PoStnina plačana v gotovini. Vaclao Beneš Trebizsky — Orožen Janko: Iz rodne kočice. Stoletni gavran karlovtynski.* (S Slanskega.) V kronah starih cepljenih dreves se ni zganila niti najmanjša vejica. Izgledalo je, kakor da se hoCejo nacpati v tej celi, dolgi in žalostni zimi. Prespati jezo in odgnati z dremežem iz glave žalostne misli, sanjati o boljšem Življenju, v katerem je na izbiro cvetov, ki vsi vabijo k sebi s čarobnim šepetom, je vsaj tako potrebno, kakor je po težkih dneh potreben kratek počitek. In ta drevesa so tako zadremala. Ali miru niso imela. V njihovih glavah je bilo temno, strašno temno. ^ njihovo temo so sedli gostje, kadar so prišli na izlet. Solnce je grelo, kakor greje v najlepšem junijskem dnevu. Peruti črnih ptic so dobivale pod njegovimi žarki temno modro barvo. Ko so zakrakale vrane na enem drevesu, je šlo od drevesa do drevesa: potem so se hkrati dvignile, s črnimi glavami zamajale in odletele proti Tucho-mericam. Baje so klicale k nam od Nemcev zimo in z gora sneg. Samo ena ptica — bila je izmed vseh najbolj črna — se ni ganila z drevesa. Ostala je z napol razprtimi perutmi in napol odprtim kljunom sama, čisto sama na jablani. A komaj da sem prišel pod jablano, se je razlegalo nad menoj pronicljivo: kra. kra! in v zraku so prav nizko nad inojo glavo zašumele črne peruti, katerih barva je dobila temno moder blesk. Ej, pozdravljam te, pozdravljam v svoji domovini, ti stari, črni gavran!« * Karlo\ityn. sloveč in prekrasen grad. ležeč jugozapadno od Prage. Zgradil ga je kralj Karel IV. in so se hranila v njem znamenja češkega kraljestva. A ptič je takoj razumel te moje besede, venomer letal nad mojo glavo m venomer je krakal, kakor da bi na vsak način hotel ohripeti. »Iskal sem te dolgo, celi dve leti sem te iskal, sam Bog ve kje, enkrat tudi na pokopališču z začrnelim zidom, sredi katerega je bila cerkvica s streho iz deščic in v senci cerkvice grob z netreskom in vaclavkami«, poleg cerkvice, starodaven, črn zvonik! — Povsod sem te iskal in tu te najdem!« »Kaj mi prinašaš novega s Karlovega Tyna, slavnega gradu?« . Ej, nič novega ti ne prinašam, kajti novo je samo to, da zdaj na grajskem dvorišču suše perilo in da tam strašno stradamo: z vso družino moram letati po Češkem okrog, da si od dobrih ljudi izprosim hrane, ali dobrih ljudi je vedno manj.« Črni ptič je zakrakal, da me je pretresel mraz. »ALi nekaj ti vendar zopet javljam iz kraja, o katerem si našemu češkemu ljudstvu že mnogo povedal, da-Ii na dobro, ne vem. zato, ker kadar sejejo, tudi ne vedo, da-Ii seme vzklije in vzraste v klas, a vzraste-li, da-li ne pride toča in uima in ne uniči tudi najboljših naporov.« Gavran je prestal in v glavo mi je prišla čudna misel — o tej vam bom pa kdaj drugič pripovedoval. »Ko so peljali s Karl-Tyna češko krono, jo je videl moj očka, ki je slišal vsako besedo in opazil vsako kretnjo zlobnih voznikov. Bilo je tako. Na poti proti Pragi so bili dragonci. Imeli so žolte obraze, upadle oči, razkosmane brke, raztrgano obleko, zarjavele oklepe, potolčene čelade, ali zato jezike kakor gadi, kakor najbolj strupene kače. Sredi med jezdeci se je pomikal voz, ki sta ga vlekla dva konja. Voz je bil pokrit z raztrgano plahto, ki je prikrivala oguljeno hrastovo skrinjo, v kateri se je nahajala češka krona. Za leto in dan1 bo minulo pol tisoč let, odkar je zapustil svojo ljubo češko zemljo Karel IV. Takrat je zadremala na Karlovem Tynu družina gavranov. Ali komaj so črni ptiči sklonili glave na prsi, so jih prebudili grajski zvonovi, ki so dobremu kralju zvonili posmrtnico. A tistega dne2 bodo imeli stari češki kralji na Karlovem Tynu gostijo, mi gavrani jim bomo stregli in pri tem pripovedovali. kaj vse je ta zemlja izkusila, kam so prišli njeni maj estati in pergamenti z velikimi, visečimi pečati. Po gostiji pojdejo kralji v vrsti drug za drugim v Križevo kapelo, vodil jih bo rajni Karel, pregledovali bodo stare skrinje,, a ko jih najdejo 1 1827. 1 Ob poltisočletnici. prazne, od črvov razjedene, brez ključavnic in ko zagledajo zvezde na kupoli Križeve kapele izbite, mesec in solnce iztrgana, nas bodo vprašali, kdo je to napravil !« — In gavran je zopet umolknil- »A ko se ustavijo pri vdolbini, kjer je bila nekdaj na dragoceni blazinici kraljevska krona, odpro vratca, da bi jo posadili na glavo najvrednejšemu izmed sebe. Toda jaz jim podam trnjevo krono mesto kraljevske in hkrati povem, da jo je naš narod nosil celih dve sto let. Ali ne slišiš, kaj napravim? Povej to vsemu ljudstvu, da bo vedelo: Kadar se naši dobri kralji prebude, naj tisto noč ne zaiisne oči, kajti uvidi, česar ni videlo še nikdar, zasliši, česar še ni slisalo nikdar!