Po poitl prejonmn velja: Za celo leto predplačaa 1T> gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld., za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejemnu velji: Za eelo leto 12 «1<J., za pol leta « gld., za četrt leta 8 jut., za en meme 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto.
Posamazne š;evilke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravnišivo (administracija) in ek-jpedieija, Semeniške ulice št. 2, II., 28.
Naznanila (inseratil se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: S kr., če se tiska enkrat: 12 kr če se tiska dvakrat; 15 kr., ce se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji so cena primerno zmanjša Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. VredniStvo je v Seineniških ulicah h. št. 2, I., 17. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1,6 uri popoludne.
8tev.
V Ljubljani, v petek 4. januarija 1880
I^etiiili XVII.
Iz lïj'vatske.
(Izviren dopis.)
V zadnjem dopisu sem kratko razložil, kako se pri nas mesto pravega gmotuega napredka vidi povsodi le nazadek, kajti vsa politika gré zatem, da se na škodo združenih kraljevin le Ogerska okori-stuje. To pa je še posubno očividno pri njeni železniški politiki. Hrvati so bili leta 1808 kratko-vidni, ko so izročili svoje finance Ogerski, pa še bolj morda, ko so popustili, da se ustrojijo pri za-jednički vladi odseki pri ministerstvih, češ, da bodo oni s hrvatskim ministrom branili koristi hrvatske. Ta uada se jo kaj hitro izjalovila, kajti v teh odsekih nima že zdavnej nobenega znaka življenja. Le ko bi si bili llrvati pridržali vsako pravico in vpliv pri zajedničkem zakouodavstvu po svojem saboru, bili bi rešili mnogo z;'t-se, kar je zdaj za vselej izgubljeno.
Prav čudno se mi zdi, da Hrvati niso poznali narave svojih sosedov, saj jih jo v tem mogla poučiti zgodovina, še bolj pa lastno izkustvo. Železuic je imela Hrvatska do novejšega časa prav malo, Slavonija pa skoraj nobenih. Glavna proga je bila južna železnica od Zidanega mosta do Siska in Karlovca. Madjari so hoteli, da zvežejo Reko z Ogersko ter so sezidali železnico od Karlovca do Reke, in to je zdaj glavna proga do morja — ma-djarskega, kakor ga oni zovejo. Za Hrvatsko je ta železnica slabe koristi, kajti pri gradnji so Madjari celo hrvatsko Primorje (zdaj ga zovejo madjarsko) obšli in železnico izpeljali naravnost na Reko, mesto da so se spustili ž njo do Primorja ter lahko zvezali obe luki Kraljevico in Bakar ter mnogo drugih mest. S tem bi bilo celemu Primorju poimgano, kajti tudi v Senj bi se bila lahko sčasoma železnica izpeljala. Zdaj pa so vse te luke prazne in prebivalci brez vsakega zaslužka, samo Reka se jo povzdignila na račun vsega Primorja. Reka je medtem postala tudi ogerska, in zd-njo se stori vse, za Hrvate v Primorju nič. Pomorska trgovina pada od due do dno in narod hrvatski gine ravno tako,
a pomoči ni od nikodi. Da je to resnea, dokazujejo nam predstavke pomorskih naših mest, posebno pa še obrtne in trgovske zbornice senjske, ki se vsak čas pošiljajo do naše vlade ter prosijo pomoči za osiromašeno ljudstvo.
Kaj pomaga, če obogati nekoliko Židov in Italijanov na Reki, celo Primorje pa strada. Pa tudi za ostalo Hrvatsko je ta železnica neznatne koristi radi nepravičnih železničnih tarif. Iz Ogerske se more vsaka roba ceneje pošiljati na Reke nego iz llrvattke, tako da imajo za isto robo Madjari mnogo večjo korist nego Hrvati, čeravno so mnogo dalje nego le-ti. Tudi o tarifah se je že mnogo pisalo in po saborih govorilo, ali do zdaj še vselej brez vspeha. Radi previsokih tarif tudi ue more vspevati takozvana zagorska železnica od Cakovca do Zagreba; po njej se vozi prav malo robe, a še manje ljudi razveu poleti, ko se ljudstvo vozi v toplice. Tukaj mi je še nekaj omeniti, kar je posebno čudno. Zagorska železnica je namreč tako izpeljana, da ne gré niti skozi krapinske, niti varaždinske toplice, čeravno bi se bila dala lahko skozi obe izpeljati. Koliko to škodi dotičnira toplicam, lahko si vsak misli. Tedaj tudi pri tem so nam Madjari nevoščljivi ter hočejo, da bi svet le njihove toplice obiskoval.
Kaj pa slavonske železnice? Tukaj je pa vse narobe, kar bi bilo imelo biti. Zapovedujoči general Molinari v Zagrebu je hotel, da so z denarji od krajiških šum sezida železnica iz Zemuna v Sisek, da se tako neposredno zedini slavonska trgovina v Sisku. Ali Madjarom to ni bilo v korist, pa so tako dolgo kopali pod Molinarijem, da so ga cdstranili. Uvideli so dobro, da bi jim ta železnica vzela velik del trgovine, in pa tudi Slavonija, katero so si začeli Madjari prisvajati, bila bi po njej bolj s Hrvatsko zvezana. Oni so dosegli svoj namen. Železnica se bo zidala drugače in ona bo svojina ma-djarska in ne hrvatska. Železnice se imajo naj-poprej izpeljati počez čez Slavonijo in sicer iz Ogerske in potem še-le glavna proga po dolžini, ali prav počasi, da se more medtem Slavonija pridobiti
i v politiškem pogledu za Ogersko ter tudi trgovina obrniti proti Budimpešti. Odkar je Bosna avstro-ogerski upravi izročena, posrečilo se je Madjarom [ to idejo lepo izvršiti, ko so odprli železnico Dalj-| Vinkovce-Brod ter jo zvezali z bosensko do Sarajeva i in pa od Subotice čez Novi-Sad in Zemun na : Belgrad z iztočno železnico. Po teh dveh progah ! je vsa iztočna trgovina napeljana v Budimpešto, in ' zdaj se Madjari ne branijo več proti železnici po i Slavoniji, pač pa še vedno proti oni iz Ljubljane i na Karlovec-Bihač. Madjari si se celo dolgo časa | proti vili tako potrebni železnici od Siska do Kostaj-nice samo zato, ker ni bila še gotova ona na Brod, kar nam je še vsem v dobrem spominu. Omenjena slavonska železnica se dela vsa na račun krajiške zaklade, pa je torej tudi izpeljana vsa po zemljišču nekdanje krajine brez ozira na važna trgovska mesta. Tako se je namreč izpeljala v čisto neznatno vas Sunjo mesto v Sisek, kjer je naravna točka slavonskih železnic. Sploh pa se ne bo še tako hitro dodelala, čeravno bi bilo tudi to lahko, saj je kraji-škega denarja zadosti; ali iz že navedenih razlogov se mora počasi dovršiti. Vse druge železuice, ki so jih do zdaj sezidali v Slavoniji, so lokalnega pomena, pa bi bilo bolj potrebno, da se že omenjena slavonska čim prej dodela in pa tudi na gornjo Hrvatsko pomisli, ki je bila do zdaj brez vsake železnice.
