praznik
občine
velenje
Občanom in organizacijam združenega dela iz velenjske občine čestitamo za naš praznik -8. oktober
SKUPŠČINA OBČINE VELENJE OBČINSKA KONFERENCA SZDL OBČINSKI SINDIKALNI SVET OBČINSKA KONFERENCA ZKS OBČINSKO ZDRUŽENJE ZB NOV OBČINSKA ZVEZA REZERVNIH VOJAŠKIH STAREŠIN OBČINSKA KONFERENCA Z MS
5. oktober 1973 • Leto IX., št. 28 (198) • Cena 1 dinar »Poštnina plačana v gotovini
GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK Ljuban Naraks
Dvaintrideset let je že minilo, vendar se mnogi ljudje še vedno spominjajo oktobrske noči v- Šoštanju. Mesto ob bregovih Pa-ke so zasedli Nemci. Že na zunaj so mu hoteli dati pečat priključenega nemškega mesta, zato so iz uradnih in drugih zgradb visele zastave s kljukastim križem. Mnoge narodnjake so izselili, mnoge odpeljali v zapore, v Šoštanj pa pripeljali nemškutarje, ki so delali red in prebivalce spravljali k poslušnosti.
Nemci so bili s svojimi sodelavci v Šoštanju že šest mesecev in so se počutili povsem varne. Menili so, da je nemški škorenj že trdno stopil na slovenska tla in jim nihče ne more več do živega.. Njihova nadutost jih sicer ni uspavala in so še vedno čvrsto držali puško v rokah ter bili budni. Vendar niso pričakovali, da se bo po tolikih zmagah in že učvršče-nem redu to nepomembno ljudstvo uprlo. In uprlo se je...
Bilo je v noči od 7. na 8. oktober leta 1941. Prvi štajerski bataljon, ki so ga sestavljale savinjska, revir-ska in pohorska četa, je vpadel v Šoštanj. Borcem, ki jih je bilo okrog petdeset, je poveljeval Jože ■ Letonje-Golob. Po vnaprej pripravljenem načrtu so vpadli v Šoštanj in mesto za nekaj časa zavzeli. Ta drzna partizanska akcija je Nemce in njihove sodelavce zelo presenetila. Cesa takega zares niso pričakovali.
Akcija borcev I. štajerskega bataljona v Šoštanju je imela velik odmev, saj je bil to prvi napad na kako mesto v okupirani Sloveniji. Nemci so se zavedli poraza, ki so ga doživeli kmalu po zasedbi. Napad na Šoštanj je bil znak, da se uporno ljudstvo tudi na Štajerskem ne strinja z redom tretjega rajha. Nemci, ki so bili tedaj na višku svoje neizmerne vojaške moči, so doživeli veliko ponižanje. Za nastajajočo partizansko vojsko pa so bili šoštanjski dogodki velika moralna podpora.
Okupator je hotel oprati ponižanje, ki ga je doživel
in pokazati svojo moč. V Šoštanj je nekaj dni zatem — 10. oktobra — pripeljal deset nedolžnih talcev iz mariborskih zaporov in jih ustrelil. Svoja življenja so darovali Miha Anžel, Franc Berglez, Maks Berglez, Franc Bizjak, Dušan Finž-gar, Ivan Kešet, Mirko Novak, Jože Petrič, Alojz Roman in Lojze Zorman. Z ustrelitvijo nedolžnih žrtev so Nemci skušali zmanjšali odmev napada na Šoštanj in znova preplašiti zavedne Slovence. Dosegli pa so nasprotno! Slovensko ljudstvo jih je začelo še bolj mrziti in sovražiti. V narodnoosvobodilni boj se je vključilo vedno več borcev in simpatizerjev.
V spomin na zgodovinski osmi oktober praznujejo prebivalci občine Velenje svoj praznik. Toda zanje 8. oktober ni zgolj zgodovinski dan. Pred dvaintri-desetimi leti so strnili sile, da bi šaleško dolino in širšo domovino čimprej osvobodili. Partizanski napadi so sledili drug drugemu. Krvni davek naše socialistične revolucije je bil velik. Tudi delež ljudi iz krajev občine Velenje je bil precejšen — 676 talcev, junakov padlih v gozdovih in zverinsko ubitih v taboriščih, je darovalo svoja življenja.
Po osvoboditvi so prebivalci tega predela slovenske zemlje združili moči, da bi doiina čimprej zaživela v svojem polnem razmahu. Porušeno so začeli obnavljati in graditi novo. Najlepši delovni dosežek v novi socialistični Jugoslaviji je novo delavsko mesto Velenje. Zrasle so tudi nove velike tovarne, mogočna termoelektrarna, globok izvozni jašek premogovnika, pa še nove ceste, otroška in športna igrišča, stanovanjska naselja, parki -— kdo bi mogel vse našteti! To je sad delovnih ljudi, ki ustvarjajo in gradijo.
Osmi oktober — dan vpada I. štajerskega bataljona v okupirano mesto na slovenskem, pa je tudi krajevni praznik mesta Šoštanja. Po vojni to starodavno mesto ni doživelo velikega razmaha, vendar ni zaostajalo in so marsikaj uredili. V mestu so asfaltirali ulice,
obnovili pročelja stanovanjskih poslopij, uredili cestno razsvetljavo, vodovodno omrežje, obnovili šoli in letos zgradili pri šoli Biba Ročk telovadnico solidarnosti. Vsega, kar bi domačini radi imeli, še niso postorili. Med želje in zahteve spada kulturni dom, urejene trgovine in gostišča in še druge komunalne potrebe. Z vztrajnostjo in ob pomoči delovnih organizacij ter občine bodo v Šoštanju postopoma uredili še tiste pomanjkljivosti, ki prebivalce tega mesta tarejo. Omeniti velja, da sta v Šoštanju zelo delavni organizacija socialistične zveze in krajevna skupnost, ki se trudita, da bi šoštanjčani imeli potrebne stvari.
Občani velenjske občine so letošnji praznik že začeli proslavljati. Včeraj popoldne so v Velenju odprli nov vrtec Gorenje. Danes, v petek 5. oktobra pa bo v knjižnici ob 16.30 otvoritev razstave občina Velenje v likovni upodobitvi, zatem bo rudarska godba pred domom kulture izvedla promenadni koncert, v dvorani pa se bo zbralo nad 400 članov na svečano sejo splošnega zbora občine Velenje.
Tu bodo podelili tudi letošnje Kajuhove nagrade. To veliko družbeno priznanje bodo dobili gasilsko društvo Velenje-mesto, rokometni klub iz Šoštanja in šaleški alpinistični odsek.
V soboto, 6. oktobra bodo pri šoli Biba Ročk v Šoštanju otvorili telovadnico solidarnosti, popoldne pa bo v Lajšah letalski miting. Ob 17. uri bodo v Velenju odprli novo proizvodno halo modnega salona komunalno obrtnega centra. Zvečer ob 20. uri bo Era priredila v domu kulture modno revijo in zabavni spored. Prikazali bodo 160 oblačil najboljših jugoslovanskih proizvajalcev. Ob spremljavi zabavnega ansambla Vokali iz Ljubljane bo pel Oto Pest-ner. Prireditev pa bo vodil Toni Gašperšič. šoštanjska organizacija ZB NOV bo v nedeljo pripravila komemo-racijo pri spomeniku talcev, popoldne ob 15. uri bodo otvorili otroško igrišče v Pesjem. Upokojenci iz tega kraja bodo razvili društveni prapor.
Občane vabijo, da pridejo na prireditve in počastijo praznik občine
VSA SKRB ČLOVEKU
Prav je, da se ob vsakoletnem praznovanju občinskega praznika spomnimo, kako smo v preteklem letu gospodarili in s kakšnimi delovnimi zmagami bomo najbolje počastili spomin desetih talcev iz Šoštanja in vseh drugih borcev padlih za svobodo.
Občina Velenje je v preteklem letu 1972 dosegla 25.876 din narodnega dohodka na prebivalca in se tako uvrstila med šest najbolj razvitih občin v Sloveniji. Gospodarstvo naše občine ima izrazito industrijski pečat. Industrija in rudarstvo ustvarjata 85 odstotkov družbenega bruto proizvoda občine. Ker tako stanje kaže na izrazito enostransko usmerjenost, se občinska	družbena
skupnost trudi, da bi z najrazličnejšimi posegi in ukrepi hitreje razvijala terciarni sektor. Tako je novoodprta blagovnica STANDARD s svojim modernim izgledam in bogato založe-nostjo prispevala k odpravi teh neskladij in sorazmerno zmanjšala odliv kupne moči iz občine.
Srednjeročni razvojni načrt občine Velenje do leta 1980, ki je sedaj v javni razpravi, predvideva, da se bo delež terciarnih dejavnosti v strukturi gospodarstva povečal od 6,1 v letu 1972 na 10,2 odstotka v letu 1980. To pa pomeni, da bi se morale vse terciarne dejavnosti v naslednjih letih povečati za okoli 3,7-krat v primerjavi z letom 1972. Čeprav je v prihodnjih osmih letih pričakovati nekoliko počasnejšo gospodarsko rast, pa je vendarle pričakovati, da bomo ob sedanjih cenah dosegli okoli 78.480 din družbenega proizvoda na zaposlenega v gospodarstvu. S tem bi občina Velenje dosegla tisto gospodarsko razvitost, ki
jo imajo razvite dežele.
Predvidena ocena stopnje rasti produktivnosti kaže, da se bo delež osebnih dohodkov, zaposlenih v gospodarstvu v delitvi družbenega proizvoda nekoliko znižal, povečala pa se bo udeležba podjetniške akumulacije (za okoli 2,2-krat), Povečani o-sebni dohodek v letu 1980 naj bi znašal 3.364 din, kar pomeni, da bi se z ozirom na povprečni mesečni osebni dohodek v letu 1972 (2.018 din) povečal za 67 odstotkov.
Nadalje smo v srednjeročnem razvojnem načrtu posvetili posebno pozornost sedanji strukturi kadrov in potrebam po povečanem obsegu izobraževanja kadrov s srednjo strokovno in poklicno izobrazbo ter povečanju priliva kadrov z višjo in visoko izobrazbo. Zaskrbljujoč je podatek, da je v skupnem številu zaposlenih še vedno skoraj polovica brez ustrezne izobrazbe. V tem pogledu celo odstopamo od povprečka SR Slovenije, ki je nekoliko višji.
Leta 1980 bo imela naša občina približno 37.000 prebivalcev, kar pomeni, da bo prebivalstvo poraslo za 27 odstotkov. Tako smo planirali zato, ker je čas do leta 1980 sorazmerno kratek in ker predvidevamo, da bo število prebivalstva z ozirom na naravni in selitveni prirastek naraščalo približno za dobre 3 odstotke na leto, kar pa je le nekoliko več kot doslej.
Naša posebna skrb velja nadalje programski zasnovi graditve stanovanj in urbanizaciji razpoložljivega prostora. Ob popisu prebivalstva leta 1971 smo imeli 7.638 stanovanj in 28.977 prebivalcev. Ker znaša trenutni stanovanjski primanjkljaj okoli 850 stanovanj in ker se bo
prebivalstvo povečevalo letno za okoli 900 ljudi in če perdpostavimo, da naj bi imelo vsako gospodinjstvo svoje stanovanje, potem bomo do konca leta 1976 potrebovali in morali zgraditi okoli 2.500 stanovanj o-ziroma 625 stanovanj letno. Med temi novimi stanovanji jih bo 8,3 odstotka solidarnostnih namenjenih za upokojence in stare ljudi, udeležence NOV in nezaposlene uživalce invalidskih pravic.
Ker pa so za gradnjo stanovanj potrebna gradbena zemljišča, bo potrebno čimprej sprejeti generalni urbanistični program. Po dosedanjem osnutku tega plana in srednjeročnega programa stanovanjske izgradnje za obdobje 1973—1976 naj bi se družbeno	blokovna
gradnja izvajala na kompleksih Z| in Za ter v soseski Gorica, kjer je možna tudi gradnja zasebnih hiš. Pretežno individualna gradnja pa bo možna še na kompleksih Pohrastnik v Šoštanju, v Šmartnem ob Paki in v Rečici ob Paki.
Stanovanjsko gospodarstvo se mora razvijati v okviru samoupravne stanovanjske skupnosti, ki naj bo skupnost tistih delavcev in občanov, ki so nepo-serdno zainteresirani za reševanje stanovanjske problematike. Le tako bomo dosegli najvišjo možno stopnjo organiziranosti stanovanjske izgradnje za naslednje štiriletno obdobje.
Ko smo se tako ob občinskem prazniku ponosno ozrli na prehojeno pot in z optimizmom zazrli v probleme, ki nas še čakajo, želim vsem občanom čim lepše praznovanje in čimveč delovnih dosežkov.
PREDSEDNIK
Skupščine občine Velenje Nestl Zgank
OBVESTILO
Graditelje stanovanjskih hiš na zazidalnem okolišu Salek—Bevče obveščamo, da delamo elektro instalacije po konkurenčnih cenah.
Za predračun stroškov za posamezni tip gradnje se obrnite na prodajno službo Rudarskega šolskega centra Velenje, telefon 85-350.
