Materina sveča
Kako hitro minevajo dnevi! Komaj smo nekoliko pozabili božične prazuike ter si željeli srečno novo leto. pa je prišla svečnica, in glejte, sv. Gre-gorija god je bil vže prvi vzpomladanski dan! Kdor ima dovolj dela, komaj dohaja bežeči čas. Tak siromak sem tudi jaz: zelo težko sopiham za dnevi in vsacega se mi zdi zvečer škoda, ker se ne povrne nikoli več. A najbolj žal mi je, da je svečnica tako hitro odbegla. Saj je bil pa to tudi zares lep dan! Koliko lučic je migetalo v cerkvi, kako so se žarile veselja oei tudi vam, ljubi moji, ko ste gledali svoje in tovarišev prižgane sveče! Nu. ali nisem povedal resniee ? Samo veselili ste se svojih svečic, prav vsi, kolikor vas je bilo v cerkvi — še Meklenov Peter ni jokal, da si se je malo opekel. Vedeli pa niste, da teko včasih ob pri-žgani sveči tudi solze, grenke, bridke solze . . . Vidite, to vam razložim jaz, na-pišem vam povest o materini sveči.
Pred veČ leti je bil pri Jerinu sreeen dan. Botri so namreč prinesli od sv. krsta raalega Tinčka. Jerinovi niso bili premožni, zato je kupil boter lepo, zeleno-rdeče pobarvano krstno svečo ter jo podaril Jerinki. Ta jo je zavila — saj tako se spodobi, ker je bila blagoslovljena — v novo opran robec in jo skrbno zaprla v skrinjo. Ko sta prišla za Tinčkom še Polonica in Andrejček na svet, gorela jima je zopet taista sveča pri sv. krstu, svetlo znamenje še svetlejše luči — sv. vere.
Doslej je spremljala ta sveča le vesele dogodke. Toda Jerinka jo je prižigala tudi o žalostnih prilikah. — Nebo se je prevleklo s temnimi oblaki, bliskalo se je, treskalo . . . Tedaj so pokleknili vsi Jerinovi — tudi raali Tineek, Audrejček in Polonica — ter molili, da bi se srečno prevedrilo. Mati pa je prižgala blago-slovljeno svečo. Hvala Bogu, toče ni bilo, pač pa je vihar podrl staro jablano, ki je rodila vsako leto tako lepa jabolka. Jerin je zrl resno na vrt, otroei so jokali in mati si je otrla solzo ter ugasnila svečo . . .
Še v hujših dnevih je gorela materina sveča. Oče Jerin je nevarno obolel; smrtna ura se mu je približala. Mož je urairal, dali so mu v roke to svečo — mrtvaško svečo. Tedaj so tekle solze, tekle, da je bilo gorjp . . . Sveči sami pa se je hitreje topil vosek ter kapal od nje, kakor bi se tudi ona solzila . . .
Bil je vseh mrtvih dan. Jerinka je hitela z otroei na možev grob in pri-žgala za nekaj časa svečo. Vsi skupaj so molili za prerano umrlega očeta, ker so bili prepričani, da mu s tem največ koristijo. Bile so jim solzne oči, a tolažila jih je zavest, da je oče izvestno vže srečen.  Saj so se spominjali prelepe pesni:
,,V nebesih, v nebesih pa inize stojo, Vsein vernim dušicam pripravljene so".
In vseh mrtvih dan se preself največ duš iz vic v nebeška bivališča.
Materina sveča je bila vže kratka, toda še jo je morala prižigati. Davica ji je namreč umorila Polonico in Tinčka. Kako žalostno je plapolala sveča ob njiju smrti in pozneje pri pogrebu! Uboga Jerinka!
Skrbno je zavila nesrečna žena konček sveče ter ga zamišljena spravila. BTa ostanek bode ugasnil ob moji smrti", vzdihnila je natihoraa.
63
Ostala sta sama z Andrejčkom. Ubožno sta živela, saj nista imela ninogo več kakor kočo in njivico. Andrejčka so jeli časoma klicati za Andreja, zakaj devetnajstletnemu mladeniču ni več všeč otroeje nazivanje. Pa tudi drugaee ae je izpremenil: doma mu je začelo mrzeti. nKar po svetu pojdem in se ne vrnem poprej, dokler si toliko ne prislužira, da bodeva srečno živela z materjo". Toda te misli ni razodel nikomur, niti skrbni materi ne, ampak kar nenadoraa je izginil lepega jesenskega dne. To se je zgodilo prav tačas, ko je odpotovalo več Ijudij iz onega kraja v Ameriko.
