List za šolo in dom, Izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca, ter velja za celo leto S gl(l., za pol leta 1 gld. 60 kr. — Posamezne številke dobivajo se po 15 kr. — Na anonime dopise se ne ozira. — Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo. — Spisi in dopisi naj se blagovolijo pošiljati (franklrani) uredništvu; naročnine, oznanila in reklamacije pa upravništvu: Reiserstrasse 8 v Mariboru. —Za oznanila plačuje se od navadne vrste, če se enkrat natisne 15 kr. Vsebina. Zgodovina, učni predmet v ljudskej šoli. — 0 gluhonemih. — Marka Fabija Kvintiljana govorniški pouk. — Slovniški pogovori. — Dopisi. — Razne stvari. — Spremembe pri učiteljstvu. — Inserati. Zgodovina, učni predmet v ljudskej šoli. Piše H. Podkrajšek, Zgodovina se je poučevala že v srednjem veku. Zna se, da je bil ta pouk zgolj privaten, pa da se je poučevalo brez vsake metode. jI ako beremo, da so dečki pri zgodovinskem pouku prestavljali grške in latinske povestničarje, da se na podlagi teh vaj priuče najvažnejših zgodovinskih dogodkov. Tudi humanisti so se pečali s tem predmetom ter pred vsem gojili domačo povestnico. - Reformator Luter povdarja, da je zgodovino tudi v šoli poučevati treba, in Melanchthon zahteva, da se vpelje na velikih šolah. Praktično sta izvršila to idejo Melanchthonova učenca Henrik Theodor, rektor samostanske šole v Ufeldu in Neander. Prvi je vpeljal zgodovino kot učni predmet v samostanski šoli v Ilfeldu, a slednji je želel, da se učenci po 17 in 18 let stari dve leti uče zgodovino. Učni knjigi v tem času ste bili Jak. Wimpheling-ova povestnica in pa Sleidan-ova zgodovina štirih svetovnih držav. V 17. stoletju se je oglasil slovanski pedagog Ariios Komenij ter pripravljal realijam pot v šolo. Po njegovih nazorih naj se začne zgodovinski pouk v tretjem razredu in to brez posebne učne knjige le na podlagi berila. V svojej knjigi „Didactica magna" piše mej drugim: „Učenci naj se uče zgodovino, da spoznavajo svet, njega stvarjenje, izpridenost, razvoj in vlado po božji modrosti." — Da je slavni Komenij prav pridno gojil ta predmet, vidimo iz tega, da mu je odločil po tri ure na teden, a jedno uro je ponavljal to, kar je prejšnji dve uri učil. Res je, da je postalo zanimanje za zgodovinski pouk proti koncu 17. stoletja veliko večje, a slavnega tega pedagoga ideje so ostale večinoma vendar-le na papirju. Da so se v 18. stoletju vpeljale realije v vrsto šolskih predmetov, je zasluga pietistov in filantropov. A. H. Francke, učenec gimnazije v Gothi, ki je slovela po prizadavanju za šolstvo vnetega vojvoda Ernesta pobožnega, izpeljal je dejanstveno vse to, kar so pedagogi 17. stoletja teoretično učili. — Načeloma je trdil, da ni dovolj, ako pozna takozvane realije (astronomija, geografija, fizika in zgodovina) le oni, ki študira, temveč je dobro, da ve nekaj o njih 19 vsak, kdor hoče razumen in občestvu koristen človek postati. — Pa tudi on je povdarjal, da se poučuje zgodovina le na gimnazijah, pedagogijah in v sirotišnicah. Sirote je učiti zgodovino zato, ker so ves dan pod dobrim nadzorstvom in je vsled tega z njimi več doseči mogoče. V pedagogijah so poučevali zgodovino po Buno-vi knjigi „Idea Historiae". Ta knjiga je imela tudi sedem velikih slik, da si učenci na njihovej podlagi ložje zapomnijo zgodovinske date in zgodovinska imena. Nekak pregled istodobnih zgodovinskih oseb in dogodkov se je s tem pač dosegel, a pri vsem tem je bilo marsikaj umetničeno. Tako n. pr. predstavljajo Noetove sinove trije možje. Jeden drži v roki žemljo (Semmel), kajti ime mu je Sem, drugi ima kladivo (Hammer), ime mu je Kam, tretji je mož tolstega života (denn er ist j a fett) Jafet. Tudi kronologijo so se učenci učili. Zgodovinskih dogodkov pa niso ločili samo po stoletjih, temveč celo po desetletjih, če tudi se je čestokrat reklo: V tem desetletju se ni nič važnega dogodilo. Filantropi so se več ali manj izogibali napominanih nedostatkov. Basedow meni, da naj zgodovina podpira spomin, in trdi, da naj je podlaga učenju spe-cijalne povestnice, katere brez znanja občne povestnice razumeti ni mogoče. Basedovv je dobro uvidel pravo vrednost zgodovinskega pouka za učence. V svojej knjigi „Hilfsbuch der historischen Welterkenntniss" pripovedek ni uredil zgolj kronologično, temveč jih je razvrstil tudi tako, da je lehko videti, kaj je njihov namen in kako jih je rabiti. Tako popisuje v zgledih kreposti, pregrehe itd. Da je združil zgodovino z zemljepisjem ni novo, pač pa to, da je učencem razjasnil zgodovinske pojme predno so jih rabili. Basedovv je vse to s slikami ponazoroval, Salzmann pa se je potrudil, da je učencem s pripovedkami iz zgodovin-e ožje domovine, torej z neposrednim nazorovanjem, zgodovinske poj-move raztolmačil. Sloveči filantrop Bahrat piše o tem predmetu: „Posnemanje kreposti, pravi gnjus pred grehotami, blagorazumnost v dejanjih, popolno sodbo o človeku, pravo filozofijo, celo vero", vse uči in tolmači zgodovina. Zna se, da ne ona prazna ogrod občne povestnice, ki polni spomin z letnicami in imeni, a ne da razumu ničesa misliti in srcu ničesa čutiti. Ako pripisujemo zgodovini toliko koristi, tedaj nam je na umu ona povestnica, katera nas uči spoznavati narode, to je, katera nam predočuje raznovrstne načine dejanj, slike iz človeških običajev, njihove vzroke, posledice in vspehe, njihove vnanje povode, njihove velike različnosti v raznih časih, pod raznimi okolnostmi v raznih krajih itd., nadalje njihove različne ustave, osode, revolucije, poleg vzrokov in nagibal njihovih itd. ter jih tudi tako pripovedujemo, da ob enim bogatimo spomin,, gojimo razsod-ljivost in blažimo .čustvo." — Isti pedagog zahteva, da se druži zgodovina z zemljepisjem, da se pove vse v svojej celoti, a to brez da bi se vpletavali politični momenti. Vsekako smemo torej soditi, da se je vpeljal zgodovinski pouk v ljudsko šolo za časa filantropistov, to je proti koncu 18. stoletja, če tudi so ti možje le mladino višjih stanov bolj vsestransko vzgojevali. Tudi različni učni črteži teh časov vpletavajo zgodovino v vrsto učnih predmetov, a povdarjajo, da ni poučevati kaj tacega, kar otroci nikedar potrebovali ne bodo. Začetek je bil toraj storjen, a obžalovati je le, da je iz početka 19. stoletja preteklo nekaj časa, predno je stvar zopet napredovati začela. Pač sta pisala Natorp in Gedike o važnosti zgodovinskega pouka v ljudskej šoli ter povdarjala, da se združi zgodovinski nauk z zemljepisjem ter posebno goji domača povestnica, a kaj posebnega s tem nista dosegla. — Stoprav velike vojske, ki so pretresale iz početka našega stoletja svet, vzbudile so tudi v nižjih vrstah