SOBOTA 50. IX. OB 20. uri * NEDELJ A 1. X. ob 15. in 20. uri GOSTOVANJE ŠENTJAKOBSKEGA GLEDALIŠČA IZ LJUBLJANE MARIN DRŽIC: DUNDO MAROJE Komedija v treh dejanjih. Prvič igrana 1550. leta v Dubrovniku. Prevod po dr. Fotezovi priredbi in originalu. Režija: L. Hribar Scena: inž. arh. M. Rupar OSEBE: Dundo Maroje, dubrovniški trgovec . F. Penko Bokčilo, njegov sluga ....... L. Sadar Maro Marojev, njegov sin..........B. Battelino Popiva, njegov sluga..............M. Petrovčič Pora, Marova nevesta iz Dubrovnika M. Simončič Baba, Perina dojilja................A. Grgurevič Lavra-Mandaiijena, rimska kurtizana Pctrunjela, njena služabnica .... M. Štrukelj Ugo Tudešlko........................L. Demšar Pomet Trpeza, njegov sluga .... P. Jeršin Niko, mladenič iz Dubrovnika ... V. Vrhovec Pij ero, mladenič iz Dubrovnika ... M. Maher Zid Sadi..........................J. Moser Prvi (krčmar......................L. Šerjak Drugi krčmar......................R. Kovačič Kapetan...........................J. Cuk Prvi birič.............'...........B. Grgurevič Drugi birič.......................D. Maher Spremljevalec Uga Tudeška . . . . ^J. K as tri n Signor Ondardo....................J. Dolenc Prižigalec luči ................ . . J. Cuk Sodelujejo še: F. Grumova, S. Mlakarjeva, A. Šinkovčeva, M. Lombar, P. Pleško — Sodeluje mali orkester —1 Glasba: M. Piši — Kapelnik: M. Piši — Osnutki za kostume: E. Petrovčičeva — Luč: Mirko Svete — Tehnični vodja: L. Demšar Stopamo v mesec, ko naša gledališča odpirajo svoje šeste sezone. Celjani jo odpiramo tako rekoč brez sodelovanja našega igralskega zbora. Profesionalizacija našega gledališča oziroma naše gledališke družine narekuje dopolnitev talentov in dosedanje gledališke prakse naših igralcev in igralk še z višjo splošno in umetniško izobrazbo, ki naj si jo pridobe v posebnem tečaju. Cas do njihovega prvega poklicnega nastopa je uprava sklenila izpolniti z gostovanji ostalih naših gledališč. Tako stopajo kot prvi na naš oder naši dragi Šentjakobčani. Ne moremo se pohvaliti, da smo jih imeli kdove kolikokrat v gosteh. Preteklo sezono so bili drugič med nami (»Kobilice«), mi enkrat med njimi (»Celjski grofje«). Toda že teh par srečanj na naših oziroma njihovih deskah je zapustilo razen lovorje-vega venca in spominske slike še kaj več v spomin. To je predvsem trdno in iskreno prijateljstvo, tisto prijateljstvo, ki se med dvema igralskima družinama očita v pripravljenosti, da druga drugi vsak čas odpreta dohod na svoj oder brez stare igralske zavisti, brez strahu pred »konkurenco« in brez strahu, da bi s svojim nastopom druga drugi zasenčili tako hitro minljivo gledališko slavo. Ob tem dejstvu nam je lahko žal, da smo ostali brez priložnosti, ko bi se lahko odzvali njihovemu ponovnemu vabilu in nastopili na prijaznem Šentjakobskem odru. Dejavnost Šentjakobskega gledališča in njegova umetniška stopnja je tolikšna, da mora biti znana že količkaj razgledanemu obiskovalcu naših gledaliških dvoran, a sloves šentjakob-skih igralcev tudi tolikšen, da je vsak naš poudarek o tem odveč. Končno pa smo ta prostor našega skromnega gledališkega lista namenili le besedi njim v pozdrav in dobrodošlico. Dodajamo le to, da stoji Šentjakobsko gledališče že pred tridesetletnico svojega dela, nesebičnega in požrtvovalnega, kakor ga terja poslanstvo slovenskega gledališča, ali bolje — dela, ki si ga je prostovoljno naložil slovenski človek, da z gledališko umetnostjo dvigne sebe in svoj narod. Zato tem raje brez zamude dvigamo zaveso, da jih čimprej zagledamo in čujemo ter iz njihove igre občutimo to, kar jim želimo — da bi se med nami tudi to pot in tudi v bodoče vedno čim prijetneje počutili, mi pa, da bi se od njih zopet kaj naučili. Gustav Grobelnik BESEDA O »D U N D U « »XV. in XVI. stoletje predstavljata zlato dobo dubrovniške književnosti, dubrovniško renesanso .. . Predstavnik dubrovniške drame XVI. stoletja Marin Držič (1520—1567), ki je napisal štiri pastirske igre ter komediji »Skup« in »Dundo Ma-roje«, ki je bila prvič uprizorjena 1550 leta (torej natanko pred 400 leti) ...« Tako suho in brezkrvno poroča literarna zgodovina. S to svojo mrzlo konstatacijo nas sicer res opozarja na gibljivost, minevanje in neprestano spreminjanje vsega, ogoljufa pa našo radovednost za plastično podobo preteklosti, za neposredni kontakt z zagonetnimi predhodniki, za žive utripe minulih trenutkov; na potrpežljivi in ubogljivi- papir meče blede sence kadavrov, ko si vendar tako zelo želimo sočnih, napetih teles in neusmiljenega soočenja z že davno pokopanim. Literarna veda in sploh vsa toliko poveličevana znanost tu odpove. Skrbno nabrana materija ne more spregovoriti. In če bi ne bilo umetnosti, ki s čudovito trombo intuicije kliče mrliče iz grobov, bi se nevedni sprehajali po skrbno urejenih muzejih in srepo prebirali obledele etikete. Samo umetnost nas neprestano povezuje s tistim, kar je odšlo, samo ona nam v siju svoje veličastne nesmrtnosti prikazuje odmrlo in pokopano. Tako mi Mozart jasno pripoveduje o svojem času, Leonardo mi ga mimogrede oriše, najsvetejšega stremljenja človeštva po svobodi pa mi ni razodel zgodovinar, pač pa Chopin. Literarna veda nam suhoparno razodene, da pomeni renesansa nekak prehod iz srednjega v novi vek, iz srednjeveškega mraku, ki je ubijal luč v človeku, v veličastno poveličanje človeške osebnosti, ki si nenadoma drzne dvomiti v božje razodetje in snovati s svojim razumom. Jaz pa mimo te učenosti najdem točnejšo analizo renesanse v takratni umetnosti. Predvsem slišim radostno hrzanje žrebca, ki so ga prvič spustili iz mračne staje, slišim divje vriskanje ljudi, ki so jim prej mistično zagledane oči zažarele v novem blesku, ki so brez oklevanja in razsojanja stekli iz črede v območje skrajno osebnega izživljanja, ki so se mimogrede od- povedali mrkemu onostranstvu in se pognali v žlahtno poganstvo tostranih užitkov. Razumem razbrzdano valovanje ženskih teles, ki so ušla grmadi in ki zdaj vroče poslušajo sladke melodije petrarkistične ljubezenske lirike. Uživanje mesto odpovedi, poljubi mesto solz, akcija mesto meditacije, samopaš-nost mesto spokomištva, žretje mesto posta, razkošje mesto raševine, zlato mesto pepela. K tlom potisnjeni človek se je prebudil. Evviva la gioia! Evviva la giovanezza! To je renesansa. Slovenci je nismo doživeli. V vročem Dubrovniku pa je vzbrstela tako močno, da je delala konkurenco Italiji. Ustvarila je umetnine, ki imajo ceno na evropskem in svetovnem trgu. V vriskajočem dubrovniškem jeziku, ki mu italijanski drobci dajejo posebno blagozvočje, je zapela simfonijo široko odprte življenjske radosti: ljubimkanje brez konca in kraja, soparne noči, ki jim pripeva morje, sijajna oblačila v finih barvnih odtenkih, slepeče sonce, ki je razžrlo mistično zatohlost preteklosti, dvorjenje lepim gospem, hrepenenje kitar, kri, razdivjana kri in rapirji in predvsem dukati. . . Sredi vsega tega duhovnik Marin Držič, ki ga vroče utripanje življenja omamlja. Rešuje se s tem, da to življenje lovi v svoja dela. Slovenci renesanse nismo doživeli. Naša renesansa je Primož Trubar, iznajdba slovenskega knjižnega jezika, verski boji, punti in »viharji jezni mrzle domačije«. Zato Slovenci na odru le težko oživljamo renesanso. Šentjakobsko gledališče ob 400 letnici dubrovniške renesanse z veseljem prihaja na obisk k svoji visoko cenjeni celjski publiki, se ji zahvaljuje za naklonjenost in jo prisrčno pozdravlja. Mirko Mahnič Ob zaključku lista nas je zadela žalostna vest, da je 26. t. m. preminula tovarišica Marija Cukalova, ki smo jo v naši prvi sezoni 1945-46 šteli med naše sodelavke, nakar pa jo je bolezen odtegnila od nadaljnjega sodelovanja. Dobro tovarišico bomo ohranili v častnem spominu! M E S T N O GL E D a L I Š Č E 1950 CELJE 1951 SREDA 4. X. OB 20. URI KOMORNEGA MOŠKEGA ZBORA DIRIGENT: PROFESOR EGON KUNEJ Program: 1. F. Juvanec: Slovenska zemlja 2. G. Ipavec: Oblaček 3. A. Sehwab: Slanica 4. A. Hajdrih: Pod oknom 5. J. Ipavec: Imel sem ljubi dve 6. R. Savin: Mi vstajamo 7. Jereb: Pelin roža 8. A. Cerer: Kmetova pesem 9. J. Kuhar: Jutri gremo v napad 10. R. Simoniti: Bolen mi leži 11. L. Kramolc: Ljepa ura, sonce seje 12. L. Kramolc: Sem še mi hna bvn 13. Z. Prelovec: Ilišca pri cest stoji 14. R. Simoniti: Plovi, plovi 15. O. Dev: • Soči 16. F. Marolt: Kaj b’ jaz tebi dan 17. E. Adamič: Lucipeter ban 18. M. Hubad: Moja kosa je križavna 19. O. Dev: Je vpihnila luč 20. V. Mirk: Gostiivanje se služi E. KUNEJ USTANOVITEV IN DELO KOMORNEGA ZBORA Od glasbene dejavnosti v Celju se je kmalu po osvoboditvi razmahnilo zlasti zborovsko petje. Zbori so se organizirali drug za drugim, skoro vsaka sindikalna podružnica je hotela imeti svojega. Večini pa je manjkalo dobrih pevcev in pevovodij, zato njihov obstoj za kulturni razmah ni bil pomemben, pomembnejši je bil njihov politično agitacijski moment. iNa drugi strani pa so taki zborčki absorbirali pevce, ki bi bili v večjem zboru koristnejši. Prav je bilo tedaj, da se je izvršila reorganizacija zborov v okviru sindikalnih kulturno-umetniških društev. Tako so zaživeli novi zbori odnosno stari zbori pod novimi imeni in z boljšimi razvojnimi možnostmi: »France Prešeren«, »Ivan Ključar«, »Ivan Cankar«. Obstoječi zbori, dejansko prihajata v poštev dva moška zbora in mešani zbor, če izvzamemo mladinske zbore, spadajo med srednje velike zbore s 30 do 60 pevci. Po razpustu Celjskega okteta v januarju 194? je nastala kljub obstoječim zborom vrzel, kajti ostala je potreba po malem in gibčnem zborovskem telesu, ki bi bilo uporabno tako pri manjših internih prireditvah, kot tudi na večjih kulturnih in političnih manifestacijah, povsod tam, kjer bi kak večji zbor iz kakršnih koli tehničnih razlogov ne mogel nastopiti. Nadaljna naloga komornega zbora bi bila povezava med mestom in podeželjem. Sicer se drugi zbori tej nalogi niso izmikali; storili so vse, kar so mogli. Vendar so turnusi večjih zborov otežkočeni zaradi prevoza, prehrane, odra ali za večje število pevcev neprimerne dvorane. Taki nagibi so dovolj poudarjali potrebo po organizaciji majhnega zbora. Tudi Ljudsko gledališče je imelo pri tem svoj interes: majhen zbor je prečestokrnt potreben pri gledaliških predstavah. 1’ako je dalo Ljudsko gledališče v soglasju z Mestnim odborom Ljudske prosvete prvo pobudo. Najprej je veljal sklep o obnovitvi Celjskega okteta. Po nasvetu povabljenega pevovodje pa naj bi štel zbor 16 do 20 članov ter naj bi se imenoval komorni zbor. Zakaj tako? Prvič je v Celju težko zbrati 8 enako kvalitetnih pevcev, ki bi si bili tmli no barvi glasu sorodni. Cim pa la pogoj ni izpolnjen, je zaman pričakovati tiste kvalitete, ki je pogojena od zlitosti glasov. Drugič je pri oktetu nevarnost, da kak član prej ali slej odpade, nakar je ostalih " članov neuporabna grupa. V dvojni zasedbi okteta, to je ipri-bližno 16 članov, obe nevarnosti odpadeta ali se vsaj močno ublažita. Pri tem je ostalo! Dne 20. maja 1949 se je sestalo v gledališču prvih 9 pevcev, ki so se prostovoljno obvezali sodelovati v komornem moškem zboru Ljudskega gledališča. Toda delo ni šlo gladko izpod rok: po prvih poskusih so nastopili počitniški meseci. Ljudje so odhajali na dopuste in delo je bilo prekinjeno. Šele v novembru se je zbor spet sestal, tedaj je štel že It članov. Toda nevšečnosti so se začele znova: premestitve, bolezni... Le vztrajnosti nekaterih pevcev se je zahvaliti, da se zborček ni razšel. V januarju letošnjega leta je zbor narastel na 16 članov. Začetne težave so odpadle druga za drugo, zbor je začel študirati načrtno. V februarju je bil že sposoben prvič nastopiti pred javnostjo ob priliki Prešernove proslave. Odslej je njegova kvaliteta polagoma, a stalno rastla ter se pričela bližati današnjemu stanju. Vaje so se vršile 2krat na teden, pevci so jih posečali ob vsakem vremenu. Ker je delo lepo napredovalo, smo se odločili za prvi koncert v letošnjem juniju. Tedaj pa je pevovodja zbolel in vaje so bile prekinjene za ves mesec. Z vajami smo nadaljevali od konca junija tja do sredine vročega julija. Plod -tega dela so bili prvi koncerti v Vojniku, Laškem in Rečici nad Laškem — nato pa zaslužen odmor. Že prej je padla misel, da bi zboru močno koristil 14-dnevni skupni dopust združen z vsakodnevnimi pevskimi vajami. Po velikem prizadevanju Mestnega odbora LPS in po številnih bolj ali manj uresničljivih predlogih, se je zamisel uresničila. Zbor je odpotoval 12. septembra na študijsko letovanje v Moščeničko Drago. Na prelepi obali so se vršile vaje vsak dan po par ur; skupno letovanje je zlilo pevce v tovarišijo, enotno v delu in veselju. Žal, se štirje pevci zaradi službene zadržanosti niso udeležili. Zaradi tega bo zlitost zbora še vedno pomanjkljiva, dasi je zbor v Primorju dosegel lepe rezultate. Z uspehom je koncertiral v Lovrani in v Moščenički Dragi. Ko stopa komorni zbor prvič s samostojnim koncertom pred celjsko javnost, se zaveda svoje odgovorne naloge: podajati mora predvsem slovensko umetno in ljudsko pesem v taki interpretaciji, ki bo za vzgled in dober primer drugim domačim in okoliškim zborom. Da tega cilja še ni mogel doseči je jasno. So pa dani vsi pogoji, da se zbor povzpne do tiste visoke kvalitete, ko bo v doglednem času lahko dostojno reprezentirnl Celje na republiških tekmovanjih. Pevcem ne manjka poguma in vztrajnosti, treba bo le še mnogo, mnogo trdega dela. MESTNO GLEDALIŠČE CELJE 1950 1951 SLOVENSKI DOM iz zagreba SOBOTA 21. X. 1950 OB 15. IN 20. URI Ha $£ uiiitkUi topovi OTROŠKA IGRA V TREH DEJANJIH • SPISALA: RUŽA LUCIJA PETELINOVA Režiser: R. L. Petelinova Skladatelj: Dr. Franjo Rapotec OSEBE: Majda, partizanska kurirka...........................Majda Dolenc Jurko, njen brat.....................................Tonček Blatnik Branko, partizanski deček ...........................Andrejček Kajina Slavko, partizanski deček............................Cine Rapotec Matija, partizanski deček ...........................Mitja Sirk Tonka, partizanska deklica...........................Nadica Rapotec Anka, partizanska deklica............................Urška Jenko Stana, partizanska deklica...........................Lidija Baturin Vera, partizanska deklica........................ Tatjana Kaldana Alenčica, partizanska deklica........................Božica Somek Zoran Železnik, komandant Jugoslovanske Armije France Zalokar Tovarišica Mira, partizanski zdravnik................Duška Mihelčič Kirurg .......................................... Lojze Alatič Tovarišica Vera, upraviteljica dečjega dorna , . . Emilija Erroth Botro Marjeta, gospodinja v baraki partizanskih sirot Vida Kononenko Tovariš France, delavec .............................Aleksej Kononenko Nemški vojak.........................................»** Ženska...............................................*** Neznana deklica ........................ Metka Jenko Nežika, strežnica v dečjem domu......................Danica Kajtna Dogaja se spomladi 1945 v dneh osvobojenja — I. dejanje: v baraki vojnih sirot, II. dejanje: dvorišče v predmestju, — III. dejanje: soba v Otroškem domu. linici IQRE I. DEJANJE V baraki vojnih sirot žive otroci v starosti od petega do .štirinajstega leta, dečki in deklice. Vojna krutost je ošinila vsakega od njih na svoj način, toda oni ne obupujejo. Branko in Majda, najstarejša med njimi, sta v tajni zvezi s partizani in delujeta na svoje tovariše s svojo razumnostjo in požrtvovalnostjo. Otrokom gospodinji 50 letna Marjeta, ki se peča z verižništvom, Prismojena je in boječa in misli, da je sovražnik vsemogočen in nepremagljiv. Zato vpogiba pred njim svojo hrbtenico. Tik pred osvobojenjem je Majdi poverjena naloga, da obvesti prihajajoče partizanske čete, katere mestne predele je sovražnik miniral pred svojim begom. Majda izvrši nalogo. Ob povratku jo zadene v roko krogla iz sovražnikove puške. Medtem, ko Majda ranjena leži v baraki, partizani osvobode mesto. _ Na svojem begu se v barako zaleti nemški vojak, ki je prej streljal na Majdo. Zahteva, da ga skrijejo. Otroci ga zaklenejo v skrinjo. _ V barako prideta partizanska zdravnica Mira in delavec France, ki je v času vojne tajno nadziral življenje otrok v baraki in bil v zvezi s partizani v gozdu. Majdo odpeljejo v bolnico. Ostalim otrokom Mira obljubi, da se bodo prav kmalu preselili v nov otroški dom. Ko ostane Marjeta sama, hoče izpustiti iz skrinje ujetega Nemca, toda to se ji ne posreči, ker so otroci ključ izročili Francetu. Obupana spozna, da je čas sovražnikove slave in njenega verižništva odklenkal. H. DEJANJE Na dan po osvobojenju so se otroci zbrali pod zidom na dvorišču za barako. Veselijo se osvobojenja, rišejo parole za povorko in pletejo vence. Obišče jih zdravnica Mira in jim pove pravljico o osvobojeni deklici Pra-V1°v.' P*roc* sP°*“ajoi da se je pravljica spremenila v resnico, ker po cesti prihaja slavnostna povorka partizanov-osvoboditeljev z godbo in zastavami. Otroci obsipajo povorko s cvetjem. Iznenada mala Alenčica v povorki zagleda svojo mamico. Mati in hčerkica se presrečni objameta in tega “Ogodka se razveseli cela povorka. 111- DEJANJE . V bolniški sobi novega otroškega doma spi Majda, ki je srečno pre-A, 8 °peraci’° na roki. Upraviteljica otroškega doma je postala mati male enčjce. Ona in zdravnik dovolita, da Majdini tovariši zbude Majdo s pesmijo. Majda je presrečna, ko okrog sebe zagleda svoje male tovariše mT™kln.iM-e<*no °^e®ene 'n k® spozna, da je konec vojne in da so partizani osvobodili mesto. V. sobo pride zdravnica Mira in najavi prihod komandanta čete, kate--u Majda v opasnosti za lastno življenje ponesla popis miniranih . ,ni , Predelov. Komandant v imenu Jugoslovanske Armije odlikuje a)uo m igra se konča s ponosno pesmijo »Mi junakov smo sinovi«. F> Ut .*■ 1° r »1 Pokojnik Kovarstvo in ljubezen Prešernov večer Tinče in Binče „Naša domovina je boj in prihodnost* Ogenj in pepel Krajnski komedijanti Delo Branislav Nušič Ciril Debevec Friderik Schiller Fran Albrecht France Prešeren Josip Ribičič Ivan Cankar Mira Pucova Bratko Kreft Avtor Prevajalec Skupaj Janez Pešec Fedor Gradišnik Vlado Rijavec Jože Kores Drago Podvornik Tone Zorko Mirko Mahnič Viktor Molka Režiser Inscenator Ul 00 - <1 co u» 3 doma predstav število QO 1 1 I to 1 a 9 3 19.107 977 4.439 O' O 3.120 575 2.352 7.584 obisko- valcev Recitacijski večer Lektor: Tine Orel Ambient: K. Golob Predstava mladine Umetniško vodstvo: F. Gradišnik Recitaciiski večer Lektor: Janez Pešec Ambient Tone Zorko 17., 18. in 19, Ml. z g-ostovanjem Zlate Gjungjenac Opomba Pregled naših prireditev v sezoni 1949-1950 me;stno qlepalisce celje 1950 - 1951 PONEDELJEK 13. novembra ob 20 TOREK, dne 14. novembra ob 15,30 TOREK, dne 14. novembra (ob ~ 20 Gostovanje ljubljanske Dram e C A L D E R O N DE LA B A R C A DAMA - ŠKRAT Vesela igra v treh dejanjih (dvanajstih slikah). Prevedel Jo/a Vovk Režiser in scenograf: ing. arh. Viktor Molka Lojze Drenovec Maks Fnrijan Vida Juvanova Ivanka Mežanova Tina Leonova Draga Ahačičeva Demeter Bitenc Pavle Kovič Milan Brezigar Aleksander Valič Mila Kačičeva Alenka Svetelova Godi se v Madridu v sedemnajstem stoletju Scenska glasba: prof. Vilko Ukmar Kostume po načrtih Mije Jarčeve izdelala gledališka kro-jačnica pod vodstvom Jožeta Novaka in Cvete Galetove Inspicient: Lucijan Orel — Odrski mojster: Vinko Rotar Razsvetljava: Vinko Sablatnik — Lasuljar: Ante Ceeič ■* Don Juan de Toledo J [. . Don Luis............J • (. . Dona Angela, njuna sestra, vdova Dona Klara, njena prijateljica . . * Don Manuel Enriquez................. Kozina, njegov sluga................ Rodrigo, don Luisov sluga . . . . Izabela, Angelina služkinja . . . Služabnice Dama - Škrat (La dama duende) je kometlija o mladi španski vdovi, ki se ji pod kuratelo neizprosnega inata in utesnjeni v nenaravno vladajočo etiketo zahoče veselja in razvedrila, skratka življenja. Ker se mora pa vse to zaradi ugleda in časti njene hiše in imena skrivaj izvršiti, se posluži svoje ženske preibrisa-nosti, ki se kaj rada »poigrava z moškimi srci, kakor mačka z miško, tem bolj, če začuti, da ji moški v prebrisanosti mi kos«. To veselo igro je napisal slavni španski dramatik Pedro Calderon de la Barca. ko mu je bilo devetindvajset let (1629). Calderon (1600 do 1681) je bil najprej oficir, po smrti Lope de Vega (1562—1635) pa dvorski dramatik, a končno, kakor 40 let prej Lope, -postal z 51 leti duhovnik in dvorni kaplan na dvoru svojega častilca in zaščitnika Filipa IV. Napisal je okrog 120 posvetnih iger — comcdias in okrog 80 verskih, dramatiziranih alegorij — autos sacramentales. Calderonovo življenje je teklo skozi vladanja Filipa III. (1598 do 1621) in Filipa IV (1621—1665), ko je z izgubo nadoblasti nad Francijo pričela njegova dežela v kateri prej ‘»sonce ni nikoli zašlo«, drseti na stopnjo drugorazredne države, dokler se v devetdesetih letih 17. stoletja niso pričele Francija (Ludovik) in druge države pogajati za razdelitev njene dediščine. V umetnostno zgodovinskem oziru pa je doba Calderonove dramatike barok, ki objema pisane, gibčne posameznosti v veličastno celoto, pa naj si je to v slikarstvu (Španca Velasquez 1599—1660) in Murillo 1618—1682, Flamec Rubens 1577—1640, Holandec Rembrant 1606—1669), v arhitekturi (Italijan Bernini 1598—1680) ali glasbi (Nemec Bach 1685 do 1750), tako tudi v gledališču n. pr. v Franciji Moliere 1622—1673 in enako v Španiji, kjer je navzlic propadanju njene državne in politične moči gledališče še vedno živelo svoje veliko življenje. Caldcronovn »Dama-škrat« sc je poleg njegove znamenite socialno-etične komedije »Sodnik Zalamejski«, ohranila na sporedu fraznih gledališč do današnjega dne. Slednja je tudi na repertoarju našega gledališča. »Damo-škrata« je ljubljanska Drama uvedla na svoj oder, da s komično zapletenimi situacijami v igri vzbudi smeh in radost pri gledalcu, poveča njegovo življenjsko radost in ga hkrati zajame v čarobni svet odrskega dogajanja (Gl. list SNG 1949-1950 št. 3). Z istim nagibom prihajajo ljubljanski gledališki umetniki s tem delom tudi med nas, zato smo jim iskreno hvaležni. G. Grobelnik. v i DR.JOSIP KARLOVŠEK Konec oktobra je po daljši bolezni umrl najstarejši reprezentant tiste igralske generacije, ki je z dr. Vlad. Ravniharjem in Rafkom Salmičem polagala temelje današnjemu slovenskemu gledališču v Celju — odvetnik dr. Josip Karlovšek. Pted petdesetimi leti in vse do zloma Avstro-Ogrške je bil eden najvidnejših slovenskih gledališčnikov v Celju; njegov Dolef v »Desetem bratu« in zlasti Rajtguzen v »Rokovnjačih« sta vsem, ki so ga videli v teh vlogah, še danes v spominu. Z dr. Karlovškem je legel v grob človek zlatega srca, ki je kljub visoki starosti rad posedel v družbi mladih ljudi in se z veseljem spominjal lepili časov, ko je ves v ognju za slovensko gledališče deloval na odru. Do zadnjega se je zanimal za obnovo gledališkega poslopja — zdaj, ko se je z gradnjo vendar pričelo, je za vedno zatisnil trudne oči. V zgodovini celjskega gledališča bo zavzemal vedno častno mesto. Slava njegovemu spominu! F. Gradišnik. DROBNE________________________________________ iz našega gledališča 2. novembra se je pričel v Ljubljani tečaj za poklicne igralce slovenskih mestnih gledališč. Od naših igralcev se tečaja udeležujejo tov. Božič Nada, Božič Peter, Červinka Zora, Furman Milan, Goršič Marija, Mirnik Franc, Smrečnik Rado, Škot Janez in Vrečko Bogdana. * Tovariš Branko Gombač študira z mladino mladinsko pravljično igro Pastirček in kralj Briljantin. V igri, v kateri bo tudi balet in petje, sodelujeta od naših starejših članov tov. Angelca Sadar in Avgust Sedej. Kostumi in scena bodo izdelani po načrtih scenografa SNG akad.slikarja Marjana Pliberška. “ * Pod okriljem našega Dramskega studia pripravljamo gledališki tečaj za člane dramske sekcije SKUD »France Prešeren« in drugih sindikalnih društev. S tečajniki bo gledališko vodstvo predvidoma naštudiralo tudi kaka krajša dela iz naše dramske literature. MESTNO QLEDALISCE CELJE____________ 1950 - 1951 Sobota 25. novembra ob 20. Nedelja 26. novembra ob 15,30 Nedelja 26. novembra ob 20. GOSTOVANJE MARIBORSKE DRAME Marin D r ž i č PLAKIR komedija v dveh dejanjih Po priredbi dr. Marka Foteiza prevcl Jaro Dolar Režiser: Franjo Žižek k. g. — Scenograf: Tošo Primožič — Koreografska pomoč: ing. Peter Golovin — Scenska glasba: Heribert Svetel — Dirigent: Gerbnrd Uroše Osebe: Dijana.............Meta Pugljeva Kupido.............Slavo Plevel Plakir.............Edo Verdenik Vila Vesna.........