo nanj, kot na divjo zver, ki mu zastrupljajo njegove vodnjake in živež, ki mu jemljejo en kos zemlje in gozda za drugim, kjer je do sedaj težko si iskal vsakdanji živež, ki mu prinašajo raznovrstne bolezni'? Da se pa tudi pri teh narodih ne manjka izjem, spričujejo možje, ki so mej njimi živeli in z ljubeznijo jih vodili do olike. Oni nam trde, da indijanski otroci, kar nič ne zaostajajo za belimi, temuč da jih celo v marsikateri reči prekose. Ravno to velja o Zamurcih. Imena slovečih Zarnurcev, Tousaint L’ Ouverture, Ira Aldridge, Tyo Soga, Bannaker, nam kažejo, da se tudi pri Za- mnrcih najdejo lepe zmožnosti, ki jih je le treba zbuditi in gojiti. Pustimo ta ljudstva, da se bodo nekaj rodov pečala se znanostmi, in prepričali se bomo, da tudi pri njih ni nemogoča olika. „Ko trdimo edinost čl. rodu, je rekel A. Humboldt, nasprotujemo vsaki zoperni, neveseli razdelitvi v višja in nižja človeška plemena. Najdejo se sicer bolj brihtna, bolj izobražena, po oliki požlahtnjena, ne pa sama po sebi bolj žlahtna ljudstva". Kar zadeva zgorej omenjeno razliko človeške črepinje in medenice, moramo sicer pripoznati, da se najde precejšna raznoterost, vender ne tolika, da bi se zavoljo tega smela tajiti edinost čl. rodu. Ako poteguemo na profilnem načrtu človeške glave ravno črto od zgoranje čeljusti do ušesne odprtine in drugo od najbolj strčeče pike na čelu do goranje čeljusti, dobimo tako imenovani lični kot, ki meri pri glavah raznih človeških plemen od 70—90°. Po menjavanju tega ličnega kota so mnogi skušali natančno določiti število človeških plemen. Ker se pa pri tem določevanju ne sme ozirati le na ekstreme, temuč tudi na izjeme in prehode, se dosedaj še ni posrečilo iz raznih človeških črepinj dobiti specifične znake za razna plemena. Po-skušnja Vireja, po velikosti ličnega kota ves člov. rod v dva samostojna plemena razdeliti, se ni obnesla, ker se je opazilo, da morete dve po osnovi zelo različni črepinji imeti enak lični kot in nasproti, dve popolnoma enaki, različen lični kot. Blumenbach je imel v svoji zberki črepinjo enega Zamurca in enega Poljaka, ki ste se glede ličnega kota popolnoma vjemale. Baclimann pripoveduje, da je primerjal mnogo črepinj Zamurcev in Evropejcev, ki so bile pa tako podobne, da jih je moglo l-azlooevati le izurjeno oko in, da bi se tudi najbolj izurjen fizijolog motil, ko bi črepinjo Zamorca obdal z belo kožo in gladkimi lasmi Evropejca. Winterbottom pravi: „Nazaj potisnjeno čelo, topi nos, nabuhle ustnice, štrčeče čeljusti, s katerimi se navadno Afrikanec karikira, niso nikaker stanovitni znaki, temuč najdejo se razne stopinje obličja, od najgršega, kaker se le prepogosto slika, do najlepšega evropejskega obličja11. Na to spre minj e vanje, stopnjevanje, izjeme in prehode človeških črepinj se je treba ozirati. Seveda, če se gleda le na ekstreme, če se krajni udje strgajo iz njih organične zveze, je mogoče dobiti, sicer prav lepe šolske podobe za razna človeška plemena, ki se pa z resničnostjo ne vjemajo. Ravno to velja glede medenice (Becken) raznih čl. plemen. Pa odkod tolika razlika v barvah '? Eden je bel, drugi rumen, tretji črn. četrti bakrenast. peti erjav. Ali ni ta velika razlika dokaz, da so razna človeška plemena različne vrste, ne pa le različnosti (varijetete) ene vrste ? „Nimium ne črede co-lori'“, je vže rekel Linne. Osnova in tizijologično delovanje kože je pri vseh ljudeh enako in zato je barva najmanj važno in pomenljivo znamenje za določitev kake vrste. Kaker je dokazalo preiskovanje, mikroskopične anatomije, obstoji človeška koža iz treh plasti. Spodnje je usnjica (corrium), ki se svojimi mnogo številnimi žilicami, iz katerih priteka mehka, vlažna sluz ali slez, dela srednjo plast, tako imenovano malphigično mrežo, v kateri so vložena barvila (pigment). Na njo se naslanja rožena tenčica (epidermis). Usnjica je pri vseh ljudeh, ne izvzemši Zamurcev, enaka. V sluznici pa so vložena, več ali manj pravilno razdeljena, bolj ali manj saturirana, nasičena barvila, ki delajo toliko bolj različne barve, koliker bolj ali manj sijejo erdeče krvne žilice spodnje plasti skozi gorauje. Pri Evropejcu so stanice sluznice skoraj brez barve, zato ima njegova koža erdeče belkasto barvo, ki se najbolj kaže tam, kjer je rožena tenčica najtanjši, kaker n. pr. na ustnicah in licih. Pri rumenkastih ljudeh še baryilo vže bolj kaže, še temnejše je pri erjavih in črno pri Zamurcih. Tudi te rumene, erjave in črne ljudi oblije erdečiča, kaker bele, Je da se pri njih, iz navedanega vzroka, erdeča barva krvnih žilic usnjice ne kaže tako natančno. Tudi na telesu človeka se najde sem ter tja kako mesto 11. pr. sesna bra-dovica in drugod, ki ni dosti manj temne barve, kaker koža Zamurčeva. Prav natančno se tedaj ne dajo določiti razna človeška plemena, ako se oziramo na razno barv ene stanice v sluzni mrežici. Se težje pa je to, ako pomislimo, da ena barva polagoma prehaja v drugo, da ne vemo, kje bi postavili mejo. Mej vsakim plemenom, da, mej vsakim narodom se najdejo posamezniki ali tudi cele družine, zdaj bolj bele, zdaj erjavkaste,. zdaj črnikaste barve, in še bolj važno je to, da se barva večkrat ne vjentia z obliko črepinje, čeravno je pravi tip kakega človeškega plemena. Tako imajo Jolofi, neki zamurski rod, svetlo črno barvo, pa popolnoma evropejsko obličje. Kaker pravi Brehm, so Zamorci v Nubiji temnočrni v dolini in erdečkasto erjayi v gorab. Vže Herder je iz tega sklepal: „Na svetu ni 4 ali 5 človeških plemen, ne varijetet, ki bi ena drugo popolnoma izključile. Barve se zgubljajo in prehajajo ena v drugo, da slednjič ni nič druzega, kaker senčanje ene in iste velike podobe, ki je po vseli prostorih sveta raztežena“. Bazna človeška plemena so tedaj le razlike ene vrste. Vprašanje je zdaj, kako so nastala ? Sprememba čl. rodu v razna čl. plemena se je po nauku naravoslovcev zgodila v predzgodovinskem času onih velikih katastrof, ki so še v zavesti vseli ljudstev. V onem času je bilo podnebje, ako ne bistveno od sedanjega različno, vsaj gotovo drugače razdeljeno. Vemo, da so takrat razne živali, kaker n. pr mamuti, levi, hijene, v družbi se človekom živele v krajih, kjer bi sedaj, zavoljo popolnoma drugačnih klimatičnih razmer, nikaker ne mogle obstati. Zato pa nikaker ni dovoljeno, obračati razmere sedanjega časa, ko so se človeška plemena vže popolno razvila in razdelila, na ono. za spremenljivost tako disponirano, otroško dobo človeškega rodu. Vse drugačnim postavam je podvrženo tisto, kar postaja, kaker tisto, kar je vže postalo. Zatoraj je trditev, „ker zdaj Zamurec ne postane bel in belec ne črnec, zato tudi ne izhajata iz enega para“, gola svojevoljnost, ki toliko velja, kaker ta : ker praprot sedaj v naših mrzlih krajih ostane le nizko zelišče, je nemogoče, da bi bila poprej zrastla visoka kot drevo, ali: ker človek v možki dobi ne spremeni tako lahko svoje fizijono-mije, je tudi ne more v svoji otroški dobi “ (Wuttke). Koliko vplivajo klimatične razmere posebno na barvo kože, lahko spoznamo, ako opazujemo ljudi ali tudi živali v raznih krajih sveta. Lah, Spanjec, je bolj temne barve, kaker Anglež. Ali jih naj zato stavimo v različne vrste ? Kako daleč naj bi se tedaj raztezala ta barva, da bi mogli sklepati na novo vrsto V „Ko sem bil prišel v Ghadames. je rekel Kichardson, sem imel erdečkasto belo barvo, zdaj sem postal, kaker ti rumeni ljudje11. Evropejec. ki dlje časa prebiva v Gvineji, postane skoraj bakrenast, v Egiptu vmazano rujav. Arabci so v mrzlih krajih svetle barve, v Meki rumenkasto rujavi, v puščavi imajo zamurske voluate lase, v Nubiji so svetlo črni. Enako vidimo pri živalih. Čem bolj je kaka vrsta živali razširjena po svetu, tem bolj se spreminja. V Gvineji postanejo naši psi nekako zamurski, voli s kodrasto dlako na glavi, črne ali vmazano erjave barve. Na severu dobijo živali pogostokrat belo dlako, belo perje. Ako se pa tako spreminjevanje godi vže pri živalih, kaj naj rečemo o človeku,. ua katerega ne vpliva samo podnebje, mraz in vročina, temuč v veliko večji meri razumnost, šega, vera, politika in drugo, čeravno pa ne trdimo, da ni podnebje edini vzrok za različnost človeških plemen, vender ne smemo trditi, da je brez vsega vpliva. Pri človeku je veliko večjega pomena intelektuelno, versko-nravno življenje, zakaj duh vpodoblja svoje telo. Više izobraženo, duševno življenje gotovo vpliva najpoprej na organ, ki je pri tem najbolj vprežen, namreč na možgani. Koliker bolj se razvijajo možgani, toliko bolj se spreminja celi organizem. Koliker bolj stopi čelo naprej, koliker bolj se razširi, toli- ko bolj stopijo štrčeče čeljusti nazaj. Lyell je dokazal, da se pri Zamurcih, ki žive in veliko občujejo z Evropejci, vsa osnova črepinje in celega telesa z vsakim rodom bolj približuje evropejski. To so pripoznali tudi naravoslovci iz ame-rikanske šole. Antropologija in etnologija je z mnogimi zgledi dokazala, kako duševna olika in izobraženost, tudi pri Zamurcih, oplemeni podobe črepinje in obličja. Antropologiji pride v tej zadevi na pomoč tako imenovana geografija rastlinstva in živalstva. Po skrbnem in natančnem raziskavanju so naravoslovci glede razširjevanja rastlin in živali določili postavo, da je okraj razširjevanja, tako imenovano središče stvarjenja kake vrste, toliko manjši, koliker bolj in po-polniši je organizovan razred, v katerega vrsta spada. Tedaj je središče stvarjenja za človeka, kot najbolj organizovano bitje, še veliko ožiši, kaker za antropoidne opice, toraj skoraj gotovo eno samo. Glede na vse to pravi ,T. Mtiller: „Ako to vprašanje, o edinosti čl. rodu, edino le se znanstvenega stališča premišljujemo, se nam zdi nemogoče, odločiti se za drugo razlaganje, kaker za to, da izhajajo vsi od enega para.“ Neketeri, ki sicer pripoznajo, da edinost čl. rodu ni nemogoča, pravijo, da se jim vender zdi neverjetna, ker bi bila visela na tak način eksistenca celega rodu, na tanjki niti enega človeškega življenja. V resnici, slab vgovor. Zakaj, kedor je bil dovolj mogočen človeka vstvariti, mogel ga je tudi ohraniti. Kavno tako slab je vgovor Vogta, ki pravi, daje nemogoče, da bi se bil iz enega para čl. rod tako pomnožil in po celem svetu razširil. R. Thum pravi k temu vgovoru: „To je trditev, s katero Vogt sam dokazuje, da ni matematik. Zakaj, ko bi se mu bilo iz šolskih let le še nekoliko sanjalo o geometrični pro-gresiji, bi tega ne bi! zapisal11. Kaker je Thum preračunil, pride iz enega para po 425 letih 800 milijonov ljudi. In Burdach pravi: „V Evropi se zdaj rode iz vsakega zakona povprečno štirje o-troci. Ako je bil, kar se da pač misliti, le en človeški par vstvarjen in ako se je ta, se svojimi potomci, v tej meri množil, je prišlo od tega po 1000 letih še enkrat toliko ljudi, kaker jih zdaj na svetu živi.11 Ako se ozremo še na raziskovanje jezikoslovcev, vidimo, da tudi oni ne nasprotujejo mnenju, da je bil enkrat le en prvoten jezik. Ravno tako se ž naukom sv. pisma v bistvu vjemajo naj-stariše antropogonije, o katerih govore stari pesniki in zgodovinarji. Tako n. pr. Sanchuniaton, Berosus, Diodorus Siculus, Or-pheus. Hesiodus lib. I. „Dies“, Aristophanes „Ares“, Horatius Oda-rum lib. I. Oda XVI. Ovidius, Metamorpli. lib. L Videli smo toraj, da prava veda ne nasprotuje, da celo kot verojeten pripozna nauk sv. pisma o edinosti človeškega rodu, in to zadostuje božjemu razodenju. Na ii. vgovor iz III. zvezka V. tečaja, na katerega za-jrad pomanjkanja prostora še nismo odgovorili, odgovorimo sedaj. Vgovor. Kako se godi po smrti z ljudmi, ki so zunaj katoliške cerkve ? je Ii mogoče o tem kaj gotovega reči P Tu je treba vsekako razločevati več vrst: I. So, ki niti ne vejo za cer- kev katoliško. 2. Drugi sicer čujejo o njej, pa nimajo priložnosti seznaniti se ž njo temeliteje in ostanejo pri svoji veri, nekaj radi spoštovanja do svojih pradedov in sorodnikov, nekaj pa, ker se človek le težko sprijazni z mislijo, da bi opustil svojo vero ; do tega more ga privesti le temeljito prepričanje, katerega pa brez lastne krivde ne moreje dobiti. 3. Zopet so, ki so to zadevo premislili in premOtrili, kaker se spodobi o stvari, ki ima odločevati ■celo večnost, pa so prišli do sklepa, da je drugo nazirauje pravo, ne katoliško. Sem štejem ne le drugoverce, ampak tudi brezverce, ki so po korenitem razmišljavanji dospeli do tega konca. 4. Dobe se pa žalibog tudi, ki delajo z vero kaker z ničvredno stvarjo, vero opuste brez veliko pomiselkov, da se le oproste njenih takozvanih okovov. Odgovor. Sv. katoliška cerkev uči, da je prava resnična, volja božja, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice. ') Ta volja ni le neko prazno hotenje, temuč je delavna. Bog namreč vsakemu, ki stori kar je v njegovi moči, ki sledi svoji pameti in dela dobro ter se varuje hudega, podeljuje potrebne milosti in pripomočke, da more svoj namen doseči in se zveličati. Bog je neskončno vsmiljen in neskončno pravičen. Nobeden se ne .zveliča brez njegove milosti, nobeden se brez lastne krivde ne P. A. Odgovori na vgovore. ») I. Tim. 2. pogubi. Nadalje uči sv. cerkev, da je Kristus za vse ljudi vmrl, vse odrešil, za vse odprl vrata nebeška. Da pa odraščeu človek deležen postane Kristusovega zasluženja, mora vanj verovati, mora verovati to, kar je Bog razodel, mora obžalovati svoje grehe, svoje življenje poboljšati, Boga ljubiti in resničuo voljo imeti vse božje zapovedi spolnjevati. Da bi pa bilo to vsem mogoče, je Kristus vstanovil svojo sveto, edino zveličavno cerkev. Vsakega brez razločka veže stroga dolžnost, stopiti v to cerkev. Kedor pa iz lastne krivde zunaj te cerkve ostane, kedor ne stopi v to rešilno barko, ke bi lahko, tak se bo za večno potopil in pogubil. Zakaj po nauku sv. cerkvenih učenikov ne more imeti človek Boga za očeta, ako nima cerkev za mater. Kaker se ni mogel nobeden rešiti, ki je bil zunaj Noetove barke, tako se ne bo nobeden rešil, ki je zunaj sv. cerkve. (Sv. Cypr.) Le v katoliški cerkvi se najde pravi mir in prava pot v nebesa. (Sv. Hilarij.) Ta nauk, da je sv. rimska, katoliška cerkev edino zveličavna, da zunaj uje ni zveličanja, se je zdel marsikateremu pretrd, nevsmiljen, božji ljubezni in vsmiljenju nasproten. Zato je treba seveda prav razločevati. Toraj, kako se godi po smrti z ljudmi, ki niti ne vedo za katoliško cerkev ? Ti so ali neverniki ali krivoverci in razkolniki. Kako se godi po smrti z neverniki, ki ne vedo za katoliško cerkev, katerim veselo oznanilo, sv. e-vangelij, ni bil dovolj oznanovan ? Bog se javlja ljudem z natur-nimi znamenji. Po besedah sv. aposteljua Pavla, morejo tudi neverniki iz lepote, redav stvarjenju, spoznati stvarnika in ga kot Boga poveličevati. V tej zadevi so brez izgovora. Bog je solnce milosti, ki vsem ljudem sveti. Žarki tega solnca razsvetljujejo in zbujajo tudi srca tistih, ki po gozdih in puščavah žive, da morejo s pomočjo te milosti hudo spoznati in se ga ogibati, ravno tako spoznati dobro ter je storiti. Imajo v svojih srcih zapisano na-torno postavo, katero so kot pametne stvari zvrševati dolžni. Seveda, vse drugače bo Bog enkrat sodil kristijaua, ki je mogel in moral poznati svoje dolžnosti do njega, kateremu so milosti božje obilniši pritekale, kaker vbogega nevernika v divjih puščavah. Gotovo je, da Bog ne bo sodil človeka po postavi, katere mu ni razodel. Toraj tudi nevernik ne bo sojen po Kristusovi postavi, o kateri nikoli nič slišal ni, temuč sojen bo po natorni postavi. Sv. apostelj Pavel pravi; «Kateri so brez postave grešili, bodo brez postave pogubljeni.« ‘j Toda sv. cerkev gre še dalje. Ona uči, da človek se svojimi natornimi močmi res ni zmožen pridobiti si sv. vero, ker je ona popolnoma nezaslužen dar božji, ven-der more tudi nevernik deležen postati nezmernega zasluženja Kristusovega na križu. Ako tak nevernik posluša glas svoje vesti, ako sam ne zapira svojih oči in srca solncu milosti božje, ki tudi njemu sveti, ga bo Bog vedno bolj podpiral in ga slednjič, ‘) Rimlj. II. i2. do spoznanja resnice pripeljal, bodisi po navadnem potu, da mu pošlje kakega oznanovalca sv. evangelija, ali pa s posebnim razo-denjem, z notranjim razsvetljenjem ali na kak drugi, njegovi modrosti in vsemogočnosti znan način. Sv. Tomaž Akv. pravi: «Ako kateri v gozdih ali mej nespametnimi živali zrejen sledi svoji na-torni pameti v tem, da dela dobro in se ogiblje hudega, smemo za gotovo verovati, da mu bo ali po notranjem navdihnjenju razodeto to, kar je verovati treba, ali mu bo pa Bog poslal kakega oznanovalca sv. vere, kaker je poslal Petra Korneliju.» ') Tudi uči sv. Tomaž, da je Bog mnogim nevernikom razodel vero v Kristusa, odrešenika sveta, kar potrjujejo besede pobožnega Joba v sv. pismu: «Vem, da moj Zveličar živi,» (Job. 19.) in rimska zgodovina, v kateri se pripoveduje, da so ob času Konštantina Avgusta in Irene njegove matere, našli grob, v katerem je ležal mrlič, ki je imel na prsih zlato ploščo, na kateri je bilo zapisano : «Christus nascetur ex Virgine, et ego čredo in eum. O, Sol, sub Irenae et Constantini temporibus iterum me videbis.s 6e so pa bili kateri zveličani, katerim to ni bilo razodeto, vender zveličani niso bili brez vere v Zveličarja. Zakaj, čeravno niso imeli razločne vere, je bila vender njih vera v Odrešenika zapopade-na v veri na previdnost božjo, s katero so verovali, da je Bog rešitelj ljudi na njemu dopadljiv način.2) Neverniki pa, katerim je bila sv. vera ozuauovaua, katere pa sprejeti niso hoteli, krivi so sami svoje nesreče. Kriv ni Bog, ki jim je dal razum in svojo milost, temuč kriva je njih spačena volja, krivi so njih grehi in strasti, ki so jim zatemnile razum in zakrile solnce pravega spoznanja. Tudi pri krivovercih in razkolnikih moramo razločevati. Ke-dor je zunaj sv. katoliške cerkve iz lastnega zadolženja, kedor je o nji vže slišal, pa vse eno trdovratno živi v svoji zmoti, se prav nič ne trudi resnico spoznati, dvome pregnati, temuč predrzno sledi svojemu napačnemu umenju,tak je formalen krivoverec. Ker noče poslušati glasu svoje vesti, ker resnico, katero je spoznal, ne sprejme, ali z dobrim srcem ne išče. ko je spoznal, da je nima in raje v velikih dvomih živi, se hudo pregreši zoper Boga. Kaj čuda, da ga bo tudi on enkrat sodil kot nejeverca in velikega grešnika ? Spoznani resnici se človek ne sme vstavljati, temuč sprejeti jo mora, naj mu to še tako velike težave dela. Ne sme se ozirati ne na svoje zaslepljene prednike in sorodnike, ne na zaničevanje in zasmehovanje, ne na kake posvetne dobičke. Vse to more on premagati s pravo ljubeznijo do resnice in s pomočjo milosti božje, katere mu pri taki priliki gotovo ne manjka, ker drugače bi se reklo, da more človek sicer grešiti, nima pa moči grehu se vstaviti. Ko se je bil blagi grof Stolberg *) De Ver. q. XV. a. II. acl i. 2) S- Thom. 2. 2. q. 2. a. 7* 'v katoliško cerkev povrnil, mu je rekel neki protestautovski knez «Jaz ne ljubim takih, ki svojo vero premene « «Jaz tudi ne, je odgovoril grof, zakaj ke bi moji predniki pred 300 Jeti svoje vere ne bili spremenili, bi sedaj meni ne bilo potreba to storiti.« Drugi pa so, ki morebiti še nikoli niso slišali o sv. katoliški cerkvi, ki so bili v zmoti, v krivoverstvu ali razkolništvu rojeni in izrejeni. Od majhiuih otrok, ki vmro predno k pameti pridejo, nas s'-, vera uči, da pridejo v nebesa, ako so bili le veljavno krščeni, zakaj sv. krst tudi od krivoverca pravilno podeljen, je veljaven. Kar pa zadeva odraščene, ki so bili v zmotah odgojeni. ki nič ne vedo o sv. katoliški cerkvi, ki kar nič ne dvojijo, da bi bila njih vera napačua in zato prav pa nji žive, so udje prave sv. cerkve, le materijaluo so od uje ločeni, so le materijalni krivoverci. Ker so po sv. krstu stopili v cerkev Kristusovo, ker so jim znaue vsaj poglavitne verske resnice, zavoljo drugih so pa le v nezadolženi nevednosti, morejo se tudi s temi pripomočki zveličati, O njih veljajo besede Salvijaua: «Krivoverci so, pa sami ne vedo za to. Resnica je pri nas, pa oni mislijo, da je pri njih. Motijo se, pa z dobrim srcem.