« Crni gavran se mi je dvignil visoko nad glavo. »Saj te kmalu zopet vidim. Vem, kje si, in marsikdaj še priletim in marsikaj ti še povem. A da bi pisal češkemu ljudstvu do duše, do srca in glave, imaš tu moje pero, s tem piši in pisaj boš ostreje. Uvidiš!« In gavran si je izkljuval s kljunom najdaljše pero in mi ga je vrgel naravnost k nogam; znova je zakrakal in kakor blesk izginil v megleni modrini, leteč čez Levograd k uvelim gozdovom Karlovtynskim. P. S. Te vrste sem že pisal s trdim, stoletnim gavranjim peresom. ksaoer Meško: Sanjarije. XKako sliši, materina dušica!« se nalaliko, sanjavo smehlja pastirček Tinček, hrbtenski ležeč na kratki travi, ker so jo krave že pošteno poni ulile, mečkajoč z drobnimi prstki stebelce in ozke lističe babje dušice. Travnik se položno nagiba v dolino. Tako Tinček leže lepo vidi krave pod seboj: a nad seboj, kadar velike rjave oči dvigne, neskončni nebesni obok. In mu ta bolj zajema in razgibava dušo in misli kakor njegovi skrbi izročene varovanke, županove krave. Te so zdaj muhaste. Kdaj ure in ure zadovoljno in pokojno nui-I i jo res ne preveliko travo, kar je Tinčku še najbolj po volji. A kdaj se katera podmuljeno in kradoma prepase do njive z ajdo, ali si kar na vsem lepem zmisli. pusti pašo in se napoti naravnost v ajdo, kakor bi nikjer pastirčka ne bilo! Tedaj je treba pač naglo vstati, zakričati nad grešnico, pohiteti za njo, jo z bičem ošvrkniti, da ne bi na prepovedanem sadu škode naredila. Mnogo lepše in prijetnejše se zdi Tinčku mirno na hrbtu ležati, materino dušico mečkati ali jo zamišljeno žvečiti, v sinji nebesni baldahin strmeti in sanjariti, sanjariti. Ni čudovitejšega nu svetu, se mu zdi. ko sanjariti in z oblaki potovati. In ni nemirnejših potnikov na svetu, se mu zdi, kot so oblaki, ptičke, veter in voda. Kolikokrat poseda ob potoku pod travnikom in gleda in opazuje, kako v strugi valčki bežno v tujino hité. prav kakor živa razumna bitja, ki se jim silno mudi. Vsi nemirni, nepočakani preskakujejo kamenje, se v vsi naglici vijejo nad in pod koreninami jelš in jagnjedov. ki stoje ob strugi in jim svoje zvite in kriveničaste črne noge podstavljajo ter jim samo napotje delajo. Vsi nevoljni klokotajo in žuborijo ob njih in čez nje. In dasi se nikoli ne vrnejo, ti begunci, jih vendar nikoli ne zmanjka. Kako čudovito! In veter, ki čez hribe pribeži in kur zdivja po dolini, čez travnike in mu na begu klobuk z glave odpihne in ga po travniku kotali — kako silno se mudi temu neugnanemu razposajencu! In ptičke, a večno nemirne. Vse ozračje je njihovo morje. Plavajo v njem hitro in gibčno kakor postrvi spodaj v planinskem potoku. Najčudovitejši so pa oblaki. Ne samo da so večni popotniki in romarji, tudi čudežni glumači so: neprestano menjavajo podobo in obličje. Ljudje so zdaj, zdaj živali. Zdaj človek in žival skupaj, jezdeci na konja prirasli. Ladje zdaj, zanosno v neskončnost ploveče, zdaj vihrajoče zastave. Na večer goreče hiše, krvave plamenice, tekoče ognjene reke... Časih opazuje strme, kako se na nebu napadajo, divje prerivajo in bore dolge vrste bojnih čet. Možje in konji se vrstijo in valjajo v omotičnem vrtincu, padajo, vstajajo se drug čez drugega jezijo in vihrajo ... In spet se ogromne množice oblakov mešajo, prerivajo in zvijajo, kakor kadar pri gospodarju velika dekla s krepkimi rokami in z vso močjo, da ji je čelo potno od dela in vneme, v velikih nečkah testo za črni kruh mesi... Časih se po širnih nebesnih planjavah polagoma porivu dolga, tesno strnjena procesija, tako iztežka in počasi, kakor bi bila od dolgega romanja že silno zdelana, povsem utrujena ... časih so pa oblaki majhni in rožnati kakor obrazki deklic pri procesiji na Svetega Rešnjega Telesa dan, ali kakor bi smehljajoči se angelčki kukali izza nebesnih zaves. Nikamor ne hitijo, čez čas kar v globino nebesne sinjine utonejo... Časih bežita kaka dva kakor za stavo čez nebesno planjavo. Bežita, bežita — in v daljavi, kjer je neba konec, nenadoma v nevidne globočine padeta... Časih pa pripelje nebeški pastir svoje beiorožnate ovčke na nebesni pašnik, dolgo, gosto čredo. Tedaj bo drugi ali vsaj tretji dan dež... Vse čudovito, vse nemirno, vse v daljavo, v tujino bežeče: oblaki, ptičke, veter in voda. A najlepši so oblaki. In najbolj vabijo za seboj. Pač mora biti čudovito tam za gorami in hribi, v daljnem svetu tam. Res, dedek, še bolj babica, govorita slabo o tujini, o tistem daljnem, nepoznanem svetu. Da se mu je mati, ki je nikoli videl in poznal ni, v njem izgubila, se pogovarjata Časih. In