Štefka Babič-Drolčeva k. g. Grižula............Danilo Gorinšek Dragič.............Boris Brunčko Radoje.............Arnold Tovornik Vukosava...........Mileva Zakrajškova Miona..............Pavla Kovič-Brunčkova Gruba..............Milena Godinova Vile — članice mariborskega baleta Kostume po načrtih Toša Primožiča izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Jožeta Primožiča in Marice Krajškove. — Razsvetljava: Jože Herman. — Odrski mojster: Ivan Matejeik. — Inslpicient: Vinko Podgoršek. — šepetalka: Mija Kastelčeva. Letošnjo sezono je mariborska Drama odprla dne 10. .pr. m. z delom, s katerim začenjajo tudi pri nas vrsto svojih gostovanj — z Držicevim »Plakirjem«, z delom znanega dubrovniškega renesančnega dramatika, ki smo ga letos spoznali po njegovem najbolj znanem delu »Dundo Maroje« v izvedbi Šentjakobskega gledališča. Ob mariborskem gostovanju se nam tedaj ne obeta le zanimiva primerjava dveh interpretacij istega avtorja, temveč tudi primerjava dveh različnih Držičevih del: kmečke komedije »Dundo Maroje« s »Plakirjem« iz vrste njegovih pastirskih in mitoloških iger oziroma s »kombinirano« igro, v kateri je združil oba svetova — vilinskega in človeškega, kakor je to napravil še pri nekaterih drugih svojih pastirskih igrah (pastoralih). V komediji, katere naziv je prevzet po Plakiru, mitološkem sinu boga ljubezni Kupida, se medsebojno prepletata in dopolnjujeta mitološki svet z Diano, boginjo lova, vilami, Kupodom in Plakirom ter svet kmetov, ki se zaljubljajo hote ali nehote v vile in jih njihove žene kličejo nazaj v realni svet. Razlog, da se je mariborsko gledališče odločilo za to delo, moramo iskati v dejstvih, da je to eno naših najstarejših odrskih del (prvič izvedeno okrog leta 1551.), skoro 50 let starejše od Shakespearevega »Sna kresne noči« in da je delo še vedno živa in pestra komedija, ki gledalca ne bo samo zabavala, ampak mu tudi približala življenje in prilike renesančnega Dubrovnika. S tem delom tedaj začenja mariborsko gledališče vrsto del starejših piscev ob vrsti del novejših piscev, ki jih ima na repertoarju, po načelu, da »izbira del, ki jih uprizarjamo v naših gledališčih, ni važna samo s stališča čiste umetnosti, kjer presojamo edino umetniško vrednost posameznih del, ampak je pomembna tudi zaradi širine razgleda, ki ga nudi gledališče svoji publiki, zanimiva zaradi sorazmerja med starimi in novimi deli ter pisci« (Vestnik 4. okt. 1950). Sodeč po naših lastnih izkušnjah z našimi sedanjimi za gledališko rast neprimernimi prostori, si ne moremo, da ne bi ob tej priložnosti poudarili svoje solidarnosti z borbo mariborskih gledaliških delavcev za izboljšave v pogledu njihove gledališke hiše, kajti — kaj nam more biti bolj pri srcu kot mariborsko gledališče na položaju trdnega kulturnega branika ob naši severni meji? Gustav Grobelnik. POGLAVJE Steel, Let a LuLtieai Gledališče in šola se nikoli nista »izplačali«. Zanimivo je, da so pojmi glede šole mnogo jasnejši od nazorov o gledališču. Danes ga menda ni resnega človeka, ki bi zahteval, da si ljudje svojo izobrazbo »kupijo«. Dobro se zavedajo, kako malo inženirjev, zdravnikov, učiteljev, sploh izobražencev bi imeli, če bi si dijaki morali s šolninami poravnavati vse stroške za svojo izobrazbo. Kajti v socialistični Jugoslaviji poti do izobrazbe ne bomo omejili na finančno zmogljivost saj bi se morali odpovedati osnovnim načelom, za katera smo se borili. Kakor so pojmi glede šole in finančnih sredstev danes precej jasni, moramo glede gledališča še vedno računati z nekaterimi nazori, ki so čudno sorodni s stališčem prvih cerkvenih očetov v borbi proti nemoralnosti gledališča, ki baje ljudi zapeljuje od prave pobožnosti in jih odvrača od božje službe. Samo s to razliko, da je cerkev že davno spoznala to svojo zmoto in se danes že zelo dobro zaveda, kako pomemben vzgojni faktor pri oblikovanju miselnosti je prav gledališče. Gledališče srednjeveških misterijev nam je za to prav tako jasen dokaz kakor današnja gledališča katoliške akcije. Da o zavesti starih Grkov, o Perikleju in njegovih dnevnicah iz državne blagajne za vse obiskovalce gledališča sploh ne govorimo. Poleg teh splošnih predsodkov, ki jih tu pa tam srečujemo, ne smemo mimo dveh, ki sta izrazita dediščina iz stare Jugoslavije. Prvo, da je kultura tisti luksus, pri katerem je treba najprej pričeti štediti, drugo pa, da je kultura nekako prestižno vprašanje. Če že mora biti gledališče — kaj bodo pa drugi o nas sodili, če bomo brez take kulturne ustanove! — Potem naj bo tako gledališče predvsem v kulturnih centrih. Prebivalci takih velikih centrov imajo še nekako pravico, da si privoščijo kulturo in umetnost na zavidljivi višini, manjša mesta, odnosno delovni ljudje manjših mest pa morajo biti zadovoljni tudi hrez kulturnih in umetniških dobrin. Za vsakogar, -k 1 mu socializem ni f r a z a , p a mora biti jasno, da ima delovni človek na primer v Celju prav tako pravico do umetnosti kakor na primer delovni človek v Mariboru ali !-■ j u b 1 j a n i. Vemo, da nam danes še ni mogoče ustanoviti v vsakem mestu že umetniško popolno dramo in opero. Tudi tu trpimo na občutnem pomanjkanju kadrov. Eno pa je že danes mogoče, še več, naša dolžnost Je, da s stalnimi gostovanji tudi po manjših mestih omogočimo umetniški užitek vsem tistim, iki ne živijo v talko imenovanih centrih. Zavedamo se, da se to vprašanje ne da rešiti kar tako mimogrede. Predvsem ne z nekakšnimi predstavami za ekspert! A rešiti se da! Celje nujno potrebuje stavbo, v kateri bodo mogoča ne samo dramska, ampak tudi operna gastovanja. Mi Mariborčani na vprašanju celjske gledališke stavbe nikakor uismo nezainteresirani. Prepričan sem, da bomo tu še često gostovali in zato nam ni vseeno, kakšna je hiša, v kateri gostujemo. Zato moramo priznati, da smo z velikim veseljem sprejeli vest, da ste se adaptacije gledališča tako resno lotili. Jaro Dolar. MILAN KOŠIČ Sredi najiintenzivnejšega umetniškega ustvarjanja Go-rinškove mladinske igre »Rdeča kapica«, obdan od ljubljene in ljubeče mladine, se je poslovil v četrtek, dne 9,novembra od svojiJi tovarišev ter razigran in poln elana za novo ustvarjanje krenil domov v svojo samotarsko sobico, da si do drugega dne odpočije od napornega dela. Kdo ve, kakšne so bile njegove misli to noč... zakaj to noč je prenehalo biti njegovo srce. Slovensko gledališče v Trstu je osirotelo, izgubilo je enega svojih stebrov; umrl je režiser, igralec, človek zlatega srca in umetnik Milan Košič ... Dne 15. novembra smo ga pokopali v njegovem rodnem Celju. Milan Košič je nastopil svojo umetniško pot kot dijak v Celju. Ko je leta 1919 Milan Skrbinšek prevzel vodstvo celjskega gledališča, je bil Košič slušatelj njegove dramatične šole. Iz Celja je odšel v Maribor, nato pa v Piscator-jevo gledališko šolo v Berlin, od koder se je vrnil leta 1933 zopet v Celje. Tu se mu je posrečilo, da je zbral iz politično raznobarvnih gledaliških kolektivov najboljše igralce v novo teatrsko družino »Celjski studio«, še isto leto je Celjski studio uprizoril dvoje del, ki sta pomenili pravo senzacijo: Shakespeareov »Sen kresne noči« in Novačanovega »Hermana Celjskega«. Obe uprizoritvi sta bili na prostem v celjskem parku z velikanskim tehničnim aparatom. Po teh uspelih uprizoritvah je bil Košič v sezoni 1933-31 režiser Mestnega gledališča, v jeseni 1934 pa je odšel v Maribor, kjer je deloval do leta 1941, ko ga je zadela okupatorjeva pest. Po štiriletnem trpljenju v Budienvvaldu in Dachauu je odšel v Trst, kjer je polagal temelje novemu slovenskemu gledališču, ki mu je bil s svojo veliko organi-zatorično in umetniško sposobnostjo duša in gonilna sila vse do svoje prerane smrti. Ime Milana Košiča bo vedno z zlatimi črkami zapisano v zgodovini slovenskega gledališča; — Trst, Maribor in Celje pa so tista mesta, ki se bodo vedno s ponosom spominjala, da je med njimi delovni in ustvarjal. Fedor Gradišnik. MESTNO gLEPAUŠČE CELJE 1950 - 1951 PASTIRČEK PETER --------/M------- Hajk« v štirih ilikah s' plesom in petjem Za slovenski oder (priredil Janez Cesar — Režija: Braniko Gombač — Scena: akad. slikar Marjan Pliberšek — Koreografinja: Sonja Gorjanc — Verze napisal Fran Roš — Spremna glasba: Ciril Rakuša Pastirček Peter . . . ° . S .E. -B Peer Volodja Rrlljantin, kralj palčkov.............Jožko Maček _ _ Cipcap, njegov služabnik ..... Janez Golob, Lojze Golob Hudamora, čarovnica...................Angela Sadarjeva . Mrvar, kmet ..........................Avgust Sedej Lizika, njegova hči ................. • Culica Petretičeva Gašper Siratka, hlapec pri Mrvarjevih Janez Drozg Nauča, dekla pri Mrvarjevih .... Ana Golobova, Desa Kernova Kraljica viri ........................Alenka Poclpečanova Vile: Alenka Lovšin, Zlata Tončič, Jelka Dečman, Vida Vojsk, Nada Milenkovič, Marjeta Krešinar Palčki: Sonja Vrečko, Tea Vrečko, Marija Blaznik, Kristina Ažman, Vera Vukadinovič, Jožica Ha-binc, Pukl Milena, Bitenc Sonja, Vetrovec Tanja Tehnični vodja: Karel Golob — Lasuljar: Riko Grobelnik — Razsvetljava: Ivo Umek — Odrski mojster: Franjo Cesar — Šepetaika: Tilka Svetelšek — In- > ■ spicieut: Drago Podvornik Kulise izdelane v lastni delavnici. Slikarska dela izvršil Ivan Dečman. Kostumi, last Mestnega gledališča, izdelani po osnutkih Marjana Pliberška v Mestni šivalnici pod vodstvom Jožice Frece PREMIERA: PETEK 15. XII. 1950 OB 15,50 Na otvoritveni seji gledališkega sveta dne 13.septembra tl.je bil med drugim sprejet tudi predlog o ustanovitvi mladinskega odra v okviru Mestnega gledališča in pod njegovim strokovnim in umetniškim vodstvom. Ugotovili smo, da smo se doslej vse premalo brigali za našo mladino, prepuščajoč jo samo sebi in je zadnji čas, da se tudi tozadevno zavemo svoje dolžnosti. Spominjam se, da so me v otroških letih čudežno prevzemale gledališke predstave. Bil sem tako srečen, da sem v krogu svojega doma, kjer mi je bila moja mati prva, ki mi je odprla čarobni zastor otroške fantazije, našel prve pobude za gledališko udejstvovanje. Mati nam je pripovedovala pravljice in pripovedke o dobrih in hudobnih ljudeh in ob posebnih prilikah nas je oblekla v palčke in vile, gozdne može in čarovnice, sama je poskrbela za dekoracijo odra, sama nas je naučila vlog in končno je tudi sama uživala z nami, če nam je domača predstava uspela. Tako sem že v zgodnjih otroških letih zaslutil vso lepoto, a tudi vse težave gledališkega udejstvovanja. Spomini na ta otroška leta so najlepši; še danes mi ogrevajo dušo in srce. Dajmo tudi današnji mladini priliko, da bo uživala v svoji mladosti, ki tako hitro mine, isto lepoto in isto otroško srečo, ki smo jo doživljali mi, da se bo tudi ona v zrelih letih spominjala svoje mladosti z istimi čustvi sreče kot se spominjamo mi svoje. S to željo odpiramo naše mladinsko gledališče. Vodstvo smo poverili našemu mlademu članu Braniku Gombaču. O svojem gledanju na vlogo mladinskega odra in na pravljično igro v današnji stvarnosti bo povedal sam. Gledališka uprava hoče ob tej priliki ugotoviti samo sledeče: Prvič v zgodovini celjskega gledališkega življenja bomo z otvoritvijo mladinskega gledališča stopili pred javnost kot gledališka ustanova, ki je mladinsko predstavo ustvarila v lastnem delokrogu. Vsa odrska oprema je napravljena v lastni delavnici, vsi kostumi izdelani doma, lastni mladinski balet je izšolan in izvežban od domače koreografinje Sonje Gorjanc, pevske točke je uglasbil in naštudiral na tekst pisatelja Frana Roša domačin Ciril Rakuša, vsi igralci, pevci, plesalci z režiserjem Gombačem na čelu so sami požrtvovalni domačini! Če bomo s tem mladim, najmlajšim ansamblom pridobili — če nič drugega — kot zaenkrat veselje do gledališča, do njegove čarobne lepote — smo dosegli svoj namen! Fedor Gradišnik. jlSLsl -^Cdvomno ima dramatska umetnost med vsemi zvrstmi umetnosti največ možnosti za vzgajanje. Oder je važen vzgojni faktor, preko katerega lahko najbolj neposredno in najbolj razumljivo spregovorimo in ima predvsem za razvoj otrokove duševnosti dalekosežne posledice. Ljudska oblast se tega zaveda, zato ustanavlja širom naše države različna pionirska in mladinska gledališča. Tudi umetniški svet Mestnega gledališča v Celju je na svoji prvi seji sklenil ustanoviti Mladinsko gledališče v okviru poklicnega z željo, dati otrokom redne gledališke predstave na eni strani, na drugi pa ustvariti nov, mlad gledališki koder, brez katerega si bodočnosti celjskega gledališča ne moremo misliti. Pri Ljudskem gledališču je že delovala mladinska skupina, ki ■pa se je vključila v KUD »Oton Župančič«, ker so v njej delovali večinoma učiteljiščniki. Umetniški svet mi je poveril prvo režijo in s tem ustainovitev Mladinskega gledališča. Troje sem imel pred očmi, ko sem prevzel to nalogo. Prvič. Izbrati moram dramafsko delo, ki bo primerno za naše najmlajše. Tem je treba posvetiti vso pozornost, skušati jih odtrgati od vplivov ameriških Tarzanov in sovjetskih militarističnih črno-belo slikanih filmov. Pri naših pionirjih moramo vzgojiti čut za lepoto, poštenost, iskrenost, odgovornost, samostojnost, skratka oblikovati značaj v ■pozitivnem smislu. Za uresničenje teh nalog je prvo poklicano naše Mladinsko gledališče. Drugič. Zajeti moram za aktivno sodelovanje mladino različnih poklicev in nekatere starejše igralce in tretjič, zainteresirati nekatere celjske kulturne delavce za aktivno sodelovanje, predvsem tiste, ki so v deln z mladino že imeli uspehe. Odločil sem se za bajko v štirih slikah »Pastirček Peter in kralj Briljantin«, ki jo je po nemškem izvirniku priredil ljubljanski igralec Janez Cesar. Delo nima močnih dramskih zapletov, ki bi jih ne mogla doumeti nerazvita otroška miselnost, jezik je domač in lahek. Bajka sicer nima pasebnih idejnih momentov v današnjem smislu, niti jih nisem skušal vnesti, ker smatram vsako tako umetno cepljenje pravljičnih iger, zato, da bi postale »napredne«, za neumestno in škodljivo. Kljub temu, da je pravljičen svet neresničen, vendar najdemo v njem mnogo motivov, ki vzgojno vplivajo na miselnost in duševnost otroka. Marljivost, pogum, odgovornost, poštenost, iskrenost Itd. so glavne lastnosti junaka Petra v našem delu, ki bi si jih moral osvojiti sleherni naš pionir. Sovražiti pa bi se moral naučiti vse slabe lastnosti, ki jih bo opazil pri čarovnici Hudamori, to je laž, hudobijo, hinavstvo, objestnost itd. Za sodelovanje sem dobil mladino iz dijaških, nameščenskih in delavskih vrst. Toda žal opažam, da je pri delavski mladini najmanj zanimanja za aktivno sodelovanje pri gledališču. Povabilu k sodelo-vauju so se odzvali tudi mladinski pisatelj Fran Roš, glasbenik Ciril Rakuša in koreografinja Sonja Gorjanc, ki nastopa v tem komadu Prvič s svojimi gojenkami. Vsi trije so obljubili še nadaljnje sodelovanje pri Mladinskem gledališču, tovarišica Gorjančeva pa bo iz najmarljivejših gojenk ustanovila stalne baletne skupine, ki bodo vključene v naše gledališče. Za prihodnjo sezono v novem gledališču pa upa na celovečerni program mladih baletk. Pri režiji sem predvsem pazil na to, da bi igralci čim razločneje Podajali dogajanja, da bi otroci takoj od začetka, ne da bi posebno Pazili in sledili tekstu, razločili osebe, dogajanja med dobrim in zlim, ter se med dogajanjem opredelili na dobro stran. Za poživitev. In pestrost je vnešen ples vil pred prvim in ples palčkov pred tretjim dejanjem ter nekaj pevskih vložkov. V delu se prepleta dvoje elementov in sicer elementi bajke in realnega življenja; temu sem skušal dati enoten stil, upoštevajoč, do se jezik pravljice razlikuje od realističnega jezika. S skupnimi močmi smo postavili osnovo Mladinskemu gledališču; kakšen ho odziv pri naših najmlajših, ki jim je gledališče namenjeno, ki so tudi znani kot strogi kritiki in ocenjevalci, pa bomo videli. Branko Gombač. PASTIRČEK P) E T E R IN KRALJ BRILJANTI N' (Vselbima) (.slika: na Prepadnih planinah. Tu prebivajo vile in palčki, pa tudi čarovnica Hudamora ima 4u v bližini svojo kočo. Sem gori pride pastirovati Peter v spremstvu starega Mrvarja in njegove hčerke Lizike. Naključje nanese, da Peter najde dragocen kamen, last Briljantina, kralja palčkov. Ker mu dragocenost vrne, zaupa kralj pastirčku v zahvalo tajni rek, kd mu bo pomagal iz stisk. V to se vmeša čarovnica Hudamora, ki bi se dragulja rada polastila. Peter se norčuje iz nje, čarovnica pa mu v burji požene čredo v prepad. Pojavi se Bniljantin, ki napove Hudamori maščevanje za storjeno hudobijo. 2. slika: v dolini na domu Mrvarja. Tu spoznamo lenega Gašperja in brbljavo Naučo. Peter pride ob večerji ves objokan in pove, da mu je Hudamora strmoglavila koze v prepad. Mrvar tega ne verjame, temveč misli, da je Peter koze prodal, zato ga spodi. Petru verjame le Gašper, ki je nekoč slišal praviti, da prebiva v Prepadnih planinah čarovnica. Lizika, Nanča in Gašper se poslovijo otl Petro. Peter izreče tajni rek, nenadoma se pojavi kralj Briljantin in Peter gre z njim v skalnati grad. Lizika v skrbi za Petra pride že v trdem mraku pred hišo in kliče Petra. V tem po pride hudobna čarovnica in odvede Liziko pod pretvezo, da leži Peter pri njej, ker si je zlomil nogo. 3. sliko: na Prepadnih planinah iščejo Mrvarjevi Liziko. Pred kočo pri- dejo v trenutku, ko palčki razigrani plešejo. Palčki seveda zbeže v svoje votline, le Cipcap ostane, kajti Briljantin mu je naročil, da poizve za Liziko. Ko vidi lenega Gašperja, ki se mu ne ljubi iskati, sklene, da se poigra z njim. V tem pride tudi Nanča. Cipcap, ki je bil med tem oblekel čarodejni pajčolan, v katerem je neviden, deli Gašperju zaušnice prav takrat, ko se le-ta najbolj širokousti in junači. Ko se je Cipcap že dovolj našalil, zbeži v gozd, Gašper pa se vsetle k malici. Toda, o joj, kruh in klobasa mu odfrčita iz rok. 4. slika: Lizika leži v čarovniški kuhinji. Čarovnica Hudamora grdo ravna z njo in jo tepe. Gašper, ki je slučajno prišel mimo koče, mora tudi ostati pri Hudamori. Toda veselje Hudamore ni trajalo dolgo. Peter in Briljantin osvobodita Liziko in Gašperja, čarovnico pa vrže Gašper iz koče. Sedaj pride tudi stari Mrvar, nakar se vsi s pesmijo zahvalijo Briljantinu za pomoč. » •■mi jVl(£ S TT.>N Oif.<>Cy t. E DAL i S C E-' C T^^?7TT^1f^“,,^T?TrTrTTTt,^TTTTtT^i*^rt,nTT7TT7Tr,^*,,T^r,*,n,,™^™^,,TTT,^,',—■^'^^■’^TTTrtT,,,™r—™TtTT-^r“ptT ti4r.iit,'it- <;n .'iii(fi>(|>. ,-'iv ;>n‘)ti950—>1951 ■ ‘M . •'Al*;, • l.v« IN‘r((| >i s- !o isoilc (lij, i>t .ivoJ-)/ \ »iiit«'iy(o ČERVINKA ZORA: Frančiška v. Garzarolli (Krajnski komedijanti), Agnja (Pokojnik) ~ DOMJAN JOŽE: Anton Makovic (Krajnski komedijanti) S DROZG JANEZ: Matevž (Tinče in Binče) ^ FRECE MARICA: Lucia BartoLlini (Krajnski komedijanti) *** GOMBAČ BRANKO: Jožef v. Desselbrunner (Krajnski komedijanti), P. Giovanni (Ogenj in pepel), Ferdinand (Kovarstvo in ljubezen) O GORšIč MARIJA: Tanja (Ogenj in pepel), Luiza (Kovarstvo in ljubezen), Rina (Pokojnik) 12 GRADIŠNIK FEDOR: Baron Žiga Zois (Krajnski ikomedijanti), Knezov sluga (Kovarstvo in jlubezen) 1’ GROBELNIK GUSTAV: Anton Linhart (Krajnski komedijanti), dr. Sonc (Ogenj in pepel), Marič (Pokojnik) ♦ 14 JAGODIC FRANC: Oče (Tinče in. Binče) 15 JAZBEC IVAN: Prolič (Pokojnik) 16 KORES JOŽE: Prvi fašist (Tinče in Binče) 17 LAMUT ZORA: Dana (Tirtče in Binče) 18 MAČEK JOŽE: Komandant partizanov (Tinče in Binče) 19 MIRNIK FRANC: Matiček (Krajnski komedijanti), France (Ogenj in pepel), Wurm (Kovarstvo in ljubezen), Blagojevič (Pokojnik) 20 PODBREŽNIK MINKA: Marija (Pokojnik) 21 PODVORNTK DRAGO: Oglar (Tinče in Binče) 22 RAMŠAK IVO: Valentin Vodnik (Krajnski komedijanti). Agent (Pokojnik) 25 SADAR ANGELA: Lueia Bartollini (Krajnski komedijanti), Millerjeva (Kovarstvo in ljubezen) 24 SAJKO CVETKA: Suzana Marranesi (Krajnski komedijanti) 25 SEDEJ AVGUST: Jurij Japelj (Krajnski komedijanti), Rob (Ogenj in pepel), Miller (Kovarstvo in ljubezen), Djurič (Pokojnik) 26 SMREČNIK RADO: dr. Repič (Krajnski komedijanti), Tojun (Ogenj in pepel), Dvorni maršal pl. Kalb (Kovarstvo in ljubezen), Aljoša (Pokojnik) 27 ŠVEGL ŠTEFAN: Grof Hohenvvart (Krajnski komedijanti), Senator (Ogenj in pepel), Predsednik pl. Walter (Kovarstvo in ljubezen) 28 ŠUBIC MAJDA: Jožefina Linhartova (Krajnski komedijanti) 29 TOJNKO DANICA: Sofija (Kovarstvo in ljubezen) 50 TON J UTI FRANJO: Dr. Piller (Krajnski komedijanti), Mile (Pokojnik) 51 VODUŠEK IVAN: Drugi fašist (Tinče in Binče) 52 VRABL TONE: Anta (Pokojnik) 55 VREČKO BOGDANA: Micka (Krajnski komedijanti), Sofija (Kovarstvo in ljubezen) 54 VVEINDERGER VLADO: Lojze (Tinče in Binče) 55 ZAVODNIK BERTI: Martin (Tinče in Binče) 56 ZORKO TONE: Giuseppe Bartollini (Krajnski komedijanti) 57 ZUPAN JANEZ: Tinče (Tinče in Binče) 58 ZUPAN JOŽICA: Usmiljenka (Ogenj in pepel), Ana (Pokojnik) 39 ZUPANČIČ MARIJA: Mica (Tinče in Binče) 40 ŽEPEK MARIJA: Jožefina Linhartova (Krajnski komedijanti), Iris (Ogenj in pepel), Lndy Milfordova (Kovarstvo in ljubezen),, Vukica (Pokojnik) Zbral in uredil G. Grobelnik. jlSLsl c MESTNO GLEDALIŠČE CELJE ------------------------ l LecLaLusLl iLst J966 ~ J96 J J. N. NESTROV UTOPLJENCA \)e.6£loityXL v tcek de^aj^iit * ,pmam iicec tci ^d^atd{ti 'iueite in do(ice. ll bodo mno-£0 itocili zame, am^iak ide, 1(0 bom umtl... * (II. dejanj«) J. N. Nesi roj : UTOPLJENCA Veseloigra v treh dejanjih Prevedel Pavel Golia Režija: Tone Zorko * Scena: arh. Miloš Hohnjee OSEBE: Štefan Pečenka, pridobitnik . . Štifler | Robič . njegovi prijatelji J Senica J | Vodetova, vdova................... Jaka Smola, ključavničar . . • Buča, najemnik.................... Katriea, njegova nečakinja . . Notar............................. Anton j, služabnika pri Štefanu J Franc ) 1 Micika, služabnica prav tam . . I. hlapec na pristavi II. hlapec na prestavi............ III. hlapec na pristavi . . . . . Gustav Grobelnik Branko Gombač Franjo Tonjuti Tone Uršič Marica Frece Avgust Sedej Fedor Gradišnik Draga Fazarinc Tone Vrabl Cvetko Vernik Franc Domjan Minka Podbrežnikova Franjo Cesar Ivan Jerman France Klobučar Prvo dejanje se vrši doma pri Štefanu, drugo in tretje na pristavi najemnika Buče. o(>o / Napeve na verze Franja Roša uglasbil Ciril Rakuša.