A Slovenski čebelar 9 YU-1SSN-0350-46907 Letnik XCV - Leto 1993 LETO 1873 - PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM V* cul»''. Slovenski čebelar Št. 9 1. september letnik 95 VSEBINA Janez Mihelič: Uvodnik ................... 225 Pavle Zdešar: Čebelarjeva opravila ....... 226 Milan Meglič: Bodimo ponosni na pristni slovenski med ............................ 228 IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Lojze Ličen: Delo krepi in uči............ 229 Milan Meglič: Izrezovanje trotovine ...... 230 Ivan Krajnc: Bor ......................... 231 BOLEZNI ČEBEL R. Moosbeckhofer: Možnosti za zatiranje poapnele zalege........................... 233 Stane Krajnc: Nekaj o uporabi bayvarola 234 IZ TUJE LITERATURE Ch. Bolgenzahen: Križanje pri vzreji čebel - da ali ne?.............................. 236 Anne Bahrs: Med, sladka dobrota iz naravne lekarne ............................ 237 IZ ZGODOVINE SLOVENSKIH ČEBELARJEV Marija Stanonik: Čebela - žlahtna spremljevalka slovenske kulture ............... 239 NEKOČ SO PISALI France Guna: Naši ulnjaki ................ 244 Marjan Debelak: Fran Lakmayer: Umni čebelar .................................... 245 OBLETNICA Janez Mihelič: Alojz Mager z Raven na Koroškem je praznoval 90-letnico ......... 247 ZA MLADE ČEBELARJE Viktor Kladnik, Aleš Staroveški: Posavsko tekmovanje mladih čebelarjev ............. 248 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Franci Marolt: Čebelnjaki v sevniški občini 250 Jože Krivec: Izleti čebelarjev ČD Peter Močnik iz Maribora.......................... 251 Franjo Marošek: Izlet ČD Vojnik .......... 252 OSMRTNICE MALI OGLASI OBVESTILA CONTENTS Janez Mihelič: Editoral .................. 225 Pavle Zdešar: Beekeepers occupations in September................................. 226 Milan Meglič: Let us be proud of quality of our honey.............................. 228 OUR BEEKEEPERS EXPERIENCES Lojze Ličen: Work is good for knowladge 229 Milan Meglič: What about cuting a drone combs..................................... 230 Ivan Krajnc: Pine tree ................... 231 BEE DISEASES R. Moosbeckhofer: How to cure a dark brood .................................... 233 Stane Krajnc: Some information about treatment an use ofBayvarol.................. 234 FROM FOREIGN JOURNALS C. Bolgenzahen: Crossbred of bees - yes or no ?................................... 236 Anne Bahrs: Honey a swit kindness ........ 237 HISTORY OF SLOVINE BEEKEPING Marija Stanonik: Bee- a generous companion of Slovene culture .................... 239 ONCE APON A TIME France Guna: Our old beehouses 244 Marjan Debelak: Fran Lakmayer: »Umni čebelar................................... 245 ANNIVERSARY Janez Mihelič: Alojz Mager from Ravne na Koroškem was selebreiting a neinty years 247 FOR YOUNG BEEKEEPERS Viktor Kladnik, Aleš Staroveški: Contest of young beekepers in Posavje region 248 FROM THE SOCIETY LIFE Franci Marolt: Bee houses in Sevnica region in pictures.......................... 250 Jože Krivec: Excursions of Maribor beekepers ..................................... 251 Franjo Marošek: ČD Vojnik Freep 252 OBITUARIES SMALL ADVERTISEMENTS NOTICE Slika na naslovni strani: Čebelnjak Mirka Erjavca v Bližini Raven na Koroškem. H 3 5 j 3 6 Čebelarji čebelarskega društva Sevnica na obisku pri inž. Šivicu v Šempetru pri Novi Gorici. UVODNIK Čebelarska sezona se je končala in velika večina čebelarjev je z njo lahko zadovoljna ali celo zelo zadovoljna. Seveda medenje ni bilo povsod enako izdatno, vendar je po daljšem času spet zamedil gozd, to pa so najbolj izkoristili prevozni čebelarji. Ponekod je zamedila tudi hoja, čeprav je to pri nas žal manj pogosto, tako da bo hojevca dovolj tudi za izvoz. Žal pa se je prav pri tem nekoliko zataknilo, saj za zdaj še nobeno podjetje ne odkupuje gozdnih medov za izvoz, tako da so čebelarji upravičeno zaskrbljeni. Sprašujejo se, ali ni poslovnega interesa, da se odkup še ni začel. Kot je znano, je bila Nemčija naš dolgoletni kupec predvsem hojevega medu. Letošnji gozdni med je namreč zelo kakovosten, zato ne bi smelo biti težav pri izvozu. Res pa je, da je v zahodni Evropi zadnja leta zelo velika konkurenca medu iz vzhodnih dežel. Odkupovalci obljubljajo, da bo o pogojih odkupa kaj več znanega konec avgusta. Pojavlja pa se še nov problem in ta utegne za razvoj čebelarstva postati zelo škodljiv. Gre za nižanje cen medu pri čebelarjih na domu. Ponekod so se čebelarji namreč že organizirali in začeli ponujati med doma ali v podjetjih po pretirano nizki ceni, in sicer po 250 SIT za kilogram. To so predvsem čebelarji, ki pridelajo največ akacijevega medu. Ker tega teže prodajo kot gozdnega, skušajo kupce privabiti s ceno. Večina čebelarjev sicer na domu prodaja med po 350 ali 400 SIT (hojev med po 450 SIT), vendar lahko s pojavom takšne konkurence cena medu pri čebelarjih pade. Dolgoročno gledano pa je pretirano razvrednotenje domačega medu lahko čebelarstvu zelo škodljivo, čeprav se bodo omenjeni čebelarji izgovarjali, da ravnajo tržno. Kupci se bodo namreč navadili, da je tudi domači med lahko cenen, zato bodo takšno ceno zahtevali tudi vnaprej, čeprav bo medu manj oziroma bo letina slaba. Izkušeni čebelarji zato ob boljših letinah raje pustijo nekaj medu v zalogi za prihodnje leto, saj se prav lahko zgodi, da paše ne bo ali bo zelo pičla. Zato čebelarje pozivamo, naj ne skušajo na hitro prodati svojega medu po pretirano nizki ceni. Svoj med raje bolje propagirajte, poiščite nove možnosti prodaje, na primer po pošti, kakor to počno francoski čebelarji, ali pa ga skušajte prodati v premičnih trgovinicah na kolesih - kot prodajalci pijač - v turističnih krajih. Z zniževanjem cene bo namreč donosnost vašega čebelarstva slaba, še posebno zdaj, ko se je za več kot 30 odstotkov podražil najpomembnejši repromaterial za čebelarje - sladkor. To je predvsem pomembno za velike in srednje čebelarje, majhne čebelarje pa vse te spremembe prizadenejo precej manj. Člani čebelarskega društva Metlika pa so že sprejeli sklep, da ne bodo prodajali medu za manj kot 5 DEM za kilogram. Pojavili so se namreč že nekateri posamezniki, ki ga prodajajo po 200 SIT za kg. Pri takšni ceni pa že lahko dvomimo o kakovosti medu. Zdaj je tudi čas, da čebele pripravite za zimo. Tisti, ki ste bili na gozdnih pašah, prestavite medene sate v medišča, maticam omogočite zaleganje, gozdni med pa iztočite, da ne bo spomladi griže. Seveda začnite čebele počasi tudi krmiti. Tisti, ki čebele prepozno krmijo z velikimi količinami raztopine, bodo imeli spomladi slabiče. Seveda je zadnji čas, da čebele zdravite proti varozi, če jih še niste. Številni ste si letos pomagali tudi z informacijami o pašah, ki jih je služba za opazovanje in napovedovanje čebelje paše objavljala poleg drugih informacij na telefonski številki (061) 161-335. Služba je po mnenju večine več kot opravičila svoj obstoj, saj bomo tako bogatejši za marsikateri kilogram medu. V pripravi oziroma pred tiskom je tudi že čebelarski koledar za leto 1993. Letos ga bomo pripravili nekoliko prej, da bi ga lahko ponudili tudi širšemu krogu in tako z njim propagirali čebelarstvo in čebelje pridelke. Upamo, da nam bodo pri prodaji pomagala tudi društva in posamezni čebelarji. Urednik, prof. Janez Mihelič ČEBELARJEVA OPRAVILA V SEPTEMBRU PAVLE ZDEŠAR Dnevi so že precej krajši in vsak dan je manj cvetja. V primorju zdaj ohranja toploto morje in noči so tam občutno toplejše kot na celini. Zato matice tam septembra več zalegajo, večja pa je tudi nevarnost močnejšega napada varoze. V višjih predelih je že nevarnost slane in očake lahko pobeli sneg. Sicer pa je september lahko še topel in primeren za pripravo čebel na zimo. Čebelarji se temu prilagodimo in smo veseli zadnjih kapljic medičine in koškov cvetnega prahu. Propolizacija v panjih je zdaj najmočnejša, čebele premeščajo medne zaloge bliže zalegi in si pripravljajo tudi zimsko zalogo cvetnega prahu. Letošnje matice so zalegle ta čas precej več jajčec kot lanske, saj njihovo zaleganje že pojenjuje. Nadaljujemo s počasnim krmljenjem. Vse družine pregledamo in očistimo satnike prizidkov ter pazimo, da so v vseh družinah Čebelar Stane Klopčič iz Male Lašne nad Zlatim poljem je velik ljubitelj čebel. Po napornem delu in ob uspešnem zaključku sezone se takole po domače s harmoniko sprosti ob čebelnjaku. Foto: Pavle Zdešar matice in da