Poštarina plaćena u gotovom
Godina IX. Broj 17.	(J Zagrebu, 30. aprila 1937.
Pojedini broj Din. 1.50

UrcdnlSt»—


J

ŠALJITE DUŽNU PRETPLATU! NE DOZVOLITE DA PROPADA OVAJ NAŠ JEDINI LIST!
Gl ASU IO SAVEZA JUGOSIOVENSKIU EMIGRANATA »Z JULIJSKE KRAJINE
HOLANDESKI LIST
ii TALIJANSKO-JUGOSLAVENSKOM SPORAZUMU
i o položaju naše manjine u Italiji nakon izjave grofa Ciana
»Nieune Roterdamsche Courant« od 7. o.o lokalnim odlikama. Što može to značiti.
mi. donosi oduži članak pod naslovom »Jusroslovensko-tali.ianski ugovor — Pitanje slavenskih manjina u Istri i Gorici.« Odmah u početku članka kaže da ie nro-miena talijanske politike prema Slovencima i Hrvatima u Julijskoj Krajini imala da bude neke vrsti debelog sloja šećera na torti iugoslovensko-talijanskog sporazuma, oa konstatira da orvo optimističko očekivanje prelazi polako u gubljenje nade.
Govori o našoj emigraciji, pa nastavlja:
»Kad su se pred godinu dana pojačale mogućnosti za 'jedno zbliženje, tada nije nitko govorio o sporazumu po pitanju slavenskih manjina u Italiji. Bujica pisama i telegrama protestirala ie kod vlade protiv eventualnog zanemarenja njihovih interesa.
U prvom redu ie u ovom protokolu utvrdien odnos, ali koji nije obuhvaćen sporazumom. Postojanje slavenske manjine u Italiji, koje bijaše sve do sada negirano odjednom se priznaje. Tako se barem govori. ali uostalom samo u aneksu. Sam sadržaj sporazuma, kako se može razabrati. ne odgovara nikako očekivanjima. Glavna poteškoća se sastoji u tome, da će se izvršenje prepustiti dobroi. volji okružnih vlasti. Ova dobra volja ovisiti će
kad će se iedan slovenački ili hrvatski nepolitički dnevnik izdavati pod talijanskom cenzurom ? To ništa drugo ne znači, neeo da će list morati pisati u fašističkom duhu.«
Zatim spominje konfinirane i osudjene od Specijalnog tribunata. pa nastavlja:
»Izvršenje postojećih klauzula, kako se Već kazalo, doći će na okružne vlasti. Izgleda da ie u tom slučaju držanje talijanske lokalne štampe od naročite važnosti. Naročito mnogo govori, a osobito malo obećava jedan dugačak članak u »Corriere istriano«, u kojem direktor tog lista senator Markcchi piše: »Da postignemo njihovu pažnju, može naša vlada Sve moguće obećavati, ali mi smo uvjereni, d ■ će za zaintesirane biti samo kvar. obito se Slovenci i Hrvati na našem području osjećaju već u svemu kao Talijani i fašisti.«
Maracchi šalje svoje novine sa tim člankom i priloženom posjetnicom na glavnu redakciiu nekih slovenskih novina u Ljubljani.
Ne znamo, zapravo, čemu bi se više čudili, da li talijanskoj cenzuri, koia je propustila taj članak, ili____«
SUSACKI LIST PIŠE
DA ĆE SE POLOŽAJ NAŠEGA NARODA POBOUŠATI
Sušačkc • »Primorske novine; : doitosv i slijedeći članak datiran 25 o. mj. iz Trsta:
— Prema informacijama iž raznih mjesta Julske Krajine opaža se već dobrano povoljan uticaj beogradskog sporazuma na stanje Jugoslovena u Italiji. Iako još uvijek talijanske vlasti s velikom strogošću prate kretanje Jugoslovena, ipak više nema onakvih postupaka kakvi su do nedavno upotrebljavani i od kojih su stradali naši ljudi bilo materijalno bilo fizički. Zbog toga se općenito očekuje da će se stanje Jugoslovena u Italiji znatno popraviti čim se postigne sporazum izmedju Rima i Beograda o novom režimu koji će važiti za Julsku Krajinu. Talijanske vlasti već se svestrano
dutcjcsuju za -želje stanovništva i prefekti raznih pokrajina već su stupili u kontakt s istaknutijim predstavnicima Jugoslovena u svim mjestima i nastojali da saznaju njihove želje u pogledu škola i u pogledu kulturnog i gospodarskog rada društava i ustanova. Očekuje se, da će se već s novom školskom godinom uvesti novi režim u škole, bar osnovne, i da će se obuka vršiti na hrvatskom odnosno slovenskom jeziku svuda gdje to samo stanovništvo bude zatražilo, a vjeruje se, da će do tada i novi sporazum izmedju Rima i Beograda biti zaključen i da će se njime regulirati sva pitanja, koja su od važnosti po opstanak Jugoslovena u Italiji.
KULTURNA PRAVA NAŠEG NARODA U ITALIJI
nakon jugoslavensko-talijanskog sporazuma u prikazu francuskog službenog lista »Tempsa«
Posebni izvjestitelj oficioznog »Tempsa« u Rimu z. Paul Gentizon javlja svom listu sliiedeće rimske informacije o beogradskom sporazumu Italije i Jugoslavije:
Osim dvaju već potpisanih sporazuma, političkog i gospodarskog, pripremaju se povi sporazumi na osnovi trih nota, koje ioš nisu bile objavljene. Prva se odnosi na Albaniju, druga na Jugoslovene u Italiji, treća na djelovanje terorista. U noti u pogledu Albanije obje države se obvezuju, da od sada ne će učiniti ništa na svoju ruku u Tirani i da će poštivati sadašnje stanje.
Nota o Jugoslovenima u Italiji odnosi se na kulturna prava Jugoslovena u Italiji. Bit će dozvoljeno izdavanje jednog informativnog Usta na sloven-
skom jeziku te više periodičnih publikacija na hrvatskom i slovenskom ie-ziku. Ova nota nije do sada bila objavljen» samo zato, što Italija, kako ie poznato, ne će službeno da prizna postojanje narodne manjine na svojoj istočnoj granici. Saznaje se dalje, da će biti dozvoljena obuka na hrvatskom i slovenskom jeziku u osnovnim školama i to do nekoliko sati.
U trećoj noti, u noti o teroristima, Italija i Jugoslavija se uzajamno obvezuju, da neće na svojem teritoriju dopuštati nikakvih terorističkih i ekstremističkih akcija. Prema redakciji te note zaključuje se, da ie u tom sadržana i zajednička borba nrotiv komunizma. Na svaki način zamišljena je kolaboracija talijanske i jugoslo-venske policije u tom pogledu.
0 NOVI AMNESTIJI
Kakor znano, je ob priliki podpisa beograjskih sporazumov italijanski zunanji minister Ciano novinarjem izjavil, da so talijanske oblasti izpustile iz konfinacije vse pregnance jugoslavenske narodnosti, ki niso bili izpuščeni že o priliki rojstva prestolonaslednikovega sina.
Po statističnih podatkih, ki jih je bilo mogoče zbrati, je bilo vseh slovenskih in hrvatskih pregnancem . okrog 130. Nekateri izmed njih nisi,
< bili konfinirani samo iz političnih razlogov, zato politična upravna 1 amnestija zanje nekako ni prišla v l	poštev,
i že kmalu po prvi omenjeni amnestiji i so se pričeli posamezni konfinirancl { vračati domov. Poleg drugih so se vr-5 nili Valter Valič, ki je bil lani obsojen I na dve leti konfinacije v zvezi z znani-j mi božičnimi darovi, dalje Zavadial z ' Vojščice, ki je bil lani obsojen na štiri leta pregnanstva in še nekateri drugi. Po drugi amnestiji so se vrnili Roman : Pahor-, ki je bil lani skupno z Valičem ' ponovno konfiniran in ki je med tem hudo obolel, dalje štirje mladeniči iz istrske pravoslavne občine Peroj, nadaljnjih pet iz Lupoglave in prav toliko iz Labinjščine in Pazinščine. Ven-( dar se doslej še niso vrnili vsi in tako ' pogrešajo ljudje posebno nekatere pre-j gnance iz Idrije in okolice ter iz Ilirske J Bistrice. Ljudstvo željno pričakuje, da I bi se vrnili tudi oni.
' Izmed političnih kaznjencev, ki so se morali zagovarjati pred rednimi ali izrednimi sodnimi oblastmi In se sedaj nahajajo po raznih kaznilnicah, ni bil nihče amnestiran, odnosno se je nekaterim kazen le znižala za dve ali štiri leta.
Pač pa je še cela vrsta ljudi, ki so bili kaznovani po upravni oblasti in so dobili policijski opomin ali pa so bili postavljeni pod policijsko nadzorstvo. Tudi te kazni spadajo v kompetenco upravne oblasti. Kar se tiče kaznjencev, bi bilo pravno nekako še mogoče utemeljevati stališče, da jih upravna oblast brez izrečne amnestije ne more izpustiti iz zaporov, zato pa se tembolj pričakuje, da bodo vsi prizadeti oproščeni pobcijskih kazni, kakor sta opomin in policijsko nadzorstvo.
Po dosedanjih vesteh teh kazni še nihče ni oproščen.
Po italijanskem kazenskem zakoniku sme sodišče za zaščito države naknadno oprostiti policijskega nadzorstva tudi vse one politične kaznjence, ki jim Je bilo to nadzorstvo prisojeno kot stranska kazen in ki so zaporno kazen že prestali. Tudi to se doslej še v nobenem primeru ni zgodilo (»Jutro«),
K DOGODKU V BARKOVLJAH
»Piccolo« od 21 t. m. je pisal, da so aretirali dan prej človeka, ki je oskruni^ cerkev v Barkovljah 15 t. m. Tisto noe da je nekdo udrl v cerkev skozi okno. Pri tem pa se je ranil in je s krvjo zamazal vse prte po oltarjih, in zidove v cerkvi. Narisal je tudi na zid veliko srce s križem. Več dni so držali v zaporu cerkovnika Pertota in dva Slovenca iz Barkovelj. Končno so aretirali nekega Silvestra ščuko, 35 let starega, po poklicu soboslikarja, ki je znan alkoholik in epileptik. Ta da je v pijanosti udrl v cerkev. Baje je nekaj podobnega storil že pred dvema letoma, ko je udrl v neko mlekarno v Barkovljah. Našli so ga doma, močno izčrpanega in so ga prepeljali v kazenske zapore.
EKONOMSKE IN NACIONALNE FUNKCIJE KMETIJSKEGA POUKA V JULIJSKI KRAJINI
V preteklem letu smo imeli v našem listu ponovno priliko, da smo sproti poročali o raznih člankih, ki jih je objavljal tržaški »Piccolo« v času od marca do aprila, in ki se obširno in sistematično proučevali kmetijski pouk v Julijski Krajini s posebnim ozirom na na* narod. Ob začetku letošnjega leta so izšli ti članki kot posebna knjiga, ki nos' naslov, kakršnega smo dali tudi pričujočemu članku, in ki obsega kar 111 drobno tiskaniii strani večjega formata. Kot avtor e naveden potomec slovenskih prednikov Angelo Scocchi, nekdaj eden od vodiln h republikancev v Trstu, sedaj pa fašist To smo hoteli že v začetku poudariti kajti premnogokrat se tudi v naših vrstah identificira Preganjanje našega naroda s samim fašizmom, in se pri tem prezre- da je sovraštvo Italijanov do našega naroda bilo že pred nastopom fašizma in da je v fašizmu samo našlo moč^ no^orodje za svoje udejstvovanje. V dokaz naše trditve nam je prav Angelo Scoccili in njegova knjiga. Da bi imela knjiga še večji zunanji efekt, ji je napisal uvodnik neki senator Arturo Marescalchi.
Ne bomo tu zopet navajali pregleda vseh že obstjječih ustanov, od italijanskih vrtcev preko osnovne šole do komplementarne šole ter do raznih jezikovnih, pol-analfabetskih, kmetijskih in gospodinjskih tečajev, ki jili vzdržujejo pokrajinski odbori. ustanova »Faina« in društvo »Italia Redenta«, tudi ne bomo razpravljali o Scocchijevih načrtih za še obsežnejše delovanje v bodočnosti, dasi se ti, zbrani v obliki knjige šele prikažejo v svoji pravi luči.
Knjiga podaja ics izčrpen pregled o piedšolski i šolski n- pošolski vzgoji naših* otrok v Julijski Krajini, s posebnim poudarkom seveda njenega raznarodovalnega namena. Avtorju očitno nh kakor bi hotel to prikazati senator Marescalchi v svoji uvod ni besedi, do tega, da bi pomagal ustavitev izseljevanja iz goratega obmejnega ozemlja. Njemu gre v prvi vrsti zato, da se naš narod ki tu biva. čimprej poitalijanči. Svoje resnično široko znanje o gospodarskih in krajevnih prilikah, dejansko tudi izkorišča v ta namen. Za njega Slovenci in Hrvatje sploh niso narod in njihov lezik sploh ni jezik, temveč samo »vernacolo« (dialekt), ki ga rabi kmetsko ljudstvo. Izrazu »vernacolo« pripisuje avtor isti pomen, ki ga je prvotno imel pri Rimljanih, ko so z njimi označevali vulgarne jezike, v katerih so v družinskem življenju občevali neiatinski narodi rimskega imperija, pomožni vojaki in sužnji. Odtod tudi ime za nelatinske sužnje »verna«.
Radi tega. po njegovem mnenju, uživa lahko samo oni pravice italijanskega državljana, ki pozna popolnoma italijanski jezik. Italijanski državljan, ki ne pozna in ne govori tekoče italijanski, je prikrajšan v svojih pravicah in dolžnostih v primeru z drugimi državljani.
Odtod tisto veliko zanimanje Angela Scocchija da naj se drže vsi Slovenci in Hrvatje od njihovega tretjega leta dalje tja do vstopa v vojaško službo pod nadzorstvom in vodstvom italijanskih učitelj'ev in Še pozneje v okviru raznih fašističnili organizacij. Le radi tega zahteva on tpliko Šol za slovanske otroke in toliko tečajev eelo za odrastle, veliko več kakor jih imajo ostali kraji Italije. Kot dokaz svoje teze navaja on primer Beneških Slovencev. Da so se dialekti (vernacoli!!) transalpin-skega izvora ohranili v Nadižki in Rezijanski dolini, dasi sta tako tesno in duševno združeni s Čedadom in Vidmom, si mora-mo razlagati samo s pomanjkanjem italijanskega osnovnega pouka. Ta se je pričel Šele v zadnjih desetletjih. V teh krajili. ki so imeji zlasti v preteklosti zelo slabe zveze, je bilo ob koncu avstrijske vladavine leta 1866. 92 % analfabetov, in še leta 1923 je v Rezijanski dolini, kakor poroča Michele Gortani v knjigi »Gnida della Cardia e del Canal del Ferro«, skoro polovica Šoloobveznih otrok zanemarjala šolski °bisk Take razmere znatno ovirajo spontani proces jezikovne asimilacije in s tem formacije 'italiianske narodnosti, ki jo je ?ačel Rim pred 2000 leti, a ki je bila po jnvaziji tujcev prekinjena in jo prerojena •talija sedaj zopet nastavlja, zlivajoč vsa ljudstva polotoka v en sam narod, ki mo-ra biti tudi jezikovno, čimdalje bolj enoten in kompakten, da bi bil tako jačji in •bočnejši«
Radi tega bi bi! po piščevem mnenju Jualfabetizem v Julijski ue samo socialen, temveč tudi nacionalno zlo, ker bi ustavljalo širenje »nacionalnega idioma«.
