Štev. IS.
"V Xjjna.1slja.XLl, 25. septembra 1889.
Letnik XI.
Kriva stališča.
Z ustanovljenjem ustav pričenja ustavno življenje narodov in držav, katerim so ustave namenjene. Po času in po obliki ustavnih zakonov pa je razločevati dvoje. Najprej se osnujejo glavni, obsežni zakoni; ti skupno napravljajo temelj ali osnovo vsemu drugemu in so tako rekoč glavni okvir za poznejše uredbe, za podrejene zakone so v obče predali, v katerih se razvija polagoma ustavno življenje. Glavni ali osnovni zakoni imajo to svojstvo, da so širokega obsega, pa medle vsebine. Oni so samo predali, kateri se imajo še le vložiti razne snovi, katere se toliko bogatiše, kolikor bolj se nadrobno razdeljujejo. Osnovni zakoni, so od začetka tako rekoč prazni predali, vsak posebe z določnim napisom, da vedo zakonodavci, kam jim je zahajati, ko razdeljujejo, pod-redjujejo tem napisom odgovarjajoče glavne snovi ali glavne točke državljanskih prav.
Umevno je, da snovatelji ustav nimajo česa spuščati se v podrobnosti, njim je pred vsem za veliko obzorje, s katerega pomočjo utrde glavne točke, določujoče prava in svoboščine državljanom. Osnovateljem ustav je pred vsem za ustavnovitev okvirja ali glasnih predalov za podrejene zakone. Z določbo teh predalov se razglaša ustava in s tem pričenja še le intenzivno delovanje ustavnega zakonodavstva. Z razglašenjem ustave stopijo narodi nakrat v ustavno življenje, torej navadno iz starejših državnih oblik v posebno moderno obliko, v kateri se je gibati državljanom. Z nastopom take dobe napoči formalno pomenljiva, nova doba, dejanski pa državljani nimajo še mnogo od vsega tega. Dobiček, ki po možnosti izvira iz ustav, je zavisen od tega, kako se bodo razvijali podrejeni zakoni v okvirju, ki ga določuje kaka ustava. Utegne se pripetiti, da so podredjeni zakoni neugodni, v tem ko je okvir dober, ker podredjene zakone narekuje pred vsem strankarski interes. Ali pa možno je tudi, da isti strankarski interes zavlačuje izvajanje podrejenih zakonov na kako stran; kedar se dogodi kaj takega, so državljani ravno tako na slabem,
kakor da bi ne imeli ustave, kakor da bi ne bilo predalov, kateri bi se imeli napolniti s podredjenimi določbami. V takem slučaju pravijo, da je ustava samo na popirju, in v Rusiji perheskujejo celo prijatelji načel za ustave tudi zaradi tega, ker vidijo, kako se na zapadu blišči tudi ustavni formalizem: zunanja oblika, glavni okvir je krasen, ali tu in tam malo ali nič vreden, ker je — prazen, brez podrejenih zakonov, ki še le dajejo pravo, dejansko ustavno življenje.
Tudi avstro-ogerske ustave imajo take napake. Na Ogerskem imajo narodnostni zakon, pa ga izvršuje samo politiška narodnost: uživajo ga samo Madjari, v tem ko tujčijo vse druge narodnosti. V Avstriji ali tostranski polovici cesarstva je sicer narodnostni zakon v veljavi, ali kakor pripoznavajo v obče, ni še izvršen. Glede na narodnostni člen (XIX. čl. drž. osn. zakonov) so torej razni avstrijski narodi bistveno ravno tam, kjer so bili ko ni bilo še ustave: imajo okvir, pa v njem ni še slik, katere bi naslikal vsak narod posebe in za se.
Predno se je ustava sprejela in razglasila v Avstriji je osnovni odbor ustave sam izrekel se, da izvršbo narodnostnega člena je opustil, in državni zbor, ki je razpravljal pojedine osnovne zakone, je isto tako odložil izvršbo narodnostnega člena za poznejži čas. Stranka, ki je razpravljala in sprejela ustavo, je bila potem blizu dvajset let na krmilu; a godilo se ji je tako dobro, da je pozabila ravno na izdelovanje podrejenih zakonov ali izvršbo narodnostnega člena. In te zamude ni popravila tudi sedanja državnozborska desnica, dasi je imela vsaj deset let na razpolaganje.
Ako bi ne bilo poštevati slabe volje nekaterih živ-Ijev sedanje državnozborske večine, utegnili bi zaslediti vzrok, da je ostal narodnostni člen neizvršen, tudi v napačnih stališčih, s katerih se potegujejo pojedini klubi državnozborske desnice za izvršbo narodnostnega člena. Napačno stališče vidimo mi v znani izjavi dr. Riegra, da je treba pobirati drobtine, ako ni možno doseči po celih
37
kosov; analogno se je izrazil letos tudi vrli slovenski državni poslanec dr. Ferjančič pred svojimi volilci na Postojinskem shodu ter je svojo izjavo hotel podpirati s pogledom na Hrvate, češ, da so bili nakrat veliko dosegli, pa da so kljubu temu sedaj v hudem položenju.
Kar se dostaje Hrvatov samih, niso v hudem položenju sedaj zaradi tega, ker so nagloma dobili veliko, ampak zaradi tega, ker niso imeli ob pravem trenotku dovolj velikih mož zato, ki bi bili prvič dobro poznali značaj Madjarov in drugič ki bi bili znali pravočasno primerno in prav napolniti od Madjarov Hrvatom po-nujani znani „beli list". Da tega niso umeli hrvaški zastopniki, v tem tiči zlo neugodnih, sedaj preočitnih posledic. Načelo položnega postopanja se torej ne da podpirati s pogledom na sedanjo osodo Hrvatov; drugače bi v obče ne bilo želeti, da se uvede kedaj kaka velika ali odločilna sprememba; da, po takem načelu bi se v obče nobena preosnova v velikem stilu ne mogla uvesti.
Položno postopanje pa kljubu temu velja v ustavnem življenju; ako pa dr. Rieger in dr. Ferjančič nimata prav v svojih analognih izjavah, tiči vzrok po vsem drugod. Omenili smo zgorej, da v ustavnem življenju je treba razločevati dve dobi: dobo, ko se snujejo okvirji ustavam in dobo ko se polagoma izdelujejo podrejeni zakoni, zakoni, ki niso drugega, kakor nadrobne določbe osnovnih zakonov ali glavnega ustavnega okvirja. Misliti bi torej bilo, da položno postopanje slovanskih državnih poslancev je pravo; ko zahtevajo glede na narodnostni člen drob-tino za drobtino. Ali ravno tu je fundamentalna zmota vseh onih, ki se potegujejo na tak način za izvršbo narodne jednakopravnosti. Napaka je najprej v tem, da se glede na to izvršbo narodni zastopniki obračajo do vlade. Vlada izvršuje narodnostni člen, kakor ga ume in kakor se ji zdi vsak čas primerno, zategadel, ker so pustili predal narodnostnega člena od začetka do danes neizvršen, prazen. Ko bi bil državni zbor v prvi dobi ali kedaj pozneje izvršil narodnostni člen, bi se bila osrednja vlada ravnala po tej izvršbi analogno, kakor se drži podrejenih zakonov glede na druge državne osnovne člene. Osrednja vlada si je tako rekoč molče prisvojila izvršbo narodnostnega člena od slučaja do slučaja, od drobtine do drobtine. Prvi ustavni vladi je to ugajalo, ker je isto ugajalo tudi večini, v kateri je imela ista vlada oporo; sedanja vlada je stvar podedovala in postopa do današnjega dne analogno, kakor prejšnje vlade glede na narodnostni člen.
Da postopa sedanja osrednja vlada tako anologno, kakor njene prednice, ji prav za prav ni niti zameriti, ker je dolžnost narodnih zastopnikov, da se oglase za izvršbo narodnostnega člena. A ker se ti zastopniki neso oglasili, kakor bi bilo potrebno, postopa osrednja vlada, kakor stvar ume, oziroma, kako postopajo državnozbor-ski zastopniki. Zaradi tega mi ne moremo upravičevati niti žuganja, da stopijo eventuvalno slovenski poslanci v opozijo, ako ne bosta n. pr. naučni in pravosodni mi-
nister povoljniši izbirala učiteljev in uradnikov za zemlje s slovenskim prebivalstvom. Opozicija ima pravi zmisel še le tedaj, ako se vse poskusi poprej, in ako vsi ti poskusi ne izdajo nič, potem je opozicija opravičena. Doslej pa niso ne drugi desničarji, ne slovenski državni poslanci kot skupna delegacija zmerili vseh stopinj, katere vedejo do opravičene opozicije.
Slovenski državni poslanci, kakor so večkrat trdili, so se dali vezati po drugih klubih; s tem so hoteli raz-odeti, da bi postopali drugače, ako bi ne hodili prek in prek z zavezanimi rokami nasproti drugim desn.čar-jem. Ako je vse to res, in mi ne dvomimo, da ni, potem je prvi primerni korak ta, da se slovenski poslanci odcepijo od drugih desničarjev in hodijo take poti, ka-koršne vidijo kot najboljše, in kakoršne jim naznanja nepretržno slovenski narod po svojih različnih glasilih. V takem postopanju ni še koraka v opoziciji, ker je še vedno možno od slučaja do slučaja pogajati se z drugimi desničarji in z vlado. S takim postopanjem bi utegnili doseči se še vedno veči uspehi, nego doslej, in slovenska delegacija bi pokazala pravo svojo barvo in zmožnost v tem, ko je sosebno barvo zakrivala doslej za klubi ostale desnice.
Ali, to samo mimogrede. Trdili smo, da je napačno obračati se do osrednje vlade za drobtine v narodnem pogledu, ker vlada opravlja doslej izvršbo narodnostnega člena, ne da bi imela direktive v podeljenih zakonih zato. Z vlado je treba napraviti drug poskus, in ta bi bil v tem, ali bi ne hotela sama predložiti načrt, ki bi namerjal uzakoniti podrejene določbe narodnostnega člena. Ako bi ona tega ne hotela storiti, dolžnost desnice bi bila, da bi ta sama predložila tak načrt vladi z vprašanjem, kako- bi se vedla proti njemu. Tak poskus bi bil toliko potrebniši, ko je levica predložila Schar-schmidov načrt, že pred leti. Potem bi se spoznala prava barva vlade; dokler se to ne zgodi, ni možno osrednji vladi očitati, da noče izvršiti narodne jednakopravnosti. Osrednja vlada ima svobodo glede na narodnostni člen ravno zato, ker ni izdelan in potrjen v podrejenih zakonih V tej svobodi tiči, da pojedini členi mmisterstva se sami svobodniše, oziroma neugodniše gibljejo nasproti Slovanom, nego bi se mogli gibati, ko bi jim bile roke vezane po podrejenih določbah izvršenega narodnostnega člena.
Ta svoboda vsakodobnih osrednjih vlad bo trajala toliko časa, kakor neizvršenost narodnostnega člena, in vse pridobitve od strani teh vlad bodo trajale glede na možnost, ravno tako dolgo, kakor to vlade. Naj se torej z napačnega stališča od osrednjih vlad dosežejo še tolikoštevilne in še toliko debele drobtine, trajne ne bodo, kakor bi bile priboritve na podstavi zakonito izvršene narodne jednakopravnosti. Dosedanje priboritve v tem pogledu, so torej dvomljive, ker nestalne, negotove veljave. Stališče, drobtine pobirati v pogledu narodnostnega člena
je povsem tem krivo, in treba boriti se za take drobtine pri osrednji vladi. Tej je treba delo zlajšati z izvršbo narodnostnega člena, in to olajšanje bo v tem, da prevzamejo narodni del zadače, katero narodnostni člen dejanski nalaga njim. Osrednji vladi ostane dela še dovolj potem, ko prevzamejo narodi bistven del izvršbe narodnostnega člena.
Krivo je stališče, da se doslej državni zbor bavi s podrobnimi zadevami narodnostnega člena. Ta člen obseza narodnost in jezik, torej točke, ki se ne do-stajejo državnih interesov, ampak svojstev vsakega naroda posebe. Državnemu zboru je izvrševati to, kar je skupnega vsem državljanom, in ker ti državljani sestavljajo po veče sorodne skupine v obliki narodov, je izvrševati istemu državnemu zboru samo to, kar je skupnega vsem tem narodom. Napačno je, da bi državni zbor določeval, kateri narod ima osnovati šole z maternim jezikom do tega ali onega šolskega razreda, za ta ali oni predmet; to je ravno tako krivo, kakor da bi hotel isti državni zbor zaukazovati zakonitim potom, da naj n. pr. ta narod nosi svojo domačo nošo samo v tem ali onem stanu, samo o teh ali onih praznikih, drugače pa ne, ali naj prepeva samo to ali ono narodno, po vsebini na vse strani indiferentno pesem, drugih pesmij pa ne. Kar je narodnega, to pozna narod najbolje, in kam bi prišlo državno zakonodavstvo, ko bi hotelo določevati zakonitim potom vse, kar je svojstvenega vsakemu narodu, tudi če ne gledamo na to, da je v državnem interesu pač indiferentno, kaka svojstva goji vsak narod, potem ko ni noben narod v Avstriji tak divjak, da bi gojil kaznjiva ali obče nevarna svojstva. In vendar je jednaka analogija, torej absurdnost tudi v tem, ako bi hotela osrednja vlada ali državni zbor določevati po šolskih razredih in predmetih rabo maternega jezika.