« Te prepustimo sodbi božji, ki sam vidi in pozna srce človeka, in njegova dobrotljivost in vsmi-Ijenje ne bo pripustilo, da bi tak vekomaj trpel zavoljo zmote, katere sam ni zakrivil » Iz povedanega sledi, da drugoverci ali celo brezverci nika-ker niso vso to zadevo dobro premislili in premotrili, kaker se spodobi o stvari, ki odločuje celo večnost, temuč da jih le njih trdovratnost, prevzetnost in strast sili ostati v zmoti. Zakaj hudobija krivoverstva, še bolj pa brezverstva ne obotsji samo v zmoti in nevednosti, temuč v trdovratnosti in spačeni volji, s katero se vpirajo od Kristusa postavljeni cerkvi, ki je steber in podlaga resnice. Sicer so pa tudi tisti, ki so aposteljue in marternike morili, mislili, da Bogu služijo, vender jih zavoljo tega ne moremo izgovarjati. Kar pa tiste zadeva, ki mečejo z vero okrog, kaker z ničvredno stvarjo, ki jo opuste brez pomislekov, menimo, da nam ni treba odgovarjati. Ker tudi gospod opouent sam toži, da se ža-libog tudi taki dobe. Tem veljajo besede : «Kedor ne veruje, bo pogubljen.« Žensko poglavje. „Pod moževo oblastjo bodeš, in on ti bo gospodovalI. Mojz. 3. 16. Kdo je lepši — „on“ ali „ona“? Čemu pa to ? Hočete vže spet izzivati ? Saj vender ves svet nam, ženskam, hvalo daje, tla naš spol je KKri^o/rjv ,.lepi spol“ ! Dvomim zelo ; in celo prepričan sem, da ve same mislite drugače. Ako bi ženske celega sveta skupaj sklicali in v velikem zboru dali na „tajuo“ glasovanje, naj vsaka zapiše, kaj je vzor njene lepote, bi izmej desettisoč težko eno našli, da bi zapisala: „ona“. Rezultat bil bi enoglasno : „on“. Res sicer, da bi tudi možki se svoje strani več ali manj glasovali: „ona“ ; ker je pa, kaker menda statistika dokazuje, na svetu več žensk kot možkili, bi po večini glasov vedno zmagal le „on“, „ona“ pa bi ostala v manjšini! In ker se v našem veku vse določuje po večini glasov, moralo bi se liote ali nehote priznati, da „011“ je lepši kot »ona* ! Ne jezite se torej, drage prijateljice, jaz sam sem vašega mnenja; in v naslednjem bi le hotel dokazati, da vi imate prav, a ne možki. Še le kasno so se rodili tisti, ki bi radi ženskam zabili v glavo herezijo, da je ona lepša od njega. Niti stari niti srednji niti celo noveji vek ni poznal tega nauka noter do Schillerja, Goe-the-ja in nekaterih družili. Gervinus piše o Schillerji, da po njegovih nazorih ženska ne le po telesni obliki, ampak tudi duševno možkega prekosuje v oni harmoniji moči, katera je pogoj prave lepote. »Schiller kaker Goethe sta človeško naravo popolnoma izraženo našla »osebno v ženi in njeni harmonični delavnosti.11 ') Isto o Schillerji spričuje Lindemann.'-’) Tudi estetiku Lemke-ju »stoji mož niže nego ženska, tako da on je nekako prva, bolj živalska, ženska pa druga, zboljšana izdaja11. To vam gladi ušesa ! Pa ni tako ! Ne le vi same, ako hočete biti odkritosrčne, ampak tudi največi mislitelji vseh časov mislijo drugače. Platon piše, da je možki spol od narave plemenitiši, obdar- ‘) Wildauer, Festrede zu Schillers hundertjahrigem Geburtstag, pri Juug-nianli Aeslhetik. -) „Den Kranz des schbnen Idenls legfc der Diehter . . . zu den Fiissen. Uos stillen weiblichen Lcbens'1. Geschicbto d. deutschen Literutur. jen s popolnišo mero razumnosti in duševne kreposti.') Nemu se pridružuje Aristotel: „Mož presega glede lepote ženo“.2) Sploh, meni Aristotel, je reč dognana, o kateri se ne da pričkati, da možki spol od narave izvrstniši kot ženski".j Od tod izvira čuden nazor, koji se nahaja pri starih, da stoji namreč ženski spol za eno stopinjo niže od možkega, kot da bi bil vže po bistvu nepopolniši — sexus sequior, Tudi za krščanske dobe se je možki lepoti dajala prednost pred žensko. Pred tristo leti je živel na Spanjskem imenitni zdravnik in filozof Juan Huart. Po njegovem nauku je ženska lepota bolj slepilna za oči, a če se jo sodi z duhom, ne doseza možke. ,.Umejo le z neko navidezno spretnostjo govoriti, kjer gre za reči, katere se brez težave pojmejo in nimajo posebne važnosti". Zatorej sklepa : „Radi tega je popolnoma osnovano, da cerkev ženski prepoveduje spovedavati ali učiti; kajti modra razumnost in zakonito postopanje sta njih spolu tujaV) Pa vže pred J. Huartom je sredi 15. veka sv. Antoniu isto resnico, le krajše in točniše, izgovoril, in sicer kot obče pripoznano : „Raz-ume se samo ob sebi, da mož je lepši od žene, pa postava ženska je bolj mikavna kot možka". j Nič drugače ne uči na raznih krajih svojih spisov sv. Tomaž Akvinski, kateri še posebe filo-zofično vtemeljuje, zakaj je možki po naravi popolniši in lepši od ženske. Ravno te razloge moramo še posebe pojasniti. Vže stari Aristotel je zapisal imenitne besede : „Čim popol-niša je mera nadarjenosti in kreposti (energije), ki jo je kaki stvari natura podelila, tem viša lepota se javlja v nje prednostih in delovanji; zato presega 11. pr. mož, kar se lepote tiče, ženo“.“) V teh stavkih se izraža globoka metafizična resnica, f Akoprav ima ženska isto tako kot možki pravo dušo z vsemi f zmožnostmi, vender je brezdvomno možki duševno bolj nadarjen od ženske in krepost duševna se v njem silovitejše javlja kot v ženski. Pri poslednji je namreč duh bolj vtopljen v čutnost; možki razum se laže oprošča materije, se vglablja bodisi sam v sebe ali v druge predmete, v tem ko žensko zadržuje in raztresa preživa domišljija; tudi volja moževa je vstrajniša, krepkejša, katero pri ženski slabi in obmamlja pregorko čustvo. Duševni princip je brezdvomno popolniši in lepši kot čutnostni. Ker se torej v možkem duševnost prosteje in popolniše razvija in dej- ') . . . (pvaei eQ0cofi£vsijT£Qov xe nam je v spominu velikansko sleparstvo za zadnje rusko-turške vojske. Znano je tudi, kako država slepari železničue družbe in te državo. Za trgovski stan se učiti, v Rusiji se ne smatra za potrebno, zadosti se jim zdi za ta poklic podedovana nadarjenost, in — brezvestnost. V krčmi — piše «Graždanin« — se Rusom pravica prisoja ali bolje prodaja. Če vaškega sodnika popred ne ‘) L. c, 59. 2) L. c. 68. 3) L. c. 146. <) L. c. 186. 5) L. c. 153. *) L. c. 203. napojiš, bodi tvoja pravda pravica sama, ncomadeževana in bela kot sneg, postala bo črna kot oglje : «Za merico vodke, pravi »Graždanin« (15. ap. 1889), se dobi prič koliker se hoče, prič,, ki pridejo, kamer se jih pokliče in vse prisežejo, kar se jim reče.» Kaker «Svet» (5. feb. 1889) poroča, so v Lod7.11 iztaknili orga-nizovano društvo, ki skrbi le za krive prisege. Ako se mej Rusi na kakega poštenjaka zadene, je gotovo koji nenavaden ženij ali pa nerazkolnik. Nepoštenost je vseruska. Znani ruski pisatelj Sčedriu, popred birokrat in gubernator, mož toraj, ki je gotovo značaj ljudstva ruskega dobro poznal, pravi: »Nepoštenost je jedna oblika ruskega društvenega življenja, «roguery is one oftke forms of social life.» »Glede civilizacije je rusko ljudstvo še na stopinji dvanajstega stoletja.« (Skalkoski «Novodobna Rusija« str. 95). VI. Ruska bresnacelnost. Kako je ruska avtokratična vlada svoje podanike oplenila, vsega samostojnega mišljenja, slika bčedriti prav rezko : «Kako mislite o uevmrljivosti duše?» vpraša nekdo policaja. «Da se to vprašanje do cela reši, odgovori vprašani, treba najprej vire proučiti t. j. prepričati se je treba, ali biva koji vladen odlok, ki nam veleva verovati nevmrljivost duše . . . Ako je tako, potem ni dvoma, da moramo po tem se ravnati. Ako pa ni takega odloka, je jasno, da moramo nadaljiuih vkazOv še le čakati.»‘) V takih razmerah je verska 10 politična apostazija na Ruskem vsakdanja prikazen, in uikdo tega nima za greh. En sam grozen odlok, kakeršne ruska vlada proti Židom izdaia, bi ruske razkolnike v ednem tednu spravil tudi v buddhizem.") Ker ruski narod nima nobenega trdnega prepričanja, je podoben vosku, ki more vspre-jeti najrazličniše oblike, skloniti se, zviti, raztegniti na katerokoli stran. Treba le jedue same carjeve besede, in milijoni, ne da bi se pomišljali, prestopijo tudi k šamanom, zameuijo avtokracijo z božjimi sodbami. Nobena verska niti politična, pravna, društvena vstauova se ni v ruskem razkolnem ljudstvu globoko vkoreninila.8) Rus, tako je Lauiuu zatrjeval razkolen duhovnik, je pripravljen svojo dušo hudiču zastaviti, a zopet Bogu, in ko bi augelj iz nebes prišel in mu rekel, da ne hodi po potu kreposti, bi se neverno nasmehljal in dalje grešil.4) Glavno ' zlo ruskega društva, priznava sam «Graždauiu 1889.» 6. okt., je, da ne pozna nobene ‘) L. c. 49. *) Any one of the measures employed against the Jews wou]d be enouyh. to »convert« three-fourths of the Christians of Rnssia to Shamanism or Boudhism in a week. 9 L. c. 41—42. *) L. c. 156—8. m nravstvene vzgoje, ker se znebiva vsake dolžuosti.1) V Rusu je toliko dobrosrčnosti, humorja, da treba misliti, da njemu u e p o-š t e u o s t. v e 1 j a za krepost. Ako ga vdobiš na tatvini, brez rudečice prizna, in v dejanji ne spozna nič slabega, tudi pusti veči dobiček, da te le zopet vdobrovolji. Te posebnosti se ne sme nikdar pozabiti, ko se Rusa sodi. A siten moralist ni, ki bi se sklicaval na javno mnenje On hodi rad svoja pota, tudi ne tirja več popustljivosti, kaker je sam pripravljen drugemu skazo-vati *’) V Rusiji se beseda psihopat sila rabi in se z njo izgovarja. Zaznamuje človeka, ki ima vse pravice na duhu zdravega človeka, a se sme posluževati tudi «predpravic«, katere se le blazuim prizuavajo. Kdor hoče iz ozračja, kjer se strogo po vesti živi, iti v vzduh saujarske nenravstvene svobode, naj li gre v Rusijo ; tam se osebe popolnoma nič ne zavedajo, nič ne očitajo, ako proti zakonom vere ali nravnosti greše.3) Ruski človek povprečno ni zmožen nobenega heroičnega dejanja. Rusko ljudstvo je brez idealov. Tolika je njegova nenravnost, prazna vera in surovost, kolikeršna njegova nevednost.1) Ruski značaj je nedosleden, najnasprotniši smotri zasegajo drug v drugega. Rus je zmožen v trenotku, ko je sklenil kaj podlega, uajplemenitiši čin narediti. Zakaj ? Ker se ga je slučajno drug nagon oni trenotek polastil. V celi Rusiji se nahaja komaj človeško bitje, koje bi imelo moč svoje življenje vravuati po najnavadniših moralnih zakonih. Junakov v etičnem zmislu v Rusiji je jako malo. Avtokracija vže stoletja odsekava vse glave, ki imajo moč povzdigniti se čez navadno površje velike črede. Načelo, da človeško življenje mora edinstveno biti, da se zunajnost mora vjemati z notrajnostjo, je v Rusiji naznano. Človeško bitje je tam le neka mešanica slučajno skup zmetanih si nasprotnih življev. (The Con-ception of the uuity of human life is uuknowu there, existeuce being but an amalgam of fragments, heterogenesus, accidental, mutna!ly inimical, the ever-varyiug combinatiou of which deter-mines the man’s character at a giveu moment.)'') Življenje za ruskega podanika nima skoro nobenega pomena, omejeno je na koliker mogoče ozke meje. Up. strah, ljubezen, skrb pozna Rus Je v razmerji k j e d i n i d e s p o t i č u i volji. Je-li čudo, ako ta proces tudi najlepše nagone in življenske moči zaduši ? «) ‘) L. c. 184. 2) L. c. 205. 3) Instead, therefore of poring over the pages of Congreve and Wycher-l>ey, as Klin was wont to do when desirous of taking an airing beyond the dio-cese of strict conscience an of respiring the breath of imaginary freedom, one ueed only to come to Russia. In both tvorlds one essential element of morality is wanting, namely, consciousness on the part of the actors that they are brea-king throug religious restrainsts or moral laws. L. c. 288. *) L. c. 45. 5) L. c. 69. «) L. c. 48. Rus čudovito hitro menjava svoje stališče, mnenje o isti reči. Celo Dostojevski, eden največih umov ruskih, se je carju prepO-nižno zahvaljeval, da ga je pregnal v Sibirijo, mej izvrg človeštva, grozno bedo trpet, in sicer radi dejanj, ki so bila bolj hvale vredna, kaker zločinstva.1) Omikanci — tako piše Skabičevski (v »Novosti« 1887. okt.) v članku, »ali so Rusi omikan narod?« živijo dvojno življenje, jeduo za goste, pred katerimi se košatijo, se svojo omiko, drugo privatno, rekel bi, za vsakdanjo rabo. In tu se vidi, česa bi omikauec ne smel delati.«2) Pravemu Rusu smemo očitati požrešnost, silno koperneuje po bogastvu — a skopost mu je popolnoma tuja. On ljubi denar, a ne radi ujega samega, tudi ne radi vživanja, ampak da ga more prav po kraljevo zopet razmetati. Rus ne računi. On razmeta na levo in na desno, in zadnjih sto rubljev da od sebe ravno tako ponosno, kaker bi sreča njegova robiuja bila. *) Ako je gosto- ljubnost, kaker Talmud uči, najbolj bistven znak pravega bogočastja, potem so Rusi gotovo pobožno ljudstvo. Ni naroda na svetu, piše Lanin od besede do besede, morda na celem svetu ne, ki bi tako srčno zadnji hleb kruha ne delil stradajočemu tujcu kaker ruski kmet ali kupec. Ta lepa lastnost ne nahaja se le pri nižih vrstah, kjer so tem gostoljubniši, čim vbožuiši, ne, pristna gostoljubnost, ki spominja Abrahama in njegovih časov, diči vse ruske stanove, nizke in visoke .... Gostoljubnost se je vže tudi definovala kot krepost bogatega barbarstva; a ima tudi svoje izrastke, katere bi morali bolj greh, zločin, ko krepost imenovati, ako bi le ne vedeli, da so ljudje, katerim to gostoljubnost očitamo, premalo vzgojeni, da bi mogli pojmiti, kje se krepost končuje in greh začenja. Iu ravno v tej obliki se gosto- ljubnost v Rusiji kaže. Stotine družin na leto radi nje božajo. Cele tedne se poste, da mogo le eukrat koga pogostiti. Ruske gostije spominjajo na rimski saturnalije, ki vničujejo premoženje gospodarjevo iu zdravje gostovo. Devaj pred gosta, dokler ne more staviti več »čez ustna«, se glasi neki ruski pregovor.*) Ker ruska vlada iu razkolua cerkev ljudstva ne podučava uiti vzgaja, nima onega finega čustva, ki je potrebno, da se iztakne ono, kar je mej obema . ekstremoma. To se kaže v vsem, kar Rus počne.5) Radi pomanjkanja vzgoje spaja Rus v istem času skrajna nasprotstva, vero iu sleparstvo, prijateljstvo in izdajstvo, ne da bi se mu mo- 1) L. c. 173. 2) L. c. 97. :1) L. c. 159. *) Glej knjigo I.aninovo «Hospitality .... seneztus« str. 112 111 113. ■') »Kussians lack tlie delicacy of perception requisite to diseriminate the degrees that separate extremes, and the consequences of this defect stand ont in bold relief in everything they put hands to« L. c. 53. glo očitati hinavščine. Zdi se mu naravno. «Vzemi voščeno svečo, pa prav debelo, in prižgi jo pred ikonom,» je rekel tat ženi, da bi tatvino srečno dovršil. (Nov. Vrem j. 21. okt. 1888). Stvar je smešua, ko bi ne bila preresna. Rusija je dežela presenečenja.1) Različni pisatelji različno poročajo o Rusih. Rekli bi, da skoro vsak ima prav. VII. Ruski fatalizem. «Spi, Bog bo zate bedel in skrbel«, te besede Lermontove izražajo politično in nravstveuo mišljenje in čustvo vseh milijonov bednih bitij, ki se pokore vsemogočnosti carovi. Kako globoko je rusko ljudstvo v fatalizem, brezskrbnost in sorodue strasti pogreznjeno, moie le oni poznati, kdor je dolgo osebno ž njitn občeval. Celo v rečeh, ki ga najbolj interesujejo, kaže pravi Rus redno apatijo. »Odklanjam z roko«, kar toliko pomeni, kaker: odpovem se sploh vsaki misli in poskusu kaj doseči — ču-je se vsako uro iz ust mož in žen. Kdor hoče vedeti, kaj je ruska brezskrbnost in lenobnost, beri roman Gonča-rovega »Oblomov«. ‘) Vera v neko krivo razumljeno previdnost je jedina, katera Ruse res prešinja. A ta vera je najbolj kriva njegove nestalnosti in laksisma v nravnosti. «Kar je vsojeuo, temu se ne moreš izogniti,* se glasi jeden ruskih pregovorov. Rus veruje v neskončnost' svojih sil, a tudi zunajnih, katero zdaj Boga, zdaj vsodo imenuje Njegov pojem o previdnosti mu jemlje vsako navdušenje do delovanja, a tudi ga oprošča vsake odgovornosti (takiug a\vay al in-ceotive to action, but likewise easing tim of al moral responsibi-lity). 3) Zaupnost v vsodo je rodila preziranje vsega pozitivnega, dejanskega in lenobo. To dejstvo pogublja na Ruskem veliko število sicer dobromislečih mož in žen.4) Rusko ljudsto je zmerom veselo, če se more iz trpke resničnosti zateči v spanje, v omotico, v vodko in domišljijo.1’) Rus dejstvu se sploh ne more vkloniti, da bi ž njim računal, njemu dejstvo ne velja več kaker osebno mnenje brez zadostnih razlogov. Rus je vedno pripravljen delovati, kaker bi dejstva ne bilo. “) Rus sedi brezskrbno v kotu in čaka, kako bo to, kar on vsodo imenuje, določilo srečne in *) Russia, howewer. is the country of surprises, and even these leaders of men, when weighed in the balances, aro found sadly wanting» L. c, 188. a) L. c. 105. s) I.. c. 100. 4) L. c. 96. 5) L. c. 88. e) «A Russia can no more bow to a fact, acqnowledging it as flnal and decesive, than he can to a personal appreciation, or a mere opinion founded u-pon insufficient or no grounds, he is ever ready to act in open defiance of it»-L. c. 51. nesrečne dogodke, ki se njega samega tičejo. Vsodi je vse mogoče, v njeni roki so vse reči enako mogoče. V filozofiji in teologiji za Rusa ni nikjer vedno veljavnega «da» niti «ue». Sicer mu kaže njegova vera peklo, iz katerega ni rešitve, in nebo, iz katerega ni padca, in znanost mu podaja dejstva in resnice, ki so gotove kaker njegovo bivanje — in veuder Rus govori in dela, kaker bi vsega tega ne bilo. V njegovem osrčji tli mračna predstava, da Bog ali vsoda veuder le, ako treba, vse prav obrne, in da konečno ni od ničesar kaj odvisno. Rusu ni nič stalno določenega. Po njegovem mnenji serafini morejo še v pekel strmoglaviti in hudič ima še upanje zveličati se, naša zemlja more še postati središče vesoljnega sveta in karolinške otoke bi nekega dne vtegnili najti v indijskem oceanu .... Vsodina volja je, ki deluje zad za našo voljo in jo giblje, vsoda misli z našimi možgani, govori z našim jezikom, in živi z našim življenjem. «Vsakemu človeku se zgodi, kaker mu je vsojeno bilo pri rojstvu«. «Kar se zgodi, se zgodi.« «Vsodi se ne more vbe-žati, tudi ue na konji,* glase se nekoji ruski pogovori. ') V Ruskem dekalogu ni greha, ki bi se ne dal odpustiti. Padi žena, mož, še tako globoko — povrneta se na dom in ni treba se jima bati, da bi ju kdo hladno vsprejel, mrzlo z njimi postopal, ali da bi sploh ne videli ju radi. Ako Rus vidi morivca ali vmorjenega, hvali vsodo, da za sedaj ni ne eno ne drugo, a prizna, da bi mu lahka pripala vloga prvega ali drugega, ne da bi se mogel vbrauiti. Pregovori : «Greh in skrb dohitita vse ljudi;* «Ako ima pes biti tepen, ne manjka palic;« »Lovec strelja, a Bog vodi krogljo« ; «Volk grabi ovce, ki so mu svojeue*, izražajo jasno etiko Rusa. Ni čudo, ako tedaj Rus krivico in zasluženo kazen zaznamuje z isto besedo: «vsoda». Tudi nesreča in trpljenje, ki sledi groznim pregreham, Rusa ne boljša. Njegovo geslo je : hodie mihi, cras tibi. Ruski jetnik je vdan, potrpežljiv, bodi da je po pravici ali krivici kaznovan, iu njegovi prijatelji sočustvujejo kot pravi fatalisti: «Nesreča je kot spomladua rosa, ki pada ua pravične in krivične.* (Ruski pregovor) Vse je le delo slučaja, a ne kreposti. V Rusiji je tudi najbolj divji, najtrdovrat-niši zločinec gotov, da simpatijo vzbudi. Za njim vzdihajo, kaker je milosrčni Adah bolestno vzdihnil radi palega Luciferja.*) Saltikov pravi: «Navadni Rus se svojega trpljenja niti ne zaveda. Smatra je za neki izviren greh, zlo, kateremu se vpreti je neumno, marveč je je treba nositi, dokler mogoče«. Rus je čudovito potrpežljiv in vstrajen. Ključ do teh lastnosti so pri njem fatalizem in vlenobljena volja.11) ‘) L. c. ioi. *) L. c. 99—104. s) This combinution of fatalism, will paralysis indifference, and grovelling-instincts gives us a clue to the marvellous endurance of fhe masses, whose mode V Rusu je vkoreuinjeno čustvo, da vse njegove besede- in> dejanja, naj bodo še tako neumna, naj še tako od cilja proč vedo, navdaja neka demonska moč, katera jih spravi v pravi tir. Od tod trdovratnost Rusa, svoje dejanje vravnati ali spremeniti po končnem namenu. Zgodi se, da ruski porotniki jeduega hudodelca v Sibirijo pošljejo, a drugega, morda še večega, oproste Zakaj Radi bi kmalu šli večerjat, ali ua ker je drug dan praznik itd. Mislijo, ako tako poljubno in lahkomišljeni delajo in svoje interese jediuo v božje roke polagajo, da Roga posebno častijo. Skratka slabo razumljena vera v previdnost dovoljuje «se grehe, vsa opuščenja. Stoletja se je ruskemu ljudstvu z besedo in dejanjem dokazovalo, da ne sme misliti na ju tra n ji da n. Vlada jih je v tem mišljenji urila, in cerkev jim je svetovala v vseh potrebah, le k drugim se zatekati, svoje zaupanje le ua vidne in nevidne kneze in oblasti staviti.1) Vzrok lenega fatalizma v Rusih je nedostatek samostojnega mišljenja in stoletja trajajoče demo-ralizacije.2) Rusko ljudstvo le čustveno životari in fatalistično obupa.va: «Groznejše je živeti, kot vmreti». Sklep. «Na visokem mestu, tisti ki imajo oblast — piše ruski pisatelj Ščedrin — so sklenili, da neizšoiaui človek mora z rokami delati, izšolani pa sme le opolzle steze hoditi in jesti — sicer bi nastala revolucija. Načelo, katerega se ruska vlada drži in je tudi izreka, se glasi : Podaniki krščanskega samodržca so neka nizka vrsta ljudij, rekel bi izrodek človeškega plemena, a mora se tudi skrbeti, da taki ostanejo.