49. številka.
Ljubljana* petek 2. marca.
X. leto, 1877.
labaja vsak dan, izvzeniši pouedeljke in dneve po praznicih, ter velja po pošti prejeman za avitro-ogersko dežele za celo leto Iti gld., za pol leta 8 tcld., ga četrt leta 4 gld. —  Za Ljubljano  brez pošiljanja na dom za celo leto 13 glcL, za četrt leta 3 gld. 30 kr.. za en mesec 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. za mesec, 80 kr. za četrt leta. — Za tnjo dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za ffOBpode učitelje na ljudskih šolah in is dijake veija znižana cena in sicer: Za Ljubljano za crjrt leta 2 gld. 50 kr., po pošti prejeman za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje od četiristopne petit-vrste ti kr., če se oznanilo enkrat tiska, 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. DopiBi naj se izvole t'rankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 3 gledališka stolba". Opravništvo, na katero naj »e blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hiši.
Nemški ustavoverci in nagodba z Ogri.
Nagodbena kriza še nikakor nij končana, te so prav nemški ustavoverci državnega zbora se svojo popustljivostjo Magjaru Tiszi zopet do ministerstva pomagali. Mnogih izmej njih se je lotila britka politična otožnost in ti f-litijo, kaj so naredili in kaj nameravajo še. Jeden izmej teh nemških državnih poslancev, baron Walterskirehen piše v graško „Tages-post" od vtorka resnične besede o nagodbi in sklepu ustavoverne stranke, da bode sprejela jo, tako-le značiteljno : „ Razmera z Ogersko s tem ne bode nič boljša, ampak slabejša, in prebivalstvo bode nevoljno in zmoteno obrnilo hrbet onej (ustavo-vernej) stranki, katere bitstveni VBpehi so le v tem, da je davke poviševala." Pomnite: to so besede ustavo-vernega nemškega poslanca, to je sodba uda nam protivne stranke o svojih lastnih ljudeh, o naših protivnikih ! Hujše, pa tudi resničnejše in pravičnejše sodbe in obsodbe nad ustavo verno, zdaj odločujočo stranko Nemcev in nemškutarjev ne bi bil nihče mogel izreči, nego jo je izgovoril ta njen lastni ud in pri jatelj, „Tagespostni" državni poslanec! Pa s tem še nij končal, temuč dalje o svojih usta-vovercih, ki pravijo, da bi „napaka" bila, če ne bi za nagodbo glasovali potem, ko bi miuisterstvo sicer odstopilo, piše on: ,,Mi se bojimo, da bomo s samimi taci mi izogibavanji napak svojo lastno smrtno sodbo v mnenji ljudstva podpisali in sami to sodbo izvršili. Deak je nekdaj rekel: Kar se nam vaame, to moremo nazaj dobiti, a kar človek sam rad da, to je izgubljeno za vedno.
Z nepogojnim glasovanjem za predloge vladne je enakost ali pariteta z Ogersko tudi v bankovnih razmerah potrjena."
O tej „pariteti", ali enakopravnosti, katero Magjari hočejo z našo polovico imeti in jo bodo po tem novem sklepu nagodbe tudi dobili, pa piše znani konservativni plemenitaš iz Koroškega baron R. v dunajskem „Vater-landtt" od pondelska tako-le. „Če kdo s kom drugim stopi v zadružno zvezo in mu vse škodo prepusti in še po vrhu 70 procentov skupnih stroškov naloži, sam pa jih le 30 procentov nosi, pravijo, — da je jeden prehitro storil slabo kupčijo, — drug je bil pa pre — siten....... Če pa se ta po-
slednji še tako dola, kakor da bi se povsod le njemu škoda godila, če on, ki veliko menj plačuje in daje, zmirom terja, da ima več plačujoči podvreči se, za kar ga oni, ki menj plačuje, pri skupnih akcijah vedno ovira, — će on na zadnje še celo pravi: „jaz ne bodem sicer odzdaj za naprej nosil jednacih bremen s toboj, jaz ne bodem 50 procentov plačeval proti 50, temuč še na dalje, kakor prej, le 30 plačeval, ti pa 70, za to pa terjam, da imam popolno tiste pravice in moči, kot ti (popolno pariteto), to se pravi: ti mi imaš dati še popolne pravice v upravi svojega zaklada in svojega kredita, da si potem morem jaz pred svetom na tvoje stroške dajati videz moža od tebe popolno neodvisnega, — kako bi se to imenovalo? To nema baš nobenega imena."
Tako piše „Vaterland" in s tem prav dobro osvetljuje pariteto nagodbeno naše polovice z Ogri. Menimo, da nam nij treba nobenih razlaganj pristaviti, primera je izvrstna in sama govoreča.   Iz nje je baš razvidno,
kako prav ima „Tagespost" če obsoja popustljivost  svojih   nemških   ustavovercev  v tej
zadevi.
Politični razgled*
V Ljubljani 1. marca.
Iz i*eite poroča telegram, da je minister Tisza predstavil sebe in svoje tovariše, kot zopet potrjene na vladi obema ogerskima zbornicama 27. febr. Razložil je tek minister-ske krize in dejal, da prevzame odgovornost za nagodho z Avstrijo. V spodnjej zbornici sta Sennyey, a v zgornjej Majlath povedala, zakaj nijsta prevzela ministerstva. Sennyey je rekel, da samo zavoljo tega nij prevzel ministerstva, ker on misli, da ta dogovorjena nagodba se nikako ne sme sprejeti, cesar pa novih obravnavanj nij hotel dovoliti, ka-koršne je Sennyey terjal. Cela podloga obravnavanj je napačna, čolna tarifa za deželo jako Škodljiva. Za vse to naj bode Tisza sam odgovoren. — Potem je vstal baron Simo-nyi in je ostro in brezozirno napadal Tiszo. Rekel je, da bi bil on moral terjati samostalno banko za Ogersko, ne pa obravnavati z ljudmi, ki Ogersko žalijo, ne okolo ustavo-vercev laziti. Burno odobravanje na levej.