Izvrševanje narodnostnega člena v podrobnostih po takem ne more spadati ne v področje osrednje vlade, ne državnega zbora. Kar spada v državni zbor, je to, da določi, kar je skupnega na to stran vsem narodom, in to so juristiški organi za vsak narod posebe. Vse drugo o nadrobnostih imajo določevati ti juristiški organi. Tu se srečujemo z dr. Rigrom in dr. Ferjančičem, pa na popolnoma drugem stališču. Položno postopanje v narodnostnem pogledu pričenja še le pri juristiških organih, vstvarjenih za vsak narod posebe. Ustavno življenje se razvija polagoma od koraka do koraka; ali glede na narodno jednakopravnost ni treba delati teh korakov v državnem zboru ali pri osrednji vladi, ampak pri juristiških organih, torej pri narodnoavtonomiških organih za vsak narod posebe. V zastopih, osnovanih na podstavi narodne avtonomije, naj se deluje polagoma, analogno, kakor v vsakem drugem ustavnem zastopu; v v teh zastopih je čas za premišljevanje, kaj bi se sedaj, kaj pozneje ukrenilo za dotične narode. Državni zbor in osrednja vlada nimata pa ne časa, ne razuma zato.
Največa napaka je torej bila, da se je položno delovanje in postopanje v državnem zboru preneslo tudi na potegovanje za narodna prava v istem državnem zboru. Odtod vse zmešnjave in mešanja raznih stališč od jedne in iste stranke, od jedne in iste večine. Cehi n. pr. so v državnem zboru povdarjali sedaj deželno samoupravo, sedaj narodno jednakopravnost, sedaj zopet svojo zgodovinsko državno pravo. Ko bi se bili vstvarili juristiški organi za podrobno izvrševanje narodne jednakopravnosti za vsak narod posebe, ne bili bi Cehi nikdar mešali raznih stališč, katera se ne dajo mešati nikakor. Deželni avtonomiji ne pripadajo narodna vprašanja, in če se ta nekoliko razpravljajo v deželnih zborih, godi se to neprimerno in po krivici, pojedinim narodom in njih odlomkom na škodo. Zgodovinsko državno pravo in vsake predpravice, osnovane ali neosnovane, ne spadajo k narodni jednakopravnosti, in ista prava, iste predpravice je reševati zunaj okvirja, v katerem je zagotovljena po narodnostnem členu vsakemu narodu jednaka narodna jednakopravnost. Zato se tndi tako imenuje. Še Cehi trdijo, n. pr. češki „čas", da je treba izvršiti narodno jednakopravnost za vse narode, potem bi imelo koronanje s češko korono še le pravi pomen. S tem je rečeno, da narodna jednakopravnost je nezavisna od vsakega prava in predprava, in da je napačno mešati jedno točko z drugo, ker to samo moti narode v pravih in določnih težnjah.
Juristiške organe ali zastope za vsak narod posebe je možno vstvariti nakrat, torej nagloma, ker istočasno; ti organi so namreč sami zase okvir, s pomočjo katerega utegne vsak narod posebe dajati si podrobne določbe za primerno razvijanje narodnega vsestranskega življenja. Jeden narod utegne po teh organih vspešniše delovati, nego drugi, kakor bi se jim zdelo primerno, in to s po-števanjem posebnih razmer in razvitja vsakega naroda.
Juristiški organi za vsak narod se torej vstvarijo istočasno in jednako za vsak narod posebe; delovanje teh na podstavi narodne avtonomije osnovanih organov pa utegne biti različno po razmerah, močeh in dosedanjem razvitju dotičnih narodov. Za juristiške organe za vsak narod posebe je torej istodobno vsak narod dozorel, in ima vsak narod jednako pravico za nje; za taktiko v postopanju teh organov pa ostane svoboda, omejena po razmerah vsakega naroda posebe. Iz tega je razvidno, da je kriva trditev, kakoršno je bilo čitati nedavno n. pr. tudi v „Slov. Nar.", da bi ne bil vsak narod jednako sposoben za izvršbo narodne jednakopravnosti, v zmislu vstvarjenja narodno-avtonomnih organov. Glede na narodno jednakopravnost so vsi narodi jednaki in nimajo Čehi, še manj pa Poljaki kako predpravico* Predpravice se morajo izvrševati zunaj mejnarodne jednakopravnosti, ker ta je vsem narodom jednako podeljena. Narodna jednakopravnost pa tudi ne nasprotuje drugačnim pravom ali predpravicam; ona se ustavno samo
37*
varuje, da bi ista prava, iste predpravice ne škodovale ali je zavirale. Iz tega sledi, da Čehom ni čisto nič na poti izvršba narodne jednakopravnosti, ako teže posebe po svojem zgodovinskem pravu; a oni bi bili zopet na napačni poti, ko bi menili, da morejo doseči narodno jednakopravnost jedino s pomočjo svojih posebnih prav. Ta prava, kolikor so osnovana, jim pripadajo brez narodne jednakopravnosti, ker ta je podeljena njim in vsem drugim narodom jednako.
Ako pregledamo napačna stališča, vidimo torej, da je napačno drobtine pobirati glede na narodno jednakopravnost; da je napačno, da se mora vlada baviti v podrobnostih z izvršbo narodne jednakopravnosti; da je napačno, da se hoče državni zbor, kakor n. pr. Schar-sehmidov načrt spuščati v nadrobne določbe v izvršbo iste narodne jednakopravnosti; da je napačno stopati v opozicijo, predno so se storili poslednji poskusi nasproti osrednji vladi, oziroma, dokler se ji ni predložil načrt o izvršbi narodne jednakopravnosti v zmislu narodne avto-
nomije; da je napačno soditi, da se morajo drobtine pobirati, ali da se mora polagoma postopati glede na izvršbo narodne jednakopravnosti, ker položno postopanje na to stran spada v narodnoavtonomne zastope, ne pa v državni zbor; da je napačno soditi, kakor da bi ne bilo postopati jednako nasproti vsem narodom glede na narodno jednakopravnost, potem ko so goli okv.r narodnih zastopov vsi narodi jednako dozoreli in sposobni; da je napačno naposled mešati zgodovinska prava in predprava z narodno jednakopravnostjo, v tem ko je ista prava in predprava dosezati zunaj borbe za izvršbo narodno jednakopravnost. Na vse te strani je treba stališča popravljati, in dokler državno-zborska desnica ne spremeni svojih stališč in svoje taktike v jednakem zmislu, ne doseže narodom narodne jednakopravnosti in s tem mira med narodi, podstave za pravi razvoj o na« rodih in uslovij za krepko, z narodi srečno državo.
F. Podgornik.
Posledice carinsl
V Velikontmčiji in avstrijski nemški nacijonalci že od nekdaj teže ne samo po čolni uniji Nemčije z Avstro-Ogersko, ampak še po oži, tako imenovaui pragmatiški zvezi. Ker pa poslednje ni možno doseči naravnost, teže najprej po uresničenju carinske unije, za katero se je zdavna izjavil tudi knez Bismarck.
Znani L pl. Stein piše kaj poučno o pomenu take unije, ki se je pokazal za sedanje nemško cesarstvo, in ki bi sledil neizogibno tudi za Avstro-Ogersko, ako bi stopila z Nemčijo v carinsko unijo. V „Zeitschrift fiir E. u. D." pravi pl. Stein proti koncu svoje razprave tako-le: Vse carinske in trgovinske pogodbe izvirajo iz narodnogospodarskih razlogov, nad (upanj) in zahtev, glavna misel carinske unije pa je vedno politiška. Ne čolna unija, ampak ideja nemške države je bila gibajoča sila colnega društva in zategadelj se je to colno društvo po naravi zlilo v nemško državo, ko je to društvo na državo preneslo idejo jednotnega državnega zakonodavstva v trgovinskem pravu, denarstvu, carinski upravi in tarifnem zakonodavstvu tudi na železne ceste. Po nasprotni poti se je v Avstriji razrušila stara jednotnost v dvoje trgovinskopolitiških teles (skupin) Avstrije in Ogerske. V gibanju, v katerem se je dovršilo to, se sestavlja v avstro-ogerski cirinski in trgovinski zvezi popolnoma določen odsek. Ta odsek (razvitja namreč avstro ogerske monarhije) je prehoden stadij k vprašanju, ali nam prinese bodočnost čisto trgovinsko pogodbo ali trgovinsko unijo. Smo sredi boja, ki ga prinaša seboj ta prehod. Še so nade do principa unije majhne: stvar je jako za-resna, ako računimo z ono države snujočo silo, katera je vsemu temu podstava.
:e (čolne) unije.
Tako sedaj upok. prof. L. pl. Stein; mi se ne spuščamo tukaj v preiskovanje tez in posledic, ki jih izvaja narodnogospodarski teoretik. Ako jih pa po^tevamo kot veljavne, potem dajejo najvažnejših naukov onim državnikom našega cesarstva, kateri bi radi videli Avstro-Ogersko zopet krepko in mogočno. Glede na Nemčijo sledi iz Steinovih dedukcij in premišljevanj neoporečno, da čolna unija Avstro-Ogerske bi bilo politiško delo, da nemški nacijonalci in Velikonemci ne zahtevajo čolne unije s stališča državnega gospodstva, ampak iz poli-tiških razlogov. Ako je čolna unija napravljala pot za nemško državo, mora dosledno resnično biti, da bi čolna unija Velikonemčije in Avstro-Ogerske prirejala pot k združenju teh dveh velevlastij; a ker je prva država, ki asimiluje in atrahuje, je očitno, da bi ne prišla Veliko-nemčija od Avstro-Ogerske, ampak poslednja v zavisnost od prve. Iz politiških razlogov morajo torej avstro-ogerski državniki zavračati vsako teženje po čolni uniji z Nemčijo.
Kar se pa dostaje obeh polovic našega cesarstva, sta po Steinovi teoriji Cislitavija in Ogerska združeni po čolni in trgovinski pogodbi iz narodnogospodarskih razlogov. Takoj ko bi zahtevali na Ogerskem colno unijo, bi bili politiški razlogi vodilni, in vprašanje je, katera polovica bi bila močnejša, da bi spravila v zavisnost drugo polovico. Vsekakor pa je razvidno, da jednotnost in celota cesarstva se slabi že po dosedanjih pogodbah z Ogersko Dosledno je državnikom težati potem, da se duvalizem poruši tudi z narodnogospodarskih razlogov, ker 'jtegne oslabiti celoto monarhije kot take. Nevarnost duval zma tiči tudi v tem, da so pojedini narodi vsled
njega oslabljeni, in da ne morejo braniti celokupnosti države proti eventuvalni čolni uniji z Nemčijo toliko, kakor bi jim bilo možno, ko bi duvalizma ne bilo. Vse-
kakor so nazori Steinovi v interesu Avstro-Ogerske proti politiškim težnjam, zakritim v čolni uniji, silno uvaževati z avstro-ogerske strani.	F. Podgornik.
0 kritiki dr. Mahniča.
i.
Nasprotniška razpravljanja o namišljenem pro-pagovanju vstočnega razkola.
(Dalje)
K 4. Po ravno k 3) označenih nekatoliških in revolucijonarnih nazorih našega častitega gospoda nasprotnika kaže se jako čudno, ako sumniči on nas ne-katoliškega in revolucionarnega mišljenja. Ako možno, še čudniše se pojavlja utemeljitev tega sumničenja s trditvijo od nas v odlomkih v »Slovanskem Svetu" sporočene brošure, da škofje goriške cerkve nimajo pravice namesto odstranjenega Placetum regium svojevoljno uvajati Placetum episcopale ter s tem zavirati neposredno občenje vernikov s papežem kot poglavarjem cerkve. Da, še čudniše, ker to utemeljenje prihaja od istega nasprotnika, ki nas na drugem mestu obdolžuje na-gnenja h grško-vstočni cerkvi, da, razširjanja vstočnega razkola, razlikujoči se v bistvu od katoliške cerkve po nepriznanju papeža kot poglavarja, česar pa se, kakor se vidi, ne spominja več tukaj, kjer prisvaja škofom pravico, prepovedavati vernikom vsakako neposredno občevanje s papežem. Ako bi se predrznili mi pripisovati škofom tako pravico: imel bi naš častiti gospod nasprotnik oporišče, obdolževati nas razširjanja razkola, in bi bili dejanski v stiski, kako bi se opravičili nasproti takemu obdolževanju; ker pa to pravico odrekamo škofom: razodevamo neki s tem svoj protikatoliški, demo-kratsko-revolucijonarni duh.
Ta duh, kakor nas poučuje nasprotniški članek v »Rimskem katoliku", pojavlja se s tem, da s perhore-skovanjem nadomestitve Placetum regium s Placetum epi-skopale z jedne strani ne postavljamo vpliva škofov v cerkvi više, nego posvetnih vladarjev, z druge strani pa dopuščamo vernikom pravico, obračati se za hrbtom svojih škofov do papeža; kar pa da nasprotuje popolnoma duhu in ustavi katoliške cerkve, zlasti ko Rim vernikov neki ne pozna drugače, kakor jedino po njih škofih, katere je po evangeliju poštevati kot pastirje z ovcami primerjanih vernikov. Vidi se, da naš častiti gospod nasprotnik navaja množico razlogov proti nam: ali ti razlogi, kakor njegovi v „Rimskem katoliku" proti nam navedeni razlogi v obče, kažejo se kot navidezni razlogi, prav za prav kot prazne trditve, katere bi bilo še le dokazati poprej, pa se niso dokazale, ker se ravno ne dajo dokazati.