da 011 ne sme nikoli vanj, bi se tudi izgubil v njem, mu pravita časih. A kako bi se naj izgubil? Saj se niti pisma ne, ki jih mfada. druga dekla pri gospodarju večkrat od ženina iz Amerike dobi. In ta je vendar onkraj morja, Amerika. Pismo je pa tako drobno in majhno. Pa se ne izgubi! Kako se mu je le mati mogla? Čudno! In kako bi se on, ki mu je že enajst let in bo leto za letom starejši in večji? In saj bo vendar moral iti! Da kaj prisluži, za dedeka in babico. Da jima pošlje denarja kakor mladi dekli njen ženin, da si bosta hišico kupila, se vzela, v svojem živela. Čudno le, da njegova mati ničesar ne pošlje. Ko bi pa bila dedek in babica tako potrebna. Tako uboga sta. Najhujša bol Tinčkova je, da sta dedek in babica tako siromašna. In tako stara, da že skoraj ničesar delati ne moreta. Dedek tako ne. osemdeset jih menda že ima; sam prav ne ve. Pa večinoma pred bajto poseda, gori proti nebu in soncu pomežikuje, kašlja, premišljuje. Sam Bog vedi, kaj misli, ko ves božji dan tako sam poseda. Babica, nekoliko mlajša, hodi še na delo. največ h gospodarju. A dela skoraj vse leto, da odsluži gospodarju stanovanje v bajti in krpico njive ob koči. Trda sta, gospodar in gospodinja, nerada dasta. Pri vsakem pol litra mleka, ki ga gospa — gospodinja se ji ne sme reči, zameri — da, godrnja, da so ta teden malo delali pri njih. Nikoli jima ni dovolj te robote! Sama pa živita kakor grofa, dasi sta kmeta kakor drugi v vasi. Gospodar, dasi še mlad, komaj hodi, tak debeluhar je. Ni čudo, ko pa celo prase v enem tednu sne. f n po tri litre vina na dan popije. Dedek in babica ga ne okusita vse leto! In vsi skupaj, dedek in babica in on, kadar več gospodarju ne pase — eno obleko mu za to kupi — stradajo in pozimi v bajti neusmiljeno zmrzujejo. Kakšna pravica je to?« razmišlja Tinček večkrat. In stiska zobe, da nc bi zakričal. In stiska pesti, kakor bi nam èra val udariti. A koga naj udari? Ne, te pravice ne razume! Stari pastir Blaž, ki pase poleti za vso vas krave na vaških ledinah in je tudi siromak kakor dedek, mu je sicer nekoč razlagal: »Glej, fant, tako je na svetu: morje je, velike reke, manjše reke, potoki, ribniki, mlake in majhne kaluže. In je prav in v redu tako! Ne more biti po vsem svetu morje. Same majhne mlake in mlakuže — bi tudi ne bilo v redu. Prav tako so veliki bogatini, manjši bogatini, pa tudi nemaniči in siromaki. Ne morejo biti vsi ljudje siromaki. Ne pa tudi sami veliki bogataši in velikaši — kdo bi pa delal?« »Že prav, že prav« — razmišlja Tinček. »A kako, da smo ravno mi taki siromaki?« To mu ne gre v glavo. Zato bo treba v tujino. Da kaj prisluži, da kaj dedek u in babici pošlje, kakor mladi dekli njen ženin. In vrnil se bo bogal. Pa bo kupil gospodarjevo posestvo. Prav do tedaj ga bo morda zapravil. Zdaj pravi pogostoma: Otrok nimam, lahko dobro živim. Do smrti bo že doseglo.« Da, tedaj kupi on! Samo če bosta tedaj dedek in babica še živa! Pa ne bosta več stradala, ne več zmrzovala. Morda pride še mati, ki bi se naj bila nekje izgubila, Česar pa on prav ne verjame. Da, pojde za oblaki, za ptičkami, za vetrom, za vodo. Pojde v tuji svet, zares pojde. A da bi se v njem izgubil — ne, tega pa ne! France Horvat: Balada. Poljana je dihala tožno; molila je mati pobožno za sina, ki šel je n rudokop ... Olenkica tiho brlela na mizi je — lahko drhtela in s sencami nihal je strop... In mati se v sobo vrnila, pobožno je dalje molila za sina, ki šel je o rudokop — tedaj — v omari je bilo, pri oknu se nekaj zganilo, povečale sence so strop ... Začula je mati stopinje: : Mogoče zdaj prišel moj sin je?« izvilo iz njenih se ust in naglo je gledat hitela, da sina bi zopet objela — a zunaj bril veter je pust... Se mati je v okno ozrla, beseda ji v strahu zamrla; pri oknu je stal sili — mrlič: očesi — kot oglje žareče in ustnice neme — trpeče, na prsih — krvavi prtič.. Ko sonce poljano objelo, je pisemce drobno prispelo: Martina pokopal je rov. In mati je solze točila. za sina-rudarja molila, ki mrtev je prišel domov< Ksaver Meško: Pomlad. V travi zeleni pokojno ležim, v sinje nebo ves zavzet strmim, ko da bi prvič ga gledal. Sonce se zlahka po nebu pel ja, naglo oblak črn k njemu vesla — rad bi kaj mu povedal? Kaj mi, srce, drhtiš tako? Kaj se s solzami polniš, oko? Kdo bi zdaj solze prelival? »Mislim na dni, ko svet bo spel tak: cvetja poln. ves dehteč, ves sladak — jaz bom pa v grobu počival.