„Narodny Listi" pripovedujejo, kako JISfVi* g fari svoje politične sovražnike s poti spravljajo. Pred nekaterimi tedni se je ustrelil v Pešti državni pravdnik dr. Tomašek, rodom Slovak. Tomašek je živel v najboljših razmerah, zato je samoumor bil vsem uganjka. Tomašek jo postal žrtev magjaiskih Slovanožrcev. On je imel sestaviti tožba proti voditelju oger-skih Srbov, dr. Miletieu, ki je bil obdolžen veleizdaje in uže štiri mesece v preiskovalnem zaporu v Pešti zdihuje. Tomašek je izpoznal, da nij uzrokov za zatožbo, in da je Miletid proti postavi zaprt. A Magjari Miletiea, ki ga imajo v pesteh, nečejo izpustiti in šepetali so Tomašku v uho, da mora zatožbo sestaviti, kakor uže hoče. Tomašek je prosil, naj bi se
Prižigalec.
(Roman, v angleškem, spisala M i as M. Cummins, poslovenil J.)
Devetnajsto poglavje.
(Dalje.)
Več, kot cisti zrak, in kot zdravilni vrelci, Ljuba devu! zdravja dajo vprienost tvoja.
Kateri ljudje nemajo posestva vsaj deset kilometrov od mesta, prav za prav ne morejo reči, da na kmetih živo. Imajo velike vrtove, Često tudi mnogo njiv in drugo zemlje ter pridelujejo za se sadje in zelenjad; navadno imajo konje, vozarijo okoli ter sopejo čisto sapo. Nekateri se pečajo z živinorejo ter se precej ponašajo z debelimi govedi in kitajskimi kokošmi. A pri vsem tem ti predmeščanje ne uživajo veselja pravega življenja na kmetih, tu nij neprehodnih gozdov, šumečih potokov; V valovih se zibajočega žita, obširnih trav-
nikov; z vsakega nekoliko vzvišenega kraja sej vidi v bližnje mesto, katerega ropot se skoro Bliši; in vsako uro pripelje ommbus ali pa že-leznični vlak nas same ali pa katerega naših sosedov v nemirni trg ali pa iz njega. Katerim pa je samota ljuba, najdejo jo najgoto-vejše v teh na pol kmetskih na pol mestnih bivališčih ; marsikatera rodbina so poletje za poletjum odteguje mestu v isti tihi kot ter, nemotena od obiskovalcev in blebetašev, uživa neodvisno življenje, katerega ne najde v pre-ohljudenem mestu, kjer neprestano srečujemo svoje znance, niti v pravih vaseh, kjer vsa-cega novega došleea opazijo in prerešetajo.
Gospod Grahamova pristava je bila srednje vrste, ter ne taka, da bi posebno pozornost nase obračala. Vrt je bil res zelo lep, ter poln bujnih grmastih rastlin, senčnatih hišic in dreves, ki so bila z vinsko rozgo obrasena a visok plot ga je zakrival ljudem, iu hiša v strani od ceste je bila precej po starem zidana ter nij posebne pozornosti na se vlekla.
Razen malega dela v vrtu je gospod Gra-(ham imel opraviti le v mestu. Emilija nij imela rada posvetnega ropota, ter je sprejemala le malo družbe ; obiskavali so jo le redoma njeni sosedje, ter nekateri posebni prijatelji iz mesta na pr. duhovnik gosp. Arnold in nekoji dobri znanci, ki so proti večeru po-gostoma prihajali iz mesta ž njo pogovarjat so in sadje jest.
Poletje je minolo prav srečno. Jerica je bila zmirom bolj zadovoljna pri Emiliji; iu to tem bolj, ker so je zavedala, da tudi sama BVOJej izvrstni prijateljici na razno načine koristi ter je za njo zelo imenitna in neobhodno potrebna; kar se h kratu pretrga vse njeno veselje.
Emilija je dobila mrzlico. Ko je Jerica hotela prvikrat iti k bolnici, rekla jej je gospa Ellisova, ki si je vso strežbo sebi sami prisvajala. Ko je uboga deklica močno prosila, naj jo pusti k bolnici, rekla jej je gospa Ellisova, tla je mrzlica nalezljiva iu da jo Emilija
stvar kakemu drugemu državnemu pravdniku izročila, ker se pa to nij hotelo nikakor zgoditi, in so mu žugali, da izgubi službo, izvolil si je rajši smrt, nego da bi delal proti svojej vesti.
VlltftllJ«- (IrJrtro
Srhskn skupščina je tedaj sklenila vladi priporočiti, naj sklene mir s Turčijo in se razšla. Knez Milan je baje sam za mir bil in vesel, da ga je „velika" skupščina podprla. Omikani narodni elementi, to se ve da, so glasovali za nadaljevanje vojne poleg Rusije. Večina pa je žalibog obstala iz malih duhov, Srbstvu ne v korist.
Iz M*eterhurgit se poroča „P. L.u, da se bliža čas, ko bode Rusija v boj šla. Bumunske železnice imajo uže iz Kišeneva povelje, vsako uro pripravljene biti za pre-važenje ruske vojske. Ruska vlada bode terjala od velesil odgovora na svoju okrožnico, z opombo, da ne more dalje čakati.