* :1) Vladi ne biti vdan je v Rusiji jediu greh, ki je neodpustljiv ; da se tega greha mladina obvaruje, ui nobenega sredstva tako nenravnega, da bi se ga vlada ne poslužila. Mladina pijani se, živi nesramno — vse se ji odpušča, da, naganja se jo k temu. Kdor pa vlado kritikuje ali pokaže, da se vjema se svobodoljubnimi naredbami, zgubljeno je njegovo življenje ! Na sploh velja pravilo : Samopašnik pa vladi vdan je boljši podanik od moža najčistejšega značaja, ki pa z avtokracijo ni zadovoljen.1) Da se iz političnih namenov, po premišljenem načrtu duh in vest ljudstva skuša vdušiti, v nesramnih, čutnih omoticah dušo vbiti, da svojih moči ne mogo rabiti, taki vzgledi se nahajajo tudi drugod . . a Rusija je jediua dežela, v kojih se ta politika na milijonih izvršuje. Ta of Ufe is ut times more bleak, cheerless, and less human than of the grazing monks of Mesopotania deseribed by Sonzomen, whose suflerings were at Jeast the-result of clioice« I.. c. 106. ‘) L. c. 106. 2) L. c. 116. 3) L. c. 10. ‘) L. c. 24—25. Macchiavellijev princip se vleče kaker rudeča nit skozi celo politiko rusko.1) Nje geslo je: demoralizuj, da moreš vladati! Zdi •se, da je vlada vže blizu svojega ideala. Kaker «Vestnik iz Vie-ue» (apr. 1891) poroča, vprašal je general vojaškega novinca, kaj bi bila disciplina vojaška «Vse storiti, odgovori uoviuec, kar predstojnik vkaže, razun kar bi bilo proti caru». «Dobro, odgovori general, pokrij se toraj in vtopi se tam v jezeru». Vojaku zablesti solza v očesu, proseče pogleda poveljnika. Obrne se in dirja proti jezeru. Na bregu ga dohiti sergeant in mu zabrani samovmor. Ko bo cel narod pripravljen na tak način žrtvovati svojo dušo, bo ideal ruske vlade dosežen.1) V nobeni deželi sveta ni delovanje zakoudajalca tako ozko spojeno z delovanjem vzgo-jevalca kaker v Rusiji — a v nobeni deželi se ta inoč v tako neplemenite srvhe ne rabi kaker ravno v Rusiji. Ljudstvo samo ne misli. Je nesamostojno. Slepo zaupa državni vsemogočnosti. Ono se ne more lotiti samostojno boja z viharji. Njegov značaj je neoborožen, bolehav, brez odpora, izdan skušnjavam. R u s k o ljudstvo, piše Rus Nikitenko, velik prijatelj carjev, (Nov. Vrem. 14. maja 1891) ne pozna postave niti pravice. Njegova morala je le — t r e n o t n a poljubnost, morala brez načel, nerazvita, nepodprta, zato rodi le redkokedaj koje dejanje, more jo druge divje strasti. The Russian pevple, man. Knovvs neither law non justice. His morality is the outeome of his govd humonu, vvhich being neither developed non strengtheued by couscivus priu-ciples, somitimes sprouts forth into action, but is frequeutly swal-lovved ub by other more sovage instincts». 2) Od narave je Rus zelo nadarjen, piše Laniu, ima bister razum, pojme hitro, njegova čud je mila, rad odpusti, je dober govornik, glede posnemanja spominja opice — darovi, ki poročajo o velikem poklicu tega ljudstva. Ker pa politika in socijalne pa verske razmere ne dajo tem sposobnostim, da bi se razvile, postajajo ti naravni darovi — p r o k I e t s t v o. Naj bo vera v bodočnost človeštva še tako trdna, žalost in obup nas ohaja, ko zremo na take razmere ; . . . . iu kar je še žalostniše, je smešna košatost iu hinavščina teh trinogov, ki se ponašajo, mesto da bi se svojih žrtev vsmilili, z vzvišenim poslanstvom omiko, politično prostost razširjat mej evropskimi Slovani, mej mohamedanskimi in azijskimi narodi .... Mi pa smo prisiljeni sočustvovati z ljudstvom, katero je gospodujoča kasta v živino ponižala, ki je še dandanašnji dejansko v robstvu in se od mladosti do starosti mora pehati za blagostanjem, koje se mu odmika kaker Tantalu, z ljudstvom, katerega jeden starih njego- *) Glej citat knjigo str. 37 «No epoch . , beings». 2) L. c. 75. vih pregovorov ne izraža le staro njegovo bedo, ampak i sedajno r Naša duša pripada Bogu, naše telo carju, a hr-bet naš gospodarju.1) In neki drug pregovor ruski: N a-rod smo, ki bredemo po temi, mi ne vemo, kaj je greh, niti kje bi bila najti rešitev. Ko bi kateri čitateljev — pravi Laniu — sam seboj zadovoljen si mislil in vskliknil: hvala Bogu, da m i nismo taki k a k e r oni, in bi zaničevaje gledal na oni narod, on bi nas slabo razumel .... Te vrste so bile pisane, da bi ganili srca onih, ki so krivi t c s t r a h o v i t o s t i, da bi rane ruskega ljudstva spoznali in se potrudili jih zacelit i."j Časopis. Večkrat vže so razni prijatelji „R. Katolika1* izrazili željor naj bi naš list od časa do časa prinašal vsaj najznamenitiše-podatke iz cerkveno- in socialnopolitičnega življenja, češ, da je to točka, katero živo pogrešajo v listu, ki bi pa gotovo zanimala bralce njegove. Ta prijateljski migljej se nam ni zdel napačen ; po resnem prevdarku smo se odločiti vgoditi izraženim željam. Povdarjali smo vže mnogokrat in še tudi danes izrekamo se vso določnostjo, da »E. Katolik** ni in nikoli ne bo političen list. A omenili smo vže v I. zvezku t. letnika, da se bomo tu pa tam vender dotikali tudi političnih prašanj in sicer ne zaradi politike same na sebi — ker to je dokaj opolzla reč — mariveč edino zaradi načel, ki so in morajo vodilna biti tudi v politiki. S tega višjega stališča bomo pod gorenjim naslovom presojali in priobčevali tok političnega gibanja, a le v koliker to zadeva sv. cerkev in krščansko družbo. Resni časi, v katerih živimo, nas kličejo na delo. Dandanes čujemo, neredkokrat sicer vrle možje, vzdihovati o hudih časih, a žal, da se preradi zadovoljujejo se samim brezplodnim vzdihovanjem, ne da bi na pravem mestu, o pravem času krepko povzdigovali svoj veljavni glas v obrambo katoliških načel in koristi, da bi delavuo segali v javno življenje ! Preveč držimo križem roke ! Manjka nam stanovitne voljer ') I.. c. 144 2) L. c. str. 207—208 «Those .... cure». vstrajnega dela. Ako se včasih dvigne iz naših prs plamen navdušenja -za večno prave ideje in načela naše sv. vere, kaj pomaga to, če pa ne ganemo rok in jezika, če se precej zopet vdamo brezdelju in duhovni dremoti ! Bežimo iz širokih vrst tistih, ki menijo, da smejo počivati v sedanjih resnobnih časih. [ Katoličani imamo dandanes socijalno-političen program, katerega izvrševali je naša sveta dolžnost; program ta je bogat in obsežen ; načrtal nam ga je sam sv. oče Leon XIII. ko je 1. 1881 nagovoril rimske člane „Pijevega društva", ki so se mu poklonili: rekel mej drugim tako-le : »Treba je, ljubljeni sinovi, da tudi vi sodelujete (z nami), da se namreč z nepremagljivim pogumom v bran stavite načrtom sovražnih sil. Vi morate neprestano pozornost, vso skrb in prizadevanje obračati na to, da zopet pokristijanite vzgojo in poduk mladine, ki je nada prihodnosti ; morate v čislih imeti častno katoliške izpoznavanje, katero se dandenes tako hudo zaničuje in smeši po n e s r a m-nem časništvu in po drugih vsakovrstnih sredstvih. In ker z verskimi koristmi so ob enem tudi blagri družine in krščanske družbe v nevarnosti, jim morate vi hiteti na pomoč s tem, da svojo delavnost raztegnete na polje občinske in deželne vpra- ve Da bo pa Vaše delovanje tem vspesniše, je silno velike važnosti, da snujete in pomnožnjete primerne zadruge, shode in društva V teh časih, ko se je vse zarotilo proti cerkvi in veri, bi bil pač prazen poskus odvrniti preteče nevarnosti, ako se tisti, katerim so katoliške koristi pri srcu, ne združijo tesneje, ako si drug drugemu ne podajo roke.“ .............. S tem smo povedali namen našega »Časopisa41. * >1« * Edini mož, ki se, trudi, da bi popravil, kar so mogotci sedanjih dni vže zagrešili in še zagrešajo, ki z neovrgljivo vstraj-nostjo skuša povrniti nesrečni človeški družbi izgubljeni mir, je sv. Oče Leon XIII. Njegovo politiko vodijo najsvetejša načela krščanska, katera morejo tudi dandanes, kaker nekdaj preroditi žalostno obličje zemlje. In prenavljajo je, počasi sicer, a gotovo! Vspehi njegove katoliške politike so glede na sedanje zmedene in nevgodme razmere čudoviti. Za danes hočemo omeniti le nekaterih prevažnih okrožnic. Koncem marcija je poslal papež pomenljivo okrožnico vsem poljskim škofom. Narekovala mu je to pismo iskrena očetovska ljubezen, s katero objema vse narode, posebno pa še tiste, ki imajo več trpeti v verskem oziru ; mej poslednje smemo prištevati tudi katoliško poljsko ljudstvo, vzlasti ono na Ruskem in Nemškem. ■ - Po nekaterih vvodnih mislih, za narod poljski zelo priznalnih in pohvalnih, stavi sv. Oče kot temelj vse časne in večne blaginje sv. vero, katero je prinesel na svet Jezus Kristus. Zatem pojasnjuje razmerje mej cerkvijo in državno oblastjo, bodreč vlade k pravičnosti, podložne k stanovitni pokorščini in zvestobi ; govori o krščanski vzgoji v družini in šoli, o pouku in nao-braževanji mladine in duhovskega naraščaja, o potrebnem vzornem vzgledu in delavni kerščanski ljubezni duhovnih pastirjev. — Po teh bolj splošnih, na kratko sicer, a vender s čudovito zgovornostjo m vnemo izpeljanih mislih, se obrača Leon XIII. dO' Poljakov živečih v posameznih državah, spodbujajoč jih k srčnemu izpoznavanju katoliške vere v vseh okolnostih, k zaupanju in vdanosti do svetnih vladarjev, k spoštovanju do postavnih oblastev v ohranjenje javnega miru in reda. — Besede, ki jih govori papež, vzlasti Poljakom pod ' rusko vlado, so zares apo-steljske in položaju rusko-poljskih katolikov tako prikladne, da ne morejo ostati brez trajnega vpliva. Drugo jako lepo okrožnico je poslal Leon tl. maja) škofom peruanskiin, katerim živo priporoča večkratno skupno posvetovanje naglašajoč veliko važnost takih shodov. G-ovori o v-zgoji in izobraževanju duhovske mladeži, priporočujoč klerikom pridno in temeljito proučavanje tomistično - modroslovnih in naravoslovnih ved, itd. Kaker je Leon XIII ves čas svojega papeževanja bil ne le vreden namestnik, mariveč tudi zvest posnemale« Jezusa Kristusa, enako hoče njemu podoben biti še tudi ob koncu svojega življenja- In tako gledamo ravno te dni pretesljivi prizor, ko se od starosti in trpljenja sklonjeni sv. Oče poslavlja od milijonov svojih otrok, poslavlja z ravno isto iskreno željo in molitvijo,, kaker nekedaj Sin božji : naj bi vsi bili eno t. j. edini v Bogu, v katoliški cerkvi, v sv. veri ! To svojo plamenečo željo izraža papež v posebnem „apostostolskem pismu/1 katero je koncem junija poslal „vsem knezom in narodom41 vesoljnega sveta. — Tu podnjemo le prav v kratkem vsebino tega preznamenite-ga pisanja : Po presrčni zahvali za neštevilna voščila in dokaze vdanosti in ljubezni, ki jih je prejel od celega katoliškega sveta ob svoji škofovski petdesetletnici, pojasnjuje Leon XIII namen svojega pisma, in ta je: zedinjenje vseh narodov v edinozveličavni cerkvi in veri Kristusovi. Zatorej se obrača do nevernikov, ki blodijo v temi in smrtni senci, in sicer najprej do teh zato, „ker ljubezen najurneje hiti tje, kjer je sila za pomoč najve-ča.u — V ljubeznjivih, očetovskih besedah govori potem papež vshodnim razkolnim cerkvam, povdarjajoč, da jih le nauk o primatu loči od katoliške cerkve, a ta primat je vshodna cerkev prejšnja stoletja očitno priznavala, kaker dovolj jasno s pričuj e njena zgodovina. — Posebe se obrača Leon XIII do slovanskih narodov. Spominja se zaslug sv. Cirila in Metoda za sv. vero in posebne časti, s katero je ta dva aposteljua slovanska proslavljal pred leti; omenja srečnih časov, ko so bili slavenski narodi tesno spojeni z rimsko stolico, ter izraža presrčno željo, naj bi se isti kmalu zopet vrnili v naročje sv. cerkve. Zatem govori sv. Oče z britko žalostjo, v kolike zmote je protestantizem zapeljal ljudi, kako vse razdvaja, kako izgublja pod seboj vsa pozitivna tla, zanikujoč celo božanstvo Kristusovo. Nadalje našteva dolžnosti katoličanov, z nova obsoja človeški družbi nedopovedljivo nevarno sekto prostozidarjev in opominja se sveto skrbljivostjo vzlasti Francoze in Lahe, naj se o-treso teh brezbožnikov. Aposteljsko pismo našteva dalje blagodejne nasledke kerščanske preosnove človeške družbe, obsoja militarizem ter pojasnjuje, kako bi se najprimerneje rešilo sedanje socijalno in politično vprašanje, in k sklepu nam v nebeško lepem vzletu opisuje podobo krščansko prenovljenih razmer na svetu. Ob enem opominja Leon XIII. vse vladarje in državnike,, naj skrbno pazijo, da se ne bo to stoletje enako burno končalo, kaker prejšnje. To je kratki zapodadek najnovejšega „aposteljskega pisma,“ ki dije zares božjo modrost in ljubezen ter v malo besedah obsega neizmerno veliko. — Dne 5. junija je oficijozni brzojav iz Petrograda iznenadil katoliški svet s preveselim poročilom, da so se po preteku skoraj treh desetletij z nova pričele redne diplomatične zveze mej Rusijo in sv. Stolico. Pl. Izlovski, ki je od 1. 1888 kot a-gent začasno vodil diplomatične posle pri Vatikanu, je imenovan pravim poslanikom in ministrom ruskega carja pri sv. Očetu. Kako pa je prišlo do tega veselega dogodka? Zadnji ruski poslanik na papeževem dvoru je bil grof Nikolaj Kiselev. Takrat so se razmere mej Aleksandrom II. in Pijem IX. toliko vblažile, da je papež 1. iSG2 — po dogovoru z rusko vlado — sklenil poslati v Petrograd svojega zastopnika v osebi mnsg. Jožefa Bernardija. A vže nekaj mesecev potem je buknila vstaja nevsmiljeno zatiranih katoliških Poljakov in tako se je morala opustiti dobra namera. Kmalu nato se je grof Kiselev oženil z neko damo iz rimske knežje rodovine, in ker ni hotel obljubiti katoliške izreje svojih otrok, zakon ni bil blagoslovljen in Pij IX. je grofinji Kiselev prepovedal bivanje v tedanji cerkveni državi. Vsled tega je tudi njen soprog odložil svoje posle in zapustil Rim. Njegov začasni namestnik je bil Mejendorf, zet glasovitega državnega kancelarja kneza Gorča-kova. Mej tem je ruska vlada vedno huje preganjala katoličane, vzlasti škofe in duhovnike, na Poljskem, in papež Pij IX. se je ob novem letu 186G za>adi teh krivic v britkih besedah pritožil proti ruskemu zastopniku. Ta pa — oduren in nagel, kaker je bil — je z drznim odgovorom zavrnil in hudo razžalil sv. Očeta. Posledica temu rezkemu nastopu je bila ta, da je še isto leto prenehalo vse nadaljno občevanje mej Vatikanom in rusko vlado. Leon XIII. je skušal zopet obnoviti diplomatično dotiko z ruskim dvorom. Za vresničenje te svoje presrčne želje je delal od prvega početka svojega slavepolnega pontifikata. Vže Aleksandru II. je ob 25-letnici njegovega kronanja poslal iskrena voščila v Petrograd. Po nesrečni smrti tega carja (1. 1883) je pričel dogovore z njegovim sinom, Aleksandrom III, katerega se oklenil z velikim zaupanjem in z očetovsko ljubeznijo. In glej ! vže 1. 1883 se je sklenila nekaka pogodba mej papežem in carjem: nastavilo se je več izpraznjenih škofovskih mest, omečile so se nekatere cerkvi sovražne določbe in 1. 1888 je prišel v Rim pl. Izvolski kot začasni zastopnik ruske vlade. — Leonu je rasel pogum; raslo je njegovo zaupanje v značajnega carja, a tudi car sam ni nikedar prikrival svojega resničnega spoštovanja in prijateljstva do poglavarja rimske cerkve. Da ni vže prej n. pr. o petdesetletnici mašnistva ali vsaj ob škofovskem jubileji sv. Očeta prišlo do zaželene sprave, kriva je največ politika kratkovidnih in zlobnih vladnih pritlikavcev, ki so carju vedno skrbno prikrivali blage namene rimske stolice, ali pa mu jih črnili na vs,e mogoče načine — Aleksander III. je molčeč, tih mož, ki ne izprašuje rad o vsakidanjih manj važnih dogodkih, svetovalci in zaupniki njegovi pa mu tudi ne pripovedujejo reči, ki bi gotovo vzbudile njegov srdo. Zatorej car do poslednjih mesecev skoraj ničesa ni vedel o vnebovpijočih krivicah, ki se od strani oblastne vlade in vladnih vradnikov dan na dan prizadevajo zvestim katoličanom po deželi Pred nedavnim časom ga je nekoliko poučil sv. Oče sam v lastnoročnem pismu, ki je napravilo globok vtis na carja. Kmalu nato je Leon XIII. poslal vsem poljskim škofom vže omenjeno prekrasno skrožnico z naročilom, da jo razglasijo po cerkvah. Toda glej ! Dasiravno opominja papež v tej encikliki vzlasti škofe pod rusko vlado, naj svoje verne vspodbujajo k neomahljivi pokorščini do svetne oblasti in njenih postav ter k ■otroškemu zaupanju na milost in pravicoljubje svojega carja, je stroga vladna cenzura vender naglo izteknila v pismu nevarnost za državo in — pravoslavje! V svoji zaslepljenosti je mini-sterstvo prepovedalo razglašenje papeževe okrožnice ter poleg tega celo poklicalo diplomatičnega agenta iz Rima — v neizmerno veselje vseh škodoželjnih sovražnikov sv. cerkve. Modri Leon je zopet posegel v to zadevo in sč svojo bistroumnostjo in zgovornostjo dosegel popolno sporazumenje s carjem : koncem maja se je enciklika razglasila po vseh katoliški cerkvah, dne 4. junija je prišel v Vatikan nadškof mohilevskih M. S. Kozlovski iz Petrograda in dva dni pozneje je car imenoval pl. Izvolskega za svojega stalnega poslanika pri sy. Očetu, nadškof mohilevski pa postane morebiti vže v bližnjem času papežev nuncij na carskem dvoru ! Tako se je torej po dolgih letih vender izpolnila iskrena želja Leona XIII. Ruskim katoličanom se svita zarja boljše prihodnosti, pravoslavno, posilno razkolno prebivalstvo ogromnega carstva pa je — tako trdno upamo — za dober korak bliže-združenju v edinosti sv. katoliške cerkve, v katero je s toliko gorečnostjo vabi sv. Oče v zadnjem „apostoljskem pismu." Daj mili Bog ! — Pri nas v Avstriji vlada koalicija. S tem smo povedali vse. Mi smo koalicijo vže označili: ona je zaveza mož-po-litikov polovičarskih načel. Postavila si je nalogo polomiti rogove radikalnim rogoviležem, naj pridejo z desne ali z leve. Ni še koalicija eno leto pri krmilu, in yže se sme ponašati se sijajnimi vspehi. Ne se silo, ampak bolj z ljubeznijo, z obetanjem, s popustljivostjo se ji je posrečilo z desne in z leve zvabiti pod svoje peroti može, ki so nekdaj veljali za železne, nevpogljive. Koalicija čudovito duhove omamlja. Celo taki, katerim je bil pred koalicijo Jezus Kristus pot, resnica in življenje, so zdaj vso svojo vero in upanje začeli staviti v spravljivo modrost Ple-nerjevo in Hohemvartovo. Koalicija je pred vsem katoliškim konservativcem popolnoma glavo zmedla. Katoliška stranka v Avstriji, ki se je začela zadnjih let tako živahno gibati, ki se čedalje bolj organizuje po občeavstrijskih katoliških shodih — ta stranka se je razcepila in čez noč ostala brez programa. Kako ne ? Možje, kaker dr. Ebenhoch, katerega katoliška odločnost se je tako sijajno kazala o raznih prilikah, se vdajajo! Kako smo se tudi Slovenci predlanskim na takoliškem shodu ogrevali za sv. stvar, za boj proti liberalizmu brez premerja, do skranje meje! Katoliško navdušenje je pač prikipelo do vohunca, ko je naš slovenski Karol Klun vte-meljeval potrebo verske šole, češ, za versko šolo se mora vsak katoliški k r i s t i j a n p o t e z a t i zaradi vesti, in „če je komu vse jedno, kakšna je šola, ta kaže, da reči 11 e u 111 e j e, ali da 11 i v e č pravi katoličan. „K d o r 111 z menoj", rekel je Odrešenik, ta j e zoper men e, in kdor z menoj ne zbira, raztresa." Kako je kat skor ploskal, ko je isti Karol Klun ožigosal poslance, ki začnejo „v odločilnih trenotkili omahovati, poslance, katerim je katoliška vera ali le postranska reč, ali se grejejo le ob vladnem solncu in se takoj zganejo, če zlato solnce začne kazati temen 0-braz" ! To so bile možate — besede, katere pa vender istega gospoda niso zadržale, da seje komaj leto potem zavezal ne s Kristusom . . . ampak z liberalcem Plenerjem, da bi z njim ,,raztresel",, kar je s Kristusom »zbral", da je versko šolo z vso „ vestjo", obesil na klin, in pristopivši koaliciji z dejanjem pokazal, da mn je vera le »postranska reč" 1 Kajti prav katoliška načela sor pred vsem verska šola, kar je koalicija v stran potisnila, kar ostane v stran potisnjeno, dokler koalicija vlada! Ni čuda potemtakem, da pod koalicijo tudi za avstrijske katoliške shode ni vgotlnih tal. Koalicija je katoličanom zmedla pojme, da vsak govori svoj jezik, da izgubljajo razum za čista, cela načela. Le resnica združuje. „N. Fr. Pr.“ pisala je ue-davno od besede do besede : ,,Z v s t o p o m ko n ser vati v-n e g a H o h e n w a r t o v e g a kluba v k o a 1 i c i j o, s o tudi o n a vprašanja potisnjena v ozadje, katera so glavni predmet dnevnega reda na katoliškem shodu.