Največji in najbližji uspeh si obeta Jvtor od naših deklet, češ da so one lažje
topne za sladkost italijanskega jezika
in da vlada v jezikovno mešanih conah jezik, ki ga govori in ki mu daje prednost hišna gospodinja in mater. Zato predlaga Scocchi, da naj se za žene in dekleta tudi po končanem obisku šole in raznih tečajev ustanovijo posebni rikreatoriji, kjer Bi se pod vodstvom italijanskih učiteljev in učiteljic učile v šivanju in drugem ročnem delu. V ta namen pa naj služijo tudi posebne sekcije v fašistični stranki za kmetske gospodinje. V Tržaški pokrajini je že 50 takih sekcij, ki štejejo vkupno preko 4000 članic. Namen teh sekcij je, kakor piše avtor, da »spremljajo in vodijo kmetske žene od 22. leta dalje ali po poroki, do življenjske zrelosti in starosti z nasveti, pouki, s pomočjo in z duševno vzgojo, vzporedno moževi vzgoji, tako da bi se preprečila nesporazumljenja, ki bi utegnila uničiti družinsko harmonijo.«
Avtor, ki kaže v tem pogledu toliko ljubezni do mirnega družinskega življenja, se ne obotavlja na drugem mestu pisati, da »otroci«, ki so se, še preden so se naučili »krajevnega dialekta«, navadili govoriti
ves dan z učiteljico v vrtcu italijanski, tudi doma v krogu svoje družine rajši rabijo l’idioma gentile«, bogat na vokalih in muzikalen, in da jim postajajo odvratni trdi gutnralni naglasi odrastlih«.
Da ni avtorju knjige na tem, da bi s svojimi nasveti omogočil našim ljudem, da bi ostali na domači grudi, priča posebno poglavje, ki govori o zaposlitvi naših deklet kot služkinje v bolj oddaljenih krajih Italije. Sedaj posluje kot taka posredovalnica ženska sekcija tržaškega fašja, ki vzdržuje v Trstu posebno zavetišče za slovenske služkinje, in ki jih dirigira v razna mesta srednje in južne Italije, kjer naj se poitalijančijo v tujem okolišu. Medtem pa sc že pripravlja društvo »Italia Redenta«, da prevzame to delo v še večjem obsegu.
Ce so z raznimi otroškimi vrtci, šolami, tečaji in drugimi ustanovami že otroci, ki imajo očeta in mater, stalno izpostavljeni nevarnosti poitalijančevanja, velja to v še hujši meri od osirotelih in zapuščenih otrok. Tako pošilja tržaško dobrodelno društvo, ki mu je poverjena skrb nad si-
rotami, sirote s Krasa in Notranjske že od leta 1922. dalje v dolino Arna, in v deželo »vina Chianti«, kjer jih zaposlujejo v . kolonskih družinah. Zapuščne in zanemarjene slovejiske otroke pa pošiljajo v posebno kmetijsko kolonijo v Begliano v furlanski nižini.
Knjiga vsebuje veliko gradiva o dosedanjem stanju šolstva na Primorskem in razkriva skoro na surov način razne načrte za nadaljtn raznarodovalno delo med našim narodom. Vprašanje je sedaj, ali se bodo ti načrti tudi po beograjskem sporazumu smeli dalje izvajati ali bo morala italijanska šolska politika v Julijski Krajini spričo dane obljube glede pouka v našem jeziku ubrati nekoliko bolj umerjene metode. Da bi oni. ki jim je in ki jim mora biti skrb za bodočnost naše mladine v Julijski Krajini pri srcu. problem šolstva na tem ozemlju dodobra spoznali in se temu primerno ravnali, jim kar najtopleje priporočamo Scocchijevo knjigo. Odprla b^ oči tudi najbolj nevernemu Tomažu.
P. P.
OR. MILAN STOJADINOVIĆ BO V RIMU RAZGOVARAL 0 POLOŽAJU NAŠE NARODNE MANJŠINE V ITALIJI	č
Ljubljana, 20. aprila 1937. — Današnji »Slovenec« prinaša to le notico datirano iz Rima: V uradnih krogih mnogo sovorijo o bližajočem se obisku dr. Stoja-dinoviča v Rimu. Glede dneva, kdaj pride v Rim, še ni bilo ničesar javljenega, pač pa se dozdeva, da bo jugoslovanski ministrski predsednik vrnil obisk grofu Cianu dne 30. aprila ter bo ostal v Rimu dva dni. Pri tej priložnosti se bodo belgrajski razgovori o dveh protokolih, ki sta bila italijansko-jugoslovanskemu sporazumu priključen, anadaljevali.. Gre za dodatne protokole o Albaniji,
ter o bodočem položaju narodnili manjšin v Italiji.
V tej zvezi so se razširile govorice, da bo brez dvoma hotel počakati na uspeh, ki ga bodo rodili njegovi razgovori z jugoslovan skim predsednikom vlade ravno o albanskem vprašanju.
MORAJU LI JUGOSLOVENSKI DRŽAVLJANI UPLATITI S»!« ZAJAM U ITALIJI?
LJUDSKO ŠTETJE V ITALIJ NE SPOMINJA NI SLOVANE NI NEMCE
Z lanskim letom so v Italiji uvedli ljudska štetja v razdobjih po pet let. Prej se je štetje vršilo vsakih 10 let. Prvi začasni podatki o lanskem štetju so bili objavljeni kmalu po štetju samem, šele sedaj pa so pričeli objavljati podrobnejše podatke in so jih iz uradnega lista povzeli tudi že dnevni listi. Tako je »Popolo di Trieste« te dni poročal, da je štela Julijska Krajina vštete so Istra, tržaška, goriška in re ška pokrajina — ob lanskem ljudskem štetju 955.257 prebivalcev. V istrski po krajini jih je bilo 294.492, v reški 109.018, v tržaški 351.595, v goriški 200.152. Pokrajinska glavna mèsta so štela: Trst 248.379, Reka 53.896, Gorica 46.640, Pula pa 46.259 prebivalcev.
Iz uradnih statističnih podatkov tudi tokrat ne izhaja koliko je v Julijski krajini Slovencev in Hrvatov. Spričo tega bo tudi v bodoče mogoče le apro ksimativno izračunati njih število, ki se je zaradi naravnega prirastka ne glede na znatno izseljevanje nedvomno spet povečalo. O tem pričajo že mesečni uradni podatki, ki nenehoma kažejo na velik naravni prirastek prebivalstva na deželi, kjer je kompaktno naseljeni slovanski element v pretežni večini.
Vrnil se je iz Jugoslavije
in postavljen pred sodišče
Trst, aprila 1937. — Neki Jožef Velikonja, ki je ob izbruhu abesinske voj ne, pribežal v Jugoslavijo, se je po končani zopet vrnil domov v svoj rojstni kraj Kucelj pri Kojskem. Toda kmalu po povratku, so ga aretirali in peljali v Rim, kjer ga bodo postavili pred sodišče. Smatrajo ga bržkone za dezerterja.
NARODNE MANJINE U DEMOKRATSKIM DRŽAVAMA
Prag (Jevkor). Novi krivični zakonik Čehoslovačke Republike sadržava u pogledu’ vrediania i buškanja protiv« narodnosti ovc odredbe:
»Tko lavno raspiruje mržnju protiv pojedinih grupa stanovništva radi njihove narodnosti, iezika. rase, vierc. hezvierstva ili radi prioadništva demoknit-sko-rcoublikanskom pravnom poretku Cc-hoslovačke Republike, kažnjava se strogim zatvorom od jednog mjeseca do godinu dana. Tko preko štampe ili u pismima namijenjenim javnom rasturanju, na zborovima ili pred slučajnim skupom ljudi, vrliedia i omalovažava neki narod, narodnosnu manjinu ili njen jezik, na na tai način izaziva javni gnjev i dovodi u pitanje opći mir u Republici i internacionalne odnose Republike, kaznit će se zatvorom od 8 dana do 6 mjeseci.
Jedan Slovenac zarobljen na Guadalajari kao Francov »dobrovoljac«
Posljednji broj »Guistizia e Libertà« donosi imena, prezimena, starost i mjesto rodjenia 277 Talijana zarobjicnih na Guadalajari prigodom poraza fašističkih dobrovoljaca. Izrned.iu svih tih zaroblienika jedino ledan le iz Julijske Krajine, dok su ostali većinom iz Južne Italije i sa Sicilije. Tai icđlni »dobrovoljac« iz Julijske Krajine ic iz Idriic. star 35 godina, a zove se Jenko Franc.
Bog zna kako li ic i tai dospio na Guadaiaiaru i u zarobljeništvo ?
Hrvatski im slovenski pouk,
periodile publikacije, amnestija
Trst, aprila 1937. — O kaki amnestiji velikega števila naših političnih obsojencev, o uvedbi kakega slovenskega ali hrvatske-ga pouka, o pripravah za kake periodne publikacije, ni nikjer niti govora. Pač pa je še v veljavi prepoved ijubijanskega »Jutra». ki ga je ljudstvo najrajši čitalo.
V LETOŠNJEM APRILU POTEČE 10 let, kar Je bil zakon o poltaljcnčcvaiiju slovanskih priimkov, ki ic vcllal prvotno Ic za nemško Poadižie (od 1. 10. 1926). razširjen tudi na julijsko Krajino. (7. 4. 1927.)
Našim čitateljima je poznato da je kr. zakonskim dekretom (ili kako glasi italijanski službeni naziv »decreto-Iegge«) od
5.	X. 1936-XIV br. 1743. objavljenim u »Gazzetta Ufficiale« br. 231 od 5. oktobra 1936 i dopunidbenim propisima, sadržanim u kr. dekretu od 10. novembra 1936 — XV br. 1933. objavljenom u »Gazzetta Ufficiale« od 14. novembra — XV, italijanska vlada emitirala prinudan petpostotni zajam i nametnula istodobno i vanredan porez na teret nepokretnog vlasništva u svrhu da se namaknu sretstva za iskorišćivanje pobjede u Istočnoj Africi i za zajamčenje nacionalne sigurnosti.
U smislu čl. 2 t. 2 pomenutog dekreta sva su fizička kao a juridička lica, a ma koje naravi već bila, u koliko posjeduju zemljišta i gradjevine u kraljevini Italiji, dužna da potpišu talijanski državni zajam u visini od 5% od vrijednosti nekretnina, koje njima pripadaju. Dužna su da plate taj zajani ona lica, koja proizlaze iz spiska poreskih ureda kao vlasnici tili nekretnina. Ako katastralne partije nisu upisane na ime realnih vlasnika, onda su ti posljednji dužni da plate taj zajam. Moraju ga platiti i oni vlasnici nekretnina (zemljišta i gradjevina) koji su inače po bilo kojim propisima privremeno oslobodjeni od realnih poreza (na pr. kod novih gradjevina).
Iznos što ga svaki vlasnik nekretnina mora preuzeti i piatiti iz naslova tog zajma, iznosi 5% od vrijednosti nekretnine.
Odmjerivanje vrijednosti se vrši na temelju procjene i prihoda, koji proizlaze iz popisa (ruoli) zemljišnih poreza za godinu 1937, i to kod zemljišta ha temelju katastralne procjene, koja služi zemljišnom porezu, pomnožene sa 3.66 i kapitalizirane po prihodu od 5%, i gradjevina na temelju katastralne procjene, kapitalizirane sa 5 postotaka.
Od vrijednosti, ustanovljene na taj način, potpisnici imaju pravo da zatraže od-biće hipotekarnih zajmova po stanju na dan 1. I. 1937. Ali zato ie trebalo podnijeti u toku od dva mjeseca iza objave ovog dekreta molbu, jer se inače hipotekarni dug ne odbija. Medjutim je taj rok već prošao i nove se molbe sada ne bi uzele u pretres.
Oslobodjeni su potpisanja tog zajma vlasnici onih nekretnina, koje vrijede manje od 10 000 lira.
U svrhu ukamaćenja i amortizacije ovog zajma uvadja istj »decreto-iegge« i vanredan porez na nekretnine (čl. 10 pomenutog dekreta), koji iznosi 3.5 0f00 od vrijednosti dotičnih nekretnina, ustanovljenih na isti način kao za odmjerivanje visine zač» ma, što ga svaki vlasnik mora da plati. Ko je dužan da plati zajam, taj će se ta-kodjer opteretiti s tim vanrednim porezom.
1 zajam j porez utjerivaju se sa procedurom, koja je propisana za utjerivanje drugih poreza.
Iznos što ga vlasnik nekretnine mora da plati, može biti isplaćen u tri obroka, to 35% u trenutku potpisivanja tog zajma, 35% do 31. marta 1937. i 30% do 30. juna 1937,
U slučaju zakašnjenja u otplaćivanju tih obroka iza zapalih rokova plaća dužnik zatezne kamate u iznosu od 6%.
Sve ove operacije u vezi s tim zajmom su već dovršene 1 provedene.
Nas interesira ovdje poglavito pitanje Jugoslovanskih državljana, koji su već prije bili jugoslovenski državljani ili postali državljani putem opcije. Poznato je da i u
Trstu i na Rijeci i u Liburniji mnogi jugo slovenski državljani imaju nepokretno dobro.
U pomenutom »decrcto-Iegge« nema nikakvih izuzetaka od plaćanja tog zajma i poteza, bar ne u pogledu tudjih državljana.
Aij dne 21. Vili. 1924 sklopljena je bila u Beogradu konzularna konvencija izmedju Italije i Jugoslavije, koja ie ratifikovana dne 14. XI. 1928 zakonom od 6. XII. 1926 Si. N. hr. 266 od 14. XI. 1928.
U smislu čl. 6 te konvencije državljani svake od dviju visokih strana ugovornica »oslobodjeni su prinudnih zajmova i drugih nameta, koji bi bili nametnuti zbog ratnili potreba ili uslijed drugih izuzetnih prilika.«
Nema dvojbe, da uzroci prinudnog zajma kao navedeni u samoj vladinoj izjavi, gdje je rečeno »da je nastala hitna potreba da se iskoristi pobjeda u istočnoj Africi i da se dobave sretstva za zajamčenje na^ cionalne sigurnosti«, pretstavljaju izuzetne prilike, jer troškovi za rat u Africi kao i hitne investicije za hitno iskorišćenje po bjede ne pripadaju redovnoj državnoj u-pravi. Radi toga jugoslovenski državljani po mišljenju našem i uglednih pravnika moraju biti oslobodjeni od plaćanja ovog zajma.
Talijanske vlasti medjutim tvrde, da su i iugosiovenski državljani, ukoliko su vlasnici nekretnina u Italiji, dužni da upišu taj prinudni zajam te ovo svoje gledište motiviraju ustanovom stava 2 čl. 6 pomenute konvencije.
Tamo je naime rečeno: »Od toga (t. j. od osiobodjenja) izuzimaju se nameti koji su skopčani sa državinom ili zakupom nepokretnih doban. a isto tako i vojne daće ! rekviziei e. koje imaju snositi domoroci u svojstvu sopstvenika ili zakupaca nepokretnih imanja«.
Medjutim ovaj naš tekst nije tačno preveden. U francuskom mjerodavnom tekstu rečeno je ovako: »Seront toutefois excep-tćes les charges qui sont connexées à la ppssession ou à la location d’un bienfonds, aussi bien que les prestations etc etc.«
Riječ charges prevadja se sa »nameti«, a imala bi glasiti »tereti«: a riječ »bienfonds« imala bi u prevodu da glasi »zemljišta« a ne »nepokretna dobra«.
Što se tiče tereta, koji su skopčani sa posjedom, a koji su preJvidjeni kao iznimka od pravila sadržanog u stavu čl. 6 konvencije, to iz slova i duha ove odredbe, a naročito iz činjenica da konvencija u istoj rečenici jasno razlikuje »posjed« i »vlasništvo«. a riječ podavanja rabi samo u vezi sa »vlasništvom«, proizlazi, da se pod tim teretima podrazumievaju tereti, koii se mogu nametnuti posjedu i zakupu zemljišta kao faktičnoj vlasti nad zemljištem, dakle tereti, koji su na uštrb te faktične vlasti i kojima se držanje zemljišta ograničuje ili oduzima, a nipošto podavanja u novcu (prestations). koja daje prema konvenciji samo vlasnik.