Jerinki je bil to hud udarec! nDa me zapusti jedini otrok in sedaj na stara leta! Kaj naj počnem uboga sirota sama?" tarnala je in željno pričakovala, da bi vsaj kako poročilo prišlo iz daljne Amerike. Za kakih šest tednov je pač pisal neki izseljenee domov in pravil.  kje  se je  ustavil  ta in  oni.  ali o Andreju ni
bilo besediee.
nMorda je vže mrtev — Bog sam ve, kje je njegov grob?" jadiko-vala je Jerinka. Žalost in sta-rost sta jo niočno potrli. Jela je bol<;-hati; leglaje, in še celo vzpom-ladi ni mogla s postelje. Malo pred žetvijo pa je pričakovala tudi ona ne-beške žanjice — bele  smrti.
»Sarno Au-dreja bi še rada videla — — če je še živ", tožilaje sosedi, ki ji je stregla vbolezni. Kerje pa težko govo-rila, utihnilaje. Kje je bil venderAndrej? Takrat, ko so mu bile prišle one čudne misli v glavo, povabil ga je neki zna= nec, naj gre ž n.jim v Zagorje kopat jneraog. To jebilokakor
nalašč zanj. Odšel je, dobil službo, uapravil si čeduo obleko in si prihranil tudi vže preet-j noveev, samo domov — materi ni sporočal ničesar. nKadar se povriiem, tedaj bode njeno veselje tein vooje". mislil si je ter trdovratno molčal.
Proti žetvi pa ga je jela vleči neka nepoznana sila domov. Ostavil je toraj za nekaj dnij Zagorje, da poglcda, kako je doma. da razveseli mater s svojim zaslužkom. Pozno popoludne je bilo. Andreju je lil znoj raz čelo, ko je prispel doraov grede vrh hriba k onim košatim lipam, odkoder se je tako lepo vidfla domača vasiea z mično cerkvico in rodovito polje okolo nje. Toda ni obstal iu gledal, ampak krepkeje je stisnil gorjačo, pritrdil si popotno torbieo in brzih ko-rakov hitel v dolino. Vže je bil vštric cerkve na glavni cesti, natanfino je vže razločeval domačo kočo — tretjo od cerkve — še nekaj korakov po stezi čez ujive — in dorna bode. Solnce se je uprav skrivalo za gore, večerni vetrec rau je pihal v obraz in pripogibal težke žitne klasove. Domači golobje so mu prileteli
—*¦<   «4  >¦—
naproti ter ga pozdmvijali; tudi Andrej jim je radostuo odzdravil, ob jedueui p;i se mu je celo zazdelo, da ga je ošabni petelin na cerkveni strehi malo pogledal — seveda samo od strani, ker mogočnež ni tako radoveden, da bi se popol-noma ozrl.
Vesel se je bližal Audrej domačemu pragu, a bilo mu je tudi ueizrecno tesno pri srci, prav kakor 6nemu v pesni:
,,Kaj nek' bodo mam'ca rekli, Ko jim boin povedal vse? Menda me ne bodo tepli —;'
Nič, nič, Andrej, ti ne bode očitala dobra raati, zato ker ne bode mogla . . .
Ob Andrejevem vstopu je držala soseda Jerioki mrtvaško svečo in molila molitve za umirajoče.
nAndrej!" — zašeptala je bolniea tiho, ki je takoj spoznala svojega sina. Videlo se je, da bi marsikaj rada naročila sinu v slovo, a bila je vže preslaba. Samo mrzlo roko mu je podala in ga resno, pa ljubeznivo pogledala. A ta pogled in ta ledena materina roka v Andrejevi sta nadomestila vse besede — vse življenje bode pomnil Andrej ta trenotek.
Sedaj pa se končava povest o materini sveči. Andrej je jokal ob raaterini postelji in se kesal. da je tako nepremišljeno ravnal. Ce bi bil raateri naznanil, kje biva, prisel bi bil lahko poprej domov, pomagal, stregel bi ji bil, morda bi bila ozdravela. A njegov kes je bil prepozen. Jeriuka je urarla, sveča njenega življenja je dogorela, in kmalu potem je ugasnila tudi Jeriukina sveča . . . Andrej pa je jokal . . .
Kaj ne, ljubi moji, sedaj veste, da marsikatera onih sveč, katere blagoslove na svečnico, gori v prav resnih urah. Torej drugo leto, ko zopet ponesete sveče blagoslavljat,  bodite  prav  resni  pri svetem opravilu in prosite Boga,  da bi vam . ne bilo treba jokati ob prižgani sveči.                                                      Kajtimar