« Lipa kraj travnika bujno cveti, vse ozračje od nje dehti, v vejah čebele šumijo. Poln dehtenja ves mladi je svet, saj je ves en sam čudežen cvet — vanj, čuj, zvonovi zvonijo. Mirko Kunčič: Vigred. Zvončki na polju pozvanjajo z glasom skrivnostnim: iT in, tinU . Bratcem, sestricam oznanjajo: »Vigred gre s solnčnih planinU Vigred je dobra kot mamica, ki iz tujine domov vrača z darili bogatimi k deci pod rodni se krov. Dolgo, joj, dolgo smo čakali nanjo te žalostne dni. Hudo je biti brez materinih toplih, ljubečih dlani. Zdaj je ose spet lepo kot nekdaj: ve tre je lička napel, pihnil... odpihnil vso skrb nam in jad z nami zara jal, zapel... JjL Mirko Kunčič: Bobia deklica in pomlad. Sklonili so liho se k oknu kostanji in zašepetali o srce bolni Tanji: »Ta vzdih pritajeni, te grenke solzé — kak a j je tak žalostno tvoje srce? Na polje, kjer sence ni črne nobene, na polje, kjer solnce vso žalost preženeIt Na polje!... Na polje!... Vse kliče, šumi, ose vabi z rokami prečudežnimi —-- Zaplakala deklica v svojo bridkost: jKo v kletko ujeta je moja mladost ...« Tam zunaj za druge že zvončki cveto — za njo pa ni zlate pomladi, za njo. Mirko Kunčič: Andrejček bi rad solnca. Jaz bi rad solnca, zlatega solnca! Mama, povej, kod je solnce doma? Joj, da bi znal kakor ptička leteti, šel bi za njim do konca sveta. Očka je rekel: »Veš, sinko moj dragi, solnce je čudežna božja luč: kamor posveti, budi se življenje. Solnce ima do kamrice ključ, kjer kot jetnik tvoje zdravje vzdihuje ...« Mama, povej, bo kdaj k meni prišlo, če ga bom prav lepo klical in prosil? »Sinko, bojim se, da ga ne bo. V temnih, zaduhlih podzemskih izbah solnce nikoli ni prazničen gost. V izbah podzemskih le gostje so mrki: beda, bolezen in glad in bridkost. Lojze Županov: Goslar Jan. Ko da ga je veter pri puhni I od bogve kod, se je neko popoldne nenadno prikazal na oder kavarniškega vrta stari goslar Jan. Beli lasje so mu lili ko beli oblački po hrbtu in med goslanjem je bil ves zamaknjen v neke čudežne dežele. Nikoli se ni nasmehnil, nikoli spregovoril besede. V bridko skrivnost je bil zagreben. Le eno smo doživljali na njem: Sleherno popoldne ob pol petih se je pri zibal in prinesel s seboj gosli, saksofon, pozavno in bas. Odklenil je vrata na oder in odložil glasbila. Pobožno je odpuhaval prah s harmonija in klavirja, odpiral stoj alea in priklepal z medenimi kljukicami note nanje. Segel je po goslih v Škatli, ljubo jih pobožal z dlanjo ko dete po licu. lahno jih položil na klavir, še je navil lok pa namazal žimo v tetivi. Obraz mu je pri tem gorel v prečudnem žaru, roke so mu podrhtavale. Potem se je naslonil na ograjo in čakal tovarišev, ki so prihajali ob petih. Vsak hip mu je roka podzavestno segla v žep: še deset minut, še pet... Nemirno je segel po goslih in jih ubral: nato je prestavil stojalca, popravil note, obrisal s krpo prašek, ki se je prikadil na črno klavir j evo tipko. Pomočil je lok v kol of oni j o in potegnil ž njim ko po svojem srcu: mehkeje bo drsel po struni, mileje bo klical... Tako je Jan sleherno popoldne pričakoval ure, ko se bo znova izkričal v glasni družbi glasbil. Mnogokaj je nosil, česar nista slišala niti noč niti dan; a do kapljice je izlil v gosli v teh popoldnevih. »Pet!« je vztrepetal. Kot kaplje so kapljali, zdaj eden zdaj drugi. Vsak je zasedel svoj vsakodnevni prostor in si vzel glasbilo. Točno ob četrt na šest je sunil kapelnik s taktirko v zrak in razlila se je žalostna pesem po vrtu. V Janu se je na mah vse spremenilo: oči so mu zastrmele nekam v nepoznano; glava se inu je zlomila, ko da je podsekana: roke so se mu zamaknile, vse telo se mu je v prečudnem soju nagnilo za pesmijo... Janu gre med goslanjem duša na božjo pot; po zvoku strune potuje. Ob njegovih goslih je ves vrt onemel. Molčale so duše, molčale so mize, molčali so listi v kostanjih. Vse je šlo nekam na pot. NekoČ sem zamudil popoldanski koncert. Vstopil sem tik pred prvo pesmijo. Zavalovil je valček. Prisluhnili smo. Nekje zeva praznina: tople roke, ki je šla skozi vse napeve kot božji duh, ni bilo. Janov stolec je bil prazen... * Osem tednov ga nismo videli. Na njegov stolec se je po treh dneh usedel mladec, čigar gosli niso imele zgodovine, da bi pele o njej. Čisto po črnih notnih pikah so skakljale; brez misli in pameti. Zato nam je bila črna kava vsak dan grenke j ša. Zadnje dni meseca julija sem ga v solnČnem zatonu uzrl v oknu. Koščeni obraz in beli lasje so se sprijeli na steklo in blaženo spokojen smehljaj je medlel skozenj. Nekaj me je pognalo po izglodanih stopnicah v sobo. »Gospod Jan, kdaj se vrnete? Pol kavarniškega vrta se je izpraznilo, čakamo vas.« »Pridem, pridem. r?.e ves dan mislim na petnajsti avgust. Takrat goduje moj a rajna mati. In zagoslal bom njeno pesem. Trikrat v letu jo i mam na goslik: na dan rojstva, godu in smrti. Drugega ji ne morem dati.