Zakonskom pak uredbom o upisivanju prisilnog zajma opterećen ie vlasnik nekretnina, jer on imade da upiše zajam i da plaća novi vanredni porez od 3.5 pro mille od vrijednosti nepokretnostl.
Da imade vlasnik snašati ove terete proizlazi već iz samog naslova zakonske uredbe o prisilnom zajmu, koja glasi: »Emissione di un prestito redimibile 5% ed applicazione di una imposta straordinaria sulla proprietà immobiliare per il servizio del prestito medesimo«. Osim toga proizlazi to takodjer iz čl. 4 ove zakonske ured-
be, kojom se odrediuje. da imadu zajam potpisati tvrtke, pravne osobe ili lica. koja se nalaze u popisu poreza na zemljišta i na zgrade, oglašenom za godinu 1937'XV.
Iz gornjeg slijedi, da jugoslovenski državljani vlasnici nekretnina u Italiji ne bi bili dužni da potpišu prisilni zajam, odre-djen dektetoni sa zakonskom snagom od 5. X. I936'XIV.
Jugoslovenski državljani morat će ipak, obzirom na zakonske sankcije, udovoljiti odredbama talijanskih vlasti. AH Jugoslavija će morati poduzeti sve one korake, koji su potrebni, da se zapriječi oštećenje njezinih državljana.
*
USPEH VOJNEGA POSOJILA V NAŠIH KRAJIH
Trst, 20 aprila 1937. - (Agis). — Zadnje vojno posojilo je imelo namen predvsem priskrbeti državi takoj in čimveč nujno potrebnih denarnih sredstev. Zato so nudili onim, ki bi plačali takoj celo vsoto posojila tudi precejšnje ugodnosti, ki so obstojale predvsem v znižanju posojila na 90% in v drugih plačilnih olajšavah. Toda kakor izgleda, ta namen ni bil v polni meri dosežen. Po poročilih s Krasa, je tam komaj majhen odstotek ljudi plača) celo vsoto posojila naenkrat, dočim so se drugi odločili za plačevanje v obrokih. Jasno. da je to zvezano predvsem s težkim gospodarskim stanjem večine, ter je zato razumljivo, da je število onih, ki nameravajo plačevati v obrokih tako veliko ter sega često preko 90%. Takoj so plačali ic posamezniki, ki jim gospodarski položaj to omogoča.
V NAŠIH KRAJIH PO PODPISU POGODBE
Vtisi iz Julijske Krajine v atmosferi prijateljstva
Ljubljana, aprila 1937. — (Agis). V začetku meseca se je vrnil iz Julijske Krajine naš rojak in nam pripovedoval o svojih vtisih, ki jih je prinesel iz domačega kraja in krajev, koder je potoval ter o razpoloženju, ki je zavladalo med našim ljudstvom po podpisu pogodbe.
Tržaški Italijani vedo marsikaj povedati. »Patto di farne« jim je dal priliko za marsikakšen dovpit in komentar. Marsikakšnemu tržaškemu Italijanu se je porodila ob skiepu pogodbe želja, da bi pogledal čez mejo v Jugoslavijo za zaslužkom, dasiravno je velik nepriiatelj naše države in našega življa, ter ne zna našega jezika. Nekateri poskušajo posojilo ali pa kredit za otvoritev kakšne obrti v najbližjemu mestu Jugoslavije — Ljubljani. Da se nekateri resno bàvijo s takimi načrti nam potrjuje dejstvo., da so gotovo ljudje prišli z zadnjimi izletnimi avtobusi v Ljubljano ne na obisk ali oddih, ampak zato, da si ogledajo mesto in informirajo o razmerah ter možnosti koliko bi bili izvedljivi načrti za otvoritev raznih »buffetov«, »barov« in tako dalje po vzorcu takih lokalov v Italiji. Slišijo se tudi razne napovedi za bodočnost predvsem pa so se ob priliki sporazuma spomnili velikega Italijana Mazzi-nia in Don Bosca ter njunih prorokovani.
V splošnem vladajo take razmere kot so bile pred sporazumom. Morda ie napetost italijanskih oblasti v naših krajih prve dneve po Cianovem bivanju v Jugoslaviji malo popustila, ker niso imele še tlikakih navodil in ni nihče vede! kako in kaj. Potem teče življenje snet isto not kot prej. Marsikak naš človek je ogorčen zaklel, ko je slišal o dolgih poročilih v italijanskih listih, a dejanj ni videl nikjer.
V Kanalu ob Soči ie omejeni naš rojak prisostvoval na velikonočno nedeljo maši. Nemalo se je začudil, ko je dekan na prižnici poleg evangelija in običajnih cerkvenih poročil na slovenskem jeziku isto čital dobesedno prevedeno v italijanščino.
Posebno pozornost so mu vzbudili tolminski kmetje, ki kljub vsemu niso izgubili upanja. Prepričani so. da se bodo vrnili še stari časi in razmere kot so vladale nekoč. V svoji volji so še vedno krepki in so živo nasprotje tržaške gospode. Tolmin sam se je v toliko Izpremehil, da je dobil na zunaj novo lice. K tej izpremembi je pripomogla zlasti naselbina italijanskih vojakov v bližnjih poljubinskih vojašnicah.
Goriške oblasti niso v ničemer popustile in se še vedno ravnajo po svojih dosedanjih in nam dobro znanih metodah. Ravno tako je na Tržaškem in v reški pokrajini, kjer vlada posebna beda. Tihotapstvo iz »zone franche« je pustilo za seboj močne sledove in posledice. Vsepohio ovadb, ki je bilo tekom let izročenih sodnijam in ki so čakale na razsodbo in njeno izvršitev daje vsem sodnijskim organom vsepol-no dela. Sluga v II. Bistrici mora stalno imeti pomočnika za raznašanje obsodb na razne denarne kazni, ki jih zahtevajo od našega človeka za sicer neznatne prestopke.
Ponekad so se porodile misli za ustanovitev pevskih in podobnih društev, ki so tudi posledica oisania italijanskih časopisov ob sklepanju pogodbe. Najbolj povdarka vredno pa je deistvo. da se ie po sklepu pogodbe med Jugoslavijo in italijansko državo zbudila v renegatih zavest, da ne spadajo med priseljence.
Jugoslavenski akademičari na fašističkoj izložbi
U Napulju jo priredjenu neka studentska ieloiba koju je organizirao Guf (Gróppo universitari fascisti). Iz Jugoslavijo je otišla jedna grupa akademičara — iz Zagreba t Ljubljane. Is Zagreba, je učestvovalo na te-loibi »Starešinstvo prve studentske radne čete*, a is Ljubljane uredništvo studentskog nacionalističkog lista *Naša misel« Materijal is Jugoslavije na toj izloibi je bio slijedeći:
1.	»Naša misel«, godište I. uvezano;
2.	Nekoliko primjeraka ovogodišnjih i prošlogodišnjih brojeva;
3.	»Narodna omladina«, godište II, kompletno;
4.	»Narodna omladina '' Trrfroitfro-prtmf^ ' raka godišta / i III;
5.	»Prva studentska radna četa, tzveštaj 1934«;
6.	»Za slavu i. sa tast«, spomenknjiga nacionalno oni,ladino Kralju Ujedinitelju;
7.	»Kongres jugoslavenske nacionalne a-kademske omladine, Ljubljana 1930«, spomenica;
8.	»Onima, koji dolaze«, uvesano;
9.	»Petnajst let J. N. A. D. Jadrana’, Ljubljana, 1937«;
10.	dvadeset uveličanih snimaka sa rada Prve studentske radne čete u Podravini, Fruškoj Gori i Hercegovini.
U posljednjem broju »Naše misli« čitamo opis te izloìbe, a izmedju ostaloga i ovo:
»Ali, mi tu izloibu i ne pomtnjemo sbog njene umetničke vrednosti: nego je zanimljiv objekt te omladinsko umetnosti. Taj objekt je Etiopija. Nebrojene su sliko kojima, sa slavi, i veliča abisinski rat: tu. imamo vojnika u koloiiialnoj odori kako se oprašta od matere ili verenice; tu, ženu u crnini sa pismom u mici i vojničkim širinom na stolu; tu, kolonialne trupe u maršu; onda. bezbrojne alegorične kompozicije koje prikazuju civlltealorsku misiju Italije u Africi — Uakodaljo. Isto je tako i. u arhitektonskom odeljku: pored projekata za autostradu Koma—Firence, sva ostalo su projekti ili za katedralu u Adis Ahcbi ili za koji manastir sa, crkvom u kom drugom graciu Etiopije. Mogli bismo to komcnlarmiti sa raznih strana ali radije prepuštamo čitaocu da sam izabere stranu koja mu se čini najzgodnijom-.«
I mi moramo propustili tu vijest bez komentara. Jedino možemo požaliti što jugoslavenski akademičari nisu svratili k vama prije nego su otišli u Napulj. Bili bi im dali. par zanimljivih knjiga i listova — par »kulturnih« spomenika koji bi. sigurno zanimali t njih i njihove fašističko drugove iz Gufa. A time bi, sigurno, jugoslovenski dio izložbe bio najzanimljiviji — čak i od onog dijela gdje se prikazuje Abesiniju.
Sabato fascista - sabato teatrale
Trsi. aprila 1937. (Agis) Soboto popoldne je že pred leti fašizem določil S«-svoj praznik. Zlasti ponekod je bilo naj’ slrože zabranjeno opravljali različna ročna drla ob sobotah popoldne, predvsem pa s° inorale to zapored upoštevati pisarne, četudi so delo, ki. je bilo nujno opravili v nedeljo, toda »sabato fascista« se je moral praznovali. Sedaj so soboto popoldne prekrstili v »sabato teatrale« in ie torej ta popoldne namenjen gledališču, kinu in drugi** zabavam.
Fašistični cinizem
: Diplom aliseli e Korrespondenz«. uradno glasilo Hitlerjevega zunanjega urada, je dni izjavila, da edine države, ki so res nevtralne napram civilni, vojni, v Španiji, ** Nemčija, Italija m Portugalska.
JURINA I FRANINA
Očajna borim u Španiji
BORBA IZMEDJU ENGLEZA I TALIJANA NA MALTI
Franina: Ala, ki zna od nas lipću što-ricu?
Jurina: Bi ga Bog, ki će ti znati ča si ti jopet čuja. Prvo povi ti, pak ću ja. I ja znan ništo.
Franina: Ma moja je fina, aš je jopet z Medulina.
Jurina: Po svit nemili, ti pisme zkante-vaš kako Kačić — ma znaš da bimo već imali diškoraš ubrnuti i na drugu bandu, a ne vajk na Medulin. Skin zadnje dane opreš usta zajno zleti vahka Medulin. Znaš da san ja počeja misliti da mora biti niki uzrok da tebi jezik vajk biži na Medulin. Tvoja Luca z Medulina ni, a ča to more biti, ne znan.
Franina: Pušmo to ća, Medulin je moja stara ljubav, ma to ću ti jedan drugi put povidatl. Nego uvo ti je bilo od vrime gvere.
lurina: Da ni to ontar, kad su Moduline! bili po svitu?
Franina: Ne, nego prija još. Ali moguće da je to bilo u to vrime, samo se je dogodilo u Medulinu a ne po svitu. Nego znaš ča su to mine?
lurina: Bin reka. Ni Kučaja iz Kavrana ki je zbrca u more veliku gromaču delemita ne zna bolje. To ti je i de-lemit, i delemit z patenton, ča pliva u moru kako bačva, a kad brod dojde na tu bačvu ona eksplodira i potopi brod. To uni Frankoti galijati meću u more tamo u Biskaii. da bi se potopili brodi ča nose lačnin španjoleon krumpir.
franina: Vidi se da si služi ja u kava-lariji ud mora. A znaš ti ča je to bižo.
lurina: To su U bili lengerdinenderi poli marine, uni poduflciri ki bi se upisali da će služiti prikc vrimena, pak bi pokle dobijali bolju plaću i štele, aliti zvizde.
Franina: Or rajt, sad znamo sve. I Storica ti je uva. U austrijskoj marini za vrime gvere je brod minonosac ima ime »Kameleon«, aliti čili indirle je bija »Zajne maještet šif Kameleon«. I ti sakrabajski »Kameleon« je ima šta-cijon u medulinsken portu. I na »Kameleonu« je bilo biži kako prosa. Kad je »Kameleon« doša u Medulin, Upo su ga gledale međuiinske divojke i uvako su špikulirale: naši mladići su arši-naloti, i to je više nego težaki ki zemlju delaju. Ma biži su bolji od aršina-loti. Aršinalot je stvar provizorija, a bižo ki ima tri štele je »mat« i vreda će postati »majster«, nositi će dugu sablju i vištit kako uficiri. I svaka od njih je stila imati za mlađega noštro-oma od marine.
Jurina: Panjske mlade su bile te medu-linke. A ča je bilo dalje?
Franina: Fino je bilo, kad su pokle podne u nedilju mornari dobili izlaz, puno divojak je’došlo na rivu, da hi dočekaju. Svaka od njih je valje našla po jenega biža i mu se ubisila za ruku.
Jurina: Pak?
Franina: Pak su lipo šećale š njima s pod ruke po Vižuli i Vrčevanu i hodile su š njima brati vijoUce, a mladiće međuiinske nisu stile ni gledati.
Jurina: A ča su na to mladići?
Franina: Oni od jada nisu znali ča bi učinili, nego su svojin di voj kan zva-dili pismu, da bi stile nositi kapeline i još nike druge stvari. Mladići su tin divojkan kantali:
Svi su momci Kameleona broda
Svi su dušo, slavenskog naroda. Svi su puni žene i dičice Sad varaju naše divojčice.
Jurina: Ko je to sve, je lipo, ma je malo frndoljasto. A znaš ti ča je to »Times«?
Franina: Ne.
Jurina: Ni ja nis zna dokle mi ni po-vida moj sin Tone, ča je bija u Merl-kah. To su ti foje i to ingleške, velike kako lancun, biš moga š njima Upo
pokriti kažun.
Franina: Foje kako foje. A ča je bilo u njiman?
»urina: To je uno, zrman. Niki od tih foji, sigurno Inglež je sluša ča smo mi diškurili, i da se pokaže da je on pametan je tiska to u tih ingleških fo-jan. Lipo šćeto i bistro, u ten »Timesu« od zadnjega petka, 23. avrila, na 15. strani, to će reći na unoj strani, di su artikuli od velike importance, stoji, kako je u Sijani pukla una os, kad 8e je makina zmakla u bošku.
V^nina: Ma ča jušto tako?
•drina: Sin mi govori, da jušto tako, i da ti »Times« misli, da una os Rim-Serlin Je bila od porednega driva i da ft* toj osi ne moru nikad biti sigurni
U Španiji su se dogadjaji počeli ponovno razvijati jačim tempom. Iza poraza Francovih trupa na Guadalajari, prodora narodne vojske u provinciji Cordobi i uspješne vladine ofenzive kod Tereula, činilo se da (e madridska vlada brzo svladati pobunjenike.
Tada je stupila na snagu blokada španjolskih obala sa strane Odbora za ncupli-tanje. Talijanski i njemački ratni brodovi nadziru sredozemska obalu koja je u rukama vlade. Kako če izgledati taj nadzor može se znati unaprijed kada se znade da Italija i Njemačka vode u Španiji pravi nenajavljeni rat protiv madridske vlade. Vojnici, ratni materijal, avioni, sve to dolazi iz tih dviju fašističkih zemalja. Čak su i ratni brodovi i jedne i druge države sudjelovali u bombardiranju španjolskih primorskih gradova. A zauzeie Malage je, po priznanju talijanske štampe, djelo talijanskih ^dobrovoljaca*.
