V torek, ietrtek insoloto iiu«j» is v-lja t Mariboru bre* poailjaaja na doni za v je leto a <1. — k, /a pol let* . . 4 — . a mm 1«U > vm M ..
i'11   |MI-I i i Za tse leto 10 (i. — k, za pol leta . U „   — ., i a četrt leta t ,,  i.O ,.
VreitnUtvo in oprani iatio j« t foHponkih ulirah i II, , r.n„is-.-1 it. 117.
Št. 88,
V Mariboru ~T. oktobra 18(>8.
O/u,in i |,i Za navadno dvedtapa*
Trato a* plačaj« i; k r ,......natiaaa 1 krit
5 kr. i* t* ti<ka zkral, I ki i* M tiaka Ifcnt-frVe pitmenka i« plaću -j»jo p.i proaturu.
Za n»k tnek i« plačati kolek (atempelj) ia JO k
Rokopisi as ne vračajo, dopUi naj aa blagovoljna frin kujejo.
TeoaJ I.
Slovenski tabor pri Šempas-u na Goriškem,
(Dalje.)
G. dr. Lav ril! je gotovo najbolj popularen mož na Goriškem. to so kazali navdušeni „živio"-klici, ki so se vselej ponavljali, kedar se je prikazal. Da je svoj predmet izvrstno izpcljaval, kaže njegov govor, ki se tuko-le glasi:
Slovenski možje! Vsak človek ima svoj poklic in svoja opravila, ktera opravlja sebi v korist ali v škodo. Prav tako, ima vsak narod svoja deželna opravila, ktera opravljajo javni uradniki njemu v srećo ali nesrečo. Ti gospodje so v vedni dotiki z ljudstvom. Nekterim plačujemo davke, drugi oprav-ljajo politična opravila, in zopet drugi so naši sodniki. Ker so ta javna opravila prevažna, je očivitlno, da se morajo te služIte deliti le takim možem ktčri najbolje poznajo deželne okoliščine, in kteri z narodom vred isti jezik govore in pišejo in to v namen, da se ljudstvo in uradniki razumejo v pogovorili in pismenih napravah. To tirja tudi čast in dostojanstvu naroda. Ako bi se drugače ravnalo, nastati mora veliko zmot, krivic in Škodo (klici: Dogme, da!), to resnico vsak človek lehko razume, in tako se godi tudi po celem svetu. Le mi Slovenci smo tako nesrečni, da nimamo takih uradnikov, posebno mi goriški in tržaški Slovenci se moramo britko pritoževati, ker je pri nas veliko uradnikov, ki ne znajo slovenski še govoriti ne. Iz tega izhaja  gotova škodil.   To dokazuje govornik z ntkUtlml pođainlml laglid u. svojeg pr»Yiilak»g»
ljeuja in nadaljuje:
Pa ne samo pri nizkih gosposkah se tako godi. Se hujši je pri visokih. Pri naši nadsodniji v Trstu ni nohenega svetovalca, ki bi znal slovensko pisati ali slovensko govoriti. (Klici: Slabo!) Ali je to prav! (Ni prav!) Pa tudi postavno ni. (Ni! ni!) Ker so naše postave v tem obziru še precej dobre, lo premalo so razglašene, zato pripustite da nektere lierem. J?. 1 '-i. sodnega reda od leta 1781 se glasi: „Obe stranki, kakor tudi njuna pravna zastopnika so imajo v svojih pravnih govorili posluževati jezika v deželi navadnega". §.105. pa ukazuje to: „Vsaka pričaše ima posebej preslišati, povedbe pa se imajo kolikor je mogoče z lastnimi besedami prič zapisovati, in vsaki po končanem ispraševanji dajati, da jih sama prebere in podpiše. §. Hiti veleva; čo svedok med prehranjeni hoče nekoliko premeniti svojo povedbo, ali ji kaj pristaviti, ima se na koncu vse zapisati prav z njegovimi lastnimi besedami. Miuisterijalni dekret od 17. marca 18G2 pa ukazuje v 4. §. da morajo sodnije v slovenskih deželah slovenske vloge sprejemati in kolikor mogoče slovenskim strankam izdajati odloke in rešitve v slovenskem jezik«, §. 5. dovoljuje se, ako hi se potreba pokazalo za povabila in dekrete vsake vrste poskrbeti potrebno natisnene obrazke. Glasoviti §. 19. državno osnovnih postav od 21. decembra 18(17 se glasi: Vsakemu avstrijskemu narodu je zagotovljena narodnost v šoli, v uradnijah in sploh v narodnem življenji.
Postave so tedaj precej dobre, ali ispolnujejo so ne. Kdo je tega kriv? (Uradniki), dobro, pa tudi naša poprej sna sužnost, saj ziniti nismo smeli; potem pomanjkanje narodnih šol. A zdaj smo Slovenci sami večidel tega krivi. V dokaz prašam, ali so vsi naši župani pokazali, da so zares slovenski župani? (Ne! niso!) Niso. Se zdaj nočejo nekteri po slovonssko uradovati in no skrbe, da bi si dobili pisarja, ki bi znal slovenski.
Ali smo stopivši v uradnijc tirjali ali saj prosili, da se zapisniki slovenski pišejo, da hi so mogel vsak zaslišamv nam prepričati, alt jo rc3 tako pisano, kakor je on govoril V (liomo!)
Ali smo tirjali od naših advokatov in notarjev, naj slovenski pišejo vse tožbe, prošnje in pogodbe, da hi jih vsakdo sam razumel ? Nismo, (nismo, zato ko no znajo.) In vendar plačamo vsako delo, kdor pa plača, smo tir-jati, .la so orpravek tako spravlja, kakor on želi.
Najbolj krivi so pa tisti, ki imajo postave izpeljavati in jih ne izpeljujejo, odzdaj naprej mora vse to drugače biti.
S postavo v eni roki, v drugi pa z večno pravico, ki jo je stvarnik podelil vsakemu narodu, koga se bomo bali? (Nikoga!) Tirjamo tedaj iti tir-jajmo neprenehoma, saj mora vsak svobodeiT narod sebi v korist sam delati.
Nekteri pravijo sicer, da se ne more po uradnijah slovensko pisati, ker ni naš jezik za to dober. No pred celim svetom rečem: To je nesram-iki Inž. Kdor naš jezik le malo pozna, mom priznati, dajo lep in bogat. Kdor ga pa no pozna, in se ga tudi učiti noče, ta naj molči, in naj no sodi lepi naš jezik po svoji nevednosti ali trmi. Drugi celo trdijo, da Slovenci sami ne žele, da bi so po uradnijah slovensko pisarilo. (Ni res! Mi smo za naš jezik!) Glejte tako nas črnijo naši sovražniki. Osramotite jih, in potrdite tretji predlog našega dnevnega reda s pristavkom vred, da se ima začeti po uradnijah po slovensko uradovati: lire« Ofllotfu. Mi čakamo od leta 1781, tedaj že dolgo časa; vrb tega ne poznajo omenjene postave nobenega odloga; zakaj neki bi pa mi manj tirjali od postav. Trpeli smo Slovenci dovolj, potrdite tedaj celi predlog v čast in slavo mili nam domovini!