Sicer je pa po našem mnenju bolje, da se ue dela nobena železnica, ako se bode ravnalo v tem pogledu tako kakor do zdaj. Narodno zastopstvo vsake dežele pa je prvo pozvano, da v tem pogledu vestno izvrši svoje dolžnosti in odvažuo brani svoje pravice na vse svoje imetje, in ko bi bil sabor hrvatski vedno tako ravnal, gotovo bi bil narod srečnejši in zadovoljnejši, kakor je danes, ko se od vseh strani toži na slabe gospodarske in trgovske odnošaje.
Slasti po/ii-anijskili Beljakov.
Opisali smo pred nedavnim časom na tem mestu borbo poznanjskih Poljakov za narodnost in vero
Kako je mogoče doseči visoko starost.
Na to brez dvojbe važno vprašanje za človeka odgovarja znani italijanski pisatelj dr. Mautegazza v knjižici, ki je prevedena že iia več jezikov. Ne bi škodilo, če so prevede i na jezik slovenski. Gotovo bi prevod več koristil, nego mnogo „iiusserst inter-essaute uud pikante" pripovesti, ki se prevajajo na jezik slovenski.
Kako naj človek najde pogoje dolgemu življenju, ker nam ne drobnogled ue kemija ne razjasnita, zakaj ta ali ona golazen živi po več let, zakaj mora bolha poginiti v kratkih mesecih, akoravuo je pila krv najbolj zdrave device ali izstradanega napuljskega lazarona, in zakaj nekoje muhe žive le po jeden dan. V vsakem slučaji je človek že starček, ki prileze do 70 let. Istina je, da so nekateri doživeli 100, tudi 150 let, ali kedar kaj euacega čitamo ali čujemo, zganemo z rameni. Mnogi proklinjajo starost, a vendar skoraj vsakdo želi, da postane še starejši. Bolehnost in starost se ne izključujete. So ljudje, ki pokašljujejo in bolehajo od mladosti, pa dožive visoko starost; a mnogi so zdravi od detinstva, da bi
mogel ž njimi kamenje razbijati, pa vendar niso zavarovani proti raui smrti. Živeti dolgo ne znači ži-živeti mnogo. Danes more človek v razmerno malih letih prepotovati ves svet, videti in vživati več, nego je videlo in vžilo deset rimskih cesarjev in deset grških modrijanov. Dolgo je vsako življenje, ako je dobro uporabljeno; sto let bila bi kratka doba, ako jih človek nedostojno potrati.
Kaj je bolje: živeti kratko in dobro, ali dolgo pa revno? Stari ljudje se radi ponašajo s številom svojih let in iz nečimurnosti še katero dodajo, kakor so radi katero leto odbili, ako si jih vprašal za starost pred 40. letom. Geslo: vživajmo danes, ker ne vemo, kaj nas jutri čaka, geslo je fatalistov, ki so v jedru pesimisti in lennhi. Ti trdijo, da je varčnost lakomnost. Ne razumejo, katera modrost leži v tem, odreči se dvema malima vžitkoma, da se more doseči jeden velik. Zato odgovarja Mantegazza na gornje vprašanje: najbolje je živeti dolgo in dobro.
Od najstarejših časov do danes iščejo ljudjo Bredstev, da si podaljšajo življenje. Egipčani so mislili, da oni dolgo živi, ki v veliki meri izmetava in izcoja telesne sokove. Odtod njihov pozdrav: „Kako se potiš? — Kako prekuhavaš ?" Grki iskali so dolgo življenje v svežem zraku, kopališčih in telo- 1
vadbi. Srednji vek izmišljal si je „kamenje modrosti", zlate eliksire; alkimisti so tekmovali, kuhali in varili vsakovrstne rude, astrologi so pisali po tečaji planeta čudotvome recepte. Pa prišla je druga mola. Da bi si podaljšal življenje, dal si je Lju-devit XIII. v zadnjih desetih mesecih svojega življenja 42 krat puščati kri.
Kako more človek v različnih razmerah doseči visoko starost, pojasnjuje Mantegazza kontrastom dveh primer. Zdravnik treh francoskih kraljev, d e 1' Orme, trdi, da je podlaga dolgemu življenju toplina. Po tem pravilu se je tudi ravnal. Hlače segale so mu skoraj do vratu. V posteljo, ki je bila od zajčjih kož, legal je s šesterimi nogovicami. Na trebuhu je vedno nosil krzno. Toplina bila mu je nad vse. Sapa je po njegovem mnenji najhujši sovražnik človeku, ker prodre v usta, nosnice, ušesa itd. Ribe, tako je trdil, zato dolgo živč, ker so v zavetji pred vetrom. In s temi nazori doživel je sto let. — Ali toliko let je doživel tudi beneški zamorec Cornaro (1467—1566), ki je v razkoš-nosti preživel mladost svojo, ali na srečo svojo še o pravem časi spoznal, da samo zmernost vzdržuje život. Ko so ga nekoč prijatelji opomnili, da več je nego je navada njegova, takoj je opazil na sebi

pradedov proti nemškim navalom. Danes pa javimo, da je bil knez Zdislav Czartoryski iz Silče v kraji ravieškem obsojen v Ostrovu na 300 mark ali dvajsetdnevni zapor zaradi prestopka hujskanja po §§ 130. in 131. n. k. z., ki ga je pregrešil s svojim govorom na volilnem shodu v Kempenu. Knez je rekel: „Nesreča za nesrečo preganja Poljake, ki morajo gledati, kako jim ginejo njih najsvetejše narodne svetinje in posestva. Največji zaklad, poljski jezik in govor, so nam skoro da iztrgali." Dalje je pravil: .Kdor se pregreši zoper narod, greši kot zločinec in je tat narodnih svetinj. Marno se oziramo in iščemo v povestnici — izvzemši morda čase barbarske — narod, koji bi preganjala taka nesreča, kakor naš narod.
Dandanes se je zgodilo, da je narod, koji je za svoje dobe otel krščanstvo, oropan vseh pravic in privilegij. Govor pohaja od Boga, in jezik naš zagotovili so nam tudi pruski kralji v pogodbah, traktatih in s kraljevimi obljubami." Govornik je dalje na shodu prečital reskript pruskega ministra za bogočastje in uk, Altensteina, iz 20. leta, v kojem priporoča, naj se deca poučuje povsem v svojem materinem jeziku, ker je poučevanje na podlagi tujega jezika lievspešno iu prebivalstvo se s tem samo draži. „Dandanes — dostavil je knez — draži vlada narod!" V svojem daljšem govoru pozdravljal je knez Poljake iz sosednih okrajev šlezijskih, ki so si ohranili poljski govor, dasi so bili od Poljske odtrgani vže pred sto leti.
Konečno je pa še dostavil knez: „Poljski dom, poljska majka, to so zdaj trden grad, kamor ne prodro ul naredbe ni ukazi, ni germanizacijski poskusi hujskačev, komisarjev in šolskih nadzornikov. V poljski hiši treba zdaj učiti poljski citati in pisati, poljski moliti in popevati cerkvene pesmi.