“ Možje, katerim se je bilo naročilo, da bi priredili letošnji shod za avstrijske katoličane, niso mogli najti za to mesta, ker koalicijski kolovodje so jim povsod stavili zapreke na pot; nekje se je baje stavil pogoj, naj bi se na katoliškem shodu nekako oklicala politična nezmotljivost Hohemvar-tovega kluba! Mi dozdaj nismo mogli razumeti, kako bi mogla koalicija Avstriji biti v korist, in zakaj bi morali mi nasproti nji roke križem držati. Načela ali so cela ali sploh niso. Koalicija obsoja cela načela, torej hoče, da živimo brez načel, brez luči, brez resnice ! Koalicija jemlje duhovom vero v objektivnost načel, jih torej nravstveno mori. Z mnogih strani se nas je sicer opomi-nalo : Potrpite, zazdaj se ne more nič ! Vsako klubovanje proti koaliciji je brezvspešno ! Mi pa pravimo, da v Avstriji je vže odbila enajsta in pol. Avstrijo razjeda liberalizem, in ako še malo počakamo, pride čas, ko bomo morali reči; Prekasno ! Katoliško načelo edino more rešiti Avstrijo! To načelo zakrivati je Avstriji grob kopati. Vzdramimo se torej k pošteni, postavni in v s t a v n i opoziciji. Ne vemo pač, kje v Kristusovem evangeliju ali v državnem zakoniku stoji zapisano, da bi se ne smela osuovati stranka odločno katoliška, stranka programa avstrijskih katoliških shodov, stranka proti-koa-licij skal Naša želja, pa tudi pravična zahteva zazdaj je, da bi si katoliški poslanci, kakeršni morajo biti vsi slovenski, obdržali prosto roko, neodvisnost! Dokler se niso zapleli v koalicijo, so vsaj smeli govoriti o katoliških principih in tirjati, da se jih v življenje vvede. Kdor je v koalicijo stopil, o tem niti govoriti ne sme, in dosledno tudi občinstva ne more na te neobhodne principe opozarjati pa javno mnenje pripravljati, da bi kdaj prodrli. Zato pa nas zelo veseli, da sta dva poslanca Slovana, izven koalicije, prvi Hrvat, drugi Slovenec, v državnem zboru povzdignila glas za Kristusa in katoliške rodove. Dalmatinski Hrvat Perič je povdarjal, da je v šolah premalo verskega duha, zahteval je za katoliške otroke katoliških učiteljev, tirjal, da se v šolske knjige za katoliške otroke spet vvede, kar je specifično katoliško itd. Najsijajniše je pa katoliške pravice v šoli zagovarjal dr. Lavoslav Gregorec. >) Slava! Preidimo na drugo ! Minister grof Welserslieimb je o dvoboji priznal, da je prepovedan po zakonu in veri, da provzroča veliko nesreč, razdivjanost. Pa to se ne zlaga z onim, kar je govoril ob isti priliki: Dokler društvo in zakon ne poskrbi za boljše zadoščenje razžaljene časti, do tedaj dvoboj se more omejiti, a 11 e izključiti. AVelsersheimb je tudi zanikal, kaker bi vojne oblasti dvoboj pospeševale. Nasprotno je res. Prostvoljcem kar vkazujejo, če so izzvani, dvobojevati se. I11 ko je to leto deželni zbor Vorarlberški kotel skleniti postavo proti dvoboju tudi v vojakih, tako da bi ne smel avancovati, kdor se je bojeval, je duh koalicije dosegel, da se je dotični deželni.zbor — domov poslal! Ko je vojaški duhoven v Innsbruku, Skacel, po cerkvenih postavah se branil pokopati v dvoboju padlega vojaškega zdravnika Wagnerja, ga je vojni minister službeno prestavil v Sarajevo. Ali se ne pravi to dvoboj pospeševati? Pa tudi davkoplačevalci ne vzdržujejo vojakov zato, da bi se od dolgega časa mej seboj klali in mesarili, ampak da bi se borili na bojišču se sovražnikom! Naučni minister Madejski je kmalu potem, ko je postal minister, v Krakovu rekel, da je poljska znanost in vednost hvale vredna, ker se je razvila na krščanski podlagi in tiste nikoli ni zapustila. V tem oziru ga je sam papež Leon XIII v pismu do avstrijskih škofov pohvalil in izrazil u p a n j e, da bo Madejski za katoliški duh v avstrijskih šolah bolje skrbel. V državnem zboru pa je tirolski poslanec Treuen-fels, sramožljivo sicer, pa vender le izrazil željo, da bi se naše državne šole malo bolj pokristijanile. In res, Madejski je to potrebo priznal in hvalil vpliv vere. A navzlic temu je začel braniti obstoječe brezversko šolstvo avstrijsko, rekoč: „N i p r a v, ker se ne vjema z dejstvi, pa tudi s stališča ravno tistih, ki se najbolj zanimljejo za vernost pri ljudski vzgoji, ni d o b r o, če se sedanja ljudska šola vedno razglaša kot ovira liravnoverske vzgoje11. Koalicijska vlada je dovolila, da so njeni listi in mnogi organi brezverske šolske postave, ko se je obhajala njih petindvajsetletnica, hvalili in slavili. Zakonodajci in tisti, ki vladajo, so odgojevalci narodov. Če tedaj isto stvar, v istem oziru, v istem trenutku zanikajo in trde, ali ne mešajo s tem narodom pojme in sicer o prvih moralnih resnicah? Ko se dotikamo načel, bodimo vedno dosledni! Koalicija težko donese sreče avstrijskim narodom ! *) Glej njegov govor v celoti v ^Slovencu*4 št. 109. Najznamenitiši dogodek na O gorskem je postava o obligat-nem civilnem zakonu, ki se je vže sklenila v obeli zbornicah. S to postavo se je odprla vrsta družili cerkveno-političnih reform, ki znajo v kraljestvu sv. Štefana v kratkem vprizoriti nekak „Kulturkampf. Brezdvomno nima nobena krščanska naprava tolikega pomena za kulturni razvoj človeškega društva nego zakon ; kajti krščanska družina, katero sklepa zakon, je semenišče in šola vseh socijalnih kreposti. Cim viši je nazor o svetosti in nerazvezljivosti zakona, tem bolj vspeva družina, z njo država in društvo Zakonska zveza pa se nam v vsej svoji vzorni popolnosti kaže v katoliški cerkvi, katera prisvaja zakonu sakramen-talni značaj, vkoliker ima zakonska zveza biti izraz one zveze,, ki se nahaja mej Kristusom in cerkvijo. Očitno, da zakon kot sakrament mora biti eden in nerazvezljiv. Zapadna Evropa ima svojo kulturo, svojo prednost pred izhodom v prvi vrsti zahvaliti katoliškemu nauku o sakramentalnem značaju zakona, nauku, ki so ga rimski papeži skoz vsa stoletja ohranili čistega. Ta vzvišeni, za kulturno življenje toliko plodoviti princip napal se je na Ogerskem. Znano je, da na Ogerskem ima masonska loža prosto roko ; zatorej je njen vpliv na javne zadeve tako silovit. Masoni so zakleti sovražniki krščanskega socijalnega reda ; in ker ta red sloni na krščanskem zakonu, vkoliker je sakrament, se z yso silo zaganjajo vanj. Kaker so na Francoskem, v Belgiji in drugod na zapadu vže vvedli civilni zakon, tako ga hočejo vvesti tudi na Ogerskem. Po novi postavi mora vsak ogerski državljan, ki hoče v zakon, skleniti ga pred civilnim vradnikom. Cerkev, nje zadržki, nje prava se popolnoma prezirajo. Z eno besedo : država kot država pripoznava zakon za golo civilno, po- svetno zvezo. S tem se je 1. država popolnoma ločila od cerkve; 2. oskrunila je sakrament. Prva posledica take postave je, da ljudstvo začne nesveto misliti o zakonu kot o posvetni zadevi. Zamoriti se mora tako v srcih spoštovanje do sakramenta in sakramentov sploh. Res sicer, da ostane prosto tudi cerkveno se poročiti, a zazdaj je dovolj to, da država pripoznava tudi necerkveni zakon, dovolj je pohujšanje, ker koj se bodo' našli taki, katerim bo zadostoval civilni zakon. Tako se kon-kubinat pozakoni. Odpre se pot indiferentizmu in počasnemu raz-kristijanjenju društva. Od druge strani se olajša zakonska ločitev, vsled česar neizmerno trpi odgoja otrok; kjer se zakoni razvezavajo, neizmerno trpi gojitev onih socijalnih kreposti, ki sklepajo razne dele človeškega društva v harmonične celoto-Baron J. Ebtvbs je civilni zakon z val kar „a t e n t a t ni tisočletni značaj O g e r s k e. Pa ravno to namerjajo ogerski masoni. v Začetek je tu. Seveda imajo kakt>r drugje, tako tudi tukaj Židje svoj delež. Gibanje so vprizorili prav za. prav oni. Kar pred vsem iščejo, je seveda — zlato tele. S cL> vilnim zakonom bi si radi pot odpili v družine ogerskih magnatov pa polastili se njih — posestev. To so plodovi evropskega konstitucijonalizma! * * * Na Nemškem se vedno bolj probuja in očvrščuje katoliška zavest in upati smemo, da ni več prav daleč oni srčno zaželeni čas, ko se bode odločnosti katoličanov posrečilo odpraviti najobčutljiviše sledove kulturnega boja, katerega je vsemogočni Bismarck pred leti s toliko srditostjo bil proti njihovi cerkvi. — Državni zbor v Berolinu je v zadnjem zasedanji po tolikih letih vender enkrat vsprejel predlog katoliškega centra, da se razveljavi krivični zakon, po katerem se jezujitom prepoveduje povrat v nemško domovino. Zdaj pride vsa ta zadeva še pred „zvezni svet,“ od katerega pa ni trdno pričakovati, da bi potrdil državnozborski sklep. Nekatere zvezne države in državice, v katerih so protestantje v večini, so se vže izrekle zoper povrat jezujitov v Nemčijo : posebno oblastno je to povdarjal kralj vir-temberški neki deputaciji protestantske duhovščine rekoč, da jezujitskemu redu tudi po tem ne bode mesta na Virtemberš-kem, ako se dotični zakon v zveznem svetu zavrže! — Toda naj slednji odloči tako ali tako, gotovo je, da se vlada ne bo več dolgo mogla vstavljati pravičnim zahtevam katoliškega prebivalstva. Na B a d e n s k e m dobiva kotoliška stranka vedno več tal tudi v postavodajalnih ljudskih zastopstvih, v katerih so doslej liberalci gospodovali se vso le njim lastno brezozirnostjo. — Po dolgotrajnih, deloma zelo burnih obravnavah je slednjič neznatna večina v obeh zbornicah vsprejela predlog katoliških poslancev, da se v deželi dovolijo ljudski misijoni in njih vodstvo izroči redovni duhovščini (vender ne jezujitom, Bog vari !). Dva druga predloga, zadevajoča svobodno dopuščenje moških redov v deželi, in nekatere premembe glede izobraževanja kat. bogoslovcev, sta ostala za dva (!) oziroma za en sam (!!) glas v manjšini, in to največ vsled želje »katoliškega14 bogočastvenega ministra Nokka! — Na H e s e n s k e m (v mestu Darmstadt) seje nedavno prav sijajno vršil drugi katoliški shod, katerega se je vdeležilo nad 9000 ljudi. Govorniki, večinoma odlični lajiki, so želi obilo pohvale in hvaležnega priznanja za svoj — sveti katoliški stvari posvečeni trud. Sklenile so se in oduševljeno vsprejele primerne resolucije tičoče se rimskega in socijalnega p.ašanja, katoliških redov, šolske preosnove in katoliškega tiska. — Složno postopanje hesenskih katolikov obuja veliko veselih nad za njih prihodnost. Tudi v Alzaciji sta se 28. marcija t. 1. priredila dva katoliška shoda ob ogromni vdeležbi. Mej tem, ko se katoličani po vsej Nemčiji odločno potegujejo za nedotakljive pravice sv. cerkve, hiti protestantizem urnih nog — rakovo pot. Zmedenost verskih pojmov, nestalnost verskih načel je tolika, da bi dandenes težko bilo najti le dva protestanta, ki bi bila popolnem enih misli in soglasnega prepričanja glede temeljnih „resnic“ Lutrovega uka. To je naravna posledica nasprotstva mej višjo bogoslovno stolico in pridižnico, mej znanstvenim pa praktičnim bogoslovjem. Protestantski teolog uči drugače kot profesor, drugače kot duhovni pastir. Kaj čuda potemtakem, da tudi duhovščina sama, vzlasti ona, ki je pohajala višje bogoslovne šole, nima nikake trdnosti v veri ali da sploh nima nobene vere, tako da se vresničuje sramotilna trditev : Pridigarji pridigujejo le zaradi ljubega kruhka, pa sami ne verujejo tega. kar druge uče! Tako prežalostno vlogo igrajo v najnovejšem času glasoviti protestantski bogoslovci in pridigarji : Sclrvvalb, Harnak, Schrempf, Langin in mnogi drugi, ki z ne-verojetno drznostjo in v strašno pohujševanje vernih protestantov izločujejo zadnje ostanke krščanske vere od Lutrovega nauka. — Čujte, kaj je M. Schwalb na sveti dan smel govoriti svojim poslušalcem: „Mi tajimo avtoriteto sv. pisma ; ne verujemo v čudeže svetopisemske, mariveč jih tajimo sč vso odločnostjo. Mi ne verujemo, da je Kristus bil Sin božji; ne verujemo, da je bil Bog in človek skupaj, da je bil prost vsake zmote, vsakega greha. Niti njegova beseda, niti življenje njegovo ne more za nas merodajno biti v vsakem oziru“. . . Nesrečno ljudstvo, čigar vodstvo je izročeno takim bogoskrunskim rokam, ki je brezvestno pehajo v obupno negotovost, v brezverstvo in nenravnost, v anarhizem! Vsi ti strupeni sadovi novodobnega protestantstva dozorevajo na Nemškem v obilici. Položaj katoliške cerkve na Francoskem je dadeues tako nevgoden, da se mora od žalosti krčiti vsako čuteče krščan-srce. Jezus Kristus tamkaj nima domovinske pravice — dosledno mu jo odrekajo brezbožni framasonski zakonodajalci tretje republike francoske. Z redovniki in redovnicami vred so odpravili iz šol tudi sv. razpela, krščanski veronauk in sploh vse, kar bi mladino le količkaj moglo spominjati na Boga ! — Katoličani morajo za svojo deco, ako jo hočejo obvarovati časne in večne pogube — z velikanskimi žrtvami vstanavljati in vzdrža-vati zasebne šole. a še tu se jim od vladne strani nastavljajo vse mogoče zapreke. Za katoliška semenišča in višja bogoslovna učilišča je država pred leti dajala poldrugi ali tudi dva milijona frankov letne podpore, v proračunu za 1. 1SD5 pa jih je, kaker vže nekaj let sem, popolnem prezrla — mej tem ko je maloštevilnim protestantskim in židovskim učiteljiščem odkazala znatne svote. Pole^ tega morajo katoliški semeniščniki točno zadostovati vojaški dolžnosti. A ne samo iz šol, tudi iz bolnišnic, katere prejemajo državno podporo, je postavodaja vže davno pregnala katoliške maš-nike in redovne osebe ter na ta način naj večini izmej revežev s kruto roko vgrabila edino tolažbo, ki jim jo daje sv vera. Ena izmej najnovejšili, katoliški cerkvi najsovražniših postav je ona, vsled katere si je država sama prisvojila vpravo cerkvenega premoženja. Glavni namen tega zakona je, popolnem onemogočiti nadaljno snovanje in vzdržavanje katoliških šol in svobodnih cerkvenih zavodov, za kakeršne je cerkev doslej prejemala in po namenil pobožnih vernikov vporabljala prostovoljne darove v precejšnji množini. Velika večina katoliških škofov je pripravljena na odločen odpor. Vlada jim preti z odpovedjo vže itak silno pičle državne plače, ker po njenem mnenji je to za škofe najobčutljiviša in najhujša kazen. Seveda gospodom, ki ne poznajo nobenih višjih blagrov nego je denar, se zdi taka kazen strašna, toda zaželenih vspehov doslej še ni imela in jih nikoli ne b \ Vrli nadškof lijonski, katerega je vlada hotela strahovati na omenjeni način, je vže pokazal, da ne mara za mamljivi ma-111011 prodajati dolžnosti in vesti ! Ko govorimo o neprestanem preganjanji in zatiranji katoliške cerkve na Francoskem, nam pač ni treba omenjati raznih vlad, pod katerimi se to dogaja, ker v sovraštvu do katoličan-stva so in si morajo biti vse enake. Poslanci se volijo ne toliko zaradi zmožnosti in zaslug mariyeč v prvi vrsti zaradi njih izkušene, nenasirljive mržnje do katoliške cerkve in sv. vere — seveda vsled pritiska od vladne strani. Ravno tako morejo ministri in predsedniki ohraniti se na krmilu le na podlagi kulturnega boja ! Kaker hitro krene ta ali ona vlada le količkaj na desno, brž zaženo radikalci in socijalisd svoj divji klik : vbogo ministerstvo mora ali pasti ali pa s proticerkvenimi dejanji zopet pridobiti si milost skrajnih zborničnih strank. — Kazimir Perier, ki je koncem maja t. 1. nenadoma moral vmakniti se od ministerskega predsedništva, je bil s početka dokaj pravičen mož, ki je imel najboljšo voljo povrniti cerkvi vgrabljeui mir ali vsaj zabraniti nadaljne krivice. Naučni minister Spnller je v zbornici poslancev dne 3. marcija v imenu celega kabineta z veliko prepričevalno-stjo zagotavljal desničarje, da bode vlado zanaprej vodil nov duh, duh spravljivosti, pravičnosti in prijaznosti proti vsem državljanom, posebe še proti katoličanom, in Kazimir-Perier je dostavil, ako bi imelo priti do hu skanja (proti kat. cerkvi), mu bodemo mi zastavili pot. Če hočemo v resnici biti odločni branitelji državnih pravic, tedaj, menim, imamo pač dovolj drugih opravil, kaker državljane zastran verskih prašanj dražiti in raz-cepljati. Katoliška Francija je z odkritosrčnim veseljem na znanje vzela te možate, pomirlijve besede z ministerskih sedežev. Vzela pa jih je na znanje tndi radikalna stranka, ki je pri tisti priči sklenila najodločnišo opozicijo proti vladi. In kaj je sledilo ? Pe-rier, mož dobre volje pa preomahljivega značaja, je radikalcem na ljubo naglo slovo dal „novemu duhu“ in začel cerkvi nasproti tako sovražno politiko, kaker še malokatera vlada prejšnjih let. Kaznoval je junaškega nadškofa lijonskega na najpodlejši način, poostril je prepire zastran vže omenjene postave, katera prisoja vpravo cerkvenega premoženje državni oblasti; prepovedal je vsem civilnim in vojaškim oblastvom v uniformi vdeleže-vati se cerkvenih slavnosti, ki so se meseca maja po vsej Franciji z naj večini sijajem obhajale v spomin in čast junaške, nedavno zveličanim prištete device Orleanske ; itd. Sicer pa nam je še. omeniti strahovitega hudodelstva, ki se je zgodilo na Francoskem ravno te dni. ko pišemo „Oasopis“. — Neki laški anarhist je na večer 24. junija v Lijonu z bodalom napadel predsednika M. Sadi Carnota, ki je še isto noč vmrl — spravljen z Bogom. Vest o tem krvavem činu je z opravičenim strahom pretresla celi svet. — Mi opozarjamo na te-le pomenljive okolnosti: Stari ded vmorjenega Carnota je ob času i evolucije kot član „narodnega konventa“ glasoval za vsmertenje kralja Ludovika XVI. ter na tisoče drugi nedolžnih ljudi poslal pod guillctino. Njegove grešne dolgove je moral plačati nesrečni vnuk z grozno smrtjo. — Sadi Oarnot je kot predsednik še le pred par meseci pritrdil krivični kazni, s katero je skušala vlada strahovati in vpogniti nevstrašnega nadškofa lijonskega. I11 glej, naklučje ali kuj ? Ravno v Lijonu je moral nesrečni mož končati svoje življenje in — plemeniti škof ga je tolažil v zadnjih trenotkih s tolažili sv. vere ! Vmorjeni Carnot se je po svojem političnem prepričanji nagibal bolj na stran radikalcev. Pod njegovim predsedništvom je zadobila cerkev na Francoskem veliko hudih ran. Bil je zastopnik onih pogubnih državnih idej, ki izločujejo cerkev in vero iz šol, iz družin, iz vsega javnega življenja — pripravljajo pa pot socijalizmu in anarhizmu. Toda ravno anarhist mu je vzel življenje — cerkev pa se ga je ljubeznjivo vsmiliia ob smrtni uri.... Naslednik pokojnega Carnota je postal vže imenovani Kazimir Perier. # * * V Italiji je stanje katoliške cerkve v marisičem podobno onemu na Francoskem, v mnogem oziru pa je še veliko nevgod-niše. Saj drugače tudi biti ne more v deželi, kjer ima loža vže toliko let prvo besedo. Vsled pičlo odmerjenega prostora omenimo danes le nekaj malega. Pred poltretjim letom je vmrl v Benetkah tamkajšnji pa-■trijarh, kardinal Agostini. Ko je sv. Oče iskal mu naslednika, je framasonska vlada nenadoma povzdignila vgovor, da pravica imenovanja beneškega patrijarha pristaje kralju, ne pa rimski stolici. In te popolnem neosnovane, vže brezšteviluokrat temeljito ovržene trditve se je vlada tako krčevito oklenila, da je od papeža pred letom novoizvoljenemu patrijarhu, kardinalu Jožefu Sarto, do današnjega dne odreka tako imenovani „exequatur“ in poleg tega še tudi 23 drugim škofom odteguje kraljevo potrjenje iz zgolj maščevalnosti proti „Vatikanu". Katoličani osiročenih škofij, vzlasti Benečani, se trpko pritožujejo nad takim oblastnim postopanjem, prirejajo shode, sklepajo resolucije, odpošiljajo peticije in deputacije v Kvirinal in k ministrom — a vse zaman: vlada je gluha, ter vže dve leti spravlja dohodke omenjenih vladikovin za svoje — Bog ve ka-košue namene ! — Nevolja v katoličanih je prišla vže do vrhunca. Sv. Oče sam je neizrekljivo žaljen in namerja v kratkem storiti najskrajniše korake v tej zadevi. Kaker znano, prejme škof vže po samem imenovanji ali potrjenji papeževem — brez kakega’ sodelovanja svetne oblasti — popolno pravico do izvrševanja svoje nadpastirske službe v škofiji od apostoljskega sedeža mu podeljeni. Na pravni podlagi te kanonične določbe vtegne torej papež, ako bode vlada stvar gnala do skrajnosti, vsaki čas vka-zati novoimenovanim in posvečenim žkofom : ,,Pojdite ! jaz Vas pošljem kaker ovce mej volkove*1. In ako bi dotičniki prišli v svoje vladikovine, z brevirjem pot pazduho in popotno palico v roči, odrekši se od vlade vgrabljenim dohodkom svoje službe in stanovanju v škofijski palači, kaj bi mogla vlada proti temu? In ako bi se vender le drznila škofom staviti zapreke, tedaj bode pač sama odgovorna za vse neprijetne posledice: katoliško prebivalstvo gotovo ne bode na njeni strani! Sicer pa so vsa cerkvi sovražna dejanja laške vlade le živi dokazi obupnosti, s kakeršno se masonska ministerstva „zedinjene Italije** bore za zadnjo mrvico svoje naglo pojemajoče moči. — Svetoskrunski rop z dne 20. sept. 1870 se grozno maščuje: z ene strani žuga neizogibni finančni polom, z druge pa straši pošast erdečega anarhizma. Politika brez Boga je Italijo potisnila vže na skrajni rob gmotnega in duševnega propada. Poročati bi še nam bilo o nekaterih katoliških shodih, ki so se vže ali pa se bodo v kralkem obhajali. Pa radi pomanjkanja prostora odložimo to za prihodnji pot. P. S. »Rimski Katolik14 - pro domo sua, Osebno neznanemu prijatelju v Istri.1) Vi ste nam tedaj vrnili list. Niste prvi ni zadnji. A česar drugi ne store, storili ste Vi: razložili ste nam v posebnem* brez strasti pisanem listu, kako sodite o »Rimskem Katoliku11 in zakaj ga nočete več čitati. Svobodno Vam! A mi smo Vam za odkrito besedo celo hvaležni. Dovoljujemo si pa Vaše pismo tu natisniti, ker v njem se nam zdi, da slišimo nekak odmev iz slovanske Istre o našem listu. Na posamezne točke bomo pa skušali odgovoriti po svoji pameti. Morda naletite kje pri prijateljih na te naše platnice ; ako pa tudi ne, naj jih bero vsaj drugi, ki nas enako Vam sodijo. Vi pišete : Veličastni gospod doktor ! Večinoma prebral sem ta zvezek (1.) Vgaja mi v marsičem, a ne v vsem. A) imam že naročenih toliko listov : Slovenca, Domolj , 1). i S.. N. S., S. G., GL, L., F. D. P., M., in petih društev knjige. Nedostaja časa ža čitanje. B) Vkljub mnogim vrlinam ne skladam se povsod z Vašimi idejami. Vi imate nedvomno dober namen, a nekoje Vaših i-dej so neizvedljive, dakle nepraktične. 