Placetum regium se ne more kot cerkven, ampak se mora razumeti gol pohtiški ukrep, katerega se popri-
jemljejo posvetni vladarji z namenom, da bi skrčili vpliv poglavarja katoliške cerkve na svoje podanike; kdor torej perhoreskuje zopetno uvedbo pri nas srečno odstranjenega Placitum regium pod spremenjenim zaznamovanjem kot Placetum episcopale-. ta perhoreskuje povrat skrčenja papeškega vpliva na katoliške vernike, ne da bi se tudi le najmanj dotaknil škofom v cerkvi zakonito pristaja-jočega vpliva. Mi vidimo v vsakaceri omejitvi papeškega vpliva na vernike, naj potem pripada ta višemu ali ni-žemu duhovenstvu ali stanu lajikov, čin samovolje, ki se da opravičiti nekoliko pri posvetnih nekatoliških vladarjih, kateri se torej ne smatrajo vezanimi po zakonih katoliške cerkve, in še pri katoliških vladarjih ga je poštevati manj, ako sezajo ti po takem ukrepu *), bodisi v pogledu na tu pa tam potrebno poštevanje nazorov in želja svojih podanikov, kateri utegnejo pač biti z večine ali vsaj nekoliko tudi nekatoliški, bodisi v pogledu na nevarne mednarodne konstelacije. Ako pa porabljajo isti ukrep (isto postopanje) tudi katoliški škofje, kateri imajo od papeža svoje kanoniško ustanovljenje, kateri so poleg tega papežu s prisego zavezani k brez-uslovni pokorščini: pač je zato jedva kak razlog opra-vičenja.
Ako temu nasproti postavlja naš častiti gospod nasprotnik trditev, da nič ne nasprotuje toliko duhu in ustavi katoliške cerkve, kakor neposredni kontakt (dotika vernikov s poglavarjem cerkve: je ravno ta nasprotniška trditev z njenim dostavkom vred, po katerem neposredna dotika vernikov z Rimom ruši avtoriteto škofov, ker se neki vrši »za njih hrbtom", ta trditev, pravimo, je ravno, ki po našem razodeva duhu in ustavi katoliške cerkve popolnoma nasprotujoče mišljenje, kakoršno bi bili mi jedva pripisovali katoliškemu svečeniku. Ne glede na to, da v motivaciji, na podstavi katere se je pri nas, ne pa tudi v jugovstočni polovici cesarstva popustil Placetum regium, da se torej v tej motivaciji izrecno povdarja namera ne nadalje zavirati neposredne dotike vernikov s svojim cerkvenim poglavarjem: ne glede tudi na potovanja vernikov v Rim, katera so pogost-
*) Veliki, da, merodavni vpliv papežev na življenje in cel<5 na sestavljenje ali nastanek držav je z zgodovine znan ravno tako, kakor to, da je bilo uslovje za vpliv veliko manj v cerkveni državi, katero je v najnovejšem času anektovala Italija, kolikor pa v moralični moči papežev; torej imajo računiti s tem vplivom države in njih vladarji v vseh slučajih, kjer gre za porabo še vedno povsod veljavnega načela »Salus reipublicaesu-prema lex esto." To se ne sme prezirati pri presojevanjn začetka in porabe Placetum regium.
niša sosebno po odstranjenju Placetum regium, in nad katerimi potovanji, kolikor vemo mi, se doslej niso spod-tikali škofje, ko potujejo verniki v Rim, da bi se pred stavljali poglavarju cerkve, eventuvalno, da morejo razodevati njemu ali tudi samo pripadnikom papežke kurije svoje zadeve: ne glede na vse to, kaže se, da naš častiti gospod nasprotnik ne pozna zadev in njih bistva (causae maiores,), katere si pridržujemo razložiti bolj spodej, in katere ima že v prvi inštanciji razsoditi papež, ker drugače bi se bil dr. Mahnič jedva predrznil strogo katoliški duh od nas v »Slovanskem Svetu" v odlomkih sporočene brošure pobijati s popolnoma nekatoliškimi, torej z ničimur ne osnovanimi trditvami, da, ta duh zaznamovati celo kot nekatoliški in demokratiško-revolu-cijonarni.
Ravno tako bosa in nekatoliška pa je nasprotniška trditev, da poglavar katoliške cerkve ne pozna svojih vernikov drugače, kakor po njih škofih, katere je poštevati kot pastirje po evangeliju z ovcami primerjanih vernikov. Bosa in nekatoliška je, ker v katoliški cerkvi je poleg škofov, katerim je glede na vernike njim od-kazanih škofij pač naloženo breme pastirske službe, tudi obči pastir in učitelj, kateri je zajedno pripoznan kot oče vseh vernikov in se naravno zaradi tega nagovarja kot sveti oče (sanctissimus Pater). Po razsodbi IV. Kon-stantinopoljskega (VIII. občega) koncilja imajo dolžnost v vsem poslušati apostolski stol tega občega pastirja „kršcanski verniki (torej škofje kot pastirji ne manj nego njih črede), da zaslužijo biti v skupnosti z istim stolom, v čemur biva polna in prava trdnost katoliške vere." V opredelbi (Definitio), dogovorjeni na Plorentinskem občem koncilju med cerkvama zapada in vstoka, nahaja se stavek, „da rimski papež (torej obči pastir) je pravi namestnik Kristov, glava vse cerkve in oče in učitelj vseh kristijanov (torej vseh škofov in njih čred), in da mu je v svetem Petru od Jezusa Krista izročeno polno-močje skupno cerkev pasti, voditi in vladati.'1 In papeška Constitutio „Pater aeternus" od 18. julija 1870, katera se izrecno sklicuje na ravno navedeni razsodbi obeh konciljev Konstantinopoljskega in Florentinskega, uči s pri-trjenjem (Vatikanskega) koncilja in razglaša „za dogmat, od Boga razodet", da rimski papež je »pastir in učitelj vseh kristijanov".
Ako kljnbu temu naš častiti gospod nasprotnik popolnoma perhoreskuje neposredno dotiko občega pastirja in učitelja, s svojo čredo, zajedno očeta vseh kristijanov s svojimi otroci, ali hoče, da bi bili od njega do cela izključeni svečeniki in duhovniki nižih stopinj, kakor tudi lajiki, da se ne pomišlja izgovoriti mnenja, kakor da bi obči pastir, učitelj in oče poznal ali morda celo smel poznati pojedince svoje črede, oziroma otroke le po škofih: dokumentuje on s tem najmanj katoliško mišljenje, zlasti ko se pri tem hudo zagreša proti tradicionalnemu običaju, ki so ga do današnjega dne nepretržno
varovali papeži in obči koncilji, kakor tudi proti podstavi tega običaja, kot katero je poštevati sveto pismo.
Apostolski prvak Peter, kot katerega naslednike je poštevati rimske papeže, je sklenil poslati prvi svoj list »razkropljenim tujcem v Pontu, Galiciji, Kapadociji, Aziji in Bitiniji, kateri so bili izvoljeni" (to se pravi kristijani) I. Detr. 1: 1, dasi so imeli ti kristijani svoje starejše, torej škofe, ker Peter jih poučuje o njih dolžnem vedenju in se v svoji ponižnosti imenuje sam tudi le sostarejšega ali soškofa. I. Petr. V: 1—4. Tudi svojega drugega lista ni poslal prvak apostolov škofom, ampak neposredno istim kristijanom (onim, ki so ravno tisto dragoceno vero z nami prejeli v pravičnosti našega Boga in Zveličarja Jezusa Krista" II. Petr. I: 1). Naravno je, da so se papeži od nekdaj ravnali doslej po tem zgledu Petrovem; da se torej iz vseh dob dokazati neposredni pismeni in ustni kontakt papežev ne samo s celimi duhovnimi in posvetnimi občinami, ampak tudi s poje-dinimi osebami izmed duhovenstva od svečenikov navzdol, kakor tudi s pojedinimi posvetnimi vladarji, visoko-postavljenimi državniki ali zasebniki, da, celo z nižimi množicami (Plebs), ne da bi bilo v to potreba posebnega dovoljenja škofov, ali da bi se bili ti spodtikali nad tem.
Dejanski so v katoliški cerkvi škofovski jurisdikciji odtegnene (eksemte) cerkvene občine ali korporacije (samostani, kapituli in drugačni zavodi), katerih nadzorovanje škofom tudi po Tridentinskem koncilju pristaje jedino v lastnosti papeških delegatov. So predstojniki cerkvenih korporacij, ki ne da bi bili dobili posvečenje v škofa, zakonito izvršujejo za okrožje svoje korporacije quasi episcopdlis Jurisdictio, in mi poznamo tudi v našem cesarstvu jednega Praelatus nullius (dioeceseos), speci-jalno nadopata Martinove Gore (Martinsberg) na Ogerskem, kateremu pristaje taka quasi episcopalis Jurisdictio v mejah jako raztegnene pokrajine nad duhovenstvom in ljudstvom. Eksempcije (izjeme) te vrste so danes seveda redke, utegnejo postati pa jutre bolj pogostne, ker pomno-ženje ali pomanjšanje škofom odtegnenih korporacij, zajedno raztegnenje ali omejenje eksemcij zavisi izključno od vsakodobne razsodbe občega pastirja, torej poglavarja cerkve, kateri ima pravico po potrebi razširiti ali omejiti celo meje škofovske jurisdikcije, ne da bi potreboval za to pritrjenja dotičnega škofa, ker isto pritrjenje more on dopolniti naravnost s svojim apostolskim polnomočjem. Vsa današnja ustava veleštevilnega obrednega (regularnega) duhovenstva s svojimi provincijalnimi in generalnimi kapituli, s svojimi provincijalnimi in generalnimi načelniki, kateri poslednji imajo navadno svoj sedež v Rimu in občujejo neposredno s papeško kurijo; celo institucija apostolskih nuncijev, ki so postavljeni ravno zato, da omogočujejo in olajšujejo neposredno občevanje ne samo z državnim poglavarjem, ampak tudi z organi vlade in po potrebi tudi z drugimi lajiki, dalje s členi nižega duhovenstva, sosebno, ako so namenjeni za viša
dostojanstva; pred vsem pa predpisano ravnanje s causae maiores, katere so odtegnene pristojnosti diecezanskih škofov, in o katerih bomo govorili še spodej, s kratka vsa ustava katoliške cerkve zahteva svobodo neposredne dotike vseh vernikov z njih najvišim pastirjem, učiteljem in očetom.
V tem je tudi vzrok, zakaj toliko perhoreskuje katoliška cerkev Placetum regium, kateri iz politiških razlogov zavira to neposredno dotiko, in kateri je pri nas včasih vedel celo do nepriznanja samo pojedinih delov v razglašenje dopuščenih papeških pisem (buli.) Ako pa se je ista cerkev udajala taki zaviri svojega delovanja, oziroma se še udaje (celo v našem cesarstvu glede na Ogersko): služi to ravno le v dokaz, da se udaje (prireja). državnim zakonom, pravilniše, iste trpi (tolerat) tudi tedaj, kedar nasprotujejo njenim nazorom, ker prihajajo isti zakoni od gosposke, postavljene od Boga, v tem ko, ako bi bili državni zakoni nasprotni ne njenim nazorom, ampak njenim dogmatom, bi bila prisiljena, neprizanesljivo postopati s cerkvenim izobčenjem ali z in-terdiktom, torej z najvišimi cerkvenimi cenzurami. Škofje pa se ne smejo zagrešati tudi proti nazorom cerkve ne, katere znameniti členi so oni, ako se nočejo izpostaviti nevarnosti cerkvenih kaznij in celo odstavljanja. In naš častiti gospod nasprotnik se drzne v svoji lastnosti kot svečenik, zajedno doktor in profesor bogoslovja, izreči trditev, da svobodni neposredni kontakt med poglavarjem in verniki katoliške cerkve nasprotuje duhu in ustavi iste cerkve; da, on zagovarja celo pravico škofov, da bi oni tu jedva še le na prosto deti kontakt zopet zavirali s Placetum episcopale.
K 5. S tem, kar je rečeno k 4), je pač tudi dovolj opravičena z nasprotniške strani kot nekatoliška in demokratsko-revolucijonarno postavljena trditev v našem ^Slovanskem Svetu" v odlomkih sporočene brošure, trditev namreč, po kateri smejo narodi z vsako prošnjo obračati se neposredno do poglavarja cerkve, ne da bi se zagrešali proti cerkvenim zakonom. Ali z nasprotniške strani je spodtikanje tudi nad dostavkom, po katerem za vsako pri izročenju take prošnje do papeža storjeno napako, bodisi proti blagodostojnosti, bodisi proti veljavnim državnim zakonom, bi bil odgovoren oni del, kateri bi zakrivil to napako, in jedino on sam pred svojimi so-plemeniki, v interesu katerih se loti delovati, oziroma pred pristojno državno gosposko. Tudi tega spodtikanja nočemo prezirati z molčanjem.
Pač ni lehka zadača uganiti, kaj da se zdi v tem pristavku nekatoliškega in demokratsko-revolucijarnega našemu častitemu gospodu nasprotniku, ki ne govori po-bliže o tem; ko mora biti vendar vsa vsebina tega pri-stavka vsakemu popolnoma naravna in docela umevna. Saj ni nikakor izključeno, da kdo, bodisi pojedina oseba ali deputacija, katera v imenu svojih soplemenikov prevzame zadačo pospeševati kako razsodbi papeževi pri-
držano zadevo, zakrivi napako okornosti, oziroma napako proti lepovednosti ali proti veljavnim državnim zakonom, na primer v državah, kjer velja Placetum regium, proti temu Placetum. Ako pa se pripeti tak slučaj, pač je naravno, da se nima tu nihče drugi, kakor jedino ona oseba ali deputacija, ki je to zakrivila, opravičevati se pred svojimi soplemeniki, v interesu katerih se je lotila delovati, oziroma pred državno gosposko.
