C. K. pošti!
Nedostavljene številke je poslati administraciji „Eisenbahner“, Dunaj V. Zentagasse 5.
PROSTA VODI
POT K w a SVOBODI ?
ŽELEZNIČAR
GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVLJEHCEV
		UREDNIŠTVO	Izhaja 1. in 15. vsakega meseca	Naročnina:
		hi	so nahaja v Trstu ulica Madonnina lf>		za celo leto .... 4-40 K za pol leta .... 2-20 K za četrt leta .... 1-10 K Posamezna številka 18 vin.
		Telefon 1570	Nefrankirana pisma se ne sprejemajo.	
rTrrrilllilllllM"'niiiiiiiiillinillllllllllllllllll lUJOI		UPRAVNIŠTVO Dunaj V. — ZentugasHe 5.	Rokopisi se ne vračajo,	
Št. 20.		V Trstu, 15 oktobra 1912.		Leto V.
Reforma kazenskega zakona in koalicijsko pravo.
Kakor kažejo znamenja, se sedaj resno misli na nujno in neobhodno potrebno reformo kazenskega zakona. Seveda ni prvič, da je vlada napravila poskus, da nadomesti zastarelo, s trohnobo preteklih stoletij navdano kazensko pravo s kazenskim zakonom, ki odgovarja potrebam sedanjosti. Iz več vzrokov je sklepati, da se bo to delo sedaj izvedlo, dasiravno si še nihče ni na jasnem, kako obvladati ogromne tehnične zapreke, ki ovirajo pot zakonu, obsegajočemu nad 400 paragrafov. Ali o stvarni potrebi temeljite reforme na polju kazenskega prava dandanes nihče več ne dvomi, ker izza dobe, iz katere izhaja naše sedaj veljavno kazensko pravo, se je mnogo in temeljito izpremenilo v državnem i gospodarskem življenju. Raditega pa se vedno jasneje in očividnejše pojavlja protislovje med pisanim pravom in živo resničnostjo. Vsak zakon, ki naj bi bil poraben za realno življenje in ki hoče odgovarjati pravnemu čutu svojega časa, se mora ozirati na živa dejstva in temeljiti na gospodarski resničnosti.
Če si predočimo velik pomen, ki ga ima ravno kazensko pravo za socialno skupno življenje družabnih razredov, je že vnaprej jasno, da se vsaka reforma na tem polju najintenzivnejše tiče interesov v s e h razredov in stanov. Vse ravnanje, ki se ga opisuje v kazenskem zakonu potom paragrafov, je končno več ali manj v zvezi z innogostranskiini socialnimi interesi in ne more se ga ločiti od gospodarskih potreb življenja. „Vsak zakon", pravi nemški kazensko-pravni učitelj pl. List, „je varstvo interesov'1 in vsak poskus reformiranja obstoječega prava konsekven-tno provzroči nasprotja in interesne spore.
V resnici postaja gospodarsko interesno nasprotje tudi v predmetnem reformnem delu čim očividnejše. Umljivo je, da je delavstvo zainteresirano na tem. da se reformira kazenski zakon na ta način, da se izpopolni dosedanje koalicijsko pravo tako, da si* primerno ozira na svobodo gibanja, ki je neobhodno potrebna sedanjim neizogibnim gospodarskim bojem. Vsa naša koalicijska sv o b o d a obstoji sedaj v tem, da se je leta 1870 odpravilo koalicijske prepovedi in zajamčilo pravico za vodstvo organiziranih mezdnih bojev. Sicer pa izpodbija zakon za take pogovore vsako pravično jamstvo. Vkljub temu pa ima avstrijsko delavstvo koalicijsko p ravico, dasiravno je zveza avstrijskih delodajalcev v spomenici leta 1906 postavila trditev, da pravzaprav ni kaolieijskega prava, temveč, „d a se le trpi dejstvo koalicije".
Ali ravno iz dejstva, da delodajalci in njih vodje naravnost tajijo koalicijsko pravo, je razvidno kakšne želje gojijo ti krogi. Posedaj se je sicer moglo v mnogih slučajih potom razlaganja prava narediti vrzel v koalicijsko pravo in potom policije šikanirati delavstvo v izvrševanju zajamčenega prava. Vsa dosedanja zgodovina strokovnega gibanja in mezdnih bojev nam nudi mnogoštevilne primere.
Izrecno interesno stališče, ki ga zavzemajo podjetniki glede na koalicijsko pravo, jim zadnja
leta ni dal nikdar počitka. Pri vsaki priliki, na vsakem delodajalskem zboru in v neštetih člankih meščanskega časopisja so ti gospodje tarnali o preveliki svobodi delavskega gibanja in zahteva, naj vlada zakonodajnim potom poseže vmes, je že nekaj stalnega v delodajalskih organizacijah. Da je bila vlada tudi res pripravljena ugoditi tem željam, dokazuje poslabšanje, ki ga je vseboval I. 1909 objavljeni pred^ačrt za reformo kazenskega zakona glede na obstoječe koalicijsko pravo. Doč ni je po veljavnem koalicijskem pravu kaznjiv le tisti, ki vporablja silo ali pa o p 1 a -š e n j c , da doseže pogovor v svrho priboritve ugodnejših mezdnih in delavnih pogojev, govori § :S prednačrta, le še o sredstvih oplašenja v to svrho, da se delodajalca ali delojemalca ovira v izvršitvi proste volje, delo oddati ali pa delo sprejeti. S tem bi seveda bile prizadete tudi vse iz d r u g i h nagibov kot v dosego b o 1 j š i h m e z d n i h in del a v n i h pogojev vprizorjene stavke, in ravno zato, ker so v,sled napredka strokovnih organizacij potrebni tudi taki boji. — kakor na primer za priznanje organizacije — vedno številnejši, je jasno, da se je s takim besedilom prednačrta hotelo le ugoditi glavni želji delodajalcev. Protest, ld se je že takrat pojavil v delavskih vrstah proti očividnemu poslabšanju koalicijskega prava, pa je — kakor se vidi — vlado privedlo do prepričanja, da delavstvo na noben način nima volje, da bi se brez odpora pustilo prikrajšati obstoječe pravice, Vlada je torej v načrtu, ki ga je predložila gosposki zbornici, opustila nameravano izpremembo. Ali eno poslabšanje pa je, pustila tudi v novem načrtu. § 3. načrta pravi : Kdor skuša delodajalca ali pa delojemalca z oplašenjem ali pa s silo ovirati v izvedbi prostega sklepa, oddati ali pa sprejeti delo, da pripravi ali pa šiloma izvede enega v § 2. označenih dogovorov, bo pred sodnijo kaznovan z zaporom do treh mesecev, ali pa z globo do tisoč kron.
Ker se v vel j a v u i določbi S 3. za omenjeni prestopek zagrozi kazen .. o s m ih dni do treh mesecev", je jasno, da se hoče v bodoče kazen poostriti, ne da bi zakon navidezno dobil kako posebno izpremembo. Saj bi se tudi ne našlo zadostnega pojasnila, zakaj naj se namesto besed „z ječo treh dni do treh mesecev,, postavi pesede „z zaporom do treh mesecev11, če bi ne bilo namena, da se pripravi sodnika do tega, da odmeri v i š j o kazen. Vidi se torej, da vlada misli na izdatnejše varstvo stavkokazov, kar je prav gotovo koncesija podjetniškim željam.
Da je vlada opustila poslabševalno določbo kazensko-zakonskega načrta v tistem delu, ki se nanaša na koalicijsko pravico, in po kateri se lahko pri vseh stavkah zagreši prestopke § 3, je v podjetniških krogih vzbudilo pekoče bolečine. Ta bol se izraža tudi v kapitalističnih listih. Konsulent brivske trgovske in obrtne zbornice, dr. Alfred O berlaude r jadikuje v „Neues Wiener Tagblatt11, da vživa v sedanjem kazenskem zakonu svoboda delavne pogodbe11 vse premalo pravnega varstva. To varstvo pa pogreša odvetnik brnske priganjaške korporacije tudi v no-v e m načrtu ter pravi med drugim :
„Clen 13. uvedbenega zakona h kazenskemu zakoniku prevzema določbe koalicijskega zakona z dne 7. aprila 1S70, drž. z. št. 43, brez izpremembe. Po tem zakonu se zagrozi kazen za vporabo sredstev oplašanja ali sile, da se brani delodajalcu ali delojemalcu svobodno izvršitev svojega sklepa oddati ali pa sprejeti delo, le v slučajih takozvane m e z d n e stav-k e , to je, če je dosega boljših delovnih pogojev ali pa poslabšanje obstoječih, predmet boja. Na oblastne stavke, v katerih gre za priznanje organizacije, zaupnikov, odstranitev nepovoljnih predpostavljenih, zopetni sprejem odpuščenih delavcev itd. pa se nor m e k o a-1 i c i j s k e g a prava ne n a n a š a j o. In ravno zadnja vrsta stavk postaja v posledici napredka delavskih kakor tudi podjetniških organizacij vedno pogostejša in omenjena vrzel koalicijskega zakona vedno občutnejša. V pred-načrtu za avstrijski kazenski zakonik, objavljenem leta 1909, je člen 13. določal zagrozitev kazni t a k o z a m e z d n e kakor t u d i z a o b 1 a s t n e st a v k e. Vrhutega se jo je p o p o 1 no m a. ločilo od predpogoja k o a 1 i c i j e tako, da je bilo zajamčeno varstvo svobodne delavne pogodbe. Nameravana, izprememba koalicijskega zakona pa je na socialno demokratični strani zadela na močan odpor radi ogrozitve koalicijske svobode. Objektivno premotrivanje pa kaže, da to očitanje ne odgovarja dejstvom. Oblika prednačrta nikakor ne nasprotuje združevanju delavcev, temveč hoče le storiti konec pojavu, da se koalicijska svoboda izprevrže v koalicijsko nasilje. V 1 a d a torej ni imela s t v a r n e g a razlog a da je obliko pred n a č r t a z o p e t o p u stil a 11.
Dobro vemo kaj pomeni, če govorijo zastopniki delodajalcev o „svobodi delovne pogodbe11. In hinavsko zatrjevanje, da se ..nikakor ne nasprotuje združevanju delavcev", združena z željo po poostren ju varstva za stavk o k a z e popolnoma razkrije goreče želje priganjačev. Saj pa zahtevana določba § 3. tudi nima drugega namena, kot da se takozvane ., dela voljne" proglasi nedotakljivim. Ker pa so slučaji, v katerih se ne more razžalitve ka kega stavkokaza tudi pri naj volj-nejšem sodišču kaznovati kot prestopek koalicijskega zakona, je to „vrzel v zakonu11 in ni je nujnejše naloge, nego ..zamašiti to vrzel11. Potem je šele zadostno zajamčena .svoboda delovne pogodbe11, kakor si jo predstavljajo delodajalci. Dokazuje pa nam nek drug spis iz ravno teh krogov, da se to ,,vrzel v zakonu11 že dandanes potom sodnij,ske prakse izpolnjuje, in sicer prav izdatno. Istočasno z brnsko podjetniško korporacijo zahteva isto tudi znana „Zveza avstrijskih delodajalcev'1, ki razpošilja okrožnico vsem indu-strialnim in obrtnim društvam in zadrugam s pozivom, da se pridružijo „napadni in številni peticiji11, ki se jo jeseni predloži na r a v n o s t ministrskemu predsedniku v svrho dosege z a k o n a za v a r s t v o „delavoljnili“. V tem spisu pa je takoj v uvodu navedeno p r o s t o d u š n o in gotovo z n a č i I n o p riznanje ,
..Agitacija, ki smo jo pričeli leta 1908 da pridobimo zakon za varstvo dela voljnih, je imel dosedaj na dve strani sicer skromen ali v e n d a r 1 e z a n e s 1 j i v uspe h. Ta je prvič v tem, da post o p a j o oblasti v izvrševanju obstoječih zakonov mnogo strožje zoper posege (?) in nasilnosti (?) stavkujočih delavcev; drugič pa v tem, da je zahteva takega skupna zadeva vseh delodajalcev, vseh industrijelnih in obrtnih društev in zadrug".
Po tem se more gotovo prav presoditi nepri-stranost in po zakonu zahtevano objektivnost naših oblasti, če že nikdar zadovoljne podjetniške •organizacije to z zadovoljstvom naznanjajo kot svoj uspeh. Seveda pa gospodje nočejo biti odvisni od izprememljivega pravosodja. Zakon, ki hi bil odločno proti temu „prrokletemu“ stavkanju, je vendarle boljši, nego sodnik, ki mu ni treba v vseh okolnosti paziti na to, odkod piha veter reakcije. Zato pa dr. Oberlander zahteva nele koalicijski paragraf pred načrta kazenskega zakona, temveč želi še vrhutega ostro določbo proti bojkotu.