Gostinsko podjetje PAKA Velenje
bo prodalo po sklepu delavskega sveta naslednja uporabna osnovna sredstva:
1,16 stolov v skaju
25 stolov v usnju
45 stolov v blagu
dva električna kotla po 150 litrov
svetlobni napis »Samopostrežba«
kombiniran električni plinski štediilnik v izmeri
98 x 49 x 82 cm
kombiniran električni — plinski štedilnik v izmeri 258 x 120 x 84 cm, stenski kuhinjska napa za odvod pare v izmeri 372 x 117 x 120 cm
Interesenti družbenega sektorja si lahko osnovna sredstva ogledajo vsak dan od 8. do 13. ure.
Ce osnovna sredstva ne bomo prodali družbenem sektorju v petnajstih dneh od dneva objave, bomo pod enakimi pogoji prodali zasebnikom.
DOVOLJ PITNE VODE
V 23. številki tednika NAS CAS, ki je izšel dne 24. avgusta 1973, smo zaradi močne suše prepovedali uporabo pitne vode za škropljenje vrtov in zelenic, pranje avtomobilov, škropljenje cest itd.
Vse porabnike pitne vode obveščamo, da je zaradi deževja dovolj pitne vode, zato preklicujemo omejitev porabe vode za vse vrste potrošnje.
Komunalno obrtni center Velenje
Muzej revolucije Celje prireja od 3. do 17. oktobra 1973 v čast praznika občine Velenje
RAZSTAVO »KONCENTRACIJSKA TABORIŠČA
1941 - 1945"
Razstava je odprta v avli občinske skupščine Velenje vsak delavnik od 6. do 18. ure. Vabimo, da si ogledate razstavo v čim večjem številu.
Predsedstvo občinskega odbora ZZB NOV Velenje
ANEKDOTA
NADZIRALI SO PREMOŽENJE
V Rovinju po vojni, kot v vseh istrskih obmorskih mestih, ni bilo kanalizacije. Seveda tudi nobenih angleških stranišč in še navadnih ne...
Svojo veliko in malo potrebo so občani opravljali v posebne posode, ki so jih potem žene nosile v mraku v morje. V mraku so tako marširale rovinj-ske gospodinje k tistemu delu obale, ki je bil za odliv dišeče Vsebine določen od občinske uprave.
In tam je bila prava, stroga in svojevrstna druž-
2 l\=
bena kontrola. Marsikatera gospodinja je zvedavo povpraševala drugo gospodinjo, od kod jim denar, da tako dobro jedo, ko spuščajo v morje za ribjo hrano tako mastne in dišeče iztrebke...
Cipli so bili te hrane veseli ... in tudi kontrola je bila ostra in objektivna. Kmetje so se kontrole izognili, ker so imeli namesto posod hleve.
Sedaj seveda takšna kontrola ni več možna. Rovinj ima vodovod in kanalizaci-jd in je postal moderno in turistično mesto.
Svojevrstna družbena kontrola je le še spomin na stare čase in hvaležni predmet za anekdoto.
ISTRA IN SLOVENSKO PRIMORJE
TRIDESET LET V NOVI JUGOSLAVIJI
Istra in Slovensko Pri-morje sta imeli važen zemljepisni in politični pomen v tem delu Evrope. Tu so se križali interesi Slovanov, Germanov in Romanov.
Romani so preko Postojnskih vrat silili v Po-donavje. Germani pa so silili preko Istre k Jadranskemu morju in naprej na Sredozemlje.
Prav zaradi tega so bili ljudje v Istri in Slovenskem primorju v stalni borbi za svoj obstoj, kajti oba soseda sta hotela ljudi na tem območju poromani-ti ali pa ponemčiti. Hrvati in Slovenci so se od naselitve v VI. stoletju morali otepati tuje fevdalne gospode. Istrskemu mirnemu kmetu so iztisnili zadnjo kapljo znoja. To je mirnega kmeta prisililo, da se je spuntal. Ze dve leti pred velikim kmečkim puntom Matije Gubca so v okolici Pazina leta 1571 dvignili veliki punt proti fevdalni gospodi in z orožjem v roki zahtevali svoje pravice. Dvignilo se je dva tisoč tlačenih kmetov.
Stoletja so se Benečani in Avstrijci tepli za oblast na tem polotoku. 1197 so Benetke izgubile oblast in Avstrija je zavladala v Istri vse do 1918. leta.
Ze v devetnajstem stoletju se je vnela borba med Italijani, Hrvati in Slovenci proti težnjam buržuazi-je, da bi povezali Istro z matičnimi Benetkami. Nacionalna borba Hrvatov in Slovencev pa se je stopnjevala po revolucionarnem letu 1848.
Italijani niso izbirali sredstev, da bi ta del po-italijanili. Preko »Lege na-zionale« so poskušali itlija-nizirati v šolah otroke Hrvatov in Slovencev. Ta lega je bila nekaj podobnega kot »Suedmarka« ali »Deutches Schulverein« na Štajerskem in Koroškem.
Za protiutež so Hrvati in Slovenci ustanovili »Družbo svetega Cirila in Metoda« in s sredstvi, ki so jih prek društva zbrali, zidali hrvaške in slovenske o-snovne šole. Te šole so i-mele važno vlogo za obstanek slovanskega življa v Istri. S kakšnim entuziaz-mom so gradili šole istrski kmetje, naj pove tole: v hrvatski vasi MATERADE pri Bujah so malo pred prvo svetovno vojno gradili hrvaško osnovno šolo. V začetvu graditve šole so kmetje zarezali svojo roko in pokapljali svojo lastno kri na temeljne kamne svoje bodoče šole.
Težnja po združitvi južnih Slovanov v dvajsetem stoletju in balkanska vojna, sta dvignili nacionalno zavest v vsej Istri.
Zaradi mahinacij Italije z Antanto je na osnovi tajnih klavzul londonskega sporazuma 1915. leta italijanska vojska leta 1918 o-kupirala vso Istro in Slovensko primorje. S tem je napočilo obdobje, ki je bilo najtežje za slovanski ži-velj v Istri.
Po podpisu premirja leta 1918, so Italijani že začeli zapirati slovenske in hrvatske narodnjake in jih kon-finirati na Sardiniji. Položaj Hrvatov in Slovencev se je iz dneva v dan slabšal, ker so fašisti praktično prevzeli oblast v Italiji. Ze 1923. leta so začeli ita-lijančiti slovenska in hrvatska imena, a leta 1928 so ta nesramni postopek celo uzakonili. Z dekretom so spremenili proti volji prebivalstva 500.000 ljudem v tem predelu njihova prava slovanska imena. Tudi na cerkev so pritisnili in prepovedali uporabo slovanskih jezikov pri verskih obredih.
Napad na šolstvo je bil najhujši. Petstoenainštiri-deset hrvaških in slovenskih šol, ki so obstojale še leta 1918 — po letu 1924 niso imele nobene perspektive več. Genetilijeva reforma (Genetili je bil takrat prosvetni minister) je uvedla samo italijanski jezik v vse prve razrede o-snovne šole. Se pred iztekom, predvidenim za likvi-
dacijo slovenskih in hrvaških šol <4 do 5 let), so te šole izginile, ker so še pred tem rokom odpustili iz službe vse hrvatske in slovenske učitelje.
Na tisoče slovenskih in hrvatskih prosvetarjev je iskalo delo po Italiji, a mnogi so bežali pred fašisti v Jugoslavijo. Tudi srednje šole je doletela podobna usoda. Takrat je razsajala španska bolezen in zaradi te epidemije so srednje šole pozaprli »samo začasno«, vendar jih pozneje niso nikdar več odprli. Tako zavedni Slovenci in Hrvati niso mogli šolati svojih otrok doma in so jih pošiljali v srednje šole v Jugoslavijo, dokler jim fašisti tudi tega niso prepovedali.
Poit&lijanili so osnovne in srednje šole. Sedaj so bili na vrsti še otroški vrtci. Prek organizacije »Ita-lia Redenta« so v otroške vrtce morali prisilno pošiljati Slovenci in Hrvati svoje malčke, kjer so jih poteih fašistično vzgajali in jih včlanjevali v fašistično otroško organizacijo BALILIA.
Razpuščene so bile tudi vse prosvetno-kulturne organizacije in društva na Primorskem in v Istri. Teh je bilo čez štiristo! Slovenske in hrvatske knjige so sežigali na javnih mestih^ kot hitlerjanci leta 1941 na Štajerskem. Leta 1919 so fašisti sežgali Delavski dom, 1920 pa Narodni dom v Trstu.
Mnogo uslužbencev slovenskega in hrvatskega porekla so premeščali v notranjost Italije in s tem pripomogli raznarodovalni akciji. Italijanske uradnike pa so začeli priseljevati v te kraje.
Ko so prepovedali vse legalne organizacije med Slovenci in Hrvati, so bili naši ljudje prisiljeni organi zirati ilegalne. Ena od teh je bila TIGR (Trst — Istra — Gorica — Rijeka). V tej tisoččlanski organizaciji so pripravili velike akcije proti okupatorju: napadali so italijanske institucije od otroških vrtcev do šol. Najaktivnejši so bili med 1927. in 1929. letom. Napadli so tudi uredništvo lista »II popolo di Trieste«, ki je bil najglasnejši fašistični hujskač v Trstu.
Takrat so Italijani obsodili na smrt Bidovca, Ma-rušiča, Miloša in Valenči-ča.
TIGR je delovala tudi v Hrvatski Istri. Med najaktivnejšimi je bil Vladimir GORTAN, ki so ga Italijani leta 1929 obsodili na smrt s streljanjem. Po njemu je dobila med drugo svetovno vojno ime tudi istrska partizanska brigada.
V tistem času so vsako leto prirejali specialna sojenja in na stotine rodoljubov je prišlo za rešetke. Samo 1940. leta so pozaprli 300 Slovencev in Hrvatov.
Procese so prirejali s pravim rimskim pompom. Zadnji tak proces je bil 1941. leta v Trstu, kjer se je zagovarjalo sedemdeset obtožencev s profesorjem L. Cermeljem na čalu. Takrat je bilo obsojenih devet naših na smrt, od tega pet streljanih a štirje po-miloščeni. Ostali so dobili 978 let zapora.
Posledica italijanske a-neksije Istre in Slovenskega Primorja so bile katastrofalne. Poljedelstvo je bilo na 'psu. Narod, ki je bil pretežno kmečki, je bil na robu gospodarskega zloma. Iz teh krajev se je takrat izselilo 70.000 ljudi v Jugoslavijo, 30.000 v Ameriko in okoli 5000 v druge države po svetu. Tudi to je pomagalo zmanjševati nacionalni odpor.
Na to žalostno obdobje dela naše domovine večkrat pozabljamo. Dobro je, če si ob priložnostih, kot je trideseta obletnica defi-nitivne osvoboditve teh bratskih pokrajin malo o-budimo spomin.
Trpljenje tega ljudstva je formiralo močno nacionalno zavest, ki je zelo stimulativno vplivala na čas
druge svetovne vojne in posebno na narodnoosvobodilno gibanje in borbo.
OBDOBJE NOB
Prvi partizani so se pojavili v okolici KASTVE — v tistem delu Istre, ki je mejila na Jugoslavijo in potem so se razširili v letu
1942	vse bolj v notranjost Istre, vse tja do obale.
Kapitulacija Jugoslavije je vsekakor za trenutek razočarala naše prebivalstvo v tem delu, vendar so njihove težnje za priključitev k matični deželi bile globoko zakoreninjene, tako da je Komunistična partija s svojo veliko politiko vseljudskega odpora vlila veliko upanja in dala edino perspektivo Istra-nom, da se dokončno otresejo italijanske fašistične okupacije.
Mnogi borci iz Istre, ki so bili po raznih partizanskih enotah po Dalmaciji in drugih krajih Hrvatske, so se postopoma vračali v svoje rojstne kraje in bili steber NOB. Med njimi je bil Ljubo Drndič, njegov brat dr. Ante Drndič, Josip Mates in drugi. Ze takrat so se osnovali mnogi narodni odbori in na terenu so se kmalu čete spreminjale v bataljone. NOB je bila leta 1942 široko razpredena po vsej Istri, leta
1943	na pomlad je bilo že na tisoče istrskih ljudi pod orožjem, ki so ozko sodelovali s slovenskimi in hrvaškimi partizani.
Po kapitulaciji Italije pa se je borba razrastla nad vsa pričakovanja. Saj je bilo v istrskih enotah kar 12.000 novincev! Vse italijanske enote so bile raz-orožene z izjemo enot v Puli. Enote naše vojske so se takrat tudi dobro oborožile ...
Ze pred kapitulacijo fašistične Italije so se formirali dve istrski brigadi in eden partizanski odred »Učka«. Te brigade in odredi so bili zelo pomembni ob kapitulaciji in pozneje v organizaciji 12.000 novincev v nove vojaške formacije.
Operativni štab za Istro je imel sedež v Pazinu. Prva brigada »Vladimir Gortan« je imela štab v Zminju. Druga brigada je imela štab v Buzetu. V Lupoglavu pa je bil štab odreda »Učka«. V KLANI je imel sedež Sušačko-ka-stavski odred. Po vsej notranjosti Istre so bile komande mest in partiznaske straže po vaseh. Takrat je bila Istra popolnoma partizanska. Fašisti so pobegnili tudi iz obalnih mest. Istra je prvič v svoji zgodovini zadihala svobodno. Priključitev matični dežili niso bile več sanje, temveč otipljiva stvarnost. Ta je bila že proklamirana v Pazinu 25. septembra 1943. leta ...