„Pol. Corr." naznanja iz Peterburga tele-grafično: I g n a t i e v bode potoval te dni na Dunaj, v Berlin in v Pariz.
itnmiinski minister za nauk je senatu predložil načrt postave, naj se teologična in roedicinična fakulteta na univerzi v Jasi ustanovi. — Torej v tem času, ko je ruska vojska uže oprtana, da vmaršira skozi Rumunijo v Bulgarijo, Rumunci univerzo dopolnujejo.
Iz Ćai'itfMcin se poroča: Mohame-danci so v Pirotu napali palačo novoimenova-nega krščanskega Mutešerifa in so ga skušali umoriti. Take negotove razmere so zdaj v Turčiji.
V aiigloškvtn parlamentu je naznanil poslanec Kuedy, da bode 5. marca predlagal resolucijo, ki bode neodvisnost in celoskupnost Turčije naglašala. — Francoski „Temps" poroča, da se mej Anglijo in Rusijo dopisuje zarad orijentalnega vprašanja, da pa Anglija nij še nameravanega nasveta stavila, naj bi se Turčija še eno leto pustila, da svoje reforme izvesti more.
Fi'«m<?«*?:« republika čisti mej osob-jem politične uprave. Premeščajo se vsi uradniki, ki so proti republiki delujoči bili, ali ki še zdaj rujejo za Napoleonovce ali kraljevce.
Dop
iz lir »l II j ti 2G. febr. [Izv. dopis.] Osle je Bog vstvaril, pravi Henrik Heine nekje, da se človek ž njimi primerja. V tem izreku mlado-nemškega pesnika je veliko resnic. Ali denes si ne jemljem časa, dokazati te resnice, ker važnejši reči, kot filozofični ta izrek zani-mavajo uaše meščanstvo v tem trenotku, ter visijo črnemu oblaku enako nad malim našim mesticem. Nemškutarstvo naše se je namreč pričelo gibati, ter sejati nemir z umazano denuncijacijo v prej   tihe in  prijetne naše
kroge. Da pa svet pozna stebre tega našega nemškutarstva, da bode vedel ceniti notranjo njegovo vrednost, kličem denes muze na pomoč, ter hočem te stebre opisati prav tako, kakor se vidijo iz bližine.
Voditelj te fanatične stranke in njena mo-ralična glava je bivši notar Stergar. Gospod Stergar, ali kakor odstavljenemu notarju bolje pristuje, gospod Sterger, sedaj nij nič druzega kot — odstavljen notar. Mož ima vsak dan štirindvajset ur prostega časa in nij čuda torej, ako ima priložnosti dovolj, da spiše sedaj pa sedaj kako korenspondenco v ljubljanski „Tagblatt", iz katere povsod ven gleda — odstavljen notar. Dve reči sovraži gospod Sterger na svetu — Slovenstvo in pa gospode profesorje kranjske gimnazije.
Zakaj da zadnje nedolžne gospode sovraži, ne vemo, pravijo sicer, da na našej gimnaziji študira potomec njegove krvi, ali kako da študira, se ne ve. Od notarstva pa je bil odstavljen, ker nij imel svojo pisarne v redu. Mož je kratkoviden in zmešalo se mu je marsikaj, ker nij imel dobrega pogleda. — Ali sedaj je Herbst naših nemškutarjev!
Druga glava je gospod Jagrič. Ta gospod ljubi Nemce in nemško kulturo. Zoper to nemarno nič. Vsak človek mora imeti svoje privatno veselje !
Prihodnjim zgodovinopiscem le toliko, da je bil gospod Jagrič nekdaj Slovenec, da si je nekdaj, kakor Seneka v sivosivih časih, odprl svoje žile ter pil slovansko svojo kri iz njih. Ali v ti krvi je moralo biti prokleto malo Slovanstva — ker sedaj so časi pretekli, pozabljeni, in podrti spomini pretekli. Pred leti mu je žena umrla in od tistega časa je gospod Jagrič — vdovec.   V Loki —--
na plesu — — —--— — — — —
moralično klofuto —-----(Drugo
smo zavoljo objektivnih naših tiskovnih razmer izpustili. Ur.) Sploh pa je gospod Jagrič vesten delavec, pride samo zvečer v gostivno in si dela ondi kratek čas s tem, da čez — slovenske pesni zabavlja. Tudi to je privatno veselje, katero se poštenemu človeku privoščiti mora.
Tretji  v vrsti je  naš  padar, gospod Steinmetz.   Gospod Steinmetz pri prvem pogledu ne  kaže mnogo zanimivega na sebi. ! Mož je flegmatična duša. Edino, kar ga fak-: tično odlikuje od naših meščanov, je velikan-
ska noga, s katero stopa po zemlji, da se trese do osrčja. Tudi on ima včasih nekoliko prostih ur in tedaj napiše korespondenco, katero prinese vaš ljubljanski nemškutarski bu-telj v svojem listu. Sicer pa nij nevaren ta ud stvaritve. Usmiljenja vreden bi bil samo tisti nesrečnež, ki bi po trdi osodi prišel pod njegove podplate. Strt bi bil, kakor tedaj, ko bi padlo deset centov železa na njegove kosti.
To so voditelji naše nemškutarske stranke. Morda bi se dobila še kaka glava — ali denes naj bode konec besedi j. Morda vam ▼ prihodnjič zopet kaj pišem, morda vam tedaj naštejem še tiste „minoresu, ki malo manj nosijo glave po konci ter so zadovoljni, da imajo zvečer četrt litra slovenskega vina in kako krotko zabavljico na slovensko narodno gibanje. Habeant sibi!
Morda vam bodem pa tudi pisal visoko učeno filozofično razpravo, čemu da je Bog osle ustvaril in če je koristno, da se človek primerja z njimi. Bom videl, kar se mi bode bolj zljubilo.