ljudstva zanimanje za usodo človeštva ter tako oživile potrebo zgodovinskega pouka. Omeniti nam je dvoje za tisto dobo važnih zgodovinskih del, ki ste mogočno vplivale na vpeljavo in razvoj zgodovinskega pouka. Naslov jima je: „Merkwiirdige Begebenheiten aus der allgemeinen Weltgeschichte fur den ersten IJnterricht in der Geschichte, besonders fur Btirger- und Landschulen, von Bredovv" in pa „Die deutsche Geschichte von Kohlrausch". Hvalevredni ste knjigi, ker obravnate snov pripovedovaje, prav pa ni, da se premalo ozirate na kulturni razvoj človeštva, kar je pa za obrazovanje otroškega duha važneje, nego gole povesti o knezih in vojnah. Zaporedno so se v novejšem času oglašali pedagogi ter razodevali svoje misli o zgodovinskem pouku. Navedemo naj tu nekatere: Dinterju je svrha zgodovinskega pouka čustvo resnice in dobrote, gnjus sramotilnega in ljubezen do domovine. Zerrener meni, da zadostuje pri zgodovinskem pouku doumen pregled najimenitnejih narodov in najvažnejih dogodkov, natančneje znanje odličnih oseb in takih prigodeb, ki so močno in tudi trajno vplivali. Natančno je poučevati domačo povestnico; velezaslužno "može, osodepolne dogodke in take prigodbe, ki naj bude ljubezen do domovine, pa je treba še posebno osvetljevati. Ponavljati je treba pridno; tudi je dobro pismeno odgovarjati zgodovinskim vprašanjem. Duhoviti povestničar W. Harnisch pravi: „Otroški svet je majhen; začnimo torej tudi z zgodovino tega sveta. Učiti je torej treba: 1. opis domačije, 2. opis očetnjave, 3. opis zemlje. Zgodovino je pripovedovaje učiti, ter naj se imena in številke grede na desko napišejo. Kadar se ponavlja, je vprašati po bitkah, imenitnih možeh, vladajočih rodovinah, deželah in narodih." Bistveno so vplivali na zgodovinski pouk jasni nazori Prange-jevi. On pravi: S splošnimi pregledi ni začeti. Biografične in monografične razločbe, to je pravi začetek. Vendar pa ne smemo te snovi zajemati iz posameznih zgodovinskih dob, temveč naj nam služi v to vsa povestnica. Tega se je pri zgodovinskem pouku vedno držati. — V najnižjih oddelkih je zajemati snov iz bajk in pripovedek narodov. — V vsih šolah je domačo povestnico pred vsem gojiti. — Zgodovina naj se uči v zvezi z zemljepisjem. — Da se doseže dovoljen vspeh v zgodovinskem pouku treba je pri kakoršnihkoli šolskih razmerah delati na to, da postane zgodovinska snov stalna lastnina otroškega duha. — Pouk postane jako zanimiv, ako važne originalne izreke slavnih zgodovinskih mož, posebno iz domače povestnico, zgodovinskim slikam na čelo postavimo. —-Pri zgodovinskem pouku ni gledati samo na to, da se razvijajo duševne sile spomina, tudi duševne sile razama in srca." (Dalje sledi.) O gluhonemih. (Dalje.) Gluhonemnice na Aystrijsko-Ogrskem. Leta 1777. je obiskal pozneji vladar Jožef II. svojo sestro, kraljico Antoj-neto v Parizu, in si je ogledal pri tej priliki tudi l'Epee-jev zavod. Človekoljubni starček, njegovo postopanje z gluhonemo mladino, njegov pouk in dobri vspehi poučevanja so se Jožefu tako dopadli, da mu je ponudil, ako se preseli na Dunaj, ter uredi tukaj enak zavod, dostojanstvo avstrijskega kanonika. A 1'Epee mu odgovori: „Veličanstvo, jaz sem že prestar, da bi se selil, a obrnile milost, ki ste jo meni namenili, stvari sami, gluhonemim v prid, zdi se mi vredno, da se knez potegne za gluhoneme". Blagi vladar je dobro umel l'Epee-jeve besede. Najprej je njega in njegov zavod v merodajnih pariških krogih toplo priporočal, ter posredil, da je dobival 1'Epee odsihmal iz državnega zaklada znatno podporo in od francoskega dvora po milosti kralja Ludovika XVI. 3100 frankov letne priloge. Sklenil pa je tudi na Dunaju vstanoviti enak zavod. Naključi se, da je v Parizu živeč avstrijan, tedajni učitelj nemškega jezika na kraljevi vojaški šoli, Jožef May, kteri je želel v svoji domovini biti nameščen, prišel k Jožefu II. v avdijenco in ga prosil za službo. Vladar ga milostljivo sprejme, in od tistega dne je dobival plačo kot avstrijski državni služabnik z določbo, da sevTEpee-jevem zavodu izuči za učitelja gluhonemih. Prošnika iz avdijence spuščajoč je rekel Jožef II.: „Poslal vam še bom tovarša z Dunaja. Upam, da bota oba prav marljiva, da vaju kmalu zopet na Dunaju vidim. Nahaja se vrsta nesrečnih ljudi, za katere se žalibože dolgo ni nihče zmenil, ti so gluhomutci. Kolika zasluga, vzbujati v takih, kateri so zapuščeni od narave in ljudi, vzvišene misli". Ko je prišel Jožef na Dunaj nazaj, obrnil se je do nadškofa Migazzi-ja s prošnjo, naj mu naznani duhovnika, ki bi se hotel pri l'Epee-ju (izobraziti za učitelja gluhonemih. Kardinal nadškof nasvetuje svojega tajnika, dr. Jožefa Stork-a, kateri je tudi kmalu odpotoval v Pariz. Po 8 mesečnem šolanju v pariški gluhonemnici pod vodstvom 1' Epee-jevim se vrne Stork z May-em leta 1779 na Dunaj, in še v istem letu se je osnoval na Dunaju s posebno odločbo cesarice Marije Terezije odgojevalni in poučevalni zavod za gluhoneme, prva gluhonemnica v Avstriji. Dr. Stork je bil imenovan ravnateljem novi c. kr. gluhonemnici. Kmalu je pričel zavod svoje človekoljubno in plodonosno delovanje. Cesarska vlada je razglasila sedaj po celi državi poziv, v katerem vabi duhovnike, da bi prišli na Dunaj, se seznanili z uredbo novega zavoda in načinom poučevanja, ter delali potem v domačem kraju na to, da se osnujejo tudi tam enaki zavodi. Poziv ni ostal brez vspeha. Od vseh strani monarhije so dohajali hospitantje. Vrnivši se v svojo domovino, vspodbujali so domačine na delo za olajšanje žalostne osode gluhonemih, in gluhonemnice so nastajale po raznih kronovinah druga za drugo. Da so se napravljale gluhonemnice, so mnogo pripomogle tudi, Franc Holdheimove ustanove, katere je ustanovil za gluhoneme odgojence cesar Franc iz svoje zakladnice ter jih vsaki deželi nekaj odločil, Štajerski n. pr. 10. Tukaj naj sledi: Pregled gluhonemnic avstrijsko-ogerskih in nekaj statističnih podatkov o gluhonemih:*) Kronoviiia Kraj, kje so gluko-nemnice Leto, kedaj se je katera osnovala V gluho-nemni-cah je otrok V starosti med 5. in 15. letom jih pa stoji**1) Zunaj gluhonemnic je otrok te star. (med5.in 15.1.)**) Število gluhonemih sploh Gluhonemih pride na 100.000 prebivalcev ali (po štetju z dne 31. det. 1880.), 1 na prebivalcev Spodnje-Avstrijska Dunaj, c. kr. gluhonemnica Dunaj, žid.gl. vWahring Šent-Pelten Oberdebling 1779 1844 1842 1846 1870 120 91 42 50 75 J 378 664 328 2140 93 977 Zgoraj e-Avstrijska Linec 1812 83 206 123 1096 131 532 Solnograška — — — 42 42 361 196 324 Tirolska s Voiarlberško Hal Trident 1830 1843 601 44 104 206 102 732 80 2579 Koroška Celovec 1846 26 130 104 981 254 243 Štajerska Gradec 1830 94 420 326 2373 157 360 Kranjska — ■ — 26-32 85 53-59 418 85 1151 Primorsko Gorica 1840 68 164 96 519 . 