vsaj še malo zalegajo. Pozorni smo tudi na preleganje ali na kakšno osirotelo družino. Pazljivo opazujmo, kako se čebele vedejo ob zožanih žrelih. Družina, v kateri so še troti, navadno prelega, ima slabo ali zelo staro matico, pogosto pa je sploh nima. Te družine zato še posebej skrbno pregledamo. V urejenih družinah so čebele trote praviloma pregnale že avgusta, ob prvem občutnem prenehanju paše. Pazimo na ropanje v vseh oblikah. Proti večeru slabe družine združimo s srednjimi, in sicer prek časopisne pole. Prilijemo jim nekoliko več hrane, da se pomirijo in združijo. Slabičev ne pripravljamo za zimo! V celinskem delu obvezno končajmo krmljenje proti koncu septembra, izjemoma v prvi tretjini oktobra, v najtoplejših delih Primorja pa do vseh svetih. Ne priporočam zelo hitrega poznega dopolnjevanja zalog, saj na ta način najbolj postaramo čebele. Zato pa čebele raje nakrmimo več kot manj. Ne pozabimo, da bo spomladi najboljši razvoj prav na »umetni« paši znotraj panja. To bomo dosegli s pravilno razporeditvijo z vilicami narahlo opraskanih satov z zalogo hrane ali medenih satov. Različna so mnenja o tem, kdaj vzeti satje iz medišč in ali zazimiti čebele raje v medišču. Kakor koli že, najpomembneje je, da je hrana prava in pravilno razporejena, kot nekakšna odeja na gruči, ob njej in za njo. To je še posebej pomembno v panjih z visokim satnikom, med katere spadajo tudi AŽ panji. Ta čas damo v panj nekaj odeje, da toplota ne uhaja po nepotrebnem. V raztegljivih panjih z veliko prostornino pa pustimo toliko prostora in satja, kolikor ga čebele zasedajo. Če ste upoštevali navodila v prejšnji in tej številki, boste imeli konec septembra pravšnjo in pravilno razporejeno kakovostno zalogo hrane in močne družine z mladimi čebelami. To velja za obe, pri nas najpogostejši vrsti panjev. Družine v nakladnih panjih naj imajo nekaj več zimske zaloge (15-20 kg), v AŽ panju na 9 satov bo dovolj že 12-15 kg, v širšem in raztegljivem AŽ panju pa od 12-18 kg. Komur se zdi škoda tolikšne zaloge, naj raje čebelari v koših ali kranjičih in samo na roje. Če je pozno začela mediti jelka ali hoja, kakor jo tudi imenujemo, čebele pa smo že prej oskrbeli z zalogo, se ne ustrašimo. Počakajmo na ugodno vreme v prvih dneh oktobra, nato pa ob zalegi previdno odstranimo dva do štiri sate in jih zamenjajmo s temnimi, praznimi sati. V dobrem tednu, dokler je še toplo, dokrmimo čebele z 8-10 litri nekoliko gostejše tople sladkorne raztopine. Enako naredimo, kadar sodimo, da je medila vrba, ali če imamo v zalogi neko Dvomatični sistem v nakladnih panjih se je letos obrestoval. Franjo Pregelj iz Šmartna pri Litiji. Foto: Janez Firm drugo vrsto gozdne mane oziroma za pre-zimitev čebel neprimeren med. Od vseh gozdnih medov je za prezimovanje najnevarnejša vrbova ali hrastova mana. Čisti hojevec je še najmanj škodljiv, pa vendar dovolj, da v celinskem predelu čebele z njim, ne glede na različna mnenja, slabo prezimijo. Najbolje pa je v panjih imeti počasi krmljeno sladkorno zalogo, šetrajev ali ajdov med. Kdor krmi pozno in v hladnejših dneh ter v velikih količinah naenkrat, bo zelo izčrpal čebele, hrana bo prehitro skladiščena, ne dovolj predelana, redka in skisana. BODIMO PONOSNI NA PRISTNI SLOVENSKI MED MILAN MEGLIČ Čebelarji že dolgo časa ugotavljamo, da slovenski kupci ne ločijo pristnega slovenskega medu od uvoženega, manj kakovostnega. Tudi v tujini Slovenija po krivici ni znana po svojem dobrem medu. Da so slovenski čebelarji nekoč predstavljali svetovno velesilo, vedo povečini samo čebelarji, pa še to ne vsi. Zato naj bo naša dolžnost dokazati domačemu človeku in drugemu svetu, da slovenski čebelarski duh pri nas še vedno živi! Povežimo nekdanji svetovni sloves kranjske sivke oziroma Apis mallifere carnica, katere prvotno domovino oziroma razširjenost je v .svoji knjigi »Naturgeschichte der Honigbienen, 1992, nazorno prikazal veliki in znani čebelarski znanstvenik Friedrich Ruttner, z današnjo stvarnostjo in ne glejmo ljubosumno sosedov Avstrijcev, ki so si v zelo kratkem času prav s to čebelo odrezali boljši kos čebelarskega kruha in si ustvarili ugled. Tudi mi lahko Slovenijo - deželo s sončne strani Alp - obogatimo še z enim biserom: s pristnim slovenskim medom (gozdnim, hojevim, akacijevim, cvetličnim, kostanjevim, lipovim itd.)! Vendar, ali sploh imamo pristni slovenski med? Imamo ga, vendar žal le v naših panjih. Takoj ko med iztočimo in z njim napolnimo kozarce, pozabimo na to in ga prodajamo kot manjvredno blago. Še slabše se našemu medu godi, če ga ponudimo v odkup trgovskim podjetjem, ki naš pristni med povečini razvrednotijo. In to ne samo s ceno, ampak predvsem kakovostno. Seveda ne trdim, da ga kemično ali fiziološko spreminjajo. Ne, le vržejo ga v podobne konce kot poceni manjvredni medni sirup, uvožen iz eksotičnih dežel. Mimogrede, tudi tam morajo zdraviti čebele z različnimi zdravili, mi pa morebitnih škodljivih ostankov v medu ne ugotavljamo, saj ne vemo, katere naj sploh iščemo. Za boljše razumevanje članka nekaj primerov iz drugih dežel: V Franciji prodajajo domač akacijev med po še enkrat višji ceni kot uvoženega iz Madžarske. Strogi predpisi trgovcem preprečujejo, da bi madžarski akacijev med prodajali s francosko nalepko za akacijev med. Z analizami namreč točno ugotovijo kraj oziroma območje, na katerem je bil akacijev med nabran. Francoski čebelarji torej s tem nimajo težav. V Nemčiji in Avstriji je med v trgovinah deklariran tako, da kupec ve, kakšen je in od kod izvira. Pri tem za uvožene medove pogosto ne napišejo, iz katere države je, ampak napišejo le »tuj med«. Uvoženi med neznanega izvora prodajajo zelo poceni, pristni avstrijski oziroma pristni nemški med pa je v trgovinah veliko dražji. Še primer, ki sem ga nedavno doživel v veleblagovnici KGM v Beljaku. Na moje vprašanje naključno izbrani avstrijski gospodinji srednjih let, zakaj je kupila pristni avstrijski gozdni med po 119 šilingov za kg namesto uvoženega po samo 29 šilingov za kg, mi je le-ta vljudno pojasnila, da zase kupuje vedno le pristni avstrijski med, ker je najkakovostnejši in najbolj zdrav. Dodala je še, da je pridelava pristnega domačega medu premajhna in da ceni čebelarjevo delo. Seveda obstajajo tudi kupci s plitvejšimi žepi in ti pač morajo kupovati cenejši uvoženi med. Prav ste prebrali, čeprav se to pri nas čudno sliši. Vsak se rad vozi -nekateri se lahko vozijo z mercedesi, drugi pa se morajo voziti tudi z avtobusom. V Avstriji so čebelarji uspeli skupaj s čebelarskim inštitutom doseči priznanje pristnega domačega medu. Predpisi, ki se jih Avstrijci tudi držijo, jasno določajo, kakšen je pristni avstrijski med oziroma pod kakšnimi pogoji domači med v Avstriji dobi ustrezno deklaracijo. Za ugotavljanje pristnosti so norme za kakovost točno določene. Več o teh avstrijskih pravilih lahko preberete v avstrijskem čebelarskem glasilu »Bienenvater«, junij 1993. Požrimo slino in se brez sramu zgledujmo po naših sosedih (čeprav jim je, naj mi oprostijo, naš slavni Janša za časa Marije Terezije solil čebelarsko pamet). Prepričan sem, da nam ne bodo zamerili, saj tudi mi čebelarimo z Apis mellifero carnico. Več odločnosti torej, ustrezne institucije naj stvar resneje vzamejo v svoje roke in naredijo, kar je treba, sicer bo čebelarstvo v Sloveniji še naprej propadalo, za to pa ne bomo krivi samo čebelarji! Šele ko bo to zakonsko urejeno, tako da bo na našem trgu zavladal red in bo kupec osveščen, bo čebelarski pozdrav »Naj medi!« dobil svoj pravi pomen. H BT jBmj/L - skušnje naših čebe larje*|ti Sjg' j < DELO KREPI IN UČI! LOJZE LIČEN Prvi primer: Občinska veterinarska služba mi je naročila, naj pregledam čebele nekega čebelarja na našem območju, saj so sumili, da je njegov čebelnjak okužen s hudo gnilobo čebelje zalege. Pred pregledom me je povabil v svojo pisarno tedanji bakteriolog g. Dinič, vodja laboratorija pri Kmetijskem zavodu Nova Gorica. Zanimalo ga je, kako opravljamo preglede. Čisto na kratko sem mu povedal: »Preglednik mora iti v čebelnjak čist in iz čebelnjaka priti čist. V primeru bolezni pa je treba zaščititi tudi čebelarja.