Da igra bojkot dandanes veliko in važno vlogo v gospodarskih bojih, je resnica in vsled tega spada v orožarno naših, vedno ostrejših gospodarskih hojev. Če bi se ga potom zakona prepovedalo, bi se s tem delavstvu vzelo eno možnost za praktično izrabo svoje koalicijske svobode. Nad obratom, v katerem se stavka, ali pa vladajo v njem take razmere, •da se je treba obračati na javnost, se mora razglasiti zapor in sicer v publicistični javnosti, ker sicer bi bila pravica koalicije vnaprej le fikcija, ker ravno učinek, ki naj bi izhajal iz tega, bi izostal. Znano pa je, da izvajajo podjetniki v svojih krogih bojkot do gospoda-darskega propada ; vsled tega njih tajne pogodbe potom kartelov in sindikatov ne trpe mnogo.
Jasno je torej, da zahtevajo podjetniki in njih plačani organi nič druzega kot razredni z a k o n zoper delavstvo. Ves njih trud v javnosti, na shodih in v časopisju, je to dokazal z vso jasnostjo. To je za delavstvo najresnejši opomin, da pazi na dogodke, ki se doigravajo in da združeno odbije grozeč napad na svoj gospodarski obstoj.
Več samozavesti in samozaupanja.
Najznačilnejši pojav moderne dobe je silno razširjenje samozavesti med delavskimi sloji. Delavec se zaveda čim dalje bolj svojega velikega socialnega, političnega in gospodarskega pomena. In nele posamezni delavec, delavski razred sploh se čuti kot celotna in odločujoča moč človeške družbe. Moderni delavec hoče biti popolen, enakopraven in enakoveljaven človek. Delavski razred si hoče osvojiti na svetu ono mesto, ki mu gre po naravni in socialni pravici, hoče udejslviti svoja stremljenja, svoje prepričanje. In ravno vstvaritev ponosne razredne zavesti, da kdor je človeški družbi koristen mora biti tudi uvaževan, uveljaviti ta princip človeške enakopravnosti jo glavni cilj delavskemu gibanju. Zgodovina nas uči, da je razširjenje samozavesti sad rastočega blagostanja. Boljši gospodarski položaj ustvarja delavsko osebnost. Zboljšanje razmer nemških kmetov ob začetku srednjega veka je omogočilo takratne silne bojo kmetov zoper grajščake in fevdalce. Ko so se ob koncu srednjega veka razmere nemških kmetov, vsled raznih okolnosti, poslabšale, jo tudi puntarstvo in samozavest kmetov pešala. Meščanstvo se je jelo uveljavljati in imponirati kot razred in odločujoči faktor, ob pojavu kapitalizma. Gospodarska moč je dajala meščanstvu razredno samozavest. Če torej danes konštatiramo razširjenje samozavesti med proletariatom, imamo iskati vzrok temu v boljšem gospodarskem položaju proletariata.
Skušnja nas uči, da sc samozavest ne razvija enakomerno v vseh delavskih slojih. Gospodarski in socialni položaj delavskih razredov ni povsod in vedno enak. Podvržen je često raznim pojavom in okolnostim. Visoko razvit delavec velikega mesta, ki si je z močjo svoje organizacije pridobil boljše življenjske razmere, ima v človečki družbi tudi primeren upliv. In ker se zaveda svojega upliva in moči, je ponosen, zaveden in samozavesten. Ravnanje in način
življenje teh delavcev je temu jasni dokaz. Vse drugače je tam, kjer je delavstvo kulturno, razredno in gospodarsko zaostalo. Mezde teh delavcev in delovni pogoji so skrajno nevzdržljivi v socialnem, političnem in gospodarskem oziru so pa neuvaževani in neupoštevani. Nimajo zato nikakega smisla za človeško dostojnost. Obsojeni so na suženjstvo in izkoriščanje. Ne protivijo se tej usodi. Nezavedno in nezavestno živijo svoje klavrno življenje. Medtem ko se samozavestni delavec zoperstavi odkrito in pogumno svojim predpostavljenim, se bodo razkropljene čete teh nezavednežev ponižno udale pozivu mogotca. Samozavesti ni tu in ne človeškega ponosa. Podcenjuje se in misel, da so oni ravno toliko vredni kot vsaki katerisibodi drugi gospodar ali minister, jim ne gre v glavo. Trditvam služabnika vere verjamejo brezpogojno, če so izkoriščani in neuvaževani je to volja božja, ki je vse tako naravno in pametno uredila. Tako se jim je pravilo in v to bajko tudi slepo in udano verjamejo.
To se pa mora spremeniti. V zasmeh bi bilo moderni kulturi in meščanskemu državnemu pravu, ako bi se še nadalje smatralo delavstvo za nekak drugi, vpoštevanja in uvaževanja nevreden razred. Delavsko gibanje ima veliko nalogo povzdigniti socialno in gospodarsko zaostale sloje do višje kulturne samozavesti.
Razširjenje zavesti med proletariatom je odvisno od gospodarskega položaja. Treba je torej predvsem izvojevati delavstvu višje življenjske pogoje. Toda s tem ni še vse izvršeno. To se da izvršiti le po gotovem načrtu in le pod gotovimi pogoji. Treba je razjasniti delavcem pomen vloge, ki jo igrajo v gospodarskem življenju in jih prepričati, da so besede »vsako kolo se ustavi, če hoče tvoja močna roka« nekaj več nego govorniška grožnja. Če je delavec spoznal zvezo gospodarskega in socialnega življenja, bo tudi spoznal svoj pomen kot del splošnega človeštva. Posledica tega spoznanja bo zavest svoje važnosti in koristi v razvoju in napredku človeštva. Zavedal se bo tedaj stališča, ki bi ga moral delavec zavzemati v drugačni, na socialistični podlagi temelječi človeški družbi. Po enakem razvoju se je uveljavilo meščanstvo po francoski revoluciji. Sieves, ki je bil eden izmed najvnetejših in najpogumnejših agitatorjev takratne revolucije, se vpraša v nekem svojem spisu : »Kaj je tret j i razr e d ?« Vpraša se nadaljno : »K a j bi la h k o bil tretji razred?« in odgovarja si: »V s e«. Potom teh besed je prišlo milijone meščanov do samozavesti. Tako je treba to spoznanje utrditi tudi mod delavstvom. Zlasti ker se skuša omalovaževati pomen in vrednost delavstva v razvoju moderne dobe. Ne »rokodelci« temveč takozvana »inteligenca« naj bi bila ustvariteljica vse dosedanje kulture in vsega dosedanjega bogastva. Pozabijo, da je delavstvo, ki daje kri in meso duševnemu in materielnemu kapitalu.
Poleg močne samozavest i potrebuje delavstvo tudi globokega samozaupanja. Je izključeno, da bi moglo to delavstvo — skala na kateri bo sezidana cerkev bodočnosti — izvesti svojo ogromno, svet spreminjajočo nalogo, ako nima globokega samozaupanja v svojo razredno moč. Brez te zavednosti ni pričakovati uspeha. Globoko prepričanje, zavednost svoje koristi in pomena. Zaupanje v svojo moč in drugih, so pogoji vsaki zmagi. Ustvariti je treba razredni značaj delavstva. Le z vztrajnim, neutrudljivim delom se bo to doseglo. V boju delavstva za boljšo bodočnost je samozavest in samozaupanje najuspešnejše sredstvo.
Socialna politika evharističnega kongresa.
Da se prirediteljem evharističnega kongresa ni šlo za vero, temveč le za klerikalno agitacijo, je znana stvar. Izkoriščali so ta kongres v svoje strankarske svrhe. Gotovo pa je bil črni teden na Dunaju v marsikaterem oziru zanimiv in važen. Zanimiv in važen seveda le v tem, da nam je bil zopetni jasni dokaz namenov rimskega klerikalizma.
Kongres se ni pečal le z verskimi vprašanji. Nasprotno. Večji del razprav se je posvetilo bolj »praktičnim« problemom. Tako je prišla na dnevni red tudi socialna politika. Razumljivo je, da je prišla tudi ta točka na dnevni red. V klerikalni stranki je tudi gotovo število delavcev,
katerim je pač treba — nolens volens — posvetiti točko v programu velike klerikalne predstave. V Avstriji je b;lo koncem lota 1911, 30 krščansko socialnih centralnih komisij z nad 45 000 članov, poleg 27.000 čeških separatistično oiganiziranih klerikalnih elanov Na nemškem pravijo, da jih je nad pol milijona združenih v klerikalnih organizacijah. In tudi drugje imajo še precejšnjo število »pridnih delavcev«, ki jim slepo sledijo. Kako naj bi se ne uvaževalo ob tako pompozni paradi te stebre klerikalizma ?
Socialna politika je že od nekdaj postala nekak špottni predmet nacionalističnih in klerikalnih organizacij. Seveda ko pridejo take stvari na dnevni red, se ne bo reklo, da nimata vera in socialna politika nič skupnega. Tudi se ne bo reklo, da slonijo klerikalne organizacije na znanem biutalncm principu : Kdor je hlapec, naj ostane hlapec, in da te organizacije opravičujejo vsako izkoriščanje, vsako teptanje delavskih pravic. Z vse drugačnimi motivi se bo operiralo.
Razpravi je dajala važnost »poslanica« papeža Pij a X.
Naplenjeno.
Primerno tonu tega pisma so bile postavljene diskuzije in predavanja. Zasledovati te diskuzije bi bilo težavno. Lagalo se je na razne načine. Pri vsaki posebni akciji se je drugače farbalo »veleumne« poslušalce. Lagalo se je nekako v narodnem tonu. Celo po delavskih kategorijah se je razdelilo agitačne »motive«. Francoska sekcija se je pečala n. pr. z vspehi klerikalne železničarske zveze. Ni se povedalo seveda, če bi bila zveza v stanu vzdržati, recimo kakšno splošno železničarsko stavko. Tudi se ni povedalo, če je evharistični kongres v kaki zvezi z železničarskim gibanjem. Pravilo se je, da dobi bržčas tako zvezo tudi Belgija. Tukaj bi bil primeren kratek koment. Evharistična zveza v obliki delavske gospodarske organizacije 1 Prvič je to v nesoglasju z gori omenjenim papeževim pismom. Drugič pa: Po dveh tisočih let prevladovanja klerikalizma, vere in evharistije, se torej prizna nerednost in nenaravnost v razrednem življenju ? Evharistija naj bi postala torej sredstvo, ki ima rešiti socialna vprašanja.... na tem svetu ?
V neki ženski sekciji je imela plemkinja »referat« o »Evharistiji kot sredstvo v socialnem delu«. Prišla je do zaključka, da nima evhaii-stija pravzaprav druge naloge, ne^go rešiti socialna vprašanja. V slovenski sekciji je predaval neki kanonik o »Socialnem pomenu evharistije« in jo gotovo pomen evharistije v smislu naslova prav »mojstersko« raztolmačil. Razni »specialisti« so še posebej razlagali pomen evharistične socialne politike za vsak del socialnega vprašanja Nek tak »specialist« je pobijal nedeljski počitek, češ, da ako se ne praznuje nedeljo v smislu svete evharistije, ta ne more biti dan gospoda pa tudi ne dan delavca. Torej naj se le odpravi nedeljski počitek delavcev. — Taka je torej evharistična socialna politika.
Nek mladi govornik je priporočal v svrho rešitve socialnega vprašanja ustanovitev.... dobrodelnih klerikalnih prenočišč. V italijanski sekciji je bilo na dnevnem redu izseljevanje. Evharistični socialni politiki je bilo kaj lahko rešiti to vprašanje. Ni sp zahtevalo ustvaritev boljših delovnih pogojev ali pa podpiranje izseljencev v tujini, ne. Kako naj bi se omogočilo izseljencem sprejem svetega obhajila, okoli lega se je vrtila razprava in se jo končno priporočalo izdajanje brošur o duhovnih vajah. Po receptu evharistične socialne politike se da Vso te stvari prav lahko rešiti. Češka sekcija je rešila izselje-valno vprašanje s tem, da je priporočala ustanovitev klerikalnih izšeljevalnih društev, češ, da češki delavci, ko pridejo v Nemčijo ali drugam, se tam nalezejo novih idej in se prav pridno zavzemajo za socialistične organizacije
Stolni pridigar Donders jo dejal, da se cerkev zaveda težavnega položaja izstradanih ljudstev. Zato pa se moli »daj nam danes naš vsakdanji kruh«. In kjer se tako moli, tudi kruha ne manjka. Vprašali bi mi gospoda Don-dersa, zakaj neki se pa od druge strani pravi delavcem, da naj se organizirajo v klerikalnih društvih, ki edina branijo interese ljudstva in da se zato poslužujejo vseh sredstev. Če pa zadostuje molitev? Evharistična socialna politika
je nekaj zelo nekonsekventnega. Klerikalna socialna politika se je pokazala pri teni kongresu v pravi luči. V tem je tudi važnost tega kongresa, ki ne bo brez pomena za nadaljno močnejšo utrditev naših razrednih organizacij.
Izvoljeni nadzorniki
za varstvo železniških uslužbencev.