79 4284 Dalmacija — — — 46 46 252 44 1400 Češka Praga Litomerice Budejevice Kralj. Gradec 1786 1858 1871 1881 156-j 101 }SB5 65) 1285 930 4619 76 994 Moravskal Šlezija Brno 1832 125 972 847 f 2460 J* 740 76 111 742 627 Galicija Lvov 1830 71 2550 2479 6949 117 787 Bukovina — — — 168 168 604 106 946 Ogerska Budapest Vacov(Vajcen) 1877 1802 87 93 — — — — — Hrvatska Zagreb 1885 1887 4 — — — — — Slavonija Mitrovec — — — — — *) Navedene podatke sem vzel delcma iz knjige „Oesterreichisches statistisches Handbuch" z 1. 1882., deloma iz izkaza „Ausvveis der k. k. stat. Central-Commission in Wien 1. 1884". **) Števila v teh dveh oddelkih imajo namen, pokazati, koliko gluhonemih otrok ostane in odraste brez pouka. Ker se pa šolska starost ne prične 3 5., nego končanim 6. letom, (pri gluhonemih prav za prav s 7. letom), in ker so tukaj šteti tudi slaboumni Kakor kaže ta pregled, je sedaj po avstrijskih deželah (dež. takraj Lite) za-vsema 17 gluhonemnic, v katerih se poučuje čez 1330 dečkov in deklic. Ker se pa nahaja po vseh avstrijskih kronovinah nad 4500 za šolo godnih in za uk sposobnih gluhonemih otrok (premladi in slaboumni so že odračunjeni), ostane in odrase jih brez vse obrazbe okolu 3170!*) Nekatere kronovine, kakor Krajnska, Dalmacija, Solnograška in Bukovvina še nimajo nobene gluhonemnice; Moravska in Slezija skupaj eno samo. Zadostujejo pa obstoječi zavodi nikjer, še na Spodnje Avstrijskem ne, kjer so razmere za gluhoneme najugodniše. Na štajerskem bi se morala osnovati še dva zavoda, in sicer eden za Zgornji, drugi za Spodnji Štajer, da bi bilo mogoče vse naše gluhoneme otroke sprejeti. Gluhonemnica za Spodnji Štajer bi imela za nas Slovence še svoj posebni pomen, namreč tega, da bi se gluhonemi otroci slovenskih starišev tukaj slovensko učili. Zdaj se mnogokrat prigodi, da otroci, kateri so se šolali v graški gluhonemnici, kjer je učni jezik nemški, potem, ko se vrnejo domov, ne umejo domačih, domači pa njih ne.**) Take prikazni gotovo tudi na Krajnskem niso preredke, ker se domači otroci v nemških gluhonemnieah (dečki v linški) izobražajo. Na Krajnskem ta nedo-statek odpraviti in sploh pomagati gluhonemim bilo bi pa, menim, ložje, kakor v vsaki drugi kronovini, ker razpolaga Kranjnska že z visoko glavnico, ki je namenjena domači gluhonemi deci v obrazbo. Ge bi prevzela dežela plače učiteljskega osobja na deželni zaklad, bi, kakor se meni dozdeva, čez leto dni že lahko imela Kranjska svojo gluhonemnico najmanje za 40—50 odgojencev.***) In koliko je vredno, da se izobrazijo gluhonemi, ve vsakdo, kateri je imel kedaj priložnost primerjati ukega gluhomutca z neukim. Gluhonemega izobraziti se pravi vrniti ga človeški družbi, kateri ga je bila vzela nemila osoda! Tedaj človekoljubje, kateri imate srce za omilovanja vredno gluhonemo deco, in ki ste znabiti odbrani, da govorite odločilno besedo v tej zadevi, po- gluhonemi otroci, katerih je poprek se navedena števila znatno znižajo, če od- računimo premlade in slaboumne; vendar pa so še visoka; tako ostane na Štajerskem za uk sposobnih gluhonemih otrok brez obrazbe še vedno okolu 190, na Primorskem okolu 70, na Kranjskem okolu 30. *) V deželah onkraj Lite je nad 2000 v šolski starosti nahajajočih se gluhonemih otrok; v zavodih v Budapesti (židovsk zavod), Vacovu in v Zagrebu jih je skupaj 184 (gluhonemnica v Mitrovicu se je še le osnovala"1, tedaj jih ostane brez uka blizo 1816. **) Ne moreni drugače nego da na tem mestu pohvalno pripoznam, da slavno ravnateljstvo graške gluhonemnice pri sprejemu odgojencev z vso nepristranostjo postopa, ter sprejema učence ravno tako s Spodnje Štajerskega, kakor z drugih delov naše kronovine. Hvala mu! ***) Glavnica za novo gluhonemnico na Kranjnskem bo kmalu znašala 292.000 gld. Dež. zbor kranjski je vprašanje, ali bi se naj osnoval poseben zavod za gluhoneme v XIV. seji dne 22- jan. 1. 1887. tudi že razpravljal. Pa glavnica se mu je zdela šo premajhna, da bi se mogel z njenimi dohodki vzdržavati poseben zavod s primernim številom odgojencev. Zato je sklenil, da se gluhonemnica sedaj še ne osnuje, za odgojo gluhoneme dece pa se naj tako-le skrbi: Z enim delom doneskov (drugi se priklopa glavnici) in s Holdheim-ovimi ustanovami se odgojuje v linškem ali kakem drugem zavodu primerno število dečkov (znabiti kakih 6—12); za deklice pa se ustanovi tudi z delom doneskov, za obrazbo odločenem, pri šolskih sestrah de Notre Dame v Smihelu pri Novem mestu 20 prostorov, vsaki po 150 gld. na leto. Dečki se bodo tedaj tudi za naprej po tujih zavodih odgojevali, deklice poleg polnočutuih deklic in ne v posebnem zavodu poučevale. tegnite se za uboge gluhomutce, in pripomozite, da dobe novih zavodov, v katerih se jim bo blažilo srce, se bodo učili spoznavati dobrotljivega stvarnika, in kateri jim bodo razvezah zavezan jezik! (Dalje sledi.) ---- Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk. Iz latinskega jezika preložil prof. Fr. Brežnik. (Dalje.) Poglavje 2. Ali je privatni ali javni pouk koristnejši? Pa deček naj nam začne vže po malem rasti, razvijati se in učiti se. Torej je treba ravno na tem mestu prašanje razpravljati, ali je koristneje učenca doma in med lastnimi stenami obdržati ali mnogo obiskovanim šolam in tako rekoč javnim učiteljem izročiti.1) Vidim, da je to ugajalo kakor onim, ki so zakone najslavnejših držav ustanovili, tako posebno najboljšim pisateljem. Vendar si ne smemo prikrivati, da se nekateri po lastnem prepričanju s tem skoraj javnim načinom ne skladajo. Zdi mi se, da imajo ti zlasti dva vzroka: Prvič, ker bolje za nravnost skrbijo, če se varuje deček velike dihali one starosti, ki je napakam najbolj podvržena; žalibože je res, da so navstali večkrat od todi vzroki nesramnih činov; drugič, ker se dozdeva, da bo, kdor koli bo tisti učitelj, bolj svobodno svoj čas za onega porabil, kakor če bi taisti svoj trud na več njih razdelil. Prvi vzrok je gotovo zelo važen. Kajti ako bi šole gotovo učenju koristile, nravnosti pa škodovale, boljša bi mi se zdela umetnost pošteno živeti, kakor pa celo izvrstno govoriti. Pa po mojem mnenju je oboje neločljivo združeno. Mislim namreč, da ne more govornik biti, ako ni poštenjak, in ne želim, da bi postal, če tudi more. Torej preje o tej stvari. Oni mislijo, da se v šolah nravnost kvari; se ve da se kvari ta čas, pa tudi doma, in nahajajo se za to gotovo mnogi dokazi, da se je dobro ime oskrunilo, pa tudi zelo vestno ohranilo na obeh straneh. Narava in varstvo sta pri vsacem celo različni. Mislimo