1) V narodnem oziru se mi Vaša načela ne zde prav dobra, vsaj ne zadosti odločna. Kjer sem bil v Spodnji Istri, vsak Slovan je proti Vašim nazorom, samo dva svečenika sta Vas zagovarjala, da, dva llrvata, a še ta Vas ne čitata. 2) Vaši nekdanji hudi izreki o ženskah, kaku bi jih kaznili, so bili neumestni in ste po nepotrebnem strahovito razburili duhove. Neki geometer v R. se je najbolj radi tega na Vas srdil.— 3) Vera prava, verska načela, verska odgoja ! Vse lepo,, najbolje — i jaz sem tu. A se ne da vse tako vvesti v život, mogoče je le pri posameznikih. Svet ni samostan. Le jezuvitje so to v Paragvaji mogli, dokler ni bilo zaprek od vlade španske. 4) Sicer sam sveti papež Pij IX je imel v svojih sobanah na pol nage figure, a jih ni dal izbrisati, Vatikanski muzej kake kipe ima ! Torej peniskom in slikarjem se malo oprošča. V Glej platnico II. zvezka t. I. Več prijateljev nam je svetovalo, naj. bi odgovor na pismo, ki nam je došio iz Istre, celotno prinesli v listu samem. Zatorej smo prvi del odgovora s plainic sčm ponatisnili in ob enerm odgovorili še na ostale točke. Znam, da je sv. Karol Borouiej take stvari odpraviti vkazal, sploli pa se kaj t.acega malo kedaj čita. 5) V poeziji se spodtikate nad erotičnimi in protiverskimi besedami . . . Bene ! Proti veri ne, to je preimenitno. Krščan- ska bodi veda, kaker reče — naš minister, da je vedno poljska. A najlmji puristi delajo spet krivico. Summum jas surama saepe injuria. Saj imajo celo pesmi v brevirju : 01ympus, Tartarus . . , Divus Plato paganski in veleum Aristoteles sta le nekako na krščansko zemljišče postavljena. A glejte! vjedate se bolj na kat. Hrvate, kaker na »pravoslavne" Srbe, ki so najhuje zlo-med Hrvati. 6) Tempora mutantnr Nekdaj del je Jezus: Prop- ter duritiam cordis vestri . . . ego autem dic-o vobis. Apostolis-erant, omnia communia. Sv. Gualbert. sv. Ambrož in stroge pokore nekdaj — a pozneje sv. Frančišek Šaleški, sv. Alfonz — kaj ne v mnogem razlika ! Neki angleški svetec je dal tolovaje-vsinrtiti ravno pred svojo mašo ; ni mi simpatičen. — Res. tako stroga ni sv. cerkev zdaj ko prej. 7) Duhovniki so obvarovali stare poganske klasike in mnoge grde stavke. Duhovnik Petrarka je najbolj zaljubljene pesmi pel, a ni bil tako silno preganjan. Po celem svetu pesniki lju-bavi pesni pojo. I duhovniki tako pojo. Zato se ne sme prestrogo soditi. Hrvatje pravijo, da g. dr. Mahnič hoče leposlovje imeti kaker cerkveni otci. Tok časa se ne da zabraniti. I pobožnega naroda pesmi so čuda zaljubljene. Saj pesnik sani ne misli tako hudo, tudi ne Ijud, kaker strogi ceuzor ! 8) A za mladost je otrov. Dakle Bog obvaruj njo kaj ta-cega! Čuvajmo! Pametne editiones castigatae so za mladež. Sploh nikjer proti veri in ne nemoralno ! J. J. Tako Vi. Mi odgovarjamo : K A) — Res, dosti potrosite za liste! Vi morate biti vrl; rodoljub. Pa v Vaših listih je zastopana le politika in leposlovje. Menimo pa, da možem Vaše vrste in Vašega stanu, možem-izobražencem, kaker ste Vi, ki morajo stati na vrhuucu omike, je dandanes neobhoduo potreben vsaj en znanstven ali filozofi-čen list. Kdor se bavi le z vsakdanjo politiko ali s čitanjem leposlovnih del, misel njegova ne bo nikdar globoče segla, ostal bo plitev. Ravno to je velik nedostatek v sedanji omiki. Sicer pa — v Vašo mošnjo nočemo segati! Hoteli bi Vam le priporočiti v čitanje tudi kak znanstven list, ne pa, da bi to moral biti ravno ,R. Katolik!“ K B) — Pišete, da se ne skladate povsod z našimi idejami, največ radi tega ne, ker so nepraktične! Poslušajmo! 1) V narodnem oziru Vam nismo dovolj odločni! Od kod. veste to ? Morda so res tudi Vas preverili, da preklinjamo narodnostni princip, učeč, da je narodnost od hudiča ? To so nam namislili naši obrekovalci — na svojo vest. Ali morebiti ste v listu samem našli izjav, radi katerih bi nas smeli sumičiti radi narodnostnega mišljenja ? Mi nismo dovolj narodni ?! Morda radi tega ne, ker ne trobimo v en rog se „Slovanskim svetom ?J Ali ker nismo prišli še tako daleč, da bi slovenstvo iden-tifikovali se sokolstvom ? Res, kričati ne znamo — tem več pa delamo. Koliker je v naši moči, se trudimo mladino napeljavati, da bi gojila materin jezik; pred vsem jo pa spodbujamo h gojitvi resniših, višili ved, dobro vedoč, da le t e m e 1 j i t c izobraže n a, z n a č a j 11 a mladina more biti kos nevarnostim, ki pretijo in bodo pretile slovenskemu življu. Pa tudi slovanstva ne črtimo. Mi smo v-že veliko ruskih, čeških, hrvatskih, poljskih slovnic in družili slovanskih knjig razdelili mej slovensko mladino ; ker smatramo za dobro in potrebno, da naša mladež poznava, ljubi tudi druga slovanska plemena. Tudi nima noben drug slovenski list bolj ob-česlovanskega lica, nego naš. čeprav je toliko „rimski!" Sploh menimo, da mi veliko bolje skrbimo za narodnost nego naši liberalni nasprotniki, dasi se zdi. kaker bi jo oni za vse veke v-zeli zakup. Naša misel je, da Slovenci bi morali manj govoriti, tem bolj pa pridno delati, rečem še enkrat — delati. Obdajajo nas mogočni, o 111 i k a n i narodi. Kdor misli da bo z »živio “kriki zajezil tuj tok, ki čedalje bolj preplavlja našo Slovenijo, se močno moti. Marveč skrbeti moramo, da se pred vsem duševno i z o m i k a m o in v k r e p i m o, da se mora 1-no ojačimo. Kjer mejita dva naroda, omikaneji, napredniši vedno potiska onega, ki je manj omikan. Ne jezik, ampak d u-š e v n a sila določuje, kateri narod se bo širil na škodo drugega Poznamo na naši meji vasi, ki so po čitalnicah, po narodnih plesih, po narodnih »besedah" — velenarodne, v katerih pa kljubu temu slovenska narodnost rapidno propada! Zakaj? Preveč kričači smo, vpijemo, pijemo, zapravljamo — in to je vsa naša slovenščina! Ako hočemo, da nas bodo tujci spoštovali, ličimo se logično misliti, dosledno, vstrajno delati, značajno živeti. Skrbimo, da postane naš jezik počasi posoda visokih misli, vzvišenih čustev. Vže naši slovarji pričajo, da smo še, kar se tiče više filozofične izobrazbe — otroci, kmetje. Kako ■ozko je naše duševno obzorje! In tako revščino naj bi tujci občudovali, naj bi nas spoštovali! Dajte nam vender, da ljubimo narod po svoje ! Naša ljubezen mu gotovo ne donese nesreče. Nam ne gre v glavo, kako bi mogla narod pripeljati k pravi slavi, k pravi sreči združba, kaker se je nedavno na Hrvatskem osnovala. Narodnemu razvoju moramo podložiti nekaj pozitivnega; narodu katoliškemu je pa pozitivna podlaga vže dana, to pa le v krščanskem n a-čelu. Prazne sanje, v katerih se zibljejo Hrvatje, obetajoč si sijajne bodočnosti od zveze, katero je spojilo ne krščansko načelo, ampak gorko lir vatsko-n a r o d n o čustvo ! Kdor ne zbira v Kristusu — raztresa. Zato se razdvaja, razpada in gine tudi lirvatstvo čedalje bolj potapljajoč se v madžarstvu. Za vstrajen, nesebičen boj vzgaja le katoliška cerkev. Kdor si v nji značaja ne vjekleni, se vda oportunizmu t. j. politični sebičnosti, ki izdaja narod in njegove koristi. To pot bo hodila Hrvatska, dokler se ne obudi v nji stranka, ki zapiše na prvo mesto : katoliško načelo, stranka, ki bo zbirala pod svojo zastavo ne Hrvate brate po krvi in govor u, ampak Hrvate brate po veri in načel u. Te stranke bode bodočnost hrvatska. Pa kaj ? Ko to pišemo, slišimo s Hrvatskega, da nova stranka odločnih narodnjakov, ki se je nedavno spojila sub aus-piciis Starčeviča in Strossmayerja, da ta stranka vže razpada, da te stranke več — ni! Kdo bi bil pač verjel, da bi se tako hitro izpolnilo naše prerokovanje! In kaj je temu vzrok? Govori naj naš prijatelj, ki biva vže več let mej Hrvati, kateremu ni tudi vselej vgajala naša katoliška odločnost pa način, kako se borimo za katoliška načela; ta pisal nam je pred mesecem dni mej drugim tako; „Na Hrvatskem je kaj žalostno.1; Ta „prokleta“ nesloga je začela zopet narod razjedati. Strasti so se vže vnele — na veselje sovražnikov2) Moj Bog, kaka sramota za Hrvate!2) Komaj so bili nekoliko rano zacelili, pa so se jo lotili raz veza vati,'1) predno je dobro ozdravela. Kaj jim je bilo potreba zdaj še daljnih dogovorov,5) dokler ni čas kaj bolj prejšnje razmere ozdravil. Želeti bi bilo, da bi se začela zdaj snovati konservativno -katoliška strank a.°) . . , Da bi mej obema strakama bilo kaj več krščanskega d u-h a, morebiti bi ne bilo prišlo do razdora. Vladna, neznačajna, klečeplazna stranka, ta pega hrvatskega naroda, se lehko v ') čudno! Toroj vseučilišče, akademija, galerija slik, narodni dom in vsa ostala velikomestna oprava, s katero soje okitil Zagreb — vse to ne mo- re zabrnniti, da bi ne bilo na Hrvatskem „kaj žalostno !“ Vbogi Hrvatje — pozabili so „jesti svoj kruh !“ 2) Učijo naj se Hrvatje, da rešitev od naših sovragov in iz rok vseh, ki nas črtijo, prihaja le od Gospoda (Cant. „Benodictus), a no od liberalca Starčeviča! a) A 5e veča jih čaka! *) Ni prav zavezavati rano, v kateri je še gnoj; odteci prej gnoj, potem zavežite jo! Na Hrvatskem telesu treba prej puščati gnjilo kri, vcepiti mu zdrave nazore — potem se bo dalo zavezavati ! °) Halia ! Starčevieev „narodni dom“ ni imel pozitivne podlage, zidan jč bi! v zrak! Kako hočete sklepati pravo, trajno prijateljstvo, ako se ne zlagate v nazor h! Povdarja so narodnost, a molči so o ve i, ker so noče razu neti, da edini ne morejo nikdar bili tisti, ki so ločeni v Kristusu Ako hočemo torej skleniti s politično stranko, zvezo, povprašajmo pred vsein za nje „Credo!“ ‘) Tandem uliquundo ! Kaj pravi k teinu pa č. g. Kirenič, ki je proti slov. konservativno-kat. stranki poslal slov. liberalcem brzojavno čestitko na Svetčev banket! Na tujem podirate, česar sumi potrebnje e ko riba vodo! 39« „RIMSKI KATOLIK11 — PRO DOMO SIJA pest smeje.1)0 Tako naš prijatelj. Mi smo vse to vže davno pridigali — gluhim hrvatskim ušesom ! A da bi zdaj sprevideli ter povrnili se k Njemu, ki je pot resnica in življenje, ki so ga potisnili z vseučilišča, iz vede, iz slovstva iz politike, — za to imamo še zdaj malo malo upanja, ker Hrvatje so še vedono prepolni svojega hrvaGtva, in vedno še nečejo razumeti, kar pravi Gospod : Iščite pred vsem nebeškega kraljestva i njega pravice, a vse drugo (tudi n ar o d n ost) vam bo privrženo! Kaj pa Vi v Istri, bratje ? Vaša narodna politika ? Ji je Kristus podloga, katere noben drug ne more postaviti ? Poglejmo Vaše liste ! Liberalizem Vam oznanjajo — 1 ibe r al i z e m j e s m r t n aro d o v. Ali si morda obetate sreče za narod od liberalnih duhovnov, od duhovnov-odpadnikbv, ki se sramujejo svojega stanu, od duhovnov vpornih svojim škofom ! V Ako hočete narod politično oprostiti, povzdigniti, oprostite ga prej duševno, podučujte ga v krščanskih resnicah, posvečujte ga se sakramenti ; potem bo začel biti varčen, delaven, značajen — tak n a r o d n e b o-m o g e 1 poginit i. Kdor hoče narod ohraniti brez načel — se moti. Breznačelnostj je duševni nihilizem, je smrt! Tako razumemo mi narodnost! — Pravite, da v vsi Spodnji Istri nas zagovarjata le dva Hrvata, a še ta nas ne čitata! Sicer je pa vsak Slovan proti našim nazorom ! Na to odgovarjamo : Bog pomagaj ! Menimo pa, da ako nas prijatelja ne čitata, nas tem manj čitajo neprijatelji; a menimo tudi, da so večinoma ravno radi tega neprijatelji naši, ker nas ne čitajo in ne poznajo. Svojo sodbo o nas so povzeli iz „Edinosti,“ iz „S1. Na-roda“ in družili liberalnih listov. Slišali so eno plat zvona, ako-jim je kaj do resnice, morali bi še drugo. Dokler tega ne store,, niso sploh pristojni sodniki. — No, pa vender mislimo, da tudi v Istri ni z nami tako hudo, kaker slikate Vi. Kmalo potem, ko smo priobčili Vaše pismo, nam je došel naslednji spodbuden list, ali rekli bi zaupnica od odličnega isterskega rodoljuba, koiemu se je pridružil še drug nič manj vpliven gospod iz Istre. Ta list smatramo za slovesen protest proti Vašim trditvam ; ker pa tako dobro pojasnjuje isterske razmere, se nam je zdelo prav priobčiti ga celotno : VeleČastni i veleučeni gospod doktor! Več više godind pomnjivo pratim Vaše djelovanje na polju znansKenom, te se i ubrajam medju prve predplatnilce Vašega znan-stvenoga lista „11 im. Katolika,“ koj mi se uvjek toliko svidja, ') Vladno, neznačajna, klečeplazna strankn — kdo jo je vzgojil Hrvatom ? Kaj jo krivo, da raste in se ojačuje V Liberalizem. Značaje nevstra&ne-,. nesebične, zDačnje domoljubne vzgaja le Kristusova vera. Kdor ne veruj« v prihodnje življenje, bo nund in poštenje prodal za časni dobiček. o čutnosti. V vsakem drugem slučaju ne dela prosto. Da človek more delati in dela neprosto, je vzrok čutnost. Čutnost ovira umovo delovanje, kar se zgodi na ta način, da človek zaznavajoč zvunanje objekte le po telesnih čutih obstane pri čutnih vtisih in se jim prepusti; duševno delovanje, vršeče se po abstraktnih zakonih resničnega, dobrega, lepega se tako moti, ovira ali popolno zataji. Volja, odvisna od pameti, obstane isto tako pri čutnih vtisih in se jim prepusti. Ako postane to pri človeku še habitualno, tedaj dobe zvunanji, čutni objekti nanj bolj ali manj močen, prevladujoč in trajen vpliv — zgubi tako človek v večji ali manjši meri svojo prostost, ravnajoč izven svoje duhovne bitnosti. Prepuščajoč se materijaluim težnjam svojega telesa, katerim je (consideratis in se ipsis) vodilo in merilo na živalsko prikladnost, katera je bila že omenjena, se približuje človek neprostim živalim, to je poniževalno zanj. — Prostost se pri človeku krati in taji deloma tudi na ta način (pri zgolj duhovnih bitjih pa jedino le na ta način in popolnoma), da se duh naravnost, bolj ali manj popolno (toda na tem svetu nikoli popolnoma) obrne od Boga, oziroma resničnega, dobrega, lepega; to se pa zgodi z golo, bolj ali manj popolno teoretično in praktično (ne pa pozitivno — kar je v naravi se ne more zgubiti) negacijo Boga, oziroma resničnega, dobrega, lepega. S tem pa človek odpade od svojega namena in pomena, zgubi eo ipso svojo prostost (le v aktu, ne pa v potenci). V obeh slučajih se človek obrne od svojega namena — Boga in resnice k laži, k grehu ; njemu se podvrže — je po svetopisemskih besedah suženj greha. Prava prostost je tedaj v teženji k Bogu, resnici in njenem spoznavanji, v kreposti, spolnevanji Božje volje. Ker more človek v neprostem stanji zbirati i mej samimi zli in sredstvi zanje vsled svoje pameti (čeprav v napačni smeri delujoče), zbiranje (electio) pa je znak prostosti, zato se zdi, da tudi tak človek dela prosto. Zato se ta navidezna prostost s pravo prostostjo večkrat zamenjuje — od tod napačni pojmi o prostosti. Ne nasprotujejo človekovi protosti, ne kratijo je tedaj po-močki podpirajoč v pravi smeri človekovo voljo — naj so potem nadnaravni, postavljeni pred vsem zoper nasledke izvirnega greha, neposredno oslabljeni človekov um razsvitljujoč, k slabemu nagnjeno voljo neposredno vtrdujoč — milost Božja, ali naj so zgolj naravni pomočki. Odstranivši gibanju ovire, mu mismo spremenili nič njegove narave, smeri in teka, nismo nič vplivali na njegovo bistvo, ono ostane samo po sebi kaker popreje, le pot smo mu pripravili in popravili — ista analogija je tudi v našem slučaju. Prevladajoča čutnost in temu sledeče oslabljenje uma in volje, neposredna averzija od Boga in. resnice provzočena od zvunanjega vpliva — to so ovire od zvunaj pristopajoče k človekovi duhovni naravi in jo ovirajoče v njenem razvoju in delovanji. Da bi bile ovire človekovi duhovni naravi immanentne, iz nje same izhajajoče, bi bilo po principu contradictionis to nemogoče, nasprotno jednostavnosti človeške duše. Ako bi to veljalo, bi se človek ne mogel svojevoljno oprostiti teh ovir. Takošna splošna naravna podpora človekove prostosti je postava. Postava ne krati, ne ovira prostosti; to je razvidno iz njene (postavine) narave. Postava namreč ni nič drugega, kaker določno detevminovana sodba pameti izrekajoča, kateio dejanje se vjema ali katero se ne vjema z Božjimi zakoni, o2iroma zakoni resničnega, dobrega, lepega; zapovedujoča ob jednem avtoritativno, da se morajo prva spolnjevati, drugih se pa ogibati. Postava je torej po duhovni naravi človekovi, njena manifestacija ; ni nasprotja mej postavo in prostostjo. Zato človek, ki živi prostovoljno po Božji volji, ne čuti nobenega nasprotja s postavami, ga ne tlačijo — posito, da so v resnici dobre, prave. Čutijo pa nasprotje ljudje živeči, ravnajoči nepošteno, zoper Božjo voljo in pamet; kajti postava, ki je pozitivnega duhovnega bita, je nasprotna po svojem bistvu vsemu, kar je iz materijal-nega principa ali pa negativnega duhovnega bita. Ker se. pa zdi. da je človek tudi v takem stanji prost zato se tudi zdi in se pogosto zagovarja, da postava nasprotuje človekovi prostosti in jo krati. Kaker sledi iz definicije postave, je namen njen voditi človekova dejanja k njegovemu pravemu, duhovnemu namenu in mu tako s svojo avktoritero braniti, da ne zaide v neredno teženje k materiji, v čutnost, sploh v dejstvovanja nasprotna njegovim pozitivnim duhovnim težnjam. Iz tega pa sledi ne le to, da postava ni nasprotna prostosti, marveč še celo, da je postava vtemeljena v človekovi duhovni naravi, v njegovi prostosti; pa še več moramo reči. namreč da je postava zahteva človekove prostosti. Človek namreč, ki ne dela tako kaker zahteva njegova duhovna narava — njegov plemenitejši in vodilni princip, Božja volja, ki je absolutno popolna, dela nepopolno. Pravico do obstanka, prostega razvoja in delovanja ima pa popolnost (ki je po svojem bistvu nekaj pozitivnega), nepopolnost kot negacija popolnosti (in pozitivnosti) pa nima pravice do obstanka. Zato sme in mora po naravnem, logičnem redu človekova prostost, ki je nekaj popolnega, zahtevati sredstev, da si obdrži prost razvoj, prosto delovanje zoper vse, kar ji je nasprotno in zato nepopolno ali vsaj manj popolno. Dobi pa taka sredstva v postavali. Prva postava, postava, v kateri temelje vse druge, je naravna postava (lex naturalis,) vtisnena v človekovem duhu samem, notranja ; torej nič drugega kaker pamet vsakega posameznega človeka; ona pamet, kakeršna je v syojem delovanji po nujnih in večnih zakonih resničnega, dobrega, lepega sama. na sebi nekaljiva, prosta vsakega zvunanjega vpliva. Njena av-ktoriteta je vtemeljena v zakonih bistveno vstvarjenih človekovemu duhu, v zakonih resničnega, dobrega, lepega; ker imajo pa ti zakoni svoje bistvo v Bogu samem, zato je zapovedovalna oblast v naravni postavi posredno vsemogočni, nespremenljivi Bog sam; radi česar po pravici imenujemo naravno postavo tudi večno postavo. Človek se, če vsaj ne expicite, gotovo pa implicite zaveda, da mu je to postavo dalo višje bitje. Ker so oni večni zakoni naravne postave bistveno in nujno spojeni s človeško pametjo, jih ravno zato človek nikdar ne more zatajiti, če tudi zoper nje dela, pri vseh njegovih delih ga obsojajo, so li ž njimi skladna ali ne. Kakošno je razmerje mej naravno postavo in prostostjo, je razvidno že iz povedanega ; povedano tu še tem bolj velja, ker je tu postava človekova pamet sama, kaker je v njem samem, ne le kaker od zvunaj k njemu pristopa — kot je pri drugih postavah. Naravna postava pa ni merodajna in