Sada se vodi velika ofenziva protiv Baska, najkatoličkijega dijela Španije. Pret-sjednik vlade u Bilbau bio je uputio papi molbu u kojoj mu je bio izrazio sinovsku vjernost Baska i molio ga za zaštitu.
Posljednji neuspjesi nacionalista i inler-venclonista na Guadalajari i pred Madridom, kao i ozbiljne pobune medju njemačkim dobrovoljcima u Vitortji, na sjevernom ratištu i u gradu Granadi na južnom ratištu, prisilile su vodstvo njemačkog i talijanskog generalnog štaba da pospješi dobro pripremanu ofenzivu prema gradu Bilbau.
Prethodno su slana oveča pojačanja pilota i bombardera u San Sebastian i Cadiz i to izmedju IO i 15 aprila. Pripreme su bile gotove, dižu se bune, koje su u krvi ugušene, a potom dolazi velika ofenziva.
Strahovita navala intervencionista i nacionalista na sve vladine položaje u pokrajini Guipuscoe u posljednja tri dana urodila je ozbiljnim porazom narodne vojske na cijelom sjevernom ratištu. Gradovi. Durango, Eibar i Guerica sravnjeni su sa zemljom. Mase njemačkih i talijanskih aviona srušile su te gradove do temelja. Naročito je s gnušanjem primljena vijest o rušenju starodrevne baskijske prijestolnice Guerice koja nije bila ni utvrdjena. Citirat temo pisanje par engleskih listova od desnice do ljevice.
Konservativni »T e m p s* piše:
»Tkogod je zamislio takav napadaj pred sobom je imao samo jedan cilj: ubijanje i razaranje s najvećim učinkom. Nema sumnje da to pretstavlja pokušaj teroriziranja baskijske vlade, da se ova, iz straha šta če se dogoditi gradu Bilbao, na vrijeme preda. Medjutim vjerojatno da če se postići skorim obratom, pravi rezultat i narod će se još više složiti u obranu svojih prava
Liberalni »News Chronicle* velikim ogorčenjem kritizira bombardiranje grada Guerice kao djelo ludjaka, koje nad-mašuje i počinjene strahote od talijanskih avijatičara u abesinskim gradovima. Nema nikakovih razloga pod nebom, s kojim bi se mogao opravdati progon civilnog pučanstva do u polja i šume te ga postrijeljati strojnim puškama kao životinje. Isto tako se ne može reči, da se je 'iz strateških razloga bacalo bombe na bolnice, gdje su bolesnici bili zahvaćeni živim plamenom od upaljivih bomba. Takova djela u nijednu ruku se ne mogu pripisati vojničkoj svrsi, a još manje nekom misionskom cilju sa zaštitu »krščanstva ili patriotizma*.
Radnički »Daily II er al đ*:	Poči-
njeni zločin u Guerici bit će osudjen od cijelog civiliziranog ćovjećanstva
kao djelo ludjaka i krvožednih fana tićara, koje mogu stvoriti samo faši-slićke diktature.
Nakon posljednjeg nedjela koje se ne da klasificirati, a još manje uporediti ma bilo s čime iz prošlosti čovječanstva, vjerojatno neće više ostati nitko tko neće posumnjati u dientlemenstvo generala Franca i njegovih podupirača. Ovdje prestaje svako opravdanje, svako mesijanstvo ili zaštita kršćanstva, kada se ubija neobranjeni seljački narod bez ijednog drugog cilja doli uništavanja do posljednjeg čovjeka.
Fašizam se još jednom prikazao u svom pravom svijetlu, da ne bira sredstva za prevlast*
Medjutim Baski izjavljuju da će se boriti do posljednjeg čovjeka, a i madridska vlada priznaje da je položaj slab ali vjeruje u konačnu pobjedu. Iz Katalonije i Madrida odletjela su jaka pojačanja u avionima. Do koji dan će pasti konačna odluka na sjevernoj fronti. To će imati, izgleda, presudni, uticaj na konačni ishod gradjanskog rata u Španiji.

ZASADITEV GOZDOV IMPERIJA PRI NAS IN PO VSEJ ITALIJI
Obred združen s fašističnimi svečanostmi Trst. aprila 1937. — (Agis.) Preteklo nedeljo so v važnejših krajih po Goriškem in Tržaškem z velikimi svečanostmi sadili borove gozdove, ki bodo nosili ime »Gozdovi imperija«. Svečanosti so se vršile zlasti na Sv. Gori, kjer so zasadili okoli 15 ha zemlje z borovci. Poleg raznih fašističnih oblastnikov, se je ceremonije udeležila predvsem fašistična mladina iz bližnjih krajev, ki jo je obiskal mimogrede tudi federalni fašistični tajnik Luraschi. Zasadili so okoli 60.000 drevesc. Ob prisotnosti višje duhovščine se je vršila dopoldne tudi blagoslitev in maša na prostem. Skoro ravnotake svečanosti so se vršile v Sv. Križu pri Trstu, kjer so zasadili tudi precej borovcev. Zlasti velika svečanost pa se je vršila v Bazovici, kjer so zasadili
20.000	drevesc na 6 ha zemlje. Svečanosti so se dalje vršile po vsej Italiji, kier so, po poročilih, zasadili okoli 10 milijonov drevesc na 2.500 ha zemlje. Namen teh ceremonij je proslaviti spomin na prvo obletnico ustanovitve imperija, ki se bo po vsej Italiji svečano in oficielno proslavljala drugi mesec.
NAŠE VINO ZOPET UPOŠTEVANO.
Trst, aprila 1937. — (Agis). — Znana je velika gonja, ki so jo pred leti vodili uradno proti našim vinom, ki so jih skušali popolnoma spraviti s trga. zlasti zato, ker so imela po njihovem mnenju v sebi premalo alkohola. S tem so hoteli predvsem, da bi se prodajala južnoitaiijanska vina, ki so v primeri z našimi mnogo močnejša. Z oblastnimi uredbami so celo določili, pod katero razmerje ne sme stopnja alkohola, če se ga hoče prodajati. Sedaj pa se že opaža, zlasti med potrošniki veliko povprav-ševanje po naših vinih, zlasti kraških in vipavskih, ki so postala zopet čislana in upoštevana kakor nekdaj. Naša vina so sedaj tudi popolnoma izpodrinila italijanska in dobila zooet svoio ceno.
UHAPŠEN JOŠ U JUNU I NESTAO BEZ TRAGA
Vodice, aprila 1937. — Bili smo javili kako je u mjesecu junu prošle godine bio uhapšen Jurišević Grgo iz našega sela. On je tada radio u šumi u Kožljaku blizu granice. Kako je tada zatvoren, do sada se ne zna ništa o njemu. Njegovi su ga tražili po svim zatvorima i kod policije, ali niko neće da kaže gdje je.
Bojimo se da je i on nestao bez traga, kao i mnogi drugi u ovim pograničnim
Električna razsvetljava v naših vaseh
Reka, aprila 1937. — (Agis). — Nekatere naše vasi bodo dobile letošnjo pomlad električno razsvetljavo. Med drugimi tudi premska občina, kjer bodo imeli električno razsvetljavo že za velikonočne praznike. Napeljana je soška elektrika, kar so pripravljali že pred vojnim pohodom v Abe-sinijo. pa bo šele sedaj prišlo do končnih del. Pohiteli so zlasti zato, da bo novo občinsko poslopje imelo takoj po dovršitvi tudi elektr. razsvetljavo. Inštalacija sama bo občino precej stala, baje bo morala vsako leto plačevati nad 8.000 lir, neglede na plačila posameznikov. Občinsko poslopje, tako zvana »casa del comune« bo imela poleg električne napeljave tudi centralno kurjavo in bo povsem moderno urejena.
Vse pa seveda za kmečke žulje!
DELA ZA SOŠKO ELEKTRIFIKACIJO SO ZAVZELA ŽE VELIK OBSEG.
Protest domačinov.
Gorica, aprila 1937. (Agis) — Dela za soško elektrifikacijo so zavzela že velik obseg. Zadnje čase so zaposleni zlasti s poizkusnim vrtanjem in kopanjem zaradi proučevanja terena, na katerem bodo stali objekti.
Projektiran jez, ki bo segal v širino
do 18 m, v višino pa do 50 m mora biti po poprejšnji kalkulaciji dogotovljen leta 1939, torej v teku dveh let. Ko bodo dela zavzela popoln obseg bo zaposlenih cca 1600 delavcev, že danes jih je pri delu veliko število, toda plačani so zelo slabo. Oni, ki sr zaposleni pri kopanju in vrtanju pod zemljo imajo 2.— liri dnevno in hrano, ostali pa niti toliko ne zaslužijo.
Že takoj ob pripravah so naši ljudje vložili protest na sindikat da se prvenstveno zaposli domače delavstvo in šele nato priseljeno Koliko pa jim je to uspelo, ni znano. Plačani so pa tako zelo slabo, da se jim skoro ne bo splačalo poprijeti za to delo. zlasti ne navadnim delavcem, ki niso izučeni v zidarskem ali kakem drugem obrtu, ki pride tu v poštev.
MILIJON LIR ZA TRNOVSKI VODOVOD.
II.	Bistrica, aprila 1937. (Agis) — Dela za napeljavo vodovoda iz Bistrice v Trnovo so bila razpisana potem dražbe. Preračunana cena za celokupno delo in dokončno napeljavo je znašala 1 milijon 60 tisoč lir. Delo je bilo podeljeno neki italijanski tvrdki Asti Celeste iz Padove, ki je ponudila 16.21% popusta na preračunano vsoto. Pravijo, da je bila ta tvrdka najnižji ponudnik.
ni Auštrija ni štati od Balkana.
Franina: A ča još piše?
Jurina: Piše da ti Nimcon gre dosta slabo, kad je drugen svitu počelo hoditi malo bolje i da je nika druga os; nika os ka se zove London-Pariz čuda jača ud une prve i da bi nlki štati ud Balkana stili jopet da se raskrcaju od
une prve ferate i da se ukrcaju u drugu, ka ima bolju os.
Franina: Ma si vidija, to su ti stvari ud importance, drugače nego moja storica. ča će reći znati ingleški, kako tvoj Tone!
Jurina: Tako ti je, brat moj mili. čovik ti valja koliko jeziki zna.
Još prije početka abesinsko* rata talijanska štampa je nekoliko puta žestoko kritizirala britansku upravu na Malti. Spor radi Malte bio je prvi znak promijenjenih odnosa izmedju Velike Britanije i Italije. Fašizam je poveo sistematsku kampanju za talijanizaciju Malte, koja je bila otvoreno iredentistička. Britanski državnici odgovorili su najprije suspendiranjem, a kasnije ukidanjem poslije rata danog ustava te uspostavom Malte u položaju krunske kolonije. Doskora je slijedila naredba guvernera Malte, kojom je talijanski jezik isključen iz uporabe u školama i državnim uredima, pa čak u narodu, gdje je po davnoj tradiciji uživao prvenstvo. Engleski i malteški postali su dva službena jezika. Danas, kad su bri-tansko-talijanski odnosi tako napeti i kad Italija utvrdjuje Pantelleriu, što je upereno u prvom redu protiv Malte kao britanske tvrdjave, malteško je pitanje još jednom na dnevnom redu, te mu »Times« posvećuje opširan prikaz. Malta sa 316 četvornih kilometara i 250.000 stanovnika, ovisila je i ovisi ekonomski od pomoći iz vana. Britanci, utvrdivši Maltu kao svoju glavnu pomorsku bazu u Sredozemnom moru, dali su mogućnost Maltežanima, da podignu svoj standard života i da, kao britanski državljani, nad ju zaposlenje diljem britanskog imperija.
Britanska mornarica u luci la Valletta glavni je kupac robe malteških trgovaca, te samo zbog britanske flote godišnji uvoz u Maltu dosiže svotu od 4 milijuna funti šterlinga. Izvoz je naprotiv slab, tek 200.000 funti godišnje. Porezni šaraf veoma blag. Britanske vlasti su nesumnjivo namjerno nastojale, da ekonomskim probitcima steknu simpatije Maltežana, što im je i uspjelo.
Malta nije veoma uznemirena zbog namjere Mussolinija, da utvrdi susjedni otok Pantellariu, a već je odavna zaboravila na d’Annunzijeve riječi, kojima je ciljao na Veliku Britaniju, da nije više otok, nego jedna infekcija, koju treba izliječiti. Jedino nemirno more ruši mir otoka. Još početkom 1839 konstatirano je, da talijanski jezik ne govori više od jedne desetine pučanstva, a niti jedna desetina glatko i ispravno. Malteški jezik potječe od feničko-arap-skog. Danas su Maltežani i Britanci mnogo bliži jedni drugima, nego su bili prije. Dok nijesu donesene nedavne odredbe, u državnim srednjim školama bio je talijanski nastavni jezik, a isto tako i u sudovima. Imenovano je povjerenstvo sa zadaćom, da prevede sa talijanskog na engleski i malteški jezik zakone Malte. Na sveučilištu gdje je tako-djer nastavni jezik bio talijanski, uvedeni su engleski i malteški. Jedino će crkva i dalje zadržati talijanski kao službeni jezik.
Talijanska kolonija na Malti, općenito uzevši, radišna je, mima i uzorna. No u posljednjih deset godina pojačana je talijanska propaganda pod lozinkom »mare nostrum«.
Talijani su počeli prikazivati velik interes za povijest Malte. Tako je koncem 1929 bio pokrenut u Rimu tromje-sečnik »Archivo storico di Malta«, koji uredjuju prijatelji malteških nacionalista. U ljetu 1936 je pak osnovano u Rimu društvo »Regia deputazione di storia di Malta«, čiji je pokrovitelj talijanski kralj. Tu se govori o odnosima Malte sa drugim talijanskim krajevima. U La Valletti je pak bio osnovan talijanski »Institut kulture«. Glavna je zadaća Malte medjutim uvijek očita. Ona je obrambenog karaktera.
NOVE ŠOLE IN NJIHOVA UREDITEV.
Trst. aprila. — (Aids). — Kakor je znano so po vsej naši deželi zaradili mnogo lepih šolskih zgradb, kjer jihnibilo, ponekod pa so tudi stare popolnoma predelali. Nove zgradbe odgovarjajo vsem predpisom in kažejo na zunaj kakor tudi na znotraj, veliko skrbnost v gradnji in izdelavi. Vse so zgrajene iz najtrdnejšega materijala. Le malo je izjem in te leže večinoma v odljudnih in nevažnih krajih. Kar je pa najbolj važno in je treba pov-dariti je to, da so tudi kleti šol urejene tako, da bi lahko služile tudi bolnicam, zlasti operacijskim dvoranam. Ponekod so celo montirane priprave za kuhinje in slično.
Fasistička internacionala
Kako javlja agencija Stefani, nacional ili kalendar ustanovljen uredbom generalu Iranca, a koji če vrijediti od 1 srpnja o. g. medju ostalim danima koji će se slaviti n Španjolskoj sadrži i dan pohoda na Riu, kao i ostale neke fašističke svečane datume
*
Salamanca, 26 aprila. General Fran co je danes izdal odlok, s katerim se uvaja na vsem španskem ozemlju, ki je pod njegovo oblastjo, obvezen fašistiiki pozdrav z dvigom roke. S fašističnim pozdravom morajmo odslej pozdravljati vojaki, pa tudi civilisti.
MALE VESTI
— No pasaran (Neće proći) zove se najnovija knjiga američkog književnika Uptona Sinclaira. Dogodjaj se odvija u spaniji, »No pasaran!« je lozinka boraca madridske vlade.
— Na talijanskom brodu »Albcroni« koji je usidren u luci Massaui (Eritreja) došlo je do strahovite eksplozije. Brod je prevozio municiju.
— Jugoslovanski poslanik u Rimu Jovan Dučić primljen je od grofa Ciana koji mu je saopćio rezultate sastanka sa austrijskim kancelarom u Veneciji.