Menimo torej, da se ne motimo, ako si mislimo na podstavi nasprotniških nazorov, ki se jasno kažejo v »Rimskem katoliku", da bi dr. Mahnič ne tega, kar je v omenjenem pristavku, pač pa to, da se ne poudarja odgovornost tudi nasproti pristojnim diecezanskim škofom, rad pošteval kot nekatoliško in demokratsko - revolucionarno.
Da temeljito odpravimo tudi to prečudno obdolžitev, je potrebno, da spregovorimo nekoliko poprej o onih znamenitiših zadevah (causae maiores), katerih razsodba je po cerkvenem pravu pridržan t, *) že v prvi instanciji papežu. Kaj je poštevati kot causa maior, ni določeno v pojedinosti, in od francoskih škofov na Vatikanskem koncilju za zakonito določenje causae maiores stavljeni predlog, kakor je bilo po.idarjano že zgorej, ni imel m-kakega vspeha; kot causa maior se do današnjega dne pošteva vse, kar se kaže dotičnim osebam v vsakem po-jedinem slučaju kot taka causa, in jo papež, kedar pride stvar do njega, sprejme kot tako. Pa so tudi zname-nitiše reči, katere so še posebe in izrecno papeški razsodbi pridržane že v prvi instanciji, in med te ne spadajo samo absolucija od težkih prestopkov, oziroma od cenzur, nanje naloženih (papeški reservatni slučaji)**), kakor tudi vse reči, katere bi utegnile imeti za posledico odstavljenje kakega škofa,***) ampak tudi sprememba obreda, odroma povrat Slovencev h kirilometodijskemu obredu svojih očetov, proti kateremu povratu nastopa ravna škofovska okrožnica, ki jo skuša opravičevati naš častiti gospod nasprotnik.
V to okrožnico kritiški osvetljujoči in po našem »Slovanskem Svetu" v odlomkih sporočeni brošuri so na pag. 32 do 36 navedene cerkveno zakonite določbe, po katerih so zlasti v Avstriji ne ravno redke spremembe obreda izrecno pridržane rimskemu apostolskemu stolu, ne da bi se bilo z nasprotniške strani spodtikalo nad njimi, ali da bi se Lila oprovrgla k temu pristavljena razpravljanja.
Ako torej ne samo slovenski, ampak kak narod v v obče, predloži prošnjo v tej smeri pri rimskem stolu,
*) Innoc. 1. Epist. 2 ad victric. Nr. 6 col. 749, Epist. 29 ad Cone. Carthag. Nr. 1 col. 858; Epist. 30 ad Cone. Milev. Nr. 2 col. 896; Epist. 37 ad Folic. col. 910.
**j Na Vatikanskem koncilju na omejitev teh reservatnih slučajev stavljeni predlogi francoskih škofov, kakor znano, niso imeli nikakega vspeha.
***/ Cone. Trident. sess. 24 cap. 5 de nef.
torej na najpristojnišem mestu: postopa tak narod v soglasju z veljavnimi cerkvenimi zakoni, da, ne oskruni jih tudi tedaj ne nikakor, ako se obrne z drugimi kakor-šnimi koli zadevami, o katerih misli imeti pravico poštevati jih kot causa maior, do občega pastirja, učitelja in očeta krščanstva. Papež more prošnjo z zaslišanjem ali brez zaslišanja dotičnih diecezanskih škofov uslišati, zavrniti, ali, ako ni pridržana njegovi razsodbi, je tudi ne pošteva kot causa maior, je ne sprejeti, oziroma dati jo obravnavati po navadni poti instancij.
Papežka razsodba po načelu nRoma locuta, causa finita", ni merodavna samo za prosilce, ampak tudi za škofe, in ni v vsem strogo zakonitem postopanju čisto nič, kar bi bilo mestu, področju in imenitnosti škofov nasprotno, ali kar bi imelo tudi samo značaj prejudicija. Po takem pa tudi se ne da misliti nikak razlog, kateri bi mogel do apostolskega stola rimskega s prošnjo obra-čajočih se, naj bi bil vspeh njih prošnje kakoršen koli, obvezavati ali tudi samo nagniti, da bi se v tem slučaju opravičevali pred svojimi škofi.
K 6. Da bi mogel v našem »Slovanskem Svetu" v odlomkih sporočeni brošuri namisliti nekatoliške in demokratsko-revolucijonarne tendencije, ne brani se naš častiti gospod nasprotnik, druga od drugih ločena mesta navedene brošure združevati drugo z drugim in ista popačiti popolnoma, oziroma prirejati je v namen sumni-čenj, ki sestavljajo jedro njegovega članka v »Rimskem katoliku". Zatorej smo tukaj zopet prisiljeni, pred vsem podati tekst dotičnih mest iz brošure. Ta tekst se glasi:
a)	Pag. 27 in 28: »Radi bi Slovenci dali veljati namesto izraza »Bog" (kakor se nahaja v psalmu), celo okrožnici rabljeni izraz »Bog in njegova sveta cerkev", utemeljitev katerega je prav za prav prozvala citat iz 144. psalma, ako bi ne vedeli kot dobri katoliki, da ni oblasti razun od Boga, da je torej tudi državna oblast postavljena od Boga in ima torej tudi pravico, zlasti v javnem in družbenem življenju neprizanesljivo zahtevati od državljanov, vključno tudi niže in više duhovščine, spol-njevanje državnih zakonov, dasi ti, kakor povdarja to okrožnica, popolnoma nasprotujejo nazorom cerkve."
»V tem ko pa slovenski narod svojemu cesarju, temu najvišemu državnemu zakonodajalcu, brez najvišega potrjenja katerega ne oživi noben državni zakon, daje v popolni meri, kar je cesarjevega, ko izpolnjuje zakone, ki se dostajejo javnega in družbenega življenja: daje ob jednem v popolni meri Bogu, kar je božjega, držeč se nepremično razodetih verskih resnic, in s tem, da gleda, kako bi svoje zasebno, kakor narodno življenje, nad katerim svobodno razpolaga vsled državnih zakonov, primerno Uredil po večnih zakonih stvarnikovih, kolikor je to možno doseči s človeško slabostjo
b)	Pag. 35—39. »Iz tega (iz navedenih papežkih dekretov, brevov in enciklik) sledi neoporečno, da noben
katolik ne more za zlo vzeti Slovencem, ako bi želeli prestopiti od jednega obreda k drugemu, in bi jim ne bilo zameriti niti tedaj, ko bi se ne sklicevali na svojo pralastno lastnino, kakor je to resnično. V to željo, ki je opravičena na vsako stran, utegne, kakor se nadejamo vsi, privoliti sveti apostolski stol, zlasti ko ne težimo potem, da bi se stvari predrugačile nagloma, in ko se odločno izogibljemo vsaki nerednosti. Sveti apostolski stol seveda bi utegnil pa tudi zavrniti našo željo, kar bi nam bilo jako obžalovati na posledice; ali zato je zopet rimski stol in izključno on pristojen. Kdor bi torej strahujoč ali kakor si bodi zaviral slovenski narod, da bi dobile njegove legitimne želje veljavo v Rimu; tak se vtika nepozvan v pristojnost svetega Očeta. Kdor pa označuje hrepenenje po kakoršni si bodi obredni spremembi kot nekatoliško ali kot prestopek proti katoliški cerkvi: zaznamuje take apostolske konstitucije kot nekatoliške, po katerih je dovoljeno iz tehtnih vzrokov prestopiti od jednega obreda k drugemu, in katere ravno zategadel določujejo dotično pristojnost.
Potegovanje za latinski živelj in njegov nacijonalni obred seza v razgovorjeni okrožnici (škofovski) pač predaleč. Ne temu latinskemu življu, kateri je v Avstriji in zunaj nje reči čez vso mero dejanski dovršil in še dovr-šuje v stvareh narodnosti, zlasti pa vsilil avtohtonnemu slovanskemu prebivalstvu goriške cerkvene pokrajine svoj nacijonalni obred, in ki si prizadeva gospodstvo, po krivici priborjeno, vedno dalje utrditi in razširiti na škodo slovanske narodnosti, temu življu ne daje opominov okrožnica, da bi zaradi golega plemenskega sorodstva svojih katoliški cerkvi, zlasti njenemu poglavarju z večine sovražno nasprotnih soplemenikov (Italijanov) ne ljubil bolj, nego katoliške Slovane; torej da bi (ta živelj) prenehal iz samih narodnostnih ozirov ogrožati te Slovane, v deželah katerih biva. Ne, avtohtonni, hudobni Slovenci so, ki se drznejo nasproti vsiljencem na podstavi državnih osnovnih zakonov ne manj nego zakonov cerkve spraviti svoje pravo v veljavo; proti tem in samo proti tem se obračajo opomini okrožnice, da bi pač ne nedostajalo ilustracije ezopski basni o volku in jagnjetu.
Ravno navedeni citati iz svetega pisma se v ostalem niti ne dajo porabljati za slovenski narod, kajti ta ni še dal dokazov za to, da ljubi svoje sorodnike bolj, nego Boga; da pa ta tvorba božja, namreč cerkev, ni jednaka Bogu, je bilo razpravljeno že zgorej. Nasprotno pa bi bilo lehko dokazati, da so celo apostoli želeli videti deležne dobrote krščanskega nauka na prvem mestu svoje soplemenike, in še le na drugem mestu ostale narode; in saj je tudi iz citata sv. Matevža, rabljenega v okrožnici X: 37 jasno, da je sam Zveličar veliko cenil sorodstvene vezi; saj drugače bi ne bil primerjal ljubezni do sebe z ljubeznijo do očeta, matere, sina, hčere, ampak v obče le z ljubeznijo do ljudij. Že pagani so poznali stavke „amor incipit ab egou in „qui sibi malus, cui
bonus". Četrta zapoved božja začenja z roditeljem dolžnim spoštovanjem, in vsa stara zaveza ima obilico oporišč za veliko spoštovanje do sorodstvenih vezij, in takih ne ne-dostaje tudi v novi zavezi. Bog in človek sosebno ni zahteval od ljudij, da bi bližnjega ljubili bolj, ampak samo, da bi ga ljubili tako, kakor sami sebe, ker je imel samo-Ijubje za samo po sebi umevno. Ako torej slovenski narod zahteva zase samo toliko, in nikakor ne več, nego od srca privošči drugim, celo latinski narodnosti, ki mu grozi doma: zaradi tega pač ni očitati ničesar njemu, pač pa vsakomur, ki bi se potegnil za one, ki pritiskajo brez vsake ljubezni do bližnjega slovenski narod. Kdor bi tak6 ravnal, bi očitno skrunil krščansko zapoved ter bi tako pospeševal jedino narodne in politiške namere tla-čiteljev slovenskega naroda.
Tudi katoliška cerkev je vedno zelo spoštovala vezi sorodstva; saj šteje med sedmimi zakramenti tudi sv. zakon, in mi imamo sklepe ekumenskih sinod, kateri dopuščajo v paganstvu završene zakone še tedaj, ko bi ostal jeden del paganski, in ti sklepi ne zahtevajo, da bi krščanski del ljubil druge kristijane bolj, nego pa svojo pagansko polovico, ker je očitno, da bi bilo kaj takega proti zapovedi aposto'a Pavla. Apostolski rimski stol pa je sicer tudi obračal od nekdaj svojo skrb do vzdrževanja, do družin na velikem, do tako imenovanih narodov (nacij).
Da, to skrb do narodov je apostolski stol navedel celo kot vzrok za nedotakljivost raznih cerkvenih obredov, katere so preganjali malenkostni, velikosti katoliške cerkve ne razumevajoči latinizatorji; kajti apostolski stol je kaj prav spoznal, da razni cerkveni obredi so podstava narodnosti, in je hrepenel po tem, da bi ne škodoval, ampak obvaroval različne narode. Že poprej je bilo to strogo zaukazano misijonarjem s posebnimi dekreti Congregationis de propaganda fide; vendar slava pristaje učenemu papežu Benediktu XIV., ki je to kot obči ukaz objavil v navedeni okrožnici „ Ali a ta e sunt". Dotično mesto obseza § 48. in se glasi: . , . . exoptans vehementer, ut diversae eorum nationes conserventer, non destru-antur, omnesque (ut multa paucis complec-tamur) Catholici sint, non ut omnes latini fiant."
Po takem ni v brošuri o vsem tem, kar se ji hoče natvezti ali namisliti z nasprotniške strani, najti niti sledu, zatorej moremo mi pripisovati jedino neukrotni strastnosti našega častitega gospoda nasprotnika, da je popačil popolnoma jasna, dvome izključujoča mesta brošure, da bi je mogel potem po njemu svojstvenem načinu izrabljati proti nam kot predmet najčudovitiših sum-ničenj.