si naravo k slabšemu nagnjeno, mislimo si malomarnost v pouku in varstvu v prvi dobi sramežljivosti; nič manjšo priliko za nesramna dela bi vtegnila samota dati. Kajti domači učitelj zna biti nečasten in tudi občenje s hudobnimi hlapci ni nič varnejše, kakor z malo skromnimi plemenitniki. če pa je gojenčeva nravnost dobra, če ni nemarnost roditeljev slepa in brezvestna, zna se i zelo vesten učitelj (za kar modri starši zlasti skrbijo) i tak red izbrati, ki bi vtegnil zelo oster biti, in poleg tega še poštenjak ali zanesljiv oproščenec kot prijatelj na stran svojega sina postaviti, ') Kvintilijan klasično razvija prednosti javnega pouka. Za časa cesarja Augusta so se bile elementarne šole v Rimu precej pomnožile, a bile so še vedno privatne. Pa kakor je vladala v večini rimskih rodbin brezvernost, nepoštenost in nenravnOst, tako tudi domača vzgoja ni bila strogo nravna in privatni pouk slab in malo spoštovan, ker so se s tem večidel oni pečali, katerim je drugod spodletelo. (Hor. Epist. I, 20, 27, Ovid Fast III, 829.) Kvintilijan je bil prvi, ki je v Rimu zahteval javen skupen pouk in je izvrstno ovrgel vsa nasprotna mnenja. čegaver neprestano spremljevanje bi vtegnilo tudi one poboljšati, katerih bi se bilo treba bati. Pomoček zoper ta strah je bil lahek. O da bi vendar sami ne pokvarjali nravnosti naših otrok! Takoj otroke s slastjo razuzdavamo. Ona mehkužna vzgoja, katero prizanesljivost imenujemo, uničuje vso duševno in telesno moč. Kaj ne bode odrasli poželel, ki po škrlatu lazi? Še ne izgovarja razločno prve besede, vže pozna kuharja, vže zahteva ostrigo.1) Preje skrbimo za njihov okus, kakor za nravnost. V nosilnieah rastejo; ko se tal dotaknejo, visijo od rok onih, ki je na obeh straneh vzdržujejo. Nas veseli, če bi vtegnili precej predrzno govoriti. Besede, katere se aleksandrinskim robom ljubljencem2) ne smejo prizanašati, poslušamo s smehljanjem in objemanjem. Ni se čuditi; mi smo je poučevali, od nas to slišijo. Oni gledajo naše ljubice, naše naložnike, v vsaki veseli družbi se popevajo nesramne pesni, gledajo se reči, o katerih govoriti nas naj bi bilo sram. Iz tega postane navada, potem narava. Tega se uče nesrečneži, prej nego vedo, da je hudobnost na svetu; odtodi razuzdani in omehkuženi ne najdejo hudobnosti v šolah, ampak jo v šole prinašajo. Toda eden sam bo za enega samega v pouku več časa porabil. Pred vsem nič ne ovira, da ne bi eden in naj si bo kdor koli tudi s tistim skupaj bil, ki se v šoli poučuje. Pa če se tudi oboje združiti ne da, bi jaz vendar ono diko prečastitljivega zbora temoti in samoti predpostavil. Kajti vsak dober učitelj se veseli velikega števila in je menda več poslušalcev vreden, nasproti pa se slabši, v svesti si svoje nesposobnosti, skoraj ne sramujejo pri posameznih tičati in nekako posel dečkovodij opravljati. Torej naj se odlikuje kdo v priljubljenosti ali z denarjem, ali v prijateljstvu, ali da ima prav učenega in izvrstnega učitelja doma; ali bo ta ves dan za enega porabil? Ali more pazljivost učenčeva tako stalna biti, da se ne bi utrudila po vednem opažanju, kakor se utrudi pogled oči ? zlasti ker učenje veliko več tihega časa potrebuje. Pa tudi pišočemu, učečemu se in premišljevajočemu ne pomaga učitelj in onim, ki se z eno teh režij bavijo, je vsako motenje zadržek. Tudi vsako čitanje ne potrebuje vselej onega, ki naprej čita in razlaga. Kedaj bi se namreč posrečilo s tolikimi pisatelji se seznaniti? Torej je čas majhen, v katerem bi se vtegnilo recimo opravilo na ves dan razdeliti. In tako zna tudi to več dni trajati, kar je treba v jednem prednašati. Pa večina stvarij je taka, da se s taistim glasom ob enem vsem prednašajo. Molčim o razdelitvah in retorskih deklamacijah, pri katerih, kakoršen koli naglas se porabi, slehern poslušalec cel utis dobi. Kajti oni glas učiteljev ne zadostuje manj nego obed več ljudem, ampak daje kakor solnce vsem enako veliko luči in toplote. Pa tudi če slovničar o načinu govorjenja razpravlja, če vprašanja tolmači, povesti razklada in pesni razlaga, se jih ') Ta Kvintilijanov opomin — otroke ne mehkužno vzrejati — velja tudi naši dobi v katerej se otroci tako mehkužno vzgajajo posebno po mestih, da jim vsaka vremenska sprememba grozovito živce pretresa in vsaka nezgoda v življenju takoj pogum vzame (Primeri v tej stvari: Riecke's Erziehungslehre § 11, str. 70 in 71.) 2) Aleksandrija je zaradi bogastva in lepih poslopij slovela. Vsled razkošnega življenja se je pri prebivalcih udomačila neka ošabnost in besedljivost, zavoljo katerih so bili na slabem glasu. V Aleksandriji vzrejene ali kupljene sužnike so Rimljani zaradi zabave cenili. Stacij (silv. V, 5, 66—85) opisuje taeega priljubljenega sužnika. bode toliko učilo, kolikor slišalo. A vendar popravljanje in naprej branje preveliko število ovira. Ako je le število škodljivo (kajti kaj ugaja v vsakem oziru?) kmalu bomo primerjali škodo s koristjo. Pa vendar ne želim, da bi se deček tjekaj poslal, kjer bi bil zanemarjen. A tudi dober učitelj naj se ne preobloži z večim številom, kakor ga more prenašati, in pred vsem je treba skrbeti, da nam na vsak način prijatelj postane, in da ga ne vodi pri učenju toliko dolžnost, kakor udanost. Tako ne bomo, nikdar v drhali dečkov. Pač vsak, ki je v znanostih vsaj malo olikan, zapazil bo onega, v katerem je učenost in nadarjenost, in tudi v svojo slavo posebno gojil. Pa kakor se je treba prenapolnjenih šol izogibati (kateri stvari tudi sam ne pritrjam, če koga po zasluženju preobilno obiskujejo), vendar to ne velja toliko, kakor da je treba šol se sploh izogibati. Kaj druzega je namreč jih izogibati se, kaj druzega zopet je izbirati. Če sem nasprotno mnenje ovrgel, hočem svoje lastno prepričanje razložiti. Pred vsem naj se prihodnji govornik, ki mora med mnogoštevilnim ljudstvom in javno v sredi državljanov živeti, navadi že od mladih nog ne bati se ljudi in vsled samotarnega in rekel bi brezdelnega življenja obledeti. Duh je treba vedno vzbujati in povzdigovati, ki v takih samotah ali opeša in marsikaterega kakor po senci vodi, ali pa se nasproti napihuje v prazni domišljavosti. Kajti kdor se z nikomur ne primerja, mora sebe preveč povzdigovati. Potem, ko je treba vedo javno pokazati, pri solncu nič ne vidi in se spodtika nad vsem novim se ve da, ker se je tega sam učil, kar je treba med mnogimi praktično izvrševati. Jaz ne omenjam prijateljstev, katera do starosti najbolj zvesta ostanejo, prešinjena z neko sveto vezjo. Skupno posvečenje nima bolj trdnih vezi, kakor sošolstvo. Kje se bo naučil onega čuta, ki se skupen1) imenuje, ee se odteguje družnosti, ki ni samo ljudem ampak