— Mussolinija je general Goering odlikovao s time da ga je proglasio počasnim njemačkim pilotom.
— V marcu je padlo v Abesiniji 61 oficirjev in vojakov. V policijskih akcijah pa 4 oficirji, 2 podoficirja in 1 vojak. Uradna poročila pravijo, da so ti padli »v borbi z zadnjimi ostanki banditov«. Od 1. januarja 1935 je padlo 3632 Italijanov.
— Italija utrjuje v Sredozemnem morju med Italijansko obalo in Korsiko otoke Monte Cristo, Giglio in Gianutri.
— Mussolini je osebno odlikoval svojega sina Bruna z broncasto medaljo za junaštva v vshodni Afriki, »ki so v očeh Italije še živa«.
— V vzhodni Afriki bo do deževne dobe končanih 3440 km novih in deloma asfaltiranih cest. S tem bodo zasi-gurane vse glavne zveze in promet tudi v dežju.
— Italijanska kinoprodukcijska podjetja so sklenila posebno pogodbo z družbo Balt-film. Po tej pogodbi bodo italijanska podjetja dobavljala filme, ki se bodo predvajali v Baltskih državah. Poseben dogovor je tudi sklenjen za zamenjavo kulturnih filmov. Predvsem pride tu v poštev znano podjetje »Luče«.
— Po poročilu poljedelskega ministra, bo poljedelska bitka za avtarkijo končana v letu 1938. Tedaj bo imela Italija toliko silosov (posebne priprave za shrambo žita), da bo lahko spravila vanje 20 milijonov kv. žita.
— V Tržiču je dosegel nov hidroplan, ki je bil zgrajen v tržiških delavnicah, 4863 m višine z 10 tonami tovora, ter s tem nov svetovni rekord.
— »Una lira per abitante« — ena lira od prebivalca! Pod tem geslom se vrši po Italiji velika propaganda za borbo proti tuberkulozi. »Bitko« vodi znana Duchessa d’Aosta.
— Italijanski kralj je ta mesec z velikimi slavnostimi izročil letalskim eska-drllijam nove zastave.
— V Bologni je izšla zanimiva knjiga ki joj je spisal Giovanni Quarantotto pod naslovom »Un caranciano dTstria: Giuseppe Picciola« (Ed. Zanichelli, Bologna, 4 L). Pisec hoče dokazati, da so ti kraji italijanski in dokazuje to s tem, češ, da je Italija iz teh krajev celo klicala može, ki so učili v Italiji italijanski jezik. Kot primer navaja Picciolo.
— Narodni front (Fronte popolare) stvaraju njemački i talijanski fašisti. Tako je barem izjavio pretsjednik Saveza Industrijskih radnika u Italiji Cia-netti povodom dolaska u Italiju vođe njemačkog fronta rada dra Leya. On je u pozdravnom govoru rekao da je front pravi narodni front, a svi ostali Narodni frontovi (Francuska, Španija) da nisu »narodni«.
— Evropske države in aneksija Abe-sinije. Po poročilih angleških listov ni samo Anglija, marveč tudi ostale države članice Društva narodov, postavljena pred vprašanje glede aneksije Abesini-je, katero Je priznala naša država. Ni izključeno, da se bo obravnavalo abesinsko vprašanje že na izrednem zasedanju Društva narodov, ki bo 26 maja.
Italija je za sedam mjeseci uvezla 591 hiljadu tona pšenice. Prema podacima Me-djunarodnog poljoprivrednog instituta u Rimu, Italija je u februaru o. g. uvezla iz inostranstva 174.000 tona pšenice, prema 29.400 tona u mjesecu februaru 1936. Za sedam mjeseci, do kraja februara o. g., Italija Je ukupno uvezla 591 hiljadu tona pšenice, prema 190.200 tona za isto vrijeme u prošloj godini Ovo je prvi put u ovoj godini da Italija objavljuje službene podatke o svome uvozu pšenice. v
— Talijanska štampa očekuje da ce se na izvanrednom zasjedanju Društva naroda konačno likvidirati sa abesinskim pitanjem 1 naći neka procedura koja će udovoljiti Italiju da bi ona mogla poslati posmatrača na sjednice skupštine.
— Osnivanje akcionog društva za una-predjenje talljansko-jugoslovenske trgovine.
Rimska »Agenzia economica« donosi vijest da je u Rimu osnovano akcionarsko društvo »Italo-Jugo« za unapredjenje vanjske trgovine izmedju Jugoslavije i Italije. Osnovni kapital društva Iznosi 60 hiljada lira. Za pretsjednika društva izabran je markiz Gonzaga.
— Podnožje Aksumskog obeliska dopremljeno u Rim. U Napulj je jednim brodom iz istočne Afrike stiglo podnožje obeliska iz Aksuma, koji Talijani dopremaju u Rim kao znak pobjede nad Abesinijom i stvaranja imperija. Baza obeliska je ukrcana na posebni vagon i otpremljena u Rim, gdje će biti cijeli obelisk opet postavljen.
— Talijanski ministar vanjskih poslova grof Ciano odložio je svoj posjet Ankari tek na jesen ove godine.
VAŽNIJI ČLANCI U „ISTRT
od početka izlaženja do konca 1936 god.
(Nastavak iz uskršnjeg broja)
ŠKOLA I CRKVA
AGIS — Italijanski duhovniki v slovenskih župnijah 2-34, Barbarska vzgoja naše mladine 25-36, Za ojačanje italijanizacije naše mladine 27-36, »Italia Redenta« v Jul. K. v 1934 letu 34-36, Tečaji »I. R.« za analfabete 37-36.
BELANIĆ ANTE — Nad grobom popa Mate Oršića 48-36,
CAR EMIN VIKTOR — Riječki biskup Santin 12-34, August Rajčić 26-36.
ČERMELJ Dr. LAVO — Balilski škof 36-33, Ob novem učnem načrtu za srednje šole v Italiji 27-36, Novo delovno polje »Italie Redente« 19-36, Konec slovenskega konvikta v Gorici in hrvat-skega v Pazinu 42-36, Metode in sredstva »Italie Redente« 39-36.
KRMPOTIĆ JOSIP — Akcija za osnivanje hrvatske gimnazije v Puli 14-36.
MATETIČ-RONJGOV IVAN — Par uspomena na pok. prof. Matka Mandiča 19-36.
MIHOVILOVIč IVE — Uz knjigu Frana Barbalića 19-31, Zašto je dr. Sedej otstupio 20-31, Kakvog je nasljednika dobio nadbiskup Sedej 21-31, Crkva u Julijskoj K. i taljiansko jedinstvo 1-34, Fašizam i pravoslavna crkva na Dode-kanezu 5-35.
PERUŠKO TONE — Italia Redenta 22-34, Iza »Italie Redente« dolazi »Ente Faina« 23-34, Misnički jubilej Josipa Grašiča 3-36, Riječki biskup nije kršćanin 49-36.
RADETIć ERNEST — Biskup Juraj Dobrila 4-31.
SALVEMINI GAETANO — Crkva i narodne manjine u Italiji 28-33.
SPINČIĆ VJEKOSLAV — Vatikan radi ruku o ruku s Mussolinijem 8-33.
ŠEFIĆ VINKO — Kratak dodatak članku o češkim svećenicima u Istri 11-31.
STANJEK Dt. VLADO — Kako je
Cagni deportirao biskupa Mahniča 18-32.
ŽIBERNA JOŠKO — VaUkan in Jugoslovani v Julijski Krajini 15-35.
4c
*	— Krv nije voda — Poslanica dra Ante Bauera 3-31, Stanje Crkve u Istri 10-31, Fašistička škola iznakazuje dušu naše djece 24-31, Fašistička škola u Italiji 1-32, Užurbana asimilacija kroz školu 3-32, Fašistička škola u J. K. 45-32, škola u J. K. 4-33, škola u J. K. i asimilacija 5-33, Vatikan i manjine 8-33, Jugosl. učiteljstvo i J. K. 9-33, Katolička crkva i Slaveni u J. K. 10-33, Dokumenti — Papa Pilo XI o tal. nac. ideji 12-33, Talijanska škola u J. K. 33-33, Kako su bili potjerani naši svećenici iz Lošinja 35-33, Katolički kongres u Beču i naša manjina 38-33, Religija i materinski jezik 41-33, Imfamni napadaj »Piccola« na naše svećenstvo 49-33, čast. starim Riječanima (j. p.) 12-34, Fašizam protiv pravoslavne crkve u Italiji 48-34, Italijanske šole v Jugoslaviji in jugoslovanske šole v Italiji 32-36, Naše učiteljice v Kopru 41-36.
ANITIFAŠIZAM
ČOK STANKO — Talijanski antifa-šizam je vijesnik nacionalne slobode J. Krajine 9-36.
FERRERÒ GUGLIELMO — Može U komunizam u Italiji uspjeti 14-36,
LUSSU EMILIO: Majmuni fašističke legije 50-33.
MIHOVILOVIČ IVE — Antifašisti se ozbiljno spremaju.
MONTANARI DINO — Specijalni tribunal itd. 11, 12, 13, 23-33.
PERUŠKO TONE — Akcija talijanskih antifašista 50-35, Naša omladina i svjetski omladinski kongres u Ženevi 25-36.
ROJNIĆ MATKO — K antifašizmu 5-33, Osnovno Je antifašizam 11-33.
SALVEMINI GAETANO — Može II Italija zauzeti Abesiniju i da li bi imala koristi od nje 8-36.
ŠEPIĆ DRAGOVAN — Gaetano Salvemini govori 17-32, Treves govori 30-32, Roselli govori 37-32, Filippo Turati 39-32, Antifašizam i Julijska Krajina 44-32, Antifašistička emigracija i Julijska Krajina 45-32.
ŠTEI'ANIć NIKOLA — Ideološki profil Filipa Turatila 17-32.
♦
*	— Umro je Filippo Turati 14-32, O italijanski politički emigraciji 16-32, Umro Je Claudio Treves 24-33, Fašizam 1 mučeništvo manjina 17-34, Talijanski antifašizam i Julijska Krajina 21-34.
POLITIKA UOPĆE
ALCESTE DE AMBRIS — Mussolini, D’Annunzio i Rijeka 3-32, Mussolini i Gioliti protiv D/Annunzla 12-34.
AGIS — Dalmacijo hočejo 3-34, Mussolini govori 25-34, Fašizem 33-34, Urba-nac — Urbani 22-35.
BALABANOV ANGELICA — Suština i postanak fašizma 20-33.
BARTULOVIĆ NIKO — Današnje stanje akcije za »talijansku Dalmaciju« u Italiji 49-33.
CAR EMIN VIKTOR — Besmrtna knjiga 10-30.
ČERMELJ Dr. LAVO — Rasprava o Rapalski pogodbi v Rimski zbornici 20-31, Izgubljena vojna 15-33, Vprašanje Primorcev 48-34, O organizaciji na-rodno-obrambnega dela 49-34, 12 novembar 46-36.
ČOK Dr. IVAN MARIJA — Julijska Krajina u sklopu jadranskoga problema 39-33, Ob koncu leta 50-33.
FERRERÒ GUGLIELMO — Da U Će fašizam doskora pasti 27-34, Italija u strahu 36-36.
FURLAN Dr. BORIS — O fašizmu in demokraciji 1-34.
GERVAIS DRAGO — Politika sile
37-	32.
GRABOR IVO — Paneuropa 15-35.
LEGIŠA LINO — Imperij alizem in demografska statistika 49-34.
MAKAROVIČ ADO — Politika v spreminjanju slovenskih imen 49-33.
MIHOVILOVIČ IVE — Narodni pritisak osvećuje se 7-32, Umberto Cagni 17-32, Italija u svjetskom ratu 22-32, Neorevionizam i Julijska Krajina 45-33, La porta orientale 2-34, Mussolinijev govor u Milanu 40-34, Mussolini i priznanje nacionaliteta 43-34, Imperijalizam bitnost fašizma 10-35, Koliko Italija troši za Talijane u inostranstvu 22-36, Abetini ja i Julijska Krajina 25-36, Jugoslavija i fašistički inmperij alizam 27-36, De Bono iznosi kako je 1932 spremao s Mussolinijem rat protiv Abesinije 49-36.
PAPINI-SFORZA — Talijanska svjedočanstva o D’Annunziu 12-34.
PERUŠKO TONE — Važan precedens 44-34, Rapalski ugovor 45-34, Američka akcija 11-36, Abesinska i španjolska pouka 34-36, Malta 37-36, Rino Alessl laže 44-36, Avangarda 47-36.
RADETTc ERNEST — Mali dokumenti 6-29, Dvanaestogodišnjica Danundjade 17-31,
RAGUSIN-RIGHI LIVIO — Politica di confine 1-29.
ROJNIĆ ANTE — Dug prema najbližoj prošlosti 40-32, Najteže je bilo urediti granicu s Italijom 47-35.
ROJNIĆ MATKO — Četvorni pakt i mi 24-33, Sukob fašizma u Južnom Tirolu 27-33, Rapallo i Sforza 45-33.
ROUX GEORG — Kako se sprema omladina 11-32.
SFORZA CARLO — Italija i Jugoslavija 37-33, Kako je luka Đaroš pripala Jugoslaviji 12-34, Italija i Jugoslavija 32*34.
ŠKALJER Dr. LOVRO — Ironija sudbine 12-34.
SPINČIĆ PROF. VJEKOSLAV — Žrtva krvi 5-29.
ŠEPIĆ DRAGOVAN _ Fašistički književnik otkriva fašizam 33-33, Krvavi trag Rima u Africi 36-36, Fašizam i njemački udar u Ženevi 43-33, Nepravedan ugovor 45-33, Fašizam i Malta 46-33.
VRČON Dr. BRANKO — »Confine orientale« tudi naš problem 49-34, V znamenju imperijallstične funkcije 6-35, Italija, Nemčija in mi 11-35, Korporacije v imperijalistični funkciji fašizma 15-35, Kakor 1914 leta 14-36.
ZUCCON BLAŽ — Sukob dviju rasa 51-32.
ŽIBERNA JOŠKO — To Je fašizem 32-34, Ignazio Silane »Fascismus« 3-35.
♦
* — Tragedija Vladimira Gor tana i drugova 4-29, Još o procesu Vlad. Očrtana 5-29, Pale su dalnje četiri glave: Bidovec, Miloš, Marušič i Valenčič 9-30, Konfiniranci 10-30, Još o tršćanskom procesu 10-30, Eccelenza Mandruzzato govori 4-32, Kako se sprema omladina u Italiji 10-32, Fašistička matematika (B. š.) 13-32, Kako je fašizam zauzeo Italiju 15-32, Malta i Julijska Krajina 30-32, Fašistička načela i asimilacija
38-	32, Mussolini, Vatikan i manjine
42-33, časopisje na Malti 50-33, Resnica prodira (G.) 3-34, Jadransko vprašanje (šk) 18-34, Naša zapadna narodnosna meja (vi) 15-35.	Petar P-ić.
(Konac.)
— Giornalismo italiano in terra irredenta« zove se knjiga fašiste Federica Perini-a i u njoj prikazuje novinstvo Dalmacije a i naših krajeva pod Italijom.
— Na jednu interpelaciju u britanskom Donjem domu, da Ii je talij ansko-jugotiovenski sporazum protivan sredozemnoj politici Engleske, odgovorio je Eden da britanska vlada pozdravlja sve sporazume koji doprinose dobrim odnosima izmedju pojedinih država
— Itatlia le uvezla do sada Iz Jugoslavije 800 vagona pšenice i oko 1000 vagona kukuruza u vrijednosti od 29 milijuna lira.
— Ministarstvo korporacija odlučilo le. da poveća brol radnih tiednih satova u I talili. Do ove odluke ie došlo usllied potrebe ooiačanja industriiske djelatnosti.