* »Katera je njena pesem?« 2 Slišali jo boste.« »Vi ste ljubili mater, gospod Jan?« Zresnilo se mu je lice. To vprašanje je segalo v dno njegovih skrivnosti. Toda srce mu je danes nekam zvalovalo. Naj gre val naprej! »Ljubil? Nikoli je nisem videl; in vendar bi umrl ta trenutek za njo. Le misel nanjo mi je dala toliko let in toliko ljubezni do gosli. Moja mati je bila pelikan: do zadnjega koščka življenja se mi je dala použiti. Očeta nam je v jami ubilo, jaz sem bil tedaj droben fantek. In od takrat ni bilo več kruha pri nas. Dan za dnem je hodila mati okrog hiš, bolna in ponižana se je vračala z lončkom mleka in skorjo kruha. Mnogokrat se je vrnila brez kruha, tedaj je pokleknila k moji posteljici in me proseče gladila po laseh, naj ji odpustim. Nekoč pa je ni bilo ves dan. Pod večer se je opotekla v sobo kot podžagana, iz ust se ji je pocedil curek krvi. Položila je lonček na stol, sescdla se na tla poleg moje postelje in me prijela za roko. Držal sem ljubečo roko svoje matere, dobro kot kruhek, toplo kot lučka. Lačen sem zaspal. Zjutraj ni bilo roke več. Skočim s postelje. Ob postelji je ležala moja mati, mrzla in mrtva... Kaj je bilo naprej, je brez pomena. Ko sem odrasel, seni vzel očetove gosli, na katere je nekoč pod večere materi godei. In šel iz domovine. Domačija mi ni dala miru. Materino pesem sem nosil čez vse meje. Črednik sem bil, carinik, grobar, tkalec in Bog vedi, kaj še, a gosli nisem zatajil en sam dan. In tako sem nekoč izsanjal pesem o materinem srcu, ki je odprto svojemu otroku do zadnjega diha ... Koder hodim, poveličujem mater. V srcu nosim pesem in ob njenih dneh jo izlijem med ljudi. Takrat druga glasbila le iz daljave pripevajo, kot bi zvonovi šepetali. Petnajstega avgusta: Marenka...« Primaknil je znova obličje k hladnemu steklu. Nemir se mu je sprehajal po očeh in zardelih licih. Mnogo je odkril. Ne bi. toda osem tednov je molčal. Le s srcem se je razgovarjal. Danes ga je misel na mater zavedla. iGospod Jan, čakamo.« »Petnajstega.« V tretjini avgusta je Janu presahnila blagajna. Kruh je splahnel, črnina za krepčanje se posušila. »Grem. Telo mi je znova mladeniško. Prsi so dodobra izkašljale prehlad. Stolec me čaka na odru. Nihče ni odpuhnil prahu z glasbil. Moje gosli se žalostijo od samote. Čakajte, prijatelji! Že sem vam zagoslal materino. Toda tako me še niste slišali. Srce se širi od hrepenenja...« »Gospod kavarnar,« je potrkal, »vrnil sem se. Zdravje v redu.« »Dragi Jan. drugo sezono od srca rad. zdaj pa teče pogodba z vašim naslednikom.« » Kaj?« »Ne zamudite. Jan, nisem mogel čakati.« Jan se ni ozrl kavanarju v oči, ni mu rekel zbogom. Okrenil se je kot dvajsetleten fant in odbrzel: ni on človek, ki baranta z umetnostjo. »Mnogo je kavarn, mnogo nočnih lokalov. Nekje bbdo planili po mojih goslih.* Jan je tekal zmerom bolj teman. Povsod so imeli za to sezono zaključeno število godcev. Tri dni je romal in vse take hiše obromal. Nikjer ni bilo prostora zanj, nikjer kruha, nikjer strehe... Tedaj je sredi ceste obstal in zakričal v nebo: »Moja pot je končana. Gosli so doigrale. Slišiš, mati, moje gosli!.. ,c Petnajstega avgusta se je nenadno pokazal stari Jan ob beli ograji kavarniškega vrta. Ob pol petih. Nikogar ni bdo, da bi brisal, božal, prestavljal, urejal. Molčal je. Obraz mu je bledel, roke drhtele, soj oči ugašal. Glad in bolest duše sta mu glodala obraz. Beli lasje so ležali ob glavi, ko da niso njegovi. Goslar Jan ni jedel, ni pil, ni goslal. Goslar Jan je jako star. Ura v nunskem zvoniku je odbila pet. Godci so posedli k svojim glasbilom. Njegov stolec je zasedel mladec. Pesem je lila za pesmijo. Nihče ni videl, kako se je Jan grabil za glavo, če je njegovemu nasledniku zdrsnil lok ali je prst pretrdo pal na struno. Jan je živel z godbo, kot živi črednik med svojimi jagenjci. In pozabil je, da stoji ob beli ograji zunaj tribune. Kapelnik dvigne taktirko. Jano v naslednik vstane in se vtopi v pesem, vsi drugi prizvanjajo. Jan bledi. Usta se mu odpro. oči zablejajo, vse telo se mu pretrese. Njegova pesem! Pesem, ki jo je kot brezdomec trideset let po trikrat v letu goslal svoji materi, skruni nekdo; skruni mladec, ki mu je kruh odjel. Pesem, ki jo smejo samo njegove gosli v najtišji pobožnosti zapeti! Zakaj to je pesem srcu, ki je neizmerno kot božje... »Mladec! Tat!