Kruljevi hudič.
■s &t. Itiiftcrtit na Dolenjskem 20. febr. [Izv. dop.] Slednjič je bila vendar volitev za št. Ruperškega župana razpisana. Akoravno bode uže kmalu četrtoleto minolo, kar nam g. Dolar županuje, nijsmo se nadejali, da bode g. Dolar uže pri volji županski prestol zapustiti. Mislili smo, da se bodo preje vršile volitve za deželni zbor, pred no dobimo novega župana. I glejte! čisto nenadoma bila je razpisana volitev za župana v št. Rupertu. Agitiralo se je primerno na obeh straneh, na narodnej i na Dolar-Škedeljevej. A vendar nij rezultata na nijednej strani. Čitajte, kako je to prišlo. Ko se ima volitev vršiti, pride, kar Dolarjevi volilci nikakor nijso pričakovali naenkrat grof Barbo, ki se je malo časa poprej v državni zbor na Dunaj odpeljal, župana volit. Vsi Dolarjevci bili so kakor poparjeni. Uže dolgo prej se je namreč vse obče trdilo, da Dolar volitve za župana prej ne razpiše, dokler nij odšel grof Barbo na Dunaj. In evo! Grof B. je valjda oddrdral na Dunaj, in volitev je razpisana. Ko so pak zagledali Dolarjevci grof Barbota kot kacega „deusexmachinau k volitvi priti, ostrmeli so, strah jih je obšel, in odšli so jeden za drugim iz volilne sobe. Narodni volilci, ki so hoteli za g. Zajca na Bistrici glasovati, bili bi gotovo zmagali, če bi jo ne bili Do-
neče imeti pri sebi, da razen nje celo neče nobenega imeti poleg sebe, kadar je bolna.
Tri ali štiri dneve se je motala Jerica po hiši, ter je bila neutolažljiva. Bilo je peti dan, odkar je bila iz sobe izključena, zagledala je na stopnjicah kuharico Prime, ki je ovsene kaše gori nesla, dala jej je nekaj ravno natrganih rožnih ptičkov ter jo je prosila, naj jih izroči Emiliji in naj jo vpraša, ali bi je ne smela obiskati.
Blizo kuhinje je čakala kuharico Prime, nadejaje se, da bode o bolnici vsaj kaj po-izvedela. A kuharica vrnivši se doli je imela cvetice še v roci in zagnavši jih na mizo olajšala si je blagodušna žena svoje srce.
„Zares! Ljudje pravijo, da so kuharice iu strežnice prvega reda svojeglavne kot medvedje. Reči ne morem, ah je to res pri kuharicah, a pri strežnicah o tem nij dvomiti Ljuba gospica Jerica, jaz bi kar noter ne šla! Forok bi vam ne bila, da ne bi vam izdrla glave!"
»Kaj, gospica Emilija nij hotela vzeti cvetic?" vprašala je Jerica vsa žalostna.
„Ne, prav nič nij rekla. Vi veste, da ne more videti, kaj je bilo; in gospa Ellisova je vrgla cvetice skozi vrata rekoč, da bi k bolniku mrzličnemu ravno tako lehko prinesla strupa kot rož. Hotela sem govoriti z gospico Emilijo ; a gospa Ellisova mi je namignila tako, da sem mislila, da če spati, ter je dosegla, da sem odšla. Oho! ta mi pač ropota, kadar je kdo bolan."
Jerica je šla v vrt. Dela nij imela nika-koršnega, ampak je le polna skrbi mislila na Emilijo, ki je, kot se je bala, zelo bolna. Njena dela in njene knjige so vse bile v sobi Emilijini, kjer jih je navadno puščala. Bral-nica bi je bila lehko razveseljevala, a bila je zaklenjena. Tako jej je ostal edini vrt in tu je prebila ostalo to jutro in še mnogo sledečih ; kajti Emilija je bila zmerom slabejša. Preteklo je celih štirnajst dni, da je Jerica nij videla, tudi nij slišala drugega o njenem
stanji, kot kar je sedaj pa sedaj gospa Ellisova gospodu Grahamu poročala; ker pa je ta vsak dan govoril z zdravnikom ter po gostem obiskaval svojo hčer, nij tako natanko njo izpraševal, kot bi bila Jerica rada. Par-krat se je drznila za njo poprašat gospo p]lli-sovo, a ta jej je le odgovorila: „Pustite me pri miru s svojimi vprašanji! Kaj vi razumete o boleznih?"
Neko po polu dne je Jerica sedela v veliki senčni lopi v zadnjem konci vrta. Nje bližnja gredica za cvetlice je izsapala prijetne vonjave; sama pa je zavijala seme iz raznovrstnih semenskih kapic v male zavitke ter jih je zaznamovala; kar jo blizu svojega sedeža zaslišala nekoga stopati, ozrla se je ter spoznala hišnega zdravnika doktorja Jeremija, ki je nagloma vstopil v lopo.
„No! kaj pa tu delate?" vzkliknil je nagloma in s pretrganimi besedami. „Ali raz-vrstujete seme?"
„Da, čestiti gospod!" odvrnila je Jerica
larjevci iz volilne sobe popihali. Kajti premalo volilcev je bilo po odhodu Dolarjevih, da bi bila volitev veljavna. Dr. Škedel, kakor najstarejši srenjski svetovalec, je volitev vodil in za volilno komisijo dva uda, Miha Zupančiča i Jak. Ind i barja p. domače Zimo imenoval. Ko je Zima videl, da je Dolar z drugimi svojimi volilci odšel, popusti tudi on kot ud volilne komisije svoj sedež in odšel je z izgovorom, da gre druge nazaj klicat, in ko je na plan prišel, videli so ga po njivah brzo proti Dragi mahati.