Na prvem kongresu avstrijskih železniških uslužbencev leta 18t'f> sc je med drugim razpravljalo tudi o zelo važni zahtevi inšpektorjev za varstvo železniških uslužbencev. Predlagalo se je tedaj vladi in zbornici, da naj izkuje zakon za izvolitev službenih inšpektorjev. Tem bo naloga nadzorovati izvrševanje zakonitih določb za varstvo osobja. Iz cele razprave se je tudi izluščila važna in jedrnata resolucija, ki je v glavnem zahtevala, da naj sc z ozirom na dejstvo, da ni nikako oblasti, ki bi kontrolirala, če se res ravnajo železniške uprave po določbah zakona, uvede zakon, ki naj določi izvolitev od strani osobja in na stroške železniških uprav, krajevne neodvisne inšpektorje. Ti imajo varovati interese in varnost osobja in prometa. Volitev naj bi bila prosta, splošna in neposredna. Ti inšpektorji imajo predlagati potrebne spremembe. Njih pritožbe je uvaževati. Drugi kongres železniškega osobja, ki se je vršil leta 1902. je bil prisiljen se zopet pečati s to zahtevo. Pred-loge prvega kongresa se ni od strani vlade in uprav uvaževalo. Postavilo se je zopet na dnevni red to zahtevo pod 6. točko : »Zakonito reguliranje razmerja železniškega osobja«. Tozadevni material in pa razprave kongresa se je izročilo v pregledovanje dr. Verkaufu. Dr. Verkauf je v tem tudi prevzel referat. Z važnimi utemeljitvami je dokazal, da pomeni varstvo osobja obenem tudi varstvo potujočega občinstva. Prišla so bojna leta 1905, 1907, 1908 in 1911 in tudi v teh burnih letih se je vedno na občnih zborih, na konferencah, na shodih in sploh ob vsaki priliki zahtevalo uvedbo predlaganega zakona. Tudi socialno demokratični klub v državni zbornici je ponovno stavil na dnevni red to zahtevo. Meseca decembra pretečenega leta je zadnjič sodr. poslanec Tomschik predlagal v zbornici uvedbo varnostih mož (kakor je uvedeno za rudarstvo). Zahteva je stavljena popolnoma v smislu naših sklepov glede uvedbe neodvisnih inšpektorjev na železnici.
1(5 let se že peča zavedno železniško osobje s tem vprašanjem, pa vkljub vsemu nismo prišli v tem oziru niti za korak naprej. V naslednjem hočemo še nekoliko spregovoriti o tej zahtevi.
Promet na avstrijskih železnicah se je v zadnjih letih popolnoma predrugačil. Železniške uprave so bile prisiljene uvaževati razvoj industrije in želje potujočega občinstva. Treba je bilo graditi nove velike postaje, preskrbeti druge, moderne stroje. Skrajšalo se je vožni čas in zvišalo obremenitve. Po gotovem načrtu in sistematično se je vršilo moderniziranje avstrijskih železnic. Zato je pa tudi zdaj promet silnejši in odgovornejši. Ravno to dejstvo pa utrjuje potrebo kontrolnih inšpektorjev. Zlasti je narasla odgovornost in nevarnost posameznih kategorij. Odgovornosti in nevarnosti bi se dalo priti po najenostavnejšem načinu v okom. ako bi se uvedlo nadzorovalne inšpektorje. N. pr. za strojevodje bi bila ta uvedba neizrecne koristi. Nadzorovali bi določitev turnusov, izvrševanje dela in izplačevanje izvanrednih ur. Velike koristi bi bilo to tudi za kurjače in sploh za strojno osobje in za vse ostale kategorije. Pri vlako-spremljevalni službi so razmere tako zavožene ravno zavolj tega, ker ni nobene kontrolne oblasti. So slučaji, da imajo reservni vlakosprem-ljevalei le tri noči v mesecu faktičnega odmora. Reklo se bo : saj imamo vendar odloke, okrožnice itd., ki regulirajo delovno dobo in odmore. Kako da se prizadeti ne sklicujejo na te predpise ? ! Na taka vprašanja je lahko odgovoriti. Če ni nikjer nikakih pravilnih turnusov. Če se dela tudi ob času, ko se ima pravico do počitka, do odmora, če se ne ve več, kaj je redna in kaj izvanredna ura, je temu iskati vzrok v gori označenem dejstvu, da ni nobene prave kontrole. Pa tudi v drugem oziru bi bila uvedba inšpektorjev velikega pomena in koristi. Kontrolirali bi tudi plačilne razmere uslužbencev
z ozirom na lokalne razmere. Da je povsod življenje uslužbenca ob sedanjih mezdah težavno in nevzdržljivo, tega se zavedamo vsi in celo železniške uprave ne tajijo tega. Toda vsled lokalnih razmer so v nekaterih krajih življenski pogoji naravnost obupni. Kjer je stanovanje dražje nego drugje, bi imeli inšpektorji z navedbo dejstev predlagati primerno doklado. Ravno tako bi se moralo zahtevati doklado, kjer so življenske po-tiebščine po taki ceni, da jih ne zamore vzdržati omejena plača uslužbenca. Tudi za premikače bi bila uvedba takih inšpektorjev, nadzornikov (ali kakor se bodo že imenovali) prave koristi. Ako bi bilo delo premikača podvrženo kontroli neodvisnega inšpektorja, bi bila službena doba, odmor in mezdo marsikje vse drugačne. Pa tudi tehnične in strokovne nedostatke pri službi bi se tedaj lažje odpravilo. Prebivališča in kasarne osobja se vse preveč zanemarja in tudi tukaj bi inšpektorji, od osobja izvoljeni lahko posegli uspešno vmes.
Naj se vprašanje razmotriva iz katerega-sibodi stakšča, nekaj je jasno in gotovo : da je namreč uvedba teh nadzornikov neobhodno potrebna. Potrebna za varstvo osobja, potrebna za varstvo potujočega občinstva in sploh tudi za varstvo prometa in interesov železniških uprav. Ako ne bi imeli za opraviti z avstrijsko birokracijo, ki je — in to je žalibog že davno in predobro znano — najbolj zakrknjena in nazadnjaška birokracija na svetu, bi bila izvedba te zahteve že davno gotova. Upati je vsaj, da no bo treba čakati drugih 16 let, da se pride tej zahtevi do konca.
Delavci III. obratnega inšpektorata
(v Trstu) južne železnice!
POZOR!	POZOR!
Koncem meseca oktobra 1912 poteče prva funkcijska doba delavskih odborov južne železnice. Volitve so že razpisane in končajo z dnem 24. oktobra t. 1. Pozneje oddane glasovnice so neveljavne.
Za ravnanje pri volitvah navajamo v naslednjem izvleček najvažnejših določb. Posebno je paziti na sledeče :
Volitev v delavski odbor se vrši ločeno po obratnih inšpektoratih in volilnih skupinah (obratnih skupinah).
Volilne skupine so :
I. Stavbna in progovzdrževalna služba ;
II. kurilniška in vlakopospeševalna služba ;
lil. delavniška služba ;
IV. prometna, postajna in druga služba.
V vsaki volilni skupini je voliti dva delavska odbornika in dva namestnika. Za vsako volilno skupino so posebne glasovnice, ki so veljavne le za dotično skupino in obratno nadzorstveno področje, za druge pa ne.
Volitev je tajna, to je : glasovnice se mora oddati zaprte.
Volilno pravico imajo le tisti delavci, ki so 24 let stari in eno leto zaposleni v svoji volilni skupini pri južni železnici. Delavke nimajo volilne pravice.
Vsak delavec, ki ima volilno pravico, mora dobiti za svojo volilno skupino in v področju obratnega inšpektorata veljavno glasovnico od službenega predstojnika ali pa od njega pooblaščenega organa. Prejem mora s svojim podpisom potrditi v listi, ki je za to določena.
Noben volilec ne sme dobiti več kot eno glasovnico in tudi ne več kot eno oddati.
Imena kandidatov se lahko na glasovnico zapiše, natisne, ali pa prilepi.
Izpolnjene glasovnice je osebno oddati službenemu predstojniku ali pa za to pooblaščenemu organu še predno poteče zadnji, v volilnem roku določen dan. Oddajo mora volilec potrditi v za to določeni listi in ob enem pristaviti dan oddaje.
O vsaki volilni zlorabi ali pa vplivanju na volitve je takoj natančno in resnici odgovarjajoče poročati uredništvu ,, Železničar j a“ v Trstu, ulica Madonnina štev. 15.
(lenjeni sodrugi in tovariši!
Zaupniki delavcev in vodstvo organizacije so se potrudili, da izberejo na j pripravne j še može ; pri tem se je polagalo največjo' važnost zlasti na zmožnost vsakega posameznega kandidata.
Izvedene akcije pričajo, da je bilo delovanje delavskih odborov uspešno, in da so Je-ti bili kos svoji nalogi. Tudi možje, ki Vam jih sedaj priporočamo in katerih imena so navedena na naslednji strani, so nam porok, da bodo v korist delavstva ne le vzdrževali, temveč še bolj razširili ugled, ki si ga je priboril delavski odbor.
Mnoge in težke naloge še ima izvršiti delavski odbor. Vkljub temu, da se je postavilo najsposobnejše može za kandidate, ne zadostuje samo njih zmožnost za uspešno delovanje, temveč je potrebno, da imajo močno zaslombo med delavstvom. Ta pa se izraža v združitvi vseh delavcev in da vsi soglasno glasujejo za spodaj navedeae kandidate :
Za eksekutivo organiziranih avstrijskih železničarjev:
JOS. SCHWAB, JOS. TOMSCHIK,
predsednik.	centralni	tajnik.
RUDOLF WEIGL,	JOSIP KOPAČ,
zapisnikar.	pokrajinski tajnik.
V sledečem navajamo postavljene kandidate in vsak volilec more kandidate svoje volilne skupine izrezati in prilepiti na glasovnico, če bi slučajno ne dobil nalepnega listka.
Obratni inšpektorat III. (v Trstu). Skupina I: Stavbna in progovzdrževalna služba: Odbornika:
RUPAR JOSIP, mizar progovzdrževalna sekcija, Ljubljana.
DEVETAK JOSIP I, prožni delavec, Gorica.
Namestnika :
STOJC IVAN, prožni delavec, sekcija Ljubljana.
ZIMŠEK JOSIP, prožni delavec, sekcija Zidan most.
Obratni inšpektorat lil. (v Trstu). Skupina II: Kurilniška in vlakopospeševalna služba: Odbornika:
JERIN ALBIN, kotlar. Ljubljana. HEBEIN JOSIP, vozovni mazaleč, Trst j. ž.
Namestnika :
KROHNE ALOJZIJ, premogar, Zidan most. GORIN FRANCE, pomožni kurjač, Borovnica.
Obratni inšpektorat III. (v Trstu). Skupina IV; Prometna, postajna in druga služba : Odbornika:
GREBIEN ALOJZIJ, delovodja, Ljubljana. BAHUN ANDREJ, skladiščni delavec, Trst j. ž.
Namestnika:
TROST RIHARD, skladiščni delavec, Trst j. ž.
SUSTER FRANCE, delovodja, Zidan most.
Državna konferenca strojevodij.
Dne 4. in 5. sept. t. 1. se je vršila na Dunaju konferenca strojevodij. Konference se je udeležilo nepričakovano veliko število delegatov. Vsi stavljeni predlogi so bili enoglasno sprejeti. Konferenca je bila pravi izraz zavesti, da bodo morale končno železniške uprave in železniško ministrstvo ugoditi predloženim, že vse preveč odlaganim zahtevam strojevodij. — Vse železnice so poslale častno število delegatov, le Ustje—-Topliška železnica je poslala samo enega delegata, sodr. Kohla, ki je v svojem poročilu tudi pravilno in primerno karakteriziral razmere na tej železnici.
V sledečem objavljamo izvleček zapisnika konference.
Konferenco je otvoril predsednik društva strojevodij gosp. Karol Ktihn, pozdravljajoč navzoče v imenu kaliranih društev.
Predsednikom je bil izvoljen gosp. Kiihn, za društvo strojevodij na Dunaju. Namestnikom sta bila izvoljena : za društvo strojevodij na češkem gosp. Gohlert in za strokovno organizacijo sodr. Krieg. Zapisnikarjem pa sodr. Obitschnig iz Gradca in gos]). Kirchner iz Dunaja.
Na dnevnem redu je bilo. 1. Stavljenje zahtev strojevodij avstro-ogrskih in bosansko-he eegovskih železnic. 2. Slučajnosti.
O prvi točki dnevnega reda je poročal sodr. Ružička.