— Šramel kvartet vodi Ciril Rakuša. — Scenerijo izdelalo Mestno mizarstvo pod vodstvom Karla Goloba in lastna delavnica pod vodstvom odrskega mojstra Franja Cesarja. Kostume po načrtih Anuse Sodnikove izdelala Mestna šivalnica in krojaštvo pod vodstvom Jožice Frece in Rajka Kosarja, šepetalka: Tilka Svetelšek. — Lasuljar: Riko Grobelnik. — Razsvetljava: Ivo Umek. Xo enem letu skromnega obsega dveh strani na katerih smo skušali seznanjati občinstvo z gledališkim delom in njegovim avtorjem, izide naš list zopet v obsegu, ko mu lahko njegov dosedanji skromni naziv »Gledališki program« spremenimo v manj skromen naziv »Gledališki list«. Na novo gn je obudila naša neugnana želja, da hi nudili v njem pestrejši razgled na področju gledališke umetnosti, da bi z njim v večji meri vzbujali zanimanje in okus za gledališko umetnost, da bi njegove strani nudile širšo obveščenost o naši gledališki dejavnosti in vseh tistih vprašanjih, ki se dotikajo gledališča. In, če govorimo po javno zastavljenem vprašanju glede samostojne revije ali zbornika v Celju, v katerem bi se zrcalila naša kulturna rast. potem naj k tej rasti pripomore tudi naš gledališki list. Njegove strani tedaj ne bodo le običajni spremljevalec gledaliških predstav, marveč bomo v njih nadaljevali z zgodovino našega gledališkega življenja, za katero je bila že na drugem mestu izrečena želja, da ne sine ostati torzo ter na njih odmerjali večji prostor besedi o našem novem gledališkem hramu. Zato hvala vsem pri katerih smo za list našli razumevanje in pomoč. Posebna hvala pa vsem našim dosedanjim sotrudnikom, ki jih hkrati prosimo, da ostanejo listu zvesti še naprej, to se pravi zvesti gledališkemu občinstvu, kateremu je list namenjen. Urednik. Ljudska republika Slovenija MESTNI LJUDSKI ODBOR CELJE 1/1 štev. 1160/1 Na podlagi člena 91 Ustave LRS in čl. 34 t. 9 in čl. 38 1. 10 Splošnega zakona o ljudskih odborih izdaja Mestni ljudski odbor na svojem VIII. rednem zasedanju dne 6. decembra 1930 ODLOČBO o ustanovitvi Mastnega gledališča v Celju. 1. člen Ustanovi se gledališče z imenom »Mestno gledališče« v Celju, ki bo pod splošnim vodstvom in nadzorstvom poverjeništva za prosveto in kulturo MLO Celje. 2. člen Gledališču načeljuje upravnik, ki ga imenuje Izvršilni odbor MLO Celje. Umetniško osebje L in II. vrste imenuje iu sprejema v službo predsednik IO, osebje HI. in IV. vrste pa imenuje in sprejema v službo upravnik ob soglasju poverjenika za prasveto in kulturo MLO. Umetniško osebje se sprejema v službo glede na naloge, ki jih ima gledališče v zvezi z načrtom svojega umetniškega delovanja. 3. člen Finansiranje gledališča se vrši po lastnem predračunu dohodkov in izdatkov, ki gre v proračun dohodkov in izdatkov poverjeništva za prosveto in kulturo MLO. 4. člen Gledališče posluje kot gospodarska ustanova po 30 členu osnovnega zakona o proračunu. 3. člen Črpanje proračunskih kreditov predlaga in odobrava upravnik, ki je nosilec kreditov, kot odredbodajalec pa nastopa poverjenik za prosveto in kulturo MLO oziroma za večje zneske in za nabavo inventarja pa predsednik IO. 6. člen Natančnejše predpise o ustroju in poslovanju gledališča izda poverjeništvo za prosveto in kulturo MLO. r. člen Ta odločba dobi veljavo takoj. Predsednik zasedanja: Presinger Riko 1. r. Predsednik IO: Jerman Riko I. r. JOHANN NESTROV Johann Ne.strov, čigar veseloigro »Utopljenca« je uprava celjskega gledališča uvrstila v repertoar, da zamaši vrzel na prehodu amaterskega gledališča v poklicno, je tipičen predstavnik vedre dunajske lahkotnosti iz sredine prejšnjega stoletja, tiste lahkotnosti, ki je dala svetu veselo muziko, zlasti valčke Johanna Straussa in dunajsko klasično opereto, ki je tudi vsaj deloma vezana s Straussovim imenom. Ta vedrina, ki je tako značilna za mesto ob lepi modri Donavi, je po svoje žlahtna in je postala v svojem žanru klasična, kadar pa je postala sama sebi namen je zdrknila v prazno, dostikrat celo plehko burko in Hste vrste pokvarjeno operetnost, ki je enako oddaljena od zdravega življenja kakor od prave umetnosti. O odrskih delih Johanna Nestroya sicer ni mogoče reči, da bi ne imela nič skupnega z umetnostjo, ker so dokaj £iv odraz neke plasti dunajske družbe, kljub temu pa ni mogoče postavljati Nestroya v vrsto z največjimi komediografi svetovne dramatike kakor so n. pr. Aristo-lanes, Moliere, Gogolj. Njihove komedije nikakor ne služijo samo zabavi, ampak imajo vse svojo življenjsko etično vsebino in zato tudi pomembno družbeno funkcijo, \estroy se nikdar ni spuščal globlje v življenjske probleme, ampak jih jt^ reševal v svojih veseloigrah na dokaj površen in lahkoten način, ne neetično a tudi ne z izrazito umetniško globino in prepričevalnostjo. Vse njegovo odrsko in pisateljsko udejstvovanje je samo odsev njegovega lahkotno veselega življenja, ki ga niso vrgli iz ustaljenega tira niti družbeni konflikti. Rojen je bil na samem Dunaju 1.1801 kot •sin precej znanega advokata, mati pa je bila iz srednje premožne trgovske hiše. študiral je najprej pravo, a ker je imel več veselja do igranja in petja, se je raje uveljavljal kot igralec in pevec na dunajskih diletantskih odrih in vedno bolj obračal hrbet poklicu svojega očeta; 1. 1822 pa se mu je z debutjem v. vlogi Sarastra v Mozartovi »Čarobni piščalki« posrečilo stopiti med poklicne igralce: angažiran je oil kot operni pevec v gledališču pri Koroških vratih (Karntnertorthea-tor). Nato je delal v raznih gledališčih, dokler ga ni 1826 pridobil znameniti dunajski gledališki direktor Karl Carl kot oficielnega odrskega Pisca in igralca komika v raznih dunajskih gledališčih. Nestroy, ki v zasebnem življenju ni užil prave intimno globoke sreče; od svoje prve žene se je ločil že po enem letu in ji plačeval pokojnino do .smrti, sam Pn je živel z igralko Marijo Weiler v dokaj filistrskem razmerju, a si ni preveč gnal k srcu njene gospodovaInosti, ta veseljak Nestroy je sP_rostil svoje sile v pisanju za oder in v igranju svojih lastnih komičnih junakov. Napisal je preko osemdeset odrskih del. Včlenil se je y tradicijo dunajskih predmestnih gledališč in njihovih pavlihovskih improvizacij ter postal za Ferdinandom Raimundom (1790—1836) in pred Cudvvigom Anzengruberjem (1839—1889) srednji v najmočnejši trojici Pisateljev dunajskega ljudskega gledališča (Alt-\viener Volkstheater). ' prvem razdobju njegovega dela je še viden vpliv čustvenega in • fantazijskega sveta Raimundove dramatike, v katerem odločajo o peripetijah in zaplctljajih čarovniški motivi. Najznačilnejši primer iz te dobe Nestroyevega odrskega ustvarjanja je njegov znani »Lumpa-,-ius Vagabund us«. Po letu 1835 se je Nestroy v ustroju svojih veseloiger izogibal čarobnih sredstev in postal bolj realističen; naslonil se je na ljudsko šaljivost in na rutinirano spretnost italijanske eommedie delTarte: nizanje šale na šalo, komičnega znpletljaja na komični zapletljaj v pravi burkasti vozel. Sem spadajo: Eulenspiegel ali šala vrli šale, Usodna pustna noč itd. Od te vrste del je samo korak do najznačilnejše in v danem obsegu najmočnejše veje njegovega odrskega udejstvovanja, ki bi jo lahko označili kot slike dunajskih nravi. Sem prištevajo avstrijski literarni zgodovinarji dela kakor: Pritličje in prvo nadstropje, Talisman. Utopljenca (v nemškem originalu nosi naslov Der Zerrissene — Haz-trganec), Dekle iz predmestja, Nepomemben človek itd. V teh delih in pa v svojih političnih burkali (Zakotna svoboda) je vsaj nekoliko posegel z ostrino svoje satirične šale tudi v družabna protislovja svoje dobe in tedanjega avstrijskega plemiško-malomeščanskega Dunaja. Preveč je bil sam izrazit meščan in preveč je bil navezan na svojo kariero, da bi mogel biti pravi revolucionarni glasnik avstrijskih napredno mislečih v času mrkega Metternichovega predmarčnega absolutizma. Udobneje je bilo ostati pri tisti meri meščanske zabave, ki mu je vzdržala sloves in popularnost med dunajskimi meščani, a se tudi vladajočim okrog cesarja in Metternicha ni nikdar prehudo zamerila. Že to ni bilo vedno brez težavic, kajti Metternichovemu policijskemu ministru Sedlnickcmu je bila vsaka trohica humorja že nevarna za tedanji državni red in tudi Nestrojm je bila v oporo edino tradicionalna vesela nrav in čud Dunajčanov. Prav ta lokalni kolorit in življenjska svežost dunajske besedne in situacijske komike podaljšujeta Ne-stroyevim odrskim delom življenje na srednjeevropskih odrih. V tem •bi ga lahko primerjali s srbskim komediogralom Branislavom Nušičem, le da je Nušič satirično ostrejši ter zato etično in umetniško pomembnejši npodabljalec beograjskega parvenijstva, Nestroy se prej zadovolji s samo komiko brez izrazitejše družbene ostrine. Le v navezanosti na lokalni kolorit družbenega okolja, ki ga vsak od njiju slika, sta si enaka. Če odvzameš Nušiču beograjstvo in Nestroyu dunajsko bidermajersko veselost, bo njuna komedija zbledela in zgubila življenjski vonj. Zdi se, da je treba pri Nestroyu še posebej in še bolj paziti na stil in se izogibati cenenemu burkaštvu. To je v svojih zrelih letih tik preden se je umaknil z odrskih desk v zasebno življenje (okoli 1860, umrl je 1862. leta v Gradcu) spoznal tudi Nestroy sam, ko je dejal, da je hvaležen svojemu direktorju in mentorju Carlu, ki je brzdal njegov temperament, da ni postal suženj nenasitnega ljudskega gona po zabavi in zaradi zabave, če bi bila njegova popularnost te vrste, bi bila že zdavnaj obledela. Tako pa mu je ostal vsaj sloves dobrodušno zabavnega skeptika, čeprav je bil prešibek, da bi ostreje posegel kot umetnik v razvoj avstrijske družbe v sredini preteklega stoletja. Vlado Novak. OZ e SZapiseH k režiji .UTOPLJENCEV" Na celjski oder ponovno prihaja Johanna Nestroya veseloigra v treh dejanjih »Utopljenca«, ki je starejšim Celjanom znana iz let po prvi svetovni vojni. Tako bi morda nekdo lahko govoril le o obnovitvi te veseloigre. Vendar je preteklo že toliko časa in z njim toliko velikih sprememb v našem novem dru/.benem življenju, pa tudi sprememb v pogledu gledališke režije oziroma igre, ki naj bi končno transformirala oder, da moremo mirno zanikati obnovo veseloigre in izjaviti da stopa Nestroy na naš oder popolnoma na novo. Ko smo prejeli komad v študij in delo, se je bilo vredno zamisliti. Kaj je nudilo režiserju ali igralcu n. pr. branje komada samega? Idejne niti ni. Določeno nekje se nekaj zgodi, več ali manj neverjetnega ali sploh neverjetnega — in konec. Torej pravzaprav ničesar. Tu je le avtorjeva zamisel s tekstom in situacijo zabavati občinstvo. Toda za uživljenje dela in za študij to ni dovolj. Nebroj vprašanj se zbudi človeku v možganih, ko je treba vendar misliti na obliko podajanja, izvirnost, zasedbo, sceno, kostuinacijo, na tehnične možnosti vseh vrst in končno na čas. Nestroy, ki je pisal zbadljive ljudske igre in do neke mere tudi politične satire v času, ko se je meščanstvo, pohlevno in omejeno, večinoma udajalo lenemu udobju iu uživanju, vse zato, da je imelo pred oblastniki mir, je bil sam igralec, nazadnje celo direktor gledališča v Grazu, kjer je tudi umrl. Poznal je torej oder in tozadevno se nismo nadejali težkoč. Mnogo važnejše je bilo drugo: oblika predstave. Jasno je, da je pri takih odločitvah potrebno imeti mnogo smisla in poznati naloge umetnosti do publike. Upoštevati pa je treba hkrati tudi določen odnos do vitalnih potreb gledališkega občinstva in zato izvleči iz komada čim več. Tako se je n. pr. mnogo diskutiralo o realistični interpretaciji. Trezne, realne figure v nemogočem okolju, v nerealni akciji, ki tekstovno vseskozi ironizirajo omejence, nastopajo žal s kaj skromnim tekstom le v prvih tprizorih. Tudi niso osrednje. Prisiliti jih umetno v dejanje bi pomenilo napraviti črno — belo. Tako je ta oblika morala odpasti. Tudi ne bi pomenila za izvirnost nič in končno postavila igralce pred nerešljiva dejstva. Zalo smo se odločili za grotesko v vsem. Ne samo v podajanju motiva, kjer smo skrbno pazili, da ne prestopimo okvira, kar bi dovedlo v nevarno karikaturo, marveč dovolili tudi inscenatorju najbolj svobodne in drzne možnosti izražanja, enako kakor v kostumaciji. Ta oblika in način je noši publiki najmanj poznana, zato utegne biti tudi zanimiva. Ves l>«tek dejanja smo skušali izraziti no igriv način, zadeti kolorit, neprisiljeno podčrtati negativne strani notranje revščine in puhlosti takratnega vladajočega razreda, ki se je shajal v salonih in izmišlja! vse mogoče, da si »skrajša čas do prihodnjega obiska« in ozdravi »neznosno monotonijo«. Tak režijski koncept nudi obenem ansamblu nove umetniške izrazne možnosti ter ga sili k resnemu študiju, kar je za naše prilike in zahtevnosti občinstva tudi velike važnosti. Toliko o formalnostih v katerih okviru smo postavili igro na oder. Sodbo pa, če smo v svojem neugnanem prizadevanju zadeli zamisel, prepuščamo — kakor vedno — tudi to pot občinstvu. Tone Zorko. Obnova celjskega gledališkega poslopja še vedno je mnogo ljudi v Celju, ki ne vedo, kako je prišlo do tega, da smo našli ob osvoboditvi poslopje mestnega gledališča v razvalinah. Na zunaj je hiša še kolikor toliko ohranjena — v notranjosti pa je vse razdejano in razen železnega zastora, ki loči oder od avditorija, ne spominja nič na to, da je ta razdejana hiša služila kdaj boginji Taliji. in nastale so razne bajke v zvezi z bombardiranjem Celja, drugi pa so bili mnenja, da je okupator v svojem besu hotel izbrisati vsako sled po kulturnem življenju Slovencev v Celju in je zaradi tega namenoma uničil mestno gledališče kot simbol najvišjega kulturnega udejstvovanja slovenskega ljudstva Celja in okolice. Niti eno niti drugo ne odgovarja resnici. Ko so Nemci 1. 1941. zasedli Spodnjo štajersko, je bil Hitler na višku svoje moči. Vsi vemo, s kakšno oholostjo so nastopali v Celju, kjer so z neslutenim cinizmom takoj po svojem prihodu pričeli z izseljevanjem Slovencev in z ropanjem slovenskega premoženja. »Napravite mi Spodnjo štajersko nemško!« je bil Hitlerjev ukaz in ta ukaz se ni dal uresničiti drugače kot z dobesednim uničenjem vsega, kar je bilo slovensko. To je bil predpogoj za nemško lice naših tal. Zdaj, ko so s silo, z brutalnim terorjem ter s pomočjo domačih izdajalcev in klečeplazcev mislili, da so za večne čase utrdili svojo moč, so pristopili k drugi etapi svojega zgodovinskega »utrjevanja nemštva« na slovenskih tleh (Festi-gung des Deutschtums). Zdaj na tem koščku zemlje ni več Slovencev — večino so izselili, druge so poslali v taborišča, na tisoče so jih pobili, postrelili in pobesili... Celje je postalo v nekaj mesecih — »cine urdeutsche Stadt«! Če stopiš s kolodvora na celjska tla, že vidiš, da si sredi nemškega mesta pozdravlja te germanski stolp najbolj nemškega poslopja! Greš par korakov naprej in občuduješ gladko oskubljeno, nemško-hladno veliko stavbo poleg vojašnice in nikdo ne ve, da je bil to nekoč slovenski Narodni dom — »die vvindische Trutzburg«. — In zdaj je treba dati temu nemškemu mestu tudi vsebine. Svetu je treba dokazati, da je narod, ki je tu od vekomaj doma, res tudi del velikega kulturnega nemškega naroda! Od vekomaj živi tukaj — od vekomaj je tudi razvijal svojo nemško kulturo! Za razvoj kulturnega udejstvovanja pa je treba kulturnih ustanov, treba je v prvi vrsti gledališča! Že Lessing in Schiller sta poudarjala, da je narod šele tedaj narod, če ima svoje narodno gledališče! Sicer ima Celje svojo gledališko stavbo, toda nemško Celje mora imeti reprezentativno gledališče, ki bo odgovarjalo vsem modernim zahtevgm, zato je treba staro poslopje preurediti tako, da bo v ponos mestu in velikemu času, v katere,m živimo. Napravili so moderne načrte, poklicali strokovnjake in pričeli z delom. Vso notranjščino gledališča z ložami vred so razdrli — gledališče naj bi postalo po novih načrtih pravo ljudsko gledališče brez prostorov za privilegirance, pa tudi brez stojišč. Zato so odstranili lože in pričeli graditi balkone. Sredi najintenzivnejšegn dela pa jih je prehitelo nekaj drugega — in žarišče nemške kulture v večno nemškem Celju naenkrat ni bilo več »kriegsvvichtig«. Pri Stalingradu je začela Hitlerjeva zvezda ugašati in vedno bolj se je bližal polom. Namesto gledališča so s silno naglico začeli zidati zaklonišča in bunkerje, iz bližnjih celjskih gozdov pa se je slišalo pokanje partizanskih pušk. — Tako se je zgodilo, da so pustili gledališče, ki jim ni bilo več važno, v istem stanju, v kakršnem smo ga našli ob osvoboditvi leta 1945. Novo življenje se je začelo. Iz vseh strani sveta so se vračali Celjani, vrnilo se je tudi mnogo nas, ki smo svoj čas v Celju sodelovali pri gledaliških predstavah. Z grenkobo v srcih smo gledali razdejanje gledališke stavbe, toda tolažila nas je zavest, da smo zopet gospodarji svojega mesta in da je le od nas odvisno, kdaj bo gledališče obnovljeno. Začasno smo se vselili v Narodni dom, pozneje smo dobili dvorano v bivši Ljudski posojilnici, kjer smo še danes. Gledališko življenje se je bujno razvijalo, od sezone do sezone se je dvigalo število predstav, naraščalo pa je tudi število obiskovalcev. Vedno tesnejši so nam postajali prostori in vedno bolj smo čutili, da kino-dvorana vendar ni gledališče in da je vsak razmah in dvig kvalitete predstav nemogoč. Samo oder in sicer lepa, a za gledališče nemogoča dvorana, brez stranskih prostorov, brez primernih garderob, brez shramb za kulise, brez prostorov za vaje in študij, brez pisarniških prostorov itd. — to je le provizorij, ki ne more trajati predolgo. In bili smo prepričani, da ta provizorij ne bo trajni več kot dve leti —- danes |>a vegetiramo že šesto sezono v istih, za moderno gledališče neprimernih prostorih. Postali smo medtem poklicno gledališče in je pač skrajni čas, da vsaj zdaj dobimo svoj pravi dom. Ker se lokalni laktorji za vse tozadevne prošnje in urgence niso zmenili in so nas vedno le tolažili z lepimi obljubami ali pa nas tudi osorno zavračali, češ da gledališče ni tako važna zadeva, so končno leta 1946. vzeli stvar v roke celjski obrtniki, ki so se zavezali, da obnove gledališče po ohranjenih nemških načrtih. Z velikim elanom so se lotili dela in izgledalo je, da bomo končno le prišli do cilja. Sredi naj-•ntenzivnejšega obnovitvenega dela pa je prišla naenkrat iz Ljubljane °d prosvetnega ministrstva prepoved nadaljnje obnove celjskega gledališča, češ da nemški načrti ne odgovarjajo in bo treba povsem novih gradbenih načrtov. Tako je zopet vse zaspalo, gledališko poslopje pa razpadalo sredi mesta ... V jeseni leta 1949. smo slavili stoletnico prve slovenske gledališke Predstave v Celju. To priliko smo uporabili, da smo pred zastopniki kulturnih in političnih faktorjev ponovno povzdignili svojo zahtevo po obnovi gledališkega poslopja. Odslej nismo zamudili nobene prilike, da ne bi ponavljali svoje zahteve — postali smo sitni in smo slednjič do-scgli, da so merodajni krogi uvideli, da je zavlačevanje obnove gledališkega poslopja sramota za Celje kot mesta z visoko razvito industrijo 111 kot kulturnega centra Savinjske doline. v Leta 1950. so se izvršile spremembe v sestavi lokalnega oblastnega 'orunia. S tem je nastopila obnova gledališkega poslopja v novo in upamo v končno fazo. Izvršilni odbor MLO je s svojim predsednikom na čelu Postavil obnovo gledališkega poslopja kot eno svojih prvih nalog. Naša uolžnost je, da obnovimo gledališko poslopje, ki iz leta v leto sredi mesta bolj in bolj propada, z lastrtimi sredstvi in z lastno delovno silo ju to do pričetka nove sezone, it. j. do oktobra 1951. Vsak Celjan, de-lavee, nameščenec, obrtnik in intelektualec mora čutiti v sebi dolžnost, ‘•a sodeluje po svojih močeh pri obnovi tako važne kulturne ustanove kot je gledališče. OF z vsemi množičnimi organizacijami mora pri tem delu pomagati moralno in materialno. Dovolj je bilo besed, obljub in oklevanja — zdaj morajo govoriti dejanja, da se operemo kulturne sramote in damo Celju gledališče, ki mu bo v ponos! Z delom se je začelo in prepričani smo trdno, da bomo pričeli novo sezono v obnovljenem gledališkem poslopju! Pri tej priliki še tole: Niti za gledališče kot tako, niti za mesto Celje ni vseeno, kakšno bo to poslopje. Vemo, da se dela točno po določenih načrtih in tozadevno ni mogočih mnogo izpreinemb. Vendar je mogoče eno in to je glavno: v okviru načrtov je mogoče dati :/.una-ujemu izgledu in praktičnosti prostorov tako estetsko podobo, da bomo brez sramu lahko povabili v svoj kulturni hram tudi najrazvujenejšega gosta. S tem ne mislimo na nobeno razkošje, ker ga ne rabimo, zahtevamo pa eno in to je enostavna, a estetska domačnost in udobnost. Merodajni faktorji naj v tem oziru store pravočasno vse, da ne bo prepozno. Gotovo bi bilo na mestu, da si ogledajo notranjost n. pr. Jugoslovanskega dramskega gledališča v Beogradu, da se posvetujejo s tem ali onim gledališkim strokovnjakom (arhitektom) ter pridobljene izkušnje aplicirajo na svoje delo pri obnovi celjskega gledališča. To se nam je zdelo potrebno povedati, da ne bomo pozneje zabavljali in po nepotrebnem valili krivdo eventualnih pogreškov drug na drugega. Zavedati se moramo, du gradimo gledališče za dolgo dobo let in ne sme nam biti vseeno, kaj bodo bodoče generacije govorile o nas, kif smo stali pet let po osvoboditvi no čelu obnove celjskega mestnega gledališča. Fedor Gradišnik. Izdaja Mestno gledališče v Celju Odgovorni urednik Gustav Grobelnik Tisk Celjske tiskarne v Celju MESTNO GLEDALIŠČE CELJE leclaLufbi Luit JQ66 - / Q(5 J Hlira Pucova OPERACIJA Drama ..Kaj imireli. živeli je Ireba za druge; in to je včasih malo leže.” II. dejanje PREMIERA: sobota 17. marca 1951 ob 20 MIRA P U C O V A OPERACIJA Drama v treh dejanjih Režija: Tone Zorko — Scena: Vlado Rijavec Osebe : DC. Ratek, šel' na kirurgiji....................Franc Mirnik Dr. Matija Donat, njegov asistent ..... Janez škof Anton Klavora, župnik v bolnišnici .... Milan Furman »Kostja«, ilegalec..............................Peter Božič Dr. Vera Romihova, zdravnica na interni . . . Nada Božičeva Dr. Tinca Permetova, stažistka na kirurgiji Bogdana Vrečk o va Sestra Kanizija, sestra na kirurgiji .... Zora červinkova Sestra Serafina, instrumentanka na kirurgiji . . Marija Goršičeva I. vojak vaške straže..........................Franjo Cesar II. vojak vaške straže.......................... Franc Klobučar Strežnik........................................Ivan Jeram Godi se I. 19d2. v slovenskem mestu, pod italijansko okupacijo. Prvo dejanje — na hodniku pred operacijsko dvorano. Drugo dejanje — v posebni bolniški sobi. Tretje dejanje — v pisarni na kirurgiji. Režiser-asistent: Milan Furman — Odrski mojster: Franjo Cesar Šepetalka: Tilka Svetelškova — Razsvetljava: Ivo Umek BESEDA NA PRVI VAJI ZA (Izvleček) Operacijo »Operacija«, drama v (reli dejanjih, je tretje delo pisateljice in prevajalke Mire Puceve oziroma njeno drugo delo, ki ga celjsko gledališče postavlja na oder. Delu se tu in tam očita »revščina«. Toda, če verjamemo, da je ljubljanska Drama kot prva »grešila«, ker je delo krstila, bi težko prenesli trditev, da je grešil še drugi, namreč slovenska založba, ki je delo izdala v tisku in, da je končno grešil še tretji to je izdajatelj teksta v srbohrvaškem prevodu. Negativne pripombe je vzbudilo tudi njeno drugo delo »Ogenj in pepel«; kljub temu je šlo zmagovito čez mnoge slovenske in jugoslovanske odre. Tudi mi smo ga igrali sedemkrat povprečnem obisku »obiskovalcev. Upoštevaje, da je znašal povprečni obisk bolj »privlačnega« dela »Kovarstvo in ljubezen« j-tl in da so le »Krajnski komedijanti« presegli število •100, medtem, ko je bil povprečni obisk vseh drugih del manjši, vidimo, da je delo naletelo pri občinstvu na dokaj lep odziv. Smemo tedaj imeti že v naprej toplo zavest, da bo tudi to delo »šlo«, da se nismo trudili zaman, zlasti še, če se zavedamo, da je slovenskega gledališča prva in glavna naloga gojiti, podpirati in vzpodbujati slovensko dramsko produkcijo. To načelo je uveljavil Fran Levstik v Dramatičnem društvu in danes še vedno imamo priliko in dolžnost zvesti mu ostati. V razgovoru, ki ga je imel naš sodelavec s pisateljico Miro 1’ucovo v času naše postavitve »Ognja in pepela« (kar smo objavili v lanskem Gledališkem listu), je pisateljica najavila »Operacijo« kot trodejanko, »ki bo prikazala žrtve naših zdravnikov med narodnoosvobodilno vojno«. Res, zgodba se zgodi, ko napoči »konec naše pasivne zgodovine in vdane odpornosti ter začetek aktivnega odločanja o lastni usodi, začetek aktivnega izživljanja vseh sil našega naroda tudi duševnih in kultiirnih« U. Vidmar). Dočim je avtorica za svoji prvi dve drami izbrala prizorišče v zaporu, oziroma v meščanskem salonu, ga je to pot 'zbrala v bolnici, zakaj čas 1941—1945 ni pisal dram samo na našem podeželju, kar so po besedah Ivana Potrča pisatelji samo 'eč ali manj dobro zapisali (Bor: Raztrgane!, Potrč: Lacko in Krčili itd.), marveč jih je pisal tudi v mestu, v Ljubljani — v meščanskem osrčju slovenske družbe. Pucova je z »Operacijo« ""pisala že tretjo iz tega okolja, ki ga dobro pozna. Dejanje »Operacije« se torej godi v zdravniškem svetu, v bolnišnici, kamor so se poleg belogardistov zatekali tudi naši ranjeni ilegalci. Zdravniki so delali čuda, čestokrat pri tem tvegali življenja ali pa celo svojo odločitev za boj kronali s smrtjo. M. Pucova je predstavila zdravnika tudi v »Ognju in pepelu« v osebi »Ir. Sonca. O tem celo lahko trdimo, da je kot bomo politicus podoben dr. Donatu: prvi in drugi stojita staremu družbenemu redu nasproti. Dr. Sonc pravi o politiki, da ga »je zmeraj samo razočarala«. Odnos našega zdravnika do narodnoosvobodilnega gibanja je orisal tudi Bor v »Težki uri« z dr. Jerašo, z zdravnikom z notranjim nemirom intelektualca, ki sc sicer še ni dvignil v meglene stene svojih miselnih konstrukcij, marveč še vedno stoji z eno nogo vsaj na tej prašni zemlji, na kateri bo konec koncev vendarle začel živeti svoje pravo življenje. V naši igri gre zn konspirntivno operacijo ranjenega partizana v bolnici, ki je poti okupatorjevim nadzorstvom, za skrivanje operiranca po bolniških oddelkih in končno, ko jpride konspiracija po sovražni intrigi na dan, zn iztihotapljenje operiranega ilegalca skozi mrtvašnico v svobodo. Pucovi ni bilo za to, da napiše inačico zakonske in poleg zakonske ljubavne drame, ki jih je dramatika polna, ugotavlja dr. Bratko Kreft. V srčiki dogajanja te drame je spet boj, ki prisili že napol potapljajočega se dr. Donata, da stopi iz ozadja, to se pravi iz sebe. Ves razdvojen v samem sebi, intelektualni deklasiranec v načeti meščanski družbi, stoječ med dvema ženskama, najde duševno ravnovesje v sebi, ki se kot zdravnik in človek odloči za boj. Pri tem tragično konča, saj pade kot žrtev belega in fašističnega terorja; toda rešil je za boj dragocenega borca, rešil pa je tudi sebe. Smisel življenja se mu je odprl sretli težkega boja. Česar ni mogel najti prej ves čas v življenju, je našel sedaj v smrti. Tako je borba marsikakšen značaj očistila in požlahtnila, čeprav je tega ali onega doletela pri tem smrt. To je glavno dejanje in osrednja ideja »Operacije«.