(J. predsednik bere .'i. resolucijo in ljudstvo jo sprejmo soglasno. I.   resolucijo   zagovarja  prav tehtno in navdušeno g. Dolenoc
takole:
Tisoč let je naš narod pod tujim jarmom tiral, navadil so je bil tako tega jarma, da ga skoraj čutil več ni. V srednjem in še v tem veku do letu 1848 so gospodarili Slovencem v vladarjevem in v svojem imenu tuji plemenitaši, kajti na Slovenskem bivajoče plemstvo ni narodno, ampak tuje, laško ali nemško; mi Slovenci tedaj uimatno svojega plemstva, kar ni ravno velika nesreča.
Leta 1848. je napočila nova doba, svoboda jo zasijala vsem narodom ; tudi Slovenec jo spoznal svojo sužnost ter so začel zavedati, uprl se je nestrpljivi gosposki in srečno so jo jo otrcsel. — Od tibinal se jamejo Slovenol za narodnost svojo navduševati.
Ali svobodni žarek kmalu je zakrila megla absolutizma; namesto gosposke smo dobili birokracijo, to je veliko število uradnikov , tujcev ali pa potujčenih domačinov, kajti absolutistična vlada je zvesta svojemu načolu „di-vido et impera" — zmerom skrbela, da ne bi se med ljudstvom in vladnimi zastopniki prevelika prijaznost gojila; pošiljala nam je tujcev, da bi nas imeli tem bolj v strahu. Imeli smo tudi nekoliko domačih uradnikov, ali tuja kultura jih jo ukradla svoji materi, koje so se sramovali, in kojo so pri vsaki priliki zaničevali.
Rečem, včasi birokratovske gosposke, so bili časi skušnje; marsikter
M f. 'Lr
Listek,
Od Rene | Iz v. dop.j Da sem pesnik, pošiljal bi od Rene pesniške glase, tako pa morem le dopisniške, ki so suhosuhi, posebno po letošnji veliki vročini in suši, ko je vode malo, vino drago in žeja velika. Hode in voze se po in ob Učni gori in doli razmišljeval sem vse, kar sem kedaj pesniškega o tej proslavljeni reki čital, a vse zastonj, nič me ni moglo s pesniškim duhom napolniti: ah! zastonj človek na Lorolej-no skalo plazi, zastonj Lorelej išče in kliče, ni je! Pa se ve, oni stari časi so minili, zdaj so Lorelejko v Wies-badenu, Badenhadenu, Hamburgu kakor sem vam že v dopisih od tam poročal, in drugih enakih mestih, in le še več ribarjev — ker njih število je veče — potonijo nego nekdaj ona na Reni. Srečna ta mesta! komu niso v milem in dragem spominu, ki jih je obiska val, posebno Baden-Baden s svojim aristokratičnim in pozlačenim obrazom in prelepo švarcvaldsko okolico, a enako šopirljiv Homburg, ter mulo bolj posredni \Vicsbaden! Srečna mesta okrogle srečo, še na lepem Reni se Vas spominjani! Ali kaj jo krasnega na Reni? kdor se je letos po njej vozil, lehko si je ogledal vse, s čimur se Rena ponašati ima; pa težko mu je bilo s plitvo vodo ponašati se. Popotnika, ki se je reki izročil, vstavljala ga je povsotli. Nič ni ugovarjati, da je Rena krasna, in vse je krasno, dobro in lepo, kar je na Reni in ob Reni, — komur vse dopada. — Jaz nikoli nisem z vsem zadovoljen in imam svoje posebnosti. Vinogradi so lepi — pa naši Štajarski bi lehko še lepši bili —, letos, ko je sobice toliko pripekalo, bode bojda vino dobro, pa zato som v gostilnicah le slabega dobival in plačal sem za ilašo „ein Thaler"; grozdje ktero sem dobil in se mi je za naj bolj še hvalilo, podolžilo in zrahljalo mi je zobe, mislim torej, da mi slovenski vinstveniki kaj takošnega tudi imamo. S tem mi jo minila poezija.
Pa mesta porenska! kdo Vas no hvali? jaz ne! res nikakor no! — Uboga ali bogata Rena, si li res „der froic deutsche Rheiti! koliko solz so
jo že zavolj tebe prelilo, in koliko se jih menda šo bode, ko si lepa nisi lepa: kovi, v ktere si vkovana, te grdijo. Kar je pruske zemlje ob njej, je vse nasijano in napolnjeno z vojniškiini oklepi ali zakopi, s silnimi trdnjavami, ki so polne vojnikov in orožja, pnvsodi srečuješ priprave za hoj in smrt, ki strmijo kakor vražje furije, povsodi blesketajo pruske pikelhaubo, ter donijo bobni in neprijetne piščali vojniške. Ko človek v Koblenc pride, ne ve ali je res v mestu , ali le v kasarni : cela stran s silovito trdnjavo Khren-breitstein je vsa proprežena z okopi in zidovjeni, priprave so takošne, kakor da bi se sovražnik že bližal. Pa kedar se do tega mesta približa boj, uboge udove in sirote, koliko solz bodete pretakale!
Ron je kot universitetno mesto še menda najprijetniše porensko; pa Kolonj, toliko slavljen Koln, — to jo prav mesto stoterih smradov in eno dišave. — Kolonj, kdo bi se za tebe zmenil, da nimaš svoje dišavno vode, eau de Cologne, ki jo ženskemu in poženščeneniu spolu neka nebeška rosa. Da s to vodo si Kolonj „Veliki Lama", tvoj dišaven ekskrement tvoji verni častijo kakor verni Tibetčanje in drugi Tartari svete ekskremente velikega Lame. Pa jojnieni, moj nos jo preveč plebejski, niti ni ženski ne požen-soen, ta tvoja „edinadišava" mi je le smrad, ne vem ti zato Kolonj nobene hvale, ne tebi ne tvoji mi strašno zoprni vodi. Igii ako že eau de Cologne ni za te, vendar ti jo staroslaven dom vredna stvar, da si ga pohvališ! Res taje edina, zaradi krasnega stava gotičnega vredna stvar, da si je človek ogleda, pa dom ni dovršen: na nektorib oglih se zida, na drugih pa že v starosti lušči. Znotraj nima nič posebnega, a ker se treh orientalskih mumij tiče, ktere se za sv. tri kralje razglašajo , jaz ne bom sodil o njih, vzlasti v „Slov. Nar." ne. — Kar se življenja na Reni tičo, je prav drago.
Kdor ktero leto „t'asbionable" preživeti hote, gotovo najbolj še stori, če se v Švicarsko poda, na Švicarskem som našel več po boljši ceni in vso življenje in potovanje bolj prijetno kakor kje drugod. Na raznem potovanji vendar sem v llolaudiji najdraže živel in stanoval, draže v holand-skih mestih v sedajni dobi nego prošlo leto ob času velike razstave v Parizu.
kmet si je upal trditi, da je bilo bolje pod staro gosposko, nogo pod vlado uradništva, in to po pravici, kajti birokracija tlači kakor mora.   (Res je!)