tudi nemim živalim prirojena? Nadalje se more doma le tega učiti, kar se bo njemu predavalo, v šoli pa tudi tega, kar drugim. Mnoge stvari bo slišal hvaliti, mnoge grajati; koristila bo grajana nemarnost, koristila pa tudi pohvaljena pridnost; pohvala bo vzbudila tekmovanje, jednakemu se umakniti bo smatral za sramoto, v čast si štel sta-reje prekositi. Vse to vzbuja duh in naj le bo častilakomnost napaka, dostikrat je vendar vir krepostij. Vem, da so se moji učitelji navade držali, dečkom ko so je v razrede razredeliii, red govorjenja po duševni vzmožnosti določevati; in tako je vsak tem preje iz vzvišenega mesta deklamoval, čim bolj se je dozdevalo, da napreduje. O tej stvari se je sodilo; to nam je vzbujalo velikansko tekmovanje za zmago, najlepše pa je bilo v razredu prvemu biti.2J Pa to ni bilo ob jednem določeno; trideseti dan je dal zmaganemu zopet priliko za tekmovanje. Na tak način ni zmagalec skrbi zanemarjal, zmaganega pa je bolest priganjala, da sramoto odpravi. Jaz bi trdil, kolikor si morem z domnevanjem svojega duha predočiti, da nas je to bolj vzpodbujalo k učenju zgovornosti, kakor *) Senaua communis znamenuje priljudnost, katere se človek le v občenju z drugimi nauči, ki je v življenju neogibno potrebno. Horacij Sat. I, 3, 66 rabi sensus communis v pomenu „takt" v človeški družbi. Nasprotno obnašanje kaže posebnež, ki se družbe ogiblje. 2) Claasem ducere se pravi razred voditi, vodnik, prvi biti. Vojaške izraze so Rimljani radi pri šolskih naredbah porabljali. opominvanje učiteljev, varstvo dečkovodij, želje roditeljev. Pa kakor tekmovanje bolj gotov napredek v znanostih vzreja, tako je za začetnike in še mlade dečke posnemanje sošolcev prijetnejše, kakor posnemanje učiteljev, baš zaradi tega, ker je lože. Kajti elementarni učenci si bodo komaj upali k nadi se povzdigniti, da zgovornost, ki jim se dovršena zdi, dosežejo; najbližjih stvari se utegnejo poprijeti, kakor trte okoli dreves ovite s tem do vrha priplezajo, da se najpreje nižjih vej prijemajo. In to je tako čista resnica, da je baš učiteljeva naloga, — se ve da če koristne stvari više ceni, kakor ničevne — da ne preoblaga, kedar se peča z duhom še neizurjenih, takoj v začetku nevzmož-nosti učencev, ampak da svoje moči brzda in se razumu poslušalčevemu približava. Kajti kakor posodiee z ozkim vratom preobilno vlito tekočino izbruhnejo, če se pa polagoma vliva ali celo kaplja za kapljo, napolniti dajo; ravno tako je treba paziti, koliko zalnore deški duh vzprejeti. Kajti težko razumljive stvari se, rekel bi, duha za umenje malo odprtega ne bodo prijele. Torej je koristno součence imeti, katere želi izprva posnemati, kmalu prekositi. Tako bo polagoma tudi do višjih stvarij se spenjal. Temu pripominjam, da učitelji sami, ne morejo s taistim duhom in gorečnostjo govoriti, če je le po jeden navzoč, kakor po velikem številu poslušalcev vzpodbujeni. Kajti največi del zgovornosti obstoji v duševnem čutu. Ta se mora vzbuditi, ta predočiti si pojme stvarij, in spremeniti se kakor že koli po naravi onih stvarij, o katerih govorimo. Dalje se on, čim bolj je plemenit in zvišen, s tem večmi, rekel bi, močmi vzbuja. Torej s pohvalo raste, z gorečnostjo se množi in veseli kaj velikega za-početi. Neka tiha nejevolja se vzbudi s tolikim trudom pridobljeno moč govora samo pri enem poslušalcu potratiti; sramujemo se čez mero glas povzdigniti. Pa mislimo si postavo deklamujočega ali glas govorečega, njegov nastop, pred-našanje, slednjič razburjenje duha in telesa, njegov pot, da drugo zamolčim, in trudnost pred enim poslušalcem; ali se ne bi domnevalo, da mu se nekako blodi? Ne bilo bi v človeškem življenju zgovornosti, ako bi vsakokrat le z z jednim govorili. (Dalje sledi.) -- Slovniški pogovori. Piše prof. J. P—a. v Ljubijani. (Dalje.) Veš-li, kako se tvorijo zloženih glagolov v obče oblike, torej tudi v posamezni opisovalni deležnik? — Na lik prostih glagolov. česa je torej treba vedeti, da prav tvoriš opisovalni deležnik zloženega glagola „sniti" (se) in vseh drugih sostav glagola iti? — No česa drugega nego deležnika prostega glagola iti! Je-li ti tega glagola opisovalni deležnik znan, in če, kako se glasi? glasi se: šel, šla, šlo. Kako se glase toraj opisovalni deležniki sostav z glagolom iti? — Sledeče: sšel, sšla, sšlo; došel, došla, došlo; izšel, izšla, izšlo; našel, našla, našlo; obšel, obšla, obšlo; odšel, odšla, odšlo; pošel, pošla, pošlo; prešel, prešla, prešlo: prišel, prišla, prišlo; razšel, razšla, razšlo; ušel, ušla, ušlo; všel, všla, všlo. — Je-li moči sš v obliki: sšel, sšla, sšlo umevno izgovarjati? — Ne. Veš-li, kako se predlog s osobito pred s in š po obliki preobrazuje? — Menim, da v „se". — In v sostavah? — tudi v „so". Kako se glasi toraj deležnik glagola sniti (se) mesto sšel ? Glasi se: sešel ali sošel (la, lo). Katero drugo premeno si še opazil pri tvoritvi viših deležnikov? Da se v nobenem deležniku soglasnika j ne nahaja. Kaj meniš, od kot to? — Od tod, ker se iz debelskega i nastali j v sostavah liki debelski i v prostem glagolu gubi. Se nekaj? Se deležnik šel, šla, šlo po doslej znanih pravilih iz nedoloe-nikove osnove tvori? — Ne. — Kako pa? — Nekako po svoje brez vsakega pravila, recimo iz debla šed z naklonilom: 1, la, lo, pri kojem priklopu zobnih d, v ženskem in srednjem spolu tudi korenski e odpade, torej: šel, šla, šlo mesto: šedl, šedla, sedlo. Veš-li kakšen razlog za izpadek samoglasnika e v ženskem in srednjem spolu? — Uzrok temu je: narastek besede za zlog. Je-li ti znan uzrok izpadka zobnika „d" pred naklonilom? — Ne. — Pazil A, se še spominjaš, kako se glasi opisovalni deležnik glagola „pasti" iz „padti\ — No! padel, padla, padlo. — In iz česa obstoji? — Iz naklonila: 1, (la, lo), spone e in nedoločnikove osnove pad, ki je ob enem tudi deblo. Se opisovalni deležnik glagola „pasti" še v kakšni drugi obliki nahaja, ali le v obliki: padel, padla, padlo? — Nahaja se tudi v obliki: pal, pala, palo. Ti je znano, kako se ta deležnikova oblika tvori, pravilno ali nepravilno, kaj misliš? To mi ni znano. Se še spominjaš, kako se pravilno opisovalni deležniki tvorijo? — Da! — Kako? Da se zaprti nedoločnikovi osnovi posredno, s spono e, odprti pa neposredno, brez vsake spone, naklonilo: 1, la, lo priklepa. Kakšno osnovo pa prikazuje glagol pasti? — Zaprto, zobniškim soglas-nikom „d". Tvori iz glagola pasti po znanih ti pravilih opisovalni deležnik brez spone e! Kako se glasi za moški spol? — I no! padi. — Pomni. Korenski glagoli, kojim zapirata zobnika d in t osnovo oziroma deblo, tvorijo liki glagoli z odprto osnovo opisovalni deležnik tudi brez spone e. Pri