« Tedaj mi je povedal in pokazal nov način odvzema vzorcev, za katere obstaja sum, da so okuženi s hudo gnilobo. Pojasnil mi je, da je treba okuženi sat zaviti v debel papir. Papirje treba razgrniti na čist prostor, nanj varno položiti okuženi sat in ga varno in čisto zaviti. Na ovitek je treba napisati, kaj vsebuje, naslov čebelarja in številko panja. No, končno, sem si rekel, en napredek. Saj je bilo dotedanje izrezovanje 10 x 10 cm okuženega sata zelo zelo nevarno za druge okužbe, posebno če je bil preglednik nedosleden. Pri pregledu sem pri dveh družinah ugotovil običajno okužbo, v panju št. 23 pa sem samo na enem satu našel okuženi dve celici. Bili sta sicer normalno izobčeni, a pokrovčka sta bila temna. Zaradi te razlike sem ju sondiral z iglo. In glej, z iglo sem iz celic prinesel vzorec, za katerega sem sumil, da je okužen s hudo gnilobo. Po navodilu sem zavil vsak sat posebej in vse odnesel v laboratorij. G. Diniča takrat ni bilo v laboratoriju. Prihodnji dan mi je telefoniral in me vprašal, kako to, da sem na enem satu dobil samo dve okuženi celici. Moje pojasnilo po telefonu mu ni zadoščalo, zato me je povabil na pogovor v svojo pisarno. Tam sem mu vse natančno pojasnil. Nato mi je rekel: »Ali veš, da takšen primer še ni opisan v literaturi?« Od tedaj je minilo že več kot dvajset let. G. Diniču sem primer pojasnil takole: Pokrovčka okuženih celic sta bila temna. Bila sta še normalno izbočena, kar je pomenilo, da huda gniloba še ni v zadnjem stadiju. Pokrovčki zdravih celic so mrežasti. Mrežo na pokrovčku sestavljajo zelo zelo majhne odprtinice, ki so pravzapav dihalne pore, prek katerih prihaja zrak do ličinke. Problem nastane, ko se te odprtinice zamašijo, in sicer zaradi izhlapevanja rjavkaste mase, ki nastane ob razpadanju okužene ličinke. Okužena ličinka (žerka) ima bakterije hude gnilobe v prebavilih. Bakterije se zelo hitro razmnožujejo in v tem razmnoževalnem procesu najprej uničijo prebavila ličinke in nato celo ličinko. To je pravzaprav proces razpadanja ličink. Pri razpadanju ličink nastane rjavkasta masa, ki zaradi visoke temperature v panju (približno 34 °C) izhlapeva in zamaši odprtinice pokrovčkov. Od bakterij izčrpane, uničene ličinke padejo na dno celice. Pri tem se naredi vakuum, tako da na dno celice pade tudi pokrovček. To je zadnji stadij hude gnilobe. Drugi primer: Bilo je v začetku novembra, ko matica sicer preneha zalegati. Za neki čebelnjak na našem območju smo sumili, da je okužen s hudo gnilobo. Zato je veterinar pregledal čebele in zares odkril hudo gnilobo. Na tej podlagi je veterinarska inšpekcija izdala odločbo o zapori dovoza čebel na naše območje v trikilometrskem pasu. Bližala se je akacijeva paša. Zapora je še vedno veljala. Predsednik čebelarskega društva Nova Gorica je na mojo pobudo predlagal veterinarski inšpekciji, naj bi preklicala zaporo, saj je obsegala najboljši predel akacijeve paše na našem območju. Pred preklicem zapore me je veterinarska inšpekcija zadolžila, naj pregledam čebelnjak z žariščem gnilobe. Spet sem naletel na zelo zanimiv primer. Ugotovil sem, da je čebelar, lastnik čebelnjaka, novembra uničil tri okužene čebelje družine. Trije panji, v katerih so bile okužene čebelje družine, so bili prazni in nerazkuženi. Pri drugih treh družinah sem ugotovil, da so vse tri normalno zalegale. Med zdravo zalego pa so imele tudi vdrte temne pokrovčke. Vsebina v njih je bila suha. To je bil znak, da je bil čebelnjak pozno jeseni še okužen. Dojilje (jesenske) so si pozimi nekako očistile usta in golšo, saj vemo, da čebelji prebavni trakt uniči spore hude gnilobe. Bakteriološka analiza vzorcev bolnih celic je potrdila hudo gnilobo v vseh treh družinah. Zato je moral čebelar vse tri družine uničiti in panje sanirati (razkužiti). Okužene sate in mrtve čebele sem varno zložil v primerne kartonske škatle in jih tudi varno pripeljal v Tovarno pohištva Meblo. Tam smo jih zažgali v tovarniški peči, ki je gorela noč in dan z visoko temperaturo. Vse druge predmete, ki so ostali v čebelnjaku in za katere sem sumil, da so okuženi, sem dobro pomil z 2-odstotno raztopino lužnega kamna (Na OH). Pri delu sem bil oblečen v obleko iz najlona, tako da sem se lahko ob vsakem najmanjšem dotiku z okuženim predmetom takoj razkužil. Pri tem delu so obvezni gumijasti škornji in gumijaste rokavice. Po končani sanaciji se je treba dobro razkužiti, da človek ne postane bakterionosec. Panje sem ožgal s plinsko spajalko brez poprejšnjega čiščenja prizidkov in propolisa, saj je vse, kar je v okuženem panju, okuženo in mora zgoreti. Ob tem delu je treba obvezno imeti poleg posodo z vodo, če bi morebiti kaj zagorelo. Sanacija žarišča je popolna, ko pred čebelnjakom prekopljemo nekaj metrov zemljišča ali nasujemo čisto zemljo v razdalji 1 do 2 metra. IZREZOVANJE TROTOVINE? MILAN MEGLIČ Učili so nas, da je izrezovanje trotovine eden izmed ukrepov za preprečevanje rojenja. Nekateri so ta kruti postopek imenovali »puščanje krvi«. V novejšem času priporočajo izrezovanje trotovine tudi kot enega izmed naravnih ukrepov pri uničevanju varoe. Danes, po mojih izkušnjah, s »puščanjem krvi« ni treba več povzročati nepotreb- nega stresa v čebelji družini. Res je, da s klasičnim izrezovanjem trotovine mečemo dragocene tolarje skozi okno, ker: 1. rojenje lahko preprečujemo oziroma obvladujemo z drugačnimi, današnjemu času in moderni tehnologiji prirejenimi ukrepi; 2. kaže, da bomo varozo lahko obvladovali z zdaj že uveljavljenimi zdravili (npr. fluvalinatnimi ploščicami). Strogi predpisi o higienski, fiziološki in kemični neoporečnosti medu v razvitih zahodnih državah ne omenjajo morebitnih negativnih posledic uporabe teh zdravil. Zavedajmo se, da smo se samo z enkratnim izrezovanjem pokrite trotovine iz gradil-nika ali zato prirejenega satnika odpovedali najmanj 3 kg medu ali skoraj 1 satu čebelje zalege. Sodim, da je bilo to brez potrebe (čeprav smo z morebitnim vračanjem iztisnjenega soka iz trotovske zalege čebelam vrnili nekaj njihove energije in pridobili pri tem tudi nekaj voska). Navzočnost trotov v čebelji družini v določenem obdobju je povsem normalna, torej je NARAVNI ZAKON. Da bi življenjske razmere čebelje družine čim bolj približali sto tisoč let ustaljenemu bioritmu, trotovine ne izrezujemo več. Prepričan sem, da je čebelja družina brez trotov delovni invalid z omejenimi zmožnostmi nabiranja nektarja, cvetnega prahu in graditve satja ter drugih aktivnosti. Namesto izrezovanja trotovine v svoji praksi raje dodajam več satnic. S tem pospešeno obnavljam satje, kar je zelo pomembno za zdravje čebel, in dajem čebelam v sicer utesnjenem AŽ panju možnost za sproščanje energije v čebelarjevo korist. BOR (Pinus s.L) IVAN KRAJNC Bor je več deset metrov visoko drevo, njegov les pa je zelo kakovosten za obdelavo in kurjavo. Njegova glavna korenina prodre globoko v zemljo. Mlada stebla in veje imajo rdečkasto lubje, ki pozneje porjavi. Veje se sčasoma razširijo kot dežnik. Sivozelene, 5-6 cm dolge iglice so v parih (po dve na enem kratkem poganjku). Cveti so enospolni. Ženski cveti so v socvetjih, pozneje pa se razvijejo v storž. Vonj in okus sta smolnata in spominjata na terpentin. Cveti maja, dozoreva oktobra prihodnje leto, seme pa izpade tretje leto spomladi. Rdečli bor je razširjen po vsej Evropi, največkrat kar v strnjenih sestojih. Poznamo več vrst bora. To drevo najbolj uspeva na peščenih ravninah. Moški cveti - mačice so grozdasto nanizani pri zasnovi daljše vejice. Bor cveti maja, nekatere vrste v prvi, druge pa v drugi polovici, tako da imajo čebele pašo ves mesec. Daje obilo cvetnega prahu in nekaj nektarja. Ob ugodnem vremenu, in če so izpolnjeni tudi drugi pogoji, potrebni za medenje, se na boru pojavi bogata borova mana. Z bora dobivamo obilo borove smole. Z destilacijo iglic in drobnih vejic v gozdnih predelih pridobivajo tudi eterično olje, ki ga rabijo v zdravilstvu in industriji. Med je zelo cenjen, kot sicer vsi gozdni medovi. Na boru živijo vsaj štiri vrste lubnih ušic (lahnid), proizvajalk mane, ki jo čebele pridno nabirajo. Kaparjev (lekanij) na boru ni. Čebele nabirajo mano na boru maja, junija in septembra. Borova mana se v satju ne strjuje, če ji ni primešana mana z mecesna. Ta se strjuje v tako imenovani cementni med, torej v med, ki ga ne moremo iztočiti. Med je prijetnega okusa in le počasi kristalizira. Samice ušic odlagajo jajčeca oktobra, praviloma na spodnjo stran borovih iglic. Jajčeca kasneje počrnijo, v začetku pa so svetlo rumene barve. Zarodnice spomladi sesajo najprej na iglicah, pozneje pa na eno do dve leti starih vejicah. Ob ugodnem toplem vremenu včasih že ob koncu aprila opazimo