GLEDALIŠKI LIST 1 9 4 3 S /f E? 1 9 4 4 OPERA 4 C.W.GLUCK: ORFEJ IN EVRIDIKA C. W. Gluck: Orfej in Evridika OPERA V TREH DEJANJIH, SPISAL R. Dl CALZABIGI, PREVEL NIKO ŠTRITOF. DIRIGENT: D. ZEBRE. REŽISER: C. DEBEVEC. KOREOGRAF: P. GOLOVIN. Osebe: Orfej.....................................F. Golobova Evridika..................................K. Vidalijeva Amor......................................I Ribičeva Zbori in baleti pastirjev, furij in duhov. Orfejevo in Erosovo spremstvo. VODJA ZBORA: S. HUBAD SCENOGRAF: ING. E. FRANZ Cena »Gledališkega lista« Lit. 2.jo. GLEDALIŠKI LIST DRŽAVNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1943/44 OPERA ŠTEV. 4 C. W. GLUCK: ORFEJ IN EVRIDIKA 26. OKTOBRA 1943 Ciril Debevec: »Musas praeposuit Sirenis« Tako stoji zapisano na Houdonovem kipu Glucka, ki stoji poleg Rameau-a v pariški Veliki Operi. Napis je bistven iz izčrpa v treh besedah prav za prav vse, kar je za Gluckovo osebnost značilno in pomembno. Večina Gluckovega dela je nesporno izpričana in ugotovljena. Številna strokovna literatura je obširno in po večini tudi znan-stveno-kritično preiskala in prikazala njegove zasluge na polju opernega razvoja. Kogar zanima vse to pobliže, se bo lahko izčrpno poučil v znanih nemških razpravah in opisih, ki so jih napisali na primer Marx, Bitter, Bulthaupt, Istel ali Bie, v slovenskem jeziku pa bo našel zadostno pregledno sliko v opernem »Gledališkem listu« št. 13, 1941-42. Kljub vsej obilici in deloma tudi zelo pestri raznolikosti pogledov in mnenj, so si vendarle vse sodbe soglasne v tem, da je vrednost Gluckovega stremljenja zlasti na reformatorskem polju neprecenljiva in da je ravno opera »Orfej in Evridika« najzgovornejši in obenem tudi umetniško najčistejši dokaz njegovega novotarskega načela. Prepustimo zgodovinarju, da mu v radosti poigrava srce, ko ugotavlja pri Glucku ogromne skoke v razvoju, posebno glede na prejšnjo italijansko (neapolitianskai, šola) in francosko (Rameau, Gr£try, Lully) operno vsebino in obliko. Uživajmo z glasbenim 29 estetom, ko nenadoma čutimo, kako se v nasprotju s prejšnjo praznoto napolnjujejo zvoki s toploto in čustvovanjem in kako rastejo ob najpreprostejšem izrazu v nesluteno veličino. Veselimo se z dramaturgom, ki z zadoščenjem opaža, da se z vso svežo močjo urejenega duha uveljavlja spet zahteva po čim smiselnejšem dejanju, po resnobni, enotni vsebini, po vrednosti besede, po lepoti poezije in po ostrih, življenju vsaj malo podobnih značajih. Oddahnimo si s pametjo nepokvarjenega in prirodno čutečega operno-pevskega izvajalca,, ko vidimo, da izginjajo iz oper najrazličnejši bedasti okraski in napisani ali nenapisani priveski, ki s svojim zvijanjem, pačenjem in maličenjem ne služijo drugemu kot nečimernemu razstavljanju puhlih in neokusnih pevskih razvad (kolorature, kastrati). Občudujmo z ljubitelji orkestra, zbora in plesa, ko opazimo, kako zadobivajo vse te skupine nenadoma smiselno mesto v celotnem dogajanju, kako se neprisiljeno uvrščajo v to ubrano zgradbo bodisi po dotlej neznani dramatični razgibanosti in blagodejni harmoničnosti, bodisi z novo uvedbo in trdno postavljeno stavbo, bodisi z učinkovito pritegnitvijo telesnega elementa lepote in plastike urejenih ritmičnih gibov. Hvaležni smo lahko z režiserji in opernimi igralci za poživitev in očiščenje recitativov ter