Zbrali smo se zopet, da se posvetujemo o našem položaju in ukrenemo pravo pot. Sodr. Kiihn — pravi referent — je že dejal, da mora biti utis letošnje konference vse drugačen od ostalih, če hočemo, da bo ta obrodila potrebni in pričakovani uspeh. Ozrimo se za trenotek nazaj. Leta 1898. so se strojevodje pod pritiskom takratnih razmer vzdramili in sc zbrali v Pragi, da zavzamejo stališče glede plač strojevodij. Meseca oktobra istega leta se je poslalo deputacijo k ministrstvu in meseca decembra je deputacija predložila memorandum. Ta memorandum nam še danes kaže, da je potreba po regulaciji razmer strojevodij nujna. Meseca julija leta 1899 se je konstituiral tudi takozvani ■ „eksekutivni odbor" kateremu je načeloval umrli gosp. dr. Fried. Temu eksekutivnemu odboru niso bile železniške uprave preveč naklonjene. Naloga tega ekseku-tivnega odbora je bila ustanoviti državno društvo strojevodij in izdelati v to svrho pravila. Tega načrta ni bilo mogoče izvršiti. Ustanovitvi splošnega društva strojevodij so se največ protivile železniške uprave in vlada sama. Na j višje ištance so odklonile pravila. Državno s o d i š č e je i z j a vilo, da bi združeni strojevodje tvorili moč, ki bi utegnila b i t i n e v a r n a z a drž a v o. Ker se je odreklo strojevodjem pravico, k> jo vživa vsak drugi državljan, namreč pravico do organizacije, je eksekutivni odbor sklenil sklicati drugi kongres strojevodij. Tedaj se je sklenilo priklopiti se organizaciji železniškega o s o b j a. Moment je bil zares velikega pomena. Opaziti je bilo tedaj novo, veselo življenje in gibanje med strojevodji. Žal, da ta ugodni moment ni rodil potrebno zavest. Strojevodjem niso bili dotedanji dogodki še zadostno svarilo. Vršila se je takrat konferenca za konferenco. V Češki Tribovi leta 1900, Nimburgu 1901, Ustju 1901, Stanislavu 1902. Vršilo so je tudi veliko shodov, katerim, vsem je bil namen pečati se s položajem strojevodij in zavzeti stališče o mezdni regulaciji. Prišlo je pomembno leto 1905, ko je vse strojno osobje izvedlo pasivno rezistenco. Pričela je
tedaj nova doba. Brnska konferenca, ki se je vršila dne 10. in 11. oktobra 1906. je soglasno sklenila sprejeti novi splošni železničarski zakonski načrt dr.ja Verkaufa.
Leta 1907. se je pričela krčiti pot strojevodjem. Posrečilo se je vsaj deloma zboljšati razmere. Spremenili so se spremenljivi prejemki. Strojevodjem lokalnih železnic se je dovolilo — če tudi ne v zahtevani obliki — pavšaliranje. Leta 1908 se je na podlagi takratnega gibanja sklenilo zahtevati vožnino in sc je zavzelo stališče glede kilometrine. Dovolilo se je 30-odstotni dodatek. Pozneje se je tem pridobitvam skušalo odvzeti učinek. Sploh je bilo zboljšanje in reguliranje izvedeno na način, ki se je hotelo, da bi koristil več upravam nego prizadetemu osobju. Da se ni uvaževalo naše zahteve kakor bi se moralo, smo pa največ krivi sami. Nesporazum-ljenje, neenotnost dejanja in gibanja strojevodij je bila vzrok, da se ni dajalo resnost našemu gibanju in prizadevanju. Toda vse drugačne so razmere sedaj. Ako bodo strojevodji sklepe in predloge konference enoglasno sprejeli in ako bo konferenci sledilo soglasno delovanje v prilog skupnih interesov, bomo v stanu reči na naslov znanih faktorjev, da smo močni zadostno, da imponiramo. Enotnost, skupno delovanje in medsebojno zaupanje ustvarja našo moč.
Predlagane predloge naj se sprejme enoglasno in v splošnem. Predloge je izdelal komite v katerem sedijo strojevodji, ki so se za stvar z vso vnemo zavzeli.
Po obširni in zanimivi razpravi, so bili enoglasno sprejeti sledeči predlogi :
1. Strojevodja more postati	le kdor je stavbni ali strojni ključavničar (tudi mehanik) in more dokazati, da je obiskoval kako meščansko ali srednjo šolo (nižjih razredov), dokazati, da je z dobrim uspehom zvršil tečaj za strežbo parnih kotlov ali parnih strojev, ali pa da je dovršil obrtno šolo. Nadalje spričevalo o popolnem dovršenju vajenske dobe in o enoletni zaposlenosti kot ključavničar ali monter v domači ali pa tuji delavnici.
2. Poklicanje v strojevodno	službo (kot
strojevodni aspirant) sledi po temeljiti, predpisom o vidu in sluhu odgovarjajoči skušnji. Nadalje po izvršitvi vojaških dolžnosti in po vrsti vstopa v železniško službo. Pri tem se	ne zaračuna
dobe pred prekinjenjem, ki traja nad tri mesece vsled vojaške službe ali drugih vzrokov, izvzemši bolezen ali bolniške dopuste.
3. Začetkom svojega izučenja	dobijo oni, ki so poklicani k strojnovožni službi kot strojevodni aspiranti, krajevno navadno mezdo. Najmanj pa morajo dobivati dnevno K 3'50 (4 kr.) poleg vožnih pristojbin.
4. Po preteku od zakona določene šestmesečne dobe mora strojevodni aspirant poleg zakonito predpisanega izpita položiti še drugi, za naš stan potreben inteligenčni izpiti. Pri polaganju tega izpita priseduje od strojnega osobja izvoljeni strojevodja, V slučaju, da aspirant ne prestoji izpita mora po treh mesecih ponoviti izpit. Ko bi pa še vdrugič ne prestal izpita, se ga odtegno od vožne službe.
5. Nastavljanje strojevodnim namestnikom sledi najkasneje dve leti po poklicanju v strojevodno službo in po prej navedeni vrsti. Vsak strojevodni namestnik dobiva 1200 kron letne plače in 600 kron stanovanjske doklade.
6. Po dveh letih sledi imenovanje v vrsto poduradnikov z naslovom »strojevodja«. Ti naj dobijo 1400 kron plače in 600 kron stanovanjske doklade z dveletno avtomatiko, pri čemer pa je izključeno vsako izredno napredovanje.
Kvalifikacije je odpraviti. Končno plačo jo zvišati na letnih 3400 kron. Avtomatika naj bo
sledeča :			
	SKUPINA A.		
Plača	Stanarinska	doklada	Čakalni rok
kron	k r o i	n	
1400	600	550	2 leti
1600	700	650	2 „
1800	700	650	2 „
2000	800	750	2 „
2200	800	750	2 „
2400	900	850	9
SKUPINA B.
Plača	Stanarinska	doklada	Čakalni
kron	kron		
2600	900	850	2 leti
2800	1100	1050	9 »}
3000	1100	1050	2
3200	1200	1150	2
3400	1200	1150	Pokoj
7. Strojevodja, ki na temelju dveletnih naprcdovalnih dob ne bi še dosegel v normalni službeni dobi najvišjo plačo, ima napredovati vsako leto in sicer za toliko časa, da pride do one plačilne stopnje, ki mu pripada po službenih letih. Eventuelno sistemiranje let je zaračunati v aktivno službeno razmerje in je upoštevati pri napredovanju.
8. Izključitev iz rednega napredovanja sme se izvršiti šele po zaslišanju disciplinarne komisije, ki ima glasovati o izključitvi iz rednega napredovanja. To se bo sporočilo dotičnemu slugu, oziroma poduradniku, z navedbo vzrokov in trajnost dobe izključitve. Rednega napredovanja ne sme ovirati ne bolezen do enega leta in ne tekoča disciplinarna preiskava.
9. Disciplinarna komisija naj sestoji v enakih delih 'z članov, ki jih volijo uslužbenci dotične kategorije in istih, ki jih imenuje ravnateljstvo. Razpravam je pritegniti aktivnega uslužbenca, ki si ga more izbrati po preiskavi prizadeti kot svojega zastopnika. Ob enakosti glasov se smatra kazenski predlog odklonjenim.
V slučaju, da se je vršila o disciplinarni zadevi že sodnijska obravnava in se je ustavilo nadaljno postopanje, ali pa oprostilo obtoženca, je ustaviti tudi disciplinarno preiskavo in odpade tedaj vsaka kazen.
Disciplinarna kazen ne sme omejevati avtomatičnega napredovanja. Redovne globe je odpraviti. Mesto tega naj so uvede primerni poduk, ki naj vzgojevalno vpliva na osobje.
V odlokih in odredbah železniških uprav in posameznih službenih mest je opustiti vsako zagrozitev kazni.
10. Stanarinsko doklado je z ozirom na okolnost, da je stanarina na deželi ravno tako visoka kakor na Dunaju, razdeliti le v dve skupini. Druga skupina bodi za 50 kron nižja od prve. [Glej natančni sestav pod točko 6.] Uvrstitev postaj v ti dve skupini se ima izvršiti ob prisotnosti članov personalne komisije vseh ravnateljskih okrajev in podržavljenih železnic.
Da se preskrbi osobju zadostna in potrebam odgovarjajoča stanovanja, je graditi posebne hiše.
[Konec prihodnjič.]
Stavka španskih železničarjev.
Silna in obsežna stavka je izbruhnila zadnje dni na Španskem. Po izjavi ministrskega predsednika Canalejasa, ki se proti vi zahtevam železniških uslužbencev, je izbruhnila splošna železničarska stavka na vseh progah Španije in Katalonije.
Železničarji na Španskem so bili železniškim upravam dobro izkoriščevalno sredstvo. Kakor v Avstriji, tako tudi na španskem so se gradile železnice večinoma s tujim kapitalom, zlasti Angleškim. železniško gospodarstvo in železniška politika je tudi tam pod neposrednim uplivom privatnih kapitalistov. Interesi kapitalistov so zapostavljeni interesom države in prebivalstva. Leta 1854 je dala zahteva 6 odstotnega državnega jamstva za zgradbo državnih železnic, povod revoluciji, ki je končala z padcem tedanjega Pravo-Murilovega klerikalno- absolutističnega ministrstva.
Taka železniška politika je imela za špansko prebivalstvo hude in nevzdržljive posledice. Štiri velike železniške družbe, ki imajo v svojih rokah 4-5 vseh železnic, so si razdelile pretečeno leto 69 milijonov p e s c t a s (26 milijonov kron) čistega prebitka. Severno železnička družba si je pa razdelila 36 milijonov kron prebitka. Tak velikanski prebitek je mogoč le vsled visokih prometnih cen in sramotno nizkih plač uslužbencev, ki se nahajajo v neverjetno klavrnih eksistenčnih razmerah.
Da si proborijo boljše mezdno, delavne in človeške razmere, so si španski železničarji ustanovili svojo močno enotno organizacijo. Never-jetnoisilen je bil napredak te organizacije. Orga-
ni za c rja je znana pod naslovom : La Union E e r o v i a i' i a Sociedado del Per so-nal de Ferroculares de E s p a n a. V tej orgadizaciji je združenih 80 odstotkov osobja raznih službenih panog železniških prog. V enotnosti te organizacije je njena akcijska zmožnost, privlačna moč in vpliv. Organizacija je imela leta 1909 770 članov, leta 1910 4417. leta 1911 24.22« in 1. maja 1912 55.000 članov. Sedaj šteje 70.000 članov. Prvi čas organizacije se je posvetilo okrep-čanju in poglobljenju organizacije same. Letos se je vršil od 24. do 29. julija prvi železničarski kongres na Španskem. Kongres je stavil sledeče zahteve :	Uvedba	osemurne delovne
d obe za s v e d e 1 a v n i š k e in p r o ž n e delavce; deveturno dobo z a v 1 a -k o v ji e uradnike in 5 odstotno nagrado za izvanredne ure. Splošno 25 o d s t o t n o zvišanje plač. Uvedba obli ga tori čn ega preizk ovalneg a po-stopanja v vsaki zadevi u s I u ž b e n-c a. F a k u 11 a t i v	n o	starostno z a	v a -
r o vanje vse h n	a d	50 let	starih	us-
lužbencev, dveletno n a p r e d o v a nje, p r o sto v o ž n j o	n a	vseh	pro g a h	i n
20 dni I e t n e g a	dopust a.
Ker so španske železniške družbe odklonile zahteve, je vodstvo organizacije interpeliralo svoje člane, če se ima pričeti z resnim bojem. Španskim železničarjem se prizna pravico do stavke. Treba je pa naznaniti stavko vladi in upravam vsaj esom dni predno izbruhne. 65.409 uslužbencev, proti 1418, je glasovalo za stavko, ki je tudi na katalonskih progah takoj izbruhnila. Stavka na tej progi je onemogočila promet na drugih progah. To je spravilo iz ravnotežja nele železniško obrt, temveč tudi vlado, kapitaliste in vse korumpirano in prodano meščansko časopisje. Pričela se je gonja proti štrajkojučim v Španiji in izven Španije. Predbaeivalo se je stavkojočim razna zločinska dejanja in zahtevalo se je, tla naj vlada energično in brezobzirno poseže vmes. To priporočilo je bilo čisto odveč. Vlada je že kovala svoje načrte in je že vedela kaj ima storiti.