Potem je prišel general ROMMEL, prosluli »Wue-stenfuchs« iz Afrike, ki naj bi v Istri pokazal, kaj v resnici zna, ker ga je že Montgomery naučil kozjih molitvic. Začela se je velika nemška ofenziva »Wolkenbruch«. Ta propadli »afriški« general naj bi reševal ono staro germansko težnjo k Jadranu. Takoj so Istro vključili tudi administrativno v »A-dria Kuestenland« — jadransko obalno področje«, s posebnim režimom, kar seveda ni odgovarjalo maršalu Badogliu in novim italijanskim republikancem, ki so imeli še vedno v mislih svojo romansko varianto v smeri Podonavja.
Nemcem je bila Istra simpatična tudi zaradi boksita, ki ga je tu bilo mnogo in njihova vojna industrija ga je neobhodno potrebovala. Za komandanta mesta Poreč, ki je bila glavna luka za prevoz boksita, so postavili aviatičar-skega kapetana, ki je dobil osebno povelje od Hitlerja, da ima proste roke, samo da bo boksit v redu prihajal v Nemčijo. To povelje je kapetan spretno koristil in dočakal grenko smrt po
osvoboditvi, ki mu jo je odmeril istrski človek.
Seveda tudi istrska živinoreja je prišla prav takrat že sestradanemu nemškemu »herenfolku«.
Z Nemci so prišli v Istro tudi ustaši. Prišli so v Pa-zin in poskušali nagovoriti Istrane za NDH. A ni šlo. Vsa Istra ni premogla niti enega ustaša. Poskusili so ustanoviti neke istrske do-mobrane — a tudi ni šlo.
V Istro so prišli celo čet-niki. To so bili kraljevi četniki, ki so prišli osvobajat Istro, kjer naj bi se po njihovih izjavah izkrcalo »njegovo veličanstvo kralj Peter Karadjordjevič«. Kakor nam je znano, tudi četniki niso imeli sreče in še manj njegovo veličanstvo ...
Tako so zadnje leto vojne imeli partizani opravka z Nemci, četniki, ustaši in seveda tudi z maršalom Badogliom. Maršal Badog-lio je začel zbirati »zdrave« italijanske somišljenike. Ti naj bi pokazali, da je Istra že od nekdaj italijanska. Policijski aparat, karabi-nerji, financerji Mussolini-jevega kova so se prijavili novemu nemškemu okupatorju. Vsi so se posebno borili proti sodelovanju I-talijanov s Hrvati v Istri, ki je bilo takrat že prekaljeno v borbi proti fašizmu in se je v borbi proti nemškemu okupatorju šc bolj utrdilo.
Takrat se je Istra še čvr-steje oprijela velike borbe za uresničitev svojih stoletnih sanj: svobodna v o-krilju svoje domovine Jugoslavije. Tu je črpala svoje velike sile za poslednji boj proti nemškemu okupatorju.
Rominel je prišel s tanki, a Rommel je tudi odšel. Pobil je na stotine ljudi, zažgal več vasi, pa vendar ni uničil istrskega človeka in njegovo vero v boljše življenje. Žalostna statistika nemške ofenzive: 2.500 mrtvih, 1244 ranjenih in 422 interniranih. Zažganih hiš 1046.
»Svojega ne damo — tujega nočemo,« je bila parola tistih časov in borba se je nadaljevala.
Nemci so spomladi 1944. leta še enkrat frontalno napadli Istro. Potem pa so se ponovno osnovali bataljoni, brigade in končno divizija. To je bil odgovor na vse ofenzive.
43. istrska divizija .je leta 1945 osvobodila Tržič Tn Gorico. Od 1943. leta so i-strske partizanske enote pobile blizu 7.000 sovražnih vojakov, ranile čez 4.000 in blizu 3.000 ujele. Zaplenile so ogromno vojnega materiala. V svojih akcijah so razbile 255 motornih vozil, 72 lokomotiv in skoraj 300 železniških vagonov.
Pri tem so imeli blizu 600 mrtvih in nekaj več ranjenih, v NOB je na tem polotoku sodelovalo 28.754 ljudi — Hrvatov, Slovencev in Italijanov. Padlo jih je 5000 in čez 21.000 so jih o-kupatorji odvedli v koncentracijska taborišča in na prisilno delo. Uničenih je bilo blizu 6.000 hiš.
Istra je dala pet narodnih herojev: Joakima Ra-kovca, Matteo Benussi-CIO, Vitomira Sirolo-Pajo, Jožeta Surana in Mata Bla-žina. Po njih se sedaj imenujejo mnoge ulice in trgi po istrskih mestecih.
Ko sem iz Buj krenil proti Pazinu po gorskih cestah mimo Buzeta, Istrskih Toplic in klasičnemu istrskemu partizanskemu terenu, sem razmišljal o težavah, ki jih je Istra preživljala, in visoki ceni, ki jo je v svoji pestri zgodovini morala plačati, da se je končno pretolkla do svobode.
Istrski narod je ponosen na svojo borbeno tradicijo, posebno na to, da so morali Italijani fašiste uvažati, ker v Istri bi jih lahko preštel na prste. Avtohtono ljudstvo — tudi Italijani so se složno borili proti šizmu kajti borba je bila razredna in prav zaradi tega tako uspešna.
VLADO VALENCAK
J
Ob mednarodnem tednu otroka
NAJ BO VSAK OTROK ZAZELEN
Naslov je osnovna tema jugoslovanskega programa ob tednu otroka, katere vsebina je obrazložena v razglasu — zagotovimo ugodne razmere za rojstvo vsakega otroka, da bosta načrtovano in srečno materinstvo in odgovorno starševstvo z družbeno pomočjo zagotavljala sončno otroštvo in zdrav razvoj mladih.
Poziv svetovne organizacije UNICEF in svetovne zveze za zaščito otrok sta sprejela tudi konferenca za družbeno aiktivnost žensk Jugoslavije in svet za vzgojo in zaščito otrok Jugoslavije. Svoje stališče sta strnila v naslednjem: vsakemu otroku v naši družbi je treba v skladu z njegovimi sposobnostmi dati enake možnosti za razvoj.
Septembra letos je bila v Ljubljani seja iniciativnega koordinacijskega odbora ob tednu otroka 1973 pri republiški konferenci SZDL. To je bil dogovor kako bi vsi občani in samoupravne interesne skupnosti zavzeto začeli z akcijo, da bi se že sprejeti in lepo napisani programi, ki predvidevajo večjo skrb za družino in otroka, tudi uresničili.
Da bi poskušali ugotoviti, kako je z uresničevanjem tega programa v občini Velenje smo se oglasili pri Mariji Lešnikovi, socialni delavki občine Velenje. Le-ta si je ob obilici svojega poklicnega dela, ki ga opravlja z vso ljubeznijo, vzela čas in konkretno povedala o razmerah v velenjski občini.
• NOVOROJENČKI
Letna nataliteta v velenjski občini je povprečno okrog 450 novorojenčkov. V lanskem letu se je rodilo 479 otrok. Okrog 45 otrok se rodi izven zakona, kar znese približno 10 odstotkov. Ali je za teh 10 odstotkov sreča zagotovljena že ob rojstvu? Vprašanje očetovstva je urejeno že v 70 odstotkih, ostalih 30 pa se ureja še na sodišču ali pa se matere za tak način še niso odločile.
Drug problem »srečnega« otroštva pa so razveze. V lanskem letu je iz razvezanih zakonov pripadlo po odločitvi sodišča 45 otrok materam, dva pa očetoma. Ne smemo pa pozabiti žalostnega dejstva, da se število razvez iz leta v leto veča.
K problemu nezakonskih otrok in otrok iz razvezanih zakonov se bomo povrnili kdaj kaisneje, saj ne moremo teh problemov, katerih žrtve so vedno otroci, poenostaviti in osvetliti v golih številkah in odstotkih.
• PREDŠOLSKI OTROCI
V občini Velenje obiskuje vzgojno varstvene zavode 568 otrok. Od tega jih je v Šoštanju 129, v Velenju pa 439 otrok. Z novim vzgojnovarstvenim zavodom, ki bo sprejel še 211 otrok pa se bo število otrok, ki redno obiskujejo vzgojnovarstvene zavode povečalo na 779 otrok. Ob novem vrtcu je na vsak način potrebno zapisati vzpodbudno gesto in razumevanje kolektiva tovarne Gorenje, ki je ta vrtec financirala. Posebnost tega vrtca bo v tem, da je tu planiran še poseben oddelek za dojenčke.
Nekako bi morda lahko vsaj približno ugotovili odstotek otrok, ki obiskujejo vzgojnovarstvene zavode. Če pomnožimo povprečno število novorojenčkov s pet, kar bi zneslo 2250 otrok, bi bilo to število otrok, ki bi imeli pravico — družba pa dolžnost nuditi jim — obiskovanje vzgojnovarstvenih zavodov. Tako bi končno lahko le zapisali, izraženo v odstotkih, da vzgojnovarstvene zavode v velenjski občini obiskuje skoraj 35 % otrok. Menimo, da je to že kar ugoden odstotek, ki pa nas na noben način ne sme uspavati ampak nam mora biti vzpodbuda, da se številki današnjega odstotka zamenjata v mestnih vrednostih!
Zaradi prostorske stiske in pomanjkanja vzgojiteljev je torej še vedno veliko otrok brez organiziranega varstva. Prav zato je še posebej pohvalna zamisel vzgojnovarstvenih zavodov v naši občini, ki so z originalno zamislijo in veliko razumevanja tudi tem otrokom v popoldanskem času nudili vzgojno-izobra-ževalno delo. S to posebno obliko dela, ki so jo uvedli v lanskem letu, so zajeli 271 otrok. Tako so imeli ti otroci v drugem šolskem polletju 555 ur vzgojnega dela, za kar je bilo porabljenih 17.731,15 dinarjev. Ta oblika dela se je zelo obnesla in bo ostala tudi še v letošnjem šolskem letu.
Iz sredstev družbe se formirajo osebni dohodki osebja vzgojnovarstvenih zavodov, prav tako pa tudi del materialnih stroškov. Iz prispevkov staršev pa del materialnih stroškov, osebni dohodki varušk in del prehrane.
Prispevki staršev se ugotavljajo po posebni lestvici na podlagi mesečnega dohodka na člana družine. Spodnja meja je 400 din na družinskega člana — otrok takšne družine je deležen brezplačne oskrbe v vzgoj-novarstvenem zavodu — zgornja meja pa je 1000 din na člana družine, kjer starši za oskrbo plačajo poln prispevek. Samo k doplače-vanju k prispevkom staršem je bilo lani namenjenih 27.168,00 dinarjev družbenih sredstev.
• ŠOLSKI OTROCI
• SKRB DRUŽBE ZA DRUŽINE Z NIŽJIMI DOHODKI
V	lanskem šolskem letu je bilo v Velenju sedem oddelkov podaljšanega bivanja, v katere je bilo vključenih 166 učencev. V te oddelke so bili sprejeti otroci, ki so bili tega bivanja najbolj potrebni. Kriteriji so bili izbrani na podlagi zaposlenosti staršev, pomoči v učenju in drugem. Na žalost še ni možno v te oddelke sprejeti vseh učencev, ki bi bili takšnega načina dela potrebni, za kar pa so objektivne težave v obliki kadrovskih težav in prostorske stiske.
Letos se ustanavlja oddelek podaljšanega bivanja otrok tudi na podružnični šoli v Pesjem.
Za potrebe oddelkov podaljšanega bivanja je bilo iz družbenih sredstev porabljenih 183.149,60 dinarjev.
Tudi vprašanje prehrane se ravna po osnovnem izhodišču: nobeden ne sme ostati brez malice! V občini prejema 109 otrok brezplačno malico, 331 pa jih plačuje polovično ceno. Tudi kosila prejema 55 otrok brezplačno, 47 pa s polovično ceno.
V	lanskem šolskem letu je bilo za to porabljenih 108.856,05 din družbenih sredstev.
Iz sredstev otroškega varstva je bilo dodeljenih 15.000,00 din namensko za letovanje tistim otrokom, katerih starši v celoti ali delno niso zmogli plačila.
KMEČKI OTROCI
Posebna skrb družbe jc veljala tudi kmečkim otro-
kom. Poskrbljeno je bilo, da je bil 111 otrokom priznan dodatek 80,00 din mesečno. To so bili otroci tistih družin, katerih katastrski dohodek ni presegel 2.000,00 dinarjev, prav tako pa tudi tistim, kjer so bile razmere težje zaradi bolezni ali delovne nezmožnosti. V ta namen je bilo porabljenih 101.920,00 din v letu 1972 in sicer približno polovico iz občinskega proračuna, drugo polovico pa od republiške skupnosti otro-šikega varstva.
Ni dvoma, skrb naše družbe, naših ljudi, naše samoupravne skupnosti, naše občine, za naše otroke, za naše zanamce ni samo leporečje v programu spravljenem globoko v predalu — temveč je realnost, ki jo srečamo na vsakem koraku ob prizadevanju, da ta korak še povečamo, da bomo še večjemu številu otrok, da bomo vsem našim otrokom nudili vse tisto, kar v življenju in za življenje potrebujejo.