* S to kratko analizo odstopam besedo režiserju z željo, da bi svoje delo tudi za uprizoritev '»Operacije« zasnovali in nadaljevali s tisto ljubeznijo in voljo, s katero ste se vpregli v voz boginje gledališke umetnosti, s tistim »hočem«, ki lahko — da uporabim besede ilegalca Kostje — spremeni obraz sveta. Vi morate spremeniti obraz celjskega gledališča, vendar pri tem »ne umreti. Živeti je treba za druge; in to je včasih malo teže.« To velja tudi v gledališki umetnosti. Gustav Grobelnik 4 Gledališki list SNG 1949/50 štev. 10. eeccmfe Z MIRO RUGOVO Poldrugo leto je tegn, kar je celjsko Ljudsko gledališče uprizorilo po jubilejni predstavi »Krajnskih komedijantov« Mire Pucove dramo »Ogenj in pepel«. Takrat sem nekega no-vemberskega popoldneva obiskal avtorico na njenem domu in izvedel nekaj zanimivih podrobnosti okrog nastanka te drame, pa tudi iz njenega tedanjega literarnega snovanja. Že takrat je •— čemur sem se skromno začudil, pa zadovoljno namuznil — zaupala moji novinarski radovednosti, da pripravlja novo dramo »Operacijo«. Malce sem se zdrznil — naslov mi je zvenel prav toliko nenavaden, kolikor privlačen. Le rahlo je nakazala vsebino — potem sem brž utihnil s vprašanji. Ko sem topot zopet obiskal avtorico, sem vstopal s prijetnim občutkom: tudi »Operacija« je že zaživela na odru in po vrsti uspelih uprizoritev v ljubljanski Drami je bomo ugledali tudi v Celju. V kratkem pogovoru, ki sem ga imel z Miro Pucovo, sem se dotaknil nenavadne klenosti dialogov, ki jih je začrtala svojemu delu; drama, ki daje s svojo razmeroma skopo situacijsko dina-niiko vtis odrsko ozkega okolja, je prav po razpletanju svojih notranjih, pogosto čisto nazorskih konfliktov zanimiva. Brez dvoma, da radi te svoje značilnosti zahteva tem več od režiserja. Kajti iz navidez stacionarnega dogajanja raste iz trenutka v trenutek napetost, ki mora vreti iz notranjih konfliktov skozi občutje gledalcev v močno in dramsko zgoščeno vzdušje končnega zapleta. Mira Pucova to potrjuje in rada prizna, da je Slavko .Inn v ljubljanski Drami to nalogo zelo zadovoljivo rešil. Nasprotno se ne strinja s pripombo kritike, ki od »Operacije« kot izrazito politično-idejne drame terja več širine v notranjem dogajanju, da bi s tem izven ozko čustvenega vzdušja dala močnejši odraz dobe — našega odporniškega gibanja med v°.|no. Izpovedi posameznih likov v drami, ki je zasnovana v taki konverzrcijski obliki, so psihološko sicer individualizirane, a vendar segajo daleč na pozorišče splošnega dogajanja; z njimi °stro osvetljuje razdor naših dveh svetov med vojno. Dr. Donatn, ki ga kritika domala smatra za obstransko figuro drame, izven Politične linije, pa Mira Pucova stavlja v ospredje. Donat ni v igro vključen, da bi pojasnjeval razplet med obema taboroma: obenem s svojim političnim obeležjem je »Operacija« njegova osebna drama, tragika našega intelektualca, ki je docela življenjsko razdvojen, a najde v smrti izhod v svobodo. Avtorica pritrjuje, da ji je slikanje tega neobičajnega zdravnikovega značaja bilo najbolj privlačno. Nasprotno pa župnika Klavoro kot Donatovega protiigralca ne barva kot kranjskega župnika, marveč mnogo bolj kot splošen tip licemerskega duhovnika, katerega lik zaostruje s tem, da je celo segel po orožju. Torej tip skrajnega fanatika — takšnega, kot so ga negativnega rodile tudi v cerkvenih vrstah skrajnosti velike borbe... A zakaj avtorica ni poverila odločilne vloge kirurgu, ki naj bi rešil ranjenega ilegalca Kostjo, dr. Permetovi kot asistentki? Mnogo teh mladih zdravnikov je bilo povezanih z OF, a v primerih odgovornosti operacij naših ilegalcev so zaupali poseg izkušenemu zdravniku, da bi s tem tudi zabrisali lastno, začeto sled za sodelovanjem s partizani. Okolje, ki ga Pucova riše, je seveda povzela iz Ljubljane. Saj so bile prav ljubljanske bolnišnice sredi žičnih blokov neme priče istega dogajanja — leglo fašističnih ovaduhov, ki so jim prikrito in z vso spretnostjo kljubovali naši aktivisti, skrivno odnašali zdravila in zdravniške instrumente, v partizane, varovali dragocena življenja operiranih borcev, in jim, če treba, pomagali tudi skozi bolniške mrtvašnice na pot v svobodo.., Spričo skopega prizorišča drame.— bolnišnice, v kateri se vse dejanje odvija — se mi je zdela rešitev enostavne, a zato učinkovite scene zelo važna. »To nalogo je v Drami inž. Franz zelo dobro rešil«, je odvrnila na to tov. Pucova. »In kako boste sceno v Celju rešili? Upam, da tudi dobro. Prav zanima me,« je ljubeznivo dodala. »Želim vam mnogo uspeha pri uprizoritvi...« \ Mira Pucova je z »Operacijo« ustvarila svojevrstno dramo močne psihološke vsebine in dala slovenski gledališki kulturi novo delo, ki ga uvrščamo med zelo uspele dramske prikaze iz časa naše osvobodilne borbe. Mario Šubic Drama Mire Pneove „6wtati\(l" Ljudska revolucija in borba iiašib narodov iproti uničujočemu ia-šističnemu zavojevalen je v dramskem delu pisateljice Mire Pucove »Operacija« ponovno dobila svojo umetniško obliko. Pisateljica je ponovno, zvesta sebi in svojim načrtom — osvetljevati družbeno obliko tega gigantskega boja, — napisala delo, ki je po svoji še danes kaj nevarni itematikii in še bolj po svojem nevsakdanjem okolju silno zanimiva: o dogajanju v bolnišnici. Navidezno so bolnice, posebno tiste, ki jih. je okupator docela kontroliral, bile mirno torišče človekoljubnega dela. To so vsaj zaradi' svoje specifičnosti dale mirnemu in nečuječemu opazovalcu slutiti. 1'oda, kaj vse se je /a mirnimi stenami dogajalo in skrivalo! Dejanje v »Operaciji« nam odkriva, da so se med bolnišničnimi zidovi odigravale drame, katerih običajni svet nMi slutil ni. Da se je l>od belino plaščev zdravnikov in sester, sploh pod pečatom vseobče čistosti, odigravala najostrejša razredna borba, ostra tem bolj, kadar •sc je tu odločalo o dragocenih življenjih ne samo slučajnih bolnikov, ampak tudi borcev, ki so se zaradi nujnosti slučaja zatekli pod okrilje kontroliranih bolnic im zaviseli od aaklonjejnosti ali od nenaklonjenosti zdravnikov, sester in bolniških kuratov. In če pomislimo, kako težko je bilo bolnika-ilegalca zdraviti in skrivati pred vohunskimi vincentinkami, župniki in pred zdravniki, ki so upognili tilnik pred okupatorjem, ga event. po izdaji rešiti in poslati na svobodo, potem yeino, da so zdravniki, ki so se nasilju uprli, storili nadčloveška dejanja, polna samopremagovnnja in žrtev. Toda, pisateljici ta dejstva še niso bila dovolj za dramski zaplet. Med dva svetova, ki se bijeta na življenje in smrt in ki imata tudi v bolnici brezkompromisne pristaše in borce, je vpletla še tretji svet, tisti apolitični svet, ki se je končno znašel po nujnosti razvoja borbe m dogodkov med mlinskima kamnoma. Ali za — ali proti!? Prenaivno, prenezmatno je bilo reševati svojo osebnost in mišljenje mimo tega b°ia. Prej ali slej bo ta boj potegnil v svoj uničujoči vrtinec'tudi te. vsemi razpoložljivimi moralnimi in materialnimi sredstvi so se rc-^evale preveč načelne stvari, da bi mogel kdor koli stati mirno in brez-b' 'žno ob strani, pa naj si je to bil zdravnik pod težo osebne razdvojenosti ali kdor koli drugi s kakršnim koli izgovorom. Kazen tega je pisateljica ta politično nezainteresirani svet obre-nienila še z osebno negativnimi kompleksi in tako dejanje (poostrila. ■ ^^Pletu je morala rešiti mnogo vprašanj. Najprej je bilo potrebno 'z.vršiti najbolj požrtvovalno, a obenem najdrznejšo operacijo na samem sebi, operacijo svojih značajev. To je lahko storil le v bistvu zdrnv in pošten človek v momentu, ko se je otresel vseh škodljivih ■•avlak. Potem se ni več ustrašil |M>ti in zaprek, ker ga oh jasnem cilju ■•rso več brigale. Ne bedno in ponižujoče življenje, ne ljubezen, da, (Mo sni it ne! Na kratko: pot naravnost, pot do ciljal tako je Pucova dejanje zapletla do vrha, ki zahteva hiter razplet. 1 ar se tudi zgodi. Enotnost kraja hotnica in časa — od večera do 'ccciii močno podpre to zahtevo. Toliko o drami. A režijski prijem? Brez pomišljanja — realističen, ob realistični <’e"i- Tone Zorko. Fcdor Gradišnik: Zgodovina celjskega gledališkega življenja (Nadaljevanje) II. poglavje Č1TALNIŠKA DOBA Kratka je bila »ipomlad avstrijskih narodov« — zlasti Slovenci smo užili le malo gorkote njenega sonca. Leta 1848. slovenski narod mi aktivno posegel v revolucinjo ki je nastopila v Avstriji, ker je njegovo konservativno vodstvo nastopalo proti revolucionarnim zahtevam im je torej stopilo na pot reaki i p. Pravilna politika slovenskega naroda bi bila, da bi se proti absolutistični reakciji in proti hegemonističnim tendencam nemškega meščanstva boril. Samo v tem primeru bi bil odigral progresivno narodno y1o£‘o. Da-bi oslabil revolucijo je izdal cesar oktobra 1848. patent o osebni svobodi kmeta. Patent je sicer predvideval osvoboditev proti odškodnini, toda že samo dejstvo, da je bila kmetu dana možnost priti do zeml je, ga je zadovoljila im s tem izločila iz. revolucije. Kmet je namreč smatral svobodo proti odškodnini za velik dar. ki ga je sprejel od cesarja in mu je tudi izkazal hvaležnost s tein, da je prenehal z aktivno borbo proti obstoječemu redu. Tako se je posrečilo fevdalni gospodi s cesarjem na čelu, da s patentom, ki je dejansko pomenil poslabšanje kmetovega položaja, razcepi revolucionarno sile in z. lahkoto obračuna z buržoazijo, kateri je bila z odstopom kmeta odvzeta borbena rezerva. Kljub temu pa je bilo z zemljiško odvezo vrženo fevdalno posestvo nujno na pot kapitalističnega razvoja. Visoka odškodnina, ki so jo morali plačevati kmetje, je proces pospeševala. Ker je v slovenskem narodu primanjkovalo kapitalističnega elementa in je prevladovalo konservativno, cehovsko meščanstvo, je razumljivo, da se je Bleivveiis leta 1848. kot predstavnik drobne buržo-uzije in s tem slovenskega cehovstva postavil na stran monarhije, torej proti revoluciji. Samo tako je bilo mogoče, da so se takrat, ko so na Dunaju gradili barikade, v Ljubljani vršile proslave cesarja in da so bile takrat, ko so na Dunaju nastopali revolucionarji v borbi proti fevdalnemu redu, v Ljubljani formirane edinice narodne garde. Vse to samo zato, da se zaščiti konservativno meščanstvo proti kakršnemu koli poizkusu revolucionarnih izprememb. Da so južni Slovani leta 1848. odigrali tako negativno vlogo, je predvsem predpisati dejstvu, da so stali pod izključnim vplivom fevdalne gospodo. Samo tako lahko razumemo Jelačičev pohod na Dunaj> ki je s svojo intervencijo dejansko odločil usodo dunajske vstaje. Ker slovenska revolucionarnost v letu 1848. ni mogla pulti do izraza na političnem polju, si je našla duška v panslavizmu, ki pa je bil s svojo težnjo po naslonitvi na miški absolutizem odločen element reakcije. V tei zvezi šo se tudi pojavile teorije o enotnem narodu Slovencev in Hrvatov, imenovan ilirizem. (Ljudevit Gaj, Stanko Vraz). Na čelu iliilizina so stali hrvaški fevdalci, ki so s svojima iprotiikineč-kimi zahtevami predstavljali stebre reakcije. Tako Prešeren, kakor ves njegov krog, so hiJli proti panslavizmu in ilirizmu. I) i slovenci leta 1848. niso bili zreli za revolucijo, je predvsem posledica zakasnelega 'razvoja in -pa dejstvo, da je bilo politično .vodstvo v rokah konservativnega Hleivveisa, ki je bil izključno le za legalno borbo, ni pa razumel, da je mogoča osamosvojitev slovenskega naroda samo z revolucionarnim zlomom absolutizma. Blehveis tudi ni upošteval, da s svojim zadržanjem dejansko slabi odporne sile naroda in omogoča težnje nemške iburžoazije, ki je z nastopom kapitalizma zavestno izražala germanizatoiLske težnje. Blehveis torej ni upošteval, da leži bistvo narodnega zatiranja na oj ilnem in gospodarskem polju. Tako gledanje Bleiweisa je bilo mogoče samo zato, ker diferenciacija v slovenskem narodnem gibanju, ki se je pričela na te-nieljnem vpršanju fevdalne družbe, na vprašanju zemljiške odveze in demokracije, še ni bila tako močna, da bi revolucionarni napredni elementi predstavljali resnejše nasprotstvo Bleiweisovi politiki. Germanizacija, ki se je izražala predvsem z gospodarskim prodiranjem, z uvajanjem avstrijskega državnega aparata in z odpiranjem nemških šol, je bila ena najmočnejših ovir splošnega družbenega napredka pri Slovencih. Pri tem moramo upoštevati še dejstvo, da je 1 ničlo nemško meščanstvo pred Slovenci prednost v gospodarski sili, v podpori države in v času. Tako je moral slovenski narod premagovati Politični, gospodarski in duhovni pritisk. ____— ----—.__.. Ker se slovensko meščanstvo ni zavedalo, da je slovensko vprašanje rešljivo samo na revolucionaren način, v zvezi s celotnim me-ščausko-demukratičnim revolucionarnim gibanjem v Avstriji, to je z '•rušenjem Metternichovega absolutizma, tudi ni sprejelo v svoj pro-Sram zahtevo po zemljiški odvezi kmeta, ki je dejansko predstavljal Slavni element revolucionarnega gibanja. Ko je slovenski kmet ugo-toviil, da nacionalni program slovenskega meščanstva ne vsebuje zabave po zemljiški odvezi brez odškodnine, je ostal v narodnem gi-haujii popolnoma pasiven. Leto 1848. je prineslo kmetu osvoboditev in mu omogočilo pove-'anest s kapitalističnim trgom. Ker pa je bila osvoboditev izvršena proti odkupu in so tlako nadomestili davki, je kmet še hitreje propa-Val, in z osvobodilnim patentom je fevdalna gospoda dejansko ustvarjala rezervne delovne armade. S tem je nastal nov razred t. j. delav- ki naj popravi napake avstrijske in nemške revolucije, ki so bile Predvsem v teni, da se je buržoazna demokracija vezala na fevdalno Sospodo in .sam izvede revolucijo z uničenjem fevdalnih ostankov. Pri Slovencih je vedno bolj naraščal odpor proti nemškemu kapitalizmu. To ni brin posledica kakih političnih nagibov, temveč predvsem gospodarski interesi. Slovenska gospoda ni imela ničesar njoti kupitajizmu kot takemu, temveč proti nemškemu, ker je v svojem k^CaUjoriln h kapitalizmu želela sama prevzeti vlad«joče-gospodarske 'hhiycijeJ1 . Gl Dragotin Lončar kai/aikteriziru leto 1848. v svoji razpravi: ((i'. J1UU‘Z lllciweis in njegova doba« (Bleiweisov zbornik, Ljubljana .9-) pravilno takole: »Leto 1848. je bilo za nas izgubljeno, narodno politično. Avstrijski narodi niso dosegli svojega narodnega edinstva, 'arveč so zaigrali še svojo politično svobodo, ker so pobijali reakcijo ' 'cnkcionarnimi sredstvi. Nad demokratizmom je zmagal absolutizem; razloček je bil v tein, tla so dobili revolucionarni Nemci, Italijani, Poljaki in Matij ari isto za kazen, kar se je dalo Slovanom, zlasti južnim, za plačilo.« (Str. 171. J. c.) Kratka je bila svoboda, ki jo je prineslo 1. 1848. avstrijskim narodom in ko jim je bila odvzeta še ta, je zavladalo mrtvilo tja do 1. 1860., ko je vrniia oktobrska diploma (20. oktobra 1860.) avstrijskim narodom ustavo v smislu federalizma, ki pa jo je 20. februarja 1861. zamenjal februarski patent ministra Schmerlinga v smislu centralizma. Stanje slovenskega naroda je bilo gospodarsko in politično žalostno. Konservativna politika Bleiweisovega kioga je bila mezanožna priboriti Slovencem najosnovnejše narodne pravice, ki so jih formulirali v peticiji, ki jo je podpisalo 20.000 Slovencev in zahteva po Zedinjeni Sloveniji je ostala pobožna želja tja do leta 1945., ki smo jo dobili šele po revolucionarni narodnoosvobodilni vojni. Edina svetla točka šestdesetih let pri Slovencih je bila ustanovitev čitalnic, ki so igrale pri prebujanju naroda veliko vlogo. ~ Stalnice so se začele ustanavljati od 1. 1861 dalje po vseh mestih, trgih im večjih krajih na Slovenskem. »Novice« so označevale namen čitalnic takole: »To so društva, v katerih se bo bralo ali črtalo in botlo včasih poštene veselice v domači besedi.« Čitalnice1 so torej nudilex i ■ 'lii čitanjc časopisov in knjig ter zbirale Slovence k tufcffttfftHrii besedam, 1 /[uHf l / kjer sta se z glasbo, s petjem, plesom, z igrami in govori gojili dru-'/j žabnost in narodna zavest. Slovenska inteligenca, ki se je doslej pečala glavno z jezikoslovjem im beletristiko, se je po čitalnicah začela brigati za narodnopoUlučma vprašanja. Slovenščina se je polagoma uvajala v javnost, da je postajala občevalni jezik tudi srednjih slojev. S čitalnicami so se polagali temelji slovenski drami, glasbi in petju, tu se je pletlo in razvijalo vse družabno, narodno in politično /jiv-1 jen je Slovencev. To je bila edina takratna oblika javnega nastopanja. Z resnostjo se je družila zabava, pri čemer je prevladovala čustvenost, navdušenost, ki je rodila sad zato, ker je bila pristna,, prihajajoča iz notranjega nagiba, ko je Slovenec v družbi s svojci mogel dati duška svojim dolgo pritajevanim čustvom. Bilo je pa tudi treba krepkih, zavednih čustev, da so porajala odločno voljo, ki se ni strašila zaprek, obrekovanj in žrtev pri delu za uresničenje svojega prepričanja. Za nas so čitalnice važne zato, ker so bile matice slovenskega gledališča. Celjska čitalnica je bila dolgo dobo ognjišče vsega kultni-no-potitičnega življenja v našem mestu, ona je med drugim nada-'jtiVJJbv tisto delo, ki sta ga leta 1849. začela Jeretih in Drobšlč, očeta slovenskega gledališča v Celju. (Nadaljevanje sledi.) U$tan>drama«, »dramatika«, ker pomeni dejanje; beseda pa je določena za poetiko in se še v njej omejuje navadno na pesnitve brez glasbe. V poetiki se je razmotrivalo, v kakem vrstnem redu si razvojno pač sledijo epika, lirika in dramatika. Izprva se je prvenstvo prisodilo epiki, češ, ker so 'najstarejši pesniški proizvodi narodni eposi (Homer, Nibelungi, Ossian, Kraljevič Marko in Kosovo). Upravičeno se je ugovarjalo, da so čustveni izlivi bolj primarni nego pripovedništvo, da je torej lirika prvotnejša. Dramatiki kot najzahtevnejši, pesniški obliki se je splošno prisojalo v razvoju zadnje, najvišje mesto. Vendar se po vsej priliki zdi, da je ravno dramatika razvojno na prvem, prvotnem mestu, združujoč pa v sebi i epiko i liriko, to se pravi, da so vse tri kategorije istočasne, pa v zunanjem okviru dramatike, drame, dejanja. Kajti nekak »teater« je igral človek že na primitivni stopnji; igral je morda celo brez besed, brez govora, samo s kretnjami, z gibi, celo samo z obrazom — z mimiko: pantomime so bile tudi v napredni stopnji človeštva ponekod priljubljene in se v posebne namene izvajajo še zdaj. Zakaj stavimo teater na prvo, primarno stopnjo človeka? Zato, ker se nahaja primarni človek prav tam in se kreta ravno tako kakor dete, otrok. Brž ko otrok gleda, vidi, opazuje, je zanj vse teater, vse Pretvarja v gibanje, v živečnost, z neposredno osebno udeležbo, rekli bi z osebnim interesom. Vse mu je igra, povsod je igralec; kot beba se igra z lastnimi ročicami, nožieami im drugimi organi; s tvojim jezikom, če ž njim tleskneš; s prstom bo bodel v tvoje oko, če me-žikneš; prijel bo za oso, ki se plazi ipo njegovi marmeladi, in se bo, ker ga je pičila, odslej kriče bal vsake muhe (navajam po resničnem primeru!). Slučajno sem opazoval tole preizkušnjo: teoretično izobražena zakonca s(a po preteku pol leta, ko prvorojenec sicer še mi shodil, pač pa sam sedel in se plazil po tleh, Sklenila, da ga prepustita samemu sebi — kdo bo pazil nanj in izgubljal dragoceni čas? Če bo kričal, naj kriči; ko se izkriči, bo nehal. Zaprla sta ga v sobo, posadila na tla na preprogo im nakopičila okrog njega poleg igrač razne navlake, nenevarne, in ga pustila. Kričal je kako uro, potam je utihnil; takisto drugi dan, potem ne več. Kaj je počel? Razpolovil je vse stvari okoli s,‘be, vse oživljal, jim določil vlogo, jih povezal v dejanje medsebojnosti, jih prekladal, da so se gibale, in se je sam vklopil v dejanje. ' živel se je v svoj igrski teater, opustil je jok; po svoje je razkazoval, ker še mi znal govoriti, materi svoj živi svet im sc ji je zasmilil; odstopila je od teorije svoje vzgoje. — Slično je svoj leatrski — igralski nagon pač udejstvoval človek na elementarni stopnji napredka; prav priimiitivno preprostost je opažat še v našem stoletja Miško Kranjec na svojih Kaveneih (»Pisarna«, Povest o oblasti, 1950, str. 98). Ta teatrski nagon ostane v mladini živ še, iko vstopijo v šolo in se jim širi obzorje, ko morda posečajo pravo gledališče. Radi se združijo v skupine, si sami pripravijo oder, kulise in vse drugo, si celo sami sestavijo igro, si razdelijo vloge, spišejo vabila, določijo vstopnino, »dajo predstavo«. Udeležil sem se takih predstav in sem videl vso resnost sodelujočih in kritičnost »občinstva«. V svoji razvojni dobi je mladina nesporno dovzetna in sposobna za dramatiko, za igralstvo; za vsako vlogo najdeš primernega igralca, more se najti tudi poseben talent. Za mladeniška leta je značilna nagnjenost k tragiki. Ko sem kot profesor v Kranju dijake višjih razredov (nekateri so bili dokaj priletni) spodbujal k slovstvenim poskusom, sem od dveh dobil v pregled -- tragediji, in to hudo krvavi. Na »svoji« gimnaziji v Mariboru (klasični) sem uvedel gledališke vaje v dvorani in prepustil dijakom vodstvo; kmalu se je zbral spreten ensemble, ki se je pridno vežbal in opravil tudi vse tehnične posle. Tudi tukaj so si izbrali tragične, težke komade; uprizorili .smo, in sicer v javnem gledališču, Ibsenove »Strahove« in Sofoklejevega »Kralja Oidipa« (tega v grškem izvirniku!). V muzikalnem oziru pa je bilo dijaštvo bolj nagnjeno na veselo plat: izvajali so moji dijaki v gledališču v Mariboru (z reprizo v Ljubljani) opereto »Če se dva ljubita«, ki je bila vseskozi »naša«, ker sta bila libretist in komponist naša dijaka, naši solisti, naš pevski .zbor in orkester; z vsem tem je razpolagala gimnazija, brez težav, le z dobro voljo in s pridnostjo. Povprečni nadarjenci $e med mladino dobijo; odkrijejo se pa tudi izredni talenti, kakor sta Žižek in Pino Mlakar (da le ta dva imenujem), ki sta že tu stopala v ospredje.