Vlada je skušala najprej sprijazniti stavku-joče. ker se ji pa to ni posrečilo, je poklicala na pomoč vojaštvo, ki bi naj nadomestovalo stavku -joče železničarje. 1’ri tem je pa nastalo nesporazumi jen je v vladnih krogih. Liberalni minister M o r e t in drugi so bili za permanentno sklicanje zbornice, ki naj reši hitro in energično spor. Železniški1 dražbe pa niso hotele nikako ugoditi zahtevam. Posledica temu je bila splošna stavka na vseh progah.
španske organizacije in špansko delavstvo je solidarno s stavkujočim. Deveti kongres španske socialno demokratične stranke je sprejel rezolu-cijo. v kateri se izraža solidarnost z bojujočimi se železničarjem in se jim zagotovlja popolno podpiranje boja od strani stranke. V barcelonskem mestnem svetu je republikanska večina predlagala gmotno podporo stavkujošim v znesku 20.000 pesetas. Predlog je bil začasno odklonjen. Sprejeta pa je bi ia solidarna izjava. Se bolj značilen jo sklep prebivalcev mesteca Tliks, ki so se zavezali prispevati z tedenskim prispevkom k podpornemu skladu stavkujočih.
Zmaga španskih železničarjev je gotova. Moč organizacije in velika solidarnost in kompaktnost stavkujočih nam jo jamči. Španski železničarji so spoznali vrednost enotne organizacije, ld jih bo tudi privedla do boljših mezdnih, delovnih in življenskih pogojev.
Iz krogov vlakovnih odpravnikov.
Položaj vlakovnih odpravnikov postaja od dne do dne neznosnejši. Vzroki, da se niso razmere vlakovnih odpravnikov nikakor zboljšale, so razni in nam dobro znani. Da je vsled teh raziher nastala huda kriza v društvu avstrijskih vlakovnih odpravnikov, je pač razumljivo. Glasilo tega društva »Dor Zugsexpedient« prinaša v številki z dne 10. avgusta 1912 članek, ki jasno kaže, kako daleč se dajo ta društva zvoditi od meščanske in nacionalistične politiko. Društvo je sicer izstopilo iz »nacionalne koalicije«, kateri je pripadalo do konca septembra 1910. Glasilo društva pa piše : »Veliko zaupanje smo imeli v moč in korist nacionalne koalicije ob času našega pristopa. Varali smo se. Želja so ostala neizpolnjena. Prišlo je tako daleč, da je danes
treba predvsem braniti še to malo, kar se je pridobilo«. Tako piše glasilo na narodni podlagi temelječega društva v korist »nacionalistične koalicije« !
Nadalje vpraša gori omenjeni list:
»Kaj nam je storiti zdaj, ko smo se ločili od ostale masa ? In po dolgem, prav nacionalističnem premišljevanju prihaja do zaključka, »da je najboljše se popolnoma osamiti«, češ »le v oni dobi ko smo bili osamljeni, je bilo delo društva koristno in uspešno«. Tako misli glasilo seveda. Vse drugače pa mislijo o tem postajni mojstri. Oni pravijo: kaj nam koristi naslov „uradniki“, ako ni sredstev ? Ali ni boljše za kategorijo vlakovnih odpravnikom in postajnih mojstrov sploh, da se pridružimo skupni železničarski organizaciji ? Več zaslombe potrebuje to osobje. Moralne zaslombe in solidarnosti vseh kategorij, da si pridobijo bolj človeške, zahtevam življenja odgovarjajoče razmere. To jim zamore pridobiti le naša organizacija, ki se ne ukvarja le z naslovi, temveč ki gleda bolj na jedro in skuša zato svojim kategorijam predvsem zboljšati plačilne in službene razmere. Drugače se morajo vlakovni odpravniki zavzeti za svoje vitalne interese, ako nočejo, da se jim bo še črtalo službeno doklado in uvedlo novo cenitev naturalnega stanovanja. Od dela in rentabilitet lokalnih železnic je odvisna plača postajnih mojstrov. S to okolnostjo je treba računati in izrabiti jo v svoje svrhe,- Na vsak način pa je treba spremeniti bojevno taktiko in predvsem postaviti organizacijo na vse drugačno podlago. Če vlakovni odpravniki mislijo, da ako se bodo osamili, bodo dosegli kar želijo, se hudo motijo. Treba je ukreniti drugačno pot. Kapital se bo brigal za zahteve vlakovnih odpravnikov le v toliko, v kolikoi bodo sami znali usiliti svoje zahteve. Tako tudi mislijo postajni mojstri in prihajajo pač do vse drugačnega zaključi a nego je prišlo gori omenjeno glasilo „nacional-nega" društva vlakovnih odpravnikov. .
Edino le združena solidarnost je naše nepremagljivo sredstvo. V skupnem smotrenem vsestranskem delovanju je gotov uspeh. Povsod kjer se je naša organizacija zavzela za interese kateresibodi kategorije uslužbencev, je, tudi dosegla kar je zahtevala. Naša organizacija edina se sme ponašati z vspeliom in pridobitvami. Marsikatera kategorija uslužbencev je mezdno in službeno napredovala. Boj postavljen na mednarodni stanovski podlagi ne more končati s porazom.
Ako so vlakovni odpravniki zaostali za drugimi kategorijami, so tega sami krivi. Med tem ko imajo danes delavci svoj službeni red, morajo vlakovni odpravniki, vkljub visokem a naslovu „uradniki“ za vsak najkrajši dopust prositi in takorekoč prositi morajo tudi za izplačevanje vsake izvanredne ure. Turnusi vlakovnih odpravnikov so pa daleč zaostali za drugimi kategorijami. Čegava je krivda ? Ni težko odgovoriti. Vsa krivda gre v prvi vrsti na vlakovno od-pravno osobje. Mesto za naslove se je treba predvsem potegovati za resnična zboljšanja.
Da so razmere vlakovnih odpravnikov neznosne in da je treba razmere spremeniti, tega se prizadeti zavedajo vsi. Le pravilnega sredstva se je treba posluževati. In to sredstvo je močna skupna organizacija. Ne osamiti temveč združiti se je treba. Vlakovni odpravniki naj se odločijo : ali biti osamljeni in poraženi, ali pa združiti se z ostalimi 60.000 organiziranimi uslužbenci, da izvojujejo koristen, resnično uspešen boj.
Narodnjaška „doslednost“.
»Jugoslovanski železničar« je priobčil v št. 18. z dne 20. sept. t. 1. nam že znani razglas o mobilizaciji železničarjev. Javka, da je ta razglas, ki ga imamo pred seboj, najočividnejši dokaz, da namerava vlada v slučaju, če bi železničarstvo poseglo po skrajnem sredstvu samoobrambe, po delu po predpisih, z naravnost brutalno silo vojaškokazenskih paragrafov poseči po »nepokornem« železničarstvu in ga z »vojnimi členi« prisiliti k službi, ako hoče vsaj deloma popraviti napake, ki so jih napravili gospodje pri zeleni mizi, ko so kovali takozvane službene predpise, po svojem mnenju seveda v svrho olajšanja in zavarovanja, v resnici pa le v oviro in ogroženje
varnosti železniškega prometa«. Pravi, da »vsa ta nameravana stvar ni pač čisto nič drugega nego najnasilnejši atentat na državljanske pravice želez-ničarstva in železničarstvo mora storiti vse potrebne korake, da odvrne od sebe pretečo nevarnost. In v ta namen ne zadostuje samo naj večja pozornost med železničarstvom samim, za to ni dovolj, da se strne železničarstvo vse v svojih organizacijah in vstane kakor en mož proti nameravanemu atentatu, ne, treba je tudi najener-gičnejše akcije v državnem zbora«.
Premislimo to stvar trezno in mimo. Ali imajo železničarji res pričakovati od parlamenta »najenergičnejše akcije v državnem zboru proti nameravanemu atentatu ?« Odgovor : od socialno demokratične manjšine da, in sicer resno akcijo, od večine, sestavljene iz meščanskih, narodnih, naprednih in klerikalnih strank pa ne. Če bi se pa to le utegnilo zgoditi, tedaj bi bila le neresna akcija, s katero bi sleparili železničarje še daljo. Hočemo vam povedati, zakaj se to lahko trdi. Zato ker so narodne, napredne in klerikalne stranke dne 26. in 27. junija, t. 1. odklonile predlog, ki so ga vložili socialni-demokrati pri razpravi o novem brambnem zakonu in ki naj bi določal, »da nima cesar sam pravice zapovedati mobilizacijo, ampak da se mora vprašati o tem ljudsko zastopstvo«. (Glej brošuro „Das Wehrge setz des Unrechts u. des Privilegs" poslanca Leuthnerja stran 21.)
Ta razglas pa ni nič drugega nego povelje za mobilizacijo železničarjev in po zakonu odobrenemu od meščanskih strank samih, se nima parlament nič vmešavati v to stvar. Sploh bi bilo res čudno, če bi meščanske stranke protestirale proti uporabi po njih odobrenega bramb-nega zakona. Če bi pa protestirale, bi bila to gotovo le prazna demonstracija. Uspešen protest se da doseči le, če se prisili vlado, da predloži poslanski zbornici zakonski načrt, po katerem naj bi ljudsko zastopstvo odločevalo, koga in liedaj naj se mobilizira. Socialni demokratje so porabili tisti trenotek, ko je vlada junija meseca zbornici predložila načrt brambnega zakona, da bi spravili v zakon tako določbo. Meščanske stranke pa so predlog socialnih demokratov zavrgle. Naši sodrugi v parlamentu bodo ob prvi priliki z nova vložili predlog, kakoršnega zahteva ta na državljanske pravice železničarjev nameravan atentat. Videli bomo, če bodo meščanski poslanci tudi tedaj stali na strani železničarjev. Po našem prepričanju ne ; in zakaj ne ? Ker so narodne stranke junija meseca t. 1. pri razpravi o službeni pragmatiki državnih nastavljencev odklonile v odseku žc sprejeti predlog sodr. Glockelna: da »uradnik ne sme biti s sklicevanjem na službeno razmerje oviran v izvrševanju svojih državljanskih pravic« ter so sprejele prodlog nemškega nacionalca Markhla : da „urad-nik nc sme biti oviran s sklicevanjem na službeno ra merje o izvrševanju svojih državljanskih pravic, v kolikor le te ne nasprotujejo določbam tega zakona'In te zadnje besede se nanašajo na določbo prvega odstavka tega paragrafa, ki pravi : „uradnik se mora v službi in izven službe dostojno in 'svojemu stanu primerno obnašati; njegovo ravnanje mora biti v soglasju z zahtevami discipline, ogibati se mora vsakemu oškodovanju tistega zaupanja, ki ga zahteva njegov stan". Krščansko-socialni posl. dr. Jerabek je celo vložil predlog, po katerem »je uslužbencu sodelovanje pri društvu prepovedano, če to sodelovanje zaradi društvenega stremljenja ali zaradi načina društvenega delovanja nasprotuje' službeni prisegi11.
Ker si predočujemo to početje meščanskih strank napram državljanskim pravicam državnih uradnikom in uslužbencev, vemo pač dobro, da te stranke ne bodo branile nas železničarjev proti nameravanemu atentatu na naše državljanske pravice.
Tudi gospod dr. Rybar ne. Vlada hoče s tem razglasom doseči isto, kar hoče doseči g. dr. Rvbar na drug način : onemogočiti pasivno rezistenco, »s k ra j n o sredstvo s a m o obrambe«, kakor jo imenuje ,, Jugoslovanski Železničar" v št. 18. t. 1. V tem času, ko se je razpravljalo v odseku za državne nastavljence o službeni pragmatiki državnih nastavljencev in ko so pod pokroviteljstvom glasila slovenskega političnega društva ..Edinosti" železničarji opravljali službo „po predpisih", je stavil ta ..ljudski" za-
stopnik dne 21. februarja 1911 v odseku za državne nastavljence predlog, ki se glasi : „2. Vlado se poživlja, da čimprej revidira določbe tičoče se obratnih predpisov, da se trgovino in obrt oškodujoče pojave, kakor se odigravajo ravno sedaj v Trstu (oskrbovanje službe po predpisih) v bodoče onemogoči1*. Iz tega predloga je razvidno, da nameravata vlada in dr. Rybaf eno in isto. Dr. Rybar privošči morda železničarjem državljanske pravice na papirju, ali določbe tičoče se obratnih predpisov hoče imeti prenarejene tako, da bo v bodoče onemogočena takozvana pasivna rezistenca. Vlada se hoče iznebiti nevarnosti pasivne rezistence potem mobilizacije železničarjev in sicer »z zagrozitvijo najtežjih vojaških kazni«.
Obadva, vlada kot splošna zastopnica mednarodnega meščanstva in poslanec dr. Rvbar kot poseben zastopnik slovenskih, laških, nemških, celo grških in turških kapitalistov (tržaška ca-mera di commercio in brnska trgovska zbornica sta zahtevali februarja meseca 1911 od vlade naj energične j še korake proti pasivni rezistenci) imata enak cilj pred očmi.