Geslo Poljakom je zdaj : medsebojna ljubezen, in dokler se bodo ljubili, bodo močni in ne omagajo. Vrhu tega treba moliti k Materi božji, Mariji, poljski patroni, da bi bila ona priprošnjica pred božjim prestolom iu prosila za odvrnenje nesreč od Poljske. Bog bode uslišal njene prošnje."
Ta govor so poslušalci z gromovito radostjo odobravali in jednoglasno obljubili, da nikdar in nikoli nočejo biti Nemci.
Knez Zdislav Czartorjski, koji je bil vže leta 1885 in 18S7 obsojen na denarno globo 950 mark — istotako baje zaradi hujskanja poljskih rojakov svojih — se ni zagovarjal pred sodiščem in na vprašanja še odgovoril ni, ter se je pustil molče obsoditi od pruskega sodišča.
Obresti v socijalnem oziru.
XVI.
Kapitalist, oziroma tovarnar ali veliki posestnik ima res obresti in morebiti prav velike obresti. Ali kdo no čuti, da so vse te obresti žulji delavcev? In vendar kapitalisti govore, da so oni usmiljeni Samaritani, ki dajo delavcem delo in zaslužek. Večjega farizejstva si pač ne moremo misliti. Kdo je napravil proletarijat, ako ne kapitalizem, in kdo edini ima dobiček od proletarijata, ako ne kapitalizem? Te pridelke in izdelke, ki si jih je ka-
premembo: veselost ga je nehala, postal je raz-dražljiv in siten ; a vse to ga je pustilo, ko se je privadil prejšnjemu zmernemu življenju. Kot starec zanimal se je za vse; pisal je o slikarstvu, poljedelstvu, arhitekturi, glasbi, beneških lagunah, ter napisal tudi veselo igro, ki je polna zdravega humorja in dovtipov. Njegovo knjižico „o zmernosti v življenji" imenuje Mantegazza zlato kujigo.
Stoletni ljudje bili so povsod: v Skandinaviji in v Afriki. Nekateri so radi pili vino, drugi samo vodo; jedni niso kadil' v mladosti, drugi do zadnjega vzdiha. Kdor bi torej na njih proučeval, kako je treba živeti, zasledil bi cel kaos nasprotij in kontrastov.
Vprašauje makrobiotike glasilo bi se po priliki tako-le: Kakošni morajo biti pogoji organizma, da vsi njegovi stroji izvršujejo funkcije za najdaljše dobe, katero morejo doseči telesne moči. Moč našega organizma leži v živčevji. Kar pride na korist živcem, podaljša življenje. Resnica je, da živčevje slabo pomaga, ako mu želodec ne daje dovolj hrane, ako mu pljuča ne čistijo krvi itd. Zakaj navadno veliki duhovi dosegajo višjo starost kakor slaboum-neži? Ker je živčenje „primum nascens et ultimuni inoriens" — ono najpozneje umira. Prva skrb bodi
pitalist pridobil z gladuimi delavci, pa prodaja v tako kraje, kjer so ljudje še kolikor toliko trdni, kjer še niso na glad navajeni. Pridelki in izdelki so cenejši, kakor je v tamošnjem kraji navada, zato je ljudje kupujejo in domaČi kmetje in obrtniki so uničeni. Kapitalizem je nihilizem.
V svetem pismu čitamo: In malo dni potem je mlajši sin vso pobral tor se je podal v daljno deželo, in je tam zaprdvil svoje imetje z razuzdanim življenjem. Potem pa, ko je bil vse zapravil, je nastala velika lakota v tisti deželi, in on je začel pomanjkanje trpeti. In je šel in so pridružil nečemu meščanu tiste dežele. In ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In je želel svoj trebuh napolniti z luščinami, katere so svinje jedle; in nihče mu jih ni dal.
To je drastična, pa resnična slika sedanjega časa. Današnji vek se proslavlja s svobodo. Jo bil izgubljeni sin res svoboden? Je li zadolženi človek ali nemanič v resnici svoboden? Kaj pomaga človeku, ako mu praviš, da je svoboden, pa mu ni mogoče v ž i v a t i svobode? Taka svoboda je britka ironija. Svobodo imajo le lihvarji, vsi drugi so pa v sužnjosti. Naravnost lahko rečemo, da še nikdar ni bilo tako ostudnega, tako razširjenega in tako privilegovanega tiran stva kot v sedanjem „svobodnem" veku.
Kako bi se rešili kapitalizma? O izgubljenem sinu se čita: Sel je pa sam v se, in je rekel: Koliko najemnikov v hiši mojega očeta ima obilno kruha, jaz pa tukaj lakote ginem. Vzdignil se bom ter pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe!
Tudi za nas ni druge rešitve, nego da se napotimo, da se vrnemo h krščanskemu socijalnemu redu. Pot bo dolga, silno težavna, ali ustrašiti seje ne smemo. To pot sem obširneje opisal v spisu „Kmetom v pomoč", zato naj zadostuje tu le nekaj vrstic. Napravijo naj se stalni domovi. Kmetje se ne smejo več zadolževati. Sedanje zemljiške dolgove naj odpravi država po zakonitem potu na troške zadolženih kmetov. Za obrtnike naj se napravijo zadruge, ki jih bodo varovale vsake kapitalistične konkurence iu skrbele za ročnost in nravstvenost obrtnega stanu. Kedar bi bili kmetje, obrtniki ali trgovci v resnični zadregi, naj bi jim njih zadružne blagajne dajale kredit; in te blagajne naj bi dobivale posojilo iz kako take naprave, kakor je sedanja poštna hranilnica. Polagoma naj bi se uvelo plačevanje v gotovini. Nekaj davka naj bi se plačevalo z natornimi pridelki. Kedar bi se odpravil zemljiški dolg ali morebiti tudi predno bi se popolnoma odpravil, imeli bi kapitalisti na razpolaganje veliko denarja, kateri bi nikamor ne mogli de-jati na obresti in obrestno merilo bi padlo. In država bi dobila s tem priliko, svoje dolgove konvertovati v manjobrestne. S tem bi se zvišali njeni dohodki in ker bi ljudje, ki bi ne bili več v kapitalističnih verigah, lažje plačevali davke, bi se državni dolg mogel vrniti. Država naj bi sama izdajala ves denar in sicer država, ki bi bila zadružno vrejena. S časoma naj se zemljiške razmere vravnajo po soci-jalnem namenu, ki ga ima zemljišče. Deželam iu stanovom naj se dd avtonomija iu na podlagi te avtonomije naj se napravi primeren parlamentarni
človeku, da si utrdi živčenje; druga, da ga neprestano vadi z delom. Telo je podobno vreči, polni zlata, ki stoji tem daljo po konci, čim manj se jemlje iz nje. Telo je stroj, ki zarujavi in se pokvari, ako ga ne rabiš, a se ti zrabi in pokvari, ako ga prenapenjaš s silo.