krilate samice (navadno je to maja), ki se razširijo na mlade poganjke. Prek leta se prehodna oblika ušic zadržuje na iglicah bora. Medenje na boru še ni dovolj raziskano, vendar domnevajo, da je zaradi razširjenosti bora v Sloveniji precej tudi borove mane. Dobro bi bilo, če bi služba za napovedovanje medenja v svoj program vključila tudi bor. Bor uporabljamo v zdravilstvu podobno kot druge iglavce. Zdravilnost posameznih delov pa je pri boru nekoliko večja. Bor je bil že od nekdaj cenjen kot zelo dobra zdravilna rastlina. Bori s Himalaje so bili zaradi svojih zdravilnih učinkov že pred 5.000 leti znani v vzhodnoazijskem ljudskem zdravilstvu. Na Kitajskem zadimijo z borovimi iglicami prostor, v katerem je kdo umrl, češ da vonj po boru privablja pokojnika nazaj v dom in da bo tako ostal med njimi. Iz smole, pomešane z zelmi, so pripravljali in še danes pripravljajo zdravilna mazila, iz majhnih zelenih storžkov pa kuhajo čaje za čiščenje krvi. Kot pri vseh iglavcih je tudi pri boru najbolj cenjeno eterično olje. Bor da več olja kakor drugi iglavci, najbolj bogato ga je ruševje. V olju so feolandren, kadinen in pinen. V iglicah so znatne količine C vitamina, vendar je njihova količina pri različnih vrstah različna, odvisna pa je tudi od rastišča, od starosti, od letnega časa nabiranja in od velikosti delcev iglic. Spomladi -aprila ali maja - nabrane iglice imajo zelo veliko vitamina C. Iz iglic, ki smo jih tik pred kuhanjem čaja samo razpolovili, dobimo kakih 60 odstotkov, iz drobneje razrezanih pa do 80 odstotkov več vitamina C kakor iz celih. Iglice uporabljamo čim bolj sveže I Vitamin se med sušenjem večinoma izgubi. Iglice, shranjene več kot eno leto, so povsem brez vrednosti. Iz borovcev pridobimo tudi največ smole in terpentina, zdravilnost smole pa je pri vseh iglavcih enaka. Bor in drugi iglavci niso pomembni le z gospodarskega vidika, ampak tudi za zdravilstvo, saj so vsestransko uporabni. Iz mladih iglic in vršičkov pripravljajo preliv (poparimo z vrelo vodo in pustimo stati 5 do 10 minut). Najbolje je, če tak čaj sladimo z medom, pijemo pa ga pri nadležnem kašlju, katarju in gripoznih znakih. Radi ga uporabljajo tudi pri katarju mehurja in za čiščenje krvi. Ce pijemo zelo topel čaj v postelji, se spotimo. Dober učinek ima pri spomladanski utrujenosti, ki nastane zaradi pomanjkanja vitamina C. Tedaj, ko v naravi ni sveže zelenjave, brstijo vršički iglavcev. Z njimi lahko preženemo spomladansko utrujenost, če redno pijemo čaj iz borovih vršičkov. Na ta način ozdravimo tudi krvavitve iz dlesni in skorbut. Za skodelico vode je potrebno 1 do 2 čajni žlički borovih vršičkov. Najbolje je, če čaj sladimo z medom. Velikega pomena za zdravilstvo je terpen-tinovo olje. To olje draži, in če ga damo na nepoškodovano kožo, lahko zboljša njeno prekrvljenost, lahko pa povzroči celo vnetje in mehurje. Zato ga uporabljajo za izboljšanje prekrvitve kože. Ker učinkuje tudi v globino, uporabljajo vtirala s terpentinovim oljem pri bolečem kroničnem mišičnem revmatizmu, vnetju sklepov in kit ter pri kožnih oteklinah, ki nastanejo zaradi zastoja. Ter-pentinovo olje pa ni uporabno za odstranjevanje mehurjev. Če pride terpentin pod kožo, tkivo razpade in pojavi se vnetje. Pripravke za uživanje, ki vsebujejo ter-pentinovo olje, uporabljajo pri različnih boleznih, vendar jih tukaj ne bi navajal. V ljudskem zdravilstvu ima bor vidno mesto. Tako zgodaj spomladi nabrane borove vršičke posušijo na zmerni toploti. Hraniti se smejo največ eno leto. Preliv iz enega dela vršičkov in desetih delov vode, oslajen z medom, je čaj za zastarane katarje dihal, za hripavost, za kašelj, uporabljajo ga tudi za vdihavanje pri parnih kopelih. Zavrelek iz posušenih vršičkov je lahko tudi dodatek kopeli. Gozdni sirup naredimo tako, da skuhamo 2 kg svežih borovih vršičkov v 9 litrih vode; pokrito naj stoji 2 dni. Nato precedimo skozi platnen prtič in ožmemo. Tekočini zatem dodamo 1 kg sladkorja in 1/2 kg medu, lahko jo še enkrat segrejemo in toplo napolnimo v kozarce ter zavežemo. Vršičke nabiramo le ob sončnih dnevih. Sirup je dobro zdravilo pri prehladih - v tem primeru ga pijemo dvakrat na dan. Dele kože, na katerih se pojavljajo lišaji, natremo s pravim borovim ekstraktom ter pustimo, da izvleček otrdi. Šele prihodnji dan premaz izmijemo. Tisti, ki jih mučita revmatizem ali protin, naj spomladi nekaj dni uživa napitek, skuhan iz 30 g svežih borovih vršičkov v 1 litru mleka. Stoji naj četrt ure, nato ga precedimo in čez dan po požirkih popijemo. Za zdravljenje žolčnih kamnov: 5 g sveže, pravkar izcejene borove raztopine smole v 20 g etra; enkrat na dan zaužijemo 5 do 10 kapljic na sladkorju ali koščku kruha. Kakor vidite dragi čebelarji, je bor za čebelarje in vsakega človeka zelo koristna rastlina. olezni čebel swwwt «e (M -^8881fottafc v afiflSfiBISaakA MOŽNOSTI ZA ZATIRANJE POAPNELE ZALEGE dr. R. MOOSBECKHOFER in ERNST HČITTINGER, avstrijski inštitut za čebelarstvo Poapnela zalega je nalezljiva bolezen zalege, ki jo povzroča parazitska glivica Ascosphaera Apis. Čebele obolijo po zaužitju trosov te glivice. Ker se v Avstriji v zadnjih letih ta bolezen precej širi, je zelo pomembno pospešeno raziskovanje zaščitnih ukrepov kot tudi načinov zdravljenja. V Avstriji zdaj ni dovoljenega sredstva za zdravljenje poapnele zalege. Tudi v drugih deželah že nekaj časa brez večjih uspehov iščejo učinkovito sredstvo, ki bi delovalo brez stranskih učinkov. Posebno pozornost pa namenjajo raziskavam tistih postopkov zdravljenja, ki bi brez uporabe zdravil zmanjševali možnosti obolenja in bili hkrati izvedljivi za vsakega čebelarja. V okviru raziskav tako preučujejo tudi t.i. postopek umetnega rojenja. Raziskujejo, ali je s tem mogoče zdravljenje obolelih družin in kako dolgo je mogoče dokazovati uspešnost takšnega zdravljenja. Raziskavo je opravil avstrijski čebelarski inštitut. Leta 1991 so zaradi izbruha poapnele zalege 73 družinam odstranili matice. Med samo pašo kot tudi po njej so iz njih ustvarili 91 umetnih rojev, ki sojih namestili v srednje stene panjev, in jim dodali mlade matice. Do jeseni 1992 so umetne roje skrbno opazovali. Opazili so pojav znamenj poapnele zalege. Čebeljo družino obravnavamo kot obolelo, kadar na tleh oziroma na priletni polici opazimo ličinke, družine z Ascosphaero apis. Leta 1992 so strokovnjaki zbrali 36 vzorcev okuženih ličink ter delov satov z več območij (Spod. Avstrija, Dunaj, Štajerska) in jih prenesli v pripravljeno stojišče. V razvojni dobi bolezni so pri temperaturi 35°C opazovali oblikovanje plodu oziroma hkratno napredovanje okužbe, s tem pa so želeli identificirati povzročitelja poapnele zalege. Pri 21 do 36 vzorcih (58,3 odstotka) se je poapnela zalega tudi zares pojavila. Pri večini vzorcev se je razvijal zlasti povzročitelj. To pa je bila predvsem posledica stanja in porekla ličink (starost, izsušenost). Poleg poapnele zalege so se razvile tudi kolonije bakterij (npr. Bacillus Alvei), ki se pojavljajo skupaj s hudo gnilobo čebelje zalege ali njeno blažjo obliko (mešičkasta zalega). Pri 15 do 36 vzorcih pa se povzročitelj ni razvil, in sicer najverjetneje zato, ker so bile v kulturi le oblike enega spola, Ascosphaera Apis pa je dvospolna. Ko so primerjali stopnjo obolelosti tistih čebeljih družin, pri katerih niso bili opravili umetnega rojenja, s tistimi, pri katerih so umetno rojenje izvedli, so ugotovili, da je stopnja obolelosti pri prvih ostala nespremenjena. Ko pa so med seboj primerjali čebelje družine, iz katerih so ustvarili umetne roje, so ugotovili, da se pri umetnih rojih iz obolelih družin po enem letu pri dvakrat več umetnih rojih vnovič pojavijo Močna poapnela zalega precej zmanjša živalnost čebel in s tem tudi donos. znamenja bolezni kot pri umetnih rojih iz neobolelih čebeljih družin. Vendar pa se znamenja bolezni pri isti čebelji družini iz leta v leto lahko spreminjajo. Raziskovali so tudi, kako ustvarjanje umetnih rojev vpliva na pridelek medu. Ugotovili so, da so obolele čebelje družine, pri katerih niso spodbudili umetnega rojenja, nabrale 20 odstotkov manj od povprečja. Zdrave čebelje družine (tudi pri njih niso opravili umetnega rojenja) pa so pridelale 8 odstotkov več od povprečja. Čebelje družine, pri katerih so umetno spodbudili rojenje, so pridelale 97 odstotkov povprečja, zdrave pa 105 odstotka povprečja. Pojav bolezenskih znamenj je zelo odvisen