Da9iravno živimo zdaj v ustavni državi, se vendar reč glede uradništva ni dosti zboljšala.
Namestu da bi bili uradniki ljudstvu pravi prijatelji, učitelji in zvesti varhi, so mu večidel neprijazni gospodovalci.
Izgled preziranja naših svetih pravic so nam nekteri dobro znani Goriški uradi. Pod Goriško preturo , to je okrajno sodnijo, spadajo skoraj sami Slovenci; tam gre Slovencu dostikrc.t za kožo pa ga uradnika ni, ki bi bil slovenščine v jeziku in pisavi zmožen; sluge, včasih tudi stranke se rabijo za tolmače , kakor da bi se hotelo pokazati, da Slovencu ni treba uradnika, saj zanj zadostuje tudi sluga.   (Tega nočemo dalje trpeti!)
Tudi po družili goriških uradih ne uživa Slovenec tistih pravic, tistega spoštovanja, kterega zasluži kot zvesti državljani in dober plačalec svojih davkov.
Navedel bi lehko še dosti druzih resnic, pa kaj bi jih tukaj razlagal, vsaj je dobro znano da so nekteri goriški uradniki slovenske besede bolj boje, nego hude ure.
Da so tam tako godi, je zraven druzih uzrokov tudi dosti kriva neugodnost, da imamo večino tujih uradnikov, kteri našega jezika in naših razmer no poznajo.
Dokler vlada ostane pri starih načelih, dokler se bode Slovenec v laške in nemške , Nemec in Lah pa v slovenske kraje pošiljal, tako dolgo se bode težko zaželena ravnopravnost uresničila.  (Pa se mora uresničiti!)
Zbrali smo se denes tukaj, da zahtevamo kar nam nove postave zagotavljajo; mi hočemo denes od vlade tirjati, da znani §. 19. ne ostane na papirji, ampak da zadobi tudi za nas Slovence praktično veljavo.
Od tabora sprejeta resolucija čestitoga predgovornika zahteva, naj se brez odlog, ali pa vsaj v enem letu po slovenskih uradnijah čisto slovensko uraduje.
Da vlada temu ložo v okom pride, nasvetujem taboru drugo resolucijo; tabor zahteva v ta namen, naj se podeljujejo javne službe domaćinom, kterih jo veliko število tudi zunaj slovenskih kraj o v.
G. predsednik bere 4. resolucijo, ki jo tabor soglasno sprejme.
O 5. točki: Naj se uraduje v škofijskih in sploh cerkvenih uradih po slovenski; govori g. K lav ž ar, dež. uradnik na goriškem takole:
Duhovščina so je od nekdaj upirala vsemu potujčevanju; stala je trdno in stoji šo dandenes za narod.
Ko se jo v krvavem letu 1848 zopet obudilo narodno čutjo, ko so se jeli tudi po vseh naših pokrajinah čvrsto gibati Slovenci in krepko in stanovitno tirjati svojo pravice, — vzdignila je tudi naša duhovščina svoj glas z ljudstvom, — in ta glas ni popolnoma potihnil tudi tedaj, ko jo vlada zopet ustavo preklicala in nam vso tisto pravico in prostosti nazaj vzela, skteriuii nas jo le toliko božikala, da smo zopet krotki in pohlevni postali. — Ne! tudi po 1849 1. je naša duhovščina narodu zvesta ostala in skrivno pa skrbno jo gojila tisto sveto iskro, ktero bi nam bili tuji, sovražni elementi tako radi udušili in za vse veke pogasili.
In ko so nam časi zopet nekoliko ugodniši prihajali, jela je tudi naša duhovščina ono sveto iskro zbujati in čedaljo bolj oživljati, da se je do ža-rečega plamena vnela, ki šviga zdaj iz naših src, navdušenih za dom in za mili naš narod slovenski.
Kar velja pa o naši duhovščini sploh, to ne velja tudi o slovenskih škofijstvih ali prav za prav o škofijstvih na Slovenskem. Tem imamo marsikaj očitati. In da govorim posebno o našem škofijstvu, — očitati mu moramo, da jo predolgo molčalo in se novednega delalo, ko so v čisto slovenske Brdo vhajali italijanski duhovniki, in sicer taki duhovniki, ki si niso upali ali celo niso smoli služiti v lastni domovini; v Brdah pa so za prostovoljno darilo z laškim podukom zasajali laški duh in laško vraže. Slovenci! ozrite se na britko Dolenjo in Biljano, in prepričate se, da resnica ne laže.
Očitati moramo našemu škoiijstvu , da se je prezgodaj udalo tam, kjer na spodnjem Krasu tako imenovani Bezjaki prebivajo, pripustivši, da se jim jo jelo pridigati v laškem jeziku. Ni davno še, kar se je tam sploh le slovensko govorilo, — sedaj so se Šmartinci popolnoma izneverili svojemu narodu , postali so pravi bezjaki ali narodni pankrti.
Očitati moramo našemu škofijstvu , da je še te dni poslalo laškega duhovnika — in ravno Bezjaka na slovenski Kras, — duhovnika, ki le za silo slovenski lomi, po duhu je pa vseskozi Italijan — in podelilo mu je tako službo, ktero si jo želel marsikteri vreden slovenski duhovnik.
Očitati moramo pa vsem škotijstvom na Slovenskem sploh, da ura-dujejo v svojih uradih večidel le v tujih jezikih. Menijo sicer, da je žo zadosti, da so rešujejo naše slovensko vloge v slovenskem jeziku. Častiti gospodje, zelo se motite! Slovencu ni nikakor zadosti, da se mu njegove pravice le po koščekih nametujejo; — on hoče, on tirja vse, kar mu po pravici gre pred Bogom in pred svetom!
Očitati moramo škofijstvom na Slovenskem , da je menda njih upliv, da so ona kriva, da uradujejo splazi vsi podložni cerkveni uradi v tujih jezikih. — Slovenec! na slovenski zemlji rodili so te slovenski stariši; slovenski mašnik te je krstil; slovenski botri so ti pri krstu priče bili, — pa pri vsem tem spričuje se ti krst v tujem jeziku. — Slovenec! Izmed slovenskih hčera izbral si si nevesto in peljal jo pred altar; slovenski mašnik vama jo lepo zvezo blagoslovil, slovenski svati so vama kot priče na strani stali; -vsi ženitvanski spisi pa so pisani v tujem jeziku. — Spričuje so nam Slovencem obnašanje, spričuje se nam ubožtvo in še marsikaj druzega — vse le v tujem jeziku.
Ali to so krivico , ki se gode slovenskemu narodu, in tem veče in očitniše so te krivice, ker ga ni sposobnišega jezika za cerkveno uradovanje na Slovenskem, kakor jo ravno slovenski jezik; saj je jezik čisto kato-
liškega naroda; in to prednosti nima menda nobeden drugi jezik na svetu.
Da se nam pa te krivice gode, kriva je zraven tudi stara navada in navada je železna srajca. Opomnim pa visokočest. škofijstvom in duhovščini sploh, da ravno ona nam vsak dan pridiga, da kdor v krivicah zastaja in se ne da prboljšati, temu se ne odpusti greh, ni na tem ni na onem svetu.