Če bo torej dr. Rvbar v poslanski zbornici še s tako lepimi besedami „najenergičnejše protestiral proti nameravani mobilizaciji železničarjev, ne bo storil nič drugega, nego protestiral proti temu, da skuša vlada onemogočiti pasivno rezistenco in ^naravnost brutalno silo vojaško-kazenskih paragrafov železničarje prisiliti k službi proti obstoječim predpisom', — kakor piše >>Jugoslov. Žel.« — mesto da bi storila to na bolj rafiniran, manj očividen in železničarje manj razburjajoč način kakor ga je predlagal dr. Rybar dne 21. februarja 1911.
»Jugoslov. Žel.« joka : ,.namesto obljubljenega zboljšanja pa take odredbe11. Kaj se pa pritožuje glasilo »narodnega« železničarstva ? Saj so bili »narodni« poslanci tisti, ki so zavrgli socialno-demokratični predlog in sklenili, da nima parlament pravice, se vtikati v vprašanje mobilizacije. In saj je tudi vreden tovariš »Jugoslov. Železničarja«, »Der deutsche Eisenbahner« v zadnji številki izjavil: /la, čeprav zadene največ strank parlamenta očitanje, da se niso po sprejemu 38-milijonskega predloga dosti brigale za ostalih 17 milijonov, se jim to z ozirom na velike zahteve na delovno moč in delomožnost parlamenta lahko odpusti če je le količkaj dobre volje. In saj je tudi „Jugoslov. Železničar" v št. 16 z dne 5. avgusta železničarjem „pojasnil“ socialnodemokra-tično demagogijo in trdil, da je bilo vladi res „absolutno nemogoče, dati železničarjem ostalih 17 milijonov. Vrhutega je gosp. dr. Rvbar sam ,na javnem shodu dne 28. avgusta t. 1. rekel, da tistikrat, ko so se narodni železničarji po vladni izjavi, da more za sedaj dati le okoli 21 milijonov, zbrali in sklenili, da so zadovoljni za sedaj z 21 milijoni, da pa pričakujejo še ostalih 17 milijonov in da tistikrat gotovo ni nihče mislil, da se bo v tako kratkem času že zahtevalo ostalih 17 milijonov.
Čeprav je v času take neznosne draginje pri glasovanju za ostalih 17 milijonov 31 izmed 37 jugoslovanskih poslancev pustilo železničarje na cedilu, ker niso glasovali za predlog sodr. Tomschika, jim mora „Jugoslov. Žel." prizanesti to izdajstvo in se ne sme jeziti nad njimi, saj so vendar »narodni« poslanci, ki so že vse »žrtvovali« za narod. Hvaljeni torej naj bodo gosp. Gregorin, Mandič, Laginja, Spinčič, Ravnihar itd. za svoje izdajstvo nap ram železničarjem, kei so nam pomagali železničarjem odpreti oči, da spoznajo, kako skrbe Jugoslovani zanje.
R. T.
V omedlevico padla žolta zveza !
(Trst južni kolodvor.)
Naši preljubi bratci v žoltem taboru prevračajo kozolce tor kažejo svojo onemoglost po južnem kolodvoru. Ampak to kar počenjajo zadnji čas, meji že na delirium.
Mi smo sicer že omenili, da jih je komaj za eno malo južino, ali ravno to kar jih še je, se smatra menda za zadostno za zmerjanje, denuncira-nje in povzročevanje zdražbe med uslužbenci. Posebno dva „junaka“ — in to sta že dobro znana ter proslula generala J o h a n n in Janez, vse drugo je le nekaj zapeljane in omamljene pri-smodarije, ki izvršuje od časa do časa, razna ne-
kulturna dejanja po postaji, ne da bi se tega zavedala.
Pred kratkim je bilo na južnem kolodvoru plakatirano predavanje g. profesorja dr. Merharja v Ljudskem odru. Ali to našim boljšim ..Slovanom" ki pošiljajo svoje otroke raje v nemško šolo kakor v Ciril-Metodovo, nikakor ni bilo pogodu, kljub temu, da je predavanje kulturno delo in kljub temu, da je imel predavati g. profesor Merhar, ki ni socialist. Skratka, nič ni pomagalo : Zbesnela družba, ki se boji dneva kakor ščurek, je po noči s strugalom že nalašč zato napravljeni, dosledno vse plakate oddrgnila, samo. da ne bi slovenski železničarji šli na predavanje.
Spričo takih dejstev zamoremo le čestitati tržaški tetki ..Edinosti ‘ na takih uspehih dolgoletne „kulturne“ vzgoje.
Sicer pa to divjanje onih par ljudi, ki se zdi, da so zato nastavljeni, pušča velik del tudi tistih takozvanih narodnih železničarjev ravnodušne.
To se je pred kratkim pokazalo na najekla-tantnejši način s tem, da ni vse beganje zaradi ustanovitve podpornega sklada za slučaj bolezni prav nič zaleglo.
Ko so namreč gospodje generali „Zveze“ zvedeli, da je podružnica Trst 1 splošnega pravovar-stvenega društva ustanovila podporni sklad za slučaj bolezni svojih članov, so tekali od poncija do pifcita ter se rotili pri vseh jugoslovanskih bogovih, da se ne sme socialistom posrečiti ta nov „atentat“ -— tako so namreč krstili naš sklad.
Rekli so, da se ne zadovoljijo samo s tem, da bodo protestirali pri postajenačelniku in pri obratnem inšpektoratu, temveč da se bodo obrnili tudi na ravnateljstvo na Dunaj , Hudobni jeziki celo govore, da generalissimus Herr Johann, ko je zvedel za ta atentat, od same nervoznosti par dni niti jesti ni mogel. Koliko je na tem resnice, ni naša naloga da l>i preiskovali. Na vsak način je bila zadrega velika in kakor po navadi, kadar si naši žolti drugače ne vedo pomagati, se zatečejo k delodajalcu ali pa njegovemu zastopniku za pomoč zoper „predrzne socije“. Tako tudi takrat. Vse registre so napeli, pa le nič ni izdalo. Podporni sklad je ustanovljen in svet še stoji, če pa je ..Zvezo1' zlodej vzel, pa je itak že čas.
..Jugoslovanski železničar" z dne 20.-9. 1912., nam očita da nimajo železničarji v nas nobenega zaupanja več. No, kateri so pa ti železničarji, ki nimajo več zaupanja v naše vodstvo in v našo organizacijo ?
Herr Johann je itak dobil vse kar je potreboval dokler je še imel zaupanje v našo organizacijo, drugače bi ji takrat ne bil pristopil — ker socialist ni bil ne prej ne tedaj kakor tudi ni sedaj. Socializem se ne dokumentira s tem kolikokrat je človek pijan, ampak kako je naobražen.
Jakliča pa tudi ne moremo smatrati za železničarja. Ali pa morda oni železničarji nam ne zaupajo, ki so. neprostovoljno organizirani pri narodnjakih '!■ To se pravi tisti, ki so se sicer zapisali sami, ali pod pritiskom „razmer“. Saj se razumemo, kaj ?
Dalje nam očita omenjeni list, da hočemo kar 2 kroni vzeti vsakemu železničarju in to naj bi ubogi železničar dopustil brez ugovora. To je grdo hinavstvo. Na to odgovarjati, bi bilo celo brezmiselno. Kdaj pa smo silili kakega narodnjaka ali pa mu celo odtrgali kar ni sam dovolil ?
Sicer pa bi mi vprašali narodnjake, ki so še preje ko so ustanovili svojo organizacijo, vedno zabavljali čez „flike“, zakaj oni pobirajo krone 1 To vendar ne soglaša z njih teorijo. Oni bi morali tako društvo ustanoviti, kjer bi člani samo dobivali in nič plačevali. S tem hi dali lep vzgled socialistom, ne pa da prej čez nekaj zabavljajo, potem pa po opičje posnemajo. To ni doslednost.
Ako se nočejo narodnjaki zapisati v podporni sklad, jih mi v to ne silimo. Nočemo pa beračenja za bolne, ker je to sramota za katero je bil zadnji čas da se je odpravila. Ako pa narodnjaki hočejo na vsak način beračiti, pa gredo lahko v Rojan h g. župniku, da jim on naredi ofer.
Končno pravi tista prismoda v Jugoslov. „Železničarju“, da je naš sodrug Kos avanziral prezgodaj, češ da ni še tolko let na železnici kakor nek drugi gospod (menda člankar sam) češ, da Kos pač ni avanziral radi svojega znanja. No, no. Mi že vemo zakaj ti nisi še avanziral ; in bog tudi ve zakaj ni dal kozi repa.
To je lahko hudo, ampak preteklost je skoraj vedno bila merilo in oni gospod, ki je tako uža-
ljen da ni avanziral za „kapota“, naj to sam sebi pripiše.
Torej podporni sklad je ustanovljen in pri tem polagamo sodrugom na srce, da se ga v polni meri poslužijo za toliko časa, dokler ne organiziramo zadnjega delavca ter iztrebimo zadnjega krumirja, da si potom naše proletarske solidarnosti priborimo take razmere, da nam podpornih skladov ne bo več treba.
Južni železničar.
13 opis i.
Iz krogov prožnih vravnavalcev. Prožni vravnavalci vseh železnic so prave žrtve železniških uprav. Skromnim željam te kategorije uslužbencev se nikakor noče ugoditi. Predlagane spremembe plačilnih in napredovalnih razmer, kakor tudi glavne zahteve glede potnega pavšala 30 kron se še ni izvedlo. Poznavalcev delovnih razmer na železnici ni treba prepričevati, da je služba prožnih vravnavalcev naporna in velike odgovornosti. Poleg vsega mora biti prožni vravnavalec zmožen tudi v podučevanju. Izučiti ima čuvajske namestnike in izuriti bodoče preddelavce in celo na novo vstopivše kvalificirane prožne mojstre ; izvrševati mora razna tehnična dela in končno je še odgovoren za inventar in mora jamčiti za redno izvrševanje vseh, že za mesec naprej mu napovedanih nemaloštevilnih nalog. Vse to izvršuje seveda brez da bi dobi! zato kako doklado ali drugo ugodnost. Izpostavljen je vsaki vremenski nepriliki. Ni čuda če si nakoplje bolezen. Za ves (rud in trpljenje pa je plača tako slaba, da niti za družino ne zadostuje ; vkljub temu, da živi mož na progi le ob kruhu in vodi. Že ponovno so prožni vravnavalci zahtevali potni pavšal v znesku mesečnih 30 kron. Na vse te upravičene zahteve nam je pa železniška uprava odgovorila —- čujte in strmite : da je prožnim vravnavalcem dovoljeno nositi srebrn trak na ovratniku ! ! Modra je uprava najbrže mislila, da bo s tem potolažila lačne želodce. Če uprava tako misli, se zelo moti. Mi se ne zadovoljimo le s srebrnim trakom. Hočemo nekaj več. Hočemo več plače, manjšo službeno dobo; več uvaževa n j a in več pravic. To kar hočemo, pa si bomo znali tudi priboriti. Sredstvo imamo in to je naše strokovno in pravovarstveno društvo. Biti član te organizacije je najelementarnejša dolžnost vsakega tovariša.
Iz karavanskega predora. — V tukajšnjem prodoru imamo mladega prožnega mojstra Bi-chbauerja, ki zasluži radi svojega ravnanja, da ga na tem mestu pribijemo. Sicer smo se s tem gospodom v našem listu že pečali Zdi se pa da tudi javna svarila ne hasnejo pri gospodu »Bahn-richterju«. Zdaj se ta nepriporočljivi mojster kaj rad zgraža nad čuvajsko osobje. Nekatera njegova dejanja so že prišla v protokol. D kakih ukrepih ravnateljstva proti postopanju tega prožnega mojstra, pa ni bilo govora. Ne vemo zakaj so ga tako posebn > protežira. So tako velike važnosti »izvanredne« usluge tega mojstra ? Zgrešeno je to zaupanje, ker je ta prožni mojster železniški upravi vse drugo kot koristen. Če tudi hoče celo druge podučevati, nima o svojem delu najmanjše sposobnosti. Nevarnost, da se pripeti kaka nesreča na progi, je takorekoč na dnevnem redu. Pozabi pritrditi prage na progi ali pa pusti progo v najnevarnejšem položaju brez vijakov. Navedli bi lahko celo vrsto takih slučajev. Toda čemu ? Gospod prožni mojster ve da je protežira n. Ve tudi, da ako nima sposobnosti za delo, ima pa druge sposobnosti Gospod mojster bo seveda še nadaljno učil inštrukcije po njegovem sistemu in stavil, kakor pri slučaju čuvaja Schonslebena, vprašanja, ki so v protislovju z določbami in navodilom inštrukcije. — Želimo, da se tega gospoda nekoliko boljše poduči o njegovih dolžnostih napram osobju in službi..