Salečani darovali kri
Gasilsko društvo Šalek si je v delovnem programu za letos zadalo tudi nalogo, da bo organiziralo krvodajalsko akcijo za slovenjgra-ško bolnico. Akciji se je pridružil tudi krajevni odbor rdečega križa Šalek. Prvega odvzema krvi, ki je bil konec avgusta, se je u-deležilo 45 prebivalcev Šaleka in Konovega, pretekli teden pa je kri darovalo 36 občanov, med njimi tudi 17 delavcev tovarne IGE. Kot je povedal predsednik gasilskega društva Šalek bi se odvzema krvi udeležilo prav gotovo še več ljudi, če bi bil lahko odvzem v popoldanskem času in ne dopoldne, ko so nekateri v službi.
Med krvodajalci v Šaleku pa smo opazili tudi Franca Oštirja in Alojza Špitala, ki sodita med tiste krvodajalce ne le v Šaleku, ampak v velenjski občini, ki so doslej največkrat darovali kri. Francu Oštirju je bila to že trideseta krvodajalska ^kcija, Alojzu Špitalu pa osemindvajseta. »Vsako leto darujemo kri po dvakrat, včasih tudi po trikrat. Saj je že dolgo od tega, ko sem
SPORED PRIREDITEV PRAZNIKA OBČINE VELENJE
•	Petek, 5. oktobra
—	16.30: otvoritev razstave »občina Velenje v likovni upodobitvi« v knjižnici Velenje
—	17. uri: pred domom kulture promenad-ni koncert rudarske godbe na pihala
—	17.30: svečana seja splošnega zbora občine Velenje v dvorani velenjskega doma kulture
•	Sobota, 6. oktobra
—	9.30: otvoritev telovadnice solidarnosti pri šoli Biba Ročk v Šoštanju
—	14.30: letalski miting na letališču v Laj-šah pri Šoštanju
—	17. uri: otvoritev proizvodne hale modnega salona KOC v Velenju
—	20. uri: v domu kulture Velenje modna revija z zabavnim sporedom, ki jo prireja ERA
•	Nedelja, 7. oktobra
—	9.30: komemoracija pri spomeniku talcev v Šoštanju
—	15. uri: v Pes ju otvoritev otroškega igrišča in razvitje prapora društva upokojencev
Občane vabijo, da pridejo na prireditve in počastijo praznik občine Velenje.
spoznal, kako dragocena je kri za bolnega človeka. Bilo je leta 1956, ko sem bil pri vojakih v Prizreru. Nekega civilista je povozil kmečki voz, zato so nujno potrebovali kri. Bil sem med prvimi, ki so se odzvali pozivu zdravstvenih delavcev ter daroval kri. Takrat sem bil zelo ponosen, da sem tudi sam prispeval k temu, da so ponesrečencu rešili življenje. Obenem pa sem sklenil, da bom postal reden krvodajalec. Svojo obljubo sem držal ter odslej že 30-krat daroval kri. To številko pa bom prav gotovo še zelo povečal.« Tako je povedal krvodajalec Franc Oštir.
Mi pa naj dodamo le še to, da bi bilo na voljo veliko več krvi, če bi bili vsi vsaj malo tako humani kot so Franc Oštir in Alojz Špi-tal ter drugi večkratni krvodajalci v občini.

Prinesite... elektrarne!
Takšni prošnji se lah-ho ugodi brez nekih posebnih težav. V Joškar Olu, glavnem mestu Ma-rijske avtonomne sovjetske socialistične republike (Povolžje), je zavod za proizvodnjo strojev, ki jih uporabljajo v lesni industriji. Ta zavod je začel proizvajati prenosne električne centrale tip »Družba -A«, ki so težke največ 26 kg. Ta elektrarna se lahko položi v zaboj ali nahrbtnik in prepelje tja, kjer ni stacionira-nih virov električne e-nergije. Ta mini elektrarna proizvaja 3-fazni tok, napetost je 230 voltov s frekvenco 200 her-cov. Predvideno je, da takšna elektrarna funkcionira pod prostim nebom in ne glede na vremenske pogoje. Kot gorivo uporablja zmes navadnega avtomobilskega bencina in olja v razmerju 15 proti 1.
CESTE SKORNO NE BODO ODPRLI
Zadnje neurje je močno poškodovalo novo cesto Skorno. Prizadevni prebivalci pokvarjeno cestišče niso mogli popraviti in zaradi tega napovedane otvoritve to nedeljo ne bo.
K nakupu vabi nova sodobna blagovnica
ioo
nagrad kupcem
POPUST PRI PRODAJI GOSPODINJSKIH STROJEV, KOLES IN MOTORJEV
STANDAR
V VELENJU
Prvoborca pripovedujeta o napadu na okupirano
Tone Ulrih - Kristl
Alojz Ribic
Preti nami jc občinski praznik velenjske občine. Prav ta dan pred 32 leti je skupina partizanov prvič napadla Šoštanj, kjer so imeli Nemci orožniško postajo, organiziran pa tudi VVehrmannschaft. Poleg tega je bilo v mestu precej oboroženih, Hitlerju naklonjenih domačinov, stražarjev v tovarni usnja. Ta akcija jc bila z mnogimi drugimi po vsej naši domovini napoved okupatorju, da naši narodi — kot že tolikokrat v svoji zgodovini, ne bodo dovolili, da bi jih še tako močan sovražnik zasužnjil. Pa čeprav bo za svobodo treba darovati življenje. Med partizani, ki so v noči med 7. in 8. oktobrom jurišali v Šoštanj, sta bila tudi prvoborca Tone Ulrih-Kristl in Lojze Ribič. Tone Ulrih je bil domačin iz Pesjega, Lojze Ribič pa je v Šoštanj prišel iz Trbovelj. Čeprav s časom posamezni spomini zbledijo, nekaterih dogodkov ni mogoče nikoli pozabiti. S tem prepričanjem smo obiskali udeleženca prvega napada na Šoštanj. Toneta Ulriha v Kamnici pri Mariboru, kjer živi kot upokojenec, Lojzeta Ribiča pa v pisarni v Šoštanju.
zmagovalci, Nemci pa so Pohorje razglasili za zaprto ozemlje. V tem boju je padel član naše šaleške partizanske skupine Franc Soklič-Brko, član kolektiva velenjskih rudarjev. Po tej akciji na Klopnem vrhu smo se umaknili nazaj v postojanko Pohorske čete pod Roglo, od koder smo krenili preko Savinjske doline na Graško goro. Tam se nismo dolgo zadrževali, ampak smo nadaljevali pot v Šaleško dolino, kjer smo nameravali obračunati z Detičkom, ki je bil daleč naokrog znan kot velik Hitlerjev agitator, v St. Jan-žu pa z domačinom, ki je izdal skupino šaleških partizanov. Ta skupina je šla čakat v zasedo konec avgusta nekega nemškega oficirja. Ker ga ni bilo, so se proti jutru umaknili na neki skedenj. Lastnik tega skednja pa jih je prijavil policiji, ki je skedenj obkolila ter jih napadla. Komaj so se rešili. In prav temu izdajalcu smo se nameravali maščevati. Našli smo ga doma, ga aretirali, zaradi nepazljivosti pa nam je ušel. Potem smo se umikali nazaj po Šaleški dolini. Prvo noč smo preživeli v Kožlju, drugo pa v Loko-vici, kjer se je ponesreči obstrelili eden izmed naših tovarišev. Prenesli smo ga v Ležen, ki je bil že od vsega začetka naša postojanka. Tam mu je šoštanjski zdravnik dr. Stane Medic o-čistil rano in ga zavezal.
V Ležnu smo dobili tudi sporočilo, naj se pripravimo za združitev z vsemi štajerskimi partizani. Medtem smo se iz Ležna umaknili na Graško goro in naprej na Grmado nad Ple-šivcem. Na Grmadi nas je obiskal tovariš Štefan, član pokrajinskega partijskega vodstva. Nekateri pravijoi, da je prišel takrat med nas Dušan Kveder-Tomaž. Ta je bil takrat dejansko nekje na Koroškem. V okolici Raven. Jaz nobenega od teh tovarišev nisem srečal. Na Grmadi smo čakali na Savinjsko in Revirsko četo. Ti dve četi sta v začetku oktobra prispeli na rob Šaleške doline. Skupaj še z enim tovarišem sem bil določen, da z njimi vzpostavim vezo. Neke noči sva odšla z Graške gore v Velunjski graben in nato prek Goric prispela v Penk. Naš spoznavni znak je bil skovikanje sove. Našli smo se na robu gozda. Revirske in savinjske partizane je vodil Jože Leto-nje-Golob. Pozneje je dobil partizansko ime Kmet. Poleg je bil tudi njegov brat, ki je kasneje padel kot komandir ene izmed čet Pohorskega bataljona, Lojze Ribič, Ludvig Zupane in drugi. Ti dve skupini sem zatem vodil na Grmado, kjer smo se 4. ali 5. oktobra združili v prvi Pohorski bataljon.
Štajerski partizani pa se nismo zbrali na Grmadi le
zaradi združitve, ampak s povsem določenim namenom. Tukaj so se začele priprave za napad na Šoštanj. Zaradi konspiracije je za napad vedelo zelo malo ljudi. K pripravam za napad je bil pozvan tudi Božo Mravljak iz Šoštanja, ki je bil v ilegali že od prvih dni julija 1941. Božo, ki je bil španski borec, je bil pravzaprav glavni organizator napada. Skupaj z drugimi partizani (Jožetom Letonjem, Tonetom Žni-daršičem, Mihom Pintar-jem-Toledom) je naredi! načrt za napad. Božo je kot domačin najbolje vedel, kako in kje moramo razporediti sile in katere domače izdajalce moramo ujeti. Obenem pa je prek Ota Maderja in skojevcev zvedel, kakšni so sovražnikovi premiki v dolini. Med bivanjem na Grmadi nas je s hrano oskrboval kmet' Arlič, po domače Meh. To pa ni bilo lahko, saj je moral nahraniti okrog 50 parJ tizanov. Prek Meha nas je s hrano oskrboval tudi kmet Navršnik-Marolt.
• NAPAD
Priprave za napad so potekale v največji tajnosti, Večina nas je šele zadnji trenutek zvedela, zakaj se zbiramo. Veljalo je pač načelo: čim manj sprašuj, kajti čim manj veš, manj boš lahko povedal, če bi do česa prišlo. 7. oktobra je bilo že vse pripravljeno za napad. Govorilo se je, da bi bil napad ob obletnici oktobrske revolucije. Torej V noči med 6. in 7. oktobrom. Napad pa smo preložili na naslednjo noč, ker iz doline ni prišlo pravočasno obvestilo o morebitnih premikih Nemcev. Zato smo akcijo preložili na naslednjo noč. Tisto noč pa smo se pomaknili še bliže Šoštanju, na gabrško stran Lež-nja. V Ležnu smo dobili dokončne podatke ter naloge, ki jih bomo morali o-praviti med napadom.
• RAZPOREDITEV SIL
Pohorci, tako so nas takrat imenovali, smo imeli puške, vsak je imel tudi bombo, poleg tega pa smo: imeli še tri mitraljeze. Re-virska in savinjska skupina pa sta imeli le puške. Mogoče je bila še kakšna bomba vmes. Naše vodstvo je ob pripravah na napad računalo tudi na to, da lahko Nemci posredujejo iz velenjske strani, ali pa morda iz Smartnega ob Paki. Zato smo že pred pri-' četkom napada pripravili; zasede. Ena je bila pri Ko-kalovem kozolcu v Druž^ mirju. Ta naj bi sčistila morebitno pomoč iz Velenja. Drugi mitraljez smo postavili na spodnjo stran šoštanja. Ta skupina je varovala pred morebitno inter-
DALJE na naslednji strani
»Res je, da se je čas že precej odmaknil,« je začel svojo pripoved Tone Ulrih-Kristl, »vendar se nekaterih dogodkov še precej dobro spominjam.
• PRIPRAVE ZA NAPAD
Vse partizane, ki smo sestavljali prvo šaleško partizansko skupino, so poklicali na Pohorje, kjer smo se pridružili Pohorski četi. V sestavi te čete smo doživeli svoj prvi resnejši ognjeni krst. 17. septembra se je Pohorska četa na Klopnem vrhu spopadla z veliko močnejšim sovražnikom. Iz tega spopada smo odšli kot
Naša skupina je žago zažgala, vreči pa smo morali tudi bombo na hišo nekega hitlerjanca poleg žage. Bombo smo sicer vrgli, vendar ni eksplodirala. Dobro se tudi še spominjam da sem medtem, ko sem polival žago z bencinom, odložil pištolo. Ko sem šel iz žage in jo zažgal sem se spomnil, da sem jo pozabil. Brez nje pa se nisem smel vrniti v bataljon. S suknjičem, ki sem ga slekel, sem se pokril prek glave in skočil nazaj v ogenj ter na srečo še našel svoje dragoceno orožje. Pri tem sem se le rahlo opekel po roki.
Med napadom, ki je trajal dve uri, smo bili absolutni gospodarji šoštanja. Nemce je naša akcija zelo presenetila. O napadu, ki se je začel okrog 23. ure, niso ničesar vedeli. Niti slutili niso, da bomo vpadli v mesto.