---------- Zdaj pa kapitalno vprašanje: Kako gleda in naj gleda otrok, mladina na gledališče? Otrok, mladinec sodoživlja vse, kar se na odru godi; skupno z igralci on igra teater, pa ne igralsko, ampak resnično življenjsko, prav tako, kakor pripoveduje Miško Kranjec, da je ravenski fant kot gledalec drastično poučil igralca na odru, kako naj boža svojo punco! Otrok — mladinec je zato ostro kritičen, ne toliko o vsebini kakor o opremi, režiji, o nastopu igralcev; vsako neskladnost opazi, graja, tudi s krohotom dijaškega stojišča, medtem ko »parter« obzirno molči, živeti mora na odru vse, gibali se, biti resnično, ker je spretno uresničeno (čeprav je le pravljično!); biti prirodno, ker jc uprirojeno. Treba je mojstra režiserja in mojstrov igralcev. Dr. Jos. Tominšek V torek, dne 3. aprila je v Ljubljani nenadoma umrl ALEKSANDER PFEIFER član Mestnega zabavnega gledališča v Ljubljani. Z Aleksandrom Pfeiferjem smo izgubili zopet enega tistih pionirskih gledališčnikov, ki so v najtežjih razmerah v letih iro prvi svetovni vojni polagali temelje celjskemu gledališču. Nad dvajset let je posvečal kot režiser in igralec vse svoje umetniške sile napredku in dvigu predvojnega teatra v Celju. — Slava mu! Fodor Gradišnik: Zgodovina celjskega gledališkega življenja 1. Ustanovitev »Čitalnice« Tisto leto, ko je bila v Celju zadnja slovenska gledališka predstava in je zavladalo po vsej Sloveniji! kulturno in politično mrtvilo - 1. 1852. — se je naselil v Celju mož, ki je bil že pred letom 1848. izredno agilen in mu je bilo usojeno, da je postal v čitulmški dobi centralna osebnost slovenstva v Celju in na Spodnjem štajerskem sploh — zdravnik dr. Štefan Kočevar. Rojen 14. avgusta 1808. v Središču je bil po končanih študijah od 1. !835. do 1852. okrajni fizik v Podčetrtku, nakar je prišel v Celje, kjer je ostal do svoje smrti 1. 1883. Že kot dijak v Gradcu in na Du-naju je iskal stika s takratnimi slovanskimi krogi ter je v Gradcu sklenil prijateljstvo z Ljudevitom Gajem in Stankom Vrazom, ki sta ga navduševala za zbliižanje in medsebojno spoznavanje slovanskih narodov, zlasti Slovencev in Hrvatov. Kot zdravnik v Podčetrtku je razširjal knjige in časnike med ljudstvom, prevzel v svojem okraju prodajo Vrazovih in ilirskih knjig, a tudi Čbelice in Prešernovega Krsta pri Savici; sam je napisal nekaj pesmi v svojem narečju, zbiral narodopisno gradivo in širil narodno zavest med razumništvom in ljudstvom. Pridružil se je ilirskemu gibanju, želel, da bi se južni Slovani vsaj »dušno« zedinili, a želel istočasno literarno tekmovanje štajerskih Slovencev s Kranjci in Hrvati. Kot sredstvo za združitev južnoslovanskih narečij v en književni jezik, je snoval slovar, ki naj bi obsegal ves besedni zaklad Slovencev, Hrvatov in Srbov, združil gradivo obstoječih slovarjev im upošteval tudi glasovne razlike. Iskal je za svoje delo sotrudmlke (Drobnič, Muršee, Caf, Orožen in dr.), a večletno delo je ostalo brez uspeha in 1. 1849. je poslal nabrano gradivo Slovenskemu društvu v Ljubljano. V predmarčni dobi se ni pečal aktivno s politiko, d asi je budno zasledoval vse javne pojave. Po marčni revoluciji pa je postal zelo aktiven, zastopal je v štajerskem deželnem ^boru mesta in trge mariborskega okraja, na hrvaško-slavonsko-dal-**iatinskem zboru v Zagrebu leta 1848. je zastopal kot pooblaščenec graške »Slovenije« združitev Slovencev s Hrvati, na velikem shodu v Poljčanah 1. 1848. je hotel pridobiti ljudstvo za slovenske narodnostne zahteve, kar se mu pa ni posrečilo, ker so bili kmetje razburjeni zaradi davkov, desetine, kmečke ml veze in odkupnine. Ta shod je sam Popisal v »Celjskih Slovenskih Novinah«, pri katerih je tudi sicer sodeloval. Leta 1848. je pričakoval od zagrebškega sabora rešitev ilirskega vprašanja: sabor hi moral biti liberalen, ker je le tako mogoče Pridobiti male plemiče in neplemiče za ilirstvo. V dobi absolutizma je ipo svoji preselitvi v Celje živel tiho in skromno kot zdravnik im opazovalec družbenopolitičnih prilik, s svojini korektnim, vztrajnim in mirnim delom pa si je pridobil velik [•gled ne samo v Celju, temveč na vsem Spodnjem Štajerskem. Ko je končno leta 1860. nastopila ustavna doba, je prišel čas tudi zanj. V hvku osemletnega tihega, a vztrajnega dela v Celju si je pridobil tak ugled, da je postal središče vsega društvenega in političnega gibanja Savinjske doline. Ko so se začele ustanavljaiti po 1. 1860. po vsej Sloveniji čitalnice, je imel dr. Kočevar v Celju že svoj ikrog .somišljenikov in v začetku 1. 1861. je .pripravljaLni odbor celjske čitalnice razposlal vabila k pristopu. To »povabilo« so priobčile »Novice« 1. 1862. v svoji 1. štev. z dne t. I. str. 5 — kjer podpisniki (dr. Štefan Kočevar, Ivam žuža, Franc Kapus in Andrej Pirnat) med drugim pravijo sledeče: »Povabujemo tedaj vse prijatle mile naše slovenščine in naroda našega, da se obilno zapišejo v to občekoristno narodno družtvo«. Ustanovni občni zbor naj bi se vršil 2. februarja v prostorih gostilne »Pri zamorcu« (danes »Ojstrica«), a so »Novice« 19. I. 1862. sporočile Celjanom, da se bo zbor vršil šele 16. februarja im sicer v stanovanju trgovca Franca Kapusa v bivši Dereanovi hiši, v sedanji Prešernovi ulici, ker pri. »Zamorcu« ni bilo mogoče dobiti prostorov. O ustanovnem občnem zboru celjske čitalnice so prinesle »Novice« v svoji številki z dne 26. II. 1862. obširno in zanimivo poročilo. Ker je to poročilo zgodovinski dokument o prvi veliki, slovenski narodni manifestaciji v Celju, ga v naslednjem priobčujemo. »Novice« poročajo do»lovw>: - . »16. svečana smo z zlatimi črkami v kroniko starodavnega in sta-roslavnega mesta Celja zapisali. Odprla se je naimer tu dan »celjska čituvniica«. Že dolgo smo se veselili tega dneva, ko se ima nova moralna moč štajerskih Slovencev očitati in razviti, in hvala Bogu! nismo se prevalili v naši veri, da st a rosi a v n a celjska okrajina h ranu je v svojem krilu tisoč in tisoč domoljubnih sinov.« Nato opisuje, kako je dvorana, v kateri sc je vršilo zborovanje, slavnostno okrašena: po stenah vise slike cesarja, Cirila in Metoda, Vodnika, Strossmayerja in »mitoresno obličje viteškega branitelja narodnosti naše — dr BleivvCisovo.« Njemu se pridružujejo slike Paladkega, Riegra, dr Tomana, Smolke in Pra-žnka. »Lepa podobšina Svatoplulkova, kako svojim sinovom priporočuje slogo, gledavce postavlja v nesrečno nekdanjost, in njihovi, duhovi jim šepečejo važne, premišljevanja vredne besede: bodite složni! Dan poprej že so prišli sloveči gospodje pevci ljubljanske čitav-uice in ž njimi še mnogi drugi nam prijazni gospodje iz Ljubljane. Ob pol desetih se pripelje šest članov mariborske čitavniee s predsednikom dr. Sennecom. Okoli petih popoldne se zbere množina ljudi na kolodvoru, pričakujoč naša slovenska moža dr. Blejvvcisa 'in dr Tomana in druge goste iz Kranjske; prišel je tudi vodja ljubljanskih pevcev prof. Ned ved. Sprejel in pozdravil jih je dr Kočevar, nakar je povabil opat Matija Vodušek dr. Bleivveisa. dr. Tomana, dekana Tomana, pisatelja Jurija Varla in druge gospode v opatijo, kjer so bili zbrani še drugi ugledni duhovniki im druga gospoda. S kolodvora so se peljali Skozi mesto v kočijah in bilo je veselo gledati lepo vrsto praznično opravljenih konj, s trakovi narodnih barv prepletenih. Ob šestih popoldne se je začelo slavnostno zborovanje, ki se ga je udeležilo nad 200 ljudi. Dr Kočevar je v svojem govoru dejal sledeče: »Z veselim srcam 'pozdravljam Vas, naše sosede in prijatle iz Kranjskega, iki ste se potrudili v Celje, da po vikšate slovesnost pri začet ju naše čitavniee. Posebej pozdravljam še Vas, prvega podpornika slovenske literature, obče spoštovani gospod dr Bleiweis. Vaša navzočnost je naša radost, je naš ponos. Pozdravljam tudi Vas drage nami brate iz Maribora in Va.s iskrene domoljube iz Celja fin celjske okolice, ki ste zedinili svoje moči, da ustanovite tukaj prvo slovensko društvo. Pred letom še nikdo mlislil mi, da bi kaj takšnega v Celji mogoče bilo. Nenadoma pokaiže se misel čitavnice kot migljajoča zvezdica na našem obnebju — im uresniči se družtvo. Talk hitro deluje ljubav do slovenskega jezika: to je sila narodnega čutja. Srce mi veselja igra, ako premislim, da naš narod takšne čutje ima. Spominjam se še dobro onega časa, kader je le pet ali šest domoljubov v celi štajerski Slovenil bilo. Oh, koko žalostno je takrat bilo! Al sedaj je vse drugač. Tolika množina domoljubov, ki ismo se tukaj sešli, dokazuje, da naš narod nima samo sebičnih ljudi, ampak da je za žlahtno čutje sposoben, da je za veličastno dejanje pripraven, fin da ima moč, svojo narodnost varovati. Ponašam ise z narodom našim in ljubim ga tako, kakor sem ljubil svojo mater. Svoje matere ne bi bil zapustil, če ravno ni bila bogata in imenitna, ako bi se meni svetla kraljica bila ponudila na mesto matere stopiti. Tako ne zapustim slovenskega naroda, če ravno bi bil zadnji narod na svetu. Za ves svet njega ne zapustim! Čutje otrokovo do starišev in rodoljubje ste od narave dane, in eno je drugemu podobno. Oboje je naravno in žlahtno. Iz tega sledi, da ne more zloben nagon biti, iz katerega smo čitavnice ustrojili. Mi narod svoj ljubimo in ljubav ne trpi zlobnosti. Po krivem so nam tedaj očitali, da zlobnost je čitavnico izplodila. Čitavniea nima namena razidjati Kazine, obe društvi lahko v Celju obstojata. Očita se nam tudi, da čitavniea hode svojo ali razpor med mestjani spravila. Očitajo, da smo panslavisti, nepirijatelji cesarske države — če bi bilo to res, bi nam oblast ne bila dala dovoljenja. Mi hočemo samo noš slovenski jezik izobraziti, kar je edino sredstvo izobraziti naš narod ni smo tako le prijatli pametnega razvitka. Naša čitavniea je zvod miru in ne prepira. Mi nikomur ne zamerimo, če je za vse druge jezike zavzet, samo za naš jezik ne. In mi druge jezike spoštujemo posebno nemški, ali za slovenski jezik po posebno ljubav občutimo. Mi smo pripravljeni, za njega vse, kar imamo, na žrtveaik dati. Do sedaj smo njemu na tihem služili, od sedaj pa je svobodno, javno povedati svojo misel za njega, kar ustav imamo in Po cesarskem diploma od 20. oktobra nam je rovnopravnost narodov izrečena. To pravico imamo od svetlega cesarja. Ne dvomim, da čitavniea bodočnost ima. Zedinjene moči bodo jo zdržale. Ona bode naša čast im središče Slovencam v savinjski dolini. Naj živi tedaj naša čitavniea neštevilna leta! Živeli!« Nato g. Kapus prebere pismene pozdrave tržaške fin varaždinske čitalnice, nakar stopi na oder dr Ble.iweis, pozdravi v imenu ljubljanske čitalnice in priporoča odločnost, složnost, narodno značnjnost im varčnost. »Mi se potegujemo le za pravice svoje, življenje svoje in da lo zahtevaje nočemo druzega kakor biti le — ravnopravni narod v Avstrii. Tedaj, slavna gospoda, mirno pa stanovitno naprej z geslam Riegerjevim: »Ned oj mo se!« To naj je vodilo vsacegn uda čitavnice — v nji in zunaj nje. To je eno — drugo pa je: sloga naj kraljuje vedno med nami. Vsak naj ravna vsikdnr tako, da žabi sebe in daje le celoti v prid. Tretje: Obdržite čitavnice zmiraj čiste po inaslovu njenem, to je, besede in vse druge veselice naj v narodni čitavmiei ostanejo vedno narodne. Na steblo domače nikakor ni cepiti mladik lujih. Saj vsak, kdor se čitavnied slovenski pridruži, ve, česa ima tu iskali. Če drugi po svoje, tudi mi po svoje — vsi pa brez prepira in sovraštva, četrto pa je: gospodarite varčno! Duša vsakega mladega gospodarstva je varčnost!« .1 1 Po Bleiweisovem govoru so ljubljanski pevci zapeli JNedvedovo »Domovini« na besedo Andreja Praprotnika, ki je bil navzoč. Zbor je vodil skladatelj sam. Vihar navdušenja je žel zdravnik Rupšl, ki je zapel dr Gustava Ipavca samospev »O polnoči« na besedilo Davorina Trstenjaka. Ljubljanski pevci so zapeli še srbsko »Rado ide Srbin u vojnike«, Maškovo »Strunam« in Nedvedov »Venec narodnih slovenskih pesmi«. Krona večera je bil nastop mlade gospe Kapusove, rojene Celjanke, ki zapoje z milim svojim glasom nježno pesmico »Sarafan«. Poslušavci so jo sprejeli z nepopisnim veseljem in joj darovali iz gorečih src zvirajoče pohvale.« _ , (Nadaljevanje sledi) Pni čarovnici v »Pastirčku Petru in kralju Briljantinu« Gledališki list izdaja Mestno gledališče v Celju — Odgovorni urednik Gustav Grobelnik — Tisk Celjske tiskarne v Celju MESTNO GLEDALIŠČE CELJE LacLaLu*Li Lidt J960 ~ J96 J ŠTEFAN ZWE I G Siromakovo Hilli aiiiii §5 liHn IIF tragikomedija v treh dejanjih (9 slikah) ,,hi icamotm podleči Hd/moaiefiemu m tem ioetu, če te pd tem iam m pomJiol." (III. dejanje, 9. slika) PREMIERA: torek 15. maja 1951 ob 20 ŠTEFAN ZWEIG »SIROMAKOVO JAOB^JS« Tragikomedija v treh dejanjih (devetih slikah) OSEBE: Lajtnant Foures ................................ BeUiTotta, njegova žena . . .................... Deehamps, intendantski oticir................... Bonaparte, general, pozneje prvi konzul . . . Berthier, njegov adjutant....................... Dupuy, komandant Kaira.......................... Gospa Dupuy, njegova žena....................... Descazes, advokat v Parizu...................... Fouche, policijski minister..................... Prvi. vojhk .................................... Drugi vojak..................................... Tretji vojak ................................... Četrti vojak.................................... Prvi pisar...................................... Drugi pisar..................................... Sluga pri Bellilotti............................ Orožnik..................................... • ■ • Sluga pri Foucheju.............................. Felahi, strežaj, ordonanc, delavci, ljudstvo. Branko Gombač Marija Goršičeva Peter Božič Janez škof Milan Furman Franc Mirnik Nada Božičeva Fedor Gradišnik Gustav Grobelnik Avgust Sedej Rado Smrečnik Silvo Božič Bogo Kotnik Tone Uršič Franjo Ton juti Tone Vrabl Karl Golob Janez Drozg Režija: Tone Zorko — Scena: Vlado Rijavec — Kostume izdelale Mestne oblačilne delavnice pod vodstvom Jožice Frece in Rajka Kosarja — Slikarska dela izvršil I. Dečman Odrski mojster: Franc Cesar — Lasuljar: Riko Grobelnik Razsvetljava: Bogomir Les — Šepetalka: Tilka Svetelšek VRHOVNEGA GENERALA RONAPARTEJA... »Siromakovo jagnje« je tiagiikomedija, ki jo je sprožila volja genialnega samodržca Napoleona Bonaparteja. Ta demonska asebnost — ne po duhu in ne po talentih najboljša in redko dobrega srca, toda z neverjetno oblastjo nad vsemi bitji, zapelje mudeč se na vojnem pohodu v Egiptu mlado ženo svojega častnika. Vsa stvar je pravzaprav le epizoda v vrsti Napoleonovih storitev za politično prebujenje evropskih množic, iker je kot genij revolucije bil vihar', ki je razsojal seme prevratnih idej po vsej Evropi, ki je predramil v ljudstvih zavest za katero je bil slep, češ: »Najslabši stan je navadno ljudstvo«, iin ki mu je pripravljala bridka presenečenja, nazadnje pa poraz. Opisana pustolovščina 29 letnega Bonaparteja je namreč v dramatski obliki prikazana kot nov a 1’arme les citoyens, zakaj prevarani častnik krikne k uporu, a ne le kot ponižani soprog, marveč še bolj kot ponižani državljan, ki je do nedavna še pokorno verjel, da imajo v »Republiki še kaj, kar je podobno postavam«. Ta uporniški krik je odjeknil v pisarno samega policijskega ministra v Parizu, glasovitega Jožefa Foucheja. Tu je vpričo proslulega varuha Bonapartejeve zakonitosti, poznejšega vojvode otrantskega, diplomata, ki ga je veliki samodržec postavil tudi v politično življenje Slovencev, ker ga je 29. julija 1813. poslal v Ljubljano kot zadnjega guvernerja Ilirske province, ko je bila odstopitev Ilirskih dežel Avstriji že sklenjena stvar tako, dn Foucheju ni bilo prisojeno, da bi mirno vladal svoje nove podložnike, marveč je imel le nehvaležno nalogo, da uredi in vodi umikanje Francozov iz Ilirije, pljunili na podobo francoskega Cezarja. Avtor »Siromakovega jagnjeta« nam tedaj v dramatski obliki razgalja dvojno dušo Francije v času, ko je revolucionarni idealizem bledel spričo praktičnih zahtev im Napoleona, demonskega človeka, polnega neverjetne domišljavosti in hladnega zaničevanja vseh, ki so mu zaupali, človeka, ki nam je blizu le zaradi svojega poguma in zaradi vdanosti im zvestobe vojaškemu ter državniškemu poklicu. Časovno sega delo v leta 1798—1799. Tedaj so Napoleonove zmage nad Avstrijo, ki so se začele s pohodom v Italijo in zaključile z mirom v Čampo Formin 1797., pobudile francosko republiko, da se je odločila za boj /. neranljivo Anglijo. Bonaparte, ki se je v vrtincu revolucije povzpel iz neznanega in neznatnega korziškega častnika do generala im prvega vojskovodje, je predlagal pohod v Indijo, a ta naj bi se začel z zasedbo Egipta, češ, »gospodar Egipta mora postati gospodar Indije«. Bonapartejev predlog je podpiral zunanji minister Talleyrand, ki je kot daljnoviden politik vedel, da sta padec državnega vodstva — di-rektorija in postavitev vojaške diktature neizogibna. Ker je videl v Bonaparteju bodočega diktatorja, se mu je skušal pač približati. Direk-torij je predlog osvojil in maja 1798. je Bonaparte odplul v Egipt na 330 ladjah z armado 30.000 ljudi in s topništvom. Medtem je Rusija 1798. stopila v vojno proti Franciji. 1799. je ruski poveljnik Suvorov udaril v Švico. Bonaparte je videl, da so uničeni plodovi vseh njegovih zmag v Italiji. Temu so se še pridružile vesti, da je v Franciji sanmi položaj direktorija nevzdržen. Tedaj je Napo- ja leon pustil vojsko v Egiptu, sc s težavo prebil skozi zaporo angleških ladij, ki so prežale nanj in prišel oktobra 14 99. v Pariz. . _ Bur/oazi ju je navdušeno ipozdrav&lu Boji a pur tej a, zakaj njeni na-pori so jo tako utrudili, da je brez nadaljnega zaupala sposobnosti tega moža usode in se izročila njegovim rokam v upanju, da bo uživala mir, srečo in slavo. Francija je bila v ISonapartejevih rokah: bila je pripravljena na mir, toda bila je kakor odličen meč tudi pripravljena lm Toda vse Bonapartejevo delo se je zrušilo v nič. Končno »se ga je Bog naveličal«, kakor pravi Victor Hugo. Svet ga je potisnil ob stran (1815); svoje dneve je zaključil na nepriljudnem vročem otoku Sv. Helene, kjer je streljal ptice ter se prostaško prepiral z neolikanim ječarjem, ki mu ni izkazoval »dolžnega spoštovanja«, dokler ni smrt (1821) zaključila življenje cesarja, ki je nekoč imel za vazale kralje in vladarje vse Evrope do ruskih step. Od vsega kar je od njega ostalo je velika, junaška in veličastna pravljica njegovega življenja. Ena od od njenih ilustracij je »Siromakovo jagnje«. * Še besedo o avtorju našega novega komada — Štefanu Zweigu. Židovskega pokolenja je in rojen 1881. na Dunaju. Vse svoje življenje je posvetil knjigi — kot založnik, izdajatelj, prevajalec in pisatelj, zakaj »pretežni del vsega duhovnega gibanja temelji na knjigi in ker si brez njene pričujočnosti sploh ne moremo misliti našega kulturnega življenja«. Že kot šestnajstletnik objavlja v okolju bogate, umetnostno ustvarjajoče dobe svoje pesmi, z devetnajstim letom pa že tudi izda zbirko pesmi Srebrne strani. Obenem prevaja, je časnikar, piše eseje, novele in avtobiografije, predava in potuje. Potovanja v Ameriko, Indijo, na Japonsko in Kitajsko, v Italijo im Španijo, bivanja v Parizu, Londonu, Berlinu in v Belgiji, so bila njegova šola, ki mu je razširila obzorje ter izkristalizirala značaj. Svetovna vojna je razdelila njegovo še vedno uživajoče ustvarjajoče življenje. Zakričal je proti vojni. V grozi te dobe se mu je zdel svet blaznica, narodi pa zaslepljene mase norcev in morilcev, duh pa povsem izgubljen. Toda vojna ga je obenem prerodila v prekonacio-nalnega jasnoglednega umetnika im an ti moral ista. Posrečilo se mu je sleči vojaško suknjo in umakniti v Švico. Tu sta skupino rz Romaim Rollandom delovala za idejo človečanstva in pa n humanizma. Toda Evropa je bila razbita. Umaknil se je v Salzburg in ustvarjal še naprej v prijateljstvu in sodelovanju z naj višji mi duhovi svoje dobe, ki jih predstavljajo' imena: Rolland, Freud, Rodim, Gorki,' Rilke, Hofmamn-stahl, Shaw, Wells in mnogi drugi. Raj h ov.sk a zver, ki je ubijala od blizu im daleč, fizično in duševno, ga je pregnala v Brazilijo, kjer si je v Rio de Janeiro, skupaj z ženo, 57 let star končal življenje. Tipično zanj kakor za vso avstrijsko pesniško generacijo 80 let je vehementen tempo in v vsa področja segajoča aktivnost. Prištevajo ga v krog pisateljev kakor so Bahr, Schnitzler, Hofmannstahl, Beer-Hofmann, Altenberg in Rilke, kar pa ni povsem umestno. Dooim je ta ali oni izmed naštetih le dober Evropejec, je Zweig svetovljan v najširšem pomenu besede. Sam je rekel, da ni majhnih in ne velikih narodov, ni nadrejenosti in ne podrejenosti, temveč obstojajo le jeziki* ki pomenijo razne oblike, da izražajo eno in ilsto bistveno. Največjo popili urnost si je pridobili s svojilni novelami in biografijami, vrhunec mojstrstva pa dosegel v esejih in literarnih portretih podanih v zajetnih (knjigah. Pri nas je najbolj znan po Svojih poetičnih biografijah, ki so vse na sredi med romanom, znanstveno biografijo, esejem in filozofsko k oženijo. Od teh so po vrsti izšle pred vojno »Jožef Fouche«, »Marija Antoniettn«, »Marija Stuart«, pa tudi zbirka novel »Skrivnost, ki žge« in »Oči večnega brata«; zadnji čas (1950) pa v Mali knjižnici SKZ »Tri novele o ljubezni« (Guvernanta, Poletna noveleta, Pismo neznanke). Zveigova dramatska stvaritev obsega na prvem mestu »Siromakovo jagnje«, predelavo dveh najznamenitejših satiričnih komedij Ben Jonsona »Volpone« in »Epieoena ali molčavka«, ki jo je pravzaprav prepesnil kot operni libreto za Richarda Straussa. Dalje so tu še blesteča tragedija »Terzitas«, kjer prikazuje tragiko majhnega, grdega, zaničevanega človeka, ki pa nadvse ljubi lepoto in »Jeremija« — simbolična drama o vojni, v kateri je izrazil svoj stud, upor in jezo proti vojni. Naj tedaj to delo svetovljana, pacifista in propovednika bratske ljubezni med ljudstvi, ne pride na naš oder le mimogrede, marveč bolj kot določena podoba našega hotenja po miru, obrnjena k vsem tistim, ki ga na naših mejah kalijo, Gustav Grobelnik (Izvleček iz referata na razčlembeni vaji) BELEŽKA V REŽISERSKI KNJIGI ZA »SIROMAKOVO JAGNJE« Pni pozornem pregledu Zweigove 'itragikametljllje »Siromakovo jagnje«, naletimo na stvari, ki jih je vredno podčrtati in pri režiji nujno upoštevati, če nočemo, da bi v načelu grešili v interpretaciji dela ali celo zanemarili okvir dela — stil. Delo je na zunaj lepo in logično nanizano v devet zaporednih slik, ki sestavljajo tri dejanja. Vendar tu ne moremo vkljub tej zaporednosti govoriti o enotnosti kraja in časa; tudi ne moremo ostati brezbrižni do splošno znanih zgodovinskih oseh, ki nastopajo v delu, še manj pa do resničnega dogodka, ki ga je Zvveig, novelist, romanopisec in raziskovalec razrva-■tili narav, v svojem negativnem ocenjevanju Napoleonove osebnosti, s pomočjo svetopisemske prispodobe prepesnil v dramsko delo. Končno moramo pretehtati odnose med osebami, ki v delu doživljajo svojo življenjsko tragedijo, katero jim je povzročil 29 let star samodržce Napoleon, ki v delu nima drugega protiuteža, kakor v izvedbi svojih fantastičnih načrtov. Prizorišče tragikomedije predstavljata dva svetova ali bolje — kontinenta, ki sta si po svoji prirodi, življenjskih pogojih, po političnih borbah diplomatov in njihovih generalov za nadaijna imperialistična osvajanja, hudo nasprotna. Afrika — Evropa, ali točneje; Egipt — I rancija, oziroma Kairo — Pariz. To moramo 'posredovati zelo plastično. Zgodovina nam sporoča, da so se svetovni dogodki zc predrevolucijske dobe in za revolucije v Franciji, pozneje pa drugod, vrstili z bliskovito naglico, kajti vsa Evropa je takrat stala s puško ob nogi, ■= H. PUCOVA ..OPERACIJA" ----------------------= Permetova: »Takšni ste vi — zanikate, namesto da -bi resnici v obraz pogledali s Dr. Donat — J. škof im dr. Permetova — B. Vrečkova (I. 2.) Dr. Donat — J. škof im dr. Romihova — N. Božičeva (II. 6.) ====== REŽIJA: TONE ZORKO =- Kost ja: »... toda zdi se mi, da nisem ničesar storil, česar bi se moral hudo kesati.