Po brošuri, z nasprotniške strani napadeni, daje slovenski narod cesarju, kar je cesarjevega; ali ob jednem daje Bogu v popolni meri, kar je božjega, „držeč se ne-
premično razodetih verskih resnic, in s tem, da gleda, kako bi svoje zasebno, kakor narodno življenje, nad katerim svobodno razpolaga vsled državnih zakonov, primerno uredil po večnih zakonih svojega stvarnika, kolikor je to možno doseči s človeško slabostjo." To popolnoma jasno, vsak dvom izključujoče mesto brošure se podaje v nasprotniškem članku „Rim-skega katolika" čitateljem z naslednjimi, zmisel popolnoma spreminjajočimi besedami: „Ne cerkev, ne škofje, ampak narod sam, „ki daje v popolni meri Bogu, kar je božjega," mora gledati, kako bi svoje življenje primerno vredil po večnih zakonih stvarnikovih!" In tem besedam se pritika na koncu še znamenje navajanja, (") kakor da bi bile popolnoma posnete iz brošure.
O poslednji okolnosti, kolikor koli prispeva označevati način nasprotniš kega boja, nočemo potratiti nobene besede, zlasti ko zahtevajo našo pozornost gorenji do-slovno iz nasprotniškega članka „Rimskega katolika" posneti stavki, sosebno pa njemu podstavljeni nasprot-niški nazori. Ta odstavek izraža namreč zavzetje našega častitega gospoda nasprotnika nad trditvijo, ki smo jo zgorej navedli po popolni vsebini in doslovno iz brošure, nad trditvijo, po kateri daje slovenski narod Bogu, kar je božjega, držeč se nepremično razodetih verskih resnic, in hrepeneč, svoje življenje urediti po večnih zakonih božjih. In vzrok temu zavzetju, ako umemo pač temni zmisel odstavka prav, tiči v tem, da z nasprotniške strani se to, da se narod trdno drži od Boga razodetega veronauka, in dosledno to, da hrepeni svoje življenje urediti po večnih zakonih božjih, da z nasprotniške strani, pravimo, se to pošteva kot pravo, katero neki prejudikuje cerkvi in škofom !
Čudno je vendar, do kakih neprikladnostij jo tira boljše stvari vredna gorečnost po vsem strastnih latini-zatorjev, in kako silno njih iz robate sebičnosti izvirajoči nazori nasprotujejo od ljubezni in samozatajevanja prešinjenemu duhu katoliške cerkve!
Noben od katoliškega duha prešinjeni duhovni svečenik, celo ako bi bil še toliko goreč varuh svojega zakonitega vpliva in svojega mesta v obče, bi se ne mogel spodtikati nad čredo, katero vodi stremljenje, dati Bogu v polni meri, kar je božjega, in katera, držeč se nepremično od Boga razodetih verskih resnic, hrepeni svoje življenje urediti po večnih zakonih božjih; da, tako, očitno izgovorjeno in nikakega protislovja prozivajoče zatrjenje pripadnikov svoje čede bi isti pastir sprejel z oblažujočim čustvom popolnega zadoščenja. Od Boga ra-zodeti veronauk je vendar isti, katerega zasajevanje in nepopačeno varovanje je po razsodbi VIII. občega (IV. Konstantinopoljskega) koncilja in konstitucije papeža Pija IX. „Pater aeternus" *) posebna zadača katoliške cerkve, torej zadača vsakega duhovnega pastirja; iz tega
*) „Prvo uslovje (pogoj) zveličanja je varovati pravilo prave
vere."
veronauka izvirajoče stremljenje pa, svoje življenje prirediti po večnem, ker po svetem pismu nespremenljivem zakonu božjem,*), mora imeti neizogibno korenine v vsakem verniku in je dosledno, tako nerazvezano navezano na svoje dušno zveličanje varujočega pojedinca, da je prenašanje istega stremljenja na cerkev in njene organe izključeno absolutno. Od katoliškega duha preši-njenega, torej čustvom zavisti in koprnenja po viših službah nepristopnega duhovnega pastirja bi ne mogel vznemirjati tudi prevdarek, da zadovoljujoče redno držanje njegove čede ni njegovo, ampak, kakor običajno, zaslu-ženje cele vrste njegovih prednikov; tak prevdarek bi ga temveč spodbujal k zahvali nasproti svojim zaslužnim prednikom in k hvali svoje čede.
Vse drugače pa je vedenje latinizatorjev, ki, razum-Ijenja vzvišenega poklica katoliške cerkve v njeni lastnosti kot svetovna cerkev nezmožni, iščejo njeno zadačo ne v varovanju in razširjanju resnic razodenja po vsej zemeljni obli, s katerimi resnicami, kakor smo videli, ravnajo le prelehkomiselno, ampak v latinizovanju, katero stavljajo povsod v spredje in se pridružujejo onim slepim vodnikom, nad katerimi je zaklical Bog in človek Matth. XXIII: 24 »Gorje vam". Ti latinizatorji abstra-hujejo od tega, da v veronauku, od Boga razodetem, in jedino v tem je utemeljeno postavljenje in uravnanje cerkve, kakor tudi iz trojih dolžnostij sestavljena oblast njenih organov; da torej narod, trdno držeč se od Boga razodetega veronauka se more in hoče odtegniti cerkvenemu vodstvu v cerkvenih zadevah toliko manj, kolikor zaresniše je njegovo stremljenje, prirediti svoje življenje po večnih zakonih stvarnikovih. Latinizatorji nočejo nič
vedeti o tem, da je od Boga v varovanje in razširjanje ne morda latinizo vanj a, ampak božjih resnic razodenja postavljena in uravnana cerkev, katera, izvršujoč svojo zadačo, je stavila vsakemu narodu, da, vsakemu poje-dincu kategoriško zahtevo, da naj se trdno drži od Boga razodetega veronauka in priredi svoje življenje po večnih zakonih božjih.
Ako pa narod ali njegovi pripadniki zadoščujejo ali tudi samo izjavljajo, da hočejo zadoščevati tej najviši, ker vse obsezajoči zahtevi cerkve: vidi v tem naš častiti gospod nasprotnik takoj predrznost cerkvi in škofom prejudikujočega prava vernikov, ki po njegovem zgorej razgovorjenem razumljenju bistva katoliške cerkve naj bi bili brezpravni.
Jedino s pomočjo tako čudovitega mišljenja ali sleda idej se da razlagati zavzetje, katero se obrača z nasprotniške strani proti namišljeno prisvojenemu pravu vernikov, trdno držati se od Boga razodetega veronauka in po tem prirediti svoje življenje. H kakim posledicam da bi moralo vesti, ako bi se verniki odtegovali izvrševanju tega namišljeno prisvojenega prava, katero imamo pač pravico poštevati kot dolžnost vsakega katolika, da bi jo po nasprot.niškem namigljeju popolnoma prepuščali cerkvi in škofom: o tem, kakor se kaže, ni premišljal naš častiti gospod nasprotnik. Zaresuo premišljevanje ni stvar latinizatorjev; oni ljubijo površnost, v senci katere more jedino vspevati svetemu pismu, torej katoliškemu duhu nasprotujoče in razširjanje katoličanstva zavirajoče, torej od cerkve opetovano obsojeno latini-zovanje. —	(Dalje prih.)
Borba o hrvatskem pravopisu.
Pod tem naslovom je v 35. številki „Vienca" priobčil Vj. Klaič članek, v katerem kaže, kako se je bilo dr. Ljudevitu Gaju boriti za sedaj veljavni pravopis. Do leta 1835. »pisali su kaj kav s k i Hrvati svojim kajkavskim narečjem i magjarskim pravopisom. Proti sedanjemu pravopisu, ki se je prenesel s češčine na hrvaščino in slovenščino, je bil kajkavski spisatelj i kasneje zagrebački kanonik Ignjat Kri-stianovič. Njega pa je podpiral poznati slavista B. Kopitar. Ta se je silno hudoval na Šafarika in Kolarja, katera da zavajata Gaja in njegove privrženike. »Schaf-fafik ist der heilige Geist dieser Leute! Er mochte aus den 12 Slaven zuerst 4, dann 2, dann 1 machen, gleich-viel ob wir kleinere, dabei vveinen oder lachen . . . Glaubt er (Šafarik), dass die Kroaten und Krainer, aus Furcht vor seinen Schimpfreden, mit unwiirdiger Hintansetzung ihrer Sprache den Trost der
*) »Kajti drugega temelja ne more položiti nikdo, kakor je položen, in ta je Krist." I. Cor. III.: 11.
Dalmatiner und Serben werden vergrossern helfen?;' No, Vj. Klaič in se ve da ž njim Hrvatje proslavljajo Gaja, da so premagali njegove težnje. Iz tu navedenih stavkov, posnetih iz Kopitarjevih pisem do Kristianoviča, se kaže močna senca na Kopitarjevih nazorih ne zaradi tega, ker je nasprotoval Gaju, ampak ker se vidi, da je bil proti dalekoglednemu Šafariku, stremečemu po skrčenju ali zjednočenju raznih slovanskih ortografij, oziroma po približanju raznih slovanskih plemen. Šafafik se razkriva tu kot zgodovinar, ki je spoznal, kako delujejo kulturni zakoni na združenje ali razcepljenje narodov. Šafafik je tu zajedno velik politik, v tem ko ostaje Kopitar na stališču linguista, ki niti noče umeti, da bi bilo s slovanskega kulturnega in narodno-politiškega stališča modro, ako bi bili Gajevci zares težali »den Tross der Dalmatiner und Serben zu vergrossern."
Sicer pa ne smemo delati Kopitarju krivice, ker stvari so neki znane v zmislu, da bi bil imel Kopitar zdraveje nazore v poprejšnji dobi let, da bi ga bili ne-
slovanski vplivi pozneje omamili, da je mogel naposled izjavljati se tako, kakor je razvidno iz pisem. Vsekakor je pa škodoval, da se ni potegnil za cirilico tudi pri Hrvatih in Slovencih. Hrvatje bi ne bili po sprejeti cirilici nikdar prišli v tak razpor s Srbi, in tujstvo bi obeh ne bilo nikdar toliko cepilo in slabilo za svoje nakane, kakor se godi na žalost do današnjega dne. Hrvatje bi morali sami sprevideti, da zasluge Gajeve bi bile veče, ako bi bil dosledniši, ter se potegoval zato, ako se je zamenila kajkavščina s stokavščino, da bi se bil poslednjemu narečju podelil tudi njegov, to je, cirilski pravopis. Tako so ostali Hrvatje na lastno škodo ia tuj-stvu na korist na pol poti ter se je zaneslo isto polovičarstvo tudi med Slovence. Pravopisi dotedanji so bili taki, da bi se bili spremenili tako ali tako, in le moža ni bilo, ki bi bil, trden pred vsakim tujim vplivom, dosledno izvršil spremembe v jeziku in pravopisu. Z našega stališča se nikakor ne moremo vnemati za reformatorje pravopisa hrvaškega in slovenskega, sosebno ko vidimo dandanes čimdalje jasneje, kaj namerjajo nasprotniki s zapadnimi Slovani, kar so oziroma pokazali
nasproti Slovencem ravno v pogledu na sposobnost njih jezika še pred malo tedni.
Zadnji čas se prepirajo Hrvatje tudi o tem, ali bi pisali fonetiški ali etimologiški. Ker so razcepljeni med Cislitavijo in Translitavijo, imajo opraviti pri tem še z dvojimi vladami. To Hrvate še bolj moti. Sicer tudi te strani ni poštevati samo z jezikoslovnega stališča, ker se je ozirati tudi na druge Slovane. Zaradi tega je pa jako težavno pravo pogoditi. Srbi pišejo fonetiški, in tu ni možno drugače sovetovati, kakor ali da se Hrvatje poprimejo fonetike, kakor se je razvila v srbskem književnem jeziku, ali pa da se oboji, Srbi in Hrvatje, zjedinijo v pisavi tako, da bi n. pr. tudi Srbi Hrvatom na ljubo kaj spremenili v svoji fonetiki. Ako bi pošte-vali Srbohrvatje tudi rusko pisavo, ne smeli bi gaziti preveč po poti fonetike, ker Rusi se drže etmologiške pisave. Tu se vidi, kako nimajo Slovani sreče, da bi jo krenili ob začetku kakega dela, kake spremembe, na skupne poti. Potem, ko je razlika med njimi že velika, togujejo, da so bil neprevidni, da, kratkovidni.
F. Podgornik.
D o p
Iz Trsta, 18. sept. Sedaj pričakujemo tu pri nas novega namestnika; govori se mnogo o tem, toda le jeden glas je: Naj pride k nam kdor koli — malo več usmiljenja bode gotovo imel z nami, nego njegov prednik. Tu pri nas imamo patriotiško društvo »Avstria", katero je uže pokazalo s svojimi veselicami, da je vredno nositi jednako ime. Ali ravno o tem društvu je „nekaj" iz-pregovoriti. Med udi imenovanega društva je veliko število Slovencev, kateri, rekli bi z Barkovljani, „zabivajo žeblje v tujo ladijo!" Evo Vam dokaza. Pred leti so se izrazili nekateri naši državni poslanci v državnem zboru jako nepovoljno o tedanjem našem namestniku in menda stavili i neko interpelacijo. Nekaj časa potem se je praznovala v Trstu patrijotiška slavnost, katere se je udeležilo i gori omenjeno društvo. Silna množica ljudstva je bila zbrana pred namestniško palačo, in tu se je kričalo gromoviti „živio" in »Evviva" Avstrija, in tem jed-naki klici. „Kdo" iz med množice zaklical je tudi kaj v čast namestnika samega. In glejte, predsedništvo društva „Austria" je poslalo v Beč na najviše mesto brzojavko, v kateri se je med drugim poročalo, „da tržaško ljudstvo z navdušenostjo pozdravlja tuk. ces. namestnika!" To je bilo menda takrat le poleno pod noge zgorej ime-novanej interpelaciji slov. poslancev. Ogromno število Slovencev, katero je bilo prisotno tej patrijotiški demonstraciji , ni menda pozdravljalo namestnika, pač pa svojega vladarja in skupno domovino Avstrijo! Da se je pa takrat zbralo vse velikansko število ljudstva ravno pred namestniško palačo, je to v Trstu čisto navadno.
i s i.