Namen našega napada ni bil, da bi Šoštanj osvobodili, ker je to bilo tedaj nemogoče spričo nemške moči. Nas pa je bilo tudi premalo. Hoteli smo dokazati, da Nemci niso gospodarji položaja na Spodnjem Štajerskem oziroma v Sloveniji. Obenem smo dajali veliko moralno moč ljudstvu za prebujanje narodne zavesti in nudenju odpora okupatorju. Po napadu smo se zbrali brez žrtev na Gorici ter krenili na Skorno, kjer je bilo veliko zavednih kmetov. Po-skriti smo bili v gozdu, ker so nas Nemci iskali z letalom. Letalo, rekli smo mu štorklja, je ves dan krožilo nad nami, vendar nas Nemci niso odkrili. Bili smo zelo previdni. Niti nismo ničesar kuhali. Šele zvečer nam je neki kmet potsregel z žganci in krompirjem, tako da smo se šele tedaj prvič najedli. S Skornega smo odšli na Do-brovlje, kjer je bil zbor I. štajerskega bataljona. Komandant Franc Rozman-Stane je tam bataljon prevzel od tovariša Jožeta Le-tonje-Goloba.
Tudi Lojze Ribič je z veseljem privolil, da se bo kot že velikokrat doslej, še enkrat vrnil nazaj v mlada leta, ki so bila polna nevarnosti, gorja pa tudi veselja.
»Pred prihodom v Šoštanj smo skupaj s Savinjsko četo izvedli napad na Zabukovico, ki pa ni v celoti uspel, ker so bili Nemci dan pred akcijo opozorjeni. Teden dni za tem smo prek pokrajinskega komiteja za štajersko dobili ukaz, da mora celotna skupina (12 partizanov), ki jo je vodil komandant Knez Rudi-Silas iz Trbovelj, prispeti v šaleško dolino. Iz Šentjurja v Taboru smo prek Savinjske doline krenili proti gori Oljki, kjer nas je pričakal Tone Ulrih-Kristl. Nekaj časa smo že hodili, ko smo se znašli na nekem hribu. Tedaj nismo vedeli, kako se imenuje, ker smo bili prvič v teh krajih. Zaradi varnostnih
razlogov pa tudi nismo bili seznanjeni z akcijo, ki nas je čakala v Šoštanju. Pozneje sem zvedel, da smo se tisto jutro znašli na Grmadi. Na Grmadi je bila takrat že Pohorska četa. Kot posebnost moram omeniti, da smo bili Revirčani izredno presenečeni nad oborožitvijo Pohorske čete. Pohorci so imeli tri mitraljeze. To je bilo za nas izredno bogastvo, saj mi nismo imeli nobenega. Tiste mitraljeze smo takrat celo poljubljali. Obenem pa smo se veselili, da nam bo z mitra-ljezi veliko lažje v akcijah. Na Grmadi smo bili en dan in vse do poslednjega popoldneva pred akcijo nismo vedeli, da bomo napadli Šoštanj. Zanj je vedelo samo ožje vojaško in politično vodstvo. Tovariš Jože Letonje-Golob ,ki je bil komandant te akcije, Božo Mravljak in še nekaj drugih. Spominjam se, da
je bil okrog šestnajste ure zbor bataljona, na katerem nas je tovariš Golob seznanil z načrtom akcije: da bomo zvečer napadli Šoštanj. Te novice smo se zelo razveselili, saj smo hoteli pokazati Nemcem, da niso gospodarji naše zemlje in da nikoli ne bodo. Zvečer smo se začeli spuščati proti Šoštanju. Šli smo v koloni po eden. Potem so nas razdelili v posamezne skupine. Vsaka je imela določeno nalogo. Skupina, ki sem jo vodil, je morala zažgati žago v Šoštanju. Glavnina bataljona pa naj bi napadla glavno vojaško postojanko v mestu ter obračunala z domačimi izdajalci, ki so bili tedaj zelo aktivni. Postojanke nismo mogli zasesti, smo jo pa onemogočili. Tudi hitlerjancev nismo našli doma, ker so imeli prav tisti večer neko zborovanje v tedanjem sokolskem domu. Za to pa nismo vedeli.
slovensko mesto
ORGANIZACIJ ZB
ŽAL NE MOREMO POMLADITI
Dvaintrideset let je že od tistega dne, ko je bilo leta 1941 v oktobru osvobojeno mesto Šoštanj, osvobojeno v srcu okupirane dežele, sredi tretjega rajha.
Raste že druga povojna generacija, saj so otroci rojeni med vojno danes že odrasli možje in žene. Žive še tudi tisti borci, ki so se kmalu po okupaciji uprli sovražnikom z orožjem v roki, toda vedno manj jih
je. Ne bo dolgo, ko bodo predstavljali najstarejše partizane in aktiviste le še tisti borci, ki so se vključili malo pozneje kot mladi fantje in dekleta, saj so že ti stari danes nad 45 let.
Žal iz leta v leto borci umirajo čedalje številneje. Posledice prestanih naporov in povojna izgradnja so jih izčrpale, niso več maldi in odporni. Družba sicer skrbi za njihovo zdravje bolj kot nekdaj, toda zamujeno je le težko nadoknaditi. V letu 1973 je žal samo v naši občini umrlo 44 članov Zveze borcev — število, ki nam da misliti.
V občini je včlanjenih v organizacijo 2140 članov ZB. Večji del so vsi aktivni. Delajo v raznih odborih in komisijah v združenju in na domačem terenu, vključeni so v organe samoupravljanja, najdemo jih povsod tam kamor so poklicani, skratka sodelujejo po svojih močeh in sposobnostih. Organizacija ima svoj program dela. Ima naloge razdeljene na
posamezne dejavnosti. Gre v korak s političnim programom in sodeluje v vseh akcijah splošno družbenega pomena v občini pa tudi navzven. Aktivne so prav vse komisije občinskega odbora zveze združenj borcev NOV: komisija za tradicije NOB, za materialna vprašanja borcev NOV, zgodovinska komisija, komisija za varstvo spomenikov, za internirance, za vojaške vojne invalide in še
nju izdatnejše pomoči ostarelim in bolnim članom. Mnogo smo za svoje članstvo že storili, radi bi kot rečeno še več. Reševali smo stanovanjske probleme članov z dodeljevanjem stanovanj, s kreditiranjem novogradenj in adaptacij. V ta namen je bilo v zadnjih letih razdeljenih preko 800 starih milijonov dinarjev. Tudi v prihodnje bomo še spremljali primere, kjer bo treba posredovati in pomagati.
Žal smo organizacija, ki izumira. Ne more se pomlajevati, prav zato mora naša skrb veljati tistim, ki so še med nami, jim pomagati in jim z družbeno pomočjo olajšati jesenska leta življenja. To naj bo
FILIP LESNJAK, predsednik občinskega odbora zveze združenj borcev NOV Velenje
druga telesa. Organizacija živi od proračuna skupščine občine in dotacije delovnih in drugih organizacij. Žal vsa ta sredstva za naše delo ne zadoščajo. Tudi pri našem delu čutimo pomanjkanje denarja, saj bi radi napravili še več, zlasti pri reševanju problemov zdravljenja borcev in daja-
naša prva naloga in dolžnost skupnosti še nadalje. Borci, aktivisti, zaporniki in interniranci pa bomo s svojim delom na delovnih mestih v samoupravnih skupnostih in v političnem življenju še v prihodnje dajali kar smo še sposobni dati za socializem in za trajen mir na svetu.
TUDI PRAZNIK DELOVNIH LJUDI
vencijo iz Smartnega ob Paki. To ni bila edina naloga te zasede. Morala je tudi minirati cestni most prek Pake v Penku ter s tem dati znak za začetek napada. Po opravljeni eksploziji pa se je morala prebiti do vrat orožniške postaje v Šoštanju ter z mitraljezom, ki ga je u-pravljal Angel Besednjak-Dom, blokirati Nemce v postaji. Zasedo smo postavili tudi pred stanovanjsko poslopje Agraria, kjer so živeli domačini, ki so bili naklonjeni Hitlerju. Menda so delali v Vošnjakovi tovarni usnja. Tako smo preprečili, da bi nas ti hitler-janci morebiti ob našem napadu presenetili. Med napadom smo pretrgali tudi vse telefonske napeljave Šoštanja z drugimi kraji. Tako nas je za juriš v mesto od približno petdesetih ostalo le še osemnajst.
• NAPAD
Jurišali smo z Goric mimo takratne meščanske šole ter zavili v center proti mostu pred tovarno usnja. Med jurišem smo kričali na vse grlo ter dajali komande v slovenskem, hrvaškem pa tudi nemškem jeziku. Želeli smo vzbuditi vtis, da nas je kot listja in trave. Nemška povelja pa smo dajali zato, da bi sovražnik in domači izdajalci pomislili, da so celo Nemci med nami. Ko smo prišli v mesto, smo se razdelili, ker je bilo slišati povelja: bataljon na levo, bataljon na desno, četa naprej .. . Moja skupina je imela nalogo, da gre naprej po glavnem trgu ter poskuša ujeti gostilničarja Galofa. Druga skupina naj bi ujela peka Kaj bo, maščevati pa smo se nameravali še šoštanj-skemu županu Hubertu Haukeju in staremu Gruberju iz Družmirja. Ob u-miku pa tudi Vošnjakove-mu delavcu Klimentu.
Nobenega od teh plačan-
Društvo inženirjev in tehnikov lesne industrije Celje je bilo ustanovljeno leta 1952. Pred dobrimi šestimi leti se je od matičnega društva odvojila večja skupina, ki je ustanovila društvo DIT »Glin Na-zarje«.Le-to obsega področ-
Francoski gozdarji so tudi na delu v svečanih oblačilih
je vsega gozdarskega področja Gozdnega gospodarstva iz Nazarij in ima tudi člane v tem področju in sicer 16 iz Velenja (»Gorenje «in »Lesna« Šoštanj), 4 iz »Smreke« Gornji grad in 70 iz »GLIN« Nazarje.
j cev, razen Kajbe, nismo u-jeli, ker so že prej pobegnili. Za Kajba pa smo menili, da nam zaradi visoke starosti ne more narediti kakšne škode, zato smo ga spustili. Med napadom smo zažgali tudi Haukejevo žago.
Kljub temu, da smo med akcijo po Šoštanju prepevali partizanske pesmi (tiste pač, ki smo jih takrat že poznali) ni bila za nami izstreljena nobena sovražnikova krogla. Skupil pa jo je šoštanjski frizer Straus. Ta se je menda napada zelo prestrašil. Zato je hotel poiskati zavetje v orožniški postaji. Na pragu postaje pa je bil smrtno ranjen. Približno po dveh urah je začelo zvoniti v Smihelski cerkvi, to pa je bil znak za umik. Zbrali smo se na Goricah in z velikim veseljem ugotovili, da smo vsi. Z Goric smo prek Penka nadaljevali pot na Skorno, kjer smo ostali ves dan. S tem je bila naša akcija v Šoštanju končana. Naša pota pa so potem šla naprej v nove akcije, čez Dobrovlje do Zabukovice...
• VELIK MORALNI USPEH
Čeprav nismo likvidirali domačih izdajalcev, je naša akcija doživela velik moralni učinek. Nemci med napadom sploh niso upali pokukati iz svojih skrivališč. Za nami so odšli brezuspešno šele naslednji dan. Iskali so nas celo z letali. Menili so, da nas je bilo kot listja in trave, ne pa le okrog petdeset. Novice o našem napadu pa niso preplavile le Štajerske, ampak so prišle tudi do slovenskih izseljencev v Srbijo. Seveda smo z nepričakovano in drzno akcijo zelo preplašili Nemce in njihove domače pomagače, na drugi strani pa še bolj okrepili narodno zavest našega naroda.
: Društvo je bilo ustanovljeno z namenom, da rešuje probleme v gozdarstvu in lesni industriji, da zbližuje strokovnjake s področja lesarstva, da organizira predavanja in strokovne ekskurzije in pomaga posameznim podjetjem pri uvajanju moderne tehnike.
Pred kratkim je društvo organiziralo strokovno ekskurzijo v Nemčijo in Francijo. Člani — med njimi je bilo tudi 15 strokovnjakov iz šaleške doline — so si ogledali sodobno tovarno za proizvodnjo kuhinjskega pohištva »Leicht« v Schwa-biseh Gmiindnu v Nemčiji. V okolici francoskega mesta St. Mariomin so si udeleženci ogledali eksploata-cijo gozda.
Pepi Miklavc
Vsak petek tednik
Naš čas
Praznik naše občine, ki je obenem tudi praznik vseh delovnih ljudi, praznujemo v času, ko je za nami mnogo u-spešno opravljenega dela in pred nami še mnogo nalog, katere bomo morali s skupnimi močmi razreševati.
Obdobje stabilizacije našega gospodarstva je dalo nekatere pozitivne rezultate, vendar so ob tem nastajale vedno nove težave. Standard delovnih ljudi se je zniževal, nastajale so razne konfliktne situacije in povečevale socialne razlike. Občinski sindikalni svet je bil vseskozi tesno povezan s temi dogajanji in aktivno sodeloval pri razreševanju teh problemov, ter se zavzemal, da stabilizacijska prizadevanja ne priza-
denejo preveč osebni standard delavcev.
V zadnjem obdobju je dejavnost občinskega sindikalnega sveta u-smerjena predvsem k razreševanju aktualnih problemov, ki so prisotni. Ob nedavni elektroenergetski krizi je predsedstvo občinskega sindikalnega sveta skupaj s predsedniki osnovnih organizacij Sindikata zavzelo jasna stališča in zahtevalo od ustreznih forumov temeljito analizo vzrokov, ki so pripeljali elektrogospodarstvo v takšno situacijo, v kateri bodo zopet glavno breme nosili delavci, ki so zaposleni v gospodarstvu, pa čeprav niso neposredno odgovorni. Sindikat je zahteval, da se breme porazdeli, da smo pri tem solidarni in da se mora e-notno urediti glede iz-
plačila osebnih dohodkov. ki bodo zaradi pomanjkanja električne e-nergije manjši.