« Jan se zgrabi za ograjo in se vrže na oder. Tam nastavi svoje gosli na srce. Naj ono poje ... Orkester je zanemel, vrt je zavzdihnil ko iz groba, kos na vrhu kostanja, ki se je mešal med godce, je s čudom zaprl kljun. Godcem so glasbila zdrsnila z rok; naslonili so se na ograjo odra in si zakrili oči. Poznali so to pesem, poznali Janovo povest. Žene so zajokale, možje so bulili v čudežne gosli in starčka, ki so mu beli lasje v solnčnem zatonu blesteli in oči so se mu nekam zagledale, ko da vidijo Boga... Ta pesem je angelska. Onkraj tega sveta jo pojó... Hipoma je Jan pesem preklal, polomil lok. pohodil gosli in zakrilil z rokama: »Ho, ljudje! Ha! Ha! Ha!« Po glavi se je bil, bele lase si pulil in strašno zarukal: «Oskrunili so materino srce! Ha! Ha! Ha!« Solnce je ugasnilo: stari goslar Jan se je zgrudil v naročje nekdanjih tovarišev in blazno buljil v večerno zarjo... U e sela velika noč! Leopold Podlogar: Zgodovina naših trgov in mest. 21. Vrhnika. (304 m, 1725 prebivalcev.) Vrhnika je največji in najlepši trg na Notranjskem in poleg Ljubljane najstarejši trg na Kranjskem. Od prastarih časov pa do zgradbe južne železnice je bila \ rhnika najvažnejša trgovska postojanka v deželi. Z otvoritvijo železniške proge Ljubljana—Vrhnika 25. julija 1899 je trg zopet veliko pridobil. Na Vrhniki je bila pivovarna; namesto nje zdaj tvornica konserv; v bližini so velike opekarne in je bila tudi tvornica za parkete in harmonije, a danes poslednjih ni več. Tudi v bližnjem Verdu je tvornica za parkete. Nedaleč od Vrhnike je vas Mivke, kjer so v bližini trije večji izvirki Ljubljanice. Na Vrhniki je sedež okrajne sodnije, ki spada pod ljubljansko okrajno glavarstvo, ter sedež dekana za vrhniško dekanijo. Občina Vrhnika šteje 6049 prebivalcev. K njej spadajo poleg trga še vasi: Bevke (362), Blatna Brezovica (297). Drenova gorica (198), Lesno brdo (171), Hrib (581), Ligojna mala (139), velika (217), Mivke (64). Podlipa (265), Stara Vrhnika (479), Sinja gorica (180), Verd (607), Zaplana (421), Zažar (184) in Bistra (137). Župnija šteje 5820 duš; oskrbuje jo dekan-župnik s tremi duhovnimi pomočniki: dva kaplana in ekspozit v Bevkah. Trg ima osem razredno osnovno šolo za dečke in osemrazreduo za deklice. Za dečke je dvorazredna obrtnonadaljevalna šola in gospodinjska šola za deklice, ki pa ni stalna. Vrhniška duhovščina poučuje verouk na dvoraz-redni šoli v Blatni Brezovici in na dvorazrednici na Drenovem griču in v Veliki Ligojni na enorazrednici. Temeljni kamen župnijski cerkvi sv. Pavla so blagoslovili 2. julija 1850. Cerkveni govor je imel semeniški spiritual Jurij Vole, sv. opravilo je izvršil vrhniški dekan Andrej Pečar. Cerkev je slovesno blagoslovil ljubljanski knezoškof Anton Alojzij Wolf 17. oktobra 1852. Ko so leta 1851 podrli do tal staro cerkev, se je zasledil v temelju sled treh na tem mestu zidanih cerkva. Prvotna cerkev je obsegala približno le kor (presbiterij) stare cerkve. Kdaj se je ta zidala, o tem ni nikjer nobenega poročila. Dasi spada vrhniška naselbina v prastaro dobo, cerkve sv. Pavla ne moremo pomakniti ne v starokrščansko dobo. ne v dobo pokristjanjevanja Slovencev v 8. in 9. stoletju. Sv. Pavel ni imel svojega praznika, tudi se ni častil posebej, ampak skupno s sv. Petrom (Stegenšek, Gornji grad 208). Vrhnika je spadala prvotno pod Šentpeter v Ljubljani. Mogoče so zidali cerkev sv. Pavla šele v poznejši dobi, ko je šentpetrski župnik poskrbel, da so dobili na Vrhniki duhovnika, kar se je moralo zgoditi v zgodnjem srednjem veku, morda okrog 1290. Ni nam mogoče misliti, da bi bil toliko živahen trg. kakor je bila od nekdaj Vrhnika, v dušnopastirskem oziru preveč dolgo zapuščen. Druga cerkev je bila zidana takrat, ko se je Vrhnika ločila od Šentpetra kot samostojna župnija. Zgodilo se je to leta 1408. (Letopis Mat. Slov. 1903, 8.) Tretjo cerkev so zidali leta 1628. Cerkev je to leto pogorela. Dne 27. aprila 1628 je blagoslovil ljubljanski škof temeljni kamen za novo cerkev sv. Pavla. Ohranjeno je pismo, ki je bilo zazidano v kamnu. Poleg požara omenja pismo, da je bila cerkev preveč tesna in majhna za toliko število ljudi: pove tudi. da je v tem času pretresala vso Evropo grozota vojske, katero je povzročil verski razkol v Nemčiji. Misli na strašno tridesetletno vojsko 1. 1618—1648. (Mittheil. 1854, 15.) (Dalje.) M. Elizabeta: Živelo, Jadransko morje! Morje lepo, morje sinje s tisočerimi zakladi, pravijo, da si globoko, mi bi zmerili fe radi. Na čolničklh lahkokrilih po gladini bi drseli in bi ribice lovili, pesmi bi slovenske peli. Če bi solnce krog čolnička nam cekinov natrosilo, bi z ročico Jih lovili, oj, to bi prijetno bilo! Morje lepo, ti nas mikaš, a počakaj le še malo, ko dorastemo, z veseljem boš v čolničklh nas zibalo. Vse dotlej, Jadransko morje, pesem k tebi bo kipela, bo nosila ti pozdrave, bo po tebi hrepenela. Naša pesem hrepenenja željo eno naj izraža: »Bog te čuvaj, lepi Jadran! Živela Jadranska straža!