za čistost in sramežljivost deklamacije v pristnem in iskrenem igralskem izrazu. In končno priznajmo še s scenografom plodovito pobudo, ki' jo dobivamo ob tej glasbi za dekoracijsko poustvarjanje preprostega, a monumentalnega antičnega sloga. Vse to so znane in preizkušene vrline bogatega Gluckovega genija in vsa znanost se s spoštovanjem klanja pred temi reformami in odkritji. In vendar se mi kljub vsemu in ob vsem tem dozdeva, da je skrivna veličina Gluckovega dela za vse čase — in zlasti za današnje — še vse globlja in vse večja. Mislim tisto redko in najvažnejšo odliko vsakega umetniškega bistva, ki zadeva neposredno bistvo — človeka. Doživetja, ki jih čutim ob poslušanju opere »Orfeja«, so vse drugačna kakor pa kakršne koli duševne napetosti, vznemirienja ali siceršni nenavadni in globlji pretresi. Vsebina te starodavne in ljubke zgodbice je le preveč preprosta, da bi mogla v tej obdelavi (in s temi napakami, primerjaj IV. sliko!) kakor koli prevratno pose- 30 gati v našo komplicirano duševnost. Pač pa je v tej glasbi toliko nadzemskosti in našemu svetu odmaknjene, nadčloveške ubranosti, da se nam zdi, kakor da nas preveva in pozibava z onstranstva božanski dih Večnosti in Vesolja. Žalni zbori nad grobom Evridike, vse Orfejeve tožbe, nežno pihljanje in kakor srebrno žuborenje lesketajoče se pesmice z elizejskih ooljan, zbor furij in Orfejeve prošnje — vsi ti glasbeni biseri so tako čudežni in plemeniti, da se njihovemu času in toplemu siju človek ves pomirjen preda in popolnoma izroči. V teh glasbenih zvokih, v teh mogočnih, a vendar neotipljivih valovih je toliko vzvišenosti, toliko veličastja, toliko svečanosti, pokojnosti in modrosti, da bi ista čustva doživljali le še v primeru, če bi peli in v zvokih blagoslavljali Evangeliji . • • Gluckova glasba ima v sebi neko tiho pobožnost in neko žaro-vito svetost. V vsaki misli, v vsakem čustvu, v vsakem stanju, v vsakem vzgibu in v vsaki kretnji dihaš in čutiš širino in svobodo neizmerno žlahtne osebnosti. Njegova mirnost je tako rahla in božajoča, pa hkrati tako varna in blagodejna, da se, mislim, tudi tršemu grešniku ni mogoče upreti, da ne bi zaprl oči in se blažen zasanjal v kraljestvo nebeških daljav in višav. V tej glasbi žari neka čarobna in jasna luč, ki lije in sije s svojo ljubo, prijazno svetlobo tudi v najbolj temne in skrite kotičke izmučenega človeškega srca. Plemstvo duha, sreča miru in notranja svetlost — to so tri prvine, ki segajo iz Gluckove glasbe še danes neposredno v našo zavest in v našo podzavest, v naše dejanje in naše nehanje, v našo radost in v naše gorje. V današnjih časih, ko je »človek človeku volk«, ko nam hru-iejo žreblji v razbeljenih možganih, ko blodimo in krvavimo ob črepinjah svojih lastnih razbitih duš, ko nam tresoče roke zadevajo pri vsakem koraku ob trnie naših bližnjih in najbližnjih — v teh neusmiljenih časih nam ie Gluckova glasba kot svečani spravni obred in kot veličastno, dvojno in devetkratno — odrešenj e. 7.ato se blestijo pod Gluckovim kipom jasne in točne besede, ki obsegajo njegovo delo in vsega njegovega duha: MUSAS PRAEPOSUIT SIRENIS. 