Fonssagrives priporoča za dolge življenje: Naj-prvo je treba, da podeduješ sposobnost za dolgo življenje; dalje je treba, da se vzdržuješ, živiš mirno in pravilno; da si delaven ter dosledno hodiš za vzvišenim namenom.
Priobčil Tih o mil.
„Nepošten a."
(Španjaka povedba.)
Živela je mlada deklica; stariši so jo odgojili v svetem strahu iu ljubezni božji. Zadela pa jo je nesreča, da je stariše zgodaj izgubila. Nikamor ni zahajala, z ničemur so ni izkazovala, bivala je sama zii-se, tiho, mirno, ter rada hodila v cerkev. Da je pa imela o čem živeti, je hodila k sosedi šivat, tako si je s poštenim delom kruh služila.
Hudobnih ljudij se ne manjka nikder — nikder,
zistem. In naposled naj se uvede natorna in kano-nična prepoved obresti jemati.
Nekaterim je morebiti marsikaj tega, kar sem v poslednjih vrstah napisal, nerazumljivo. Ko bi jaz to pojasnjeval, postala bi ta-le razprava dvakrat daljša, ki jo pa najbržo že tako marsikateremu predolga.
Delo se mora zopet zvezati s posestvom. Ako bi se sedanja anarhija nadaljevala, bili bi kmalu samo dvo vrsti ljudi in sicer posestniki, katerim bi ne bilo treba nič delati, in delavci, ki bi ne imeli nič razven praznega želodca. Zdaj si sme vsak špekulant brez gmotne in nravstvene garancije napraviti tovarno ali kaj tacega, sklicati proti osemdnevni odpovedi delavce od vseh vetrov, in sme, ako se mu špekulacija ne obnese ali ako se mu jo dovoljno obnesla, delavce postaviti pod kap. V prihodnje bi moral vsak podjetnik dati zadostno garancijo, da bo njegovo podjetje trajno in da bodo delavci ž njim v nekaki društveni pogodbi ali produktivni zadrugi.
Morebiti bi bilo treba tudi zavarovati, da bi se denar ne rabil drugače kot po svojem namenu. Denar ima edini namen biti menjevalno sredstvo. Kar pri ljudeh denarja zaslužim , moram ga precej ljudem nazaj zaslužiti dati. Denar mora vedno biti v prometu. Ako denar spravljam in ga no dam v produkcijo, škodujem produkciji. Včasih bi bilo pa morda dobro, ko bi si prihranil kaj denarja za stare dni ali pa za kakšno napravo, ki bi bila človeštvu v korist. Ali kako se d;i poravnati nasprotje: denar moram precej izdati in potrebno bi bilo, da si kaj denarja prihranim? Dobiti bi moral koga, ki bi denar vzel na posodo in ob enem sprejel dolžnost denar precej izdati. S tem bi bile semtertje opravičene negativne obresti, namreč, da bi še jaz nekaj onemu dal, ki bi denar mesto mene dal v promet. Ali ker imamo zavode kot poštno hranilnico, najbrže bi negativnih obresti ne bilo treba nikdar plačevati. Z denarjem prihranjenim bi navadno ne smel kupovati tujih posestev, ker to večjidel škoduje socijalnemu redu; ko bi pa ravno kdaj hotel kaj tacega kupiti, moral bi za odškodovanje plačati velik davek pri prepisu. To si lahko pojasnimo tako-le: Ako jaz v inozemstvu kaj kupim, škodujem domači produkciji in to škodo moram popraviti z varstveno eolnino. Ko bi pa kdo s prihranjenim denarjem hotel napraviti kaj tacega, kar bi bilo sploh človeštvu v korist, bi se mu pa morale dovoliti še posebne olajšave. N. pr. ko bi mislil tovarnar zgraditi pripravno poslopje za stanovanje delavcem, ki so se zdaj potikali po vlažnih, tesnih sobah, oprostiti bi se morala zemlja
in poslopje davka za več let.
* *
*
S tem končam razpravo, o, da bi se tudi obresti končale! Obrestna posojilna pogodba je krivična, ker se ž njo zavaruje le upnik in ne tudi dolžnik; denar ima edini namen olajševati promet; natora ne pozna in ne moro poznati čistega dobička. To so trije stavki, katerih nobena soiistika ne more ovreči. Kar je v nravstvenem življenji hudo, to so v gospodarskem življenji obresti. Vse kar je, je dobro, in hudega ni nič; hudo je le, ako se dobro obrača v napačne namene. Zemlja ima edini namen, da se ljudje na njej žive, da si v potu svojega obraza svoj vsakdanji kruh pridobivajo, da Bogu služijo in se večno
pravim. Razuzdanci, pokvarjeni postopači hoteli so dekleta izvoditi, zapeljati na slaba pota, toda ona ni poslušala laskovih vabil; ostajala je domA. Bivala je kakor angelj v raju.
Hudobneži se razjeze, in največji zanikrnež se zagrozi, da se ji bo maščeval. Kakor je rekel, tako je storil. Povsod je pripovedoval, kjerkoli so ga hoteli poslušati, da dekle je hinavka, in tudi pisaril je tako.
Svet je tak, da rad verjame kaj hudega o bližnjem. Zakaj? Ker sam ni dosti vreden. In tako je bila sirota v kratkem razkričana. Kateri so jo prej ljubili in spoštovali, sojo zdaj zaničevali; ljudje niso hoteli ž njo govoriti, in vsak ji je hrbet obračal, češ, pošten sem, ne družim se s teboj.
To izpremenjenje se je čudno zdelo nedolžnemu dekletu. Naposled ji soseda pove, kaj se o nji govori, to in to, in pristavila je, da zaradi hčeri, zaradi hiše dobrega glasu naj več ne hodi na delo v hišo.
Ta izvedba je poštenega dekleta huje zadela kakor če bi bilo treščilo v&njo. Zapira se v svojo sobico, polna bolečine in osramljeuja, proseča Hoga v goreči molitvi, naj jo reši po svoji previdnosti nepreuosnega stanja. Morda je Bog res uslišal njeno
zveličajo; obresti so le, ako se zemlja obrača v napačne, v raamonistične namene.
Ako ljudje ne delajo zaradi čistega dobička ampak zategadel, ker je delo njih dolžnost, izpre-meni se zemlja v raj; ako pa delajo zaradi čistega dobička, pa so zemlja premeni v puščavo.
Politični pregled.
V Ljubljani, 4. januarija. Notranje dežele.
Dne 1. januarija popoludne se je vršilo na Dunaji vojaško posvetovanje pod cesarjevim predsedstvom. Vdoležili so se ga tudi prestolonaslednik Rudolf, nadvojvoda Albreht in vojni minister baron Bauer.
„N. P. P." piše: Kardinalu Gauglbauerju je nuncijatura na Dunaji naznanila, da je imenovan za linSkega škofa msgr. dr. Fr. Doppelbauer. Temu ni tako, kajti imenovan bo še le tedaj, ko ga bo potrdil cesar. Tù se gré skoraj gotovo le za vest iz Rima, da papež nima ničesa zoper to imenovanje. Vse to pa dokazuje, da je „dunajska Židinja" prezgodaj izvedela o tej zadevi iz eue ali druge „pisarne". Linška škofija si srne pa sicer čestitati, ako dobi napominanega škofa.