« Gibanje Jadranske straže v Dravski banovini. Nikjer v državi se ni utrdil in razširil P J.S tako kot v Dravski banovini. Na več kot 600 šolali je organiziranih 65.000 mladih stražarjev obeh spolov in vseh kategorij šol: srednjih, strokovnih, meščanskih in osnovnih. Srednje in meščanske šole imajo vse PJS, pretežna večina strokovnih šol enako in dve tretjin i osnovnih šol je že pod praporom v morje potopljenega buzdovana kraljeviča Marka. Prijavljajo pa se veilno še novi Pomladki in novi člani. Odsek PJS v Ljubljani vzdržuje s svojimi Podmladki stalno pismeno zvezo. Pomladki pridno naročajo društvene znake in legitimacije, ki jih imajo naši Pomladkarji v slovenskem jeziku. Ü. O. JS \ Ljubljani je za božič izdal 10.000 krasnih razglednic s sliko pokrovitelja JS Nj. Vis. prestolonaslednika Petra kot mornarčka ob krmilu. Večino razglednic so razprodali Pomladki in O. O. je moral naročiti novo izdajo. Za veliko noč bo izdal O. O. krasne barvane razglednice. Nj. Vel. kralja. Priporočamo jih bratskim Pomladkom širom Jugoslavije. Tudi druge predmete, ki se prodajajo v korist JS, so Pomladkarji in Pomladkariee ponekod pridno raizpečavali. Odsek deli iz zaloge O. O. Pomladkom brezplačno pomorsko slovstvo, razposlala je vsem šolam himno JS, da jo bo prepevala vsa slovenska mladina in na kongresu JS 1955 in mogočno manifestirala za naše morje. Glavna naloga, ki sta si jo zadala ljubljanski in mariborski O. O. J. S. je, da čimprej zgradita ob Jadranu mladinski dom za revne, potrebne in delovne Po-inlaidkarje. V ta namen je banovinski izvršni odbor JS ustanovil posebni socialni fond, kamor se stekajo dohodki od razprodanih društvenih izdaj. Prodajajte jih. Pomladki, s tem boste koristili pred vsean sebi! V kratkem dobe vsi Pomladki društvene koleke v razpečavanje. Pridno na delo, da bo dom čimprej resnica! Tudi šol.ske potrebščine, mineralna voda Rogaške Slatine in nekateri gospodinjski predmeti se prodajajo v korist socialnemu fondu. Zaveden Pomladkar zahteva vedno le te! Rogaška Slatina nam je že izročila 20.000 Din za socialni fond. 15. aprila priredi O. O. JS v Ljubljani v namene socialnega sklada veliko javno tombolo. Ljubljanski in okoliški Pomladkarji in Pomladkariee pridno prodajajo tombolske tablice. Glavni dobitek je 5000 Din v gotovini. Dobitkov je preko 300. Pomladki dobe 10% od razprodanih tablic za 6Voje izlete. Tudi mariborski O. O. JS priredi v isiti namen s svojimi Pomladki javno tombolo. V Dravski banovini so odstopili naši mladinski listi »Vrtec«, »Naš rod«, »Omladina«, i Razor«, in »Zvonček« del svojega prostora pokretu PJS in priobčajo članke o našem morju in pomorstvu kot tudi druge društvene oglase. Odsek PJS se jim za njihovo naklonjenost najlepše zahvaljuje! Pomladkarji in Pomladkariee, naročajte se pridno na imenovane lisite. saj so pisani za Vas in delujejo v Vaše dobro! Dopisujte pa pridno tudi \ oficijelno glasilo >Podinladak Jadranske straže«, ki izhaja v Splitu in ki naj bi bili naročeni nanj vsi Pon?ladki.' Naše vrste rastejo in se večajo in to nam je v boti rilo, da nadaljujmo s svojim domoljubnim delom, dokler ne bo slednji slovensiki učenec in dijak, moški in ženska, v našem kolu. Tedaj pa ne bomo na vrhuncu poti, tedaj se bo naše delo šele pričelo. — Čuvajmo naše morje! S. Kranjec Zlata doba naših primorskih mest. Zadnjii dve stoletji pred sramotno kupčijo, s katero so 1. 1409. Benečani zavladali dalmatinski obali, zlasti pa še zadnjih 50 let po zaderskem miru so imela naša primorska mesta svoje najlepše čase. Split in Trogir, Zadar in Šibenik, Hvar in Korčula ter Kotor so bile avtonomne, od vladarja skoraj popolnoma neodvisne mestne občane, kii so same odločale o svoji notranji upravi pa tudi samostojno sklepale pogodbe med seboj in celo z drugimi mesti iz tujih držav. Njih skrb se je tikala predvsem pomorske trgovine, od katere so živeli. Po morju so izvažali na blizu in daleč svoje blago, po morju so dobivali tuje pridelke in izdelke, ne le zase, ampak tudi za svoje več ali manj obširno zaledje. Zlasti mesta na otokih so bila navezana na uvoz žita po morju, ki ga doma niso dovolj pridelovali. Njih življenje, njih blagostanje in omika so bili tako rekoč darovi morja, ki so ustvarili iz teh mest kulturna središča, ki se njih umetnostnim spomenikom še danes div/ita tujec in domačin. Natančno urejeno pomorsko pravo je v tako zvanih s tatu-tih« urejalo odnošaje med lastniki ladij in trgovci ter mornarji, kakor tudi