Zatorej , škofijstva na Slovenskem! zarotujem vas v imenu našega tabora, v imenu celega slovenskega naroda, bodite nam pravična, postavljajte nam vrle sinove matere Slave, vredne slovenske duhovnike posebno na naše meje, — ker tam jo nevarnost in zato potreba, — uradujte nam Slovencem slovenski in velite vsem vašim podložnim cerkvenim uradom, na tudi tako store, — znebite se zastaranib navad, — in slovenski narod vam radovoljno in veselo odpusti — vse stare grehe.
Tudi to resolucijo ■prejme tabor soglasno. (Kon. prih.)
(tovori poslancev v deželnih zborih.
Govor poslanca Hermana
v zadevah ceste med Ptojim in Rogatcem v 14. seji deželnega zbora štirskega 'JI. septembra t. 1.
Dovoljujem si pozornost visoke zbornice obračati na cesto med Ptu-jim čez Monšberg v Rogatec, ker se mi dozdeva, da se važnost to ceste v odseku ni spodobno cenila. Ta cesta, ako pogledamo kam pelje, vežo oddelek štirske dežele s Krapino in Zagrebom, torej s sosedno deželo; ravno tako pelje ta cesta v svoji dalji potezi čez Slatino do Brežic ali tudi v Celje. S to cesto se veže pri Monspergu ona, po kteri posebno vinščaki pogosto vozijo, ktera polje iz Monsperga čez Poličane v Konjice, Vitanje in slovenski Gradec. Vsa kupčija in prometa iz okraja rogačkoga in sosednje Hrvaško se suče po tej cesti v Ptuje; 100 in 100 voz s kislo vodo obloženih se prevaža po tej cesti k reki Dravi na Ptuj, kjer so pa Dravskih plaveh odpošiljajo v Podonavske dežele. Ob tej cesti se nahajajo rovi, ki si od dno do dno več imena pridobivajo , v kterih se lomijo brusi in malinski kamni, kn-menjo za nadgorno kniže in tlak hodnik itd., kar so zopet na mnogih vozeh v Ptuj dopcljuje in od tod po Dravskih plaveh odpošilja v južne krajo ogersko in Podonavsko dežele.
Po tej cesti se suče tudi vinska trgovina vseh gorenjih Haloz; po toj cesti se giblje premnogo gostov v Slatino, ki dopotujejo iz Ogersko in Varaždina. Ako si gospodje ogledajo cestni načrt, prepričali so bodo, da jo Ptujski okraj najbolj s cestami obložen. V Ptujskem mestu so skoraj več cest steka, kakor v glavnem mestu samem — pogled na zemljevid to kaže — in Ptujski okraj ima nad J 25.000 seženj ceste, je torej med vsemi okraji v deželi najbolj obložen. Te velike stroške za cesto je dozdaj sam plačeval in meni ni znano, da bi bil kedaj iz deželne blagajnice podpore prosil ali dobil.
Cesta iz Ptuja v Rogatec jo bolj važna, kakor ona iz Ptuja čez sv. Trojico v Radgono; cesta iz Ptuja v Rogatec bi bila le podaljšana cesta iz Radgone čez Ptuj v Rogatec in Hrvaško, torej je vredna, da so postavi mod ceste prvega razreda.   Torej svetujem naj se to stori. (Nuni priglMonaJt ot>r*lji.)
Govor poslanca dr. Vosiijaka
v zadevah ceste med slovensko Bistrico in Pragarskim.
Ako so ozrete na zemljevid, vidite da vežo mesto slov. Bistrico s železnico postajo na Pragarskem le okrajna cesta druzega reda. Meni žalibog ni bilo mogoče, da bi bil kot prostovoljec nazoč pri dotični seji cestnega odbora; zatorej morem lo-tii ono vzroke navajati, s kterimi mislim visoko zbornico prepričati, da naj bi so ta cesta uvrstila v 1. razred.
Izmed onih 7 vzrokov, zarad kterih se odseku zdi, pa je uvrštenje v 1. razred opravičeno, se jih da čvotero na to cesto obračati.
Ta cesta veže okraj slov. Bistrico in njegovo prvo mesto s železnično postajo na Pingarskem in potem z glavnim mostom deželnim. Na dalje je slov. Bistrica središče promete v notrajni zemlji, Pragarsko pa sredotok dveh železnic, ker se ta ogerskn črta staka v glavno potezo; prometu s Pragarskim je prav velika, ker se tam vsako leto 70.—100.000 centov na vagono naloži, kteri se vsi po tej cesti dopcljujejo. Na daljo se spravlja po tej cesti pridelek mod svet, kakor ga rodi okraj čez lastno potrebo. Tu so. namreč vinski kraji na Pohorji, kteri rode imenitna vina štirska, ki so povsod znana in kterih se vsako leto 10.—12.000 vedrov vozi na Pragarsko in odtod v svetovno kupčijo. Konečno se suče po tej cesti večidel vsa prometa, kar je imata okraja Slovenjebisteriški in Konjiški potem ogersko železnice s sosednjima dežolama Hrvaško in Ogersko. Vsega vkup se vozi po tej cesti zanesljivo 10.—12.000 voz, med temi prav veliko voz, ki dovažajo nazaj grede desko ali blatijo.
Na dalje jo ta cesta edina poštna cesta med slov. Gradcem in Pragarsko. Ona je v najboljem stanji, povsod 3 sožnje široka, 3852 seženj dolga in nima nikjer imenovanja vrednega zidanja. Torej svetujem: V postavo, po kteri se določujejo okrajne ceste 1. razreda, naj se pod čl. 1. uvrsti cesta od železnično postaje Pragarsko do tjo, kjer so staka v državno cesto na na Jožefovi gori pri slov. Bistrici. Za slučaj pa, ko bi se ta nasvet zavrgel, — svetujem: Deželnemu odboru naj se naloži, naj preiskuje, ali je ta cesta vredna, da se pozneje uvrsti med okrajne cesto 1. razreda in naj o tem
V prihodnji SCsiji poroča.  (Kakor mano je obreljal drugi nasret.)
Govor poslanca Hermana
o okrajnih zastopih v 16. seji deželnega zbora štirskega 2C, septembra t. 1.
Tudi jaz si boni dovolil visoki zbornici z nekterimi opombami o postavi zarad okrajnega zastopa postreči, da more deželni odbor na nje nekoliko obzira jemati, ako mu je drago.