« Kosija P. Božič in Klavora — M. Furman (II. 4.) Dr. Ratek — F. Mirnik in dr. Donat — J. Škof (III. 2.) FOTO: PELIKAN duh revolucije pa je sproščal množice. Naša velika naloga je tedaj posredovati ta duh, to valovanje in napetost, ta velikanski preobrat v življenju Evrope, katerega posledice so bile počasno pa sigurno tonje-nje dinastij in buržoazlje, a dviganje proletariata; tem ugotovitvam zvestim, nam je nujno čim jasneje predstaviti ljudi, ki jih je posredovala revolucija: so to ljudje posebnega kova, ki bi jih v zgodovini gotovo ne bilo, če ne bi bilo revolucije. Pri tem mislim na zgodovinske im namišljene, v tragikomediji! nastopajoče osebe. Konkretno nam je tu predstaviti Francoze, vojake revolucije, v prav posebnem okolju, namreč v Egiptu ki je š svojimi pokrajinskimi posebnostmi, s klimo, s posebnostjo bojev v pustinjskem pesku, z negotovo psihozo o uspe-losti Napoleonove akcije itd. na poseben, gotovo nemil način »barval« ljudi. Hkrati pa stopimo še v Pariz, ves puhteč od revolucije, kjer nastopi na ulici svoboščine zahtevajoči proletariat. Izluščiti moramo tudi porajajoče se reakcijske sile, ki jih je Zwc:g poosebil v nastopajočem advokatu, ki v strahu pred giljotino tiišče glave v kot, čepe nezadušene, neuničeue in prežeče in ki končno — to nam pove zgodovina — dobe v samem Napoleonu najidealnejšega organizatorja in voditelja. Predaleč bi me privedlo, če bi obširneje govoril o odnosih med nastopajočimi osebami. Naj zadostujejo Zweigove misli, ki jih je v deveti sliki položil v usta Bellilotti in Fouresu: »Oni so močnejši, ,in na tem svetu je pravica na strani močnejšega.« ter: »Pes uboga, — veliki gospodar sveta lahko mirno spi...« Revolucijske ideje in taka dejstva so nujno morala v drami povzročiti konflikte, ki nam jih je s pravilnim poudarkom podati. S tem se bomo vsekakor izognili kaj nevarni togosti, ki bi lahko nastopila pri tolikih, slikah kot jih delo ima. Samo delo in tekst nas brez ovinkov vodita v realistično 'režijo, vendar pri stilizirani sceni. Tako vsaj v pogledu scene, zadostimo romantičnim odtenkom v komadu, obenem pa ise izognemo tehnični nepopolnosti odra. Tone Zorko. „Da bi bilo gledališče čimprej dograjeno .. 19. maja poteče pet let, ko je celjsko obrtništvo sprejelo sklep, da z lastnimi sredstvi obnovi celjsko gledališko poslopje. V nabiralni akciji, ki je trajala od julija do decembra 1916., je Obrtniška zveza zbrala čez 300.000 dinarjev, toda obnova še leto dni ni trajala, ko je bila po nalogu iz Ljubljane ustavljena. Želja, da Celje dobi gledališki hram, tak, ki ho dostojna podoba njegove gradbene in gledališke kulture, ni minila. Zorela je dalje in dozorela v novo odločitev, da se hiša vendar le obnovi, če ne drugače, pa s krajevnim samoprispevkom. Tisti, ki so najprej sprevideli nujnost dostojnega gledališkega poslopja, so se odločili, da podpro obnovo s posebnimi prispevki. Iz hvaležnosti in za vzgled zapisujemo v kroniko celjskega gledališča, da so do sedaj prispevali: 'poverjeništvo oziroma svet za lokalno induistilijo prvič din 300.000,— drugič din 300.000,—, poverjeništvo za komunalne zadeve din 90.000,— sindikat uslužbencev MLO din 3.500,—, sindikat uslužbencev OLO din 10.000,—, Planinsko društvo din 1.000.—, Družba sv. Mohorja din 10.000,—, Likvidacijski odbor Celjske posojilnice din 94.700,— in Potrošniška zadruga Celje din 100.000,—. Ta nas je o prispevku obvestila s posebnim pismom št. 610/51 od 11. aprila 1.1. naslednje vsebine: »Upravi Ljudskega gledališča, Celje. Člani Potrošniške zadruge v Celju z velikimi zadovoljstvom zasledujejo Vaše (požrtvovalno delo na polju gledališke umetnosti in Vam oziroma celotnemu ansamblu k lepim uspehom naj iskrenejše čestitajo. Zavedamo se, da je nemogoč vsestranski razvoj našega gledališča in umetniški razmah posameznih igralcev, ako gledališče nima svojega lastnega doma. Veseli nas, da se je ljudska oblast odločila dograditi gledališko poslopje v Celju in z zanimanjem spremljamo to delo. Da bd bila ta stavba čim prej dograjena in da k dograditvi celjskega gledališča tudi naša zadruga prispeva svoj delež, so člani celjske Potrošniške zadruge na svojem občnem zboru dne 15. marca 1951 sklenili, prispevati h gradnji tega prepotrebnega kulturnega do-jna v Celju znesek din 100.000,—. Želimo, da bi naši požrtvovalni gledališki igralci čim prej imeli možnost nastopiti v lastnem domu. S to željo pozdravljamo z zadružnim pozdravom Vas in Vaše sodelavce!« Končno ne smemo spregledati tistih delovnih kolektivov v celjski lokalni industriji, ki so mezde, zaslužene za svoje prostovoljno delo v počastitev 10 letnice OF, dali na razpolago odboru za zgraditev gledališča. Upajmo da bomo s seznamom darovalcev še nadaljevali! Fedor Gradišnik: Zgodovina celjskega gledališkega življenja • (Nadaljevanje) Ko se je polegel vihar navdušenja, je stopil na oder profesor na celjskli glmnaziiijlg iskreni domoljub Hafner Jn govoril od gicjspoda Davorina Trstenjaka zloženo »Prisego«. Tudi njegovo recitacijo so Sprejeli z navdušenim odobravanjem. Oficielni del slavnosti so zaključili z Jenkovim »Naprejem«, ki ga je pela vsa dvestoglava množica čitajničarjev. Sledile so napitnice. Prvi je govoril opat Vodušek, za njim pa celjski župan Stepišnik, ki je nazdravil dr. Illeivvedsu in dr. Tomanu. Dr. Toman, ki je slovel kot najboljši slovenski govornik tedanje dobe in je imel kot pesnik »Glasov domorodnih« zlasti v naših obmej-»ih pokrajinah nešteto častilcev im oboževalcev, »z navdušeno besedo Veselje iz reku j e nad bratsko složnostjo, ki je podrla nekdanjo steno, ki je bila med Štajercom im Kranjčani: veže jih sedaj ljubav slovenska.« Iskreno napi ja Slomšku, Strossmajerju in celjskemu opatu Vodušku. V imenu Čehov sta govorila češki profesorja celjske gimnazije Lindner 'u Hluščik, nakar so zapeli ljubljanski pevci Valentina Orožna pesem *Kje so moje rožice«. Dopisnik »Novic« z veseljem ugotavlja veliko udeležbo ženskega sPoln, izmed katerega zlasti pohvali Žnlčanke, ki so prišle v narodnih hošah. Nalo nadaljuje: »Gostov je čez dvesto, kar nam je živa priča, 'hi Slovenska narodnost na Štajerskem nima za branitelje samo kje ‘•ojico fantastov in fanatikov, kakor znan graški časopis laže (»Tages-Post«). Omeniti moram še s posebnim veseljem, da tudi pošteni kmetje so se udeležili te slovesnosti in ginjenega srca smo gledali, kako so kušcvali dr. Hleivveisa in ga na glas hvalili, da tako modro in poduževno mednje »Novice« pošilja.« Dr. Bleivveis je pod črto tega poročila pripomnil: »Res! ta večer je bil »Novicam« najveselejši god, kar so jih doživele v preteklih 19 letih. Nikdar ga vrednik ne bo pozabil! —« »Ne smem še pozabiti našega kmetiškega pevca Antona Grabiča, poštenega kmeta in mlinarja teharskega. Zložil je tudi za to slovesnost mično pesmico in jo tudi sam s pomočjo dveh pevcev tako zapel, da nam je vsem srce veselja Igralo. Glasila se je takole: OD ČITAVNICE V CELJU.« 1. Bratje mil Danes skup povabljeni, bomo pesem zdaj zapeli, kar smo srečno doživeli, od celjske eitavnice tukaj le! 2. Oj Celjan! Zdaj ne bodi ne zaspan, ker nam lepo solnce sije, naj se jezik naš razvije, spravljajmo na pravo pot naš narod! 3. Z majhnega dostikrat bo kaj velkega, tak tud bomo ml začeli čitavnico tukaj v Celji. Bog nam srečo, zdravje dej za naprej! 4. Pridite k nam, zdaj vas vsaj ne bode sram, naj spoznajo tudi Nemci, da smo srčni mi Slovenci, za svobodo nam kipi naša kri! 5. Živi Bog vse Slovence krog in krog! Dolgo smo bli zaničvani in v verige zakovani, zdaj je prišel resni čas tud za nas! 6. Kar je res, vsi deležni smo nebes, zakaj bi nas zaničevali, drug narodi zatirali, ko smo pa Cesarjevi tudi mi!" Hvala vam, ki ste storili nam, da ste prošnjo naredili, za čitavnico prosili, ki je prav potrebna nam Slovencam! 8. Oj svečan boš v spomin šestnajsti dan, tiisočosemstoito leto mislil bo na ta večer in pa dve in šestdeseto marsikter! 9. Bratje vsi, zlasti vi Ljubljančani, prišli ste v to mesto Celje, nam spolniti naše želje, zdaj zapojte ktero nam štajeream! Navdušenje se kar ni moglo poleči. Med petjem in govori, m c1* veselim razpoloženjem so hitro minile ure in ko je bilo polnoči, se )e pričel ples, ki je trajal do jutra. 2. P r t i koraki Celjska čitalnica je Mia po vrstnem redu četrta na slovenskem ozemlju. Prva je bila »Slovanska čitalnica« v Trstu, druga čitalnica v Mariboru, tretja v Ljubljani in četrta v Celju. Z ustanovitvijo celjske čitalnice je nastopila doba razgibanega društvenega in političnega življenja v Celju, čitalnica je bila dolgo visto let središče in izhodišče vsega narodnega gibanja. Iz čitalniškib vrst so izšla vsa poznejša slovenska društva, tu je bilo shajališče domoljubov iz vse Savinjske doline, iz celjske čitalnice se je širilo narodnopolitično delo med široke sloje okoliških trgov in vasi. — Začasni odbor je sklical 9. marca 1862 veliko skupščino (»Novice«, 1862, str. 88), »ki bo zvečer ob šestih na dan sv. Jožefa, to je 19. marca, na katerem se bodo izvolili stalni odborniki. Po volitvah mala beseda«. Od tega dne dalje je vsakokratni društveni tajnik pisal »Zapisnik sej« in nam je tu sejni zapisnik od prve seje, ki je bila 19. marca 1862 do zadnje, ki je sklenila razpust čitalnice dne 28. decembra 192? ohranjen v dveh knjigah, ki se nahajata v celjskem Mestnem muzeju. Razen tega nam je ohranjen tudi »Zapisnik čitalniških ndov« I. knjiga od leta 1862 do konca leta 1889. Druga knjiga (od 1890 do 192?) ni ohranjena. Te tri knjige, ki tvorijo zgodovino celjske čitalnice, so zanimiv vin' za družbenopolitičnega zgodovinarja Celja; zlasti zapisnik čitalniških udov nam priča, kako je bil marsikateri poznejši »čistokrvni« nemški celjski gromovnik v svojih mladih letih član čitalnice in Slovenec. Zapisnik prve seje dne 19. marca 1862 ugotavlja, da so bili ob navzočnosti 4? volivcev izvoljeni sledeči odborniki celjske čitalnice: dr. Kočevar, Kapus, Lindner, Trstenjak, Krušič, Riipšl in Žuža. Dne 23. marca 1862 je bila druga seja, na kateri se je konstituiral glasom zapisnika sledeči odbor: za ravnatelja dr. Štefan Kočevar, za podravna-telja župnik Davorin Trstenjak, za tajnika profesor Ivan Krušič, za blagajnika trgovec Franc Kapus in za knjigovnika profesor Gustav Lindner. Novoizvoljeni odbor je imel takoj polne roke dela. Ureditev društvenih prostorov, nabava knjig in časopisov, organizacija pevskega zbora, pridobitev deklamatorjev, pevcev-solistov, igralcev in igralk, pevovodje, režiserja, instrumentov — vse to in sto drugih važnih nalog je bilo treba rešiti če naj novoustanovljeno društvo izpolni vse ono, zaradi česar je bilo ustanovljeno. Kako težavno je bilo to delo liste čase, ko je bilo treba ustvariti vse na novo, v mestu, kjer doslej Slovenec ni imel nobene pravice, si lahko predstavljamo, ko se moramo kljub svobodi, v kateri živimo, še danes za marsikaj boriti z istimi težavami kakor naši predniki. Kljub velikim težkočam, ki jih je imel odbor čitalnice, se je vendar v razmeroma kratkem času posrečilo sestaviti pevski zbor pod vodstvom učitelja Tribnikn, ki mu je bil za njegov trud priznan letni honorar 100 goldinarjev. Spočetka čitalnica ni imela lastnega glaso-virja, zato ga je za prve »besede« posodil zdravnik Riipšl, s čimer je omogočil pričetek čitalniških prireditev. Vse »besede« so bile vedno dobro obiskane in dostikrat so bili Balantov! prostori pri »Zamorcu« (sedaj »Ojstrica«) pretesni. Na programu »besed« so bile deklamacije, pet je, govori in ples. Za gledališke predstave je zaenkrat manjkalo še vse: ni bilo mira, ni Mio kulis, ni bilo ne režiserja, niti igralcev, niti — slovenskih gledaliških iger. Kljub temu pa je bila želja po gledaliških predstavah tako v mestu kakor v okolici tolikšna, da so čitalničarji začeli resno razmišljati o tem, kako bi si uredili v svojih prostorih skromen gledališki oder in pričeli s pripravami za slovenske gledališke predstave, ki. jih od leta 1858. v Celju ni bilo več. Kako živo je bilo hrepenenje po slovenski gledališki predstavi, nam priča dopis iz Celja z dne 28. marca 1862, ki so ga objavile »Novice« 2. aprila 1862 str. 100. Dopisnik piše: »Srce domoljubu veselja igra, viditi, kako se slovenska reč vkljub vsemu nesramnemu prizadevanju naših nasprotnikov vendar čedalje bolj lepše razvija; kako se narod v neizmerno sramoto onih, ki so si prizadevali in si še prizadevajo, vse, kar je slovenskega zatreti, čvrsto zaveda, ter s krepko besedo tirja mu podeljene pravice. Da bi se pa narodnost med našim ljudstvom še bolj budila, bi pač živo tre-balo gledišč, kjer bi Slovenec tudi slovenske besede slišal na odru. (Podčrtal F.G.) Bilo je čuti, da se vrli Ljubljančani pripravljajo ustanoviti slovensko gledišče: srečo dobro! Ko bi tudi po drugih slovenskih mestih se tega poprijeli! Naj nam pričajo minule leta, kako hrepeni naš ljud po takih zabavah: vidilo se je to tudi tukaj 2. t. m., ko je gospodična Link (v celjskem mestnem gledališču — F. G.) med druzimi zapela tudi »Mila, mila lunica«. Gromovito ploskanje in živio klici so pozdravili vrlo pevkinjo, da je morala dvakrat ponoviti. Mislim, da dolgo trpelo ne bode, da se na ta način podpomore našemu jeziku. Da bi nam pa iger ne manjkalo, menim, bi bilo dobro letne obresti za Vodnikov spomenik podeliti za najboljšo igro v našem jeziku. Gotovo bi se tako marsikatera dobra igra spravila na dan. — Da ste mi zdravi, vrli domoljubi! —« Ista številka »Novic« z dne 2. aprila 1862, štev. 14, str. 110, prinaša sledeči zanimivi dopis iz Maribora 20. marca: »Narodno gibanje po slovenskih mestih se je začelo tako veselo razvijati, da ne bo več posebnih over, dobrovoljnih družtev za slovensko igrokazje (gledišne igre) ustanovi jati. Ljubljana in Celje, pa še menda Slovenci dragih mest in trgov nam bodo v kratkem luč prižgali tudi na tem polju, in ,gelahrliche Naclibarschaft* (nevarna soseščina) se ne bo več košatila po naši domači livadi. Igrokazov imamo, pa le toliko, da zamoremo z njimi prekoračiti Rubikon. Pokojni Drobnič je bil lepo začul z izda-vanjem »Venca slovenskih igrokazov«; pa kaj, ko se mu je že pri tretji cvetlici, venec pretrgal. Ali pomisliti je, da je izhajal venec leta 1859, ko je grozni Davor svoja krila razpenjal in mirne Modrice plašil: zdaj, ko je pozornost ljudstev na lastni razvitek obrnjena, zdaj bi enako početje gotovo boljši uspeh imelo. Naši natisnjeni igrokazi so: 1. Županova Micka« od Linharta. 2. »Matiček se ženi«, poslovenil Linhart. 3. »Varli«, poslovenil Smole. 4. »Devica orleanska«, poslovenil Koseski. 5. »Dvoboj«, poslovenil Drobnič. 6. »Raztresenea«, poslovenil Drobnič, potem predelal in izdal v vencu pod imenom: »Starost slabost«. 7. »Ju-ran in Sofija«. 8. »Štepan Šubic«, oba poslovenil Drobnič iz hrvaščine. 9. »Jamska Ivanka«, spisal Vilhar. 10. »Ifigenija na Tavriji«, poslovenil Valjavec. 11. »Jagodica«, poslovenil Majar. 12. »Drevar«, poslovenil Drobnič. 13. »Pravi Slovenec«, poslovenil Drobnič. 14. »Marija Stuart«, poslovenil Cegnar. 15. »Viljem Tell«, poslovenil Cegnar, en del »Me« sinske neveste«, poslovenil Koseski. 16. »Car Lazarjeva smrt«, spisal Lipež. — (Nadaljevanje sledi.) Gledališki Ust izdaja Mestno gledališče v Celju. Odgovorni urednik G. Grobelnik. Tisk Celjske tiskarne v Celju MESTNO GLEDALIŠČE CELJE LecLaLusLl LIH J960 ~ J96) GIOACCHINO ROSSINI BKIVEC ,,(!Qe*Sn.Lcl na Ljula, daltat, Ladats *se tn/ada*st in Ljubezen zedinita, da reva vata starca, je vsa njegova \tvevidnasst zaman. (Beaumarchais, Le barbler de Seville) l GOSTOVANJE MARIBORSKE OPERE — 2. IN 3. JUNIJA 1951 « GIOACCHINO ROSSINI SEVILJSKI BRIVEC Komična opera v dveh dejanjih (štirih slikah) Besedilo napisal ipo Beaumarchaiisu Cesare SterhihiL — Prevedel Niko Štritof. — Dirigent: Demeter Žehre. — Inseenator: Jože Ipavie. — Režiser: Ing. P. Golovin OSEBE: Grof Almaviva ....................Janez Lipušček k. g. Bartol o, doktor medicine.........Jože Sikyta Rozina, njegova varovanka .... Jelka Ciinerman-Igličeva Fligaro, brivec...................Karlo Kamuščič, Baisilio, učitelj glasbe ....... Marcelina, guvernanta v Bartolovi hiši FioreMo, sluga grofa Almavive . . . Oljicir...................................... Vlado Dolničar Danilo Merlak Mija Vidičeva Aleksander Kovač Ludvik Sterle Amhrosio, sluga Bartola . .” .. . . . Notar ............................ . Godbeniki, vojaki Godi se v Sevilji v 18. stoletju Inspicient: Fanoi Ponikvarjeva — Lasuljar: Pero Kraševac Razsvetljava: Jože Herman — Odrski mojster: Ivan Matejek Gledališki list izdaja Mestno gledališče v Celju. Odgovorni urednik G. Grobelnik. Tisk Celjske tiskarne v Celju KS. v Benetkah. Naglo je rasla slava Rossinija in dobival je naročila za nove opere iz vseli krajev Evrope. V maju 1813. je že končal opero »Italiana in Algeri«. Leta 1814. je pripravil za milansko Scalo dve operi »Aureliano in Palmira« in »Turco in Italia«, naslednje ieto pa »Sigismondo«. Istega leta so ga pozvali, v Rim; imipresario tamkajšnjega gledališča ga je pregovoril, da bi mu v naglici spisal komično opero, |kli jo je potrebovali za karneval 1816. Od libretista Sterbimija je dobil knjigo »Seviljski brivec«. Isti libreto pa je že »komponiral znani skladatelj Paesiello (1740—1816), ki je s svojini »Seviljskim brivcem« tudi že žel lep uspeh. Rossini je smatral za svojo dolžnost, da je sivolasemu mojstru sporočil svojo namero. Paesiello mu je vljudno odgovoril in poslal' najboljše želje k začetemu delu; najbrže se mu je zdelo izključeno, da bi mu njegov mladi konkurent omajal njegov .sloves. Cesar e Sterblnli ;je iliibreto predelal in mu dal naslov »Almaviva ali odvisna previdnost«. Ko je bil libreto končan, je Rossiniju ostajalo samo še 13 dni časa, da izgotovi partituro. Vendar pa je bila njegova invencija v tem času talko živa in nebrzdana, da je iz, improvizacij v onih 13 dneh nastala nesmrtna mojstrovina. Da ne bi užalil Paesiella in občinstva, je Rossini opremil svoje delo z vljudnim predgovorom. Zmotil sc je Rossini, ko je mislil, dn je s tem potolažil kritike im Paesiellove prijatelje. Ti so se zbrali pni premieri Rossinijevega »Brivca« 16. februarja 1816 in z žvižganjem in kričanjem poskušali onemogočiti predstavo. Rossini je po predstavi izginil; sopranistka Giorgi-Righeti, ki ga je obiskala še po predstavi na njegovem domu, da bi ga potolažila, ga je našla mirno spečega, kakor da sc njega nič ne tiče. Naslednjega dne je Rossini odstranil iz partiture vse, kar je smatral za neuspelo. Drugo predstavo je publika sprejela s tako simpatijo, da je »Brivec« zmagal na opernem odru enkrat za vselej. s; Zgodovina glasbe piše, da je Rossini s »Seviljskim brivcem« (Rar-ibiere di Seviglia), ki je še danes sveže lini prepričevalno kot ob nastanku, do viška razvil italijansko komično opero. Res da v njeni niso še vse stilne prvine izčiščene in zlite v eno samo celoto, toda razsipno bogastvo melodij, ostro označevanje značajev v glasbenih podobah in izredno jasna zgradba v solosipevih in v ansamblih so tiste prednosti te opere, ki ji dajejo neizpodbitno umetniško vrednost. Močni navdih je Rossinija vodil dalje, da je v svoji resni operi »Otello« postavil osnove za vso nudaljno italijansko operno umetnost s tem, da je v ujej poglobil glasbeni izraz. Glavno delo, s katerim se je Rossini ločil od italijanske opere in se usmeril v francosko veliko oijiero, je »Viljem Tell«, v katerem se je skladatelj tako približal francoskemu duhu, da sta značaj in moč te opere postala izhodišče za nadaljnji stilni razvoj francoske opere. Kljub temu, da je imel Rossini tako živo in lahko fantazijo z (neizmernim zakladom glasbenih domislekov, in kljub temu, da je ustvaril do svojega sedemintridesetega leta prav tolikšno število oper, med katerimi so znane zlasti »Cenerentoln« (Pepelka), »La gazza Jadra« (Kradljiva sraka), »Semirainirle« itd., je vendarle s »Tellom« popolnoma zaključil svoje operno delo im se poslej predal lagodnemu brezdelju. Tri leta pozneje je napisal edino še sloveči Stabat mater (ISlž). Umrl je bogat in slaven 13. novembra 1868. Vse svoje premoženje je namenil u stanovi vi glasbene šole v Pesaru, ki nosi po njem tudi ime. To, kar danes predstavlja »Seviljski brivec« (in njegovo nadaljevanje »f igarojeva svatba«, ki jo je »komponiral Mozart 23 let pred Brivcem«), so gradile in izpopolnjevale bistre glave številnih generacij. Najizvirnejši med njimi brez dvoma Pierre Augustin Canon Beaumarchais (l"32—1"99). Ta nadarjeni pisce spada med najbolj zanimive pojave 18. stoletja. Bil je pariški meščan, urar in muzikant, ki si je utrl ipot mimo dvorskih kuharjev do princes im kralja, se bogato oženil, kupil plemiški naslov, se sukal okoli velike gospode, bil spletkar, diplomatski agent in špekulant, trgoval z zamorci in puškami im si nabral veliko premoženje, ki so mu ga revolucionarji zaplenili. K literaturi so Beaumarchaisa privedli številni polemični spisi in spomenice, v katerih se je pokazal mojstra stila in blestečega dialekta. V naslovni vlogi njegovega »Seviljskega brivca« (»Le barbier de Sevil-' le«), v liku vseznalca Figara, ki iuna pri vsaki stvari svoje prste vmes, lahko torej najdemo osebne poteze avtorja. Druga njegova satirična komedija je »Veseli dan ali Figaiojeva ženitev« (»La folle journee on La mariage de Figaro«), ki ga je naš Linhart preoblikoval v »Matička«. Boreziprimerna je bila privlačna moč »Seviljskega brivca« (prvič uprizorjena 23. februarja t"73, napisanega pa že tri leta prej) in »Fi-garojeve svatbe« tako za občinstvo, kakor za komponiste. Med znanimi skladatelji je bil Paesiello prvi, ki je skomponiral »Brivca« za petro-grajsko Opero. Uspeh njegove opere je bil tolikšen, da je še 31 let kasneje (1816) veljalo kot drznost, ko se je Rossini lotil iste stvari. Poskusi manjših skladateljev, da bi kljub Mozartu in Rossiniju uspeli z Beauinarcliaiisovimtt komedijama pa trajajo do srede 19. stoletja. Prva slika. — Na seviljski cesti. Zgodnjega jutra priredi grof Almaviva z muzikanti svoji obože-vanki Ro/ii ni podoknico. Ro/inin Skopi varuh doktor Bartok), ki hi sam rad lepotico zavoljo njenega dokajšnjega imietka dobil iza ženo, prepove svoji varovanki, da hi se pokazala na oknu. V tem se približa veseli brivec Figaro, ki obljubi za dobro plačilo grofu Almavivi pomoč. Rozina se končno 'le pojavi na balkonu ter vrže Almavivi pisemce v katerem izraža želijo, da bi o njem kaj več izvedela. Kot prvo zvijačo nasvetuje Figaro grofu, naj si poskusi pod izmišljenim imenom Linodoro pridobiti dostop v Bartolovo hišo kot vojak s ponarejenim nakazilom za stanovanje. Prilika je kot nalašč ugodna, ker je prav za ta dan najavljen prihod novega regimenta v mesto. Druga slika. — Pri doktorju Bartolu. Rozina piše pismo Lindoru, ki v njem priznava svojo ljubezen. Figaro. ki prihaja v hišo kot brivec, prevzame dostavitev pisma. Ko čuje, da se doktor Bartol« vrača domov z učiteljem glasbe don