Rib'ce po vodi, vodi plavajo ...
Kaj nam je pripovedoval naš dedek.
Piše A. Pesek.
1. Slabota.
(Dalje.) XII.
itro kot veter je jezdil Slabota devet dni in devet noči. Prijezdil je h gradu, kjer so bili okameneli njegovi bratje in okamenele kraljične.
Ko je prijezdil na dvorišče, je konj veselo zarez-getal, da je odmevalo po dvorišču, hlevu in gradu. Iz grada je prišel črni veliki pes in za njim najmlajša kraljična. Bila je črna kot saje, a od žalovanja bolehna in shujšana. Veselo sta se pozdravila s Slaboto in prvo, kar ga je vprašala kraljična, je bilo, če ima čudezno mazilo. Ko ji je povedal, da ga ima, mu je veselo in ginjeno podala roko ter se mu zahvaljevala.
Odvedel je konja v hlev, in šla sta k okamenelim bratom- in kra-ljičnam. Mazilila sta jih z mazilom po čelu, in drug za drugim so oživeli, kraljične in tudi najmlajša pa so postale obenem tudi bele ter rešene za-kletja. Vsa okolica se je izpremenila. Prej tihi in odreveneli kraj je postal torišče najživahnejšemu življenju. Prihajala je gospoda od vseh strani, in neštete množice ljudstva so vrele od vseh koncev in krajev.
nOdkod ta gospoda, odkod toliko ljudstva?" so povpraševali bratje. Tedaj pa pristopi skupina imenitnih gospodov, pozdravi brate in kra-ljične in ljudstvo se zbere okroginokrog in jih oduševljeno pozdravlja. Kraljične so gledale blaženo vesele te množice ter radostno odzdravljale, kakor odzdravljamo starim dobrim znancem, ko jih po dolgl ločitvi zopet vidimo.
Kraljične, bratje, gospoda in ljudstvo se je jelo premikati proti gradu. Vse je bilo izpremenjeno. Vsepovsod so bili krasni slavoloki, pot posuta s
__^,    171    s^_
cvetjem, grad pa je bil olepšan s krasnimi venci; s streh so plapolale živobojne zastave. Igrale so godbe, ljudstvo je prepevalo. Vladalo je vse-obče veselje.
Prej tihi grad je bil oživel, kar mrgolelo je vse polno služabnikov, služabnic in gospode, ki so slovesno sprejeli došle kraljične, brate, gospodo in ljudstvo. Ljudstvo je ostalo pred gradom, a kraljične, bratje in gospoda so šli v grad. Bil je ves izpremenjen, okrašen je bil kakor za sprejem kralja. Vsepovsod venci, zelenje, žlahtne cvetice in zastavice, po teh pa so bile po-grnjene  debele dragocene preproge.   Stopali so  po stopnicah  navzgor in
[     potem iz dvorane v dvorano  do  one velike dvorane, ki je imela nadpis:
[     ,,Kraljeva dvorava."
¦             Krasno oblečeni  služabniki  so stali  pred  vrati, se globoko priklonili W   prišelcem ter odprli velika vrata na iztežaj, in kraljične, bratje in spremstvo
so vstopili v kraljevo dvorano.
Bila je to velika dvorana z dragocenim pohištvom, ki je bilo okovano
z zlatom   in  srebrom in   posuto z biseri   ter drugim   žlahtnim   kamenjem.
Opisati krasoto  te  dvorane  pač  ni  mogoče. — Spredaj  pa je bil kraljev
prestol, ves iz čistega zlata in slonove kosti.  Stal je na vzvišenem prostoru
in do njega so držale stopnice iz slonove kosti.    Na vsak kraj prestola je
bilo po šest lepih  sedežev  tudi iz zlata  in  slonove kosti.   Za temi pa je
1    bilo na vsak kraj še vse polno srebrnih stolov, ki so bili okrašeni z zlatom.
[             Najstarejša kraljična  je šla po  slonovih  stopnicah k prestolu,  ostale
L   kraljične pa k sedežem  poleg.  Gospoda  je pa  sedla po stolih po dvorani.
I            Ko je najstarejša  kraljična sedla na prestol, so prinesli  štirje v belo
B   svilo oblečeni dečki kraljeve insignije — znamenja kraljeve časti in oblasti
W   — na svilenih blazinicah.   Prvi je imel krasno kraljevo krono, ki je bila iz
I    samega čistega zlata  ter posuta z biseri;  drugi je  imel žezlo, tretji  zlato
1    jabolko s križem in četrti meč. Za temi je bilo dvanajst gospodičen in dva-
f    najst gospodov, ki so prinesli krasne plašče, kakršne nosijo princi in prin-
cezinje; en plašč pa je bil najlepši in to je bil kraljevi plašč.
Dečki, gospodične in gospodje so se globoko priklonill ter pokleknili pred prestolom in držali vdano prinesene reči proti najstarejši kraljični. In ta vstane ter iztegne roko v znamenje miru.
:              Godci in pevci so  potihnili, ljudstvo pred gradom se je  pomirilo in
L   naslala je tišina. Z milim, lepo donečim glasom je izpregovorila najstarejša
¦   kraljična: nSlavna gospoda!  Preljubo ljudstvo!  Rešeni smo zakletja; hvala H Bogu vekomaj!"
W'           »Hvala Bogu vekomaj!"  je zadonelo po dvorani in zaorilo tudi pred
E   gradom iz tisoč in tisoč grl. Vmes pa so slovesno zadoneli zvonovi. —
¦            Ko se je poleglo prvo navdušenje, je najstarejša kraljična nadaljevala:
¦   nPreljubi moji! In kdo nas je rešil? Rešili so nas ti-le vrli, hrabri  junaki, I ki jim gre vsa čast in slava."
B           ,,Čast in slava jim! Živio!" je zopet zadonelo po dvorani in zaorilo
H pred gradom iz tisoč in  tisoč  grl.   Vmes  pa je zasvirala  godba  slovesno B pesem in zvonovi so zapeli.                                                               (Dalje.)
I    . ~