Vsa postava stoji na principu zastopanja interesov, t. j. premoženja, ktero so kažo po davku, kar je nanj naloženega. Kako zelo je postava sama proti temu principu grešila, kazal Vam bo kričeč primer: Ptujski okraj ima po ljudskem štcviljonji leta 1857 v okrogli sroti 45.000 duš, v njem leži eno
mesto in en trg in v 4 grupah ima 40 udov okrajno zastopništvo voliti. Neposrednoga davka brez vojne naklade mu je bilo leta l»tif> predpisanega nekoliko nad 100.000 gld.; teh plačuje razred veliko posestnikov !I0.V_> gld. in šteje f>7 udov; razred velikih obrtnikov 3862 gld. in šteje 32 udov; razred mest in trgov - 1 mesto in 1 trg —- 7510 gld.; razred kmečkih srenj, kterih je 7ti, plačuje 80.000 gld. in vsak teh razredov veli In mhn \ okrajno zastopništvo. Će po tein taknm 3 prvi razredi vkup komaj četrtino davkov knieških srenj plačujejo, a vendar BO zastopnikov v okrajni zbor pošiljajo, ali če 32 udov drugega razreda s 386] gld. ravno toliko namreč 10 udov v okrajno zastopništvo pošilja, kakor 40.000 prebivalcev /. 80.000 davka, menda vendar ne bo nihče tajil, da je ta postava napravila pravne neenakosti, ktere je nujno treba odpraviti. Ce se pa pri vsem tem s srenjami tako ravna, kakor bom kasneje pokazal, potem bi Človek najraje celi postavi hrbet pokazal. Na vsej postavi visi madež posebnih namenov (tendencijo*-nosti), t. j. ona daje razredu mest in trgov neprimerno pretežnost nad kmečkimi srenjami. Njena ost je obrnena proti slovenstvu. Veča inteligenca mest in trgov, o kteri se pripoveduje, ni izdaten vzrok za to, kajti tudi med kmečkim ljudstvom — vsaj pri nas — nahajamo in dostikrat več zdrave pameti in več narodnosti, kakor po mestih. Na dalje se vidi postavi na prvi pregled, da je prenagljena; v dotični seji ste je tako rekoč prepodili in s |o v poglavjili o njej posvetovali. Deželni zbori se ne morejo vsako lete skli-cavati, ako so sklicani, morejo le kratko časa zborovati in ker se vedno le državni zbor igra, zanemarjajo se naše deželne zadeve. Vsa stvar je napak obrnena,  deželni zbori so glavna stvar, državni zbor le pritiklina.....
(Tu odtegne i>r«dirilnili govorniku bntdo.)
I) o p i s i.
Iz Ljubljane, 24. okt. A. (Izv. dop.) (En oficosus v boji z drugim; zedinjenje Slovencev; kdaj bodo volitve?) — Kraka sraki oči ne izkljuje, pravi star pregovor, ki nam je prišel na misel te dni. ko je jel polemikovati „Tngblutt" proti stari teti ..Laibaclierier'. Prinesla je namreč nek uvoden članek „Zur Verstiindigung", nad kterim se huduje uvodni člankar „Tagblattov", posebno pa zarad konca tega članka, kjer je govor o slovenskem gibanji, ki se je začelo naenkrat tako živo kazati., „Tagbla ttov" oficiosus pripoveduje, kako so deželni glavarji pospeševali najprej skrito, potem pa očito slovensko stvar, ter jo pritirali do te stopnje, kjer je zdaj. Kaj hoče reči ta modrost, res si ne vemo raztolmačiti in zastonj napenjamo spomin, da bi iznašli tiste deželne glavarje, ki so se tako strašno pregrešili ter pospeševali tako izdatno našo slovensko reč. Da je 1 >il baron Schloissnig vsaj nekoliko pravičen mož, to je res, ali še lo potem jo pospeševal nekoliko slovensko reč, ko ni bil več glavar dežele, prej pa soje držal zelo reservirano. Kako je pospeševal Bach našo reč, to je menda še vsakemu dobro v spominu, in sedanji naš deželni glavar si gotovo ni še nakopal na glavo strašnoga greha, da pospešuje slovensko reč. Žalostno bi bilo za našo stvar, ko bi šo morali čakati, da jo naprej tira s svojim pokroviteljstvom bodi si kteri hoče deželni glavar. Zdravo jedro, ktero ima v sebi narodna ideja, pri nas prodira samo ob sebi vse ovire, in bodo zmagala ta ideja, naj se ji vstavljajo še tako vsi Dežmanci. Da so se ravno zdaj v našem mestu nekoliko na vrh skolehali, kaže le, da so v Ljubljani razmere posebno čudne in nenormalne; da pa to ne traja večno , tega nas uči zgodovina zadnjih let. Naj tedaj ne pojo prezgodaj slavo, kajti burja zna priti iz Beča ali od drugod, in razpihati vse njih malo vladarstvo.
Daljo se čudi „Tagblattov" člankar nad tem, da tabori menda dunajski vladi ne presedajo, ter pravi, da on dobro ve, kako se tabori delajo. Kes škoda, da ta modrijan ki ima menda „recept" za delanje tahorov vedno pri sebi v žepu, ni sam napravil na Kranjskem nekaj taborov, ker ve* da bi svojo stranko okoristil s tem. Ker tako dobro ve, kako se tabori delajo, svetujemo mu, naj naredi on vsaj kak „tabor nemški", ter naj kvasi tam „von dem praetisehen Sinno unseres Ladvolkes" itd. Videl bo, kakošen bode jzidl Dn na to polemiko ne držimo dosti, to se lehko misli, saj vemo da tudi na Dunaji včasih napravljajo otlciosi kak turnir med seboj, da bi sipali pesek v oči kratkovidnežem.
Zedinjenje Slovencev preseda po zadnjem taboru vsem toni ollciozniin patronom in V dolgih člankih si prizadevajo dokazati, kako abotno je kaj tacega misliti, kako nemogoče to izpeljati. Mi no bodemo dosti poslušali njihovih glasov; ideja, ki jo je izreklo pod milim nebom že nad 30.000 Slo-L vencev, širila so bodo vedno bolj in bolj , in postala politična misel vsacega Slovenca, ki jo bomo v vse ljudstvo zanesli. Povsod se bode narod nnš, ki je bistrega uma navdušeno prijel te misli in znamenito je, da ravno isti so jo izrekli prvi, ki se hočejo pridružiti nam kranjskim Slovencem, da sojo izrekli štajerski in primorski Slovenci, kakor bi jo bili gotovo tudi koroški, ko bi jim no bilo zabranjeno povzdigniti svoj glas. Želimo tedaj da bi knjižica, ktero hoče izdati politično društvo v Ljubljani, v tej stvari izšla še to leto, da je narod dobi kakor hitro je mogoče v roke, ter bode v taborih, ki jih hočemo napraviti na spomlad, tem bolj podučen v tem vprašanji, in šo odločnejše povsod izrekal, da jo to njegova volja. Samo na Štirskom nameravajo drugo leto napraviti zopet štiri tabore, in gotovo drugi Slovenci no bodo zaostajali. V ogromnih skupščinah pravimo svetu, da hočemo biti združoni, in taki glasi se bodo prej ali slej morali slušati.
Volitve za mostni zbor menda ne bodo to leto, timveč še lo po novem lotu ker šo ni slišati, da bi se delalo kako uradne pripravo zanjo. Vendar je treba že zdaj misliti nanje in delati kar je moči, da se no utrdi preveč nasprotnik, ki že dela tudi na vso kriplje, in kteremu jo ugoden sedanji političen stan. Le z krepkim delovanjem je mogoče kaj doseči, naprej že obupati, ne velja in ne more [peljati k zmagi. Če pa podležemo, vedeli bomo, da nas meče c.kr. služabno uradništvo, ne pa meščanstvo in ljudstvo. Naposlod pa vendar bode menda enkrat zmagala misel ne samo pri nas, te-muč povsod v Avstriji, da s staro birokracijo se ne dela ljudsko mnjenje, in
upati je, da se bode povsod odpravila pravica glasovanja za občinski in deželni zastop od strani llnSabnikov menjajurih m tistem, uradnikov. Proč s tomi volilci!