Srbski poslanik na Dunaji Bogovic bo v kratkem zapustil svoje dosedanje mesto. Namestu njega bo prišel Petronjevic, bivši srbski poslanik v Berolinu, sedaj član državnega sovèta.
Tnanje države.
Papež Leon XIII. je odgovoril na znano adreso bavarskih škofov z obširnim pismom, v katerem pravi mej drugim : „Seveda nas jako veseli to plemenito spričevalo vaše vere, udanosti in skrbi, da ne bi bil apostolski Stol več cilj neosnovanim napadom nepravičnih ljudi, da bi prenehalo naše jetništvo in da bi se več ne rušile svete pravice rimskega papeštva, ki so ob enem pravice vesoljnega katoličanstva. Posebno je vaši vstrajnosti in časti primerna vaša obljuba, da bodete z vsemi silami delovali na to, da se popolnoma spoznii naš položaj in da dobimo zopet svojo prejšnjo prostost. Upamo, da bodo tej Vaši težnji pritrdili vsi oni, katerim je na srcu pravičnost in katerih čutov nista zatemnila sovraštvo in strast tako, da ne morejo več videti svetle luči pravičnosti."
Srbska ustava je potrjena, in to je v prvi vrsti zasluga radikalne stranke. Kako so madjarski listi, na čelu jim Falkovo glasilo, še pred nekaterimi tedni ropotali zoper radikalce, češ, to so prevratniki, in njim izročiti vlado, pomeni toliko, kakor proizvati v Srbiji prekucije! Toda dan za dnevom so postajali ti listi prijaznejši „prevratnikom", sedaj pa že „Pester Lloyd" poroča iz Belegagrada: „Vsi politični faktorji so trdno prepričani, da je Srbija srečno prestala nevarno krizo. Vsi voditelji zatrjujejo, da •nobeden radikalni odličnjak ne misli zvoditi zunanjo politiko v drugo natirje, ako se bo tudi .prej ali slej prelevilo ministerstvo v smislu skup-Ičinine večine."
Bolgarsko sobranje je v svojem zadnjem zasedanji rešilo mnogo in važnih predmetov. Pred vsem so pomiloščeni vsi politični izseljenci, razven <jrueva, Dimitrova in Bendereva, ki so bili voditelji pri prevratu zoper princa Aleksandra, in izvan pro-vzročiteljev vstaj v Ruščuku, Silistriji, Slivni in Bur-gasu. Jako pomenljivo je tudi pomiloščenje majorja Popova, tesnega prijatelja princa Ferdinanda in odločnega pristaša konservativne stranke. Popov bo gotovo še igral v bolgarski zgodovini veliko vlogo; zaradi tega je pa tem znameniteje, da sta Stam-toulov in sobranjska večina pritrdila njegovemu po-miloščenju v času, ko sta izstopila iz ministerstva
molitev, kajti od onega dne jela je veneti, kakor cvetka, ki jo črv razjeda.
Hudobnež se je veselil svoje hudobije, kakor bi imel večno živeti, ter se ni brigal, da je nedolžnemu bitju ukral poštenje, največje dobro.
Kužne bolezni so kakor potresi — božja svarila, opominjajoča človeštvo, naj gleda, kam brede. Pri takih znamenjih so mnogi slepi in gluhi, v hudobnosti osiveli, v hudem hrabri; a mnogi jamejo ¡premišljevati, iskajoči rešenja, kjer je ono res najti.
Naš človek, nemški priseljenec, pride v okuženo mesto blizu Rima. Tudi njega se loteva kugovina. Vest ga peče; na misel mu hodijo vse njegove zlobe, tudi kako je ogrdil poštenje dekletu. Napoti se v 6veto mesto, skesan pade papežu pred noge, proseč odpuščanja. Odvezan, s pogojem, da kolikor mogoče popravi storjeno duševno tatvino, dospe v mesečini <v svoj rojstni kraj. — Stopi v cerkev, a sredi cerkve vidi luči, prižgane sveče, med njimi rakev, v rakvi ženskega mrliča. Prestrašen obstoji, kakor okamenel, prepoznavši v ranjki cvetlico, katero je ostrupil dih njegove obreke. Bežati hoče ... da, •bežati, a kam? vrata so zaprta. Skriti se hoče v kot teman, a povsod ga osvetljuje luč z mrtvaškega
jedina konservativna člana. Sobranje je potrdilo železniški načrt ter sklenilo, da se popravita pristanišča v Burgasu in Varni. Samo zadnje delo bode stalo G1/» milijona frankov. Državna blagajnica je prazna, zaradi tega bodeta pa ostala tudi slednja dva sklepa toliko časa le sklepa, dokler ne pridejo za Bolgarijo „boljši časi".
Iz ruske prestolnice se poroča: Po dunajskih listih razširjena vest o vojaškem gibanji ob avstrijski in rumunski meji je neresnična. Sedaj po zimi je promet na ruskih železnicah tako težaven, da se sploh ne more govoriti o vojaških premeščevanjih.
Vladarji mirovne »veze so si ob novem letu čestitali ter pri tem izrazili nado, da se bo i v novem letu ohranil mir. Tudi časopisje, osobito avstrijsko in državnonemško, navdaja sladko upanje, da ni vojskine nevarnosti. Toda, kakor hitro je govorica o Franciji in Rusiji, takoj premene ti listi pisavo, češ, Francija in Rusija pretita evropskemu miru. Da je to pretirano, ako ne popolnoma neresnično, kaže nam najbolj pisava francoskih in ruskih listov. V tem oziru se je oglasil tudi ruski vladni „Nord", ki pravi: „Danes je mir zagotovljen. Tudi v Franciji je mirovna stranka zmagala ter bo, tako smemo upati, tudi v bodoče ostala na vladnem krmilu. Francozje so udani mirovnim nazorom, to posebno na predvečer svetovne razstave. Kar se tiče Rusije, smešno je pisati tako, kakor da Rusija komaj čaka na trenotek, ko se bo mogla zagnati na Nemčijo. Ruski mirovni nazori so nedvojni, kar se pa zadeva vojaških premeščevanj, menda ni treba stokrat in stokrat še naglašati, da nikakor niso prodirajočega značaja, marveč jim je namen le de-fenziva."
Francoski ministerski predsednik Floojuet se je pred nekaterimi dnevi prehladil ter se mu je predvčerajšnjim bolezen toliko shujšala, da ne sme zapustiti sobe. — Republikanci bodo sklicali shod, pri katerem se bo postavil kandidat za Seine-depar-tement. Konservativni, to je rojalistični odbori toga departementa so imeli včeraj skupno posvetovanje glede volitve dne 27. t. m. Izid posvetovanja nam še ni znan. Bonapartovci bodo glasovali za Boulan-gerja. „Petit National" je objavil razglas, da sprejme vsako stavo na Boulangerjevo izvolitev. To boulan-gistično glasilo računa nastopno: Ako se bo malo stavilo, gotova je generalova izvolitev, protiagitacija pa bo izgubila pogum. Ako bodo pa Boulangerjevi nasprotniki stavili mnogo, izgubili bodo pri narodu zaupanje, ker bodo pri agitovanji delovali sicer za republikanskega kandidata, a tudi za svojo stavo — korist. S tem bo pa Boulangerju zmaga mnogo olajšana. Ako trpe Francozje tudi tako volilno sleparijo, potem jim pač ni moč pomagati.