tudi od drugih dejavnikov, npr. kraja vira, vrste, dedne zasnove, načina dela posameznega čebelarja, načina razmnoževanja, vremenskih razmer itd. Kljub drugim vplivom na razvoj bolezni pa se je pokazalo, da je ustvarjanje umetnih rojev eden najprimernejših takojšnjih ukepov ob pojavu bolezni, poleg tega pa ob tem ni potrebna uporaba kemoterapevtskih sredstev. Zanimivo je, da se pri približno 77 odstotkih umetnih rojev, ustvarjenih iz obolelih družin, tudi po enem letu niso pokazala znamenja poapnele zalege. Zato je priporočljivo, da obolele čebelje družine razmnožujemo samo z umetnimi roji. Zaradi boljšega zdravstvenega stanja čebele naberejo tudi več medu, zato so stroški tega ukrepa kmalu povrnjeni. . _. . K ‘ Iz Bienenvater 5/93 Prevedla in priredila: Mateja Leskovar NEKAJ O UPORABI BAYVAROLA dr. vet. med. STANE KRAJNC - Veterinarski zavod p.o. Maribor Veterinarska svetovalna služba V šesti številki Slovenskega čebelarja sem v članku prof. Miheliča (poročilo o 42. redni letni skupščini ZČD Slovenija) opazil nekaj netočnih izjav nekaterih delegatov in »informacij« delegatov o uporabi bayvarola pri zatiranju varoze. To me je spodbudilo k pisanju tega članka, saj želim slovenske čebelarje opozoriti na napačno uporabo bayvarola in na nejasnosti v zvezi s tem. Maja letos me je v Leverbusen v Nemčijo povabilo podjetje Bayer, ki proizvaja omenjeno sredstvo. Imel sem priložnost obiskati center za zaščito rastlin v Monheimu, nedaleč od Leverhu-sna, kjer je tudi veterinarski raziskovalni center. Tam me je sprejel gospod Klemens Krieger, ki dela na področju zdravstvenega varstva čebel. V izčrpnem pogovoru sva izmenjala izkušnje in se pogovorila o problematiki čebeljih bolezni pri nas in v Nemčiji. Seznanil me je z načinom zatiranja varoze pri njih. Že nekaj let uporabljajo čebelarji v Nemčiji za ugotavljanje in za zatiranje varoze perizin. Poznajo ga tudi nekateri naši čebelarji, čeprav v Sloveniji ni registriran. Izkušnje z njim v Nemčiji so odlične, saj se čebelarji strogo držijo navo- dila o uporabi in tudi sicer zatirajo zajedavce »vsi« čebelarji - to pa je pri zatiranju varoze poglavitno. To je vsekakor stvar discipline in zavesti čebelarjev. Zato se pri varoi še ni pojavila odpornost do tega zdravila, čeprav ga uporabljamo že nekaj let. Gospoda Kriegerja sem vprašal, zakaj ne uporabljajo bayvarola, saj je po lastnosti in ceni veliko boljši kot perizin. Ob tem sem ga vprašal tudi, kaj je z registracijo tega sredstva. Odgovoril mi je, da je bil registriran še v Vzhodni Nemčiji. Po združitvi naj bi registracija veljala tudi v Zahodni Nemčiji, ker pa si firma Bayer ne dovoli očitka, da je poceni dosegla registracijo, je postopek začela znova. Postopek bo končan letos, tako da bodo bayvarol uporabljali že jeseni oziroma prihodnje leto. Pokazal mi je rezultate raziskav z bayvarolom, ki so več kot odlični, hkrati pa je poudaril, da je to sredstvo namenjeno izključno za zatiranje varoze, zato ga ne bodo uporabljali pri zaščiti rastlin in se jim ni treba bati rezistence. Sredstvo je sicer že registrirano v večini evropskih držav in tudi drugod po svetu, pa tudi v Sloveniji. Gospod Krieger me je seznanil tudi s problematiko drugih bolezni, vendar je teh zelo malo. Poapnele zalege skorajda ne zasledijo, vsaj v večjem obsegu ne. Po mojem prepričanju je to posledica pravilnega zatiranja varoze. Pri nas na žalost ni tako. Imeli smo že nekaj kakovostnih in učinkovitih zdravil proti varozi, vendar so zaradi nediscipline in malomarnosti nekaterih čebelarjev postala neučinkovita. Po informacijah s terena se lahko bojimo, da se bo enako zgodilo tudi z bayvarolom. Nekateri čebelarji »varčujejo« in vstavljajo premajhne doze (npr. samo dva traka na družino v 10-satarju), v čebelji družini pa jih puščajo kar več mesecev (vso zimo). Razumljivo, da mora pri takšni nestrokovni uporabi priti do odpornosti in do neučinkovitosti sredstva. Očitki zaradi neuspešnega zdravljenja in problemov, ki se pojavljajo hkrati z varozo, pa letijo na veterinarsko službo, ki je pri tem najmanj kriva. Naloga veterinarske slu- žbe je, da pomga organizirati enotno in hkratno zatiranje varoze, enega poglavitnih krivcev za pojavljanje drugih bolezni, na posameznih območjih Slovenije. To pomeni, da je treba varozo zatirati na območju preletne razdalje čebel v določenem krogu hkrati in da je treba zdraviti vsako čebeljo družino. Sicer bomo že kmalu ugotovili, da je tudi bayvarol neučinkovit. Letos je ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo želelo pomagati čebelarjem pri zatiranju čebeljih bolezni z nakupom bayva-rola (16.000 doz), ki ga je veterinarsko svetovalna služba razdelila po ključu, opisanem v 4. številki Slovenskega čebelarja. Pri tem smo ugotovili, da so bili čebelarji v nekaterih delih Slovenije zelo kooperativni, drugod pa spet ni bilo pravega odziva. Spodaj si lahko ogledate specifikacijo razdelitve bayvarola. Naj medi! SPECIFIKACIJA RAZDELITVE BAYVAROLA Število čebelarstev v Sloveniji (50 % po številu čebelarstev) 146.512 = 100% MURSKA SOBOTA 16.167 11,04 % 883 GORENJSKA 15.300 10,45% 836 LJUBLJANA 34.018 23,12% 1.857 DOLENJSKA 22.041 15,05% 1.204 PRIMORSKA 22.907 15,63% 1.250 MARIBOR 22.171 15,12% 1.210 CELJE 13.908 9,50 % 760 Skupaj 146.512 100,00% 8.000 NAROČILA: 30.884 100,00% MURSKA SOBOTA 2.834 9,18% 734 GORENJSKA 150 0,49 % 39 LJUBLJANA 4.436 14,37% 1.150 DOLENJSKA 7.613 24,64 % 1.971 PRIMORSKA 681 2,21 % 177 MARIBOR 10.214 33,06 % 2.645 CELJE 4.950 16,05% 1.284 Skupaj 30.881 100,00% 8.000 Specifikacija Po družini Po naročilu Skupaj MURSKA SOBOTA 883 734 1.617 GORENJSKA 836 39 875 LJUBLJANA 1.857 1.160 3.007 DOLENJSKA 1.204 1.971 3.175 PRIMORSKA 1.250 177 1.427 MARIBOR 1.210 2.645 3.885 CELJE 760 1.284 2.044 Skupaj 8.000 8.000 16.000 Direktor: dr. vet. med. Stane Krajnc Hz tu ■snnnnnnnnnni tuje literi KRIŽANJE PRI VZREJI ČEBEL - DA ALI NE? Ch. Boigenzahn, Čebelarski inštitut (oddelek za vzrejo čebel) Klosterneuburg, Lunz am See, Avstrija Kmetijstva, predvsem pri gojenju rastlin in vzreji živali, si dandanes pravzaprav ne moremo več predstavljati brez križanja. Prav zaradi križanja se je namreč povečala kmetijska pridelava. V čebelarstvu pa se v zvezi z njim vedno znova pojavljajo dvomi. Marsikateri čebelar pričakuje od križanih čebel čudeže, strokovnjaki pa dvomijo o koristnosti križanja čebel. Kakšno pa je resnično stanje ? Da je križanje, preprosto povedano, parjenje posameznikov različnih vrst oziroma ras iste skupine živali, verjetno ve vsak. Prav tako nam je jasen namen tega početja: na podlagi izbire razviti živalske vrste z najboljšimi lastnostmi oziroma toliko razviti specifične lastnosti neke živalske ali rastlinske vrste, da je pridelek čim večji. Pozitivni učinek križanja imenujemo efekt heterosis, negativni učinek pa incestna depresija. Poznamo dva načina križanja živali: - nekontinuirani (dve, tri ali štirismerno križanje) - njegovi produkti niso namenjeni nadaljnji vzreji, temveč prodaji, in - kontinuirani - njegove produkte (predvsem ženskega spola) vzrejajo naprej oziroma ohranjajo kot novo vrsto (npr. rotacijsko križanje). Predvsem zadnji način križanja pa je zanimiv za čebelarstvo. Na tem področju je bilo opravljenih že veliko poskusov, rezultat le-teh pa so vedno nove vrste čebel. Kljub testiranju le-te ostajajo nepriljubljene, saj jih je zaradi povsem tehničnih razlogov težavno ohraniti kot čisto vrsto, katere lastnosti bi bile predvidljive oziroma katerih novo pridobljene lastnosti bi lahko izrabljali naprej. Novih vrst, ki se zdaj pojavljajo na trgu, skorajda ne moremo obravnavati kot rezultate križanja v smislu moderne vzreje živali, saj heterosis kot pozitivnega rezultata oziroma namena križanja ne moremo izkoriščati načrtno ali kontrolirano. Nove vrste čebel prinašajo s seboj tudi slabe strani. Samo križanje je precej drag postopek, za povprečnega čebelarja pa tudi precej tvegan. Nove vrste niso prilagojene zdajšnjim vremenskim razmeram, prav tako pa tudi ne načinu razmnoževanja. Velikokrat se tudi zgodi, da so križane vrste čebel bolj napadalne. Dosedanje primerjave križanih vrst čebel s »čistokrvnimi« nam kažejo razmeroma objektivno sliko stanja, to pa govori v prid »čistokrvnim«. Kaj pa kaže za prihodnost čebelarstva ? Oglejmo si oba načina križanja: - Križanje med različnimi vrstami čebel zaradi nenačrtnega preizkušanja oziroma neselektivne izbire za