Slovencem, udom „Austrie", pa bi priporočal, naj se za svojo narodnost kaj brigajo pri tem društvu. Zahtevajo naj izdanje slovenskih pravil za slovenske ude, in naj se zahteva tudi, da je zastopana v dotičnem odboru i naša narodnost, da se volijo i slovenski odborniki. Če so italijanski gospodje „Austrie" res pravi patrijoti (česar ne dvomim), tedaj bodo gotovo ravnopravni s svojimi slovenskimi sodruštveniki, in to toliko bolj, ker se poslužujejo pri vsakej priliki izreka blagega našega vladarja: „Viribus unitis !" Torej Slovenci, udje „Austrie", skrbite da dosežete ravnopravnost, da ne bodete še nadalje — zabivali žebljev v tujo ladijo! Znano je še, kak hrup je vladal v Trstu pred nekaj meseci radi znanega dogodka s tukajšnjim italijanskim konzulom. Ah je omeniti o tem še nekaj drugega, kar je pač doslej še svetu ^prikrito!" Kakor navadno, je odšel i letos o binkoštnih praznikih iz Trsta parobrod z izletniki v Benetke ; bilo je to ravno o času, ko je bil dogodek z italijanskim konzulom Durand-om še na dnevnem redu. In ko je prišel parobrod s tržaškimi izletniki blizo obrežja mesta (Benetek), svirali so na parobrodu znano nEvviva Sari Giusto", na obrežju pa jih je čakala (kot bi bilo uže dogovorjeno) velikanska množica, katera jih je pozdravljala s protiavstrijskimi klici, kakor: „Evviva Trieste libera", „Abbasso Durando" itd. Tem protiavstrijskim klicem se je pa na parobrodu z vso navdušenostjo od-zdravljalo, morda i gotovo tudi od strani kakega „ patriota." To je bilo zopet znamenje „Tržaškega časa", katero je ostalo pa prikrito!	X.
38*
Iz Prage, 4. sept. (Izv. dop.) [Konec.] Jedino v vsej državi je možno rešiti narodnostno vprašanje, in jedino v celoti. In sicer z zakonom narodnostnim, veljavnim za vse narodnosti, kateri bi strogo omejil prava in dolžnosti vsaki narodnosti, da bi bili vzroki spora skrčeni na najmanjše. — Predlagati tak zakon narodnostni je dolžnost desnice, da bi s tem bil dan odgovor na predlog Scbarschmidov. Levica ima popolnoma pravo, ako zahteva kot odgovor pozitiven predlog. Ali na desnici ni inicijative in tvorne sile. — Ako se pa posreči jednoč tako poravnanje, izgubi tudi državnopravno vprašanje svojo akutnost. Kajti to pomirjenje ni možno prej, dokler se ne odrečejo Nemci vsem nadam na po-nemčenje Slovanov — kajti zares se ne nadejamo po-slovaniti jih .... Potem se Nemci morda spravijo tudi z mislijo naše korone svatovaclavske. Kajti Cislitavija, neizpodkopana več z narodnostnimi spori, začela bi z novo, neznano doslej energijo gojiti svoje interese proti drugi polovici cesarstva, in morala bi skrbeti, da dobi vse, kar je izgubila vsled svojih notranjih razmer na
Ogersko......" Potem nadaljuje list, da Nemci hočejo
imeti „Staatssprache" v plačilo, da bi se vrnili v češki deželni zbor. Zato pa tudi ne morejo biti Cehi navdušeni, kedar se začenjajo zopet pogajati pod načelništvom kneza Lobkovica in g. Schmeykala. Zato niso razmere na Češkem. »Na pomirenje z Nemci bi morali pristopiti obe strani, celi narod, ker pomirjenje to bi moralo biti popolno, s katerim bi moralo biti narodnostno vprašanje odstranjeno v Avstriji. Polovičarsko pomirenje z Nemci, skleneno samo z jedno naših strank bi se tej jako slabo izplačalo. — Pravi se, da se vlada trudi za pomirjenje. No, ona bi mogla mnogo storiti v tej stvari, ali glavni činitelji so vendar narodi sami in njih zastopniki. Od teh mora izhajati impuls...
Vidite, da je mnogo odstavkov takih, ki ne izražajo samo istih načel, ampak tu pa tam malone iednake stavke o isti stvari, kakor »Slov. Sv." Vsekakor dajejo taki glasi pomišljati Staročehom in Mladim. Za Mlade je še posebe dobro došel važen glas v obliki Praškega dopisa v »Parlamentiirju" od 1. sept. Tu velerazsodni dopisnik poučuje Mladočehe, kako se jim je vesti, ako hočejo zares z adreso na dan v češkem deželnem zboru. Dopisnik kot državnik svetuje, da naj Mladočehi poprej izvedo, ali bi bih merodavni krogi pripravljeni v obče za tako adreso; potem kaka oblika bi jim ugajala, ker utegnila bi biti adrese oblika taka, da bi se zdela na poklicanem mestu na zunaj nevarna. Zato bi bilo prvo uslovje, pogoditi se najprej z Nemci v narodnostnem oziru. Ako se ne pogodi in doseže vse to prej, je adresa nevarna, in utegne narod ločiti namestu približati na poklicanem mestu. Kajti o sili na tem mestu ni govoriti; tu ne poznajo sile glede na češko državno pravo. In dopisnik se boji, da bi se mladočeska in staročeska stranka ne
zjedinili ter storili kak usodepoln korak. Dopisnik ne zaupa, da bi sedanji češki voditelji kaj vspešnega dosegli v tem pogledu, ker imeli so že večkrat »izredno ugodne okoliščine, ne da bi bili kaj dosegli. Zato je treba čakati na drugo dobo, na druge može. »Bog daj, da bi poslušali Mladočehi ta glas, ki dela po pravici senzacijo v naših krogih.
„Akademicky čtenarsky spolek" razpuščen. — Vlada je razpustila prvi dijaški spolek češki v Pragi, to pa zato ker je bil odposlal francoskim dijakom v Pariz posebno adreso. V tej adresi izraža sočustvije do francoskih dijakov ter zavidanje, da pripadajo k narodu, ki je pred sto leti razglasil ideje svobode itd. češki listi ne vidijo v tem nič državi nevarnega, ker je vse izraženo bolj akademiški, idejalno, z izrazi mladostne navdušenosti. Predsedništvo spolka se je obrnilo do dr. Biegra in dr. Engela, da bi se potegnila pri osrednji vladi, da se dekret razpuščenja uniči. Zajedno pa snujejo dijaki v Pragi že novo društvo, veljavno za vse velikošolce. Vdarec je velik za češki narod, ker v razpuščenem spolku se je zbiralo dijaštvo vsega češkega naroda, in je imelo tu središče za duševno delovanje, navduševanje in zabavo. V obče se sodi, da je kriva razpustu znana severna sapa, ki ne more trpeti, da bi Slovani izražali simpatije francoskemu narodu, in ki smatra češko vprašanje kot internacijonalno zadevo. Govore, da bi se bil spolek razpustil na intervencijo grofa Kalnoky-ja. Staročehi in Mladočehi zavračajo krivdo pa drug na druzega; tako tratijo narodne moči dan na dan. Vesele se le Nemci, da se Čehi sami slabe.
Na češkem vseučilišču v Pragi bo zapisovanje za zimski tečaj trajalo do 8. okt. Na pravnem in državno-znanstvenem oddelku te šole bo predaval g. prof." dr. Če-lakovsky zgodovino prava v deželah češke krone s posebnim ozirom na druge avstrijske kronovine. Da bi na polju narodnega gospodarstva čital kdo o slovanskih oblikah občega gospodarstva, ni tu nič zapaziti, in vendar bi avstrijski Slovani potrebovali veče zavesti o slovanskem gospodarstvu, ki je v plemenitišem pomenu socijalno, kakor pa se razkriva teorija o zapadnem socijalnem gospodarstvu. Prof. Jireček bo predaval Zgodovino Balkanskega poluostrova; jugoslovanske listine in dokumente; prof. g. Kalousek: Zgodovino češko iz 14. stoletja; Ma-jestas Carolina; prof. dr. Palacky med drugim: rusko državo; prof. dr. Hostinsky: Glasba na Češkem v 19. stoletju. Prof. dr Hattala je odločil: Nauk spregatve slovanskih glavnih jezikov; zgodovino češke literature v 16. stoletju; razmerje češčine k starobolgarščini; prof. dr. Gebauer: Sistematiško slovnico češkega jezika; priv. doc dr. Pavlika: Zgodovinsko slovnico ruskega jezika. Med znanstvenimi semenišči je tudi semenišče za slovansko jezikoslovje. Predavanja lektorjev: lektor Kolaf bo čital: slovnico poljskega jezika; slovnico srbsko-hrvaško; slovnico rusko. Tudi je tečaj stenografije za one češke dijake, ki že poznajo Gabelsbergerjev sistem.
češko slovensko društvo v Pragi je imelo obči zbor 29. jul. t. I., kateremu je predsedoval dr. Rud. Schmaus. Po poročilu je podelilo društvo prešlega leta trem slovenskim mladeničem podpore v nadaljevanje njih študij, je kupilo od slovenskega pisatelja Petra Miklavca (s Štirskega) prevod pesmi »Nebesa" Šmilovskega, je posojevalo slovenskim dijakom češke knjige v priučenje češčine, je pristopilo kot ustanovni član slovenskim društvom: »Matica slovenska", z letnim doneskom od 100 gl., »Narodna šola" z 20 gld., »Glasbena Matica" s 40 gld. »Družba sv. Cirila in Metoda" z 20 gld., »Dramatično
društvo" s 5 gld. itd. Za predsednika je bil zopet izvoljen dr. Rud. Schmaus, odvetnik v Pragi, za njegovega namestnika zopet g. Ivan Lego, in v odbor gg. Fr. Eckert, Karol Neureutter, intendat v p., Adalb. Kuhnel, offfcijal, Vilj. Pitrdle, trgovec, Iv. Trnka, mlinski posestnik in člen trgovinske zbornice. Fr. Zeman, šolski vodja. Na novo izvoljeni so gg.: dr. Em. Ziter, kandidat odvetniški, Karol Šamal, kupec in Alojzij Mach, vodja zavarovalne banke v Pragi. Pregledniki so zopet: Jos. Siska in Joža Papež, trgovca v Pragi. Ta spolek, slovenski mladini na korist, deluje srečno in vspešno; naj bi mu dohajalo obilo podpore.
Pogled po slovanskem svetu.
o) Slovenske dežele.
»Slovanski Svet" završuje z današnjo 18. številko tretje četrtletje t. 1. Onim čč. gg. naročnikom, ki bi nam bili kaj na dolgu, omenjamo, da sme obvezani mi sproti poravnavati stroške za vsako številko. Novim naročnikom moremo ustreči z nekolikimi izvodi še vseh letošnjih številk; tudi ustrezamo onim, ki zahtevajo samo one številke, katere obsezajo doslej priobčeni spis: „0 kritiki dr. Mahniča11.
Dr. Gregorec pred svojimi volilci. »Slov. Nar." je dobil to-le brzojavno poročilo: »Šmarije pri Jelšah, 23. septembra. Mnogoštevilni zbrani volilci so pohvalno vsprejeli poročilo poslanca dr. Gregorca, zahtevajoč državno trsovnico ameriškega trsovja, potezanje za združenje vseh slovenskih pokrajin v jedno upravno skupino, strogo opozicijo v slučaju nebrižnosti vlade za potrebe naroda slovenskega11.
Tako postopanje volilcev se nam zdi jedino primerno; najprej je treba izreči osrednji vladi jasno, česa zahtevamo, in še le potem storimo poslednji korak, to je, da prestopimo v opozicijo. Slovenski državni poslanci, razen dr. Gregorca, niso zahtevali ne v pojedinosti, ne v skupnosti narodne avtonomije ali združenja vseh slovenskih pokrajin v jedno upravno skupino. To zahtevo ima slovenska delegacija še le izvršiti, predno prestopi v opozicijo. Da pa bo mogla slovenska delegacija zahtevati narodno avtonomijo, mora ali prisiliti ostalo desnico, da se ista potegne za Slovence v takem zmislu, ali pa da slovenska delegacija poruši dosedanje vezanje rok, ako bi jo pustila ista desnica na cedilu. O vsej stvari glej uvodni članek.
Pok. Žvab, lani umrli pisatelj in možato se boreči rodoljub slovenski, naposled kot urednik »Edinosti" dobil je spomenik, ki so mu ga postavili rodoljubi na gomili v rojstvenem njegovem kraju, v Dutovljah na Krasu. Prišli so rodoljubi v ta namen sosebno tudi iz Trsta. Spomenik je kaka dva metra visoka piramida iz Kraškega kamena. Na jedni strani stoji je vrezan napis: Lovru Zvabu, slovanskemu pisatelju in prvoboritelju, rojenemu v Dutovljah dne 16. avgusta 1852, umrlemu v Dutovljah dne 1. septembra 1888. Postavili rodoljubi in čestilci". Naj v miru počiva!