Bn-sitiom, -se naglo skrije in prisluškuje njunemu razgovoru. Sliši kako svari Basilio doktorja Bartola pred grofom in kako ga oba skleneta pred Rozino očrniti. Po tem razgovoru uspe Figam, da se neopazno s pismom izmuzne iz hiše. Kmalu za tem vdre v hišo sam grof Alma-viva v vojaški obleki in zahteva od doktorja Bartola, da ga -nastani v svojem domu. Med obema izbruhne glasen prepir, med katerim pa grofu uspe, da Rozini skrivaj izroči svoje pisemce. Bartolo nikakor noče privoliti v njegovo vselitev češ, da poseduje listino s katero je oproščen takih uslug. Ker grof ne odneha, nastane tak vik 'in krik, da se začnejo pred hišo zbirati ljudje. Končno pride še mestna straža, ki na Bartolovo zahtevo zgrabi predrznega sol(laškega rogovileža. Ko pa Krof ipošepeta poveljniku svoje ime, ga ta veli v največje začudenje Bartola in Basitia takoj izpustiti im odide s svojimi ljudmi iz hiše. Tretja slika. — Pri doktorju Bartolu. Čeprav se mu prvi načrt ni posrečil, grof Ahnaviva ne izgubi poguma. Drugi dan se vtihotapi v Bartolovo hišo, takrat kot učenec baje bolnega don Basil-ia, v čigar imenu bo učil Rozino. Nezaupljivi Bartolo ga hoče odslovit), vendar ga dozdevni učitelj glasbe pridobi s tem, ko mu pokaže pismo, ki ga je Rozina pisala Almavivi ter Bartola svari pred zapeljivcem. Bartolo nasede in pevska ura se začne. Med tem, ko si brivec Figaro daje opravka ž Bartolovo brado, grof pregovori Rozino za beg, ki naj bi se izvršil naslednjo noč. Ko se nepričakovano pojavi sam Basilio, uspe grofu, da ga brž podkupi in odpravi, preden se doktor Bartolo zave sleparije. Končno pa se v njem vendarle ' zbudi sum nad čudnim muzikantom, na kar |K)žene njega in Figara iz hiše, pošlje nemudoma po Basilia in mu veli takoj pozvati notarja, da opravi poroko. Četrta slika. — Pri doktorju Bartolu, Doktor Bartolo hoče na vsak način in čimprej skleniti z Rozino ženitno pogodbo ter tako prehiteti svojega tekmeca. Rozino pridobi s tem, da ji natvezi, da jo Lindoro le snubi za grofa. Užaljena Rozina mu izda načrt za beg in celo izjavi, da se je pripravljena z njim poro-čitii. Medtem nastane zunaj strašanska nevihta. Meti bliskom in gromom se povzpnejo zarotniki skozi okno v hišo. Doktor Bartolo nemudoma odhiti po stražo in pomoč zoper domnevne roparje. Razjarjena Rozina se jim upre in jam noče slediti; grof Almaviva ji le s težavo dopove, da je Lindoro on sam. Zagotavljajoč ji vso svojo ljubezen, jo še enkrat prosi naj mu postane žena, v kar Rozina vsa srečna privoli. Takoj nato pnihiti Basilio z notarjem in navzoči ga z grožnjami prisilijo, 'da podpiše kot priča ženitno pogodbo med Rozino An grofom Almnvivo. Ko prisopiha doktor Bartolo s stražo je že vse prepozno, zakaj Rozina je srečna grofova ženka. Skopuhovo razočaranje je seveda brezmejno, a se brž poleže, ko mu grof izjavi, da se odpoveduje vsaki Rozinimi doti. Le zvitemu Figam mora doktor Bartolo odšteti čedno vsotico denarja za njegove »dragocene usluge«. Kljub temu pa se zgodba izteče v vsesplošno zadovoljstvo. Dvo jubileja Letošnja upiuzoiitev Finžgarjcve »Verige« v manilborskS Drami vključuje dva pomembna jubileja v slovenski kulturi: osemdesetletnico pripovednika in dramatika F. S. Finžgarja in petdesetletnico gledališkega dela Pavla Rasbergerja. Ta mariborska postavitev »Verige« je podoba trdega in neprestanega dela slovenskega kulturnega delavca, njegove žilavosti ter ljubezni do rodne grude in njenih ljudi. Uprizo-i|itev spaja hkrati podobo verskega in nravnega voditelja Slovenskega ljudstva ter kulturno, narodnobuditeljsko in socialno ‘pomembnega slovenskega pisatelja s podobo slovenskega igralca, režiserja, pevca, dirigenta, skladatelja in gledališkega organizatorja, tedaj po-dobi vsestransko plodnili življenj, i/.išlili in zajemajočih iiz ljudstva ter k ljudstvu se vračajočih umetnikov, ustvarjalcev, čuvarjev in hkrati posredovalcev njegovih umetniških zakladov in lastnih stvaritev. Pisateljeva zvestoba svojemu poklicu, ki ukazuje da bodi pisatelj kakor srce svojega naroda, da čuti z njim, mu sodi iit kaže pot v boljše življenje (Fran Koblar) ter igralčeva razdaja svojemu ljudstvu nas obvezujeta, da vsaj z najskromnejšim opisom življenja in dela izkažemo jubilantoma spoštovanje in priznanje. * Franc Šaleški Finžgar je rojak iz Prešernovega kroga Gorenjske, Prešernov daljni sorodnik, ki izhaja iz kmetsko-obrtaiSkc družine v Doslovičali na Gorenjskem. Po poklicu je duhovnik, ki je služboval po raznih krajih Slovenije, nazaduje kot župnik v Trnovem v Lju'" ijanii, kjer živi kot upokojenec še danes. Med vojno je kot svetel primer naprednega dela katoliške duhovščine podpiral dnutoncije Osvobodilne fronte, še prej kot mn pot dušebrižništva, je Finžgar stopil nn pot slovenskega ljudskega pisatelju in književnika. Njegova književna žetev je obilna in raznovrstna. Zaradi svojih kulturnih in književnih stvaritev je član naše Akademije znanosti in umetnosti, Prezidaj Ljudske skupščine FLRJ pa ga je letos odlikoval z Redom zaslug za narod I. stopnje. Prva njegova (Iskana stvar je bil draimaiski prizor »Mladi tat« (1892), začetek Finžgarjeve pripovedne proze pa označuje kmetska povest »Gozdarjev sin« (1895); v »Domu in svetu« je objavil vrsto lirskih pesmi, tudi balad in med vsemi pesnitvami najznamenitejši idilični ep »Triglav« (1896). Od 1898. dalje piše samo prozo in goji vse njene zvrsti od črtic in podlistkov preko novel in povesti do romanov, od ljudskih iger do slovstvenih esejev, kritik in člankov. V Finžgarjevem leposlovnem delu, ki ni vse zbrano v desetih knjigah njegovih Zbranih spisov, veljajo kot najpomembnejša novela »Dekla Ančka«, kmetska povest »Strici«, pripovedna dela »Prerokovana«, »Boji«, »Kronika gospoda Urbana«, v katerih so odjeknile grozote prve svetovne vojne ter njegov poglavitni literarni! teklst — roman »Pod svobodnim soncem«, s katerim je čustveno vplival na razvoj južnoslovanske ideje med Slovenci; tudi njegove drame posegajo v narodno preteklost in sedanjost ter prikazujejo boj ljudskih čednosti in strasti: »Divji lovec«, »Naša kri«, »Veriga«, »Razvalina življenja«... Z njimi je Finžgar ljudsko igro dvignil na umetniško višino in z njo dosegel, da kar najbolj služi namenu gledališča; ob teh igrali uživa preprosti in izobraženi človek plemenito lepoto in zdravo vsebino. Zato so doživele toliko predstav na podeželskih odrih in se ohranile v naših narodnih gledališčih. Končno ne smemo v Finžgarju prezreti vzgojitelja mlajšega rodu književnikov, svetovalca kmečkega ljudstva ter urednika (Mladika, Mohorjeva družba). Finžgarjev« pisateljsko pero še ni zastalo, zato tem bolj goreče poudarjamo željo, da bi nam dal še kaj za nameček. Tudi Pavel Rasberger izhaja iz obrtniške družine. Toda nagnjenosti do očetove obrti ni podedoval, podedoval pa je zagrizenost v delo, marljivost in zvestobo do poklica, kakršna je lastna slehernemu delovnemu obrtniku. Pač pa je bil Pavel Rasberger že od vsega začetka zapisan z dušo in telesom slovenskemu gledališču. Prvo Rasbergerjevo srečanje z gledališčem datira iz časov formiranja Borštnikove gledališke družine. Po prvih skromnih, a usodnih sodelovanjih pri gledaliških predstavah »Sneguljčica«, »Prodana nevesta«, »Carostrelee« itd. ter po glasbenem pouku pri Heybalu, GerMču, Mateju Hubadu, ga kmalu srečamo že kot mladega sodelavca in obenem kot nadobudnega učenca v Slovenskem deželnem gledališču v Ljubljani. S štiriletno gledališko prakso in dvaindvajset let star, sprejme mesto kapelnika v Bakru; nato ga srečamo povrsti v umetniškem ansamblu ljubljanskega gledališča, zatem do izbruha prve svetovne vojne med člani zagrebškega gledališča, po vojni kratek čas tudi v osiješkem gledališču, nato zopet med starimi znanci v novem Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani, končno pa je na povabilo Hinka Nučiča prihitel pomagat ustanavljati Slovensko narodno gledališče v Mariboru, kjer živi im deluje še danes. Ob tridesetletnici mariborskega gledališča je izkazal Rasberger naslednjo bilanco dela na mariborskem odru: igral sem 254 vlog, od katerih sem 40 v dveh im več zasedbah ponavljal. Režiral sem 6 oper, 12 operet, 5 otroških iger, 2 veseloigri s petjem tudi večkrat in v več zasedbah. Nastopil sem skupaj z gostovanji v Ljubljani, ('elju, Ptuju in drugod 2451 krat. Kar sem režiral izven gledališča si nisem beležil, kakor tudi ne vse nastope po podeželju, v radiju, na Silvestrov večer im drugih takih prilikah. Pni Zvezi kulturnih društev sem imel (predavanja o režiji in šminkanju.« Poleg režije in igranja se je zlasti mnogo ukvarjal s komponiranjem spevoiger in operet. Med temi so najbolj znane operete »Prebrisani Amor«, »Rdeči nageljni« in »Zaroka na Jadranu«. Zaradi svoje domačnosti in kvalitete niso le osvojile mariborskega občinstva, marveč so na mariborskem odru pomenile jez pred pogubno poplavo manjvrednih nemških in drugih operet. Razen tega je napisal še glasbeno spremljavo h Gorinškovi »Rdeči kapici« ter uglasbil več pesmi. Z opozorilom na njegovo prevodno delo, bi v najbolj grobih potezah orisali jubilantovo gledališko življenje in delo. Uvrščen med naše najdejavnejše gledališke delavce, naj bo mlademu rod u še dolgo živ vzgled požrtvovalnosti in predanosti do gledališke umetnosti! OPOMBA Članek »Dva jubileja« je' bil pripravljen za gledališki list za nameravano gostovanje mariborske Drame s Fimžgarjcvo »Verigo«, ki pa je žal zaradi tehničnih zadržkov moralo odpasti. Fedor Gradišnik: Zgodovina celjskega gledališkega življenja (Nadaljevanje) V rokopisih se nahajajo, kolikor je meni znano: 1. »Tat v mlinu«, po češkem poslovenila dr. Kleemam in Juri Kosmač. 2. »Dobro jutro«, po češkem poslovenil d!•. Kleeman in Juri Kosmač. 3. »Udovec in udovn«, poslovenil dr. Janez Bleivveis. 4. »Rljukec se ženi«, 'poslovenil J. Navratil. Vse štiri hranjuje dr. Bleivveis. 5. MosenthaJova »Debora«, poslovenil Cegnar. 6. Malinov »Sin divjine«, poslovenil Valjavec. 7. Klic-perov »Čudodelni klobuk«, poslovenil Žepič. 8. Kotzebuov »Pozabi jciiee«, poslovenil Žepič. 9. »Žlahte«, poslovenil Nace Dolinar. 10. Engelna »Hvaležni sin«, poslovenil J. Kosmač. II. »Kovačeva Minka«, spisal J. Kosmač; vse tri hrani J. Kosmač. — Razum omenjenih bi se še našlo gotovo več drugih. Ko bi kdo vse te igrokaze pregledal im za natis sposobne izbral ter jih slovenskemu občinstvu podal, bi si lepih zaslug pridobil za domačo reč.« To je bil seznam viseli dramatikih tekstov slovenske literature do 1. 1862. Kakor vidimo, jih je izšlo v tisku 16, v rokopisu pa so jih hranili 11. — Kaj klavrno število! Če 'pogledamo oba seznama natančneje, bomo ugotovili, da je med temi deli le troje izvimih del (Vilharjeva »Jamska Ivanka«, Liipeževa »Car Lazarjeva smrt« in Kosmačeva »Kovačeva Minka«), vse drugo so prevodi, deloma takih dram, ki so bile s takrat nimi čital n iški mi igralskimi začetniki nenprizorl jivi (n. P1'-Schillerjeva »Marija Stuart«, Goethejeva »Infigenija«, Schillerjev »Viljem Tell«), deloma prevodi takšnih tekstov, ki bi jih pač danes noben slovenski amaterski oder ne uprizoril, ki pa so kljub temu bili edino, kar je bilo čitalniškim odrom na razpolago. Razen Linhartove predelave »Županove Micke« in »Matička«, se s tega seznama —- ni oliranilo ničesar na repertoarju današnjega gledališča — izvzeniši seveda del Schillerja in Goetheja. Celjska čitalnica se je prve čase svojega obstoja omejila zgolj na notranjo organizacijo in na prirejanje priljubljenih »besed«; za gledališko udejstvovanje še niso bili ustvarjeni pogoji, dasi so razpravljali o gledaliških igrah že na prvih sejah. Toda saj tudi drugje ni bilo bolje. Do julija 1862. je delovalo že pet slovenskih čitalnic, toda v nobeni izmed njih se gledališka umetnost ni mogla razviti. V »Novicah« dne It. maja 1862. je objavil na str. 159. neki »rodoljub« iz Črnomlja članek o pomenu narodnega gledališča. V njem je pohvalil Idrijčane, češ, da so v tem letu samo idrijski uradniki igrali že tri igre lin sicer 2?. aprila 1862. »Dvoboj« in Raztresenca«, 15. maja pa igro »Matiček se ženi«. Idrija, ki je imela že izza časa Marije Terezije svoje rudniško gledališko poslopje, je v začetku 60-ih let v gledališki umetnosti sploh prednjačila vsem slovenskim mestom —- tudi Ljubljani —1 kakor v 50-ih letih Celje. Tega so se Idrijčani tudi zavedali. Medtem ko so slovenske čitalnice še naslednja leta igrale kvečjemu kakšno bunko, so idrijski uradniki in dijaki uprizorili že 17. avgusta 1862. Kukuljevieevo resno dramo »Jurnn in Sofija« v Drobničevem prevodu ter pokazali, da zmorejo igro, »ki je dosti težja, kakor so navadne burke«. (»Novice« 1862. str. 295). Omenjeni »rodoljub« iz Črnomlja je poudaril v svojem članku, ■ da »le v narodnem gledališču se da govoriti o pravem moralnem in literarnem razvitku katerega koli jezika«. Z razločnim migljajem na naslov čitalnic je izpodbujal k posnemanju Idrijčanov. Pri izbiri iger je opozarjal predvsem na rodoljubje in potem na korist, ki ga ima od takih iger domači jezik. »Narodne igre nam pilijo im čistijo jezik; pred lice stavijo nciimrle dela naših literarnih in drugih junakov ter prebudujejo v nas eutstvo za lepo in omikano.« Če niti v Ljubljani niso zmogli gledaliških predstav, ko so bile tam narodnostne razmere kljub vsemu vendar ugodnejše, kako bi se čudili Celjanom, ki so živeli pod najsilnejšim gospodarskim in političnim pritiskom nemštva, da po zopetnem ustavnem življenju niso Prišli do slovenske gledališke predstave? Mestno gledališče je bilo zanje zaprto, tam ni Mio mesta za slovensko besedo. Do ustanovitve čitalnice so bili tudi celjski Slovenci člani, kazine, kjer pa je bil občevalni jezik le nemški. Tu so se prirejali plesi, koncerti, veselice — vse pod plaščem prijateljstva med •Nemci in Slovenci. Ko pa je bilo obnovljeno avstrijsko ustavno živ-'Jenje in so z njim dobili tudi Slovenci svoje narodnostne pravice, je Piišlo do ločitve in do očitnega preloma, ki ga je izzvala v Celju “s I a n o v i t e v e i t n 1 n iee. Ustava je garantirala Slovencem enakopravnost — teoretično je Mo to zelo lepo in navdušenje je bilo v vseh slojih našega naroda Veliko. Vsako priliko so izrabljali zn to, da so peli hvalo ia slavo ''sarjevi milosti; kar niso se mogli znajti spočetka v novih razmerah, j0 so P« ‘•elo desetletje živeli kot hlapci in sužnji. Zdaj jim je znsi- . ‘s.v°l)cHla — toda kljub temu — ta svoboda je bila za enkrat le na apirju, vse drugo je bilo odvisno od tega, kako to papirnato svobodo '"•esiiičiti, kako ji dati življenja. Ustanovitev čitalnice v Celju je bilo veliko politično delo. Toda ko se je poleglo prvo navdušenje, je bilo takoj jasno, da je pred ustanovitelji še mnogo, mnogo težkega in trdega dela. Izvoljen je odbor, trumoma se proglašajo elani; sto in sto lepili načrtov in nasvetov, toda prav kmalu se pokaže kruta realnost z vsem svojim resnim obrazom. Zapisnik čitalničnih sej nam o tem govori zelo jasno in odkrito. Vsa prva leta čitalničnega življenja tja do konca leta 1866. so bila posvečena drobnemu, neumornemu delu notranje organizacije: borba za društvene prostore, m opremo, za naročanje knjig in časopisov, za ustanovitev pevskega zbora, za nabavo glasovirja, za poravnavo sporov med društveniki, za odbijanje napadov, M so bili naravno zelo pogosti, za rešitev finančnih kriz, ki so se prav kmalu pojavile, ko se je poleglo prvo navdušenje in je članstvo pozabljalo na svoje dolžnosti itd. Bilo je treba res mnogo idealizma in le taki možje kot so bili dr. Kočevar, Kapus in žuža so mogli s svojimi izrednimi organizatoričnimi sposobnostmi in nemalimi osebnimi žrtvami zdržati in kljub vsem velikim težavam od leta do leta dvigati delo in ugled čitalnice. Ko pregledujemo zapisnik o prvih sejah čitalnice, najdemo mnogo zanimivega. Talko je bilo n. pr. na drugi društveni seji dne 23.3.1862 sklenjeno: »čitavni red (Leseordnung) ustanoviti, po kterem bi imel vsak družtvenik pni črtanju in izposojevanju časopisov in družtvenih knjig natanko se ravnati. Da bo vsakemu udu znan, naj se v slovenskem in nemškem jeziku pisan, v čitavnični veliki sobi na steno obesi ali prilepi.« V čitalnici, ki. je bila zbirališče Slovencev, je bilo torej gotovo potrebno, da se »čitavni red« članom objasni tudi v nemškem jeziku, iz česar je pač jasno razvidno, da mnogo slovensko čutečih čitalni-čarjev ni dovolj obvladalo svojega materinega jezika. To nam dokazuje tudi sklep neke poznejše odborove seje, da se v čitalnici vpeljejo tečaji za slovenski jezik. Prva seja čitalnice je bila v stanovanju trgovca Kapusa, poznejše pa že v hiši g.Balanta v »ljubljanskem predmestji« (»Ojstrica«), kjer so si najeli tri sobe, v katerih so se odslej vršile vse »besede« celjske čitalnice. Te tri sobe je bilo treba najprej opremiti s primernim po* bistvom, kar je zahtevalo seveda precej denarnih sredstev. Veliko skrbi so imeli z nabavo glasovirja, ki je bil seveda nujno potreben-Za prve čitalnične besede je posodil glasovir zdravnik Riiipšl, dne 4. aprila pa je bilo sklenjeno »po dobrovoljnih darovih čč. gg. družbenikov eitaviniLci nov glasovir pripraviti«, 10. maja pa je bilo sklenjen0 na 5. kseji, »dn odbor družbeniku č. g. dr. Gustava Ipavica iz št. Jurij8' kot v tej reči najbolj razumnega moža, naprosi, naj bi on na izvrstnega mu znanega umetnika se obrnil ter pripraven in popolnoma dober glasovir čitavnici naročil in skrbel, da bi ga do binkošti gotovo /C imeli. Osem dni potem, ko glasovir dobimo, sc bo umetniku 100 goldi' narjev poslalo, ostale cene pa vsako polleta 100 gl., dokler ne bo ,z' plačan, ako bo umetniku po volji.« Na 3. odborovi seji dne 4. aprila je bilo sklenjeno, da sc imenujej0 častnim članom čitalnice sledeči »slavni rodoljubi«, katerim je trcb° »brž ko brž diplome poslali«: kiiczoškof Anton Martin Slomšek, preč' g. škof J. Strossmejer, slavni urednik »Novic« dr. Bleiweis, državni 01 ’ J bormiki g. dr. Toman, Čerine in Klaudi, Rieger, dr. Brauner, Palacky, Pražak ter gg. Miiklošič in Muršec. Tako je potekalo društveno življenje, polno velikih in malih skrbi. Že koj spočetka je moral odbor reševati tudi neljube nastope pre-rudikalnili in pre vročekrvni h dmštvenilkov napram Nemcem. Tako izvemo iz zapisnika 6. seje z dne 29. maja 1862., da »gospod ravnatelj naznanja, da je družbenik nar. čilavnice gospod A. Kleandienst pred 14. dnevi v gostivndci »K zamorcu« v pričo več gostov žaljivo govoril zoper Nemce in vpraša čč. odbornike, kaj je v tej reči storiti«. Po daljši debati je odbor soglasno sklenil, »naj bi se dotičnemu gospodu prijazni in bratovski pa resni dopis poslal, se v prihodnje takega in enakega govorjenja zdržati, namen oitavnice in nje pravila vedno, dokler je član te družbe, pred očmi imeti ter čast, spoštovanje in dobro ime družbe, kakor vsaki drugi družbenik, po moči in dolžnosti skrbeti.« Iz tega odborovega sklepa je jasno razvidno, kako se je odbor bal zamere napram Nemcem, ki so prežali seveda na vsako malenkost, katero bi mogli izrabiti za razpust neljube jim slovenske čitavnice sredi nemške trdnjave. V ostalem so čitalničarji pridno urejali svoj dom in prirejali priljubljene družbene sestanke »besede« s pestrim sporedom. S prizadevanjem svojega marljivega pevskega učitelja Trib-nika so imeli kmalu dokaj izvežban pevski zbor, iz Sv. Jurija je prihajal skladatelj dr. Gustav Ipavec, ki je skrbel za repertoar glasbenih točk, župnik Davorin Trstenjak je bil avtor tekstov, mlinar Grabič iz Teharja je redno nastopal kot priložnostni pesnik in recitator, dr. Štefan Kočevar pa kot slavnostni govornik, mecen in ideolog čitalnice. Nikdar poprej celjski Slovenci niso imeli tako razgibanega družabnega življenja kot sedaj: čitalnica jim je postala pravi dom, ki ga niso mogli več pogrešati. (Nadaljevanje sledi.) Tovarna perila«Celje Telefon 328 In 310 • Komunalna banka Celje 620-1-43200-0 IZD E LU J E M O : moško, žensko In otroško perilo moške, ženske In otroške obleke NAŠI SPECIALNI PROIZVODI : stezniki, potnice in modrčki Naie izdelke dobite v vseh večjih trgovskih hišah v državi. V kratkem odpremo lastne trgovine, kjer Vas bomo vljudno postregli z bogato izbiro naših izdelkov »ZI AT ARNA« Celje-Gal»erje — (el. (52. - Srebru In zlat nakit, prstani, srebrno jedilno orodje »INŠTALACIJE« Celje, Vodnikova ul., tel. 56 Toplovodne in sanitarne naprave, ključavničar-' stvo, strojno ključavničarstvo, strojna precizna mehanika ' , »TOVARNA TEHTNIC IN SIT« Celje, Mariborska cesta 2. — Industrijsko izdelovanje tehtnic, pločevinastih in žičnih sit »CEMENTNINE«, Celje, Cankarjeva ul., tel. 257 Kamnoseški, cementni in pečarski izdelki »TOVARNA POHIŠTVA« — Celje, Razlagova ul., tel. 161. — Sobno in stavbno pohištvo, tapetniški izdelki »LESNO PREDELOVALNO PODJETJE« Celje, Mariborska c., tel. 386. — Sodarski, strugarski, kolarski in žagarski izdelki, smuči in tesarstvo »TOVARNA PERILA« Celje, Zavedna, tel. 310 in 328. —. Konfekcija vseh vrst perila in oblek »TEKSTILNA TOVARNA« Celje, Sp. Hudinja, tel. 181. — Tkalnica bombaža, okrasnih frakov ^ in vrvic »OBLAČILA« Celje, Cankarjeva ul., tel. 258. Šivalnica perila, izdelovalnica prešitih odej, čevljarstva, pletilstvo, moško in žensko krojaštvo »AGENTURA LOKALNIH PROIZVODOV« Ce-Ije, Ljubljanska c., tel. (27. — Nabava surovin, prodaja lokalnih proizvodov, prirejanje gospo-SVET darskih razstav, izvozni in uvozni posli ZA LOKALNO Industrijo • mlo celje MESTNO GLEDALIŠČE CELJE LecLciLusLl Llist JQ6O ~ J96J JURČIČ - KERSNIK SOKOVMIAČ! L^Cda me je titaviL lega, Lcic *setn, uec^a ani Layiav / . . . 2/* c^Lejte, ce J etn. tudi, Lctloe fieavija, eayiae*iLl cjicivcit!, aii eafiatn uhatjcmn Mi ne tepeni in ne nLijetn anec^a, Li tepe iti Lije naj nbacji Ljtid ^ (Jurčič * Kersnik : Rokovnjači) PREMIERA s petek 8. junija ob 20. uri ROKOVNJAČ Ljudska igra v petih dejanjih (sedmih slikah) Po Jurčič-Kersnikovem romanu in Govekarjev! dramatizaciji spisal Fedor Gradišnik I OSEBE Dr. Janez Burgar, odvetnik in graščak Janez Gavrie, sodnik v Kamniku . . Rezika, njegova liči.............. Gospa Poljakova, vdova pl. Basajeva . Ferdinand pl. Basaj, inženir . . . . Štefan Poljak, oskrbnik na Koloveu . Vernazz, tajnik francoskega maršala . Mulej, komisar.................... Blaž Mozol ....................... Polonica, njegova nečakinja .... France, hlapec.................... Kregar Kregarica Pogačar Pogačarica Kuščar Kuščarica Birič...................... Mestni stražar............. Janez Rak, pisar Jošt Vlagar, krčmar Tonček Obloški, konjski mešetar Boječ, čevljar Peter Toča, bivši študent Tomaž Velikonja Kofendež Nona, kmečko dekle kmetje in kmetice Franc Mirnik Evgen Bnrdych Marija Goršičeva Zora Červinkova Branko Gombač Gustav Grobelnik Milan Furman Tone Zorko Janez škof Bogdana Vrečkova Rado Smrečndk Karel Golob Ana Golobova Tone Uršič Marica Frecetova Jože Domjan Nada Božičeva rokovnjači Tone Vrabl Anton Filipič Janez Drozg Avgust Sedej Bogo Kotnik Cvetko Vernik Volodja Peer Erika Kozoderčeva Kmetje, kmetice, kramarji, vojaki, otroci, rokovnjači ter njihove žene in ljubice. Dejanje se godi 1.1810. v Kamniku, na Palcževini, na Koloveu in Črnem grabnu. Režiser: Fedor Gradišnik — Inscenator: Marjan Pliberšek Skladatelj: Viktor Parma — Glasbeni aranžma: Ciril Rakušu Dirigent: Avgust Cerer — Koreograf: Majda Zorkova Orkester sestavljajo člani godalnega orkestra »Ivan Cankar« ter godb »France Prešeren« in »Ivan Ključar« Sodelujejo člani pevskega zbora »France Prešeren« ter kot »mladi vojaki« dijaki Ekonomske srednje šole Kostume po načrtih Sonje Dekleva izdelala Invalidska šivalnica pod vodstvom Ivanke Živičeve in Mestno krojaštvo pod vodstvom Rajka Košarja Scenerijo izdelalo Mestno mizarstvo in lastna delavnica pod vodstvom odrskega mojstra Franja Cesarja — Slikarska dela izvršil Ivan Dečman — Lasuljar: Riko Grobelnik — Razsvetljava: Bogomir Les — Šepetalku: Tilka Svetelšek Ob- ftai/i dccunatizaciii hciHeviU »ROKOVMIAČSV« L. 1946. je naše gledališče uprizorilo Govekarjevo idrainatizacdjo Jurčičevega »Desetega brata« kot spomin na osemdesetletnici!) prvega slovenskega romana, ki je izšel v Janežičevem »Cvetju iz domačih in tnjih logov« 1. 