napram mestni gosposki. Brodolastniki in trgovci so se navadno družili v pridobitna društva, tako da je trgovec dal na razpolago denar, brodo-lastnik pa je s tem kupil blago in ga pripeljal domov. Dobiček sta si potem delila, če se je pa ladja kakorkoli ponesrečila oziroma so jo zajeli gusarji, sta morala pa tudi škodo trpeti oba. Navadno je bil lastnik ladje tudi njen kapitan. Preden je odjadral, si je najel mornarjev za to potovanje in statuti so natanko določali, kako mora z njimi ravnati, zlasti v slučaju bolezni ali smrti, pa tudi kakšne dolžnosti imajo mornarji, če ladjo zajame vihar ali pa jo napadejo gusarji. V to svrho so morali biti mornarji dobro oboroženi in bilo jim je strogo prepovedano, orožje zastaviti ali prodati. Tudi število mornarjev, ki jih je morala vsaka ladja na krovu imeti, je bilo predpisano z ozirom na njeno velikost in na dolžino nameravane poti. Za mestno gospodarstvo so bile zlasti važne določbe o raznih davščinah. ki so jiih plačevale ladje pri vhodu v pristanišče. Teh davščin so bile lahko oproščene ladje iz prijateljskih mest. kakor so to določale različne trgovinske in zavezniške pogodbe, lako 11. pr. niso v Splitu plačevale uvoz-nine one ladje, ki so dovažale blago iz Šibenika, Zadra, Trogira in Dubrovnika ter z večine otokov. Take davščine ,je pobiral pristaniški prokurator ali upravitelj, ki je moral skrbeti, da so bile vse pristaniške naprave, svetilniki itd. vedno v redu. Seveda je imelo vsako naše primorsko mesto tudi svojo ladjedelnico ali >šk ver«. Ta obrt je bila tako visoko razvita, da so tudi Benečani kupovali pri nas ladje in tudi v podložnih mestih spočetka niso ovirali ladjedebtva, le prepovedali so jim prodajati ladje tujcem. Ko so pa enkrat imeli Dalmacijo v svoji oblasti, so začeli omejevati odotno lajdjedelstvo v prid svojega domačega arsenala. Vsled bogatih gozdov se je zlasti na otoku Korčuli v enako imenovanem glavnem mestu sčasoma uredila sloveča ladjedelnica, kjer so kupovali ladje celo Turki. Najbrž tudi zaradi tega je beneška vlada prepovedala korčulanoin graditi večje ladje, prodajati so jih pa smeli poslej le kristjanom. Tri leta kesneje, I. 1502., je beneški senat odločil, da se v Dalmaciji ne smejo graditi ladje, ki bi nosile več kot 2000 starov žita (okoli 1600 hl): kdor bi tako ladjo dal tam zgraditi, mu jo bodo zaplenili. S to prepovedjo je bil našim škverom onemogočen nadaljni razvoj, bavili so se povečini le še z gradnjo malih ladij in raznimi popravili. Edino ladjedelnica na Korčuli se je še vedno dobro držala in. imela še proti koncu beneške vlade, ki se je končala 1. 1797., zaposlenih preko 4-00 delavcev, ki so zgradili okoli 900 ladij na leto. Kot v srednjem veku povsod, so se tudi pri nas obrtniki združevali v strokovnih društvih, ki so se imenovala : c e h i« v primorskih mestih pa ^bratovščine«. V teh so bile seveda najvažnejše mornarske bratovščine, ki so skoraj gotovo obstojale že v 13. stol., čeprav imamo natančnejša poročila šele iz naslednjega stoletja, l ako je bila I. 1349. v Splitu ustanovljena bratovščina sv. Nikolaja: kmalu nato izvemo za take bratovščine tudi v Kotoru, Zadru in drugod. Njihova pravila ali sma t riko le« je kesneje potrdila tudi beneška vlada in delovale so nemoteno tja do francoske dobe. ko so 1. 1807. Francozi vse bratovščine odpravili. Glavni namen bratovščine je bila skrb za mornarske koristi pa tudi za varnost pristanišča. V splitski bratovščini so bili n. pr. včlanjeni poleg mornarjev tudi lastniki ladij. V njeno blagajno je plačevala vsaka ladja po cldsjet »soldov« za vsakih sto starov nosilnosti .in za vsako potovanje. Tudi po smrti so bili mornarji združeni v skupnem grobu v cerkvi svojega patrona sv. Nikolaja, kjer je bil pa še poseben grob za tuje mornarje, ki bi jih smrt zatekla na poti. Ob smrti kakega člana so ga morali njegovi tovariši nositi od hiše do groba, ozir. spremljati z gorečimi svečami v roki. Bratovščina je imela svojega kaplana, ki je maševal za duše pokojnih članov; vsi živi tovariši pa, ki niso bili slučajno na potovanju, so morali biti pri sveti maši. Človekoljubne naloge splitske bratovščine so lepo razvidne iz njenih pravil. Če je n. pr. kak brat postal star Ciganček Marko«. Jezik, se mi zdi, je pa le preveč domač in čemu neki devati znane rečenice v >«. Kmjigo priporočamo. —č—o. »Vrtec« stane za vse leto Din 15"—, s prilogo »Angelček« Din 20'—. Lastnik »Pripravniški dom« v Ljubljani. — Urednik Vinko Lavrič v Ljubljani, Resljeva c. 11.— Uprava »Vrtca< v Ljubljani, Miklošičeva c. 7. — Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Karel čeč)