čebelarstvo nima nobenega smisla. Lahko bi celo trdili, da je takšno početje neodgovorno do čebelarjev, ki sami ne vzrejajo čebel, temveč jih kupujejo. Neki nemški časopis ga celo označuje kot »genetsko onesnaževanje« okolja. - Križanju v sami vrsti (primer: kranjske čebele) bi morali v prihodnosti nameniti več prostora in časa, saj s tem v nobenem primeru ne bi škodovali čebelarstvu nasploh. Pot do uspeha pa je še dolga. Koeficient neuspelih poskusov oziroma pojava incestne depresije križanja v vrsti sami (primer: kranjske čebele) je od 57 do 25 odstotkov. Za uspešno križanje namreč potrebujemo popolnoma nesorodne (izolirane) vire kranjskih čebel, zato bi jih morali vzrejati kot podlago. Vsak rezultat križanja je treba nadzirati glede na možnosti kombiniranja že križanih čebel, saj vsaka kombinacija še ne prinaša ugodnega efekta heterosis. Prvi pogoj za križanje čebel v vrsti sami je dokaj veliko število čebeljih družin z dovolj velikim prostorom. Le tako je namreč mogoče ohraniti »čistokrvne« rodove brez incestnih pojavov. Ti rodovi so predvsem območne sub-populacije (ekotipi) kranjskih čebel. Veliko prostora potrebujemo tudi zaradi nadzora nad novimi možnostmi kombiniranja različnih rodov čebel. Opisano početje bo, oziroma je ena izmed poglavitnih dejavnosti in nalog ACA (Austrian Carnice Association - Avstrijska zveza čebelarjev), o kateri smo že pisali. Vendar pa bo na tem področju potrebno najti odgovore še na marsikatero znanstveno vprašanje. . _. . v ' Iz Bienenvater 5/93 Prevedla in priredila: Mateja Leskovar MED, SLADKA DOBROTA IZ NARAVNE LEKARNE ANNE BAHRS Odkritja kosov jantarja, v katerih so z želom oborožene žuželke, dokazujejo, da so predhodnice današnjih čebel že pred 30 milijoni let plesale pod iglavci, preden jih je zalila z dreves kapljajoča smola. Človek pa je na tem planetu precej mlajši gost. Prav gotovo je bilo satovje divjih čebel že od nekdaj prava poslastica. Odkrivanje satovja v skalnih razpokah in votlih drevesih je zahtevalo zelo pogumnega lovca, saj ni bilo prav preprosto premagati rojev čebel, ki so branile svoj dom. Včasih pa je bilo treba prelisičiti tudi rjavega medveda, prav gotovo največjega tekmeca človeku pri zbiranju medu. O uživanju slastnega medu poročajo v vseh obdobjih in v vseh kulturah človeške zgodovine. Ne poročajo pa samo o njegovem izrednem okusu, temveč tudi o njegovi skrivnostni moči. V Mezopotamiji, v raju med Evfratom in Tigrisom, so v 3. stol. pred našim štetjem našli glinasto ploščo z napisom neke ljubezenske pesmi, katere refren se glasi: »Velika je tvoja lepota, sladka kot med.« Na neki drugi plošči iz tega časa pa je mogoče prebrati tudi o zdravljenju ran s pomočjo medu. Po grškem verovanju je Thebe, boginja večne mladosti, olimpijcem dajala nektarjev napitek (ambrozijo), da so (p)ostali nesmrtni. Želja po dobrem počutju in večnem življenju oziroma vnovičnem rojstvu je izražena v sagah in mitih različnih ljudstev. V njih pridne čebele nastopajo kot božji sli, medu pa pripisujejo posebne življenjske in zdravilne sposobnosti. Zato so čebelje satovje uporabljali za veliko različnih namenov. Uporabljali so ga kot darilo za bogove, kot zdravilo za bolne in kot užitek za bogate. V starem Egiptu so v grobnice faraonov postavljali z voskom zaprte posode, napolnjene z medom, ki naj bi bil popotnica mrtvim na njihovem dolgem popotovanju. Ko so ga po 4000 letih odprli, je bil še vedno užiten. Leta 1530 pr. n. št. so nastali recepti (Papyrus Ebers), ki med hvalijo kot sečno odvajalo, kot sredstvo za okrepitev organizma, za zdravljenje oči in ran ter kot sredstvo za zdravljenje želodca. Neka starogrška legenda pravi, da so Platona v zibelki obletavale čebele in mu spečemu v odprtih ustih zgradile satovje. Prav zato naj bi bil Platon tako moder in dober govornik. Modreci Pitagorove šole so se hranili samo s kruhom in medom in so menda zato doživeli zelo visoko starost. Med so namreč tesno povezovali z duhovnostjo, onstranstvom in božjim. Luka poroča v Novi zavezi (24/42, 43) o dokazu življenja, ki gaje Jezus podal svojim nejevernim mladcem: »In pred njega so položili kos pečene ribe in med. In vzel jih je in jedel pred njihovimi očmi.« Sladko čebelje satovje je Arabcem rajska dobrota, odkar je Mohamed v svojem nauku ljudem priporočil: »Jej med, sin moj, saj ni le dobra hrana, temveč tudi sredstvo proti marsikateri bolezni!« Tudi v haremu nikoli ni smelo manjkati medu, kajti med, zaužit skupaj z ribjimi jedmi, naj bi povečeval slo ter moškost. Po izročilu germanske mitologije je Odin, bog vetra, vojne in mrtvih, dobil svojo življenjsko moč in drznost prav s pitjem medenega napitka, ki je kot rosa kapljal z weltskega Yggradsila. Germani so sicer poznali omamnost zavretega medu, vendar je njegov nastanek (proces vretja) zanje ostal uganka, zato so ga imeli za del božje pojedine. V Wallhali, germanskem svetu mrtvih, so z medico krepili mrtve junake. Nordijci so svoje ozemeljske zmage praznovali s penečim medenim napitkom. Čebele so torej častili tudi zaradi zdravilne moči njihovega pridelka - medu, to pa je bila za radovedne raziskovalce njihovega vedenja oziroma načina življenja še večja spodbuda. Sladek zdravilni učinek pa je povečeval tudi lakoto oziroma željo po (zemeljski) moči. Pri Germanih se je kot prva oblika davka pojavila t.i. »medovina«. Po pokristjanjenju pa je k plačilu davka sodil tudi vosek, saj ga je cerkev zelo potrebovala za izdelavo sveč, potrebnih pri krščanskih obredih. V tistih časih so se s čebelarstvom lahko ukvarjali le moški, saj so ženske zaradi »mesečnega čiščenja« veljale za »nečiste«. Takšne miselnosti smo se danes na srečo rešili. Medicina, utemeljena na znanstvenih dognanjih, pa je ugotovila, da med vsebuje sestavine, ki krepijo srce, varujejo jetra ter ledvica in pospešujejo izločanje vode. Poleg tega med osvobaja pljuča in bronhije, saj razkraja odvečno sluz. V zadnjem času pa so ugotovili, da bi med, pomešan z nektarjem, lahko pomagal številnim ljudem, alergičnim na cvetni prah. V Angliji že od nekdaj velja, da med pomaga pri ljubezenskih težavah, o čemer pa Hipokrat, stari oče medicine, ni zapisal ničesar. Omenjal je le stari dobri uspavalni napitek, v veljavi še danes - mleko z medom. Čebele so torej del naravne lekarne, saj krepijo naš krvni obtok in živčni sistem. A ne samo to! Kot zdravilo je med vsem dostopen brez recepta. Z medom izboljšamo okus marsikateri jedi, saj nam njegov značilni okus prija bolj kot kar koli drugega. Le diabetiki, teh pa žal ni tako malo, morajo za nasvet glede uživanja tega okusnega čebeljega pridelka povprašati svojega zdravnika. »Die Biene«, št. 12/1992. Prevedla in priredila: Mateja Leskovar ČEBELA - ŽLAHTNA SPREMLJEVALKA SLOVENSKE KULTURE mag. MARIJA STANONIK Tudi redovni sobrat Tobija Lionellija -Janeza Svetokriškega (že ime pove, da je bil doma iz Vipavskega križa) Mihael Kram-mer-Rogerij Ljubljanski (1667-1728), torej iz Ljubljane, se je za primerjavo sem in tja zatekel v svojih pridigah po pomoč k »čebelicam». Ko nasprotuje napovedovanju prihodnosti iz črt na roki, pravi: »... barknem (= vržem, brcnem - op. M.S.) to prekleto humšt (= kunšt, spretnost - op. M.S.) od sebe: vener na tako vižo, kakor ta čebelica, katera iz ene strupene rože, iz eniga škodliviga cvejtja uzame za se nekolku nuca; taku jest ostanem per te kumšte, inu pogledam na vaše roke, de vam povejm, ali: boste ziher, ali: na ziher stali pred Bugam:.. ,«20 V pridigi o svetem Bernardu, ki ga kot zavetnika časte čebelarji in voskarji,21 je pater Rogerij kot moto zapisal: »Čudna inu ena nebeška čebela, /Bil je Bernard, poln dobriga dela,/ Inu usih čednosti.«22 Avtor nato nadaljuje, kako omenjenega svetnika nek-teri primerjajo lepi rdeči gartroži, drugi beli liliji, angelcu ali vrtecu. »Ali jest bodem donas vunkej spustil eno čebelico, katera bode iz leteh rožic ta med vunkej serkala. Ali katera je leta čebelica? je donašni S. Bernard, kateri prou bode imenovan leta medeni Dohtar. Leta je tajsta čebelica, od katere je že zdaunej naprej govoril ta modri Syrah: Slaba, med tem, kar leta, je ta čebela: inu začetik te sladkusti ima nje sad. Kaj pak za ena čebelica je bil S. Bernard, inu kaku je on ta med teh čednosti zbiral, bodem donas izkazal.