—   Č8   —
g&g"?)   Prvikrat na božjo pot...
^C-^Mp olagoma je prehajala pomlad v bujno. vroče
ra\?f*^    poletje. Solnce je sijalo v polni gorkoli na
'Jffji    zemljo in klicalo novih cvetic \z gorkih tal.
TO^JrE   ^''i-'<' so vesel° žvrgoleli  skakljaje od  veje
KRMgsf   do veje, raznobojni metuljčki so plavali po
AjMKr   zraku in  sedali   na  dišeče  cveti«, po   lleh
(jSffiJj   s0 Pa lazili veliki in majhni žužki, murni in
'   ctPbSk   kukci ler prevračali kozolce po zeleni travi.
TllJSif           Pred vasjo se je igrala na majhnem, od
solnca ogrevanem hribčku kopica vaških ofrok. Večji
so imeli tudi svoje mlajše   bratce  in sestrice s seboj.
Kopali so s klinci in pipci zemljo in delali jamice —
imenovali so jih hlevčke — kamor so zapirali metulje
in murne, ki so jih tovtli po mehki (ravi.
S tem deioni so se pečali večinoma dečki; deklice so pa trgale pisane marjetice in modre vijolice ter jih spletale v lepe vence Mariji.
,,Tonček", nagovori Klinčev Anzek svojega tova-riša, ,boš varoval našo Kristinico, da grem jaz po šmarnic v   onile   breg? Polovico  jih   bom   dal tebi."
,Bom, če boš hitro prišel", odgovori mu Tonček.
..Kajpada bom prišel! Smarnic bom naenkrat na-trgal, le pazi na Kristinico, da ne bode kam padla, ker bi bil potem doma tepen."
In odšel je po šmarnice .. . Že jih je bil nabral za pol pesti, kar mu udari glasen jok male Kristinice na uho. Ves prestrašen popusti nabrane Smarnice in teče nazaj h Kristinici. Revica je kričala in mahala z malimi ročicami na vse pretege, iz drobnega noska pa ji je tekla kri. Anzeku se je komaj posrečilo utolažiti jo. Z žepnim robcem, ki ga je imel slučajno pri sebi, ji je brisal kri z lica ter jo tešil, kakor je vedel in znal.
Deklice so jokale in dečki plaho gledali, ko so zapazili kri. S strahom so pričakovali, kaj bo. Vendar ni bilo sile. Kristinica se je ktnalu zopel potolažila in umiriia.
Anzek pa se je hudoval nad Tončkotn, zakaj ni pazil nanjo. A ta se je izgovarjal, da je ravno takrat
—   60   —
Kristinica na kamen padla, ko sta s Kocjanovim Franc-kom devala velikega murna v blevec.
Pravijo, da je bil Anzek tisti dan doma dobro namazan z leskovo mastjo, ker je bil Kristinico tako lahkomiselno pustil pri drugih olrocib.
Ko se je bila umirila Kristinica, igrali so se otroci dalje, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Bili so polni veselja (er glasno Sčebelali, da so se komaj razumeli med seboj.
V tein se jim približa Gregorčeva Manica — ža-lostna. Nje lice je bilo bledo, očt skoraj objokane, lasje razmršeni in obleka zanemarjena. Na prvi pogled se ji je poznalo. da jo teži težka bridkost. ln bilo je tako
Maničina mali so ležali hudo bolni v postelji, dasi je bilo zunaj vse v cvetju. Pred enim tednom jih je bil premočil dež, ko so šli s polja domov. Tako so se prehladili. Precej zvečer jih je začelo tresti, in morali so v posteljo. Manica se ni ganila od njih postelje in stregla jim je, kolikor je le inogla, dasi je bila še majhna.
Tudi danes je sedcla pri materini postelji vse dopoldne. Ko so ji mati le prigovarjali, naj gre tudi ona na prosto, da se nekoliko razvedri pri otrocih, zapustila je materi na Ijubo sobo ter prišla k otrokom na hribček.
»Manica gre, Gregorčeva Manica", vpili so otroci, ko so jo zagledali. Imeli so jo namreč zelo radi.
,,Manica, pojdi k nam, se bomo igrali slepe miši, pa potice bomo pekli in kolače a gline". tako so jo vabile deklice.
,,Ne grem", odgovori Manica, ,,jaz grem rajši molit k Severjevi kapelici za našo mamo, ki so bolni. Pa še vi pojditc z menoj!"
,,Saj res", odgovore vsi obenem, ,,pa pojdimo še mi. Nekaj rožic že imamo, drugih bomo pa še po poti natrjfali, da jih damo na Marijin oltarček.
Počasi so se pomikali h kapelici, ki stoji četrt ure od vasi na vznožju vinske gorice.