— Talljansko-rumunjski politički sporazum imao bi da se zaključi po uzoru talijansko-jugoslavenskog. Tako Javlja »Lavoro fascista«.
NAŠA EMIGRACIJA
Nastavljamo sa objavljivanjem tlanaka ideološke naravi od naših titatelja-emigranata. Lojalno donosimo sva mišljenja ako nisu lične prirode, što smo več više puta podvukli na ovom tnjestu.
Od jednog emigrantskog društva smo primili odgovor na naš člančič »Jedno emigrantsko društvo*, jer se to društvo našlo našim napomenama pogodjenim. Zahtijeva odlučno da njihov odgovor donesemo. V tom odgovoru napominje da je poznata rezolucija izglasana bez ijednog glasa protesta. U osam talaka iznosi historijat spora u tom društvu izmedju nekih članova i s time u vezi osnivanje drugog emigrantskog društva u tom mjestu. Buduti da se tu iznose interne stvari jednog emigrantskog društva, da se spominju imena i da se citiraju neke stavke Us pisma saveznog vodstva, nismo u mogućnosti da taj članak objavimo bez pristanka treiih lita i Saveza koji se spominju u tom odgovoru. Jer time bi prešli u lična i konkretna raspravljanja, što ne bi bilo ni u interesu emigracije ni u skladu sa tradicijom našega lista, koji nije nikada donosio lične polemike. A osim toga mislimo da bi za taj članak imali interesa samo emigranti jednog mjesta, a list je glasilo etjele emigracije.
Današnji članak »Kuda srljamo* dolazi nam baš iz redova članstva toga društva, pa ga donosimo vrlo rado baš zato što stvari trstira principijelno i ne lično. Na nekim mjestima smo ispustili par rečenica samo zato da nebi članak dobio tu ličnu polemičku notu. — UREDNIŠTVO
KUDA SRLJAMO ?
U posljednje vrijeme štampaju se članci u »Istri* u vidu »ideološke borbe*.
Svako ko prati te članke uvidit će da u našem pokretu nešta nedostaje i da nisu sve stvari na svome mjestu. Očigledno, u pokreta pojavile su se neke struje sa no-V(rn ideologijom. Nisam protivan reformama u našem pokretu, naravno hoću da Ica-iem onim dobronamjernim i korisnim po naši redove, članci ideološke sadriine objavljeni u »Istri* nisu na svome mjestu jer su oni, po mome mišljenju, upereni protiv izvjesnih lica i organizacija našega pokreta. Svako cijepanje i slabljenje organizacija treba spriječavati a lične ambicije pojedinaca osujetiti.
Protivan sam uplitanju u lične osječaje pojedinaca, njihovom kategorisanju i karak-terisanju sa »neemigrant*. ' Svi smo ' mi raznih ćudi i pogleda, ali »vi jedno misiimo i jedno osjećamo, osjećamo za- našom rodnom grudom i zavičajem.
Stoga je moje skromno mišljenje, da treba izbjegavati napadaje, a tako isto i osudjivanje, već ispovijedati slogu, bratstvo i jedinstvo u našim redovima, a svakoga onoga, koji Se tome ne bude prilagodio, pravovremeno ukloniti, bez obzira na to, da U je on najsposobniji medju nasposobni-jima.
Naši zajednički ciljevi utvrdjeni su i prihvaćeni po svima nama još onoga dana kada smo napustili rodnu grudu, spašavajući goli život. Iluzorno je pokretati to pitanje kao Što je iluzorna i svaka polemika o dobrim i lošim članovima. Svi smo mi dobri članovi našega pokreta a naši su mm ciljevi svetinja.
Svako sumnjičenje treba iskorijeniti. Do toga neće i ne smije doći, pa makar došli no upravu i oni »neemigranti*, tj. oni koji su uslijed vremenskog uticaja izgubili to ime. Ali sam uvjeren, da je to nemoguće, jer i da su izgubili to ime, nisu izgubili ono što je najhitnije, a to je osjećaj za rodnom grudom i zavičajem.
Stoga sam načelno protivan da se ti ljudi, u koliko ih ima, zapostavljaju i brišu iz naše sredine, pa makar da su izgubili i ono »emigrant*, jer sam uvjeren da će oni, kada za to dodje vrijeme, dati sve ono od sebe šta im je moguće i zašto su sposobni.
Još nam je u sjećanju da se, prije nekoliko decenija, kada smo iivjeli pod Austrijom, nije pitalo ko si i šta si, već se je od svakoga tražilo dà dade od sebe sve ono zašto je sposoban i što može. Zato je onda medju nama vladala savršena harmonija i sloga da je sve što je nevaljala u moru našeg pokreta ginulo. Taj duh treba probuditi medju nama u emigraciji, jer bez toga ne pomažu ni roženice ni mih.
Zato, braćo, ne srljajmo tamo gdje nam mjesto nije, nego budimo objektivni pri davanju svoga suda i izbjegavajmo sukobe, zlobu i zavist prema svakom našem zemljaku, bez obzira na njegov poziv i položaj.
A. M
Nemci v Jugoslaviji
Nedavno je imela osrednja organizacija Nemcev v Jugoslaviji. Schwabisch-deut-scher Kulturbund, svoj občni zbor, na katerem so bile podane med drugim zanimive številke Iz delovanja omenjene manjšinske organizacije. V letu 1936 le imel Kulturbund 210 podružnic (leta 1932 komaj 82 1). V zadnjih petih letih se je učlanilo novih
62.000	članov. Nadalje ima Kulturbnnd 44 mladinskih in 142 športnih odsekov (leta 1932. samo 18 omladinskih in 7 športnih odsekov). Kniižnic upravlja skupno 140. od teh eno v Sloveniji.
A Nemci v prijateljski Italili.„.?
DROBNE VESTI IZ NAŠE DEŽELE
— Društvu »Italia Redenta« za Istru darovao je talijanski prijestoljonasljed-nik skupocjeni dar za lutriju koju to društvo priredjuje.
— Komandantu mjesta u Zadru, pukovniku Bsposita predao je jugoslavenski konzulat orden Svetog Save III. stepena, kojim ga je odlikovao Nj. K. V. Knez Pavle.
— Grom je udario u Baila Tomu
Ivanovog, starog 45 godina, iz Arbanase kod Zadra. Baila se nalazio u polju kada ga je odjednom zahvatio plamen. Pao je onesvješten. Kasnije ga je našla jedna mljekarica. Bio je prenesen u bolnicu i postoji nada da će preboljeti.
— V bližini Oslavja se je štirim kmečkim ljudem pri delu na polju pripetila huda nesreča. Kmet Josip Pintar je-z motiko zadel na granato, ki je ležala tik pod rušo, ki jo je odkopaval. Stara, zarjavela granata je eksplodirala in ranila moža ter Stanislava Pintarja, Ladislava Mikluža, in Srečka Mikluža, ki so bili vsi tam v bližini. Vsi so bili težko ranjeni in so jih morali prepeljati v goriško bolnico.
— V svrho okrepitve istrskega kmečkega gospodarstva, je določila »Generalna direkcija hranilnic in posojilnic« v Rimu 35 milijonov za posojila istrskim občinam. Posojilo se bo plačevalo v obrokih 35 let z obrestmi po 5 in pol od sto. To vsoto so določili po tem, ko so po posebni anketi, ki jo je izvršil njihov delegat, spoznali izredno težak položaj istrske vasi.
—- Francu Bizjaku v Postojni je požar uničil okoli 100 kv. sena in drugega ter mu povzročil za 20.000 lir škode.
—- Radi prekoračenja meje so v Pr-vačini zaprli 26 1. Alfreda Gorjapa in 23 1. Cirila Beltrama. Oba sta zbežala čez mejo in sta se s tem izognila vojaški obvezi ob času abesinske vojne ter prideta zato pred vojaško sodišče.
— Josip Stanič iz Brestovice pri Opatjemselu, star 81 let je bil obsojen na 3000 lir, ker so našli pri njem v hiši municijo.
— »Generalna zavarovalnica« (Assicurazioni generali) v Trstu je darovala
300.000	lir za gradnjo fašističnega doma in 50.000 lir za otroško kolonijo v Gradežu, v počastitev rojstva prestolonaslednikovega sina.
— V marcu se je rodilo v Trstu 342 (269 v februarju), v provinci 191 (169), skupaj 533 (438). Umrlo pa jih je v Trstu 392 (330), v provinci 111 (93), skupaj 403 (423).
— Iz Istre sta pisali dve balili generalu Francu, ga pozdravili in mu čestitali k uspehom. Prosili sta ga tudi za sliko ki jim jo je poslal.
— Josipu Srebrniču iz Solkana je zažgal ponoči neki pijanec, ki je prišel spat senik in mu s tem prizadejal precejšnjo škodo.
— V Dutovljah so 21. aprila s ceremonijami blagoslovili nov fašistični dom.
— Radi utaje denarja in poneverbe okrog 337.000 lir, je bil obsojen Nino Corsantini rodom iz Sicilije na 7 let in 4 mesece zapora, 18.000 lir globe in izgubo vseh pravic. Omenjeni je bil blagajnik fašistične bojne organizacije v Soči pri Gorici. Poleg te vsote pa je zapravil še v letih 1933-37 207.000 lir, ki jih je zadel v loteriji.
r- Ivan Trdoslavić iz Plomina dobio jf od Musso'inija nagradu od 600 lira radi plodnosti u braku.
— Italijani bodo zgradili v Jugoslaviji tovarno avtomobilov. V Beogradu pa nameravajo Italijani ustanoviti svojo banko.
— Radnici Marko Kos i Karlo Ste-fanič iz Višnjanštine ranjeni su u Puli od eksplozije plina.
— U Istru jc dopremljeno nekoliko magaraca plemenite pasmine iz Ferrare, kako bi se popravila rasa istarskih ma-garača
— Zanatlije iz Sušaka priredju ju dvodnevno putovanje autobusima u Mletke.
— Velika talijanska brodogradilišta biti će prema novom zakonu stavljena nod nadzor države. Ova poduzeća moralu bar nolovinu svojih dionica prodati državi. Qve mierc sprovesti će se u najkraće vri-'eme. Ovo se naročito tiče oba brodogradilišta u Genovi »Ansaldo« i »Odero« kao 1 brodogradilišta »Cantieri Riuniti« u Trstu.
— Italijansko prisilno notranje posojilo na nepremičnine v višini 5 posto bednosti imetja bo prineslo, kot raču-hajo, osem do deset miljard lir.
KONCERT DRUŠTVA »TABOR« V LJUBLJANI
c vršil 10 aprila v dvorani Trgov-doma v Ljubljani in katerega je nov društveni pevovodja roja* Simoniti je bil sicer slabo obiskan, dosta tek je treba predvsem pnpi' atrpanosti koncertov v tej sezoni, rt je obsegal 14 točk, H j l mešani zbor »Tabora«, tri so oa-na konservatorista Dolničar j e zapel lepo in ubrano vse pesmi, aterimi so bile tri Vodopivčeve in rčeljeve, posebno lepo	&
podal Terčeljevo »Nase g°me eia vse poslušalce. Z »Našimi ? k je bil zaključen koncertni večer.
rrtcl
•v*
NASA KULTURNA KRONIKA
Šestdesetletnica pisatelja dra
LOJZETA KRAIGHERA
Ljubljana, 22 aprila 1937. (Agis). Danes praznuje svoj šestdeseti rojstni dan naš rojak, slovenski pisatelj dr. Lojze Kraigher. Jubilant izhaja iz znane Kraigherjeve družine iz Postojne, kjer se je rodil. Gimnazijo je študiral v Novem mestu in v Ljubljani, medicino na Dunaju, kjer je leta 1903 položil doktorat vsega zdravilstva. Ko je opravil kot sekundarij ljubljanske splošne bolnice zdravniško prakso je služboval kot zdravnik v Bovcu, pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah in v Ljubljani, po prevratu pa je bil dve leti upravnik državne bolnice ljubljanske. Leta 1922 je nadaljeval študije v Monakovem kjer se , e specializiral za zobozdravnika, a leta 1923 se je preselil v Gorico in odprl tam zobozdravniško ambulanco. Od leta 1929 dalje je stalno v Ljubljani.
Prvotno je pisal krajše sestavke, ki ,ih je objavljal kot feljtone v »Slovenskem Narodu«, pisal je tudi za »Slovenko« ter v »Ljubljanski Zvon« pod psevdonimom Emil Palunko in Alojzij Poljak. Pozneje se je oglašal v »Slovanu« in goriškem »Našem glasu«, bil je po prevratu tudi sotrudnik Medicinskega vestnika ljubljanske medicinske fakultete, v zadnjih letih pa tudi »Književnosti« in »Sodobnosti«. S pokojnim Ivanom Cankarjem ga je vezalo intimno prijateljstvo, dasi sta v pisateljevanju hodila različna pota. Ob Cankarjevi smrti je jubilant napisal nekrolog za »Ljubljanski Zvon«, nekaj njegovih pisem je objavil v »Cankarjevem Zborniku« ter posvetil Cankarjevemu spominu svoj prispevek v »Ljubljanskem Zvonu« »Ob sedmini«.
Prvo njegovo večje delo je izšlo leta 1911, in sicer drama »školjka«, ki je imela takrat velik uspeh na ljubljanskem in zagrebškem gledališkem odru, drugo njegovo dramatsko delo je »Umetnikova trilogija« — tri drame, posvečene spominu Ivana Cankarja, ki je izšla v Ljubljani leta 1919; tretja drama je trodejanka »Na fronti sestre žive«, ki je izšla leta 1929.
V prozi ima več del, najvažnejše med njimi je roman v dveh delih »Kontrolor škrobar«, ki je izšel ob začetku svetovne vojne; v njem je pisatelj zajel in opisal slovensko inteligenco in ožigosal tedanje razmere ob slovenski narodnostni meji na štajerskem.
Kljub temu, da je izšel v najbolj razburkanih časih, ki so bili za slovensko literaturo in za literaturo sploh na j ne-povoljnejši, je vzbudil ta Kraigherjev roman veliko pozornost. Tedanja slovenska kritika ga je povoljno ocenila in če bi bil Kraigher to svoje delo v nekaterih podrobnostih temeljiteje obdelal in izpopolnil bi bil »Kontrolor škrobar« brez dvoma med najboljšimi slovenskimi romani. Da je pa vzbudil pozornost tudi izven naših meja dokazuje češki prevod, ki je izšel leta 1928 v Olomoucu. v romanu »Mlada ljubezen«, ki ga je obavljal v odlomkih v »Ljubljanskem Zvonu« pa je ožigosal nemškutarsko na-strojenje tedanje Ljubljane. Dalje je napisal mnogo novel, med njimi naj omenimo novelo »Irma«, ki jo je napisal za »Ljubljanski Zvon« leta 1901 in »Peter Dr oz e g«, ki jo je objavil leta 1916 v »Slovanu«. Zadnja leta je manj objavljal, le nekajkrat se je oglasil v novo se porajajočih revijah. Leta
1934	je prinesla »Književnost« odlomek iz daljšega romana »Na rivieri«, leta
1935	pa »Sodobnost« poglavje iz povesti »Krista Alba« in »Krvave rože«, kar dokazuje, da ima jubilant poleg pripravljene zbirke novel — ki so bile deloma že objavljene, deloma še ne — tudi več daljših del v rokopisu, ki niso bila še obelodanjena.
Kraigher je bil sicer pripadnik moderne, toda hodil je čisto svoja, naturalistično poudarjena pota; tako je dobil naturalizem v njem, poleg Govekarja in Šorlija, našega najizrazitijega zastopnika. Od ostalih pa se je razlikoval v tem, da je gledal na življenje in ga opazoval popolnoma stvarno in je z edinstveno elastičnostjo in s posebno zmožnostjo upodabljanja, a tudi z brezobzirno iskrenostjo slikal ljudi iz vsakdanjega življenja. V tem pogledu je žel tudi priznanje pok. Ivana Cankarja. — Omenimo naj še, da je dr. Lojze Kraigher eden izmed četvorke zastopnikov zdravniškega stanu v slovenskem slovstvu (od teh sta dva naša, poleg jubilanta tudi dr. Magajna).