Ena izmed akcij sindikata je prizadevanje, da se v vseh temeljnih organizacijah združenega dela organizirajo "javne razprave o osnutku zvezne in republiške u-stave, ter o urbanističnem in družbenoekonomskem razvoju občine Velenje do leta 1980. Osnutka ustave vsebujeta tudi amandmajska določila iz leta 1971, to so takoimenovani »delavski amandmaji«, katere še nismo v celoti in v vseh organizacijah združenega dela uveljavili v prakso. Velik poudarek smo dajali tudi novemu delegatskemu sistemu, ki bo omogočal delavcem neposredno
odločanje ne le v temeljnih orgaonizacijah združenega dela, ampak tudi v interesnih skupnostih, krajevnih skupnostih, v raznih skupščinah in drugod. Pri tem pa ugotavljamo, da imamo še vedno premalo e-videntiranih možnih kandidatov za razne delegacije. Potrebno je, da v TOZD v najkrajšem času evidentirajo več kandidatov, če se to ne bo zgodilo, se postavlja vprašanje, kako bomo sestavili delegacije, ko bo ustava sprejeta in se bo moral delegatski sistem v popolnosti uresničiti. V TOZD so bile organizirane tudi razprave o urbanističnem in družbenoekonomskem razvoju občine v letu 1980. Razvojni program občine in posameznih OZD zavisi od različnih faktorjev; eden izmed
njih je pravgotovo pravočasno načrtovanje. Dolgoročna razvojna politika v OZD in občine kot celote zagotavlja delavcem socialno varnost in pogojuje težnjo, da mora sleherna TOZD iti v korak s celotnim razvojem naše družbe.
Poleg omenjenih, je še mnogo drugih akcij, pri katerih je občinski sindikalni svet neposredno vključen. V tem času pripravljamo predlog družbenega dogovora o usklajevanju meril za delitev dohodka in osebnega dohodka na območju občine Velenje. Ravno na tem področju obstajajo med posameznimi OZD neupravičene razlike. Te razlike v večini primerov ne izhajajo iz večjega prizadevanja delovnih ljudi v določeni OZD, ampak zgolj pripadnost določeni OZD daje zaposlenim večje ali manjše ugodnosti.
Občinski sindikalni svet je mnenja in se obenem prizadeva, da je potrebno te razlike, ki niso odraz vloženega ali minulega dela vsaj zmanjšati, če se ne dajo odpraviti. Predlog tega teritorialnega družbenega dogovora predvideva usklajevanje o-
sebnih dohodkov posameznih kvalifikacijskih skupin in ostalih dohodkov. V bodoče bo občinski sindikalni svet pobudnik tudi za ostale samoupravne sporazume kot so socialnozdrav-stveno varstvo, kadrovsko politiko in druge z željo, da zavestno odpravljamo neskladja med zaposlenimi v naši občini in tako zmanjšujemo socialne razlike, ki so prisotne.
Nekatere že omenjene akcije občinskega sindikalnega sveta izhajajo iz sklepov 4. konference ZSS. Sklepi te konference obvezujejo ob-činskisindikalni svet in vse.OOS na vrsto nalog, katere bo potrebno v najkrajšem času realizirati.. Pripravlja se reorganizacija sindikata v občini. Ustanovili bomo občinske sindikalne konference, ki bodo združevale sindikate OOS posameznih gospodarskih panog. Delegati bodo lahko problematiko delavcev neposredno prenašali na konferenco in tako bo zagotovljeno, da se bodo problemi delavcev v posameznih gospodarskih panogah ali družbeni službi hitreje in bolj učinkovito razreševali.
Gozdarji v Nemčiji in Franciji
TEODOR JELEN, predsednik občinskega sindikalnega sveta Velenje
—	Ti si najboljša in najplemenitejša mati, ki sem jih kdajkoli spoznal, je ponavljal in poljubljal mater na čelo in roke, medtem ko so njej solze lile po obrazu.
—	Ne, ne mati, nisem je pustil. Ali misliš, da bi lahko dovolil, da bi padla v roke kake tolpe? Ne, mati, nisem je pustil same in nisem se zmotil...
Tako je tisto noč po daljšem času odšel Tom zadovoljen spat. Pa tudi gospa Tomps je bila videti bolj zadovoljna kot prejšnje dni. Srečna je bila, da ji je sin vse povedal in da je sedaj ne muči tista negotovost, ki jo je doslej tako mučila.
—	Inšpektor Kannet je ukazal, naj missis Gringvvotch takoj pripeljemo k njemu ko pride, je dejal dežurni narednik policaj vratarju, ko je Ava prišla na policijo. Sele tedaj je zvedela, da je inšpektor.
Pravzaprav ji je že včeraj ugajal s svojim prijetnim glasom in prijateljskim odnosom. Če ne bi bilo tega, mu ne bi povedala ničesar več, kot tisto kar je bilo najnujnejše. Čeprav je čutila nekakšno povezanost s tem človekom, je vedela, da mu nikoli ne bo povedala najvažnejšega. Ni želela, da bi se policija vmešala v njene zadeve.
Takoj, ko je vstopila, se je vzdignil, jo ljubeznivo pozdravil, ji ponudil stol in toplo kavo. Začel ji je govoriti, da se boji za njo, da ji želi pomagati, da ji bo pomagal in podobno. Da bi pa lahko to naredil, je potrebno, in jo najvlud-neje prosi, da mu pove vse po pravici.
— Izvolite, vprašajte gospod inšpektor!
Ze iz prvih vprašanj je uvidel, da ne govori iskreno. Ne samo kot inšektorja, temveč tudi
kot človeka, je zaskrbela ta njena upornost.
—	Odgovorite mi, missis Gringvvotch le na e-no vprašanje, pravzaprav tri, pa upam, da bom zadovoljen.
Pokimala je z glavo in čakala, da jo bo vprašal.
—	Zakaj ste prišli v naše mesto?
Zato, da bi se odpočila, pravzaprav umirila po smrti mojega otroka...
Po tem odgovoru je inšpektor pogledal v tla. Spoznala je, da ni zadovoljen z odgovorom in da ji ni verjel.
Vprašal jo je: — Zakaj ste se dopoldne in popoldne sprehajali vedno le po zadnjem pomolu našega pristanišča?
Uvidela je smotrnost in namen tega vprašanja. Morda zaradi tega, ker je samo trenutek, le trenutek premišljevala.
—	To je najmirnejši del pristanišča. Uživam, ko gledam morje.
OBRAČUN
V zadnjem trenutku se je premagal, da je ni vprašal, zakaj se potem ni sprehajala po velikem parku, če tako rada opazuje morje.
—	Kdo je streljal na tistega gangsterja, ki vas je napadel? ...
—	Tega ne vem, mu je mirno odgovorila.
Bilo ji je žal, cla mu je morala odgovoriti tako. Oba sta molčala. Vedel je, da ne govori resnice, ona pa je čutila, da to ve. Bil je neprijeten trenutek za oba, ker sta razumela drug drugega, in ker bi si rada pomagala.	_
Inšpektor je spoznal; da na tak način ne bo izvedel ničesar. Kot izkušen policaj je skušal prikriti to svojo sumnjo z drugimi manj pomembnimi vprašanji, na katera mu je lahko povsem odkrito odgovarjala.
—	Kako se piše ta vaša prijateljica?
—	Jeni Ger.
Zdelo se ji je, da je opazila nekakšen sij v inšpektorjevih očeh. Zdelo se ji je, da je to ime znano temu policaju. Njen pogled je kazal, da je presenečena in da pričakuje kakšno inšpektorjevo opazko. Toda, dejal ni ničesar. Da je poznal njeno prijateljico, ji je bilo jasno, ko je dejal: — Zapadna a-venija 315.
— Tako je, je potrdila. Izgleda, da poznate celo Ameriko inšpektor, je dodala. Občudujem vas.
Na to sploh ni reagiral. Z ničemer ni pokazal, od kod pozna njeno prijateljico, čeprav je kar iz rokava stresel njen naslov.
f^rikazal se ji je podoba njene prijateljice.
Ze dvakrat se je poročila in ločila. Sedaj je ponovno živela sama v svoji vili. Bila je popolno nasprotje Ave. Čeprav je bila taka, ji je
morala biti hvaležna, kajti razen hvaljenja, ki ga je morala poslušati, ji je Jeni obilo pomagala.
Zaradi vsega tega ji je Ava povedala, zakaj je prišla sem. Jeni se je najprej razveselila, ker je videla v tem lepo a-vanturo. Predlagala ji je, da gredo skupaj poiskati kompanijo, katere sedež je bil označen na Avinem listku. Razumljivo, naslov je bil napačen, lažen. V nazna-čeni ulici ta kompanija ni bila.
Kasneje, ko je Ava povsem slučajno našla novo sled, ni lotela mučiti svoje prijateljice, oziroma ni želela njene pomoči iz enakih razlogov, kot je odbila Tomovo pomoč in tudi pomoč policije.
Ponovno se ji je zdelo, da ji inšpektor Kannet čita zobraza, kaj se dogaja v njej in da ima enako mišljenje o njeni prijateljici kot ona.
Ko je Ava zapustila sobo, je inšpektor poklical nekega policaja, izključil magnetofon, ki je bil v njegovi mizi in mu izročil trak, na katerega je bil posnel ves razgovor z missis Gring-wotch.
— Prosim vas, dajte to takoj prepisati, mu je dejal. Sam pa si je nataknil klobuk, oblekel plašč in zapustil sobo. Pred odhodom je dal dežurnemu naredniku nekaj kratkih navodil.
Ko je zapustila policijo, se je Ava odpravila na znani pomol newyor-škega pristanišča, o katerem je govoril tudi inšpektor in na katerem je doživela tako razburljiv dogodek.
Začelo se je mračiti.
Razmišljala je o razgovoru z inšpektorjem in njegovi prošnji, da naj se vedno obrne nanj, če bo potrebovala pomoč To se je, razumljivo, nanašalo na morebitno pomo, ki bi jo ji
rad nudil tudi mimo službene dolžnosti.
Ava je č utila, da jo nocoj nekdo skrivaj spremlja. Čutila je, da več kot dvoje oči skrivaj slede vsak njen korak. Kot da bi slutila o-ziroma videla, da so za ograjo, mimo katere je šla, skriti policaji. Pa tudi ljudje, ki so hodili po pomolu, so jo nekam čudno gledali ...
— Spremeniti moram taktiko, moram jih premotiti, je govorila sama s seboj, kajti takole je vsak trud zaman. Danes mi sploh ni bilo potrebno iti sem. Vsaj začasno bi morala spremeniti kraj svojih sprehodov. Imam dosti časa. Do smrti bom hvaležna moji dobri prijateljici Jeni, ki mi je pomagala z denarjem. Res je, enako pomoč bi lahko dobila tudi od Toma ... Toda tudi tako je dobro.
DALJE PRIHODNJIČ
Sele takrat, ko so Italijani začeli z vojnimi pohodi v Afriki in so se pojavile večje potrebe po prehrani je postala tudi Istra in njeno kmetijstvo zanimivo. Takrat so se Italijani spet spomnili na Istro, ki so jo sicer vedno mačehovsko ob-ravanavali. Da bi pridobili več obdelovalne zemlje so začeli izsuševati Cepičko polje, me-liorirati Krapansko dolino, dolino Raše in spodnji tok reke Mirne. Začeli so uvažati v Istro umetno gnojilo in poljedelsko mehanizacijo. V Istri so povečali proizvodnjo žitaric, a proizvodnja vina in živine je neprestano upadala.
Da bi zmanjšali brezposelnost, ker je v Puli le malo delala ladjedelnica, so tam zgradili tobačno tovarno, ki je pa med drugo svetovno vojno pogorela. Zgradili so "še cementarno v Puli in Koromačnu, keT ima Istra dovolj Laporja.
Sele 1941. leta je ladjedelnica zopet zaživela, ker so Italijani začeli tu graditi manjše vojne ladje. V tem času in še nekaj let prej so začeli Italijani razvijati industrijo aluminija in so zaradi tega začeli z eksploatacijo boksita, ki ga je v Istri mnogo na področju Zminja, Pazina, Višnjana in Labina.
Turizem se takrat v Istri ni razvijal, ker je imela Italija dovolj turističnih objektov v Opatiji, Portorožu, na Brionih in na otoku Lošinju.
Za razliko od svojih prednikov Rimljanov, so Italijani zgradili asfaltno cesto Pula— Trst in tako ta predel povezali s severom in severozahodom. Ker tu ni bilo pitne vode so Italijani zgradili istrski vodo-
ker ima Istra dovolj laporja, vod, ki ga še sedaj uporabljamo, vendar smo morali bistveno razširiti njegove zmogljivosti z ozirom na vse večje potrebe industrije in turizma.
Mogoče sem vas res malo daleč popeljal v zgodovino, vendar je bilo to nujno, ker sicer bi kot turist po Istri ne vedeli, od kod ta pestrost v arhitekturi, pesmi in prebivalstvu.