veljavna le za posameznika, za njega samega ; ozirati se mora tudi na druge, ker je človek po svoji naravi družbeno bitje — ens sociale, in ker so v človeku zaradi njegove jed n o tn osti vse naravine možnosti v tesnem razmerju mej seboj. In res je tudi tako, kar raz vidimo iz onih naravnih zakonov, ki človeku nalagajo določen ozir na druge n. pr. do starišev, dobrotnikov; iz zakonov, ki prepovedujejo bližnjemu škodovati ali ga k velikodušnosti do drugih napeljujejo i t. d. — Prav zaradi tega morajo dosledno tudi zgolj človeške postave (ki jih ljudje sami sestavljajo in so družbene postave) temeljiti jedino le v naravni postavi — ne oziraje se na to, da mora sploh vsaka postava temeljiti v naravni postavi, ker drugače ni postava, ako ne stoji na podlagi zakonov resničnega, dobrega, lepega (kaker je bil že omenjeno pri označevanji postave sploh). Le taka postava more posameznike mej seboj in v celoto družiti, ker je z naravo skladna. Človeške postave, ki niso sestavljene na tej podlagi, so nasprotne prvič človekovi duhovni naravi sploh, nasprotne zato tudi družbenosti njegovi, zato take postave nimajo do obstanka niti pravice (ker so sovražne človekovi naravi), niti moči (ker nimajo nobenih pozitivnih tal.) — Našo trditev potrjuje tudi to, ker človeške postave, ako so v resnici prave, resnično na naravni postavi slone. Kajti nekatere človeške postave niso nič drugega, kaker naravni zakoni, izraženi v določni obliki, služeči v to, da se z njihovo pomočjo doseza skupno dobro kake družbe n. pr. države, ali vsaj ovirajoči, da se ne škoduje skupnemu dobru in teženju k njemu, zakoni vkrepljeni še s človeško sankcijo. Način, kako se mora skrbeti za skupno dobro, tu še ni določen. Druge človeške postave so pa še le izpeljane iz naravne postave ; to so take postave, katere dejanja, vedeča k skupnemu dobru pa zapovedana že od naravne postave natančneje določujejo, se spu- ščajo v način, kako je treba taka dejanja, da vodijo k skupnemu dobili, izvrševati. Iz vsega tega pa sledi, da so postave kake družbe, recimo države, le tedaj dobre, v resnici postave, ako so na podlagi naravne postave; pa jedino le tedaj, kajti ako niso na tej podlagi, so že eo ipso napačne, škodljive, da, niso več postave, kajti naravna postava, na kateri slone ima vse bistvo (totam ratio-nem) postave, kaker smo že videli; naravna postava obstaja pa le z zakoni resničnega, dobrega, lepega ; mej resničnim, dobrim lepim in pa mej neresničnim, slabim pa ni nobenega srednjega — sledi torej, da postave, ki so izven naravne postave (če tudi niso naravnost zoper njo), so tudi izven bistva postave, niso torej prave postave, sploh postave ne. Zato take postave tudi s tega stališča nimajo moči in pravice do obstanka. — Drugič, skupno dobro dotične skupine samo ne sme biti nasprotno naravni postavi ; ako je nasprotno, je to ne le zoper človekovo naravo, njegov namen, marveč je tudi zoper namen družbe, recimo države same, katera je le zato tu, da človek v nji lažje doseza svoj namen, se lažje spopolnjuje. I)a, še več, pravo, skupno dobro ni le nenasprotno človekovi naravi, marveč ono v zadnjem vzroku vbstoji uprav v podpiranji, pospeševanji člove kove narave; kajti ako morajo vsa človekova dejanja, in pri vseli ljudeh, ako hočejo prav in prosto delati, meriti na to, da človek spopolnjuje svojo naravo in svoje duhovne težnje in tako doseže svoj namen, in ako človek ravno s tem namenom stopa v družbo, državo, da bi lažje dosegel v nji svoj namen, tedaj mora očividno obstati skupno dobro družbino, državino v zadnjem vzroku ravno v pospeševanji tega človekovega namena. Zato mora družba, država, ako hoče spolnjevati svojo nalogo, vse odvračati in zatirati, kar nasprotuje naravni postavi, pozitivnim Božjim naredbam (ki so vedno po človeški naravi — kajti Bog si ne nasprotuje v svojih delih), spopolnevanju človekovih duhovnih teženj in v tej temelječi prostosti. Nasprotujejo pa pred vsem sledeče splošne zlorabe. Libertas dicendi et scribendi. Tu je namreč nevarnost, da se naposled govori in piše zoper osnovne temelje človeške družbe, da se prevračajo naravni in pozitivni Božji zakoni, ter se tako ljudje odvračajo od svojih pravili teženj, od Boga . Takošni ljudje napadajo pravo dobro posameznikov, napadajo skupno dobro družbino, državino. — Isto tako in iz istega vzroka pogubna je tudi tako zvana libertas ■ docendi. Pa tu je krivnja v nekem oziru še večja. Učiti se sme namreč le resnica, kajti za njo je človek vstvarjen, k nji mora težiti. Kdor torej uči resnici nasprotno (kamor se vsled te svobode pride), posega sovražno naravnost, neposredno v duhovno naravo človekovo, skušajoč jo naravnost, neposredno odvrniti od resnice in Boga, absolutne resnice. Nevarnost za ■človekov namen, za njegovo prostost in za skupni družbeni na- men je tu še večja, ker se začne tu pri temelju, korenini spodkopavati. Ako se vse te zahteve "lede človeških (društvenih) postav in glede skupnega društvenega dobra, spolnjujejo, tedaj in le tedaj tudi človeške postave, družba, država ne nasprotujejo človekovi prostosti, marveč ji še le pomagajo do popolnejšega razvoja in delovanja, kaker se je že omenilo. Človek je torej prost tudi v družbi, v državi. Ako se te dvojne zahteve spolnjujejo, tedaj je tudi avktori-teta, sankcija človeških postav vteiiieljena, pravična, pa tudi zdatna. Ako se pa ne spolnjujejo, je nevtemeljena, krivična, zato človekovi prostosti nasprotna. Eo ipso namreč, ako slone človeške, društvene postave, družba, država na naravni postavi, v kateri je vtisnena sama Božja avktoriteta, kaker vemo, imajo take človeške postave posredno v sebi tudi Božjo avktorite-to, človeška avktoriteta in sankcija je pri njih še le nekaj sekundarnega, pomožnega. Odtod njihova trdnost, gotovost. Ako pa človek, iziroma družba, država zavrže naravno in pozitivno Božjo postavo kot podlago, tedaj odpade ona gotovost, zanesljiva in trdna avkoriteta. Teoretični in utilitetni principi, kat.ere je postavil zmotljivi človeški um brez ozira na naravno postavo za postavo, niso nujni, marveč le zvunanji, akeidentalni, ker nimajo podlage v človekovem bistvu ; zato so spremenljivi, negotovi. Neskladnost teh principov s človekovo naravo ljudi, rekel l)i, odganja od spolnjevanja takih postav — ni nobene človeka obvezujoče moralne sile v njih. Avktoriteta se more obdržati le s silami, ki so pa nasprotne človekovi prostosti. Tu je odprta pot onemu nenaravnemu despotizmu in servilizmu Iz vsega premišljevanja o človeških, društvenih postavah slede te posledice. Ker ima vsak človek kot prosto, umno bitje pravico in dolžnost na pravi način spopolnjevati svoje možnosti in v družbo vstopa s tem namenom, da bi v nji ložje dosegel svoj smoter, zato ima vsak pravico do varstva postav družbenih kot sredstev v dosego svojega namena — biva torej jed-nakopravnost v družbi, držayi in je vtemeljena v človekovi naravi sami, vtemeljena v namenu družbinem, državinem. Suženjstvo je torej protinaravno, krivično. — Sledi pa nadalje tudi, da more vsak človek biti pokoren postavam družbe, v kateri je. Kajti družba, država ,je vsled naravne človekove družbenosti vtemeljena torej v človekovi naravi sami; ker pa Bog tudi po naravi razodeva svojo voljo, zato je družba pozitivna, dasi posredna vredba Božja. Zato je človek kot družbeno bitje omejen na družbo, dolžan gledati tudi na korist drugih, oziroma na skupno družbino dobro. Skrbi pa za to, ako spolnjuje postave vodeče k skupnemu dobru. Pokoriti se jim more tudi zato, ker so te društvene postave posredno izpeljava iz večne postave, a v teh je Božja avktoriteta vtisnjena. Rekli smo že, popolnost človekove narave obstoji v tem, da teži k resničnemu, dobremu, lepemu — z jedno besedo k Bogu in to težnjo vdejstvuje ; v Njem ima človekov duh pravi namen, jedino pravo dobro. Ako se ta naravna, človeku bistvena težnja ne ovira, marveč se ji pomaga še le do razvoja, vdejstvo-vanja, tedaj je človek prost. Da se pa ta težnja k Bogu, k resnici ohranja, spopolnjuje, vdejstvuje, tedaj tudi podpira in se človek tako bolj in bolj bliža Bogu, svojemu početniku, dobru (v čemer je tudi popolnost), za to skrbi vera. Človek kot razumno bitje namreč mora svoje teženje k Bogu izražati na sebi naraven — razumen način, stori pa to s češčenjem — to je pa objekt veri. Vera je torej, kaker se more iz prejšnjega sklepati, potreba, zahteva človeške narave, potreba, zahteva človekove prostosti. Libertas conscientiae je torej izključena iz človeške narave. Izključena je tudi iz družbe, države. Kajti človek vstopa v družbo, državo zato, da lažje doseže svoj namen, se-lažje spopolnjuje; vera pa je, katera človeka v njegovem spo-polnjevanju vodi in podpira ; zato družba, država ne sme biti indiferentna za vero. Drugič družbino skupno dobro obstoji v zadnjem vzroku, v podpiranji spopolnjevanja človekovega, družba, država mora za časna dobra le v tej smeri skrbeti; ker pa vera najbolje pospešuje ono človekovo nalogo, zato mora družba, država vero ravno tako nujno braniti, njeno izvrševanje podpirati, kaker nujno mora skrbeti za skupno dobro. Tretjič je vero ravno isti dal in zapoveduje vero imeti, kateri je tudi v človekovem družbenem čutu sam družbo, državo vtemeljil — namreč Bog ; Njegovo delovanje je jednotn-u Človek je specijelno vstvarjen, da teži k resnici, k Bogu — absolutni resnici in da jo spoznava — za to skrbi pa vera ; resnica je pa le jedna; teženje k Bogu je tedaj pravo, ako je re« sničo, a to je le jedno ; tedaj se tudi mora imeti in spolnjevati le jedna vera; od Boga samega bi bilo protislovno, tedaj nemogoče, da bi Bog pustil, da bi se po veri, ki jo je Sam dal,, človekovo teženje k Njemu vdejstvovalo na neresnični, popolnosti, resnici nasproten način. Izključena je tedaj iz človeške narave, pa tudi iz družbe, države, kaker je samo po sebi umevno, libertas cultus. Vera obsega tudi naravno postavo. Zato je vera velike važnosti ne le za pravo prostost, nravnost posameznega človeka, marveč je tudi iz istega vzroka velike važnosti tudi za družbo, državo. V veri ima država isto tako trdno oporo, kaker v naravni postavi sami. Z druge strani imajo pa tudi državljani v veri, ako se ji pusti voditi družba, država, najboljše zagotovilo, da se jim ne bo kratila prostost, da se jim bo v resnici skrbelo za skupni blagor in sicer za pravi skupni blagor. Rekli smo, da sta družba in vera vtemeljeni že v človekovi naravi. Rekli smo tudi, da je družbin, državin namen v prvi vrsti čuvati nad vnanjimi skupnimi človeštvenimi dobri, skrbeti tako rekoč za „zyunanjega“ človeka, še le posebno, implicite, pa skrbeti za spopolnjevanje človekovo, oziroma njegovih duhovnih teženj. Mora biti pa še družba, ki čuva nad .notranjim11 človekom, in ga v prvi vrsti, naravnost in neposredno podpira v spopolnjevanji in vdejstvovanji njegovih duhovnih teženj — ta družba je verska družba. Tudi ta družba ima popolno, da, še večjo pravico do obstanka, prostega razvoja in prostega delovanja, kaker pa druga družba, država — ker je njen namen popolnejši, nujnejši, univerzalnejši, ker se v prvi vrsti in neposredno obrača na zahteve človeškega dnha, ki so pri človeku prve, plemenitejše, vodilne. — Kaker je pa prava in jedino opravičena vera le jedna, zato more biti le jedna prava verska družba — ki je sedaj cerkev, katoliška cerkev. — Videli smo pa, da vera ni nasprotna niti človekovi naravi sploh in njegovi prostosti, niti družbi, državi, marveč da je še le potreba, zahteva obeh, v obeh vtemeljena; logično velja tedaj isto tudi o no-siteljici vere — o cerkvi. Cerkev je tedaj tudi v tem smislu popolnoma opravičena in vtemeljena v obstanku, prostem delovanji, in ni nasprotna državi. — Kaker pa imata posamezni človek in družba, država v veri največo in najzane sljivejšo oporo, tako jo imata tudi v njeni nositeljici — cerkvi Da, cerkev zato tudi zasluži, da jo država podpira v materijalnih ozirih. — Ker je pa cerkev popolnoma prosta in opravičena v svojem obstanku in delovanji, ker ima še prednost pred državo, zato si država (ako hoče biti pravična in, je logična, dosledna) ne sme le ne vpokoravati si cerkve in jo ovirati v prostosti, marveč država se mora — kot nepopolniša družba v svojem delovanji bolj ali manj prepuščena zmotljivi človeški pameti — pustiti vplivati od cerkve — kot družbe, ki ima prednost pred njo, je popolnejša, vojeua neposredno od resnice, Boga. To ne škoduje časti — k popolnejšemu stanju se dvigati, to je častno. — Poslednji vzrok, ki opravičuje cerkev v njenem obstanku in prostem delovanji, pa je, da je cerkev neposredna, pozitivna vstanova Boga samega — vstanovljena v podporo in pospeševanje človekovega glavnega namena. Bog si pa v svojih delih ne nasprotuje, torej tudi ni cerkve vstanovil proti naravi, ampak po maravi človekovi. Prešel j, bogoslovec. Ma naravnega prava v okrožnici o delavskem vprašanji. (lierum novarum) Rog je človeka vstvaril, da bi ga ta spoznal, častil in le njemu služil. Dal mu je prosto voljo, da se 011 sam za to odloči. ■Oe to stori, prejme kot plačilo večno srečo in veselje po smrti; to pa obstoji v blaženosti, v gledanji Gospoda iz obličja v obličje. To je končni, naj višji in zadnji namen razumnega bitja, krone stvarstva, človeka, namen, katerega bi posameznik le nepopolno, ali pa še celo ne dosegel ; kajti čim višji je namen, tem več sredstev se rabi v njegovo dosego, in vseli nima posameznik; zato je dobrotljivi in modri Stvarnik človeka vstvaril kot družno bitje, da namreč z združenimi močmi deluje v dosego zadnjega namena. Narava potemtakem druži človeka, narava odmeri 11111 nalogo, katero ima dovršiti v družbi; zato pa tudi človek, ki je zgrešil svojo nalogo vsled napačnega poklica, ne koristi družbi, ampak jej le škoduje, ker jo o Ivrača in ovira od skupnega namena. Narava da 11111 tudi pravice, katere varujejo njegovo prosto voljo, njegovo osebo in njegov obstanek ; a ona mu tudi ob jeduem narekuje dolžnosti do bližnjega To je prvi pogoj družbe; brez tega je njeno bivanje nemogoče, brez tega je sla-beji prepuščen pohotnosti močnejega. Le na ta način je zagotovljen red v družbi in tega naredi ravno jednotnost, ki vlada med udi; ta pa ima svojo podlago v oni avtoriteti, ki vodi družbo do končnega namena. I11 ta avtoriteta je Bog sam, a posredno, njegovi namestniki na zemlji. Brez avtoritete ni jed-note, brez te ni reda, in brez reda ni družbe. Družba to raj ni mehanična skupina, delovanje njeno ni pogojeno zunaj nje, marveč v nji sami; v naravi posamnikov, ki jo sestavljajo ima svoj temelj, zato je organična in se lahko imenuje moralno telo. Vsoto pravic vseh udov tega moralnega telesa pa zavzema naravno pravo in to je merodajno za družbo, v tem je zagotovljen njen obstanek, ker ono izvira iz naravnega pravnega reda. Taka je jedino prava podlaga človeške družbe, le ta omogoči duševno in gmotno blagostanje človeštva, le ta ga pelje do končnega namena. Tedaj pa je novodobno modroslovje državo kot izvor vsega prava proglasilo. Država je Bog, ona je vsegamogočna ; kar ta določi, se mora kot pravo spolnjevati, a zunaj nje ni nič, toraj ne naravnega, ne božjega prava. Ta nauk je naravna posledica modroslovja, katero uči, da je človek prvotno kot divjak živel po brlogih in seje s časom povzdignil do omike. Pospeševali so ga memški modroslovci. Vsplodilo je ta nauk protestanstvo dovršili ga Kant, Hegel in drugi s svojim panteizmom in materijali zrnom-Znanstveno nam teli zmot in sovražnikov naravnega prava in zato tudi človeške družbe niti zavračati treba ni. ker obsodijo jih njihove posledice popolnoma. Teorija teh učenjakov prešla je do danes popolnoma v prakso. Naravno pravo in ž njim red v dru-žibi sta zgubila svojo veljavo ; zato se je pravno razmerje med posameznimi udi družbe, (to je med stanovi) popolnoma spremenilo (in vničilo). Mogočneji, ki ravno gospodari, skrbi le za se. Vse si dovoli, a tega mu niti na misel ne pride, da bi imel kake dolžnosti do svojega podložnega bližnjega; in tako tega izkorišča v svoj prid in ga zaničuje prav po Daryinovi teoriji. Tako se je prav po selekciji na jedni strani nakopičilo silno bogastvo, a na drugi jednako vboštvo. Nastala sta dva sovražna tabora, na jedni strani kapitalisti delodajavci, a na drugi delavci. In ta razlika še vedno bolj in bolj raste. Toda gremo že na dvanajsto uro, in zato mora biti kmalu konec te nejednakosti. Za blaginjo človeštva vedno vneti sivolasi vjetnik v Vatikanu, vjetnik pravim, a le po telesu, pač ne po duhu, je v svojih izvrstnih okrožnicah vedno pogumno in odločno zavračal pogubne zmote sedanjega časa in kazal pot rešitve. V okrožnici „Re-rum novarunr pa nas uči modri starček, kako zasuti prepad, ki loči delavca in delodajavca. Naša naloga je, pokazati, v koliko so sv. Oče to storili na podlagi naravnega prava. Zadruge so bile oni ostrog, kateri je stoletja obrtnika branil pred sovražniki in mu pomagal do vedno večjega blagostanja. Podlago imajo v naravi človekovi, ker ta namreč druži ljudi, ki se pečajo z istim poslom, ki hrepene po istem cilju. In z združenimi močmi se da vse doseči. Zato so zadruge svoj namen tudi vspešno dosegale ; to nam priča zgodovina srednjega veka, ki govori o cvetoči dobi obrtnikov in drugih stanov. Modroslovci pa, ki so proglasili otemneli človeški razum za najvišjo postavo in oznanjevali osvobojenje iz srednjeveških o-kov, provzročili so prekucije prejšnega stoletja ; te vničile so zadruge delavskih stanov in ž njimi ob jednem njihovo — blagostanje. Delniške družbe, vstanovljene na kapitalu in obx*estih, so zrastle na razvalinah zadrug. Ljudje, ki o kakem obrtu niti pojma nimajo, dobili so tega v roke in vničili poštene in izurjene obrtnike. To omogočil jim je kapital in pa zlata svobcda, ki jc razbila srednjeveške okovi, v katerih so „zdihovali1* srednji stanovi. In tako mali obrtniki danes več ne morejo s krutim kapitalom konkurirati; posledica tega je njihov pogin. Je li to pravično ? Socijalni demokratje in po njih zapeljani delavci mislijo si pomagati s silo s prelivanjem krvi, z oropanjem kapitala, kateri je po njihovih mislih le neizplačen delavski zaslužek;. na to mislijo komunizem vpeljati. Toda sv. Oče zavračajo jih odločno in jim dokažejo, da sfe na ta način vprašanje ne bode rešilo, ampak še bolj zamotalo, ker njili postopanje bilo bi zoper vse naravne pravice. Po naravi ima namreč človek pravico do posestva. Duša loči ga od živali, katera živi le za sedanjost. Duša njegova gleda v prihod-njost, pozna namen in vsled svoje razsodnosti voli in zbira, kar je v dosego namena pripravno in potrebno; in to je gotovo posestvo, katero daje vsega, kar zahtevajo potrebe njegove ; kajti vse zahteve potreb imajo vir v zemlji. Prva pravica človekova je pa gotovo ta, da on biva. Kdor bi ruval zoper njegov obstanek — in to dela tisti, ki mu brani zadostovati potrebam — ta dela zoper naravo. Toraj nihče nima pravice do osebnega imetja bližnikovega. Še bolj potrjuje nam pravnost in nedotakljivost osebne lasti njen postanek. Bog ni zemlje sam raz- delii med človeški rod, ampak je to prepustil človeku samemu. Ta zbral si je pripraven kraj, kjer ni bilo še nikoger druzega, in ga je začel pridno obdelovati, ker vedel je, da je od njegove pridnosti odvisna množina pridelkov. Pusto spremenil je v rodovitno polje in tako zemljo sebi nekako sorodno napravil. Mnogo svojih močij je pustil v njej. Kdo bi mu toraj mogel odrekati pravico do te zemlje ? Ljudje tudi niso vsi jednako močni, pridni, varčni in razumni. Krivično potemtakem zahtevati jednake dele posestva. „Kdor ne dela, naj tudi ne je !** pravi gotovo že koliker človeški rod stari pregovor. Res lepo bi bilo, ko bi lepega jesenskega dne prišli socijalni demokratje, komunisti, ki so čez poletje jedli in pili in lenarili, med tem ko sta vbogi kmetič in pošteni delavec od zgodnjega jutra do poznega večera v potu svojega obraza delala, in bi rekli: Ti pridelki niso samo tvoji, ampak jih bomo skupno vživali. Oddaj jih toraj s svojimi tovariši v državna skladišča, in država bode jih med vse državljane jednakomerno razdelila. Tudi državna oskrb bila bi popolnoma zoper naravne prayice, ker človek z družino in osebno lastjo bival je, ko o državi še niti duha in sluha ni bilo. No, in kdo naj bi potem vladal in oskrboval to komunistično državo? Tudi dostojanstva morala bodo jednako med vse razdeljena biti. Kako iz te zadrege pomoči, ker policaj, čevljar vendar ni isto kot kak general ali minister ? Prav lahko! Policaj zamenjal bode koncem meseca svojo službo z generalom, čevljar pa z grofom ! Dalje potrjuje nam osebno lastniško pravico človek kot družinsko bitje. Ni pravične človeške postave, ki bi človeku naravne in prvotne pravice do zakona odreči mogla. Bog sam jo je posvetil, ko je vstvaril prvo dvojico inobjednem kal množenja v njih z besedami: ,Rodite iu množite se !