Prejšnja rumunska vlada je v smislu s strani pruske vlade izražene želje odbila vdeležbo pri pariški svetovni razstavi. Sedanja večina obeh zbornic pa je Franciji naklonjena ter je morala vlada vzlic ustavljanju kralja Karola predložiti zbornicama postavni načrt, ki dovoljuje podporo 200.000 frankov dotičnemu razstavnemu odboru v Bukareštu.
Iz perzijske prestolnice Teherana se brzo-javlja: Ker se je otvorila reka Karun ladijam brez razločka, imenovala je francoska vlada podkonzula za Bušir. Šah se pripravlja na potovanje v Evropo, katero bo nastopil spomladi.
Izvirni dopisi.
Z Dunaja, 28. decembra. (Ecce sortem!) Dunaj je velik, grozno velik, tako velik, da bi mu naš vrli Ribničan niti konca ne našel, kamor bi privezal suhorebrega šarca. In na tem velikem Dunaji stoji Vam več čuda starih hiš in poslopij, ki niso v nikakem soglasji z današnjimi modernimi stavbami, skoraj bi rekel, da jim — sramoto delajo.
odra. — Zdi se mu, da ranjka odpira oči in zapira, da rajnka izkuša vstati, a trudna pade nazaj; toda tretjič vstane mrlič ter stopa legotnih korakov proti njemu na tleh koprnečemu, s povzdignenimi rokami prosečemu: „Milost, usmiljenje! — Storil sem veliko krivico, hudo se zanjo pokorim, vzeto čast povračujem."
Rajnka migne, naj gre za njo. Prideta do kro-pilnika. Veli mu vodo zajemati, po tleh izlivaje kropiti. Nato mu reče slovesno: — „Poberi zdaj iz-kropljeno vodo in napolni ž njo kropilnik!"
Nesrečnik odgovori: — „Ne vidiš li, da je zemlja popila vodo, da je torej nemogoče, dobiti le jedno kapljo?"
Rajnka odgovori resno in ostro: „Prav takisto je nemogoče povrniti človeku po obrekovanju vzeto poštenje in čast, kajti človeka dobro ime je kakor ta blagoslovljena voda."
Drugega jutra najde cerkvenik omedlelega človeka pri kropiluiku, ki ni mogel povedati, kako je prišel v cerkev, ker je onemel. — Pozneje se je s pokoro očistil in očiščen preminol.
Hrisogon.
Jedna med temi starinami najstarejših je poslopje, kjer se tiskajo tiste cesarske podobe, katere povsod najbolje in največ čislajo in skrbno varujejo, kjer jim v pest pridejo; katerih ne obešajo po zidu, pač pa jih zapirajo v omare in stiskajo po mošnjičkih in „frejtošeljuih". Poslopje državne tiskarnice dunajske mi je v mislih, kajti čaka ga že v prav kratki dobi osoda vsega zemskega — podrli ga bodo, kedar se tiskarna preseli v novo na „Renuvveg". „Ecce sortem!"
Ker si služi v državni tiskarni tudi nekaj Slovencev vsakdanji kruh, mislim, da ne bo odveč, ako Vam tu pošljem nekoliko drobtin iz preteklosti tega sedaj edinega državnega zavoda te stroke v Cislit-vaniji. Poslopje, v kojem je državna tiskarna, staro je — ne vem, koliko, pač pa mi je znano, da ima že petstoletno zgodovino, in kar je vrlo čudno, zdatno starejšo zgodovino, kakor je — poslopje, kar ga je dandanes skupaj. Zgodovina, ki jo mislim tu v debelih potezah načrtati, je taka, kakor je nima nobeno poslopje na Dunaji več! Najprvo stala je na mestu današnjega poslopja skromna gozdna kapelica, katera se je s časoma spojila z nunskim samostanom, ki se je zopet v teku časa prelevil v zavetišče, oziroma pokorišče propalim ženam in dekletom. Ali tudi to se ni obdržalo, temveč je prišel na njegovo mesto penzijonat za meščanska dekleta, za tem pre-nočevališče španjolskim cerkvenim bratovščinam, na to samostan čč. oo. frančiškanov, potem smodni-šnica, vojna bolnišnica, zavetišče vsem, ki so bili brez stanovanja in strehe, in konečno državna tiskarna. Vendar ne bo odveč, če si ogledamo ta tako razna poglavja nekoliko natančneje in to po teku časa. Ozrimo se nazaj v dobo, ko se je pisalo 1387 po Kr. rojstvu. Stare gozdne kapelice, ki je stala na mestu, kjer je današnja državna tiskarna, že zdavnej ni več; razpadla je bila. Nova, jako lepa cerkev dviguje se na njenem mestu in sv. Jeronimu je posvečena. Jurij Liechtenstein, porojen iz sloveče še sedaj obstoječe po celi Avstriji znane plemenite korenine bere v njej sv. maše in okoli njega kleči zbrana množica spokornic. Spokoruice te so žene in dekleta iz vseh stanov, ki s spokornim življenjem in solznim očesom zbrisujejo steze pregrešne minulosti. Živeti morajo jako ostro, vendar se jim za potrebni živež ni boriti, ker ga jim je pripravila do-brotljiva roka božje previdnosti. Papež Pij II. sporočal je o teh spokornicah, da žive jako pobožuo in čisto ter vedno Boga slavijo.
Stoletja so minola in Dunaj jel se je raztezati vsestranski na levo in desno. Gozdovi, polja in ribniki ginili so drug za drugim umikajoč se z novega rastočim ulicam. Spokornic število je za časa Friderika III. zdatno narastlo, in dobrosrčni vladar jim je tudi pokoro zdatno polajšal. Dne 31. avgusta dovolil jim je celo z raznim blagom trgovino pričeti, novino točiti kakor tudi sploh pod nadzorstvom načelnice, katero so si same izvolile, vsakovrstno vino prodajati. Kakor ima pa vsaka reč na svetu svoj konec — nekatera še celo dva — tudi ta „gaudium" v hišah spokornic ni trajal dalje nego kakih petdeset let. Ob smrti Julije Elbingerce nastane v spokorišči grozen požar in vsled tega dvigne se na razvalinah „spokornih Magdalen" novoustanovljen penzijonat za meščanska dekleta na podlagi ustanove 5000 gold., ki pa tudi ni imel obstanka. Kmalu je prišla na njegovo mesto ženska šola, ki pa tudi ni imela kaj prida vspeha, kajti že čez nekaj let zginila je iz poslopja.