Ptuj, 2.".. oktobra, |Izv. dop.] Prvi korak po interpelaciji slovenskih poslancev v štirskom zboru je vlada storila; viša deželna sodnija je spet enkrat svoje uradnike pnprašala, ali znajo slovenski ali ne, kar je tudi pred (i leti storila, in od česar smo presneto malo korist videli. Razposlala jo namreč oglas na vso sodnijo s tem, da morajo lodnijati uradniki i/.vestiti, ali so zmožni slovenskega jezika v pisma in govoru, ali samo v govoru, ali dovolj ali sovr.šno, in ali bi se mogla postava, po kteri je 1867. lota na Kranjskem slovenski jezik v ura.le vpeljan, tudi na slovenskem Štirskom vpeljati. To bi bil začetek, ki bi nam ravno ne bil nevšeč, ker hi nam vlada harem pokazala, da ima resno voljo, v toliko adrosah izgovorjeno tirjanje štirskega slovenskega ljudstva i/polniti.
Ali če nekoliko dalje pogledamo, vidimo, da je vsa ta volja le kakor glediščini zastor, kteri se od daleč blesketa, blizo pa s svojimi nepravimi barvami oči nadleguje. Več tedaj, kakor ta vladni korak nam je povod pri srcu princip, kteri je vlado vodil pri njenem prvem naskoku na slovenske želje obzir vzeti, in kteri nam vso našo nado naravnost spodkopuje. Vlada ne praša , ne sluša slov. ljudstva, ali bi sp mogel slovenski jezik v urade vpeljati, nego na uradnike se ona obrača, na sodnijskega predsednika, na dninarja, za kterih voljo je po njeni misli ljudstvo na sveti; pa naj zadnji Urndnijski slona slobodno pred govori, kakor celo ljudstvo, in reče, da on ni za vpeljavo slov. jezika v urade — rkor ga mi pisati ali govoriti ne znamo ali nočemo". Tako je osoda dolgo-letnega pravičnega zahtevanja naroda prepuščena dobri volji malega števila uradnikov-birokratov, ljudstvo pa mora gledati, kako je njegovo sveto pravo le samo podlaga nekoji „peti". Enako kakor vlada, ravnajo z nami tedaj tudi naši uradniki, akoravno je med njimi dosti takih, kteri z veseljem pričakujejo, da hi Slovenci enkrat svojo pravico dosegli. Vorjite mi pa tudi, da uradniški glavarji ves svoj upli'. zastavljajo, da Bo nobeden uradnik ne bi tako klasificiral, da je slovenskega jezika z mož en; hudo razkačeni so pa, ako se kteri predrzne zapisati, da gaje „sovrino zmožen14; da jim uradniki tu tudi ustrezajo, se ne smemo čuditi, ako premislimo, da uradniku, kteri jo v svoji 20—30 letni službi z velikim trudom si poln predel „Šimelnov" za vsako potrebo nabral, in v nemškem iirndovanji neko priročnost dosegel, ni vse eno, zdaj na enkrat v drugem jeziku pisati početi, če tudi ni sovražnik slov. jezika.
Ali tako so začeli Hrvati, Ogri in drugi narodi, kteri so po časi neko politično samostalnost zadobili, uradovati, iu tudi mi ne vemo, na kak drug način. Ministcrstvo pa, ktero pravice in zahtevanja ljudstva birokratom , kteri nikoli niso prijatelji ljudstva bili v razsodbo prepušča, ne zasluži imena: ljudsko, in na ta nje opominjati imajo naši poslanci zdaj v drž. zboru priliko in dolžnost in jo sponieniti, da se vse njeno delo konečno le po pravu po pravičnem tirjanji, in po tem kar je ljudstvu dobro, ravnati mora, in da volja , ali korist uradnikov spada še le v daljo vrsto. Mi stojimo tedaj tu močnemu stanu nasproti, kteri sploh v ozki zvezi z vlado stoji, kteri dozdaj ni nikdar maral za ljudske želje, in kteri v svoji večini, ki jo še dozdaj pro-tinarodna „neinška" , tudi na dalje ne bo jemal Slovenca pod svoj zaščit, dokler razdeljenje Štajerske, t. j., dokler zjedinjenjo Slovencev v eno administrativno celoto ne bode faktično izpeljano. Ravno tako pa zahtevajo naši narodni uradniki, kterih število se sploh bolj množi, sleorajšno zjedinjenjo Slovoncev, ker sedanje neugodne okoliščine so jih v tako stisko spravile, da jim lo ta alternativa ostane, od naroda celo odpadniti, ali pa svojo boljšo prihodnost narodu žrtvovati, kaj druzega jim ni mogoče. Graška deželna sodnija je jasno izrekla, da za Slovence pri njej ni prostora; kranjska deželna sodnija tudi štirske Slovence odbija — kar nji nikdo zamoril ne bodo. Kam tedaj z našimi uradniki, prašamo mi liberalno ljudsko vlado, in njeno stranko'/ K graški deželni sodniji pridejo tedaj le graški in ljubenski nemški uradniki, v Ljubljano novomestni in ljubljanski, štirskini pa je v Celji pot zapita, kjer osem slovenskih uradnikov zna veliko stopinjo okrožnega svetovalci doseči, in še po večini zdaj niso domači.
Ako slov. uradnik hoče dalje, mora najpred v požar, da se celo prerodi, mora narodu odpasti , da več še mora : trdno tajiti, da zraven nemškega tudi slo v on s k i jezik govori, ker mu vse nič ne pomaga, kakor so je res zgodilo, da se je eompetentom, kteri so kakor hudi renegati in kakor naj bolj „veiie isungstreii" znani, odgovorilo, da se na službo pri graški sodniji, kakor Slovenci naj nikdar ne zanašajo. To je tedaj osoda slovenskega uradnika, in ako kedaj slovensko uradnike, imeti hočemo, moramo zjedinjenjo Slovencev tako dolgo zahtevati, dokler se nam ne dovoli. — V obče mi želimo, da slovenske peticije za zedinjenje Slovencev nebi nehale, in da bi se u e p r en cb 1 j i v o do zadnje, pošiljale na deželni odbor, kteri je v prihodnji seji deželnemu zboru izročiti ima.
Sponieniti še moramo, da vlada pri nas na drugi način slovenski jezik v urade vpeljava, kakor na Kranjskem pod „reakcijoner" razkričanim, iu natn Slovencem vendar veliko bolj prijaznim Hvctoni. Tukaj vpraša vlada uradnike, ali oni to za dobro spoznajo; na Kranjskem se jo zapovedalo, da se v uradih slov. jezik rabiti mora; in kdor jezika ni zmožen, naj se oglasi da bode prestavljen , ali kolikor so mi spominjamo, tega nobeden ni storil, ker se je vsak bal, da bi mu škodilo, tako bi se tudi pri nas zgodilo, ali pravil volja mora hiti.