“ S tem bila je vstanovljena družina, prva in najstareja družba, ki ima kot taka sama, neodvisno od države svoje pravice in dolžnosti. Za njo velja še mnogo bolj pravica do osebne lasti, ker oče nima dolžnosti skrbeti samo za se, ampak za vso družino. Skrbeti mora tudi za prihodnjost svojih otrok, v katerih se. on nadaljuje. In kako bi mu bilo to mogoče,, ako ne bi imel zadostne lastnine, ali če bi bil včinek provzročen-po trudu njegovih rok ne njegov, ampak družili, kar je popol noma protislovno, ker vzrok in včinek sta bistveno zvezana. Otroci so last starišev ; ti imajo pravico in dolžnost odgojevati jih. Zato je tudi proti naravnemu pravu, da se država vtika v družino in v vzgojo otrok in tako šiloma ruši družinske vezi in krči njene pravice. Je li to pravično, da morajo otroci, ki komaj nekoliko odrastejo in bi lahko za pastirje odvrnili, v nekaterih, krajih skoro celi dan v šoli presedeti in se tu vrhu tega še več slabega kot dobrega na uče '? Ali, kjer nimajo svojih otrok, ki bi opravljali to službo, morajo najeti in plačati pastirja, in če ta ne obiskuje redno šole, morajo kazen zanj plačevati V Namen in naloga državina je, čuvati pravice posameznikov, skrbeti za javno varnost in red, ter tako pospeševati gmotno blagostanje državljanov. Le v teh zadevah sme se vtikati v družino, več ne. Toda dela li tako ? Danes ne ! Danes si dovoli vse. Pravice naravne niso jej več svete, ker jih noče poznali, ampak je sebe proglasila za najvišjo postavo. No, zato se pa državi narodjo vedno bolj odtujujejo. Nedotakljiva je toraj zasebna lastninska pravica, sveta je družina. Kdor koli tedaj moti to dvoje, greši zoper naravno pravo. Kdor tedaj državi vse pravice pripisuje, in kdor se poteguje za komunizem, ne bode rešil socijalnega vprašanja. Kako tedaj odpomoči ? Socijalisti trde, da je visoke in nizke, revne in bogate treba v jedno vrsto staviti in tako razloček poravnati. Toda v družbi vlada nespremenljivi red in ta je razločeval vedno različne (dele v družbi) stanove v njej. Stvarnik naredil je truplo prvega človeka iz različnih udov in vsakemu določil svojo nalogo. Jedni opravljajo imenitnejo službo, kot drugi, a vsi delajo v dosego skupnega namena, v ohranjenje celega organizma. In če je tudi najneznatneji ud bolan, že trpi in hira cel organizem, celo telo. Čim višjo nalogo pa ima kateri, tem večjo odgovornost ima tudi glede celega telesa. Kavno tako razmerje vladati mora tudi med udi moraličnega telesa človeške družbe. Nemogoča je enakost, ker neenake so telesne in dušne zmožnosti, pridnost, moč, zdravje, razum, volja itd. Različne so tudi potrebe te družbe. Vse to zahteva različne stanove, ki so vsled svojega manj ali bolj važnega delovanja v dosego končnega namena tudi manj ali bolj imenitni v družbi in vživajo nejednako posest. Odlikujejo se posebno takozvani duševni stanovi, katerim je skrb za duševne potrebe ; duša je namreč v primeri s telesom neskončno imenitneji del. Vzemimo pa, da vsi ti vzroki nejednakosti padejo in da se posestvo med vse jednako razdeli. Kaj bi sledilo iz tega ? Vsak oče delil bi zemljo in premoženje po jednakih delili med svoje otroke in nazadnje hi se od teli majhnih deli-čkov nobeden ne mogel živiti ; tako delajo na Nemškem, kjer se po nekaterih krajih tako zemlja kosa, da otrok dobi za delo kos, na katerem more le jedno drevo rasti. Kdo pa bi potem zadostoval drugim potrebam ? Ali bi bil vsakdo objednem obertnik za vse, ker delodajavca in delavca bi ne bilo? Jednakost je nemogoča, a zato ni med njimi nespravljivega nasprotja, ker narava sama jih vravnava v jedinost in soglasje ; ona zahteva složno medsebojno razmerje; pa ravno to razmerje je danes vsled že navedenih vzrokov nepravo ; zato je je zopet treba vravnati in nasprotje je poravnano. To težavno nalogo pa zamore z vršili le n a j b o 1 j p o p o 1 n a d ružba — c e r k e v. Človeška družba se namreč ne deli le v različne stanove, ampak po svoji naravi obsega tudi veliko bolj popolno družbo : cerkev. Družbe: družina, država in cerkev so ravno tako neobhodno potrebne kot razdelitev v stanove. V njih je človeška družba konkretno vresničena. Vsaka izmed njih ima svoj poseben namen, prvi dve naravnega, a namen cerkve je nadnaraven in toraj mnogo višji. Ona je nesporedno od Bogu vstanovljena. Vse tri so pa iti morajo biti v spojem delokrogu samostojne iu medsebojne neodvisne. Cerkev je y prvi vrsti zmožna delavsko vprašanje rešiti. Država pa ima pri tem važnem poslu sodelovati. Kako izvrstno je cerkev to nalogo reševala, priča nam zgodovina. Na robu propada bil je Kirn glede moralnosti, ko je stopil skozi njegova vrata vbožen ribič od genezareškega jezera. Koliko več kot prostih državljanov bilo je takrat sužnjev, ki niso Rimljanu veljali nič več kot. neumna žival. Kako žalostne bile so takrat sploh socipilne razmere. A nauki, da je suženj tudi po božji podobi vstvarjen, in toraj pred Bogom ravno toliko velja kot sloboden državljan, da delo ni sramotilno itd. premagali so mogočno rimsko cesarstvo. Pavlov list do Filemona nam je posebno dražesten spominek za socijalno delavnost cerkve. Tako delovala je cerkev vsa stoletja, tako deluje danes, in upajmo, da bode z božjo pomočjo rešila tudi današnje dasi zelo pereče socijalno vprašanje. V dosego nadnaravnega namena je cerkev in na tega je ona vedno opozarjala reveže in bogatine. Kdor nima vere na življenje in ž njim na plačilo in kazen po smrti, ta prav dosledno trdi, da je krivica, ker se nekaterim tako dobro godi, a drugim slabo; pri njem zgine pojem pravnih dolžnostij, in življenje mu je res prava zagonetka. Cerkev pa ima ravno večnost za merilo, in zato je le njej mogoče reveža in bogatina zbližati. Pri tem se jej niti ni treba sklicevati na pozitivne zakone, ampak vse lahko vtemelji in dokaže z naravnimi. Tako n. pr. nesmrtnost duše. Prepričanje pa, da bode po smrti večno plačilo vžival, to- laži reyeža in prepreči nevoščljivost proti bogatinu. Ta pa tudi laliko spozna, da tam nima več mnogo dobrot pričakovati, ako bode tu živel v razkošji, a revežu nič pomagal. Če bode pa v-žival zmerno in porabil toliko,- koliker res vse njegove potrebe zahtevajo, a od preobilnosti dal vbožcem, rabil bode s tem pravično in dobro svoje imetje, in potem se mu ni nič bati. Dobro nam potrdi dolžnost bogatinov, pomagati revežem, razmerje med udi v družini, v kateri močni, zdravi in odraščeni udje ne delajo le za se, ampak tudi za nedorasle in bolne. Ko se ti temeljni nauki človeških pravic in dolžnosti začno spolnjevati, zavladala bode zopet sprava med bogatini in reveži, vezala bode obojne bratovska ljubezen. Tudi podpiranje ali miloščina ima t o r a j svoj izvor v naravnem pravu, in sv. vera krščanska jo je le še bolj razvila. Saj je vender popolno naravno, da zemlja rodi za vso veliko človeško družbo, in le kdor je nevreden njenih darov, jih ne more zahtevati. Revež pa ni sam kriv, vsaj navadno ne, ako nima nič lastnine; zato je pa že narava skr- bela, da se na kak drug način preživi. Tudi država ima v tej točki široko polje za obdelovanje. No, in nekaj tudi res stori; ona namreč skrbi, da se zidajo bolnišnice, določila je postavno, da mora delavce, kateri se ne morejo več sami preživiti, občina, V kateri so očetje rojeni, rediti; toda s tem le še bolj tlači nižje stanove, a dela za delodajavce, katerim so pustili delavci vse svoje moči, a na stara leta se jim ni več treba brigati za nje. Tu bi bilo treba radikalne preosnove. Res, da višji stanovi, ki neposredno za blagor države delujejo, višjo stopinjo v njej zavzemajo ; toda je tudi delo njenemu obstanku neobhodno potrebno, in delavci so ravno tako državljani. Da, če vzamemo vse obrtne stanove s kmetom skupej, je teh mnogo več, in oni so podlaga državi, višji stanovi so zaradi njih. No, in ker je namen državi, skrbeti za splošno blagostanje, morala bi se brigati za delavce in jim zagotoviti primeren del dobičku pri izdelkih, da bi se delodajalci ne mastili, kaker se, a delavci stradali. Celoto mora ona varovati, ne pa njih, kateri so varstva manj potrebni. In zakaj se danes to godi povsodi ‘? Zato, ker se je država oddaljila od svojega namena, ker je zavrgla naravne in božje zakone in je sama sebe proglasila za boga ? Cerkev je vklenila v spone, zato krši zahtevo pravičnosti, ki veleva dati vsakemu svoje. Tako rasvitljeni starček Lev XIII. na podlagi naravnega prava. Delavec pa nima skrbeti le za telesne potrebe, ampak mora tudi za dušo kaj storiti, ako hoče svoj končni namen doseči. On mara tudi Boga moliti in častiti; a bogočastje zahteva časa, in ta se mu mora dovoliti od delodajavca (pa tako, da svojim časnim potrebam vsejedno lahko zadosti). Doma imajo mnogi tudi družino, in očetova dolžnost je, da tudi tem nekaj časa v odgojo •posveti. Zato je najbolj pripravna nedelja z nedeljskim počitkom. A ker so tovarnarji danes po največ židje ali pa sploh brezverci, ilelajo pri tem krščanskim delavcem ovire, če le morejo. (Dra stičen zgled deklica iz Milana, kateri se ni dovolilo ‘/s dneva, da bi opravila sv. obhajilo. A ker je sama izostala, bila je precej odpuščena). Mnogo jev tovarnah tudi nevarnostij, ki prete morali n. pr. oba spola delata skupaj, vmes še mladna nedora-ščena. Zasramuje se javno katoliška vera (11. pr. v Galiciji od Žida, ki je šel obhajat.) Silijo se delavci s trdimi pogoji k te-.ženin delu, kot premore njih telo; delati morajo po mnogih tovarnah za sramotno plačo predolgo na dan. Hes je, da se delavec. k temu ne more siliti, kot so se silili sužnji, kajti 011 je prost in delo osebno, a sili ga k temu lakota, ki žuga njemu in družini, sili ga k temu potreba dela. Nesrečna država, ki si v svojej veliki prevzetnosti tako daleč zabredla, da vedno bolj in bolj zgrešaš svoj cilj, poboljšaj se in ne tiraj njih, za katere skrbeti je tvoja dolžnost, v pogubo ! Glej, kak delokrog imaš v navedenih točkah ! Koliko dobrega lahko narediš na tem polji! Hic Rhodus, hic salta! Tu čuvaj pravice svojih podložnih in ne izdajaj jih krutosti in pohotnosti brezsrčnih bogatinov. Skrbi, da dobi vsakdo svoje, da jih ne bode obup tiral do lastne pomoči, do štrajka in nasilstva, kateri jim v resnici ne koristi, ampak le škoduje; kajti delavcu pač hitro zmanjka vsega, a kapitalistu ne. Zvedo se nepravilnosti in krivice tudi hitro, toda vlada seveda nima ušes za nje; kajti potem bi bila že takorekoč prisiljena pomagati; toda: Učakajmo 1 Sedaj še ni nevarnosti za nobenega. Lakote tudi še ni. Če pa pride, bomo pa že pomagali in potrdili akte. Ako pa začno rogoviliti, obrnemo proti njim. bajonete. Čemu pa bi nam drugače ti tudi bili ? Če ne bodo zadostovali pešci, brzojavimo po konjike. O, ni se nam jih bati. Naj pokoljejo nekoliko te ciganske druhali. Je je dovolj, še preveč. Tako nekako modrujejo moderni brezsrčni in brezvestni reditelji javnega blagostanja. Hitro pomoč dobi bogatin Zid, a delavca, aii kmeta naj ta živega dere, in vendar mu nihče ne bode pomagal. Če pa Zidu bolj kaže, pomore si tudi sam s tem, da njega, katerega je gmotno popolnoma, zmolzel, kar s pota spravi, ako mu ta žuga in mu jo nevaren. To ume posebno poljsko pleme. Saj so tako vbili kmeta Tistko iz garvolijskega okraja in menda tudi nekega u-čitelja iz Jaroslava. Ako se v kratkem ne spremeni, in države ne spoznajo svojih krivic, bode se to strašno maščevalo. Vedno bolj se zavedajo tlačeni delavci, že se organizujejo in iščejo zaveznikov, katerih imajo tudi v armadi; saj ta obstoji ravno iz nižjih stanov; ne bodo toraj sebe streljali in nabadali, če še bolj navdušeno zagotavljajo, da bode armada vedno stala za hrbtom liberalcev. Ako bi se krščanskemu socijalistu ne smilil vbogi trpin, ki bode v tem boji tudi mnogo trpel in nič prida dosegel, bi lahko miroval, da bi popadali provzročitelji socijalnega vprašanja v jamo, katero cerkvi kopljejo. Na ta miren in za človeka obstojen način rešilo se bode delavsko vprašanje, ako bodeti obe sedaj sovražni si stranki poslušali svareč glas sv. Očeta, ki so se pri tem velevažnem poln ozirali na pravice in dolžnosti, katere ima vsak človek in vsak stan že po svoji naravi. Jedino sv. Očeta sredstvo vstavilo bode bolezen, katera razjeda in vedno bolj vničuje moralično telo človeške družbe. Bolno telo pa ne potrebuje le zdravila, ki bolezen vstavi; kajti ono s tem še ni zdravo, ker bolezen je je zelo oslabila. Treba je toraj leka, ki udom da moči, da lahko zopet ka-ker prej skupno delajo v blagor vsega organizma, v dosego njegovega konečnega namena. Najbolji lek za to pa je dobra, tečna, naravna hrana, kakeršno ljubi telo že po svoji naravi, in jo je (toraj tudi) pred boleznijo vživalo. Tudi tega niso pozabili modri in previdni vladar sv. cerkve ; tudi v tej točki zadeli so pravo, ko so zaklicali med svet, da imajo društva biti oni lek, ki bode popolnoma pokrepčal zopet se oživljajoči delavski stan. Dokler je bolezen huda, si bolnik ne more mnogo pomagati sam. Treba je zdravnikove pomoči; 011 mora tega samo vbogati in vživati zapisana zdravila. A ko se mu na bolje obrne, mora sam skrbeti, da si popolnoma vtrdi zdravje. Ravno tako se bode delavski položaj začel na bolje obračati v prvi vrsti s sodelovanjem cerkve in države ; a ko se razmerje med delavci in deloda-javci vravna, morali bodo delavci v prvi vrsti sodelovati, da si opomorejo od pretečene hude bolezni. Kapitalisti so po večinoma združeni v delniške družbe; zato jim gre tako izvrstno. Sv. Oče resno poživljajo delavce, naj se poprimejo nasvetovanega leka društev, ki imajo že v najavi človekovi svoj izvor. Oni pišejo : „Glovek je omejen v svojih močeh; to ga vedno naganja, da se veže z zdrugiini v medsebojno pomoč in podporo. Gorje mu, kdor je sam ! Ako pade, nima nobenega, ki bi ga vzdignil. Natorni nagon vodi do skupnosti, človeka torej do državne skupnosti, a tudi v najvažnejše zveze z drugimi ljudmi... Dasi so te družbe zasebne v državi, vendar nima država kar tako pravice prepovedati njih obstanek. Te družbe imajo svojo podlago v naturnem pravu ; in tega država ne more spreminjati; nasproti je dolžna, da se priznava to pi'avo. Ako tega ne stori, dela proti lastnemu načelu, ker ima tudi ona jeunako drugim društvom svoj vir v naturnem nagonu človekovem, kateri ljudi med seboj druži. Pač pa je njena dolžnost, v posameznih slučajih postopati zoper društva, ako ta nasprotujejo pravici in nravnosti, ali sploh javnemu blagostanju."- Toda dela danes država tako? Ne! Ona prerada prepoveduje in zabranjuje vstanavljanje društev, ki svoj namen izvrstno dosegajo. Prostozidarska skrivna društva, ki spodkopujejo vero in nravnost, ki so polna samih zločinov, moderna država trpi in jim daje podporo ! Lepa država taka! Sv. O.če priporočajo čisto cerkvena društva, kakeršnih je že mnogo, in pa katoliška delavska društva. Tudi ta razdelitev korenini popolnoma v naravi. Prva služijo v dosego večnega zveličanja, a druga se ozirajo na gmotno blagostanje, a ker je kraljestvo božje končni namen človekov, vstanovljena imajo biti na dobri nravno verski podlagi. Prepričali smo se, da so sv. Oče posebno in podlagi naravnega prava pokazali, kako le je mogoče rešiti delavsko vprašanje. in da je cerkev v prvi vrsti v to poklicana, ali če se hočemo bolj konkretno izraziti: duhovniki, ki spadajo med prvi in naj-plemeniteji stan v krščanskem društvu. In če rečem, da ima pokorščina do višjih tudi svoj vir v naravi, je toraj jasno, da i dolžnost duhovščine proučavati se najpred socijalnemu vpraševanju in ga potem reševati, da tudi ta dolžnost korenini v — naravnem pravu. Zato pa bode socijalno vprašanje rešeno, ko bodo „vsi duhovniki vse svoje moči in vso gorečnost tej veliki nalogi posvetili in z vsemi pristopnimi sredstvi za blagor ljudstya delovali.“ Bog, temelj m o d ros lov j o. Vsak vek je imel svoje nazore in zavzemal svoje stališče nasproti vedam. Po tem, kaker so se razlikovale njegove težnje, prikrojil in prevstrojil si je tudi vede. Med vsemi veki je brez dvoma novejši vek najskrajnejši Hrepenenje njegovo gre po popolni oblasti in prostosti v mišljenji in delovanji. Brezbožno delovanje se je moralo znanstveno vtemeljiti, da seje moglo tudi na zunanje z lahko vestjo i i celo samosvestno pokazati. V to svrho kažejo ponosno na vspehe v naravoslovnih vedah, v naravozu instvu, liziki, kemiji, ki se baje nikaker ne skladajo s krščansko resnico o Bogu in nadčutnem svetu. Pred vsem je bilo treba modroslovje izkoristiti treba je bilo na podlagi modroslovne sestave dokazati, daje svet večen, sam iz sebe; pamet se je morala prisiliti, da je ‘) Viri: Dr. Fr. Lampe „Vvod v modroslovje11, „Rimski Katolik" 1889,. „Vee luči“, Štiickel „Lehrbueli der PUilosoiihie". privzeti poljuben princip kot vrhovno merilo spoznavanja in resnice in na tem temelji dalje zidati. Tako nam priča zgodovina modroslovja, da se je v 18 stoletji prav na različne, pogosto naravnost nasprotujoče si načine prodajala resnica — in filozofija, kraljica ved, je takrat trpela in veliko zgubila na svoji veljavi. — Trdilo seje, da se mora začeti modrovati a priori; tako Kant, Hegel. Fichte, Schelling. Toda pamet sama se temu protivi. Kako more biti modrosluvec do dobrega prepričan o objektivni resničnosti in trdnosti svojega modroslovnega poslopja, ako nima nobene, gotoyo resnične premise, na katero bi se kot zadnjo pri sklepanji mogel opirati. Temelj take sestave mora biti nekaj gotovega, ker iz ničesar se nič ne stori. Tudi skušnja obsoja a-priorizem v modroslovju: v praksi, takih apriorističnih sistemov sploh ni; ampak navidezno aprioristične modroslovne sostave, slone na poljubno izbranem vrhovnem načelu, po katerem naj se razlaga človek in vse stvarstvo. Tako hoče Fichte (*j* 1814) celi sestav izvajati iz stavka, Jaz sem jaz.11 M,Taz“ spozna, da ga o-ntejuje ne-jaz, in tolco se zave „jaz“ samega sebe, tako pride do spoznavanja. Schelling (1775-1854) modruje: objekt in subjekt mišljenja je absolutno bitje, katero se razcepi v dva momenta, v naravo in duha (identitetno modroslovje). Hegel (1770-1831) pa trdi, da spoznati in pa v istini biti je vsejedno : kar spoznam, to je; s tein, daje kaj v mojem spoznanji, tudi je ali biva v istini. To je bilo za navadno zdravo pamet preveč in s tem je bilo dokazano, da se po tej poti ne pride do resnice. Na tak način seje veda zlo abljala : služiti je motala prosti, vsake spoue rešeni človeški pameti. Resnico so hoteli iskati in najti sami iz sebe, a to jih je dovedlo do obožavanja samih sebe, do trditve, da je človeško mišljenje absolutno mišljenje. Tako se je vgodilo nenasitljivemu ponosu in nevmirljivi častihlepnosti človeški. Človek ali pa država je bog, kaj hočemo še več ! Ako je pa človek bog in mišljenje človekovo, mišljenje božje, izgine vsak razloček med filozofijo in vero ; kaker je čloyek bog in bog človek, tako je tudi filozofija vera in vera filozofija. Ne, v Bogu, v onem neskončnem bitji, od katerega smo mi popolnoma odvisni, mora temeljiti modroslovje, v Bogu in le v Bogu mora sloneti in počivati ta krasna veda, da zadobi resnično objektivno veljavo, da osreči in zadovolji srce, katero hrepeni po eni in edino pravi resnici! Modroslovje obravnava zadnje vzroke vsega, kar je in kar spoznavamo; ono je najbolj splošna veda, katera razpravlja o občnih znakih stvarij: vse tvarinske stvari so v času in v prostoru, v vseh stvareh vlada zakon, da ima vzrok tudi včinek; ona dopolnjuje n. p. naravoslovje s tem, da nam poye, odkod je •cela narava, kak namen ima, v kakšnem razmerji je zemlja s človekom i. t. d. Kaker obravnajo posamezne znanosti vse predmete, katere zamoremo spoznati, tako obdeluje modroslovje te posamezne znanosti, ono kaže, kaj so sploh znanosti, kako podlago. kak namen imajo, ali so zanesljive i. t. d. Iz vsega tega sprevidimo veljavo in korist modroslovja. za druge vede ; modroslovje spaja tako rekoč druge vede pod seboj, da postanejo vse yede ena popolna in celotna veda. Predmet modroslovja je tedaj obsežen in ogromen, vendar ga zamoremo pri razdelitvi tvarine modroslovja ločiti v dve veliki skupini: v naše spoznavanje in v zunanje stvari ali v spoznavanje samo in v predmet spoznavanja. To dvoje se prav pi'i-lega človeški naravi, ker pride človek do spoznavanja po