tej tvoritvi odpade radi blagoglasja dotični zobnik, reeimo, ker greša hraneče ga zaslombe. — Tvori iz glagola cvesti brez spone opisovalni deležnik za moški spol: cvel. Kako se glasi ednina ženskega in srednjega spola? — Pala, palo; cvela, cvelo. Kako dvojina? — Pala, pali, pali; cvela, cveli, cveli. — In kako množina? Pali, pale, pala; cveli, cvele, cvela. Kaj opazuješ pri vseh teh oblikah? — Da izpadek d ostane pri vseh spolih in številih. Ima-li nedoločnikova osnova oziroma deblo „šed" glagola „iti" kakšno sličnost z deblom oziroma osnovo „pad" glagola „pasti"? — Seveda jo ima? V čem se ta sličnost prikazuje? — V tem, da oboje debli zapira zobnik d. Kaj sledi iz tega, kaj meniš? — To, daje deležnikova oblika: šel, šla, šlo brez spone e tvorjena, in iz šedl nalik pal, pala, palo iz padi nastala. V čem se vendar tvoritev opisovalnega deležnika glagola pasti in njegovih sorodnikov loči od one glagola iti. — V tem, da tvori glagol pasti in njegovi sorodniki svoj opisovalni deležnik na dvoje načinov, s spono e ali brez spone, glagol iti pa le na edin način, brez spone, in to ne iz nedoločnikove osnove, ampak iz debla šed. Kakšen glagol je toraj iti po svoji pregi oziroma dotočni obliki? — Nepravilen. Se ima slovenščina več takih glagolov, ki tvorijo svoj opisovalni deležnik nepravilno? — Meni ni nobeden znan. Tudi meni ne! — In tista deležnikova oblika, ki se glasi: snidla, je še po primerih, ki si je v dokaz pravilnosti više navedel, dokazana? Pustiva to za sedaj! Na svidenje ! (Dalje sledi.) Dopisi. Iz Radgone. (Zborovanje zaveze štajerskih učiteljskih društev. Dalje.) Po končanem predzborovanju šli smo v gostilno „k avstrijskemu cesarju" k večerji. Tukaj pričakovala nas je že „vojaška godba" mariborska in radgonski pevci. Prvi kakor zadnji so častno rešili svojo nalogo. Najboljše nam je godba podala s čveteroigro in s fliigelhornsolom, pevski zbor pa s pesmima „Muttersprache" in „Waldlied". Pri prvej pesmi pel je radgonski orglavee g. Gregorič z izvrstnim grlom baritonsolo. Isti večer dobili smo še za konfekt „das deutsche Lied"!! Drugi dan, 15. septembra, vršilo se je glavno zborovanje, za katero so mestne gospodične telovadsko dvorano krasno ozaljšale. Pa tudi mi v to svetišče nismo smeli kakšnibodi priti! Tudi za to so skrbele gospodične. Eadgon-čankam vso čast! Točno ob 9. uri otvoril je predsednik g. Bohm s primernim pozdravom zborovanje, predstavil nam vladnega komisarja in mestnega podžupana gosp. Sprangerja, katera sta nas po vrsti pozdravila, ter povabil gosp. Nedok-a, kot prvega govornika, da nastopi. Ta je govoril najpoprej o Slovenskih goricah v zemljepisnem oziru. Vse, o čemur je govoril, razkazival nam je na velikanskem zemljevidu, katerega je nalašč za to predavanje narisal radgonski ljudski učitelj, g. Ernest Engelhart. Drugi del (o kulturi) svojega predavanja pričel je se zgodovino Slovenskih goričanov. Poprej pa je še opisal ta narod. Rekel je, da so v Slov. gor. lepi, krepki ljudje, vitke rasti, posebe ženski spol. Delavni so in veseli; dokaz temu, da se sliši od spomladnega do jesenskega snega pri vsakem, če tudi tako težavnem delu veselo petje. Ljubijo svojo domovino, posebe domačijo, lep štajerski raj", kakor je Stanko Vraz Slovenske gorice imenoval, in svojega vladarja, kakor malokateri narod. Dokaz temu, ko jih niso niti Huni niti Turki pregnali iz njihovih selišč odkar so se tukaj naselili. Naj le pride nad nje, kedor si upa! Kar ne bodo dosegle puške in sablje, to bosta dosegla krop in kamenje, kakor nekedaj v babjem klanci! Slovenski goričani so storili, storijo in bodo storili, — vse za vero, dom in cesarja! dokler še njim bosta pretakala kri in mozek po njihovem krepkem životu! Burno odobravanje spremljalo je iz-bornega govornika. Od pridelkov imenoval je v prvej vrsti vinsko kapljico, katere nam največ donašata, „šipon in belina". Od sadja je najžlahtnejša „mošancika, najrodo-vitnejše pa so slive, iz katerih se kuha žganje.*) Za procvit sadjereje v Slov. gor. ima zasluge nek plemenitaš (njegovo ime smo po potu domov zgubili), za procvit vinoreje pa pre E. pl. Kodolič. Od zrnja pridela se največ koruze, s katero se pitajo prešiči, domača perutnina, katere se po več stotin, posebe puranov, na Mihaelov-semenj v Radgono prižene. Dovolj pa je tudi pohru-stajo isti konjiči, ki se po 500—700 gold. prodajo. K koncu predavanja spominjal se je še enkrat Slovenskih goričanov, posebe pa njihovega domo- in gostoljubja. Odobravaljni klici potihnoli so še le, ko je govornik že trdno sedel na svojem mestu. Za g. Nedok-om nastopil je g. Ščetina, učitelj pri sv. Petru pri Radgoni ter govoril o učitelju -— vojaku in o oskrbovanju njegove obitelji, če je on v vojski padel, ali pa bil hudo poškodovan. Njegov predlog, kojega smo že v zadnji številki naznanili, bil je z navdušenjem sprejet. Tretji govornik, ki je o jesenskih počitnicah govoril, bil je gosp Siana. Namen tega predavanja je bil ta, da bi se v našej kronovini dosegla glede počitnic neka enakost. V tej zadevi so sicer po novi postavi kraj. šolski sveti kompetentni, pa če bi se le-ti za svet vprašali, tedaj bi imeli n. pr. Zgornje Štajerci počitnice v spomladi, ko ženo govedo na planine; poljanci o poletnem *) Opazko, katero nam je govornik tukaj podal, bi si lahko prihranil! Poroč. času, ko imajo najsilnejša poljska dela; a vinogradniki, tedaj večina Spodnje Štajercev, pa v jeseni, o času trgatve. Najlepši dokaz nepriličnosti raznočasnih počitnic pa nam podaje ravno Eadgona. Tukaj pričela je ena šola 15. sept. novo šolsko leto; dve ste ravno ta čas staro šol. leto končali; a jedna pa bo s 1. okt. novo šolsko leto pričela. Predlog g. govornika: da se naj glavne počitnice v vsej kronovini štajerskej v čas od 15. julija do 15. septembra preloži, bil je enoglasno sprejet. Četrti in zadnji govornik bil je g. Košar, nadučitelj velikonedeljski. Nalogo, kaj je vzrok pomanjkanju učiteljev in kako bi se dal isti odstraniti? imel bi prav za prav rešiti g. Arntner, kateri se je ž njo ravnateljstvu zaveze ponudil, pa le-ta si je naprosil g. Košarja svojim namestnikom. Vzroke pomanjkanja učiteljev navedel nam je gosp. govornik iste, kakor smo jih iz Arntner-jevega peresa v Tagespošti čitali. Za odstranjenje istih pa bi naj vlada. dež. šol. svet in okr. zastopi s tem skrbeli, da bi dajali za učit. pripravnike štipendij, s katerimi bi se mladi dijaki v učiteljišča vabili. To sredstvo pa mnogim ni dopadalo. Proti temu sta precej časa in mnogo govorila gg. Fellner in Muc. Camuzzi. Zadnji rekel je odločno, da se naj štipendije celo odpravijo, kajti ž njimi se izredi največ učiteljev — neučiteljev! Čudili