Iz Belegagrada, 22. oktobra. |izv. <lop.| Poslednjo preiskavo z ostalimi sokrivci ubojstva ranjkega knjeza MihajlaObrenoviča, počela se jo 19. dan t. m. zjutraj. Najpred jo državni tožilec razvil tožbo zoper njih osem in zahteval smrtno kazcu za Majstorovića, bivšega profesorja veliko šole Dragutina Stanojeviea, Kuzinanaviča, pomočnika načelstva smoderevskega Milojeviča in (ioričičn. Za ostalo trojico jo tirjal kazni do pet let zatvora. Včeraj so bili na izpraševanji Vučićcvič sin znanega nekdaj pod Obrcnovičom
T
in Karažorgjevičcm predsednika zbora, ki je onda skoraj vse bunc v zemlji rokovodcl. Proti njemu stoji to, da je dobil od knjeza Karažorgjeviča 400 cekinov, da bi jih upotrebil na prevrat v zemlji, kadar dozna za ubijstvo knježevo, za ktero mu se je povedalo. Drugi je bil Antonovič. nastojnik Ka-ražorgjevičevih posestev v Topoli. On priznaje, da je vedel za ubijstvo ali da je to držal za šalo, navodeč: da se je že 4krat govorilo o istem delu nad knjezom Mihajlom, pa da nikoli nić iz tega ni bilo, pa je to ravno o tem mislil. Pravil je, da so v Srbiji zaverc proti življenju knježevemu navadne, pa zavoljo tega se ni mogel nadejati, da bo stvar res tako daleč prišla. Dokaz temu, da se on ni z ubijci mešal, in da ni poskušal prevrata učiniti. Poslednji Stanko Zdravkovič krčmar pri srbski kroni priznava, da so se ubilci skupljali pri njem in to na zahtevanje Karažorgjevičevo, da je odstopil Pavlu Rado-vanoviču eno sobo,' za ktero mu se je plačalo 600 cekinov; kaže pak, da o zaroti nič ni vedel.
Denes je bil Majstorovič na preiskavi. On jo bil najkriviji od tih morivcev. Ali on so poziva pred sodnijo na pritisek, pod kterem jo moral priznati stvari, ktere pred sodnijo oporekovati mora. Na vprašanje predsednikovo, pod kakim pritiskom je priznal, odgovori, da je za njega žo pritisek, ako sedi v mračni sobi, ako je razstavljen od svoje družine, in samo sodjenjo da smatra za pritisek.
Politični razgled.
(Ločitev tržaške okolico od mesta) sklenili so vsi okolični zastopniki 22. t. m. zbrani v Bojani. Dotična prošnja ima 20 točk, ktere naštevajo vzroke tega sklepa. Prihodnjič natisnemo vso to zanimivo prošnjo, Čast okoličanom, da spoznavajo svoj stan in se po postavnem potu brigajo za svoje pravice in svoj prid. „Prim."
Državni zbor bo neki 8. novembra nehal zborovati, 12. nov. pa so snidejo delegacije, ki imajo zborovati do i), decembra, 16, dcc. se potem zopet prične državni zbor. Proračun za leto 1809 se bo drž. zboru še le predložil, ko so sklenejo delegacije. Osnovo kazenske postave, ktero je bilo ministcrstvo zbornici predložilo, hoče zdaj pravosodni minister nazaj vzeti; razlogi, ki se nam pri tej priliki pripovedujejo, morajo nas le malo podučiti, odprli so nam le veselo upanje, da Bog ve kako dolgo še ostanemo pod pretečim kazenskim zakonikom iz stare absolutne dobe, zakonikom, o kterem je vsaj ta sodba splošna, da se nikakor ue ujema z drž. osnovnimi postavami. Kaj so da vse s tem zakonikom v roki obsoditi, kažejo nam skušnje vsakdanjega življenja.
Iz odborov državnega zbora se izvoda, da se ministerski predlogi odobrujejo, somtertjo z malimi spremembami, ki pa nimajo nobeno veče vrednosti. — Glasonošo zborove hočejo zdaj napraviti liberalno shodišče, čegar namen je ministcrstvo skozi iu skozi podpirati. Lepa liberalnost, ki druzega no ve storiti v rešenje države, kakor podpirati omahujoče ministcrstvo.
Državnega poslaeca Groutcrja bodo postavili pred „krvavo sodnijo" zarad nečega govora pri zboru v Hartu na Tirolskem. S preiskavo se bo tekoj lakko začelo, ko bo dala državna zbornica potrebno dovoljenje. Cerkvena, narodna in državopravna opozicija ima res v Avstriji najobširnejo svobodo — molčati.
Vlada tirja od Cislajtanijo 50,548 novakov. Ogcrska jih je dovolila 40.772, a le s tem pogojem, da tudi „naš" državni zbor dovoli, kar so od njega zahteva. Ko je poslanec dr. Sturm nasvetoval, naj da Cislajta-nija 48.000 novakov, ktero število bi bilo v pravem razmerji z ogerskim številom, bila sta tekoj ministra Berger in Tfcaffe pri rokah in sta trdila, da mora Cislajtanija ravno 56.548 mož dati, ker bi so sicer no bilo izogniti razdvoju z Ogersko! Cislajtanski najviša gosposka je torej Translajtanija; vse naše postave se morajo ravnati po ogerskih; kaj jo storila z državnim dolgom je znano ; zdaj nam diktira šo davok na krvi.
Časopis za delavce „Delnik" v Pragi je prepovedan; njegovega vrednika pak je berič v ječo odpeljal. — Ob enem se poroča iz Carigrada, da jo turška vlada vstavila časopis „Lavant Herald" in sicer natirjatev egipčanskega nam. kralja!
V Tirol ah so se vsi opozicijonalni tabori prepovedali. Na Češkem je treba lo vsaj cesarjevega sklepa in ministerske naredbe, da se je vstavila drž. osnovna postava, v Tirolah zadostuje prepoved priprostoga okrajnega glavarja.   Gleiches Rccht liir Alle!
Tirolski deželni zbor, ki ni hotel plesati, kakor jo vlada piskala, razpustil so bo okolo božičnih praznikov.  Tako pripovedujejo „N. Tir. Stim".
Na Ogerskem so izdelali neko postavo o narodnostih!; ktera je pa tako enostranska, da celo „N. fr. P.u, kteri se menda vendar ne more očitati, da bi bila kak slovanski ultračasopis, o njej piše: „Osnova postave o narodnostih bo v Magjarih javeljno koncu zadostovala razen prcstavljalcem. Teh bo odsihmal cela ceha, ker se mora po magjarski „ravnoprrvnosti" ne-mudomo vso v magjarščino prestaviti, kar že ni s piva magjarski izdelano. Dobro bo, ako se inonarodnjaki v Ogerski preskrbe z malimi prestavljalci, ktero bodo lehko v žepu nosili, z liliputanskimi prevodniki, ktere naj vedno seboj nosijo , da bi so lo ne pregrešili proti smislu in besedi postave o narodnosti. Res je to nekoliko neprilično: potem bo pač najbolje, ako vsi svojim otrokom magjarščino v glavo vtopo, da jim ne bo prcstavljalca treba. To je potem naj popolnejša ravnopravnost: Vsak deželan ima pravico in dolžnost posluževati se magjarskega jezika po uradih in zunaj uradov". Da za tirjatvo po narodni ravnopravnosti ti k raj Litve, zvita „N. f. Pr." nima nego psovanje, umeje se pri njeni znani „objektivnosti" ob sebi. ■I •. Ogerski Usti so začeli z večo prijaznostjo govoriti o č e s k ih tirjatvah.