opazovanji zunanjosti; a ne smemo samo soditi zunanjosti, ampak, tudi notranjost, človeške zmožnosti, um in pamet, s katerimi spoznavamo. Potem bode opazovanje zanesljivo iu sklepi bodo-trdni in neovrgljivi. Človek z duhom po čutili posnemlje z vidnih predmetov obrazce, katere duša še gleda, akoravno so dotični predmeti čustveno zaznavanju že izginili. Take vtise od vidnih rečij spreje ma na-se tudi žival. Toda človek kot razumno bitje, zmožen višjega umevanja: on posname iz posameznih obrazcev znake, kateri so vsem takim duhovnim slikam skupni, in združi skupno znake v višjo celoto, v kateri odsevajo vsi posamezni obrazci, združi jih — v pojem. Po tem pojmovanju se še le bistveno loči človek od brezumne živali. Pojmi ali ideje so le delo človeškega duha in kot take se nahajajo le v njem samem. Da pa dobe pojmi višjo veljavo, je treba, da kažejo na nekaj konkretnega zunaj nas. Rešiti moramo tedaj vprašanje, ali imajo taki pojmi le subjektivno veljavo ali tudi objektivno, ali se ne bavi naše spoznanje samo z domišljijami ali z drugimi besedami: je li istinit predmet modroslovja ali ne 1 Od tega vprašanja je zavisno vse naše nadaljno-dokazovanje. Že za Sokratovih časov so bili sofisti, kateri so priznavali objektivno veljavnost le rečem, katere se lahko čutno zaznavajo. Tud' zdaj materijalisti in naturalisti vgovarjajo: kako naj bi vedeli, da je predmet modroslovja istinit, ako ga ni mogoče niti videti niti potipati'? Potem takem seveda tudi za modroslovje. isti-nititega predmeta ni, kajti vseh čutnih predmetov polastujejo se druge vede, zlasti naravoslovje, kaj naj še ostane za modroslovje ? (Dr. Fr. Lampe, „Vyod v modroslovje41 str. 43). Trdno in istinito podlago za istinitost predmeta v modro-slovju nam podaje opazovanje narave, katero se godi po čutih. Fa tem opazovanji sloni naše nadaljno duhovno delovanje, od opazovanja izidejo prvi vtisi, katerih prem šljevanje nas vodi do kakovosti ali iastnostij predmetov. Od sestavljenih pojmov pridemo po zjedinjevanji in druže-vanji k višjim in naposled do takih pojmov, kateri se več ne dado pod jedno celoto spraviti. In taki najvišji, nezdružljivi pojmi so formalna podlaga ved. Lahko se prepričamo, da je objektivna veljava ved odvisna od takih splošnih pojmov; ako nimajo ti vsebine in realnosti, potem vise vse vede v zraku, tudi modroslovje, ki je podlaga drugim vedam ; potem so vse znanstvene knjige sama domišljija in sanjarija, katera spuhti in razpade. Vse umovo delovanje je zunanjim čutom nedostopno, a zaradi tega ni nikaker manj istinito, kaker če bi mogli to notranje duhovno spajanje in razdruzevanje, pojmov z lastnimi očmi videti. Kaj bi koristila čutila, če bi pameti ne bilo, katera pravi, da je istinito, kar spoznavamo s čutili. In ravno ta pamet ne bi mogla spričati kot resnično. kar se vrši v popolno od realnega sveta različnem, višjem duhovnem svetu, v kraljestvu večnih, nespremenljivih idej! Saj ima tudi tu pamet svoj delokrog, delokrog, kateri ji je pripravaeji, v katerem se čuti lahko popolnoma domačo in izvedeno. Kaker ni pamet in um nič realnega, tako tudi pojmovanje ni čutilom dostopno. Ako bi ne mogli in ne smeli pameti zaupati in verjeti, kam naj se potem obrnemo, da zvemo resnico! Tudi zgodovina spričuje, da si je štel narod vedno v ponos, ako je gojil znanosti, da si je štel v prijetno dolžnost odlikovati može, ki so si pridobili zaslug na duševnem polji. In vender naj bi to bile same pene, fraze, vse navidezno in izmišljeno ! Kdo bo tajil logično sklepanje, katero se tudi vrši v nadčutnem svetu ! Naše spoznavanje in pojmovanje torej ni sama domišljija in sanjarija, ampak je resnično in istinito. ltavno tako lahko, da, še z večjo gotovostjo se moremo zanesti na trdnost sklepov, katere napravimo z umom, kaker če si jih pridobimo po skušnji. Kako terja ta resnica, da mora bivati Bog? Ako motrimo umotvor in spoznamo idejo, katera je v njem vpodobljena. lahko sklepamo in moramo tudi sklepati po principu vzročnosti na u-metnika, kateri je idejo v umotvor vlil, a tudi na umetnikove lastnosti. Občudujemo njegovo previdnost, originalnost, duhovitost in lahko še mnogo druzega. Kavno tako nas dovede istinitost naših idej do spoznanja božjih idej, ki se zrcalijo v stvareh, in lložje ideje nas dovedejo do Boga samega. Poleg tega imamo trdno prepričanje, da je ideja ali bistvo stvarij nekaj stalnega, duhovnega, nespremenljivega, nujnega. I-ei ordinationi resistit. Qui anteni resistunt, ipsi sibi damnationem acquirint; nam principes n on sunt timori boni operiš, sed mali. Vis autem non timere potestatem ? bonum fac et babebis laudem ex illa Ideo necessitate subditi estote non solum propter iram, sed etiam propter conscientiam.....................ministri enim Dei sunt in boe ipsum servientes.“ (Rom. Id, 2 — 7.) Tako vidimo, kako revolucija nasprotuje naravnemu redu in Bogu samenu, ki hoče, da se državni oblasti pokorimo. Iz prave pokorščine izvira ljubezen do domovine, državljan mora biti pripravljen vse žrtvovati za domovino, celo svoje življenje. In to po vsej pravici, kajti zaseben blagor se mo- ra v k Ioni ti občnemu. Bog sam tako hoče; kar pa Bog lioče, je dobro, in to moramo storiti. Ljubimo pa domovino tudi zato, ker je naša mati, ki skrbi za nas, nas varuje in vodi do blagostanja. Če smo pa dolžni državo po naturni postavi ljubiti, tako sklepa cerkveni vladar Leon XIII, potem je pač vsakemu kri-stijanu veliko večja dolžnost, da je z ljubeznijo tudi cerkvi vdan. Saj cerkev je neposredno vstanovljena od Jezusa Kristusa, ona zbira ljudi v svoje naročje in jih vodi k večni sreči. Ljubiti moramo tedaj domovino, v kateri smo prejeli telesno življenje ; ljubša pa nam mora biti cerkev, v kateri smo prejeli čeznarav-no življenje, ki vedno traja. — Kaker toraj neizmerno presega namen cerkve namen države, tako so naše dolžnosti do cerkve večje od dolžnosti do države. Sicer pa moramo reči, da sta naturna ljubezen do domovine in čeznaturna ljubezen do cerkve iz istega večnega vira: odtod izhaja, da dolžnost do jedne ne more nasprotovati dolžnosti do druge ; oboje moramo tedaj spolnjevati. Spoznamo toraj, da ste cerkev ni država istega izvora. Obe imate istega začetnika in voditelja. Zaradi tega si ne bi smeli nikdar nasprotovati, ker imati isti večni in neskončno pravični princip, ki si ne more vgovarjati. Ako cerkev in država ne prekoročiti mej naravnega reda, katerega je določil Bog, se najlepše razvijati in druga drugo podpirati. Vendar pa žalibog država ni vedno v soglasju s cerkvijo. Vzrok tiči v tem, da je posvetna družba pozabila, kdo je njen začetnik, kaj je njen namen in katere so meje, med katerimi se-mora vzdržati. Ko prideta tedaj oba organizma v nasprotje, pač ne bomo premišljevali, kateremu naj smo pokorni. Cerkev ne more svo- jim udom nalagati krivili dolžnostij, ker je nezmotljiva in njen nevidni poglavar večna resnica. Nasprotja kriva je tedaj država, ki prekorači svoje pravice in zahteva od svojih državljanov drugo, kaker vera katoliške cerkve. — Tu si stopite dve moči nasproti, <> katerih je naš Rešenik toliki at govoril: mundus in veritas. Nihče ne more dvema gospodoma služiti (Mac. d, 24), rekel je Kristus, kader nasprotno zapovedujeta. V takih slučajih je treba govotiti, kar je Peter z drugimi apostoli rekel gosposki: .Bogu moramo prej pokorni biti. kaker ljudem1*. Dober katoličan je vedno dober državljan ; vendar pa bi moral prej vse pretrpeti, kaker da bi zapustil božjo in cerkveno stvar. — Zato oni naravni zakon slabo poznajo, ki trde. da zanemarjajo državne dolžnosti in pripravljajo vpor oni, ki ne poslušajo države, kader zapove kaj proti cerkvenim naredbam. Tu velja pravilo : Le oni zakon, katerega je dala pravna oblast na podlagi zdrave pameti v splošni b 1 a g o r, more biti z a-k o n. Le ona pamet pa je zdrava, ki ne nasprotuje najvišji pameti — božjemu razumu — ki je izvor vsem zakonom. Spol-ujevanje zakonov toraj, ki je nasprotno Božjemu pravu, ni dolžnost, ampak pregreha. Tudi državni oblasti velja oni svetopisemski izrek: „Kdor vas zaničuje, mene zaničuje". Y'že sv. Pavl je pisal Titu, naj opominja svoje vernike k pokorščini do oblastnikov, toda pristavil je: ..pripravljeni za vsako dobro delo" (Tit. d. 1.), pač pa ne bi bilo dobro delo, ako bi bili pokorni zakonom, ki nasprotujejo cerkvi. Vojska, ki je že tolikrat vihrala med cerkvijo in državo in zlasti dandanes vihra, ima svoj začetek v tem, da so ljudje pozabili Boga, kateri je začetek vsega, in svoj razum stavili tako visoko, kaker bi zamogli brez Boga vse storiti. V tej zmoti hočejo Bogu iztrgati iz rok vse gospodstvo in ga prenesti na slabega človeka. Da natančneje spoznamo težnje moderne države, treba je nekoliko pojasniti stališče države do cerkve. Dasi ravno je prvotni začetek obe h oblasti Bog, vendar je cerkev bistveno druga družba, kaker držav a. Kaker smo že rekli, različen je njujen n a-m e li. Različen je tudi njun p o če tek. Država je le posredno od Boga; razvijala se je iz naravnega reda, ki ima svoj izvor v Bogu. Cerkev je neposredno božjega početka, ker jo je vstanovil Bog-človek. Cerkev in dižava ste tudi različni po svojem delovanju. Cerkev uči nadnaravne resnice, deli zakramente, kratko ona vodi vernike do . večnega zveličanja; država ima skrbeti le za telesni blagor svojih podanikov. Obe družbi ste avtonomni t. j. nobena ni drugi podrejena v svojem delokrogu. Seveda je po dostojanstvu cerkev več radi svojega namena, ali zaradi tega nima nobene pravice vmešavati se na polje državino. Avtonomija je vže razvidna iz bistvenega razločka obeli oblastij. Ta razloček se ne bi mogel ohraniti, ako bi jedna družba posegala v krog druge. Kristus je dal apostolom samo cerkveno pravico; nikaker pa jim ni dal pravice vrejevati državljanske stvari. Iz tega sledi, da nima cerkey pravice nadzorovati državne avktoriteto v tem, kar spada v njeno področje. — Ravno tako pa tudi država nima pravice vmešavati se v cerkvene stvari: zaradi tega je najkrivičnejša usurpacija, ako lioče država cerkev spraviti pod se in jo od sebe odvisno storiti. To krivično posezanje se je neštevilnokrat vže dogajalo in se zlasti dandanes godi. Jasno je tedaj, kako nenaraven in krivičen je cezaropapi-zem. Cerkev in država naj bi bile spojeni, državna avkto-riteta naj bi bila tudi cerkvena. Ta ideja ni krščanska, ker Jezus ni dal svetnim dostojanstvenikom nikdar cerkvene oblasti. Je pa tudi nenaravna. Jedna družba more imeti le jeden smoter. Tako bi se morala oba nameua cerkve in države spoiiti v jednega samega. Moralo bi biti toliko ver, koii-ker je dižav, kar pa je nesmiselno. Kako potrebno je, da je cerkev neodvisna od države, se razvidi iz njenega visokega namena. Človek je vstvarjen za večno zveličanje, do katerega ga vodi sv. cerkev. Ta posel cerkve je najvažnejši iu zaradi tega se mu ne smejo nikdar zapreke staviti. Pri potrjevanji novih zakonov se mora gledati vedno na to, jeli ne nasprotujejo verskemu namenu. Namen države je nižji, kaker cerkve, in radi tega se sme le s takimi pripomočki težiti po njem, kateri niso v nasprotji z višjim namenom. Zgodovina nas uči, da so državljani le takrat srečni, kadar država v prijateljstvu živi s cerkvijo. In ker je sreča ali nesreča države odvisna od onih, ki jo vodijo, zato cerkev ne sme biti prijazna tistim možem, katere pozna kot svoje preganjalce. Temu nasproti je po svoji dolžnosti prijazna tistim, ki prav cenijo cerkveno in civilno oblast, in zato skrbe, da v občni blavor sode-lujeti. Rekli smo že. da skušajo sovražniki krščanstva popolnoma ločiti državo od cerkvq. Trde namreč: »Država se ne briga za cerkev in cerkev naj se ne briga za državo!' To pa se po božji naredbi nikaker ne sme zgoditi. Dasiravno ste cerkev in država druga od druge neodvisni, ločiti popolnoma se vendar ne smete. Država namreč in cerkev sta božjega izvora. Če pa ste obe božji naredbi, zatoraj je nemogoča popolna ločitev. Zakaj Bog je v svojem naravnem redu jednoten; po popolni ločitvi pa bi bila vničena jednca naravnega reda proti vsem, ki so tem zakonom podložni. Tudi državna avktoriteta se mora klanjati nadnaravnim zakonom ; radi tega mora cerkev tudi proti državi svoje zakone zastopati. To pa 'oi bilo nemogoče, ko bi bili cerkev in država popolnoma ločeni. Če se vpraša, kakšna je vez, ki spaja državo in cerkev, veljajo sledeča pravila: 1) Cerkev mora učiti ljudstvo, da je pokorščina proti državi dolžnost, katera izhaja od Boga; svariti mora ljudi pred revolucionarnimi idejami itd. 2) Zaradi tega mora imeti pravico, nastopati proti vsem državnim zakonom in navedbam, ki bi zabile nravni red. V skrajnih slučajih mora seči celo po cerkvenih kaznih, da nepokorne kroti. Državna avktoriteta ima dolžnost: ]) Priznati nravne predpise cerkve kot od Boga postavljene; priznati, da je cerkev edina, ki vzdržuje verski red. Vse svoje zakone mora tako vstrujiti, da ne nasprotujejo verskim načelom. 2) Cerkev, njene obrede in vero čuvati in kjer je treba pomagati in zabranjevati očitna sramočenja vere, obredov, nravnosti, in gledati na to, da se krivi nauki ne razširjajo. Taka bi morala biti krščanska država. Seveda, če so se razmere spreobernile, mora se cerkev vkloniti zunanje. Lahko pa deloma svojo nalogo izvršuje tako, da mladino v šoli poučuje (če je pouk prost!) v krščanskih načelih in tako posredno vpliva na razvoj države v krščanskem duhu. * * * Ker zlas*i dandanes država tako drzno sega v cerkvene pravice, je dolžnost vsacega katoličana, da se krepko vstavi v bran vsem valovom. Treba je živeti po katoliški veri in se učiti verskih resnic, da se z,umore pobijati krive nauke sovražnikov cerkve. Kes je cerkveni predstojnik poklican v to, da brani pravice sy. cerkve ; vendar pa mora v sili tudi vsak drugi stati na straži. Vsak k r i s t i j a n je zavezan za svojo vero o č i t-n o p r e d d rugimi se poganjati, bodisi d a d r u g e vernike poučuje, k a k e r t u d i, da p r e d r z n o s t n e-vernikov zavrača. Mlačni in popustljivi ljudje dobri stvari mnogo škodujejo. Srčnost in uevstra&ljivost je vže pol zmage. Za vspešno delovanje je iieobhodno potrebno, da so vsi jednih mislij. Razum posameznika je slab in lahko zabrede v zmote; zato je Kristus cerkev postavil in ji izročil neskaljeno resnico. Kdor ni s cerkvijo, je zoper njo, in kdor žnjo ne zbira, raztresa. Vsi pa se morajo ozirati v Rim na vidnega poglavarja sv. cerkve, kojemu je Kristus izročil ključe svojih zakladov; on je vodnik vseh : vdani in pokorni mu bodimo !! Še jedno misel! Omenjeno .je vže bilo, da se država ne sme vtikati v zasebne ali družinske razmere. In vendar se dandanes v tem mnogo greši pri vzgoji mladine. Vzgoja mladine je stvar družine, in ne d r ž a v e. Država pa trga deco iz naročja roditeljev in jo vzgaja v svojem modernem, predkrščanskem duhu. Pri tem ne misli, da sama sebi grob koplje, ker jih pita s tistimi nauki, ki so obstanku države nedvomljivo pogubni. Dober katoličan je vedno dober državljan, ker ga vodijo Kristusova prava načela. Duh dandanašnje vzgoje pa je tuj Kristusovemu duhu, zaradi tega nima moralne zaslombe, in tako država sama sebi po svoji vzgoji revolucijo pripravlja. Sad se vsak dan kaže: prejšnje trditve nam lii treba dokazovati, ker vidimo, da niti trenutek ni varno človeško življenje pred ljudmi, kojih um je država razvila v to, da znajo proti svoji vzgojiteljici prav dobro bombe napravljati. Žalostno se dandanes izpolnjujejo proroške besede Simeonove, koje je govoril držeč •Odrešenika v rokah: „Hoc est signum, cui contradicetur P kaj več zvedeti o tej prepovedi, iu smo v ta namen s posebnim pismom se obrnili do visokega ministerstva, naj bi nam blagovolilo poslati dotičui odlok. Pa do zdaj nismo dobili še ničesar, zatorej tudi ne moremo kaj več o tej zadevi poročati. Upamo, da nam bo to mogoče drug' pot. Danica. Slovensko katoliško akademično društvo na Dunaji je ministerstvo po tolik h zaprekah venderle dovolilo! Da, zopet bodo lajiki z duhovniki, duhovniki z laji-ki sodelovali. Edinilo nas bode katoliško načelo. Ker nam je poročilo za list pre-kasno prišlo, zato ta pot kličemo iz dna srca: Bog živi, Bog hrabri naše slovenske katoliške akademike ! Živela «Danica»! Zora puca, bit’ če dana ! --------------------------- „Reichspost.“ Ta list, katerega nevstrašnost občudujemo, katerega tudi načela, dasi ne brez izjeme, hvalimo, je nedavno prinesel o «Rimskem Katoliku* in njega vredni-ku prav ostro sodbo. Članek je skoro od besede do besede preložen iz znanega »Slovanskega sveta.* Mi smo nekemu gospodu, ki ima, kaker smo slišali, pri «Reichsposti», vplivno besedo, razmere na Slovenskem pojasnili. Ako nas gospodje imajo za nezanesljive, ako nas nočejo poslušati, prosto jim ; mi se nikoli nismo poganjali za priznanje, niti za hvalo : Tisti, katerega stvar branimo, nam vzdržuje tudi pogum. A nad vse žalostno je, da se katoliška »Reichspost* tako nemilo zaganja v list, kateri, kaker se je vže tolikokrat priznalo, ima vender odličnih zaslug za probujo katoliškega duha v slovenskem narodu, da se pa ogreva za liste in ljudi, kateri so vže vse mogoče psovke izbruhali proti škofom, duhovnom, proti katoliškemu shodu. Drugo, kar nas žali, je da katoliška »Reichspost* prinaša svojo obsodbo iz »Slovanskega sveta*, katerega razkol niške in panslavistične težnje so očitne. Njegova propaganda obraja vže sad, kar nam priča prestop nekaterih tržaških Slovencev v razkol. Najbolj pa obžalujemo, da «Reichspost» v dotičnem članku pogreva glede naših škofov znano suranjo, ki so jo se zlobnim namenom izmislili slovenski liberalci, kaker bi bili naši škofje, izvršujoči svoj višepastirski posel, le slepo orodje vnanje (menda pruske ali veli-konemške) diplomacije! Škofovski list na slovensko duhovščino iz leta 1887 se je pisal baje le vsled pritiska te diplomacije. Mi ne bomo tu branili viših pastirjev. Rečemo le, da tako sumičenje dela škofe ljudstvu ostudne ! Tako pisanje o-nečešča katoliški Ust, katerega ni Bog postavil niti sodnika niti, in še manj, obrekovalca katoliškim škofom. Bodi, da gospodje na Dunaji ne poznajo naših razmer, a vedeti bi morali vselej, da tako soditi škofe katoličan ne sme nikoli in nikdar. Bodimo demokrati, bodimo radikalni, a v pravem pomenu, kajti vse naše krščanstvo nam bo prineslo le prekletstvo, ako nam ne bodo sveti od Boga postavljeni stebri katoliške hijerarluje. Nekatere trditve v »Reiclisposli* so kar lažnjive, druge smešne, kaker mej drugim primerjanje našega lista in naše politike s «Vaterlandom» ! Pa ni nam namen odgovarjati na po-samne točke. Prosimo gospode, naj bi se boljše podučili o slovenskih razmerah, ker drugače bi znale veliko izgubiti katoliške koristi, katera zagovarjajo. Mi ostanemo radi stvari «Reichsposti» tudi naprej naklonjeni in, kaker doslej, tako tudi v prihodnje nje naročniki in čitatelji. OBSEG III. zvezka „RIMSKEGA KATOLIKA«. Meje državne oblasti: Počet,ek države — Dalje. Sv. Pavel o izyoru in bistvu državne oblasti — Človek, družina, cerkev pa njih neprelastljiva prava nasproti državi — Ločimo mej posvetno in duhovno oblastjo ! — Absolutizem, centralizem, birokratizem — Vstavili absolutizem — Avktoriteta političnih strank in klubov •— Ljubimo politično svobodo! . str. Najnovejša socijalno-politična revolucija pa cerkev in država: „Kulturkampf" — Moderna država v najnovejši socijalno-politični revoluciji — Bodočnost — republikanska ? ............................ Ernest Renan............................................ O nagoti v lepi umetnosti............................... _. -Cnrkveua oldaiSt v avstrijski ljudski Soli . . „ Apologetični razgovori. Edinost človeškega" rodu i Odgovori na vgovore...................................„ Žensko poglavje : Kdo je lepši — „on“ ali „ona“ ? — Naravni poklic ženske : bodi mati pa vzgajaj deco ! „ Rusko ljudstvo v babilonski sužnosti: Kam je pe-trograjska vlada rusko ljudstvo pri vela, kar se tiče šeste zapovedi. — Kako dela in boljša jetnike — Kako očetovsko ruska vlada skrbi za gmotno stanje svojih podanikov — Lažnjiva, krivična vlada dela ljudstvo lažnjivo in nepošteno — Ruska breznačel-nost -- Ruski fatalizem — Sklep . . . „ Časopis................................................. „Rimski Katolik14 — pro donio sua . . . „ Raznoterosti: Razkolne zanjke ^Slovanskega sveta11 — Vspehi moderne države brez Boga — Ali so resolucije kateregakoli katoliškega shoda — dogme — Nekaj o ateizmu in anarhizmu — Dijaški plesi — Nemški jezuit in — Slovani — Darovi za mlade pisatelje — Priloga ...... „ Priloga.