Iz Zidanega mosta. Zopet nam je ugrabila nemila smrt vrlega tovariša železničarja. Sodrug Stropnik Ignac je dne 5. oktobra po dolgi mučni proletarski bolezni za vedno zaspal. Pokojnik je bil vrl sodrug in večleten zapisnikar podružnice pravovarstvenega društva. Bil je vsem priljubljen in miren značaj. Pogreb pokojnika je bil dno
7.	oktobra ob žalnih zvokih doneče železničarske godbe in ob obilni udeležbi tovarišev domače postaje kakor tudi zunanjih — bile so zastopane : Opčina, Št. Peter, Ljubljana, Celje, Pragersko
itd. Tržaško tajništvo je zastopal sodr. Kopač, ki se je ob odprtem grobu v toplih besedah poslovil od pokojnika. Sprevod je štel blizo 200 »deležnikov, kar izpričuje’dovolj, kako priljubljen je bil. Tudi se tem potom žalujoča vdova in sorodniki prisrčno zahvaljujejo vsem darovalcem krasnih vencev kakor tudi vsem udeležnikom tovarišem in gosp. uradnikom, posebno še posta-jenačelniku za naklonjenost in sočutje. Mi pa ti kličemo, dragi sodrug : Sladko spavaj.
Pragersko. (Nestrpnost nemški h n a c i o n a 1 c e v.) Dne 7. oktobra t. 1. se je peljal sodr. Pičinin iz Pragerskega v Zidan most k pogrebu sodruga Ignacija Stropnika. V to svrho jo moral prositi za prosto vozni listek. Kurilniški načelnik gospod Leis je telefoniral na obratno nadzorstvo v Gradec, če lahko napravi prosto-vožni listek za Pičinina, kar je to-le tudi dovolilo. Pičinin je dobil listek in vstopil v vlak. Ker pa je bilo že prepozno, da bi bil šel k blagajni ter plačal 50 vinarjev za izgotovljenje in dal pritisniti pečat, ni tega storil. Ko je prišel sprevodnik pregledovat listke, mu je Pičinin takoj povedal, da ni mogel izvršiti potrebinh formalnosti, ker sicer bi bil zamudil vlak. Rekel mu je tudi, da bo to storil pri blagajni v Celju, kjer stoji vlak par minut. Sprevodnik je bil s tem zadovoljen, ker se je kaj takega že večkrat zgodilo. Druga pa je bila z gospodi iz Pragerskega, ki so videli, da je sodr. Pičinin vstopil v vlak, ne da bi bil prej šel k blagajni. Telefonirali so v Slovenjo Bistrico naj tam primejo Pičinina, ker je brez listka vstopil v vlak. Iver pa v Sl. Bistrici ni izstopil, so telefonirali v Poljčane. Ker pa tudi od tam ni bilo povoljnega .odgovora, so alarmirali vse postaje. Ko pride Pičinin v Zidan most, so ga tam čakali kakor kakega zločinca in po njem vpraševali. Ko ga je zagledal vratar, ki ga je poznal, je takol prišel k njemu ter mu povedal, da je prišel brzojav iz Pragerskega, da mora plačati pristojbino 50 vinarjev za izgotovljenje listka. Pičinin mu odgovori. da je to v Celju storil. Medtem je prišel tudi postajenačelnik, ki mu je Pičinin zadevo pojasnil ter mu rekel, da je naravnost sramotno postopanje pragerskih gospodov, ki ga zasledujejo kakor če bi bil pobegnil z blagajno.
Kdor dosedaj še ni poznal nemških nacio-nalcev, razvidi iz teh vrstic kakšni so. Vsako sredstvo jim jc prav, da škodujejo vsakemu, ki ne trobi v njih rog, kjer mu le morejo in če mu le morejo. In taki ljudje si še upajo zahtevati, da bi mi ž njimi skupno nastopali.
Iz generalnega štaba na južni železnici v Trstu. Pred kratkim je bil v Trstu na južni železnici majhen potres. Druge nestreče sicer ni bilo, ampak takozvana ..Zveza" se je razsipala in sicer zato, ker je bila že precej črviva,
Herr Johann je sicer vse storil, kar mu je bilo mogoče, da bi Zvezo" obvaroval poloma, a se mu le ni posrečilo. Ko je bil svoj čas Ogre pripeljal, da so nadomeščali domače „oberbavarje“, jim je vsaj živinske vagone preskrbel, a sedaj pa še teh ni in nadstavbni delavci so ..Zvezi" osle po kazali. Najbolj je trpela ..Zveza" pred kratkim na drž. železnici pri volitvah v delavski odbor. Tam je tudi v 5. kuriji, pri „oberbavarjih" pogorela. Pri drugih kategorijah je grozdje še bolj visoko in zaradi tega bolj kislo.
Kdo sc ne spominja, da sc jc še pred kratkim načelnik zveze drl na vse grlo. češ „na državni železnici je vse naše", še par onih imate socialisti na južni in še ti bodo kmalu pri zvezi in potem ste ,.fuč“. Ali za sijajnimi pojedinami v zlati Pragi in potem na Dunaju je prišel grozen maček. Na mesto onih 200 K. katere so obljubovali gg. Černigoj, Škerjanc in Jaklič in katere je sankcioniral sam eh'. Rybar — je prišlo veliko razočaranje. Gospodje so zagotovili da mora slehern delavec dobiti takoj 200 K draginjske doklade na leto, dokler se delavcem definitivno ne urede plačo. In sedaj ( Sedaj bo uboga para skoro obhajala obletnico listili hinavskih obljub in namesto200 K jih veliko ni dobilo prebitega vinarja, drugi pa malo več kot nič, kljub temu, d^i so gospodje pri generalštabu kar vnaprej — ko je bil golob še na strehi in ko tudi vrabca še niso imeli v rokah — podpisali pobotnico s tem, da so v dveh resolucijah izrekli zahvalo vladi in posebno še dr. Ry-baru za njegovo ..uspešno" delo. Delavci pa sedaj gledajo skozi prste. Za nadomestilo imajo sedaj to, da se gospodje narodni demagogi norčujejo iz
njihovih ..milijonov", kateri da so bili le v glavah socialističnih generalov.
Vočigled vsemu temu ni čudno, da „oberba-varji" več ne drže ..zveze" skupaj.
Nič boljšega ni za naše piskroveze na juž. železnici, pač pa še veliko slabše. Gospodje gene-ralštablerji včasih od same jeze spreminjajo barve kakor puran in posebno je neki velik Janez kar že v laseh bled postal. Tega človeka pa tarejo res vse nadloge. Poduradnik bi že moral biti, pa še delovodja ni postal. In tako je zadnjič v zvezi-nem pastirskem listu grozno tožil o krivicah tega sveta. In prav je imal : eni so že prišli do zlatih ovratnikov', ki so takrat zagledali luč sveta kot on, drugi so veliko pozneje prišli na ta grešni svet, pa so že kapoti in on še ni nič, nič in nič. In to kljub temu, da jc pri zvezi avanziral že do generala. Pa tudi Johann jo začel od samih velikih skrbi po enem kraju nekam bledeti. Pa saj ni čuda.
Gospod dr. Rybai- mu jc sicer dal ..flajšter-ček", pa je imel samo smolo.
In zdaj pa poslušajte, ljudje božji , Južni železničarji so si izmislili nekega vraga in so kar čez noč tebi nič meni nič ustanovili nekak podporni sklad za slučaj bolezni. Da bi bili vsaj prej Johanna vprašali. Ne, nič , To je že več kot od sile. In tako je kar čez noč nekaj onih, ki jih je Johann sebi prisvajal, smuknilo v „rdečo" orgainzacijo, ni jih sicer veliko, samo 50 za ta hi)), ki se ne puste ..terorizirati", to je pa res atentat, ampak ne na železničarje, pač pa na Johannove načrte, kaj ? In zato pa tako zvijanje v ..Jugoslovanskem Železničarju".
Jež.
Kormin. Prometni kontrolor gosp. Ludovik Kcbat je premeščen iz Gorice v Inomost. Z njim zgubi osobje na progi	Kormin—Nabrežina
vestnega in dobrega predpostavljenega, ki je bil vsled svojega pravičnega in inteligentnega ravnanja opravičeno rešpektiran in uvaževan.
Gospod Kebat je bil prava moderna kontrolna oseba. Operiranje z globami, napuh in komandiranje ni bilo v njegovi' navadj. Ravnateljstvo južne železnice in sploh ves štab tržaškega inšpektorata naj se po ravnanju tega gospoda uči, kako se ima postopati napram osobju in izvrševati službene dolžnosti. Ob vsaki priliki je gospod Kebat uplival pomirjevalno in pravilno na osobje, in pa tudi na ravnateljstvo in na predpostavljene sploh. Branil pa je vedno odkrit o železniško osobje. Težavno nam je bilo se ločiti od takega vzornega predpostavljenega. Tovarišem na tirolski progi čestitamo za njih novega prometnega kontrolorja.
Domače vesti.
Revščina na vseh koncih in krajih. Da so
narodnjaške baharije glede na število železničarjev, organiziranih v žolti Z. J. Ž. zelo pretirane, smo že ponovno dokazali. Vedeli in povedali smo, da mora ta organizacija prirejati plese in veselice v svrho pokritja tistih članarin, ki jih vpisani člani ne plačajo, bodisi da jih nočejo plačati, ali pa da sploh ne vedo, da so vpisani kot člani Z. J. Ž. Ali ta revščina ni dala povoda, da napišemo te vrstice. Ampak nekaj druzega je.
Doslej so imeli „Zvezarji‘‘ vsaj še toliko članov, da so iz svojih vrst postavili kandidate za delavski odbor in podobno. Sedaj pa tudi na tem polju ne gre več. Za volitve v personalno komisijo državnih železnic so si morali drugod izposoditi kandidata. Seveda dotičnega niti vprašali niso, če jc voljan kandidirati na njih listo. Poslali so mu enostavno letake in nalepite listke in ga uljudo prosili „da jih razdelete" med tovariše, ki volijo v ..personalno" komisijo. Sodrug Adamič v Splitu — tega so namreč nadlegovali z voza rji s svojo šaro —pa jim je kaj požvižgal in ker mu „Zveza“ ni dala natančnega naslova, jo poslal stvar nam. ( e hoče „Zveza“ imeti svoj papir, si lahko vsak čas pride ponj v. naše tajništvo. „Zveza“ je to pot pač imela smolo, da je svoj papir poslala p rod -s e d n i k u naše skupine v Splitu in ga tudi kandidirala. Kakor se vidi praznuje ..Zveza" „uspeh za uspehom". Če žo zdaj prod volitvam strelja take kozle, do konča volitev bo morda zgubila šo glavo — če jo je žc kedaj imela seveda !
Finančni položaj avstrijskih železnic. Finančni položaj naših železnic je čim dalje ugodnejši. Iz poročila, ki ga je izdala uprava
južne železnice o dohodkih letošnje dobe, je razvidno, da so dohodki do meseca septembra na-rastli za okroglo 7 milijonov kron napram dohodka prejšnjega leta. — Tudi dohodki državne železnice so znatno narastli. Koncem meseca julija je imela državna železnica za32 8 milijonov kron več prebitka nego prejšnje leto. Meseca avgusta so narastli dohodki za okolo 7 milijonov kron. Dohodki državne železnice so vtem letu narastli za p r i b I i ž n o 4 0 milijonov kron.
( uden odlok c. kr. železniškega ministrstva.
(Oškodovanje vlakospremnega osobja.)
C. kr. železniško ministrstvo je izdalo odredbo, ki zasluži, da jo omenimo in komentiramo. Odred-redba pravi :
„Da se je po poizvedovanju dognalo, da se izplačevanje oškodovanja železniških predmetov ne vrši po določenih predpisih.
C. kr. ravnateljstva se zato poživlja, da v strogem izvrševanju predpisov uplivajo na zmanjšanje oškodovanja železniških predmetov.
Na mesto odstavka 11 člena 23 instrukcije 36, naj se postavi sledečo določbo :
če uslužbenci ne morejo dokazati, da niso krivi oškodovanja šip ali drugih predmetov, imajo plačati polno odškodnino. To odškodnino pa se zniža na tretjino predpisanega zneska, če so se šipe razbile vsled službenega opravka, ali pa če mora dotični uslužbenec plačati odškodnino za šipe, ki so jih razbile tretje osebe.
V splošnem se predstoječa odredba ne tiče določb § 33 službenega reda, ki ostane neizpre-menjen.«
Zaplenjeno.
Če se pripeti trčenje z vozom, kdo naj izplača razbite šipe in splošno oškodovanje voza ? Kdo naj izplača oškodovanje predmetov vsled manipulacije z vsemi raznovrstnimi pošiljatvami, z kovčegom, prtljagam itd. ? To odredbo ima vlakospremno osobje z vso odločnostjo zavrniti. Nevzdržljiva nevarnost za mezdno in službeno razmerje osobja bi bila odredba, ki tako škodljivo spreminja vse dosedaj, v tem oziru veljavne določbe. Da bo sprevodnik plačal le en del odškodnine, bo moral dokazati, da so d r u g i izvršili oškodovanje železniškega predmeta, Kako naj to dokaže ? Gospodje, ki so izdali odredbo najbrže niso še nikdar potovali po železnicah. Vedeti bi morali vsaj, da potujoče občinstvo že iz nekake solidarnosti, nikdar ne izda onega, ki je iz katere-gasibodi vzroka ali okolnosti razbil šipo ali izvršil kako drugo oškodovanje. Kako naj tedaj dokaže sprevodnik, tla on ni pri tem nikako soudeležen ?