smo se tudi g. Fellner-jevim podatkom, ko je pravil, da se je v pretočenem letu do 100 učiteljev iz Štajerske odselilo. Ce se ne bo bolje za našo gmotno stanje skrbelo, tedaj nam baje ne bo Semering previsok, pa ne Sava pregloboka. — Za tem je predsednik sklenal glavno zborovanje. Poslanci volili so še potem nov odbor. Vse je ostalo pri starem, le gosp. Seidler, učitelj v Konjicah, je bil namesto V. Kocmuta izvoljen v odbor. (Prihodnjič o razstavi.) Ljubljana, 6. oktobra. (Občni zbor slovenskega učiteljskega društva) Ob navzočnosti 50 članov vršil se je danes občni zbor slovenskega učiteljskega društva. Predsednik gosp. vodja Praprotnik prične skupščino sledečim ogovorom: Mili bratje in sotrudniki! Minulo je 19 let, odkar smo slovenski učitelji na Kranjskem ustanovili prvo učitejjsko društvo in 16 let, odkar se je to društvo razširilo in se prekrstilo v splošno „Slovensko učiteljsko društvo". Od takrat prebili smo marsikatere viharne in našemu napredku zelo neugodne čase, a stali in ostali smo zvesti svojemu načelu in prvi nameri društva: v prvej vrsti duševno podpirati slovensko ljudsko šolstvo, ter mej učiteljstvom buditi in širiti toliko potrebno bratovsko vzajemnost, zavednost in značajnost. Zraven pa je naše društvo pri vsaki priliki po svojih razmerah pospeševalo sveti namen, da se je naša ljudska šola plemenila in tako, kakor je treba, za splošno izomiko našemu milemu narodu. Misli, ki se je izprožila pri lanskem občnem zboru »Slovenskega učiteljskega društva", da naj se začne izdavati knjižnica za mladino, se je društvo resno poprijelo ter poskrbelo, da se je izdal prvi zvezek »knjižnice za mladino" (z dvema izvirnima povestima.) Temu prvemu zvezku je društvo pridjalo tudi vabilo, s katerim uljudno vabi slavno občinstvo, osobito gospode duhovnike, učitelje in druge izgojivatelje, da bi blagovolili podpirati to prevažno stroko naše književnosti. Vsprejeli smo po raznih dopisih mnogo voščil o preustvarenju našega društva., tako da bi obsegalo vse ali skoro vse slovenske učitelje, kajti ne le moralni, ampak tudi materijalni vspeh učiteljskega stanu bil bi pri mnogo-brojnem vseslovenskem učiteljskem društvu. Pred vsem je treba, da si društvo določi svojo svrho, katera bodi: blagovspešnost slovenskega učiteljstva. S to svrho naj se združuje namera, da se vsi trudimo v prid našemu slovenskemu narodu, ter v prid naši lepi širni Avstriji. V to ime kličem vsem, ki ste od daleč in iz obližja prišli k današnjemu zborovanju: Dobro došli, naši stari in mlajši tovariši in prijatelji! Tajnik g. Govekar poroča v prvo o lanskih volitvah za društveni odbor in pravi v svojem poročilu nadalje: Našo društvo je zadnji čas posebno poudarjalo in v tem zmislu delovalo, da se po pravi odgoji naše mladine boljša nravno življenje, ker le po boljši mladinski vzgoji bodo prišli boljši časi. Kajti po vseh časnikih in knjigah, v zborih in društvih zasebno in javno se razpravlja o teh razmerah ter išče sredstev, s katerimi bi se ozdravile društvene razmere globokih ran. A vzboljšanje nravnega življenja začeti se ima pri korenini. Zato naše društvo s svojo namero po vsem in vselej dela le po gaslu: „Sola naj vzgaja mladino v prave narodnjake, katerim je sveta vera, dom in cesar." Le dobro vzgojena mladina bode tudi v poznejšem življenju visoko cenila državljansko svobodo ter jo neoskrunjeno ohranila sebi in vsemu človeštvu v prid. V dosego tega delovanja shajal se je odbor k sejam skoro vsak mesec ter je obravnaval razne društvene stvari, posebno je vso svojo pozornost obračal na izdavanje knjižnice za mladino Zato je odbor sklenil po časopisih objaviti, da je društvo v svoje področje prevzelo izdajo šolske knjižnice za mladino ter se ob jednem obrnilo do slovenskih pisateljev. Odbor dobil je več rokopisov od raznih gg. pisateljev, na pr. „Kako se je Julijan likal", „Mladi dnovi", „Za poklicem", „Prva šola", „Z Božjo pomočjo" in druge. Nekatere rokopise je potem odbor pisateljem vrnil, ker jih ni spoznal sposobnimi za slovensko knjižnico, a druge sposobne je obdržal in primerno nagradil. Dvoje takih po-vestij je že društvo izdalo. Dela in truda pa tudi troškov je imelo društvo s tem dovolj. Sedaj je naloga slovenskih učiteljev, da dejansko dokažejo, da jim je mari uresničenja tolikrat poudarjane potrebe mladinskih spisov. Skrbeti je torej, da se knjižnica razproda in razširi mej slovenskim narodom, posredovati je treba pri svojih kolegih, da tudi oni v tem zmislu delujejo. Ako bi si vsaka šola na Slovenskem omislila le po jeden izvod, in bi se tu in tam pregovoril kaki imovit prijatelj mladine, da položi par desetič na narodni žrtvenik, potem je razprodaja zagotovljena in slovenskemu učiteljskemu društvu je potem mogoče takoj drugo knjižico izdati, kajti rokopis je že gotov. Društveni tajnik poroča potem še o raznih društvenih zadevah manjše važnosti in sklene z gjrko željo, „da bi moral tudi vsak učitelj ljubezen do omike in do naroda in domovine, ožje in širje, ne le z besedo gojiti, marveč tudi z vzgledi, z jasnim dejanjem dokazati". Poročilo vzame se z odobravanjem na znanje. Blagajnik g. Tomšič poroča, da ima društvo 143 pravih in 29 podpornih članom, da so dohodki iznašali 229 gld. 89 kr., troški pa 40 gld. 60 kr. Eačun se odobri. Vodja meščanske šole g. Lapajne potem v dolgem govoru utemeljuje svoj predlog, naj bi se utanovila v Ljubljani stalna razstava raznovrstnih učil. Na Dunaju, v Gradcu in po drnzih mestih na Štajerskem, tudi v Fiirsten-feldu in v Celju, torej v malih mestih imajo že take razstave. Ljubljanska razstava te baže morala bi se posebno ozirati na slovenske in slovanske učilne pripomočke in bode gotovo dobro vplivala na razvoj in izobražbo učiteljstva. Mogoče, da se dobi za razstavo teh učilnih pripomočkov prostor v deželnem muzeju „Rudolfinumu", če ne tam, pa morebiti v licealnem poslopju, ko se sezida nova mestna ljudska šola. Presednik g. A. Praprotnik gorko podpira ta predlog, ki se tudi odobri. Za pregledovalce računov se volijo gg. Kruleč, Lušin in Furlan. V odbor, ki se je takoj po seji konštituiral, gg. Furlan, Govekar (tajnik), Kruleč, A. Prapotnik (predsednik), Tomšič (blagajnik), Stegnar (podpredsednik), Funtek, Žumer in Lapajne. Popoludne ob 1. uri je bil skupni obed pri Virantu, kjer je bila dolga vrsta napitnic, mej katerimi omenimo napitnice g. Gaberška, ki je naglašal potrebo širje izomike slovenskega učiteljstva in potrebo literarnega delovanja. „S1. N." Ljutomer, 5. oktobra. Danes srno pokopali v bližnjem trgu Veržej nad-učiteljevo soprogo, gospo Antonijo Pire, roj. Weinhardt. Ranjka bila je izvrstna mati in je radi tega in