31 C. D.: Obiski S pričujočo številko začenjamo s priobčevanjem obiskov pri naših opernih pevkah, pevcih, dirigentih in režiserjih. Misel ni moja. Vsakdo bo opazil, da je vpliv Izidorja Cankarja tako očiten, da bi bilo nesmiselno, če bi ga hotel tajiti In tudi ne vem, čemu bi tajil. Podobnost stvari je na dlani in izziva k dejanju. Nedvomno je, da je — kljub manjšemu formatu (vsaj pri avtorju) — mogoče tudi na tem področju zvedeti kaj novega in zanimivega. Pri tem se v polni meri zavedam tveganosti, ali z drugo besedo: vrlin in nedostatkov takega podjetja. Ena znatnih odlik bo bržkone v tem, d?, obiskovalce iz skupnega dela razmeroma precej dobro poznam, pri čemer se seveda najbrž pri vsem trudu ne bom mogel povsem ogniti kaki subjektivni opazki ali opazovanju. Na drugi strani pa mi seveda v okviru danih možnosti primanjkuje prostora za podrobno razpredanje misli in za obširnejše označevanje okolja, značaja in poklicnega bistva posameznih »ob-iskovancev«. Zadovoljiti se bomo morali torej z vsebino in z obliko, ki mi jih moje osebne zmožnosti in tehnični oziri v točasnih okol-nostih dovoljujejo. Glede na znano občutljivost svojih kolegov in na veliko nagnjenje našega občinstva k ugibanju bi rad pripomnil še tole: zaporednost obiskov je bistveno nenamenska in nima ni-kakšnega ocenjevalnega pomena. Ozira in razporeja se izključno samo po važnosti vloge v predstavi, ki odgovarja pristojni številki opernega »Gledališkega lista«. FRANCKA GOLOBOVA. Prvi »obisk« se mi je v pravem pomenu besede prav za prav ponesrečil. Zaradi »tempa dogodkov« in hitrejšega »odpravljanja poslov« sploh nisem prišel do pravilnega obiska, temveč sem moral naprositi gospo, da se je ona potrudila k meni v režisersko pisarno. Z oči sem ji bral, da mi nič kaj ne zaupa in da ji sploh vsa zadeva 32 s temi »razgovori« in »obiski« nič kaj preveč ne diši. Moja soba ni kdove kako prijazna in tudi ni ravno poklicana, da bi vzbujala kakšno nenavadno zaupanje ali domačnost. Pisalna miza, omara za knjige, na steni nekaj vencev z imeni Štritofa, Bravničarja in Švare, ki me stalno opominjajo, da bi bile njihove predstave v tej in tej režiji lahko tudi nekoliko boljše . . . Francka Golobova Gospa Golobova pride med nedeljsko predstavo »Netopirja«. K.o mi udarjajo na uho peneči se zvoki Straussovih melodij, opazujem to resno in bledo postavo v črnem, ki seda nemo meni nasproti na stari, obrabljeni divan. Tudi zdaj ne kaže niti najmanjše volje za kakršen koli pomenek. Golobova je znano redkobesedna. V gledališču jo štejemo k tako imenovanim »molčečim tipom«. Tiho pride in prav tako tiho odide. Vse, kar slišimo od nje, je njen glas. S svojim pogledom in s svojim napol vprašujočim, napol odsotnim smehljajem se nam zdi zagonetna kot Mona Lisa. Včasih pa se na lepem zasmeje kot prava, domača in navihana Gorenjka. 33 Poslužim sc znane šablone in 7. najbolj preprostim vprašanjem začnem: — Mi lahko poveš, po kakšnih pobudah in potih si prišla do opernega poklica? »2e kot otrok sem mnogo prepevala. Vsako delo sem spremljala s petjem. S sestro sva peli v duetu, včasih pa smo prepevali vsi, bilo nas je sedem, in kadar je pritegnila še mama, smo imeli oktet. Nekoč me je slišal Gostič, ko sem pela arijo iz »Mignon«, pa je rekel, da imam glas in da naj se grem učit peti. V istem smislu mi je kasneje mnogo prigovarjal pokojni skladatelj in profesor na učiteljišču Adamič. Pa sem šla in se vpisala na konzervatorij. Pet let sem bila pri prof. Foedransbergovi, zadnje leto pa še pri Hubadu, nekaj časa sem se šolala tudi pri