«23 ... Ali poslušajte: kaku še dalej je flisek (= pridno -op. M.S.) med zbirala ta donašna čebela S. Bernardus... Če u tim verte je on zagledal kaku ternje; taku si on zamislil je na ternovo krono: če on je pogledal na enu drevu, taku se je spoumnil na križ,... Čudna inu ena nebeška čebela, bil je Bernard, poln dobriga dela, inu usih čednosti. Prepirajo se med sabo ti Filozofi, inu Naturalisti, aku te čebele ta med zbirajo že sturjen s tih rožic, inu s cvetja, ali pak tajstiga sture one v sebi popolnoma. Aristoteles mejni, de tajstiga zbirajo čebele že sturjen med. Plinius pak, inu Dioscorides menjo, de one sesajo eno sladko rožo, iz katere potler ta med sture. Ta čebela ima veči glas, kakor truplu. Taku ušafan je bil tudi S. Bernardus, ta nebeška čebela; njega truplu, inu život je bilu ene slabe postave, za volo velikih postou, inu ojstre pokure, katerim udan je bil S. Bernardus: ali štima njegova imela je en velik glas inu ajfer... Te čebele so ene susebnu gorke, inu uroče nature. Takišen je bil tudi Bernardus, ta nebeška čebela, zakaj njega serce go-relu je naizrečenu u lubezni prutje Kristusu ... Tukaj je pokazal Bernardus, kaj za ena goreča u božji lubezni čebela bii je on na zemli. Ta čebela je tudi lahke nature. Za volo tega pravi Cornelius ona uselej ima en kamenčik per sebi, de njo vejter na uzame... Taku je Bernardus ta lahka nebeška čebela, nosil ta kamenčik te pohleušine per sebi: inu za tega volo ni ga mogil uzeti ta vejter te preu-zetnosti. Bug hotil, de bi mi tudi, po exemplu te donašne nebeške čebele se taku zaderžali. Ena mertva čebela, kadar se poškrofi z jesiham, pravi Hugo, taku zupet ona oživi... Letega potreba ni imela ta donašna nebeška čebela; zakaj ona nigdar igftf-/? KHAI’PV' „L. Večina grbov članov akademije je vsebovala čebele kot simbol marljivosti in vztrajnosti. ni umerla v kakoim naglaunim grehi. Vselej se je Bernardus stonovitnu ohranil per žiulejnu gnade Božje. Pač pak Bernardus obudil je od smerti druge poredne čebele, katere bile so umerle v velikih naglaunih pregrehah ... Ena čudna stvar so te čebele. Cilu kunštnu na šest voglov Celice one delajo, inu ke notre med zbirajo, inu tamkaj prebivajo. Ja Thomas Cantipr. piše eno reč, nad katero zauzeti se more en sledni človek. Bila je ena žena, piše on, kateri te čebele so doli stopale. Podvučena od ene druge žene, uzame ona tu cartanu S. Rešno Telu per obhailu, nese tajstu, inu ga dene k tim čebelam: in glejte zdajci so one nehale doli padat, so začele iz čistim uskam okulu S. Zakramenta eno cerkovco zidat; inu kir so jo končale, so one potler raven tajste ostale, inu na ves glas pejle, inu svojga Stvarnika hvalile. ... .Ta čebela zbira, inu ima sladak med na sebi; kakor govori od tega S. pismu ... Ali zraven tega ima tudi ona tu želu, s katerim ona upič, inu ubsode, kadar ima potreba. Taku ušafan je bil tudi S. Bernardus, ta nebeška čebela. Bil je on imenovan ... poln medu za volo svoje dobrute, inu sladke besede! ali čez use to imel je on tudi to želo, s katerim pičel je on, kadar je bila potreba ... Tri stvari so na svejtu, namerč ouca, gos inu čebele, katere same na sebi so maihine, inu poredne: ali vener z njeh sture se velike reči, katerim potler ves svejt more pokoren biti. Ta ovca da svojo kožo, iz katere se sturi pergament. Gos da tu perje, s katerim pišejo firšti, inu Krajli na pergamen svoje zapovidi. Ta čebela pak da ta usik (= vosek - op. M.S.), s katerim ti Krajli pečatjo svoje pisma; katerim pismam more potler ves svejt pokoren biti... Ta čebela je sicer ena naumna stvarica; ali vener u djanju skaže eno susebno zastopnost. Ona spozna, katera je fouš, inu katera je rejs frišna roža. Spriča nam letu S. Pismu ... Ob enim času peršla je Krajlica Sabba h Krajlu Salomonu; skušala je ona njega zastopnost, inu mu je naprej nesla use sorte uganke. K zadnimu postavi ona pred njega dve lejpe rožice, katerih ena bila je fouš ta druga pak frišna, inu resnična? vener pak glih ena ti drugi, de ti oči niso mogle izločit to fouš od te resnične. Kaj sturi ta modri Salomon? poslal je on po eno čebelo, tajsto je on spustil na te rožice, katera zdajci sedla je na to pravo rožico: inu na tako vižo spoznal je Salomon to pravo od te fouš rože... Ali pojmo še enkrat nazaj h čebelam. Lete, kakor se dobru vej; hite po lejti ta med spraulat, inu nobirat, de potler imajo živež po zimi. Glih na tako vižo se je zaderžal tudi S. Oča Bernardus, ta donašna nebeška čebela.«24 Zakaj, že maniristično, Rogerij imenuje Bernarda, da je «nebeška čebela«, zvemo šele proti koncu pridige, ko avtor pripoveduje, kako je svetnik spoznal, katera je res prava roža, namreč Kristus, Sin božji. Nanjo je obrnil vso svojo pozornost in srkal med iz nje. V tej zvezi avtor predstavlja tudi Bernardovi mistični doživetji s Kristusom in njegovo Materjo: »Poslušajte, kaku se je enkrat letu godilu. Molil je Bernardus enkrat z gorečim ajfram pred enim Crucifixam, inu spremišluval to britku terplejne, inu smert svojga Izveličarja: pole, ta čas ofna svoje roke Kristus od križa, inu objame Bernarda; postavi njega usta na svojo desno stran, rekoč Bibes Bernarde. Pi, sesej muoj Bernard s mojga serca trošt, inu veselje. Ah pač srečna čebela! Kaj z’ en med, kaj z’ eno slad-kust si ti ta čas sesala, inu občutila. Tukaj je Bernardus spoznal, kaj z’ enu ternje, inu fouš rože je use posvetnu veselje, inu de nikir derge (= drugje) kakor v Bugu je ta pravi trošt inu slad-kust. Še ena druga rožica je bila, na kateri Bernard sesal je tudi ta nebeški med, inu trošt. Perkazala se je njemu enkrat Maria Divica. Bernard v njo ves zalublen, zdihne: ... O ti prečista Devica! pokaži, de si ti moja perserčna Mati: na kateru zdajci pomoli ona njemu svoje divične perse, inu reče: ... Pi, inu sesej muoj Bernard muoje divičnu mleku, s katerim dojla sim muojga Sinu, de taku bodeš glih, kakor en bratic Sinka muojga per-serčniga. Ah! kaj z’ en nebeški med je sesala ta nebeška čebela. S. Bernard nazemli.. .«25 Pridigo končujejo besede: »... bodimo flisik čebele, inu sprau-lajmo med dobrih del na zemli.. .«26 Matija Kastelec, ki je bil ne le globok duhovni mož, ampak tudi odličen gradbenik, saj mu zgodovina pripisuje tudi zasluge za razvoj slovenskega kozolca, se Rogeri-jevemu razpoloženju pridružuje z besedami: »Ta duša, katera želi (= hrepeni, op. M.S.) po božji lubezni, ona iz vsih riči, kar vidi, kar sliši, karkuli dela, iz vsiga more lahku doseči božjo lubezn, kakor ena čibela ta slatki med iz vsake rože.«27 Po Joži Glonarju je »alegorična, simbolična literarna manira, katere pravi izvir tiči v stojični in sofistični filozofiji in ki je, prepojena z raznimi orientalskimi elementi, preko aleksandrinske šole prešla v katoliško ek-segezo, zapustila v naši literaturi trajne sledove. To se ne kaže samo v celotnem značaju pisateljev, kakor je npr. Rogerij, ampak tudi v postranskih zunanjostih, celo že v različnih naslovih pri raznih pisate-Ijeih.«28 »Po isti poti smo dobili stilistični motiv 'čebelo’,« nadaljuje Glonar. »V em-blematiki se čebelica zelo pogosto rabi; v času, ki ima tako veselje na teh igračkah, ima papež Urban VIII. (1623-1644) tri čebele v grbu, kar seveda ni moglo ostati brez vpliva na cerkveno literaturo. Ravno tako si privzamejo mnoge italijanske akademije čebelo za svoj simbol.«29 Verjetno je to vplivalo tudi na simbol prve ljubljanske Academiae operosorum.30 Še Valentin Vodnik, ki ga literarna zgodovina šteje za enega prvih slovenskih pesnikov, se je v začetku svojega literarnega udejstvovanja navezal na ta tok. L. 1794 je nastala alegorija Stari pevec ne boj se peti. V njej sebe prikazuje kot čebelico-mla-dico, svojega mentorja Žigo Zoisa pa kot matico. Čebelica mu je hkrati simbol pesništva, zato je nebeškega rodu: »Čebelca, visoko/ gori v planine/ priletna si upaš/ snežne na brine?//Bi letala nizko/zbirala cvetje,/ nanašala mladim/ celo poletje.// Kraljeva pa cvetka/vabi v višave?/ Te matica pošlje/ na goličave? //Hiti nad oblake,/ nič, nič ne mara,/ nje rod je nebeški,/ nič se ne stara.