Za istrski živelj je vsekakor najvažnejše obdobje med drugo svetovno vojno. Po propadu fašistične Italije je Istra, ki je bila v NOB že od 1941. leta, ukinila vso fašistično zakonodajo in ljudstvo je resnično prvič v zgodovini prevzelo o-blast. Na nekaterih območjih Istre so že med vojno kolektivno obdelovali zemljo. Leta 1944 so odpremili kompletno žetev iz Cepičkega polja v partizanske enote in še drugam, kjer je bila lakota. Med vojno so vse viške prehrane dajali partizanom. Na tisoče goved, stotine ton žita, vina, morske soli je odšlo k partizanskim enotam. Takrat hrane sploh niso prodajali. Za potrebe partizanov so kuhali morsko vodo in tako prišli do takrat tako dragocene soli. Vloga Istre je bila za hrvaško območje podobna vlogi naše Bele Krajine.
Vojna škoda je bila velika. Sovražnik je požgal cele vasi, kradel živino, selil kmete v
koncentracijska taborišča. Partizani so spet zaradi sovražnika razstrelili proge, mostove, ceste, telefonske in električne napeljave. Največ pa je sovražnik prizadejal škode, ko se je umikal. Zavezniški bombniki so porušili velik del Pule, uničili so tobačno tovarno, dve tretjini ladjedelnice, rudnik Raša itd. Do 1947. leta je trajala velika borba za obnovo
Istre, ki je bila istočasno prepletena s politično borbo za priključitev Istre Jugoslaviji.
Tega leta je bila vključena istrska ekonomika v petletni načrt. To je začetek tudi ekonomskega preporoda, ki je v razmahu šele zadnjih petnajst let, čeprav letos slavimo že tridesetletnico priključitve Istre Jugoslaviji. Glavna proslava tega velikega dogodka je bila 30. septembra v Bujah, kjer je slavila Hrvatska in slovensko Primorje skupen praznik.
Obalna Istra se je posvetila v prvi vrsti turizmu, medtem ko se v notranjosti razvija poljedeljstvo in industrija.
POLJEDELSTVO
Po agrarni reformi je dobilo zemljo v Istri 1124 družin, in to 5042 hektarjev. Posebej je 1087 dninarjev dobilo 17G3 hektarjev zemlje. Kmečke zadruge in poljedelski kombinati pa so dobili 7125 hektarjev.
Družbeni sektor danes daje 70 % viškov pšenice, G0 '/> po-vrtnin, 35 V« grozdja, 20 •/• sadja in 15 mesa. Iz tega vidimo, da je kmet še vedno glavni proizvajalec mesa, vina in sadja v prvih letih po vojni. Pozneje pa nastajajo velike vinske kleti, ki imajo svoje plantaže a tudi odkupujejo vse grozdje od kmetov in ga predelujejo v vino. V Umagu i-majo prostora za 440 vagonov, v Pazinu za 220 vagonov a v Vodnjanu za 50 vagonov.
V Motovunu in Poreštini so veliki nasadi lešnikov a v Buj-štini ogromni nasadi breskev in tudi v Rovinju, Puli in La-binu.
Vsa Istra, a posebno obalna, proizvaja na tisoče ton čebule, ki je zelo aromatična. Letos je bil pridelek zelo velik, vendar so ga kmetje moiftli dati izpod cene, ker bi se jim pokvaril. Po pripovedovanju novograjskega kmeta je bila cena manjša od dinarja za kilogram. Medtem ko se Istra duši v čebuli, pa naši uvozniki uvažajo čebulo iz tujine.
Z uvajanjem mehanizacije stalno pada število goveda. To je tisto lepo sivo istrsko govedo s tipičnimi dolgimi rogovi, ki je kot simbol Istre ove-kovečen v mnogih delih naših likovnih umetnikov. »Paskva-le», lahki traktor iz Italije je resno spodjedel tla istrskemu volu, ki praktično izumira. To je po tradiciji tudi najbolj priljubljeno meso tržačanov, ki še vedno prihajajo, posebno ob sobotah, v Istro po meso — seveda tudi zaradi nižje cene kot v Italiji.__
DALJE PRIHODNJIČ
RO ISTRI
Požari ne nastanejo sami
Ne podcenjujte požarne nevarnosti. Raje se čimprej lotite požarnovarnostnih ukrepov! Nepouče-nost, malomarnost, pozabljivost in nered so najštevilnejši vzroki požarov! Gasilska organizacija vam je vedno pripravljena pomagati! Takšna in podobna gesla so pred dnevi preplavila velenjsko občino. Pretekli teden je bil teden požarne varnosti. Prav o tem smo se pogovarjali z nekaterimi gasilci, dotaknili pa smo se tudi problemov, ki jih najbolj ovirajo, da bi lahko bili v posameznih akcijah še bolj učinkoviti.
bru je teden požarne varnosti, ki je vedno posvečen varnostnim u-krepom v drugi gospodarski panogi. Letos je v ospredju lesna industrija. V tem tednu je vseh 14 društev naše občine napravilo delovne načrte do konca leta. V samem tednu požarne varnosti pa so društva uredila okolico svojega doma, očistila o-premo. orodje in prostore. V programu so imeli tudi razna predavanja in vaje operative. Zal letos ni ostalo le pri vajah, saj so bili zaradi EGIDIJ PETRETIC, po- poplav nekateri gasilci veljnik občinske gasil- po ves dan v akciji, ske zveze: Vsako leto Imeli pa smo tudi večji zadnji teden v septem- požar v Cirkovcah.
BRANKO REDNAK,
tajnik škalskih gasilcev: Naše društvo je v tednu požarne varnosti nameravalo organizirati dve mokri vaji — v Hra-stovcu in Cirkovcah — z gašenjem namišljenih požarov. Želeli smo u-gotoviti, koliko časa preteče od sporočila, da je izbruhnil požar do o-mejitve oziroma njegove zadušitve. V Hrastovcu smo vajo uspešno opravili, za Cirkovce pa niti pomislili nismo, da bo potekala v takšnih okoliščinah. V petek popoldne je zajel v tem kraju velik požar gospodarsko znova pokazal, da naš poslopje kmeta Jerom- predel nujno potrebuje lja. Naši gasilci so bili telefon, saj bi bili v tem na kraju požara še dru- primeru veliko hitreje gi dan. Ta požar pa je obveščeni.
RAFKO GORŠEK, predsednik gasilskega društva Šalek: vsak dan smo se sestajali pred gasilskim domom, vmes pa smo imeli praktične vaje. Organizirali smo tudi krvodajalsko akcijo, ki se je udeležilo veliko gasilcev. Opravili smo več požarnovarnostnih pregledov na gospodarskih poslopjih v Šaleku. Kot mnogi drugi pa smo se tudi mi morali spopasti z vodno stihijo.
STANKO HUDALES, biti v stalni pripravlje-predsednik GD Velenje nosti. mesto: Tudi mi smo u-redili prostore v gasilskem domu in nalepili reklamne letake o varnostnih ukrepih pred nastankom požarov in nesreč. Prav tako smo organizirali strokovno ekskurzijo članov z o-gledom večjih objektov v mestu, na sejo operativnega štaba pa smo povabili vse naše šoferje ter jih testirali. Sicer pa je tudi pri nas letošnji teden potekal drugače kot druga leta. Zaradi poplav smo morali
Tako so pripovedovali o tednu požarne varnosti gasilci velenjske občine. Zaradi poplav pa je letošnji teden zahteval od njih veliko napora in požrtvovalnosti, toda kot vedno, gasilci tudi tokrat niso odrekli.
demvske spori 'ne igre
Termoelektrarna v plavanju - rudnik v atletiki
ŠTAFETA VELENJA NAJBOLJŠA
V	nadaljevanju tekmovanj v okviru delavskih športnih iger za leto 1973, ki jih organizira komisija za šport in rekreacijo pri občinskem sindikalnem svetu Velenje, so izvedb tekmovanje v plavanju in atletiki.
V	šoštanjskem bazenu je nastopilo 36 tekmovalcev iz sedmih delovnih organizacij. Najboljši so bili plavalci Termoelektrarne Šoštanj, ki so osvojili ekipno zmago pred RLV. Med sedmimi ženskami jih je bilo največ iz Komunalno obrtnega centra Velenje.
Ženske: 33 m — 1. Branka Kostanjšek (TUŠ) 29,0, 2. Nataša Leskovar (KOC) 33,0, 3. Maja Menih (SSZD) 36,8, 4. Zdenka Borovnik (KOC) 37,0, 5. Marija Fri-škovec (KOC) 38,8.
ZA ZMAGO
V 6. kolu so Šmarčani gostovali v Kidričevem in izgubili z moštvom Aluminija z rezultatom 5:3 (3:2).
To je že četrti poraz Šmartnega v tekmovanju SNL. Tudi topot so Šmarčani igrali borbeno in požrtvovalno ter bili v prvem delu igre enakovredni do-
šoštanjčani so se s težavo upirali razigranim roko-metašem Varteksa iz Va-raždina, ki so zmagali z rezultatom 25:13 (9:5).
Visok poraz šoštanjča-nov gre predvsem na ra-
Hokejisti »Gorenja«, ki so lansko leto osvojili naslov republiškega prvaka, so si priborili mesto v tekmovanju II. zvezne lige. V tem tekmovanju sodelujejo moštva Kranjske gore, Triglava iz Kranja, Mladosti iz Zagreba, INA Sisak in Gorenje iz Velenja.
Velenjska dvigalca uteži Franc Melanšek in Bogdan Adamič sta nastopila kot člana slovenske reprezentance v Celovcu na tro-boju Slovenija, Koroška in Julijska Krajina.
Zmagala je reprezentanca Slovenije. Franc Melanšek
Najboljši dolgoprogaši iz Jugoslavije so se zbrali na prvem spominskem »teku osvoboditve« v Lubregu pri Varaždinu. Sodelovalo je 48
Štafeta 3 X 33 m: 1. KOC (Velenje) 2:06,6.
Moški 33 m prsno: 1. Vojko Kosem (TGO) 24,7, 2. Miro Jenko (TEŠ) 25,2, 3. Anton Sajko (RŠC) 25,4, 4. Marjan Gaberšek (KOC) 26,8, 5. Peter Krajnc (SŠZD) 28,1.
33 m kravi: 1. Rajko Flis (TEŠ) 18,0, 2. Marjan Tratnik (RLV) 20,0, 3. Ivan Mi-klavžina (TEŠ) 20,2, 4. Iztok Holešek (RLV) 20,4, 5. Brane Kajzer (TGO) 20,5.
Štafeta 4 X 33 m: 1. TEŠ, 2. RLV, 3. RŠC, 4. TGO, 5. KOC.
Ekipno: 1. Termoelektrarna Šoštanj 1:23,2, 2. Rudnik lignita Velenje 1:25,2, 3. Rudarski šolski center Velenje 1:30,6, 4. TGO Gorenje Velenje 1:35,2, 5. Komunalno obrtni center Velenje 1:35,8.
mačinom. Dvakrat so rezultat izenačili, najprej na 1:1, nato pa še na 2:2. Do odmora so domačini po-vedli s 3:2. V drugem delu so bili domačini boljši in dosegli še dva gola. Malo pred koncem je Lakner dosegel tretji gol za Šmartno in tako ublažil poraz. Gole
čun slabe obrambe in netočnih metov na gol. V začetku so bili nekaj časa enakovredni gostom. V nadaljevanju pa so se povsem izgubili, kar so nasprotniki izkoristili in do-
Prvenstvo se prične 25. novembra. Moštvo Gorenja pa igra prvo tekmo na domačem terenu 2. decembra z Mladostjo.
Igralci so že pričeli s kondicijskimi pripravami. Imajo pa težave, saj nekateri delajo v treh izmenah, tako le redko pridejo vsi
pa je ob tej priliki dosegel nov državni rekord v sunku 170 kg, v biatlonu pa 290 kg. Zelo dober rezultat je dosegel tudi Adamič 230 kg.
V nadaljevanju I. zvezne lige v dviganju uteži je velenjski Rudar nastopil v
tekačev, med njimi tudi 6 Velenjčanov, ki so dosegli ekipno zmago in osvojili lep pokal. Za prvo ekipo so tekli Balek, Koselj in Ve-
Na stadionu ob jezeru pa je bilo tekmovanje v atletskem troboju (tek 100 m, skok v daljavo in met krogle). Sodelovalo je 17 atletov iz sedmih delovnih organizacij. Zmagovalec med posamezniki je bil Lojze Bole termoelektrarna Šoštanj.
Ekipno zmago so osvojili atleti RLV (Obal in Pun-gartnik).
Rezultati — posamezno: 1. Lojze Bole .(TEŠ) 1630, 2. Ivan Pungartnik (RLV) 1611, 3. Štefan Obal (RLV) 156, 4. Karel Koželj (RLV) 1506, 5. Matjaž Klemenčič (RŠC) 174, 6. Janez Ram-šak (OS MPT) 1274 itd.
Ekipno: 1. Rudnik lignita Velenje 3167, 2. Termoelektrarna Šoštanj 2799, 3. Rudarski šolski center Velenje 2595, 4. TGO Gorenje 1965.
sta dosegla Hribernik in Lakner dva.
Igrali pa so v sestavi: I. Podgoršek, Napotnik (Sitar), Pokleka, Hribernik, F. Podgoršek, A. Podgoršek (Omladič), Kač, Praš-nikar, Lakner, Topčič, Kompan.
Na lestvici vodi Slavija iz Ljubljane z 9 točkami, Šmarčani so 13. s tremi točkami.
segli izdatno zmago.
