Z mladimi moraš živeti
»Z mladimi moraš živeli, le tako jih lahko razumeš. Mladi rabijo nekoga, da mu odprejo srce, da mu povedo svoje spore, svoje ležave, ko pridejo v situacije iz kalerih ne najdejo rešitve. In če z mladimi živiš, jih lahko ludi razumeš, si lahko njihov mentor in od njih zahtevaš lo. kar (udi sam delaš,« nam je pripo-vedovala profesorica telesne vzgoje BORKA KOS-GRABER.
Borka je prejela, med drugimi, (udi priz-nanje Republiške konference ZSMS, prizna-nje dobremu mentorju, mentorju, ki ga ima mladina rada, ki mu zaupa. In Borki mladi zaupajo, radi jo imajo, sicer ne bi opravili toliko akcij, kot so jih, saj se večine lotijo njej v zadovoljstvo. Borka je namreč predagog, ki vzgaja mladino na osnovi dobrih zgledov. Ko se z njimi dogovori za delovno akcijo, tudi sama vihti kramp ali lopato, tudi sama pobira papirčke in urejuje zelenice.
Sprijaznila sem se s tem, da sem učiteljica
Borka je učiteljica postala pravzaprav čisto po naključju. Rojena je bila v Srbiji, vojno je preživela v Zagrebu, po vojni pa so se preselili v Škofjo Loko. Tu je obiskovala nižjo gimna-zijo in, kot sama pravi, tekmovala, kjer se je le dalo. Profesor Kalan jo je navdušil za šport, zato se je brez pomislekov vpisala na Srednjo šolo za telesno kulturo v Ljubljani, kjer je 1952. leta diplomirala. V to šolo je hodila, ker jo je zanimal šport, toda, ko jo je končala, je morala poučevat.
Dejstvo, da je učiteljica, ji je kar malce zagrenilo življenje. Prav gotovo se ni mogla odtrgati od misli, da bo morala prekiniti z intenzivnim treningom. Borka je bila takrat namreč v sabljanju 7. v državi in 5. v republiki. Hotela je nadaljevati študij telesne vzgoje v Beogradu, toda državna štipendija je obvezo-vala. Poučevati naj bi začela na Bledu. Vsa razočarana je to delovno mesto zavrnila. Za »kazen« so jo poslali v Črenšovce, v vas med Lendavo in Mursko Soboto.
Potem je življenje začelo iti svojo pot. Borka je v tem kraju ostala sedem let, se tam zaljubi-la in poročila in se hkrati tudi sprijaznila z dejstvom, da je učiteljica. Poučevanje v tem kraju pa je bilo težko, saj ni imela na razpola-go niti osnovnih rekvizitov. »Z dekleti smo iz ličkanja pletle blazirie, saj se mi je telovadba brez blazin zdela nemogoča«, pravi Borka.
Učiteljica telesne vzgoje se je povsem preda-la mladim, kar tudi ni bilo lahko. saj so bili problemi že pri dejstvu, da je od učencev zahtevala, da so telovadili v kratkih hlačkah. To pa je bilo pohujšljivo. Bilo pa bi verjetno še huje, če ji ob bok ne bi stopil župnik, ki je celo s prižnice staršem dopovedoval, da takš-na telovadba otrokom samo koristi. Iz nič je Borka že v Črenšovcih naredila veliko. Usta-
novila jc športno drušlvo Pnrti/.an, dobila jc prostor v stari kapcli, dobila jc rckvi/.itc. Hor-ka jc vodila vaško tnladino, sodelovala jo v dramski skupini. bila jc skratka aktivna kjcr in kolikor jc le mogla.                            .
Nazaj v Ljubljano, na Vič
Po sedmih letih se je vrnila v Ljubljano. delala v osnovni šoli Vič in ostala v isti stavbi. ko se je vanjo vselila gimnazija. 1973 je diplo-mirala na Visoki šoli za telesno kulturo. Z diplomo vred je dobila tudi čudovito skupino odbojkaric, ki jo je sama uigrala. vzgojila in ki sedaj aktivno tekmuje v okviru Panizana Vič. Do pred dveh let jih je sama trenirala, sedaj je njihov tehnični vodja, trener pa njen bivši dijak.
Borka je bila na šoli dolga leta mentor mladinske organizacije, potem pa se je na svojo željo umaknila. Pa ne zato, ker ni več hotela prevzeti te obveznosti, ampak prepro-
sto zato, ker je, kot sama pravi, čutila. da nekako izgoreva.
Da se Borka stara? Kje pa! »Počutim se. kot bi ravnokar začela poučevat. pa se mi moja učiteljska kariera praktično že počasi zaključu-je. Ker pa sem med mladimi. se nimam časa postarat«.
Borka je polna delovnega elana. S kolikšno mero zagnanosti pripoveduje o mladih. pa o njihovih težavah! Najbolj jo mori, ker so mla-di prenasičeni vsega, ker nimajo časa za svoje lastne interese, ker se enostavno ne morejo in ne znajo usmeriti. Razmišlja tudi. da smo mladinski organizaciji mogoče dali prevelik politični prizvok. da smo skratka nekje naredili napako. sicer se pri mladih ne bi pojavljal odpor proti vključevanju. včlanjevanju v mla-dinsko organizacijo.
Je težko biti mentor? »Je. včasih je zelo težko. Mentor ne more biti nekdo. ki z mladi-mi ni živel, zato morajo vsi mladi učitelji naj-prej delati v mladinski organizaciji kot člani in šele nato lahko postanejo mentorji mladme!«
NINA ČOŽ