drugih svojih lepih lastnostij vživala pri svojih soobčanih splošno spoštovanje, kar se je pri pogrebu, kojega se je udeležilo mnogo učiteljev in tržanov, očitno pokazalo. — Poleg žalujočega soproga, plače 6 nepreskrbljenih otrok po svoji preskrbni in prerano umrli materi. Bodi ji žemljica lahka. -- Novice in razne stvari. [Imenovanje.] Presvitli cesar so z Najviš. sklepom z dne 29. septembra t. 1. blagovolili imenovati stolnega korarja lavantinske škofije, velečast. gosp. dr. Ivana Križaniča udom deželnega šolskega soveta štajerskega. [V okrajni šolski svet vranski] voljeni so bili v glavni skupščini okrajnega zastopa dne 24. t. m. sledeči gospodje: Balon Anton, župnik na Vranskem; .Južna Valentin, posestnik in župan v Št. Jurju ob Taboru; Musi Josip, posestnik in načelnik okraj, zastopa na Vranskem; Pri slan Fran, posestnik v Prižlah; Šorn Gašpar, posestnik in župan v Grajski vasi. Izvoljeni gospodje so odločni narodnjaki. [Učiteljišče Ljubljansko] je dobro obiskano. V moškega učiteljišča prvi razred oglasilo se se bilo 28 pripravnikov, obiskuje jih pa prvi razred 26, drugi razred 24, tretji razred 26, četrti razred pa 12. Na ženskem učiteljišču oglasilo se jih je v prvi razred 70, od katerih je vsprejetih 42. Tretji razred obiskuje 33 pripravnic. Otroško zabavišče obiskuje jih 9, tečaj za ročna dela 6. [Volapiik] dobiva vedno več veljave. Bavarsko naučno ministerstvo ga že misli uvesti kot neobvezni predmet v gimnazije. Od poštnih in brzojavnih uradnikov mislijo tudi Bavarci zahtevati znanje volapiika. [Družba sv. Mohora] že razpošilja letošnje družbine knjige, ki so naslednje: 1. Koledar družbe sv. Mohora za prestopno leto 1888. 2. Slovenske večernice za poduk in kratek čas. Jeden in štirideseti zvezek. 3. Franc Pirec, oče umne sadjereje na Kranjskem in apostolski misijonar med Indijani v severni Ameriki. Spisal P. Florentin Hrovat. 4. Zgodovina svete katoliške cerkve za slovensko ljudstvo. Spisal dr. Ivan Križa nič, stolni korar v Mariboru. 5. Osmero blagrov na svetu ali dolga pridiga za kratkočasno življenje. Spisal Anton Kržič, katehet v Ljubljani. 6. Življenje preblažene device in matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa. Spisal Janez Volčič, duhoven Ljubljanske škofije. — Število družabnikov narastlo je letos na 35.010 (605 dosmrtnih, 34,405 letnih), ki se po škofijah dele tako: Goriška škofija šteje 4849 udov, Krška 3133, Lavantinska 10.566. Ljubljanska 13.444, Tržaška 1875, Sekovska 243, Somboteljska 203, Zagrebška 263, Senjska 121, Poreška 58, Videmska 134, razni kraji 57, Amerika 64. Dokodkov imela je družba 36.826 gld. 75 kr., troškov pa 36.775 gld. 23 kr., torej prebitka 51 gld. 52 kr. Matična glavnica znaša do 1. avgusta t. 1. 18.030 gld. v gotovini in 200 gld. v obligacijah. [Koliko potroši Pariz za šole.] Svetovno mesto Pariz potroši na leto 24 milijonov frankov za ljudsko izobrazbo. 14 milijonov te vsote znašajo učiteljske plače in popravila šolskih poslopij. Od ostalih 10 milijonov dobe šolske kuhinje 500.000 frankov. V teh kuhinjah dobivajo otroci zastonj ali pa proti mali odškodnini opoludne juhe in mesa. 2,200,000 frankov dobe male šole (Warteschulen), 500.000 frankov dobe večerne šole za poučenje odraslih in 300.000 fr. pevske šole. Za šol ska darila odpade 145.000 fr., za zdravniško nadzorovanje šol 100.000 fr.; upravniški in nadzorniški troški pa znašajo \ 200.000 fr. Za risanje in za nekatere risarske šole se potroši 140.000frank., 6 višjih ljudskih šol, ki bi se dale primerjati realkam in meščanskim šolam stane 1,450.000 fr., a višja dekliška šola stane 160.000 fr. Lycee vzdržuje država in prida mesto le 225.000 fr. za nekatere stolice; pri vsem tem vzdržuje pa mesto tudi lastno gimnazijo, tako zvano „College", ki stane na leto redoma 1,000.000 fr. Na veliki šoli vzdržuje mesto tudi stolico za zgodovino revolucije. Sploh pa mesto za različne stolice na velikošolskih fakultetah potroši še posebe 260.000 fr. Mestna darila različnim društvom in zavodom, ki pospešujejo pouk in vzgojo, znašajo na leto 1,300.000 fr. Mesto vzdržuje tudi več strokovnih šol; tako stane šola rokodelskih učencev 150.000 fr., mizarska šola 100.000 fr., šok za obrtniško dziko in kemijo 225 000 fr. Pet dekliških obrtnih šol povzroči na leto 400.000 fr. Pri ogromnih teh troških pa svetovno mesto Pariš še vedno misli na to, da pomnoži število šol za strokovno in obrtniško izobražbo svojih prebivalcev. H. P. [Stritarjevih zbranih spisov] izšli so dalje 13., 14., 15. in 16. snopič dokončavši roman „Zorin" ter pričenši in nadaljajoč „Gospoda Mira-dvorskega". — Vsak teden izide jeden snopič in stane 25 kr. Vabilo. Učiteljsko društvo za sežanski okraj bode zborovalo dne 13. oktobra ob 9. uri dopoludne v Dutovljah. Dnevni red: 1. Verifikovanje zapisnika minulega zborovanja. 2. O rabi prihodnjika (predavanje). 3. Kmetijstvo v nadaljevalnem tečaju. (Konec). 4. Misli o učitelju (branje). 5. Nasveti. K obilni udeležbi vabi odbor. / -«2*.-- t Spremembe pri učiteljstvu. Gospod Zaplata Alojzij, učitelj v Zagorju, postal je nadučitelj v Planini; zdolski nadučitelj gospod Franc S1 e m e n šek pride v Podčetrtek; podučitelj pri sv. Tomažu, gosp. Jakob Stvarnik, imenovan je učiteljem v št. Jerneju nad Marenbergom; gosp. Jože Zeilhofer, učitelj v št. Jurju v slov. gor. pride v Poličane. — Okr. pomožni učitelj za celjsko okr. glavarstvo, gosp. Kari Vizjak, postal je učitelj v Zgornji Ponkvi. — Gosp. Miha Iglar, podučitelj v št. Jurju ob juž. žel. gre v Zidanmost, gosp. Francv B r i n ar, podučitelj pri sv. Vrbanu bi. Ptuja, v Loko pri Zidanmostu, gosp. Simon Se k i m i k, podučitelj v Slivnici pri Celju pa na Ptujskov goro. — Gospdč. Matilda Pušnik nameščena je kot učiteljica ročnih del v Šoštanju. NATE ČAJI. St*. a». Podučiteljsko mesto. Na četirirazredni ljudski šoli (z eno paralelko) v Šmarju se mesto podučitelja z dohodki po III. plač, razredu stalno umešča. Prosilci naj svoje redno obložene prošnje pošljejo predpisanim potom do 15. novembra t. 1. krajnemu šolskemu svetu v Šmarju pri Jelšah. Okr. šolski svet Šmarje, dne 24. septembra 1887. Predsednik: Ofetolivzha «. r. š'v. 481. Učiteljsko mesto. Na enorazrodni ljudski šoli v Špitaliču se mesto učitelja — voditelja z dohodki IV. plač. vrste in prostim stanovanjem definitivno ali tudi provizorično umešča. Prošnje z dokazom sposobnosti poučevanja, v katoliškem veronauku naj se vpošljejo do I. novembra 1887 krajnemu šolskemu svetu v Špitaliču, pošta Konjice. Okr. šolski svet Konjice, dne 17. sepfembra 1887. Predsednik: tfetalicatka ». »'. Izdajatelj in nrednik M. Nerat. Tisk tiskarne sv. Cirila v Maribora.