Vipavska Čitalnica je praznovala svojo 25letnico 8. t. m. Tudi njo je prišlo pozdravit mnogo rojakov, ko je ona širila omiko po Vipavski dolini. Slavnostni go-
vornik dr. Ferjančič bil je sprejet z navdušenimi slavo-klici. Igra »Svoji k svojim", ki se je igrala pri Vodnikovi slavnosti v Ljubljani, je bilo c. kr. dež. glavarstvo prepovedalo,. dovolilo pa jo je c. kr. dež. predsedništvo. Tudi tej čitalnici je došlo več pozdravov.
Prestop v pravoslavje. »Slov. Nar." od 24. t m. ima naslednje brzojavno poročilo: »Vipava, 23. sept. Včeraj prišli vsi občani občine Podraške izjavit se župniku, dekanu Vipavskemu, da prestopijo v pravoslavje. Depu-tacija, obstoječa iz Ivana Božiča, Josipa Božiča in Frana Uršiča, odide jutri poklonit se v imenu občanov Kar-lovškemu pravoslavnemu biskupu".
Ptujska Čitalnica je slavila 12. septembra t. 1. svojo 25letnico. Bil je ta praznik jako pomenljiv za štajerske Slovence, ko jim je zgodovina Ptujske Čitalnice obujevala razne spomine o hudih nasprotstvih, s katerimi se je bilo in se je boriti kakorv tej čitalnici, tako vsemu slovenskemu prebivalstvu na Štirskem. Vendar, kakor pravi poročilo »Slov. Nar." je čitalnica vse te in jednake ovire krutega nasilstva in sovražnih spletk srečno in zmagonosno premagala ter stoji dandanes v svojem »Narodnem domu" kot prava trdnjavica z neustrašno in pogumno^ posadko na sredi ponemčenega in požidovljenega Ptuja. Čitalnica v Ptuju samem ni nobenih tal pridobila, temveč zgubila; vendar sme na sedanje svoje vspehe ponosna biti. Omislila si je »Narodni dom" prvi na slovenskem Štajerskem, osnovala Slovensko pevsko društvo", ustanovila »Posojilno in hranilno društvo", izvila tujcem za vselej okrajni zastop ter s tem izpodbila tla pogubnemu delovanju zloglasnega nemškega Šchulvereina, vzbudila v slovenskem kmetu narodni čut in mu vcepila slovensko zavest. Po sveti maši je bila slavnostna seja v čitalniški sobi v »Narodnem domu", in se je nalašč zato slavnost tiskana knjižica Zgodovinske črtice o »Narodni čitalnici v Ptuji" razdelila. Predsednik dr. Jurtela, je slikal 25letno čitalnično trpljenje ter priporočal, da bi se oklepali čitalnice vsi brez razločka stanu. Pri banketu je bilo 85 oseb, po večini častitih duhovnikov. Dr. Jurtela je napil prelepi slogi, ki je med vsemi stanovi na slovenskem Štajerskem, dr. Gregorec Slovanstvu, slovanskim čitalnicam sosebno Ptujski; Kovašec s Hrvaškega pobratimstvu med Slovenci in Hrvati, dr. Jurtela presvetlemu cesarju, in drugi so imeli druge domoljubne krasne napitnice. Bil je tudi velik koncert in došlo je mnogo brzojavnih pozdravov.
b) Ostali slovanski svet.
V Sarajevu so blagoslovili novo cerkev. V „Obzoru" je citati, da je cerkev blagoslovil Mostarski škof Buconjič, govoril pa nadškof Stadler. Sprevoda udeležil se je bar. Appel z vsemi oblastvi in nad 10.000 katoličanov in zastopnikov vseh katoliških občin v Bosni in Hercegovini. Med govori pri obedu bil je govor vladike Stross-mayerja vsprejet z burnim odobravanjem. Poudarjal je potrebo sloge med vsemi veroizpovedanji. Pisale so no-vine ob tej priliki, kakor da bi bilo nastalo nekako navskrižje med Dunajskim nuncijem Galimbertijem in pa vladiko Strossmayerjem. čudo bi ne bilo, saj težnje teh dveh cerkvenih dostojanstvenikov menda niso bile nikdar sorodne ali jedne in iste.
Na Dunajskem vseučilišču bodo letos med drugimi naslednja predavanja. Zemljepisje ruskega cesarstva, po 2 uri na teden; predava privatni docent dr. K. Diener. O slovanski zgodovini v skupnosti ali pojedinih narodov tudi na tem vseučilišču ni ne duha ne sluha. Pač pa so predavanja o zgodovini Osmanov in starejših vekih raznih narodov. O s 1 o v a n s k i h j ezi k i h. Dr. Vatroslav Jagič, dvorni sovetnik, bo čitai: „0 sklad nji slovanskega jezika", po 3 ure na teden ; slovnico p oljskega jezika na podstavi staroslovenščine po 2 uri na teden; imel bo naposled po 2 uri na teden vaje v slovanskem semenišču. Priv. docent dr. Ivan Seciejevski: zgodovinsko slovnico poljskega jezika, po 4 ure na teden. Priv. docent dr. Karol Štrekelj (kraški Slovenec): čitanje in razlaganje „Monu-menta serbica", po 1 uro na teden, in rusko narodno epiko, po 1 uro na teden. Priv. docent dr. F. Pastrnek: staroslovensko slovnico, 3 krat na teden; star os 1 oven ske spomenike, po 1 uro na teden. Učitelj Iv. Glovacki: slovnico ruskega jezika, 2 krat na teden; berilo Turgenjeva, 1 krat na teden. Učitelj Ferd. Menčik: oblikoslovje češkega jezika, 3 krat na teden. Na pravnem in držav-noznanstvenem oddelku ni nikakega predavanja, katero bi obečevalo vsaj kak odstavek v socijalnih oblikah, ka-koršne so se razvile doslej v slovanskem narodnem gospodarstvu. Iz tega je razvidno, da se nemška socijalna narodna ekonomija giblje v ožem zapadnem svetu tudi na prvem avstro-ogerskem vseučilišču, v tem ko Francozi in Angleži vendar že premišljujejo slovanski svet tudi s stališča navedenega znanstva. To je jako obžalovati tembolj, ko začenjajo avstrijske vlade skrbeti za prestrojenje in zboljšanje družbenega narodnogospodarskega življenja.	Podgornik.
Dunajsko vseučilišče je štelo v poletnem tečaju 1889. rednih slušateljev 4454 in izrednih 994, skupno 5448. Poslušalo jo rednih slušateljev: bogoslovje 225, pravoslovje 1804, medicino 2064, modroslovje 361, farmacijo 167. Po narodnosti niso razdeljeni v sedaj pri-občenem snopiču o predavanjih za 1889/90, pač pa po deželah oziroma državah. Kranjska je imela 2 bogo-slovca, 59 juristov, 21 medicincev, 7 modroslovcev; Goriška 9 juristov, 3 medicince; Štirska 33 juristov, 15 medicincev, 6 modroslovcev; Koroška 16 juristov, 13 medicincev, 4 modroslovce; Trst 37 juristov, 18 medicincev, 2 modroslovca; Istra 19 juristov, 14 medicincev. Zanimivo je, da iz tujih držav zahaja še vedno največ slušateljev na medicinski, najbolj po slovanskih, sedaj že pok. učiteljih prosluli oddelek. Iz Rusije je bilo 91 medicincev, iz Srbije 42, iz Bolgarije 16.
Cesarska graja madjarskim šovinistom. Cesar je bil tudi na Ogerskem pri velikih vojaških vajah. V Mo-noru na stanovanju, kjer je bil polkovnik Janky, je bila razobešena tudi črno-žolta zastava; to pa so ponoči sneli, zavlekli v blato ter zlomili zastavin drog. Cesar je to zvedel ter izrazil veliko nejevoljo nad takim dejstvom. Rekel je nadsodniku Ladanyi-ju: Izraz Vaše zvestobe in poklanjanja rad sprejmem, ali nadejam se tudi, da ne bote zvestobe izkazavali samo z be sedo, ampak tudi z dejanji, in da se sramotni slučaj, ki se je pripetil prešlo noč (22. sept.), ne bo ponavljal več, Vi pa da si boste prizadevali, zlodejce (Thater) zaslediti, da ne uidejo pravični kazni, in da dokažete, da znate vzdržati tukaj mir in red." Bomo videli, kako se bo svojat po židovskih listih izvijala in zagovarjala, ko ne preneha sumničiti Slovanov nasproti najopravičnejšim kulturnim, vedno v okvirju zakonitosti in lojalnosti gibajočim se težnjam.
Koronanje na Češkem. Namestnik češki Kraus je odstopil; na njegovo mesto je prišel zet kneza Karola Schwarzenberga, grof T h u n -Hoh e ns te i n. Državno-pravna plemstvena stranka ga prišteva med svoje. Lani je govoril grof F. Tliun za koronanje na Češkem. V-led njegovega imenovanja češkim namestnikom izvajajo Čehi posledico, češ, da to pomeni bližanje, ko se bo dal ko-ronati cesar Franc Josip s češko korono. Na take izvode so se pa takoj oglasili nemški liberalci in nacijonalci. Madjari in Velikonemci ter so začeli dan za dnevom bolj črno slikati posledice, ki bi nastale zaradi takega koronanja. Država da bi se oslabila na znotraj, zveze na zunaj da bi se porušile, Madjari da bi zahtevali personalno unijo itd. itd. Oficijozni listi pa istotako odgovarjajo, češ, da na najvišem mestu ni nagnenja za koronanje, in tudi ko bi se izvršilo, omejilo da bi se samo na sedanje Češko, nikakor pa ne tudi na Moravsko, Šlezko itd. No, govorilo se je mnogo, in iz vsega pisar-jenja je razvidno, da Čehom hočejo meriti z drugo mero, nego Madjarom, dasi imajo Čehi isto in bolje zgodovinsko utrjeno državno pravo, nego Madjari. Zopet je razvidno, da v Velikonemčiji in med avstrijskimi Nemci podpirajo dnvalisem kot obliko, ki služi pred vsem nemškim interesom. Tako so nasprotovali za Hohetiwarta fundamentalskim členom, in vselej se vstopijo v nasprotje, kedar koli bi samo ugibali Čehi o koronanju. Mi izjavljamo svoje preverjenje s tem, da smo do skrajne mere pesimisti glede na koronanje s korono sv. Vaclava. V tem nas potrjujejo Beustovi spomini, velikonemška in domača nemška in madjarska taktika glede na zagovar janje duvalizma. Z nami so opazili tudi drugi, da Čehe hočejo tu pa tam zazibljati v sladke sanje, kadar koli se kaj kuha v Velikonemčiji ali, pravilniše, kedar se je kaj že skuhalo. Čehom je treba največe opreznosti v tem pogledu. Naj se spominjajo lanske taktike nemških glasil ob prihodu cesarja Viljema II. v Avstrijo in sedanjega momenta, katerega nam ni treba opisavati.
Sedanji hrup zastran koronanja na Češkem ima to dobro za čehe, da utegnejo, ako stvar premišljajo dosledno in zaresno, priti do naslednjega sklepa: Ako ni primerno venčanje s češko korono, ako ni primerno za cesarstvo, da bi oživelo češko državno pravo, ni tudi primerno za celokupno državo, da živi duvalizem. Pobijanje koronanje s češko korono mora dosledno dovajati do pobijanja duvalistiške oblike. Naj poskusijo Cehoslo-vani povdarjati to posledico ; zanimivo bo zvedeti logiko nasprotnikov državnega češkega prava. Ta logika je
znana že naprej, a s tem je tudi dokazano, kje je pravi skupni državni interes.
Slovansko svečeništvo v Istri. Pod tem naslovom pišejo »Hrvatski": »Italijanske in po njih neke nemške novine so donesle vest, da je papeški nuncij Galimberti opozoril biskupa Feretica in Glavino na njih ultraslo-vansko držanje, s kojim da odtujujejo primorsko italijansko prebivalstvo od cerkve. Jaz sem prilično iz zanesljivega vira doznal, da je to gola izmišljotina, in to tem bolj, ker navedeni cerkveni dostojanstvenik pozna opravičene težnje hrvaškega svečeništva v Istri, pa bi ne mogel tudi najmanj očitati tamošnjemu svečeništvu, ako se zavzemlje za narodno stvar, a gotovo ne tedaj, ko mu je sporočeno, kako italijanski duhovniki brezozirnim načinom propovedujejo italijanščino po teh mestih.
Nasprotno pa poroča Poreški dopisnik v »Politik" od 3. sept. med drugim to-le: »Malo pa jih je, ki vedo, daje škof Flapp slišal po monsg. Tarnassiju nedavno nazore papeške nuncijature o svojem službovanju v škofiji. Škof Flapp je, kakor znano,'ustanovil v Kopru konvikt s pomočjo deželnega odbora; cilj tega konvikta je, nado-meščenje slovanske duhovščine v Istri z italijansko. Da bi se vzgojenci odgojili v italijanskem duhu, je Flapp duhovnega prefekta in munije, ki opravljajo v zavodu niže posle, poklical iz Italije in jih naravnost nastanil. Škof Glavina, v čegar škofiji je Koper, je videl v tem posezanje v svoje pastirske pravice, in ker, kakor je umevno, ni našel pri Depretisu posluha, kljubu temu, da gre za tujezemce, je apeloval na nuncija, kateri je očital mlademu škofu breztaktnost.