Jubilantu želimo, da bi še nadalje uspešno prispeval k slovenskemu slovstvu predvsem pa možnosti, da bi svoja še neobjavljena dela v najkrajšem času predstavil slovenski javnosti! — K ostalemu slovenskemu narodu se pridružujemo tudi mi s čestitkami!
NAJNOVEJŠA SLOVENSKA DRAMA »MED ŠTIRMI STENAMI«, DELO NAŠEGA ROJAKAi IVA BRNČIĆA
Ljubljana, aprila 1937. (Agis). Ivo Brnčič je sicer še mlad, saj šteje komaj 25 let, a vendar je njegovo ime med čitajočo ljubljansko publiko že dobro znano. Prvotno je pisal za ljubljanski mesečnik »Književnost« pesmi socialnega značaja; v tem listu je objavljal tudi krajše prispevke v prozi. V »Ljubljanskem Zvonu« pa je objavljal sod psevdonimom »bič« razne kritike in snjižna poročila, posebno se je uveljavil s številnimi eseji, ki jih je objavil v istem mesečniku. Pred kratkim se je predstavil s svojim dramatskim prvencem »Med štirimi stenami«, dramo, ki so jo izvajali v ljubljanskem gledališču in ki je med ljubljansko kritiko zadela na pozitivno oceno. Pa tudi zagrebške »Novosti« so ob premieri tega dela zabeležile Brnčičev uspeh in izrazile željo, da bi jo predvajalo tudi zagrebško gledališče.
Ivo Brnčič je po očetu Istran, mati pa je bila iz znane Krajgherove rodbine v Postojni. Gimnazijo je študiral v Ljubljani, slavistiko v Ljubljani in Zagrebu in je diplomiral že pred dveml leti.
Našemu mlademu rojaku in nadarjenemu pisatelju želimo kar največ uspeha pri nadaljnem udjestvovanju na literarnem polju.
sedma Številka »našega roda«
Sedma številka »Našega roda« je izšla s sledečo vsebino:
Danica Gruden: Mati. Gould-Debenak: Starka. O. Hudales: Ubežnik. Anton Ingolič: Korenov Lojz. Davorin Ravljen: Arabska, tatarska, tumulska. Cicibanov: Rod. J. Ribičič: Mamina dušica. Klifford: Vojna in mir. Ruža L. Petelinova: Materi. Cv. Golar: Divji žerjavi. M. Kunčič: Ena, dve... M. Kunčič: Pomladi na čast. — Sudec in debelinko. Dogodovščinc Pepčka rokodcl-čka. Majcena ženkica.
Doma in po svetu: Cerkvica sv. Duha pri Zidanem mostu (Šušter VI.); Na pomladanskem sejmu (Jože Župačič); Razgovor o netopirju (A. Škulj); Drobne zanimivosti: Za male gospodaric; Za male gospodinje; Spominski dnevi; Mladina piše; Uganke.
V bogato ilustrirani številki so zastopani tile ilustratorji: Saša Santel. Ljubo Ravnikar, Fr. Uršič, Milko Bambič. Maksim Gaspari, Tratnikova, Fran Mihelič in drugi.
SLAVKO ZLATIĆ POSTAO GRADSKIM KAPELNIKOM U SUŠAKU
Bivši zborovodja pjevačkog zbora »Istre« u Zagrebu g. Slavko Zlatic postao je gradskim kapelnikom u Sušaku. Povodom njegovog imenovanja piše su-šački dnevnik »Primorske novine« opširniji članak (skoro cijeli stupac) o Slavku Zlatiću. Izmed ju ostaloga kaže se u tom članku i ovo:
»U svom kompozitorskom radu g. Zlatić se bavi naročito obradbom pri-morsko-istarskih motiva, te su nekoje njegove kompozicije davala i razna naša pjevačka društva. Od drugih njegovih kompozicija poznati su njegov »Ba-lun«, istarski narodni ples, koji je izvela Matica hrvatskih kazališnih dobrovoljaca iz Zagreba na prošlogodišnjoj Olimpijadi u Berlinu, gdje su taj rad i izvedba odlično ocijenjeni i nagradje-ni. Tako isto davao se na prošlogodišnjoj Olimpijadi u Berlinu i njegov »Istarski ples« koji je izvodila gdjica Nevenka Perko i odnijela prvu nagradu u plesnoj grupi u kojoj su učestvovali predstavnici 53 naroda iz svih krajeva svijeta. Nekoje njegove kompozicije izvodilo je i zagrebačko »Kolo« na festivalu Kluba hrvatskih kompozitora. U Sušaku je g. Zlatić takodjer donekle poznat, jer je u novembru 1935 dirigirao koncertom pjevačkog zbora emigrantskog društva »Istra« iz Zagreba, te su na tom koncertu naročito zapažene njegove kompozicije s primorsko-istarskim motivima. Kao gradski kapelnik u Sušaku g. Zlatić preuzima dužnost, da se stara za podizanje opće muzičke kulture u Sušaku i da vodi nekoje muzičke korporacije, da preuzme vodje-nje Gradske glazbe, orguljanje u župnoj crkvi i predavanje na Muzičkoj školi«.
GOSTOVANJE ANITE MEZETOVE V LJUBLJANI
V začetku meseca aprila je naša rojakinja, članica beograjske opere Anita Mezetova gostovala v ljubljanski operi, in sicer kot Mimi v »Boheme«. Kritika ie ta njen nastop zelo povoljno ocenila, ljubljanska gledališka publika pa ji je izkazala priznanje z nepretrganimi aplavzi. Ravno tako je žela uspeh na posebnem koncertnem nastopu, ki ga je priredila skupno s prof. Sivicem v ljubljanski filharmoniji. — ji Agis).
UMRO JE BIVŠI TAJNIK KLUBA ĆIRIL0-MET0DSKIH ZIDARA GLUMAC DRAGUTIN FREUDENREICH
DRAGUTIN FREUDENREICH
U Zagrebu je umro glumac Dragutin Freudenreich, bivši tajnik Ćlrilo-Metod-skih zidara. Kada se zna koliko su dobra napravili Istri prije rata ćirilo-Mc-todski zidari podupiranjem Istrana i propagandom za Istru, neće biti čudno da u ovom našem listu koji piše samo
0	nama u emigraciji i našem narodu dolje, odamo dužnu poštu pokojnom Freudenreichu.
Kada je 1894 osnovan u Zagrebu Klub ćirilo-Metodskih zidara sa svrhom da pomaže i podupire Družbu Sv. ćirila i Metoda za Istru, pok. Freudenreich je bio klubski tajnik. On je sa sveučilištarcima bio organizirao sakupljanje za Istru po zagrebačkim gostionicama i u svim plodonosnim akcijama za Družbu je bio prvi.
U »Malom Istraninu« iz 1933 čitamo u članku o četrdesetogodišnjici Družbe Sv. ćirila i Metoda i ove retke o pok. Freudenreichu iz pera Ernesta Radc-tića:
»Prije nekoliko dana sam zapao u donjoj Ilici u jednu od onih starih gostiona u Zagrebu, u kojoj su nekada dobri gradjani s mnogo ljubavi punili škrabice »za hrvatske škole u Istri«. U uglu sjedio je mio starčić. Jedan od njih — rekoše mi — koji je s puno zanosa te škrabice postavljao. Glumac Dragutin Freudenreich. Sjedoh k njemu
1	zamolih ga da mi priča o onim lijepim danima. Duša od čovjeka, umalo što ne zaplaka »Jadna naša Istra, što li smo sve za nju dali, što sve žrtvovali, samo da je spasimo sebi i rodu svome, a eto kud ode muka naša...«
Slava prijatelju Istre, Dragutinu Freudenreichu!
PRIMORCI NA RAZSTAVI V JAKOPIČEVEM PAVILJONU Na veliki splomadanski razstavi slovenske upodabljajoče umetnosti v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani bodo zastopani tudi tile naši rojaki-umetniki: Elda Piščančeva, Albert Sirk, Saša šan-tel, Henrika Santlova, France Gorše, Boris in Zdenko Kalin, Nikolaj Pirnat, Božidar Jakac in Avgusta Santlova. —. (Agis).
MIRKO POLIČ DIRIGIRA V SOFIJI
Koncert jugoslovanske glasbe v Sofiji, ki ga je priredila sofijska filharmonija in kateremu so prisostvovali zastopniki kralja, vsi člani bolgarske vlade ter mnogoštevilno drugo ugledno občinstvo je dirigiral naš rojak, direktor ljubljanske opere Mirko Polič. Program je obsegal med drugimi tudi dela našega rojaka in komponista Bravničarja. — (Agis).
KONCERT KOMPOZlČij DR. DANILA SVARE
je bil izvajan 12 t. m. v veliki filharmonični dvorani v Ljubljani. Program Je vseboval nekaj solo pevskih točk, med njimi tudi pesem K. široka: »Kako je bilo Tebi, Marija takrat ...«, klavirsko sonato in nekaj točk je izvajal godalni kvintet. — (Agis).
NAJNOVIJI BROJ »MALOG ISTRANINA«
Aprilski broj »Malog Istranina« izašao je sa slijedećim sadržajem:
Ernest Radetić:	Doživljaj u zvoniku,
Branko Fučić: Za kruh. Šime Fučić: Vrabac. Narodna: Čovjek i zmija, Klok i Flok, Dječje novine, Zdravlje, Naši mladi sa-radnici, Razno, Malo razonode, Zabavni kutić itd.
VLADIMIR BARTOL V SRPSKOM KNJIŽEVNOM GLASNIKU
»Srpski književni glasnik« je v prvi številki letošnjega letnika prinesel na uvodnem mestu v prevodu novelo Vladimirja Bartola »Deklica s košaro« Iz zbirke »Al Araf«, ki je izšla Pri »Modri ptici« v Ljubljani. (Agis).
»NOVI LJUDI« ANTE DUKIĆA U SLOVAČKOM PRIJEVODU.
»Nitrianskv Kraj« donio je u svom brolo od 18. IV. pjesmu Ante Dukića »Novi ljudi« iz niegove zbirke »Od osvitka do sutona« u crijevodu prof. Dra. Vojtjcha Micrke.
SREČANJE
Prejeli smo tole pesem od kmečkega fanta iz Julijske Krajine ki še tam živi.
Po cesti kraški fant koraka,
Opravila v Komnu ima.
(V Štanjelu Je stopil z vlaka,
Urno se na pot poda.)
Urno se na pot poda, —
Se med poljem cesta vije. —
Narava ga prevzema vsa In srce mu močno bije.
In srce mu močno bije.
Svojo zemljo ko on zre: Pomladansko sonce sije,
Ptičke v polju žvrgole.
Ptičke v polju žvrgole.
Razlega se spev v daljavo.
V	mehko travo vsede se,
Občuduje fant naravo.
Občuduje fant naravo.
»Krasna tl si zemlja naša,
Zate dali štirje glavo!«...
V	njem se srd in gnev oglaša.
V	njem se srd in gnev oglaša,
Urno pot pod noge vzame.
Govori zdaj: »Raja naša.
Kdaj se tebi Jarem sname!«
»Kdaj se tebi Jarem sname,
Oj tl ljubi narod moj;
Kdaj bo konec tvoje drame,
Kdaj odločno krikneš: »Stoj!«?«
»Kdaj odločno krikneš: »Stoj!«,
Kdaj zahteval boš pravico?« ...
Tu zjasni obraz on svoj:
Srečal namreč je ženico.
Srečal namreč Je ženico,
Jo domače nagovoril:
»Rad bi šel v Gabrovico:
AH pot sem pravo hodil?«
AH pot sem pravo hodil,
AH pa sem kaj zgrešil?«...
»»Jezeš, Jezeš, ki boš sodil!««
Z njenih prs se vzdih izvil.
Z njenih prs se vzdih izvil.
Češ: »Gospod po našo slovi!«
Reče še: »Fant si zgrešil!«
Urno se nato poslovi.
Urno se nato poslovi.
Fant je ženo razumel:
UMRO JE PROFESOR MATE ŠEPIć U KASTVU
ZAHVALA MARIJE OVIDONI
Marija Ovidoni dirnuta izrazima saučešća prigodom smrti njezinog sina Eduarda Ovidonija izriče ovime najtopliju zahvalu pokojnikovim pretpostavljenima i drugovima u radionici drž. željeznica za položeni vijenac na odar i za otpraćaj, potpretsjedniku društva »Istre« gosp. Josipu Brečeviću za dirljivi govor na grobu, tajniku Jugoslavenske matice g. Bafu, odbornicima i članovima društva »Istre« na brojnom učešću na sprovodu. Naročita hvala liječniku gosp. dru. Meixneru, koji je sa ljubavlju pokojnika liječio i nastojao da mu ublaži bolove. — Svima od srca hvala!	_____
KOLO SRPSKIH SESTARA U VINKOVCIMA ZA ISTRANE
Beogradske »Vreme« donosi: Umjesto vijenca na odar pok. dr. Slavka Grujiča poslanika u Londonu, Kolo sestara iz Vinkovaca poslalo je preko Glavnog odbora Kola srpskih sestara u Beogradu 500 dinara u korist menu, sjećaju xa se, i sjccau ec sc k», naše braće u Istri. I Glavni odbor Kola dok budu na životu, jer takvi se nastav- j predao je novac Udruženju »Istra-Trst-<—«i. i- ul-——„.„e Mot» Gorica«, koje je ovom sumom upisalo
pok. dr. Slavka Grujiča za dobrotvora svoga udruženja. Na ovaj način sačuvat će najbolju uspomenu na pok. Grujiča, a Kolu sestara u Vinkovcima ovim putem izjavljuje zahvalnost u ime braće iz Istre.
Dne 21 travnja o. g.. nakon kratke bolesti preminuo ie, a dne 23. sahranjen je u Kastvu umirovljeni profesor učiteljske škole Mate Šepić. vrlo dobro poznat me-diu istarskim prosvjetnim narodnim borcima i radnicima.
Nakon svršenih nauka učiteljevao ie naiprije neko vrijeme u Veprincu, a već godine 1886. došao ie u Kastav kao učitelj i ravnatelj »Delavske škole«, koju je osnovao blagopokojni dr. Matko Laginja, koji ie znao što treba narodu, kakve mu škole trebaju, a prema tome je i radio, pa ga je narod i prozvao »ocem Istre«. Blagopokojni prof. Matko Šepić je na toj školi podigao sebi trajan spomenik, jer je on znao. kao malo tko. da prilagodi školu životu, a život školi. Njemu ima većina zanatlija, osobito gradievnih struka, nesamo Kastav-štine nego čitave Liburnije, da zahvale svoj sadašnji položaj.
Poslije ie došao na učiteljsku školu, i kod svoiih ie diaka ostavio najbolju uspomenu. Sjećaju ga se, i sjećati će se ga,
dok budu na životu, jer takvi — ---------
nici. kaošto ie bio blagopokojni prof. Mate Šepić, čovjek upravo zlatna srca. rijetko radiaju.
Kastav i okolica, taj maleni slobodni dio naše Istre, iskazao mu je svoju ljubav prilikom njegova sprovoda, mnogobrojnim prisustvovanjem njegovoj sahrani. — Go-soodia udova blagopokojnoga bana dra. Matka Laginje dobrohotno ie prepustila grobnicu, koju ie zahvalni narod Kastva i Kastavštine poklonio »ocu Istre« za njegove neumrle zasluge, da se mrtvi astanci blagopokojnoga profesora Matka Šepića polože privremeno na vječni počinak u toj grobnici, na čemu su joj harni sva mnogobrojna rodbina, prijatelji i štovatelji pok. Mate Šepića.