V moštvu Šoštanja se precej pozna odsotnost Štefana Kaca, ki zaradi poškodbe roke ne more igrati.
Gole so dosegli: Prašni-kar in Vačovnik 4, Mctli-čar 2, Klemenčič, Požun, Hajsek po enega.
skupaj. Za treninge na ledu bo nujno potrebno, da bodo vadili vsi skupaj, saj bodo le tako na treningu dosegli potrebno kolektivno igro za prvenstvene tekme.
Odbor si bo prizadeval, da bodo igralci imeli vse pogoje za vadbo in tekme, kajti le na ta način bodo lahko opravičili nastope v tem zahtevnem tekmovanju.
Novem Sadu proti domačinom. Dvoboj se je končal z zmago domačinov z rezultatom 8:6.
Točke za Velenjčane so dosegli: Benčina 195, Sušek 220 in Melanšek 210 kg.
V naslednjem kolu 21. oktobra se bodo Velenjčani doma pomerili z Metalcem.
denik, druga ekipa je bila peta (Grošelj, Cajič, Breznik).
Med posamezniki so se Velenjčani uvrstili na naslednja mesta: 6. Balek, 7. Koselj, 10. Vedenik, 21. Grošel, 22. Cajič, 26. Breznik.
Na stadionu v Velenju je bilo pred dnevi republiško prvenstvo v štafetah 4 x 1500 m za mladince in 3 x 800 m za mladinke. Sodelovali so le štirje klubi.
Pri mladincih je bila huda borba med štafeto
Rudar je v Slovenskih Konjicah ostal praznih rok. Kar s 3:0 jih je premagalo domače moštvo Dravinja.
Košarkarji Elektre so na domačem igrišču nepremagljivi. To so ponovno dokazali na zadnji prvenstveni tekmi, ko so pre-
V drugem kolu občinske rokometne lige so bili doseženi naslednji rezultati:
MP Toledo (Vel.) — B. Ročk (šošt.) 2:3, J. L.
Učitelji telesne vzgoje že vrsto let ugotavljamo, da je vedno več učencev, zlasti učenk, ki so oproščeni pouka telesne vzgoje. Na o-snovni šoli Gustava Šiliha, je že pred leti bilo na višji stopnji 24,4 odstotkov deklet s potrdilom, da niso sposobne za normalni pouk
Stanovalci samskega doma RLV skrbijo tudi za športno rekreacijo v prostem času. U-stanovili so več športnih sekcij. Najbolj aktivni so v no-
Sportna sekcija združenja telesnih invalidov občine Velenje prireja tekmovanja v različnih športnih panogah. Naj prej so se pomerili v kegljanju (2 X 50 lučajev). Rezultati: 1. F. Komljenovič 409, 2.
Rokometašice Gorenja so v Polju pri Ljubljani igrale neodločeno 16:16 (10:9) ki so bile v prvem delu boljše. V nadaljevanju pa so Velenjčanke prevzele pobudo in rezultat obrnile v svojo korist. V zadnjih minutah so domačinke izenačile in tako osvojile točko.
Gole so dosegle: Vrdo-ljak 5, Zavolovšek 3, Ver-dev, Hojan, Leskovšek 2, Zottl in Mravljak po enega.
Olimpije in Velenjem. Vse do zadnje predaiie, ko je za Velenje tekel Edo Hojan so Ljubljančani vodili s 150 metri prednosti. Hojan je z odličnim tekom uspel nadoknaditi razliko in prvi pritekel v cilj. Pri
Velenjčanom ne kaže dobro, saj igrajo zelo nesta-. novitno. V gosteh so dvakrat izgubili, na domačem
magali Kroj iz Škofje Loke z rezultatom 76:60 (43:28).
šoštanjčani so igrali zelo učinkovito, predvsem so se izkazali z dobrimi skoki
Kmet (Šmartno) — A. Aškerc (Vel.) II. 2:0, G. Šilih (Vel.) — A. Aškerc (Vel.) I. 8:3. Na lestvici vodi ŠŠD
telesne vzgoje. Prav to me je spodbudilo, da sem v ŠŠD organizirala sekcijo za ko-rektivno gimnastiko, ki jo vodi fizioterapevtka Vida Zolnir iz zdravstvenega doma Velenje.
Kaže, da je zdravstvena služba poostrila kriterij in letos ni veliko učenk opro-
gometu in šahu. Udeležili so se turnirja v malem nogometu v Topolšici in osvojili drugo mesto. Veliko zanimanje "je za šah. Na domskem prvenstvu je
B. Komljenovič 379, 3. Mujaga Družič 363, 4. Ante Skefič 360, 5. Hinko Mraz 359. 6. Dominik Pušnik 320, itd. Tekmovali bodo še v streljanju z zračno puško, v šahu, namiznem tenisu in plavanju.
IZID
Lestvica:
1.	Slovan	5	5 0	0	87:32
2.	Borec	5	3 2	0	83:50
3.	Gore-				
	nje	5	2 3	0	68:51
4.	Koper	5	3 1	1	59:47
5.	Izola	5	3 0	2	46:64
6.	Steklar 5		2 1	2	43:39
7.	Usnjar	5	1 1	3	50:57
8.	ETA	5	1 0	4	41:66
9.	Dobrav				
	Ije	5	1 0	4	32:58
10.	Črno-				
	melj	5	0 0	5	36:74
dekletih so bile najboljše atletinje Raven na Koroškem pred domačinkami. Rezultati:
Mladinci 4 X 1500 m: 1. Velenje (Bojan in Boris Britovšek, Zvone Hižar, Edo Hojan) 17:17,5; 2. Olimpija 17:17,7; 3. Ptuj, 4. Ravne na Koroškem.
Mladinke 3 x 800 m: 1. Ravne 7:38,3; 2. Velenje 7:48,5.
igrišču pa so dosegli eno zmago in dva neodločena rezultata.
Na lestvici vodi moštvo Brežic s sedmimi točkami, Rudar pa je 10. s štirimi točkami.
pod nasprotnikovim košem. Največ košev so dosegli Polovšak 28, Koren in Kristan po 14 in Petek 8.
Elektra je na lestvici I. slovenske lige »B« z 20 točkami na 5. mestu.
osnovne šole Gustava Šiliha Velenje s štirimi točkami, kolikor jih ima tudi ŠŠD osnovne šole J. L. Kmeta iz Šmartnega ob Paki.
sodelovalo veliko število igralcev, zato so se razdelili na boljšo A in slabšo B skupino. Najboljši je bil Mirko Labus, 2. Davorin Blaž, 3. Tone Vedenik, 4. Kanro Sutič, 5. Zvone Broz itd.
Clanl mladinskega aktiva so se udeležili tudi delovne akcije na smučišču v Saleku. Kljub delovnemu dnevu se je akcije udeležilo 43 mladincev.
URAH IN ZLATAR
MARTIN PIRECNIK
Velenje
obvešča cenjene stranke, da smo se preselili v nov lokal na Prešernovo
cesto 9.
Opravljamo vse urarske in zlatarske storitve z 1-LETNO GARANCIJO. Še naprej vam jamčimo kvaliteto dela!
•	ODDAM OGREVANO IN OPREMLJENO SOBO, eni ali dvema ženskama. Pomoč pri varstvu otroka na vsakih štirinajst dni. Naslov v uredništvu lista.
•	VAJENCA za izučitev instalaterja centralne kurjave, sprejmem takoj. Franc Zadra-vec, Jenkova 9, Velenje.
BORBENOST PREMALO
ZNOVA SLABA IGRA
HOKEJISTI SE PRIPRAVLJAJO
Državni rekord Me lanska
POKAL VELENJČANOM
DRUGI PORAZ
STRELCI V FINALU
V Celju je bilo polfinal-no tekmovanje z malokali-brsko puško za leto 1973. Tekmovalo je 8 ekip. Ve-
lenjčani so bili drugi in so se poleg strelcev iz Celja uvrstili na republiški finale.
Rezultati — ekipno: 1. Celje 2176, 2. Velenje 2084, 3. Slovenske Konjice 2018. Posamezniki: Jeran (Celje) 499, 3. Dušan Perhač (Velenje) 457, 4. Karel Gril (Velenje) 443.
ELEKTRA ZMAGUJE
ŠMARČANKE DOHITELE
K0REKTIVNA GIMNASTIKA
ščenih telovadbe. Zato vabimo k sodelovanju oproščene učenke iz drugih šol, tudi iz gimnazije in RŠC.
Za korektivno gimnastiko je na voljo telovadnica o-snovne šole Gustava Siliha, vsakih 14 dni od 16. do 17,15 ure.
Prva vadba je bila 13. septembra.
Metka Pocajt
INVALIDI TEKMOVALI
ŠPORT V RUDNIŠKEM SAMSKEM DOMU
TRETJI NEODLOČEN
10

Uredništvo in uprava Velenje, Titov trg 2, p. p. 89, telefon (063) 85-087 • Redakcija: Ljuban Naraks (glavni in odgovorni urednik), Liza Podpečan-Kuhar, Stane Vovk in Rudi Zevart
• Časnik izdaja organizacija SZDL občine Velenje • Kot štirinajstdnevnik »Šaleški rudar« je izhajal do I. januarja 1973 • List izide vsak petek • Cena jc 1 dinar • Letna naročnina je 40 dinarjev • Za Inozemstvo 65 dinarjev • TekočI račun št. 50740-533-678-55263 pri SDK Velenje* Rokopisov in fotografij ne vračamo • Tisk in klišejl AERO, kemična in grafična industrija Celje • List je oproščen temeljnega prometnega davka na podlagi mnenja republiškega sekretariata za prosveto ln kulturo (št. 421-2/72).
STAROST ZNAČAJ RAZVOJ KONSTITUCIJA
20 let
dinamičen
strm, enkraten
zdrav kolektiv z več kot i0.000 samoupravljavci in nad 500 strokovnjaki
DELOVNA POVRŠINA nad 400.000 kvadratnih metrov
STRANKE
IZVOZ
POSEBNI ZNAKI
IME
ZNAK
tisoče podjetij v industriji, kmetijstvu, prometu, milijoni gospodinjstev
na vseh pet kontinentov
kakovost
ZP GORENJE
plamen
B PRAZNIKU UBČINE VELENJE
:STITAM0 VSEM DELOVNIM LJUDEM

SPLOSNO GRADBENO PODJETJE
»VEGRAD«
VELENJE
Vsem poslovnim prijateljem, delovnim ljudem in občanom
čestitamo za praznik občine Velenje
hotel
Gostinsko podjetje PAKA Velenje
čestita občanom in gostom za praznik občine Velenje - 8. oktober
Kaznovane prešuštnice
Rečica ob Savinji je postala trg z vsemi trškimi pravicami in dolžnostmi že leta 1585, kar naj bi ji po starem izročilu pridobil ljubljanski škof Janez Tavčar, ki si je v Rečici takrat kupil dvorec. To je najstarejša naseljena zgradba v Rečici, ki je pod spomeniškim varstvom, stoji pa prav nasproti nove podružnične osnovne šole.
Trške pravice so dajale tudi sodno moč in tako stoji nasproti gostišča Dren ob Oterjevi hiši kamniti spomenik preteklosti — sramotilni kamen. Kamniti steber, ki je poldrugi meter visok je izdelan v obliki penisa in mu ni podobnega ohranjenega daleč naokoli. Nanj naj bi v davni preteklosti privezovali prešuštnice ter jih tako javno kaznovali in sramotili. Škoda, da je nekoč nekega domačina tako vznemiril ali vzburil, da mu je odbil vrhnji del ter ga vrgel v potok. Tržani so ga odkrili ter prisilili, da je kamen prinesel na pravo mesto, kjer so ga nato skrbno namestili na staro mesto. Pri zlomu pa se je zbrisala in postala nečitljiva letnica od kdaj so kamen uporabljali v sramotilne namene.
POSEBNO OPOZORILO!
Od 13. do 15. oktobra predvajamo ameriški barvni film
V VRTINCU
BEDNI KINO VELENJE
•	Petek, 5. X«. ob 17.30, sobota, 6. 10. in nedlja, 7. 10. ob 17.30 in 19.30, ameriški barvni film TARZAN BRANI DŽUNGLO.
•	Torek, 9. 10. ob 17.30 in 19.30, angleško-nemški kriminalni barvni film ONEMOGOČITE INŠPEKTORJA STER-LINGA.
•	Sreda, 10. 10. in četrtek, 11. 10. ob 17.30 in 19.30, ameri-ško-italijanski barvni zgodovinski film SANDAKANOVI MAŠČEVALCI.
•	Petek, 12. 10. ob 17.30 in 19.30 ameriški barvni western
PUSTOLOVŠČINE NEKEGA ORJAKA.
•	Sobota, 13. 10. in nedelja, 14. 10. ob 17.30, ameriški barvni lilm V VRTINCU.
KINOGLEDALIŠCE VELENJE
•	Ponedeljek, 8. 10. ob 19. uri, angleško-nemški barvni kriminalni film ONEMOGOČITE INŠPEKTORJA STERLIN-GA.
OPOZORILO OBISKOVALCEM!
Zaradi izredne dolžine filma V VRTINCU, so cene vstopnicam enkrat višje, kot običajno.
mi
> df
"M
i-'"
Sramotilni steber v Rečici
Tavčarjev dvorec
Čestitke za praznik občine Velenje
Ce imaš čas, preberi tednik