Pred kapelico pokleknejo otroci ter nataknejo šopke in  vence na premrežena železna vrata, ki varu-
—   70   —
jejo vhod nepoklicanim gostom. Tu so otroci pomolili, ogledali si lepe slike na steni, posebno Marijo, kako drži Jezuščka v naročju sredi oltarčka. Nato pa so odšli pevaje domov.
,,Kje sle se igrali, Manica,' vprašajo bolna mati Manico, ko je vsa razgreta in veselega obraza stopila v sobo.
.Vesle, mamica, na božjo pot smo šli k Severjevi kapelici. Mariji smo nesli rožic, pa za Vas smo molili. Mama, kajne, da niste hudi, ker sem bila šla tako daleč."
»Nisem huda, hčerka moja. Ti si dobra, in jaz te imam rada in Marija tudi. Pojdi bliže, Manica'."
S solznimi očmi so poljubili mati dobro hčerko.
..Ce botn ozdravela", obetali so ji mati, ,,pa te bova vzela z očetom s seboj na božjo pot na Brezje. Samo pridna moraš biti in očeta ubogati."
„0 saj bom pridna. Mama, ali je daleč na Brezje ?"
»Seveda je daleč. Dobro boš morala hoditi, ker se ne bomo vedno vozili.
,Bosle videli, mama, kako bom lahko hodila 1 Nič me ne bo treba nositi."
,Pa veste kaj, mama:"
,,No, kaj?"
nPunčiko mi boste kupiii. tako, kakor jo ima Gorjančeva Micika, kajne, da nii ]o boste?"
nŠe lepšo, če bcš pridna. Pa očeta boš tnorala tudi še prositi."
„0, tako lepo jih bom prosila, da mi jo bodo gotovo kupili", govorila je Manica vsa v veselju.
Oorjančevi maleri je šlo na bolje. Čez nekaj tednov so popolnoma ozdraveli   in mogli iti   zopet   na delo.
Ker je bil kmalu potem velik Marijin praznik, sklenili so, da se odpravijo k temu dnevu na božjo pot. S seboj so vželi tudi Manico, kakor so ji bili obljubili.
Lej, kako se jc Manica čudila železnici! — Vedno je mater pGpraševala, kdo pelje vlak. ker ni videla spredaj konja upreženega. Ko so se v Ljubljani ustavili^ občudovala je velike v vrsto poslavljene hiše ter z otroško   radovednostjo vpraševala zdaj   po   tem, zdaj
—   71   -
po onem, na kar so ji morali inali vedno odgovarjati. Zelo so niorali paziti nanjo.dase ni v mestu izgubila, ko je ogledovala razne tnične igrače po izložbah.
,Mama, slišite. tole punčiko mi kupite, ki tako lepo gleda kakor živa. Pa lasce ima take lepe in krilce in čeveljčke", je prosila Manica vsa vesela, ko je za-gledala kopo punčik in drugih igrač na Irgu.
»Veš, potem, ko bomo šli nazaj, ti jo kupim, ker bi jo lahko po poiu izgubila. Nazaj grede se bomo zopet tu ustavili, pa jo boš dobila", poučili so jo mati.
Manica je bila skoro žalostna, ker ni dobila takoj punčike, a vendar se je kmalu potolažila, ker je uvidela, da bi \o res lahko izgubila po potu.
Na Brezjah se Manica ni mogla nagledati velike in lepe cerkve. Najt/olj pa jo je zanimala Marijina po-doba v stranskem ollarju, pred katerim je gorela večna luč v rdečkastem svitu. Na zidu je videla vse polno podob, malih in velikih, v oltarju pa je držala Marija Jezuščka v naročju, prav tako kot je doma v Severjevi kapelici.
Zunaj je mater vprašala, zakaj visi toliko lesenih palic in bergelj na steni
..Vidiš, te berglje so pustili (ukaj hromi in nadložni Ijudje, katerim je Marija izprosila Ijubo zdravje. Sem so prišli hrotni, domov pa so šli zdravi", povedali so ji mati.
Ko so se Mariji zahvalili za prejeie dobrote ler se ji iznova izročili v varstvo, poslovili so se od nje ler odšli proti domu.. . !
V Ljubljani so kupili Manici ravno isto punčiko, katero je bila izbrala prcjšnji dan. Da bi videli, kakšno veselje je imela ž njo! Celo pot jo je držala v na-ročju ter jo ogledovala od vseh strani. . . .
Doma ni mogla dopovedati svojim tovarišicam, koliko lepega je videla v Ljubljani in na Brezjah.
Ta božja pot je ostala Manici v živem spominu, in še vedno poprašuje mater in očeta: ,Kdaj pojdemo zopet na Brezje:"...                                     /. Neralov