Verski viharji divjajo po dunajskih ulicah, hudo so si v nasprotji katoliška duhovščina in luteranski pridigarji. Dunajski škof Kanizij, prvi iz reda S. J. na dunajski škofijski stolici, preprosi dobrotnega cesarja Ferdinanda I., da prepusti poslopje španjolskim verskim bratovščinam za prenočišče. Zgodilo se je. Kar nam tii kronist sporoča, bolje da preskočimo, ker ni nič kaj verjetno in bolje da ostane v poza-bljenosti.	(Konec Prih )
Dnevne novice.
(V krasno Opatijo) pripeljala sta se dne 28. m. m. Nj. cesarski visokosti Rudolf in Štefanija. Oesarjevič Rudolf se je že drugi dan vrnil na Dunaj. Cesaričinja Štefanija ostane v Opatiji sedaj okoli deset dni; za kratek čas bode odpotovala in se zopet vrnila za več časa. Ob novem letu je vspre-jemala čestitke in poklone od nadvojvode Ivana, velike vojvodiuje toskanske in drugih visokih oseb. Pri tej priliki je dobila cesaričinja od mnogih straui i krasnih šopkov.
(Upor.) Stari mestni zastop v Mariboru jo sklenil, predno mu je odzvouilo, resolucijo zoper slovenski poduk na c. k. gimnaziji v Mariboru. Nasvet. je prišel iz ust pragermana g. J. Bancala-rija. Mož je lekar in živi največ od slovenskih kmetov.
(Ordiiiacija.) Danes so prevzvišeui knezoškof ljubljanski v mašnika posvetili čč. gg. frančiškana Vida Blažekoviča iz Karlovca in Edvarda Kavsteharja iz Ljubljane. Novi sv. maši bodeta darovala prihodnjo nedeljo; prvi v Karlovcu, drugi pri sv. Jakobu v Ljubljani.
(V „Katoliški družbi") je zadnjo sredo predaval čast. gosp. dr. J. Janežič o spiritizmu ter opisaval mično in umljivo početek in bistvo spiri-tizma.
(Pisateljskega društva) zabavni večer bodo jutri. Predsedoval in čital bode gosp. vodja Ivan S u b i c.
(Iz Žiuiuja) v Istri se poroča, da se je dne 31. decembra konstituiral novoizvoljeni zastop za občino Žminj. Šarenjaci in Krujeli so se mnogo trudili, da razcepijo hrvatsko večino, pa brez vspeha. Zmagala je hrvatska stranka.
(V Logatei) je umrl predvčerajšnjim zvečer posestnik, trgovec in ravnatelj logaške posojilnice, gosp. Ivan H1 a d n i k, star 37 let. Naj v miru počiva!
(Umrl) je čast. gosp. Henrik Križan, župnik pri sv. Janži na Peči, star 63 let. Naj v miru počiva !
(Graško ces. namestništvo) je z odlokom dne 22. decembra razpustilo podružnico bauernvereina „Maribor in okolica", menda vsled tega, ker so udje podružnice razgrajali, ko je vitez Schönerer prišel il ječe.
(Kranjski vojaški veteranski kor) je v zadnji seji sklenil Da predlog kornega poveljnika gosp. Mihaliča, da se ustanove povodom cesarjeve štiri-desetletnice dve ustanovi po 300 gld. Pravico do prve, katero so členi društva založili s prostovljnimi doneski, imajo vojaški invalidi sploh; pravico do druge, katero je društvo založilo iz svojega premoženja, imajo društveni člani. Ustanovi bode oddajalo deželno predsedništvo.
(Nove reči v Bosni in Hercegovini.) „Obzoru" je duhovit Muhamedanec iz Serajeva poslal sledeči register novih reči, katere je okupacija prinesla prebivalstvu Bosne in Hercegovine: Situacija, civilizacija, diplomacija, korespondencija, intervencija, inte-ligencija, konferencija, konvencija, proklamacija, okupacija, simpatija, dinastija, amnestija, deputacija, aristokracija, instrukcija, avdijencija, interpelacija, organizacija, birokracija, procedura, reforma, pro-tekcija, koncesija, privilegija, statut, dekret, prezident, šef, ekscelencija, adlatus, direktor, hofrat, regi-rungsrat, sekreter, koncept, kancelist, koncepist, diurnist, dragomanat, adjutant, kataster, presidium, registratura, arhiva, ekspedicija, administracija, pen-zija, iinancija, garancija, kaucija, ekonomija, ekspro-priacija, limitacija, likvidacija, kolaudacija, kvita, pavšal, culag, foršus, proiit, eksekucija, konfuzija, škandal, mobilizacija, intendancija, licitacija, liferacija, špekulacija, komunikacija, vadium, akcija, kultura, industrija, literatura, akademija, preparandija, realka, gimnazija, knabenpenzionat, štipendija, študent, profesor, justicija, kombinacija, apelacija, debata, inta-bulacija, advokat, profil, ekstra, prokuratura, provi-zorium, specialitet, demokracija, magistrat, inženir, arhitekt, central, teritorium, kanalizacija, remiza, tratuar, vagon, kondukter, stacija, policija, denun-cija, peršub, fantazija, fizikus, ceremonija, triumpf, germanizem, magjarizem, despotizem, absolutizem, feudalizem, turkofil, karakter, ferdehter, lojalitet, matcrijal, original, transport, transenal, urlaub, koncert, tombola, rezerva, rekurirati, deložirati, fakelzug, festzug, artilerija, infanterija, kavalerija, asentirung, fortilikacija, inšpekcija, adresa, element, nihilist, pan-slavizem, socijalist, komunist, atentat, dinamit, bomba,
ideja, konstitucija, anarhija, monarhija, aneksija, opozicija, demonštracija, agitacija, revolucija, natirlih, riickzug, servus, fertik, etcetera.
(„Krščanski detoljnb".) Ravnokar jo izšel IV. zvežček imenovanega lista, ki je namenjen krščanski vzgoji in rešitvi mladine. Vsebina poljudno pisanega snopiča je uaslednja: Zakaj morajo krščanski deto-Ijubi otroke radi imeti? —Zakaj pa no molite, ata? (pesem). — Sedtm poglavitnih grehov pa otročja vzgoja. — Premagovanje in zatajevanje samega sebe. — Mali otroci, mala skrb; veliki otroci, velika skrb. — Kje bodi v cerkvi prostor za otroke? — Premisleka vredno. — Iz otročjih ust. — Kot priloga IV. štev. je dodana v drugem natisu „Sveta Germana" vzgled krščanske potrpežljivosti. Spisal in založil katehet Anton Kržič.
(Klub slovenskih biciklistov v Ljubljani) je imel včeraj zvečer v čitalnici svoj letni občni zbor, pri katerem so bili naslednji gospodje v odbor voljeni: Predsednikom: dr. Vinko Gregorič; podpredsednikom: Viljem Majer; tajnikom: Rudolf Vesel- blagajnikom: Jauko Benkovič; redni-kom: Ernest Koželj: odbornikoma: Josip Medved in Josip Petrič.