Kaj pa poreko drugi k takovej volitvi? Obnašanje se ne more dosti ostro obsoditi. Grof Barbo, župnik št. Ruperški, i drugi narodni volilci so se seveda hudovali nad takim obnašanjem nasprotnikovim. Napravili so dolga pota, a zastonj. Kedaj da bode sedaj zopet volitev razpisana, to se ne ve. Grof Barbo je narodnim volilcem obljubil, da na vsak način pride k volitvi, in če bi na Dunaji bil, naj «a telegrafično zovejo. Taka obljuba je res časti vredna!
Nasprotnikov delovanje je uže dolgo časa sem bilo prav krtinsko. G. Jančigarja so nam spravili proč, ker so vedeli, da je on vrl agitator zoper nepošteno stvar, a sedaj delajo še z nepoštenoj širni sredstvi. Ker so nam usta zamašena, ne govorimo več o tem, da ne bode policija vam ugrabila liste. A tudi za nas pride jedenkrat doba. Narodni volilci, ostanite zvesti danej svojej besedi!
Iz <;<»ii«<" 24. febr. [Izv. dopis.] (Župan, gimnazija.) Dolgo časa so mislili naši očetje, katerega bi si kot glavo izbrali, stranke so tudi mnogo kandidatov imenovale, ali vendar nij imela Gorica še novega župana. Kar naenkrat izvole si mestni očetje novega župana, dr. Deperisa. Dne 22. t. m. je bil slavno potrjen in vmeščen. V mestnej dvorani se je bilo mnogo ljudstva nabralo, da bi bilo priča slavnega momenta. Po prisegi se novoizvoljeni župan slavnemu občinstvu primerno zahvali, da mu je blagovolilo tako veliko čast izkazati, ter se v kratkem, pa krepkem govoru izrazil, da bode po svojej moči mestnim potrebam vselej in vestno ustrezal. — Zvečer mu je napravilo slavno muziko, nesli so po mestu veljavniše zastave, mnogo odlično gospode se je udeležilo, pred njegovim stanovanjem jo svirala godba nekaj točk, ali na-
ter je vsa zarudela, zapazivši kako so ostre črne oči doktorjeve njen obraz pregledovale.
„Kje pa sem vas uže videl?" prašal je na isti čudoviti način.
„Pri gospodu Elintu."
„Oh! pri Truemanu Elintu! Dobro se ga še spominjam. Vi ste njegova majhena deklica. Zala deklica! In ubogi Trueman je umrl! Da, mesto je nekaj izgubilo ž njim! To je tedaj majhena strežnica, ki sem jo navadno pri njem videl! Za Boga ! kako vzrasejo otroci!"
„Doktor Jeremija," prosila je Jerica z milim glasom, „bodite tako dobri in povejte mi, kako je gospici Emiliji?"
„Emiliji? — No, ta hip ne ravno prav dobro."
„Ali mislite, da bode umrla?"
„Umrla, ne, to ne! Zakaj pa bi umrla? Ne bodem je pustil umreti, če mi hočete pomoči ohraniti jej življenje. Zakaj pa nijste doma in jej ne strežete?"
„Oh, kako rada, ko bi smela!" vskliknila
vdušenih „evviva-klicev" je bilo prav malo slišati, razen pobalinskih.
Novi župan je bil v prejšnjih letih na strani Italijanisimov, torej je mnogo mestjanov mislilo, da ga ne bode vlada potrdila, pa mogoče, da so se jadra za vetrom obrnila, da ložje veslajo, kar je žalibog pri mnogih česti-lakomnih možeh v dobi poštenosti navada. Potrjen je bil. Da goriAkim Slovencem bode milejši novoizvoljeni župan od prejšnjih, o tem je malo upanja.
Želeti bi bilo, tako se poudarja od mnogih strani, da bi več slovenskih mladeničev v šolo hodilo, ter da bi imeli tako potem dobrih politikarjev, na katerih imamo mi Slovenci sušo, kateri bi naše politično življenje povzdignili, da bi imeli mnogo učenih in izvrstnih mož na slovstvenem in znanostnem, in administrativnem polji, da bi imeli več duho-venskih moči, ker tudi duhovnov ne bodemo imeli v malo letih preveč. Ali kako to doseči pri tako slabih šolskih okoliščinah ? Teško. (Bazmere so bile za Slovence zmirom neugodne, a vendar smo uže nekaj storili. Ur.)
Iz Gradca 27. febr. [Izv. dop.] Vaš cenjeni list je nedavno dosta obširno bil poročil o koncertu gospodičin Čampovih, sorodnic naših izbornih skladateljev bratov Ipavcev. Stroga tukajšnja muzikalna kritika se je bila prav vgodno izrekla o teh mladih umeteljnicah in tudi nij mogla zanikati, da je občinstvo (po velikej ' večini nemško) prav simpatično sprejemalo ono točko programa, ki so bile slovenskim odmerjene. Da, tukajšnja tla slovenstvu nijso baš posebno oglajena, je menda vsacemu vaših čitateljev vsaj površno znano in slovenske pesni nemškemu koncertu uvrstiti je tedaj stvar vsaj nekoliko kočljiva. A da je bil kljubu temu vspeh odličen je ravno tako častno za objektivno presojo poslušalcev kakor jasni dokaz dovršene kompozicije in ravno tako dovršenega pevanja. Vsacemu naših skladateljev bi želel tako duhovitih interpretov, kakoršne sta imela brata Ipavca v tem koncertu v svojih nečakinjah. Ker so gospodične ravno zdaj namenjene proti našemu jugu (4. marcija zvečer bodo prvič koncertovale v Celji, kesneje pojdejo v Ljubljano in Zagreb) je namen teh vrstic opozoriti rojake na nje; sicer pa se bode vsakdo, ki jih bode čul prepričal, da jim priporočila nij treba, kajti prava umeteljnost se sama priporoča.
je Jerica vsa ginjena. „Oh, kako rada, ko bi smela !tt
„Kaj vas zadržuje?"