1866. Letos imamo na repertoarju novo dramatizacijo zadnjega Jurčičevega romana, Id ga je pisal 36 letni Jurčič na smrtni ipostelji 1. 1881. in ga ni utegnili, končati, ker mu je smrt poprej iztrgala ipero iz rok. Dovršil je le 11 poglavij, ostala je po Jurčičevi zasnovi napisal njegov prijatelj Janko Kersnik. Od takrat je minilo ”0 let —umrl je 3. maja 1881.' Obe deli spadata med tista leposlovna dela slovenske literature, ki sta še danes najpriljnbljenejše berilo širokih slojev slovenskega ljudstva. Ko govorimo o Jurčiču kot o začetniku slovenskega romana, moramo omeniti dvoje spisov Frana Levstika iz 1. 1858: »Napake slovenskega pisanja« ter »Popotovanje iz Litije do Čateža«. Dvoje del, ki sta bili podlaga in šola vsej poznejši slovenski literaturi, deli, brez katerih ne hi imeli Jurčiča, ne Stritarja in Gregorčiča — deli, ki sta nam ustvarili našo leposlovno književnost. V »Napakah slovenskega pisanja« je pokazal, katerih napak naj se slovenski pisatelj lizogiba in da se mora učiti jezika, kjer ga hranijo še v prvotni sili in islikovi-tosti, pri slovenskem kmečkem ljudstvu. V »Popotovanju od Litije do Čateža« pa je Levstik učil slovenskega pisatelja spoštovati vrednost narodnih pesmi, pravljic in pripovedk, ki naj hi se otele ipozabljenosti kolikor se jih je še ohranilo. Tisto leto, ko je Levstik objavil svoja talko pomembna spisa, s© je Jurčič, dijak II. gimnazijskega razreda, začel pripravljati na pisateljsko delo s tem, da je nabiral in zapisoval narodne pravljice, pesmi in pripovedke, do katerih mu je zbudil veselje že rajnki ded. Že konec 1. 1861. — Jurčič je bil teclaj v peti šoli — je prinesel »Slov. glasnik« prvi tak zapisek izpod njegovega |>eresa, »Pripovedko o beli kači«. Nekaj tega blaga, nabranega največ v letih 1861. in 1862. je priobčil Jurčič še pozneje v »Slov. Glsniku« (1864—1865) in v Stritarjevem »Zvonu« 1870. Po dovršeni šesti šoli je postavil v »Novicah« 1863. s »Spomini na deda« trajen spomenik svojemu prvemu učitelju pripovedništva, dedu svojemu. Prav isto narodopisno smer pripovedovanja ika/.e tudi povestiea »Prazna vera«, ki je izšla ISOS. v Koledarčku Mohorjeve družbe. Iz tega časa je tudi povest »Uboštvo in Irogastvo«. Med tem časom se je mladi pisatelj seznanil z ustanoviteljem novodobnega zgodovinskega romana, z Angležem VValterjem Scottom. Zdaj mu je vstala pred očmi »pravljica iz turških bojev«, kakor jih! je priporočal Levstik za novele, kakršne mu je pripovedoval ded in kakor jih je slišali tudi od drugih starih ljudi; napisal je zgodovinsko povest »Jurij Kozjak, slovenski janičar« (1861). Takoj za »Jurijem Kozjakom« je napisal sedmošolec Jurčič za Slov. Glasnik domačo povest Domen. V istem letniku je izšla tudi zanimiva črtica iz življenja dolenjskih polharjev »Jesenska noč med slovenskimi polharji«. Kot osmošolec je napisal izvirno povest iz časov lutrovske reformacije »Jurij Kobila«. Do I. 1865. ko je delal zrelostni izpit je napisal še mnogo tega (Dva prijatelja, Tihotapec, Vrban Smukova ženitev itd.) tako, da je bil že priznan slovenski pisatelj. Po maturi jeseni 1. 1865. se je vpisal na filozofsko fakulteto dunajskega vseučilišča. Na Dunaju je živel bedno življenje slovenskega študenta, vendar so vprav dunajska teta 1865—1868 prvi višek Jurčičeve pisateljske delavnosti. Pridno je pisat povesti, ki so druga za drugo izhajale v Slov. Glasniku 1. 1866. »Kloštrski Žolnir«, »Hči mestnega sodnika«, »Grad Rojinje«, »Golida«. Zdaj mu je tudi vedno bolj im bolj zorel že J. 1864. zasnovani roman »Deseti brat«, ki je izšel 1. 1866. ter si mahoma prisvojil vse beroče občinstvo. Naslednje teto se je lotit novega romana »Cvet in sad«, obenem je objavil povest »Nemški valpet«, humoresko »Kozlovska sod ha v Višnji gori« in poljudno povest »Dva brata«. V tem času je zasnoval tudi svojo najboljšo povest »Sosedov sin«, ki je izšla v leposlovnem almanahu »Mladika«, ki sta ga izdata Jurčič in Stritar s sodelovanjem Levstikovim v jeseni 1. 1868. Ko je izšla »Mladika«, Jurčič ze ni bit več na* Dnnaju. Razmere, v katerih je živel v velikem tujem mestu, že od kraja zanj niso bile rožnate. Opust i je študije in dal junija 1. 1868. za stalno slovo immIo-naviski prestolnici. Poiskal si je kruha v uredništvu »Slov naroda«, ku sp ga aprila 1. 1868. ustanovili v Mariboru. Jurčičevo poznejše delo, če izvzamemo »Sosedovega sina«, »Tugomer ja«, »Doktorja Zobra«, »Med dvema stoloma«, roman »Lepa Vida«, prvi del zgodovinskega romana »Slovenski svetec in učitelj« in tragedije »Veronika Deseniška«, ima globoko znamenje njegovega časnikarskega poklica. V vsebinskem oziru pa je /a Jurčičeve poznejše spise to, da se vedno bolj izgublja življenjska radost, vedno krepkeje sil:, na dan neka pesimistična miselnost, ki je bila pač posledica Jurčičeve osebne tragike in temne slutnje, da se mu bo življenje kmalu Po dovršit vi romanov »Cvet in sad« in »Lepa Vida« (1877) je zasnoval celo vrsto dingih pripovednih spisov, poleg tega |>n ie pridno nabiral gradivo za »Rokovnjače«. Zato je bival I. 1879. nekaj častt pri svojem prijatelju Janku Kersniku na Brdu pri Kamniku kjer se je seznanil tudi s prizoriščem rokovnjaškega delovanja in posledm ie leto njegovega življenja je bilo hkrati z dovršitvijo »Veronike Deseniške« posvečeno v prvi vrsti delu na »Rokovnjačih«. Hotel jih je dovršiti vsekakor se 1. 1881. in začel zato roman objavljati v prvem letniku »Ljubljanskega sfvonu«. Vendar i>a mu je' prezgodnja smrt preprečila dovršite v; dokončal je samo prvih enajst poglavij. Dovršitve se je lotil Jurčičev prijatelj, po njegovi smrti najboljši slovenski pripovednik Janko Kersnik, poklican /a ito delo toliko bolj, ker je v ustnem občevanju dobil kolikor toliko vpogled v prijateljev načrt. Za idejno podstavo romana sr* je veliko brigal sam urednik »Ljubljanskega zvona« Fran Levec. Kersnika je opozoril na mnenje Dr. Voš-njalka, da bi se »Rokovnjačem« poiskal vzrok v socialnem vprašanju. Toda kakor so bili Jurčiču rokovnjači navadna latinska družba, lako tudi Kersnik ni upošteval Lovčevega nasveta. V naših krajih so dosegle rokovnjaške družbe svoj višek v 18. im ('). stoletju zn Napoleonovih vojska in nekaj desetletij po njih. Jurčič im Kersnik sta iskala izvor rokov ii joštva pred vsem v moralni pokvarjenosti nekega dela ljudi. Kakor ugotavlja Tine Orel v svojih opombah k romanu »Rokovnjači« v izdaji »Klasja« 1918. pravi vzroki seveda niso bili moralnega, temveč družbenozgodovinskega značaja in jih ho iskati skoraj gotovo med pojavi, ki jih je v razdobju nastajajočega kapitalizma porajal proces takoinienovnne prvotne akumulacije ... Predzgodovina avstrijskega kapitalizma je tudi slovenskim kmečkim množicam prinesla uboštvo, pomanjkanje, pavperiziejn — in ni čuda, če je prav v tem času narasti a družba brezdomcev in potepuhov. Povrh vsega je bila tu francoska okupacija, ki kmečkim množicam ni prinesla olajšanja, marveč nove davke. Upori slovenskih kmetov v dobi francoske okupacije imajo torej globoko socialno vsebino. Ni šlo samo za beg pred francoskimi vojaškimi nabori, marveč tudi za demokratično zemljiško odvezo brez odloka in odškodnine. Jurčič in Kersnik v svojem romanu nista upoštevala teh socialno-zgodovinskih momentov, temveč sta napisala zanimiv, napet roman iz življenja roparjev in tatov, brez vsake širše ali globlje socialne vsebine. Znano je. da je d ramatiziral ta roman Fran Govekar in je bila njegova ljudska igra dolgo let poleg »Desetega brata« najpriljubljenejša slovenska ljudska igra. Govekar se je v svoji dramatizaciji držal romana, to se pravi, tudi on se ni dotaknil socialne strani rokovnjaškega gibanja, temveč je napisal ljudsko igro iz razbojniškega življenja. Ker je naša gledališka publika željna ljudskih iger iz naše zgodovine, sem se odločil za novo dramatizacijo Jurčičevih »Rokovnjačev«. V svoji dramatizaciji pa sem hotel pokazati rokovnjaško gibanje na Slovenskem ne kot navadno razbojništvo, marveč kot globoko socialno gibanje zatiranega slovenskega ljudstva, kot borbo našega naroda za svoje gospodarske in človečanske pravice. Po svoji tendenci je torej moja dramatizacija povsem novo delo, dasi sem se glede tehnične strani držal Govekarja, ki je iz romana spretno izluščil tiste dogodke, ki so najzanimivejši in najbolj dramatični. Da sem mogel prikazati gospodarska, socialna in politična trenja •ned gruntarji in gospodo na eni in mod knjžarji in kmečkim proletariatom na drugi strani, sem moral v igro vplesti nove osebe, ki jih Jurčičev roman nima. Ti ljudje so nosilci svojih gospodarskih in socialnih tendenc, ki jih izrabljajo kot družbeni razredi drug proti dru- jiim. Nande je oseba, ki organizira v rokovnjaškem gibanja oboroženi odpor brezpravnega ljudstva proti i iz ko r išč e v a Isk e niu razredu grun-tarjev in proti kapitalističnemu meščanstvu in proti fevdalni gospodi. V kolikor pa gre za slikanje posameznih značajev nastopajočih osel), sem se držal J u rč i č - K e rs n i ko v e koncepcije. Pri tej priliki naj konstatiram še to: prihodnji mesec poteče 70 let odkar je umrl Jurčič in 70 let odkar je izšel njegov zadnji roman »Rokovnjači«. Naj bo ta obletnica, ob kateri se spominjamo moža, ki je kljub življenjski bedi, ki mu je bila tovarišica do prezgodnje smrti ustvaril Slovencem pripovedno umetnost, nov mejnik v razvoju našega gledališča, katerega stremljenje je in ostane: služiti ljudstvu! Fedor Gradišnik ■ (Izvleček iz referata na razčlembeni vaji.) OcU^ »RDEČE KAPICE« med našimi šolarji Upravi!eljstvi celjskih osnovnih šol smo tudi po uprizoritvi »Rdeče kapice« naprosili, da izvedeta med svojimi učenci sestavo spisov o tej mladinski igri. Prejeli smo številne, že odbrane, lepo spisane in lepo sestavljene ter ilustrirane spise polne samostojnih ocen in opažanj, tako da M vsi zaslužili čitateljevo pozornost. Tokrat so prejeli naše nagrade: Bolka Čišek, učenec IV. c razreda, Tanja Orel, učenka IV. b razreda in švegel Marija, učenka III. a razreda s I. osnovne šole ter Velikonje Jelka, učenika II. a razreda, Strniša Nanja, učenka III. a razreda im Gabrovšek Janez, učenec IV. a razreda, izjemoma za posebne risbe pa še Kisel jev Irena, učenka III. c razreda, vsi z II. osnovne šole. Dva od teh spisov sta naslednja: , ' ^%r/eca er 'lica Naši igralci niso pozabili nas pionirjev. Priredili so nam lepo igrico Rdeča kapica. Igrica nam je bila zelo všeč, ker nas je popeljala v dom Rdeče kapice, v gozd med živali in končno nas je povedla še v hišo babice od Rdeče kapice. Igrica je bila lepa še posebno zato, ker so se nam igralci pred igro predstavili, česar pri prejšnji iglici mi bilo. Najbolj mam je bilo všeč življenje v gozdu med njegovimi prebivalci: volkom, žabo, medvedkoma in vilami. To nas je najbolj priklenilo k opazovanju lin razmišljanju. Največ smo se nasmejali botru Bodežu in strini Mini. Zelo lepo je nastopala Rdeča kapica, ki je bila do vseh živali dobra, zatol so ji pomagale in jo čuvale. Igrica Rdeča kapica in Kralj Riiljantin sta nam obe enako všeč. Samo igrica Rdeča kapica ima to prednost, d« smo se že prej seznanili z igralci. Pionirji se našim igralcem iskreno zahvalimo in se jim priporočamo še za kakšno lepo igrico. Obenem pa prosimo upravo gledališča, da naj dragic proda samo toliko vstopnic, kolikor je sedežerv, da ho večji red in mir. IV. e. r. I. os. šola v Qj$t/eča 'ttca V letošnji gledališki sezoni sem videla že drugo otroško igrico »Rdeča kapica«. Daši mi je vsebina že dolgo zelo dobro znana, sem- jo šla dvakrat gledali, tako zelo mi je bila všeč. Posebno mi je ugajala Majdiča - Rdeča kapica in boter Bodež, kateremu sem se morala vedno smejali, kadar se je prikazal na odra. Njegovo junaštvo je bilo res zelo majhno, iposebno takrat, ko je s stricem Maticem plezal na drevo. Silno všeč so mi bile vile, ples malih deklic in zajčkov. Posrečen se mi je zdel lovec, ki se je prav po domače razgovarjal z nami, ko smo mu mi otroci kazali, kje je volk. Izmed živali sta mi najbolj ugajala mali medvedek in lisjak. Iz te igrice se lahko naučimo, da moramo vedno ubogati svoje starše in se ne sinemo pustiti zapeljati sladkim besedam dragih. Saj je tudi mamica Rdeče kapice rekla: »Beseda medena, nikdar iskrena.« Želim videti še mnogo takih igric, na celjskem odra. Da bi nam vsaj naši naj,mlajši ostali zvesti! 2. a r. Tovarna perila »Celje Telefon 328 In 310 • Komunalna banka Celje 620-1-43200-0 IZDELUJEMO: moško, žensko in otroško perilo moške, ženske in otroške obleke NAŠI SPECIALNI PROIZVODI : stezniki, potnice In modrčki Naše iidelke dobite v vseh večjih trgovskih hišah v državi. V kratkem odpremo lastne trgovine, kjer Vas bomo vljudno postregli z bogato izbiro naših izdelkov Da bi bilo gledališče čimprej dograjeno . .. Seznam darovalcev za obnovo gledališkega poslopja se je v zadnjem času povečal za naslednja tri podjetja: Tovarna perila, ki je darovala 10.000 din, MLO Instalacije, ki so odstopile nadurni zaslužek svojega uslužbenstva v znesku 20.000 din ter Cinkarna, ki je prispevala 50.000 din. * Kako napredujejo dela v gledališkem poslopju? je vprašamje, ki ga je zlasti med gledališkim občinstvom vedno bolj pogosto slišati. Dokaz, kako živo je zanimanje za naš bodoči gledališki hram. Da bi mogli našo javnost seznaniti o napredovanju obnovitvenih del, smo se obrnili do gradbenega vodje tov. Toneta Uršiča, ki nam je dal naslednje informacije: V gradbenem programu, ki se tačas izvaja, je prizidek na Šlandrov trg, v katerem se bodo nahajati upravni prostori in garderobe, prizidek na Gledališko oz. Vodnikovo ulico, ki bo služil prav talko za garderobe, dalje za prostore za tehnično osebje, delavnice in pd., predvsem pa za zadnji in stranski oder. Vsi načrti so gotovi. Gradbene načrte je izdelal Projektbiiro MLO pod vodstvom ing. Korenta, instalacijski načrt Zavod za konstrukcijo industrijskih strojev in naprav v Ljubljani, elektroinstnlacijski pa strokovnjak za gledališke elektron apel jave Makso Pohlin iz Kamnika. Sedaj so končana štukaterslka dela v vestiibulu; v istem prostoru so končana tudi elektroinstalacljska dela ter instalacija parne kurjave. Od obrtniških del so v teku mizarška dela in dela za notranjo opremo. Razen tega se betonirajo kletni prostori za centralno kurjavo im aparaturo za zračenje oz. toplozračno ogrevanje dvorane. Prvotna zamisel je bila razširjena in izpopolnjena po novodobnih gledailiškogradibenih zahtevah tako, da bo za dovršite v potrebnih še okoli i00.000 normiranih gradbenih ur, ki bi jih zmoglo okrog 50 delavcev dnevno skozi 315 delovnih cini; napredek pri obnovi je tedaj odvisen predvsem od delovne sile. Odziv prostovoljne delovne sile še ni zadovoljiv. Doslej so na gradbišču delali razen članov Mestnega gledališča še uslužbenci MLO, člani Mestnega komitetn KPS, uslužbenci NB, Kinopodjetjn ter prebivalci VIII. terena III. četrti. Od podjetij, ki so obljubila pomoč v materialu in delovni sil* prednjačita 'Tovarna emajlirane posode in Cinkarna. je Fedor Gradišnik: Zgodovina celjskega gledališkega življenja (Nadaljevanje) Izmeti mnogih »besed«, iki so jih priredili prvo leto čitalničnega življenja, je važna in zanimiva »beseda«, ki je bila na bin,kostni ponedeljek dne 9. junija 1862. (»Novice« 1862. štev. 28, str. 254—35). Vsi prostori pri »Zamorcu« so bili do zadnjega kotička zasedeni. Besedo je začel dr. Kočevar, ki je med drugim dejal sledeče: »Srčno ipozdrav-Ijaiiii Vas, brate Slovence, ki ste k naši narodni besedi prišli, da bi se prav po domače razveseljevali. Danes ima naša čitavnica 130 dmžtve-nikov in za vsakega rodoljuba je najradostnije videti, da so tudi kmetje k nji pristopili. To je učinek narodnega duha, ki je že mnogo Slovencev prevzel. Zastopniki poljedelstva — jedro vsakega naroda — so udje našega družtva; to je naše najbolje poroštvo za obstanek čitav-nice. Če so kmetje za njo zavzeti, koliko bolj še morajo tržani in mestjani za ono zavzeti biti. Kdo more tedaj misliti, da ne bode čitavnica ostala? Ona bode obstala, če le hočemo! Podpirajmo jo, kolikor moremo! Ž njo podpiramo naše slovstvo in izobraženost slovenskega naroda. — Vse na svetu je minljivo, samo dobrota, katero narodu ska-žemo, v vednem spominu ostane. Veče dobrote pa mu ne moremo ska-zati, ko da ga na pot izobraženosti spravimo. Izobraženost je izvor narodnega blagostanja; ona je najlepša dedina, največji dur za naše otroke in vnuke. — Nas vseh ura bode enkrat iztekla; tudi nas ne bode več, al čitavnica vendar bode obstala. Ona bode spodbujala k branju slovenskih knjig in časopisov, ona bode slovenski jezik popravljala, ‘izobraženost iz mesta na vasi razpeljevala, in naših vnukov vnuki bodo blagoslovili in praznično obhajali dan, na kateri se je čitavnica ustanovila in začela.« — i Pri tej besedi so imeli čitalničarji prvikrat svoj lastni gl asov ir, ki ga je preskrbel dr. G. Ipavec, kakor mu je bilo od odbora naročeno. Za to slavnostno priliko je prišel v Celje »nalašč zavolj te besede vsem Slovencem dobro znani skladatelj Sn umetnik na glasoviru gosp. dr. Benjamin Ipavic iz Gradca, in je s svojim umetnim sviraujem lastne, kakor »Fantazije o slovanskih pesmih za glnsovir« in druge izvrstne skladbe na njem igraje, celo družbo razveseljeval in očaroval. Srčna hvala ljubeznivemu gospodu zn ves trud, ki ga ima za slovensko reč im za iskreno ljubav, s (katero svojo domovino in rodoljube objema. Prav radostno smo tudi poslušali »Premembe o izvirni stavi za glnsovir od L. v. Bethovena sviranc od našega učitelja g. Tribuika. Četverospevi »Pod lipo«, besede D. Terstenjakove, napev G. Ipavcev, Riharjev »Žalostni glas zvonov« in drugi, čisto, gladko im izvrstno pevani od vrlih in občeznanih slavnih Šentjureanov gg. dr. Benjamina in Gustava Ipavica, od vojaškega duhovna č. g. Dragotina in njegovega brata zdravnika g. Nik. Riipšla, dopadli so tako, da so mo-rali vse večkrat ponavljati. — Pridnim pevcem našim zaslužena hvala bila je občno veselo ploskanje, s katerim so bile vse njih pesmi, zlasti pa »Popotnica srbska« im »Naprej« sprejete. Petje, ples, deklamacija »Prepir s klobukom«, »Graničar« in druge veselice trpele so v srčno razveseljevanje vseh precej čez polnoč. Da bo spet skoraj mila luna pripeljala tak večer čestitim družbenikom ljube čitavnice naše.« — Zamilmiivo je poročilo o »be«cdii«, ki je bila dne 31. julija ob ?. uri zvečer. Odslej so limeli udeleženci »tekst v besedah pevanith pesem« tiskan na razpolago, kakor je bilo sklenjeno na odborovi seji dne 4. maja 1862. Žal se nam mi ohramil od teh tiskanih programov noben primerek. »Novice« z dne 13. avgusta 1862. str. 276. pišejo v svojem poročilu med drugim: »Poslednji večer preteklega meseca je bil uspel vesel večer za celjske Slovence. »Mala beseda« postala je »velika«, sicer ne po številu deležnikov, ampak po važnosti im zanimivosti govorov, p« lei>oti pesmi in po občnem veselju, ki je oživljalo vse. G. ravnatelj Kočevar je v svojem govoru častiti družbi naznanil, da je čitalnični odbor v svoji seji 4. aprila t. 1. nekatere preslavne gospode (jih našteva) imenoval kot častne ude čitavnice maše, ter večidel vsem tudi že s poklonivnimi pismi diplome poslal. Prevzvišeni iknezoškof mariborski spominjajo nas svojega gesla, da smo katoličani, Avstrijci pa tudi Slovenci; (zanimivo: najprej katoličani, potem Avstrijci in nazadnje šele Slovenci! F. G.) nas spodbuja k pametnemu pa iskrenemu raz vit ku in napredovanju in nas svari, se ne prenagliti ter potrpljivim pa stanovitnim hiti. — Prevzvišeni gosp. vladika Strossmajer hvali napredek Slovencev kljub vsem zaprekam; nas spomenuje neumnlih zaslug nn polju duševnega razvitka, ter kaže, kako Hrvati nas, svoje najbližnje brate, z najto-plejšimi željami spremljajo, overjeni, da mam je narav im previdnost božja eno nalogo In emo prihodnost določila. (Podčrtal F. G.) Tudi je obdaroval prevzvišeni gospod čitavnico našo z 200 gl., za kar mu naj bo najsrčnejša zahvala! — G. dr. L. Toman nam zagotavlja, še dalje vse svoje moči darovati Slovencem in spomenivši se preveselega dneva, klerega so se odprle vratu celjske čitavnice, se srečnega šteje, da zanaprej ni samo naš brat po rodu, temveč tudi /• nami in drugimi vrlimi štajerskimi brati sond društva, iz katerega se hoče razlivati pravi pouk, prava mika narodu slovenskemu. — Enako piše tudi g. Černe, ostali še niso odgovorili. Po govoru dr. Kočevarja so peli pevci, g. Tribnik pa je mn klavirju »neizrekljivo lepo petje slaveilka posnemal«, potem pa je govoril maš mil. g. opat M. Vodušek za ves slovenski narod važne in pomenljive besede. Jedro njegovega govora je tole: Ko so leta 1813. avstrijski vladarji na hud boj se pripravljali zoper strašnega silnika Napoleona L, je imenitni pridigar Zimmermann jih takole nagovoril: Vi hočete sovražnika premagati, pa ga le z obema rokama objemate. Vi imate njegove šege, njegove navade, frnneozki govorite, svojo deco francozki učite; vaši strežaji, kočijnži, hišnje, varučke i. 1. d. vse je francozko. Odpravite poprej ivjse te iz slojih domov, ji z svojih hiš, pia vam ho z z jedi n j e m i m j močmi zmaga lahka. (Podčrtal F. G.) Pruskega kralja je ta beseda tako vžgala, da je pri tej priči zapovedal vse, kar je na njegovem dvoru francoskega, hitro odpraviti. — Slovenci! nismo li mi! v e n a-k i h r a z m e r a h ? P o s m e m a j m o onega k r a 1 j a tu d i m i > reč maša bo jako napredovala. — (Podčrtal F. G.) Anton je zapel novo pesem »od pridnega in zanikrnega kmeta«, Anton Bizjak, po domače Pečovšek pa je imel navdušen g«' vor o materinem jeziku. Mi se branimo svojega milega materinega jezika im se ga nočemo poprijeti, ne ga, kakor bi treba bilo, izobraževati. In vendar nam je tako koristen. Glejte mene, neučenegrj kmeta Imam, ne tla bi se hvalil, malo pa lepo posestvo: al pridite gledat, nad 3000 sadnih dreves, velikih in malih stoji v moji ogradi in izku-pil sem letos že iz samega sadja pri 400 gld. Kaj pa mi je tako daleč pripomoglo? Nič druzega, kakor kmetijska družba, h katerej sem že zdavnaj pristopil in pa naše preljube »Novice« in Zalokarjevo »Umno kmetovanje«, ktere obedvoje rad in marljivo prebiram. Bi bil li z nemškim jezikom tako daleč prišel, ker šole nisem obiskoval? Nikdar ne! Le z našim ljubim slovenskim jezikom sem vse to dosegel. Ljubi slovenski kmetje! Zemlja naša je mati, ona nas redi. Obdelujmo jo torej pridno, kakor nas »Novice« in druge koristne bukve učijo. Da bomo pa to zmogli in jih razumeli, se poprimimo vrlo slovenskega jezika. Neučen slovenski kmet vam je to govoril; verjemite mi: govoril sem iz srca in gola je resnica, kar sem rekel, poskušal sem sam! Potem je še gosp. Tribnik z nekim svojim učencem »Spremembe« četveroročno prav izvrstno in krasno sviral, pevci so zapeli še »Slava Gorenci« in prava poglavitna »mala beseda« je bila končana. knjige, Časopise, revije IN VSE VRSTE TISKOVIN IZDELUJE -Hišilfiiiiiiiililšh DRŽAVNO GOSPODARSKO PODJETJE CELJSKA TISKARNA CELJE • PREŠERNOVA UL. 17 TELEFON ŠTEV. 175 LASTNA KNJIGOVEZNICA IZDELOVANJE ŠTAMPILJK ?; TOVARNA HLAČEVINE CELJE TELEFON 290 ČEK. RAČUN PRI N. B. CELJE ŠT. 620-43105-0 DELAMO ZA ŠIROKO POTROŠNJO IN Z VSEMI MOČMI ZA ZGRA-DITEV SOCIALIZMA IZDELUJE: HLAČEVINO ZEFIR, FLANELET, KEPER FLANELO, STEZNIKE INLET, POPELIN, KEPER ZA DELOVNE OBLEKE IN BATIST ZA PISALNE TRAKOVE Gledališki list izdaja Mestno gledališče v Celju. Odgovorni urednik G. Grobelnik. Tisk Celjske tiskarne v Celju