//.. .31 V nadaljnji zgodovini slovenske literature in hkrati slovenskega naroda pomeni pomembno prelomnico začetek izhajanja pesniškega zbornika z naslovom Kranjska Čbelica. Prvi zvezek je izšel I. 1830 in nato do I. 1833 še trije, izid petega pa se je zavlekel tja v leto 1848. Odkod in zakaj prav tak naslov, doslej niso posebej analizirali, le Joža Glonar je zapisal, da je »arkadijske« literarne manire očividen sled ali vsaj 'sacrificium ad captandam benevo-lentiam’«.32 Avtorje, ki so sodelovali z objavami v Kranjski Čbelici, navadno imenujemo »čbe-ličarje«,33 vendar tudi ti, vsaj zavestno ne, niso niti diskurzivno niti v pesmih pojasnili, zakaj tako ime zbornika. Šele v tretjem zvezku Kranjske Čbelice je najti Povračilo, pesem, ki govori o čebelici, kako nabira med po cvetju, a jo vihar zanese v vodnjak, da bi skoraj utonila, če je ne bi rešil golobček ; ta je odlomil šibico in jo potisnil v vodo, da je zlezla nanjo. A, joj. Goloba je opazil strelec in že pomeril vanj, čebelica pa, ne bodi lena, ga hitro piči v roko in golob odleti. Poanta pesmi je: »Serce pozabilo/Ljube-zni ne bo,/ Dobrote vračilo/Da milo nebo.«34 Pravzaprav gre za verzificiran zgled, da dobrota končno vedno premaga zlo. V četrtem zvezku Kranjske Čbelice pa je objavljena pesem, »iz starega rokopisa vzeta«, zato brez podpisanega avtorja, z naslovom »Medved per čebelah«.35 Kosmatinec zavoha med in se skuša posladkati z njim. Čebela stražarka ga piči v jezik: »Zdaj ko jezik mu oteka,/On rijove ino veka: / »Oh, kak britka smert/Mi je sladka sterd!«36 Ko se pozdravi, spet prirenči iz gozda, a tokrat vsiljivca čebele oslepijo. Zgodba je za nauk, kako je sladkosned enak ljudem: »Sladnost oslepi/ Umne tud’ stvari !37 Dalo bi se reči, da ta pesem sklepa tisti krog motivov, ki v pridižni tradiciji jemljejo čebele za moralni poduk in zgled. Edini namig, ki gaje mogoče interpretirati v zvezi z imenom Kranjska Čbelica, je Prešernov epigram Mihu Kastelcu in ima naslov »Čebelarju: Zakaj pač muhe moj lovi K*‘*?/Prodajat’ misli jih namest čebelic.«38 Anton Slodnjak opozarja na troje možnosti, kako je mogoče razumeti napis: »Pesnik očita Kastelcu, da so njegove pesmi namenjene za Čbelico, podobnejše muham kakor čebelicam. Bolj dobrodušno za Kastelca bi se dal napis razlagati tudi tako, da zbira Kastelic kot urednik ničvredna mašila in jih hoče prodajati ljudem v svojem almanahu. Mogoča je tudi razlaga: Kastelic čebelari in kupčuje s čebelami in z medom, zanemarja pa 'literarno Čebelico’«.39 Omenjeno dvovrstičnico je Prešeren objavil v razdelku Seršeni,40 s čimer ne prikriva, da gre za kritičnost do ubesedene problematike. Toda značilno je, da je v Poezijah I. 1846 razdelek s takim naslovom opustil, nekatere epigrame iz njega pa objavil v razdelku Zabavljivi napisi, a jih posamično naslovil Čebelice puščičar-jem, Čebelice pravljičarjem, Čebelice še-stomerjevcem, Čebelice pesmim brez z s in c, Čebelice pevcem letnih časov.41 Hude sršene so z leti nadomestile blažje »čebelice« in iz te operacije je mogoče zaslutiti, kaj bi Prešernu utegnilo pomeniti ime Kranjska Čbelica. Res njeno želo ni tako nevarno kot sršenovo, toda njen pik je še zmeraj neprijeten in boleč. Če se smemo opreti na takšno razlago, ime zbornika ne bi pomenilo le panja, v katerega čebele prinašajo med svojih pesniških izdelkov, ampak tudi uzaveščanje kritičnosti do njih in pojavov v slovenski literaturi in kulturi sploh in nenazadnje v celotnem bitju in žitju slovenskega naroda. Prešeren sam je tej zavezi ostal zvest do konca. Se tretje imenitno podjetje v slovenski zgodovini je nominalno povezano s čebelo, vendar tako abstraktno, da se tega zlepa več ne domislimo. Gre za Slovensko Matico. Lovro Toman v Novicah 7. januarja 1863 se je še zavedal popkovine, s katero je povezano njeno ime: »Mislimo in nabirajmo moči, da ustanovimo Matico slovensko, iz ktere, kakor bučele iz ulnjaka, naj prilete podučilne knjige za narod naš mili.«42 Res je bila ustanovljena I. 1864,43 kot zadnja med slovanskimi vrstnicami, a je dala v stoletju in več svojega dela bogate sadove iz svojega »ulnjaka«, kakor dokazuje izišli zbornik ob stoletnici njenega kulturnega poslanstva.44 II. PRVI SLOVENSKI SPISI O ČEBELARSTVU V času, ko je za patra Rogerija svet obstajal »samo zato, da ga ’duhovno’ razlaga« in ne vidi njegove »realnosti«, ker »ima svoje duhovne oči uprte samo v sfere, ki leže onstran realnega sveta«,45 je njegov redovni sobrat kapucin Janez Adam Gaiger (1667-1722), pater Hipolit, poslovenil Slovencem, prejkone prvi, geslo o čebelah, kakor ga je v svojem Svetu v slikah (Orbis pictus) zasnoval Jan Komensy, češki pisatelj, filozof in pedagog.46 Pod naslovom Kunšt med delati piše Hipolit: »Te čibele roye inu dajo timu royu eno mačico (= matico - op. M.S.) ali krajlica v taisti roj. Kadar on hoče proč zletejti ali pobejgni-ti, bo nazaj poklican is švenkajnom ene medenice ali ponve. Inu je zapre inu dene v en nov pajn korbo ali čibelnik. One napravljajo šestovoglajste celice inu napolnio taiste z rožnim zonstam (= sokom - op. M.S.) inu delajo medenu satovje s kateriga ta med vun solzy. Tu suhu satovje na ognju rezzvrenu (= zavreto - op. M.S.) rata k vusku.«47 Žal, so prve slovenske pisane vrstice o čebelah ostale v rokopisu, ker je po spletu nesrečnih okoliščin Hipolitov trijezični slovar, ki bi imel iziti z letnico 1711 in katerega drugi del so bili tudi geselski članki človekovega tvar-nega okolja in duhovne dejavnosti, ostal neuresničena naloga baročne dobe.48 Tukajšnja obravnava je, tako se zdi, prva objava najstarejšega slovensko pisanega strokovnega članka o čebelarstvu. Kako cenjena je v tistem času začela postajati ta gospodarska panoga, izpričuje dej- stvo, da je bila na Dunaju ustanovljena šola za tiste, ki bi se bili pripravljeni ukvarjati z njim. Prvi učitelj čebelarstva na njej je bil Anton Janša, doma z Breznice na Gorenjskem (1734-1773).49 Toda ko je bil ta star komaj deset let, se je s čebelami že od I. 1744 ukvarjal Peter Pavel Glavar, ki je čebelaril, po lastnih besedah, celih štirideset let in vendar ga ni premagala prislovična slovenska zavist, ampak je z zadovoljstvom sprejel dejstvo, da je njegov rojak sprejet za prvega čebelarskega učitelja.50 A sam je želel predvsem pomagati slovenskemu kmetu, zato je sestavil Pogovor o čebelnih rojih, »ki ga je napisal v nemškem jeziku Anton Janša, dunajski čebelarski učitelj, na kranjsko pa preložil in dopolnil zelo cenjeni, častitljivi učeni duhovnik PETER PAVEL GLAVAR, nekdanji župnik Komende sv. Petra, sedaj lastnik lanš-preške gospoščine/ V letu 1776.«51 Stane Mihelič ga imenuje «prvi slovenski poljudnogospodarski spis sploh in prvi učbenik za čebelarje posebej. Z njim se začenja slovensko strokovno in poljudno gospodarsko slovstvo«.52 Žal je ostalo tudi to temeljno delo neobjavljeno polnih dvesto let, po nekaterih znamenjih sodeč predvsem zato, ker je bilo napisano v slovenščini, a nemara tudi zaradi materialnih in drugih obveznosti, ki bi jih morala prevzeti tedanja država za razcvet čebelarstva na slovenskih tleh, kakor je bila Glavarjeva zamisel. Ljubljanska Kmetijska družba natisa njegove razprave o čebeljih rojih sicer ni zavrnila, ampak jo je galantno - »izgubila«.53 Več o vsem tem je najti v knjigi »Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu«, zato tu le še nekaj prostora za besede Petra Pavla Glavarja. Takole pravi v predgovoru k imenovanemu delu: »Že v letu 1771 je napisal A. Janša, Kranjec, rojen pri Radovljici na Gorenjskem, v nemškem jeziku drobno knjižico o čebelnih rojih za svoje poduka željne dunajske čebelarje. Te knjižice, razdeljene po deželah, so prišle tudi na Kranjsko. Ker pa v naši deželi na kmetih nemščina ni v navadi, rabijo malokate-rim. To in pa prošnje nekaterih izmed preprostih ljudi, ki se večidel ukvarjajo s čebelami, me je napeljalo, da sem našega kranjskega čebelarja na kranjski preložil. Ker pa sem tudi sam v deželi star čebelar in po dolgoletnih skušnjah zmožen, da dam o potrebnih čebelarskih rečeh obilnejši poduk, sem sklenil iz svoje skušnje eno in drugo reč dodati in delo našega Janše izpolniti, tako da se bodo mogli lastniki čebel seznaniti s potrebnimi opravili pri svojih čebelah, zlasti pa s strežbo rojem in povečati njih število.«54 Ta plat Glavarjeve gospodarske dejavnosti je ubesedena tudi v romansirani biografiji Ivana Sivca z naslovom In večno bodo cvetele lipe.55 Ob čebelah se je zaradi nesrečnega rojstva zaznamovani gospod tudi duševno pomiril: »Največ tolažbe je našel pri čebelah. Ko sta v Vopovljah s krušnim bratom Jernejem opazovala te pridne delavke, sta jih občudovala le od daleč. Pozneje mu je stari Pasaj povedal toliko učenosti o njih, da se jih je lotil odkrivati tudi sam. Po ure in ure je presedel pred panji in opazoval, ali je vse tisto res, kar mu je povedal krušni oče. Ko je pozneje v Ljubljani odkril dve nemški čebelarski knjigi, je s takim užit- &