Tudi o škandaloznem prizoru, ki se je vršil pred letom dnij v Pulju, in je bilo svečeniku slovanske narodnosti prepovedano obiskovati cerkev zaradi kljubovanja stolniškega skolasta Kleva, je bilo govorjeno, ker sta nuncijaturo poučila o nekaterih dogodkih škofa Glavina in Feretič, ki poznata boljše in resničniše Istro nego drugi; ti dogodki so zarad posebnega svojega pomena vzbudili ostro pozornost cerkvenih in državnih krogov."
No, če so te informacije resnične, vendar niso zavirale letos, da so se v škofiji poreško puljski slovanski svečeniki premeščali zaradi svojega lojalnega postopanja ob deželnozborskih volitvah, in ker so italijanaši zahtevali tako.
Kar se pa dostaje škofov Feretiča in Glavine, bilo je možno tako debelo lagati o njih le zunanjemu svetu, ki čisto nič ne pozna teh pohlevnih in zatajujočih se viših pastirjev, ki sta stvari tako malo poznala, da sta podpisala tudi ona dva 1. 1887 znani pastirski list, nad katerim je bilo toliko veselja v Velikonemčiji in po onih listih, ki so v službi proti interesom naše celokupne države. Ta dva škofa sta podpisala list. ki je bil neki obrnen proti »panslavistom" ; a sedaj se podtika istim dostojanstvenikom od iste nemško-italijansko-židovske strani panslavizem!
Moravski dijaki so na Kromeriškem shodu izrazili željo, da bi se ustanovilo v Brnu češko vspučelišče ter so to željo dobro podprli. Moravski slovanski poslanci se neki potegnejo za to, da bi se uresničila opravičena želja.
Kraljica Natalija pride svojega sina kralja Aleksandra I. obiskat v Belgiad, kjer pa ne bo nikakega sprejema in bo ondi bivala nekaj dnij samo kot zaseb-nica. Delajo kraljici vse možne težave: tu pomaga zopet podkupljeno židovstvo.
Velika škola v Belemgradu je 16. septembra t. 1. proslavljala svojo petdesetletnico; pri proslavi so bili
kralj, mitropolit, ministri itd. Govoril je rektor, na kar so peli »Gaudeamus igitur". Izrekla se je ob tej priliki želja, da bi se reorganizovala velika škola tir povzdignila na stopinjo vseučilišča. Minister je govoril, da se bo stvar pospeševala v tem zmislu.
Nagrajeni srbski proizvodi. Na Pariški svetovni razstavi so dobili Srbi iz Srbije za svoje razstavljene proizvode 11 zlatih, 33 srebrnih, 24 bronastenih svetinj (medalj) in 20 pohvalnih dekretov.
Med Srbijo in Črno Goro so nastale prijaznejše razmere To se vidi tudi iz tega. da bi vlada srbska dala zemlje in hrane (žita) onim Črnogorcem, ki bi se preselili v Srbijo zaradi letošnje slabe letine, ki hudo grozi Črnogorcem.
J. G. černiševskij, velik socijalistiški pisatelj in mislec ruski, bil je zaradi praktičnih posledic, katere so prozvala njegova načela, prognan, v Sibirijo. Sedaj, po 25 letih, mu je dal car Aleksander III. svobodo, da se je povrnil. Najboljši tujezemni teoretiki socijalizma občudujejo velikost duha, ki ga je kazal Černiševskij v svojih raznih delih.
And. Aleksandrovi Krajevskij, slavni ruski publicist, je umrl 20. avgusta t. 1. v Pavlovskem blizu Pe-trograda. Bil je velik in požrtvovalen rodoljub ter je zapustil za seboj lep spomin v ruskem narodu.
Dr. Ljub. Radivojevtč iz Kamenice Sremske je dal srbskemu ministerstvu prosvete 10.000 zlatih (cekinov) za prosvetne namene. Tako je bilo poročano; ali on pravi, da stvar je drugačna. Objavlja, da v Srbiji je s trudom in varčnostjo prihranil okoli 50 000 dinarjev; zato pa da je prav, da to zapusti tam, kjer si je prislužil. Zato da hoče dati 50.000 dinarjev, da se osnuje v Srbiji jeden prosvetni fond, no to še le po niegovi smrti. Dokler je živ, pridržuje si prava, da od teh 50.000 dinarjev uživa sam interes. Znesek je naložen v Srbiji. Takih rodoljubov potrebujejo Slovani v obče; med Srbi se taki rodoljubi pojavljajo pogostoma.
Spomenik v Samari. 12 septembra t. 1. (n. st.) so odkrili v Samari na Volgi svečano spomenik pokojnemu ruskemu carju Aleksandru II. Spomenik predstavlja sliko carja Aleksandra II. in druge slikarske kompozicije, katere vse skupaj poosabljajo idejo, kako je pokojni car osvobodil nekaj slovanskih plemen. Došlo je ob tej priliki več brzojavk, sosebno tudi z Balkana.
Rusko duhovno semenišče v Levovu, v katerem se odgojujejo svečeniki za gališke unijate, hočejo izročiti čč. očetom jezuitom, in kakor se čita, je unijatski stani-slavovski škof dr. Julijan Peleš že priglasil v to. Ruski narod gališki pa se taki nameri silno protivi, ker vidi, da mu zadnja leta še posebe jemljejo svetinjo za svetinjo slovanskega obreda. Za vsem tem tiči poljsko plemstvo, kot sredstvo politiških spletek, katere ne koristijo ne državnim, ne katoliškim, seveda najmanj pa narodnim interesom. Vse sedanje početje spominja na prejšnja stoletja, a iz zgodovine se nečejo učiti . . .!
Na Francoskem so te dni volitve; kaže se, da bodo imeli republikanci zopet večino; ali tej večini bo stala nasproti velika opozicija, ki hrepeni potem, da bi se ponovila monarhija , bodisi kraljestvo ali cesarstvo. Velikonemške liberalne in nacijonalne avstrijske novine pa se vesele, da so zadobili večino zopet republikanci, ker se boje, da bi kraljestvo ali cesarstvo na Francoskem zvezalo se z Rusijo proti tako imenovani ligi miru ali srednjeevropski zvezi. To se zopet vidi, čemu mora služiti od židovskega življa izpodkopana francoska ljudovlada.
KNJIŽEVNOST.
Lazar, tragedija v petih dejanjih, napisal Miloš Cvetic (knjiga je nagrajena iz književnega fonda Ilije M. Kolarca). Drugo izdanje, Beograd 1889. C. 1 gld.
Češka mluvnice (slovnica) pro školy stredno a ustavy učiteljske. Napsal dr. Emanuel Kovar. docent pri visokem učeni pražskem. Cena 90 kr. Knjigo je pohvalilo mini-sterstvo.
Pfcc/ca/i OuOjiiomejca. (Ruskaja biblioteka). Vypusk (snopič) IX. za september 1889. Vsebina: „Literaturngj večer". I. A. Gončarova. Stichotvorenija Ja. P. Polon-skega in Vokresšije K. Slučevskega. Adresa: Izdatelj-stvo „PyccKOii IkoJiiorcitu" v Levovu, Bljacharskaja ul. 11. Cena za 12 snopičev celo leto samo 2 gld. 40 kr.
L' epopee serbe. Doson Pariš, 1889. Cena okoli 5 gold.
Dejeni literaturij slovenskej (slovaške). Napisal Ja-roslav Vlček. Čast' (del) prva. Cena 60 kr, V Turč. Sv. Martine. Tlačou Knihtlačiarskeho učastinarskeho spolku. Nakladom vlastnym. 1889. Stran 104. Format leksikalny. To delo je izborno ter je je priporočati vsem Slovanom, ki se hočejo tumeljito poučiti o književnosti naših karpatskih krvnih bratov Slovencev (Slovakov).
Lužiški Srbi in Wettinski dom. Ko je praznovala saksonska dinastija letos svojo 800 letnico, izdali so tudi lužiški Srbi pesmi in knjižice v ta spomin. Nekatera dela so izšla od njih strani in z njih stališča tudi v nemškem jeziku. Ta izdanja so važna za slovansko zgodovino. Navedemo izmed nemških izdanij ta-le: Zur Wet-tinischen Vorgeschichte. Von Prof. Pfuhl. Die Anfange des erlauchten Hauses der W e 11 i n e r de Tribu Buzici. Conferenzvortrag von P. Jentsch. Die kirchlichen ZustandeBautzensim 16. und 17. Jahrhundert Nach urkundlicheu Quel!en dar-gestellt von Friedrich Hermanu Baumgartel, Realschul-oberlehrer. Bautzen 1889.
I{ocoBKa. Skladba od glasbenika Roberta Tolingerja, ki jo je posvetil knezu Črne Gore Nikoli I. V Kosovki so zbrane pesmi prvih srbskih pesnikov; na koncu ima „S nami Bog" in pesen „Onamo, onamo".
O članu u bolgarskom jeziku. Lj. Miletič. Str. 54. Cena 40 kr,
0wbMH8Hie C/iau/uiz. (Onemčenije Slavjan). Publič-naja lekcija, čitannaja Aleksandrom Jovičem Muranevičem, v Moskve 1887. Izdateljnica Marija Vlasjevna Novikova. Odessa, (»Slavjanskaja tip ") J. Christotelos. Str. 38, S sliko avtorjevo.
Vel/a/ Slovanski/ Kalenddr na rok 1890. Cena 50 kr. Založnik j. Otto v Pragi. Ta koledar ima raznih sestavkov in pesmij s podobo na čelu in 62 podobami v tekstu. Dobiva se tu tudi „Maly Slovansky Kalendar" po 30 kr.	\
3a c.wuody 3Jiamny (Za slobodu zlatnu), istorijska črtica iz prvoga ustanka. Po pričanju sarajevskog me-tropolita Save Kosanoviča. Napisao Mita Zivkovič. Bio-grad. Štarnparija Sv. Nikoliča. Cena 30 kr.
Kwestya ruska w Galicigi. Spisal Merunovvicz Teofil. Lwow, naki. M. Horodieskiego, druk. Dziennika polskiego, 1889. str. 31. 40 cnt.
Aycmpo-pyccKU chomhhu (Avstro-ruski spomini), 1867 do 1877, I. in II. del. Levov, 1889.
Poccia u Hepuoeopin. (Rossija i Černogorija.) Istori-českij očerk-b. 1485—1889. St. Peterburg. Izdan ije G. E. Dobrodjejeva. Str. 87. vel. 8. Razpravljajo se sosebno v knjižici odnošaji med Rusijo in Črnogoro.
Chlop. Glos z ludu w kwestyi polskiej. Warszawa. 1889, 50 kop.
PyccKO-c.m\i/iHCKiu khumchuu c/cjiadn. (rcpyiib n JJoiiich'1..) Russko-slavjanskij knjiž sklad (Heruc i Došen), V Petrograde, Nevskij prospekt, d. št. 74. Pod tem naslovom je otvoril g. Heruc v Petrogradu knjigarno, ki hoče posredovati med ruskim in drugim slovanskim svetom trgovino s knjigami in v obče z literaturnimi iz-danji. On priporoča ruskim knjigarjem, da bi od njih založene in tiskane ruske knjige razpošiljali za mejo z njegovim posredovanjem, in ravno tako, da bi zamejni knjigarji slovanske knjige po njem pošiljali v Rusijo. V posebnem pozivu opominja, da naj bi po njem pošiljali ruski knjižni založniki razna izda'nja različnim novina m slovanskim za mejo, da bi jih te oznanjale slovanskemu občinstvu. Imenuje tudi razne češke, srbske, hrvaške knjigarje, ki so že v dotiki ž njim. Pripoveduje ob jednem, kako je literarna trgovina na Nemškem razvita in organizovana jako dobro, v tem, ko so Rusi in drugi Slovani zelo zaostali za ta del; nadeja se pa, da bode to boljše, ko se Ziraejni Slovani čim dalje bolj zanimajo za medsebojno, zlasti tudi rusko književnost, katero so doslej poznali bolje Nemci, Francozi, Angleži, Amerikanci, nego pa zamejni Slovani. Povsem se je nadejati, da gospod Heruc, ki ima že nekoletnih skušenj v knjižni trgovini z zamejnimi Slovani, bo dober posrednik med njimi; nanj se je torej obračati o potrebah.
Popravki k št. 17. „Slov. Svet a". Str. 273 na levi 12. v. zgoraj: navadno nam. navedeno; 275 na levi 16 v. zg. izbac-ni ti; 276 na desni 16. in 17. v. sp.: drugačno desnico v državni zbor, katera bo sposobna . . . .; 279 na desni 7. v. sp. in ravno v tem . . . 287. na levi 17. v. sp ume m o srd . . .
»Slovanski Svet"
izhaja po dvakrat na mesec, vselej 10. in 25. dne meseca, in se pošilja naročnina izdajatelju „Slov. Sveta" v Gorico.
Naročnina znaša: za celo leto ... 4 gld. — kr. za pol lela ... 2 „ — „ za četrt leta . . 1 „ — „ Za ljubljanske naročnike in dijake velja: celoletno ... 3 gld. 60 kr. poluletno ... 1 „ 80 „ četrtletno . . — „ 90 „
Upravništvo »Slovanskega Sveta".
„SLOVANSKl SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld., za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 3 gld. 60 kr. poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo Fran Podgorniku v Gorici,
ulica Barzellini 4.
Tisk „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: FranPodgornik. — Urednik: Janko Pajk.