Zaplenjeno.
Volilna zmaga na Dunaju. V ožji volitvi za državnozborski mandat na Dunaja v tretjem okraju je bil dne 1. t. m. izvoljen sodrug Rudolf.Mtiller z 8214 glasovi. Krščanskosocialni kandidat Prohazka je dobil 7170 glasov. Pri volitvah 1911 je bil v tem okraju izvoljen sodrug Silberer, ki je pretečeno zimo ponesrečil v planinah. Nasprotniki so sedaj napeli vse sile, da bi socialnim demokratom iztrgali ta mandat. Ali ves njih napor je bil zaman. Imajo pač preveč grehov na grbi !
Strankin zbor nemške socialno demokratične stranke v Avstriji se vrši v dneh od 31. oktobra do 4. novembra t. 1. na Dunaju. Dnevni red: 1. Konstituiranje strankinega zbora : a) izvolitev predsednika ; b) določitev poslovnika in dnevnega reda ; c) izvolitev komisije za pregledovanje mandatov. 2. Poročila : predsedništva ; blagajnika ; strankinega tiska ; kontrole in kluba poslancev. 3. Spreinenitev strankinega opravilnika.
4.	Izobraževalno delo. 5. Parlament in delavsko varstvo. 6. Volitev strankinega zastopstva. 7. Mednarodni kongres na Dunaju 8. Slučajnosti.
Gospodarski pregled.
20odstotna dividenda sladkorne tovarne. Računski zaključki sladkornih tovarn kažejo skoro izključno, kakšne oderuške dobičke so spravili sladkorni judi ob koncu poslovnega leta, ki se je končal s 30. septembrom. Gališkobukovinska akcijska družba za sladkorno industrijo v Prze-worsku je sklenila preteklo poslovno leto s čistim dobičkom 4.7 miljonov kron. Od tega se bo plačala dividenda 20 odstotkov, to je 2000 K za vsako delnico. Sladkorna rafinerija v Opavi bo na svojem občnem zboru, ki se vrši v kratkem, izkazala 30 odstotno dividendo. Sadska sladkorna tovarna bo izplačala za preteklo poslovno leto 12’5 odstotno dividendo, sladkorna tovarna v Obori I oodstot-kov, medtem ko ni lani izplačala nobene dividende. Obe zadnji tovarni ste last Anglobanke.
književnost.
Dr. Oton Bauer: Narodni ali razredni
boj ? V naši založbi je pod tem naslovom izšla lična brošurica odličnega socialnodemokratičnega pisatelja. Brošura obsega 16 strani in je za vsakega sodruga velike važnosti. Posebno pripravna pa je za agitacijo, ker se more iz nje vsakdo poučiti o tem vprašanju. Cena je zelo nizka — 6 vinarjev za komad. Vsled tega si jo lahko vsak omisli. Razpečavalei dobe primeren popust.
Sodrugi ! naročite brošuro čimprej in jo razširjajte med svojimi tovariši ! Naročila je pošiljati na Tajništvo železničarske organizacije v Trstu, ul. Madon n in a 15.
Raznoterosti.
Izdatki lenuhov. Krojaški mojster Poire je izdelal za neko francosko grofico svatovsko obleko, ki jo je zaračunal precej drago. Obleka bo stala visokorodni gospici 75.000 frankov. Nič več in nič manj. 75.000 frankov ! Kako koristna bi lahko bila ta svota ako bi se jo' vporabilo v druge, manj aristokratske svrhe ? ! Sicer ni to nič novega. Je še veliko drugih dam, ki za svojo obleko žrtvujejo cele kapitale. Igralka nekega aristokratskega gledališča v Londonu je potrosila za obleko v igri 100.000 mark. Njeni »yachts« stane milijone. Neka dobro znana pariška igralka nosi na svoji obleki lišp, ki stane poldrugi milijon frankov. Niso pa le igralke, ki si dovolijo take »špase«. Soproge amerikanskih milijardarjev imajo v takih stvareh prvenstvo. Soproga amerikanskega »kralja srebra« gospa Mackie je plačala za svojo pomladno obleko, ki jo je nosila le enkrat, malenkostno svoto 300.000 mark. Čipke na obleki so jo pa stale 123.000 mark. Najdražjo obleko na svetu je pa nosila princezinja Miiigna. Iz samih rubinov je bila in je stala nad 8 milijonov mark. Prav lepo. Na eni strani taka potrata in izobilje, na drugi tisoče in tisoče izstradanih, ki nimajo ne doma, ne kruha. In to imenujejo nekateri »božji svetovni red !«
Vatikan se preseli na Malto. Glasilo liit-tiškega škofa prinaša splošno pozornost zbujajočo vest. da se v Vatikanu prav resno bavijo z mislijo, da bi se papež preselil na Malto. Ob priliki evharističnega kongresa so na Dunaju zbrani čkofje in kardinali baje tudi to vprašanje resno pretresali. Kakor znano, se bo evharistični kongres leta 1913. vršil na Malti. Ta sklep je bil baje že z ozirom na to eventuelno preselitev storjen. Ob priliki prihodnjega kongresa se ima v to svrho rekognoacirati ondotni teren. Liittičko glasilo pripominja k temu, da hoče imeti papež svoj sedež daleč od vrvenja sveta . In v ta namen da je Malta bolj pripravna nego marsikateri drugi kraj.
Sramota ..božjega družabnega reda. Zmerom izrazitejše se pokazujejo nasprotja v kapitalistični družbi. Dočim se malo število trotov giblje v večnih solnčnih žarkih in leta od zabave do zabave, žive množice ljudstva v temnem proklet-stvu in so že zadovoljne, če si lahko z najgnusnej-čimi živili utešijo svoj glad. Kot glavno pričo, da so ta nasprotja za daljšo dobo res že nevzdržljiva postala, lahko od časa do časa pokličemo meščansko časopisje, ki je v tem oziru gotovo brez predsodkov, ki jih sicer kaj radi očitajo nam socialistom. V Bonnu izhajajoča ..Deutsche Reichszei-tung“, ki je glasilo katoliškega eentruma, prinaša n. pr. 26. septembra sledeče pismo nekega dninarja:
..Dninar sem, imam ženo in pet otrok. Celo leto ne gremo v nobeno gostilno in si sploh nikoli kake zabave ne privoščimo. Živimo ponajveč od črnega kruha, ki ga namažemo z nekoliko zeljem ali sirom, tudi krompir in redka kava tvorita načo hrano. Pi i taki hrani brez maščobe in mesa, kar je pač dandanes vse predrago, otroci ne morejo postati močni in tudi midva z ženo se čutiva slaba. Pred kratkim mi je nekdo dejal, da bi morda pasje meso, pripravljeno med krompirjem ali zeljem, dalo krepko hrano. Ta jed da se pripravlja iz /odpadkov mesa in škodljivega v teh odpadkih ne more menda nič biti, ker so psi pri tej hrani krepki in zdravi. Bil bi Vam zelo hvaležen, če bi mi v listnici uredništva sporočili, če je pasje meso za človeka škodljivo ali ne. Rad bi z njim napravil enkrat poskus. “
Istočasno z objavo tega res pretresljivega pisma stradajočega delavca pa kroži po meščanskem časopisju sledeča notica :
..Najelegantnejši mož sveta je po poročilu nekega angleškega lista knez Albert von Thurn und Taxis. Mož ima vsak dan drugo obleko. Za izgo-tovitev njegove garderobe je treba pridnega dela dvanajstih izkušenih konfekcijskih umetnikov. Celokupni stroški za njegovo obleko znašajo kakih 60.000 mark na leto. Knezove obleke parfumi-rajo z rožnim oljem, katerega stane 100 mark unča. Število kravat, ki jih knez na leto porabi, je računati na okroglo 1000 komadov in čeljev porabi letno 200 parov. . . “
Vršili so se sledeči shodi:
Iz Kormina. V nedeljo 29. m. m. se je vršil tukaj izredno lepo obiskan shod železničarjev. Prostori gostilne pri kolodvoru so bili polni zavednih železničarjev. Shod je otvoril predsednik tukajšnje skupine železničarjev sodr. L o r e n z o n, ki je obenem podal poročilo o konferencah čuvajev, prožnih uravnavalcev in delavcev južne železnice, ki so se vršile v Ljubljani v začetku meseca septembra. Po govoru predsednika sodr. Lorenzona, je poročal v en i-inpolurnem govoru v italijanskem jeziku sodr. Golouh iz Trsta. Pojasnil je položaj železniškega osobja in organizacije po najnovejšem izdajstvu meščanskih poslancev, ki so glasovali proti opravičenemu in prepotrebnemu predlogu poslanca sodr. Tomschika. Konštatiral je, da je to izdajstvo le močnejše zbudilo zavest med železničarji, da je le močna, skupna stanovska organizacija edino uspešno obrambno sredstvo. Poročal je nadalje o zavarovalnici zoper nezgode in o bolniškem skladu, ki se ustanovi pri južni železnici ter o pomenu železničarskih inštitucij. Pritrjevanje, ki je sledilo poročilu, je kazalo, da se navzoči strinjajo z izvajanji in da hočejo tudi dejansko uvaževati priporočilo referonta, da naj se v vedno silnejšem številu pridružujejo svoji stanovski organizaciji. Govoril je še sodr. Chaudoi n, ki se je pečal z lokalnimi razmerami in toplo priporočal navzočim večje uvaže-
vanje lastnih razrednih interesov, nakar je predsednik zaključil lepo uspeli in koristni shod.
Vršijo se sledeči shodi:
Na Pragerskem dne 22. t. m. z dnevnim redom: Zavarovalnica zoper nezgode in železničarji.
V Celju dne 23. t. m.
V Zidanem mostu dne 24. t. m.
Dnevni red teh dveh shodov je : Najnovejši železničarski boji.
Na Ptuju dne 25. oktobra 1912 z dnevnim redom : Zavarovalnica zoper nezgode in železničarji.
DELAVSKE ZADRUGE za Trst, Istro in Furlanijo. Vpisana zadruga z omejenim poroštvom.
IX. Zadružno leto.	5810 elanov.
Mesečni izkaz.
Razpečano blago:
Zadružna doba 1911-1912	1912-1913.
(le proti znamkam)	(skupno)
julij	K	85989-77	K	117.834-47
avgust	,,	83176-99	,,	122.091-91
sept,	„	93174 89	„	143.11734
K 262.341-65	K 283.043-72
Od 1. julija do 30. septembra 1912 se je likvidiralo podpor za slučaje daljše bolezni in po umrlih članov zaostalim za 2595"28 kron.
Od 1. julija do 30. septembra 1912 se je likvidiralo na dividendih 76‘23 kron.
Tist, dne 30. septembra 1912.
NAZNANILO.
Sodrugom na južni železnici naznanjamo, da imamo še v zalogi nalepile listke za volitev v delavski odbor južne železnice (tržaški inšpektorat). V slučaju potrebe jih takoj naročite pri tajništvu železničarske organizacije v Trstu, ulica Madonnina 15.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Radi pomanjkanja prostora priobčimo zaostale dopise v prihodnji številki.
Vsebina št. 19. z dne 1. oktobra 1912
Članki : Organizacija konzumentov in nje pomen za delavstvo. Razmere delavcev c kr. drž. žel. Dokupili pogo i pokojninskega sklada južne železnice. Položaj prožnih vravnavalcev. Iz personalne komisije južne železnice (Dalje). Zavarovalnica zoper nezgode in železničarji. Železničarji in žolte organizacije. Proletarska morala, Razmere na bosansko - hereegovinskih železnicah.
Podlistek : Peljem se...
Dopisi: Ljubljana, drž. kolodvor. Klerikalni junaki. Opčina, drž. kolodvor.
Domače vesti: Jan Faltu. Predavanje in Aškeičev večer. Otvoritev novega Delavskega doma v Trstu. Volitve v delavski odbor e. kr. drž. žel. Sodrugom po Slovenskem.
Inozemstvo:	Dogodki na Ogrskem.
Književnost: ,Eisenbahnerkalender‘ 1912.
Raznoterosti: Prirodni izvirki mehanske sile. Drakonske obsodbe. Kako potuje gospoda.
Naš posmrtno-odpravninski sklad.
Iz organizacije.
Naznanila centrale.
Poročila o shodih:	V Divači. V
Ljubljani. V Zidanem mostu. V Celju.
Kavarna Unions • Trst
Ulica Caserma in ulica Torre Bianca
—	. —— Napitnina je odpravljena ■■■■	—
Velika zbirka političnih in leposlovnih revij in časnikov v vseh jezikih.
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač Tiakn L. Hftrrmn.nst.orfor v Trstu