„Čestiti gospod ! zadržuje me gospa Ellisova. Ne pusti me k njej. Travi, da gospica Emilija noče nobenega, k sebi razen nje."
„V tem oziru nema ničesar določiti iu ravno tako malo Emilija; to je moja stvar in jaz hočem vas imeti. Rajši bi hotel, da bi vi stregli mojim bolnikom, nego vse gospe Elli-sove na svetu. Ta ne razume ničesar o stre-ženji bolnim; najrajše ukuhuje brusnice in peče paštete. Tako, jutri mislim, lehko začnete."
„0, hvala vam ! najlepša hvala vam, čestiti doktor!"
„Nc, zahvaljujte se mi; počakajte, da bodete poskusili; težavno je streči bolnikom. Čegav je ta vrt?M
„Gospe Brusove."
„Ali je njena ta hruška?"
„Da, čestiti gospod!"
Iz ■•«►«■ li rlttu 23. febr. [Izv. dop.] No, časnikarska debata o znanej amoroznej fantovskej korespondenciji v „Laib. Schulz." bode menda ravnokar pri kraju. Vsaka še tako zanimiva nova prikazen v socijalnem življenju izgublja ono prvotno živahnost, ter oslabeva jej oni šareni efekt, ki osobito čita-joče občinstvo nekako smehljavo kratkočasi;
— baš tako tudi uže pojema radovednost na znano reklamo: kako se grešni človek lehko reši gotove smrti, Če zna dva jezika, — samo, da je eden od teh Indiški . . .
Moj namen nij, da bi pri tej priliki dalje krecal svoje pero na uže pogreto „rihto;" tega nij več potreba, kakor je tudi uže neki dopisnik iz Notranjskega dobro omenil.
Tu prelazim kar na neki drugi kapitel znanega šol. nemčurskega časopisa izhajočega v belej Ljubljani. Tam le doli v tretjej fari obiskal sem pred malo časom svojega družeta, koji pa tudi dobiva „L. Schulz." na ogled. Znano je, da v „L. Sch," pišejo in dopisujejo učiteljski renegatje našega naroda; ti so večinoma v mestu in nekaj tudi na deželi, ki klečeplazijo in lizunijo na nemškutarski strani, da z lehko protežijo dostignejo po znanej lestvi gori do večjega komada slovenske pečenke, ki jih prav močno za nos drgne in za soboj vleče
— Najbolj šaljivo karikaturo pa igrajo ti ljudje v svojih izjavah, ki se jih drznejo v svojem listu celo obelodaniti.   Na  vsa usta,
— da bi si jih kmalu tja do ponemčevanih ušev razprali, trobijo lehkomišljenim ušesom, o liberalizmu, fortšritu itd. o vsem tem pa nij pri njih za nas ne duha ne sluha. Mej neinčurskim liberalizmom, in srečno narodno svobodo, za kojo žrtvujemo gmotne in duševne silo — je razlika, kakor mej dnevom in nočjo, ali pa mej resnico in lažjo. To je menda liberalizem, da nemčurji poštene narodne učitelje kar naravnost z „Pfaffenknechti" titulirajo. Kaj je še nemčurski liberalizem posluh. Pri tovarišu, kojega sem obiskal dobim „L. Schulzeitung" št. 3. t. 1. Mej drugim suhoparnim in neumnim berilom, staknem i neki dopis iz te „Gorenjšče" strani, pod do-pisovalno šifro J. Na koncu omenjenega dopisa pa pristavlja Zimska redakcija prav smešno o če to v s ko opazko: „Auch aus einen andern Schulbezirke kommt uns die Kunde zu, dass die Bibliothek allo miigliehen (??? ur.) kroatisehen und serbisehen Sehriften ent-
„Pri svetem Jurji! gospa Brusova; po-kusiti hočem vaše hruške!"
To rekši, je skočil doktor, mož s pet in petdesetimi leti, a krepek in gibčen, črez zid, ki ja je ločil od sadnega vrta, ter je skoro z enim skokom prišel do drevesa. Jerica ga je smehljaje gledala in opazila, da se je doktor nad neko rečjo spodteknil; da nij padel, iz-grabil je se stegnenimi rokami za deblo lepega starega drevesa. Isti hip je pogledala glava z žametovo kapico počasi iznad visoke trave; mladenič šestnajstih ali sedemnajstih let se je oprl na komolce ter je strmo in debelo gledal nepričakovanega vrinjenca. Doktor nikakor ne prestrašivsi se, naredil se je razžaljenega ter je rekrl:
„Vstani, ti lena kost! kaj tu ležiš in si poštenim ljudem na poti?"
„Koga zovete poštene ljudi, čestiti gospod V" prašal je mladenič, katerega navidez nikakor nij vznemiril doktorjev izraz in njegovo prašanje.