ge. Dolenčevi. Na produkciji me je slišal tedanji ravnatelj opere Polič, s katerim sem pela najprej na koncertu Glasbene Matice altovsko vlogo v Dvorakovi »Stabat mater«, kmalu nato pa me je poklical v opero, kjer sem leta 1931. podpisala svoi prvi angažma. Obiskovala sem tudi eno leto operno šolo pri Cirili Medvedovi. — Katere so bile tvoje prve operne vloge? »Debitirala sem s Leilom v »Sneguročki« pod Neffatovim vodstvom. Mislim, da sem bila precej nerodna in utesnjena. Spočetka sem pela samo male v'oge, pozneje pa so mi poverili tudi večje, tako n. pr. Carmen, Azuceno, Ulriko, Pavlino v „Pikovi dami“, F.vdoksijo v „Plamenu“ in Marfo v »Hovanščini«. Pri Marfi pa se mi je — to bi rada poudarila brez kakih zahrbtnih namenov — po zaslugi tedanje režijske zasnove in navodil marsikaj posvetilo. — Kako dolgo si bila v Ljubljani in kam si odšla potem? — »V ljubljanski operi sem bila do decembra 1937, potem pa sem šla v Rim, kjer sem bila do leta 1040. Takrat sem šla v angažma v Beograd, od koder pa sem aprila 1941 prišla v Ljubljano in nastopila ponovno službo v operi, kjer sem še zdaj. — Jasno je, da tako mesto kakor je Rim s svojo znamenito muzikalno tradicijo, s svojo operno kulturo in s svojo slovito pevsko šolo za tvoje stremljenje ni moglo ostati brez posledic. Kako se je pa to poznalo? 34 »Ves čas mojega bivanja v Rimu sem posvetila samo študiju. Študiju, vežbanju in poslušanju. V nepozabnih urah pri znamenitem Pesciju in Mariji Labbiji sem si razvila in utrdila svojo pevsko tehniko, pridobila na glasovni polnosti in obsegu, posebno pa na samozavesti in duševni ter glasovni sproščenosti. To je bila zame velika pridobitev, ker sem bila — in sem menda še — po naravi precej zadržana in plaha. — Gotovo imaš tudi ti med velikimi opernimi pevci izbrane vzore, ki posebno odgovariaio tvoji naravi in tvojemu okusu in ki so ti prav zato posebno ljubi in dragi? — »Najbolj sem poslušala in uživala v rimski kr. operi Sti-gnanijevo, zapomnila pa sem si dobro tudi Pederzinijevo, Riinger-ievo in Thorborgovo, pa tudi Canigliji, Gigliju in basistu Paseru sem za marsikatero važno opazovanje hvaležna.« — Ali mi lahko poveš kaj o načinu, kako si prisvajaš poverjene vloge? — »V splošnem delam tako. da se vlogo naučim najprej v muzikalnem in potem še v pevsko-tehničnem pogledu. Težie fraze ponavljam tako dolgo. da iih tehnično brez težave obvladam. Potem se trudim, da bi dala osebi, ki jo moram predstavljati, ftidi čim jasnejši in pravilnejši igralski izraz. To se mi zdi namreč enako važno kot samo oetje, čeprav morda do značaju svojega glasu nagibam malo bolj h koncertnemu podajanju kakor k izrazito gleda-liško-igralskemu oblikovanju.« — Vsak pevec in vsaka pevka ima skrite kakšne posebne želje, ki jih nosi v srcu in čaka na njih ostvaritev. Ali mi lahko kakšno zaupaš? »Lnhko. Rada bi pela na orimer Dalilo, Amneris, pa tudi Car-mcn. Orfeja imam zelo rada in tudi v Azuceni se počutimi izredno dobro. Obe vlogi sta mi dali mnogo novega in dragocenega. Rada pa bi se preskusila še v drugih nalogah in mislim, da poskus v tej smeri ne bi bil ravno greh.