Misli Itmečkega fantfa iz Vuzenice Sem kmečki fant, rodil sem se na kmečki zemlji, na njej sem vzrastel in živel, jedel sem kruh, ki je zrastel na lastni kmečki grudi. Dorastel sem do starosti 21 let, odslužil sem vojaški rok, se vrnil na svoj rojstni dom, kjer gospodari še dokaj pri zdravih močeh oče z dvema mlajšima bratoma, ki sta pa tudi že sposobna vsakega dela. Vživel sem se ponovno v življenje svojega kmečkega stanu. Zivim in sem srečen ob misli, da bom lahko živel na tej zemlji, na kateri sem zrasel. Toda tu mi stopi pred oči ovira, katere sam S svojimi močmi ne morem in tudi nikdar ne bom mogel premagati. Na domu nas je več moških otrok; le eden bo mogel podedovati po našem očetu posestvo. Kateremu naj ga dajo? Najstarejšemu, da bodo potem oni mlajši izpodrinjeni izpod rodne hiše? Mislim, da ne. Torej vas vprašam, kaj bi bilo tukaj Btoriti. Da se vržem z neugnano mislijo, da tnoram biti naslednik, ne bilo bi primerno; 8aj sta moja brata na poti iste usode kakor jaz. Da k'-enem na pot, ki jo hodi toliko mojih stanovskih tovarišev, da se vrinem v mnoŽice proletariata, ki drug drugemu izpred ust odjedajo službo, da pomnožim število mestnih pokvarjenih postopačev, ki se mu je že ob prevečkratnem brezuspešnem iskanju primerne službe tudi to zastudilo ter je počel življenje iz dneva v dan? Ne, dragi tovariši, tega ne! Poglejte samo malo okoli sebe! Koliko posestev je že prešlp v tuje roke, nekmečke in povrhu tega neslovenske! Zemlja, ki je redila dolga leta slovenski kmečki rod, postala je sužna, po njej se ne sprehaja več slovenski kmet. O zemlja kmečka in slovenska, kaka usoda je zadela tebe in nas preostale kmečke sinove? Na tebi se ponaša gospod, ki je marsikje še tujec povrhu, on ne dela na tebi, tvojih polj ne orje, zasadil jih je z gozdom, v njem si redi divjačino, ki mu je v zabavo, ko pride na svoja velika posestva ^od zelenim Pohorjem. Ali ne bi bilo koristno, ko bi se to odtujevanje kmečkih posestev preprečilo, ko bi se zabranilo prekomerno pogozdovanje lepih polj in travnikov, koliko novih kmečkih družin bi imelo kruha in obstoja, ali ne bi bilo v veliko korist v narodnem oziru, ko bi se na naših lepih kmetijah na Pohorju sprehajal in delal slovenski kmet, ne pa tuji gospod! Koliko nas je kmečkih sinov, ki bi bili sposobni voditi pravo gospodarstvo, toda naša posestva so v tujih rokah, njih lastnik je Bog ve kje kak veletrgovec v Mariboru, Ljubljani, na Bledu, v Italiji in še drugje daleč od te zemlje. Ali bi ne bilo primerno, da bi se nam dala sredstva, da bi si mogli pomagati ter po pravični ceni odkupiti ta posestva, ali ne bi bilo za narod koristno, ko bi spet vzrastle propadle domačije, ko bi na njih bival zdrav kmečki rod, ki bi bil z dušo in telesom vdan svoji zemlji, narodu in kralju?