(Daljo prih.)
halte, dem vvahren Lehrer aber nichts Annehm-bares biete." To je opazka, enaka kakšni strogi maćehi, koja vihti s prstom nad otroka, da se jo poten bolj boji. Ako si ena ali druga knjigarna poleg druzega tudi en hrvatski ali srbski šolski list naroči, za kar pa ima po želji plačevalcev tudi pravico, je-li to „alle moglichen Sehriften?!" Iz te neni-čurske izjave bi človek lehko sodil, da je teh hrvatskih in srbskih „Sckrift" kar cele butare naročenih. Zakaj delate iz komarja slona V Ko se je lansko leto beletristični ne šolski list „Die Ileiniath" slovenskim učiteljem prav močno priporočeval, nij imela „L. Sch." takrat nobene opazke, zato ker je bil list nemški, da bi „Laib. Schulz." enako pravično tudi zdaj molčala, ko je jedva od daleč čula da si je kakšna učit. knjižarnica poleg nemških in slovenskih knjig tudi en hrvaški šol. list naročila — da, to je zaujo preliberalno! Gotovo je, da najslabši hrvaški ali srbski list ne prinaša tako bedastega iu neumnega berila kakor „Laibacher Schulzeituug-a", „vvelehe dem wahren Lehrer nichts annehm-bares biete." Kdor hoče vraga izganjati, mora biti baje brez greha. „L. Schulzeit." naj sama sebi kaj očita a ne nam slovenskim učiteljem, za katere ima toliko liberalnih akrbij, kakor nespametna šavra, ki se nepoklicana meša v tuje zadeve.
Domače stvari.
— („Slovenski Narod") je bil včeraj zopet konfisciran zarad dopisa „iz sa-vinske doline", ki se je nam po vsem nedolžen zdel, a ne c. kr. drž. pravdništvu.
— (Slovensko gledališče.) Dobra igra, kakor so lienedixovi „Banditje" bi bila zaslužila več poslušalcev, nego jih je privabila v istini v gledališče. Tudi igralo se je povsem dobro. Z gospodi Kaj zelj (Podmanski), Šuš-teršič (Kruhovec), Kocelj (Ilopotač), kakor z gospodoma J e 1 o č n i k (Vidimov) in S c h m i d t (Kamenski) smo bili prav zadovoljni. Kavno tako ste gospa Odijeva (Eliza) in gdčna. Namretova (Zofija) in posebno zadnja veliko pripomogli, k dobremu vspehu. Gospodična Podkrajškova je iz neke nerazumljive pri-derije, katera je pri igralkah „von profession" res nepotrebna, da ne rečemo komična, in ki kaže veliko brezobzirnost nasproti občinstvu, napravila „strike", kakor čujemo, proti rolam v moškej obleki, in zato ta večer „zur ab-vvechselung" igrala nalogico Nežike. Čudimo se odboru, da tako mirno dopušča taka samovoljna premenjevanja, ki so poleg škode na dobrem vspehu, katero napravijo — še jako — smešna.
— (Slovensko gledališče.) V ponedeljek 5. marca se bode ponavljala dobro znana resna igra „Marie-Jeanne." Upamo, da ne bode zopet mrkuenje lune gledališči škodovalo.
— (Škandali v nemškem gledališči.) Uže nLaib. Tagbl." ki je vendar oni-dan prinesel z „Laib. Ztg." vred znani ob-scenni Dmlinarični" inserat in je vreden brat famozne „Laib. Schulztg.", katera zaljubljena pisma ponemškutenih učiteljev namesto resnih uvodnih člankov prinaša, uže ta moralno korumpirani list graja v štev. 40 nespodobnosti in umazaiiosti, kakoršne so v „Eatinitzi" precej jasno bile slišati z nemškega odra ljubljanskega nemškega gledišča, sejalca nemške ciaike, nemške kulture, nemškega „anstanda".
— (Lunin mrak) v torek večer se je, ker se je bilo na večer nebo ujasnilo, prav lepo videl. Povsod je bilo dosti gledalcev in nižje ljudstvo, videč krvavo-rudečo mrkneno luno, znamenje na nebesu, ugibalo je, da po-menja to vojsko itd.
— (Sneg) je nam predvčeranjem dopolu-dne precej na debelo zapadel in mraz je nastal.
— (Za vrtnarje in po 1 j e de lj ce.) V Ljubljani pri Kleinmavr & Bambergu je ravuokar izšla lična nemška knjižica: „Anlei-tung zuni Gemiisebau, sovvie zur Erdbeer- und Champignouzucht, nebst: Mittel zur Abwehr der Sehadlinge unserer Kulturen." Knjigo, ki ima tudi podobe, je spisal Julius Dtirr, ume-teljui vrtnar v Ljubljani.   Velja en goldinar.
— (Nesreča in zločin.) Od Divače se nam piše: Pogosto se vrše nesreče na Istersko-državnej železnici, Evo zopet jedna: Carsk inžener iz Vodnjana je bil preteklo nedeljo pri malej zabavi v bližnjem Kanfanaru. Zakasnil se je, ter pozno po noči z dresinom popeljal se domov. Potom pa se mu zavijača, na katerej je sedel, zaplete mej kolo, sirotej se vsled tega zvrne, — do 1O00 kilogramov težak voziček gre mu črez eno nogo, ter mu jo zmečka nad gležnjem, a na dveh krajih mu je vlomi. Denes so sirotej u amputirali nogo. Kako se bode soproga, bivajoča mu z otroci vred na Virtemberškem, in ki se sedaj po vrhu še nahaja v interesantnem stanji, prestrašila, zvedevši to nesrečo! — V sosednjem Kanfanaru je v nedeljo nezakonska mati porodila dete, a takoj po porodu zadušila je, ter zalučila za plot. Krvoloko deklo je uže zaprla soduija.