« Po znamenjih slišim, da je predstava »Netopir« pri kraju. Navsezadnje sem v tem kratkem času vendarle nabral nekaj zanimivih odgovorov in podatkov, 35 Golobova je trudna. Očividno ima mene in mojega izpraševanja dovolj. Tiho in mirno se dvigne in prav tako tiho in mirno odide. S smehljajem, ki je napol smehljaj in napol vprašaj. Ko odhaja po stopnicah, imam vtis, kakor da se že seli v svoj stari in neprodirni, narahlo zamišljeni — molk. Jaz pa premišljam resnico, večno staro in večno novo: Dokler zaklad imaš, ga ne znaš ceniti; ko ga izgubiš, se njegove vrednosti šele zaveš. Ampak takrat jc navadno prepozno. M. Lipovšek o naši lanski vprizoritvi „Orfeja“ (Ponatis iz » Jutra« 20. marca 1942) Ko je Gluck ustvaril »Orfeja in Evridiko« in druga svoja pomembna dela, jc položil s tem temelj za glasbo, ki jc posegala v svet, tuj zunanjosti in plitvosti. Prve kali za več ko 100-letni glasbeni razvit so tedaj pognale. Danes, ko stojimo ob koncu tistega časa, ki nam je dal toliko klasične lepote v glasbeni umetnosti, nam je ob poslušanju Gluckove opere kakor ob spominu na davne, zlate čase. Za zgodovinarja je zanimiva Gluckova reformatorska borba, ki sta jo Ukmar in Žebre široko in bogato opisala v Gledališkem listu. Nas glasbenike zadeva to še z drugega gledišča. Nehote namreč primerjamo suhoto in revščino marsikatere nove tvorbe s prisrčnostjo Gluckove glasbe, kateri ne manjka fantazije in poezije, ki ju dandanes nekateri novi glasbeniki označujejo za »romantiko«. Zdi se nam, da smo priče umiranja velike dobe, ki je bila sicer v vsakdaniem življenju kruta in krivična, a nam je vendarle dala v umetnosti toliko neminljivih cvetov duha, združenega v intuiciji in znanju. .............. Ni torej šlo samo za novo glasbo, temveč za celotno pojmovanje operne umetnosti in seveda tudi za novo besedilo, za novo dramsko usmeritev. Tu so rešili Glucka tisti, ki so človeka in njegovo poslanstvo na zemlji poznali bolj od vseh modernih psihologov, ki z znanstvenimi sedmimi metodami analizirajo našo duševnost. Stari grški umetniki so namreč zanimali našega mojstra in 36 pri njih je, kakor svojčas Shakespeare, našel novih smernic in novih sokov za svoje delo. Vselei namreč, kadar umetnost zaide v kaotičnost, zunanji blesk in puhle učinke, mora reforma poseči po snovi, ki zadeva enako močno in enako bolestno vse človeštvo hkrati. V grški klasični trasrediii, v njenih problemih, seveda prikrojenih za operno uporabo, je Gluck našel nove vzore in s tem rešitev iz potopa umiraioče renesančne opere. V tem pa ie tudi usoda njegovih del. Dokler bodo živeli ljudie, ki iih je trpljenje potrlo, ki iščejo plemenite utehe in hrepenenja oo nekem očiščenju, bodo živela taka dela. Ali so Gluckova ah' Shakesoearjeva ali Beethovnova ali stare grške tragedije, po '■em človeško hreoenenie ne vpraša. Res je tudi, da bo vedno dovoli poslušalcev, ki bodo potem, ko pade zastor v zadniem dejanju, iz srca vzdihnili: Deo gratias! Kaiti zelo mnogo 'p. Hudi- ki se raduieio nad vidnimi in nekako otipljivimi učinki. Z Gluckovimi dčl>' deli nsod^i v tem oziru prav za prav vsa komorna in oratoriiska glasba, ki zaiema le ozek kros; interesentov. Toda tudi manj občuti iivi r^r-dalec se bo zresnil ob primeriavi plitve near>ob’tanske opere. ki i^> Ukmar v omenienem članku dobro slika, z Gluckovim Orfeiem. Kolikšna notranja in zunanja odgovornost revca v Ghickovem delu! Kakšna razlika v zvoku orkestra, samo-stoinost v izrazu in povezanost z deianiem! Za delo te vrste nimamo boljšega interpreta, kakor ie režiser Ciril Debevec. Drama zaživi ood nie