(Mariborsko mestno svetovalstvo.) Dne 2. jan. so bili v mestno svetovalstvo izvoljeni gospodje: A. N a g y, dr. S c b m i d e r e r, dr. L o r b e r, A. B a d e 1, dr. Grogel in J. Leidel. Zupan je zopet A. Nagv, njegov namestnik dr. Schmiderer,
(Kreditnih srečk) je zadela glavni dobitek ser. 3074 št. SI; drugi dobitek ser. 2327 št. 54; tretji dobitek ser. 2327 št. 4. Po 5000 gld. ste zadeli ser. 967 št. 9 in ser. 1766 št. 61.
(Dunajskih komunalnih srečk) je zadela glavni dobitek ser. 150S št. 69; drugi str. 113 št. 42; tretji ser. 2055 št. 53.
(Srečke rndečega križa.) Glavni dobitek je zadela ser. 7134 št. 16; drugi dobitek ser. 811 št. 6.
Raznoterosti.
—	K sklepu slavnostnega leta je pel papež Leon XIII. dne 31. dec. v cerkvi sv. Petra zahvalno pesem. Cerkev je bila prenapolnjena. Narod je navdušeno pozdravljal sv. Očeta. Pri cerkveni slovesnosti so bili navzoči diplomatje, mnogo rimskega plemstva in sorodniki papeževi. Italijanski vojaki so stražili, in to po nepotrebnem, kajti vršilo se je vse v najlepšem redu.
—	De v etindeve t desetletni ženin. V Parizu je prejel zakrament sv. zakona devetindevet-desetletni lord Stone. Vzel je za ženo dvajsetletno Lisetto Chaiups. Lisetta je pravuukinja lordovega prijatelja, s katerim se je bojeval ed 1. 1808 v napoleonskih vojskah pod jeduo zastavo. Lord je milijonar, Lisetta pa revna. Vzel jo je za ženo le zaradi te^a, kakor se je izjavil, da bi dedvala po njem ta, katera mu je bila živ spomin na dragega prijatelja.
Telegrami,
Budimpešta, 4. januarija. Uradni list objavlja naredbo naučnega ministra, zadevajočo temeljitejši pouk nemščine na gimnazijah m realkah.
London, 4. januarija. Jutranji listi pri-občujejo korespondenco Morier-jevo s Her-bertom Bismarckom povodom odkritij „Gölner-zeitung" o postopanji Morierjevem v nemško-francoski vojski. Morier zahteva odBismarcka, naj objavi njegov zagovor v „Nordel. Al lg. Ztg.-', kar jo odklonil Bismarck.
London, B. januarija. V Suakim iz Kar-turna došli Grk pripoveduje, da se dobro počutijo Slatin paša in nune v Kartumu. Mahdijevci so razcepljeni v dva tabora ter bo skoraj gotovo mej njimi navstala v kratkem vojska.
ITms'li ne:
1. januarija. Antonija Fonnontin, črevljarjeva hči, 3 lota, s v. Petra cesta št. IG, škarlatica. — Jožofa Kastelio, tesarjova hči, 4 leta, Poljanski nasip št. 48, škarlatic» — Ljudmila Zabukovec, urtulnikovn hči, 25 lot, Dunajska cesta št. 15, jetika.
3. januarija. Amalija Torček, mizarjeva liči, 17 ines., Stari trg št. 19, bronchitis eerpellaris.
T uj e 1.
3. januarija.
Pri Maliču: Jo/,of Galscheg, zasebnik, iz Gradca. — Mulley, sodnijski pristav, i/, Postojine.
Pri Stanu i Pollak, trgovec, z Dunaja. — L. Kalmus, trgoveo, iz Trsta,
VrcmenHko»	1«.
ta P	Čas	Stanje	
opazovanja		srtkoiucra t ram	toplomera po Celziju
3	1.	U. ZJUt. 2.	u. pop. 9. u.zveo.	744-9 744 7 745-7	—82 —38 —72
Veter
sr. vzh. m. svzh. sr. vzh.
Vreme
jasno
C ** 5 Si S
offl
S3 =8
a
0.00
Srednja temperatura — (M° C.,,za 3-5° pod normalom.
UiaEiinjwkjt Sforza,.
(TelegrafiŽno poročilo.) 4. januarija.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 10% davka)	82 gl.
Sreberna „ 5% 100 ., „ 16% „	83 '„
4% avstr. zlatu renta, davka prosta . . .	110 „
Papirna renta, davka prosta......97 „
Akcije avstr.-ogerske banke . . • . .	880 „
Kreditne akcije ..........312 „
London.............120 „
Srebro..............— „
Francoski napolcoud....................9 „
Cesarski cekini..... ..........5 „
Nemško marke ..........59 „
kr.
50
15	„
85	„
90	„
20 ; 65 „
53 V 69 „ 12'/,.
n
Brata 12berl9 ;
izdelovalca oljnatih barv. firnežev, lakov i n napisov.
Pleskarska obrt za stavbe in meblje.
anRilJsO. E® 33,
sa Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vilharja hiši št. 4.
priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstvu vse v njiju stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot znano reelno fino delo in najnižje cene.
Posebno priporočilne za prekupce so oljnate barve v ploščevinastih pušicah (Blechbiichsen) v domačem lanenem oljnatem firneži najlineje naribano in boliše nego vse to vrste v prodajalnah.
Ceuilco uti /ahUiTnuje. •♦J
iBaaBBBHaa——
Marijaceljske kapljice za želodec, |
izvrstno vplivajoče pri želodčnih boleznih.
Nepresegljive pri pomanjkanji teka, slabosti želodca, smrdljivi sapi iz ust, napetji. kislem riganji, koliki, pre-lilajenji želodca, gorecici, kamena, preobilnem sluzu, gnjusu in bruhanji, glavobolu (ako ima svoj izvir v želodci), želodčnem krču, zaprtju, pre-obloženji želodca z jedili ali pijačami, boleznih vsled glist, boleznih na vra-niči in jetrali. ter zlati žili. — Cena steklenici z n;

navodom o rabi 40 kr.,, dvojni steklenici 70 kr.
Glavni razpošiljatelj lekarnar Ifavol Urntly, Iti-cinžir | na Moravsktm].
Marijaceljske kaplieo za želodec niso tajno sredstvo. Snovi, koje obsegajo, navedene so v navodu o rabi
koji je pridejan vsaki steklenici.
Pristne dobiti so skoraj v vsaki lekarni.
Svarilo! Maiijaeeljsko kapljice za želodec se mnogo ponarejajo. V znak pristnosti zavita mora biti vsaka steklenica v rudeč papir, na kojcin je zgorajšnja varstvena znamka, ter mora biti vrhu t'ga tudi šo povedano na navodu o rabi, ki je pridejan vsaki steklenici, da je tiskan v tiskarni H. Guseka v Kremžiru.
Pristno so dobiti: Ljubljana: lok. Gab. Piccolli, lek. Jos. Svoboda. — Postojina: lek. Fr. Baccarcith, — Škofjaloka: lek. Karol Fabiani. — Radovljica: lek. Aleks. Koblek. — Rudolfovo: lek. Dominik Rizzoli, lek. Berginann. — Kamnik: lek J. Močnik. — Črnomelj: lek. J.'Blažek.	(46)
CEBELNO-VOSCENESVECE