— (Svojo ženo zadavil.) Iz Goriške okolice se piše „Sl." A. Bolko, po domače Kravos blizu Lokavca iu ujegova žena živela sta uže delj časa v kregu iu prepiru, ker mu žena, kot lastnica celega premoženju, nij hotela istega odstopiti iu na njegovo ime prepisati. Gredočima iz zadnjega semnja v Ajdovščini, vname se, prej ko ne zopet zarad tega, prepir mej njima iu Kravos se je vsled tega tako izpozabil, da je začel ženo svojo z debelo palico pretepati, potem s škorujami po njej teptati. Zlomil jej je par reber in naposled, ker jej še nij luči življenja izpihnil, jel jo je okolo vratu v pravem pomenu besede s tako besnostjo daviti, da je mrtva ostala. Morilec taji, da jo je zadavil in trdi, da se mu je žena le ubila, ker je bila pijana, a mnenje izvedencev se glasi, da je Kravos svojo ženo zavratno ubil, kar dokazujejo tudi zlomljena rebra in vdarci, kojih ima več nego sto na svojem truplu. Znamenito je tudi to, da je zločinca, ko je ta čin hudodelstva izvrševal, neki fantič iz grmovja opazoval in gledal. Morilca ima sodnija uže v pesteh.
I.i*lni«ii nrednlil * u •- G. A. K. Oprostite! V taoih rućeh korespondirati ud uu utegnemo. Vi preveč terjam.  Mi nemarno pozvedovalnega in na-
ziiunilucgii biroa, niti preskruljovalnico ali posredovalnice piueiu In sluiub itd., teuiuč, ker nujo sami, nam jo užo z listom in z driuim dcluui dovolj. Hodite tako dobri m obrnite se s taciuii prošnjami drugam.
Javna zahvala.
Podpisani onoj neznane) Častite] gospodični, katera mi je v Sernjevo 25 gld. poslala in tudi si. podpornemu odboru, kateri uii jo 19 gld. poslal, izreka SVOJO prisrčno zahvalo.
Janez Me j ač.
Umrli > Ijuliljunft
od 24. do 26. februarjat Ivan  Jaran, mivurjev otn k, star 21 mesecev, na dunajski cesti št. 63, za božjast. — I.išpeta Tro-potec, osobeojica, stara 78 le*, v c . FlorUaua ulici
št. 44, za vnetjem rebrne mrene. — Ivan Sašelj,. meščansk puškar, v 77 letu, na sv. Petra cesti št. 10, za splošnim oslabenjem. — Luka Vrtnik, dninar,, star 38 let, v civilui bolnici, za mrzlično kaheksijo.
— Marijana Ložar, zemljaka udova, stara 71 let, na nemškem trgu št. 5, naglo /a krv. tokom iz pljuč.
— Marija Piree, osobenjica, stara 71 let, za prano vodenico. — Jožef Pavlo, c. kr. poštnega urada sluge sin, star 1 mesec, v mesec, v poštni ulici št. 45, za atrofijo. — Miha Smole, meščanski trgovec in posestnik, v 73 letu na dunajski cesti št. 9, za dvakratnim mrtvudom.
Dunajska borza 1. marca.
(Izvirno telegrafično poročilo.)
Enotni drž. dolg v bankovcih	. 62	gld	75	kr.
Enotni drž. dolg v srebru	67		45	
Zlata renta ......	. 74		35	
1860 drž. posojilo	139		25	
Akcije narodne banke	830		_	
Kredi'no akcije	150		20	
London	128		50	
Napol.         . .	9		87 •/,	
C. ft. cekini . .	5		i)U	
Srebro	113		50	
Državne marko ....	60	n	65	n
Zahvala.
Čuti se dolžno velečostitomu občinstvu za mnogobrojno udeležbo pri pogrebu nepo-zabljivega soproga, oziroma očeta,
Franjo Hodnika,
posestnika v Ilirski Bistrici,
vslod katero jo velika bolest nekoliko zmanjšana, globokočutno zahvalo izreči.
V Ilirski Bistrici, 26. februarja 1877.
(46) Marija Hodnik,
žalujoča vdova in njeni otroci.
Zahvala.
Za mnogobrojno udeležbo pri pogrebu nase drage nepozabljivo soproge, matere in taščo, gospo
Jožefe Bartel-ove,
so vsim prijatoljem in Znancem, posebno pa pevovodju g. Stockl-nu  in gg. pevcem narodne čitalnico najtoplejše zahvaljujemo. V Ljubljani, 1. marca 1877.
(47) Žalujoča rodovina.
Umeteljni
zobje in zobovja
z zračnim tiskom ali brez njega, lopi, naravni, na--menu odgovorni, se po najnovejši metodi delajo in no da bi so korenine izruvale, postavljajo.
V«P miJir'M'i i«* • Plombiranje z zlatom 'DC WPU "LUc* ali drugimi sposobnimi polnili, piljenje, čistenjo in drenje zob, bo, kakor se je izkusilo, brez hudih bolečin izvršuje pri
(37o-i) Paichelu,
zdravniku za zobe, pri Hradockoga mostu,
v Malvevej hiši I. nadstropje,
Graške špiritne drože
dobivajo se vsak dan sveže (frišne) v prodajalnici steklenega blaga gosp. lTi-iuitui Koliiiiiiiu na glavnem trgu št. 230 iz prijaznosti do
(378—25) A. Schneidorja.
H Menj ko pol kilograma (1 funt) se no prodaje.
Samoklistirni aparat
(Clvsopumpe, Irrigalerje),
41  Inhalacijne aparate,
j klistirne, uretralne in maternične briz-galnice, mlečne pumpo, sesalno steklenice, vezi za počene j>o ijiin-i.-šu«'j oenii
Jedino le pri (53—37)
Gabrlel Plccoli,
Ickmju, na dunajnkej centi v Ljubljani.
1
Izdatelj in urednik Josip Jurčič.
Lastnina in tisk .Narodne tiskarne".
55754