Spominjemo, da je porodica pok. prof. Matka Šepića odlična učiteljska porodica. Jedan mu je sin, pok. Stanko, bio profesorom u Gospiću, drugi, pok. Ivo, sreskim školskim nadzornikom u Našicama, kćerka Ana udata za profesora'učiteljske škole g. Rudolfa Saršona. bila je učiteljicom u Opatiji i Kastvu. Svi su se odlikovali kao van-redni pedagozi i prosvjetni radnici.
Vječni mir i pokoj pok. Matku Šepiću, a njegovoj mnogobrojnoj rodbini naše
iskreno saučešće.
—
V FOND „fSrRE”
Da potaste uspomenu svoga pok. oca prof. Matka Šepita, daruju Ana i Rudolf Sar-
šon, Kastav...............Din 200.--
U proilom broju objavljeno . Din 40.3oo.o0
KOROŠKI VEČER V PTUJU
Ptuj — »Gorica« priredi 5 maja ob 20 uri v prosvetni dvorani Sokola v Mladiki koroški večer, posvečen spominu koroškega borca Malgaja. Komemo-rativni govor bo imel g. dr. Ervin Mejak iz Slovenjega grada. Daljše predavanje o položaju Slovencev na Koroškem pa bo imel g. dr. Julij Fellaher, preds. Kluba Korošcev v Ljubljani. Pevski zbor ptujskih železničarjev bo zapel nekaj koroških pesmi. Društveni odbor vabi vse narodno zavedne prebivalstvo, da se toga večera polnoštevilno udeleži, za članstvo pa je udeležba obvezna. Vstopnine ni, pobirali se bodo le prostovolni prispevki v socijalne namene.
DIPLOME
Na veterinarski fakulteti zagrebške univerze je bil diplomiran za veterinarja naš rojak Benulič Marjan. Cesti-' tamo. (Agis).
*
Sodniški izpit je pri apelacijskom so dišču v Ljubljani napravil s prav dobrim uspehom naš rojak sodni pripravnik dr. Dušan Kraigher. Čestitamo. (Agis)
21. aprila 1887. God. YVI11.
9 rrsiu «	______________
f
(rTH-
NIŠI SLOGI
^oucnt, gosoodarsRi^ pofitičk» fisi
Pred 50 godina
J Ulil N A I F RAN IN A
Franino: Ha, ha, i ta mi valja dva groša.
J urina: Kakova je pah ta?
Franino: Ovega vazma nam je štal meštar, kako dokazuju dva Talijana, da je bi Juda Škarijot, ki je Isusa prodal, Talijan, zai da se je rodil va daljnjoj Italije va kaštele Kariote, va nekeh Markah.
J ur ni a: Not, barem imaju Talijani S ludon jenega relega ioveka više.
Franino: A kad se presele va Talija-naši Bumbari, Scarpe grosse, Veritas, Stavo refà, Mate Nasradin, Babin Marko i toliki drugi.
J urina: Neterno plakat za njimi ne, zač te se barem put oslobodit od smutljivac a talijanski Juda Skariot te dobiti lepu kum* paniju.
Franino: Tako, sretan njin put.
Jurina: Ja, neka pozdrave Jorka i. Ka-labardu.
NJEMAČKA U STRAHU
Nijemci šive u neprestanom strahu pred Rusijom i Francezkom. Radi toga nastavljaju na brzu ruku oboruianje svojih tetah. Cim se sastane parlamenat, zahtjevni te vlada preko 100 milijuna novoga kredita za voj-nittvo.
STALNI IZLETI AUTOBUSIMA IZ TRSTA I RIJEKE
Barun Aldo Albori, vodja nedjeljne ekskurzije iz Trsta izjavio je u ime velike turističke agencije UTA iz Trsta, da su dosadanji talijanski izletnici bili oduševljeni i sa zagrebačkim Zborom i i s ljepotama grada Zagreba, pa će ta ista agencija u buduće mjesečno dva put organizirati preko ljeta posjete talijanskih turista u Zagreb u vrlo otmjenim lijepim autobusima ili kako ih zovu »torpedonima«.
PREDAVANJE O ŠORLIJU V LJUBLJANSKEM »TABORU«
Društvo »Tabor« je imalo v četrtek 22 aprila svoj redni članski sestanek, na katerem je predaval znani slovenski kritik in pisatelj dr. France Koblar o življenju in delu pisatelja dr Iva Šorlija ob njegovi šestdesetletnici. Predavanje je bilo zelo zanimivo, dr. Koblar ni opisal samo šorlijevega življenja in dela, ampak tudi Tolmince sploli.
ALBIN PREPELUH
O PREVRATNI DOBI NA PRIMORSKEM
To ni ostalo brez odpora samo na. domove, cele vasi, trge, a »solnčno« Go-slovmsu stol tudi ItalUanl » gledali	^ S «e
novi politični izum avstrijske uprave po strani. Tik pred vojno se je začela pro-pagiratl na Goriškem celo misel, da je postal politični sporazum med Slovenci in Italijani spričo novih razmer mogoč in potreben.
Toda kmalu je prišlo razočaranje. Kraljevina Italija je odklonila vojno na strani centralnih velesil. Avstrijski vagoni, ki so prišli na mejo po italijansko vojaštvo, so se vrnili prazni.
Ta zunanje politični dogodek je go-riške Slovence začasno zopet opogumil. Italija ni samo odklonila vojne, nasprotno, prav kmalu se je po številnih mestih kraljevine Italije začela velika agitacija za napoved vojne Avstro-Ogrski in Nemčiji. Toda preden se je Italija odločila, je preteklo skoro eno leto, zakaj treba je bilo pretehtati nejasni položaj na bojiščih in preceniti politične in gospodarske moči bojujočega se sveta. Avstro-Ogrska in Nemčija sta se pogajali z Italijo in ji zagotavljali teritorialen in gospodarski uspeh. Trst in njegovo okolico in najbrže še kaj bi odstopila Avstrija Italiji, ako bi se ta odločila za vojno na strani centralnih velesil. Tudi antanta ni držala rok križem. Na stroške Avstrije je mogla biti proti Italiji še veliko rado-damejša. Prišlo je slednjič do »Londonskega pakta«, ki ga je podpisala brez vsakega oklevanja tudi Rusija po svojem ministru Sazonovu in ki je — izročal Italiji po končani vojni poleg Trsta še celotno slovensko Primorje. Slovensko gorlško ljudstvo je sicer v cenzuriranih avstrijskih Ustih lahko bralo nedoločne in nejasne vesti o nekih diplomatskih pogajanjih med Berlinom In Dunajem ter Rimom na eni, in med Londonom, Parizom in Rimom na drugi strani. Toda nikoli niso določno zaznali, o čem se pogajajo tuje državne pisarne, da gre pri tem tudi za njihovo zemljo, njihove domove, njihovo narodnost in njihov bodoči domovinski patriotizem.
še preden je minulo leto dni od vročih julijskih dni 1. 1914., so zagrmeli težki italijanski topovi ob skalnati Soči in zdolaj pod Krasom, ki niso utihnili trt dolga leta In ki so razdejali njihove
Goriško prebivalstvo sedaj ni imelo več časa razmišljati o politiki. Ljudstvo je postalo vojni begunec, ki so ga odgnali v tuje kraje, v neznane jim razmere, kjer se jih je pogubilo na tisoče, osteh pa so bili kot kaznjenci obsojeni na življenje v lesenih barakah zasilnih taborišč, ah pa v nadlego ljudem, katerim so bili odveč.
Toda tri vojna leta so dolga doba. »Londonski pakt« se ie nekako pozabil, v ospredje Je stopil vojni cilj zaveznikov, kakor ga ie bil formuliral predsednik Wilson v svojih znamenitih točkah.
To so bile besede novega sveta, ki je zmagal nad starim imperializmom, kateremu ie že ruska revolucija 1. 1917. zadala smrtni udarec in tako dokončno preklicala ruski podpis ha aktih »Londonskega pakta« Tudi Amerika ga seveda ni hotela priznati in je predsednik Wilson sam predlagal drugačno rešitev našega in italijanskega jadranskega problema, kakor bomo videli pozneje. Poleg tega se je meseca aprila 1918, torej še sredi boja, vršil v Rimu kongres zatiranih narodov, ki so se ga udeležili poleg Poljakov, Rumunov, Cehov in Jugoslovanov tudi Italijani. Ti so se zedinili, »da vsak teh narodov proklamira svojo pravico do zedinjenja v enotni narodni državi oziroma do spopolnitve tega zedinjenja, da doseže svojo popolno politično in gospodarsko neodvisnost. Zastopniki »Jugoslovanskega odbora« v Londonu in zastopniki Italijanov pa so se poleg tega še zavezali, »da prijateljsko uravnajo v interesu dobrih in odkritosrčnih odnošajev med obema narodoma še nerešena teritorialna vprašanja na temelju narodnostnega načela in pravic narodov, da sam; odici"> o svoji usodi in sicer na način, da ne bo prejudica življenskim interesom obeh narodov. ki se bodo določili v trenutku sklepanja miru«. Nadalje so se sporazumeli tudi o tem, »da se posameznim delom enega izmed obeh narodov, ki bi morali ostati vtesnjeni v državnih mejah drugega, prizna in zagotovi pravica, da se bodo spoštovali njihovi jeziki, njihova kultura in njihovi moralni in gospodarski interesi«. — V narodnostnem vprašanju so se torej uveljavili čisto novi pogledi. To dokazuje med ostalim tudi govor italijanskega zunanjega
ministra Tittonija... dne 27 septembra	j	v dveh avtomobilih, ki sta bila	okrašena
1919 . • »Z nami združena ljudstva druge	j	z italijansko trikoloro in	z belo	zastava
narodnosti naj vedo, da mi z zgražanjem	i	Sprejel jih je na svojem	sedežu	v Solsk.
odklanjamo sleherno misel tlačenja ali raz-	ulici italijanski »Narodni	svet«,	pozdrav l
.	.	.	1 i L! •:!________ Im ___________ 1I, U;»>2CiU ovkelrill t/niTlln
narodovanja, misel da bi njihov jezik_ in njihove kulturne institucije ne bile spoštovane; da bodo njihovi zastopniki uživali vse pravice naše svobodoljubne in demokratične zakonodaje: da bodo njihovi politični poslanci prisrčno sprejeti v italijanskem parlamentu, ki jih bo poslušal s spoštovanjem, kadar bodo govorili v imenu prebivalstva, ki ga zastopajo«.
Propaganda za jugoslovansko državo v obliki manjšinske deklaracije je izzvala širok odmev med primorskimi Slovenci. Propaganda Wilsonovih vojnih ciljev je tudi nje prepričala, da ne gre več za imperialistični mir.
Že leto dni pred koncem svetovne vojne je podobna načela glede narodnostnega vprašanja proglasila tudi ruska revolucija. Vsi ti veliki politični dogodki so prepričali tudi nas Slovence, da stojimo resnično pred novim svetom, a posebno kompaktno naseljeni Slovenci na Goriškem so bili uverjeni, da bodo o svoji bodoči usodi vsaj soodločevali.
Vse upravne oblasti v Gorici in na podeželju so se podvrgle goriškemu »Narodnemu svetu», toda ne samo politične, temveč tudi sodni in poštni uradi. Goriški okrajni glavar, nemški baron Baum, je izročil svoje posle Slovencu, komisarju Ber-buču, vojaško poveljstvo v mestu pa je bilo poverjeno rezervnemu stotniku dr. Dinku Pucu, poznejšemu ljubljanskemu županu in banu. Na uradnih poslopjih so zaplapolale slovenske zastave.
Z opuščene fronte ob Piavi in iz furlanske nižine se je jadrno umikala bivša avstro-ogrska vojska. S fronte sta prišla med drugim vojaštvom tudi dva slovenska polka s slovenskimi zastavami in novimi narodnimi kokardami na čepicah, s katerih so vojaki odstranili prejšnji habsburški cesarski znak. Tn dva polka sta na prizade-va.iij<* »Nau/d.rern sveta« prevzela varnostno službo v Gorici.
Mesto Gorica se je spremenilo preko noči v slovensko mesto po jeziku in po kokardah, ki jih je nosilo tudi civilno prebivalstvo. Italijanski meščani, kolikor jih je še bilo, pa so se nemoteno okitili z italijanskimi kokardami. Toda izkrcanje italijanskih čet v Trstu je »Narodni svet« v Gorici hudo presenetilo. Kaj točneišega ni vedel nihče.
Italijanska armada se je polagoma in oprezno pomikala dalje. 2e 6. novembra 1918 so prišli v Gorico italijanski oficirji
pa jih je tudi oddelek bivših srbskih vojnih ujetnikov in slovenski vojaki bivše avstro-ogrske armade s slovensko zastavo. Sedaj se je slika hitro spreminjala. Poleg slovenskih zastav in kokard se pojavljajo na ulicah tudi italijanske. Poleg slovenskih vojakov s slovenskimi znaki se opaža tudi pravkar novo došle italijanske vojake. Italijanska vojska je vdirala z vseh Stranj, čez gore in po dolinki v deželo, kjer tii našla prav nobenega odpora.
Dne 5 novemhra 1918 je namreč »Narodni svet« goriški objavil -»Poziv!« v 'katerem pravi: »Po poročilih bodo deželo začasno zasedle antantine čete. Ker se to zgodi v sporazumu med državami, ie dolžnost prebivalstva, da jih sprejme vljudno in brez sovražnosti. Istočasno je namreč novi vojaški guverner v Trstu, podmaršal Petitti razširil svojo oblast nad vso Goriško in goriškim Italijanom javno obljubil, da ostane Gorica združena z Italijo za vedno. Dne 7 novembra popoldne je prišla v Gorico tudi že italijanska konjenica, naslednjega dne pa je moral oditi iz Gorice slovenski strelski polk, ki je vztrajal do zadnjega. Pokrajinski »Narodni svet« je moral prepustiti svoje oblastne funkcije novim gospodarjem. Italijanska vojska se je pomikala počasi proti vzhodu in severu..-
Brez dvoma bi tedaj italijanska vojska okupirala tudi Ljubljano samo. da ni živel tam takrat srbski major Švabič, ki so Je ’ vračal iz nekega ujetniškega taborišča v Nemčiji.
Tako grdo je bilo na naši zapadni meji. še brezuspešneje kot na severu, na Koroškem. Naša slabost je bila v tem, da Slovenci nismo nikoli imeli svoje vojske, niti zaplodka ne, s pomočjo katerega bi Jo bilo mogoče hitro osnovati. Narodne zavesti, ki bi bila dejavna in pripravljena tudi na žrtve, je bilo premalo, vedno smo iskali opore, na katero bi se naslonili. To je razumljivo, ker v vseh letih ustavnih borb nismo prišli niti do jasne formulacije svojega narodno-političnega programa. Strahoviti politični in vojaški polom države, ^ kateri smo varno živeli več kot poltisoc let. nas je našel nepripravljene, zlasti n® mejah. O lastni državnosti smo prvič črn' šele 1. 1917, a Wilsonow vojni cilj nas Je zazibal v prijetne sanje, iz katerih so na® prebudili hudo realni dogodki takoj prve dni po vojni, ko je tuja sila segla celo pr®* ko jasnih narodnih mej in z brutalno sil® uveljavila svojo voljo in svoje interese.
(Konec)
-„„tn- Hrana n nrtaJc — Rrot fpkovnoE računa 36.789!"—^Pretplata: za cijela godina 50.— din., za pola godine 25.— din., za Inozemstvo dvostruko, za Amerika 2 dolar* — OMnsI Ve računali! no elentku — Vlasnik I Izdavač: Konzorcij »Istre«, Masarvkova 28a II. broj telefona 67-80. — Za uredništvo odgovara IVAN STARI, Zvonimirova 48/111 na godinu. - Oglasi se	j	Spe £ d, Zagreb, Miuarykova 28a. - Za tiskaru odgovara Rudolf Polanovlć, Zagreb. Ilica 131.