Izdatolj iu odgovorni vrednik Anton Tomšič.
Ministerska naredba je izročila okrajnim glavarstvom na Gališkeui nektera namestniška opravila. Shodišče galiških državnih poslancev je s tem nezadovoljna iu hoče vlado v zbornici interpelovati. Ali se s tem pričenja opozicija te stranke?
Včeraj je bilo v Pešti posvetovanje o reškem vprašanji; od hrvaške strani so šli Pejačevič, Suhaj, Bedekovič in Zuvič tje. Komu bodo ti možje služili, kažejo njihova imena.
Revolucionarno gibanjo v Italiji je prav živo. Javni in skrivni republikanski časniki, društva, shajališča po vseh večih mestih neutrudljivo delajo za republikanski program; celo Florenca se je jela gibati. Pri toni ni treba praviti, da se klici po Rimu iz nova slišijo dostokrat iz prav znamenitih ust. Tako je minister Breglio zadnje.dni^rekel, da tako zvesto upa zedinjenje Rima z Italijo, kakor je prepričan, da bo drugo jutro sobice vzhajalo; toda stavbe, kakoršna je svetovna oblast papeževa, ktero so stavila stoletja, ne more mlado italijansko kraljestvo v nekterih malih letih podreti.
Iz Bukarešta se javlja ogerskim listom, da bo knjez Kari za letos opustil svoje potovanje v tuje dežele in sicer zato, ker se mu je iz Berolina tako mignulo. V Bukarešti plešejo, kakor v Berolinu godejo; vendar ima tudi Ruska precej upliva. Te dni je prišlo nekoliko pruskih častnikov v deželo, kteri imajo vojaškko organizovati. Napravila so bo boje ljudska vojska 200.000 mož.
V kratkem se prične deželni zbor Pruski. Nadejati se je, da bo kralj pri odpiranji marsiktero važno rekel o zunujnih razmerah.
Spanjska se mirno vreduje. Kar so imeli posamezni voditelji nasprotnega in navskrižnega se jo moralo opustiti, stari boji pozabiti in osebno nevolje premagati. Glavni stranki, zmerno liberalna in demokratična, ste složni, dasiravno za zdaj prva nadvladuje. Izraz te sloge in pogodbe med njima je manifest, kterega je razposlala začasna vlada do španjskih zastopnikov pri tujah vladah. Ta spis obširno popisuje vzroke, ki so i/budili upor. O načinu prihodnjega vladanja se spis ne izreka odločno, vendar je videti iz njega , da se začasna vlada nagiblje k nionarhičnemu principu nadejajo se bolje prihodnosti od ustavne države. Sicer pa bo o vsem tem konečno raz-sojeval ustavodejui zbor, ki se snido 15. decembra. Ta zbor se bo izvolil v splošnih volitvah, vendar pa bo začasna vlada imela pri izboru preveč upliva, da bi jej tudi v zboru ne obveljalo, kar bo ona sklenila. Torej smemo že iz zadnjega manifesta sklepati, da bo brž ko no postala Španjska liberalna država, da bo pa svojo svobodo lo na pol vživala, ker bo oklenila svojo osodo na monarha, če tudi ustavnega, namesto da bi v svobodni republiki vživala sad svojega srečnega upora. Ljudstva se še prerada prepuščajo tujemu vodstvu in lastni vtragljivosti!
Francija si prizadeva, da bi se s spanj skega prestola izključile vse vladarske hiše evropskih velevlasti.
V severni Ameriki se vse suče okolo volitve novega predsednika Največ upanja ima Grant. Dosedanji predsednik je neki zelo nepristransk in pripušča tudi najvišim uradnikom, da po vesti in volji agitirajo, za kogar jim drago. — Voditeljem naših volitev bi se menda to vedenje ne zdelo dr-žavnoliberalno!
Kaznc stvari.
* (Šole v trž aški okolici.) Pretekli teden so deželni poslanci, zadnji četrtek pa vsi župani iz okolico podali naslenjo prošnjo: Visoko c. k. namestništvo!
Med mnogimi krivicami, ktero so so nam okoličanom od laško, nam jako dobro poznane stranke mestnega svetovalstva zgodile, zabolelo nas je prehudo tudi ta, da jo ta stranka odstavila brez vsacega vzroka najboljše učitelje naših otrok, ter imenovala na njihova mesta druge, o kterih gre glas, da naš jezik skoro nič ali celo malo znajo, da tedaj niso sposobni naših otrok učiti; in drugič, da so večidel sovražniki našega slovenskega naroda, pripravljeni delati za „nedovršeno Italijo".
Mi smo odgovorni Bogu in Avstriji, kteri smo vedno bili in smo tudi zdaj najzvestejši, za svoje otroke, zato jih nikakor ne damo potujčiti.
V rokah visocega c. kr. namestništva je, da nam odvrne to novo nadlogo. K sumljivim in nesposobnim učiteljem ne pošljemo nobenega otroka v šolo.
Ti vzroki naj bodo in morajo biti zadostni, zato še omenjati nočemo varčnega gospodarstva, na ktero bi imela vsaka občina posebno gledati: dobrim in zmožnim učiteljem bi morali plačevati počitnino, slabim službo, za cerkveno orgijanje najemati zopet plačane ljudi, ker novi učitelji tega no znajo; to je denašnje varčno gospodarstvo mestnega starešinstva, samo da bi se širila tla za nedovršeno Italijo.
Mi no zahtevamo ničesar, razen pravice, za to pa stojimo, kakor kraška stena.
Mi vidimo krivico v tem, da so so nam vzeli dobri učitelji in slabi dali, zato prosimo slavno c. kr. namestništvo: naj ono nas varuje in ne potrdi sklepa mestnega svetovalstva, ampak naj o tej zadevi ostane začasno vse, kakor je bilo poprej, dokler se same okolico zastopniki o tej stvari določno ne izreko.
V tržaški okolici dne 22. oktobra 1868. „Primorce."
Dunajska borza od 2(1. oktobra.
.r.°,0 metaliko  57 il. 30 kr. Kreditno akcijo 212 II. 70kr.
r>% m< talike / obresti v maji in nov. 58 H.flO London 115 fl. 80 kr. 5»/„ narod, posojilo  02 H. 10 kr. Srebro   113 fl. 00 kr.
1860 drž. posojilo   85 il. — kr. Cekini   5 fl. 49'/, kr
Akcije narod, banke   791 11. — kr.
Tiskar liriunrri Jan/i«
Lastniki: Dr. Jož« Vošnjak In drugi.